
PRIČE

ali

slučaji, ki niso slučaji.

- —- »-<0 — (_A  -\—0>-»

Po dr. Kellerju z dovoljenjem poslovenil

J. B.

II« zvezek.

LJUBLJANA, 1887.

Založil in prodaja Dragotin Hribar, na Bregu št. 10.

, i \  (j o *

/C- "T. '°M> . ^

dovoljenjem msoikoiastitega knezoškofijstva
ljubljanskega.

IvTnogobrojna priznanja došla nam iz vseh

pokrajin naše očetnjave, od štajarskih in koro¬
ških planin pa do šumeče Adrije so nam pač
živ dokaz, da smo z izdajo „Prič Božjega
bitja"  pravo pogodili. Prav to dalo nam je
povod nadaljevati pričeto delo in tako prire¬
diti pobožnim Slovencem zabavno in spodbudno
berilo, kterega smo v tej smeri dosedaj občut¬
ljivo pogrešali.

Upamo, da II. zvezek bode ravno tako
dobro, če ne še bolje, došel ker je njegova
vsebina v najtesneji zvezi s stanom, ki ga naš
narod najbolj čisla — z duhovščino. Ponižni
Slovenec še ni tako spriden, da bi v duhovniku
ne videl namestnika božjega in prav v tem
zvezku našel bo obilno pretresljivih izgledov,
kako se godi po širnem svetu tistim, ki duhovne
zaničujejo.

l *

Res ne vemo, kako bi se mogel v pošteni
kmetski hiši dolgočasen zimski večer bolje po¬
rabiti, kakor če ta ali oni vzame v roko dobro
knjigo, ktero na glas bere, drugi ga pa po¬
slušajo. Korist takega berila, kakor so „Priče
Božjega  b i t j a“ je brez ugovora na vse strani
večja, kakor pripovedovanje praznih povesti o
razbojnikih, zakletih gradovih itd., ki nimajo
najmanjšega jedra. Zato si bo vsak, kdor to
delo razširja, bodi si z berilom ali knjige same
pridobil veliko zasluženje v nravnem in ver¬
skem oziru pri našem narodu.

Založnik.

I. Ne zaničuj duhovščine.

1. Osoda preganjalcev sv. stola.

p

k^esar Napoleon I. vsedel se je na fran¬
coski prestol kot rešitelj narodov in varuh sv. očeta.
Srečen je bil, dokler ni preganjal papeža. Konečno
ga je pripravil celo ob njegovo posvetno vladar-
stvo. Tedaj je bil pa tudi Napoleon na vrhuncu
svoje slave. Ni bilo dolgo na to in mož je sam
zgubil prestol in krono. Da še več! Še celo v pre¬
gnanstvu je umeri na otoku sv. Helene.

Napoleon III. pride na francoski prestol. Tudi
on je bil tedaj nekak rešitelj narodov in branitelj
sv. stola. Srečen je bil, dokler se ni nad papežem
pregrešil. Prav tistega dne, kedarje papeža izročil
laškemu kralju Viktorju Emanuelu, prav tistega dne,
ko je v Rimu spravil francosko zastavo, priborili
so Prusi pri Saarbriicknu prvo zmago, Napolen je
na to bitko za bitko zgubil, zgubil je tudi prestol
in krono — in je tudi v pregnanstvu umeri.

Poglejmo še nekoliko naprej: Napoleon I. imel
je sina, ki naj bi bil Napoleon II. postal. Veliki

6

grehi očetovi spravili so celo sina v nesrečo. Na¬
poleon II. ni prišel nikdar na prestol, temveč je
jako mlad na ptujem umrl — na Dunaji namreč.

Tudi Napoleon III. je imel sina, ki bi mu bil
imel slediti na prestol kot Napoleon IV. Toda
očetov greh spodmaknil mu ga je bil. Napoleon IV.
tudi ni nikdar vladal. Na Angleškem je v pregnan¬
stvu živel in v cvetu svojega življenja izdihnil je
svojo dušo v vroči Afriki. Culukafri so ga razme¬
sarili.

Vidite, štirje Napoleoni umrli so na ptuji
zemlji v prognanstvu! — Dva med njimi spozabila
sta se nad Kristusovim namestnikom, sta ga silno
žalila in — prišla sta ob prestol in cesarstvo, in
še njuna sinova čutila sta prekletstvo očetovih pre¬
greh; nista nikdar prišla na prestol in sta v ptuji
zemlji umrla.

2. Sovražniki sv. očeta nimajo sreče.

Dne 17. aprila 1885 umrl je v Parizu pisatelj
Edmund About, žid, od nog do glave. Spisal je
svoje dni glasovito brošuro: „Rimsko vprašanje' 1
na ukaz Napoleona III. proti papežu Piju IX. Na¬
poleon ga je prav nalaš poslal v Rim, da bi se pod¬
učil o ondašnjih razmerah, da bi javno mnenje
za omenjeno brošurico pridobil in bi zarotnike
pripravil na bodoče oropanje sv. očeta.

Študije, kar jih je za izdajo svoje brošurice
potreboval, so bile kmalo dognane. Da je knji-
žuro s tvarino napolnil, postavil si je posamične

7

prigodke, kakoršnih se nikjer ne manjka, kakor
za stebrovje kviško. Le-to je potem opletel z
lažmi in zvijačami, kar mu je domišljija le do¬
puščala, samo da bi bil dokazal da je papeževo
gospodarstvo nezmožno za vladanje. Pač pa bi
bili liberalci za to, kakor nalašč, kajti vstanovili
bi takoj srečo in blagor prebivalstvu in pa javna
nravnost bi zdatno pridobila. „Rimsko  vpra-.
šanje“  zbudilo je po Evropi splošno pozornost.
Liberalci so pisali, da je to prašanje vredno Volte-
rovega peresa. V Bruselju so ga tiskali. V Turinu
so ga izdali v laški prestavi. Na ta način dal je
Napoleon III. prvi povod, da so papežu pobrali
svetovno kraljestvo. Posledice tega so znane, so
na veliko škodo krščanstva in bodo še. Edmund
About sam je pa umeri od celega sveta zapuščen
v velikih skrbeh, kako se bo iztekla pravda, v
ktero se je bil s časnikom „Siecle“ zapletel. Ko
se je prepričal, da sovražniki sv. očeta nimajo
sreče, počilo mu je srce. About je tudi cesarja
Napoleona izdal, ta pa rimskega svojega dobrot¬
nika — sv. očeta. Zato se mu je pa tudi cesar¬
stvo podrlo —• pri Sedanu.

3. Članek o papeževi nezmotljivosti.

Ko so se zmagepijani Prusi vračali iz prusko-
francoskega boja domu, napravljali so jim po mestih
velikanske bakljade in razsvitljave. Ko je bila ba-
kljada pri kraji, zmetale so se plamenice navadno
tu ali tam na gromado, da so skupno zgorele.

8

K gromadi pristopi eleganten gospod, ki se je že
dolgo duhovnom grozil, da bi jih kar od kraja
obesiti dal, seže v žep, od koder izvleče sostavek
o papeževi nezmotljivosti  in ga vrže z
velikim patosom v ogenj. Čez malo tednov na to
je mladi mož že umrl, stari papež Pij IX. je pa
še dolgo po tem živel. Ali je bil to slučaj ali
kazen?

4. Jakobinska kapa.

Razposajen Mlado-Rimljan hotel je papeževi
slohi v pričo mnogobrojne množice rudečo jakobinsko
kapo na glavo dejati. Vže je jel plezati gori po
slohi in v trenutku, ko se je oprijel za eno roko,
se ta, odlomi in s predrznežem vred na tla pade.
Nogo si je zlomil za svojo predrznost.

5. Zasramovanje sv. očeta.

Leta 1863 je bilo predpustom, ko nekterim
prav zagrizenim Lahom v Perugiji na misel pride,
da bi zasramovaje predstavljali papeža, kardinale
v avdijenci sprejemajočega,. Na velikem trgu so si
za to prostor odbrali. Nastopi so bili vsi drug za
drugim sama bogokletna dejanja, prvo hujši memo
druzega. Po dokončani igri odlože krinke in gredo
domu. Tudi predstavljevalec sv. očeta odpravi se
domu. Komaj je stopil čez prag domače hiše, ga,
vže zadene mrtvud in: „pošljite mi po gospoda!“

zvrnil se je mrtev na zemljo. Takoj so mu hiteli
po duhovnika, toda ko je ta prišel, je našel že
mrzlega.

6 . Drugi izgled.

Tudi v Pesari zmislijo si leta 1863, prvo
postno nedeljo na javnem trgu komedijo, s ktero
so zasramovali sv. očeta in sv. vero. Komedija je
bila še veliko bolj razžaljiva kakor ona iz Perugije.
Neki Balducci igral je ulogo papeževo, ter se ni
prav nič bal najčastitljivejo in Bogu posvečeno
osebo sv. očeta kar najgrje zasramovati. Ko se pa
ta Balducci domu poda, čuti, kako ga slabosti ob¬
hajajo. Hitro pošljejo po bližnjega zdravnika. Ta
pravi, da ni nič hudega. Toda komaj je zdravnik
hišo zapustil, je Balducci že umrl. Stopil je nespo-
korjen in nepripravljen pred večnega sodnika, čegar
namestnika je nedavno poprej zasmehoval.

7. Roka in noga.

Nedaleč od Napolja je naselbina Rezina po
imenu. Tolpa mladih ljudi si je nekdaj s tem dolg¬
čas preganjala, da je prav vrlo čez papeža zabav¬
ljala. Posebno je bil pa eden hud na sv. očeta. V
svoji jezi dvignil je nogo in vskliknil: „Oj, ko bi
ga s to-le nogo mogel suniti!" Na to dvigne roko
in pravi: „S to-le roko bi ga hotel oklofutati."
Toda komaj je izgovoril, je začel grozno vpiti in

10

se je takoj na to na tla zgrudil. Zadel ga je kap.
Tekli so po župnika. Ta je prišel, če tudi ni nič
opravil, kajti nesrečnik je zgubil vso zavednost.
Drugi mladenči to videti, popadajo pred župnikom
na kolena in ga prosijo naj jih spove. Bolnika so
prenesli v bolnico v Napol), kjer so mu zdravniki
rešili življenje. Roka in noga sta se mu pa sušiti
jeli in nič več ju ni mogel rabiti.

8. Papežev blagoslov.

Plemenit, pa brezbožen mladeneč, Nemec po
rodu prišel je v Rim, kjer si je mislil svoje osla¬
belo telo na gorkem laškem solncu ogreti. Nekega
dne je bil navzoč, ko je sv. oče ljudem ravno sveti
blagoslov dajal, ter je rekel svojemu tovarišu. „No;
sedaj sem pa blagoslovljen! To se hitro zgodi, toda
zagotovim vas* da zarad tega nisem prav nič na
boljem“. Blagoslov je le tistim na korist, ki ga
hočejo sprejeti 1 ', zavrne ga resnobno star Rimljan.

„Kaj pa, če ga kdo, kakor jaz ne mara, če
nanj ne vrjame? 11  „Potem tudi lahko škoduje, od¬
vrne Lah. In res, glejte, že v tistem trenutku jelo
se je nemškemu mladenču mešati. Zblaznil je.

9. Kaznovan zasramovalec.

Bivši vojak pripoveduje iz poslednje prusko-
francoske vojske sledečo dogodbo. „Leta 1870 sta i
smo si s Francozi nasproti. Moj prvi višji je bil
podčastnik, recimo mu Janez; tega nobena reč ni

11

bolje veselila, kakor na vso moč zabavljati čez
njegovo svetost Pija IX. Tisti Janez je imel tudi
nekaj pesniške žile in pa tudi nekaj latinščine se
je bil svoje dni naučil. Prizadeval si je toraj na
vso moč, da bi zverižil zasramovalno pesem na
papeža, ktero je potem po gostilnah bral; ljudje
so se mu pa smejali. Prav posrečiti se mu pa
vendar-le ni hotelo; posebno med vojaki, če tudi
so bili večinoma protestantje, jih je bilo jako malo,
ki bi bili njegovo surovost občudovali. On se pa
ni zmenil za to in je svoje burke naprej vganjal.
Bilo je v nedeljo 16. aprila 1871 in stali smo nekaj
milj pred Parizom. Janez se je že zopet iz Pija
norčeval. Ker mu je pa tudi sedaj smejalcev manj¬
kalo, kar ga je jelo nekoliko dražiti, nas je po¬
klical z zapovedovalnim glasom okoli sebe, češ,
sedaj bodete videli, kako da papeževi vojaki nje¬
govi svetosti čast skazujejo. „Že zopet Pij!“ pravi
nekdo nevoljno. Janez vzame svojo puško ter jo
na bajonet v zemljo zasadi, da je kopito kviško
štrlelo. Na to poklekne pred puško, jo z desno roko
objame z levico se pa nosu dotakne in prav po
otroški navadi osle in jezik pokaže. Mi naj bi se
bili tej surovosti smejali, pa se nismo. Jaz se ni¬
sem mogel več zdržavati, za to sem pa rekel;
„Gospod podčastnik, to, kar ste nam pokazali, ni
bilo ne službeno in ne vojaško!“ On je postal ves
divji in zakriči: „No, kako da ne? Meni se zdi, da
ste vi tudi eden tistih katoliških tepcev, ki na pa¬
peža verujejo P Meni je kri zavrela in najrajše bi
mu bil ušesa potrgal; toda brzdati sem se moral
glede na veliko kazen, ki bi me bila sicer zadela,

12

če  bi se bil ob vojnem času spozabil nad svojim
višjim. Za to sem mn pa samo rekel, da se po
mojih mislih predpostavljenemu prav nič ne spo¬
dobi v vojnem času čez vero in papeža zabavljati.
„No vašo „gofljo“  bom že tudi še zamašil!“ za¬
grozi se mi podčastnik in mi nameri, da bi me
udaril. Jaz sem šel pa proč, zmanoj vred pa tudi
mnogo vojakov. Ko smo odšli, rekel je marsikdo,
da bo podčastnika Janeza za njegovo zabavljanje
na vsak način božja kazen zadela. Popoludne je bilo
vse mirno. Zvečer ob 10 počila je pa v našem
obližji puška. Tjekaj smo hiteli in podčastnika
Janeza našli smo v krvi ležečega, Sam se je
končal. Zdravniki so ga sicer proglasih, da se
mu je v poslednjem trenutku zmešalo (!), kar mu
je toliko koristilo, da je dobil časten vojaški sprevod,
kakoršnega bi samomorilec ne bil imel. Dogodba
ta je vseskozi resnična in naj bo v svarilen izgled
vsem tistim, ki se nad papežem pregreše.

10. Ne tepi duhovna.

Sledečo vse skozi resnično dogodbo spričal
Vam bo še marsikdo naših Gorenjcev. Dogodila se
je pred nekaj desetletji na Visokem. Sedanji severo-
amerikanski misijonar Janez Čebul, po domače Vir-
šekov gospod iz Velesovega služboval je nekaj časa
pred svojim odhodom za misijonarja, v Kranji za
kaplana. V tistem času mu zboli mati. Gospod
Janez podnevu ni imel časa domu hoditi, toraj je
porabil v to, kolikor se je dalo večer in noč. Od

13

Kranja pa do Velesovega, kjer je mati ležela, ste
dobri dve uri hoda in te je skrbni sin večkrat po¬
noči premeril sem in tje. Neko noč napadejo ga
na Visokem pijani fantje in ga pretepo. Duhovnik
se jim zagrozi za to divjaštvo z božjo kaznijo, ktera
ni dolgo izostala. Še tistega leta nastal je ogenj
v vasi, kako, — nihče ne vč. Silen je bil pa tako,
da je bila h krati vsa vas v ognji in nihče ni
nič rešiti mogel. Še celo zvonik in cerkev sta zgo¬
rela. Neka ženska je hitela v shrambo po dežo
masla,‘‘ da bi ga bila rešila. Ni še stopila venkaj
z njim, kar se potegne za njo plamen in se okoli
deže oblizne. Stran jo je morala vreči, če ni hotela
sama zgoreti. Le vprašajte, kogar Vam drago iz
Šenčurske župnije, vsak, kdor o tem groznem po¬
žaru kaj ve, rekel Vam bo, daje Bog Visoko menda
za-to z ognjem pokončal, ker so ondi fantje Virše-
kovega gospoda pretepli. To resnično prigodbo so
mi večkrat moja mati povedali in vselej pristavili,
da duhovna nesme nihče vdariti.

11. Ne norčuj se iz duhovnikov.

Na Westfalskem sedeli so nekega večera v
mestu N. krčmar, zdravnik in neki lesni trgovec
skupaj v gostilni in so vero čez zobe vlekli. Prva
dva sta, bila krščena katolika, poslednji pa je bil
luteranec. Če prav po veri različni, bili šo si bratje
v tem. da so ji bili vsi sovražni. Imeli so pred
saboj časnik, kjer je stalo, da ima papež v Rimu
velik tur, ki ga hudo boli. Lesni trgovec dvigne

14

svojo čašo in pravi: „Na zdravje papeževega tura
v Rimu!“ Gromovit smeh in žvenket kozarcev je
bil odgovor na to napitnico. Ne dolgo na to zbolel
je lesni trgovec in umrl. Če tudi je bil silno krepak
in mlad, je moral vendar le umreti. Tur se mu je
na hrbtu naredil in ga je spravil. Čez pol leta na¬
redi se krčmarju tak tur, ki ga je tudi pod zemljo
spravil. Posledni je prišel na vrsto doktor. Kdo ve,
kaj si je mož mislil, ko je tudi sam tur na hrbtu
začutil? Preden je zapustil ta svet. poslal je po
duhovnika, da se je z Bogom spravil. Nad vsemi
tremi je Bog jasno dokazal, da zvesto čuva nad
svojimi maziljenci. Vsi trije so že zdavnej bili prah
in pepel, papež v Rimu, slavni Pij. IX. je pa še
dolgo na to živel. Njega tur ni pod zemljo spravil,
če prav je bil v primeri z njegovimi tremi zasra-
movalci — le slaboten starček.

12. Žalosten konec papeževih
zasramovalcev.

V holandskem mestu Finaard čutili so na
pustni večer potrebo po kaki gledališčni igri. Kaj
druzega se ob takih prilikah pri brezvercih bolje
izplača, kakor ravno norčevanje iz papeža in cer¬
kvenega zbora. Eden izmed gospode je toraj prevzel
nalogo papeža, njegova žena pa ono boginje (!)
Marije; dva druga brezverca sta pa kardinale pred¬
stavljala. Vse je šlo dobro in posreči in prav veseli
so bili. Družba se razide domu in še tisto noč umre
predstavljalec papeževe uloge, žena njegova pa je

15

zblaznela. Eden kardinalov umrl je čež tri dni gro-
zovitne smrti, drugi je pa več tednov na smrtni
postelji ležal. Dogodba je napravila grozen vtis po
mestu in nihče ni hotel umrlim k pogrebu- iti.
Zvečer so jih nesli venkaj, kakor kake hudodelce.

13. Udarec škofu namenjen.

Olikana družba na Benečanskem se je leta 1862
jako strupeno zaganjala v jednega tistih pogumnih
škofov, ki so se nevstrašljivo potegali za pravice
svete cerkve. Eden iz te družbe je bil na dotičnega
škofa tako hud, da je roko stegnil in z gromovitim
glasom zakričal: „ Vidite, s to-le roko zasadil bi jaz
sam temu škofu, ki je prijatelj papežev in sovraž¬
nik domovine, bodalo v život!" Tako je bedak go¬
voril in njegova razburjenost kazala je zadosti
njegovo zaslepljenost. Ali mislite si vbogo ženo
njegovo, kako se je vstrašila, ko so ji zvečer moža
nezavestnega domu prinesli. Padel je in si je prav
tisto roko zlomil, s ktero je poprej žugal škofa
umoriti. Odrezati so mu jo morali, da so ga pri
življenji ohranili. Posrečilo se jim je. Mož je pa
tudi spomin dobil za celo življenje, kaj se pravi
škofu groziti se.

14. Napoleon 111. in sv. oče.

V jeseni leta 1859 imeli so katoliki na Nem¬
škem svoj veliki zbor v Freiburgu Breisgovškem.

16

Najsijajneja osoba na tistem zboru je bil papežev
nuncij na Monaškem dvoru, monsignor Flavij
Chigi, ki je iz Monakovega hitel v Pariš h cesarju
Napoleonu. Le za nekoliko ur je pretrgal svoje
sicer jako nujno popotovanje, da je pozdravil
zbrane katolike.

V zbornico vstopivši pozdravil jih je vse s
kratkim latinskim nagovorom, in prosil, da naj
vsak izmoli očenaš po tihem za svetega očeta.
Sveta tihota je nastala in nisi druzega slišal, kakor
le kak vroč izdih za svetega očeta.. In kako je
navdušeno takoj na to zaorilo po celej dvorani,
ko se je kardinal poslovil s katoliškim pozdravom
»Hvaljen bodi Jezus Kristus!"

Hitel je v Pariš k silno mogočnemu in ves
svet vladajočemu cesarju Napoleonu. Kakor smo
že rekli, bilo je leta 1859. Pet let poprej vkrotil
je Napoleon v Krimu Rusijo in jo je skoraj do tal
ponižal. Sedaj je ravno dobro vtihnil grom topov
pri Magenti in Solferim. Tudi Avstrija je bila skoraj
strta. Laški knezi so bili pregnani, kristjanstvo se
je treslo in za Rim ter svetega očeta molilo.

V tako resnobnej dobi hitel je kardinal Chigi
v Pariš velikemu prekucuhu milost za Rim in sv.
očeta na srce pokladat. Oče je hitel prosit k ošab¬
nemu sinu. Toda ošabni sin. Napoleon III, kteremu
je papež Pij IX, kot Imolski škof življenje rešil,
se ni zmenil za kardinalove prošnje, ker se je bolj
bal bodal framasonske druhali, kakor šibe pravi¬
čnega Boga. Še celih pet let je na to trpinčil sv.
očeta — do 15. septembra 1864. Potem pa je
sklenil glasovito zvezo z Laško državo cikajočo

17

na oropanje cerkvene države. Šest let kasneje —
31. julija 1870 zapustili so Francozje Rim, da so
1. septembra tistega leta pri Sedanu skoraj brez
strela puške v koruzo pometali in se vjeti dali.

Kardinal Chigi in papež Pij IX, sta na to
živela še dolgo dolgo let, Napoleona  so  pa  že
zdavnej črvovi jedli! Papež Pij IX. mirno spava v
posvečeni rimski zemlji. Napoleon leži pa proklet
in onečasten ne v domači francoski zemlji, temveč
na ptujem —• v megleni mrzli Angleški! Na stolu
sv. Petra gospoduje papež Leon XIII, častno in
slavno in če so mu tudi vse pobrali, srca in lju¬
bezni. vere in navdušenja 300 milijonov katolikov
na celi zemlji mu nihče ni mogel vzeti! Napole¬
onovo hišo zadelo je pa prokletstvob božje in
kri njegovega nadepolnega sina pila je vroča
zemlja afrikanska. prav tista Afrika, ki je svoje dni
ožigala in umorila jetničarja*) papeža Pija VII.
Ponosna Evgenija pa še sedaj po svetu bega ne-
vedoč, kam bi se obrnila.

Oj kako je vendar dobro, da nam umrljivim
ni dan pogled v bodočnost. Če bi bil to kardinal
Chigi mogel storiti, ko se je v Pariz peljal; če bi
bil mogel že tedaj videti, kar je njegovo oko gle¬
dalo 27 let kasneje, oj kako bi se bil grozno po¬
stavil pred francoskim cesarjem v Parizu in kako
bi mu bil. Danijelu podoben, razložil žareče besede
na zlati steni: „Napoleon, nisem prišel ne prosit

in ne • beračit, — prišel sem svarit; jaz ne govorim
za svetega očeta, pač pa za-te! Ne skrbi za papeža,

*) Napoleona 1.

18

kajti zanj skrbi drugi, ki je boljši in močnejši od
tebe! Ti skrbi za se, za svojega otroka, za svojo
hišo, za svojo deželo, skrbi za Francosko! Ozri se
nazaj na dneve svojega velikega strica — kako
revno je poginil, ker se je nad papežem pregrešil!
Prav tako revno poginil bodeš ti ti, tvoja hiša
in tvoje cesarstvo. Ptujci bodo prihrumeli iz severa
in tisti te bodo vjeli. Tisti se bodo polastili tudi
Pariza. Tvoj lastni narod zapodil bo pa tebe iz
prestola; tvoj narod — kaj pravim — tvoja stranka,
tvoji prijatelji — prav tisti, kterim hočeš sedaj
papeža v žrelo vreči. Papeža ne bodo mogli vničiti,
pač pa bodo požrli tebe!"

15. Žid opsuje katoliškega škofa.

Žid Gttggenheim priplazil se je nekega večera
k mestni zbornici v Mellingenu in je na stopnice
položil zavitek, nakar je odšel. Zjutraj na vse
zgodaj je bil pa Žid že zopet ondi, pobere paket,
kakor bi ga bil našel, teče z njim na pošto, kjer
ves vesel reče: „ Glej te, kaj sem našel, — poštni
zavitek z napisom: „Bazelskemu škofu."

Vrednost je označena s 400 franki. Mislim, da bo
poštnemu ravnateljstvu prav, ako zahtevam od škofa
40 frankov najdenine po povzetji."

Poštni uradnik si je pa stvar vendar nekoliko
premislil, preden je Židu zahtevano svoto na za-
datje dovolil, ter je dal židovski poštni komad od¬
preti. Kaj je bilo notri? Dve oglodani kosti in pa
vrvica z zanjko. Stvar se je izročila okrajni sodniji
Badenski. Vendar pa ni nihče slišal, da bi bila

19

sodnija kaj žalega storila nesramnemu Židu za
nameravano goljufijo. Kakor se je kasneje pokazalo,
je bilo za kazen te predrznosti treba druge, višje
roke, ki je Žida strahovala. Nedolgo potem gre Žid
Guggenheim v Nieder\veil po opravkih. Ondi sta
se sprla z nekim vrvarjem  in ta ga je tako
zdelal, da mu je Žid iz osemnajstih ran krvaveč
skoraj pod rokami umrl. Sprevidel je svojo zaslu¬
ženo kazen, kajti ves čas je s smrtjo boreč se
zdihoval: „0 jaz sem si to zaslužil! 6 Bog usmili
se mene vbozega grešnika! 11  Vrvico je hotel poslati
katoliškemu škofu in vrvar je na to njega na uni
svet poslal, ne da bi se mu bilo treba samemu
obešati.

IG. Veselo sporočilo.

Leta 1873 se je na Švicarskem katoliški cerkvi
hudo godilo. Liberalci so jo stiskali od vseh strani.
Posebno strasten preganjalec ji je bil pa dr. Buhlar.
Teden dni, preden ga je Bog k sebi poklical, podal
se je mož še na starokatoliški zbor v Lucern. Ondi
je zbranim prijateljem oznanil veselo novico, da
bodo 14. aprila škofa Lahata v Soloturnu zapodili
in da če nepojde rad, mu bodo policaji pot po¬
kazali. Res pride tisti 14. april in z njim vred
redarji po škofa. Po sili so ga odpeljali. Toda prav
v tistem času, v tistem trenutku nesli so dr.
Buhlarja iz njegovega stanovanja mrtvega. Ozna-
novalca vesele novice klical je Bog na odgovor.
Kdor ima priliko, naj premišljuje.

2 *

20

17. Zasramovanje duhovnika.

Sledeča dogodba ima svojo zibelko v blaženi
Belgiji. Dogodila se je v belgiškem selu Vaken na
Flamskem. Ona je Vam pač živa priča, kako grozno
da božja roka kaznuje in kako zgubljena da je
v verskem oziru belgiška mladina. No, kar se tega
tiče, rekli bi, da je mladost — po celem svetu
norost!

V imenovani vasi umrl je učitelj protikato-
liške državne šole. Pred smrtjo poklical je priče
in je vpričo njih obžaloval svoje zmote ter je
svoje proticerkveno postopanje hudo obsojal povr-
nivši se v naročje svete cerkve. Nadzornik dotičnega
šolskega okraja je pa kljubu temu sklical vse libe¬
ralne učitelje k pogrebu, kajti namenil se je bil na
grobu napraviti fulminantno besedo na čast libe¬
ralizmu in ranjkemu. Tri silno liberalne vese sošle
so se ondi, ki so frfrale se svojo svitlobo; trije
učenjaki so namreč brali svoje govore, izmed kterih
se je posebno poslednji med vsemi odlikoval po
silnem zasramovanji božjem in bogokletji. Vsled
tega je jezuit M., ki je ondi prav tedaj imel slav¬
nostne pridige in je ranjkega namesto bolnega
župnika pokopaval, prav odločno oporekal takemu
zasramovanju božjemu, kar je na večino zbranega
ljudstva jako globok vtis napravilo. Liberalci so
bili vsled tega razdraženi, kakor sršeni ter so takoj
na mestu najeli ničvredno barabo, ki je pogumnemu
patru v oči zakričal: „Poginiti morate kakor
prešič, in to še med letošnjimi slavnost¬
nimi pridigami!"  — Kaj mislite, kaj je bilo?

21

Drago jutro Je bil tisti mladeneč v delavnici svo¬
jega očeta. Žejin je bil še od pijančevanja prejšnjega
večera, vrtoglav pa tudi. V tej svoji pijanosti seže
po vrču, kjer je mislil, da je voda, pa je bilo hudi¬
čevo olje. V dušku napravil je te pekočine nekaj
požirkov. Umrl je že čez nekaj ur v groznih bole¬
činah. Pred smrtjo je pa tudi ta javno pripoznal,
da je to kazen božja, živa priča božjega bitja.

18. Nesrečne igralke.

Na Pruskem so se leta 1873 v nekem manj¬
šem mestu namenili predstavljati v ondašnjem gle¬
dišči „skušnjave katoliškega duhovnika.“ Prusi so
večinoma luteranci. Glavno ulogo „ čiste 11  skušnjave
je bila prevzela žena katoliškega gimnazijskega
učitelja, ki je bil na glasu groznega liberalca. “Vse
je bilo pripravljeno. Primadona pripravljala seje  tudi
že k glavni skušnji. Toda — kaj pa je to? Noge
je več ne drže, zgradila se je in napol mrtvo pri¬
nesli so jo v posteljo, kjer je morala več let ležati.
Na njeno mesto vstopi se druga tudi katoliška
gospa in hoče Boga prisiliti, da bi igrala. Kmalo
je cepnila, kakor muha. Mrtvud jo je ubil. Kaj pa
je to ? Slučaj — kaj pak!

19. Izdajalcev plačilo.

Bil je duhovnik, ki je prišel pri vladi v zamero
in sicer tako hudo, da ga je dala iskati z vojaki.
Vojaki so se odpravili na pot. Še poprej stopijo pa
v bližnjo gostilno na okrepčanje. Ko se pri popi-

22

vanji o.svoji nalogi pogovarjajo, krčmarica to sliši
in pravi, da jim bo povedala, kje da imajo duhovna
skritega; če pa hočejo, bo pa še sama skrbela, da
ga bodo v njeni hiši lahko zgrabili.

Kaj je bilo pač vojakom ljubše nego to. Spe¬
ljala jo je pa takole. Prosila je svojega moža, da
naj se potaji, češ, da je bolan in ga bo treba pre-
videti.^ Mož je bil zadovoljen.

Žena steče proti veliki, konec vasi ležečej
kmetskej hiši, kjer potrka na zaprte dvorne vrata.
Psi so zagnali grozen vrišč. Domačih eden pride
gledat, kaj da je, in kdo da želi vhoda.

„Jaz sem, Braškova,“ pravi krčmarica. „Moj
mož je za smrt bolan in želi previden biti,“ pravi
hinjavka na-to.

„Le hajdite v božjim imenu dalje,“ pravi nekdo
od znotraj, „župnika ni tukaj.“

Braškovka pa le ni šla, temveč je ostala pri
svoji trditvi in je jela tako glasno upiti, da je njen
glas do župnika segel.

Komaj jo sliši župnik, že hoče zvesti dušni
pastir hiteti bolni ovčici na pomoč. Domači so ga
pa prosili, da naj ne hodi.

„Oh gospod župnik, ne hodite venkaj! Saj ni
res, da bi Vas potrebovali; to ni druzega, kakor
zanjka, v ktero Vas žele vjeti.“

Duhovnik pa pravi: „Moram iti. Tu bom
rešil dušo!“

Ne solze in ne prošnje ga niso mogle zadržavati.

Sel je venkaj k ženi in rekel: „Tukaj sem!“
Četrt ure kasneje je bil župnik že v krčmi obdan
od republikanskih vojakov.

23

Braškova se je nasmehljivo po sobi ozrla
potem je pa šla v spalnico k svojemu možu; pred
odhodom je duhovnika še pozdravila. Duhovnik ji
dostojno odzdravi, ne da bi bil kaj strahu ali
bojazni kazal.

Vojaki so skraja molčali.

Zastor ob postelji moža se ne gane.

„Sedaj pa poglejmo k bolniku, reče duhovnik,
pristopi k postelji ter dvigne zastor.

Bolnika prime za roko in poklekne. Strah in
groza brala sta se mu na obrazu.

Duhovnik pomiga z razpelom, ki ga je držal
v rokah in pravi polglasno vojakom: „Pokleknite
vojaci, tuše  začenja smrtna borba!“ Surovi vojaki
so nehote vbogali.

Vsi so se osupnjeni ozirali v bledi obraz
krčmarjev, ki je še pred eno uro zdrav in vesel
med njimi stal. Sedaj pa tukaj umira. Vničen je;
pri polni zavesti vidi pred saboj globoko brezdno,
kamor ga bo spravila brezmerna hudobija njegove
žene. Umirajoče oko njegovo iskalo je družice živ¬
ljenja, ktera je hotela ubozega pa vestnega dušnega
pastirja vničiti, pa je le pogubljenje in kazen božjo
svojemu možu na glavo nakopala.

Bleda in tresoč se, oči z rokami pokrite po¬
klekne nesrečna žena ob moževi postelji. Sram jo
je bilo.

Umirajoči zdihuje, ihti se, joka ter se s po¬
močjo duhovnika z Bogom spravi in po dolgi
mučni borbi umrje.

24

Ko duhovnik ranjkemu oči zatisne, pravi
vojakom: „ Sedaj me pa le primite. Le zvežite me,
če so vam tako ukazali, pa pojdimo.

Dotični podčastnik, Malhar po imenu pa od¬
govori: „ Prosti ste in če bodete še kedaj v nevar¬
nosti, kar Malharja pokličite!“

„In nas tudi!“ pristavijo drugi vojaki.

Vojaki te dogodbe niso nikjer pravili, ker bi
jim bila lahko drago hodila.

Podčastnik Malhar spel se je v cesarstvu
Napoleona I. do polkovnika in je večkrat pripove¬
doval to dogodbo o pravični kazni božji.

20. Hudobneževa hiša.

Župnijska cerkev v Gr. stoji na holmcu, od
koder z visokim pokopališčnim obzidjem obdana
svareče gleda v dolino na svoje župljane.

Pred nekaj meseci je bilo potreba nekaj sta¬
rega zidu podreti, da ga nadomestijo z novim. Za
tako delo je pa vedno veliko ljudi potreba od blizo
in daleč. Res se je nateplo skupaj delavcev dobrih
in spačenih, da so se komaj drug drugemu umikali.

Med drugimi je bil tudi zanikrnež, ki je bil
popolnoma spriden in nesramen klafač. Kamor je
prišel, je povsod pohujšanje delal. Za to so ga
malopridneži radi poslušali, poštenjaki so se ga
pa ogibali.

Nekega večera sedi v gostilni. Je že moral
nekaj preveč govoriti, da so se drugo jutro ljudje
na merodajnem mestu pritožili čez surove in bo-

25

gokletne zabavljice na sv. cerkev in duhovščino,
ki jih je brezbožneš v krčmi čeljustal.

Pravijo, da je med drugim tudi rekel: „Če bom
kedaj zbolel, in bo kak f. . . poskušal k meni priti
se mu bom tako grdo zapačil, da bo gledal, kje
je zidar luknjo pustil/ 1

Čujte, kaj se je na to zgodilo.

Čez dva dni vže pritekel je nekdo v župni¬
kovo hišo, da naj gospod brž brž gredo; tam doli
v krčmi leži zidar bolan in nihče ne ve, kaj mu je.
Vidi se mu pa, da je za smrt bolan.

Stari župnik sporočil je takoj svojemu du¬
hovnemu pomočniku, da naj se tj e doli poda in
pogleda, kaj da bo treba.

Mladi gospod hitel je takoj tja doli. Na dvo¬
rišči našel je nekaj ljudi zbranih, kterim se je že
od daleč strah bral po bledih obrazih.

Duhovnik vpraša, kaj da je, ljudje pa le tjekaj
kažejo na odprte duri, ki so peljale v tamno sobico.
„Takoj se podam tjekaj, pripoveduje duhovni po¬
močnik. Čudno se mi je pa zdelo, da me ni nihče
spremljal. V sobo dospevši se ozrem po škropilniku,
toda ni ga bilo. Izročil sem se toraj tako božjemu
varstvu. Na to hotel sem se približati postelji, ki
je v kotu stala. Oj groza, kar sem ondi vgledal!
Ondi je ležalo nekaj človeku podobnega. Oči so se
grozno vrtile v glavi, kterej je bil obraz silno
spačen, tako grdo, da Vam nisem vstani pove¬
dati. Vstrašil sem se ga. Še le čez nekaj časa
dobil sem toliko poguma, da sem stopil za korak
dalje k spačeni človeški podobi, ki sem jo na po¬
stelji dobil. Ne morem Vam popisati, kako sem se

26

ga bil vstrašil, ko sem ga še le dobro v obraz
pogledal. Neka nepopisljiva groza gnala me je venkaj
iz sobice. Še dandanes si ne morem razložiti, kaj
da mi je bilo. Samo to vem, da sem se ga grozno
bal. Zjokal sem se, ko sem v nesrečnem človeku
spoznal tistega predrznega klafača, ki je poprej
tako predrzno govoril. Kdo pač tukaj ne bo na
prvi pogled spoznal kaznovajoče roke božje, ktera
se ne da zasramovati! Povpraševal sem, kaj bi bilo
utegnilo vplivati na tega človeka, da ga je spravilo
v tako grozen položaj. Zvedel sem, da je pozno v
noč popijal, se upijanil, po stari navadi klafal in
razgrajal. Pijan vlegel se je potem v ono posteljo,
kjer so ga zjutraj našli.

Ko smo se tako pogovarjali, pride poklicani
zdravnik, s kterim sem se v drugič k nesrečnemu
zidarju podal. Prigovarjala sva mu z lepo, posku¬
šala sva resno z njim govoriti, vse, vse je bilo
zastonj. Skoraj se nama je zdelo, kakor bi si bil
mož še bolje prizadeval, kako bi naju, kar se da,
divje gledal. Zdravnik je brez ovinkov povedal,
da je tak položaj nevaren za smrt. Ker se ni prav
nič zavedel, temveč le zijal je grozno grdo in pa
oči so se mu čudovito vrtile, smo imeli duhovniki
jako utemeljene premislike, ali bi ga prevideli ali ne.
Spomnivši se njegovih kletvin in njegovega pre¬
drznega govorjenja, da ne mara duhovne pomoči
na poslednjo uro, se mu nismo hoteli usiljevati.

Tovariši so se ga ogibali, kakor strupenega
gada. jaz sem ga pa kljubu temu vsak dan obi-
skaval, pričakovaje trenutka, če bi se morda kaj
spremenil, da bi bilo možno previditi ga. Zastonj,

27

prav zastonj sem hodil. Ostal je do poslednjega dne,
kakoršen si je želel biti. Nikdar ga ne bom po¬
zabil.

Prišel je poslednji dan. Komaj sem pete od¬
maknil — kakor so mi pozneje ljudje pravili, ki
so bili v njegovem obližji. jelo mu' je oko medleti
in nesrečneževa duša stopila je pred svojega sod¬
nika. “

21. Ni Mio treba.

Grajščak S. v R. na Bavarskem imel je sina,
ki je osmo šolo zdelal. Mladeneč bi bil rad postal
duhoven; to pa liberalnemu očetu ni bilo všeč. Ko
pa poslednji zve, da se misli sin res za gospoda
učiti, dvigne se v svoji jezi in zakolne: „Če mi
on to stori, ga pred altarjem ustrelim!"
Čez nekaj časa, bilo je prav tistega leta v jeseni,
stoji grajščak pri oknu s svojim sinom. Kar ugleda
svojega lovca, ki je v pijanosti proti gradu oma¬
hoval. Grajčak S. prične ga zmerjati. Pijani lovec
pa hud, pomeri s puško in sproži. Puška poči. pri
oknu se pa grajčak mrtev na tla zvali. Padel je
mrtev k nogam svojega sina, prav tistega, kteremu
se je grozil, da ga bo pred altarjem ustrelil. Bog je
sodil, komu daje  bila smrt iz puškine cevi namenjena.

22. Nekaj za časnikarje.

V Gorici so leta 1868 okoli novega leta pri¬
jeli človeka, o katerem so pravili, da je jezuit in
pa morilec urednika lista „Giornale di Verona", g.

28

Perego-na. Tožili so ga, da ga je zastrupil. Nesrečni
„jezuvit“ pisal se je menda za Mainija. Kakor sem
o njem pozvedel, je bil še leta 1859 pri četah
Franca V. Pozneje leta 1866 je pa menda že bil
v službi generala Benedeka za političnega sporo-
čevalca in tedaj je stopil tudi v red „jezuvitov.“
Ondi so mu menda izročili predsedništvo v komi¬
siji za čitanje dobrih knjig in v tej službi prišla
sta si navskriž z redakcijo „Giornale di Verona, “
kterej urednika je potem „jezuvit“ umoril, ozi¬
roma zastrupil. Vsaj tako so ga sumničili vse
križem. Stvar pa je taka-le:

Prvič ni res, da bi bil Maini kedaj j e z u v i t,
da še več, prav tako napačno je, kdor misli, da
je bil Maini sploh kedaj kaj v zvezi z jezuiti. Tudi
so napačni nazori, da je bil on kedaj v svojem
življenji političen referent Benedekov in načelnik
odbora za književno cenzuro. Omenjeni Maini je
bil rojen v Carpi na Modenskem, in je v Modeni
napravil doktorat pravoslovja, kjer je bil pozneje
tudi odvetnik do leta 1859. Zvesto je bil vdan
vojvodi Francu V. Modenskemu. Ko so sovražniki
tega izgnali, zapustil je tudi odvetnik domovino,
ter se je potikal po raznih benečanskih krajih,
posebno pa v Veroni, kjer se je soznanil z ured¬
nikom Peregom. Bila sta več časa prijatelja. Ko-
nečno sta se pa sprla, toda zarad tega vendar še
živa duša v Veroni ne misli, da bi bil Maini njegov
morilec. Toliko je na tem resnice.

Kar se pa tiče tako nagle smrti urednika
Perega, ki se je dne 14. oktobra 1866 ločil iz tega
sveta, čuje se sledeče resnično sporočilo: „Vero-

29

neški list. „ki je strastno sovražil vse, kar je bilo
katoliškega, je imel v poslednjem času za urednika
Perega, zagrizenega nasprotnika katoliških škofov,
svetne kakor tudi redovne duhovščine. Vse, kar je
nam katolikom sveto in častitljivo, grdil je z blatom
najgršega psovanja. Veronski škof. monsignor Ca-
no s s a je pohujšanje, ki ga je imenovani list delal,
nekaj časa gledal. Vidoč pa, daje psovanja čedalje
več, je v sredi meseca avgusta omenjeni list katm
likom prepovedal s posebnim pastirskim listom
Perego je kar besnil same jeze in je napisal strupen
članek proti omenjenemu pastirskemu listu in celo
vrsto psovajočih člankov proti škofu. Tako so bili
zagrizeni, da bi bili tudi vsakemu protestantu čast
delali. Nekoliko poprej prinašal je pa njegov list
prav enake strupene članke proti škofu Treniškemu,
Čijoškemu in Tridentinskemu, ker so tudi po svojih
listih svarili pred čitanjem brezbožnega „ Roveret-
skega lista.“ Tudi škofijskemu kapiteljnu Videm¬
skemu ni prizanesel, ker je ta svaril svoje verne,
da naj se ogibajo cerkvenosovražne „Rivista Friu-
lana.“ Pri vsem tem je bil pa še tako nesramen,
da je pišoč tiste članke, vedno povdarjal, da je to
zdravo za sveto cerkev, če ji je svetna oblast na
čelu, ne pa, kakor trdi duhovščina, da mora ona
sama svetno oblast cerkvene države v rokah imeti,
kakor so to povsod . cerkveni zbori določevali.
Perego je ostal pri svoji zagrizenosti in je rekel,
da je to njegovo katoliško prepričanje in da bo
kot dober ketoličan živel in tudi umeri. - - Med
tem združili so se pa vsi škofje tedaj še avstrijske
lombardobeneške kraljevine, ter so izdali pre-

30

poved na čitanje sledečih treh listov: „Messagiere
di Roveredo; 1 , „Rivista Friulana/ 1  in ,,Giornale di
Verona. “

V Benetkah so to prepoved na roženvensko
nedeljo dne 4. oktobra 1863 razglasili. V Veroni
bi jo bili imeli razglasiti drugo nedeljo 11. oktobra
in sicer po vsih cerkvah. Preden se je pa to zgo¬
dilo, je o tem že Perego zvedel. Takoj se je vsedel
in spisal dva dolga članka, v kterih je bil celo
tako nesramen, Boga na pričo poklicati, da naj se
ozre na ta njegov ugovor proti krivični škofijski
prepovedi.

In res se je Bog hitreje nanj ozrl. kakor bi se
bil Perego tega nadjal. Na grozen način ozrl se je
nanj. Dne 11. oktobra bili so omenjeni listi po
vsih cerkvah v Veroni javno prepovedani. Drugi
dan prenesel je „Giornale di Verona 11  uvodni članek
pod naslovom „La Situazione". ki je z najnesram-
nišimi besedami zabavljal čez škofijsko prepoved.
Članek ni bil .završen, temveč je bilo napovedano
nadaljevanje, kterega pa ni nihče več bral. Vsak
si je mislil, da je članek zarad tega izostal, ker je
šel Perego popotovat, na kar se je vže več časa
pripravljal. Namenil se je bil na Nemško. Res je
šel mož na potovanje toda, ne po Nemškem, tem¬
več v — večnost.  V redakciji je sedel in konec
omenjenemu članku je pisal, kar ga zadene tako
hud mrtvud, da je takoj čutil, da ne bo več dolgo
pisaril.. Ker je bilo stanovanje njegovo precej od¬
ročno, napravili so mu ležišče za silo takoj v
redakciji. Tjekaj so ga položili in nič več ni vstal.
Poslali so po zdravnika, ki je kmalo prišel z več

31

drugimi. Vse je bilo zastonj. Tudi po duhovna so
mu poslali. Prišel je o. Franc Josip,  rodom
Tirolec iz Briksna. O tem se je Perego namreč
svoje dni izrazil, da kedar bi umiral, bi si edino
le njegove pomoči želel na poslednjo uro. Pobožni
redovnik je prišel in je ostal do konca pri bolniku.
Grozovite bolečine klale so ga po drobu in silno,
obupno je kričal, zvijaje in premetavaje se po le¬
žišči. Neskončno usmiljeni Bog mu je še vendar
toliko časa dovolil, da se je spravil s katoliško
cerkvijo, ktero je ves čas svojega javnega delo¬
vanja sramotno napadal. Dne 14. oktobra ob 4 uri
popoludne izdihnil je svojo dušo. Prav v tistej sobi
stopil je pred večnega sodnika, kjer je poprej toliko
strupenih člankov spisal proti materi katoliški cerkvi.
Dnč l(i. t. m. so ga cerkveno pokopali, kar kaže,
da. se je na poslednjo uro spokoril in da je vse
preklical, kar je proti katoliški cerkvi pisal. Kmalo
po njegovi smrti razglasil se je preklic javno, kakor
je bilo poprej pohujšanje javno. Silno je.ta smrt
ondašnji svet osupnila. Vsak, kdor je imel le še
količkaj žive katoliške vere v sebi, je rekel, da je
bila to živa priča božjega bitja, zaslužena kazen
božja. Prijatelji njegovi so bili pa klubu temu tako
trdovratni in zagrizeni nasprotniki sv. cerkve, da so
se obrekovanja posluževati jeli, da bi bili le preklic
bolj oslabeli. Jeli so med ljudi trositi laž, da je bilo
Peregu zavdano, češ, Jezuitje so ga spravili iz sveta.

Smešna je vsaka taka poskušnja, kajti če bi
si hoteli njegovo smrt po naravnem potu razlagati,
ni nič druzega treba, kakor na Peregovo življenje
ozreti se in ga primeriti z laškim pregovorom:

32

..Bacco. tabacco e Venere
Riducon’ 1’uomo in cenere <:
kar se slovenski reče:

„Zenske, tabak in vino
Človeka spravijo v glino. 1 '

Ker je Peregovo razuzdano življenje vse po¬
znalo, celo njegovi prijatelji in strastni sovražniki
jezuitov niso verjeli, kar so o njegovi smrti okoli
trosili. Da bi se pa vendar dokazalo, ali je res
zastrupljen, so ga po smrti zdravniki razparali in
pregledali. Izrekli so se, da njegova bolezen ni bila
nič druzega, kakor silno hudo vnetje črev in pa
vsled razuzdanega življenja bolni mozek v hrbtanci.
Razuzdano življenje njegovo bilo je tudi vzrok, da
je ob svoji smrti tolikanj dolga zapustil, če prav
je imel 14.000 lir podpore in pa kavcijo so zanj
založili.

Perego je tudi silno divjal proti knjižici, ki
je leta 1863 v Benetkah izšla pod imenom „casi,
che non sono casi“ (slučaji, ki niso slučaji.) Mož
si izvestno ni mislil, da bo prav tisto leto sam
dal spisovatelju omenjene knjige povod za novo
dogodbo, ktera naj bi vsem zaslepljencem oči od¬
prla, da stari Bog še vedno' čuje nad svojo sveto
cerkvijo in njenimi služabniki.

83

II. Nepokorščina nasproti dušnim pastirjem.

23 . Spoštuj duhovna.

Dogodba tukaj napisana je že silno stara;
nikari pa ne misli, da bi zarad tega več resnična
ne bila. Dogodila se je na kmetih nekaj milj od
Ajzanca leta 1640. Ondi sta namreč živela v neki
vasi dva, silno razuzdana dečka, ki sta bila občini
na veliko pohujšanje. Duhovni oče tiste občine
svaril in opominjal je njuna očeta, pri kterih je
pa prav slabo opravil. Namesto, da bi si bila Iju-
beznjivo opominjevanje skrbnega dušnega pastirja
k srcu vzela, sta se mu še le prav po robu po¬
stavljala. Kar naravnost sta mu v oči povedala,
da naj se gospod le rajši za svoj brevir briga mesto
za njune družbinske razmere. Kaj je hotel dobri
dušni pastir temu nasproti odgovoriti ? Rekel jima
je: „Jaz sem vaju posvaril, kot dušni pastir vaji
besede pa niso besede katoliškega kristjana. Le
pazita, da vaju Bog ne bode kaznoval zavoljo
hudobij vajinih sinov, ktere sedaj pospešujeta, s
potuho, ktero jima dajeta!“ Človek bi si mislil, da
si bo mož k srcu vzel besede svojega dušnega
pastirja, toda motil bi se, kdor bi še kaj takega
nadjal. Pomilovanja vredni oče se je še po celi
župniji hvalil, kako da se je župniku dobro odrezal,

9

O

34

ki si bo odslej na dalje izvestno dvakrat premislil,
preden se bo zopet drznil opominjati ga.

Sobota je prišla in govorica o tem se je' že
raznesla po celem mestu. Gospodu župniku se
toraj pač ni nič umestneje zdelo, kakor v nedeljski
pridigi od daleč nekoliko na to stvar cikniti. Storil
je, toda z vso opreznostjo in ljubeznjivostjo, kolikor
si je le morete pri skrbnem dušnem pastirji misliti,
kogar je pridiga prizadevala, jo je tudi občutil, če
prav si je ni prav nič k srcu vzel, pač pa je po
župniji okoli zabavljal, da je to navadno duho-
vensko maščevanje, da, kar si komu ne upajo med
štirimi očmi v obraz povedati, to zvlečejo na priž¬
nici na dan. Toda njemu to nič mari, naj se go¬
vori, kar hoče. Mladostna postopača divjala sta pa
tisti dan huje, kakor sploh kedaj poprej, prav žup¬
niku za nalašč! Če bi bila vedela, kako blizo da
je že teška roka Gospodova, bi bila pač prijenjala!
Da izvemo!

Drugo jutro prišla je huda ura. Ona dva
divjaka drla sta z dvema poštenima fantičema v
zvonik zvonit. Komaj dobro tjekaj dospevši začno
zvoniti; kar strela v obližje vdari. Vsi štirje se
zboje in zbeže po stopnicah doli. Takoj na to za¬
bliska se zopet. Strela švigne skozi zvonik po
stopnicah doli med omenjene štiri paglavce, kjer
prvega in tretjega v smrt pobije, ne da bi se bilo
drugemu in poslednjemu kaj žalega storilo. Ubita
sta ostala v zvoniku mladostna dva brezbožnika,
pri življenji pa oba pošteno izgojena nespridena
fantiča. Iz zvonika švigne strela v cerkev, kjer vrže
ondi klečečo mater enega ubitih malopridnežev

35

iz klopi s tako silo ob zid, da je nezavestna ob¬
ležala ; ubila je pa ni. Vsa občina je soglasno pri-
poznala, da je bila to očitna kazen božja.

Dogodba ta če prav že stara, ni še zgubila
svoje veljave tudi za današnje čase; posebnega
priporočila je vredna za svarilni izgled vsim tistim,
ki svojih dušnih pastirjev ne spoštujejo.

24 . Ples v postu.

Mesto F. v Šleziji je imelo leta 1846 precej
veliko razposajene mladine, kterej se je postni
čas že od sile predolg zdel. Da si ga okrajšajo,
sklenili so napraviti velik ples. Duhovni pastir,
uže prileten starček je na vso moč oporekal in
dokazoval, da to ne gre, da bi na postno nedeljo
katoliška mladina plesala, ko vsak pošten kristijan
nedeljske večere daruje premišljevanju Kristusovega
trpljenja. Toda vse je bilo zastonj. Ples je bil
določen na sredpostno nedeljo zvečer. Postavili so
si lastno plesišče iz desk skupaj zbito — za silo
— ker niso dobili gostilne; postavili so si oder
iz rezancev, ktere so z deskami obili po obeh
straneh, prazen prostor v sredi pa so z mahom
zamašili. Ker je bilo mraz, postavili so tudi nekaj
železnih peči notri, ki so se morale dobro kuriti,
vsaj toliko časa, da se razgreje kri v plesalcih. Ni
bilo še dobro polunoči kar se cela stran plesišča
kar h krati vname in v plapolajočem plamenu
posveti. Vse je bežalo, kakor hitro je moglo. Mnogo
jih je pri tem begu ponesrečilo in hudo ožgani so

36

tudi mnogi zapustili kraj norije. Žalibog, da jih je
tudi mnogo plamen pogoltnil in končal. Najbolj
srečni so bili tisti, ki so se samo nekoliko opekli,
če prav so tedne in tedne na opeklinah trpeli.
Posvetnjaki so seveda trdili, da je to čisto nava¬
den slučaj, ki se je prigodil; nastal je namreč vsled
prehudo razbeljene peči, ki je provzročila, da se je
mah vnel med deskami, kar je požar napravilo.
Tiste tri, ki so pa ples osnovali, je pa Bog prav
hudo, prav občutljivo potipal. Vsi trije so bili tako
opečeni, da niso nič več ustali. Na veliko srečo
spoznali so vsi trije v nesreči živo kazen božjo,
so se skesano spokorili in nadjajmo se — da je
zemski ogenj rešil tri duše peklenskega ognja na
onem svetu.

25. Poslušaj glas svojega dušnega
pastirja.

Duhovnik pripoveduje, da je pred nekaj leti
služboval v A., kjer je čul neko nedeljo zjutraj pred
službo božjo na sosedovem skednju snopje skla¬
dati. Soseda sem poznal kot silno skopega gospo¬
darja in sem si takoj mislil, da mož izvestno sedaj
snopje sklada, kar ga je sinoči pozno domu pri¬
peljal. Tako delo v nedeljo zjutraj zdelo se mi je
vendar popolnoma odveč in za to sem se namenil
na sosedov pod, da ustavim onečastenje nedelje.
Dobro sem ga bil spovedal! Mož mi je tudi takoj
obljubil, da bo z delom prenehal, samo tiho naj bom,
da nebodo drugi ljudje slišali, ki gredo tu merno
ge k službi božji. Pustil sem ga na te besede.

37

Kmet se je bal, da bom morda v cerkvi kaj
v misel jemal prvo ali drugo cerkveno zapoved in
■ga zarad tega ni bilo v cerkev; bal se je namreč,
da bi mu ne bil ene ali druge od strani zasolil.
Med tem, ko srno imeli v cerkvi službo božjo, na¬
padel ga je zopet skopostni hudobec in mu ni dal
miru, da sta šla z najstarejim sinom iz novega
snopje skladat. Sedaj ga je pa že čekala kazen
božja. Vže sta skoraj delo dognala, kar se kmet
na vozu stoječ opoteče, pa znak in si zlomi zatilnik.
Takoj je mrtev obležal. Ko bi bil ubogal svojega
dušnega pastirja, bi mu ne bilo treba umreti.

III. Praznovanje gospodovih dni.

26 . Dragi lešniki.

Glažup je bil mlad delavec v Gentu, ki seje
v nedeljo in praznik, kedar je bil prost, raznovrstno
kratkočasil, le po kristijansko malokedaj. Neko ne¬
deljo o jeseni mu pride na misel, da bi ne bilo
slabo, ko bi šel takoj dopoludne lešnike brat. Ko
se mladeneč potika od grmovja do grmovja, mu
kar h krati tal zmanjka pod nogami in preden se
je zavedel, je bil pet metrov globoko v zemlji.
Padel je v vodnjak, kterega so pred več leti na
tistem kraji kopali, vidoč pa, da ni vode, so delo

38

popustili in je jamo s časoma grmovje prerastlo,
da se niti videla ni.

Mislite si sedaj položaj nesrečnega mladenča.
Bolečine, ki jih je padši skupil, so bile takoj po¬
zabljene, kakor hitro se je zavedel, kje da je in kaj
da se je z njim zgodilo. Dobro je vedel, kako da
je tu daleč od ljudi in da če tudi še tako vpije,
ga ne bo nihče slišal, ki bi mu prišel na pomoč.
Vendar, sila kola lomi! Mladeneč si je mislil, bolje
je vpiti, kakor pa glada poginiti tu med podganami,
mišemi in drugo nesnago. Lahko se zgodi, da te
čuje kak lovec. Zato je tudi kričal na pomagaj,
kar mu je le grlo dajalo. Ves njegov krik je bil v
nedeljo in v ponedeljek zastonj. Lakota ga je jela
nepopisljivo mučiti, in ni je vedel drugače tolažiti,
kakor da je lovil miši in podgane, , ktere je kar
surove hrustal. V torek prijemala, se ga je pa že
blaznost, ki je trajala do srede opoludne. Kričal
je, kar je mogel in sedaj ga je v resnici čul neki
lovec, ki je takoj hitel bližje in ga je s pomočjo
drugih ljudi, ki jih je tjekaj poklical, rešil na pol
mrtvega iz groznega položaja. Skrbni postrežbi in
pomoči ter milosti božji posrečilo se je, da so ga
ohranili pri življenji. Če bi bil šel mladeneč v ne¬
deljo lepo v cerkev namesto lešnike brat, bi se
mu to ne bilo zgodilo.

27. Žalostili konec plesu.

Ob Tengenškem jezeru imele so lanskega
leta dne 26 . aprila somenj in ob enem tudi ples
v neki gostilni. Štirje fantje in dve deklini, vsi pri

39

dvajsetih letih, sklenili so „dan Gospodov" in
somenj na plesišči zaključiti, kar so tudi res iz¬
peljali. Do ene ure po popolunoči so plesali, tedaj
so se pa odpravili domu na pot, ki jih je peljala,
preko jezera. Najeli so si ptujo ladijo in hajdi na
globoko. Ljudje so jih videli odhajati, kaj se je
pa potem zgodilo, nihče ne vč. Vseh šest je vtonilo!
Ne bomo sodili ne tako in ne tako, z dobro vestjo
pa lahko rečemo, da je plešišče jako nespodoben
kraj za pripravljanje na smrt. Ko-bi si vendar ta
žalostni in premisleka vredni slučaj tudi naša mla¬
dina k srcu vzela, posebno kedar si išče zabave
po plešiščih.

28 . Pod streho je!

Eme n tal imenuje se na Švicarskem lepa
dolina, kjer se izdeluje tudi jako okusen sir. V
tistej dolini je živel med drugimi tudi kmet Štefan,
sin pobožnih starišev, če tudi sam ni dosti po
Bogu vprašal, kakor tudi se ne zmenil za ljudi.
Prišlo je poletje in rž je bila zrela. Mnogo je imel
požete na njivi v soboto večer. V nedeljo zjutraj
jele so se gore zavijati v temne meglč in vse je
tako kazalo, da bo ploha. Štefan pokliče družino
in ji ukaže takoj oditi na polje po snopje. Če mu
ga pred dežjem še tisoč domu spravijo pod streho
dal jim bo vina, da bo od mize teklo. Iz kota
prikrunca pa stara mati njegova opirajoč _ se na
dve bergli in s povzdignjenimi rokami Štefana
prosi, naj ne sramoti nedelje. Od kar je ona pri
hiši, niso še nikdar v nedeljo ali praznik snopja

40

vozili in vendar jim ni še nikoli kruha manjkalo.
Stefan se je prevzetno zasmejal in rekel: „0 kaj
to, sedaj so čisto novi časi in ti imajo svoje navade.
Vsako novo leto skuša se s svojim prednikom,
kako bi se dalo več pridobiti!" Družina je res
odšla snopje vozit, stara mati pa na zapeček mo¬
lit in jokat.

Vže je bilo tisoč snopja pod streho, ko pa¬
dejo prve kaplje, teške kakor svinčenke; kar po¬
kalo je po leseni strehi.

„Glejte mati," veselil se je Štefan, snopje je
že doma pod streho. Vse je šlo po sreči. Sedaj naj
treska in lije, kolikor hoče, pod streho je!"

„Ali nad tvojo streho jo streha Gospodova!"
pristavi stara mati. Komaj pa je izgovorila, se
silno, da grozovito posveti, nad hišo pa je zagro-
melo, kakor če bi se bila imela zdrobiti v tisoč
kosov.

„ Jezus, Marija in sv. Jožef, treščilo je!“ vsklikne
tisti, ki je prvi k sapi prišel in vse plane venkaj.
Celo poslopje stalo je h kratu v ognji, ki je do
temelja ^pogorelo, ne da bi bilo mogoče le trohico
rešiti. Stefan je stal ponižan na pogorišči in je
zdihoval: „Pod streho je bilo, toda nad mojo
streho bila je streha Gospodova!

29. Grozen konec.

Dobro uro hoda od naše župnije je župnija R.
Res je, da je poslednjim župljanom posebno v grdem
vremenu težavno v cerkev hoditi, toda to jih ni-

41

kakor ne opravičuje, da kar celoma zanemarjajo
službo božjo. Ti ljude so popolnoma podobni iz¬
obraženim"  kmetom na Francoskem in v Bel¬
giji, kjer jih lahko na vsakih pet korakov najdeš
v nedeljo pri žetvi, košnji ali drugem hlapčenskem
delu. Tudi na Laškem v tem oziru ni nič boljše.
Vozil sem se nekdaj med Rimom in Napoljem,
kjer sem v prvi polovici julija,, na drugo nedeljo
je bilo — videl vse polno ljudi po polji, ki so
pšenico želi in spravljali. Mislil sem, da je žito
brž ko ne že preveč dozorelo, da se jim tora j silno
mudi v nedeljo domu spravljati ga. Te svoje misli
objavil sem Lahu, ki se je z manoj vozil. Menda
že! “ pravi mož pa tako ironično, da sem takoj
zvedel, pri čem da sem. Kmalo na to srečala sva
kmeta z voliči, ki je drva ravnokar nasekana iz
gozda peljal. „Za drva se pa vendar ni mudilo, si
mislim in bi bile pač lahko do ponedeljka čakale!"
To sem videl na Laškem. Ne dosti boljši o tem
oziru bili so naši sosedje iz R . . . ške župnije.
Ondotni vse časti vredni gospod župnik si je po¬
sebno veliko prizadeval, da bi jih bil zadrževal od
oskrunjevanja nedelj, toda žalibog brez zaželjenega
uspeha. Kakor so mladiči videli svoje stariše v
nedeljo delati, tako postopali so sami. dostikrat
pa še zdatno huje.

Če se je tu pa tam prigodilo, da je kak
R . . . čan prišel iz cerkve in je pravil, kako da so
se gospod župnik zopet jezili zarad oskrunjevanja
dni Gospodovih, delali so se ljudje iz takega člo¬
veka navadno norca in so mu k večemu odgovar¬
jali: „Ajdi. ajdi. cerkev nam tako ne uteče, saj

42

ni zajec !' 1  V posljednjem času pa, odkar je ljubi
Bog g. župniku sam nekoliko pomagal, se je pa
zdatno spreobrnilo v tem oziru. Morala je namreč
poprej priti grozna nesreča, preden je ljudem oči
odprla, da so sprevideli, da pravični in sveti vladar
nebes in zemlje sedmi dan za-se zahteva. Stvar
bila je pa takale:

Neki kmet dal si je vodnjak kopati, kterega so
delali v živo skalo. V soboto zvečer prišli so do
vode. Drugi dan v nedeljo dopoludne šine kmetu
misel v glavo, da bi bilo dobro, če bi šel on sam
v vodnjak vodo merit, koliko da je je. Dan je v
nedeljo dopoludne tako silno dolgočasen, ker ni¬
kogar ni na zabavo. Popoludne je že še. Tedaj
namreč pridejo skupaj sosedje, da nekoliko karte
pomešajo, kar je bila njihova domača pobožnost.
Za to bo pa dopoludne čas, kakor nalašč za v
vodnjak.

Žena ga prosi, da naj ne hodi danes, saj ima
vendar še časa zadosti jutri, pojutranjem ali kedar
se mu sploh ljubi. Le nedelje naj ne skruni. „E
kaj nedelja,“ odreže se mož, meni je nedelja kakor
ponedeljek, samo videti hočem, kako je tamkaj
doli ! 11  Takoj na to se je podal z enako mi¬
slečim tovarišem proti vodnjaku. Kako pa da je
„tam doli 11  tega mož ni nikdar gledal se svojimi
telesnimi očmi. Preden se je podal v vodnjak,
navezal je kamen na dolgo vrvico, ter ga je položil
na kraj vodnjaka. Kedar bo kmet že spodaj, pa
naj mu ga prijatelj doli spusti, da bo z njim vodo
zmeril. Na to priveže kmet na konec vodnjakove
vrvi še drugo vrv, napravi zanjko in se vanjo po-

43

stavi. Prijatelj začne pa vreteno odvijati. Kakih 9
metrov globoko se je že peljal doli, kar prijatelj
po neprevidnosti v kamen trči, ter ga v vodnjak
zbije. Kamen pade spodaj stoječemu ravno na glavo,
da je grozo zakričal.

Prestrašena žena vsklik iz vodnjaka, zaslišavši
takoj tjekaj steče in notri pogleda, prijatelj pa vre¬
teno navija. Kar na enkrat žena grozno zarujove,
česar se prijatelj tako prestraši, da vreteno spusti
in se vrv zopet s silno urnostjo v vodnjak odvija.
Zakaj li je žena tako obupno zakričala? Ko je
v vodnjak gledala, zapazi ondi čez nekaj časa svo¬
jega moža z nogo v zanjki z glavo navzdol viseti.
Kamen ga je bil namreč takoj toliko omamil, da
se je omotičen v vodnjaku prekopicnil. Na silni
krik so res takoj bližnji sosedje priskočili, in so
nesrečnega iz vodnjaka potegnili. Rešiti ga pa le
nihče ni mogel več. Padši v vodnjak si je tako
možgane pretresel, da na kako okrevanje niti mi¬
sliti ni bilo. In res, preden je bila nedelja pri kraji,
je mož umrl. „Oj, ko bi me bil pač vbogalP zdi¬
hovala je vboga vdova se štirimi otročiči, toda za¬
stonj. Vse zdihovanje ji ni moglo povrniti moža.
Pač pa je dogodek povrnil ondašnji župnijski cerkvi
zopet več kristjanov, ki so bolj redno dohajali
k službi božji. Žalostno je, če mora nebeški oče
nas s takimi sredstvi spominjati naših dolžnostij.

30 . Ne liodi v nedeljo na lov.

Leta 1881 podalo se je na Hesenskem neko
nedeljo zjutraj med službo božji več mladih gospo-

44

dov na račji lov. Pridružil se jim je tudi že bolj
starikav mož, ki je tudi lov bolje obrajtal, kakor
pa cerkev in božjo, službo. Streljali so ob Renu.
Kmalo nalete na tolpo rac, kterih so tudi nekaj
vbili. Psov, ki bi jim bili vbite živali iz vode no¬
sili. niso s saboj imeli in zato ponudi se starikav
možakar, ki je bil ob enem v  izvrsten plavač, da
pojde v Ren po vbite race. Šel je, venkaj ga pa
ni bilo nič več. Voda ob kraju je bila jako gosto
zaraščena z raznimi travami in ločjem, ki je možu
branilo venkaj splavati. Vidoč da nikamor več ne
more, jel je klicati lovce na pomoč, toda nobenega
ni bilo, ki bi bil hotel življenje zanj tvegati. Siro¬
mašno je poginil, ki je za nekaj grošev službo božjo
opustil, in svoje življenje v nevarnost postavil, samo
da bi se bil posvetnim gospodom postrežljivega
skazal. Za večnega Gospoda, ki ga je še tisto jutro
k sebi poklical, se pa bedak ni zmenil!

dl. Nagla smrt oskrunjevaleeva.

Francosk župnik iz Algirja pripoveduje sle¬
deče : Drugo nedeljo po novem letu pridigoval sem
v X., kjer sem tedaj leta 1877 služboval za župnika,
o potrebi praznovanja nedelje, ker jo je gospod
sebi prihranil. Bog je moje prepovedovanje blago¬
slovil z vidnim vspehom. Mnogo se je govorilo o
tej pridigi in jaz sem to priliko porabil, da bi se
delo vsaj v nedeljo nekoliko omejilo. To pa nikakor
ni bilo všeč jednemu mojih župljanov, ki je bil
jako hud nasprotnik veri. Razjezil se je in ob vsaki

45

priliki trdil, da se za moje pridige in ves moj
trud niti ne zmeni ne. Prihodnjo nedeljo bo šel pa
nalašč delat in to tako, da ga bodo župnik in
župljani morali videti na njivi poleg cerkve.

Kakor je rekel, tako je storil. Na polji je bil,
ko se je sveta maša pričela, in je še celo nektere
memogredoče nagovarjal, da bi se jim le bolj ostem
tativno pri svojem podjeti pokazal, da se Boga prav
nič ne boji in kljubu župnikovemu svarilu svoje
polje obdeluje. Komaj pa se je jednemu memogre-
dočih tako pobahal, kar ga tudi vže napadejo hude
bolečine. Vse je moral popustiti, njivo in lopato
in domu je moral, kamor se je mislil z veliko silo
privleči — pa se ni. Moči so ga zapustile že med
potoma. Hotel je v najbližnjo sosedovo hišo, da
bi le nekoliko k moči prišel. Toda tudi tli ni prišel
dalje kakor do vrat, kjer se je zgrudil. Ljudje, ki
so ga videli, so mu hileli na pomoč, da bi ga
dvignili kviško, pa je bil vsak poskus zastonj. Je
bil vže mrtev. Vsak naj si o tem misli, kakor mu
drago, naši župljani smatrali so ta slučaj brez
izjeme za javno kazen božjo. Bog je predrzneža
in zasramovalca njegove svete volje kar nevtegoms
k sebi poklical v svarilen izgled vsim, ki se ne
brigajo za njegove besede: ,,Posvečuj praznik!“■

32 . Posvečuj praznik!

V neki vasi blizo okrožnega mesta N. živel je
precej premožen kmet, kteremu se je sploh dobro
godilo. Mož je imel navado, da je šel vsako nedeljo

46

in vsak praznik, če je bilo le vreme za to, v bližnje
mesto po opravkih. Meščani so se bili tega rednega
gosta v nedeljo tako navadili, da bi da bili pogre¬
šali, ko bi ga ne bilo. Če je morda v cerkev v
mesto hodil, ne vem; to pa vem, da se je v mestu
vedno pečal s posvetnimi opravki. Skupaval in pro¬
dajal je, kar mu je le količkaj na dobiček kazalo.
Nekega dne vdari ga konj in mu zdrobi kost v
nogi. Več tednov moral je v postelji ostati in tako
svoja opravila zanemarjati, kar je tako neugodno
vplivalo na njegovo premoženje, da se je jelo taisto
vedno manjšati. Mož se je menda spametoval in
sprevidel, da nedeljska barantija ne prinaša blago¬
slova k hiši, pač pa jezo božje pravičnosti.

33 . Nedeljski kosci.

Na Švicarskem živel je svoje dni uže bolj
prileten kmet, kterega so liberalni časniki silno
razsvetlili. Vsled tega je tudi menil, da ima pra¬
vico zabavljati cerkvenim zapovedim, duhovnom,
posebno pa vsim tistim, ki so pridno v cerkev
hodili. Prišel je čas košnje. Vreme je bilo ves
teden, kakor naslikano, in vendar naš kmet ni
šel poprej kosit, kakor še le v nedeljo. S štirimi
kosci spravili so se na travnik, kterega polovico
so dopoludne na veliko pohujšanje katoličanov in
protestantov pobrili in to kakor se je kmet sam
izrazil, na veliko žalost oziroma jezo župnikovo,
ki je tako ojstro pridigoval o nedeljskem posve¬
čevanji.

47

Seno je bilo pokošeno, toda glejte, kaj se je
zgodilo! —

Okoli ene ure je bilo seno že suho za na¬
kladanje, kar se začno zbirati črni oblaki nad
Sentiškim pogorjem. Kakor bi bil kvišku pogledal,
pritegnil je silen veter iz nad gora. ki si je jel
s senom igrati. Hej, kako sta plesala — seno in
veter. Više in više je šlo čez jarke in nasipe, dokler
ni bila cela košnja reznešena in razprašena po vsej
okolici. Malo minut je bilo zadosti, da je šlo delo
štirih pridnih rok na vse štiri vetrove, preden so
ga kmet in njegovi pomagači mogli rešiti. Kako
je bilo razsvitljenemu kmetu pri srcu, si bo vsak
lahko mislil, da pa tiste nedeljske košnje ni tako
z lepa pozabil, to nam smete verjeti. Kakor se
čuje, tolažil je moža ondašnji župan s liberalno
zavestjo, da je bilo to vse čisto navaden slučaj.
Kar je bilo pa v tistem kraju vernih kristijanov,
katolikov kakor protestantov, so bili vsi v tem
edini, da je bila to kazen božja za oskrunbo ne¬
delje — gospodovega dne!

34 . Nedeljsko delo nima blagoslova.

Ko je Bog dajal deset zapovedij med gromom
in bliskom na Sinajski gori Mozesu, ga je posebno
na tretjo opozoril z besedico „spomni se!“ —
„Spomni se, da posvečuješ dan Gospodov,
kristijan moj, sicer te zadene stroga roka
božja, ki te bo strla in zmlela, kakor solnčni
prah!

48

Bil je kmet, kteremu je bilo nedeljsko pra¬
znovanje deveta briga. Prav nič ga ni bilo sram
v nedeljo ali praznik svojo njivo orati, ki je poleg
velike ceste ležala. Če so se ljudje nad njim zgledo¬
vali, kaj je to'moža brigalo? Kaj mislite, ali mu
je to bogastva donašalo? Ali mu je to teknilo?
Vse drugo prej, nego to! V celi okolici vam ni
bilo človeka, ki bi bil nesrečneji od njega. Če je
komu goveja kuga živino pobrala, je bil naš kmet
izvestno med tistimi nesrečniki. Ploha, moča, suša,
uničevale so mu poljske pridelke. Ves trud in delo
sta bila zastonj. Več ko se je trudil, manj je imel.
Nesrečnež! Česa li se je nadjal za svoje brezbožno
življenje ? Tu se je mučil in trudil kot črna živina
ondi ga je pa čakalo —

Dobri sosedje so mu napake očitali. „0 kaj
to, jim je ugovarjal, Bog mi pač ne bo tako hudo
zameril, če si tudi v nedeljo skušam pomagati.
Saj vidi. kako globoko da sem zakacan in da bi
si rad venkaj pomagal.

Bog je pa prav temu predrznežu silno hudo
zameril. Zopet je prišla nedelja. Vaščani sosedje
hiteli so v cerkev k službi božji, lakomni kmet pa
na njivo na veliko pohujšanje memogredočih. To
je bila pa tudi njegova posljednja predrznost. Še
tisto noč stopila je bleda smrt k njegovi postelji
in mu je pihnila luč življenja. Stopil je pred svo-
jčga Stvarnika nespokorjen in nespovedan. Kakor
je živel, tako je umrl. Hladna zemlja sprejela je
vase mrzlo truplo njegovo, kjer bo čakalo vstajenja
in plačila,

49

35. Nič več ne.

„Prijatelj, kaj pa si tako otožen, kakor bi
imel vseh sedem naglavnih grehov nad saboj ?“
— vprašal je nekega jutra Anton svojega večlet¬
nega prijatelja Bogomila.

„Lahko se ti je smejati!“ pravi Bogomil, če
bi bil pa tebi danes tak-le listič v roke prišel, bi
se pa izvestno tudi ne držal na smeh. Tu le beri.
Štirideset goldinarjev zahteva od mene lekarna za
zdravila, ki jih je vživala več mesecev moja bolna
žena. Dvajset goldinarjev pa zdravnik. Sedaj pa
sam premisli, če se more človek ob takošnjih oko¬
liščinah lepše držati, kakor se.“

„Je že res in vse ti priznavam, toda le po¬
guma nikari ne zgubi in vse boš zmagal. Le pridno
delaj, nekoliko štedi in moli vmes, pa Boga za¬
hvali, da imaš zopet zdravo ženo in videl boš, da
boš z božjo pomočjo vse zmagal. “ : —

»Verujem ti, kajti tudi sam sem si že tako
mislil. Pri vsem tem sem se pa iz te dogodbe
nekaj naučil, kar ti moram povedati.

Znano ti je, da nisem popolnoma napačen
človek. Kolikor toliko lahkomišljen in vesel sem
bil pa venderle. In to je bilo vzrok, da nisem
tako strogo pazil na nedeljsko praznovanje. Mislil
sem si: e kaj, nekaj ur dela v nedeljo zjutraj in
praznik — to božji časti ne bo nič na kvar, meni
se bo pa kolikor toliko poznalo. Tako sem delal
blizo štiri leta. Med tem sem pa nekdaj čul pri¬
digo našega gospoda o nedeljskem praznovanji

4

50

„Kar si pridobiš v nedeljo z delom, h
kateremu te ne priganja sila, je nepošteno
pridobljeno, in tisto si bo Bog ob svojem
času že poiskal. Bolezni in druge take reči
so nj egovi posli . 11

Pridiga mi je bila prav všeč, vendar pa sem
si mislil: ,,Ej. saj prav tako natančno pa menda
tudi ne bo!“ Pozabil pa tistih besedi nikdar več
nisem, vedno so mi donele po ušesih in vedno so
mi odmevale v srcu. Ko sem pa ta le računa iz
lekarne in od zdravnika prejel, mi je pa kar zabu¬
čalo po ušesih. Vsedel sem se namreč neko nedeljo
popoludne in sem jel računiti, kakor in kolikor sem
znal, da bi zvedel, kaj da sem si vendar v teh štirih
letih z jutranjim nedeljskim delom prislužil. Naraču-
nil sem blizo šestdeset goldinarjev. Hudo mi je po¬
stalo pri srcu, toda za trdno sem sklenil, da v
nedeljo in praznik ne bom nič več delal. “

3G. Nedeljsko seno.

Westfalen imenuje se na Nemškem pokrajina
ob Renu ležeča. Ljudje, ki ondi žive se po veri
ločijo v dve poglavitni panogi: v katoličane in
luterance. Neki kmet imel je v nedeljo seno na
travniku suho, ki je bilo za vožnjo, kakor nalašč.
Kmet se ni dolgo pomišljal, temveč je zapregel in
hajdi ponj. Vže se je vračal z velikim vozom v vas
nazaj. Na mostu stoječ, župnijski hiši prav nasproti
vgleda kmetič gospoda župnika pri oknu stoječega
z glavo zmajavati.

51

»Gospod župnik! nič se ne bojte, zakliče mu
kmet porogljivo gori. mojim konjem bo seno prav
tako dobro šlo v slast, kakor če bi ga bili še le
jutri vozili!" Gospod župnik še ni imel časa po¬
misliti, kaj bi odgovoril, kar jeden konj brcne in
predrznega kmeta v smrt pobije. Kmet pade, konji
se splašijo, razbijejo most. planejo v globoko vodo,
kamor tudi voz za seboj potegnejo. Konji so uto¬
nili, seno je pa v vodi ostalo. Konjema seno ni
šlo prav nič v slast. Ondašnji prebivalci so si
dogodek dobro zapazili in niti jednemu ne pride
na misel, da bi šel v nedeljo seno vozit.

37. Nedeljski zaslužek!

Leta 1861 zidali so v Turinu novo palačo za
parlament. Dne 27. januvarija je bila ravno nedelja
in sta se pri delu tiste palače dve grozni nesreči
zgodili. Vlada je namreč na to pritiskala, da bi
bilo delo čim preje tem bolje dodelano in je uka¬
zala tudi v nedeljo delati. Bilo je nekako 2 popo-
ludne, ko si je eden najspietnejih in najboljših
delavcev prizadeval čez povprečen tram most po¬
tegniti. Deska se mu je zmuznila, nesrečnež zgubil
je ravnotežje in je padel tri nadstropja globoke^
kjer je takoj mrtev obležal.

Pol ure kasneje zgodila se je druga nesreča.
Neki drug delavec imel je nekaj opraviti v dvorani,
kjer bi se bil imel ob svojem času obesiti veliki
svetilnik. Tudi temu je zmanjkalo tal na tramu,

kjer je stal. Prevagal se je in zgubil ravnotežje.

•) *

52

Padši je na tleh obležal. Prenesli so ga v bolniš¬
nico sv. Roka, kjer je drugi dan umrl. Na delavce
je to tako silno vplivalo, da so se kar spogledali
in rekli: „Kolišen pa je ta nedeljski zaslužek, da
bi tvegali svoje življenje zanj ?“

38. Nekaj veselega.

Piše nam prijatelj sledeče: „Okoli in okoli
naše župnije se ljudje že jako malo zmenijo za
sveto nedeljo in praznik Gospodov. Hvala Bogu,
da se ta grda razvada pri nas še ni ukoreninila.
Do sedaj nas je Gospod nebes in zemlje še vedno
očitno poplačal za našo verno udanost. Lahko pa
rečem, da nikdar še ne. tako, kakor letos. Dvakrat
pobila je toča okoli in okoli nas in obakrat je Go¬
spod nam milostno prizanesel. V soseščini je vse
do drobnega zbila, pri nas se je komaj poznalo,
kje da je ob meji župnije kako zrno padlo. Vselej
je bila huda ura tik naših meja in nikdar nam
ni bilo sile. Samo v vasi na izhodno stran ležeči
osmukala je nekoliko poljske pridelke — zakaj —
prebivalci sami dobro vedo in so se jim tudi takoj
oči odprle. Sploh se nam je pa od treh strani gro¬
zila in od nobene razven iztočne nam ni bilo sile.
Ali je bil mar to slučaj? Tisti, kterim je pobila,
pravijo da „ne!“ Iz vestno nas je tudi varoval
pred hudo uro praznik ki ga obhajamo vsako leto
na sv. Ane dan s prošnjo, da bi nam Bog s točo
prizanašal. Naši predniki so ga vpeljali in vedno
zvesto držali. So že vedeli, zakaj.

53

39. Za mlinarje.

Bil je mlinar skopuh na Francoskem, kteremu
je iz same lakomnosti skoraj vsako nedeljo in
vsak praznik malin tekel. Da, celo med službo
božjo drdrala so mu dostikrat neprestano kolesa.
Imel je mlin na sapo. Zopet je prišel velik praznik
in naš mlinar je šel mlet mesto k službi božji.
Opoludne je še delal. Žena ga je že s kosilom
čakala, toda zastonj. Ker ga le ni bilo od no¬
bene strani, ga gre iskat. Našla ga je mrtvega.
Veternice, katerim je po božji volji preblizo pri¬
šel, so ga ubile.

40. Oskrnnjevalci nedelje

Angleški sodnik Holt je bil v svoji mladosti jako
zanikrn človek in se je v družbi druzih lahko-
mišljencev marsikako nedeljo potepal, namesto da
bi bil šel k službi božji. V poznejših letih spozna
nekega dne v človeku, ki ga je k smrti obsodil,
enega svojih mladostnih tovarišev, ter ga po dru¬
gih povpraša. Le-ta mu odgovori, da sta od vseh
tistih tovarišev oskrunjevalcev on in sodnik po¬
slednja še na svetu. Nobeden izmed vseh ni umrl
naravne smrti. Nekteri so zapadli roki pravice,
drugi so pa tako s silovito smrtjo umrli.

41. Nedeljski zabavni vlak.

Današnja doba skoraj nič več poznati ni, da
bi bila krščanska, tako so ji Židje vtisnili svoj

54

pečat. Kamor se ozreš posebno po velikih mestih
povsod vidiš krivokljuna Žida, ki že kaj počne,
kar vernega kristijana žali, če tudi se mu daje
pri tem še prav dobro izžemati. Najnesramneje
židovska vpeljava današnje dobe so pa zabavni
vlaki v nedeljo in praznik, ki navadno vozijo med
službo božjo tako in malomarne vernike od nje
odvračajo. Vse toži o slabih časih in vendar je
gnječa po zabavah, po zabavnih vlakih vedno večja.
Bog tako onečastovanje svojega dneva nekaj časa
mirno gleda, kedar mu je pa zadosti, oh takrat pa
tudi po zabavnih vlakih seže z močno svojo roko
in jih drobi, da drobci na vse strani letč.

Tak izgled svoje nevolje pokazal je Bog na
angeljsko nedeljo leta 1882 v Freiburgu na Nemš¬
kem. Napovedan je bil zabavni vlak iz Kolmarja
z 1200 ljudmi, ki je tudi redno ob pravem času
prišel. Popotniki namesto v cerkev, podali so se
ravno med službo božjo na grad, kjer je bil lep
razgled, kjer so vriskali in se veselili, kakor na
pustni večer. Kedo bi si bil pač mislil, da bodo
vže čez dvanajst ur prav ti ljudje jokali in si v
obupnosti lase z glave pulili?

Ban je bil silno vroč, zrak pa poln soparice
in k hudi uri se je gnalo. Zvečer, kedar se je pri¬
bliževala ura., da bi se bil odpeljal zabavni vlak
nazaj v Kolmar, je bilo že temno, kakor v peči;
le žarni bliski lomili so se iz nakopičenih oblakov,
spremljalo jih je pa zamolklo gromenje. Toda to
vse ni bilo še prav nič druzega, kakor le predigra
v groznej drami, ki se je imela to noč dovršiti.

5f>

V Freiburgu je skoraj že vse spalo, ko na¬
stane ob polunoči velik vriše po ulicah, kakor bi
bil ogenj. Gasilcem se je trobilo in grozna nesreča
seje oznanjevala: zabavni vlak. ki se je ob 8 zvečer
iz Freiburga v Kolmar vračal, se je pri Hugstettnu
iztiral in vse je menda drobno.

Zgodila se je pa vsa nesreča takole: Vlak je
hitel po ravni progi speljani po močvirnem svetu
med gozdi. Vže je bil uro daleč od Freiburga, kar
se parni stroj iztira, čez meter visok nasip pre¬
kopicne in se globoko v zemljo zarije. Petnajst do
osemnajst voz nakidalo se je na stroj drug vrh
druzega, nekaj jih je šlo pa kar na drobne kosce.
Le nekaj malega je ostalo voz na progi, da se
jim ni nič zgodilo. 127 oseb ječalo je več ali manj
poškodovanih, ktere so v bolnišnico prenesli. Ko¬
liko pa je število tistih, ki so bili v zasobni po¬
strežbi. Mrtvih je bilo do 3. zjutraj 40, ki so jih
izpod razvalin venkaj zvlekli; vseh pa niti dobili
niso, ker so bili vozovi še vedno drug na drugem
nakopičeni.

Grozen je bil pogled na te nesrečneže, ki so
v največjem dežji ondi po travniku ležali, umira¬
joči, drugi že mrtvi. Rumenkasto zeleni bliski in
pa krvavorudeče plamenice so jih osvitljevale!
Tu vam je ležal skrbni oče poleg svoje doni sile
hčere, ondi mati poleg- male deklice, tam zopet
kak otrok, vmes pa so obupanega srca iskali svojih
tisti, ki so ostali pri življenji.

Mnogo zdravnikov odšlo je takoj z gasilci na
kraj nesreče. Odpeljali so se s posebnimi vlaki,
drugi hiteli so tjekaj z vozmi. Vsekako pa je

56

dolgo trajalo, preden so dospeli k ponesrečenim
usmiljenja vrednim, ki so ležali na močvirnem
travniku v tolišnjem dežji, nekteri pa še celo v
vodi.

Jeli so reveže nakladati na vozove, ki so iz
Angstettna tjekaj na pomoč prihiteli in jih voziti
v bolnišnico, kamor so pa le na lahko, poškodovani
srečno dospeli, kajti drugi so pomrli vže med po¬
toma.

Podobe, ki se je na kraju nesreče opazo¬
valčevemu očesu vtisnila, ni mogoče popisati. Misli
si le kup razvalin, pod tistimi pa deloma zmečkane
še žive ljudi, deloma tudi popolnoma strte mrliče!
In zabavni vlak, joj kakošen je bil pogled nanj
Poslednji trije vozovi ostali so na tiru. drugi trije
pred njimi so bili že zariti v nasip, če tudi še
niso bili prekopicnjeni. Takoj za temi se je začela
pa razvalina — podrtija. Prvi voz je ležal počez,
drugi se je postavil preko njega, tretji zraven obeh
na glavo, četrti je bil razbit, da so deske na vse
strani štrlele. Tudi stroj zaril se je bil globoko v
močvirno zemljo. Sila je bila tolišnja, ki je tu
vplivala, da je nekaj voz razbitih še pred strojem
ležalo. Vse to je napravilo trden jez, za kterim se
je jela vsled silnega dežja nastopajoča voda zbirati
vže več čevljev globoko. Podali smo se toraj na
drugo desno stran nasipa. Tu sem so bili pa ravno
poprej mrliče znosili. Tu so ležali takoj 4; položili
so jih drug poleg druzega. Nekoliko dalje v
grmovji zadeli smo na celo kopico mrličev, 20 do 30
Jih je bilo. Če tudi so bila trupla celotna, je bil

57

vendar pogled grozen na krvave obraze in razbite
glave.

Kaj je bilo povod tej grozni nesreči, se ne
ve. Govorilo se je, da se je vsled obilnega deže-
vanja železniški nasip zmehčal in se je podajati
jel, vsled česar je stroj tir zapustil in v močvirje
zašel. Drugi zopet so trdili, da je bila velika teža,
da se je stroj moral iztirati, kar pa ni popolnoma
vrjetno. Najbolj vrjetno je še to, da je kak zlodej
nesrečo provzročil s tem, da je na tir kako skalo
ali kak brun položil. S tem se njena tudi izpoved
strojevodjeva in kurjačeva. Oba sta namreč ostala
pri življenji. Soglasno sta izpovedala, da nič dru-
zega ne vesta, kakor to, da se je stroj stresel. V
tistem trenutku odletela, sta tudi vže oba vsak
na eno stran in vozovi jeli so se pa drug na dru¬
gega kopičiti.

Kolmarski popotnik, ki se je s tistim vlakom
peljal in to v prvem vozu za sprevodniškem, tudi
pravi, da ni druzega čutil. kakor krepek sunec,
ki ga je dvignil kvišku; ob enem se je pa vlomila
zadnja stena. Na desno in levo padali so ljudje,
njemu se pa ni prav nič zgodilo. Voz v kterem se
je vozil, se je pri nesreči prekopicnil. S težavo
izmotal se je popotnik venkaj in prav s tako te¬
žavo rešil je ženo. Ostalim že ni mogel nič več
pomagati. Huda, ura je nastala in dež je lil kakor
iz škafa. Bliski razsvitljevali so za trenutke
grozni prizor, kjer nisi druzega čul. kakor srce pre¬
tresajoče ječanje ranjenih in klicanje žalostnih
otrok po svojih stariših, ter obupnih roditeljev po
zgubljenih ali vsaj pogrešanih otrocih. Neka gospa

58

zataknila se je pri padcu iz voza med peresa
pri kolesih, kjer je tako nesrečno obvisela,
da se je z glavo zemlje dotikala. Najprvo so pri¬
nesli desk, s kterimi so jo podprli, na to so pa
kmetje s sekirami pritisnili ter so voz razbili, na
kar jim je bilo možno peresje še le nekoliko od-
jenjati, da so gospej nogo venkaj zvlekli. Toda v
kakošnem položaju je bila reva? Vsaka noga je
bila najmanj dvakrat zlomljena v piščali in stegnu.
Sam Bog ve, koliko je bilo pa nesrečnežev pod
razvalinami, za ktere v prvem trenutku niti ve¬
deli niso. Nekaj se jih je videlo. Ondi le ležal je
pod kolesom, ki ga je grozno grdo premečkalo,
človek, kteremu se je videlo, kakor bi se bil v
poslednjem trenutku še branil neizmerne teže, ki
se je nanj zvalila, na kar pa niti misliti ni. Tudi
tega ni bilo mogoče poprej venkaj zvleči, dokler
se komad za komadom ne odpravi iz razvaline.
Nekoliko bolj nazaj je bila pa največja podrtija,
kar si je le misliti morete. Ondi je bilo vse na-
mešano, razbiti vozovi in pomorjeni ljudje, ter ve¬
činoma vse v zemljo zarito. Grozen Vam je bil ta
prizor! Tu noga umorjene gospe, ondi glava mrt¬
vega gospoda, na tej strani vidijo se zmečkane
roke, ondi odtrgana noga. Toda ne bomo na dalje
slikali groznega prizora, kterega bi le kak Vereš-
čagin dostojno opisati in naslikati znal. Toliko pa
moramo reči, da kdor ima srce in kdor pozorišča
take nesreče ne gleda le s telesnimi očmi, ta komaj
komaj obseže vse občutke in misli, ki se mu pri
takem prizoru vsiljujejo. Pred vsem stopijo ti živo
pred oči vsi tisti nesrečniki, ki jih je tukaj ne-

59

nadno smrt zasačila. Največ umrlo jih je takoj že
v tistem trenutku, ko se je nesreča zgodila. Toda
kedo pa popiše grozni strah, ki se je v tistem tre¬
nutku pred smrtjo vsakega polastil? Kaj pa tisti
nesrečniki, ki so še več ali manj časa živeli pod
razva ! inami zdihovajoč! Kdo ve, koliko bi jih bili
še lahko rešili, če bi bila pomoč ob pravem času?
Kaj pa še le trplenje tistih, ki so bili le nekoliko
poškodovani, pa si v temni noči pod razvalinami
niti pomagati niso mogli!

To vse je telesno trplenje; kaj pa je doletelo
vboge- duše tistih nesrečnikov, ktere je božja jeza
od veselice, iz ktere so se ravno peljali, pa na¬
ravnost klicala na račun pred sodnji stol večnega
in neskončno pravičnega sodnika? Bog se jih
usmili! Bog jim bodi milostljiv. Kolikor se je ondi
duš še rešiti dalo se je vestno zgodilo, kajti du¬
hovna pomoč iz sosednjih župnij je bila takoj na
mestu nesreče, kakor hitro se je tista zvedela. In
konečno, kedo pa popiše brezmerno žalost, v ktero
je zabavni vlak  na stotine poprej srečnih družin
spravil? Tu je bila roka božje jeze prav tako očitna
kakor leta 1881 dne 8. decembra na Dunaji, kjer
je taista tudi na sto in sto ljudi pri razkošni za¬
bavi v gledališči zasačila, od koder jih je poklicala
v večnost.

60

IV. Predrznosti predpustom in na plesu.

42. Na plesu.

Dostikrat se čuje, kako da so Slovenci nerodni
in neomikani ljudje. Toda verujte nam, da so Nemci
in drugi narodi posebno v verskem oziru še deset¬
krat slabeji in nerodneji od nas. V Povesenu na
Brandenburškem je bila nekdaj mladina v nekej
gostilni na plesu. K hudi uri se je jelo gnati; blisk
in grom jela sta stresati neba obok. Plešoča mla¬
dina se pa za to jako določno besedo božjo ni
zmenila, da še šalila se je z njo. Eden razboritih
plesalcev vzame namreč svojo čašo, gre z njo pred
vežo na prag in Bogu „na zdravje 11  napije. Napil
mu je pač, toda izpil pa iz napitega kozarca ni
več. Zabliskalo se je in predrznež je padel po tleh
v živo svarilo vsem zasramovalcem svetega bitja
božjega.

43. Zasramovanje Kristusovega trpljenja.

Leta 1872 so si na Švicarskem v Ziiriškem
okrožji v občini Wald zmislili, da bi ne bilo slabo,
če bi na debeli četrtek napravili gledišče, kjer bi
na šaljiv način predstavljali Kristusovo trpljenje.
Nobenega ni bilo v celej družbi, da bi bil rekel:
fantje nikari, greh. strašan greh je to! Pri vsej

61

svoji spridenosti, so bili pa vendar še — ne vemo
kako bi rekli — ali tako strahopetni ali pa so se
morda vendar bali kazni božje, da ni hotel nihče
na križ. Vsakega je bilo strah zasramovanje naj¬
večjega dokaza ljubezni božje do tolišnje stopinje
tirati. Konečno se pa vendarle nekdo dobi, ki se
je dal na križ privezati.  Postavili so ga kviško.
Toda, ko so ga pa zopet doli sneli, zasramovalec
ni mogel nobene roke in nobene noge geniti. Kakor
jih je na križi imel, tako jih je tudi obdržal in je
kmalo nato umrl. Kdo bo tajil, da to ni očitna
kazen božja?

44. Iz plesa v božji mlin!

V Dolenji Šleziji, v vasi Š. napravili so 14. ja-
nuvarija 1865 leta v ondašnji pivarni ples. Med
godci je bil tudi mlad razuzdanec, ki je bil na
daleč okoli na slabem glasu. Nocoj se je le-ta še
prav posebno odlikoval z nesramnim govorjenjem
in klafanjem. Zabavljal je tudi prav veliko čez sv.
vero in se je bahal, da že deset let — od kar je
bil prvo sv. obhajilo prejel, ni bil pri spovedi!
Proti jutru jeli so drugi plešišče zapuščati, mladi
godec je pa še ostal s posli svoje vmazane burke
uganjajoč. Čez nekaj časa zapustil je tudi on na
videz jako Židane volje pivarno in je jel pot proti
domu pod noge vbirati.

Komaj petdeset korakov od pivarne je precej
globok potok, ki je bil čez in čez z debelim ledom
pokrit. Na enem samem kraju je bila v ledu luknja

62

kjer so ljudje vodo zajemali za se in za živino.
Mladi razuzdanec je krenil s pota v stran, je zašel
k luknji in vanjo padel, kjer je takoj pod ledom
zginil. Voda ga je vlekla pod ledom kakih dvajset
korakov proti mlinu pod kolesa, kjer so ga dve
uri kasneje mlinarski hlapci mrtvega našli. Sodnij-
skozdravniška preiskava je dokazala, da je bil
takoj mrtev. Eno roko je imel v žepu, z drugo je
držal pa palico. Iz vsega tega se da sklepati, da
ga je smrt tako na nagloma, rekli bi z viškoma
pograbila, da niti časa ni imel kesanja obuditi. V
svojih grehih je stopil pred Tistega, o kterem se
govori, „da je grozno pasti v roke živemu
Bogu!“  Ko je dan zvonilo, zapustil je menda
pivarno. Vernike je jutranji zvon opominjal svetih
skrivnosti našega odrešenja, klafača je pa klical
pred večnega sodnika. Kakor smo že rekli, luknja,
kjer je v zamrznjen potok padel, ni ob potu, temveč
nekoliko v stran, in je bil mlinski potok sicer
povsod z ledom pokrit. Ljudje so rekli, da je bil
to jako čuden slučaj, ki ga je s prave poti po
kterej je navadno domu hodil, tjekaj zvodil, kjer
je padel v roke živemu Bogu. Pred mlinskim
kolesom so ga našli; — božji mlini počasi meljejo,
pa drobno!

45. Maškeradna pošast.

Pariz menda še nikdar ni imel tako sijajne¬
ga predpusta in pustne maškerade, kakor leta 1832.
Francozje so se nadjali, Bog ve, kakošne vspehe

«3

da jim bo prinesla julijska revolucija in so se
vedno globokeje v veselice potopljevali. češ, le dajmo
saj imamo. Besnost po veselicah je bila že tolišnja.
da so mislili, da jih morajo imeti. Posebno so pa
denarni velikaši in borsni baroni za sijajne godove
in velike plese denar, kar s periščem razsipali.
Poglavitno zbirališče vseh norij pa je bila maške-
rada v opernem gledališči, kjer se je vse trlo, če
tudi se je že tisti dan po Parizu raznesla vest. da
imajo v Londonu kolero, kar je marsikoga v dno
duše pretreslo.

Novice, ki so jih o tej koleri časniki prina¬
šali so bile pretresljive, število zbolelih gorostasno.
Vse to pa ni prav nič zadrževalo vesele mladine
in prismojenih starcev, da bi ne bili hiteli za —
norijo!

Veliki, ples je bil napovedan, vstopnice že ve¬
činoma kupljene, obleka za maškerado tudi že
preskrbljena, s prijatelji je bila tudi že dogovorjena
skupina, v kteri bo ta ali oni nastopil; kaj se je
mar potem čuditi, ,da ni hotel nihče odstopiti, kdor
je bil vže vsaj na eden ali drugi način zapleten.
Ali je čuda, če je ves srednji stan tjekaj hitel,
kjer si je kurent postavil svoj prestol.

Takoj ob začetku so bili vže vsi prostori tako
napolnjeni, da je bilo komaj, vrjetno, kje bi se še
prostor dobil za vedno dohajajoče nove goste.
Ljudje, iz katerih je bila pisana množica sostavljena
so bili dobre volje, kar si le misliti morete. Tu so
mnogi stali in zijala prodajali, ondi so se gnjetle
čaraste in šegave maske smejaje in poskakovaje,
ondi zopet so se pari vrtili, kakor bi jim bilo šlo

nocoj za ves svet, kakor bi si bili imeli svet
priplesati.

Nobenemu ni na misel prišlo in če je komu,
tudi misliti ni hotel na to, da se je kolera iz Lon¬
dona, kjer je tako grozno morila, tudi že v Parizu
naselila in da, bo morebiti že prav kratkem času
tudi na tem mestu veselja in norije svoj vstop
naznanila. „Hejsa juhejsa! proč s skrbmi življenja
proč z bojazljivostjo, — le veselo bratje dragi, saj
samo enkrat živimo!“ Tako in enako so se nav¬
duševali veseli bratje, ki so bili tako zaljubljeni v
predpustno radovanje, da bi niti svojega pogubljenja
z odprtim žrelom po njih zevajočega ne bili zapa¬
zili, če bi ga jim bil sam Bog-Oče s plametečo roko
narisal na steno ali pa če bi ga jim bil Bog v
najostudnejši postavi med nje poslal, kar se je
tudi zgodilo.

Proti polunoči prišel je namreč v dvorane
črn domino, ki je kakor duh sedaj tu sedaj tam
nastopil. Imel je črno krinko brez brade, ki je samo
polovico obraza zakrivala. Druga polovica obraza,
ki se je videla, je bila sicer divno lepa, ob enem
pa tako stroga in resnobna, da si je marsikdo,
ki jo je videl, mislil, ta domino moral je iz groba
vstati in semkaj priti med vesele plesalce in druge
veseljake, da jim s svojim nastopom kliče resni:
„Memento mori!“ — „ Spominjaj se smrti!“

Ni dolgo trajalo in črni domino je vse kroge
z grozo napolnil, kjer se je prikazal. Govoril ni
nič, tudi glasu ni nobenega od sebe dajal, pač pa
je razširjal nepopisljiv občutek mrzlote, kjer je
nastopil. Ljudem se je zdelo, kakor da bi puhtela

v njegovem obližji mrzla ledena sapa, ki vse ole-
deni, in povsod življenje zatare. Smeh, je povsod
vtihnil, kjer se je neljubi črni gost pokazal in ni
bilo druzega slišati, kakor le njegovi koraki po
dvorani.

Vže čez malo časa obrnila je ta prečudna
prikazen vseh pozornost na-se. „Maškeradna
pošast",  tako so črnega domino imenovali, vpletali
so že po vseh kotih v razgovor, tako po veliki
dvorani, kakor tudi po stranskih sobanah, kjer
se je ob polnih mizah zopet najživahneje veselje
začelo. Ondi je sedel v sredi jako živahne mladine
neki Viktor d’ Egridny, edini sin jako veljavne
rodovine iz dežele, ki je sedaj prvič prišel v Pariz
uživat predpustno življenje, kar je tem laglje delal,
ker je imel vedno dobro rejeno mošno na razpo¬
laganje. Prav ta zadeva pridobila mu je pa tudi
obilno prijateljev - - vrstnikov njegovih. Posebno
nocoj so bili jako dobre volje prišiynečem šam¬
panjcu, kar tudi do njihove mize pride osupljiva
vest o maškeradni pošasti.

Divji ples, čarna družba, dražeče maske in
peneče vino so duha temu mladenču že precej
razburile. Takoj, ko je zvedel o tej „pošasti,“
dvignil se je rekše, da bi tako čudnega gosta rad
osobno poznal.

Viktor ni še spil poslednjega pred njim sto¬
ječega kozarca penečega vina, ko se njegovi pri¬
jatelji osupnjeni na vse strani umaknejo med sabo
šepetajoč: „Tukaj je pošast!"

Kozarec na mizo postavivši, začuje Viktor
šumenje težke svilene obleke in takoj nato spre-

5

fifi

leti ga nepopisljiv, čuden mraz, ki ga je v dno
duše stresel. Več ni bilo dvoma, da je pošast v
njegovi bližini.

Več ni bil tako pijan, kakor iz začetka, ko
je svoje oči tjekaj obrnil, od koder je vlekel mrzel
prepih in pa prihajalo šumenje. Prej ko ne bi se
bil tudi on umaknil, kakor vsi drugi, ko je pošast
ugledal, če bi ga ne bilo sram figamož postati.

„Dobro došla, pošast maškeradna!" — na¬
govori čez nekaj časa Viktor črnega domino in se
k njemu obrne. „Vsedi se semkaj k meni in povej
mi, ali si prišla iz nebes ali iz pekla, ali si srečna
ali ne!“

Ker se pa črni domino ni kaj prida zmenil
za njegovo povabilo in se je delal, kakor bi hotel
dalje iti, prime ga Viktor za roko, hoteč ga k sebi
potegniti. Toda, kakor ga je hitro za roko prijel,
ga je vendar še hitreje spustil; roka črnega domino
je bila mrzla kot led in trda kot mrličeva.

„Kedo si, čudna prikazen ?“ — vsklikne Viktor
osupnjen in se za korak umakne. Namesto odgo¬
vora šel je črni domino počasi proti durim na
nasprotni strani ležečim. — Ko se je črni domino,
iz dvorane zgubil in v drugo podal, jeli so se Viktor¬
jevi tovariši zopet okoli njega zbirati, da bi ga zarad
pokaženega namena zasmehovali in mu nagajali.

„No, kje pa jo imaš?“ zavriščalo je kar h
krati od vseh strani. „ Ali mar pošast ni marala
za tvoje povabilo? Ali pride?" „Za božjo voljo, kaj
pa ti je, ti si, kakor bi bil okamnel" — vpili so
drugi vmes. „Kaj pa si videl? Pa vendar ne glavo
Meduze ?“

67

„Marsikako šalo prenesem, ta mi je pa pre¬
debela ! 11  pravi Viktor, ki se je med tem že prvega
strahu znebil, in se je ob enem tudi streznil. „Ta
maska si preveč dovoljuje in zasluži, da jo kaznu¬
jemo ! — Pomagajte mi, da jo zopet v pest dobimo
in ji krinko iz obraza potegnemo.

„Ne, nikari!“ odsvetovali so mu nekteri.

„Le za njo!“ kričali so drugi in teh je bila
večina. Viktor se je postavil na čelo, drugi za njim
in tolpa je hitela po sobanah črnega ledenega do¬
mino iskat.

Dolgo časa so zastonj iskali — konečno so
ga vendar staknili; maska je bila namreč več
časa nevidna, kar na enkrat pa je zopet prišla na
površje med ljudi.

„Stoj, maškeradna pošast, stoj! vsklikne Viktor
d’ Egrigny, ne pojdeš nam iz tega mesta ;  dokler
nam ne poveš, od kod in kdo da si!“

Črni domino je obstal, rekel pa ni nič.

„ Govori — sicer te bodemo prisilili! kriči
Viktor in mnogo drugih opic za njim, ki so mu
zvesto sekundirale, kar je on povedal.

Ko tudi na ta poziv ni bilo nobenega odgo¬
vora. jeli so mladiči v domino siliti. V jednem
trenutku so ga obsuli, kakor ose tistega, ki jih
draži. Viktor je pa prvi med vsemi stegnil roko,
da bi mu potegnil krinko iz obraza.

Sedaj so pa slišali glas, votlodoneč, kakor iz
groba: „Kaj hočete? Proč z vami, zaslepljenci
ki ne veste kaj delate! “

„Kaj čenčaš!“ zavrne ga Viktor, ki ni hotel
še enkrat na cedilu ostati. „ Zadosti dolgo si nas

5 *

fi8

vodil za nos! Sedaj hočemo vedeti, kedo da si
in od kod!“

„Krinko doli in povej nam, kedo si“, priteg¬
nili so spremljevalci Viktorjevi in so vedno bolj
silni postajali.

„Vi hočete!“ — pravi tisti globoki in votli
glas — „dobro zvedite toraj! Iz Londona
sem prišla in kolera mi pravijo. Vse,
kolikor vas je tukaj, vse vas bom po¬
brala!"

Pošasti je takoj na to zmanjkalo. Zginila je
kakor kafra; nihče ni vedel, ne kedaj in ne kam.
Ob enem zgrudil se je pa Viktor na tla. Grozen
krč ga je napadel. Prijatelji so si sicer prizadevali
dvigniti ga,^ kar se jim pa na noben način ni hotelo
posrečiti. Še le ko se je cela tolpa ljudi čeznj
vdrla, kjer so se nekteri smejali, drugi jokali, tretji
so kleli, četrti zabavljali, dvignili so nesrečnega
Viktorja odtal. toda kakošen je bil. Joj in groza!
Ves krvav zmečkan in potrt, pri vsem tem pa že
ves višnjev v obrazu in penast okoli ust. Prijate¬
ljem svojim rekel je le še z veliko težavo: „Bežite,
bežite proč od tod! Jaz sem prva žrtva prejšnje
pošasti kolero imam!“

Mislite si zmešnjavo, ki je nastala po dvo¬
ranah. Nič več ni bilo slišati tistega veselja upitja,
ki se je še pred eno uro ondi razlegalo. Možje so
iskali svojih žena, žene svojih mož. Sestra je klicala
brata in brat sestro. Koliko pa je ležalo in se v
bolečinah krivilo ljudi po tleh, kterim je bilo že
od daleč videti, da so dobili kolero.

69

Proti jutru so prišli vozovi in na tiste so
naložili vse polno koleroznih, ter jih prepeljali v
„ božji hotel“ v osrednjo bolnišnico, kjer so ležali
vsi v svojih maškernih oblekah — toda ne dolgo,
vsi so pomrli. Ker so pa prebivalci »božjega hotela"
bili trdno preverjeni, da je kolera nalezljiva, so jeli
kričati in mrliči za kolero umrli so se tako hitro
pokopavali da jim ni bilo niti časa maškeradne
obleke slačiti.

Grozno je bilo pustošenje, ki ga je tisto leto
kolera v Parizu napravila. Ljudje so mrli, da se je bilo
bati, da bo konec leta sodnji dan na Francoskem.

O „pošasti“ na maškaradi se ni nikdar več
kaj zvedelo. Ne natančnega in ne druzega. Vse je
bilo tiho, če tudi si je gosposka marsikaj priza¬
devala, da bi zvedela kaj določnega o tej zadevi.

46. Pustna šema — mrlič.

Pustne norčije so svoje dni tudi v Kdlnu na
Nemškem jako obrajtali. Posebno sijajne, ob enem
pa tudi najbolj grozne so pa- napravljali v tistih
letih po prvi francoski revoluciji. Leta 1790 je bilo
v Kolnu vse živo na pustni torek, po ondašnjih
ulicah. Vso pozornost obračala je pa ena maska po
celem mestu na-se. Sama in počasi je stopala po
največjih ulicah. To Vam je bila mrlič v pravem
pomenu besede, prav tako opravljena, kakor bi
bila ravnokar iz mrtvaškega odra vstala. Obraz je
bil bled, kakor zid in mrtvaškega značaja. Roke
je držala na prsih sklenjene, v njih pa majhen

70

križec in molek. Tako je stopala grozna prikazen
po ulicah ne, da bi se za ostale maske le količkaj
zmenila. Vse je hitelo pred njo na stran, celo v
hiše so se ji ljudje umikali.

Prihitel je pa deček, ne ve se od kod, ter je
dal živemu „ mrliču “ jedno tako pod rebra, da se
je ta kar sesedel in nekoliko časa obležal. Ko
„mrlič“ čez nekaj časa vstane, se mu je videlo,
da se je moral padši nekaj poškodovati. Negotovi
korak, s kterim je takoj pot proti domu pod noge
vbral, je to zadosti jasno kazal.

Čez dober mesec dni umrl je v tistem kraju
mesta, kjer je na pustni torek živ „mrlič“ hodil,
človek, o kterem je bilo znano, da je za vero toliko
porajtal, kakor maček za česen. To je bil tisti
mož, ki se je bil na pustni torek za mrliča na¬
pravil. Mnogo pogrebcev je dobil in vsak je rekel:
,,Oh, kako je vendar to grozno." „Prav čuden
slučaj je to“. rekli so eni. Drugi zopet so pa na¬
ravnost trdili: To je pravična kazen božja."

Nesli so ga. Ko pridejo z njim na mesto,
kjer je pred nekaj tedni kot mrlič norce vganjal
in vsled dečkovega sunca obležal, potegne hud
veter ter vrže nosilcem krsto na tla, ki se razbije
in mrlič sedaj res mrlič zopet ondi leži, prav tak,
kakoršen je ležal kot pustna šema na pustni
torek - iz norčije. Prijatelj moj, tak slučaj je
vendar v resnici nekaj več kot slučaj in ti zadosti
jasno govori: „Ne norčuj še iz verskih reči!"

Konec II. zvezka,

Kazalo

I. Ne zaničuj duhovščine.

1. Osoda preganjalcev sv. stola.5

2. Sovražniki sv očeta nimajo sreče . (i

3. Članek o papeževi nezmotljivosti . 7

4. Jakobinska kapa .8

5. Zasramovanje sv. očeta .8

6. Drugi izgled .9

7. Roka in noga .9

8. Papežev blagoslov.10

9. Kaznovan zasramovalee ... .10

10. Ne tepi duhovna . 12

11. Ne norčuj se iz duhovnikov.13

12. Žalostni konec papeževih zasramovaleev . . 14

13. Udarec škofu namenjen .Ib

14. Napoleon III. in sv. oče . 15

15 Žid opsuje katoliškega škofa . 18

16. Veselo sporočilo ..10

17. Zasramovanje duhovnika.20

18. Nesrečne igralke . 21

19. Izdajalcev plačilo ..21

20. Hudobneževa hiša.24

21. Ni bilo treba .27

22. Nekaj za časnikarje .27

II. Nepokorščina nasproti dušnim pastirjem.

23. Spoštuj duhovna ....  .33

24. Ples v postu . 35

25. Poslnšaj glas svojega dušnega pastirja . . . . . 36

72

III. Praznovanje gospodovih dni.

26. Dragi lešniki .37

27. Žalostni konec plesu .38

28. Pod streho je.39

29. Grozen konec . . .40

30. Ne hodi v nedeljo na lov.43

31. Nagla smrt oskrunjevalčeva.44

32. Posvečuj praznik.45

33. Nedeljski kosci.46

34 Nedeljsko delo nima blagoslova.47

35. Nič več ne.49

36. Nedeljsko seno .  50

37. Nedeljski zaslužek .  51

38. Nekaj veselega.52

39. Za mlinarje.53

40. Oskrunjevalei nedelje.53

41. Nedeljski zabavni vlaki .53

IV. Predrznosti pred pustom in na plesu.

42. Na plesu . 60

43. Zasramovanje Kristusovega trpljenja ......  60

44. Iz plesa v božji mlin.lil

45. Maškeradna pošast .62

46. Pustna šema — mrlič.69

NAR. IN UNIV/. KNJIŽNICA
Ljubljana

33130