v Barbara MORALNI VIDIKI IZOBRAZEV ANJA v v SEGA CEH V STAREM RIMU Abstract The article with a series of quotations of different authors from moral and ethical view elucidates relations to the education in ancient Rome which was, on the first side, spread within the old rnores rnaiorurn and, on the other side, influenced by vi- vacious and fertile Greek creativeness, not always in concord with valid Roman mo- ral norms and ethical principles. On the basis of selected quotations, the article is concluded by hypothesis about one of the reasons for manumission of enslaved Greek pedagogues. Izvleček Članek z vrsto citatov različnih piscev z moralnega in etičnega vidika osvetljuje odnos do izobraževanja v starem Rimu, kije bilo na eni strani vpeto v stare rnores rnaiorurn, na drugi strani pa je nanj vpli- vala živahna in plodovita grška ustvarjal- nost, ki ni bila vedno v sozvočju z veljav- nimi rimskimi moralnimi normami in etičnimi načeli. Na podlagi izbr;anih cita- tov članek zaključuje hipoteza o enem od razlogov za osvobajanje zasužnjenih pe- dagogov. Če se izobraževanje v starem Rimu v nekaterih potezah opazno razlikuje od klasičnega grškega izobraževanja, gre iskati razlog za razhajanja pred- vsem v tem, da so Rimljani v svojem izobraževalnem sistemu kljub močne­ mu in modnemu grškemu vplivu ves čas zavestno ohranjali določene pote- ze stare, pristno rimske mentalitete, ki jo izpričujejo njihovi najuglednejši pisci. Ko so se Grki že zdavnaj osvobodili svojega militarističnega, totalitar- nega ideala in so na področju izobraževanja preusmerili svojo pozornost predvsem k personalistični etiki tako imenovane 1tCX.tDEtCX., v kateri so se tesno prepletali elementi civilizacije, tradicije, kulture, literature in vzgo- je1, je bila rimska virtus pravzaprav ves čas samo skupek starih moralnih norm in etičnih načel tiste antične države, ki so ji bili zvesti Rimljani iz obdobja republike. Rimske izvirnosti na izobraževalnem področju torej ni narekovalo iskanje novih, sodobnih poti in ciljev, ampak predvsem iskre- no koprnenje po arhaičnih idealih. Ta neizmerna navezanost na lastne korenine se zdi včasih kar presenetljiva, če pomislimo, da je bila večina učiteljev grškega porekla, spomnimo pa se tudi, da so se Rimljani, če izvza- memo satiro, v različnih literarnih zvrsteh sicer zvesto oklepali svojih grš- kih vzornikov, a so njihovi ustvarjalci, eni bolj, drugi manj, tujemu vzorcu 1 Cf. W.Jaeger, Paideia. Keria II - 1 • 2000, 5 9-66 60 Keria II - 1 • 2000 vendarle vtisnili tudi lastni, avtentični pečat. Tako se Vergilijevi junaki v Eneidi sicer spogledujejo z omikanim, uglednim vojaškim plemstvom ho- merske epopeje, pa so vendarle drugačni, bolj robati, čeprav jih v svoji pristno rimski prepričljivosti še prekaša legendarni Kinkinat, ki se prav nič ne sramuje svojega kmečkega porekla. Sleče tuniko, zapusti svoj plug, ob- leče togo, odide v politiko, reši državo in se vrne za plug. Plutarh poroča, da je tudi Kato silno rad zahajal na majhno posestvo takratnega uglednega dr- žavnika Manija Kurija in se »S spoštovanjem spominjal moža, ki je kljub svo- jim trem triumfom sam prekopaval svoje dve, tri njivice in prebival v siroma- šni koči.«2 Nekateri filologi to poudarjeno in samoniklo navezanost na zem- ljo pripisujejo etruščanskemu vplivu. Vsekakor je z njo prežeto tudi latinsko besedišče. Adjektivi, kot so sincerus, ki sprva označuje prečiščen med brez voska,frugi,, kije prvotno tisti, ki prinaša dobiček, laetus in felix, ki se v najsta- rejših časih povezujeta z zemljo in opisujeta njeno rodovitnost\ so pozneje sicer dobili svoje drugačne, prenesene pomene, pa vendar so bili vsidrani v jeziku prav tako kot arhaične vrednote v rimskem vrednostnem sistemu. Rim za razliko od Grčije nikoli ni pokazal želje, da bi zavrgel stari kolektivni ideal, ki posveča in celo žrtvuje posameznika državi, kajti dulce et decorum est pro patria mori. Ravno nasprotno, Rimljani se mu nikoli niso odrekli in se k njemu ves čas nostalgično vračajo tako na področju poezije, proze, filozoftje kot tudi retorike. Res je bil to svojčas tudi grški ideal, še iz časov, ko sta pesnila Kalinos in Tirtajos, a grški klici k orožju in obrambi domovine so bili bolj osebno obarvani, izhajali so iz posameznega kon- kretnega konteksta in se nikoli niso razlegali tako enodušno in prepričlji­ vo kot rimski; rimski moralni ideal pa doseže svoj vrhunec prav v žrtvova- nju posameznika za državo. Če največjo rimsko epopejo, ki opeva nasta- nek rimske države inje bila obenem tudi temeljno učno gradivo v šolah, primerjamo s Homerjevima epoma, opazimo, da so se učenci tako v An- dronikovem prevodu Odiseje in pozneje, ko so se začeli učiti grščine, tudi v Homerjevi Iliadi srečevali z bistveno drugačnim idealom od rimskega, s homerskim idealom, ki je bil posvečen individualnim podvigom in slavi posameznika. Po slavi in osebni uveljavitvi so sicer nedvomno hlepeli tudi Rimljani, toda vedno zgolj v službi države. Vendar je videti, da sta bila oba ideala celo za šolsko rabo združljiva, čeprav homerski nikoli ni prevladal nad rimskim, kije zahteval od človeka strogo podrejenost državi in njeni blaginji - celo ogrožal ga očitno ni. Blaginja države je morala biti torej najvišji zakon, salus rei publicae suprema lex esto, in Cicero gre še dlje, ko zapiše » ... nihil esse turpius quam est quemquam legari nisi rei publicae causa«4• 2 Plutarh, Življenje velikih Rimljanov, Kato 2 (prev. A. Sovre). ~ Cf. H.-I. Marrou, Histoire de l'education dans l'Antiquite. 4 De legi,bus 3,8. Barbara Šega Čeh, Moralni vidiki izobraževanja v starern Rirnu 61 Državni interes je bil torej za Rimljana najvišja vrednostna in krepostna norma. In če je kdo ni upošteval, bi kršitelja lahko osramotili in ožigosali z naslednjimi Ciceronovimi besedami: »Nihil enim contra me fecit odio mei, sed odio severitatis, odio dignitatis, odio rei publicae: non me magis violavit quam senatum, quam equites Romanos, quam omnes bonos, quam Italiam cunctam. J• Običaji prednikov, mos maiorum, so bili nedotakljiv ideal in o tem, ali jihje smiselno tako brezprizivno spoštovati ali ne, preprosto ni bilo mogo- če razpravljati. Mos maiorum so bili norma vsake misli in vsakega dejanja. Seneka pripoveduje v nekem svojem pismu Lukilijuli, ki sicer govori o tem, kakšnega učitelja naj si izberemo: »Tu vero etiam ad priores revertere, qui va- cant; adiuvare nos possunt non tantum qui sunt, sed qui fuerunt. « In malo poz- neje nadaljuje, da si mora vsak izbrati takega učitelja, ki ga bo lahko bolj občudoval pri njegovih dejanjih kot pa pri besedah. Katere vrline, ki so bile obenem tudi ključne komponente izobraževalnega sistema, so Rimlja- ni najbolj cenili, lahko razberemo iz Plinija, ko zgoščeno in suhoparno povzema govor, ki naj bi ga izrekel Q. Caecilius Metellus ob pogrebu svoje- ga starega očeta Lucija, ki je bil dvakrat konzul, poveljnik konjenice, dikta- tor, triumfator in pontifex maximus. Uspelo mu je, daje osvojil deset najod- ličnejših vrlin, za katere so si prizadevali pametni ljudje: bil je velik vojak, izvrsten govornik, zmagovit poveljnik, zaslužen za velike podvige, visok dr- žavni funkcionar, zelo razsoden, bil je med vidnejšimi senatorji, dosegel velikansko bogastvo na pošten način, zapustil veliko otrok in imel sloves kot državnik. Vse to pa so vrednote, iz katerih izhaja znani Enijev citat »moribus antiquis res stat Romana virisque,?, kije nedvomno predstavljal te- meljno načelo rimskega vrednostnega sistema. Prav nanj se je seveda skli- cevala tudi rimska šola. Vendar rimskemu moralnemu idealu ni mogoče poenostavljeno očitati, da je zazrt v preteklost. Rimljani so ga v šoli in izven nje pojmovali predvsem kot lastno protiutež grški kulturi in civilizaciji, ki se je v svojem veličastnem pohodu nad Rim sproti zažirala v vse pore javne- ga življenja. Kato Rimljane izrecno opozarja:» ... kakor dajejo barvarji svo- jim blagovom barvo, ki je ravno v modi, tako se rimska mladina najbolj vneto uči stvari, kijim pojete hvalo.«8 Naslednji ideal, ki so ga Rimljani poveličevali veliko bolj ognjevito kot Grki, je bila čvrsto konstituirana družina z jasno hierarhično lestvico. Med- tem ko so pri Grkih majhne otroke vzgajali predvsem sužnji, v Rimu vzgaja otroke mati ali vsaj kakšna ugledna, stroga in moralno neoporečna sorod- " De haruspicurn responsis 5,l; citat se nanaša na Klodija. " Epistulae rnorales, 52,8. 7 Annales 5,1. 8 Plutarh, Življenje velikih Rimljanov, Kato S (prev. A. Sovre). 62 Keria II - I • 2000 nica. Kako občutljivi so bili Rimljani v razpravljanju o tej temi, priča Tacit, ki neizmerno jadikuje nad brezbrižnostjo do elokvence in drugih umetno- sti, nad desidia iuventutis, neglegentia parentum, se spotika ob inscientia praeci- pientium in se zgraža nad oblivio moris antiquP: » Quae mala primum in urbe nata, mox per Italiam Jusa, iam in provincias manant? « Očitno je bila tudi v antiki prestolnica leglo vsega zla in hudo sprijena v primerjavi s podeže- ljem, saj Tacit presoja, da se prav tam napake pri vzgoji spočnejo tako re- koč že v materinem trebuhu. »lam vero propria et peculiaria kuius urbis vitia paene in utero matris concipi miki videntur, kistrionalis Javor et gladiatorum equo- rumque studia: quinus occupatus et obsessus animus quantulum loci bonis artibus relinquit?" In nadaljuje: » ... ego de urbe et kis propriis ac vernaculis vitiis loquar, quae natos statim excipiunt et per singulos aetatis gradus cumulantur, si prius de severitate ac disciplina maiorum circa educandos Jormandosque liberos pauca prae- dixero. Nam pridem suus cuique filius, ex casta parente natus, non in cellula emp- tae nutricis, sed gremio ac sinu matris educabatur, cuius praecipua laus erat tueri domum et inservire liberis. Eligebatur autem maior aliqua natu propinqua, cuius probatis spectatisque moribus omnis eiusdem J amiliae suboles committeretur; coram qua neque dicere Jas erat quod turpe dictu, neque J acere quod inkonestum J actu videretur. « 10 Tacit pa seveda ni zgolj nasploh ogorčen nad »svobodno vzgo- jo« in novodobnimi najetimi otroškimi negovalkami, ki nimajo pojma o častitljivih in preizkušenih, pa vendar razkrajajočih se mores maiorum; v na- daljevanju izraža izrecno bojazen pred zgrešeno in pokvarjeno vzgojo, ki so je dojemljive otroške duše deležne od grških suženj, ki jih zaničljivo imenuje Graeculae ancillae, in sužnjev nasploh. Tudi starši po njegovem mnenju svojih otrok prav nič ne vzpodbujajo k poštenosti in skromnosti, ampak kvečjemu k razpuščenosti in jezikavosti, ki se seveda neizogibno razraščata v nesramnost in prezir. Te neprimerne lastnosti, kijih razpihu- jejo še za lase privlečene zgodbe vzgojiteljev suženjskega stanu, pa po nje- govem bremenijo otroškega duha in ne puščajo skoraj nikakršnega pro- stora za dojemanje »dobrih umetnosti«. 11 Tacit torej razmišlja podobno kot Aristip v neki znani anekdoti: neki oče je vprašal Aristipa, koliko bi računal za poučevanje njegovega sina. Aristip je postavil za tiste čase kar visoko ceno tisoč drahem. Oče je zgroženo ugovarjal, da si za ta denar lahko kupi že sužnja, ki bo poučeval njegovega sina. Aristip pa mu je odgo- voril: » Lahko, samo potem boš imel dva sužnja; tistega, ki si ga boš kupil, in še svojega sina.« Juvenalov citat »maxima puero debetur reverentia« je že davno, preden je bil sploh zapisan, uresničil tudi Kato Starejši. Nadzor družinskega očeta v starem Rimu je bil občutno ostrejši kot v Grčiji, kjer se je lahko x:oupoc; brez zgražanja in brez očetovega nadzora pojavljal na '' Dialogus de oratoribus 28,2. IOJd. 28,4. 11 Id. 29,3. Tacit namenona uporabi izraz »bonae artes«. Barbara Šega Čeh, Moralni vidiki izobraževanja v starem Rirnu 63 gostijah kar v spremstvu svojega ljubimca; pater familias v Rimu pa je svojo vzgojiteljsko vlogo uresničeval z veliko večjo odgovornostjo. Plutarh v Ka- tonovem življenjepisu poroča, da je Kato sam prevzel sinovo vzgojo in ga učil branja, čeprav je imel sužnja, kije bil izkušen učitelj. »Kajti zdelo se mu je za malo„ .. da bi bil njegov sin moral poslušati grajo sužnja ali da bi mu bil ta navijal ušesa, ako bi se slabo učil. Tudi ni hotel, da bi bil deček za tako važni prvi pouk hvaležen sužnju; zato mu je bil sam osnovni učitelj, sam učenik postave, sam vaditelj v telesnih ročnostih„.« Poleg tegaje z velikimi črkami lastnoročno napisal zgodovino rimskega naroda, ker je želel, »da bi bil sin že od mladih nog imel priložnost seznaniti se sebi v prid z deli svojih prednikov. Grdim besedam se je spričo otroka ogibal tako previdno kakor pred svetimi devicami, kijim pravijo vestalke.« 12 Seveda se je v starem Rimu vzgoja delila na žensko in moško. Moški potomci so se s sedmim letom izmuznili ženski nadvladi, deklice pa so ostajale doma pod okriljem svoje matere. Svetonij hvali Avgusta, ker je poskrbel za vzgojo hčerke in vnukinj, saj jih je dal izučiti v ročnih delih, prepovedaljimje govoriti in početi karkoli naskrivaj; vse so morale vsak dan zapisati v dnevnik ( commentarii diurni) in le o tem jim je bilo dovoljeno spregovoriti med seboj n. Cesar Avgust se je torej posvečal predvsem vnu- kom: večinoma jih je sam naučil brati in pisati pa tudi plavati. Dečki iz senatorskih družin so imeli še prav posebne privilegije: včasih so smeli spremljati svojega očeta celo v skupščino in prisostvovati skrivnim sejam senata. 14 Neka mati je je nekoč želela zvedeti, kaj očetje počnejo v senatu, inje začela svojega sina, mladega Papirija, spraševati o tem. Mladenič se je nekaj časa izmotaval, kar je samo še spodbudilo materino radovednost. Zato se ji je zlagal, da je senat razpravljal o vprašanju, ali naj bo »v dobro države« en moški poročen z dvema ženama ali pa ena ženska z dvema možema. Čez tri dni se je, kot poroča Gelij, zbrala pred skupščino razburjena množica matron, ki so rotile senatorje, naj se rajši odločijo za drugo možnost. Papirij je osuplim senatorjem pojasnil, zakaj sije bil celo stvar izmislil, ti pa so ga izrecno pohvalili, ker je bil držal dano besedo (fidem), mu dodelili posebno čast, da se sme še naprej udeleževati skupščinskih zasedanj, čeprav so sino- vom senatorjev poslej to pravico odvzeli, in mu nadeli častni naziv 'praetexta- tus' - »ob tacendi loquendique in aetate praetextae prudentiam«. Kot poroča Plutarh 1!\je Avgust sinovom senatorjev omogočal najraz- 12 Plutarh, Življenje velikih Rimljanov, Kato 20 (prev. A. Sovre). 13 Suetonius, A ugustus 64,4. 14 Gellius, Noctes Atticae 1,23,4: Mos antea senatoribus Rornae /uit in curiarn curn praetextatis jiliis introire. 10 Augustus, 38,2. 64 Keria II - 1 • 2000 ličnejše oblike izobraževanja za vodstvene funkcije, od prisostvovanja zase- danjem senata pa do vojaških izkušenj. Na vprašanje, česa so se mladeniči v senatu pravzaprav naučili, odgovarja Plinij takole: » Quae potestas referenti- bus, quod censentibus ius, quae vis magistratibus, quae ceteris libertas, ubi ceden- dum, ubi resistendum, quod silentii tempus, quis dicendi modus, quae distinctio pugnantium sententiarum, quae exsecutio prioribus aliquid addentium, omnem denique senatorium morem quod fidissimum percipiendi genus exemplis doceban- tur. «16 Iz Plinijevega natančnega naštevanja je mogoče razbrati, da so v antičnem Rimu pri izobraževanju mladih ljudi veljala zelo izostrena pravi- la, ki so zahtevala ne le vednost o tem, kako je treba oblikovati izrečeno in na kakšen način razločevati nasprotujoča si mnenja, temveč popolno poz- navanje zakonitosti debatnega pogovora in kulturnega dialoga v tedanjem javnem življenju. Zakonitosti, kakršne bi morale biti veljavne še danes. Ker so si seveda še zlasti v uglednih družinah očetje želeli, da bi sinovi, ko so dopolnili šestnajst let, čim uspešneje opravili svoj prvi javni nastop, tirocinium fori, so skrb zanje običajno prepustili kakšnemu uglednemu, iz- kušenemu družinskemu prijatelju in uveljavljenemu politiku. Tako Cice- ro pripoveduje, da gaje oče zaupal Q. M. Scaevoli Avgurju in da mu je kot deček neprestano tičal za petami: » Quoad possem et liceret, a senis latere num- quam discederem. «1 7 Nato opisuje svoje prizadevanje:» .. . fierique studebam eius prudentia doctior«18 . Spoštovanje do starejših, eno tistih etičnih načel, kijim rimska literatura posveča velikansko pozornost, je torej izhajalo iz dejstva, da se je bilo mogoče kakovostno izobraziti samo pri izkušenih ljudeh, ki so veliko vedeli, temeljilo pa je na prirojeni vedoželjnosti mladih ljudi, ki so pred dvema tisočletjema raziskovali še precej bolj enigmatičen svet, kot ga mladi ljudje raziskujejo danes. Seveda pa so stroga merila veljala tudi za učitelje, ki so ta svet odkrivali mladim.» Quorum1!1 in primis inspici mores oporte- bit. !pse nec habeat vitia nec ferat. « Razen tega je Kvintilijan moralni vzgoji govornika še posebej posvetil pogla\ji Non posse oratorem esse nisi virum bonum in Cognoscenda oratori quibus mores formantur. 20 Seneka je še rigoroznejši in ne verjame, da tiči kaj dobrega v temah, kijih obravnavajo nečastni in nevredni učitelji, zato Lukiliju zastavlja retorično vprašanje: » Ceterum unum studium vere liberale est quod liberum f acit, koc est sapientiae, sublime, forte, magnanimum: cetera pusilla et puerilia sunt. An tu quicquam in istis esse credis boni quorum profes- sores turpissimos omnium ac jlagitiosissimos cernis? Non discere debemus ista, sed didicisse. ) 11 Da pa morajo tako starši kot učitelji vzgajati predvsem z lastnim rn Epistulae, 8, 14. 17 De arnicitia 1,6. 18 De arnicitia l, 9. 1 " Se. rnagistrorurn; Quintilianus, Institutiones oratoriae 2,2,5. 20 Id., l. in 2. poglavje 12. knjige. 21 Epistulae, 88,2,2 sq. Barbara Šega Čeh, Moralni vidiki izobraževanja v starern Rirnu 65 zgledom, je seveda misel, ki preveva vso antiko.22 Gre torej za tako samou- mevne stvari, kot pravi Seneka, da bijih morali že zdavnaj vedeti in znati! Moralna vzgoja mladega Rimljana se je tako kot vzgoja mladega Grka napajala iz svetlih zgledov, kakršne so mladi ljudje že od nekdaj radi obču­ dovali. Vendar je med obema antičnima izobraževalnima konceptoma ob- stajala še ena razlika. Grki so si jemali za zgled junake iz svoje herojske poezije, torej mitološke osebe, ki so evidentno domovale zgolj v svetu do- mišljije, rimski heroji pa so bili s svojimi karakterističnimi vrlinami vred sestavni del rimske zgodovine. In čeprav je bila ta sestavljena iz legend, ki so bile večinoma izmišljene ali vsaj deloma izmišljene, so jih Rimljani ne glede na to pojmovali kot svojo pravo nacionalno zgodovino, ne da bi se sploh spraševali o njihovi verodostojnosti. Tudi ko so Rim preplavili učite­ lji grške literature, grški gramatiki, sofisti, retorji, učitelji slikarstva, kipar- stva, celo jahanja in lova in so se zanje pulili vsi premožni Rimljani, ki so želeli svojim otrokom v »diplomatski« grščini, v nekakšnih mednarodnih zasebnih šolah, nuditi veličastno vladarsko vzgojo z vsemi modnimi razsež- nostmi grškega humanizma, so zagovorniki rimske nacionalne identitete v bojazni, da bi postala ranljiva, na drugo stran tehtnice postavljali rimsko gravitas in grmeli proti lahkoživim razvedrilnim umetnostim, ki so prodi- rale v rimski šolski sistem. Horacijeva ugotovitev o premaganem zmagoval- cu je torej obveljala tudi na izobraževalnem področju, kjer naletimo še na posebno vnebovpijoč paradoks: barbari si podjarmijo civilizirano Grčijo, nato pa svojim ujetnikom v zahvalo za izobraževanje v duhu njihovih vred- not na račun lastne nacionalne identitete velikodušno podarjajo svobodo. Čemu bi lahko pripisali to dobrohotno gesto? Meja med sužnji in osvobo- jenci je bila v rimski državi zelo jasno začrtana23, zato so se na ta način izognili moralnemu konfliktu, na katerega opozarjajo tisti navedeni avtor- ji, ki svobodo postavljajo daleč nad strokovnost. Rimljani so se jasno zave- dali pomembnosti šolanja24 in znanja2'\ hkrati pa so dovolj cenili svobodo, tako fizično kot umsko, dajimje bilo pod častjo izobraževanje svojih otrok prepuščati sužnjem. »Gloriari solent ... nam et barbari et servi, et, si koc sat est, nulla est ratio dicendi«, meni Kvintilijan2