MEDVEDJA USLUGA. V novoletni številki TT nas je vzradostil Uroš Istenič z »informacijo« o moderni glasbi. Tako je ta tolikanj nerazumljena in osovražena zvrst glasbe našla pot do src najširših bralcev tega tednika. Odslej bodo tudi najbolj zagrizeni ljubitelji lepega in harmoničnega razumeb, zakaj takšne »disharmonije«, »superstrukture« in »oropanost vsakršnega čustvovanja« v glasbi 20. stoletja. — Na kratko: takšen »revolverski članek« bodisi zaradi namena pisca ali pa zaradi njegove nepoučenosti nujno naredi vtis pamfleta, ne pa dobrodošle informacije.
Pisec skuša predstaviti vsa avantgardna iskanja glasbenikov zgolj kot trenutne, enkratne zablode. O tovrstnih norih poizkusih dandanes seveda ni več nobenega sledu. Zdaj spet lahko uživamo lepo in čisto — »harmonično« glasbo. Pisec je tudi pomešal avtorje, ki so ustvarjali časovno popolnoma ločeno. Glasbeni pojmi, ki jih uporablja, so nabrekli ali pa napačno rabljeni itd. Za zgled nekaj najbolj kričečih primerov:
Ekspresionizem je pustil popolno svobodo umetnikovi fantaziji in se sploh ni oeč oziral na logično zvezo v odnosu med umetnikovo vizijo in realnim svetom (pri nas je tipičen primer Kogojeva opera >Črne maske«.). Ekspresionistična glasba je bila eksaktna kot matematična formula, oropana vsakršnega čustvovanja in občutja. Že nepoznavalcu bo takoj jasno, da je člankar napisal velik nesmisel. Očitno* pa meša serialno glasbeno tehniko z ekspresionizmom.
V nadaljevanju hoče podati le nekaj ekstremnih hotenj... (skladatelji) so se osvobodili od tako imenovane tiranije toničnosti in so pričeli pisati atonalno. Ce bi avtor le malo poznal sodobno glasbo, bi vedel, da danes »atonalno« piše večina skladateljev. Že pri Debussvju se je pričel proces, ki je pripeljal do popolnoma novih teorij (ki so nastale na podlagi ustvarjenih umetnin!), kjer ni seveda nikakršnega govora o umestnosti zanikanja toničnosti ali uporabe ato-nalnosti. Vsaka doba, vsak slog ima svoja pravila (seveda post festum! — to pa je tista nerodnost, da nestrokovnjaki tega kajpak ne razumejo). Zato se nasilnemu natezanju sto let starih teorij na sodobne umetnine lahko samo pomilovalno smehljamo.
Nicolas Slonimsky (in ne Slominskv!) je res v svoji skladbici za otroke (Moj šaljivi balonček) uporabil v finalu efekt, pri katerem pokajo balončki. A če bi člankar poznal to skladbo, bi je pač ne uvrstil med moderno glasbo, ker sodi prej v prejšnje stoletje (ne zaradi pokanja balončkov, ampak zaradi anahronističnega glasbenega jezika). Skladba je bila v Ljubljani že izvajana!
190
Verjetno skrajni korak te vrste so tako imenooani >tonski grozdU (tone clusters) Henryja Comella. Takšen način uporabe tonov v akordnih tvorbah sta uvedla že Debussv in zgodnji Bartok in ne predstavlja danes nič zastrašujočega. Zaradi svoje barvitosti in odmika od funkcionalnosti je takšna obravnava tonske vertikale dobrodošla predvsem impresionistom. Vsekakor ni to nikakršen skrajni korak. Clankar misli verjetno, da je razširjanje teh grozdov (pri igranju z dlanjo ali s celo roko po klaviaturi) doseglo skrajno mejo: danes avantgardisti prištevajo takšne prijeme med vsakdanje pripomočke!
Ko se avtor v zadnjem odstavku poslavlja od vseh teh grozot, nas potolaži, češ saj je to že vse minilo. Sedaj imamo zopet lep red in mir. V skladu s tem primerja Weberna, Schbnberga in druge z Elgarjem in Glazunovom, ki sta sicer živela skoraj sočasno, vendarle sodita v povsem drug svet. O anahronizmu romantike Elgarja in Glazunova dovolj zgovorno pričajo vse redkejše izvedbe njunih del. A ne glede na to: Elgar in Glazunov slej ko prej nista rešitelja glasbe našega časa niti njena tipična predstavnika ali pa celo kažipot za bodočnost.
In še nekaj: verjetno je avtor, ko je pisal o Bertoku. mislil na Bartoka: Bertok je namreč naš znani šahovski mojster.
Ivo  Petrič
191