253
Dopisi.
Iz Istre 1. avg. J. V. — Naj Vam povem, da sem dobil naš novi nemško-slovenski siovnik in da se ga veselim, kakor šolarček šolskega darila, ter občudujem izverstno delo možakov domorodcov; pa se delo mora res prikupiti vsakemu, ki le iskrico domoljubja ima v sercu svojem« — Upamo, da bo po Istri letos dobra letina; žita se je pridelalo se precej in lepega, samo onde okoli morja ga je spomladanska suša stisnila, da je cnmalo zastalo. Grozdja je mnogo in lepega; pokazala se je sem ter tje bolezen na njem, ki se pa zdaj po krepkem dežji zgubuje; zato pa tudi cena starega vina pada. Istrani niso hotli verovati, kaj stori železna cesta;   labko  bi bili  svoje  bolje bele
vina po 20—22 gold. spod (52 verčev), teran pa še dražje, prodajali koj spočela mladega leta, pa niso hotli; na to udre v primorske mesta štajarsko vino in dalmatinsko po morji; grajani so se ga malo po malo privadili; gospoda se je pa stavila na pivo; in tako je domače vino zaostalo, če ga je bilo lih malo, da bi ga zdaj radi dajali po 14—16 gold. samo, ako bi ga kdo hotel kupiti. Po oštarijah je bilo celo zimo in mlado leto naj preje vino po 44 soldov, zdaj se ga dobi že po 20 soldov. Sviloprejke so onim, ki niso imeli svojih murav, škodo napredle mnogim, če lih ne vsem; čudno je, da po selih in po samotnih kmetih so bile zdra-veje kakor v gradih (mestih). Naposled jih Lahi nikakor niso hotli kupovati, ki so se zgojile v Paziuu; Boljuncom pa so jih najbolje, še precej čez tri goldinarje, plačevali. — Ljudstvo je pri vsem, da je mnogim ter mnogim za živež terdo šlo, zdravo ostalo, da maloktero leto tako.
Iz Zagreba 1. avgusta. K. Ž. — Zadnjikrat sem bil pošto zamudil, zato bo pa moj današnji dopis večji. 26. julija se je šolsko leto na tukajšni gimnazij slovesno sklenilo. Kakor navadno se je zbrala šolska mladež po zveršeni službi Božji v gimnazijski sobani, da prejme darila in sve-dočbe svoje marljivosti. Mnogo najodličnije gospode, med njo pervaki horvaške literature, je poveličevalo slovesnost. Predsedoval in darila delil je novi naš dvorski svetovavec Robido Zagorski. Slovesnost se je začela z dvema horvat-skima govoroma iz Mažuranovič-eve Cengič-Age, izverstno govorjenima od dijakov Robido-ta in Pavič-a. H konca so se še tiste dobrovoljne darila razpartile, ki so bile po tukajšnem odvetniku Koporčič-u zbrane za one dijake, kteri so v horvaškem jeziku z odliko napredovali. Nabralo se je bilo 72 goldinarjev. Z veseljem povem, da je z drugim darom podarjen bil naš rojak Matija Kožar iz Ribnice, drugač je pa bil pervi v osmem razredu. Kakor nam program kaže, bilo je konec šolskega leta 309 dijakov na gimnazii (trije manj kakor lani), med njimi kakih 20 Slo-veiicov. Sostavka sta dva v programu, namreč od Anton: Mažuranič-a: „0 važnosti accenta hervatskoga za historiu Slavjanah" in od Med. dra. Tkalca: „0 predavanju botanike". — Drugi dan 27. avgusta bil je „izpitni koncert pitomacah zagrebačkoga glasbenoga društva". Tudi pri ti priliki moram z veseljem povedati, da se je naš rojak osmo-šolec Mogolič Novo meščan proslavil. Popeval je v basa Vukotinovičevo od Lisinskega zloženo „Momak od oka". Stoteri „živio"-klici so zadostno spričevali izverstno prepevanje pesmi. — 28. avgusta je bil konec šolskega leta na realki. Učencov bilo je 129. V programu sta sledeča dva sostavka: „Betrachtungen uber die geistige Ent-vvickelung der Siidsla ven", spisal P. Zoričic in „Upliv svjetla na bilinstvo" spisao Torbar. Per parentesin et clau-datur Vam še to povem, da sem čul, da pride tukajšni gimnazijski ravnatelj za drugo šolsko leto za ravnatelja v Celje; o njegovem namestniku se še nič ne ve. — Na večer 28. bila je muzika, tudi jaz sem bil zraven; radovednost me je gnala, ker sem že popoldan slišal: „Nočes če niešta biti". S še dvema rojakoma pričakavam muzike na ban Jelačičevem tergu. Muzika pride in ž njo ljudstvo, — al na ban Jelačičevem tergu se loči ljudstvo od muzike in se ustavi tako, da je bauda skor osamljena dalje do kasarne šla. Proti navadi drugih večerov se je vse tiho za-deržavalo. Tako je vse mirno in tiho stalo kakošne majhne pol ure. Naenkrat se zasliši iz najbolj gostega kupa glas: ?3Napried!tt Vse se uzdigne in oberne v „dugu ulicu". Sedaj je šlo od ust do ust: „Na groblje!" 29. avgusta 1845 je namreč vsled domačih spertij edenajst Horvatov na tergu sv. Marka kri prelilo, in tem žertvam domoljubja bilo je to slavljenje namenjeno. Ko pride množica na „kipni trg", se že vidijo prižgane baklje. Pred množico so se nesle tri zastave: ena černa z ilirskim gerbom, dve pa trobojne, namreč horvaška in madjarska, in dalje je šlo na sv. jurjevsko groblje. Najodličnije osebe so bile med ljudstvom. Na groblje
254
pridši obklopijo baklaši čemi že razsvetljeni spominek. Naj-pervo položes tribojnimi traki zvezan venec na spominka spa-vajočemu levu na grive, zasade zastave pred spominek in zapojejo: ?)Piač domovine", da je vse pričujoče groza in nadusenost obvzela. Ljudje so pa zares pri bledem svita bakelj nekaj tako posebno slovesnega imeli v obrazu, kar ie nikoli poprej zapazil nisem. Popevale so se kakošne tri ali štiri pesme. Nazadnje napravijo iz bakelj na vsaki strani spominka gromado, da se je ogenj daleč v posavje svetil; še trikrat je zadonel glas „Slava pokojnim!" in zverseno je bilo vse. Vse to je mene in moja dva rojaka tako dir-nulo, da smo vsi trije celo dolgo pot do doma šli zamišljeni vsak v svoje misli, skor brez razgovarjanja. Hvaliti se mora dostojno zaderžanje ljudstva. Vse je bilo v redu. Ker je letos 29. julija nedelja bila, so se letne službene zadušnice na 30. odložile. V sred cerkve sv. Marka je bil mertvaški oder postavljen, okinčan s horvaškimi in »ladjarskimi tribojnimi zastavami. Okoli odra je stalo več mladičev s surkami, fesi in sabljami; cerkev je bila do ter-dega polna.
Iz Pejkina na Tominskem 30. jul. — Lepe pridelke je nam obetala letošnja letina, akoravno je bila zimska setev nekoliko pozebla. Sadje je bilo kaj lepo obsuto; so-čivje je kaj ponosno stalo, tako, da ljudje so bili že skoraj pozabili svoje uboštvo glede na nove pridelke, po kterih smo jako hrepeneli. Al danes je vsa okolica z belo odejo nemile toče pokrita — ob dveh popolnoči ustane strašna nevihta — toča pada ko oreh debela; pokončala nam je skorej vse pridelke, razun reži, ki smo jo bili poprej poželi. Bog daj, da bi saj drugod dobra letina bila!                  Kmet.
Iz Cerknice 1. avg. & — Hvala Bogu, letos bomo vendar več in boljega žita naželi, kakor smo ga bili lani. Ako se še krompir dobro ponese, ne bo nas več tako terla huda lakota, kakor nas je minulo leto. Ker je pa pretekle dni tako hudo deževalo, smo se toliko bolj bali za živinsko klajo. Kar je bilo sena pokošenega po senožetih, ga nismo mogli domii spraviti, in ko bi bili še par dni taki nalivi, bi se nam bilo jezero zalilo, in tisuč in tisuč centov sena bi nam bilo ostalo za letos pod vodo. Kaj bi bili počeli potem z ubogo živinico, kar je še imamo in nismo bili prisiljeni to leto prodati jo, da smo si živeža kupili ali pa davke plačali? Ali se bo vendar kdaj kaj storilo za osušenje našega jezera? Koliko plodnih njiv in cvetečih travnikov bi lahko bilo ondi, kjer raste zdaj samo bičje in malovredno terstje! Res, da naša dežela bi zgubila s tem osušenjem čudovito naturno prikazen in marsikter radoveden popotnik bi potem odletel; al kaj nam koristijo naturne prikazni in radovedni popotniki, če pa mi pomanjkanje terpimo, ko bi lahko na terdnem stali. Jezerski župan, mož, ki je z jezerom popolnoma znan, je popisal natanko naturo jezera, njegove požiravnike, pritoke in odtoke na prošnjo gosp. okrajnega poglavarja, in je bil podal ta spis gosposki v Planino že ob novem letu. Drage „No-vicc", ki se poganjate na vse strani za prid naše ljube domovine, prosite slavno okrajno gosposko v Planini**) za prepis tistega spisa in natisnite ga potem, da se obernejo tudi druzih oči na to tako imenitno in potrebno delo! — Pri županih smo mi Cerkljani kaj nesrečni. Od leta 1852 so nam že trije umerli. Ker so odstopili zdaj tudi vsi drugi svetovavci in odborniki, bomo dobili v kratkem novo, mlajše županstvo. Koliko bi se lahko storilo za olepšanje našega velicega terga, ki šteje 240 hiš, to toliko bolj zdaj, ker se sliši, da bo po novi politični vredbi prenesen sedež okrajne gosposke v Cerknico;   koliko hiš bi se lahko ometalo in
*) Ker nam je veliko na tem ležeče, da bi popis zvedenega moža mogli kmali občinstvu v prevdarek dati in tako morebiti sprožiti za blagostan Notranjskega toliko potrebno delo, prosimo slavno okrajno gosposko v Planini prav lepo, naj nam blagovoli v kratkem poslati omenjeni spis, kterega že željno pričakujemo.                                                                            Vred.
pobelilo, razterganih opažev in streh popravilo, gnojnišč spred hiš spravilo, kamor gredo, koliko ulic lahko poravnalo in posulo itd.! Zdaj je pa naš terg, izvzemši nekaj prav lepih hiš, skorej v takem stanu, kakor kaka revna kmetiška vas v hribovji. Najbolj pa potrebujemo dobre šterne. Pomislite, vso vodo, tudi za pijačo, imamo v edinem potoka! Potok žene nad 20 žag in mlinov, v njem se napaja vsa naša živina, v njem perejo vse nase perice, v njem spirajo strojarji svoje kože, barvarji svoje platna, v njem se mora kopati poletinski čas vsak, kdor hoče čeden biti ali se ohladiti, va-nj se steka vsa druga nesnaga, in to vodo imamo tudi za kuho in pijačo! Ali ne potrebujemo tedaj saj ene občinske šterne? Da se lahko pride do dobre pitne vode, je pokazala mlada vdova, pridna gospodinja, mati Ana Ser kov a, ki je vredna zato, da jo „Novice" očitno pohvalijo. Ona je kopala na svojem dvorišča na lastne stroške šterno lansko leto, in ima v njej prav merzlo in pitno vodo. Kar je storila ena sama žena, to stori lahko tudi cela soseska, če jo je le prava volja. Ako bi kdo ugovarjal, da svet pod Cerknico ni tak, da bi se prišlo do vode, tega overže poprej omenjena šterna in bližnja visoka stu-denčnata Slivnica. In če bi bil tudi tak ugovor resničen, naj bi se pa kopala perva soseskina šterna na takem kraji, da bi se saj iz potoka voda va-njo po podzemeljskem grabna speljala skozi pesek in druge vodočistivne reči, če bi se res ne moglo priti do kacega studenca. Stokrat bolja bi bila taka očišena in pod zemljo ohlajena potočnica, kakor nezdrava, nagnjusna, nesnažna in gorka mlakuža.
Iz bistriške doline na Notranjskem 2. avgusta. F. G. — Veselo novico, ki so jo „Novicea v poslednjem listu iz Ter no vega na znanje dale, radosten poterdim tudi jez skozi in skozi. Čudili so se častiti bravci gotovo nad obilnim svilnim pridelkom, še bolj pa, vem, da nad visoko ceno kokonov. In vendar je taka. Kakor je že znano, je na Laškem prišla bolezen med svilode (zidne červiče) tako, da ne morejo iz domačega semena več kokonov izrejati, ker jim červi čemi postanejo kakor pri nas krompir, in poginejo. Da bi si tedaj spet lepih in zdravih kokonov priredili, si morajo semena iz krajev dobiti, kjer še ni take bolezni. Zato so letos Lahi pri nas vse kokone za seme pokupili in jih tako drago plačali, ker se je vlani tukaj kupljeno seme na Laškem prav dobro obneslo. To je tukajšne prebivavce tako unelo za svilorejo, da bojo prihodnje leto veliko murb posadili. Krajnci, sezimo vsi po tem lepem dobička, ker imamo dosti in prav pripravne zemlje zato!
Iz notranjske Bistrice  3. avg. — Mnogo nemških časnikov je raztrobilo iz „Presse" prepisano  novico,  da so v Ternovem na Notranjskem neko vdovo po nasvetu neumne babice živo sožgali. Tudi naše „Novicea so iz dobrega namena,  da bi bolnike na  kmetih posvarile,   to prigodbo naznanile ter svetovale, naj se tako neumna babica mazačinja za nekoliko   časa v razbeljeno  peč  posadi.    Mi pa rečemo, ker je dokazano,  da je babica, ktero dopisnik misli, pri ti reči popolnoma nedolžna, naj bi se dopisniku iz Ternovega v „Presse" to storilo, kar so „Novice" babici nasvetovale. — Ta prigodba se je tako pripetila: Prišla je omenjena vdova bolehna na premembo  zraka  v Ternovo   k svoji sestri.    In ker je na kmetih sploh ta neumna vera,  da je dobro, ako   vodeničnega   človeka   v  gorko   peč   posadijo,  je  tudi ona terjala, naj jo v mlačno peč za nekoliko sekund denejo. Hišni ljudje so  res tako nespametni bili,  da so jo ubogali. Revna  starka  si je  noge   opekla,   al ne,   kakor  dopisnik pravi, da od nog do glave.    Babica je po spričbi sestre in rajnke vdove popolnoma nedolžna in je takrat, ko se je to zgodilo,   še blizo  ni bilo.    Tudi ni žena zavolj teh opeklin uraerla; umerla je za vodenico in bi bila k večemu morebiti še par dni živela,  če bi ji se ne bilo to zgodilo.    Prosimo tedaj gosp. 55Presse"-dopisnika, naj dragic,  ko kaj dopisovati hoče, reč bolj natanko pozve;   če mu je pa znana, naj jo razglasi   kakor  se je pripetila  in naj ne dela „vola
255
iz muhe". — Letina pri nas kjže prav dobro; več let ni polje tako lepo bilo, kakor ravno letos. Dobrega se moremo nadjati, ako nam Bog kaj lepih vremen pošlje. Zares treba nam je pa lepega vremena, ker več kakor dva tedna skorej neprenehoma tadi pri nas dežuje, da ljudem ni mogoče ne žeti in požetega ne pod streho spraviti. Krompir je dosedaj lep in zdrav; Bog nam ga ohrani, ker on in tureica sta tukajšnemu kmetu poglaviten živež. Tudi sadja bo po ne-kterih krajih obilo. — Naznanujem vam, ljube „Novicea da tudi po naših krajih živi mnogo domoljubov, kteri z besedo in z djanjem narodnost podpirajo. Vedno po domače govorijo in prebiraje z veseljem domače spise, radi kupujejo slovenske bukve in časnike. Vendar se tudi nam, žalibog, ne manjka takih ljudi, kteri imajo domorodce za nekake pošasti, sovražne domovini in vladi, čeravno dobro vejo, da so domorodci tudi pravi prijatli vlade, oni pa poptujče-vavci naroda so sovražniki njeni največji. Saj je sedaj očitno, kam ste jo poptujčevavci s svojimi namerami zavo-zili!   Z Bogom!                                     Jože B., posestnik.
V Vogljah blizo Kranja 28. julija. J. B. — Naj „Novicamu povem nekaj, kar ne slišijo vsaki dan in ee le redko kje vidi.*) Naša cerkev, zidana leta 1750, je bila pretesna za današnji čas; premišljevali smo, kako da bi jo mogli razširiti, pa nič nismo izmislili; potem vprašamo umetnega mojstra Matevža Meved-a, tisto bistro glavo, ki Vam je v Ljubljani v veliki cerkvi kuplo naredila, in on nam reče, da se cerkev prav lahko razširi na to vižo, da se turn pod koplje tako, da se ga za 5 sežnjev (klafter) spodej ven vzame, za 4 sežnje pa ga zgorej (v luftu) ostane, — in lejte, zadnji zid je ostal, 3 plati pa so šle ven, in delo se je prav dobro odneslo. Bili smo v velikem strahu, ko je stari turu (ie leta 1609 zidan) na puntih stal; noč in dan smo se bali, da bi ne padel — al umni mojster nas je tolažil, naj se ne bojimo, in hvala Bogu in čast mojstru! brez vse nesreče smo razširili cerkev, kakor smo želeli, na to čudno vižo. — Zdaj pa še nekaj. Tudi naš turn, ki je bil tako ozek, da so se pred vsi zvonovi kresali, smo razširili tako, da se zdaj noben zvon zvona ne dotakne. To pa nam je naredil neki prebrisan človek iz O selce v poljanski dolini, z imenom Gašper, ki nam je nove tramove pa nove jarme tako dobro napravil, da ni mogoče bolje. Kjer imate zvonove z lepim glasom, pa nič ubrane (uštimane), dajte se jih po tem človeku „uštimatiu in porok sem vam, da bote Veseli. — Letina je pri nas srednja; kozolci so dosti polni; da bi se le tudi kaj prida namlatilo! Tudi proso, krompir in fižol dobro obeta. H koncu še eno skušnjo: Kadar je terda zima, rež tim bolje obrodi (porata), čim preje se sneg potrese.   To smo zvedili letos pri nas.
Iz Ljubljane. Mestni odbor je v poslednji skupščini sklenil sledeče reči: Družbica mestnjanov je prosila mestno županijo, naj ji dovoli napraviti berv čez Ljubljanico od šivarskih ulic do teatra. Ker mestu ne bo ta naprava celo nobenih stroškov prizadjala, pa tudi prihodnje popravljanje ne, je dovolil odbor — zoper dva protiglasova — prošnjo proti temu, da družba zagotovi stroške popravljanja z vloženimi 1000 gold. Hude vojske o zadevah tega spodaj lesenega zgorej pa železnega mostiča, ki je bila več časa poprej v ;,Laibachercia kakor da bi bilo šlo za „Seyn oder Nichtseyn" ljubljanskega mesta, je tedaj zdaj konec „und AVaffenstillstand ist geschlossen zvvischen dem Kund-schaftsplatzel und dem Schneidergassel". —• Sklenjeno je dalje bilo v ravno tem zboru, da tudi čevljarski most, ki že zlo hira, se mora nov napraviti, in da se v ta namen berž razpišete tudi po uuanjih časnikih darili po 200 gold. in 100 gold., kdor napravi najsposobniši obris novega mosta. — Tretji sklep je bil, se resno potegniti za napravo višje
*) Tudi nam se je ta novica zlo čudna zdela; pa zvedili smo tudi od druge strani, da je čista resnica.                             Vred.
realne šole in brez pomude ministerstvo prositi, naj dovoli, da kakor na Koroškem tako tudi na Kranjskem realna šola ne bo samo naloga ljubljanskega mesta, ampak cele dežele, ker ne samo ljubljanskim sinom, lemuč vsem cele dežele je v prid. — V tem zboru je g. mestni predstojnik še povedal, da bo Riedinger gazno svečavo prihodnjo spomlad gotovo delati začel in jo dodelal o sv. Mihelu 1861. Kaj ne, da je to dokaj važnih sklepov bilo? Da bi se le vsi tudi spolnili! — Popolnoma zaostalo oklicovanje cesarskih postav v različnih jezikih našega cesarstva se je, kakor iz nekterih slovenskih „prestava vidimo, poslednji čas vendar spet nekako začelo. Le resnica je, kar celo „Frankfurter Journal" v svojem listu od 27. julija po „Wanderer-jua pravi, da ravno zdaj, ko se deželnim jezikom na Ogerskem, Horvaškem in menda tudi v vseh drugih deželah avstrijanskega cesarstva večja veljava v cesarskih kancelijah daje (na Slovenskem še ni od tega ne duha ne sluha!) je oklicovanje postav v različnih jezikih že zatega voljo živa potreba, da jih uradniki dobijo v dobrih prestavah za svoje kancelijske pisave v roke, ki se ne bojo dale dolgo več odlašati, kadar bo ravnopravnost resnica postala vsacemu narodu, tedaj tudi slovenskemu.