Glasnik SED 1 6 (1976) 1
17
izseljeništvo, kakršno odseva v rezijanski pesmi, pravljici in povedki (L'emigrazione nella letteratura popolare restana); Z, Kumer se je lotial teme o domovinski ljubezni, ki jo izpričujejo slovenske ljudske pesmi (Heimatiiebe im slowenischen Volkslied).
Drugi dan, 5. junija 1975 so bila dopoldan na vrsti tri predavanja, sestanku je predsedoval dr. R. Wildhaber. N. Cantaruttijeva je spregovorila o pripovedništvu izseljencev v Ertu (Emigrazione e tradizioni popolari nel paese di Erto); A, Maissen o izseljencih v Graubundu, kot se jih spominjajo starejši (Was wissen alte Leute in der „Sursei-va Grischuna" noch über die früheren Auswanderungen zu berieten? ) in G. P. Gri o izseljeniški furlanski pesmt (Emigrazione e canto populäre friulano).
Popoldan se je zasedanje nadaljevlao in tudi končalo pod predsedstvom dr. G. Schroubeka. V. Vodušek je obdelal specialno temo o „lidijski" kvarti v rezijanski glasbi in z več zvočnimi primeri prijetno popestril svoja izvajanja o rezijanski glasbi (Laguarta „lidica" nella musica popolare resiana); M. Ramovš je posegel na področje plesa ter podčrtal vlogo in pomen plesnih folklornih skupin v življenju slovenskih izseljencev (Die Rolle der Tanztradition im Leben slowenischer Auswanderer). Zadnji je predaval R. Pellegrini in na temelju pretresljivih pisem karnijskih izseljencev razčlenil njihov jezik (Lettere di emigranti car-nici — osservazioni linguistiche).
Večer tega dne je obogatila rezijanska folklorna skupina. Ta ni navdušila samo udeležencev osmega zasedanja Alpes orientales pač pa je ogrela tudi domačine, ki so v velikem številu napolnili šolsko dvorano. Za vse, ne samo za tiste, ki so prvič poslušali viže domačih umetnikov, ti so s „citiro" (gosiimi) in ,,brunkolo" (kontrabas) spremljali plesalce — je ostal večer v nepozabnem spominu. Glasba, pesem, ples, slovesna drža plesalcev, takt muzikantov, ki s peto udarjajo ob tla, vse to je prevzelo pisano družbo vzhodnoalpskih etnologov, da smo zares iz srca nagradili plesalce in muzikante z iskrenim aplavzom.
Zadnji dan nas je Rezija očarala še drugače: popeljali smo se s svojimi avtomobili na Korito (Koritis), ki lezi pod Kaninom, obdana z njivicami, senožeti in pašniki. Vodstvo je prevzel dr. Matičetov, naš cicerone- Sicer se ni izkazal s pretirano gostobesednostjo pač pa z izkušeno besedo poznavalca razmer in izročila rezijanskih rojakov, ki so mu še posebaj pri srcu zaradi tragične usode ljudi, razkropljenih po številnih tujih mestih. Rezija se je mnogim udeležencem razkrila šele na Koritu: doživljali smo jo ob sončnem vremenu, pod mogočnim Kaninom z bleščečimi snežniki in ozelenelimi pašniki, skoraj idiličnem vaškemu miru; ob skupnem obisku bližje planine; zatikajo-čem se pogovoru z domačini in tudi ob slovesni sklepni besedi R. Wildhaberja, s katero je povzel misel nas vseh: težko se poslavljamo od Rezijanske doline, njenih slikovnih gora, gostoljubnih Rezijanov, katerih bogastvo se ne razkriva v izobilju polj in sadovnjakov pač pa v izjemnem duhovnem izročilu, rojenem v trdnem življenju, iskrenem čustvovanju in tudi življenskem optimizmu.
Pot nazaj do Ravance bo ostala udeležcnccm v spominu, ker smo šele s skupno prijatelsko pomočjo drug drugemu uspeli prevoziti zadnji, najbolj strm klanec tik pred Solbi-co, kjer se začenja dobra asfaltirana cesta, ki povezuje vse rezijanske vasi v dolini.
Zjutraj 6. junija 1975 smo se razhajali v upanju, da se bomo srečali na devetem selovnem sestanku, morda v Švici, kamor vabi vzhodnoalpske etnologe dr. R. Wildhaber.
Ko končujem kratki zapis vtisov o rezijanskem srečanju skupine Alpes orientales, ne da bi nadrobno spregovoril o samih predavanjih, ki bojo tako in tako tiskana, se ob koncu sprašujem, kakšna bo nadaljna usoda neformalne delovne skupine, saj terja organizacija srečanja kar precej dela, premagovanja različnih ovir in tudi znanja. Pri tem mislim še posebaj na znanje tujih jezikov, ki jih še manj kot slovenski udeleženci ne obvladajo mlajši kolegi iz sosednjih dežel toliko, da bi v njih lahko pisali in govorili? Dosedanja bogata žetev — sedem zbornikov — nas obvezuje, da sodelujemo še naprej in da iščemo nove možnosti za čim bolj plodno in uspešno delo, za nadaljnje sodelovanje s kolegi iz sosednjih dežel, s katerimi nas veže skupen vzhodnoalpski kulturni prostor.
Tone Cevc
IMI KO KURET-SEDEMDESETLETNIK?
Ko se bo na Jurijevo ta bajčni predstavnik pomladi srečal s slovenskim raziskovalcem šeg, šem in iger, se bo najbrž zavistno začudil mladostnosti našega prijatelja, ki mu bo nadležno izročilo naprtilo prav ta dan nekakšne „križe", katere naj bi celo vriskaje sprejel, ker zna toliko latinščine (in še, da prihaja jubilej vanjo iz herbejščine...). Ker smo sami priče žilave zagnanosti in delavnosti v Trstu rojenega in v belem, veselem Celju ter Jurkloštru odraslega Nika Kureta, jubilirajmo z njim — ustrezno njegovi vedrini, dediščini teh slovenskih pokrajin in rodov s pogledom na njegov delež v naši stroki, ki nam bodi v tolažbo zavoljo izpolnjenih dolžnosti in morda mlajšim v vzpodbuden opomin...
K vsestranski umski in ročni Kuretovi spretnosti sodi tudi gibčno obvladovanje jezikov, ne le romanskih, ki si jih je bil nekoč izbral za krušno stroko — in gladki, gibčni, sočni slog, s katerim «kvladuje tako poljudno pripoved kot utrudljivo raziskovanja. Primerjalno slovstvo (v stari Kidričevi šoli, s poznavanjem dejstev in idej!) mu je le še razširilo pogled in ga privedlo — poleg pesmi, ki nam jo je daroval s svojim tenorjem in z odprtim srcem za vse življenje naokrog — k ljudski kulturi. . .
Šolsko tlako - od Kranja, mimo odpusta iz službe, do Urškinth gostincev ob Ljubljanici — in spretno opravljanje založniških ter radijskih poslov so mu poleg pisanja in režiranja lutkovnih iger, prevodov romanov in dram, teoretično prikazovanje sodobnega igravstva, izdajanje revije in zbirke zanj — lajšali tudi učbeniki, slovarji, katalogi. . .toda že 1944 jg Etnolog natisnil njegove Pustne še-me na Cerkljanskem, delo v Grafenauerjevi komisiji za slovensko narodopisje od 1947 in v Inštitutu SAZU od 1954 — kjer vodi odsek za ljudske šege in igre — pa ga je docela pritegnilo v etnologijo.
Iz Kuretove bibliografije — do 40 str. tipkopisa — se kljub njegovi mnogostranosti oblikujejo tri temeljne smeri njegovega raziskovanja. O Šemah je pričel pisati poljudno pred 40 leti. Za sintetičnima pregledoma Aus der Maskenwelt der Slowenen (Dunaj 1955), v Švici 1967 in za vso Evropo v Enciclopedia univ. delTarte 1964 pa sledi vrsta študij od bohinjskega harlekina do drugih gorenjskih
Glasnik SE D 16(19761 1	15
sem in korantov, Pehtre babe in do razprave o feno-menologiji maske 1973. Kuret je dognal prt nas temeljna spoznanja o lem področju, čeprav so mu sintetična raziskovanja še v rokopisu.
Prav tako je N. K. — s praktičnim poznavanjem gledališča in posebej sodobnih prizadevanj v ljudski igri — opravil temeljno raziskavo našega ljudskega igranja, S pretresom in dopolnitvami starega gradiva o njem je odkril še vrsto njegovih sestavin in določil njegov zgodovinski razvoj: od velikonočnih iger (1937), Ij. lutkarstva do ljubljanske igre o paradižu in pregleda Ij. gledališča pri Slovencih tSE 1958), do radijskih in knjižnih priredb D rabo sn j a ko-vih iger, raziskav obrednega zibanja in jasličarstva in še in še.
Tretje, na zunaj bolj vidno K. raziskovalno območje so Uudske šege s knjigo Ziljsko itehvanje in njegov evropski °kvir ( 1963), predvsem pa s Prazničnim letom Slovencev '•IV (1965-70), ki mu imajo le malokje enako, z vso temeljitostjo zbrano in razčlenjeno ter v primerjalno celoto postavljeno razlago letnih Šeg Do tega dosežka pa je K, prišel z vrsto manjših spisov, npr, o žaganju babe, Adonisovih vrtičkih, o prekm. remenkah itn. ter z dog-
nanji v že naštetih, saj so šeme in igre organsko združene s šegami.
Adonisovth vrtičkih, o prekm, remenkah itn. ter z dogajanji v že naštetih, saj so šeme in igre organsko združene s Šegami.
Že uspehi na vsakem od teh področij zase so vredni enega raziskovalca, K. jim je pridružil še množico strokovnih in poljudnih knjig, spisov in ocen z objavami tudi v tujini. Zato se ne čudimo, da ga tam bolje po2najo in cenijo, ne le s Pitrejevo nagrado v Italiji in z mednarodno Herderje-vo, marveč še z drugimi strokovnimi priznanji. Ne prezri-mo njegovega dela za mednar. etnol. bibliografijo, za naš etnološki film, na njegovo organizacijsko delo v SED (urednik Glasnika, predsednik), v revijah, na domačih in tujih zborih. In ne nazadnje, da vzdržuje s svojimi organizacijskimi in drugimi napori ISIM, katerega glavni delovni predstavnik je. Mimo skromne nagrade Sklada B. Kidriča doma njegovo delo še ni dobilo nikakega ustreznega moralnega priznanja, kar pa naj N. Kuretu ob vseh s stalnim poštenim delom doseženih uspehih še naprej ne greni njegovega delovnega zanosa. Želimo Ti le zdravja, da boš mogel razgrniti še zadnje krinke in se veseliti vseh iger in
burk!
Vilko Novak
'°venski etnologi ob praznovanju 80-letnice akademika vana Grafenauerja 1960 v Ljubljani. Sedijo (z leve): 2niaga Kumer, dr. Ivan Grafenauer, dr. Lino Legisa; ^jijn (z leve): dr. Vilko Novak, dr. Emiljan Cevc, dr. Bo-^ Orel in dr. Niko Kuret. (Glej: Glasnik SED 2/1959-60, št. 3, str. 20).
TOPOGRAFIJA SLOVENSKEGA ET-h„ ,„v'A OZEMLJA. Poročilo o delu do konca decenv 0ra T975 leta.
slot"' ' 'lačrtanem delu na etnološkem področju, ki je med e,no'u9i ponovno zaživela z ustanovitvijo področne le,., jp°yalne shupn05ti, je dola že prvi; vidne rezultate. Sredi 1973 no {ja ' 0 nfl skupnem sestanku slovenskih etnologov dogovorje-°zeinr	z etnološko topografijo slovenskega etničnega
¿bseg|Ji R,Jziskovalna naloga, ki ¡e bila prijavljena pri RSS, je lJ0Sra[;|iPriprav° ,eoret'I"J,llt» izhodišč, poročila o dosedanjem to-sk¡' [le| e'n tfelu na Slovenskem in sestavo vprašalnic. Organizacij-se5taviljPJ	preuzel	Kremenšek, vprašalnice pa naj bi
Sodel n J. s'ro,covnjakl za posamezna področja Pripravljenost na anJe je bila velika in v začetku ni nihče oporekal, da je
tako delo potrebno. Vendar je priprava osnutkov tekla jjočosncje, ko bi pričakovali glede na pomembnost dela in koi je bilo predvideno.
Pripravljenost na sodelovanje je bila velika in v začetku ni nihče oporekel. da je tako delo potrebno, Ventfar je priprave osnutkov tekla počasneje, kot bi pričakovali glede na pomembnost dela in kot je bilo predvideno.
Osnutki so bili razmnoženi in razposlani nad tridesetim sodelavcem, ki so se sestajali na dokaj rednih mesečnih sestankih Sestanki so potekali od januarja 1974 do junija 1975 navadno ob sredah v sejni sobi SAZU. Ob osnutkih vprašalnic je tekla razprava o problemih stroke: teoretičnih, metodoloških in metodičnih vprašanjih.