ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 2. decembra 2004 Leto XIV, št. 24 ADVENT STR. 3 KNJIGA Z MANJŠINSKIMI IMENI STR. 6 Občni zbor Zveze Slovencev MATERE IN OČETJE: »UČITE OTROKE SLOVENSKO!« Po dveh letih, na sredini med volilnima, je bil vmesni občni zbor Zveze Slovencev, na katerem so minuli petek ocenili delo te prve samostojne slovenske narodnostne organizacije slovenske manjšine na Madžarskem. Od 67 delegatov, ki zastopajo interese Slovencev v Porabju, Sombotelu, Mosonmagyarovaru in Budimpešti, jih je na zbor prišlo 48. Za prijeten uvod je poskrbela folklorna skupina iz števanovske narodnostne osnovne šole, ki je zaplesala venček slovenskih ljudskih plesov. Poročilo o dveletnem delovanju Zveze je pripravil predsednik Jože Hirnök, poročilo o bogati kulturni dejavnosti pa sekretarka Zveze Klara Fodor. Iz poročila dva poudarka. In sicer o razmerah v narodnostnem šolstvu in o prepočasnem gospodarskem razvoju Porabja. »Ne glede na vložen trud večine učiteljev in vzgojiteljic, prizadevanje svetovalke-Aektorice iz Slovenije, boljše učbenike, spremembe zakonodaje ter aktivnosti Zveze Slovencev in Državne slovenske samouprave, z rezultati in znanjem materinščine ne moremo biti zadovoljni.« In o razvoju, tu je Jože Hirnök poudaril, da »so kljub nekaterim prizadevanjem največji problemi slovenske skupnosti v obmejnih vaseh gospodarska nerazvitost brezposelnost in celo revščina. Gospodarska vlaganja so nujno potrebna tudi za krepitev slovenske narodne zavesti« Predsednik je v poročilu predstavil tudi vse druge dejavnosti Zveze: rezultate pri verskih obredih v slovenskem jeziku, kulturno dejavnost, informiranje in založništvo, delovanje Slovenskega kulturnega in informativnega centra, raziskovalno dejavnost, financiranje Zveze in pomoč kulturnim in drugim usta- novam ter stike s Slovenijo in s Slovenci v drugih državah. Kultura je področje, ki je lahko za zgled večjim narodnostnim skupnostim, še bolj pa Madžarom v Železni županiji. Klara Fodor je pripravila pregled kulturnih dejavnosti v Porabju. Naštevanje, kaj vse se je dogajalo ali se bo zgodilo, bi zahtevalo preveč prostora, zato naj omenim prvi tabor slovenskega jezika, ki se ga je udeležilo 27 domačih učenk in učencev in štirje učenci iz Prekmurja. Namen je bil in ostaja nespremenjen: ob preprostih aktivnostih, kot so izdelovanje papirnatih cvetlic, obisk lončarja, nastop domačih pisateljev Irene Barber in Karla Holeca in še drugem, so se pogovarjali v slovenskem jeziku, v domačem narečju. Skupaj z novo sodelavko Gyöngyi Bajzek si bodo na Zvezi prizadevali pritegniti v vse oblike kulturne dejavnosti čimveč mladih. Marijana Sukič je ponovila željo, da bi Porabje izhajalo vsak teden. Toda, kako uresničiti načrte, ko država iz leta v leto zmanjšuje denar za časopis in tudi za leto 2005 ne kaže dobro? Na nenehno zmanjševanje denarja za manjšinske dejavnosti je opozoril tudi generalni konzul Marko Sotlar in povedal, da bo Slovenija poslej imela političnega državnega sekretarja, ki se bo ukvarjal s Slovenci v sosednjih državah in po svetu. Na probleme s financiranjem je opozorila tudi Erika Glanz, in sicer je povedala, da država ne bo dajala denarja za manjše oddelkov od 8 učencev, kar bo prineslo resne težave, ker je večina narodnostnih razredov manjših. Tudi na gimnaziji, kjer se je začela uveljavljati slovenščina. Valerija Perger je vse zbrane, delegate in vodje kulturnih skupin pozvala kot starše in člane Zveze Slovencev, naj učijo otroke slovenski jezik, kar ni noben poseben napor, ne za matere, ne za očete in še manj za otroke. eR Občni zbor so s svojim nastopom pozdravili učenci folklorne skupine OŠ Števanovci. Delegati 5. občnega zbora Zveze Slovencev na Madžarskem 2 Sombotel: pogovor o prometnih povezavah med Slovaško, Madžarsko in Slovenijo JANTARJEVA POT TRETJEGA TISOČLETJA - PRIJAZNEJŠA Pod naslovom Jantarjeva pot tretjega tisočletja - brez carinskih meja” je bila v Sombotelu konferenca, na kateri so predstavniki Slovaške, Madžarske in Slovenije razpravljali o prometnih povezavah v tem delu Evrope. Pobudo za konferenco je dal župan mesta Sombotel dr. György Ipkovits, v pripravah pa je sodeloval tudi slovenski veleposlanik na Madžarskem Andrej Gerenčer. „Številni, v preteklosti zaprti prometni koridorji med posame- znimi predeli Evrope, ki so bili nekoč ločeni z železno zaveso, so postali za nas izjemnega pomena. Še vedno pa ni zgrajena glavna prometna pot, ki bi povezovala območje Baltika z Jadranom, ” je v pismu slovenskemu veleposlaniku napisal župan Sombotela. Na konferenci v hotelu Claudius se je zbralo blizu sto predstavnikov politike, prometnih organizacij in občin oziroma lokalnih samouprav. Župan dr. György Ipkovits je v uvodni razpravi poudaril, da je v tem delu Evrope ob sodobnih prometnih povezavah pomembno tudi nastajanje gospodarske osi sodelovanja. Tudi zdaj, kot pred 2 tisoč leti Jantarjeva cesta, so dobre prometne povezave odločilen dejavnik vsestranskega razvoja tega dela Evrope. Zato ne gre zgolj za interese lokalnih skupnosti, marveč morajo podpreti projekte tudi vlade Slovaške, Madžarske in Slovenije. Z mad- žarske strani slednje ni dilema, lahko povzamemo razpravo dr. Tiborja Szanyija, političnega državnega sekretarja v ministrstvu za gospodarstvo. Le-ta je tudi povedal, da se mora v razvoj prometne infrastrukture vključiti Evropska unija, kajti to je »zgodovinska odgovornost razvitejše Evrope pri razvoju manj razvitih držav. Naša vlada bo podprla dogovore na konferenci. To lahko rečem v imenu ministrskega predsednika Ferenca Gyurcsanya.” Zelo zanimive podatke je nanizal Gabor Györffy iz Zahodne prekodonavske regionalne razvoje agencije. In sicer o izdelovanju avtomobilov in avtomobilskih delov v približno 200-kilometrskem polmeru od Sombotela: Opel v Monoštru in Bratislavi, Audi v Gyoru; avtomobile sestavljajo v avstrijskem Gradcu, škode na Češkem in v še nekaterih mestih. Razvoj mora potekati v sožitju s prebivalci, kajti „tu je stičišče narodov in narodnosti; tu je tudi evropski termalni svet, številna zdravilišča, ki privabljajo ljudi.” Vladimir Bezjak s Slovenskih železnic je predstavil podatke o tovornem prometu in povedal, da bo 220 vlakov prepeljalo 18 milijonov ton blaga. Zelo pomembna povezava je nova železniška proga med Slovenijo in Madžarsko, po kateri bodo letos prepeljali milijon in tristo tisoč ton tovora ali 15 odstotkov več kot lani. Največ prometa je v in iz Luke Koper, kar je primarni slovenski interes tudi v bodoče. Slovenska stran - enako je povedal predstavnik madžarskih železnic - se pripravlja na posodobitev proge, kamor spada tudi elektrifikacija med Pragerskim in Hodošem. Potrebna bodo še druga dela, denimo usposobitev za večji osni pritisk, zagotovitev hitrejšega prevoza blaga z manj postanki. Boris Živec, državni sekretar v prometnem ministrstvu, se je zavzel za hitrejšo preusmeritev tovornega prometa s cest na železnice, sodobne avtocestne povezave naj bodo namenjene prijetnejšemu potovanju ljudi v tem, turistično zelo razvitem delu Evrope. »Železnica naj prevzame večino tovornega prometa, ceste naj bodo za osebni promet, kajti v prometni politiki moramo razmišljati o ljudeh, ki živijo ob cestah in železnicah,” poudarja Boris Živec, ki tudi zagotavlja, da bo Slovenija do leta 2008 zgradila avtocesto med Mariborom in Pincami in se navezala na krak letos odprte madžarske avtoceste do Tomyiszentmiklosa. Kdor se je vozil z avtomo- bilom med Kormendom in Sombotelom pred desetimi leti, lahko zdaj čuti, kako zelo se je povečal tovorni promet na cesti, ki povezuje Slovaško prek Madžarske s Slovenijo. Pravi konvoji kamionov, ki jih pogosto ni mogoče prehiteti. Predstavniki slovaških, madžarskih in slovenskih samouprav in občin so podpisali tudi skupno izjavo o razvoju sodobnih prometnih poti v tem delu Evrope. eR Vodilna predstavnika madžarskih in slovenskih železnic sta napovedala posodobitev proge med Ljubljano in Budimpešto. Do leta 2008 bodo elektrificirani deli proge, kjer je zdaj dieselska vleka, povečali bodo osni pritisk, ki bo omogočal prevoz težjih tovorov, v potniškem prometu pa želijo skrajšati čas potovanja in ga vsaj približati evropskim standardom. Slovenija: Janez Janša predstavil bodoče ministre BREZ VEČJIH PRESENEČENJ Po podpisu koalicijske pogodbe med Slovensko demokratsko stranko (SDS), Novo Slovenijo (Nsi), Slovensko ljudsko stranko (SLS) in Demokratsko stranko upokojencev (DeSUS) je mandatar za sestavo nove vlade Janez Janša v državni zbor vložil predlog liste kandidatov za bodoče ministre. Spisek ne prinaša večjih presenečenj, razen enega ali dveh imen, in sicer Darinke Mravljak, ki naj bi postala ministrica brez listnice za regionalni razvoj in lokalno samoupravo in Dragutina Mateja, predlaganega za ministra za notranje zadeve. Presenečenje ni predlog, da bo slovensko diplomacijo zopet (nekdo je zapisal, da četrtič) vodil dr. Dimitrij Rupel, predsednik Nsi dr. Andrej Bajuk naj bi postal minister za finance, predsednik SLS Janez Podobnik minister za okolje in prostor, medtem ko bo Anton Rous, predsednik DeSUS-a, v ožji vladni ekipi Janeza Janše. Mandatar Janez Janša je ocenil, da je lista ministrskih kandidatov »optimalni rezultat pogajanj med koalicijskimi strankami in da v danih razmerah predstavlja najboljšo možno ekipo.” Predsednik največje opozicijske stranke, Liberalne demokracije Slovenije (LDS), ki je bila na oblasti tri prejšnje mandate, Anton Rop je v prvi oceni povedal, da je pričakoval bolj strokovno ekipo, »gre za preverjene strankarske ljudi, ki so se izkazali ah pa ne v dosedanjih nastopih v državnem zboru ali pa pred volitvami. To je dobro, ker vemo, kaj so doslej delali, kaj so govorih in kaj obljubljali.” Kandidati, za ministre te dni predstavljajo svoje programe v komisijah državnega zbora, še ta teden pa bo Slovenija zelo verjetno dobila novo vlado na čelu z Janezom Janšo, prvakom Slovenske demokratske stranke. S tem pa kadrovska vprašanja še ne bodo povsem razrešena, saj bodo na vrsti predlogi za nove državne sekretarje (namesto dosedanjih prek 50 le toliko, kot je ministrov) in na druga pomembna mesta, o katerih odloča vlada. eR Porabje, 2. decembra 2004 3 Advent Gda se deca paščijo vu cerkev na probo igre o sveti familiji pri jaslicaj, gda se v okinčani gvant obleče varaš, gda v svetešnjem blišči plavajo baute, gda redimo za božično drejvo angele ino druge precinbe (okra- ske), gda adventni vejnec položimo na sto ali na dveri, gda različne dare pripravlamo, kupujemo ino pakejramo, gda božične sladkarije pečemo, gda se iz koncertnih dvoran vöčüje Božični oratorij Johanna Sebastiana Bacha, te smo lejko gvüšni, ka pomali prihaja božič. Prvo znamenje bližajoučega se božiča je tou, ka na adventnom venci vužgemo prvo svejčo, potom toga pa Vsakšo nedelo edno več, dokeč ne gorijo vse štiri. Ar te je eti velki, naš najlepši svetek, božič zaistino prišo, pa te se vužgejo že lampaši božičnoga drejva. Adventni cajt je takši cajt, gda se človek bole v svoje misli poglobi, gda več premišlava o žitki kak inda, gda je tekaj dogodkov bistrejši kak po navadi, gda človeka vekši štres dosegne, kak navadno, liki tou je pozitiven, prijeten štres, gda človek več proustoga časa aldüje svojim bližanjim, pa se z njimi vküper pripravla k božiči. Tou je tisti čas, gda človek o torni premišlava, kak bi lejko pomago srmaki, sirouticam, v doumi onemoglih živečim starim pa betežnim. Pripravla njim en tanjer tople jestvine, en tanjer sladkarije, eno toplo rejč, naj tudi oni občutijo, ka prihaja velki praznik. Etakšoga ipa velka vnoužina lüdstva prihaja v tržne centrume, zvün rednih prebivalcov varoša prihajajo ta vnoužično tudi lidge iz vasic, naj vidijo bogato ponudbo blaga, ga občudujejo ino kupujejo za darila pripravna dugovanja, štere v tom božičnom cajti večinoma s popustom ponujajo. Vsakša familija si spravi na trgi ali si prinese iz lesa božično drejvo pa si vözbere precinbe, s šterimi lepou okinča božično drejvo. Pre- cinbe lidge najrajši kupujejo vu bautaj, ar je ponujajo v vsakšoj formi pa farbi. Ali tou je vse samo komercialno, uniformizirano blago. Dosta bole fajn pa zanimivo je, če precinbe za božično drejvo mi sami pripravimo doma. Te bomo meli svojo individualno božično drejvo, takše, kakše nema soused ali sousedojca. I tak nestrpno čakamo božič. Simbol toga čakanja je adventni vejnec. Advent je latinska rejč, znamemije čakanje. Prvi adventni vejnec je položo teolog, nastavitel znotrejšnje misije Johann Heinrich von Wichern v sirotišnico, štera se je nahajala v Tegeh, ednom tali Berlina. V domačijaj so se prvi adventni venci pojavlali po prvoj svetovnoj bojni, vnožično pa splošno so je od 1930. leta pripravlali. Eden drugi simbol adventnoga cajta so adventni kalendari, štere v prvi vrsti deci darujemo. Te kalendari majo štiridvajsti malih okenc, štera so zaprejta. Od prvoga do dvajsetštrtoga decembra vsakši den edno okno lejko odprejo pa tam najdejo nikšno malo presenečenje, malo slikico, kakšno figuro ali čokolado. Adventni cajt polepša predvsem mužika, štera napunjava naše adventne dneve s posebno razpoložnostjo ino krepi naše čakanje, nestrpno čakanje velkoga dneva, Kristusovoga rojstnoga dneva. Suzana Guoth Aktivnosti KUD-a Jožef Košič iz Bogojine Kulturno društvo iz Bogojine že nekaj let aktivno pripravlja prireditve skozi vse leto. Tudi letošnjo jesen in zimo pripravljamo zanimive prireditve in aktivnosti. Oktobra in novembra je sekcija Košarica ročnih izdelkov pripravljala unikatne novoletne čestitke, ki se prodajajo pred prazniki. Veseli december bo v znamenju čestitk, 18. decembra bo Božično - novoletna vo- ščilnica, na kateri bosta nastopila domači mešani pevski zbor in nonet Lyndwa od Grada na Goričkem. Društvo pa že intenzivno pripravlja občinsko proslavo ob kulturnem prazniku, ki bo v Bogojini. Pred dnevi pa je v naši kulturni dvorani nastopila gledališka držina Nindrik-indrik z dramo Sto je bujo sousada. Predstava je bila lepo obiskana in obiskovalci so bili navdušeni nad odlično igro na odru. Na koncu je potrebno poudariti, da delovanje društva preko celega leta ne bi bilo tako pestro brez kulturnih skupin iz Porabja, ob tej priliki vsem bralcem voščimo blagoslovljene božične praznike in srečno 2005! Matjaž Cerovšek Bogojina Zima je tüj Mi na takšem kontinenti živemo, gde je na leto štiri letni časov. Vsakši letni čas ma svojo lepoto, depa nosi v sebi dosta nevarnosti tü. Samo mislimo si na zimau, gda je mrzlo, gda so nevarne poti. Depa zima, če je prava, je lejpa. Narava sé v bejlo naravna kak sneja. Če se etakšoga ipa sonce malo vöpokaže, je trno lejpo. Zima je takši letni čas tü, od šteroga se nistarni strašno bojijo. Zakoj? Za mraza volo. Sploj pa tisti, ki so že starejši, ne morejo več delati pa so pri pejnazej tü nej. Leko bi prajli, ka pri nas takšega nega. Bojte Zmerom, geste. Kakoli ka je slovenski človek šparavan človek, delavni človek, gda cajti ta füčnejo, te buma brez pomauči se leko kaj hüdoga tü zgodi. Istina, ka tak pravijo, ka Sto tüj pri nas, na srejdi gaušče zmrzne, tistomi tak trbej. Depa tau je samo za tiste lidi istina, šteri si eške s svojimi rokami leko vse pripravijo pa zatok nikše pejneza tü majo. Kakoli ka si kakšo sialdje po goščaj vküp leko naberemo, zatok so tisti cajti že mimo, gda, kak v pravljici, je stara mama na plečaj nosila domau süje vejke. Če nejmaš svojoga prevoza, te moraš plačati za tau, da ti domau pripelo, ka si si vküp nabrau. Zatok pišem Zdaj o tejm, gda bi vsakšoga opozorila, skrb mejmo eden na drugoga. Deca na stare stariše, saused na sauseda. Pazimo eden drugoga pa če sami ne moremo pomagati, zatok gnesden gestejo prilike, ka ednomi samomi človeki, ki si ne more sam djati, leko na pomoč demo, zaprosimo. Ne vejmo, kakša zima nas čaka. Toga ipa je nikak tak, ka včasin vse vküp de. Letni časi, vrejmen se vküp mejša pa ranč zatok moramo na vse pripravlam biti. Naši lüdje so toga nej vrejdni, ka eden ali drugi za starosti, za betega volo bi mogo eške velki mraz tü trpati. Pa te sam Zdaj samo od človeka gučala. Če je velka zima, nedužna stvar od toga tü trpi. Mali ftiči od mraza so fertik najbole zatok, ka ne najdejo gesti. Nistarna druga stvar je tü zapüščena. Psauvje odijo gori pa doj po potaj, pri ižaj iščejo malo gesti. Vsi, ki smo tak malo v baukšem stanji, moramo tau vse napamet vzeti, nedužno stvar tü nakrmiti, vej si pa sama ne more pomagati. Pa te mislimo na tau tö, ka se že svetki približavajo. Lepo bi bilau pa sam gvüšna, ka tak baude, ka na sveto nauč, na nauvo leto do vse naši domovi topli, vsi mo se leko veselili svetkom, nauvomi leti. Gda človek sedi po večeraj v toploj sobi, dostavse ma napamet pride. Nej smo gnaki, nej smo gnako vsi flajsni, delavni. Zatok tü moremo eden na drugoga paziti, vej smo pa lüdje, lüdje ki mamo razmenje, čustva, nikšo milost v srcaj. Irena Barber Porabje, 2. decembra 2004 4 Cukjati sprejel Bagija in Dolgova Predsednik državnega zbora France Cukjati je ločeno sprejel madžarskega in ruskega veleposlanik^ v Sloveniji, Gaborja Bagija in Vjačeslava Dolgova. Z madžarskim sogovornikom sta izpostavila pomen dobrih odnosov med državama in se strinjala, da je potrebno te vezi še okrepiti, zlasti na gospodarskem področju. Poudarila sta tudi velik pomen spoštovanja in sodelovanja obeh narodnih manjšin, ki predstavljata povezovalni člen med državama. Z ruskim sogovornikom pa je Cukjati izrazil prepričanje, da bo parlamentarno sodelovanje med Slovenijo in Rusijo tudi v prihodnje na visoki ravni. Cukjati je na srečanju z veleposlanikom Bagijem še povedal, da se bo z odpravo meja ter uresničevanjem načela prostega pretoka kapitala in storitev odprla možnost za vzpostavitev tesnega gospodarskega sodelovanja med državama na mejnem območju. Kot je zagotovil Cukjati, bo DZ tudi v tem mandatu ustanovil skupino prijateljstva z Madžarsko, prav tako pa se bo nadaljevala tudi praksa medsebojnih srečanj in izmenjave izkušenj. Odprli še zadnji odsek avtoceste do morja V okviru uresničevanja nacionalnega programa izgradnje avtocest v Sloveniji je bil dokončan in pred dnevi odprt še zadnji del avtoceste, ki je povezal Koper z notranjostjo države: 6,9 kilometra dolg avtocestni odsek Črni Kal - Srmin (Ankaran) z razcepom proti Škofijam. Del novozgrajenega avtocestnega odseka je tudi 2,2-kilometrski predor Dekani. S predajo prometu tega avtocestnega odseka je dokončan prvi slovenski avtocestni krak -od Ljubljane do Kopra, skupne dolžine dobrih 100 kilometrov. Iz Ljubljane se je poslej mogoče peljati po vseh 95 kilometrih avtoceste do Srmina, od tam pa po 6,4-kilometrskem odseku obalne hitre ceste. Avtocesta od Ljubljane do Kopra je zdaj v celoti zgrajena, med Mariborom in Ljubljano pa bodo manjkajoči 8,2-kilometrski odsek Trojane - Blagovica odprli pred turistično sezono 2005. Lendavski gostje v Székesfehérváru 20. novembra je Szekesfe-hervar obiskala 17-članska skupina Pomurske madžarske samoupravne skupnosti, ki jo je vodil predsednik György Tomka. Ni slučajno, da so si za enega od ciljev študijskega potovanja izbrali prav naše mesto, kajti želeli so spoznati zgodovinske spomenike mesta, ki ima najdaljšo zgodovinsko preteklost na Madžarskem. Madžarski knez Geza je imel leta 972 na tej strateško pomembni točki svoj sedež, kasnejše mesto je v času sv. Štefana postalo sakralno in upravno središče države, kjer so potekala kronanja, kraljevski pogrebi, tu je zasedala tudi takratna skup- ščina. Dolgo bi trajalo naštevati vse kulturne in zgodovinske spomenike, ki so se v zadnjem tisočletju nakopičili v tem mestu, omenil bi le tiste, ki so si jih ogledali tudi gostje iz Lendave. V središču mesta so si ogledali ostanke srednjeveške cerkve, ki jo je ustanovil sv. Štefan in v kateri so potekala ustoličenja kraljev. Poleg te je t. i. Narodni spominski park v čast srednejveškim kraljem. V mavzoleju, v katerem je na ogled domnevni sarkofag prvega madžarskega kralja, smo lahko občudovali stenske slike Vilmosa Aba Novaka. Ustavili smo se tudi na Mestnem trgu, kjer je kip »jabolko države« (országalma), kot simbol državnosti. Čeprav ima naše mesto še veliko zgodovinskih spomenikov, muzejev itd., zaradi časovne stiske gostov do ogleda le-teh ni prišlo. Naši gostje so bili tudi tako zadovoljni in so obljubiti, da se bodo radi vračali k nam. Zahvalili so se tudi vodički Katalin Kegli za strokovno razlago. Istvan Grabecz predsednik Slovenske manjšinske samouprave Lendavski gostje v mavzoleju Pred spomenikom neznanega vojaka Bili smo v Čepincaj Občina Šalovci je 21. novembra 2004. leta v Čepincaj organizirala den za starejše lidi. Na tau lejpo prireditev so pozvali gledališko skupino »Veseli pajdaši« iz Števanovec. Naša skupina je v puni dvorani zošpilala komedijo s naslovom Na biroviji. Komedija ima 3 dejanja pa traja edno dobro vöro. Da bi nej tak dugi bili, smo zašpilati samo dvej dejanji zatok tü, ka so njigvi šaulati tü sploj lejpi program dali Starejšim. Med tejm, gda so naši špilali, mi je vse kaj napameti ojdlo, gda sam gledala publiko, gda sam čüla smej, navdušeno ploskanje. Pa vejte, Zakoj? Velka Škoda je, ka smo ranč nej tak dugo ešče krajzaprejti bili od svoji, od bratov, od sester, pa najbole od porabsko-goričke kulture, od našoga lejpoga jezika. Kak je fajn tam špilati, gde te od mladoga do staroga vsi razmejo. Vsakšo rejč, vse, ka škeš »povedati«. Po kulturnom programi so nas tü pozvali na eden sploj dober obed, gde smo meli priliko pri starejši lüdaj sejdeti pa si malo pogučavati. Ženske, moški so tak gledali na mlajše igralce kak na svoje srne, čerke, kak na svojo deco. Nej ji je malo bilau, ki so tak prajli, ka v Porabji toga, tistoga poznajo, vse znajo od nas. Pa te - kak je že šega - so nam pred obedom gor nosili dobro vino. Starejše ženske - ki so tam pri nas sejdle - so pa nika nej pile. One so iz Markovec bile, smo sé poznali pa so njim tü ponüjali vino, naj bi pred obedom malo one tü špile. Pa te je edna starejša ženska, štera nam je pred tejm povedla, ka je že več kak 80 lejt stara, etak prajla: »Prva krmiti pa te napajati«. Pa te pravijo, ka se človek prej nika ne navči. Vörvajte, vsepovsedik se človek kaj navči. Lejpa hvala za vse gostitelom, lejpa hvala tistim modrim, Starejšim ženskam, ki so poleg nas sejdle pa so z nami tak lepo gučale. Samo leko Vüpamo, ka de etakši srečanj vse več, ka mo znauvič edni, ki gučimo eden jezik, ki si premišlavamo gnako. Škoda, ka smo mi starejši samo Zdaj zadobili te čase, dobiti priliko zatau. Irena Barber Prizor s predstave ,,Na biroviji" Porabje, 2. decembra 2004 5 Šesti Kozarjevi dnevi Kulturno društvo Osem src Odranci je pa pozvalo Gonjeseničke ljudske pevce na program »Odimo spevat«. 14. novembra v paudvanaj- stoj vöri smo se odpelali v tou prelejpo ravensko ves. Sam že večkrat napisala, kak lejpa je ta odranska fara. Kak smo prišli iz Beltinec, smo že zaglednili nove torme, štere so v tom leti vcuj zozidali k cer- kvi. Od zunaj se cejla cerkev obnavla. Gda smo se do cintora pripelali, te smo že vse tri törme vidli. Zdaj je rejsan čudovito lejpa cerkev Svete Trojice, ima novi obraz. Prvotne plane je naredo Plečnikov asistent prof. arh. Janez Valentinčič že 1946. leta, zidati pa seje začnila samo 1964. leta. 1947. leta je tedanja oblast (hatalom) vkraj vzela lejs pa cigeu, ka so meli pripravleno za novo cerkev. Zato so si vörnicke 1950. leta zozidali eno leseno cerkev. Z veliko večino so Odrančari 2000. leta na referendumi odlaučili, naj se cerkev dokonča po prvotnom načrti arhitekta Janeza Valentinčiča. Grafična vöra na cerkvi simbolizira čas nesreče, gda je 14. marciuša 1966. pri zidanji cerkev izgubilo živlenje osem lidi. Naša mala skupina pevcev se vsakokrat ustavi pri grobi dugoletnoga dušnega pastirja Lojzeta Kozarja, starejšega. Prižgali smo svečo in zmolili Boga za človeka, ki so z vso svojo živlensko energijo gradili cerkev neuničljivega upanja. Veter je tak piho po tisti ravnici, ka nas je skoro odneso, komaj smo vujšli v naš topel kombi in se pelali v dvorano, gde so se pripravlah mikrofone. Radio Maribor vsako leto snema program in potem se vsako leto napravi CD. Tou leto smo spejvali pesmi ob delu in o delu, za drugo leto pa moramo poiskati stare ljubezenke pesmi. Te pa ne smejo takše biti, katere konec je žalosten, so nam povedali dr. Štefan Ferenčak, morajo biti stare pesmi in nej tiste, stere se v vsaki krčmi spejvajo. Na konci smo vodja skupin dobili od prejšnjega leta CD in 1 Odranski pejnez. Na pejnezi je odranska cerkev pa napis Neuničljivo upanje 1944-2004, na drugi strani pa 1619 Odrančarov. Po po- pisi iz leta 2003 živi v Odrancaj 1619 prebivalcev. Idejni avtor projekta Odranskega pejneza je član gradbenega odbora Jožef Kociper. Odrančani so leko ponosni ravno tak na župnika Lojzeta Kozarja ml., ker oni tadale pelajo tisto pot, štero so zgradili njini stric Lojze Kozar, starejši. Društvi Osem src se zahvalimo za vabilo, ravno tako Štefanu Ferenčaku. Zahvalimo se Slovenski zvezi, ka nam je pokrila potne stroške pa tudi referentki Gyöngyi Bajzek, štera je bila z nami. Vera Gašpar Grob gospoda Kozara, starejšega Maketa odranske cerkve Lejpa slovenska navada več nigdar nazaj ne pride Naš državni zbor (parlament) je tak odločo, ka od 2005. leta samo takši vojaki, soldaki baudejo v našoj državi, šteri samo za plačo idejo v soldačko. 3. novembra 2004 je dojzristo sledjen soldak, steroga so nut zvali v sodačijo. V našoj državi so 136 lejt mladi podje na štölingo ojdli, pa šteri je za sodaka primeren bijo, je mogo slüžili telko lejt ali mejsecov, kelko so ma vöspisali. Tauma je Zdaj konec. Konec je tiste lejpe navade tö, kak je v našoj Slovenskoj krajini bila. Gda so naši mladi podje poziv daubili vküp pisat za soldačko, so se lepau gor naravnali. Najlepše moško oblejko so nase djali. Naklobuk - kak na fotografji vidite - so lejpe pantlike zavezali. Pantlike na klobuk je gor zavezala lübica ali pa mati. Na Gorenjom Seniki je takša navada bila, ka je te lejpe regrutare »Japan« s konjami vozo v Varaš. Na kaule so deske poprejk sklali pa so na te deske gor sedli regrutarge pa tisti, steri so z njimi šli. Naj- oprvin »Ferdi«. Uni so meli fude ino so zelo lepau igrali. Potom pa Lenkin Kalman (Kalman Bajzek). Uni so bili predsednik vaškoga sveta (tanácselnök). Nej bilau tašoga leta, ka bi uni nej šli z re- grutarami v Varaš na vküppisanje. Gda so je že pogledali pa so gotovi bili, najoprvin so v Varaši v »Korono« šli malo pit. Tau ka so s konjami šli, je zato tö dobro bilau, ka so »Japana« künji tak Pametni bili, ka so v vsakšoj vesi znali, gde je krčma pa so sami od sebe stanili. Tak ka so regrutarge, če so steh ali nej, mogli malo pit iti. Dačas, ka so domau na Gorenji Sinik prišli, že so zelo koražni bili. Pri Cifri v krčmej so je že čakali stariške, rodbina pa dekle. Potem pa je že velka banda špilala pa se je začno bal. Mislim, ka se dosta pojbov veseli, ka več nej trbej k soldakom titi, dapa nika so vkraj vzeli tö od nji, doživetje, ka svojoj domovini leko slüžbo. Jolanka Čuk László Csabai (Cifarski Laci), Kalman Bajzek (Lénkin Kalman) in Herman Gyeček (Znückén Herman) z Gornjega Sinika Madžarski vojaki se bodo vrnili iz Iraka Do konca decembra se bo večina madžarskih vojakov vrnila iz Iraka, kajti v madžarskem parlamentu ni dobil dvotretjinske večine predlog vlade, naj jim mandat podaljšajo do marca. V Iraku je služilo 300 madžarskih vojakov, opravljali so transportne naloge. Opravljanje vojaških nalog je madžarski obrambni minister odpovedal s 16. decembrom. Kakih 50 vojakov, ki bodo odgovorni za transport vojaških vozil, se bo vrnilo v domovino verjetno kakšen mesec kasneje. V sredini decembra bo madžarski premier Ferenc Gyurcsány obiskal vojake v Al-hillahu ter se jim zahvalil za opravljene naloge. Ne bo skupne izjave o referendumu Madžarske parlamentarne stranke so se 23. novembra usklajevale o referendumu o dvojnem državljanstvu. Predlog Demokratskega foruma o skupni izjavi, ki naj bi spodbujala ljudi, da se udeležijo referenduma in glasujejo po lastnem prepričanju, je stranka FIDESZ zavrnila. Po njihovem bi v skupni izjavi moralo pisati, naj ljudje glasujejo za dvojno državljanstvo. Programi, prireditve • 28. novembra je v Slovenski vesi nastopila Gledališka družina Nindrik-Indrik z dvema kratkima komedijama (Dvej ženski v gledali; Čistak normalen den). V programu so nastopih tudi učenci glasbene šole z Gornjega Senika in otroška folklorna skupina iz OŠ Števanovci. • 5. decembra bo otroška lutkovna skupina OŠ Gornji Senik gostovala v Moščancih, kjer prirejajo miklavževanje. • 19. decembra organizirata Slovenska samouprava Dolnji Senik in Zveza Slovencev na Madžarskem adventni koncert, na katerem bodo nastopile Nemške pevke z Dolnjega Senika in MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika. Porabje, 2. decembra 2004 6 Knjiga z manjšinskimi imeni Na Madžarskem je praksa, da se novorojenčkom lahko dajajo imena, ki so navedena v uradnem seznamu imen notranjega ministrstva. Pred odločitvijo si starši lahko pomagajo s knjigo, v kateri so navedena imena (Magyar utónevkönyv). Če sta se starša odločila za ime, ki ga v tem seznamu ni bilo, ju je čakala dolga procedura, dokler sta dobila izpisek iz matične knjige. Večkrat se je to dogajalo s starši, pripadniki posameznih narodnosti, ki so želeli svojim otro- kom dati imena svojih prednikov in jih tudi pisati po pravilih lastne materinščine. Sprememba zakona o vodenju matične knjige, o poročnem postopku ter imenih (XLV/2002) zagotavlja manjšincem, da lahko svojim otrokom dajejo imena svojega naroda ter zahtevajo tudi dvojezični izpisek iz matične knjige. To seveda ni ne obvezno ne avtomatično, dvojezični izpisek morajo prositi starši. Je pa pogoj za nadaljnje dvojezične dokumente. Sestavitev seznama manjšinskih imen je koordiniral Urad za narodne in etnične manjšine, ki je prvi sestanek med Uradom, državnimi manjšinskimi samoupravami in notranjim ministrstvom sklical poleti 2003. Urad, ki je izdajo „knjige manjšinskih imen”, tudi finančno podprl, je koordiniral tudi delo. Seznam imen posameznih manjšin so sestavili strokovnjaki, ki so jih zaprosile državne manjšinske samouprave. V knjigi manjšinskih imen najdemo imena 12 narodnih manjšin in romske skupnosti, Nemci na Madžarskem so izdali posebno knjigo z nemškimi imeni, obe publikaciji so na tiskovni konferenci v Budimpešti predstavili 16. novembra. Seznam slovenskih imen je sestavila etnologinja Marija Kozar, ki je v predgovoru slovenskega dela knjige zapisala: ,,Slovenci so se pokristjani- li v 8. stoletju. Pod vplivom krščanske vere so svoja slovanska in slovenska imena do konca 15. stoletja izgubili. Pri krstu so dobivali imena hebrejskega, grškega, latinskega in nemškega izvora. Slovanska imena so se ohranila v priimkih in krajevnih imenih. Po določbah koncila v Tridentu sredi 16. stoletja je katoliška cerkev lahko krstila novorojenčke le po določenem spisku svetnikov in svetnic. Pozneje so se razširile slovenske variante latinskih imen (npr. Andreas-Andraž, Nicolaus -Miklavž, Joannes - Janez, Bartolomaeus-Jernej). Večina slovanskih imen je sestavljenih iz dveh delov. Slovenci so ta imena skrajšan, večinoma so opustili drugi del imen (npr. Vladislav - Vlado, Miroslav -Miro, Branimir - Branko). Ime Elizabeta v slovenščini ima varianto, ki seje čisto oddaljila od prvotne ob- like in takoje nastalo novo, tudi danes zelo popularno ime Špela. Skrajšana slovenska imena lahko izvirajo iz dveh ali več slovanskih imen (npr. Tine iz Martina ali Valentina, Tina pa iz Celestine, Justine, Kristine, Klementine, Ernestine ali Favstine). V zadnjem času so priljubljena enozložna moška imena in njihovi dvozložni ženski pari (Tjaš- Tjaša, Nejc-Neja itn.). V arhivskih virih je ohranjenih več moških kot ženskih imen, kar priča o zapostavljenem položaju žensk v družbi. Iz časov predpokristjanjenjem se je do danes ohranilo žensko ime Mojca, Veliko ženskih imen je izpeljanih iz moških (npr. Andrej - Andreja, Bernard - Bernarda, Branko - Branka, Pavel -Pavla, Mihael - Mihaela). Ime Marija se je med Slovenci začelo širiti šele od 16. stoletja naprej. Večina imen je tujega izvora tudi danes. Pod vplivom katoliške vere so se tekom stoletij razširila imena svetnikov, ki so hebrejskega, grškega, latinskega in nemškega izvora. Slovanska imena tvorijo dve večji skupini. V prvi so prvotna imena izpred pokristjanjenja. V drugi pa tista, ki sojih Slovenci prevzeli ob koncu 19. stoletja od drugih slovanskih narodov. Leta 1994 je bila v Sloveniji med prvimi sto imeni četrtina slovanskega izvora. Iz časov pred pokristjanjenjem so imena: Bojan, Jelen, Ljuba, Gojmir, Svetoslav itn. Večino imen slovanskega izvora, ki jih Slovenci uporabljajo danes, so v zadnjih sto letih sprejeli od drugih slovanskih narodov. ” Knjigo manjšinskih imen bodo poslali na matične urade, na območju katerih živijo manjšinci, bo pa dosegljiva tudi na državnih manjšinskih samoupravah. Srečanje porabskih slovenskih penzionistov Veseli so v svoji velki držini Drüštvo porabskih slovenskih penzionistov je letos 21. novembra držalo svoj tradicionalni občni zbor, velki djilejš v Slovenskom daumi v Varaši, gda se je z enim veselo poslovilo od staroga leta tü. Na letošnjo zadnjo srečanje je prišlo 116 članov dröjštva. Vsevküper je pa že 128 upokojencev dobilo volo v deveti lejtaj od najmenše do najvekše vesi pa z Varaša v Porabji se držati v tau velko držino. Ranč tau svedoči najbola, ka tau dröjštvo preveč dobra, aktivno dela, dobra slöjži svojim namenom. Gda so se v nedelo pa tak v lejpom števili dobili vküper, so je z veselili prekmurskim pesmimi pozdravili Ljudski pevci in godci Vrtenek iz Gornji Petrovec, steri so že audeleč Prišli s karažnim igranjom med nji in ji v dobra volo spravili. Po tejm je pa predsednica dröjštva Irena Barber ocenila, taprajla letošnje programe. Kak vsakšo leto, letos so tü štiri veltje programe meli. 17. apriliša se je 89 članov pelalo z dvöma avtobusoma v Budimpešto, da bi si ogledalo parlament in baziliko. Z enim si je pa leko poglednilo dvej igri v gledališči Thalia, stere sta oprvim dala naprej Števanovska gledališka skupina Veseli pajdaši z naslovom Na biroviji pa porabska gledališka držina Nindrik-indrik Sto je bujo sausada?. S tejm so fejs dobra včinili organizatorom pa ranč tak igralcom, ka so oni dali vö najvekši tau gledalcov. 16. avgustuša so bili pozvani na Regionalno srečanje upokojencev v Beltince prejk Drüštva upokojencev v Murski Soboti, stero ji je pozvalo na en pravi piknik tü. Kak srečno delajo oni vküper, kak radi se dobijo, je leko za peldo za vsakšoga, je Večkrat spominala sama predsednica tü. V septembri so si pa oni sami naprajli velki piknik na Dolenjom Seniki, bilau ji je 110. Predsednica je tau tü dala na znanje, kak so gazdüvati, tjelko pejnaz so leko vtjüper sprajti pa na koj so je pocerili. O tejm pa, kak so spunili tadale svoj program, kak leko tak dobra pa Uspešno dela Dröjštvo Porabski penzionistov, te leko podrauvnoma šteli v naslejdnji, v drügi številki novin Porabje. Klara Fodor Pred občnom zbori so penzioniste pozdravili člani skupine Vrtenek. Na prijatelskom srečanji v restavraciji Lipa Porabje, 2. decembra 2004 7 Mlašeči guči pri Malom potoki Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo. Potok Mali potok je teko že stou pa stou lejt, tou je gvüšno in tou so vedli mlajši iz Male vesi povedati od toga njihovoga potoka. Od njega so od starejši zvedli eške kaj drugoga. Tou tö, ka so v njem inda svejta vöprali zlat, ka se pri staroj vrbi kaže bejla ženska, ka se vsikši sedem lejt razlije po poulaj pa travnikaj, ka je inda dosta več rib bilou v njem in ka se Mali potok zlejva v Velki potok, vej se pa zato tak zove ka Mali potok. Vedli so eške kaj drugoga tö, ednoga dneva pa ji je začalo migati, Zakoj se potok zove ranč potok, otkec toj živoj vodej menje potok. - Potok gvüšno nika znamenüje, tak kak zabadanje znamenüje tou, ka mesar zabodne pujčeka, - je začo mlašeči guč od potoka Feri. - Istino maš, - se je v guč nut zmejšala mala Rožika. - Ranč tak, kak je prajla moja mama, ka so nebesa zatoga volo, ka so na nebi. - Tou ge vse razmejm, - se je zglaso eške mali Tom. - Dapa eške itak mi je niške nej vöovado, eške itak je niške nej gor prišo, Zakoj še potoki pravi ranč tak ka potok. Na, tak so mlajši iz Male vesi po svojoj staroj šegi tam pri malom potoki brodili in brodili pa tadale brodili. Es pa ta si je steri kaj na glas zbrodo pa brž tiüma grato. Vejn bi si eške gnesden brodih, če bi nej tam prejk po mousti prišo stari pojep Vili. Emo je čas, pa ka de drugoga delo, stoupo je doj do mlajšov. - Tak brodite, kak če bi šlou za kaj velkoga. Tou me dun miga, - si je seu v travo med mlajše. - Vej mi pa dun vöovadite, ka vam odi po tej mladi glavaj. Vö so njemi ovadila ka njim odi po mladi glavaj. Stari pojep Vili je tö od toga nej vedo kaj dosta povedati, tak je Zdaj brodo vküper znjimi. Pri malom potoki je gratala trno globka tiüča, tak so brodih. Če bi njim človek vido nut v glavou, bi vejn vido, kak vsikšomi nut teče potok. Na, potok je rejsan teko pod njihovimi nogami in tou je bilou vse, ka se je tam čülo. - Li teče pa samo teče té naš Mali potok. Teče pa nam nika ne povej, - se je začo nevouli; vati stari pojep Vili. - Leko pa ka je zatoga volo potok, ka dela pout. Ka dela takšo vodeno pout zato je potok, - je na svoje kratke noge gora skočo Djoužek. Dapa Zaman, niške je tou nej vzeu za istino. Brodili so tadale. Pomalek so vküper z njimi brodili eške od male Rožike dejdek, Ferijov velki brat, mladi školnik Peter, goslar Djančko pa pes brezi douma Bobi. Vejn bi brodili ta do večera, če bi nej Bobiji trbelo Cükati. Zdigno je nogou pri staroj vrbi in dugo, dugo cüko. - Bobi je vejn gnes biu v krčmej, telko je vöpotočo, - se je Bobiji smejau Rožikin dejdek. Po tistom so vsi nagnouk zdignili glave, niške več nej brodo, tak nagnouk so vedli. - Vejpa rejsan, - je vdaro z rokami mali Tom. - Vej je pa zato potok, ka je tou voda, ka se ta potoči .Ja, zato, ka teče! - Normalno, - je tak nagnouk grato vcejlak mouder stari pojep Vili. - Zato, ka se potoči med njivami ali med bregama Vejpa tou dun vsikši vej, nej? - Ranč tak, kak potač, steri teče po poštiji, če ga stoj poganja, - se je k moudrim dala gore spisati mala Rožika. Tak so gratali trno veseli, ka ji je Bobi navčo, Zakoj je potok rejsan potok. Dapa nej ji je duga sreča držala za gezik. Za tou se je pobrigo najstarejši med njimi. - Te mi pa zdaj vöovadite, zakoj še velkomi potoki nepravi potok liki reka, tak kak bi leko prajli reka Rabo, - ji je pito od male Rožike dejdek. - Na, tou mi zdaj povejte, vej se reka tö potoči med poulami pa med brgom. Žmetno pitanje, na steroga eške gnesden brodijo, pa so si eške nika čednoga nej vözbrodili. Vejn čakajo, ka palik Bobi pride, pa po tistom leko od reke kaj nouvoga zvejo. Miki Roš Izlet števanovskih ministrantov Neko jesensko soboto smo se napotiti v Koszeško gorovje. Dan pred našim izletom je lilo, tudi temperature so bile nizke, kljub temu se nobeden ni odpovedal izletu. Ko smo prispeli do gorovja, je bilo že jasno, čisto vreme. V vasici Velem smo se po precej strmi stezi povzpeli do kapele svetega Vida. Na vrhu smo si ogledali ostanke nekdanje avarske naselbine, vodnjak brez dna in seveda tudi kapelo, ki bi si po velikosti zaslužila tudi ime cerkev. Gospod župnik Szabolcs Fekete nam je predstavil znamenitosti kapele in povedal zgodbo sv. Vida, ki ga je oče, vojaški načelnik, še skoraj kot otroka dal usmrtiti, kajti ni hotel zatajiti svoje krščanske vere. Razmišljali in pogovarjali smo se tudi o tem, kako dobro nam je, kajti nas nobeden ne preganja zaradi verskega prepričanja. Posebno doživetje je bilo, da smo se lahko povzpeli v stolp kapele, iz katerega se vidi vse do Szombathelya. Naslednja postojanka našega pohoda je bila v vinski kleti staršev gospoda Szabolcsa. Seveda smo pili same brezalkoholne pijače, pekli smo slanino in poizkusili grozje. Ogledali smo si tudi pristavo sredi gozda, na dvorišču le-te raste mogočna libanonska cedra. Prijetno utrujeni, toda z lepimi spomini smo se vrnili v Števanovce. Upamo, da bo podoben izlet tudi spomladi. Ministranti iz Števanovcev Jesenske počitnice Jesenske počitnice so trajale od 2. do 5. novembra. Praznovali smo dan mrtvih. Družina je šla v Sakalovce na grob starih staršev. Pokopališče je bilo svetlo in polno cvetlic. Tudi mi smo nesli vence in sveče. Dobili smo goste iz Budimpešte, tudi oni so šli z nami na grob. Mamica in sestra sta kuhali in pekli, jaz sem pomagal očetu pospravljati na vrtu in dvorišču. Vreme je bilo zelo slabo, zato sem največkrat bil v hiši. Gledal sem televizijo in sem se igral na računalniku. Veliko sem počival in spal. Z mamico sva šla nakupovat v Monošter. Dobil sem zimske čevlje in hlače. Zdaj sem zopet v šoli, pišem naloge in mislim na zimske počitnice. Deneš Pint Gimnazija Monošter Letos so jesenske počitnice trajale en teden. V tem tednu je bil praznik vseh svetih. Takrat grejo ljudje na pokopališča in obiščejo grobe. Pri nas je šega, da grobove okrasijo pred tem dnevom. Takrat nosijo nanje vence in rože. Mi smo tudi okrasili naše grobove. V ponedeljek, 1. novembra, smo šli v cerkev k maši, popoldne pa smo šli na pokopališče. Prižgali smo sveče in oljenko in smo molili za pokojne. Bili smo tudi na Verici na pokopališču, kjer je pokopan moj dedek. Tja smo tudi nesli venec in cvetlice in se z molitvami spominjali na dedka. Pred prazniki smo kupih računalnik. Bila sem zelo vesela. Že znam mnogo vsega narediti na njem. V zadnjih dnevih sem se tudi učila. Jesenske počitnice so minile zelo hitro. Rada bi še ostala doma. Erika Dončec Gimnazija Monošter Letos so jesenske počitnice bile daljše kot lani. 29. oktobra je bil zadnji šolski dan in šele 8. novembra smo šli zopet v šolo. 30. oktobra, v soboto, smo imeli v Slovenskem domu vajo, zato sem moral rano vstati, kot če bi šel v šolo. Popoldne smo okrasih grobove sorodnikov s cvetlicami in venci. Moje počitnice so se nadaljevale zelo slabo. V soboto zvečer sem imel vročino in sem tlačil posteljo do ponedeljka popoldne. V nedeljo nisem mogel iti igrat nogo- meta pa v ponedeljek tudi nisem bil na pokopališču. Seve da, v preostanku počitnic se nisem dolgočasil. V sredo in četrtek sva bila z očetom pri dedku. Kopala sva okrog 35 metrov dolg jarek, v katerega sva položila cevi, ker še nimajo vodovoda. V četrtek zvečer sva končala veliko delo. Zelo sem bil utrujen. V petek sem se učil. V soboto smo opravili okrog hiše še zadnja jesenska dela. V nedeljo sem šel na nogometno tekmo. Na žalost smo doživeli poraz. Kljub temu se nismo osramotili, ker nas je porazila skupina, ki je na prvem mestu. Starejša ekipa je zmagala. Ko sem prišel domov, sem gledal televizijo. Najprej rokomet, potem pa film. Nato sem šel spat in zelo hitro je prišlo jutro. Zopet se je začelo šolsko učenje. Te jesenske počitnice so bile daljše, ampak dnevi so minili zelo hitro. Komaj čakam zimske počitnice. Gabor Holec Gimnazija Monošter Porabje, 2. decembra 2004 Razstava 3. mednarodne likovne kolonije 12. novembra so v Monoštru, v Slovenskem kulturnem in informativnem centru, odprli razstavo del 3- mednarodne likovne kolonije, ki je potekala na začetku avgusta prav tako v Monoštru. Organizatorki kolonije in tudi otvoritve sta bili Zveza Slovencev na Madžarskem in Galerija Lendava. Otvoritve se je udeležila tudi gospa Milena Domjan, državna podsekretarka Ministrstva za kulturo. To ministrstvo že tretje leto tudi finančno podpira mednarodno likovno kolonijo v Monoštru. V katalogu o 3. mednarodni likovni koloniji je umetnostni zgodovinar iz Zalaegerszega László Kostyál zapisal: „V razveseljujoče razraščajoči se mreži umetniških kolonij na jugozahodnem območju Karpatskega bazena, ki načeloma sploh niso odvisne od državnih meja, zasluži Mednarodna likoma kolonija v Monoštru, - ki sojo v letu 2004 priredili tretjič zapovrstjo, in o kateri sploh ni skri- vnost, da siprizadeva pridobiti naziv,, tradicionalna ”, -posebno pozornost in vlogo. Pretežni del udeležencev umetniške kolonije je, prispel iz Slovenije in Madžarske, toda med njimi so bili tudi taki, ki so pripotovali s slovaškim, romunskim ali estonskim potnim listom. Izhajajoč iz tega nam postane jasno, da organizatorji razmišljajo v dimenzijah srednjeevropske veleregije. S stilnega vidika so bila zastopam tako figuralna pri- zadevanja, ki ohranjajo močneje tradicijo, kot evropske čezmejne progresivne usmeritve, katerih izpovednost je usmerjena v iskanje čistih barv in oblik. Lahko torej povzamemo, da so umetniki ki so se udeležili likovne kolonije v Monoštru, stilno zastopali širok spekter sodobne likorne umetnosti. Med ustvarjalci so bili v pretežni večini slikarji, njim pa sta se pridružila še dva grafika in kipar. Slednji so s svojo ustvarjalnostjo prispevali k raznolikosti kolonije.“ Na razstavi so na ogled dela Andrasa Berkesa, György Ezüsta, Jánosa Lipovicsa iz Madžarske, Ferenca Királya, Črtomirja Freliha, Goceta Kalajdžiskega, Martine Koritnik Fajt iz Slovenije, Gaborja Bi- roja iz Romunije (Transilvanija), Györgya Dolana s Slovaške in Marje Üksine iz Estonije. Razstava je na ogled do konca leta. M.S. Otvoritev razstave so popestrili gornjeseniški ljudski pevci. Državna podsekretarka MK Milena Domjan in predsednik ZSM Jože Hirnok Del publike med njimi tudi nekateri umetniki ZASEBNA ORDINACIJA V LIPI Dr. Szecsei Nagy Klara Internistka in gastroenterologinja • popolni internistični pregled • ultrazvok trebušne votline • EKG • laboratorijski pregledi Predhodne najave po telefonu: ++36-20-43-43-677, ++36-94-383-211 (zvečer med 19-00 in 20.00 uro) LIPA MAGÁNRENDELŐ Dr. Szecsei Nagy Klára Belgyógyász-gasztroenterológus szakorvos • teljeskörű belgyógyászati kivizsgálás • hasi ultrahang • EKG •LABOR vizsgálatok Bejelentkezés telefonon: 36-20-43-43-677, 94-383-211 (este 19.00-20.00 között) Testament Stari Števan so na smrtnoj posteli pa k sebi zovejo svoje, da bi njim doj prajli svoj testament. Etak gučijo: »Hiša naj bau mojga sina Petra.« »Petra?« krči Števana žena. »Vej se je pa ešče ranč nej oženo.« Števan tadala gučijo pa tak zrandalüjejo, ka naj bauto čij Ilonka dobi. Zdaj žena etak krči: »Ilonka? Tau pa nej! Vej je pa tak manjasta kak eden maček.« Števan tadala randelüjejo pa pravijo, ka auto pa naj drugi sin Rudi dobi. Stara pa muvi pa etak pravi: »Te norlavi?« Števan so pa Zdaj s slednjov močjov v čemere Prišli pa etak pravijo: »Dragá moja žena, povej mi, zdaj ti méraš ali pa ge?« Za vüje... Karči je na birovijo prišo zatok, ka je nakakoga za vüja spoko. Birauv etak pita Karčina: »Kelkokrat sta pa toga človeka za vüja vdarili?« Karči pa: »Samo gnauk.« »Nono,« pravi birauv. »Of tak pravi, ka sta ma pet dali za vüja.« Karči pa: »Gospaud birauv, samo sam ma ednoga dau, depa na pet tala. Vej pa vidite, kakši süji, nevauni človek je.« I.B. ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.