Iz La Fontainovih basni*)
Poslovenil Delimir Glazar.
Hrast In trstika.
(I, 22.)
^JJSw^ifL ekoč je rekel hrast trstiki: »Gotovo imaš dosti vzroka, da se "{^»ri pritožuješ na prirodo, ker je že kraljiček zate težko breme. ^j^SrF Najmanjši veter, ki zgrbi gladino vode, te prisili, da prikloniš ^jJliJMK glavo. Moje Čelo pa, ki je slično Kavkazu, ni zadovoljno samo --KfC?*^ s (emj da ustavlja solnčne žarkc, temveč upira se tudi moči nevihte. Veter, ki se zdi tebi močan, se zdi meni slab. Da si zrastel vsaj pod okriljem mojega listja, ki 2 njim prikrivam tvoje obližje, bi ne trpel toliko; jaz bi tc branil pred nevihto. Ali ti zrasteš najčešče na vlažnili krajih vetrnega kraljevstva. Zdi se mi, da je priroda jako nepravi&ia proti tebi."
»Tvoje usmiljenje", mu odgovori grmiček, ,je lepo čuvstvo, ampak ostavi to skrb. Vetrov se manj bojim nego ti. Ne pregibljem se in se ne lomim. Do sedaj si se upiral močnemu viharju in se nisi nikoli priklortil; toda počakajmo konca."
Ko je grmiček tako dogovoril, je pribučal najmočnejši sever, ki si ga človek more misliti. Izpočetka se je držalo drevo rnočno, trstika se je pa priklonila. Ko pa je veter podvojil svojo moč, je izkoreninil drevo, ki je dvigalo glavo visoko k nebu in ki je s koreninami segalo globoko v zemljo.
Osel In pes.
(VIII, 17.)
Potrebno je, da si vzajemno pomagamo, ker to je zakon prirode. Osel vkljub temu ni mara! za to. Ne vem pa, zakaj je ta takoii preziral, ker je drugače dobra žival.
V družbi s psom je stopal dostojanstveno po polju brez najmanjše skrbi. Za njima je hbdil njiju gospodar. Gospodar je zaspal, osel pa se je medtem pasel na travniku. Moral se je zadovoljiti s travo, ker na tem travniku ni bilo osata. Hrana ne more biti vedno slastna!
¦) Jean de La Fonlaine (Žan la Fontei) je bil rojen 1. 1621. v mestu ChSteau Thierry (Šato Tiry) na Francoskem. Kot pisatelj se je najbolj bavil z basnijo, ki mu je prinesla toliko slave in časti. Snov svojim basnim j'e jemal iz indskih, arabskih, grškili, latinskih i. t. d. virov. Mnogo si jih je izmislil satn. Pisane so v obliki pesmi, torej so tu svobodno prevedene. V bastiih se zrcali La Fontaineovo plemenito čuvstvo in nje-gova velika Ijubezen do prtrode. Zunaj niesta, na polju, v gozdni samoti se vrše razni prizori. Pogovor živali iti ptic ie čestokrat jako dovtipen. Njegove basni obsegajo 12 knjig. La Fontaine je bil prijatelj tedanjih riajboljših francoskih pesnikov. Urorl je 1. 1695. v Parizu.                                                                                               Op. prcl.
¦-*>    19   ks-                                                          -.....,
Pes, ki je bil jako gladen, mu reče: ,,Ljubi tovariš, prikloni se, prosim te, da mi bo mogoče vzeti kruha iz košarice".
Osel pa mu ni nič odgovoril, ker je menil, da je škoda, če izgubi čas pri jelu. Dolgo ga ni hotel slišati. Naposled je odgovoril: »Prijatelj, svetujem ti, da počakaš, dokler se gospodar ne prebudi, ker tedaj ti da tvoj navadni delež."
Afedtem je dospel iz gozda volk, nenasitna žival. Osel je poklical psa na pomoč.
Pes se pa na to ni oziral, arapak mu reče: ,,Prijatel), svetujem ti, da pobegneš, preden se prebudi tvoj gospodar. Ne boš dolgo čakal. Poberi se, ker te volk grozno razmesari, če te dohiti. Nedavno so te podkovali; slušaj me, pa ga premagaš." Medtem, ko sta tako govorila, je prišel volk in zadavil osla, ki mu ui moglo pomoči nobedno zdravilo.