pregledno znanstveno delo UDK 376.7:061.1 EU prejeto: 2004-01-08 MOŽNOSTI VSEZIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJSINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE Maja MEZCEC Slovenski raziskovalni inštitut, ST-34133 Trst, Trg Giotti 1 e-mail: majamezgec@slori.it IZVLEČEK Pregled možnosti za vseživljenjsko izobraževanje v manjšinskih jezikih primerjalno analizira uporabo manjšinskih jezikov v nacionalnih sistemih izobraževanja v državah članicah Evropske unije. V skladu z zakonskimi določbami države na različne načine zadoščajo obveznostim in zahtevam po učenju v manjšinskih jezikih in poučevanju manjšinskega jezika. Iz primerjalne analize preučenih primerov je razvidno, da se obstoj manjšinskega jezika v državnih izobraževalnih sistemih in možnosti za poučevanje manjšinskega jezika ter za učenje v manjšinskem jeziku na meddržavni ravni zelo razlikujejo, in sicer glede na tri ključne dejavnike: stopnjo zaščite manjšine in manjšinskega jezika, rabo manjšinskega jezika v šolskih sistemih, državni sistem vseživljenjskega izobraževanja. Iz primerjalne analize oblik dvojezičnega šolanja izhaja, da pri številnih manjšinah različne oblike obstoja manjšinskega jezika v šolstvu sobivata in se ne izključujeta. Manjšinski jezik je najbolj uporabljan na osnovnošolski stopnji, medtem ko njegova raba na višjih stopnjah upada. Med manjšinami, kjer se manjšinski jezik v šolskem sistemu uporablja kot učni jezik, so možnosti za vseživljenjsko izobraževanje v manjšinskem jeziku večje. Ključne besede: manjšina, manjšinski jeziki, regionalni jeziki, izobraževanje v manjšinskih jezikih, dvojezično šolanje OPPORTUNITÄ PER LA FORMAZIONE LUNG O TUTTO L'ARCO DELLA VITA NELLE LINGUE MINORITARE DELL'UNIONE EUROPEA SINTESI L'esame del le opportunita per la formazione lungo tutto Tarčo della vita nelle lingue minoritarie procede ad un'analisi comparativa della presenza delle stesse alTintemo dei sistemi educativi negli stati membri delTUnione Europea. L'obbligo e le richieste d'insegnamento nella e della lingua minoritaria sono attuati in modo diverso, a seconda della normativa vigente nei vari stati. L'analisi indica che la presenza della lingua minoritaria nel sistema educativo nazionale e le opportunita di studio nella e della lingua minoritaria sono molto diversi da stato a stato e dipendono da tre fattori determinanti: livello di tutela della minoranza e della lingua minoritaria, presenza della lingua minoritaria nel sistema scolastico, sistema nazionale per la formazione lungo tutto Tarčo della vita. Un'analisi comparativa delle forme di studio bilingue ha dimostrato che presso molte minoranze nella scuola convivono, senza escludersi a vicenda, aspetti diversi della presenza della lingua minoritaria. Essa e presente soprattutto nella scuola elementare, mentre diminuisce a livello superiore. Tra le minoranze che nel sistema scolastico vedono riconosciuto il loro idioma come lingua d'insegnamento, le possibilitä per l'istruzione a vita nella lingua minoritaria sono maggiori. Parole chiave: minoranza, lingue minoritarie, lingue regionali, istruzione nelle lingue minoritarie, studio bilingue Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, I 5 I-170 UVO D V državah Evropske unije vladata velika kulturna različnost in večjezičnost, kar pomeni pravo bogastvo stare celine. O veliki jezikovni raznolikosti v državah članicah pričajo tudi podatki Evropskega urada za manj razširjene jezike (EBLUL), iz katerih izhaja, da je v Evropski uniji v rabi okoli 50 različnih jezikov. Pri ne­katerih je težko določiti, ali gre za manjšinske ali manj razširjene jezike. Vsekakor te jezike uporablja dnevno okoli 50 milijonov ljudi. Manjšinjski jeziki so v rabi v skoraj vsaki državi Evropske unije, vendar jim ni vedno priznan status uradnega jezika. Gre za avtohtone jezike zgodovinskih jezikovnih manjšin, ki so se v tisočletjih ohranili in so zato del skupne evropske kulturne dediš­čine in jezikovne tradicije. Ta kulturna dediščina in ti jeziki sestavljajo pisani mozaik evropske populacije in vsak izmed njih je pomemben, da pride do izraza ce­lota. Terminologija in sama definicija manjšin in manj­šinskih jezikov si nista enotni: omenjajo se narodne manjšine, etnične manjšine, jezikovne manjšine, avtoh­tone manjšine, regionalni jeziki in drugo. Vsem ome­njenim definicijam pa je skupno določeno število bist­venih značilnosti. Po definiciji iz Evropske listine o re­gionalnih ali manjšinskih jezikih so manjšinski ali regio­nalni jeziki tisti, ki jih na določenem ozemlju države tradicionalno uporabljajo njeni državljani, ki sestavljajo skupino, številčno manjšo od preostalega prebivalstva države, in ki se razlikujejo od uradnega jezika ali urad­nih jezikov te države1 (izraz ne vključuje niti narečij uradnih jezikov niti jezikov emigrantov). Omenjena Listina nadalje navaja, da se ti jeziki tradicionalno uporabljajo na določenem geografskem območju, ki se razlikuje od ozemlja celotne države, in so torej tudi "geografsko omejeni". Poleg definicij, ki upoštevajo zgoraj navedene zna­čilnosti, je treba podčrtati tudi razliko v družbeni in politični moči manjšine v primerjavi z večino. S tega vidika so manjšine skupine znotraj večine, z lastnim jezikom in kulturo, ki pa nimajo političnih, institu­cionalnih in ideoloških struktur, da bi uveljavile pomen, ki ga njihova kultura in jezik imata za njihove člane. Ker je jezik ena najizrazitejših prvin manjšinske identitete, je njegova zaščita in ohranitev za manjšino življenjskega pomena. Za jezikovne manjšine je pravica clo učenja maternega jezika in pravica do učenja v maternem jeziku ključnega pomena za ohranjanje jezika in prenašanje znanja jezika ter kulturne dediščine iz generacije v generacijo. Šolanje v manjšinskem jeziku je bila vedno ena osnovnih zahtev manjšine, in možnosti šolanja v materinščini kažejo tudi na stopnjo zaščite, ki jo večina dodeljuje manjšini. Položaj manjšinskih jezi­kov v Evropi se od primera do primera zelo razlikuje. Razlike se kažejo v številu ljudi, ki jezik poznajo in upo­rabljajo, v stopnji koncentracije in fragmentacije jezi­kovnih skupnosti, pravnega varstva manjšin in manj­šinskih jezikov, različna so področja življenja, v katerih se manjšinski jezik uporablja, od strogo zasebne rabe do različnih stopenj javne rabe, včasih pa je manjšinskim jezikom priznan status uradnega jezika (Grin, 2000). Nenazadnje pa na stopnjo razvoja in ohranitve jezika vplivajo državna jezikovna politika, bilateralni oz. med­narodni dogovori, družbeni ugled jezika in manjšine ter njena politična moč. NAME N RAZISKAVE Možnosti in pravice do šolanja v manjšinskih jezikih in učenja manjšinskih jezikov so pravno določene. Skladno z zakonskimi določbami države na različne načine zadoščajo obveznostim in zahtevam po učenju v manjšinskih jezikih (za osebe, ki govorijo manjšinski jezik) in poučevanju manjšinskega jezika (za tiste, ki bi se radi naučili manjšinskega jezika). Analiza možnosti za vseživljenjsko izobraževanje v manjšinskih jezikih EU želi dobiti vpogled v stanje različnih jezikovnih manjšin v Evropski uniji, predvsem pa primerjalno pre-učiti obstoj manjšinskih jezikov v nacionalnih sistemih izobraževanja v državah članicah Evropske unije. Ra­zlike se kažejo tako v sistemih izobraževanja in pro­izvodnih struktur kot v obstoju manjšinskega jezika znotraj posameznih sistemov in struktur. Namen pri­čujoče raziskave ni ugotoviti podobnosti in razlik med posameznimi državnimi sistemi, ampak stopnjo rabe manjšinskih jezikov znotraj teh sistemov. Rdeča nit primerjalne analize bodo možnosti uporabe manjšinskih jezikov na različnih stopnjah in ravneh izobraževanja v perspektivi ponudbe in možnosti za vseživljenjsko izobraževanje v manjšinskih jezikih. Glede na izpostav­ljeni cilj bo v nadaljevanju pozornost osredotočena na tri dejavnike: položaj manjšine (status jezika, stopnja zaščite in državna jezikovna politika), rabo manjšin­skega jezika v šolskih sistemih in možnosti za učenje v manjšinskih jezikih. Analiza posameznih nacionalnih izobraževalnih sistemov se bo omejila na bistvene infor­macije, ker bi podrobnejša primerjalna analiza posa­meznih sistemov in njihovih skupnih lastnosti zahtevala posebno študijo. Analiza se omejuje na jezikovne manjšine, ki jih priznava EU. V nadaljevanju se bo primerjava osredo­točila na tiste jezikovne manjšine, za katere imamo na voljo več podatkov, tako kvantitativnih kot kvalitativnih, o možnostih za vseživljenjsko izobraževanje v manjšin­skih jezikih. Obravnavani primeri pomenijo različne manjšinske stvarnosti, in čeprav je vsaka manjšina po­ Po zakonu o ratifikaciji Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih (Ur. I. RS, 2000). Maja MEZCEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, 151-170 seben primer, lahko vsekakor trdimo, da izbrani sklop verodostojno prikazuje pisano paleto možnih manjšin­skih realnosti. Hrvati v Avstriji Vsi manjšinski jeziki v Avstriji (hrvaški, madžarski, slovaški, slovenski in češki) so zaščiteni s Saintger­mansko pogodbo iz leta 1920. Hrvaška manjšina v Burgenlanclu in slovenska manjšina na Koroškem in na Štajerskem sta še dodatno zaščiteni s posebno dekla­racijo iz leta 1955 in njihove pravice izrecno omenja 7. člen avstrijske ustave. Avstrija je podpisala, ni pa je še ratificirala, Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih ter Konven­cijo za zaščito narodnih manjšin, ki ju je izdal Svet Evrope. Gradiščanska hrvaščina je poleg nemščine drugi uradni jezik v deželi Burgerland. Jezikovne pravice manjšine so na jezikovno mešanem območju zajamčene po principu teritorialnosti. V primeru hrvaške manjšine so te pravice zagotovljene samo znotraj omenjene dežele. Po razpoložljivih statističnih podatkih naj bi v deželi Burgenland živelo okoli 30.000 gradiščanskih Hrvatov, 12.000 pa naj bi jih živelo na Dunaju, kar skupno pomeni okoli 0,4% celotnega avstrijskega prebi­valstva. Šolstvo - Izobraževanje v manjšinskem jeziku je sestavni del avstrijskega šolskega sistema, v primeru dežele Burgenland pa ga še dodatno uravnavajo deželni zakoni. O d leta 1937 je bil dodatni pouk hrvaščine dovoljen v šolah, kjer je bilo vsaj 30% hrvaških govor­cev. Novi zakon iz leta 1994 dovoljuje dodatni pouk hrvaškega jezika kot predmeta na 28 t.i. dvojezičnih osnovnih šolah in 2 višjih dvojezičnih šolah, kjer je učenje hrvaškega jezika obvezno za vse učence. Razne ustanove (javne, zasebne, manjšinske, verske ipd.) ponujajo različne tečaje za odrasle, ki ne sodijo v sistem formalnega izobraževanja. Med hrvaško manjšino v Burgenlandu sta aktivni dve hrvaški organizaciji za izobraževanje odraslih: Hrvatska Visoka Škola in Društ­vo za izobraževanje Gradiščanskih Hrvata, ki ponujata različne tečaje, seminarje zgodovine, kulture in nasploh vprašanj, ki so za manjšino aktualna, tako v hrvaščini kot dvojezično. Za kulturne potrebe manjšine pa skrbita tudi Hrvaško kulturno Društvo in zasebna kulturna za­druga KUGA. Slovenci v Avstriji V dveh južnih avstrijskih deželah, na Štajerskem in Koroškem, je slovenščina avtohton jezik. Poleg pogodbe iz Saint Germaina jamči slovenski manjšini jezikovne pravice po načelu teritorialnosti 7. člen ustave iz leta 1995. Po popisu iz leta 1991 naj bi na Koroškem živelo 14.850 Slovencev, na Štajerskem pa 1.695. Po slo­venskih ocenah naj bi imela Koroška 35.000 slovenskih govorcev, Štajerska pa 5.000. Status jezika je v ome­njenih deželah zelo različen. Šolstvo - Slovenske šole v Avstriji so del državnega šolskega sistema. Na osnovnošolski ravni dajejo javne šole na dvojezičnem območju Koroške možnost vzpo­redne dvojezične vzgoje v nemščini in v slovenščini. Ni pa splošnih višjih šol s slovenskim učnim jezikom. Izjema je akademska drugostopenjska šola v Celovcu (Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu), kjer poteka pouk v treh jezikih: nemščini, slovenščini in italijanščini. Drugod lahko dijaki izbirajo slovenščino kot drugi jezik ali pa kot dodatni predmet. Šol za poklicno izobraže­vanje s slovenskim učnim jezikom ni. V Celovcu so ustanovili dvojezično trgovsko šolo, na kateri poteka pouk v slovenščini in nemščini. Izobraževanje odraslih v slovenščini je prepuščeno prostovoljni dejavnosti. Številne organizacije, cerkvene skupnosti in ustanove ponujajo tečaje za odrasle na različnih stopnjah, ki niso del formalnega sistema iz­obraževanja. Do druge polovice prejšnjega stoletja, ko slovenščina ni bila vključena v drugostopenjsko šolanje, so bili ti tečaji edina možnost za izobraževanje v slo­venščini po osnovni šoli. Glede na potrebe in povpraševanje prirejajo sloven­ska kulturna društva raznovrstne tečaje, predavanja, seminarje ipd., kjer je slovenščina učni jezik. Nekatere izmed teh organizacij so razvile lastne infrastrukture, ki jih uporabljajo za svoje kulturne aktivnosti. Dve osrednji slovenski kulturni organizaciji sta Slovenska prosvetna zveza (SPZ) in Krščanska kulturna zveza (KKZ). Ti orga­nizaciji sta aktivni tudi pri izobraževanju odraslih na deželni ravni, prirejata pa zlasti seminarje za delavce in vodje kulturnih društev in ustanov. Kljub socialnim spremembam v slovenski skupnosti na Koroškem, ki so nastale v zadnjih desetletjih, je delež prebivalstva, ki se ukvarja s kmetijstvom, razmeroma visok. Kmečka izobraževalna skupnost (KIS) kot organi­zacija za izobraževanje odraslih prireja posebne tečaje iz kmetijstva. Na Štajerskem v ustavi zajamčena pravica do osnov­nošolskega šolanja v slovenskem jeziku v praksi ni uveljavljena. Na tem območju obstajajo skromnejše pro­stovoljne ponudbe za izvenšolski pouk slovenskega je­zika na obmejnem pasu. Švedi na Finskem Kot določa ustava iz leta 1919, je švedščina eden od dveh uradnih jezikov na Finskem. Kljub statusu urad­nega jezika je švedščina manjšinski jezik, ki ga govorijo na južni in na zahodni obali ter na otokih Aland. Šolstvo - Šolski sistem v švedsko govorečih predelih se bistveno ne razlikuje od vsedržavnega sistema. Manj­šinski jezik je na teh območjih zaščiten, tako da obstaja vzporedni šolski sistem v švedskem učnem jeziku. Vse­ Milja MEZCEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, 15 I-I7 0 kakor je švedščina obvezen predmet na vseh šolah na Finskem. Izobraževanje odraslih v švedščini poteka v posebnih centrih oz. ustanovah, namenjenih izobraževanju odras­lih, večinoma kot neformalno izobraževanje v prostem času. Nekateri centri organizirajo tudi poklicne tečaje za brezposelne. Posebno zanimive za manjšinsko kulturo so tako imenovane "ljudske šole" (17 šol s švedskim učnim jezikom), kjer se mladi in odrasli izobražujejo za leto ali dve, da bi poglobili svoje znanje in razumevanje določenega področja (te šole sodijo v neformalni sistem izobraževanja). Za formalno izobraževanje odraslih v švedskem jezi­ku je na voljo 30 javnih zavodov za izobraževanje odras­lih, eden za izobraževanje na daljavo, dva visokošolska inštituta in 10 visokih šol v univerzitetnih centrih. Poleg tega obstajajo tudi tri poletne univerze in dva centra za poklicno izobraževanje brezposelnih in priseljencev. Baski v Franciji Baskovščina ali euskara je poseben jezik, ki ne spada v skupino indoevropskih jezikov. Predel, kjer je bas­kovski jezik avtohton, se imenuje Euskal Herri ali Bas­kovska država. Dandanes se to območje deli v številne province: štiri ležijo v Španiji (južni del Baskovske države) in tri v Franciji (severni del Baskovske države). Iparralde (severni del Baskovske države) obsega pri­bližno 2/5 francoske dežele Pyrenees Atlantiques. Pri­bližno 32% prebivalcev tega predela pripada baskovski manjšini. Novejši podatki kažejo, da se kljub upadanju števila baskovsko govorečih prebivalcev izboljšujejo tako razmere kot javnomnenjska naklonjenost baskovskemu jeziku in kulturi ter možnosti za promocijo jezika. Raba baskovskega jezika v javni upravi ni bila nikoli dovo­ljena. V Franciji baskovščina, v primerjavi s preostalimi regionalnimi jeziki, ni deležna uradnega priznanja in tudi ne posebnega statusa. Možnosti, da bi se razmere v kratkem izboljšale, ni veliko, kar dokazuje tudi negativni odnos Francije do Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih. Šolstvo - Francoska ustava določa, da je šolstvo javno in mora med mladimi generacijami spodbujati vrednote Republike. Francoski šolski sistem je močno centraliziran, čeprav se je v 80. letih začel proces decentralizacije in so bile v tej smeri uvedene reforme tudi na področju šolstva. Z Deixonnevim zakonom iz leta 1951 je v javnih šolah dovoljen pouk regionalnih jezikov in njihove kulture od ene do treh ur tedensko, pod pogojem, da je učitelj temu naklonjen in za to sposoben. Po okrožnici iz leta 1982 obstaja možnost uvajanja dvojezičnih oddelkov, če zanje zaprosi vsaj 15 staršev in če župan privoli. Poleg javnih šol obstajajo razne kategorije zasebnih šol. Večinoma so zasebne šole podpisale pogodbo z državo, ki jih finančno podpira, šole pa morajo slediti državnim smernicam. Najštevilnejše so katoliške šole, poleg teh pa obstajajo tudi zasebne baskovske šole Ikastolas. Tako v javnih kot v zasebnih katoliških šolah in v šolah Ikastola je bil pouk baskovskega jezika uveden bolj na zahtevo staršev in učiteljev kot zaradi naklo­njenosti javne uprave. Danes poteka dvojezično šolanje po štirih modelih: uvajalni model (ki predvideva od ene do treh ur pouka regionalnega jezika), dvojezični model (ki predvideva 12 tedenskih ur pouka regionalnega jezika v javnih ali zasebnih šolah), tako imenovano po­globljeno poučevanje (ki predvideva postopno uvajanje francoskega jezika v baskovske šole) in popolnoma francoski model (kjer celotna didaktična dejavnost po­teka v francoskem jeziku). Zadnji model je najbolj raz­širjen. Leta 1969 je organizacija Seaska uvedla prvo šolo z baskovskim učnim jezikom. Take šole danes obstajajo na celotnem baskovskem ozemlju in njihovo število narašča. Šolanje v baskovskem jeziku podpira prepri­čanje, da je treba otroka usposobiti, da se izraža v bas­kovščini in da se v tem jeziku uči. Izobraževanje od­raslih je večinoma prepuščeno zasebnim pobudam. Bas­kovske organizacije si prizadevajo, da bi prebivalstvo osveščale o pomenu vsakodnevne uporabe baskovskega jezika, in prirejajo tako začetne in kot nadaljevalne tečaje tega jezika. Večerni jezikovni tečaji so zelo dobro obiskani. Občasno so na voljo tudi specialistični po­klicni tečaji ter poletni tečaji in poletne univerze. Bretonci v Franciji Bretonski jezik je keltskega izvora. V preteklosti je bil jezik razširjen na celotnem ozemlju Bretanije, danes pa se je ohranil predvsem v zahodni Bretaniji, deloma pa tudi v večjih mestih v vzhodnem delu (t.i. Zgornja Bre­tanija). Bretonski jezik sestavljajo štirje različni dialekti. V zadnjih petdesetih letih pa se je uveljavila tudi moderna, poenotena jezikovna različica. O b začetku prve svetovne vojne je imela Bretanija 900.000 prebivalcev, ki so govorili izključno bretonski jezik, 400.000 jih je bilo dvojezičnih, 50.000 pa je govorilo samo francoščino in ni obvladalo bretonskega jezika. Danes približno 240.000 prebivalcev od skupno 4.000.000 kolikor toliko obvlada bretonski jezik, vendar ga samo polovica uporablja za vsakdanje sporazume­vanje. Šolstvo - Na upad rabe bretonskega jezika, ki je zaznamovalo 20. stoletje, so vplivali različni dejavniki, med katere prištevamo socioekonomski napredek (ljud­je, ki so dnevno uporabljali bretonski jezik, so bili ve­činoma kmetje in ribiči), nagli ekonomski razvoj in predvsem migracija v večja mesta, odklonilni in zatiralni odnos francoske oblasti do regionalnih jezikov ter Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENISKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, 151-170 marginalizacija bretonskih predstavnikov iz interesnih sfer, iz medijev in javne uprave, ki je pripomogla k marginalizaciji bretonske skupnosti in jezika. V zadnjih dvajsetih letih pa se je uradni položaj do jezika vsaj navidezno izboljšal. O d Deixonnovega zakona (1951) dalje lahko v francoskih javnih šolah poučujejo tudi regionalne jezike. Poleg tega so nekatere javne in zasebne katoliške šole dvojezične. Izobraževanje odraslih je večinoma prepuščeno za­sebnim pobudam, občasno pa je vključeno tudi med javne pobude. Podatki kažejo, da se približno 1.200 odraslih uči bretonskega jezika. V zadnjih letih zanimanje zanj opazno narašča. Okcitanci v Franciji Okcitanski jezik je romanskega izvora. Govorijo ga v sedmih deželah na jugu Francije. Sestavljajo ga štirje dialekti. O d 11. do 14. stoletja je bil okcitanski jezik jezik kulture in trubadurjev. V 16. stoletju je bila njegova raba v javnih dokumentih prepovedana, vendar se je ohranil kot pogovorni jezik med krajevnim prebivalstvom do začetka 20. stoletja. Danes njegova raba upada, po­sebno med mlajšimi generacijami. Iz podatkov izhaja, da 55% prebivalcev ozemlja, kjer je naseljena okcitan­ska manjšina, ne pozna okcitanskega jezika, od 40 do 50% ga razume, od teh ga govori 25%, 10% ga upo­rablja za vsakdanje sporazumevanje in 6% ga obvlada tudi v pisni obliki. Šolstvo - V Franciji je pouk regionalnih jezikov ve­činoma prepuščen dobri volji učnega osebja in zahte­vam staršev. Z odobritvijo Deixonnovega zakona iz leta 1951 se v javnih šolah lahko poučujejo regionalni jeziki in kulture kot dodatni predmet na vseh stopnjah, od ene do treh ur tedensko, pod pogojem, da je učitelj tega sposoben. Usposobljenost učnega osebja za poučevanje regionalnih jezikov ustvarja veliko zmedo. Šele leta 1991 je bilo uradno priznano potrdilo, ki jamči uspo­sobljenost profesorja ali učitelja za poučevanje v okci­tanskem jeziku. Poučevanje okcitanščine v šolah podpirajo tudi ko­misija za regionalne jezike in kulturo, deželni center za pedagoško dokumentacijo v Toulousu, različne zasebne ustanove, publicisti in kulturne organizacije. Ena izmed takih organizacij je tudi Calanclretas, ki jo sestavlja mreža šol z okcitanskim učnim jezikom. Začela je s predšolsko vzgojo, danes pa omogoča tudi prvosto­penjsko šolanje v okcitanskem jeziku. Pedagoški prin­cip, na katerem sloni njihov vzgojni načrt, je t.i. "im­mersion education", ki predvideva, da vzgoja v prvi fazi poteka izključno v okcitanskem jeziku in šele po več letih šolanja tudi v francoščini. Povpraševanje po to­vrstni šolski ponudbi narašča. Izobraževanje odraslih je večinoma prepuščeno za­sebnim pobudam - razen programov, ki spadajo v lokalno občinsko izobraževalno ponudbo. Odraslim so na voljo številni tečaji okcitanskega jezika, v glavnem pa se delijo na tečaje za osebe, ki obvladajo okcitanski jezik, in tiste za osebe, ki ga ne obvladajo. Korzijci v Franciji Korziški jezik je samostojen jezik, ki spada v italo­romansko skupino. Danes živi na otoku 260.000 ljudi, vendar se je veliko Korzičanov izselilo z otoka v Francijo. Podatki o rabi jezika se nanašajo samo na prebivalstvo otoka. Po podatkih iz leta 1995 izhaja, da 81% prebivalstva razume korziški jezik: od teh ga 64% govori, 57% ga bere in 73% upa, da se ga bodo njihovi potomci naučili. Šolstvo - Izobraževanje in šolanje v korziškem jeziku je doživelo velik zastoj in niti Deixonnov zakon iz leta 1951 ni vključil korziškega jezika med regionalne je­zike. Po dolgih prizadevanjih in vztrajni promociji je­zika je bil jezik zakonsko zaščiten. O d leta 1991 ima korziški jezik poseben statut, poseben oddelek krajevne uprave je zadolžen, da skrbi za razvoj poučevanja kor­ziškega jezika in se zavzema za njegovo vključitev v šolski predmetnik. Čeprav je šolski sistem na Korziki povsem enak kot v drugih francoskih deželah, je državno šolstvo v pri­merjavi z manjšinami (npr. baskovsko) povsem odgovor­no za poučevanje korziškega jezika. Prebivalcem je po­stopoma uspelo, da so si priborili pravico do poučevanja korziškega jezika v javnih šolah vseh stopenj. Korzika nima posebne tradicije zasebnih šol. Izobraževanje odraslih je bilo zelo razvito do 80. let in je potem postopoma upadlo. Nemci v Franciji Alzaški jezik je tradicionalni jezik dežele Alzacije. Številne dialekte lahko razvrstimo v dve glavni skupini: Frankisch in Alemanisch. Dandanes govori alzaški jezik približno 60% prebivalstva. Iz podatkov je razvidno, da pozna jezik vedno manj mladih in da obstaja negativna korelacija med znanjem jezika in stopnjo šolanja. Francoski jezik se je v tem predelu postopoma uveljavil v 18. stoletju kot jezik kulture; užival je držav­no podporo na podlagi državne politike in splošne tež­nje po uveljavitvi francoščine kot državnega jezika in jezika napredka. Število prebivalcev, ki so govorili alzacijski jezik, je naglo upadalo, posebno med mla­dimi. Proces upadanja se je delno zaustavil z aneksijo Alzacije Nemčiji med letoma 1871 in 1918 in med nemško okupacijo med drugo svetovno vojno. V po­vojnem obdobju je iz splošnega odpora do Nemčije upadla raba nemščine. Šolstvo -V 80. letih se je v šolstvu razširila raba Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, 151-1 70 nemščine, posebno zaradi naglega razvoja in iz eko­nomskih razlogov, saj Alzacija meji z Nemčijo. Ker ni standardne poenotene oblike alzaškega jezika, se je uveljavila raba pisne nemščine kot lingua franca. V nadaljevanju bo govor o šolanju in učenju nemščine; če izrecno omenjamo alzaški jezik, govorimo o ustni obliki. Po drugi svetovni vojni pa je bila kot edini učni jezik ponovno uvedena francoščina in francoski vpliv na šolstvo je bil zelo močan. Nemščina je bila v šolstvu prepovedana; v korist francoščine so zanemarili krajev­ne jezike. Leta 1953 je bila nemščina ponovno dovo­ljena kot predmet. Šele leta 1976 so uvedli program, po katerem otrok, ki so govorili alzaški jezik, niso ob­ravnavali kot začetnike pri pouku nemškega jezika. Učenje je slonelo na njihovem znanju alzaškega dia­lekta. Z okrožnico iz leta 1982 je ministrstvo dodelilo možnost dodatnih 30 minut pouka nemščine dnevno. Zajamčena je tudi možnost pouka lokalnega dialekta in kulture ter nekaterih predmetov v krajevnem dialektu. Leta 1990 so uvedli nov dvojezični program, ki je postal uraden leta 1994. Izobraževanje odraslih je v glavnem prepuščeno za­sebnim pobudam. Na voljo so številni tečaji nemščine. Lužiški Srbi v Nemčiji Lužiška srbščina je indoevropski jezik in spada med slovanske jezike. Lužiški Srbi so ena od štirih priznanih avtohtonih jezikovnih manjšin v Nemčiji. Manjšina je naseljena ob vzhodni meji, v Spodnji Lusatiji v deželi Brandenbourgh in v Zgornji Lusatiji v deželi Saški. Jezik ima številne narečne različice in standardizacija jezika se zaradi zatiranja in nepriznavanja statusa jezika ni uveljavila. Danes se uporabljata večinoma dve dialek­ta I n i obliki: "nižja sorbščina" (VVendisch) v Branden­burghu in "višja sorbščina" na Saškem. Lužiški Srbi so bili v teku stoletij izpostavljeni moč­nemu asimilacijskemu pritisku. Ta je bil najhujši v času nacizma in tretjega rajha, ki velja za obdobje močne represije in vsiljene germanizacije. V povojnem obdobju se je položaj Lužiških Srbov izboljšal. Parlament je leta 1948 izdal zakon o zaščiti pravic prebivalcev, ki go­vorijo lužiško srbščino, kar je omogočilo uveljavitev jezika v javnosti in v šolstvu. Leta 1949 je bila usta­novljena Nemška demokratična republika in nova ustava je vsebovala tudi zakon, ki je Lužiškim Srbom jamčil pravico od ohranitve lastnega jezika in kulture. Število govorcev pa je naglo upadalo, tudi zaradi pro­cesa urbanizacije in industrializacije teritorija. Po zedinjenju Nemčije lužiškosrbskim organizacijam ni uspelo uveljaviti želje po združitvi Lusatije v enotno administrativno enoto. Čeprav noben člen nove nemške ustave izrecno ne omenja zaščite jezikovnih manjšin, je zaščita srbskega jezika in kulturne tradicije zajamčena s Protokolom št. 14. Obe deželi sta v svoji ustavi vključili člen o jezikovni zaščiti. Tako država kot deželi sta do­delili znatna finančna sredstva lužiškosrbskim ustano­vam in infrastrukturi, ki skrbi za ohranjanje jezika. Uradnih podatkov o številu govorcev ni na voljo. Neuradni podatki niso enotni: po nekaterih virih naj bi se število aktivnih govorcev sukalo okoli 20.000, po drugih podatkih okoli 60.000, od teh 40.000 na Saškem in 20.000 v Branclenbourghu. Njihovo število vsekakor naglo upada in jasno je, da je obstoj jezika ogrožen. Šolstvo - Lužiškosrbski jezik se je v šolstvu uveljavil šele v povojnem obdobju, ko so uvedli dvojezične pro­grame za vse stopnje šol; nekatere šole so bile dvo­jezične, na drugih pa je bila lužiška srbščina v rabi kot učni jezik. V naslednjih desetletjih so se okoliščine naglo spremenile: najprej je ministrstvo odločilo, da se nekateri predmeti obvezno poučujejo v nemškem je­ziku, nato je odločitev o šolanju v lužiškosrbskem jeziku slonela na izbiri staršev. Šole z lužiškosrbskim jezikom so počasi izginile in lužiška srbščina je postala izbirni predmet ali tuj jezik. V Nemčiji sta skrb za šolstvo in zakonodajna oblast na področju šolstva poverjeni deželam. V deželi Bran­denburg zakon iz leta 1996 jamči uporabo lužiško­srbskega jezika v šolstvu v različnih oblikah: kot učni jezik za učence, za katere je materin jezik, kot drugi jezik ter kot tuji jezik. V osnovni šoli je povsod učni jezik nemščina in lužiška srbščina je v rabi kot predmet, če starši zanjo zaprosijo. Število šol, ki omogočajo rabo tega predmeta, in učencev naglo upada iz leta v leto. Na višjih šolah je lužiška srbščina na voljo bodisi kot izbirni predmet bodisi kot tuj jezik. Na univerzitetni ravni obstaja študijska smer lužiške srbščine. Centri za izobraževanje odraslih ponujajo razno­vrstne tečaje. Na voljo so tudi tečaji lužiškosrbskega jezika in kulture, sicer pa je edini učni jezik nemščina. V deželi Saški sta od leta 1991 zakonsko jamčeni možnost šolanja v lužiškosrbskem jeziku in raba lužiške srbščine kot predmeta. Prvič v zgodovini je osnovno poznavanje lužiškosrbske kulture in zgodovine obvezno na vseh šolah. V predelih, kjer starši vsaj petindvajsetih otrok zaprosijo za pouk v lužiški srbščini, jim ta pravica zakonsko pripada tako na osnovnošolski kot višješolski ravni. Na univerzi v Leipzigu je študij lužiške srbščine že uveljavljen. Centri za izobraževanje odraslih omogočajo tečaje lužiške srbščine. Povpraševanje ni veliko. Pri drugih te­čajih, ki so namenjeni odraslim, se lužiška srbščina ne uporablja kot učni jezik. Severni Frizijci v Nemčiji Severna frizijščina je eden izmed avtohtonih jezikov v severnonemški deželi Schleswig-Holstein. Uporablja se večinoma na kmetijskem predelu severne Frizije. Je­zik sestavlja devet različnih narečij. Ocl 5 do 7% pre­bivalstva govori frizijščino in približno 40% prebivalstva se ima za Frizijce. Frizijščina se je dolgo ohranila Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENjSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, 151-170 izključno v ustni obliki in šele v začetku 19. stoletja se je začela uveljavljati tudi v pisni obliki. Vsako frizijsko narečje ima svoj pravopis, slovnico in besedje, čeprav lahko danes govorimo o razmeroma standardiziranem jeziku. Nova ustava, ki je prišla v veljavo leta 1990, pred­videva zaščito in promocijo danske manjšine in Frizij­cev, ki živijo v Schleswig-Holsteinu. Frizijščina v Nem­čiji nima uradnega statusa. Šolstvo - Šolski sistem v severni Friziji je enak kot v severni Šleziji. Šole so večinoma državne. Edina izjema so zasebne šole danske manjšine, ki jih delno financira dežela, delno pa kraljevina Danska. Kar zadeva izobraževanje odraslih, je Schleswig-Holstein posebna dežela, ker nima zakona, ki bi izrecno urejal to področje. V deželi je 176 središč za izo­braževanje odraslih, od katerih jih 16 leži v severni Friziji. Učni jezik je navadno nemščina, razen za jezi­kovne tečaje. Tečaje frizijščine prirejajo frizijske usta­nove. Število udeležencev na tečajih frizijskega jezika spodbudno narašča in s tem tudi njihova popularnost. Frizijščina se uporablja kot učni jezik samo na tečajih frizijskega jezika, ne pa na drugih. Irci v Irski Republiki V Republiki Irski sta uradna jezika irščina in angle-ščina. Irščina ali gaelščina je avtohton jezik keltskega izvora. Govorijo ga v Republiki Irski in v Severni Irski, ki je del Združenega kraljestva. Iz popisa iz leta 1996 izhaja, da 1,43 milijona pre­bivalcev Republike Irske govori irščino, kar pomeni kar 43.5% vsega prebivalstva. O b koncu 19. stoletja se je začel pravi irski preporod, ki se je nadaljeval skozi 20. stoletje. Četrti člen ustave iz leta 1922 določa, da je irščina državni uradni jezik (skupno z angleščino), 8. člen pa, da je irščina kot državni jezik prvi uradni jezik. Kjub temu da je irščina uradni jezik in da je Republika Irska članica Evropske Unije, irščini ni priznan status uradnega jezika Evropske Unije. Strokovnjaki menijo, da samo 25% prebivalstva, ki trdi, da govori irsko (1,43 milijonov), redno uporablja irščino, od teh je 80% še v šolskem sistemu (kohorta od 5 do 24 let starih prebivalcev). Če ta delež zanemarimo, samo 5% celotnega prebivalstva redno uporablja irski jezik v vsakdanjem življenju in ga aktivno obvlada, 10 ­12% ga obvlada dobro, 25-30 % pa ga obvlada na nižji stopnji oz. pasivno. Šolski sistem je in bo veliko pri­pomogel k širjenju rabe irskega jezika in etnične za­vednosti. Šolstvo - Na območju Gaeltacht, kjer se je zgo­dovinsko jezik najbolje ohranil in ga govori večina prebivalstva, je irščina v rabi kot učni jezik, medtem ko je drugod učni jezik večinoma angleščina. Tu obstajajo na osnovnošolski ravni šole z irskim učnim jezikom ali irščino kot predmetom in srednje šole, v katerih je irščina uporabljana kot učni jezik za določene kuriku­larne sklope in predmete ali pa je v rabi kot učni pred­met. O tečajih v irščini, ki so namenjeni odraslim, nima­mo natančnih podatkov. Večino tečajev irskega jezika prirejajo različne prostovoljne organizacije in spadajo v sklop neformalnega izobraževanja. V deželi Gaeltacht javna uprava, univerza iz Galwaya in druge organizacije skupno prirejajo tečaje za pridobitev diplome različnih stopenj, ki potekajo v irskem jeziku in so namenjene odraslim. Ladinci v Italiji Italijanščina je uradni državni jezik. Poleg italijan­ščine so manjšinski jeziki uradni jeziki v nekaterih avtonomnih deželah. Ladinščina je retoromanski jezik, ki ga govorijo v osrednjem in vzhodnem predelu alp­skega območja. Po razpoložljivih statističnih podatkih naj bi ladinski jezik govorilo od 30.000 do 35.000 ljudi. Jezik se deli v tri skupine: osrednjo, vzhodno in zahodno ladinščino, ki so nekoč tvorile en sam jezik. Danes so razširjene na območju, kjer je večinski jezik nemščina ali italijanščina. Vzhodno ladinščino ali furlanščino govorijo na vzhodnem predelu, zahodno ladinščino v Švici, osrednjo pa v dolinah na območju italijanskih Dolomitov. V nadaljevanju bo podana analiza stanja osrednje ladinščine. Ladinščina se v tem predelu govori v petih dolinah, ki pripadajo trem različnim krajevnim upravam: Trentu, Bellunu in Bocnu. O d skupno 38.000 prebivalcev jih govori ladinsko okoli 30.000. Položaj jezika se razlikuje glede na jezikovno politiko krajevnih uprav. Ladinski jezik v deželi Veneto in pokrajini Bel­luno ni zakonsko zaščiten. Siedeči podatki se nanašajo na doline Val Badia, Gherdeina in Fascia, ki spadajo v avtonomno deželo Tridentinsko - Gornje Poadižje, razen v primerih, ko so razlike izrecno navedene. Ve­čina ladinsko govorečega prebivalstva živi v pokrajini SOd Tirol, kjer je jezik deležen zakonske zaščite. Avtonomni pokrajini Bočen in Trento ležita v ob­močju t.i. Južne Tirolske in sta bili do prve svetovne vojne del avstrijskega cesarstva. Prehodu pod italijansko oblast je sledilo obdobje močnega pritiska in italija­nizacije, ki je doseglo višek v obdobju fašizma. Po drugi svetovni vojni je bila deželi Tridentinsko - Gornjege Poadižje priznana pravica clo posebnega statuta avto­nomne dežele in zaščite jezikovnih manjšin. Čeprav je ladinska manjšina izrecno omenjena tudi v deželnem statutu iz leta 1948, so se kulturne in jezikovne pravice na področju šolstva uveljavile šele leta 1972. Danes govori večina prebivalcev pokrajine Bočen nemško, čeprav v večjih mestnih središčih prevladuje italijanska večina. Ladinska manjšina je v primerjavi z nemško manjšino deležna znatno nižje stopnje zakonske zaščite. Nemška manjšina sestavlja na deželni ravni večino, na državni ravni pa manjšino. Ista stopnja zaščite je bila Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, I 51-170 predlagana tudi za pokrajino Trento, vendar ni bila uvedena. Po določbah iz leta 1988 ima ladinski jezik status uradnega jezika. V pokrajinah Trento in Bočen, v predelih, kjer živi ladinsko govoreče prebivalstvo, so dokumenti trijezični in tudi uslužbenci v javni upravi morajo obvladati ladinski jezik. Šolstvo - Deželni avtonomni statut zagotavlja vklju­čenost laclinskega jezika v učne načrte. Po obnovljenem statutu je ladinščina uporabljana v šolah kot učni pred­met in tudi kot učni jezik na vseh stopnjah, od otroškega vrtca clo višje šole. Za vse osnovne šole v Bocnu določa danes zakon 12 tedenskih ur pouka v italijanskem jeziku, 12 ur v nemškem in dve uri v ladinskem. Ista določila veljajo za nižje srednje šole. Deželni statut izrecno omenja uporabo ladinskega jezika v predšolski vzgoji. Otroci različnih maternih jezikov (ladinski, nemški in italijanski) obiskujejo iste vrtce, kjer je za skupinske dejavnosti v rabi ladinski jezik, medtem ko v individualnih pogovorih učitelj uporablja otrokov ma­terni jezik. Vse učno osebje na predšolski stopnji je trijezično. Na prvi stopnji osnovne šole učno osebje upošteva, če le mogoče, različni jezikovni izvor in skupno jezikovno ozadje posameznih učencev. Prvi razredi so razdeljeni v dve skupini: skupino ladinsko­nemških in ladinsko-italijanskih govorcev. Ladinščino uporabljajo tudi pri učenju drugega jezika. Postopno učence uvajajo v spoznavanje drugega oz. tretjega jezika. Učenci se začnejo učiti pisanja in branja v nem­škem oz. italijanskem jeziku. Na drugi stopnji osnovne šole se učenci učijo tretjega jezika (italijanščine oz. nemščine). Učni program predvideva enako število ur pouka drugega in tretjega jezika. Pouk ladinščine kot predmeta je obvezen 2 uri tedensko. Na nižji srednji šoli sta predvidena nemški in italijanski učni jezik. Ladin­ščina se uporablja kot učni jezik dve uri tedensko. Poleg tega je še predviden pouk angleščine. Na višji srednji šoli sta predvidena italijanski in nemški učni jezik. La­dinščina je kot predmet v rabi eno uro tedensko. V Trentu ladinski jezik ni tako sistematično upo­rabljan kot v pokrajini Bočen. Leta 1944 je bil pri po­krajinskem šolskem uradu ustanovljen Urad za ladinski jezik, leta 1955 pa je bil v šolski kurikulum uveden pouk laclinskega jezika. V predšolski vzgoji se ladinski jezik uporablja kot učni jezik vzporedno in enakopravno z italijanskim jezikom. Na osnovnih šolah se ladinščina uporablja kot predmet 2 uri tedensko in kot učni jezik eno uro tedensko. Na nižji srednji šoli ji je kot predmetu namenjena ena ura tedensko in kot učni jezik se uporablja 2 uri tedensko. Na višji srednji šoli ladinščina ni v rabi ne kot predmet ne kot učni jezik. Na visokošolski ravni omogočajo univerze v Brixnu, Innsbrucku, Salzburgu, Padovi, Zurichu in Vidmu štu­dijske programe iz laclinskega jezika, lingvistike in lite­rature. Univerzitetnih tečajev v ladinskem jeziku ni. No­voustanovljena Fakulteta za vzgojne vede Univerze v Brixnu vključuje univerzitetno izobraževanje za pred­šolsko in osnovnošolsko učno osebje. Za izobraževanje odraslih so na voljo tečaji laclin­skega jezika, ki jih prirejajo različne kulturne ustanove. Njihov namen je posredovati znanje jezika ljudem, ki so se na tem območju naselili zaradi razvoja turizma, ter pripomoči k njihovi integraciji v lokalno kulturo in skupnost. Slovenci v Italiji Slovenska manjšina v Italiji je ena od treh zakonsko zaščitenih jezikovnih skupnosti v avtonomni deželi Fur­laniji - Julijski krajini. Slovensko oz. slovansko prebi­valstvo se je na to območje naselilo v 6. st. Uradnih podatkov o številu slovenskih govorcev ni. Ozemlje, na katerem je naseljena slovenska manjšina, pripada trem pokrajinskim upravam; položaj manjšine in njene pravice se razlikujejo glede na krajevno upravo, ki ji pripadajo. Ocenjujejo, da se število govorcev suče okoli 49.000 v tržaški, 18.000 v goriški in 29.000 v videmski pokrajini. Obdobje fašizma je bilo zaradi asimila­cijskega pritiska, prepovedi rabe jezika in etničnega čiščenja najtemnejše obdobje v zgodovini zamejstva. Uradno priznanje slovenščine sloni večinoma na med­narodnih dogovorih, ki jih je Italija sprejela po drugi svetovni vojni. Najvišje zaščite je deležna manjšina na Tržaškem in Goriškem. Leta 2001 je bil v parlamentu odobren zaščitni zakon za varstvo slovenske jezikovne manjšine deželi Furlaniji - Julijski krajini, ki manjšini priznava dodatne pravice do rabe slovenščine. Do danes pa krajevne oblasti močno zaostajajo z uresničevanjem določil, ki izhajajo iz omenjenega zakona. Slovensko govoreči prebivalci so dvojezični (obvla­dajo tudi italijanščino), medtem ko sta raba in pozna­vanje manjšinskega jezika med večinskim prebivalstvom manj razširjena. Šolstvo - Slovenske šole so bile v tem predelu usta­novljene pod avstrijsko oblastjo v času razsvetljenstva. Delovale so stalno - razen v obdobju fašizma, ko so bile ukinjene. Na Tržaškem in Goriškem so bile ponovno uvedene v povojnem obdobju. Obstajajo šole s slo­venskim učnim jezikom od predšolske stopnje do višjih srednjih šol vključno. Italijanske državne šole s slo­venskim učnim jezikom so del vsedržavnega šolskega sistema in sledijo vseclržavnim smernicam in ministrskim programom in smernicam. Slovenščina se uporablja kot učni jezik pri vseh predmetih, razen pri pouku ita­lijanščine. V zadnjih letih rahlo narašča vpisovanje otrok iz mešanih zakonov ali neslovenskih družin. Na Videmskem (v Špetru) sta leta 1986 začela delovati zasebna dvojezična šola in otroški vrtec (Zavod za slovensko izobraževanje). Leta 2001 sta postala vrtec in šola državna. S poklicnim izobraževanjem in poklicnim izpopol­njevanjem se od leta 1979 na Tržaškem ukvarja Slo­ Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLIENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE. 151 venski deželni zavod za poklicno izobraževanje, ki je pozneje svoje delovanje razširil tudi na Goriško in Videmsko. Različne javne in zasebne ustanove omogočajo te­čaje slovenščine vseh stopenj. Na področju izobraževanja odraslih v slovenskem je­ziku je najbolj dejaven Slovenski deželni zavod za po­klicno izobraževanje. Poljudno in neformalno izobraže­vanje je manj organizirano in večinoma prepuščeno zasebnim pobudam posameznih društev in ustanov. Frizijci na Nizozemskem Holandščina je prvi uradni jezik, vendar je frizijščina po zakonu priznana kot drugi državni uradni jezik v deželi Friesland. Frizijščina je na omenjenem območju avtohton manjšinski jezik. Spada v nemško jezikovno skupino in je sorodna nizozemskemu jeziku. V deželi približno 94% prebivalstva razume frizijščino, 74% jo govori, 65% jo bere, 17% obvlada tudi pisno frizijščino. Več kot polovica prebivalstva navaja frizijščino kot prvi jezik. Jezik se je ohranil predvsem v ustni obliki, saj so ga uporabljali večinoma na podeželju. Šele v 20. sto­letju se je položaj frizijščine izboljšal. Danes je frizij­ščina uradno priznana. Šolstvo - Šolski sistem v Friziji se ne razlikuje od državnega. Pomembna značilnost nizozemskega držav­nega sistema je princip svobode šolanja, ki daje staršem in ustanovam možnost ustanavljanja šol na podlagi ver­skih, pedagoških ali drugih prepričanj. Javne in zasebne šolske ustanove za vse stopnje šolanja delujejo v sožitju in so si enakovredne. Oba sistema, javni in zasebni, sta deležna popolne državne finančne podpore. O d leta 1980 dalje se frizijščina poučuje kot predmet na vseh osnovnih šolah. V 80% primerov je v rabi tudi kot učni jezik, skupaj s holandščino. Ni pa nobene šole, kjer bi bila frizijščina edini učni jezik. Na višji stopnji šolanja je od leta 1993 frizijščina obvezen predmet v prvem trieniju. Da bi izobraževalna ponudba bolj ustrezala potre­bam družbe in posameznikom, je leta 1996 prišel v ve­ljavo nov zakon, ki ureja področje izobraževanja od­raslih in poklicnega izobraževanja. Glavna posledica novega zakona je ustanovitev deželnega centra za izo­braževanje in izpopolnjevanje (ROC), ki vse oblike izobraževanja ureja v koherentno in skladno strukturo. Odraslim je na voljo 36 središč, kjer organizirajo raznovrstne tečaje. Središča urejata deželni ustanovi. Regionalni centri morajo zadostiti potrebam družbe po izobraževanju in poklicnem usposabljanju. Večina tečajev ne predvideva rabe frizijščine ali pa jo pred­videva v zelo skromni meri. V izobraževanju odraslih se frizijski jezik uporablja obrobno. AFUK omogoča večerne tečaje frizijščine, name­njene odraslim, tako tistim, ki jim je frizijščina prvi jezik, kot tistim, ki se je učijo kot drugega jezika. Njene tečaje obiskuje letno približno 1000 ljudi. V Friziji obstaja tudi rezidenčna "ljudska šola", ki odraslim omogoča nefor­malno izobraževanje v frizijščini na različnih področjih in tudi poletne intenzivne tečaje. Kataionci v Španiji Katalonski jezik spada v skupino indoevropskih je­zikov. Uporabljajo ga v štirih predelih Španije: v deželi Kataloniji, na Balearskih otokih, Valenciji in delno tudi v Aragoni. Zunaj španske republike katalonščino govorijo tudi v dveh manjših predelih Francije (v Roussillomu in v Cerdagnu) in v Andori. Naslednji podatki se nanašajo samo na stanje v Kataloniji, kjer živi največja katalonska manjšina. O d 11. do 17. stoletja je bila katalonščina priznana kot uradni jezik. V 18. stoletju se je začelo obdobje pritiskov in poskusov, da bi uničili katalonsko nacio­nalno zavest in preprečili uradno rabo katalonskega jezika. Najhujše je bilo obdobje frankovske diktature, ko je bila raba katalonščine v javnosti prepovedana. Pre­porod katalonskega jezika se je začel po diktatorjevi smrti in s sprejetjem ustave iz leta 1978. Po stoletjih zatiranja je kraljevina Španija zavzela bolj odprto sta­lišče do jezikovnih manjšin: omenjena ustava med drugim dovoljuje, da so v avtonomnih deželah poleg španščine še drugi uradni jeziki. Statut avtonomne dežele Katalonije priznava katalonski jezik kot uradni jezik, poleg španskega. V 80. letih se je z odobritvijo zakona o normalizaciji katalonščine začelo obdobje normalizacije in širše rabe katalonskega jezika v javni upravi, šolstvu, medijih, kulturnem življenju ter sama promocija jezika. Iz popisa iz leta 1998 izhaja, da 97,3% prebivalstva Katalonije razume katalonski jezik, 79,0% pa ga tudi govori. Šolstvo - Raba katalonščine v šolstvu je bila med diktatorskim režimom prepovedana. Šele leta 1970 je bilo dovoljenih nekaj ur katalonščine na teden. Leta 1978 je postala katalonščina obvezen predmet, z avtonomnim deželnim statutom iz leta 1979 pa tudi učni jezik. Izobraževanje odraslih je namenjeno nič več šolo­obveznim posameznikom. Upoštevati je treba tečaje katalonščine in tečaje, namenjene tistim, ki niso za­ključili obveznega šolanja. Prve prireja organizacija, ki se ukvarja izrecno s poučevanjem katalonščine za odrasle (kot prvega ali kot drugega jezika), druge pa urad za socialno skrbstvo. Na tečajih katalonščine se tečajniki usposabljajo tudi za polaganje izpitov iz kata­lonskega jezika na štirih različnih stopnjah: osnovno znanje ustnega jezika, osnovno znanje ustnega in pis­nega jezika, srednje znanje ustnega in pisnega jezika, visoko znanje ustnega in pisnega jezika. Poleg teh ob­stajajo tudi diplome o znanju katalonščine za posebno rabo, npr. za javno upravo, za gospodarstvo ipd. V 90. letih, ko je postalo znanje jezika obvezno pri Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, I 51 -170 natečajih za službe v javni upravi dežele Katalonije, je naglo naraslo število oseb, ki so polagale izpite iz katalonščine. V centrih za izobraževanje odraslih je katalonščina učni jezik v 32% primerov, v 54% pouk poteka v ka­talonščini in v španščini, v 14% pa samo v španščini. Galičani v Španiji Galego je indoevropski jezik romanskega izvora. Go­vorijo ga v avtonomni deželi Galicija v severozahodni Španiji in na obmejnem predelu dežel Asturija in Kasti I ja - Leon. Razvil se je zaradi pritiska latinščine na keltsko narečje v 1. stoletju pr. n. š. Med 15. in 18. stoletjem je zaradi naselitve aristokracije in uvedbe španskega jezika (kastiljščine) v upravo španski jezik postopoma izpodrinil galicijskega, ki se je ohranil večinoma v ustni obliki. Preporodu v 19. stoletju je sledilo obdobje frankovske diktature, ko je bila raba galicijščine v javnosti in v šolstvu prepovedana. Stanje jezika se je postopoma izboljšalo s ponovno uvedbo demokracije in z nastan­kom avtonomne dežele, ki od leta 1981 priznava dva uradna jezika: španskega in galicijskega. Leta 1983 so izdali posebno zakonsko določilo za normalizacijo jezika, njegovo promocijo in dejansko uvedbo clvojezič­nosti. Čeprav je zakon v veljavi že vrsto let, uvedba in raba galicijščine ni zadovoljiva na vseh področjih. V obmejnih območjih zunaj dežele Galicije govori galicijsko okoli 50.000 ljudi, a nimajo priznane nobene jezikovne pravice. Iz statističnih podatkov izhaja, da v deželi od 2.740.000 prebivalcev 68% dnevno uporablja galicijski jezik, 86,4% ga je sposobno govoriti, 97,1% pa jezik razume. Jezikovno znanje postopoma narašča, posebno sposobnost branja in pisanja. Vsekakor je vsakodnevna uporaba jezika višja med starejšimi generacijami, mlajše pa bolje obvladajo pisni jezik. Šolstvo - Leta 1981 sta postala galicijski jezik in književnost obvezna predmeta na vseh stopnjah šolanja. Zakon določa, da je ta jezik za vse šolske institucije uradni jezik. Čeprav so uradni dokumenti pisani v galicijskem jeziku, se slednji ni uveljavil kot pogovorni jezik v javni upravi. Po deželnih predpisih ima vsak otrok pravico do izobraževanja v maternem jeziku (galicijskem ali špan­skem) v predšolskem obdobju in v prvem bieniju os­novne šole. Zato mora učno osebje uporabljati kot učni jezik materni jezik večine učencev. Obenem pa mora upoštevati tudi drugi jezik okolja in zagotoviti, da se bo otrok naučil obeh uradnih jezikov. Na podlagi ome­njenih določil poteka pouk v večjih mestnih središčih večinoma v španščini (ker je to jezik večine), na po­deželju pa večinoma v galicijščini. Vsak učenec med 8. in 16. letom starosti mora tudi sodelovati pri predmetu galicijski jezik (4 ure tedensko), poleg tega pa še pri pouku dveh do treh predmetov, pri katerih je galicijščina učni jezik (iz področja naravo­slovja, družbenih in humanističnih ved). Kljub omenje­nim določilom se za večino predmetov kot učni jezik uporablja španščina. Konkretno uresničevanje določil in pouk v galicijskem jeziku slonita na usposobljenosti učiteljev. Na podeželju, kjer je galicijščina materni jezik večine učencev, je jezikovno stanje boljše in galicijski jezik se pogosteje uporablja kot učni jezik. Razmere so takšne, da učenje obeh jezikov ni uravnovešeno; re­zultati kažejo, da so vsi učenci, katerih materni jezik je galicijski, sposobni razumevanja, branja in pisanja v španskem jeziku (postanejo torej dvojezični), medtem ko v preostalih primerih pripomore šola k razvijanju sposobnosti branja in pisanja v galicijščini, ne pa k vsakodnevni rabi jezika (v tem primeru gre za pasivno dvojezičnost). Na višjih šolah je učni jezik španski. Galicijščina je v rabi kot predmet, zakonsko pa je določeno, da se tudi štirje predmeti (2 obvezna in 2 izbirna) poučujejo v tem jeziku. V praksi večina šol ne izpolnjuje omenjenih pogojev (samo 30% jih uresničuje določilo o rabi ga­licijščine kot učnega jezika). Galicijski jezik pa je pov­sod učni predmet. Na področju poklicnega usposabljanja je galicijski jezik samo učni predmet. Na univerzitetni ravni so vse 3 deželne univerze v svojem statutu določile, da priznavajo oba uradna jezika (španščino in galicijščino). O d leta 1988 dalje je bil v sprejemni izpit za vpis na univerzo vključen tudi test iz galicijskega jezika, ki ima isto težo kot test iz španskega jezika. Z uvedbo oddelka za galicijsko-portugalsko filo­logijo (1976) je nastala študijska smer za preučevanje galicijskega jezika. Tega poučujejo kot predmet tudi v sklopu programa za usposabljanje učnega osebja na univerzitetni ravni. Med različnimi študijskimi smermi poteka pouk v galicijščini predvsem na področju znan­stvenih predmetov skromnejši meri, v večji meri pa na področju humanističnih predmetov. Aktivnosti na področju izobraževanja odraslih spa­dajo v dve večji podskupini: EPA (izobraževanje za odrasle) in EOI (uradna jezikovna šola). V obeh primerih gre za državni ustanovi. EOI daje odraslim možnost jezikovnih tečajev, tudi galicijščine, kar je edinstven sistem šol, ki širši javnosti omogoča študij jezikov. Njegove diplome uradno priznava Ministrstvo za šolstvo in so lahko zelo koristne na trgu dela. Pogoj za vpis v EOI je zaključeno obvezno šolanje. EPA skrbi za osebnostni in poklicni razvoj posameznikov, za njihovo izpopolnjevanje, učenje in širjenje znanja. Podobno kot na področju višjih šol se tudi na področju EPA ne uresničujejo zakonske določbe o uporabi galicijščine kot učnega jezika. Asturijci v Španiji Asturijski jezik spada v romansko skupino indoev­ Maja MEZG EC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, I 51-170 ropskih jezikov. Govorijo ga v severovzhodnem predelu Španije, v deželi Asturiji. Manjše jezikovne skupnosti živijo tudi v severozahodnem predelu Leona, zahodno od Zamore. Na območj u Mirande, v severni Portugalski, govorijo mirandes, jezik, ki je soroden asturijskemu. Leta 1981 je dežela pridobila status avtonomne de­žele; v statutu sta zajamčeni zaščita jezika in njegova promocija. Leta 1985 je bil ustanovljen poseben urad za jezikovno politiko. Iz študij izhaja, da asturijski jezik govori tretjina prebivalstva (360.000 ljudi). Iz raziskave, ki je bila opravljena leta 1994, je razvidno, da 36% prebivalstva aktivno uporablja asturijski jezik za vsako­dnevno sporazumevanje in da je znanje jezika večje med manj izobraženimi prebivalci. Jezik se je bolje ohranil na podeželju kot v mestnem okolju in njegovo obvladovanje je večje v družinah, v katerih so starši s podeželja. V deželnem statutu je tudi navedeno, da je treba spodbujati poučevanje, rabo in učenje asturijskega je­zika, prav tako njegovo rabo v množičnih občilih. Uporaba asturijskega jezika v javnosti je priznana. Med javnimi oblastmi ga skoraj izključno uporablja Ministrstvo za šolstvo in kulturo, občasno pa je v rabi tudi v parlamentarnih krogih. Število krajevnih oblasti, ki uradno uporabljajo asturijski jezik, narašča, kar pozi­tivno vpliva na razvoj polnopravne dvojezičnosti v jav­nosti. Šolstvo - Ministrstvo za šolstvo določa osnovno strukturo šolskega sistema. Zaradi avtonomnega statuta je za upravljanje šolskega sistema polnopravno pristojna dežela. Asturijski jezik je najbolj v rabi na osnovnošolski stopnji (od 6 do 12 let). Čeprav deželni statut predvideva tudi možnost uporabe asturijskega jezika kot učnega jezika, je najpogosteje le učni predmet. Dežela jamči možnost učenja jezika znotraj šolskega sistema na vseh stopnjah, vendar na prostovoljni ravni (učenje jezika ni obvezno). Na višjih šolah je asturijski jezik izbirni predmet, vendar zaradi administrativnih zapletov ni preveč pri­ljubljen. V poklicnem izobraževanju ni predvideno učenje asturijskega jezika. V deželi obstaja ena sama univerzitetna ustanova, univerza v Ovieclu. Njen statut določa, da je dovoljena raba asturijskega jezika v skladu z veljavnimi zakon­skimi določili in da nihče ne bo diskriminiran zaradi rabe jezika. Asturijski jezik se uporablja kot učni jezik samo za manjše število predmetov, večinoma iz filo­loškega področja. Na oddelku za filologijo in vzgojne vede so številni predmeti vezani na asturijski jezik in povpraševanje po njih narašča. Univerza s posebno študijsko smerjo skrbi tudi za usposabljanje učnega osebja za pouk asturijskega jezika. Programi, namenjeni izobraževanju odraslih, se delijo v dve veliki podskupini: na programe državnih centrov za permanentno izobraževanje (CEPA) in pro­grame, ki jih vodijo krajevne uprave (ljudske univerze, knjižnice ipd.). Obe omogočata tečaje asturijskega jezika. Baski3v Španiji Baskovščina ali euskara je poseben jezik, ki ne spada med incloevropske jezike. Predel, kjer je baskovski jezik avtohton, se imenuje Euskal Herri ali Baskovska država. Danes se to območje deli v številne province: štiri ležijo v Španiji (v južnem delu Baskovske države) in tri v Franciji (v severnem delu Baskovske države). Položaj jezika je zelo različen glede na državo, kateri baskovske province pripadajo. V 60. letih se je naglo razširila raba enotnega standardnega pisnega jezika batua. Za sestavo standardnega pisnega jezika je poskrbela Akademija za baskovski jezik. Po podatkih iz leta 1991 približno čertina prebi­valstva v španskem predelu Baskovske države trdi, da poleg španščine obvlada tudi baskovski jezik. Danes se delež prebivalstva, ki ta jezik obvlada, širi. Po mnenju strokovnjakov pa je delež prebivalstva, ki obvlada tudi pisni jezik, veliko manjši. Šolstvo - Po stoletjih zatiranja je s sprejetjem ustave leta 1978 španska država zavzela do manjšin bolj odprto stališče. Ker je Baskovska dežela avtonomna, je postal baskovski jezik po prizadevanjih Baskovske avto­nomne skupnosti (ki združuje vse tri baskovske province v Španiji - Arabo, Biscay in Gipuzko ter delno Navarro) dodatni uradni jezik. Dežela je zato uvedla zakonske določbe o rabi baskovščine v javnosti in v šolstvu, kjer se pojavlja kot predmet in kot učni jezik. V šolskem sistemu je lahko baskovski jezik v rabi po sledečih mo­delih: model A: španščina je učni jezik, baskovščina predmet; - model B: baskovščina je učni jezik in španščina predmet; - model C: španščina in baskovščina sta predmeta in učna jezika. Distribucija modelov je odvisna od krajevne uprave. Opazno se uveljavljata model B in C in iz podatkov je razvidno, da zanimanje za baskovščino v šolskem sis­temu narašča. Odrasli, ki se niso šolali v baskovščini in želijo izpopolniti svoje pisne sposobnosti v baskovščini, lahko obiskujejo številne jezikovne tečaje. Isto velja tudi za tiste, ki se učijo baskovščine kot tujega jezika in so danes vedno številnejši. Položaj baskovske manjšine se omenja tudi pri obravnavi manjšin na francoskem ozemlju na 1 56. strani. Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVIJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, I 51 - 170 Odrasli, ki obiskujejo jezikovne tečaje, navadno opravijo tudi EGA - izpite o znanju jezika. Javni usluž­benci, ki bi se radi prijavili za delovna mesta, za katera je potrebno znanje baskovskega jezika, morajo polagati podobne izpite. Tečaje baskovskega jezika obiskuje približno 50.000 ljudi letno. Drugih tečajev, namenjenih odraslim, kjer bi bil baskovski jezik učni jezik, ni. Finci na Švedskem Finski jezik ne spada v skupino incloevropskih jezi­kov, temveč v ugro-finsko skupino. Na Finskem se govo­rita dve različici: meankielijska ali tornedalijska finščina in švedska finščina, ki se do določene mere razlikujeta, čeprav imata veliko skupnega. Za lažjo obravnavo bosta v nadaljevanju obravnavani skupno, razen v primeru, ko bodo razlike izrecno navedene. Meankielščina je, zgo­dovinsko gledano, izvirni jezik avtohtonega krajevnega prebivalstva. Govori se v deželi Tornedalen, v severnih predelih in večinoma na podeželju. Švedsko finščino uporabljajo večinoma v južnem predelu, v okolici Stockolma, ob Baltskem morju, na zahodu na območju mesta Goteborg in v deželi Tornedalen, kjer sobiva z meankielščino. Obe jezikovni različici sta pod močnim vplivom finščine. Meankielščina nima standardiziranega pisnega jezika, čeprav se v pisni obliki uporablja od za­četka 20. st. Švedska finščina pa za pisno obliko upo­rablja standardno finščino (z manjšimi razlikami). Finska manjšina sestavlja približno 4% celotnega švedskega prebivalstva in je razpršena na celotnem dr­žavnem ozemlju, z višjo koncentracijo v večjih mestnih središčih. Natančnejših statističnih podatkov o številu finsko govorečega prebivalstva ni. Večina govorcev je dvojezična (finsko - švedsko), delno celo trijezična (ob­vladajo tudi jezik sami). Vsekakor pa igra švedščina vlo­go dominantnega jezika, posebno med mlajšimi genera­cijami. S pravnega vidika finščini ni priznan status uradnega jezika. V praksi pa se je uveljavil kot uradni jezik ob kon­cu 18. st. Ustava določa, da mora država podpirati etnič­ne, jezikovne in verske skupnosti. Leta 2000 je švedska sprejela Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih. V Torneclalnu sta meankielščina in švedska finščina uradna manjšinska jezika 3. stopnje, drugod pa 2. stopnje, kot določa omenjena listina. Taka ureditev naj bi ublažila asimilacijski pritisk v Torneclalnu, ki se je začel leta 1888 z namenom, da bi odpravili jezikovne razlike na teritoriju. Za to so bile uvedene tudi državne šole s švedskim učnim jezikom. Izobraževanje v finščini je bilo dejansko možno od leta 1900 dalje. Nordijska jezikovna konvencija iz leta 1982 določa, da lahko prebivalci severnih držav uporabljajo svoj ma­terni jezik za javne storitve v drugih severnih državah, kar pozitivno vpliva na možnosti rabe finščine v javnosti. Jezikovna zaščita sloni na določbah krajevnih oblasti (občin) in njihovega vodstva. Šolstvo - Zaradi težnje po decentralizaciji so za šole, ki sodijo v sklop obveznega šolstva, odgovorne občine. Poleg javnih šol so zakonsko dovoljene tudi zasebne šole, ki so deležne državne finančne podpore, če iz­polnjujejo pogoje in zadoščajo državnim smernicam. Trenutno je 14 zasebnih dvojezičnih finskih šol. V obdobju močnega asimilacijskega pritiska (1888­1957) je bila v švedskih šolah prepovedana raba fin­skega jezika. V 70. letih je močno naraslo število priseljencev, Švedska je zavzela do njih dokaj napredno stališče ter uvedla pouk v materinščini in s tem tudi večjezičnost v šolah (ker je imelo učno osebje težave pri vključevanju in poučenju nešvedsko govorečih učen­cev). Z jezikovno reformo iz leta 1976 so tudi prebi­valci, ki govorijo maenkielščino, in švedski Finci pri­dobili pravico do pouka v materinščini. O d 70. let dalje so bili dvojezični razredi večinoma prehodnega značaja. Kasneje so se razvili tudi stalni dvojezični razredi. O d leta 1985 dalje je maenkielščini priznan višji položaj kot jezikom priseljencev, kar od leta 1994 dalje velja tudi za švedsko finščino. Dvojezično šolanje je danes mogoče v sedmih različnih oblikah, ki se ločujejo v dve večji podskupini: razredni pouk (pretežno v maternem jeziku) in učne ure (pretežno o jeziku in delno tudi v jeziku). V prvo skupino spadajo t.i. mešani razredi švedsko in finsko govorečih učencev, "tranzicijski" razredi (ki postopoma uvajajo učence v enojezični pouk v švedščini in torej pomenijo prehod od materinščine k večinskemu jeziku) in dvojezični razredi, kjer pouk poteka v obeh jezikih in katerih cilj je razvoj aktivne dvojezičnosti. V vsakem primeru šolska zakonodaja iz leta 1960 ne dovoljuje, cla bi več kot polovica učnih ur letno potekala v jeziku, drugačnem od švedščine, kar zagotovo omejuje rabo finščine. Leta 1990 je bilo učenje v maternem jeziku še dodatno omejeno. V obveznem šolanju je število otrok, ki obiskujejo šole s finskim učnim jezikom, upadlo (s približno 60% iz leta 1980 na 43% iz leta 1999/2000). Glede učnih ur finskega jezika (kot izbirni predmet, dodatni predmet, kot drugi jezik ali kot tuj jezik) je interpretacija določil zelo nejasna in izpeljava omenje­nih učnih ur je v veliki meri odvisna od angažiranosti posameznikov (krajevne uprave, šole, zahtev staršev ipd.). Na višjih šolah je finščina lahko v rabi kot učni jezik ali pa kot tuji jezik. V visokem šolstvu niso pred­videni tečaji, kjer bi bila finščina učni jezik. Na petih univerzah obstajajo študijske smeri iz finskega jezika. Po danskem zgledu so na Švedskem na voljo raz­novrstni tečaji za odrasle za dopolnitev nedokončanega študija ali za poljudno osebno obogatitev. V sistemu for­malnega izobraževanja potekajo vsi tečaji v švedščini z izjemo tečajev švedskega jezika, namenjenih priseljen­cem. V neformalnem sistemu pa obstajajo nekatere "folkhojskole", ki omogočajo tečaje v finskem jeziku. Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, I 51-170 Sami na Švedskem Jezik sami sodi v ugro-finsko jezikovno skupino. Govorijo ga v deželi Sami, na območju med Norveško, Švedsko, Finsko in Rusijo. Deli se v tri skupine: južni sami, osrednji sami in vzhodni sami. Razlika med po­sameznimi skupinami je tako velika, da pripadniki ra­zličnih skupin drug drugega sploh ne razumejo. Po razpoložljivih statističnih podatkih govori jezik sami skupno okoli 60.000 ljudi, ocl katerih jih približno 17.000 živi na Švedskem. Največji del (35.000) popu­lacije Sami živi na Norveškem, 6.000 jih živi na Fin­skem in 2.000 v Rusiji. Na Švedskem je od leta 2000 zakonsko določena pravica do rabe jezika sami v odnosih z javnimi ob­lastmi in na sodišču v predelih, kjer je naseljeno pre­bivalstvo Sami, to je pretežno v severnih predelih Kirune, Gallivare, Jokkmokka in Arjeploga. Zakon določa, da izvoljeni parlament Sami pred­stavlja pravno enoto, ki je zadolžena, cla skrbi za status in rabo jezika. Enako pravno enoto, čeprav z večjo izvršilno močjo, imata tudi Finska in Norveška, kjer je tudi stopnja zaščite jezika sami višja. Šolstvo - V švedski državni šolski sistem so bile uve­dene posebne osnovne šole (trenutno jih je 6) za otroke od 7. clo 13. leta, kjer se otroci učijo jezika sami in kulture. Kot učna jezika se uporabljata švedščina in sa­mi. Tisti, ki ne obiskujejo teh posebnih šol, imajo mož­nost učenja jezika in kulture sami, ki jo predvidevajo določbe o pravici clo pouka v maternem jeziku (kar pomeni, da je ob rednem kurikulumu možnost učenja jezika in kulture sami) t.i. "integrativne šole". Navadne osnovne šole zaobjemajo ciklus devetih let, šole sami pa samo šestletni ciklus. Šole sami morajo slediti držav­nemu šolskemu kurikulumu. Na navadnih šolah pa je mogoče sami izbrati kot izbirni predmet ali kot tuji jezik. Po šestem razredu osnovne šole ni možnosti za višje šolanje v jeziku sami. Na višjih šolah je sami v rabi samo kot izbirni predmet ali kot drugi jezik. Na področju poklicnega izobraževanja organizira center za poklicno izobraževanje v Jokkomokku posebne poslovne tečaje, ki predvidevajo tudi učenje jezika sami. Na visokošolski stopnji je možno učenje jezika in kulture sami na univerzi v Umei in delno tudi na finsko­madžarskem oddelku v Uppsali. Na področju izobraževanja odraslih prireja center v Jokkomokku letne tečaje o obrtništvu, umetnosti, jeziku in kulturi Samijev. Kljub uvedenim spremembam se je število tistih, ki redno uporabljajo jezik sami za vsakodnevno spora­zumevanje, znatno znižalo (več kot polovica jih upo­rablja šveclščino), čeprav so bila v zadnjih letih sprejeta zakonska določila, ki naj bi pozitivno vplivala na rabo jezika (v javnosti, v šolstvu ipd.). Cornish v Veliki Britaniji Cornish (korniščina) je jezik keltskega izvora, ki ga ne smemo zamenjati z anglo-cornishem oz. dialektom, ki ga prav tako govorijo v Cornvvallu. Cornish je nepo­sredni naslednik jezika, ki so ga govorili Kelti. Kelti so se na območje Cornvvalla naselili pred rimskim vdorom na Britanski otok. Danes govori cornish zelo omejeno šte­vilo ljudi. Kot izhaja iz poročila MacKinnon iz leta 2000, okoli 300 ljudi povsem obvlada cornish in okoli 3.000 ljudi ga uporablja za vsakodnevno sporazumevanje. Prebi­valstvo, ki govori cornish, je enakomerno porazdeljeno po ozemlju. V srednjem veku je cornish govorilo okoli 33.000 ljudi, kar je pomenilo okoli tri četrtine celotne populacije. O d tega obdobja dalje se je začela naglo širiti raba angleškega jezika, kar je obenem pomenilo upad rabe cornisha. Centralizacija v času Tudorjev je povzročila nagel upad rabe keltskih jezikov, tudi cor­nisha. Prebivalci Cornvvalla so se temu večkrat uprli. V uporu leta 1549 je bila pobita več kot polovica moškega prebivalstva, kar je pomenilo začetek pravega propada in izginjanja jezika. Angleščina je dokončno izpodrinila cornish ob koncu 18. stoletja, ko so umrli še zadnji prebivalci, ki so uporabljali ta jezik. V začetku 20. stoletja se je Henri Jenner zavzel za preporod jezika in je z Robertom Mortonom največ pripomogel, da je jezik ponovno zaživel. Dandanes cornish ni deležen uradnega priznanja in zaščite. Združeno kraljestvo je sprejelo Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih marca 2000 in jo leto kasneje ratificiralo, vendar cornish ni bil vključen v seznam manj razširjenih jezikov in ni mu bil priznan niti status manjšinskega jezika. UNESCO je cornish označil za nepristen oz. umeten jezik. Državno in mednarodno nepriznanje močno vplivata na današnje stanje jezika. Posebni komisiji je bila dodeljena naloga, da preuči resnično stanje jezika. V grobih obrisih komisija v konč­nem poročilu navaja, cla je cornish živ jezik, katerega uporabniki naraščajo, je pa žrtev zatiranja, pomanj­kljivega priznanja in finančne podpore. Čeprav je cor­nish eden najmanj razširjenih jezikov v Evropi, je v zadnjem stoletju doživel pravi preporod. Število oseb, ki se ga uči, stalno narašča. Šolstvo - Rabo cornisha v izobraževanju, bodisi kot predmeta ali kot učnega jezika, ne določa nobeno za­konsko določilo. Cornish se lahko uporablja v pred­metniku, če starši to zahtevajo in/ali če je ravnatelj temu naklonjen. V redkih šolah, kjer je cornish v rabi, je to večinoma v sklopu ekstrakurikularnih dejavnosti. V no­beni šoli ni cornish v rabi kot učni jezik. Na višji stopnji šolanja nobena študijska smer ne predvideva študija cornisha. Izjema je univerza v VValesu, kjer je cornish v rabi kot predmet. Nobenega programa ni, ki bi uradno usposabljal osebje za poučevanje tega jezika. Odraslim so na voljo različni jezikovni tečaji. Za Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MANJŠINSKIH JEZIKIH EVROPSKE UNIJE, 151-170 izobraževanje odraslih skrbijo Odprte univerze. Tudi v tem primeru se cornish ne uporablja kot učni jezik. Gaelci v Veliki Britaniji Gaelščina je indoevropski jezik keltskega izvora, so­roden irščini in jeziku manx. Gaelsko govorečo popu­lacijo lahko zasledimo po vsej Škotski, v večji koncen­traciji pa na otokih Western Isles, Skye in v krajih Lochalsh, Lochaber, Sutherland, Argzll and Bute, Ross in Cromartz in Inverness. Gaelščina je v rabi tudi v mestnih središčih Edinbourgha, Glasgovva in Aberdeena. Gaelščino so na to območje prinesli koloni iz so­sednje Irske v 4. in 5. stoletju pr. n. š. Po 12. st. se je začelo dolgo obdobje prizadevanj za ohranitev jezika in kulturne dediščine pred angleškim vplivom. Konec 18. stoletja se je pod vplivom angleške zatiralne politike in izseljeniških tokov število prebivalcev, ki so govorili gaelščino, znatno znižalo (na 250.000 ali 6% škotskega prebivalstva). O d teh je bila večina gaelskih enojezičnih govorcev. Iz popisa iz leta 1991 izhaja, da danes na Škotskem govori gaelsko 69.510 ljudi. Škotska je del Združenega kraljestva, vendar ima škotski parlament precejšnjo avtonomijo, vključno z zakonodajnimi in izvršilnimi pristojnostmi na področju šolstva, zdravstva, industrije in prevozov. Gaelski jezik ni uradno priznan, ne v Združenem kraljestvu ne na Škotskem. Vlada Združenega kraljestva je nedavno rati­ficirala Listino Sveta Evrope o regionalnih ali manj­šinskih jezikih in se zavzela za uresničevanje 39 od 65 določil v prid gaelskemu jeziku. Šolstvo - Potreba po izobraževanju in šolanju v gaelskem jeziku je bila prvič uradno priznana leta 1918. Tedaj je šolska reforma zakonsko določila, da so oblasti, ki skrbijo za izobraževanje, dolžne skrbeti tudi za možnost učenja v gaelskem jeziku, in sicer na območju, kjer živi gaelsko govoreča populacija. Vendar to ob­močje še ni formalno opredeljeno in zato še ni po­skrbljeno za pouk v gaelskem jeziku. V zadnjih 15 letih je nedvomno naraslo število šol vseh stopenj z gaelskim učnim jezikom. V predšolski vzgoji je na Škotskem v rabi angleški jezik, vendar ob­staja tudi možnost uporabe gaelskega jezika. V osnovni šoli je gaelščina v rabi kot učni jezik in tudi kot predmet. Osnovnih šol z gaelskim učnim jezikom je na Škotskem 60 od skupno 2.345; nekatere so samostojne, druge pa so oddelki šol z angleškim učnim jezikom. Število otok, ki se vpisuje v šole z gaelskim učnim jezikom in ne izhaja iz gaelsko govorečih družin, narašča. Na višjih šolah je gaelščina bodisi učni jezik (ocl leta 1988 dalje) bodisi učni predmet. Tri izmed štirih univerz na Škotskem omogočajo štu­dijski program iz keltskega in gaelskega jezika, vendar je gealščina kot učni jezik v rabi le v redkih primerih. V vseh preostalih študijskih smereh se ne uporablja. Skrb za izobraževanje odraslih je poverjena krajev­nim upravam. Na tem področju pa so dejavne tako zasebne kot javne organizacije in ustanove. Aktivnosti na tem področju naglo naraščajo po ustanovitvi škot­skega ministrstva za podjetnost in vseživljenjsko izobra­ževanje. Gaelski jezik se ne uporablja kot učni jezik, razen v tečajih gaelskega jezika. Iz statističnih podatkov iz leta 1995 izhaja, da se okoli 8.000 oseb letno udeležuje tečajev gaelskega jezika. Irci v Severni Irski Irščina je v rabi v šestih deželah Severne Irske. Iz popisa iz leta 1991 je razvidno, da je v Severni Irski okoli 142.003 ljudi, ki trdijo, da v večji ali manjši meri obvladajo irski jezik, kar pomeni približno 11% celot­nega prebivalstva Severne Irske. Ocl teh obvlada tako govorjeni kot pisni jezik 79.012 ljudi, 45.338 ljudi pa samo govorjenega. Irščina se je na območju Severne Irske ohranila med manjšimi skupnostmi, ki pa so ob ustanovitvi Severne Irske izumrle. Tisti, ki danesSeverni Irski obvladajo irščino, so se naučili tega jezika kot drugega jezika v šoli, na univerzi, na večernih te­čajih. Otroci so se naučili irščine od svojih staršev, za katere irščina ni bila materni jezik. Število angleško go­vorečih družin, katerih otroci obiskujejo šole z irskim učnim jezikom, narašča. O d leta 1921 do leta 1972 je bila na oblasti ulstrska stranka, ki ni bila naklonjena rabi in promociji irskega jezika. O d leta 1972 je Severna Irska pod direktno upravo Westminstra. Irščina nima statusa uradnega je­zika, čeprav je zanjo odobrenih nekaj projektov. An­gleška vlada je sprejela dejstvo, da je irščina za pre­bivalce Severne Irske pomemben del kulturne dediščine. Irski aktivisti si še dalje prizadevajo, da bi vlada zavzela bolj pozitiven odnos do irskega jezika in aktivno pod­prla njegov razvoj. Šolstvo - Šolski sistem v Severni Irski se delno ra­zlikuje od angleškega, delno pa ohranja njegove os­novne značilnosti. Šolstvo je javno, razen zasebnih šol, ki ne dobivajo državnih prispevkov. Pred letom 1921, ko je bila ustanovljena Severna Irska, je spadal irski jezik med izbirne tuje jezike. Danes poučujejo irščino kot predmet samo v manjšem številu šol, pretežno katoliških. Irščino uporabljajo kot učni jezik samo v petih šolah, od katerih so tri deležne dr­žavne podpore, dve pa podpirajo starši in krajevne skupnosti in nista uradno priznani. Večina šol z irskim učnim jezikom spada v kategorijo neodvisnih zasebnih šol in ne dobiva javne podpore; danes so deležne finančne pomoči iz sklada za evropski program miru. Izobraževanje odraslih navadno obsega skupino for­malnih izobraževalnih aktivnosti, namenjenih odrasli publiki. Če je povpraševanje zadostno, je lahko tudi irščina vključena v predmetnik. Vsekakor ima v zvezi z irščino največje zasluge in obseg na področju izobra­ževanja odraslih neformalni prostovoljni sektor. Nata­ Maja MEZGEC: MOŽNOSTI VSEŽIVLJENJSKEGA IZOBRAŽEVANJA V MAN)ŠINSI