—   411    —
Novičar iz slavenskih krajev.
Iz Zagreba. * 15. dan t. m. je bil pod predsed-ništvom svetlega g. bana Jelačic-a občoi zbor družbe kmetijske, v kterem so se prevdarjale mnogotere za napredek domačega gospodarstva važne stvari. Ker je dokazal predloženi letni račun, da družtvo ne more izhajati s svojimi dohodki, še manj pa izdatno napredovati na poti krepko začeti, seje nasvetovalo: naj družba naprosi si. deželno vlado, da ona dodati blagovoli vsako leto to iz deželne doarnice, kolikor znese raanjek konec leta, — V občnem zboru „matice ilirske" 16. dan t. m., kterega je začel slavni gosp. IvanKukuljevič s krepkim ogovorom, opominovaje družbiuike k nevtrudljivemu napredovanju na polju književnosti domače, je bilo med drugim sklenjeno, da če družtvo vprihodnje „Neven-a" na svoje stroške izdavati in razpisati sklic zastran vred-ništva tega časnika. Vrednik, ki ima biti ob enem tajnik „matice", bo prejemal 600 fi. letne plače in polovico čistega dohodka, ki se skupil bode iz omenjenega časnika.
Iz Gradca. M. Pri nas je ena knjigarna, ktera ima na svojih dvorih tudi napis: kniharna česko-slovanska. Slavjanske knjige pa se tudi pri vsih drugih dobivajo. Na Dunaju je edina knjigarna, ktera se samo s slav-janskim slovstvom peča., drugih ne ena. To je jako koristno. Kupec se ve kam oberniti. Kako bi se to dalo tudi v Gradcu vrediti?
Xq. Iz Ormo&a na Štajerskem 20. dec. Po-pisovaje nedavnej veselo tergatvo v štajarskih goricah sem obljubil častitim bravcom „Novica popisati enkrat Haloze in Haložane, ki so stanovniki tega prijaznega spodnjo-štajarskega kraja. Danes spolnujem obljubo.
Haloze so kraj skoz in skoz gorat z ozkimi dolinami. Kamor se ozreš,   zagledaš po višavah  prijaznih
cerkvic veliko. Meje proti jugu in izhodu so ji gorato Horvaško, proti severju Drava, proti zapadu polje ptujsko. Od zapada proti izhodu se razdelujejo Haloze v doljne pri Zavriču, in v gornje pri Divici Marii na gori. Hribi okoli Št. Vida do Leskovca niso stermi, dalje od Leskovca pa so, in slemena zlo ozke. Gorice proti jutru in poldne so obsajene s tertami, proti severju in zapadu ležeči hribi pa so gojzdi; nižje spodej so večidel senožeti, polja je tedaj malo. Na sterminah se ne da ravnati poljodelstvo, ker žita ob deževju oplave lijaki, scer jih pa zatare suša kmalo. Haložani si tedaj morajo kupovati potrebno žito iz druzih krajev, in njih naj večje premoženje tiči v vinskih goricah, kterih pri-delk pa je podveržen toliko nezgodam. Za tega voljo tarejo hude nadloge nase Haložane, ako vince spodleti, kterega se v dobrih letih dosto pridela in je tudi dobro, posebno Korošcem priljubljeno. Hvala Bogu, da tudi tu se je letos dobro obnesel vinski pridelk , — le želeti je, da bi ga lahko vsega spečali in tako odšli stiski samo-pašnih barantačev in odertnikov, ki so prave pijavke za ta kraj, ako slabe letine silijo ljudi, da, žita in druge potrebe si omisliti, morajo zastavljati prihodnji vinski pridelk za eno ali celo 2 leti. Ni tedaj čuda o tacih okolj-šinah, da toliko ubozih Haložanov na kant pride, in da se v Gradčkem časniku skor neprenehoma bere od javnih dražb te sodniške okolice. Milo se stori človeku vi-diti toliko tacih nadlog, kterim bi se sčasoma dalo v okom priti po poduku v šolah, kterega so Haložani sila sila potrebni, — po upnih napravah, v kterih bi ob času sile tudi posestniki majhnih zemljiš za poštene činže potrebni dnar na up dobivali, da bi ue padali v pesti odertnikov, — in pa po občnih žitnicah, iz kterih bi manj premožni ob času potrebe žita si kupiti zamogli po srednji ceni.
Haložani so dobrovoljno pa tudi precej lahkomiselno ljudstvo; malo dobrega vajeni, so prosti v obleki in zadovoljni z malim; ločeni po legi svojega kraja od sveta eo si ohranili tudi stare svoje šege in navade. Kadar imajo vina v hramu ali dnarcov pod pavcom, se radi prevzamejo in tudi pobahajo, — kadar pa jim poteče vince in ne „rožlja pod pavcom petica" več, jim uide kmalo serce v hlače in so spet zlo ponižni; zato je predgovor od njih: „kadar Haložan v Ptuje na smenj gre, si med potjo lupi jabelka; nazaj grede pa pobera lupine in jih jea. Škoda tedaj, da tudi pri njih, kakor v toliko vinskih deželah, prislovica velja: „enkrat z betom, drugikrat s psom". Nograde obdelujejo dosto dobro, s sad-jorejo pa se malo pečajo, živine imajo celo malo, za tega voljo pa tudi gnoja malo, da bi zamogli dobro gnojiti. Ko bi pač visoka vlada blagovolila v ta lepi kraj doljnega Štajerja svojo milostno oko posebno oberniti, da bi se pospešil blagostan ondašnjih prebivavcov!
Šklenivši ta popis, kterega je peresu le milo serce velelo, moram omeniti še semnja v Cakovcu na Hor-vaškem, 6 ur od Ormoža^ ki je vsako leto ob sv. Katarini. Iz slovenskega Štajerja pride na ta smenj po 300 do 400 deklet, večidel mladih, ki se vdinjujejo za predice čez zimo. Pridši na terg se vstopijo revice s svojimi punkelci v dolge verste na terg; horvaški ple-menitaži, ki potrebujejo predic, koračijo gori in doli, jih ogledujejo in vsak si jih izbere po potrebi po 2 do 5, ki mu nnj bolje dopadejo, in hajd! ž njimi na voz. Vesele se izvoljene derdrajo v službo, ostale pa milo pogledujejo za srečnimi tovaršicami. Ali v čem obstoji ta sreča? Pridno mora biti dekle, da zraven živeža na-prede en dan eno cevko, za ktero ji je plačilo 1 groš slabega dnara — in pa dostikrat še neki navdavk, kterega nesrečna ne pozabi vse svoje žive dni! Naj reče kdo, kar koli hoče: enak se mi tak terg zdi tergu rob-skemu. Bog pomagaj!
Iz Ljubljane. Včeraj je prišlo slov. berilo za 5. gimnazialni razred v Ljubljano v bukvarnico gosp. Giontini-ta. — Za gotovo se sliši, da gosp. L. J ligo vi c, nekdaj feldvebelj pri našem regimentu in poslednji čas posestnik gradiča Roseubiichel pri Ljubljani, je sedaj major v armadi O m er- paša tov i na Turškem.
— 412 —