Murska Sobota, 28. julija 1988 • Leto XL • Št. 28 • Cena 600 din Nastopili so pasji dnevi. Minule dni je vse živo iskalo vsakovrstno ohladitev — tudi mrzla voda na soboški tržnici je prav prišla. NAPOVED: V drugi polovici tedna večjih sprememb vremena ne bo, torej bo sončno in toplo, le ponekod so v popoldanskem času možne nevihte. FOTOREPORTAŽA NA 6. STRANI Življenje žeja vode samota vrča življenje težka beseda (F. Lainšček) LETOS REKORDNI ODKUP Po odkupu tržnih presežkov pšenice lahko sklepamo, da se žetev v Pomurju bliža koncu. Če vreme v prvih dneh žetve pomurskih pridelovalcem pšenice ni bilo najbolj naklonjeno, je druga polovica spravila pridelka potekala brez zastojev in v skladiščih Inte-sovega tozda Mlinopek je zdaj že dobršen del letošnje pšenice. Začetne negotovost© okrog odkupnih pogojev so zdaj mimo in kaže, da se je velika večina pridelovalcev odločila za prodajo tržnih presežkov. Po napovedih poznavalcev naj bi tako letos v Pomurju odkupili rekordne količine pšenice, saj so je do torka odkupili že več kot 27 tisoč ton. Do konca tedna naj bi z odkupom v glavnem končali, do takrat pa bo v skladiščih že okrog 30 tisoč ton pridelka. - Skladišča žitnih organizacij so se letos napolnila predvsem zaradi dobrega pridelka, kot pravijo v soboškem Mlinopeku, pa se je v drugi polovici žetve tudi kakovost prevzete pšenice precej izboljšala. Če je še v začetku le-ta vsebovala precej vlage, je ta zdaj že v mejah normale, seveda pa je kakovost od pridelovalca do pridelovalca različna. Na letošnji odkup so se v Mlinopeku dobro pripravili, uredili so tudi nekaj novih prevzemnih mest, kljub temu pa je sredi žetve prihajalo do krajših zastojev pri prevzemu, ko je zaradi nekoliko večje vlage prihajalo do preobremenitev sušilniških zmogljivosti. Zdaj je že tudi znana dokončna cena pšenice, saj plačujejo prvi kakovostni razred po 400 in drugega po 390 dinarjev kilogram, k temu pa bodo pridelovalci dobili še 38 dinarjev spodbud na oddani kilogram ter delno povrnjene tudi stroške prevoza do prevzemnega mesta. Za 40 odstotkov prevzete pšenice, kolikor je potrebujemo za pomurske potrebe, so sredstva zagotovljena, za druge količine pa sredstva zagotavljata ljubljanska in celjska regija. Denar so že nakazali zadružnim organizacijam in tako pridelovalci ne bodo dolgo čakali na plačilo. L. Kovač POMURSKO ZDRUŽENO DELO PO PRVEM POLLETJU Predvsem opiranje na lastne sile V teh dneh tudi v pomurskih organizacijah združenega dela tečejo razprave o poslovanju v letošnjem prvem polletju, zato je celovito oceno gospodarjenja v tem trenutku 'še težko dati. Prve napovedi niso najbolj spodbudne, saj se nekatere negativne težnje iz prejšnjih obračunskih obdobij nadaljujejo tudi v prvem polletju, je pa na nekaterih področjih čutiti tudi pozitivne premike. Pomursko združeno delo je v letošnjem prvem polletju poslovalo pod bremenom lanskih novembrskih ukrepov in v pričakovanju majskih, posledice slednjih pa bodo prišle do izraza šele v naslednjih obdobjih. Podobno kot v lanskem prvem polletju se obseg industrijske proizvodnje zmanjšuje tudi v letošnjih prvih šestih mescih, položaj pa je seveda od občine do občine različen. Nekoliko ugodnejšo rast beležijo predvsem tam, kjer je bil lani močan izpad proizvodnje, zato nas ti podatki ne bi smeli zavesti, saj tako primerjava z enakim lanskim obdobjem ni realna. Medtem ko je bila v lanskem drugem polletju nekoliko ugodnejša rast industrijske proizvodnje, napovedi za letošnje drugo polletje niso optimistične. Majski ukrepi, ki so omejitveno posegli tudi na področje osebnih dohodkov, se že kažejo pri povpraševanju in s tem tudi v povečanih zalogah, zaradi manjše prodaje pa se v nekaterih organizacijah združenega dela že odločajo za zmanjševanje proizvodnje. Položaj je ugodnejši v.tistih organizacijah, ki so se že v preteklosti preusmerjale v izvoz, povečevanje le-tega pa postaja nuja. Po podatkih Službe družbenega knjigovodstva je rast izvoza pomurskega gospodarstva ugodna, še zlasti na konvertibilno območje, povečala pa se je tudi pokritost uvoza z izvozom. Žal pa prodajo na tuja tržišča še vedno povečujejo le tiste organizacije združenega dela, ki so že tradicionalni izvozniki, medtem ko se v izvoz vključuje le malo novih. Medtem ko pomursko združeno delo v prvih letošnjih mesečih še ni imelo večjih likvidnostnih težav in nobena organizacija združenega dela ni imela blokiranega žiro računa, se v zadnjem času tudi likvidnostne težave zaostrujejo. Združeno delo ima vse manj kakovostnih sredstev za tekoče poslovanje, obresti za najeta posojila pa predstavljajo vedno večji delež v stroških poslovanja. Poseben problem so tudi terjatve, saj kupci pomurskemu gospodarstvu dolgujejo veliko več, kot znašajo obveznosti do dobaviteljev, ta razkorak pa se še naprej povečuje. Izgube, ki so predvsem posledica neurejenih cenovnih razmerij, že več let predstavljajo enega najtežjih problemov pomurskega gospodarstva, brez njih pa ne bo šlo v prvem polletju. Res je sicer, da bodo v nekaterih organizacijah združenega dela, kjer so imeli še ob četrtletju izgube, prvo polletje končali brez rdečih številk, vendar napovedujejo, da se bodo pojavili nekateri novi izgubarji. Po vsem tem bo obveljala splošna ocena, da je pomursko združeno delo zdaj oredvsem v prilagajanju novim razmeram gospodarjenja, od prilagodljivosti posameznih organizacij združenega dela pa je v največji meri odvisno, kako bodo poslovale v prihodnje. Preustroj proizvodnje še vendo teče prepočasi, saj za to ni potrebnih sredstev, pa tudi z novimi programi se ne morejo ravno pohvaliti. Vendar nastale razmere silijo, da prav slednjim namenjajo največ pozornosti, saj je obveljalo spoznanje, da le čakanje na programe od drugod ne bo dalo rezultatov. L. Kovač S podelitvijo priznanj se je uspešno končala prva izmena MDA Goričko ’88. Čeprav brigade niso bile popolne, so doseženi rezultati zelo dobri. Brigadirji so uredili skoraj 30.000 m2 meliora-cijsikih površin, največ v bližini Hodoša. Na glavnem delovišču, cesti Poznanovci—Vidonci, so bile urejene bankine in jarki na skoraj 3 kilometrih cestnega odseka. Povprečno so vse brigade Zadovoljni brigadirji Po dvodnevnem premoru je v nedeljo ponovno zaživelo naselje MDA Goričko ’88. Soboški dom učencev so napolnili brigadirji druge izmene. 180 mladih je nekoliko manj, kot so pričakovali. Prišli pa so: MDB Bratstvo i jedinstvo iz Dimitrovgrada, MDB 25. maj iz Mališeva, MDB Stane Žagar iz Radovljice, MDB 2. dalmatinska iz Splita in MDB Toše Arsev iz Štipa. Vse brigade, ki so sodelovale v prvi izmeni akcije Goričko, so si zaslužile tudi priznanja trak akcije, ki jih je na sklepni slovesnosti podelil komandant akcije, Janez Arhar. Tudi drugi naj plačajo za 67 odstotkov presegle normo. Najboljši sta bili brigadi: Slobodan Princip-Seljo iz Hadžičev in 22. decembar iz Sarajeva (gojenci centra vojaških šol kopenske vojske). Prvo so predlagali za najvišjo zvezno akcijsko priznanje plaketo Veljko Vlahovič, drugo pa za republiško priznanje. Na sklepni slovesnosti so prebrali tudi sporočilo, ki so ga naslovili predsedstvu SFRJ, Predsedstvu ZKJ in Predsedstvu ZSMJ. V njem so napisali, da so bili presenečeni nad gostoljubnostjo Prekmurcev, saj so pred prihodom v Slovenijo marsikaj slišali in brali. »Naše bivanje v Prekmurju je še eden pokazatelj, daje potrebno našo domovino še bolje spoznati da bi jo lahko Iju- bili tako, kot so jo ljubili sinovi vseh naših narodov in narodnosti v času neprestane borbe za naš boljši jutri,« so zapisali brigadirji iz Alibunarja, Hadžičev, Sarajeva, Brusa ter skupina Rdečega križa Slovenije. Dodali so, da se zavedajo, da le z govorjenjem in parolami ne bomo izplavali iz krize. Potrebno se bo zazreti v prihodnost in s skupnimi močmi premakniti tokove, ki so za trenutek obstali. S. Ebry Izvršni svet občinske skupščine tudi v dopustniškem času ne miruje. Tako je pretekli torek obravnaval realizacijo prihodkov in odhodkov proračuna občine Murska Sobota za prvo polletje 1988, predlog naložbenega vzdrževanja (razdelitev sredstev) srednjih šol v občini in predlog za obnovo sortirnice Kmetijske zadruge Panonka v Puconcih ter razširitev telefonske centrale na Tišini in prenosnega sistema. Prav tako je obravnaval predlog odloka o združevanju sredstev za financiranje skupnih potreb nekaterih sisov materialne proizvodnje. Po tem odloku bodo morale vse poslovne enote (‘obrati, prodajalne, skladišča, predstavništva idr.), ki imajo sedeže matičnih organizacij zunaj občine, plačevati prispevke za vzdrževanje komunalnih objektov in naprav, za posodobitev, rekonstrukcijo, vzdrževanje in varstvo regionalnih in lokalnih cest ter za potrebe solidarnosti v občini. In kaj je potrebno postoriti v srednjih šolah? Na Srednji zdravstveni šoli Murska.Sobota potrebujejo blizu 19,500.000 dinarjev za popravilo šolskih igrišč (novo asfaltno prevleko), Srednji kmetijski šoli , Rakičan 19,863.300 dinarjev za popravilo strehe, Srednješolskem centru tehniško-pedagoške usmeritve Murska Sobota nekaj čez 4,800.000 dinarjev za strojno-in-štalacijska dela (obnovo) ter na Srednji družboslovni in ekonom- ski šoli Murska Sobota okrog 12,500.000 dinarjev za razna nujna popravila na (pffj šolske stavbe. Tudi v Domu učencev Štefan Kovač v Murski Soboti bo nujno marsikaj popraviti, in sicer bodo stroški znašali nekaj čez 15,000.000 dinarjev. 100 tisoč za enega Čeprav še ni minila polovica počitnic, je v knjigarnah te dni živahno, kot da se bo zdaj zdaj spet začela šola. Najbolj neučakani so bodoči prvošolčki, ki bi radi čim prej imeli doma vse, kar potrebujejo za šolo. Staršem pa se najbrž ne bi tako mudilo, če bi vedeli, da je potrebno za šolske potrebščine za enega osnovnošolca odšteti okrog 100 tisoč dinarjev. Potem pa pridejo na vrsto še drugi izdatki. V knjigarni Dobra knjiga v Murski Soboti so nam med drugim povedali, da imajo v zalogi okrog 75 odstotkov vseh učbenikov in delovnih zvezkov za ucenca osnovnošolce, druge potrebščine pa imajo tako rekoč vse. Nekoliko slabše pa so preskrbljeni z učbeniki za srednješolce, ki pa običajno pridejo v knjigarno tik pred začetkom pouka ali že med šolo. Podobno stanje je tudi v drugih pomurskih knjigarnah. Zvedeli smo še, da tudi letos pripravljajo knjižne sejme po šolah, nekatere osemletke pa kar same naročijo vse potrebno za svoje učence (posebne pakete) in potem organizirajo prodajo. Kje so že tisti časi, ko so šolarji potrebovali samo kredo (pisalni kamen) in tablo? j (; Feri Horvat povabljen v zvezno vlado ALI JE TO POTREBNO? Predsednik Zisa Branko Mikulič mu je ponudil mesto predsednika zveznega komiteja za turizem. Očitno bo pomursko ljudstvo te dni dalo še enega ministra; tokrat ne na republiški, marveč kar na zvezni ravni. Eden od predlaganih šestih novih članov jugoslovanske vlade v Beogradu je namreč Feri Horvat, nekdanji generalni direktor Radenske, zdaj podpredsednik poslovodnega odbora Združene banke Ljubljanske banke v Ljubljani. Predsednik Zisa Branko Mikulič gaje povabil v svojo ekipo, da bi vodil zvezni komite za turizem. Predlog je bil sprožen na petkovi seji predsedstva zvezne konference Socialistične zveze, na jutrišnjem zasedanju v Beogradu pa se bo do njega opredelila zvezna skupščina. Kot nam je povedal Feri Horvat, odločitev za pristanek ni bila lahka, gotovo pa se bo naš ugledni rojak v prestolnici države potegoval tudi za vsaj delno uresničitev pomurskih turističnih ambicij. B. Ž. , je bilo škode na vozilih (ta je od nesreče do nesreče različna, ni pa v razmerju s poškodbo vozila), marveč: koliko stane zdravljenje, koliko stane izostanek z dela, koliko stane intervencija prometne milice ... Verjetno ne. In če vas zanima, si lahko to preberete v članku novinarja Dušana Lopar-nika na 5. strani. Naslov je dovolj Ste se kdaj vprašali, koliko sta- zgovoren: 16.777.230 razlogov za ne prometna nesreča? Ne, koliko pametno in varno vožnjo. aktualno doma in po svetu (Foto: Delo) Letošni dan vstaje slovenskega naroda — 22. julij smo praznovali v vzdušju, ki bi mu najmanj morali reči skrb zbujajoče. Sojenje četverici mladih ljudi (Boršt-ner, Janša, Tasič, Zavrl) je scefralo kičasto embalažo, v katero smo skrili človečanske pravice v naši deželi. V Mostecu pri Ljubljani je bil zato bučen ljudski miting ob obletnici vstaje slovenskega naroda; med udeleženci in govorniki so bili tudi borci NOB. Na fotografiji: znani partizanski komisar Ante Novak govori nekajtisočgla-vi množici. Otto Habsburg v Szombathelyu Majhna, tiha družba je nekega julijskega dne večerjala v restavraciji szombathejskega hotela Savaria. Pogovarjali so se nemško, tu pa tam pa je bilo slišati tudi kako madžarsko besedo. Na čelu mize je sedel elegantno oblečen častitljivi moški. Lahko gaje prepoznal tudi tisti, ki ga je videl le enkrat v življenju.. Njegovi predniki so skozi več stoletij odločali o zgodovini Madžarov, največkrat ne ravno po njihovi volji. Toda kaj more otrok, če so njegovi starši storili kaj napak. Danes imamo povsem drugačen odnos do moškega, ki mirno večerja. On je hkrati pojem in njegovo ime izda vse: Otto Habsburg je po preteku sedemdesetih let za kratek čas prvič obiskal Madžarsko kot predstavnik Evropskega parlamenta. Imeli smo priložnost, da se z njim pogovarjamo, in rad nam je ustregel. Gospod doktor, za mojo generacijo pomenite zgodovino. Kakšna je teža tega bremena? Da, tako je, leta so minila, kot bi mignil, tudi sam imam že šest-insedemdeset let. To, da se spominjajo mene, in moje družine, me res zelo veseli. Ampak jaz bi rajši govoril o sedanjosti in bližnji preteklosti. Kot veste, delam kot predstavnik Evropskega parlamenta, politiziram. Novembra bom spet prišel domov, takrat v Budimpešto. Lahko rečem, da ima Evropski parlament zelo dobre stike z Madžarsko. Toda za to ste tudi vi osebno mnogo storili. To vemo iz zahodnih časopisov, iz domačih poročil, na primer iz enega od filmov madžarske televizije, ki je govoril o vas. Moja dolžnost je, da pomagam Madžarski. Zadnje čase se v teh odnosih zares širi velik napredek. Zadnji vaš predlog je vzbudil zelo veliko pozornost v Evropskem parlamentu. Pa tema tudi. Bil je govor o Er-deljskem.Podal sem predlog v prid erdeljskih Madžarov, proti nespametnim rušenjem naselij v Romuniji. Bil je soglasno sprejet. Besedilo predloga vsebuje tudi to,-da dobi pomoč, ki jo je odklonil režim Ceausesca, Madžarska, da bi lahko še učinkovitejše podpirala begunce. Upam, da se bodo o tem začeli pogovarjati predstavniki Evropskega parlamenta in madžarskega Rdečega križa. Sedemdeset let je dolga doba ... V notranjosti se nisem nikoli ločil od domovine. Nenehno sem spremljal njeno usodo. Bila so težka obdobja in tudi takrat sem storil vse za krepitev stikov. Sedaj pa lahko z veseljem ugotavljam, da se je položaj zelo izboljšal. Bolj odprto politizirajo, demokracija je večja. Koga vse ste srečali v svoji karieri? Šaljivo bi lahko povedal, da vsakega, ki v Evropi kaj pomeni. Omenil bi samo nekaj domačih imen: Pal Teleki, z njim sem bil v zelo dobrih odnosih. Potem sem v otroštvu srečal Mihalya Karolya. Pozneje, v Horthyjevi eri, sem imel stike z Istvanom Tiszo, Karolyem Pajerjem, San-dotjem Emsztom, z Zichyjem, Kallayjem in drugimi. Zakaj ste najprej obiskali prav Szombathely? Glejte, v zgodovinskih knjigah lahko preberemo tudi to, da je moj oče prišel sem pri poskusu restavracije monarhije in obiskal tukajšnjega škofa Mikesa. Prav tu je bilo legitimistično gibanje najmočnejše. Ali pogrešate krono? Madžarsko kraljestvo? Dajte no ... Kje so že ti časi! Imam mnogo veličastnejšo nalogo, ki je lepša z dneva v dan. Delam za združeno Evropo in to je nekaj veličastnega. Kje sedaj živite? Živim poleg Miinchna, ampak sem največkrat v Strasbourgu. In družina? IZa novo tovarno feronikla v makedonskih Kavadarcih, ki velja za največjo ali za eno največjih jugoslovanskih zgrešenih investicij in ki že nekaj let stoji, so se pred leti zanimali Kanad-Ičani, sedaj pa Američani. Ekonomisti pravijo takole: ko so Feni morali zapreti, je stala libra (460 gramov) feronikla 1,68 do-larja, danes pa se da enaka količina tega dragocenega materia- la prodati na svetovnem tržišču za 9 do 11 dolarjev. Izračunali so, da bi se vlaganje v Feni obrestovalo, če bi na leto izvozili. za 120 do 250 milijonov dolarjev feronikla. Pred tem bi bilo se-rveda potrebno za oživitev proizvodnje odšteti 10 do 15 milijonov dolarjev. od ustvarjalnega dela. Viktor Širec Sveta desnica v Szombathelyu Na svojem potovanju po Madžarski je 2. julija letos prispela tudi v Szombathely Sveta desnica, mumificirana desna roka kralja sv. Štefana I. (Bila je v Szombathelyu tudi pred 50 leti, ob 900-letnici Štefanove smrti.) Sveto desnico so pripeljali v blindiranem avtomobilu s častnim policijskim spremstvom med .špalirjem tisočih in tisočih ljudi, ki so stali ob cestah in ulicah v Szombathelyu. Na svečanem sprejemu pred škofijsko cerkvijo so bili navzoči predstavniki cerkvenih in posvetnih oblasti. Relikvija je bila v škofijski cerkvi tudi v nedeljo, 3. julija. V tem času so se zvrstile številne cerkvene svečanosti in obredi, tisoče ljudi, še prav posebej mladih, pa se je poklonilo spominu velikega kralja. Potem so relikvijo po svečani maši odpeljali nazaj v Budimpešto, kjer jo hranijo v baziliki sv. Štefana. Imam sedem otrok. Štiri hčerke so že poročene, najmlajša pa bo politik. In vaše sporočilo Szombathej-čanom? Železna županija in Szombathely sta mi še prav posebej pri srcu, saj je moj oče tu bival zadnjič v domovini. Veliko sem mislil ha domovino, na to lepo mesto, v dobrih in manj dobrih časih. Upam, da nekoč ne bo več meja, ki ločujejo narode, in se bo lahko izblikovala vsesplošna evropska skupnost. V tej skupnosti ima svoje mesto Madžarska, pa tudi Szombathely. (Vas Nepe, prevod J. Voros) Konfrontacija globus Sobota, ko so se pojavili Srbi in Črnogorci s Kosova na ulicah Novega Sada v dolgi koloni zastavonoš in nosilcev transparentov z najrazličnejšimi parolami je odjeknila v našem tisku in zavesti precej svarilno in skrb zbujajoče, vendar povsem drugače kot pohodi delavcev pred skupščino in druga znamenja oblasti. Kazalo je namreč, da postaja pravilo, da marsikje in marsikdo poskuša reševati svoje probleme preko hrbtov drugih, kot da dni nimajo že dovolj svojih bremen. V Vojvodini so sprejela politična vodstva ta dogodek kot poskus politične destabilizacije v tej pokrajini, ne naključno tik pred odločanjem o ustavnih spremembah — o vlogi pokrajin in republike Srbije, o čemer imajo menda v Vojvodini preveč svoje mnenje, a v imenu tamkajšnjega ljudstva, ki se menda s stališči tamkajšnjega vodstva ne strinja. Vsepovsod smo doslej že veliko govorili o odtujenosti vodstev od članstva oziroma prebivalstva, toda neprijetno je, če se za takšne obtožbe v povsem konkretnih primerih govori nasploh na temelju časnikarskega ad hoc anketiranja in s priokusom ščuvanja javnosti, kot se je v nekaterih sestavkih moglo čutiti. Vsak dogodek ima pač svoje ozadje in ne trpi čustvene arbi-triraže, ki je pravzaprav lastnost nezrelih osebnosti. Zatekanje k političnim manifestacijam in kakršnem koli pritisku za hitrejše reševanje kakršnihkoli problemov ima vselej nadih nesposobnosti prizadetih, da razumno urejajo vsakdanjost, ž mero okusa in odgovornosti, ki se od njih zahteva in pričakuje. Omenjeni primer je prav tako posledica nečega, kot vsak drug podoben primer. Desetletja smo že priča enosmernemu razvoju družbe po poti decentralizacije materialne moči nekoč centralizirane države in potem vzporedne državnotvornosti v samostojnejših enotah fede-racije, tako da pač zdaj že na tak in drugačen način vse močneje —čutimo dosedanje zanemarjanje integracije samoupravljanja, na-pStančneje rečeno — dela. Državotvornost je pač koristila vsa sredstva, kot nam je zna-VJno iz primera agrokomercializacije v BiH in podobnih primerov Q tako imenovane »alokacije sredstev« z drugih na svoje področje, a Ijj s pridihom postavljanja spomenikov samim sebi. Reakcije na pe-hanje za lastno demokratičnost v Sloveniji so bile razlog za podobno konfrontacijo pod reflektorji ogroženosti drugih, kot da se i\| stereotip klasičnega socializma, v katerem preostane občanu le žrtvovanje za tako imenovane višje cilje, ne sme dotaknili nič svo-Q bodnejšega in ustvarjalnejšega. Poskus konfrontacije med pokrajinama je nemara najnovejši 7? in najbolj občutljiv, vendar spada v arzenal politike: »Zavadi i vladaj«. Pri tem sploh ni pomembno, kdo je konkretni nosilec ta-ke oziroma te konkretne politike; dolpčen oblastni krog ali preprosta množica s Kosova, če je bil to dobro organiziran nastop na novosadskih ulicah, kot je poročala beograjska televizija. Bistveno je, da izostaja usmeritev, kakršno zastopata politika ZK in ustavna opredelitev dežele, v kateri živimo. Gre torej za način mišljenja in temu ustrezno taktiko, ki nazadnje odkriva tudi strategijo najrazličnejših izmov, ki jim osvobajanje dela vsekakor ni končni cilj. Socializem se pač ne gradi s pohodi množič na ulice, temveč z ustvarjalnim delom množic na vseh delovnih mestih, vključno najodgovornejših prav na vrhu dežele. Motiviranosti za ustvarjalnost pod geslom Za boljše življenje nikoli ne zmanjkuje. Manjka pač slej ali prej zgledov, ki vlečejo, kajti še preveč je v navadi čakanje, da naše probleme reši kdo drug — najčešče tako imenovana »širša družbena skupnost«. Naj torej gredo ljudje iz ene pokrajine v drugo po rešitev za svoje probleme oziroma iz ene republike v drugo? Naj se igramo hlapce Jerneje in trkamo na mnoga vrata birokratov ali kaj? Zakaj naj sploh izgubljamo čas s takšnim ali drugačnim mitingovanjem, ko pa nam to brezdelje prinaša samo še večje siromaštvo, še več problemov? Vsako brezdelje je pač, žal, samo rušilno. Je pa lažje V ŽARIŠČU JUGOSLOVANSKA GOSPODARSKA GIBANJA V maju je po prejšnjem padanju industrijska proizvodnja spet v položaju stagnacije. Slovenska je bila v tem mesecu »samo še« 4,9 odstotka pod primerljivo lansko, če pa primerjamo petmesečno obdobje, smo za 5,1 odstotka pod lansko ravnijo v primerljivem času. V gospodarskih gibanjih ekonomskega inštituta ljubljanske pravne fakultete trdijo, da je delno izboljšanje lahko samo prehodno. Maja je v Sloveniji industrijska proizvodnja padala po 2-odstotni letni stopnji, jugoslovanska pa je po enaki stopnji naraščala in je bila za 1,7 odstotka manjša kot v enakem mesecu lani. Razlog, da smo iz razmeroma hitrega slabšanja vsaj v maju prešli spet v stagnacijo, je predvsem v tem, da se je okrepil uvoz reprodukcijskega materiala. V celotni Jugoslaviji je bil maja za 17 odstotkov višji kot v enakem mesecu lani, če gg merimo v ameriških dolarjih, v vseh petih mesecih pa le za 6,5 odstotka močnejši kot lani v tem času. Če dolarje zamenjamo s košarico valut, se 'zaradi padanja vrednosti ameriške valute rezultat bistveno spremeni — v petih mesecih je bil uvoz na približno isti ravni kot lani v tem času, če pa podatek popravimo že za razliko, ki je nastala zaradi višjih cen reprodukcijskega materiala in surovin na svetovnem trgu, lahko ugotovimo, da se je realni uvoz reprodukcijskega materiala celo za desetino zmanjšal. Okrepljeni uvoz v maju ni bil edini vzrok, da industrijska proizvodnja maja ni nadaljevala strme poti navzdol, pač pa je k temu prispevalo tudi začasno okrepljeno domače povpraševnaje, ki je bilo (skupaj z izvoznim) v letošnjih petih mesecih za okoli 8 odstotkov višje kot lani v primerljivem obdobju. Da seje domače povpraševanje res krepilo, doka zujejo tudi podatki o prodaji v trgovini na drobno in o zniževanju zalog neprodanega blaga, ki so aprila v Jugoslaviji padale po mesečni stopnji 1,67 odstotka, v Sloveniji pa še hitreje; maja so padale že po mesečni stopnji 2,52 odstotka. Razen povečanega povpraševanja je na proizvodnjo v maju verjetno vplivala tudi pričakovana odmrznitev cen. Tako za slovensko kot za jugoslovansko industrijsko proizvodnjo v Gospodarskih gibanjih predvidevajo, da se ne bo obdržala v stagnaciji, pač pa bo v prihodnjih mesecih padala, če bo seveda ekonomska politika dosledno vztrajala na dosedanji stabilizaciji in torej ne bo dajala spodbud za večjo gospodarsko živahnost. Svobodnejše oblikovanje cen in sproščen uvoz proizvodnje prav gotovo ne moreta krepiti, posebej še, ker se bo ob zamrzovanju osebnih dohodkov zmanjšalo povpraševanje prebivalstva. Dodamo naj še, da v reprodukcijski verigi ob tako zastavljeni stabilizacijski politiki za zmanjšanje proizvodnje ne bo krivo samo okleščeno domače povpraševanje, pač pa tudi svobodnejši uvoz reprodukcijskega MANAMA — Polkovnik Ali Abdulah Saleh je bil znova izvoljen za predsednika severnega Jemena. To bo že njegov tretji zaporedni predsedniški mandat. Kot je sporočila agencija SABA, je za polkovnika Saleha glasovalo 152 članov posvetovalnega sveta oziroma severno jemenskega parlamenta, ki šteje 159 članov. TOKIO — Japonsko ministrstvo za gradbeništvo je predlagalo, naj bi vlada spremenila zaposlovalno politiko in tako omogočila zaposlovanje nekvalificiranih tujih delavcev na Japonskem. Ministrstvo je prepričano, da bi nadaljnja prepoved zaposlovanja nekvalificiranih tujcev le še okrepila mednarodne očitke. Raziskovalni institut ministrstva je z anketo ugotovil, da večina Japoncev podpira možnost takšnega zaposlovanja, vlada pa za zdaj zagovarja le zaposlovanje strokovno izobraženih delavcev iz drugih držav. ATENE — Grčijo je zajel nepojmljivi val požarov, čeprav se je temperatura zraka »nekoliko znižala« — znaša le 35 stopinj Celzija. Med velikim številom poškodovanih beležijo v Grčiji zaradi požarov tudi štiri človeške žrtve. V enakem lanskem obdobju je bilo le 35 požarov, kar je polovica manj od letošnjih. Gozdovi gorijo na Peloponezu, pri Solunu, na Kreti, Rodosu, pri Kefaloniji pa celo pri Atenah so v zadnjem trenutku rešili neki samostan pred požarom. POREČ — Na Istrski obali od Rabca do Kanegre gostijo 221.000 turistov. Pričakujejo, da se bodo te dni napolnila vsa prosta mesta tako v družbenem kot zasebnem gostinstvu. Za ta del našega turizma kaže veliko zanimanje britanska televizija pa tudi japonska. V produkciji drugega programa BBC bodo prikazali desetminutni film o kulturnih, zgodovinskih in naravnih lepotah tega dela Istre. Japonci pa bodo na svoji televiziji predstavili Poreč. DUNAJ — Obrestne mere na hranilne vloge bodo v avstrijskih bankah po novem za četrtino odstotka višje kot so bile doslej (dosedanja osnovna obrestna mera za nevezane vloge je bila 2,657 odstotka). globus materiala iz tujine, ki bo povpraševanje na domačem trgu omejil. Seveda pa obstaja bojazen na drugem koncu. V letošnjem juliju bodo trije delovni dnevi manj kot v lanskem, to pa-pomeni desetino delovnega časa; proizvodnja v Sloveniji bo še zaradi tega dodatnega razloga zelo padla. Čeprav bo v avgustu položaj prav obrnjen, lahko tako (navidezno) znižanje proizvodnje ustvari pravo paniko in pomisleke, da s stabilizacijsko politiko nekaj ni v redu in jo je treba opustiti. Takim in podobnim preplahom, ki so jim sledila popuščanja v zastavljeni ekonomski politiki, smo bili v osemdesetih letih namreč že večkrat priča, vse skupaj pa se je navadno končalo še z globljimi nadaljnjimi pretresi in poglabljanjem gospodarske in družbene krize. Čeprav celotna jugoslovanska proizvodnja stagnira, je po posameznih republikah in pokrajinah dinamika industrijske proizvodnje še vedno zelo različna. Najhitreje je maja naraščala na Kosovu, kar po 23 odstotkov letno, že precej počasneje, po šestodstotni letni stopnji, je v Vojvodini. V Makedoniji je bila letna rast v maju petodstotna, v Črni gori ter Bosni in Hercegovini pa po štiri. Po enaki stopnji kot v Sloveniji (2 odstotka letno) je padala industrijska proizvodnja na Hrvaškem, pri čemer pa je bila na Hrvaškem v petih letošnjih mesecih le za tri odstotke manjša kot v primerljivem lanskem obdobju, v Sloveniji pa, kot smo rekli, za več kot pet odstotkov. STRAN 2 VESTNIK 28. JULIJ 1988 OB DNEVU VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA Nagrada za Prlekijo 1941-45 in prof. Draga Novaka VITRINA SE POSTAVLJA NA SVOJE NOGE Med letošnjimi nagrajenci vstaje slovenskega naroda je tudi zgodovinar prof. Drago Novak, doma iz Veržeja, zaposlen na Zavodu za šolstvo SR Slovenije v Ljubljani. Nagrado so mu podelili za monografijo Prlekija 1941-45, ki je plod več kot 3O-let-nega skrbnega, načrtnega in sistematičnega zbiranja pričevanj in gradiv; to pomeni, da se je prof. Novak z njo začel ukvarjati že kot študent zgodovine. Ob lanski predstavitvi v Ljutomeru smo sicer delo označili kot nadgradnjo publikacije z istim naslovom iz leta 1965, vendar avtor — z njim smo se pogovarjali po podelitvi nagrade — poudarja, da »gre za novo, obsežnejše in poglobljeno delo. Globlje sem posegel v obdobje med obema vojnama, temeljiteje obdelal okupacijo in NOB ter ljudsko revolucijo. V večji meri je prikazan delež celotnega območja med Muro in Dravo v NOB, posebej pa je zajeta občina Ormož. Prikazane so vezi med Prekmurjem, Slovenskimi goricami in Medži-murjem. Temeljiteje sem osvetlil delež domačinov v NOB zunaj rodnih krajev. Opisujem življenje in delo nekaterih preživelih borcev, njihovo vlogo in položaj v NOB. Posebej je razčlenjeno skrivaštvo kot izredno velik problem na našem območju. Na novo je obdelana okupatorjeva taktika, saj se ta v letu 1944 poslužuje t.i. raztrgancev in skuša z njimi vdreti v vrste OF. Temeljiteje so prikazane vojaške operacije ob koncu osvoboditve na celotnem območju severovzhodne Slovenije. Pretresljiva so pričevanja zapornikov in internirancev, ki obujajo spomine na težke dni zaporov in mučenj. Dodobra je tudi dopolnjen seznam vseh pad lih borcev in umrlih v taboriščih in drugih žrtev druge svetovne vojne, ki prikazuje velik krvni davek teh krajev v času največje vojne vihre in je vsekakor to bogata oddolžitev teh krajev ljud- ski revoluciji.« Pri svojem delu je — kot že rečeno — prof. Novak usposabljal različne vire, partizanske in okupatorjeve, največji delež pa so prispevali še živeči borci, udeleženci NOB. »Brez njihove pomoči bi to nalogo težko opravil. Vse ustne vire sem seveda moral s kritično zgodovinsko metodo preveriti in jih proučiti,« dodaja. Na vprašanje, če bo s proučevanji in raziskovanji nadaljeval, odgovarja: »Najbrž je to delo sklenjeno in Prlekije v obdobju 1941-45 ne bo treba več raziskovati. Pač pa imamo v načrtu izdati dopolnjeno izdajo vodnika Po partizanskih poteh, ki je izšel že pred leti. Razmišljam tudi o tem, da bi se lotil proučevanja Prlekije 25 let v svobodi, torej četrtstoletnega obdobja po osvoboditvi, kar pa je odvisno od časa in zdravja.« B.Žunec Že nekaj časa — proti koncu leta 1987 se je namreč začelo — najrazličnejši organi skupščine občine in družbenopolitičnih organizacij Ljutomer razpravljajo o odnosih med delovno organizacijo Loške tovarne hladilnikov in ljutomerskim tozdom Vitrina. Pred leti, ko je v Ljutomeru nastajal ta tozd, je bilo sodelovanje med obema partnerjema (pri ustanavljanju Vitrine so poleg skupščine občine, banke in združenega dela pomagali tudi obrtniki) za kot zgled. Razvita Škofja Loka je nerazvitemu Ljutomeru priskočila na pomoč, ponudila dober program in sodelovanje se je razvilo. Zakaj naenkrat — po toliko letih — ta razdor? Povod je elaborat o reorganizaciji delovne organizacije, ki naj bi zaradi ekonomske upravičenosti ukinil tozd v Ljutomeru in ga prekvalificiral v obrat. Pri delavcih Vitrine je to sprožilo močne proteste, saj so menili, da so dobro delali, da pri reorgani-zacji delovne organizacije sploh ne bi bilo potrebntf ljutomerskega tozda spremeniti v obrat. Začeli so sami analizirati skupno sodelovanje in delo, ki so ga opravili in ugotovili, da (to je značilno) vse preveč denarja namenjajo za skupne službe (od njih pa ne dobijo enakovrednega učinka), da je proizvodih program, ki so ga dobili iz Škofje Loke zastarel, da so sami razvili precej sodobnejših hladilnih vitrin oz. sklopov za hladilne vitrine ... Zgodaj spomladi je bil referendum, na katerem naj bi delavci sprejeli omenjeni elaborat in tako pristali na reorganizacijo delovne organizacije. V ljutomerskem tozdu so bili enotni in so 100-odstotno glasovali proti. Tako referendum ni uspel tudi na ravni delovne organizacije. Čeprav so v vodstvu delovne organizacije začeli takoj s pripravami na ponovitev referenduma (delavcem ljutomerskega tozda in skupščini občine Ljutomer so dali mesec časa za »premislek« o ravnanju), ponovili pa naj bi ga že čez en mesec, kar je seveda proti vsem predpisom. Ob grožnjah in dajanju časa za spoznanje zmot so rok za ponovni referendum vseeno premaknili na šest mesecev, kot to določa zakon. Tako bo konec avgusta. Da bi razjasnili te zaplete, smo prosili Jožeta Klemenčiča, direktorja tozda Vitrina, da nam jih nekoliko pojasni: Jože Klemenčič, direktor tozda Vitrina: »Prepričan sem, da bomo uspeli kot enovita delovna organizacija, saj imamo dober program in marljive delavce.« »Že aprila lani (1987) smo začeli ugotavljati, da smo se postavili na lastne noge. Zavedali smo se, da so pred nami tudi nove gospodarske razmere. Vedeli pa smo tudi, da bo vse to zajelo tudi nas v temeljni organizaciji. Zato smo vztrajali, da bi (poleg obstoječega programa, t. j. maloserijskih izdelkov) razširili program na individualno izdelavo vitrin ter vzporedno tudi izdelkov, ki dopolnjujejo ponudbo vitrin, predvsem za notranjo opremo trgovin. Vse to se žal ni uresničilo. Zato smo začeli sumiti v pošte nost dogovorov, ki smo jih imeli z delovno organizacijo. Elaborat, ki smo ga dobili novembra, je vse skupaj potrdil.« Od novembra do aprila, ko je bil referendum, ste skušali dokazati neupravičenost spremembe tozda v obrat. Kakšni so bili vaši dokazi? »Začeli smo analizirati stroške skupnih služb, razvojne programe, prodajne službe in njihov učinek. Kmalu smo ugotovili, da za vse to dajemo veliko preveč denarja v primerjavi z njihovimi učinki. Videli smo, da tako ne gre več naprej. Če bi tako nadaljevali, bi bil ljutomerski tozd le izvor fizične delovne sile, pa nič drugega. To pa pomeni, da ne bi smeli razmišljati z lastno pametjo, da se ne bi mogli razvijati, da ne bi smeli samostojno prodajati ničesar in da bi številni Ijutomer- V tozdu Vitrina so začeli razmišljati drugače: ne samo hladilne vitrine, marveč celotna notranja oprema je pot, ki vodi v uspešno poslovanje. Pri tem pa jim pomagajo ljutomerski zasebniki. ski obrtniki, ki so že dolgoletni kooperanti in s katerimi tesno sodelujemo, ostali brez močnega partnerja, v katerega so sami dosti vložili, svojo proizvodnjo pa prilagodili našemu sodelovanju. Zato smo aprila rekli ne in bomo s tem tudi nadaljevali, če v delovni organizaciji ne odločijo drugače.« Ste — če pride do skrajnega, izločitve iz delovne organizacije in ustanovitve enovite delovne organizacije — sposobni samostojno živeti? »Čeprav so nam v prvem trimesečju ugotovili izgubo, smo v tem času (od lanskega leta do danes) skušali malo analizirati naše možnosti, kako uspeti, kako čim več narediti na področju novih izdelkov, se čimbolj približati tržišču in ga spoznati. V DO LTH pa so nas skušali čimbolj onemogočiti in ekonomsko oslabiti. Kljub temu menimo, da imamo dovolj močne argumente za tako pomembno odločitev. Že doslej smo osvojili nekatere novosti, kot so celotna oprema delikatesnih trgovin, oprema prodajaln kruha ... Zavedam pa se, da bodo izredne težave, vendar pa — verjamem, da bomo uspeli, ker imam za sabo pridne in delovne ljudi v kolektivu, imamo urejene odnose znotraj kolektiva in tudi delovne razmere so ustrezne. Zato ni velike bojazni, da ne bi uspeli.« Kot v vseh takšnih primerih pa je potrebno počakati, kajti le čas bo prinesel svoje. Dušan Loparnik Možnosti za skupne STEBRI IN BELE LISE DROBNEGA GOSPODARSTVA ALI Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi aktivnosti Staro ljudsko modrost je na sredinem posvetu o razvojnih možnostih drobnega gospodarstva v Pomurju na Medobčinski gospodarski zbornici (MGZ) v Murski Soboti izrekel predsednik Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Marko Bulc. Na resda skrajnosten, vendar zelo dojemjiv način ponazarja, kako daleč smo pri nas z eno od bistvenih sestavin t. i. velikega gospodarstva, predvsem pa potrjuje, da se še vedno nismo otresli vsakršnih ideoloških predsodkov in stereotipov o obrtnikih in obrtništvu. Nedavno je potekala druga redna seja začasnega vodstva Občinske kmečke zveze Ljutomer, na kateri so obravnavali možnosti sodelovanja organizacij združenega dela s področja kmetijstva in stanovsko organizacijo kmetov. Na območju ljutomerske občine delujeta na področju kmetijstva kar dva ozda, in sicer DO Ljutomerčan, ki preko TOK-a Kooperacija pokriva zasebni kmetijski sektor, in KZ Ljutomer-Križevci, ki pa pokriva zasebni kmetijski sektor preko TZO-jev Klas in Kmetovalec. Vseh pet direktorjev se je udeležilo omenjene seje ter že s tem pokazalo pripravljenost za sodelovanje. V daljši in temeljiti razpravi so bile razčiščene nekatere nejasnosti glede posameznih pojmovanj namena ustanovitve in združevanja kmetov in vseh, ki želijo kmetijstvu dobro, v kmečko zvezo. Poudarjeno je bilo, da je bilo že v Ljubljani ob ustanovitvi republiške kmečke zveze rečeno, da ne gre za ustanavljanje nekih novih zadrug, temveč samo za stanov-sko-politično združenje. To združenje pa bo v interesu kmeta opozarjalo in se z vsemi razpoložljivimi sredstvi bojevalo za uresničitev teh interesov. Kmetijske organizacije združenega dela so po svojih statutarnih opredelitvah kmetove, vendar so večkrat, hote ali nehote, predvsem pa zaradi napačne kmetijske politike, odrinjene od kmeta. Kmečka zveza se bo, skupaj z vodstvi ozdov s področja kmetijstva in kmetov-kooperan-tov oziroma članov, borila proti taki odrinjenosti. Kmetijski ozdi bodo tako še pridobili veljavo, pa tudi glas kmečkega stanu bo bolj cenjen in prodornejši. Precej so govorili tudi o tačas nizkih, po trditvi živinorejcev nesprejemljivih cenah mleka. V zvezi s tem se bo v okviru celotne Slovenije sestalo republiško kmečko vodstvo ter izdelalo rokovnik in plan intervencij. Tudi prašičereja še zdaleč ni v zavidljivem položaju. Precej je bilo govora o vzdrževanju, prirastku in končnem finančnem obračunu. Dejstvo je, da kmetijske organizacije ne morejo odstopati od pogodb, ki jih imajo sklenjene s posameznimi klavnicami in mešalnicami, ter tudi ni razloga, da pri sklepanju le-teh ne bi sodelovali predstavniki kmetov-prašičerejcev. Dogovorili so se, da bodo posamezni ozdi oblikovali odbore za pridobivanje mleka, prašičerejo, za sadjarstvo in vinogradništvo itd. V teh odborih bodo sproti in učinkovito usklajevali mnenja in hotenja kmetov-prideiovalcev, kmetijskih ozdov, kmečke zveze in pridelovalne industrije. Skratka, z obojestranskim posluhom, z odkritimi in argumentiranimi razpravami in pogovori bodo dane možnosti za skupne aktivnosti in nastopanje, vse v prid kmetijstvu in kmetu. Na naslednji seji bo začasno vodstvo ljutomerske kmečke zveze sprejelo stališče glede omenjene seje ter svojemu članstvu podalo pisno, tokrat že drugo interno informacijo. CTDI , Uvodničar na posvetu s kakimi 20 udeleženci (občinskimi oblastniki, direktorji, bančniki, obrtniki in drugimi), predsednik MGZ za Pomurje je Koloman misleč na vodilne strokovnjake za posamezna področja, funkcionalno izobraževanje in usposabljanje ter osveževanje znanja. Gigiit, je najprej okvirno razčlenil gospodarske razmere v pokrajini ; rdeča nit mu je bila beseda prestrukturiranje, ki očitno dolgo ne bo meso postala. Marsikje še v povojih ali pri oranju ledine Sledila so dejstva o opravljanju nalog iz družbenega dogovora o razvoju pomurskega drobnega gospodarstva, ki so ga podpisali občinski izvršni sveti, banka, zbornica, obrtna združenja, obrtne zadruge in drugi dejavniki. Slišali smo, da ustanavljanje skladov za pospeševanje tega področja še ni končano (»naj bo več možnih virov za finansiranje, tudi iz naslova skladnejšega razvoja Slovenije«!), da so pri urejanju obrtnih cen po občinah šele končal iz zazidalnimi načrti in da je oblikovanje svetovalne delovne organizacije za ustanavljanje malih proizvodnih enot v za Pomanjkanje rezervoarjev Letos so načrtovali gradnjo štirih rezervoarjev. g 8 ga s prostornino 5000 kubičnih metrov so ze začeli gradiU stala pa nai bi okoli 550 milijonov dinarjev. Gradnjo je prevzela Mostograd-nja iz Beograda. V teh rezervoarjih bi uskladiščili P"'™™bencinim plinski kondenzat. Ina Nafta se dogovarja da bi odkup h republiške blagovne rezerve, dva rezervoarja kot pomoč pr g J > v katerih bi potem lahko uskladiščili plinsko o je. eLuajseenie su publiškimi blagovnimi rezervami dogovorila per bencina v Lendavi. Upajo, da bodo v »m m pnhodnjem letu dokončno uredili skladišni prostor za nafto m naftne derivate. sebni in družbeni lasti, ki naj bi zaživela s 1. januarjem pod »streho« sozda ABC Pomurka, v povojih. Pri gradnji enotne banke podatkov ali t. i. poslovno-in-formacijskega centra (PIC) z dnevno borzo ponudbe in povpraševanja med industrijo, trgovino in enotami drobnega gospodarstva Pomurci komaj orjejo ledino. Enako velja za preobrazbo obrtnih zadrug, ki naj bi ob kupoprodajnih odnosih razvijale še tržne, razvojne in druge stroko-vno-svetovalne dejavnosti. Pobožna želja ostaja, da bi upravni organi čim bolj poenostavili in skrajšali postopke za pridobivanje dokumentacije za opravljanje zasebne obrti. Bančne ustanove bi lahko imele v kratkoročnih in dolgoročnih posojilnih pogojih več spodbujevalnih, pospeševalnih razvojnih ukrepov. Predvsem pa se zatika pri ustreznih kadrih — je menil Cigiit — Primerjalni podatki o deležu drobnega gospodarstva v družbenem proizvodu kažejo, da znaša ta v Sloveniji od 7 do 8 odstotkov, v Pomurju 5,3 in — kot zanimivost — v občini Ljutomer 10 odstotkov. POUČEN zgled iz radenske Prvi razpravljalec, podpredsednik poslovodnega odbora združene banke Ljubljanske banke Feri Horvat, je zatrdil, da je bilo za te namene vedno dovolj denarja v bankah in da je odstotek posojilnih zahtevkov, ki niso bili odobreni, zanemarljiv. Kljub vsemu je lanski obseg posojil drobnemu gospodarstvu znašal komaj tretjino tistega iz leta 1986. Razlog: sprememba obračunskega sistema, po katerem je treba posojila vračati po realni vrednosti oz. realni obrestni meri ; ovira pa je tudi pri zavarovanjih posojil, kjer nekatere oblike zavarovanj sploh niso uveljavljene, recimo hipotekarno zavarovanje. Horvat se je nato ustavil pri veljavnih posojilnih pogojih, omenil zanimiv način bančnega spodbujanja drobnega gospodarstva v Baden-Wurtenbergu (ZR Nemčija) in sklenil razpravo z zgledom iz Radenske, kjer je bil prej zaposlen. »V Tovarni polnil- Pomurje kot poskusni drobnogospodarski laboratorij? Hkrati z analizo možnih nosilcev, kadrovskim prerezom in izborom virov financiranja, naj bi v pokrajini ob Muri preverili, kakšne so stvarne možnosti za različne oblike sovlaganja zdomcev, zlasti pa se osredotočili na naslednje naloge:' 1. Pripraviti projekt za ustanovitev medobčinskega poslo-vno-informacijskega centra (BIC) v Murski Soboti, pri čemer bi se zgledovali po koprskem Galebu. Tovrstne centre razvija EGS in jih ponuja svojim članicam; nam ga ponujajo Italijani. Slo bi za kakovostno nadgradnjo zdajšnjih obrtnih con s funkcijami svetovanja, trženja, inženiringa, razvoja. Vanj bi tudi sodil poslo-vno-informacijski center (PIC) v smislu banke podatkov za potrebe drobnega gospodarstva, kot je to v Celju. Nekaj kapitala bi morali sami združiti, sicer pa si izboriti sredstva zainteresiranih, bančna posojila in udeležbo iz republiške blagajne. 2. Sleherni ozd naj bi ugotovil, kaj bi se dalo ponuditi drobnemu gospodarstvu, in poskusil organizirati mrežo kooperantov. Tako bi se najbrž tudi število iskalcev zaposlitve v Pomurju, ki je obstalo pri številki 2523, zmanjšalo. 3. Obrtne zadruge naj ne bi zgolj »štemplale« računov in taktizirale pri dajatvah, ampak bile sposobne povezovati obrtnike in opravljati neke vrste marketinške, inženirinške in podobne naloge. S tem bi si tudi zaslužile poseben položaj v okviru združenja obrtnikov. ne opreme smo hoteli speljati projekt plovil, pa ni in ni šlo. Njegovi pobudniki so se zato odločili, da ustanovijo lastno, zasebno podjetje in sami nadaljujejo z izdelavo in razvojem plovil; kaže, da uspešno ob sodelovanju in pomoči občine. Smiselno je, skratka, če enote drobnega gospodarstva razvijamo skupaj z gospodarskimi podjetji, »smo razumeli Ferija Horvata. Marko Bulc: »Edina prednost — prilagodljivost in prepričanje!« Po tem, ko so se oglasili še Janez Stoti, predsednik soboškega, in Jože Kuronja, predsednik lendavskega izvršnega sveta, Janez Lainščak, prvi mož Ljubljanske banke v Murski Soboti, Emil Zelko, direktor Panonije, in Ivo Tivadar, direktor Tehnostroja, je s tradicionalno gostobesedno na-špičenostjo nastopil Marko Bulc, čelni funkcionar slovenske go spodarske zbornice. Hitra prilagodljivost tržnim razmeram in sveto prepričanje, da potrebujemo drobno gospodarstvo, sta mu bili iztočnici za daljše preudarjanje o »beli lisi« v gospdoarski sestavi naše republike. Italijani, pri katerih je drobno gospodarstvo udeleženo v družbenem proizvodu (DP) z okrog 40 odstotki, so postali dobesedno obsedeni, ker zaostajajo za Nemci, kjer je ta delež enkrat večji; so pa skupaj v EGS. Vzemimo le območje Baden—Wiir-tenberga, kjer so doma firme, kot Mercedes, Bosch in druge. Tu je 83 odstotkov podjetij, ki imajo manj kot 20 zaposlenih, sodijo pa v konico tehnološkega razvoja v Zahodni Nemčiji. Podobno je na avstrijskem Koroškem. Pri nas je najbolj razvito drobno gospodarstvo v občini Domžale, čeprav ta sodi po siceršnjem gospodarskem razvoju v spodnjo polovico slovenskih občin. Še bolj velja to za občino Ljutomer, kjer je delež drobnega gospodarstva v DP 10-odstoten. »Sploh ne gre za alternativo ali veliko ali drobno gospodarstvo, ampak za oboje, le da mora biti znatno več slednjega, kar je eden od elementov gospodarskega preustroja,« je pribijal Bulc. »Priti mora do potresnih, udarnih sprememb v pogojih in okolju, če hočemo čimprej doseči 15- ali 20-od-stotno udeležbo drobnega gospodarstva v DP. Nemci in Italijani recimo ugotavljajo, da majhna gospodarska enota ne nastane, če začetni kapital ni za 15 do 20 odstotkov cenejši od ka--pitala na tržišču. To je zanje tehnolo-ško-finančna norma.« Dodal je, da smo pri nas še vedno obremenjeni s klasičnim obrtnikom, da pa bi morali idejno-politično razčistiti, naj nastaja, se profilira podjetnik; v zborničnem predlogu za ustavno prenovo je to že zapisano. Zakaj podjeten zasebnik ne bi mogel postati kooperant tuje firme, recimo Boscha? »Če ne bo kritične mase vaših predlogov, zahtev, želja, ne bomo uspeli. Zdaj ni čas za velike govore, za oziranje v temo včerajšnjega dne, ampak za akcije, za prižiganje luči, da gremo naprej,« povzemamo iz obširnejše razprave Marka Bulca na nedavnem posvetu o razvojnih možnostih drobnega gospodarstva v Pomurju na MGZ v Murski Soboti. Posebej — v okviru — objavljamo nekatere konkretne usmeritve in naloge na tem področju. Branko Žunec Mlin Premeša Turnišče obvešča stranke, da bo začel s 1. 8. 1988 ponovno obratovati. Priporočamo se s kakovostnimi uslugami! VESTNIK 28. JULIJ 1988 STRAN 3 Zakonske luknje in službena dolžnost V tem tednu, odkar je Janša-zaprt, smo izgubili čez 20 tujih prijav za simpozije Vekša. Pri-javljenci so napisali, da nočejo priti v Ljubljano, ker se ne počutijo vame. Podatek smo slišali sredi junija na Janževem Vrhu, kjer je zbranim predstavnikom medobčinskih gospodarskih zbornic za Pomurje in Podravje, sozda ABC Pomurka, delovnih organizacij Agroservis in Avto-radgona predaval dr. Matjaž Mulej, razvojni ekonomist z mariborskega Vekša. Tema je bila: iskanje stičnih točk med sistemom IPOK in metodo USOMID. Tokrat objavljamo četrti in zadnji del povzetka iz Muiejevega ustvarjalnega dialoga s seminaristi, ki bi mogel biti vzorec/zgled za naša neproduktivna sestankovanja. Od inventivne lastnosti do inventivne dejavnosti — in naprej! MM (Matjaž Mulej): Deveti pogoj, da inovacij ne bi bilo, V soboškem Agroservisu že nekaj časa uvajajo sistem IPOK (kompleksni sistem integriranja, planiranja, oblikovanja in krmiljenja proizvodnje) zahodnonemške Zveze za študij dela, časa in organizacijo proizvodnje, bolj znane kot REF A. Prvi rezultati so že vidni, na posnetku pa prav gotovo zgleden red in čistoča. (Foto: N. Juhnov) je: zagotovi, da bodo informacije težko dostopne. Je vredno komentirati ? Kako čitljiv je zaključni račun? AS (Agroservis): Pri nas ga običajno dobimo dan pred zborom delavcev. MM: Če ne celo pol ure prej. Še deseti pogoj: predvsem pa ne pozabi, da ti kot nadrejeni tako ali tako že vse veš, kar je za posel pomembno in torej ni vredno, da bi kogar koli kaj vprašal. Tu je najbrž srž tistega, kar ste prej rekli: tako smo bili vzgojeni; po načelu: eni mislijo — drugi delajo. Inventivna lastnost pa je doslej v premajhni meri postala koristna dejavnost. Sploh pa: kdo je že kdaj zašel v težave, ker ni predlagal ničesar novega? Nihče, vsi smo normalni. Od kod pa je most k temu, da vsak mesec pošljemo v tujino dve celotni plači kot darilo, če ne od tod, da je sposobnost neaktivi-rana? Torej nam gre za prehod od inventivne dejavnosti na inovativno poslovanje, na sodelovanje za inoviranje; sami ste ugotovili: timsko delo. Potrebno je, da opredelimo, kaj je inovativno poslovanje. Prvi stavek se glasi: načelno ni neogibnih stroškov. V Agroservisu pravite, da ne veste niti tega, kakšni so stroški projekta. To na žalost ni posebnost. V jugoslovanski praksi je stroškovno knjigovodstvo (predvsem inženiring, analiza) kriminalno razvito v primerjavi z drugimi knjigovodskimi variantami. Kako vam. zveni: načelno ni neogibnih stroškov? AR (Avtoradgona): Povsod so rezerve. MM: To je res, ampak je stvarno reči: načelno ni neogibnih stroškov? Če znamo in hočemo delati pametneje, je to res. Če pa naj ostane kot doslej, potem pa ni, da bi se bili sposobni izogniti stroškom. A ne, da delamo več, marveč pametneje — to je pot. Kako je pri vas z osveževanjem znanja? Zdaj ste nekaj začeli delati s Plohlom. AS: Pot do tega je že, vendar težko dosegljiva. MM: Je afriško-saharski standard lepša varianta? AS: Za nekatere je, samo da so na stolčkih. MM: Je standard, ki ga imamo, iz dohodka ali iz amortizacije? Imate ta hip vsaj 200-od-stotno amortizacijsko stopnjo? AS: Kdo pa jo ima v Jugoslaviji? MM: V Muri trdijo, da jo imajo. Takih je zelo malo in ravno v tem, da jih je tako malo, je bistvo problema, ker to pomeni, da vsi skupaj živimo iz amortizacije. S čim pa bomo obnavljali stroje? Spomin na kapitulacijo pred 20 leti AS: Mislim, da vsi problemi izhajajo iz našega sistema. MM: Zato ga spreminjamo. AS: Prepozno. Še vedno je delo v Jugoslaviji najcenejše, obnovitveni materiali pa najdražji. Na svetu pa tega ni. MM: Na svetu je, v razvitem svetu ni. AS: Dokler pri nas delo ne bo spodbujevano oz. bolje plačano, ne bo sprememb. Za zgled ste dali Muro. Mura ima zahodni sistem, pri čemer je vse maksimirano in še vedno ni nagrajevano, kot bi moralo biti. MM: Bil sem tam, ker so jezni name in so hoteli razčiščevati, kaj jim očitam. Zveza z našo temo je v naslednjem: ni upanja za večji dohodek brez večje inovativnosti. Sicer pa smo zapravili 20 let. Na seji Cekaja sem izjavil: pred 20 leti smo edinokrat v zgodovini kapitulirali pred samimi sabo in odtlej nas strašno nese navzdol. (Šlo je za spodletelo gospodarsko reformo — op. BZ.) AS: Na obisku v eni od nemških tovarn smo se prepričali, kako znajo zaposleni sami izdelati transportne naprave k nekemu stroju; pa ne zato, da bi dobili nagrado, ampak da si olajšajo delo. Dobijo dohodek, ki si ga vsi delijo. MM: Odgovor tistih, ki so proti, je: oni imajo tržno gospodarstvo. Da se je pri njih uveljavilo, je bilo potrebnih čez sto let. Imamo čas tako dolgo čakati ali nas bo prej zasul afriško-saharski standard s peskom? AR: Čim prej bi morali spremeniti inovacijsko klimo. Kaj se je zgodilo v Avtoradgoni? Ko smo začeli ugotavljati, kdo je tisti, ki je lahko nagrajen za inovacijo, smo ugotovili, da je to le omejen del kolektiva. MM: To je že sedem let protizakonit sklep. AR: Prišli smo tako daleč, da strokovni kader (tehnologi, konstrukterji in drugi), ki bi moral nenehno inovirati, ne bi smel biti deležen nobene nagrade, nobene denarne spodbude. MM: Zakon, ki je to tako opredeljeval, kot pravite, je še vedno zelo živ v miselnosti ljudi, zakonskopravno pa ukinjen pred sedmimi leti. 80 odstotkov tamovskega inovacijskega dohodka je delo raziskovalcev, razvojnikov in tehnologov-pro-fesionalcev. Sicer pa se zgodba o službeni dolžnosti tako le konča: če je vse službena dolžnost, potem zaposleni ne smejo zgrešiti. Kaj bodo dali v program, ki jim ga mora odobriti delavski svet? Navidezne ali zaresne, tvegane inovacije? Le en odstotek novih idej namreč postane inovacija resnega tipa in sedem odstotkov postane inovacija drobnega tipa — gledano po posledicah. To, kar dela z vami Plohl, je pot v nenehno ustvarjanje inovacij, da bomo od njih živeli. Tiče se nas vseh. Zato tretji akcijski stavek: povsod in nenehno namensko iščimo možne novosti; naj bo v knjigovodstvu, pri vratarju, v neposredni proizvodnji ali v laboratoriju. Pomembno je, da bo iz tega nastala smiselna novost. Če ideja ne bo dala izrecnega rezultata, ostane kot vir drugih idej. V najslabšem primeru je koristna, da odpravi nekaj rje na možganih. Ti so namreč hudo vlažni in hudo podvrženi rji. Branko Žunec Iz levega krila slovenske vlade — dr. Ludvik Horvat Zadržano sprejet izziv ministrskega stolčka Če se Pomurec/ Prekmurec znajde v slovenski vladi, je to dogodek, vreden medijske pozornosti; tem bolj, če gre za »fakultetnega ordinarija, predstojnika katedre in prodekana fakultete«, izvrstnega strokovnjaka in odličnega znanstvenega delavca. Beseda je o dr. Ludviku Horvatu z ljubljanske Filozofske fakultete, rojaku iz Brezovec na Goričkem, ki ga je republiška skupščina izvolila oz. imenovala za predsednika republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in hkrati člana republiškega izvršnega sveta. Te dni je bil spet doma — »vsak mesec pridem v Mursko Soboto in Brezovce, da obidem starše in sadovnjak ter posedim s prijatelji pri Zvezdi ali kje drugje« — in ponudila se je priložnost za vnovičen pogovor z njim. Njegova ustvarjalna pot in zorenje na polju razvojne psihologije sta dokaj znana, politični in gospodarski pedigre nekoliko manj. Sam pravi, da je največji del svojih prizadevanj usmeril v znanstveno-pedagoško delo in za dosego akademskega naslova — doktoriral je za 32. letom — medtem ko se je s političnim vsakdanom ukvarjal zelo zmerno. Na Filozofski fakulteti mu je že drugi mandat zaupano mesto prodekana in finančno-gospo-darske zadeve, kar je v dobršni meri pripomoglo, da ga mandatar, predsednik slovenske vlade Dušan Šinigoj, potegne na mesto šolskega ministra. »Izziv sem sprejel zelo zadržano, saj gre za izredno naporno in odgovorno delo. Z mnogimi sem se posvetoval — tudi v družinskem krogu — in šele nato pristal. Pač nisem funkcionar, ki bi bil na voljo na »delaborzi« funkcionarjev, marveč strokovnjak in znanstvenik, ves čas dejaven v raziskovalnem in praktičnem reševanju vprašanj, ki se neposredno vključujejo v sistem vzgoje in izobraževanja. Dogovorili smo se, da do konca tega semestra opravljam naloge prodekana, izvajam post-diplomski študij, obdržim vsa predavanja in nosilstvo nad glavnimi projekti, ki jih vodim na fakulteti oz. v usmerjenih raziskovalnih programih raziskovalne skupnosti. Skratka, moj prihod v politiko se ni začel na občinski vertikali in se nadaljeval po nekih stopničkah, ampak sem vanjo vstopil kot znanstveni operativec, raziskovalec in profesor. Če ste spremljali zadnje dogajanje v sestavi nove francoske vlade, je to za nas znanstvenike izredno občutljiva stvar. Tako je, recimo, njihov minister za zdravstvo zelo hitro politično pogorel, kajti ni mogel čez noč začeti misliti politično, pač pa razmišlja znanstveno, kjer veljajo drugačna merila za resnico in so drugačni metodološki pristopi; ne tolerirajo taktiziranja, pristajanja na marginalne probleme, ne izogibajo se glavni resnici, ki jo diktira čas.« Je morda imel pri vašem imenovanju oz. izvolitvi kaj besede naš rojak Milan Kučan, šef slovenske partije? Vprašanje odnosa med partijo in vlado se pojavlja dokaj pogosto. Pri mojem imenovanju — v bistvu pa je bilo moje ime postranska zadeva — je prišlo do preizkušanja moči med določeno skupino mladincev iz vodstva RK ZSMS, Kučanom in Šinigojem. Slišali so se očitki, kako more šef partije potegniti iz vlade enega najbolj sposobnih ljudi — mišljen je bil kolega in moj predhodnik Franci Pivec — za neke lokalne potrebe partije v Mariboru. Ni me evidentirala Zveza komunistov, katere član sem sicer več kot 20 let, mislim pa — kolikor me je seznanil Šinigoj — da je Kučan dal soglasje k mojemu evidentiranju; ne toliko zato, ker sva rojaka, ampak bolj zato, ker sem se kot strokovnjak precej ukvarjal z nekaterimi ideološkimi vprašanji vzgoje in izobraževanja v strokovnih organih, komisijah in odborih Marksističnega centra CK ZKS. Drugače pa ne opravljam nikakršne politične funkcije v slovenskem Ce-kaju. Omenili ste RK ZSMS, ki je v svojem mnenju zapisala, da ste nedvomno odličen strokovnjak na področju otroške psihologije, da pa dvomi o vas kot politično avtoriteto. Slišale so se celo govorice, da ste režimski človek. Kako je s tem? Razčlenjevati moje odnose z vodstvom RK ZSMS je izredno težko. Hvala za njihov kompliment; vsaj to mi priznavajo, da sem odličen strokovnjak. Pri tem pozabljajo, da sem se v zadnjih letih v Ljubljani veliko ukvarjal z zdravstvom ter vzgojo in izobraževanjem — v različnih funkcijah. Poznam vsakršne politične igre in igrice. Predvsem pa nisem politikant oz. politik, ki bi zaradi določenega soglasja in kakšnega dobrega mnenja pristajal na vsakršno demagogijo. To ne pomeni, da tako ravna mladinsko vodstvo, vendar so tudi v njem karieristi, laiki, ki se hočejo razglašati za strokovnjake. Tem sem vedno dal vedeti, kaj si o njih mislim. Menim, da so za stališčem, ki ga je oblikovalo vodstvo RK ZSMS, tudi nekateri moji kolegi, ki bi jih lahko poimensko naštel z inštitucijami in inštituti, iz katerih prihajajo. Tem gotovo ni v interesu, da bi imeli v vladi oz. na komiteju nekoga, ki pozna njihovo strokovno nemoč. Vsi ti so poskušali razvijati tezo, da sem resda izvrsten strokovnjak in dober gospodarstvenik, vendar človek, ki nima politične avtoritete, kar je največji paradoks. Hkrati se me razglaša, da sem režimski človek, saj sem brez konfliktov preživel v partiji več kot 20 let. Zlasti teza o režimskosti me je globoko prizadela, ker razkriva zgodovinsko dialektiko. Sami dobro veste za moj položaj in stališča še pred nekaj leti, poznate primere, kako so me preganjali po časopisih in sem moral zavoljo svojih raziskav (o vplivih vrtca, o položaju socialnih grupacij in podobnem) prihajati na zagovor na predsedstvo republike. Celo grozili so mi v istih upravnih organih, katerim zdaj načelujem. In ko bi moral te upravne organe spravljati k pameti, se mi očita, da sem režimski človek. Še najbolj klavrno pri vsem pa je to, da se je v republiških krogih začelo povezovati neko moje daljno sorodstvo s Kučanom, govori se o prekmurski zavezi, romunizaciji slovenskega vodstva in podobnih banalnostih, mimo katerih je treba iti s trezno, cinično distanco do krute realnosti. Gotovo imate program, načrt, po katerem boste skušali uveljaviti svoje zamisli. V tem okviru je najbrž ena ključnih nalog prenova šolstva. Za Mladino ste izjavili, »da so v preteklosti pri nas šolstvo velikokrat urejali z macolo in mesarskim nožem. Ta številna prestavljanja in rezanja, potem pa šivanja skupaj — ostale so brazgotine«. To je trda, ostra opredelitev. Kakšne bodo vaše poteze? (Dr. Ludvik Horvat je na to vprašanje nekoliko obširneje odgovoril, pri tem pa posebej poudaril, da ima zelo podobna gledanja na probleme šolstva, kot jih je imel njegov predhodnik in kolega Franci Pivec, ki mu je zapustil ne do konca aktiviran kapital. »Gre za izjemno vitalen, razvejen sistem, ki kot socializacijski element v največji meri odraža družbena razmerja. Zato je sila občutljiv na vsakršne nasilne posege, premestitve, kajti zadeva v najvitalnejše tkivo medčloveških odnosov, v sisteme socializacije generacij, ki prihajajo. Zavoljo tega nisem pristaš nikakršnih revolucionarnih premikov — teh je bilo v preteklosti veliko, in to v najslabšem pomenu besede — marveč pristaš stalnega evolucionističnega gibanja in rasti, spreminjanja v smislu zdaj že toliko izrabljene partijske fraze: po meri človeka.«) IZ PROGRAMA ŠOLSKEGA MINISTRA DR. LUDVIKA HORVATA Pri predšolski vzgoji gre za vsebinsko prenovo programov z večjim poudarkom na vzgojnih in manj na varstvenih elementih. Zdaj je predšolska vzgoja bolj organizirana za potrebe staršev kot za potrebe otrok. Nadaljujejo se raziskovalni projekti z oblikovanjem alternativnih programov vzgojnih oblik za tiste otroke — zlasti z obrobja velikih mest in podeželja — ki ne potrebujejo dnevnega varstva, potrebujejo pa vzgojne prvine za zdrav, vsestranski oz. celovit razvoj, s katerim lahko kasneje uspešno »štartajo« v šole in niso socialno prikrajšani. Pri osnovni šoli se bomo vključili v mednarodni projekt OECD, pri katerem sodeluje kolega Jaušovec z mariborske Pedagoške fakultete. Pripravlja se široka paleta razprav ob 30-letni-ci enovite osnovne šole na Slovenskem, ki bo konec septembra. Komite bo oblikoval delovno skupino strokovnjakov, ki naj bi v pol leta ocenila slovensko os-novnošolstvo in na tej osnovi bi začeli s prenovo. Predvsem je treba razbremeniti otroka. Prvi štirje razredi naj bi bili povsem podrejeni funkcijskemu vidiku razvoja z osredotočenjem na osnovne spretnosti in znanja, kot so pisanje, branje, pisno in ustno izražanje, obvladovanje osnovnih računskih operacij in ob tem ponudba raznovrstnih dejavnosti, ki favorizirajo otrokove talente pri umetniškem, telesnem in drugem izražanju. Šele v petem in višjih razredih bi otrokom ponudili izredno osredotočena znanja osnovnih strok, ki pomenijo kakovosten preskok za srednjo šolo. Pri srednji šoli gre za dve razsežnosti: vzpostaviti močno srednjo šolo kot osnovo za vertikalno nadaljevanje študija in ponovno uveljaviti klasično dobro in tradicionalno poklicno šolo, ki smo jo na Slovenskem imeli in jo zatrli s programi. Tako prihajajo srednješolci neusposobljeni za nadaljevanje študija oz. za začetek dela. Ideološko frazo za delo in za študij bo treba porušiti in vzpostaviti nova razmerja. Skupščina SR Slovenije je v tej zvezi naložila vladi, da pripravi do jeseni paket treh zakonov: o spremembah zakona o usmerjenem izobraževanju, o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja in o pedagoški službi. Prvi bo še skupaj obravnaval srednje in visoko šolstvo, vendar na tak način, da bi se okrog leta 1990 iz njega izdvojil samostojen zakon o univerzi, ki naj bi se ji tako zagotovila popolna avtonomija v smislu klasičnih univerz, kakršne poznamo po Evropi. Po tem tudi ne bo več potrebe po zakonu o usmerjenem izobraževanju, ampak bomo govorili o zakonu o srednjem šolstvu. Težko bo šlo pri zakonu o svobodni menjavi dela, kajti dozdajšnji sploh ni zaživel, najtežje pa gotovo pri zakonu o pedagoški službi, kjer je mojemu predhodniku spodrsnilo. To je ideološko silno občutljivo področje, na katerem bomo skušali — kljub nasprotovanjem nekaterih pedagoških in političnih krogov — združene obdržati tri funkcije: svetovalno, razvojno in nadzorno. Slednjo bomo omejili na potrebe okolja, izvaja pa jo lahko zavod za šolstvo, če to zahtevajo vodstvo šole, učitelji ali starši. Zavodu bo odvzeta možnost, da bi opravljal nadzorstvo zaradi nazorstva, oz. bo lahko posredoval le ob potrebi, ki mora biti s strani udeležencev dokumentirana. Tu so zakonske rešitve enostavne, niso pa take konceptualne, strokovne in kadrovske, saj je v teh zavodih večina takih, ki so se šole naveličali, so preutrujeni in podobno. Verjetno najbolj boleča v mojem programu pa bo zadeva okrog urejanja šolstva v jugoslovanskem prostoru. Tu smo doslej vselej negativistično reagirali in za nobeno ceno nismo pristajali na t. i. programska jedra, »zajed-ništvo«, hkrati pa ne ponudili nobene konstruktivne rešitve. Zdaj jo pripravljamo in verjetno bo zelo razburila jugoslovansko javnost, ima pa zaslombo v EGS. Po letu 1992 naj bi namreč začela Evropa nastopati kot enotno državotvorno telo z nekaterimi svojimi temeljnimi standardi; med njimi so tudi standardi znanja. Gre za vprašanje, kako v tem prostoru vzpostaviti svoboden pretok kapitala, znanja in delovne sile, pri čemer delovna sila nima enotnega standarda znanja. Z istim problemom se srečujemo v Jugoslaviji in mi ponujamo prav to alternativo: enotne standarde znanja, kar pomeni, da bo nekdo, ki diplomira, recimo, na elektrofakulteti v Skopju, imel enako kakovost znanja, kot ga imajo v Ljubljani, Beogradu, Gradcu ali Mannheimu. To bo ena naših najbolj zapletenih in zahtevnih političnih in strokovnih nalog: premakniti se od »zajedništva«, »jezgara«, na enotne jugoslovanske normative in standarde znanja, kar je povezano z mednarodno verificirano maturo in podobnim. Kot predstavnik vlade, zlasti pa kot široko in vsestransko razgledanega intelektualca vas vprašujemo, kaj sodite o zadnjih dogodkih v Sloveniji in Jugoslaviji (primer Janša-Tasič-Borštner-Zavrl, stavkovni valovi), povezanimi s poskusi uveljavljanja večje demokratizacije, civilne družbe, pravne države in neodvisnega sodstva? Zelo natančno spremljam dogajanje, saj je vpletenih veliko mojih prijateljev. Eden mojih bivših študentov je tudi Franci Zavrl, s katerim sva se — prej ko je bila objavljena obtožnica proti njemu — pogovarjala glede post-diplomskega študija. Jeseni namreč namerava pustiti uredniške naloge in preiti kot mlad raziskovalec na Pedagoški inštitut. Ne vem, čemu civilistom soditi na vojaškem sodišču, zakaj si sodišča nalagajo toliko možnih podtikanj; povzročili so jih sami s svojo nedoslednostjo. Nastala je politična zmeda ne le v slovenskem, ampak jugoslovanskem prostoru. Udeležil sem se kulturnega mitinga na Trgu osvoboditve v Ljubljani. To je del politične kulture in manifestacija, kakršne smo desetletja zatirali. Zdaj se je možnost spontano pojavila, izbila; v določenem smislu deluje terapevtsko, očiščevalno. Pri štrajkih, vzemimo mariborski primer, gre za sproščanje napetosti, konfrontacijo mnenj, čeprav ne morem reči, da je šlo za upravičene nemire delavstva. Vprašati pa se moramo, do kod še zategovati in kakšna je vizija. Mislim, da je pri tem zvezna vlada povsem izgubila vajeti z rok; ta ista vlada, ki poudaija odločno restriktivno politiko, pa hkrati pod pritiskom Agroko-merca natiska nekaj milijard dinarjev in jih razdeli — brez kakršnekoli ekonomske osnove. Govori o ciljni, 95-odstotni inflaciji sredi julija 1988, ko je inflacija že skoraj 200-odstotna. Mislim, da bi morala taka vlada — če zdravorazumsko razmišljamo — odstopiti. Tako pa se oblikuje stereotip družbene nemoči, ki ga vselej ponazarja z nekaterimi raziskavami naše doktorantke v Zagrebu. Ugotovila je, da otroci, ko pridejo v prve razrede osnovne šole, še globoko verjamejo, da je njihov uspeh odvisen od njih samih; a čim dalj časa hodijo v šolo, tem manj v to verjamejo. Dr. Ludvik Horvat, ki tačas s prijatelji in družinami uživa nekje v divjini na Visu — »samo da bo topla voda in dobra travarica« — šegavo pripominja, da je, prostorsko gledano, v levem krilu slovenske vlade, pri navezanosti na Po-murje/Prekmurje pa dodaja, da je še vedno v dobri telesni kondiciji; »pomagam staršem, igram sparing partnerja sinu pri atletskem treningu in še vedno rad tečem od Murske Sobote do Brezovec in nazaj«. Vsestranska kondicija in dinamičnost bosta našemu šolskemu ministru gotovo zelo dobrodošli. Branko ŽUNEC VESTNIK 28. JULIJ 1988 STRAN 4 Tričtrač Tričtrač Tričtrač I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I 16.777.230 RAZLOGOV ZA PAMETNO IN VARNO VOŽNJO Kolikokrat ste v časopisih zasledili vest: Zgodila se je huda prometna nesreča. Voznik avtomobila je (zaradi utrujenosti, vinjenosti, nepazljivosti, prehitre vožnje, neizkušenosti, tehnično pomanjkljivega vozila ...) nenadoma zavil čez vozni pas in čelno trčil v nasproti vozeči avtomobil. Pri tem so se huje poškodovale tri, laže pa sta bili ranjeni dve osebi. Na avtomobilu je za ... škode. Preberete in pomislite, hvala bogu na srečo so vsi ostali živi. Odložite časnik in se odpravite na delo. Hvala bogu? Na srečo? Ste se morda kdaj vprašali, koliko pravzaprav stane takšna nesreča? Ne samo, kakšna škoda je bila povzročena na avtomobilih, ampak: koliko stane zdravljenje poškodovanca, koliko denarja izgubi zaradi odsotnosti delovna organizacija ... Na to niste pomislili? Mi smo. Stroški zdravljenja Zgodila se je prometna nesreča. Huje je bil poškodovan voznik. Na kraj nesreče pridrvi vozilo Rdečega križa in bolnika odpelje v bolnico. Poškodbe so hude. Najprej rentgen, nato operacija. Ze med operacijo dobi poškodovanec infuzijo, transfuzijo, najrazličnejša zdravila za nemoten utrip srca, omrtvičenje ... Po uspeli operaciji, ki je trajala eno, dve ali tri ure, morda več, ga odpeljejo prečno 310.000 dinarjev. To pa pomeni, da se poškodovanec sam vozi v Rakičan na fizioterapijo. Doslej smo izračunali 10,253.230 dinarjev škode. Pri tem ni vračunana škoda na vozilu! A nič zato, gremo naprej! Stroški v delovni organizaciji Ker v omenjenem primeru ne gre za zaposlenega, smo podatke o škodi s kušali dobiti v Zanimivo je, da pri nas (gre za celotno državo), še nismo uspeli dobiti natančne številke, ko gre za ocenjevanje prometne nezgode. Na Zahodu imajo pripravljeno metodologijo in točne izračune stroškov prometne nesreče. Pri huje poškodovanem vozniku so ti stroški okoli 19.000 dolarjev. Če so v nesreči še mrtvi, so občutno višji. Tudi reševanje tega problema so se drugod lotili s širokimi preprečevalnimi akcijami (recimo: v Avstriji že dve leti poteka tako imenovana akcija minus 10 odstotkov, se pravi, da bi vsako leto zmanjšali število prometnih nesreč za 10 odstotkov), ki so v glavnem uspešne. Pri nas pa ne. Po podatkih, ki smo jih uspeli dobiti, so se v SR Sloveniji lotili akcije minus 20 odstotkov. Namesto toliko manj se je zgodilo skoraj toliko več prometnih nesreč. In kakšne so možne rešitve? Ob izboljšanju stanja slovenskih cest, kar bi morali biti seveda prvi pogoj za uspešno akcijo, so tu seveda nujni strožji kaznovalni ukrepi (denarne kazni, odvzemi vozniških dovoljenj, strožji nadzor nad prometom, uvedba kaznovalnih točk za prekrške...), ki bi morali spametovati še tako trdovratnega prekrškarja in nediscipliniranega voznika. Žal je to edina možna rešitev za varnejšo in cenejšo vožnjo. v sobo za intenzivno nego. Po določenem času ga odpeljejo na oddelek kirurgije. Ko je toliko zdrav, da ga lahko napotijo v domačo oskrbo, zdravljenje še ni končano, kajti ob nesreči si ponavadi zlomi kosti, ki jih je potrebno s fizioterapijo tudi usposobiti za normalno delo. Za zgled smo vzeli nesrečo motorista (na srečo je bil poškodovan sam) in obračun je takšen: Vožnja reševalnega vozila 5 x 1.200 din = 6.000 din; operacija in 12 dni intenzivne nege (skupaj z zdravili in vsem, kar sodi zraven) 6,490.636 din; normalna bolniška nega na oddelku za kirurgijo — 33 bolnišničnih dni 3,446.594 din. Ker je bil poškodovanec šele pred kratkim odpuščen iz bolnice (gre za konkreten primer, ki smo ga preverili naskupnosti socialnega zavarovanja), v to še niso všteti stroški rehabilitacije, se pravi fizioterapija ... A vzemimo, da je potrebnih še 10 dni fizioterapije. To stane pov- eni od delovnih organizacij v Pomurju, kjer so nam izračunali, koliko stane en dan odsotnosti z dela. Skušali smo vzeti neko povprečje. Nismo iskali stroškov vodilnega ali stroškov najnižje razporejenega, marveč stroške referenta, komercialista ali kaj podobnega, torej povprečnega delavca. Za nadomestilo OD zaposlenega, ki je na delovnem mestu, 'pa tovarna izgubi še 87.000 dinarjev. Skupaj torej — 117.000 dinarjev v enem delovnem dnevu. Če vzamemo, da je v mesecu 26 delovnih dni, je mesečna škoda, ki jo ima delovna organizacija: 3,042.000 dinarjev. Ker je bil poškodovanec v bolnici 45 dni in za ozdravitev potrebuje še 10 dni, je to skupaj 55 dni ali dva meseca. Za dva meseca pa bo imela delovna organizacija 6,084.000 dinarjev škode. A to je škoda, ki se da. izračunati. Pri tem nismo upoštevali povečanega obsega dela pri sodelavcih, ki opravljajo delo, ven- dinarjev. To je pri čisto navadni prometni nesreči, kjer ni potrebna udeležba najrazličnejših sodnih izvedencev, preiskovalnega sodnika in drugih strokovnjakov, kar bi prometno nesrečo le še podražilo. Ko gre za prometno nesrečo s pobegom, pa stroški nesreče neverjetno narastejo, saj se v iskanje pobeglega vključijo takoj vse patrulje prometne milice v SR Sloveniji; na podlagi sledov, ki jih pusti pobegli voznik, pa se sproži tudi velika akcija iskanja vozila po domovih, preverjanja. Ti stroški se niti ne dajo izračunati. Zato ostanimo le pri navadni prometni nesreči, kot smo jo opisali. Torej —- skupaj z delom prometne milice nas nesreča doslej stane že 16.777.230 dinarjev. Gostilniška diferenciacija POVEJ MI, V KATERI LOKAL ZAHAJAŠ, IN POVEM TI, KAKŠEN SI! Vrček hladnega piva, dober »škropeč« ali »špricar« se pač vselej prileže, pri čemer ne more biti vseeno, kje in kako si ga privoščite. Če pa vam je vendarle malo mar za reprezentančnost, ali ste, recimo, ravnodušni do elitnih družb, se boste podali — velja kajpak za Mursko Soboto in njeno ožje območje — na kolodvorsko ali avtobusno, v Centralovo, Jelši-no, podmornično ali kakšno drugo okrepčevalnico mešane kategorije. Navsezadnje je tudi prav imenitno posedeti pri Zvezdi pod sedmimi kostanji ali postati pri »šanku« na tržnici ali s sejmarji »potračkati« pri Habotu. Podobno velja za gostišča na vpadnicah: Gaj z radensko-rad-gonske strani, Čačinovič z rakičansko-beltinskega konca, Baranja z martjansko-tešanovskega območja in Titan z goričkih bregač. Če pa ste le nekoliko izbirčnejši in petičnejši, boste dvakrat premislili, kje in kako si privezati dušo, točneje: pogasiti žejo. Lokalčki, kot so Tulpika, Julija, Grajski hram. Atrij, Pikapolonica in še kakšen, so že po imenu sodeč za bolj ali manj izbrane druščine: obrtnike, polinteligenco in podobno klientelo. Tukaj lumpenproletariat nima kaj iskati. Kam pa pridemo, če bi se sredi oblazinjene, stilno navdahnjene opreme, kristalnega posodja in video naprav razlegalo: »Hitro, hitro en šor!« Seveda pa je še vedno možnost, da se s pedigrejem kronane soboške glave, torej nasledniki Benkov, Hartnerjev, Cvetičev, Šiftarjev in kar je sorodnih družinskih debel, zatečejo k Rajhu v Bakovce, Lovenjaku v Polano, Šinjoru ali v Čardo v Martjance, morda kar v Diano ali Zvezdo. Še raje pa se izbranci elegantno umaknejo na svoje »vikendice«, v kleti in zidanice, kjer se nič ne vidi in nič ne (z)ve. Skratka, gostilniška diferenciacija je na pohodu! BRŽ dar za to niso plačani, škode, ki je zaradi zastoja, in še vrsta drugih dejavnikov. Pri tem tudi ni vračunana zmanjšana delovna sposobnost, ko pride poškodovanec nazaj na delo in potrebuje določen čas, da začne svoje naloge opravljati s 100-odstotnim učinkom. In pri tem strošku bomo tudi ostali, saj delo zavarovalnice, sodišča in vseh drugih, ki bi jih morali upoštevati, pride do veljave le, če je potrebno dokazovati krivdo, pri tožbi za vračilo določenih stroškov ... Ti zneski se sicer dajo izračunati, vendar pa jih lahko vsak doda sam. Vsekakor pa ne gre za majhne zneske, saj takšna dela opravljajo visoko, izobraženi in strokovno usposobljeni ljudje. Doslej smo izračunali že 10,253.230 din bolniških in 6,084.000 din tovarniških stroškov, skupaj torej 16,337.230 din škode. Prišli smo do visoke številke 16,777.230 dinarjev. To je škoda, ki jo mora plačati družba iz Gor-(IMO)! Bolj ali manj je znano, da se je s 1. julijem lendavski Gorenje Varstroj preobrazil v dve enoviti delovni organizaciji: DO Tovarna varilne opreme (TVO) in DO Industrija in montaža (IMO). Če in kako se bo odločitev obnesla, bo pokazal čas. Mi pa smo te dni na ugledni medobčinski ustanovi sredi Murske Sobote na ta račun slišali kaj zajedljivo puščico, skovano iz začetnic novonastale firme. Ljudska domišljija pač nima meja in tako si je hudomušnež omislil skovanko GORIMO. Brez vezaja je glagolska oblika dovolj razumljiva , čeprav se morebiti le delno tiče preoblikovanega Gorenjevega podjetja v Lendavi. Zato pa toliko bolj zadeva nekaj drugih ozdov po Pomurju in v tem smislu je pušči-čar z ugledne pomurske ustanove zadel v črno: gorimo in to že lep čas. Predolgo!? BRŽ Avioni Njega dni so hrumeli nad Apa-ško dolino, zdaj nad Murskim poljem. Veržejci so v ljutomerski skupščini že protestirali. Zaman. So jim rekli, da tako pač mora biti. Gre za letalsko škropljenje poljščin, ki naj bi bilo cenejše, smotrnejše, učinkovitejše. Glede stranskih učinkov si baje ni vredno beliti glave. V Veržeju niso tega mnenja. Čim zarohni tam zgoraj, vedo, da je herbicidno-fungicidno-pesti-cidni lobi že spet na delu. Adijo zelenjava in druge vrtnine po »ogračakih«! Sploh pa, prav vam bodi vrtičkarji. Bi se raje šli mo-nokulturno, plantažno-farmarsko pridelavo. Tako vprašanje škropiti ali ne škropiti sploh ne bi bilo več vprašanje! BRŽ V' s Več avtomobilov se je prevrnilo Bjsuoiow »s »HM n y H = f * * op a ’ »N 3 3 »ž %? -P’’ V ’ * "i. n , 4 _™etna «se tudi v Pomurju slabša tfUZOA EUWA9M f a J 13082 Tudi policija stane Zgodila se je torej prometna nesreča. Prvi so, poleg udeležencev in morebitnih prič, na kraju nezgode tudi miličniki. Na mesto nezgode prideta obvezno dva miličnika, ki opravita najnujnejše (če je nesreča hujša, pride še drugo interventno vozilo, da pomaga zavaro- naših žepov. Gre za eno osebo, brez upoštevanja škode, ki je nastala na vozilu, brez upoštevanja nekaterih drugih stroškov, ki so nujni pri večjih nesrečah. A že ta številka je zgovorna sama zase. K temu dodajmo še nekaj: Nekaterih številk in stroškov se niti ne da izračunati. Ob teh pa naj se zamisli vsakdo sam. Že podatek, da je bilo v minulem letu na slovenskih cestah toliko poškodovanih vozil, da bi s škodo, kije nastala na njih, lahko dvakrat pokrili celotne izgube slovenskega gospodarstva, IMP BLISK Murska Sobota, Bjedičeva 3 objavlja prosta dela in naloge: 1. VODJA KOMERCIALE 2. VODJA PROJEKTOV 3. SAMOSTOJNI KONSTRUKTER Pogoji za zasedbo: 1. Vodja komerciale — visoko- ali višješolska izobrazba ekonomske ali tehniške smeri, 5 let delovnih izkušenj. 2. Vodja projektov — visoko- ali višješolska izobrazba tehniške smeri, 5 let delovnih izkušenj, strokovni izpit s področja gradbeništva. 3. Samostojni konstrukter — visoko- ali višješolska izobrazba tehniške smeri, 3 leta delovnih izkušenj. Delovno razmerje se sklene za nedoločen čas. Pisne prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev in opisom dosedanjega dela pošljite v 8 dneh od dneva objave na naslov: IMP BLISK, montaža in obdelava kovin, p. o., Murska Sobota, Bjedičeva 3. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 15 dneh od dneva sprejema sklepa o izbiri. vati prizorišče, usmerjati promet . . .). Če se je nesreča pripetila recimo v 10 km oddaljenem kraju, bi stroški prevoza na mesto nesreče, pisarniško delo (pisanje poročil), delo ob nesreči, fotografije, čas, ki ga miličnik prebije na sodišču (če je potrebno pričati o krivdi), in še vrsta drugih stroškov znesli približno 300.000 dinarjev (stroški, ki se dajo ovrednotit). Tu je še vrsta drugih stroškov — recimo alkotest in analiza krvi staneta na osebo 140.000 je dovolj zgovoren. Samo za primerjavo: osebni avtomobil stane povprečno osem do deset milijonov dinarjev. Če smo izračunali še drugotno škodo v višini 16,777.230 dinarjev (a ta številka je vsaj še enkrat višja), potem je izračun tako grozljiv, da bi se vsak posameznik moral globoko zamisliti nad škodo, ki jo dela sebi, drugim in seveda celotni družbi. In sedaj smo zopet pri vprašanju: hvala bogu in ali res na srečo? Dušan Loparnik At TOVARNA DUŠIKA RUŠE n.sol.o. 69201 Puconci Telefon: (069) 72-520, 72-521 Telegram: Separacija Puconci GRADITELJI! Naša ugodna ponudba za vas v juliju in avgustu: — gradbeni agregat za zidanje, grobe omete in izravnalne betone 0—5 mm; — fina gradbena mivka za fine omete in estrihe; — kremenčevi agregati 3—5 mm in 5—8 mm za izdelavo pranih teraco plošč, stopnic itd.; — gotova pripravljena frakcija za izdelavo bavarske fasade; — gradbeno lepilo ADHEZIV za vse vrste gradbene keramike, siporeksa, heraklita in drugih gradbenih elementov po zelo ugodni tovarniški ceni (vreča s 25 kg 16.700 din); — materiali za hidroizolacijo na temeljih zgradbe, v kopalnicah, kleteh, silosih, bazenih, jamah za odpadne vode itd.; — naravni kremenčev kamen za ureditev dvorišč, ki daje lep videz. Po vašem naročilu in vplačilu pripeljemo material tudi domov po ugodnih prevoznih cenah. Gradite s kakovostnimi materiali! Kupujte ceneje, zgradili boste hitreje. Pokličite nas po telefonu 72 520, 72 521. TOZD PROIZVODNJA KREMENČEVEGA PESKA PUCONCI n.sol.o. VESTNIK 28. JULIJ 1988 STRAN 5 naši kraji in ljudje PANOVCI vzbuja S. E6ry foto: N. Juhnov Banovci. Vas na Goričkem. Takšna kot druge ali pa tudi ne. Ko se pripelješ z avtom po makadamski cesti, se ti zdi vse tako lepo, idilično, mirno. Pa vendar, ali ni nekoliko preveč tega miru? Otroškega joka ni slišati že skoraj 20 let. Mnogo kmetij je zapuščenih, dosti jih je tudi že popolnoma izginilo. Tu in tam kakšen kos ponošene obleke, polomljen cvetlični lonček, opuščen in zaraščen vodnjak, polomljeno orodje... Ali so tu res še pred kraktim živeli ljudje? Vse je zaraš- čeno. Tišina, strah, tesnobo. In vendar je pred leti vas živela svoje normalno življenje: Ljudje so se rojevali, delali, se veselili, prepirali in tudi umirali. Sedaj pa jih je iz leta v leto manj. Otroci so šli, njihovi ostareli očetje in matere pa posedajo pred svojimi domovi in z otožnim pogledom gledajo, kako izginja njihova vas in oni drug za drugim. OBISKALI SMO ČEVLJARSKI MUZEJ Lepoto rojevajo žulji Zbigovci, Orehovski in Ivanj-ševski Vrh, Ptujska Cesta, Janžev Vrh, Kapela ... Grič za gričem in v soncu se bohoti žlahtno grozdje, ki ga je bog blagoslovil stoterno in tisočerno ... In tam na Orehovskem Vrhu v romantični globeli ob gozdiču in pod kapelo, v kateri domuje največja lesena podoba križanega daleč naokoli in morda največja nasploh v naši deželi, tam je idiličen kotiček miru. Oblikujeta si ga zakonca Marica in Rado Krajnc iz Gornje Radgone. Tukajšnjo lepoto rojevajo njuni žulji. Oni dan sem ju obiskal. Pozno popoldne, ko je sonce skoraj pravljično ozaljšalo nebo nad bližnjimi Zbigovci in ko sta Kranjčeva odložila delo na jutri. Trta, ki so jo zasadile in jo negujejo njune roke, jima vrača hvaležnost z obilimi plodovi. In popeljala sta me v prostorno »velba-no« klet, kjer te ob toplem poletnem popoldnevu prijetno spreleti mraz. In ko smo nazdravili ob leseni podobi boga vina pred hišo na koncu kleti, sem videl lesk v nju- CEHMESTROV NI VEC, OSTAL JE MUZEJ Veliko obiskovalcev Turnišča si ogleduje freske v stari župnijski cerkvi, le malo pa jih ve za čevljarski muzej, ki so ga postavili pred desetimi leti v neposredni bližini tovarne obutve Planika. Vredno-si je ogledati ta spomin na davne dni, ko sta v tem kraju cvetela čevljarski in krojaški ceh. Ni čudno, da v Turnišču stoji danes sodobna tovarna obutve, saj se je čevljarska obrt prenašala iz roda v rod vse do današnjih dni. V 16. stoletju je bilo najpomembnejše gospodarsko središče današnje občine Lendava Turnišče, kjer se je gospodarstvo hitreje razvijalo kot v Lendavi, ta je imela bolj obrambni značaj. Osnova za razmah obrtne dejavnosti v Turnišču so bile mestne pravice, ki jih je Turnišče dobilo že leta 1548. S temi pravicami so bili prebivalci Turnišča oproščeni davkov, volili so svojega sodnika in imeli pravico do sejma kadarkoli. Močno so se začele razvijati obrti, med njimi zlasti čevljarska in krojaška. Čevljarski mojstri so se v Turnišču združili v ceh leta 1760. Ceh so vodili »cehmešter«, »at-jamešter« in »bejaromešter«. Sestal se je vsako leto enkrat (27. decembra), ko so spili bratovščino, to je veljalo predvsem za pomočnike. Ceh je imel svoja pravila, ki so jih morali strogo spoštovati. Prvi ceh je končal svoje delo 1848. leta, takoj pa so ustanovili novega, ki je štel 168 članov, v njem so bili tudi čevljarji iz sosednjih vasi. Najvažnejši člen pravilnika je bil tisti, ki je zahteval od članov pravilno vzgojo obrtniškega naraščaja in pošteno življenje. Po letu 1880 se opazi začetek propadanja ceha, začela se je doba industrializacije. Turniški čevljarji, so bili znani izdelovalci obutve na vseh sejmih, so najprej prodali svoje izdelke. Turniškega čevljarskega mojstra si tiste čase lahko našel na vseh sejmih doma in daleč od Turnišča, hodili so celo v Maribor in Varaždin, kar v tistih časih ni bilo lahko. V spomin na tiste čase je tovarna Planika postavila muzej, ki je odprt vsak dan, le pri vhodu v tovarno je treba poprositi za ključe in rade volje vam bodo pokazali muzej in povedali kaj o slavni preteklosti »varošanske-ga« čevljarskega ceha. Jani D. V čevljarskem muzeju v Turnišču si lahko obiskovalec ogleda nekdanjo delavnico čevljarskega mojstra, ki je slovel po kakovostni izdelavi obutve daleč naokrog na sejmih tedanjega časa. Zdaj sta Krajnčeva v vinogradu in kmalu zatem mešata malto in zidata s pokrajino zlito domovanje ... Foto: Nataša Juhnov nih očeh. Lesk sreče in veselja, ker jima je uspelo ustvariti ta prijetni kotiček. In Cankar je ob tem občutenju zapisal: »Razlilo se je po moji nedolžni krvi to božan-stveno vino in moje misli so odpotovale na čudovita pota ...« Griči v naši deželici naravnost Marica in Rado Krajnc ter njun vnuk Blažek v svoji »velbani« kleti. kričijo po pridnih rokah. Za Kranjčeva bi morda kdo dejal, da sta vikendarja. Delno že, le časa za počitek imata malo. Zdaj sta v vinogradu in že mešata malto in zidata — s pokrajino zlito domovanje. Obogatila sta svet na Orehovskem Vrhu s hiško, ki je vsa domača, prijazna, kot sta njuna lastnika. In za koga ta napor? Za lastno zadovoljstvo. Za smiselno preživeti prosti čas. Za otroke, vnuke, prijatelje. Da bo spomin na nju lepši... Človeku je dano, da ustvarja. In če ima za to smisel, če gradi, sadi, seje in žanje z občutkom za zlitje s krajino, z izročilom naroda, potem je ustvaril svoje najvišje poslanstvo. In leta, preživeta v zasluženem pokoju, bodo potem tekla umirjeno, zadovoljno, ob plodovih lastnih žuljev. Franček Štefanec posezonska razprodaja V VSEH POSLOVALNICAH S TEKSTILOM od 1.avg.—13. avg. Otroški, ženski / in moški konfekciji^ pleteninam, perilu, ostankom metrskega blaga in usnjene galanterije TOZD IZBIRA IN TOZD PRESKRBA veletrgovina murska sobota STRAN 6 VESTNIK 28. JULIJ 1988 kmetijska panorama Izplača se ne, prodajajo pa le Pomurski pridelovalci morajo letos pospraviti pšenico z okrog 18 tisoč hektarjev polj. Če v začetku žetve vreme žanjcem ni bilo najbolj naklonjeno, sta sonce in vročina v drugi polovici prejšnjega tedna pripomogla, da je pretežni del pšenice že v skladiščih, bodisi v domačih ali žitnopredelovalnih organizacij. Letos je pšenica dobro obrodila, pravijo pridelovalci, zlasti na tistih površinah, kjer so dosledno izvedli vse priporočene agrotehnične ukrepe. Posamezni pridelovalci dosegajo 5, 6 ali celo 7 ton pridelka na hektar, so pa še vedno površine, kjer s pridelkom ne morejo biti zadovoljni. Precejšnje razlike so že od parcele do parcele, pravijo strokovnjaki, zapleve-. jeni posevki in tisti, ki jih je napadla bolezen, pa tudi predelkov ne dajejo. Še tik pred začetkom žetve je bilo precej negotovosti, kako bo letos s prodajo tržnih presežkov. Največ nejasnosti je bilo predvsem okrog odkupnih pogojev, saj je od njih v največji meri odvisna tudi prodaja. V Jugoslaviji so napovedovali rekordno letino in zaščitna cena, ki jo je določil Zvezni izvršni svet, za slovenske pridelovalce ni bila spodbudna. Je pa slovenskim žitarjem in pridelovalcem le uspelo najti skupni jezik, saj bi nespodbudne cene gotovo vplivale na jesensko setev, in če je letos pšenice preveč, bi se že prihodnje leto lahko zgodilo, da bi je primanjkovalo. Skladišča slovenskih žitnopredelovalnih organizacij se zdaj polnijo nad pričakovanji in tudi v Pomurju napovedujejo, da bodo odkupili rekordno količino pšenice. Za mnenje o letošnjih odkupnih pogojih in še o čem smo povprašali nekatere pridelovalce. GEZA BENCIK, Tešanovci: Z žetvijo smo končali in s pridelkom smo zadovoljni. Letos smo imeli pšenico na dveh hektarjih, približno polovico smo je prodali, ostalo pa smo pusti- li za domače potrebe. Izučile so nas namreč slabe izkušnje iz preteklosti, ko smo pšenico prodali, nato pa se je moka podražila in smo jo morali drago kupovati. Pa tudi za krmila se ne ve, kako se bo gibala njihova cena. Že zdaj so v primerjavi s pšenico predraga, in če bo treba, bomo nekaj pšenice po-krmili tudi živini. Za ceno pšenice moram reči, da je v primerjavi z drugim še vedno poceni. Samo zaščita pšenice me je letos stala 200 tisoč dinarjev, kje pa so potem še vsi drugi stroški. Gnojimo tudi s hlevskim gnojem, z mineralnimi gnojili nismo nikoli pretiravali in vedno jih sejemo približno enako. Tudi spravilo ni poceni, čeprav imamo svoj kombajn, saj so rezervni deli izredno dragi. Sejemo tudi koruzo, ki jo prav tako prodajamo, pšenico pa bomo jeseni še sejali, saj je ---------Velika Polana----------- V nedeljo se je v zadružnem domu v Veliki Polani zbralo kar 85 kmetov n.a ustanovnem občnem zboru prve kmečke zveze v lendavski občini. Ustanovili so jo za naselja Velika in Mala Polana ter Brezovica. Velika večina udeležencev je že podpisala pristopne izjave. Pričakovati je, da bodo zdaj, ko je led prebit, ustanovili kmečke zveze še na območju drugih večjih krajevnih skupnosti. Seveda pa mora priti pobuda od kmetov, čeprav je res, da občinska konferenca SZDL podpira ustanavljanje teh stanovskih organizacij. Se več: pripravljena je tudi pomagati, predstavnike krajevnih društev Slovenske kmečke zveze pa nameravajo celo vključiti v svet za kmetijstvo. Na ustavnem občnem zboru v Veliki Polani so izvolili 5-članski odbor; iz Velike Polane Jožka Tivadarja in Jožeta Jaklina, iz Male Polane Stanka Tibauta in Jožeta Hozjana, iz Brezovice pa Jožeta Zvera. Vsi zainteresiram kmetje lahko dobijo pri njih dodatne informacije o namenu ozi- to potrebno tudi zaradi kolobarja. ANTON HORVAT, Doma-jinci: Usmeril sem se v glavnem v poljedelstvo, saj sam gospodarim na kmetiji in imam zato manj živine. Letos sem imel pšenico na hektarju in pol, približno polovico sem je prodal, ostalo pa pustil doma. Jeseni sem vzel semensko pšenico in zdaj je pač treba nekaj pridelka tudi oddati. Pridelovalce nas najbolj moti to, da še niti takrat, ko pšenico že oddamo, ne vemo, koliko bomo zanjo dobili. Vendar, kakorkoli že, pšenica je v primerjavi s tistim, kar kupujemo kmetje, še vedno poceni. Sejem jo predvsem zato, ker lahko pri tem vsa dela opravim sam, le poža-njejo mi drugi, saj nimam kombajna. S pridelkom sem letos zadovoljen, seveda je potrebno primerno gnojiti in opraviti zaščito. Jeseni bom pšenico spet sejal, sicer pa imam še hektar koruze, ki jo bom prav tako prodal, pa tudi pol hektarja sladkorne pese sem posejal spomladi. Slednja daje še naj- Ustanovili kmečko zvezo roma pomenu krajevnega društva Slovenske kmečke zveze. Sicer pa so pravila in tudi že nekatere akcije, ki jih je zveza že izvedla, predstavili na ustanovnem zboru. Kmetje z območja krajevne skupnosti so živo zainteresirani za pravilno delo nove stanovske organizacije, prav tako pa tudi upravičeno pričakujejo, da bo vsak tisti, ki se vključi, upošteval navodila, na primer prekinitev prodajanja pridelkov ali živali iz hlevov, dokler kupec ne bo pristal na ustrezno ceno. TURNIŠČE: cene pujskov Kot poroča naš dopisnik Matija Pozderec iz Turnišča, je bilo prejšnji četrtek (21. julija) tam spet zelo živahno. Na sejem pujskov so rejci pripeljali 77 pujskov, starih od 7 do 10 tednov in težkih okrog 15 kilogramov. Tudi kupcev je bilo precej in povpraševanje nekoliko večje, tako, da je lastnike zamenjalo kar 02 živali, cene so že nekaj časa ustaljene in tudi tokrat je bilo potrebno za par pujskov odšteti od 80.000 do 120.000 dinarjev. Sejem pujskov v Turnišču odpirajo zdaj že ob 6. uri, lastniki pa morajo imeti za živali potne liste. boljši dohodek, vendar pa zahteva tudi več ročnega dela. CECILIJA BALAŽIČ, Odranci: Letos smo imeli pšenico zasejano na poldrugem hektarju, kakšnih 14 arov imamo še ne-požete, ostalo pa smo pospravili. Pridelek je bil dober, saj smo škropili proti plevelom, bolezni pa k sreči ni bilo. Kakšne tri tone pridelka smo pustili doma, ostalo pa smo prodali. Pšenico prodajamo vsako leto, odvisno pač od tega, koliko je pridelamo. Moti pa me, da še zdaj, ko smo pšenico že oddali, ne vemo, koliko bomo zanjo dobili. Vsaj po 430 do 450 dinarjev bi morala biti, saj so tudi stroški predelave visoki. Sicer pa kmetje ne zahtevamo visokih cen za svoje pridelke, le vs? druge cene naj bi bile temu primerne. Jeseni bomo spet sejali pšenico, saj smo potem, ko je mož umrl, opustili živino in so v hlevu le štiri krave. Sama ne zmorem vsega dela, sin je v Nemčiji in ob večjih delih vedno pride, da jih opravi. Doma pa je vnuk, ki obiskuje srednjo kmetijsko šolo in on bo verjetno tudi prevzel kmetijo. Mehanizacijo imamo, saj so pri hiši trije traktorji, pa tudi kombajn za lastne potrebe imamo. FRANC MARIČ, Noršinci: Končal sem štiriletno srednjo kmetijsko šolo, vendar se še nisem dokončno odločil, ali bom ostal na kmetiji. V teh neurejenih pogojih za kmetijstvo smo mladi v negotovosti, saj ne vidimo dolgoročne zagotovljene prihodnosti. Cene v kmetijstvu še vedno ne sledijo drugim cenam in pšenica bi zdaj morala biti vsaj po 500 dinarjev, če bi želeli doseči vsaj normalna razmerja s. cenami drugih proizvodov. Letos smo imeli pšenico posejano na treh hektarjih in oddali smo je le okrog 4 tone. Na poldrugem hektarju smo namreč pridelovali biopšenico, saj se na tem področju odpirajo nove možnosti prodaje in Kmečko zvezo iz Velike Polane pa čakajo tudi naloge pri pripravi in izvedbi načrtov zamiji-ških posegov. Gre zlasti za načrtovane melioracije. Na ustanovnem zboru so (mimogrede)spre-govorili tudi o tem. Kmetje so proti ukrepom, ki bi občutneje spremenili podobo tega območja, nihče pa seveda nima proti, da poglobijo odtočne jarke oziroma da z drugimi manjšimi posegi nastanejo rodovitnejša zemj-liišča. Š.Sobočan boljšega dohodka. To pšenico zmeljemo in jo pomešano z otrobi prodajamo kot integralno moko. Po njej je veliko povpraševanje zlasti v Ljubljani in Mariboru, na to tržišče pa smo prišli s pomočjo ekološke sekcije. Veliko povpraševanje je tudi po domačem kruhu, tako da vseh potreb niti zdaleč ne moremo zadovoljiti. Možnosti prodaje se odpirajo tudi na širšem jugoslovanskem tržišču, zato bomo v prihodnje sejali čim več biopšenice. HERMAN FORJANlC, Mo-tovilci: Pšenico oddajamo že vsa leta in tudi letos sem jo pripeljal v Mursko Soboto. Tokrat smo imeli lonjo in s pridelkom smo zadovoljni, saj ga je na enem hektarju zraslo od 6 do 7 ton. Seveda je za doseganje visokih pridelkov dosledno izvajanje vseh agrotehničnih ukrepov neizbežno in tako smo pšenico ustrezno pognojili ter poškropili proti plevelom in boleznim. Oddali smo ves pridelek, doma nismo pustili nič, namesto pšenice pa bomo vzeli koruzo. Ukvarjamo se namreč s pitanjem bekonov, v hlevu jih je 350, in ker pitamo na prirastek, nam obračunajo tudi ceno domače krme. Sejemo samo pšenico in koruzo, več seveda koruze, ki je imamo letos na treh hektarjih, pšenico pa predvsem zaradi kolobarja in tako jo bomo na približno enem hektarju posejali tudi jeseni. Ludvik Kovač Fotografije: Nataša Juhnov Na vseh prevzemnih mestih Intesovega tozda Mlinopek je v teh dneh izredno živahno. Odkup pšenice poteka proti vsem pričakovanjem dobro in kot vse kaže, bomo letos v Pomurju odkupili rekordne količine presežkov. Kljub temu, da so se v Mlinopeku na odkup dobro pripravili, je ob konicah občasno le prihajalo do zastojev pri prevzemu, zlasti v prvi polovici prejšnjega tedna, ko je pšenica vsebovala še nekoliko vlage, zato so morali nekateri pridelovalci tudi dlje časa čakati, preden so lahko oddali pšenico. V Mlinopeku pravijo, da zastojev zdaj več ne bi smelo biti, saj je dobršen del načrtovanih količin že v skladiščih. Fotografija: Nataša Juhnov OB DNEVU VSTAJE V MAČK0VCIH ODPRLI NOVO V okviru praznovanja dneva vstaje slovenskega naroda so v Mačkovcih na Goričkem odprli novo žago Delovne organizacije Gozdno in lesno gospodarstvo Murska Sobota — tozd Žaga Lendava. Na krajši slovesnosti je govoril direktor delovne organizacije Gozdno in lesno gospodarstvo Murska Sobota Julijan Klepec ter poudaril, da s tem uresničujejo dolgoletno željo kolektiva. Novi objekt žage so začeli graditi pred dvema letoma zaradi potrebe, ker je bil stari ob- POGOVOR Z DIREKTORJEM DO GOZDNO IN LESNO GOSPODARSTVO MURSKA SOBOTA, JULIJANOM KLEPCEM Potreba po enoviti delovni organizaciji Težave v lesni industriji vplivajo tudi na gozdarstvo, ki se srečuje z vedno večjimi problemi. Kaže, da smo tej dejavnosti v naši družbi namenjali premalo pozornosti. O tej problematiki smo se pogovarjali z direktorjem delovne organizacije Gozdno in lesno gospodarstvo Murska Sobota, Julijanom Klepcem. — V gozdarstvu se srečujejo s težavami, ki imajo širše družbene razsežnosti. Kateri so osnovni problemi, ki vas težijo? »Problematika v gozdarstvu se kaže na večjih področjih dela. Če začnem pri sami organiziranosti, moram reči, da ta ni taka, kot bi morala biti. Pet tozdov v naši delovni organizaciji nikakor ne ustreza, ker je taka organizacija predraga. Zato si prizadevamo, da se organiziramo nazaj v enovito delovno organizacijo, ki je veliko cenejša. Drugi problem so kadri. Mladi se v prejšnjih letih niso odločali za gozdarski po- t ŽAGO jekt dotrajan, m pa z namenom, da bi bilo delo na žagi lažje, hitrejše in kakovostnejše. Novi objekt je stal okrog 500 milijonov dinarjev, medtem ko je danes vreden veliko več. V glavnem ,so ga zgradili z lastnimi sredstvi, ki so jih združili v delovni organizaciji. Nova žaga v Mačkovcih pomeni pomembno pridobitev za ta del Goričkega, saj daje možnost razširitve predelave lesa tako družbenega kot zasebnega sektorja. F. Maučec klic, kar bo nekaj let povzročalo težave, četudi se stanje v zadnjih dveh ali treh letih izboljšuje. Tretji problem so nerazčiščene cene gozdnih storitev in draga režija v zasebnem sektorju, zaradi česar dobi kmet manj za les, kot pa je dejansko vreden. To pa seveda slabi odkup, ki se je od nekdanjih 15.000 kubičnih metrov zmanjšal na okrog 4.500. Nizke odkupne cene tako omogočajo, da se les prodaja po črnih kanalih, kajti zato ne obstaja nobena evidenca. Zelo pomembno je tudi vprašanje vlaganj v gozdove. V primerjavi z drugimi gozdnimi gospodarstvi v Sloveniji, ki porabijo za biološka vlaganja v gozdove okrog 21 odstotkov od vrednosti prodaje lesa, smo mi doslej vlagali okrog 40 odstotkov, kar je sicer dobro za gozdove, vendar slabo za delovno organizacijo. Takšnih vlaganj več ne zmoremo, kljub temu da dobimo nekaj sredstev od republiške ga sisa, zato smo jih začeli zmanjševati. Veliko problemov nam povzročajo tudi razne katastrofe, kot so ujme, snegolomi in vetrolomi, ki puščajo večletne posledice. Na gozdove vplivajo tudi razne melioracije, kjer pristopi niso vselej na mestu, kar povzroča, da se začnejo gozdovi sušiti.« — Kaj predlagate, da bi morali storiti za izboljšanje stanja v gozdarstvu? »Čeprav je stanje zelo kritično, ker denarja enostavno ni in se vsak dan bolj postavlja vprašanje vlaganj, kajti kolektivi nimajo sredstev za osebne dohodke, mislim, da je še vedno čas, da se kolektiv s pametno politiko in podporo širše družbene skupnosti izkoplje iz težav. Jasno pa je, da gozdarstvo samo ne more nositi tega bremena za škodo, ki jo povzročajo razni onesnaževalci in drugi s posegi v naravo. S temi težavami smo seznanili kolektiv, občasno pa seznanjamo tudi širšo družbeno skupnost, vendar 'so odmevi in učinki majhni, prepočasni. Kaže, da se še vedno vse premalo zavedamo, kaj nam lahko pomenijo gozdovi.« Feri Maučec “MOTA--------------------------------------------------------------1 Prva vaška kmečka zveza Blizu sto mladih in starejših kmetov ter vseh, ki jih kmetijstvo zanima, se I je nedavno zbralo na Moti pri Ljutomeru ter ustanovilo prvo osnovno celico : kmečke organiziranosti v občini. Treba je opozoriti, da je bil prav na območju ; krajevne skupnosti, kamor spada tudi naselje Mota, po vojni zgrajen prvi slo- j venski zadružni dom. Navzoči so se opredelili, da bo njihova organizacija štanovsko-političiia j in da se bo preko Občinske kmečke zveze Ljutomer združevala v republiško i zvezo. Za predsednika vaške zveze je bil izvoljen Milan Babič, za podpredsedni- j ka pa Slavica Škrobar in Milan Rus. Slednji je tudi član predsedstva republi- I I ške zveze Slovenske kmečke mladine. Po končanem uradnem delu je sledilo družabno srečanje. Med kmeti je | I zadonela tudi pesem, ki je kmečkemu stanu vedno vlivala moč in pogum ter ga : J bodrila ob največjih tegobah. STRL \ VESTNIK 28. JULIJ 1988 pisma, mnenja, stališča . . . PREJELI SMO Učiteljev kot gob po dežju — POPRAVEK NETOČNE INFORMACIJE Z NASLOVOM: Tone Anderlič v Ljutomeru Že sam naslov je dovolj boleč in trpek, a bom kljub temu v nadaljevanju izrazil nekaj kritik v zvezi s problematiko zaposlovanja učiteljev in zaposlovanja nasploh, kar ni samo problem naše občine Gor. Radgona, temveč splošni problem. Z uvedbo visokošolskega študija je Pedagoška akademija, danes Pedagoška fakulteta, tudi Mariboru in okolici dala možnost študija na visoki stopnji. Mladi študirajo zagnano v upanju, kot vsakdo, da dobijo po končanem študiju svoji izobrazbi primerno zaposlitev. S tem načinom študija, ko so nekaj izpitov razdelili in jih tako dobili več, so samo podaljšali mučenje v nedogled, kajti službe že danes ni mogoče več dobiti. Kaj bo šele čez nekaj let! Odgovora na to ne najdem. Kam s sto in sto mladimi učitelji, ko pa so šole polne, nikogar ne sprejmejo, kvečjemu sprejete za določen čas po hitrem postopku odslovijo. Krčijo se mreže šol, nekatere poskušajo celo ukiniti, kot npr. v Stogovcih, mladi pa še kar naprej študirajo in bi radi postali učitelji. Učiteljev, kot so bili nekoč, sploh ni več in ne vem, kaj služb pa nikjer mladi sploh še vidijo v tem poklicu, ko se bodo tako ali tako morali prekvalificirati, če bodo hoteli kdaj dobiti ustrezno službo. Priznati moram, da se dogajajo čudne stvari, ki jih morda enostavno ni mogoče razumeti. Šest let sem bil zaposlen kot predmetni učitelj brez strokovne izobrazbe. Nihče v teh letih niti pomišljal ni, sam pa še najmanj, da lahko izgubim službo. Zaradi vseh obveznosti, ki sem jih kot mlad in neizkušen prevzel nase, niti pomislil nisem, kako mi bo nekoč žal, da nimam strokovne izobrazbe. Zgodilo se je! Danes sem diplomiral na predmetni skupini slovenščina in družbenomoralna vzgoja. Več kot deset odgovorov sem že dobil, in to negativnih, na moje prošnje za sprejem na delovno mesto. Koliko jih bom še, ne vem, a prepričan sem, da je to šele začetek. Na svojem primeru sem opisal težave neštetih vrstnikov in sotrpinov, ki jih muči enak problem in zaenkrat še ostajajo tiho. Kako dolgo le bodo? S čim se bodo preživljali v tej draginji? Samo s socialno podpo ro ne gre! Marsikdo pravi; zakaj pa se ne spraviš delat v tovarno? Zanimivo vprašanje, ki pa ima tudi dokaj zanimiv odgovor. V mesecu septembru nameravajo v dveh delovnih organizacijah odpustiti več kot dvesto delavcev. Kje bodo potem vzeli še več takšnih, ki so nestrokovnjaki, saj jih po drugi strani odpuščajo?! Od takšnih tovarne nimajo koristi, zato se jih želijo rešiti. Po eni strani je tako tudi prav. Dela, in to dobro, naj tisti, ki je za to usposobljen. Le tako se bodo rešili rdečih številk, ki pa jih je v naši občini veliko. Problem bi rad končal z besedami, ki bodo še bolj boleče, kot so boleče razmere. Starši, zakaj pošiljate svoje otroke v šole, ko pa jim ob končanem študiju ne boste mogli zagotoviti delovnega mesta, niti s pomočjo »VIP-a«, kaj šele kako drugače. Kaj hočemo, minili so tisti časi, ko so tete in strici in vse drugo sorodstvo v devetem kolenu lahko urejali te stvari! Pa vesele počitnice učenci, dijaki in študenti v upanju, da bo že bolje, saj za dežjem vedno posije sonce! Bojan Macuh V Vestniku št. 26 z dne 14. julija je novinar Dušan Loparnik objavil članek, v katerem kar mrgoli netočnih informacij (kar pa na žalost ni prvič). Govori o seji predsedstva OK ZSMS, kjer sem bil tudi jaz, vendar ne kot član predsedstva, ampak kot mladinec. Že v uvodu članka je D. L. pozabil povedati, da je Tone Anderlič prišel v Ljutomer kot gost, in sicer na povabilo predsedstva OK ZSMS Ljutomer. Trditev, da se »mladi v občini Ljutomer vrtijo v začaranem krogu nemoči«, je zelo zanimiva in prav pohvalno je (nekaj pa se le da pohvaliti), da je to ugotovil prav D. L. Upam si trditi, da imajo mladi v občini Ljutomer res zelo malo možnosti za uveljavljanje svojih interesov. Ta trditev seveda ne velja za tiste, ki so pripravljeni delati po scenariju kake ZK ali pa SZDL-ja (na primer). Ce je glede »neaktivnosti mladih« (D. L.) mislil sedanje začasno vodstvo OK ZSMS, je za novinarja prav žalostno, da mu je neznano, kdo je na primer organiziral ekološko srečanje ob Smodiševem mlinu na Muri; da je sekretar OK ZSMS Ljutomer prispeval pomemben delež pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine, Slovenske kmečke zveze, da o Občinski kmečki zvezi Ljuto- mer (ki je vznikla kot prva v Sloveniji po ustanovitvi SKZ v Ljubljani) niti ne govorim; kdo je organiziral protestni miting v znak podpore Janezu Janši, Ivanu Borštnerju jn Davidu Tasiču .. . Tudi trditev, »da večina OO ZSMS dela«, (kdo ali kaj??!) ne drži, kdo je pa tisti, ki lahko sodeluje pri oblikovanju politike, pa sem že prej pojasnil. Nekaj stavkov naprej to mojo ugotovitev avtor tudi sam potrdi z Razmislek ob pismih Evgena Emrija Pravzaprav bi pozivanje na hoj lahko imel za popoln nesmisel, sploh pa, če v bolestnem dejanju ne prepoznavam igralcev in vzrokov, ki tičijo izza. Ker me pojav banalnega in zabavnega pisanja tov. Evgena Emrija le nekoliko izziva, zaradi nadaljnjega poteka in reakcij, razmišljam o povsem drugačnih razmerjih in o predpostavljenih sferah. Ne zdi se mi posebej smiselno ukvarjati se s sinonimi, ki jih uvaja tov. Emri v pismih, kajti gre za fenomenalno zapleteno ikonografijo, ki kar vleče v vrtinec poneumljanj; bistvenejše je, da se v teh odkriva nemoč jasnega podajanja in zastopanja vloge, ki se na tak način skuša prikriti. Žalostno je, da se na tak način zamejuje nazorska legitimacija, ki se v igri kaže kot dvoumna, blago rečeno, tipajoča. Sploh pa, ko se v tem kažejo poteze popadljivosti, oprijemanja nečesa, kar nujno pelje v krčevito obrambo ortodoksne pozicije moči. Izid je predvidljiv: zdajšnjo metodo bo zamenjala druga, morda neposrednejša. Toda: čas je sodnik! Ker sem prepričan, da se v teh časih hoče odkrivati, kdo je kdo in kam meri, se zdi ton, ki preveva pisanje tov, Emrija skrajno neukusen in žaljiv; pa ne samo do tistih, ki jih za nesmiselnimi sinonimi okrcava, ampak do tistih, na katere apelira, naj se ne dajo zavajati. Prosim tov. Emri, to je stvar srčne kulture, sploh pa, če jim predpisujemo »modus vi-vendi«, ob tem, da od njihovih žuljev kar dobro živimo — mar ne! Janez Balažič, Beltinci »evidentiranje so opravile le tri OO ZSMS«. — Od kdaj je lahko 5 odstotkov večina. »Tudi to, ali je sedanje začasno vodstvo še legitimno ali ne«, sploh ni odprto vprašanje, saj je sam Tone Anderlič to legitimnost jasno potrdil, pa tudi s pravili o organiziranju in delovanju OK ZSMS Ljutomer se to stališče predsednika RK ZSMS povsem ujema. Milan Rus dopisniki so zabeležili BRIGADIRSKO POLETJE 88 HURA V DEŽJU Ob obisku soboških brigadirjev na republiški mladinski delovni akciji Bela krajina 88 je odmeval krepki hura brigadirjev v dežju, ko je v njihovo naselje v Lokvah pri Črnomlju pripeljal tovornjak čakovske pivovarne z osvežilno pijačo. 88 brigadirjev v štirih brigadah (MDB Štefan Kovač Murska Sobota, MDB Drago Kobal Maribor Pobrežje, PDB Simon Gregorčič Nova Gorica in PDB Brežiška četa Brežice) ureja teren med kraji Brezovica in Hrast za položitev vodovodnih cevi v skupni dolžini 4 kilometrov. Od tega je poldrugi kilometer del pri planiranju zemlje, ostalo pa so izkopi jarkov v zelo trdi zemlji ter odstranjevanje kamenja. V glavnem so v brigadah pionirji (celo dve pionirski brigadi) in je torej delo zanje precej naporno. Po besedah komandanta akcije, 24-letnega Bojana Levaia iz Črnomlja, potekajo dela po načrtu in so brigadirji dokaj delavni. Komandant soboške brigade, ki šteje le 10 bri-gaditjev, Jože Horvat-Muc, nam pa je glede akcije Bela Krajina 88 zaupal, da je delo na trasi ter življenje v brigadirskem naselju kaj slaba reklama za pridobivanje brigadirjev na akcije v prihodnjih letih. Najmlajši brigadir soboške brigade, Geza Kerčmar iz M. Sobote, pa je kot »prekaljeni« brigadir z lanske akcije Slovenske gorice 87 pripomnil, da je bila lani bolje pripravljena. Med potjo k soboškim brigadirjem v Belo krajino se je delegacija soboške občine ustavila v Sevnici. Tam je namreč naselje letošnje republiške mladinske delovne akcije Sevnica 88, kjer je komandantka akcije 22-letna Rada Vukotič iz Gornje Radgone. To je tudi edina letošnja mladinska aktivistka soboške občine, ki je prišla v poštev za vodstva akcij brigadirskega poletja 88 (kot vemo na ZMDA Goričko 88 ni v vodstvu nobenega domačina). V nedeljo MDA Sevnica 88, v prostorih Srednje tekstilne šole v Sevnici, domuje 65 brigadirjev prve izmene v treh brigadah (MDB Jože Kovačič Grosuplje, MDB Edvard Kardelj Ljubljana Bežigrad in skupina mladih brigadirjev in brigadirk iz LR Madžarske), ki kopljejo kanale za ptt omrežje v skupni dolžini 11 kilometrov. Tokrat so na trasi Krmelj—Šentjaž, v drugi izmeni pa pride na vrsto trasa Krmelj—Tržišče. Po mnenju Rade Vukotič brigadirji uspevajo dela opravljati po načrtu, navezali so prisrčne stike z domačini in če bo v drugo izmeno akcije (po 24. juliju) prišlo dovolj brigadirjev iz občin Ptuj, Metlika, Trebnje, Novo mesto in iz zasavskih občin, bodo dela končana po programu. Filip MATKO »Gospodarica« vile bere knjige Tako bi lahko dejali za Marijo Šrajner iz Polic, ki že 38 let živi v znani vili Kodalič. Marijo sem srečal v občinski matični knjižnici, ko si je izbirala knjige za branje. Pozornost je vzbudilo njeno poznavanje literature, zato sem obljubil, da jo bom obiskal na domu, kjer bo kaj več povedala o svojih bralnih navadah. Marija živi s hčerko v mogočni stavbi, ki je v upravljanju Kmetijskega kombinata Radgona, a je zaščitena kot spomenik preteklosti. To tudi zasluži, saj je bil v njej nekoč mogočni samostan za kapucine, kar je moč videti v sami notranjosti. V zvoniku je bil zvon, ki pa je izginil med drugo svetovno vojno. Kot je povedala, je samostan ukinil cesar Franc Jožef, zadnji lastniki vile pa so bili veleposestniki Kodaliči, ki so poslopje dobro vzdrževali. Tudi kombinat skrbi, da je poslopje pokrito, kaj več pa ne. In kako je Marija Šrajner, ki se je rodila v Plicah davnega leta 1912, vzljubila branje knjig? Ko je bila majhna, je poslušala mater, ki je ob večerih pri borni brlivki otrokom brala knjige. Ko se je v šoli, to je obiskovala na Ščavnici, naučila brati, je začela tudi sama. Prve so bile knjige Mohorjeve družbe in teh ima veliko ohranjenih. Najstarejši je koledar z letnico 1895. Hrani tudi Slovenske večernice, ki so bile v tistem času priljubljeno branje in so zlasti v teh krajih pripomogle k ohranitvi slovenskega jezika. Že zgodaj je morala Marija služit. Najprej je bila služkinja pri družini Kline v Gornji Radgoni. Gospa, tako je pravila gospodinji, je rada brala knjige, zato je to omogočila tudi njej. Po petih letih se je zaposlila pri gradbenem podjetju Fekonja, kjer je morala nositi malto v škafih na gradbišču. To je bilo težaško delo, po katerem ji ni bilo več toliko do branja. Ko se je poročila, je ostala doma in se posvetila možu in trem otrokorri. Tudi tu je imela dovolj časa za branje. S preselitvijo v vilo Kodalič pa je našla poseben prostor za knjige. Mnoge je prebrala večkrat, zato si je želela novih. Vključila se je v knjižnico in postala redna izposojevalka knjig. Sama jih ne kupuje, ker ima premajhno pokojnino. In kaj najraje bere? Dejala je, da vse po vrsti, najrajši pa zgodovinske knjige. Posebno tiste, ki obravnavajo zgodovino naših krajev iz časov Av-stroogrske. Dobro pozna tudi, zgodovino Habsburžanov. Ob koncu obiska je dejala, da bo brala dokler ji bo to vid dopuščal, saj ji je ob kuhanju branje največje zadovoljstvo. Za sprostitev pa poskrbi tako, da se vsak dan odpravi v bližnji gozd po suhljad za zimo, ob tem pa se tudi razgiblje. Ludvik Kramberger Na stalne podražitve se ne jezimo samo potrošniki, ampak tudi trgovci. Med njimi je tudi Marta Škerlak, prodajalka v Potrošnikovi trgovini v Lu-covi, ki trdi, da ji precej časa vzame nenehno spreminjanje cen, popis blaga pred podražitvami, preračunavanje itd ... Nemalokrat pa se zgodi, da tega ali onega ni, čeprav je povpraševanje veliko in to kljub visokim cenam. V trgovini je sama in morajo ji verjeti, da ima dela čez glavo. Pravi, da nima časa niti za dopust in da še lanskega ni izkori-st''a’ Tekst in foto: Milan Gašpar Naš park — sivi vsakdanjik Visoki hrasti, eksotične smreke, kot magnolije z drugimi posebnimi in redkimi drevesi, z zavidljivo starostjo prav gotovo mnogim sprožajo misli, kako so v tem gradu, ki stoji v najlepšem parku naše pokrajine, živeli, delovali in vladali grofje Szapary-jevi skozi stoletja. Sprehajalec dobi v parku vtis, da je bilo tod velikansko ugodje in razkošje. Dandanes park služi vsem, ki iščejo urice počitka, sprehod ali ogled malega dela narave s programom ptičjega petja. Pravgotovo moramo k idiliki okolice prišteti še Grajski hram. Pri nas so taki lokali redkost. Najbrž se bodo pri turistični zvezi potrudili tudi s propagando in tako iztržili bistveno več. Vrstijo se finančno-tehniške težave in zaupanje v projekt obnove teh prostorov je zadušena misel v našem strašljivem vsakdanjiku. Kultura in znanje zahtevata sicer svoje pravice, toda zaznamovani smo kot stari onemogli hrasti v parku. Komunalni delavci se trudijo popravljati rane časa na še izredno lepih drevesih in sadijo lepoti-čno grmovje. Tako lahko dobre volje vstopiš v mladinsko knjižnico. Ustvarjalna ljudska domiselnost pa še zmeraj imenu gozdni nasad proti kopališču — facanoš. Mnogi so prepričani, da je ta del še lepši za dolo-, čen klepet s partnerjem ali resen pogovor o realnosti vsakdanjika. In kdor je zvest prijatelj načelu — zdrav zrak na rekreaciji, naj brezpogojno uresniči svoboščino! Neprecenljiva je torej kulturna in urbanistična dediščina, če ji omogočimo preživetje. Dini Titan Člani mladinske delovne brigade 22. december, ki jo sestavljajo učenci srednjih vojaških šol kopenske vojske iz Sarajeva, so med bivanjem na Goričkem v okviru zvezne mladinske delovne akcije obiskali graničarje. Za spomin so napravili tale posnetek na tromejniku. F. M. Organizator mislil na vse — razen na dež Že sam naslov pove veliko. Dežje namreč presenetil organizatorja prireditve PTUJSKA NOČ (16. 7.), ki se ni potrudil niti toliko, da bi ob taki prireditvi kot je izbor najlepše Slovenke, poskrbel vsaj za zasilno streho nad odrom. Da ne pozabim, da so nekatera lepa dekleta kar posivela od mraza in sicer po nastopu v kopalkah, Nihče se ni domislil, da bi jih po tem nastopu vsaj tor plo ogrnil. O ozvočenju raje ne bomo izgubljali besed. Gledalce, ki jih ni bilo malo, je stisnilo pri srcu, ko so izzveneli toni Novih Fosilov in priljubljene pesmice Dobre djevojke. Tudi ansambel Lojzeta Slaka ni popravil vzdušja. Kaj šele mladi, obetavni fantje skupine Indiana iz Ptuja, ki so se želeli predstaviti in dokazati sebi ter drugim, da so dobri. Dež je sicer kmalu pojenjal, a klaviature (last skupine Novi Fosili) nikakor niso hotele in mogle igrati. Bile so polne vode. Ponovno smo se izkazali: SAMO DA ORGANIZIRAMO, VSE OSTALO TAKO ALI TAKO NI VAŽNO. Nataša Praprotnik Bodoči šoferji Na posnetku so slušatelji šole za poklicne voznike motornih vozil, ki deluje v okviru Združenja šoferjev in avtomehanikov v Murski Soboti, vodi pa jo Franc Čarni. Šolanje traja dve leti, pouk pa imajo po predpisanem predmetniku trikrat tedensko. —vb— BISERJANE Spet nekaj asfalta V Krajevni skupnosti Videm ob Ščavnici so asfaltirali 600 metrov ceste od Biserjan do Dra-gutinec in se tako rešili večnega prahu. Dela je opravilo Cestno podjetje Maribor, tozd Murska Sobota. Polovico sredstev so zagotovili s krajevnim samoprispevkom in prispevki občanov. L. K. STRAN 8 VESTNIK. 28. JULIJ 1988 kulturna obzorja Samo predlogi na papirju niso dovolj Eno najbolj pestrih in zanimivih področij na mladinskih delovnih akcijah je kultura. Mladi, ki prihajajo iz različnih okolij, tudi različnih krajev Jugoslavije, predstavljajo vsak svoj narod oziroma njegovo kulturo. Vedno smo trdili in še trdimo, da se v Jugoslaviji preslabo poznamo in da so prav akcije tiste, ki omogočajo stik, možnost, da se pripadniki različnih narodov in narodnosti bolje spoznajo in tako poskušajo razumeti drug drugega. Kolikšen je pri tem delež kulture in kaj vse sploh spada pod ta pojem? Najbolj razširjena (tudi najcenejša) je lastna ustvarjalnost mladih, ki pridejo na akcijo. Tradicionalni so še vedno tako imenovani brigadirski večeri, kjer se posamezne brigade predstavijo, potem večeri poezije, kvizi, šaljiva tekmovanja in še marsikaj. Vse je odvisno prav od brigadirjev, njihovih sposobnosti in želja. Danes, predvsem na slovenskih akcijah, potekajo tiste dejavnosti, za katere je zanimanje, samoiniciativnost in kreativnost brigadirjev ter njihova pripravljenost za sprejemanje kulturnih vrednot. Pri tem pa ni mišljena samo lastna ustvarjalnost brigadirjev, temveč tudi kulturne prireditve in predstavitev zanimivosti pokrajine, v kateri je akcija. Poleg tega naj bi brigadirji dobili možnost, da se vključujejo v najrazličnejše tečaje in interesne dejavnosti. In prav ta del kulturne ponudbe je že leta in leta problem na akciji Goričko. Že od vsega začetka akcije je zveza kulturnih organizacij občine Murska Sobota odgovorna, da pripravlja programe kulturno-zabavnih dejavnosti. Na papirju je bila ta ponudbe vedno zelo raznovrstna, od izletov, filmskih in gledaliških predstav do različnih glasbeno-zabavnih prireditev. Zelo spodbudna je bila tudi ponudba tečajev: gledališki, likovni, izrazni ples, folklora, kitara, slovenski jezik ... In v čem je torej vsako leto problem? V tem, da so vsi ti predlogi le na papirju, pri njihovem uresničevanju pa se pojavljajo velike težave. Tako se je zgodilo pred leti, da so se brigadirji prijavili za tečaj folklore in slovenskega jezika, pa potrebnih mentorjev ni bilo mogoče dobiti. Podobni problemi so se ponavljali iz leta v leto. Tudi letošnji obljubljeni kulturni program ob otvoritvi akcije ni bil »delo« občinske zveze kulturnih organizacij, ampak članov beltinskega kuda. Vemo, da ima tudi kultura vsako leto manj denarja. Tako od leta 1986 Kulturna skupnost Slovenije ne financira več kulturnih programov na MDA, ampak prepušča to občinskim kulturnim skupnostim, in zvezam kulturnih organizacij. Vse to je še bolj zaostrilo položaj. Toda tudi z malo denarja bi se dalo organizirati marsikatero prireditev, kakšen nastop domačih amaterskih ustvarjalcev, pa tudi boljše izkoriščanje kulturnih zmogljivosti samih brigadirjev. Najslabše je predvsem to, da obljube ostajajo samo obljube. Potrebno je vložiti le nekaj truda, da se tudi na tem področju lahko marsikaj premakne na bolje. S. E6ry DRAGO KUHAR Boječa sveča (glosa o kmečki kulturi — šesti del) Kultura je najbolj eksplicitna in avtonomna eksistencialna molitev naroda, ki je neposredno historično in svetovljansko povezana in določena z rojevanjem in umiranjem, a hkrati stalnica življenjske dinamike in kolobarjenja. Pri še tako avantgardni analizi slovenske kulture moramo upoštevati njeno prostorsko in časovno determiniranost v zahodni in srednji Evropi; to pa pomeni, da jo moramo locirati v krščanstvo v najvišjem pomenu besede. Že vnaprej moramo odkloniti vsa namigovanja, da je ona bivanjsko vezana in povezana s kulturo Balkana oziroma južnih Slovanov. Kadar se je taka povezava kazala,, ter se celo hotela uresničiti, je bilo to vedno te politično natolcevanje zaradi nekih kvazi jugoslovanskih skupnih interesov, ki je izražalo posebne dogmatske in demagoške tendence po imaginarni nacionalni pripadnosti in lažni državni določenosti oziroma odločenosti, ki je zahtevala odpovedovanje od izvornih in izvirnih sekvenc nacionalne samobitnosti. Verjetno ne moremo mimo historičnih realitet, ki nam jasno kažejo na jaslice naše kulture, hkrati pa nas opozarjajo na trenutne zmotne poskuse, ki bi hoteli oziroma celo hočejo razglasiti narod in mu vzeti njegovo ogledalo ter mu pustiti le videz, s tem pa ga obsoditi na popolno življenjsko odvisnost od tistih in tistega, čemur slovenski narod ne pripada in lahko postane kvečjemu le podložnik imaginarnega futurizma, ki neodgovorno uničuje materinsko poslanstvo in hčere ter sinove pošilja na pankrt-sko božjo pot. Vsi taki poskusi so bili že v preteklosti jalovi, a danes nas je lahko strah, ker so maščevalno egoistično načrtovani in iracionalno aksiomatični, zato moramo še v istem hipu zavarovati svoje seme, da bo ostalo plodno in ne okuženo, ker že izgubljamo estetskost materinstva, a očetovstvo je zameglila njegova nedoločljivost oziroma občost, ki hoče popolnoma degenerirati postavitev na tem koščku zemlje, ki si ga je sam iskal in izbral ter ohraniL Izkustvo slovenskega naroda kaže, da se je mogoče ohraniti le, če človek ne pozabi na samega sebe in njemu svetovljansko korelativno določenega kruha. Obračun plodnega. petja Sindikalni mešani pevski zbor Štefan Kovač Murska Sobota je nedavno sklenil, z rednim letnim občnim zborom, kulturno-prosvetno sezono 1987-1988. Obračun plodnega petja je bil sorazmerno pozen zaradi sklepa upravnega odbora zbora, da mora stari odbor izpeljati praznovanje 20-letni-ce dela zbora, sodelovanje na Naši pesmi v Mariboru in nekatere druge4ktivnosti. Navzoči so pohvalili delb , zbora, prizadevnost zborovodje Tomaža Kuharja in dosedanjega upravnega odbora. Da daje širša skupnost poseben pomen delu soboških pevcev, sta potrdila predstavnika občinske konference SZDL in občinskega sindikalnega sveta soboške občine. Zboru je uspelo privabiti na jubilejni koncert ob 20-letnici preko 600 poslušalcev. To je skoraj neverjetno število. Mnogi ljubitelji petja, lahko bi celo rekli prijatelji zbora, pa so odšli domov, ker v dvo-' rani ni bilo več prostora. Na letošnjem republiškem tekmovanju Naša pesem v Mariboru je osvojil zbor bronasto plaketo mesta Mribor. Tokratno tekmovanje je bilo izredno zahtevno in kriteriji strogi. Tekmovalo je 26 najboljših slovenskih pevskih zborov. Zbor Štefan Kovač je lahko z omenjenim priznanjem povsem zadovoljen, so poudarili na občnem zboru V začetku septembra bodo pevci nadaljevali z rednimi vajami. Vso pozornost bodo posvetili disciplini in pridobivanju mlajših pevcev. Navzoči so poudarili, da so lahko aktivni elani zbora le tisti, ki imajo primeren glas in posluh. Vsak zbor se srečuje z odhajanjem starejših in prihajanjem mlajših pevcev. Poudarjeno pa je bilo, da naj bi bilo slovo pevcev od zbora bolje organizirano. Izvolili so novo vodstvo. Predsednik upravnega odbora je odslej Miran Žilavec, podpredsednica pa Ika Nemeš. Odbor in predvsem zborovodjo Tomaža Kuharja čaka veliko dela. Pred njimi so nastopi v Avstriji, na Madžarskem, v Zahodni Nemčiji, na Hrvaškem in doma. Zaželimo jim uspešne vaje in veliko nastopov, saj je zbor pomembna vez med narodi na tromeji naše domovine in širše po svetu. Franček Štefanec Ko jo poslušamo, neposredno in na posnetku izpred dveh, treh let, ko je v studiu radia Murska Sobota prepevala in brenkala na kitaro, se zvrstijo pred nami zgodbe o razseljeni osebi, o zdomcih, ki postanejo izseljenci, o govorici in sporočilih praznih ognjišč, o .. .Izpoved tega prijetnega 23-letnega dekleta z ekonomsko šolo, zaposlenega pri Bo Suzana Pucko kdaj poskusila, kako je v naši domovini biti mlad? (Foto: N. Juhnov) švedski firmi Magnum v Malmo-ju, je samo še eno iz serije pričevanj o usodi številnih pomur-skih/prekmurskih .družin, ki jih ni mogla zadržati tukajšnja dežela. Sicer pa smo lahko Puckove pobliže spoznali predlani, ko je kolegica obiskala več slovenskih družin na Švedskem, tako da se nam je ob nedavnem snidenju s Suzano v domovini ponudila priložnost pozvedeti, kako so prebili zadnji dve leti. Starši ji očitno zapuščajo dediščino, kakršna je za obstoj in razvoj slovenstva tam daleč na evropskem severu neprecenljivega pomena; namreč sposobnost, da organizira in vodi mladino, kulturne prireditve in srečanja, da, skratka, vsestransko skrbi za slovensko kulturo, besedo in tradicijo. Svojevrstna preskušnja za predano aktivistko iz kulturnega društva z okrog 220 člani iz Malmoja in dobrim poldrugim desetletjem delovanja bo zanesljivo organizacija in izvedba prvega slovenskega mladinskega festivala na Švedskem, ki naj bi ga izpeljali okrog 12. novembra. To bo Kultura, kultura in ponovno kultura Pred letom ali dvema sem že načel temo, ki je zelo problematična, predvsem na podeželju. Priznati moram, da v krajevni skupnosti Stogov-ci ni od takrat nič slabše, pa tudi popolnoma nič bolje. Veliko se govori, kar je že naša tradicija, a zelo, zelo malo naredi. Slovenski narod si je sam rezat črni ali beli kruh. Posamezni izrojenci, ki so si želeli enotni kruh, so izgubili na ceni in so jim ostale le drobtine. Danes je že spet prišel čas, ko moramo moliti, da bi se še te drobtine posušite. Zmleti jih moramo v prah in zavreči. Ne smemo dovoliti, da bi morali spoštovati skorjo ati celo skorjico kruha, kaj šele da bi ga nam vzeti oziroma odtujiti. Kruh je najelementarnejša kategorija kulture, ki edini omogoča preživetje a za živeti dostojno življenje vseeno premalo. Najprej in vedno se mora osamosvojiti in kreirati setev in žetev ter plemenititi mletje in bogatiti družinsko omizje. V domači peci pečem kruh daje toplino in varnost. Spoštovanje vsake rezine razsvetli razkošje m omehča srce sejalca in žanjca ter pospeši korak orača. Naš lastni slovenski kruh nam ni več glorija, ampak greh. Celo sramujejo se ga nekateri in ga mečejo v odpad ne in tako odpovedujejo svoji nacionalni pripadnosti. Še vec. Odpovedu jejo se materi, očetu, zemlji in sebi. Tujci si postajajo