' ‘ - DANES: Bojan Samarin: ČLOVEK BO TREBA PISATI Z VELIKO Nena Luzar: GRIPA — VELIK SOVRAŽNIK GOSPODARSTVA Viktor Širec: POGLED VASE Sobota, 17. novembra 1962 Štev. 45, leto XX k ' • ; r 81 m ^ < : wmm; ^ \ i s :: ' • ; ■■v.::... ul j™ w 11 Mr iy Delavske enotnosti SLOVENSKO DELAVSTVO JE V DOSEDANJIH BOJIH DOSEGLO USPEHE, KAKRŠNIH NI DOSEGLO ŠE NIKOLI V SVOJI ZGODOVINI. LJUDSKE MNOŽICE SLOVENSKEGA NABODA GLEDAJO V NJEM SVOJEGA VODNIKA IN SVOJO NAJMOČNEJŠO OPORO V BOJU ZA NACIONALNO OSVOBODITEV. II USPEHI SO PLOD ENOTNOSTI, KI JO JE SLOVENSKO DELAVSTVO DOSEGLO, OHRANILO IN UTRDILO V SKUPNIH BOJIH PROTI NASILJU OKUPATORJA IN NJEGOVIH POMOČNIKOV IZ VRST SLOVENSKIH JUDEŽEV IN KAJNOV. DOSEDANJI SKUPNI BOJI SO SLOVENSKO DELAVSTVO NE SAMO NAUČILI, DA JE DELAVSKI RAZRED NAJMOČNEJŠI, KADAR JE ENOTEN, AMPAK SO MU PRAKTIČNO POTRDILI IN UTRDILI TUDI SPOZNANJE, DA ZNOTRAJ DELAVSKEGA RAZREDA NI RAZLIČNIH INTERESOV, AMPAK NASPROTNO, DA DELAVSKI RAZRED SPAJAJO V TAKO NEZLOMLJIVO ENOTO PRAV SKUPNI INTERESI. SKUPNA BODOČNOST. BORIS KIDRIČ (Iz uvodnika »Enotnost slovenskega delavstva« v prvi številki Delavske enotnosti 20. novembra 1942.) -n- ist »Delavska enotnost« ima svojo predzgodovino, ki sega leta nazaj v staro Jugoslavijo, ga J Slovensko delavstvo v stari Jugoslaviji je bilo sindikalno organizirano v raznih strokovnih organizacijah. Razen socialističnih sindikatov, ki so bili najmočnejši, so obstajale strokovne organizacije krščan-sko-socialističnega delavstva, nacionalistična Narodna strokovno zveza ter nekaj strokovnih organizacij, ki se politično in nazorsko niso opredeljevale, ampak so imele cehovske, profesionalne oblike. V socialističnih sindikatih, ki jih je povezovala kot vrhovni forum Strokovna komisija za Slovenijo, je bila organizirana politično in ideološko dokaj raznolika množica delavstva, ki je sicer priznavala marksizem kot osnovno načelo, toda politično so delovali nanjo zelo nasprotujoči si centri. Najnaprednejši in dosledno revolucionarni del je bil povezan s Komunistično partijo, medtem ko je bila večina sindikalnih prvakov v centru kakor tudi v industrijskih središčih strankarsko vezana na Socialdemokratsko stranko,' ki jo je vodil prosluli Živko Topalo-vič. Znotraj socialističnih sindikatov se je bila zagrizena borba med revolucionarnimi delavci in socialdemokratskimi voditelji. Ta borba je dosegla vrhunec zadnja leta pred vojno z izključitvijo Franca Leskoška in drugih komunistov iz Strokovne komisije. Toda socialdemokratski vrhovi kljub temu niso uspeli obvladati organiziranega delavstva, med katerim je postajal vpliv Komunistične partije čedalje odločilne j-ši. Prav zaradi tega prevladujočega vpliva so postali socialistični sindikati prva žrtev Cvetkovičeve fašizacije. Leta 1940 so bili razpuščeni. Jugoslovanska strokovna zveza je bila strokovna organizacija krščanskega delavstva. Ustanovljena je bila konec 19. stoletja pod vplivom okrožnice papeža Leona XIII. »Rerum novarum« z glavnim namenom, da obvaruje verne delavce marksističnega vpliva ter utrdi vpliv cerkve nad delavskim razredom v svetu. Kljub protirevolucionarnim motivom, zaradi katerih je bila ustanovljena krščanska strokovna organizacija, so v njej sčasoma prihajale do izraza napredne težnje po eriotnem nastopu vsega delavstva, prav tako pa je tudi krščansko delavstvo čedalje ostreje čutilo potrebo sindikalne borbe za materialne koristi delavstva. Klerikalna stranka, ki je imela dolga desetletja prevladujoč vpliv v sindikalni organizaciji, je iped obema vojnama začela ta'vpnv polagoma izgubljati, dokler ni prišlo malo pred drugo svetovno vojno do popolnega preloma med- Jugoslovansko strokovno zvezo in klerikalnim strankarskim vodstvom. V času Ljudske fronte je prišlo tudi do zunanjega političnega sodelovanja s komunisti, tik pred vojno pa do ožje politične povezave s Komunistično partijo, kar je po zlomu Jugoslavije 1941 dobilo izraza v takojšnji udeležbi krščanskih socialistov pri Osvobodilni fronti. Narodna strokovna zveza številčno in ideološko ni bila pomembna organizacija. Svojo bazo je imela zlasti med nameščenstvom liberalne in nacionalistične usmerjenosti ter je bila vseskozi ozko povezana s političnimi voditelji liberalnega tabora. V življenju našega delavstva ni igrala pomembnejše vloge. V času osvobodilne vojne se je pretežni del njenega članstva odločil za osvobodilno gibanje, medtem ko so voditelji ali politično izbirali v oportunizmu ali pa se celo povezali z narodnimi izdajalci. ' V>, aze-n naštetih treh sindikalnih ® grupacij, ki so pred vojno B-eg' predstavljale organizirano de-H 'Ot lavstvo, ki je bilo prek poseb-nih strokovnih zvez povezano v lastne centrale, je bilo tudi nekaj posebnih strokovnih organizacij, ki so bile ideološko in politično nevtral-| ne ter so le ozko skrbele za interese 1 včlanjenega delavstva in nameščenstva. Take organizacije so imeli grafičarji, državni nameščenci, železničarji, stroj-! niki in drugi. Toda kljub oficialni nevtralnosti teh organizacij so iz njih izšli številni revolucionarni borci, medtem ko so vodstva ter organizacij skra-hirala v svojem oportunizmu in celo kolaborantstvu. Zadnja leta pred vojno, ko je beograjski diktatorski režim krenil odkrito v fašizem, so tudi slovenski klerikalci, povezani s Stojadinovičem, ustanovili lastno sindikalno organizacijo, Zvezo združenih delavcev, ki je postala sestavni del Cvetkovičevega Ju-gorasa. Nastop Jugorasa je zaostril borbo delavstva proti fašizaciji. Delavstvo ’je odgovorilo na ta odkrit napad s tesnejšim medsebojnim povezovanjem, s skupnim sindikalnim in dostikrat tudi političnim nastooaniem. Ideja delavske enotnosti, ki je živela ves čas stare Jugoslavije v srcih najzavednejših delavcev ne glede na ideološko pripadnost, je zlasti po prizadevanju Komunistične partije začela dobivati stvarne in učinkovite oblike. V tovarnah in rudnikih so se začeli ustanavljati akcijski odbori delavske enotnosti. V duhu enotnega nastopa so bile izvedene številne tarifne akcije, delavstvo je začelo javno demonstrirati proti draginji kakor tudi proti fašizmu in nacizmu, ki se je pod zaščito oblasti začel bohotiti po naši zemlji. Razpust socialističnih sindikatov konec leta 1940 je sicer škodoval legalnemu nastopanju delavstva, vendar je na drugi strani pripomogel k dvigu borbene odločnosti ter je pripravil delavstvo na odločilen poseg v našo narodno zgodovino. Z razpadom stare Jugoslavije in fašistično okupacijo je nastopilo usodno in odločilno razdobje za obstoj našega naroda. Vse legalne politične stranke so se ali vdinjale fašističnemu okupatorju, ali pa se oportunistično potuhnile. Zdaj, je udarila usodna ura, ko naj se izkaže borbenost in revolucionarnost našega delavstva. Komunistična partija ni omahovala, ampak je pozvala z ustanovitvijo Osvobodilne fronte vse Slovence v borbo za osvoboditev. Delavski razred je postal osnovna sila osvobodilnega gibanja. Dal je prvo množico aktivistov in partizanov. Okrog delav- TONE FAJFAR skega razreda so se zbrali nato vsi ostali sloji našega naroda. Od vsega početka je zaradi prvenstvene udeležbe delavskega razreda in vodstva Komunistične partije dobila osvobodilna borba revolucionarne perspektive. Cilj osvobodilne borbe ni bil nikdar zgolj osvoboditev Jugoslavije izpod okupatorskega jarma, ampak je od vsega početka v osvobodilnih borcih rasla odločitev za oblast delovnega ljudstva v osvobojeni domovini. Po zaslugi enotnega nastopa delavskega razreda v osvobodilni borbi so padle stare strankarske razlike med ljudstvom. Ljudje so se odločali ne glede na svoje politično prepričanje po novih ločnicah. Pošteni in patriotski državljani so stopali na stran osvobodilnega gibanja, medtem ko so pokvarjeni politični voditelji in strankarski špekulanti stopili na stran okupatorja. Zakonitost družbenega razvoja je povzročila ostro ločitev med ljudskimi množicami ter med izkoriščevalci ljudstva. Izoblikovala sta se dva tabora: revolucio- narni in protirevolucionarni; ta se je ozko naslonil na okupatorja ter reakcionarno emigracijo. Družbena zakonitost je tudi povzročila, da so bile v narodnoosvobodilni borbi skupno z okupatorji vojaško potolčene tudi protirevolucionarne sile, ki so videle v tesni naslonitvi na okupatorsko vojaško in policijsko silo rešitev pred nastopajočo oblastjo delovnih množic. Okupatorji so takoj po zasedbi začeli uvajati pri nas svoj fašistični red in s tem v zvezi tudi svoje sindikate. Z okupacijo je bilo na mah konec vsakršnega legalnega sindikalnega dela tudi za tiste organizacije, ki jih jugoslovanski fašistični režimi niso utegnili razpustili. Zavedno delavstvo je odločno odklonilo vsakršno sodelovanje v fašistični Pokrajinski delavski zvezi in v Dopolavoru, takoj pa so se ponudili fašistom voditelji klerofašistične Zveze združenih delavcev. Osvobodilna fronta je vključila v svoje vrste skoraj brez izjeme vse nekdanje organizirane delavce. V njenem okrilju je delavstvo spočetka tudi izvajalo nekatere tarifne akcije, seveda ilegalne, ki so pa rodile lepe uspehe. Toda borba se je vedno bolj prenašala s sindikalnega na politično področje. Znova so oživeli odbori Delavske enotnosti, ki so si nadeli za glavno nalogo vključevanje v vsenarodno borbo. Odbori Delavske enotnosti so začeli z aktivno borbo, s sabotažo, z zbiranjem materialne pomoči ter z mobilizacijo v Narodno zaščito in v partizanske odrede. Onemogočali so širjenje vpliva fašističnih sindikatov, razkrivali so kolaboracioniste ter okupatorske priganjače ter posebno preganjali izdajalce iz delavskih vrst. Okupator, posebno na nemškem zasedbenem ozemlju, je skušal do skrajnosti izkoristiti industrijski potencial, ki ga je našel nepoškodovanega. Zaradi tega je začel obstoječo industrijo razširjati in preusmerjati za vojaške poti ebe. Zato je postala sabotaža ena glavnih nalog, ki so si jih nadele organizacije Delavske enotnosti v vseh panogah industrije in prometa. Osvobodilna fronta je zaradi tega večkrat naslavljala pozive na zaposleno delavstvo z navodili za sabotažo in odhajanje v partizane. V ta namen je tudi posebej organizirala v podjetjih odbore Delavske enotnosti. Ti odbori so čedalje bolj izgubljali značaj ilegalne strokovne organizacije ter so postajali politični organi osvobodilne borbe. V 1. 1942 je osvobodilna borba dosegla prvi velikanski uspeh z Vzpostavitvijo osvobojenega ozemlja na Notranjskem in Dolenjskem. Težišče borbe se je preneslo iz mest na podeželje. S hitrim razvijanjem vojaške sile osvobodilnega gibanja so silno naraščale materialne potrebe. Tudi to pot je našlo osvobodilno gibanje močno pomoč v- delavstvu. Železničarji so omogočali velike transporte vsakovrstnega materiala za potrebe partizanske vojske. Velik del tega materiala je prihajal iz tovarn na zasedenem ozemlju. Sredi leta 1942 je okupatorju sicer uspelo za kratek čas zatreti osvobojeno ozemlje, toda vse sovražno nasilje v bistvu ni škodovalo osvobodilnemu gibanju, pač pa mu je dalo novih izkušenj, ki so kmalu rodile nove uspehe. Partizanska vojska se je preustrojila v brigade in nato v divizije. Prvotni na ozke terene privezani odredi so se združili v močne in udarne manevrske enote, ki so bile sposobne zadajati sovražniku najtežje udarce. Poostreno sovražno nasilje v mestih je prav tako pripomoglo k večji izkušenosti. Kratka doba krize borbene morale, katero je izzval okupator skupno z novo ustanovljeno belo gardo, je bila preslana prav tako v nekaj mesecih. K temu so največ pripomogli vojaški uspehi naše partizanske-vojske, ki so že konec jeseni 1942 najjasneje demantirali zatrjevanje okupatorja, da je slovenskega partizanstva konec. Poleti 1942 je v krogu Izvršnega odbora Osvobodilne fronte dozorela misel, da se dotedanje skupine Delavske enotnosti trdneje povežejo ter da se osnuje tudi posebno vodstvo Delavske enotnosti. Zaradi vedno bolj naraščajočega obsega osvobodilne borbe (osvobojeno ozemlje, odhod večjih partizanskih enot na Štajersko in Primorsko) je bilo neobhodno potrebno, da osvobodilna organizacija prodre v industrijske centre, ki jih je okupator zlasti skrbno držal v rokah. Veliki industrijski centri Ob svetlobi karbidnih luči v partizanskih tehnikah se je med narodnoosvobodilnim bojem rojeval revolucionarni tisk. Tako so nastajali tudi prvi izvodi »Delavske enotnosti■* in revirji so postajali čedalje bolj važni tudi zaradi mobilizacije novih partizanov. Dotlej se je največji del partizanske vojske rekrutiral iz delavskih in študentovskih vrst Ljubljane in okoh-ce ter nekaterih podeželskih krajev. N3 Gorenjskem in Štajerskem so sicer odšli v partizane naj zavedne j ši delavc. in izobraženci (v glavnem komunisti), medtem ko je večina delavstva še ostala doma. elavstvo v teh krajih je bilo sicer z redkimi izjemami na H strani osvobodilnega gibanja, W ki ga je ilegalno vsestransko ■ ^ podpiralo, vendar pa se je za odhod v partizane odločalo 1® počasi. Partizanstvo je na nemškem zasedenem ozemlju po nekaterih začetnih uspehih doživljalo težke udarce in se do italijanske kapitulacije ni moglo krepkeje razviti. Začasno poživitev partizanske borbe na Gorenjskem in Štajerskem je prinesel poleti 1942 prihod druge grupe odredov pod poveljstvom komandanta Staneta. Po italijanski kapitulaciji je dobilo gorenjsko partizanstvo krepko manevrsko oporišče v trikotu med Sočo, Triglavom in Savo. V tem času se je začela tudi množična mobilizacija v industrijskih središčih Gorenjske. Na Štajerskem je partizanstvo doživelo največji razmah po prihodu 14. divizije spomladi 1944. Od tedaj se je začela tudi široka mobilizacija med štajerskim delavstvom, zlasti pa V rudarskih revirjih. V pripravah za ta končni razmah osvobodilne vojne je bilo potrebno zlasti prodreti z organizacijo v delavska središča. V vseh teh krajih so sicer obstajale organizacije Osvobodilne fronte, vendar pa so dostikrat doživljale težke provale, ker si je okupatorska policija, znala pridobiti številne svoje zaupnike,/ ki so policijo seznanjali s stanjem in življenjem v ilegalnih osvobodilnih organizacijah. Zaradi tega je bilo nujno potrebno snovati vedno nove organizacijske celice. Potrebne so bile tudi nove oblike. Ena takšnih oblik je bila zlasti med delavstvom v tovarnah in revirjih Delavska enotnost. Pod prav posebnimi pogoji je začela rasti in se razvijati organizacija Delavske enotnosti v Trstu in deloma tudi v Tržiču (Monfalcone). Medtem ko smo imeli v Sloveniji opravka zgolj s Slovenci, je bilo narodnostno mešano ozemlje Trsta poseben problem. Tam se proti, fašistom ni bilo mogoče boriti zgolj z razlogi nacionalne osvoboditve, ampak je bilo treba dvigniti in organizirati tržaški proletariat V celoti, ne glede na nacionalno pripadnost Organizacija Osvobodilne fronte je imela nemoten, dostop edino le' do tržaških Slovencev. Zaradi tega je v Trstu prevzela organizacija Delavske enotnosti glavno nalogo odporniškega gibanja-Pod njenim imenom se je organiziral tržaški proletariat ter se usposobil za odločilen nastop v dneh osvobojevanja Trsta Bataljoni Delavske enotnosti so takrat izdatno pomagali jugoslovanski armadi. Tržaški proletariat, organiziran v Delavski enotnosti, je takrat pomenil krepko protiutež italijanski buržoazni organizaciji (CLN), ki se je v zatišju ter v povezavi s fašističnimi krogi pripravljala za močnejši nastop ob nemškem porazu, pri čemer je hotela, zanašajoč se na zavezniško pomoč, rešiti Trst pred zmago proletariata ter preprečiti njegovo osvoboditev po naši partizanski vojski. V tej dobi (1944/45) se Je pod zastavo Delavske enotnosti ustvarila velika revolucionarna sila tržaškega delavstva, ki je dobila pod zavezniško okupacijo še poslednji močni izraz V velikih stavkah. Z nastopom Kominfor-ma 1948. leta se je enotnost tržaškega delavstva razbila. Sadove revolucionarne osvobodilne borbe so ob pomoči nacionalno-šovinističnih italijanskih strank razbili kominformovci, katerih del je izšel tudi iz vrst Slovencev. Misel o posebnem vodstvu Delavske enotnosti ter o snovanju pokrajinskih vodstev je v krogu Centralnega komiteja KPS in Izvršnega odbora OF dozorela v poletju 1942, to je v času velike Italijanske ofenzive. Po prestani ofenzivi konec avgusta se je Izvršni odbor na poti z Roga proti Ljubljani ob nenadnem italijanskem napadu pod Topi0 rebri j o razbil na dva dela. Prvi del s Kardeljem in Leskoškom se je skozi Suho krajino prebil do Podlipoglava, medtem ko so ostali s Kidričem na čelu krenili nazaj v Rog, od koder ®o po približno enem mesecu odšli k prvi polovici v Podlipoglav blizu Ljubljane, V tem roškem razdobju (med iskanjem zveze s partizani, konferencami z aktivisti ter neprestanim seljenjem) sem se V dogovoru s Kidričem lotil sestavljanja teko imenovanih »tez«, ki naj bi postal® programska platforma organizacije D®' lavske enotnosti. Kidrič je koncept »tez* odobril z manjšimi nebistvenimi korekturami. O vsebini tez je potrebno nekaj P?' jasnil. Predvsem takratno politično i° organizacijsko stanje Osvobodilne fronte. Fronta pa je takrat (pol leta pr®" dolomitsko resolucijo) imela vendarl® še precej močne elemente koalicije. se izraža zlasti v stavku: »Vse skupiu® medsebojno priznavajo pravico svobod® združevanja in izražanja svojega svetovnega nazora.« V tisti dobi so nam' reč osnovne skupine OF, to je Komunistična partija, Sokoli in krščanski socialisti imeli v Fronti lastne aktiviste, k so bili vezani na svoje vodstvo v I** Vršnem odboru. Nadaljnji razvoj osvobodilnega gibanja je nujno zahteval po-Polno politično enotnost Fronte. Ta enotnost se je v ljudskih množicah hiedtem že ustvarila, krhali pa so jo rinogi skupinski aktivisti, ki so skušali svojo skupinsko bazo razširjati tudi ried frontovskimi množicami. Taka stremljenja bi lahko napravila veliko škodo, ker so bile posebno kmečke Množice politično še nevzgojene ter polhe starih klerikalnih predsodkov. To Vprašanje je rešil Izvršni odbor februarja 1943 med svojim bivanjem v Polhograjskih Dolomitih. Iz temeljitih diskusij se je izkristalizirala tako imenovana »dolomitska resolucija«, ki je poudarjala politično enotnost OF, odpravila Posebne skupinske politične aktive ter Podredila vse aktiviste disciplini Izvršnega odbora OF. V tej resoluciji je bila hidi ugotovljena vodilna vloga Komunistične partije kot organizatorja osvobodilne borbe. Dolomitska resolucija je dobila svoje potrdilo na zgodovinskem zboru aktivistov na Pugledu blizu Starega loga na Kočevskem, konec aprila 1943. leta. Ob času, ko smo pripravljali »teze«, Vse te stvari še niso bile do kraja dognane. Pač pa je v »tezah« močno poudarjena ideja enotnosti delavskega razreda kot temelja osvobodilnega gibanja, obenem z dejstvom, da je slovenski Proletariat osnovno jedro gibanja, okrog katerega se je zbralo v borbi vse slovensko ljudstvo. V tezah je prav tako nakazan cilj osvobodilne borbe, socializem: »Kot skupni politični cilj postavljamo poleg narodne osvoboditve in združitve ter pravice slovenskega naroda do samoodločbe tako ureditev nove Slovenije, kakor jo bodo zahtevale koristi slovenskega delovnega ljudstva, ki b° tudi o tem, kakor o vseh skupnih narodnih vprašanjih, demokratično odločalo.« Slehernemu delavcu je bilo ra-zumijivo, kaj te besede pomenijo. »Koristi delovnega ljudstva« so zahtevale ljudsko oblast in socializem. ■- eze so pa tudi z veliko jasno-' st j o poudarile, kaj smo takrat razumeli pod »delavsko enotnostjo«: »Razvoj v Jugoslaviji, še prav posebno pa skupni nastop v Osvobodilni fronti, sta d^tvarila najlepše pogoje za uresničenje popolne enotnosti slovenskega delavstva. Slovensko komunistično, socialistično in krščansko socialistično delavstvo ugotavlja, da so padle tiste ovi-ki so delavstvo medsebojno delile mu preprečevale enoten nastop v Zs*h vprašanjih delovnega ljudstva ...«. .bed vojno so bili poskusi za politično *h organizacijsko enotnost proletariata Neizvedljivi. Največ, kar je bilo mogo-;e doseči, je bila koalicija in enoten taktlčni nastop ob tarifnih gibanjih, le $ern pa tja tudi pri političnih akcijah, nPr. pri volitvah. Kljub temu se je razredna in politična zavest delavstva do v°jne toliko razvila, da je prevzelo na-^ vlogo jedra oborožene borbe, v ka-je izpolnilo ne le svojo zgodovin-sko nacionalno dolžnost, ampak si je Zelo določno postavilo za cilj tudi revo-Ucionarno zmago nad družbeno reak-pijo. Tega revolucionarnega cilja osvo-,b°dilne borbe pa ni videlo samo dejstvo, ampak ga je zelo jasno spoznala tudi reakcija. V strahu pred ljud-zmago v spopadu z okupatorjem se Po zgodovinski nujnosti morala reak-opredeliti proti ljudstvu in njego-revolucionarnim ciljem. Zaradi te-8® se je povezala z okupatorjem ter je aušala z njegovo pomočjo odvrniti g'0-,ečo nevarnost revolucije. Toda prav s ‘etti dejanjem je dosegla nasprotni t’> Jelc, tako da je bila z okupatorjem r®d na bojnem polju potolčena. Če bi .e reakcija ne bila povezala z okupatorjem, žive sile kontrarevolucije ne bi CIe uničene do konca vojske in najbrž .'borba za zmago ljudske oblasti povila precej drugače. Bela garda in ”°hiobranstvo sta bila nujen proizvod faJega družbenega razvoja. Nastop obo-l žene reakcije je sicer zelo otežil osvo-:;bbiln° borbo ter zahteval velikanske !i“ve, obenem pa je "oenostavil zmago Lucije. j Aktivna udeležba delavskega razre-v® Slovenije v osvobodilni borbi je ta-Jb Vzpostavila akcijo in tudi politično lenost. Takoj se je tudi izkazalo, da ss bilo vse, kar je dotlej delilo delavci0 na razne sindikalne organizacije, v. '6 delavskim koristim. Posebno se je r^azalo, da je bilo delavstvu škodljivo jj,^Postavljanje svetovno nazornih raz-Posebno pa verskega prepričanja, h, Sa je cerkev izkoriščala za odvračajo ^e^avstva od socializma. Enotna ueležba delavstva v narodnoosvobodil-p. borbi je na mah razbila stare pre-j-a'e ter ustvarila pogoje za politično V- Organizacijsko enotnost vsega slo-bil proletariata. Zaradi tega je b baj kmalu potem, ko je osvobodilna ^ ba že po prvih mesecih zajela vse bj,Se ljudstvo, delavstvu jasno, da bi kau Vsako cepljenje delavskih vrst nod ^kfšnim koli izgovorom škodljivo. Sta-^ Pregrade so padle, enotnost, politič-b .ia sindikalna, je zmagala za vso večnost. To prepričanje je iz »tez« p -110 razvidno, čeprav bi odstavek o znavanju pravice svobode združevanj. Posameznim skupinam, ki sem ga euol spredaj, lahko pomenil kaj dru-reP' stavek je bil pravzaprav kon-šča«^ tistim nedelavskim krogom v kr-ln š ko sociabstični skupini, ki so takrat Se kasneje zagovarjali načelo koali- cije ter težili k lastni nazorski in politični organizaciji znotraj Osvobodilne fronte. Delavski elementi v isti skupini takih tendenc niso imeli ter so tudi zatem, ko je prišlo v Dolomitih do razčiščevanja pojmov, brez zadržka vsestransko podprli ter izvajali resolucijo o enotnosti osvobodilnega gibanja. začetku oktobra 1942 je bil Izvršni odbor OF spet v ce- V loti zbran v Podlipoglavu, da bi bil tako bliže Ljubljani ter ostalim pokrajinam Slovenije. V tem času je začela izdajalska reakcija vsepovsod po deželi organizirati belo gardo. V Ljubljani se je ob sodelovanju bele garde začelo nezaslišano nasilje. Javnost je bila še pod vtisom velike italijanske ofenzive ter je nasedala fašističnemu in izdajalskemu zatrjevanju, da je slovenskega partizanstva konec. Kidrič in Kardelj sta se kljub smrtni nevarnost odločila za ilegalno pot v Ljubljano. Sklicala sva Vrhovni plenum Osvobodilne fronte, ker je več članov plenuma takrat še legalno, deloma pa ilegalno živelo v Ljubljani. Plenum je potrdil dotedanje delo Izvršnega odbora ter naslovil poseben poziv proti netilcem bratomorne vojne. Takrat, v začetku novembra, se je v Ljubljani zbrala tudi konferenca delavskih predstavnikov iz vrst komunistov, socialistov in krščanskih socialistov. Konferenca je sprejela od Centralnega komiteja KPS predložene teze ter jih potrdila v posebni resoluciji, ki je bila nato v prvi številki »Delavske enotnosti«. Takoj po ustanovitvi glavnega odbora Delavske enotnosti je začel izhajati list »Delavska enoteost«. Prva številka je bila tiskana v Kozarjah pri Ljubljani v ilegalni »Dolomitski tiskarni«. Poleg te tiskane izdaje je izšlo še nekaj ciklostiranih izdaj izven Ljubljane, ki pa so bile pomanjkljive ter niso prinesle vsega materiala ljubljanske izdaje. »Delavska enotnost« je izhajala neredno, kakor se je pač nabiral material. Na njeno izhajanje so vplivale tudi druge okolnosti (ofenzive, selitve). drugo številko se je »Delav-T M ska enotnost« preselila v Do- M lomite. Tamkaj je prebival M . J Izvršni odbor OF od začetka M novembra 1942 do začetka aprila 1943. Uredništvo lista sem prevzel jaz ter ga obdržal vse do leta 1944, ko je prišel ha sedež Izvršnega odbora na Rogu Tomo Brejc, ki je list poslej urejeval. V Dolomitih je ing. Rojc organiziral ciklostilno tehniko, ki je začela tiskati vse centralne izdaje partizanskega tiska. Od Dolomitov dalje je bila centralna tehnika vedno blizu Izvršnega odbora ter je po kurirski poti oskrbovala ostale tehnike po Sloveniji z materialom za po-natiskovanje naših glavnih listov (Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Delavska enotnost itd.). Razumljivo je. da so zaradi velike oddaljenosti od Izvršnega odbora začele dobivati razne pokrajinske izdaje glavnih listov dostikrat svojo posebno podobo ter se niso mogle omejevati zgolj na ponatisko-vanje. Tako se je zgodilo tudi z »De-lavsk enotnostjo«. »Delavska enotnost« je imela poleg centralne tudi več pokrajinskih izdaj. Medtem ko je ljubljanska izdaja spočetka ustrezala centralni izdaji ter je prinašala le sem In tja samostojne članke, so na Gorenjskem izdajali (»Delavsko enotnost« z zelo samostojno vsebino. To je bilo tudi razumljivo. Zaradi velike oddaljenosti od Roga do triglavskega pogorja, kjer so bile gorenjske tehnike, dostikrat ni bilo mogoče čakati na pošto, ki je prihajala večkrat z veliko zamudo. Razen tega so se postavljali pred gorenjsko organizacijo »Delavske enotnosti« drugačni problemi, kakor smo jih občutili mi na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Velika industrijska središča na Gorenjskem je bilo treba mobilizirati za množični odhod v partizane. Tudi na Primorskem je izšla ena številka »Delavske enotnosti«, ki ima nekaj samostojnega izraza. List »Delavska enotnost« je vseskozi izražal odločno voljo delavstva po popolni enotnosti. V času junaške borbe naših narodov za nacionalno in socialno osvoboditev so same po sebi padle vse umetne pregrade, ki so vse do vojne delile delavske množice. Delavstvo je predvsem sprevidelo, da so se konservativne in protirevolucionarne ideologije, ki so poprej igrale še izdatno vlogo pri raznih strokovnih organizacijah, v tej vojni do skrajnosti izrodile ter izkoriščale za izdajalski ter protirevolucionarni nastop reakcije vseh vrst Zaradi te poučne izkušnje so protide-lavske ideologije, dotlej zapisane tudi še na praporih posameznih strokovnih organizacij, Izgubile za delavstvo vsako privlačnost, predvsem pa vpliv, ki bi mogel v bodoče kakor koli učinkovati na cepljenje delavskih vrst. Komunistična partija in njena revolucionarna ideologija sta postali zaradi tega po naravnem razvoju središče vsega delavstva. Iz tega dejstva je samo po sebi razumljivo izhajalo, da je konec cepitve delavskih vrst ter da je nastanek enotnega sindikalnega gibanja tako v Sloveniji kakor v vsej Jugoslaviji izven vsake diskusije. Z ••• ' F AŠilMV K A f? O C i Ddav/ka Hntinro/T 8 Štev,!, T I: Veinsiik Olavaega Odbora T>e kvske . | 20, november W0 mrnsA* Lete t 1 ' ll ...S8JI®® sfofevetv« i „»»« 8SBWBH I S *'•* s*«*™ *«i«> *»• * ; 2r8:200.r7’ t;;:":: * SKifev V' UšUlj® mMt inK da a * f ' * ******* ri% .Ftr; rz L.-..-.-v, v. ■ jv * Z ' jr 'f.. / 0. •; --7 • — '• • »ti■'•-«.1*=« f<7 f ..-ti.;■* * *&**.;***&!■*■*■■*■3 ■ m ; / 0' V viharju revolucije ■11*111*1*1111111 je prva številka Delavske enotnosti izšla v šest tisoč izvodih PARTIZANI PRIPOVEDUJEJO, KAKO IN KJE SO TISKALI DELAVSKI LIST Ne vem, če bom znal vse tako napisati, kakor se je dogajalo. Tolažim se s tem, da so tudi partizani-grafičarji na marsikaj pozabili. Ljudje smo že marsikaj doživeli in veliko spominov je odšlo v pozabo. Le kako naj vsak drobec ostane v spominu? Kako naj bi grafičarji vedeli prav za vse podrobnosti, če si marsičesa zanimivega niso zapisali. Strojnik Mihec je na primer pisal dnevnik in zaradi varnosti ga je moral uničiti. Zato so tudi Janez, Miha, Gustl, Grad in kar je še teh ljudi z nekdaj skrivnostnimi partizanskimi imeni, presneto brskali po svojih spominskih »registrih«, preden so se do nečesa dokopali. In vendar sem jim hvaležen za vse, kar so mi povedali. Odkrili so mi utrinke iz rojstva našega lista. Odgrnili so zaveso, da sem vsaj nekoliko pokukal v njihovo čroo-belo umetelnost, ki je v tistih časih, v jeku revolucije, rodila stoteren sad. TISKARSKI STROJ V SAMOKOLNICI Menda ni bilo v partizanih ničesar tako skrivnostno zastrtega še tako zanesljivim očem partizanom, kakor bolnice in tiskarne. Stavci, strojniki in kar jih je teh poklicev, ki so se pečali s tiskanjem in gradnjo tehnik, so bili pravi samotarji. Mah podzemski ali kletni prostori so bili zabasani s tiskarskim črnilom, črkami, papirjem, stroji, ozkimi pogradi in podobno šaro. Partizani-grafičarji so živeli le za svoje delo. Le kratek čas so si mogoče tu ali tam pobrundali napev pesmice, se o čem pogovorili, kjer so imeli radio, poslušali vesti in nenehno tiskali, tiskali, če pa je kdo le posumil, kje naj bi bili, jih je noč vzela, kakor jih je noč prinesla. Tako je bilo tudi takrat, v drugem letu revolucije s »Podmornico« na Brdu. Italijane je nekaj pičilo, najbrž so kaj zasumili in mejo so premaknili. Komaj dobrih 50 korakov stran od tam, kjer je bila tiskarna »Podmornica« v kleti, so zastavili mejo. Tiskarjem to ni šlo v račun in zato pot pod noge. Dve noči so zaščitniki prenašali tiskarski material. Drugo noč bi se bili skoraj sami izdali. Nekemu zaščitniku je padla puška na tla. Odmev bi prav lahko slišali Italijani. Toda nič hudega se ni dogodilo. In tricikel se je tam na klancu sesedel pod težo. Partizani so ga v rokah prenesli naprej, saj se je za njimi že plazil sij žarometa. V kleti je ostal le še težji del tiskarskega stroja. Prenesli so ga v kopalnico. Gospodar Lovro,pa ga je iz previdnosti položil v samokolnico in ga založil z opeko. Komaj se je zjutraj zdanilo, so petelinarji že rogovilili okrog bajte. Nekaj so zasumili. Gospodar je hladnokrvno položil sinčka na samokolnico in jo odpeljal. Odpeljal je Italijanom izpred nosa del tiskarskega stroja, ki bi ga lahko stal glavo, če bi ga našli pri njem, in grafičarji ne bi mogli nadaljevati svojega dela. TAJNI VHOD »Podmornico petit«, ki, kakor pravijo, ootlej ni imela več takega imena, so preselili v Kozarje. V Erbežnikovi kovačiji sta partizana Pezdir Ciril-Polde in Rudi Ganziti-Grad zanjo pred časom pripravila novo bivališče. Polde je nekaj časa zidal podstavke za kozolec, še več časa pa je prebil v skrivnostni kleti. Pravijo, da je bil prostor prava mojstrovina. Vhod vanjo je bil tako zgrajen kakor ponavadi opisujejo pisatelji detektivskih in pustolovskih romanov. Nekakšni vzvodi, škripci in uteži in že se je človek pogreznil v klet. Tam, kjer je prej stal betoniran podstavek za brusilni stroj, pa je zazijala črna luknja. Ko je prišlec stopil v kleti na tla, je potisnil z roko vrata vhoda in nikjer ni bilo sledu, kam je izginil. V kovačiji pa je bila tudi posebna priprava, ki je skrivnostne prebivalce opozarjala na nevarnost. Kadarkoli so iskre švigale izpod Er-bežnikovega nakovala ali pa je škripal meh, se venkai iz skrivališča ni prav nič slišal ropot ročnega tiskarskega stroja. Samotarji so se zaprli vase in živa duša, razen domačih, ki so jim preskrbovali hrano, ni vedela zanje. In v tem skrivnostnem kletnem prostoru je zagledala luč sveta prva številka »Delavske enotnosti«. NA PARTIZANSKO VIŽO Viktor Avsenak-Janez T., kar je pomenilo tiskarski Janez, kakor so mu rekli partizani, se je smehljal. V rokah je vrtel porumenele, ob robu razcefrane liste prvega partizanskega delavskega časopisa. »Prava je, prava, tiskana pri nas v Kozar-jah,« je potrdil. »Poznam črke in glej to glavo.« Pokazal je na naslov časopisa. »Delala nam je precej preglavic. Vse to je bilo narejeno na partizansko vižo. V tej besedi je zajeto vse. Veselje, iznajdljivost in prečute noči.« Z nasmehom mi je pripovedoval. V novih tiskamiških prostorih so delali takrat Viktor \vsenek-Janez T., Slavko Krušnik-Mihec in Skodlar Ivan-Gustl. Sredi novembra 1942. leta so dobili šop rokopisov in naročilo, naj prej ko mogoče stiskajo prvo številko »Delavske enotnosti«. Časopis je bil nov. Glave, kakor pravijo tiskarji naslovu časopisa, še niso imeli. Iz česa jo izrezati? Ne linoleja in ne pravega tiskarskega noža niso imeli. Sti- kali so in stikali. Končno so vendarle dobili kos linoleja J n Janez se je lotil izrezovanja. Okome,'trde, toda z ljubeznijo izrezane črke so se vrstile druga za drugo. Glava je bila gotova, Janez je bil spet v škripcih. Tiskarskih črk je imel le za 6 strani »Dela«. »Delo« pa je bilo že postavljeno in pripravljeno za tisk. Toda novi časopis j«t bilo treba čimprej stiskati. Brez večjih pomislekov je razdrl dve postavljeni strani »Dela« in začel iz drobcenih pe-titnih črk sestavljati prvo stran »Delavske enotnosti«. SEST TISOČ IZVODOV Komaj je bila sestavljena prva stran, jo je vzel Mihec v roke. V tiskarski stroj Tigl je vlagal pole papirja, dvigal in spuščal ročico. Gustl mu je vneto pomagal. Ko je bila prva stran stiskana, jo je Janez razdrl ali »razmetal«, kakor pravijo tiskarji, in sestavljal tretjo stran. Mihec in Gustl pa sta tiskala drugo. Tako so se vrstile strani za stranjo. Tisoči drobnih črk, ure in ure napornega dela. Kup stiskanih časopisov pa je naraščal. V šest tisočih izvodih so tiskali prvi časopis. Viktor in Gustl sta se pošteno spotila, preden sta obsežne zavoje, dišeče po tiskarskem črnilu, zanesla v skrivalnico pod bokavški grad. Sredi gozda nekje je bil zttkopan sod. Tjakaj sta vedno polagale časopise, brošure, kar so pač tiskali. Kurir ni smel priti v bližino tiskarne, ni smel vedeti, kje tiskajo. Po skritih stezah ob robu prepadov, čez reke, mimo sovražnih bunkerjev, po cestah, kjer je mrgolelo fašistov in druge sodrge, so kurirji raznosili prvi delavski partizanski list tistim, ki jim je bil namenjen. SUMLJIVI KORAKI V tiskarni pod Erbežnikovo domačijo je bila stiskana le prva številka časopisa. Neko jutro, ko je zmanjkalo toka in so prebivalci dremali v pošastni temini, so jih prebudili sumljivi koraki. Zvok korakov je bil vse bližji, se oddaljeval, prišleci so se ustavili in se zopet približevali. Belogardisti so vohljali okoli kovačije. Zvedeli so, da je pred meseci neznan človek nekaj zidaril okrog bajte. Nekaj so zasumili. To pa je bilo tiskarjem kar dovolj. Že naslednjo noč je mrak zabrisal sled za njimi. Preselili so se v 'nov bunker. Kakor pa vedo povedati preživeli člani kovačeve družine, so belogardisti še desetkrat premetavali po hiši in kovačiji, toda skritega prostora niso nikdar odkrili. »Enotnost« pa so začeli tiskati v drugih tiskarnah in tehnikah. »JULIJA« IN NJENI PREBIVALCI Pobočje nad Logom in v Poljanski dolini je dobilo v marcu leta 1944 nove prebivalce. To so bili skrivnostni ljudje. Stanovali so pod zemljo in mesece nobeden ni vedel zanje. Nad njihovimi glavami je raslo drevje in le star štor je bilo treba premakniti, pa si prišel v podzemeljsko bivališče, v tehniko »Julijo«, kakor so jo imenovali. Ponoči so delali, podnevi pa spali in stražarili. V prebivališču so imeli tiskarji vse, kar so potrebovali. Vodo so črpali z bencinsko črpalko, svetili so s karbidovkami, v predalčkih so imeli tiskarske črke, tu so bili pogradi, tam sredi bivališča nekje pa je menda stal tiskarski stroj »tigl«. Vesela druščina je bila to. Prenekatero smešno so razdrli. V začetku so »tigl« poganjali z roko, pozneje pa so pripravo nekako poenostavili in na stroj navezali jermen. In ko je kateri od njih monotono vlekel jermen k sebi in ga zopet spuščal, mu je na misel kar sama od sebe prišla ta ali ona popevka. Pevec pa ni ostal osamljen. France Boštjančič-Boš, stari Hribernik s sinom in tudi Edo Bregar-Don so mu pomagali. Don je veselo druščino kmalu zapustil. Konstruktor prvega tiskarskega stroja na Gorenjskem, graditelj bunkerjev, nabavljač papirja in kar je še bilo teh opravkov, je odšel drugam, kjer so ga bolj potrebovali. Iz Kranja pa je prišel gluhi stavec Ris. PO OVINKIH V TOVARNE, VASI IN MESTA Med prvimi tiskanimi stvarmi v tehniki »Juliji« je bila tudi »Delavska enotnost«. Zadnje dni meseca marca enkrat so jo stiskali. Tiskarji so dva tisoč izvodov časopisa porazdelili na okrog tri sto naslovov. S spremnim pismom so jo odposlali partijskim komitejem, okrožju, frontnim organizacijam, celicam po vaseh in tovarnah. Spremno pismo pa so zahtevali nazaj, da so se prepričali, če je »naročnik« časopis res prejel. Pot vseh štirih izdaj gorenjske »Delavske enotnosti« je tekla po ovinkih. Prva kurirska javka je bila le dobrih sto metrov daleč stran od tiskarne. Kurir Miloš pa je pešačil tudi po dve uri daleč naokrog po ovinkih, preden je na to javko, včasih pa tudi na katero drugo prinesel časopise. Tehnika pa je morala ostati prikrita. Niti člani okrožnega komiteja, še manj pa kdo drug, niso smeli vedeti, kje tiskajo partizansko besedo. Po nekaj mesecih domovanja v »Juliji« pa je slučaj le nanesel, da je nepoklicano oko opazilo prebivalce. Mojstri tiskane uporniške besede so se kaj hitro preselili. Pod Blega-šem nekje pa je zopet pričel izhajati uporniški delavski časopis. KRIŽEM PO SLOVENIJI Ponatise ali popolnoma samostojne izdaje prve in naslednjih številk »Delavske enotnosti« lahko zasledimo pozneje skoraj po vseh krajih Slovenije. Bile so ljubljanska, dolenjska, tržaška in gorenjska izdaja. Tiskali so jih Tehnika »Urška« na Rogu, v »Juliji« pod Erbežnikovo kovačijo, v tiskarni »Triglav«, na Goteniškem Snežniku, pod Blegašem in verjetno še kje drugod. Tisoče številk delavskega lista je poneslo med delavce novega borbenega duha. List je postal trdna vez med delavci v obratu in delavci v vojski. Bil je pobudnik borbe v tovarnah. Glasnik sinov do krvi razbičane domovine, ki jim je bila beseda Svoboda prečuden sad, vreden trpljenja, prečutih noči, dolgih poti, krvavih bojev, vriskov in veselja. V šestih tisočih izvodih je izšla prva številka. V dva tisočih izvodih je izšla gorenjska številka. Tisoče in tisoče številk. Z veseljem so Enotnost pričakovali delavci v vaseh in mestih, neustrašeno so jo nosili s seboj, čeprav bi zanjo dobili strel v glavo, če bi jo pri katerem koli odkrili fašisti. Posojali so jo drug drugemu, romala je iz tovarne v tovarno, delavci so zapisovali vanjo svoje misli, želje in načrte. -ik- Po svojem življenjskem poklicu sem književnik. Bil sem sicer dolga leta učitelj na različnih šolah, toda to je bilo zame postranskega pomena, kajti takrat kot svoboden književnik nisem mogel živeti. Ne rečem, da me učiteljski poklic ni veselil, toda ves svoj življenjski smoter mi je bila književnost. Pred vojno se z novinarstvom nisem ukvarjal. Bil sem sicer urednik leposlovnih revij in mladinskih listov, toda tako urejevanje nikakor ni istovetno z urejevanjem novinarskega časopisa. Novinar sem postal šele v jeseni leta 1944 na osvobojenem ozemlju, ko mi je bila poverjena organizacija in urejanje »Novic«, glasila OF za dolenjsko in notranjsko okrožje. List je bil tiskan in je izhajal trikrat na teden v nakladi 12.000 izvodov. No, to je bilo pravo partizansko novinarstvo, razgibano in zanimivo, in čeprav je bila vojna vsepovsod in tik nas, se je politično življenje med ljudstvom silno razmahnilo. Naglo smo organizirali omrežje vojnih poročevalcev po enotah naše partizanske vojske in omrežje dopisnikov na terenu. Uredništvo in upravo sva vodila dva — jaz kot glavni urednik in moj pomočnik. Po novem letu 1945 sem bil premeščen v takrat že osvobojeni Zadar v Dalmaciji, kjer smo iz ruševin usposobili majhno tiskarno in tam sem pričel urejevati tednik »Bratstvo«, ki je bil predvsem namenjen borcem prekomorskih brigad. Po osvoboditvi sem bil nekaj časa sekretar »Slovenskega poročevalca« in leta 1947 sem postal glavni in odgovorni urednik »Delavske enotnosti«. Tako sem zgrabil kot poklicni književnik s partizansko novinarsko prakso »Delavsko enotnost« z veliko vnemo, saj je skoraj vse moje življenjsko književniško delo napisano in posvečeno delavskemu razredu. Vsak glavni urednik se trudi, da s pomočjo svojih sodelavcev svoj list tako ureja, da ga naročniki radi berejo. Še danes trdim, da je to poglavitna naloga vsakega glavnega urednika in končno vsakega novinarja, ki za list piše. Biti dober novinar pa ni lahko! To je poklic, ki zahteva mnogo, mnogo znanja, široke razgledanosti v vse smeri človeškega življenja, poklic, ki povrhu vsega tega zahteva tudi umetnost pisanja. Takih poklicnih novinarjev pa takrat ni bilo. Vsi smo bili novinarski začetniki in težko smo se znašli v vrtincu razvijajoče se revolucije, ki je prav takrat dosegla nekako kulminacijo v administrativnem gospodarstvu in že z drzno silo posegala po samoupravljanju. No, to je bilo takrat šele v zarodku. To je bilo obdobje udar-ništva, novatorstva, prehodnih zastav, začetek prve gospodarske pet- TONE SELIŠKAR: UČILI SMO SE od številke do številke g letke, da, to je bilo obdobje silnih zamahov prostovoljnega dela in tj mnogokje nadčloveškega napora, da, to je bila herojska borba za jj premog, za jeklo, za elektriko — in povrhu vsega še informbirojevski j napadi z vso svojo stalinsko nečloveško brezobzirnostjo. Dobro se spoji min jam, kako smo bili razočarani, ko smo snemali slike Stalina s jj sten naših pisarn in dvoran... In kljub temu strahovitemu razočara-1 nju so se naši delovni ljudje še bolj zagrizli v nove hidrocentrale, v §j svoje stare rudnike in v svoje stare stroje po tovarnah. »Delavska enotnost« je imela v tistih časih okoli 70.000 naročni-1 kov. Naročniki so bile sindikalne podružnice, individualnih naročni- § kov nismo imeli. Od agilnosti in zavednosti posameznih sindikalnih fj poverjenikov je bilo odvisno, kako se je širila »Delavska enotnost« jt med člane. Ponekod so vse številke obležale v sindikalni omari, dru-tj gje pa je bilo številk premalo. V redakciji so bili poleg mene še štirje E novinarji. Ze v začetku sem dejal, da smo bili vsi novinarski začet-1 niki. Dopisnikov je bilo malo, zato smo organizirali nagle dopisniške §j seminarje. Vsi, kar nas je bilo v redakciji, smo drveli od tovarne do g , tovarne in nato upehani sestavljali vsako številko. Včasih je v tiskarji ni primanjkovalo papirja, odpovedal nam je fotoaparat, mnogokrat 1 nismo smeli v tovarno, ker nismo imeli posebnega dovoljenja. Toda 1 učili smo se od številke do številke in z veliko prizadevnostjo marsikaj g dobrega napisali — včasih pa smo seveda ustrelili tudi kakega kozla. Udamištvo nam je šlo včasih na jetra. Dobro še pomnim, da smo 1 v neki številki na vso moč pohvalili delavko (mešalko malte), ki je m s svojim udarniškim delom pri gradnji Litostroja prejela tisti mesec 1 16.000 din zaslužka, jaz pa kot glavni urednik sem imel takrat me- ■ sečno plačo 5000 din. Toda če danes o vsem tem razmišljam, sem m uverjen, da so bili ti pojavi nujni v sklopu revolucionarne prizadev-§j nosti posameznih ljudi. Kot književnik sem se zlasti mnogo trudil s kulturno rubriko 1 lista. Mnogokaj sem napisal. Če bi zbral vse uvodnike in vse druge 1 članke, ki sem jih napisal kot glavni urednik za »Delavsko enotnost«, gf bi bila to silno debela knjiga Razvoj SKUD je bil v tistih časih zelo jj širok. Obnovljenih Svobod še ni bilo in vse to je takrat vrelo, kipelo S in se razlivalo na vse strani. Z veseljem se spominjam svojega urejevanja »Delavske enotnosti«. M Redakcijski »štab« je bil maloštevilen, toda če smo marsikatero noč 1 preživeli pri kraclanju člankov, je bilo to znamenje, da smo vsi 1 člani redakcije z veseljem opravljali to delo. Ob tej priložnosti iz jj vsega srca pozdravljam vse takratne člane redakcije, s katerimi sem g v tistih letih urejeval »Delavsko enotnost«, zdajšnji redakciji pa, ki 1 spet preživlja novo, specifično obdobje našega družbenega razvoja, jf pa želim mnogo dobrih številk »Delavske enotnosti«, kajti prepričan 1 sem, da ima »Delavska enotnost« prav zdaj, v utrjevanju delavskega 1 in družbenega samoupravljanja in ko sprejemamo novo ustavo, ve-jj liko in pomembno vlogo in tudi veliko odgovornost. H , Hiiiiiiiiiiiimimii!ntfii[niiiiBiiriiiinii!!iiiiiniiiiiiiHHiiiHiniraninraiiiiniiiiHiiiiiiiiiii!iiiiiJiiHiiiiiHHiiuiiitiiiiiiiinniiUHiiitiniiiiiiiiiHiitii!iHi!fiiiiBiiiiiiiiiBMf!tmimimmimmiiiiimiimriiiiniitmiiiiiiiiwi|JI,f Tehnika »Urška«, v kateri so med narodnoosvobodilnim bojem tiskali »Delavsko enotnost« | 'f* o pravici povedano, zelo dolgo 0 sem razmišljal o terni, ki naj I 1 bi si jo izbral za svoj prispevek v jubilejni številki naše »De-. lavske enotnosti«. Vsako misel, e3o itd., ki se mi je v tem času za-ttela primerna, ki me je »ogrela«, kot včasih dejali — in menim, da to elJa še danes — sem si sproti zapisal. V nekaj dneh je postal listek na moji PJsalni mizi pravi pravcati seznam najodličnejših naslovov... Ko pa sem ončno sedel k tem svojim zapiskom, ,a.bi se odločil, o čem naj pišem, sem ai kmalu ugotovil, da sem si sicer na-™al dosti obširen seznam zelo različ-‘a Problemov, pogledov itd., da pa vsi Odevajo eno samo temeljno materijo. Je materijo delitve dohodka delovnih 0r§anizacij. v Kar samo po sebi se mi je vsililo Pfašapje: kako to, ali res ne bi kazalo P jubileju pisati o čem drugem, saj je eadar še dosti aktualnih tem, ki zanihajo »Delavsko enotnost« in njene čilije in ki bi o njih lahko povedal kaj Pristnega? Iskreno povedano: brez slehernega kjevanja sem se odločil za materijo eUtve, Tako sta mi narekovala in ču-vo in razum. Čustvo? Da, čustvo. , Dozorevanje mojega interesa za kontno oblikovanje materialnih odnosov delovnih organizacijah sodi namreč avno v tisto razdobje, ko sem delal v uelavski enotnosti«. To je bil čas nevredno po uvedbi prvih delavskih ^vetov — deset let je že od tega — čas, ° s° se razvoju socialističnih materi al-I*1 odnosov pri nas odprla nova široka Pzorja, to je bil čas, ko je začel naš elavski razred povsem praktično uti-sa‘i Pota naprej od tam, do koder je že j^ia socialistična praksa v drugih de- i. V iskreni želji, da bi bili sredi življa. da bi bili aktualni, da bi tudi mi 0ltiagali povsem neposredno v teh na-smo sd v »Delavski enotnosti« s n 0jimi, v tistem času resda in številč-.° ut strokovno skromnimi silami, lotili l Zatike notranje delitve osebnih domkov v delovnih organizacijah. s Kadar prebiram članke iz tistih ča-0 v.nai je prijetno. Vneto, zaneseno, z Sajevito privrženostjo načelu delitve a delu, seveda neredko s precejšnjo 00t° naivnosti neizkušenih, smo pisali k Uresničevanju prvih smelejših kora-na tej poti. ^.Dostikrat smo bili zaletavi, tudi po-> sni> včhsih smo bili prehitro navduši in drugič spet prehitro ogorčeni (j?® Posameznimi rešitvami in poizkusi, k 1 Pa smo vselej iskreni in zagreti in av zaradi tega smo resno sprejemali Morila na naše pisanje, iskali smo y ave mere in se vztrajno borili, da bi s babolj otipljivo posredovali izkušnje t Področja delitve, razvojne probleme, i »-> cmnilnp sil A teh DVO- ve in zaplete, gonilne sile teh pro-s 'V in podobno. Kratko malo, v vsem k?° bili pravi otroci tistega časa, ki je J Mn dinamike, časa,- ko si je delavci" Samoupravljanje utiralo prve ko-v samostojno življenje, j;, ‘eliko smo obiskovali podjetja, ve-p ® smo se razgovarjali z delavci vseh > /dicev in ravni izobrazbe, veliko smo -M, premlevali skupaj vse, kar smo p.2r>ali in zvedeli, potem pa smo pisali, b’sali in spet pisali, podnevi in ponoči. ad se spominjam teh prijetnih časov, p. Problem stimulacije v delitvi oseb-‘a dohodkov je imel že tedaj pomemb-hiesto v listu. Nekateri so bili s tako Meritvijo malce nezadovoljni. Dobro 0..sPominjam, da so nam posamezniki 'tali, češ da smo se preveč usmerili na probleme stimulativne delitve. tivriamem, da so imeli prav, kar se h 6 °bsega, ki smo ga tej problematiki (J^ečaii. Toda, tu in tam so omenjeni p: imeli trpek prizvok, češ da sploh dobro preveč pisati o stimulativni •lis da to ni aktualno. Vem, da so laki očitki vselej močno prizadeli, t>ria: °b vnemo nas le niso pripravili. Za^dili pa so nas vselej k temu, da smo tyj6Ve solidnejše premotrili in preteh- Precej let je od tega, kar sem n j I iz »Delavske enotnosti«. Toda. iz ve ?ern odšel zavzet za probleme delit-sj; .Ohodka in prepoln bogatih impre-d6[ 111 spoznanj, ki sem si jih v času y v listu pridobil s tega področja. rad V praksi srečujemo zelo ostre polemike o delovnih normah. Nekateri menijo, da jim ni mesta v sistemu delitve dohodka ter da so ostanek mezdnega plačevanja za delo, drugi pa opozarjajo na njihovo praktično korist, če 1 jih uporabljamo v preobraženi obliki. Po taki poti kajpak bi ne prišli daleč. Nas zanima predvsem naslednje: pustimo za čas družbeni odnos, ki je bil nekdaj vsebovan v normah in si poglejmo norme z ekonomsko-tehnične, ■ sirar ni. S Delovne norme so določila o količini proizvodov, ki jih mora delavec izdelovati v časovni enoti za določeno mezdo. To se torej pravi, da so norme merila dela. Kako je potem z normami oziroma merili dela pri nas? Izven vsakega dvoma je, da bi si bilo težko zamisliti delitev po učinku brez meril dela tudi za individualne učinke delavcev. Med mezdnimi normami in merili dela pa vsekakor obstoje tri kapitalne razlike: — norme določajo delodajalci, merila dela pa delavci sami; — pri normah je odrejena tudi cena dela, časovna mezda, pri merilih za delo pa določajo delavci samo obračunsko osnovo, po kateri posamezniki, ki opravljajo določena dela sodelujejo v delitvi; — norme najčešče vsebujejo zgolj količinska določila, to se pravi, odrejajo, koliko komadov, metrov itd. mora delavec proizvesti v časovni enoti, medtem ko se merila dela praviloma ukvarjajo s tem, kako delavec uporablja orodje in stroje, surovine, pogonska sredstva itd. Norme imajo pred seboj mezdnega delavca z medznim ekonomskim interesom v procesu dela, merila dela pa delavca upravljavca, ki sodeluje v procesu dela kot agens, gonilna sila vseh činiteljev, ki nastopajo v proizvodnji, od sredstev za delo preko predmeta dela do delovne sile. Prav tej tretji posebnosti meril dela velja naša pozornost. V pogojih delavskega samoupravljanja je neposredni delavčev ekonomski interes osnovni ekonomski agens v proizvodnji. Zaradi tega mora biti delavec tudi udeležen v delitvi sredstev na, osebne dohodke na način, ki mu spodbuja ekonomski interes ne samo zato, da dosega ugodne storitve, temveč tudi za stopnjo izkoriščanja strojev, surovin, pogonskega materiala, splošne režije itd. Samo po tej poti, je mogoče ekonomsko formirati delavce kot podjetnike. V praksi se ravno tej tretji posebnosti delovnih meril ne posveča vedno dovolj potrebne pozornosti. Zaradi tega se zelo često sprejemajo merila dela samo za dela, kjer je mogoče meriti fizični učinek, in se celo pojavljajo sem in tja mišljenja, ki reflektirajo postati celo teorija, da za ostala dela ni mogoče določati meril dela. Vsako potrebno delo je merljivo, to pa ne pomeni, da je merljivo s fizičnimi merili in na povsem preprost način. Tudi stresti se jih ne da iz rokava, kakor bi dejali pričakovanju, da se do takih meril pride na preprost način. Nasprotno, izdelava meril je dokaj zamotano in zahtevno delo, zlasti kadar zadeva tako zvane kategorije multipliciranega dela, izrazitih intelektualnih delovnih uslug itd. Toda, če bi poizkušali obiti izdelavo ustreznih meril, bi hote ali nehote obšli ekonomsko stimulacijo, ekonomske vzvode, ekonomsko pot formiranja delavcev v nosilce gospodarske spodbude, tega seveda ne smemo in ne moremo napraviti. Druga komponenta uspešne in učinkovite stimulacije je kvantitativni vidik stimulacije. Z drugimi besedami povedano: stimulacija je učinkovita tedaj, kadar delavec občuti njen materialni učinek. Kvantitativna stran učinkovitosti stimulacije pa ima predvsem tri vidike: — Dodatni napori delavcev, ki se jih hoče spodbuditi s pomočjo stimulacij povepana udeležba v delitvi na osnovi meril dela, morajo biti v določenem sorazmerju z odnosom v bazični delitvi med delovno nalogo in osnovo za udeležbo v delitvi. Z. drugiitii besedami povedano, zanemarjenje kvantitativnega učinka stimulacije lahko spremeni tudi najboljša merila dela v povsem neučinkovita. To seveda ne pomeni, da nimajo mesta v odrejanju kvantitativnih okvirov stimulacije razne oblike progresivne in degresivne spodbude, toda treba se je zavedati, da tako odmerjene spodbude bodisi pospešujejo delavčev interes ali pa ga zmanjšujejo. — Za učinkovitost stimulacije je zelo odločilnega pomena tudi, kako so odmerjena razmerja med pozameznimi deli v delovni organizaciji in s koliko kvantitavno, močjo se spodbuja posa- mezne oblike dela. Praksa opozarja na to, da se nepravilnih razmerij v obračunskih osnovah ne da nadomestiti z nobenimi merili dela, ker nepravilno postavljene osnove za posamezna dela avtomatično delujejo nespodbudno. Prav tako je praksa pokazala, da so vsi administrativno matematično skonstruirani koeficienti in faktorji, ki so z njimi v posameznih delovnih organizacijah povečavah kvantitativni učinek stimulacije, delovali destimulativno. Tako so delovali in na delavce, ki so bili na osnovi -koeficientov in faktorjev udeleženi ,v delitvi, in na ostale delavce, ki so v faktorjih in koeficientih videli način različnega kvantitativnega vrednotenja posameznih vrst dela ne zaradi različnega profila dela, temveč iz drugih vzrokov, zaradi priviligiranja in podobno. — Na učinkovitost stimulacije seveda, končno, vpliva tudi stabilna realna vrednost nominalnih osebnih dohodkov, oziroma usklajevanje nominalne mase sredstev za osebne dohodke z njeno realno vrednostjo. Tudi najbolj zgrajeni sistemi in najučinkovitejše tehnike stimulacije namreč odpovedo, če se s spremembami realne vrednosti osebnih dohodkov menja odnos med vloženim delom in dobljenimi osebnimi dohodki. Vsi ti primeri zelo zgovorno kažejo, da je instrumentarij delitve samo en aspekt stimulacije, da je drugi aspekt stimulacije pravilno odmerjen kvantitativni učinek. V prvem primeru gre za povezovanje delavčevega interesa z njegovimi delovnimi in proizvajalnimi funkcijami, to je spodbujanje njegovega neposrednega interesa za aktiviranje vseh činiteljev v procesu dela in proizvodnje, v drugem primeru pa se odreja intenzivnost in učinkovitost interesa delavcev. Tretja komponenta, ki zlasti v naših pogojih močno vpliva na učinkovitost stimulacije, je družbeno moralnega značaja. Kakorkoli je in ostane materialna stimulacija izhodišče in osnovni vzgon za razvijanje osebnega interesa delavcev za uspešno delo in proizvodnjo, je vendar res, da sta razvoj delavskega samoupravljanja in samostojno razpolaganje delavcev z dohodkom delovne organizacije že doslej prinesla v domeno stimulacije pomembne moralne elemente. Jasno se kaže v praksi delovnih kolektivov, da se socialistična stimulacija vse bolj izpopolnjuje s prvinami etičnih vrednot. Pretirano prisvajanje s strani posameznikov so v mnogih primerih delavci povsem neposredno okvalificirali kot nemoralno. Kako pomembne postajajo etične prvine za učinkovitost socialistične stimulacije, najbolj zgovorno dokazujejo primeri, do katerih je prišlo nedavno. Zaradi posameznih primerov, ko so si nekateri visoko strokovni delavci s pomočjo umetno skonstruiranih elementov v sistemu delitve osebnih dohodkov zagotovili nesorazmerno visoke prejemke, nesorazmerno visoke predvsem v odnosu na njihov delovni prispevek, so se začele pod vplivom mezdno uravni-lovskih teženj pojavljati graje na račun vseh višje strokovnih kadrov in njihovih osebnih prejemkov. Te graje so dobivale vse močnejši prizvok podcenjevanja določenih zvrsti dela. In prav zoper tako podcenjevanje se je pojavil najodločnejši odpor. Taki primeri resno opozarjajo na to, da je treba pri formiranju stimulacije vse resnejše računati z etičnimi vrednotami in vrlinami. Vsako delo, ki je potrebno, zasluži tudi družbeno priznanje. Pod vplivom posameznih problemov, ki se zdaj javljajo na področju strokovno nekvalificiranega dela, drugič na področju osnovnih strokovnih kadrov, naslednjič v območju višjih in visokih strokovnih kadrov, se neredko dogodi, da se taki pojavi posplošujejo, kar prizadene cele kategorije delavcev. V našem primeru se je zaradi posameznih pretiravanj skušalo pod vplivom mezdno uravnilovskih pogledov etiki-rati celotno visoko strokovno delo kot izvor za neopravičeno prisvajanje osebnih dohodkov. Pri tem se seveda sploh ni dejansko vrednotilo delo. Povsem naravno je. da je povsod tam, kjer si je mezdna stihija našla prostor na tribuni družbene kritike,'prišlo do etične prizadetosti ne samo visoko strokovnih kadrov, temveč vseh zrelih delavcev, ker so občutili etično nepravilno vrednotenje dela. Tudi take napake v domeni družbenih odnosov lahko namreč krepko zmanjšajo učinek tudi najbolj briljantnih ekonomskih tehnik za delitev osebnih dohodkov. Nobenega dvoma ni, da smo pri nas tako v razumevanju kot v uresničevanju socialistične ekonomske spodbude prišli že zelo daleč. Toda, praksa nas vedno znova opozori, da je na tem terenu pred nami še zelo, zelo obilo trdega, potrpežljivega in vztrajnega dela. DELAVSKO UPRAVLJANJE ..................................................................................................iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim^^ ' Če naj ugotovimo, kako tisk obravnava neko vprašanje, se moramo teme lotiti parcialno in empirično. V tem sestavku bomo skušali dognati, kako je Delavska enotnost v obdobju desetih let vrednotila delavsko upravljanje. Vsako obdobje družbenega razvoja je okarakterizirano s svojevrstno problematiko, ki dobi izraz v publicistiki, govorih, radijskih oddajah itd. Na svojevrsten način se odraža tudi v drugih institucijah, npr. v organih oblasti in upravljanju in v družbeno-političnih organizacijah. Vsi izražajo tendence svojega časa bolj ali manj izrazito, z večjo ali manjšo poglobljenostjo. Omenjeni nosilci lahko čas samo odražajo ali pa mu odpirajo tudi nadaljnje perspektive. V tem primeru vnašajo v družbeno življenje nove pojme oziroma kategorije, kajti nova spoznanja se vedno izražajo v novem pojmovnem sistemu. Tisti nosilec, ki najprej uvede nove pojme, je z družbenega vidika najpomembnejši, kajti če je zadel bistvo družbenega življenja in njegovega nadaljnjega razvoja, tedaj tudi vsi ostali nosilci povzamejo pojme za njim in jih začenjajo ponavljati. Z analizo vsebine ugotavljamo zavest dobe, ki se izraža vedno v nekaterih pojmih. Iz nje pa lahko delno rekonstruiramo dogajanja družbene biti; z večjo gotovostjo ugotavljamo vlogo proučevanega komunitatorja. Seveda z analizo vsebine ne moremo rekonstruirati celotne zavesti, ki je metodološko parcialno omejena na določeno področjfe. Tako lahko ugotavljamo razvoj politične, fiziološke, sociološke in druge zavesti. Če hočemo proučiti razvoj delavskega ali družbenega upravljanja, ugotavljamo, kateri pojmi so bili v obdobju 10 let na tej ravni prevladujoči. Podobno ugotavljamo razvoj kulturne zavesti. Analizo vše-bine lahko uporabljamo za različna področja, ne moremo je pa uporabljati za ugotavljanje družbene zavesti, ki se javlja v vseh njenih oblikah. Preden začnemo z analizo takstov, moramo določiti sistem pojmov, ki so se v razvoju delavskega upravljanja ponavljali. Te pojme smo razvrstili v tehle 10 kategorij : 1. samostojnost gospodarske organizacije in njen odnos do drugih institucij (ocena ekonomskih instrumentov), 2. funkcioniranje sistema delavskega upravljanja, 3. proizvodnja, 4. realizacija proizvodnje, 5. realizacija čistega dohodka, 6. odnos članov kolektiva do delovne skupnosti, 7. notranji odnosi v kolektivu in vloga delavskega upravljanja, 8. vloga sindikata in drugih družbenopolitičnih organizacij v razvijanju delavskega upravljanja, 9. izobraževanje delavcev in 10. družbeni standard. Vse pojme, ki so se v analiziranih tekstih ponavljali, smo beležili v skladu s temi kategorijami. To pomeni, da smo te pojme šteli; pojme, ki niso bili zapopade-ni v vnaprej postavljenem sistemu kategorij, pa smo opuščali. KAJ JE NAMEN ANALIZE? Cilj naše analize je, ugotoviti, kako je komunitator obravnaval problematiko delavskega upravljanja od 1951. do 1959. leta, katerim vprašanjem, ki spadajo v območje problematike delavskega upravljanja je posvečal posebno pozornost, v katerem obdobju in kako. Prav tako hočemo ugotoviti, katerim vprašanjem, ki posredno ali neposredno zadevajo delavsko upravljanje, komunikator ni posvečal posebne pozornosti, čeprav so za uveljavljanje in razvijanje delavskega upravljanja zelo važna. Na osnovi podatkov, ki smo jih kvantificirali, bomo lahko določili funkcijo komunikatorja v obdobju, ki je predmet analize. Naša preiskava nima namena, analizirali zgolj razvoj delavskega upravljanja, ampak tudi, kako se je problematika, ki jo je sprožilo delavsko upravljanje, odražala. Če bi komunikator sprejemal vse probleme, ki jih je sprožilo delavsko upravljanje (in to na adekvaten način), bi bil proces upravljanja, kot ga je videl komunikator, istoveten z dejanskim procesom v življenju. To pa ni, ker komunikator ne more prehitevati svojega časa, ker bistvene procese običajno zaznamo šele tedaj, ko se časovno od njih nekoliko odmaknemo (ali pa jih ugotovimo šele naknadno). Zato dejanskega procesa delavskega upravljanja ne moremo ugotoviti zgolj s tem, kako ga je beležil in odražal komunikator. Ker danes vrednotimo delavsko upravljanje iz drugačnega, objektivne j šega, zrelejšega in višjega izhodišča, kot ga je mogel komunikator (npr. v letu 1955), nam je laže ocenjevati vlogo komunikatorja. Sicer pa družbena funkcija komunikatorja ni v tem, ali je spremljal in odražal proces delavskega upravljanja, temveč kako ga je odražal in spremljal. Poglavitno vprašanje je, ali je spremljal omenjeni razvoj tako, da je kazal na zavore, nakazoval perspektive, aktiviral neposrednega proizvajalca, da se je čutil udeleženega v sistemu delavskega upravljanja itd. Ce naj odgovorimo na vsa ta vprašanja, moramo kvantitativno analizo dopolniti s kvalitativno. Z analizo Delavske enotnosti hočemo ugotoviti: a) kateri so obravnavani problemi, ki neposredno ali posredno zadevajo problematiko delavskega upravljanja, b) kako intenzivno se pojavljajo obravnavani problemi v posameznih obdobjih (letih). IZHODIŠČE ZA ANALIZO: NAD 200 ČLANKOV Analizirani so bili letniki komunikatorja od 1947 do 1959 po načelu namernega vzorca. Tako smo analizirali vsako drugo leto (1947, 1949, 1951, 1953, 1955, 1957, 1959), in sicer mesec oktober, november in december. Z vzorcem smo odstopali edino od števila mesecev. Ker je Delavska enotnost doživljala razvoj in spremembo uredniških konceptov, smo se morali v analizi prilogoditi spremembam. Tako je list glede svoje obsežnosti nihal in se tudi po načinu in obsežnosti obravnavanih problemov spreminjal. Prav tako se je spreminjal stil obravnavanih problemov. Tako so npr. do 1958 članki pisani lahkotno, reportažno in zaradi tega dokaj razvlečeno. Po 1958 se je stil pisanja bistveno spremenil. V letu 1959 so članki nabiti s problemi; nič več niso lahkotni in reportažni, ampak pisani s precejšnjo stopnjo , abstraktnosti, ki je od bralcev zahtevala že precejšnje znanje. Vse to pa je vplivalo * V ljen. V resnici pa se je delavsko upravljanje uveljavilo kot stvarna življenjska sila tja do leta 1959. Ob svojem rojstvu je bilo delavsko samoupravljanje samo formalno, ne pa stvarno uvedeno, kajti celotna gospodarska zakonodaja, ki je temeljila na centraliziranem administrativnem sistemu, je bila v nasprotju z načeli delavskega upravljanja in je onemogočila, da bi se delavsko upravljanje iz formalne pretvorilo naenkrat v stvarno življenjsko institucijo. Potrebno je bilo postopoma spremeniti celotno gospodarsko zakonodajo in jo prilagoditi načelom delavskega upravljanja. Z ukinitvijo stare, na administrativnem sistemu temelječe gospodarske zakonodaje se je postopoma delavsko upravljanje uveljavilo kot stvarna, življenjsko funkcionalna sila. »Od gospodarske zakonodaje, ki je obstajala do uvedbe novega načela upravljanja v gospodarstvu, ni ostalo ničesar, razen nekaterih manj važnih predpisov, ki se niti ne nanašajo na gospodarske organizacije, marveč regulirajo posamične odnose.« (Dr. Nikola Balog: Utica j JANEZJEROVŠEK na analizo. V letu 1955, 1953 in 1951 smo morali izbrani vzorec za analizirane me-sece-razširiti, če smo hoteli dobiti takšno število stopcev, da je bila primerjava med posameznimi leti možna in dopustna. Analiziranih je bilo 172 člankov s skupno 267 stolpci. Predmet analize so bila stališča komunikatorja do obravnavanih problemov glede na številnost in način. Struktura stališč je bila dana v 3 načinih (+, —, !), pozitivna, negativna, programska. Izven obdobja delavskega upravljanja smo analizirali 39 člankov. Razumljivo je, da se v tem obdobju določene kategorije niso mogle pojaviti, zaradi česar je delitev problemov drugačna in je primerjava z obdobjem delavskega upravljanja teoretsko zanimiva. V raziskovalnem obdobju pa niso bili predmet analize kongresi, plenumi in govori naših državnikov, ki jih je komunikator posredoval. KAKO JE BILO OBRAVNAVANO DELAVSKO UPRAVLJANJE V PRVIH LETIH? Komunikator je v letu 1951 govoril o delavskem upravljanju predvsem pozitivno. Ocenjeval in vrednotil ga je predvsem kot idejo, ne pa kot prakso. To je nekoliko razumljivo, kajti kritično lahko ocenjujemo samo tiste pojave, ki so se v življenjski praksi preizkusili. Komunikator pa je takoj spočetka (v letu 1951) kot tudi mnogo let kasneje delal grobo teoretsko napako. Obravnaval je delavsko upravljanje kot savren življenjski in funkcionalen pojav, ki je bil z enim samim pravnim aktom dokončno uveljav- radničkog samoupravljanja na pri vredno zakonodavstvo^ Citirano iz knjige: Zbornik o radničkom samoupravljanju, str. 43). Ker je komunikator delavsko samoupravljanje v dobi, ko je bilo samo formalno podano (ker je bilo vklenjeno še v administrativni sistem), zamenjal in identificiral s stvarno institucijo, si je v kritičnem obravnavanju zaprl širše horizonte. Tako je bilo njegovo kritično obravnavanje pogosto zelo prakticistično; udarjal je po negativnih pojavih, ne pa po vzrokih, ker je izhajal iz napačne teoretične osnove. Iz te teoretične zamegljenosti se je izkopal šele leta 1959. Čeprav je v tem letu nekoliko manj negativnih (kritičnih) staSšč, so imela mnogo večjo težo, ker se večinoma nanašajo na vzroke negativnih pojavov, ne pa samo na posledice. To je tudi leto, v katerem se je uredniški koncept lista bistveno spremenil. Tu ne moremo navajati vseh objektivnih in subljektivnih vzrokov, ki so privedli do omenjene teoretične zameglitve. Ugotavljamo dejstvo; zgodovinska analiza tega dejstva pa je stvar širše analize. KRATKE OCENE ČLANKOV Članki, ki v letu 1951 ocenjujejo delavske svete, še ne posredujejo posebno bogatih izkušenj. Omejujejo se na načelne ocene vloge delavskih svetov v odnosu do administrativnega sistema upravljanja, čeprav je v tem času že govora o delavskih svetih, pa analizirana stališča v večini primerov ne moremo spraviti v okvir postavljenih kategorij, ker so preveč splošna in načelna. Takšno načelo razpravljanja o delavskih svetih je v času, ko je sistem funk- cioniral v svojem bistvu še na osnovi utečenega administrativnega sistema, delno razumljivo. Nobena nova institucija ne more takoj polno in dejavno zaživeti, posebno če pomeni radikalen prelom s tradicijo. V tem času so se sicer delavski sveti formalno uveljavili, niso pa bili še stvarna institucija, ki bi delovala iz svoje lastne moči in življenjske iniciativnosti. Pobude za svoje delo so dobivali od zunaj (subjektivnih sil). Zgodovina delavskih svetov je zgodovina postopnega in vztrajnega lomljenja administrativnega centralističnega sistema. Delavski sveti so se kot institucija uveljavili in razvijali vzporedno z zakonodajnimi akti, ki so afirmirali delavsko samoupravo in negirali administrativni sistem. Kakšna je bila vloga komunikatorja glede na to, da so bili delavski sveti v letu 1951 bolj formalna kot stvarna institucija? Povedali smo, da je komunikator zamenjal formalno stanje s stvarnim stanjem. Iz te iluzije je izhajala pogosto tudi zgrešena vsebina komunikacij. Za ne-funkcioniranje delavskega upravljanja krivi posameznike; ne ocenjuje pa delavskega upravljanja iz nedograjenosti sistema. Vsak sistem zaživi polno šele tedaj, ko ljudje čutijo in vidijo učinek svoje dejavnosti. Ob rojstvu delavsko upravljanje ni imelo zadostne materialne osnove, močno pa je bilo obremenjeno z administrativnimi in birokratskimi pojmovanji in navadami. Zato je bila iniciativa upravljavcev še vedno paralizirana oziroma ne povsem sproščena. Birokratizem je bil še vedno močan in živ; s tem, da je bilo delavsko upravljanje formalno uvedeno, je bila dana šele perspektivna možnost za njegovo uresničenje. Kot sistem pa je dobil birokratizem na nižjih nivojih (npr. v podjetju) dosti bolj humane oblike kot na višjih. Komunikator je nudil v tem obdobju poenostavljeno sliko delavskega upravljanja. Zato je v prvem letu ocenjeval vlogo in dejavnost delavskih svetov dokaj nelii-storično, nesociološko in preveč politično propagandistično. V času, ko so delavski sveti začeli šele tipati, ko nismo imeli o uspehu njihovega uveljavljanja bogatih izkušenj in analiz, je komunikator trdil, »da se delavski sveti marsikje še niso docela uveljavili« (DE 9. III. 1951). Takšnih in podobnih trditev najdemo v tem prvem obdobju še več, kar dokazuje, da se nova institucija v svojem funkcioniranju še ni zadosti kritično vrednotila. Vrednotili so jo predvsem z vidika preteklosti (in to, kot da je naenkrat negirala celotni administrativni in centralistični sistem), ne pa z vidika sedanjosti. Zato v ocenjevanju prevladuje splošno teoretski moment nad konkretno empiričnim. Iz tega razloga je veliko več govora o tem, »da so planske naloge z uspehom izvršene, kar nam jamči visoka zavest delovnega kolektiva, ki se vedno bolj poglablja ...«, »da večina delavskih svetov in upravnih odborovvz vso smelostjo in odločnostjo rešuje zelo zamotana vprašanja ...« itd., kot pa, pred kakšnimi težavami stojijo delavski sveti, kateri činitelji jih ovirajo pri delu, kaj je v sistemu še napačno in administrativ no postavljeno in kaj negativno vpliva n delo organov delavskega upravljanj3' Takšnega empiričnega obravnavanja delaV' s kih svetov se je komunikator lotil se* kasneje. Zato lahko rečemo, da v >e* 1951 komunikator glede uveljavljanja 1 razvijanja organov delavske samouprav. ni imel posebne vloge, saj s svojimi st® lišči ni akcijsko vplival na tiste subjekti'" ne činitelje, od katerih je bilo odvisno, kakšnim tempom in intenzivnostjo se b^ do razvijali organi delavskega upravi)3/ n j a. Po vsej verjetnosti komunikator 13 posredoval adekvatne slike javnega rM1^ nja, ki je bilo po eni strani obeleženo upi v organe delavske samouprave (kaj nekateri so formalno konstituiranje lavskih svetov zamenjali s stvarnim in 5 niso zavedali, da se vsaka institucija V* javi v nedozoreli obliki in šele z razv^ jem pride do moči in pravega življenj3--po drugi strani pa je vladalo tudi n#3 upanje v sposobnosti in ekonomsko upr3 vičenost takih samoupravnih organov. Ker je delavsko upravljanje v tem z3i četnem obdobju komunikator ocenjeV" bolj splošno in načelno (kajti velikih izk3' šenj v tako kratkem času še ni moglo b> ti), ima tudi kategorija, ki govori o m todah in formah dela organov upravlF nja, bolj splošno tolmačenje. V tem 0 dob ju najdemo najbolj pogosto taka stališča: »Delavski sveti in upravni odbor so že doslej dosegli prav lepe uspehe Pd gospodarjenju s nndietii« IDE 29. N' iš" podjetji« (DE 29. 1951). V tem obdobju se javlja mnogo P°: tivnih ocen delavskega upravljanja, ki P so zelo splošne. Npr.: »Delavski sveti 5 storili vse, da bi bili uspehi čim večji Prvo obdobje tega delavskega sveta je b” lo zelo plodonosno« (DE. 21. XII. 1 Iz tega časa so tudi sodbe, v katerjjj resničnost težko verjamemo. Za delavs»j svet tovarne Iskra je rečeno, da vsi čla^ sodelujejo v razpravi in da ni sklepa d. lavskega sveta, o katerem delavci ne 3 bili poučeni (DE 21. XII. 1951). Tem & ditvam je težko verjeti, saj so statisti#1 verifikacije (ankete) v kasejših letih, » je bilo delavsko upravljanje že mnog bolj razvito, pokazale, da takšna stopnl participacije tako članov delavskega sv6" ta kot članov kolektiva še ni dosežen3 Vprašanje je, kakšen učinek ima vsebin takšne komunikacije, ki bi morala biti oF kazana in vzbuja prepričanje, da ni nična. Namen komunikatorja mora biti mobilizaciji in težnji, uresničiti udeležb proizvajalcev. Le delno lahko opravičim dejstvo, da je v prvem letu življenjske? obstoja komunikator . ocenjeval delavsk upravljanje v obliki splošnih afirmativni sodb, saj je šlo v tem času za politi#, obrambo nove institucije, ki je sicer 1 vela in životarila (glede na objektivne subjektivne pogoje, ki niso bili v vsej podjetjih enaki), ni pa še dokazala (’ tudi ni mogla dokazati) v tem kratk# času svojih ekonomskih prednosti. T3 tudi še ni mogla dokazati, ker je bila s; zelo vklenjena v administrativne spoi>' Pobuda proizvajalcev še vedno ni bila za dosti sproščena, ker-je bil sistem delWv Treba je hitro odločati (Foto M. Šparovec) V OČEH TISKA Wfflllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllll1llllllllllllllllllll![|||[llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllM dohodka vklenjen v administrativne elemente, nagrajevanje pa ni temeljilo na individualno vloženem delu. Komunikator je iz tega razloga delo delavskih svetov ocenjeval bolj tehnicistično, predvsem, ali so bili sklepi DS izvedeni in z njimi seznanjeni člani delovnega kolektiva, ali pa moralno (ker je v mnogih člankih apo-strofirana zahteva »po visokih moralnih gospodarskih vrlinah delavcev in nameščencev ..., ki mordjo vedno pravilno čutiti svojo družbeno vlogo«), ne pa iz širše družbeno-političnih vidikov. Ni se spuščal v nagrajevanje, oceno instrumentov in odnos med podjetjem in širšo družbeno skupnostjo. V letu 1953 so članki dobili svojstven ton. Večji del so bolj deklarativni; načelno hvalijo naš sistem, ne spuščajo pa se v njegove pomanjkljivosti. Če je kak članek bolj kritičnega značaja, je izključno omejen na eno podjetje, ne pa na pojav kot celoto, ki bi imel bolj splošen značaj. Značilno je, da je v tem letu več Polemike zoper kapitalistično družbeno nteditev kot v kasnejših letnikih. Afirmacija sistema se često konfrontira s kapitalistično družbo. Vse primerjave pa so dokaj poenostavljene, dogmatične in akti-Jdstične. Primerjava izhaja iz črno-belega tzhodišča. Vsaka številka tega letnika ima poročila z raznih sestankov. Vsa ta poročila so dokaj pavšalna, saj se problemov dotikajo, nobenega pa solidno ne obravnavajo. Človek ima vtis, da so nekatera objavljena zgolj iz pietete, kajti članki, ki niso kritični ali ne posredujejo pozitivnih izkušenj, ne morejo imeti družbene funkcije. V kasnejših letnikih se sploh ne pojavljajo. Vprašanje je, kakšno je sociološko ozadje takih člankov: ali je doba diktirala članke, katerih družbena funkcija je zelo majhna in ponekod enaka ničli, ali pa so tzraz neizrazite uredniške politike. V letu 1953 so pogosto izražena načelna stališča, ki so bila v tistem času še razumljiva, danes pa nam zvenijo dokaj aktivistično. Tako npr. čitamo, »da so se sindikalne organizacije premalo ukvarjate z razrednopolitičnim delom... da so Se premalo borile proti pojavom, ki škodujejo razvoju delavske razredne zavesti« (DE 28. VII. 1953). Nikjer pa ni razloženo, kakšno naj bo to razredno-politično delo. ‘Osebno uvodniki bolehajo na zelo splošnem in načelnem političnem izrazoslovju. Vprašanje je, če je družbeno-politična situacija že v letu 1953 prerasla take načelne članke, ki zelo abstraktno, poudarjajo pojem razrednosti, pa tudi, kaj je komunikator s takimi načelnimi sestavki hotel doseči in kaj je dosegel. Dejstvo je, da se v kasnejših letnikih ne pojavljajo Več. V letu 1955 ima list veliko poročil z ?bčnih zborov sindikalnih podružnic. Verjetno na teh zborih ni bilo govora o delavskem upravljanju, kajti komunikator te Problematike ni omenjal niti ni poskušal kritično oceniti takratno stanje ali razvoj-Uo pot. Predvsem je iz teh poročil razvid-uo, da se je na občnih zborih veliko govorilo o plačnem sistemu in družbenem standardu. V letu 1957 so članki še vedno pisani Preprosto, neabstraktno in včasih celo Prikupno. V zadnjem tromesečju 1957 je uilo zelo malo govora o kongresu delavskih svetov. Samo dvakrat smo našli sklicevanje na omenjeni kongres. Kakšen odmev in akcijski vpliv je imel kongres de-Iavskih svetov na konkretno upravljalno Prakso, ne moremo vedeti; če bi pa njegovo vlogo presojali po odmevu, ki jo je trobil v listu, lahko rečemo, da vpliv kongresa ni bil izredno velik. Prav gotovo pa le DE za njegovo popularizacijo premalo storila. V letu 1959 je DE bolj abstrakten list °ziroma se v svojih ugotovitvah povzpenja yedno preko konkretnosti v splošnost. Za-t0 je list zahtevnejši, manjka mu prepro-st°sti in prikupnosti; približuje se zahte-'am študijskega lista. Poleg tega se je DE Y letu 1957 ukvarjala z nekoliko širšo pro-mernatiko kot pa v letu 1959. Problematika g°sP°darjenja v podjetjih je v letu znatno močneje zastopana kot prej. . Opazimo tudi, da se v začetnem obdob-l11 delavskega upravljanja precej tolmači-1° osnutki raznih zakonov, manj pa je go-y°ta o tem, kako zakoni funkcionirajo in akšno življenjsko aplikacijo so dobili. V asnejšem obdobju pa je manj tolmače-nJa in veliko več ocenjevanja. , V letu 1959 je komunikator s svojimi rttičnimi in programatskimi stališči za-p?1 opozarjati na vse tiste administrativne cj«nente, ki so zavirali uresničitev dejan-delavskega upravljanja, in s tem Phval na zakonodajalca, da je ukinjal :tari in afirmiral novi sistem; ne moremo ra trditi, da je komunikator že v prejš-letih opravljal to funkcijo. Posebno Q leta 1959 je neprestano poudarjal po-anjkljivost sistema in te pomanjkljivo-1 zelo nazorno v obliki gospodarskega a<-Una prikazoval. Zato lahko trdimo, da sra Vloga komunikator j a rasla od pasivne-ia/ neP°globljenega in delnega registrator-' opisoval je samo to, kar je bilo povr-0sko najbolj vidno) v vedno bolj aktiv-ega in pogumnega oblikovavca javnega nenia in družbenega dogajanja. OBDOBJE PRED UVEDBO DELAVSKEGA UPRAVLJANJA * č"® Primerjamo strukturo komunikator-liš* stališč v letu 1947 s strukturo sta-v v letu 1949, opazimo razliko, ki je tatu °^’tna> da si jo težko razložimo. V le- težno zelo je struktura izraženih stališč pre-negativna (kritična) in programska, ni -^cdka pa so pozitivna stališča. V le-st»vtx i® struktura komunikatorjevih ka 1$C skoraj v celoti pozitivna, zelo red-star$xnegativna (kritična) ali programska lsca> Iz tega razloga je razumljivo, da so članki v letu 1947 bolj kritični in tehtni kot v letu 1949, ko postanejo dokaj dolgočasno aktivistični in abstraktno frazer-ski. Tudi število obravnavanih problemov je v letu 1947 dokaj širše kot v letu 1949. S čim si naj razlagamo to nazadovanje v funkciji komunikatorja, ta izraziti prehod iz kritično-konstruktivnega obravnavanja problemov v aktivizem, iz širine problemov na obravnavanje zgolj treh problemov? Obstaja sicer možnost, da je javno mnenje v tistem času doživljalo članke drugače. Vendar pa je ta možnost majhna, ker se je aktivističen način obravnavanja problemov kmalu notranje izčrpal in ga v letu 1951 ne srečamo več tako pogosto. Ponovno je nekoliko oživel v letu 1953, vendar tokrat zadnjič. Nenavadno spremembo komunikator j evih stališč in stila obravnavanih problemov v letu 1949 si lahko razlagamo z objektivnimi pogoji (težak gospodarski položaj, ki je sledil zaostrenim odnosom z vzhodnoevropskimi državami), ki so zato tudi v notranji politiki in formiranju javnega mnenja diktirali ustrezne prijeme, in s subjektivnim čini tel jem (uredniški koncept, ki ni bil na ustrezni strokovni in politični ravni. Če je komunikator v letu 1949 samo pasivno, nepopolno in verjetno celo izkrivljeno odražal razmere, je od 1955 in predvsem od 1959 naprej začel v večjem obsegu tudi ustvarjati, graditi in determinirati razmere. Iz pasivnega, boječega in aktivistično pobarvanega opazovalca se je v letu 1959 spremenil v dokaj solidnega kritičnega spremljevalca in dejavnega usmerjevalca vseh problemov in razmer, ki so se pojavljali v okviru gospodarske organizacije in njenih organov upravljanja. Poudarjamo, da ocenjujemo komunikatorja zgolj z vidika, kako je spremljal delavsko upravljanje v obdobju desetih let, kako je vplival na tem področju na formiranje javnega mnenja in kako so njegove ocene in stališča vplivala na nadaljnji razvoj delavskega upravljanja. OCENA POSAMEZNIH KATEGORIJ Analize člankov smo se lotili s 25 vnaprej postavljenimi kategorijami. Teh 25 kategorij smo pozneje združili v 10 skupnih kategorij, ki smo jih navedli v začetku članka. Tukaj bomo obravnavali samo prvih 5 kategorij. V prvo skupino spada kategorija, ki zajema odnos med podjetjem in širšo družbeno skupnostjo, in kategorija, ki zajema odnos med podjetji. Komunikator je v tej skupini večji del pozornosti posvečal odnosu med podjetjem in širšo družbeno skupnostjo. Ta kategorija je v začetnem obdobju frekventno zelo slabo zastopana, kar kaže na dejstvo, da je delavsko upravljanje v svojem nadaljnjem razvoju butalo ob gospodarsko administrativni sistem, ker ni bil v skladu s samostojnostjo podjetij. Čim bolj je delavsko upravljanje kazalo svojo zrelost, tem bolj so se pojavljale težnje, odnose med podjetjem in širšo družbeno skupnostjo osvoboditi vseh centralističnih in administrativnih elementov, ki so zavirali samostojnost gospodarskih organizacij, delavskemu upravljanju pa niso dali zadostne materialne osnove, ki bi omogočala čim intenzivnejšo udeležbo proizvajalcev v sistemu delavskega upravljanja! Od tega, kako se je urejal odnos med podjetjem in širšo družbeno skupnostjo (zveza, republika, komuna), je bil precej odvisen razvoj delavskega upravljanja. Čeprav je bilo to vprašanje zelo važno, pa mu komunikator ni posvečal posebne pozornosti vse do leta 1959, ko se je ta kategorija uvrstila med najbolj frek-ventne. Za našo kratko zgodovino delavskega upravljanja so najbolj značilna m najpomembnejša prizadevanja za vskladi- ■ tev gospodarske zakonodaje z načeli delavskega upravljanja. Komunikator te svoje vloge do leta 1959 ni dovolj uveljavil, šele v letu 1959 je začel konkretno dokazovati, kateri predpisi ovirajo prizadevanje za višjo delovno storilnost, kaj je treba v teh predpisih spremeniti, da se bo materialna podlaga delavskega upravljanja utrdila in povečala. Da pa je bil za nadaljnji razvoj delavskega upravljanja problem odnosov med podjetjem in širšo skupnostjo vseskozi aktualen, je razvidno iz dejstva, da ga je komunikator posredoval predvsem v strukturi negativnih (kritičnih) in programskih stališč. Značilno je tudi, da se je v ocenjevanju odnosov spuščal bolj na raven podjetja — komune, manj pa na raven podjetja — širša skupnost. To je postalo predmet ocenjevanja šele v letu 1959. V drugo skupino spada naslednja problematika: volitve in formiranje organov delavskega upravljanja (mandat, volilni sistem, predvolilna akvivnost, odpoklic itd.), pravice in kompetence organov delavskega upravljanja (interni predpisi itd.), odnosi med organi upravljanja (delavski svet, komisije delavskega sveta, upravni odbor, obratni delavski svet), odnos organa upravljanja do organa vodenja (direktor, tehnično-strokovni kader), metode in oblike dela organov upravljanja in vodenja (demokratičnost, birokratične tendence, administrativno upravljanje, obveščenost itd.), socialno-ekonomski sestav organov upravljanja in delovnega kolektiva. Ta kategorija je vsebinsko najobsežnejša. Vendar komunikator nekaterim problemom, ki spadajo v njen okvir, ni posvečal skoraj nobepe pozornosti. Ti problemi so bili: izbor in formiranje organov delavske samouprave (mandat, volilni sistem, razpustitev, predvolilna aktivnost itd.) in socialno-ekonomski sestav organov upravljanja in kolektiva. Komunikator je v letu 1951 razmeroma veliko govoril o delavskem upravljanju. Po tem letu je zanimanje za to problematiko začelo upadati, dokler ni v letu 1955 doseglo svojo kritično točko. Šele v letu 1957 je komunikator začel tem vprašanjem posvečati veliko pozornost. Ta nenavadni padec in ponovni vzpon pa si delno lahko razložimo z objektivnimi pogoji. Delavsko upravljanje je bilo tja do leta 1957 še vedno vklenjeno v administrativne elemente in gospodarsko zakonodajo, ki ni v celoti ustrezala načelom delavskega upravljanja in samostojnosti gospodarskih organizacij. V prvi polovici 1957. leta pa so bila stalna obratna sredstva izročena v upravljanje delovnemu kolektivu. Konec tega leta so bili sprejeti zakoni in predpisi, ki so gospodarsko zakonodajo v bistvu prilagodili načelom delavskega upravljanja. Omenjeni zakoni so pomenili bistveno etapo v nadaljnjem institucionalnem utrjevanju organov delavske samouprave. Pozitivni- rezultati teh zakonov pa so se čutili šele v naslednjem letu. Na povečano komunikatorjevo zanimanje za vprašanja delavskega upravljanja sta v letu 1957 vplivala tudi kongres delavskih svetov in kongres ZKJ. Če pogledamo strukturo komunikatorjevih stališč, vidimo, da prevladujejo negativa in programska. Pozitivna stališča so bila najbolj pogosta v prvem letu delavskega upravljanja. To je tudi razumljivo, ker je komunikator v tem času o delavskem upravljanju govoril bolj kot o ideji, kot pa o ustaljeni in preizkušeni metodi. Pozitivna stališča so v letu, 1953 že zelo redka, kasneje pa že skoraj povsem izginejo. To pomeni, da so postala predmet komunikatorjevega obravnavanja vprašanja, ki so zavirala proces nadaljnjega uveljavljanja in razvijanja delavskega upravljanja. Negativna stališča so najmočneje izražena v letu 1957. V letu 1959 so kritična stališča postala vsebinsko globlja. V tem letu so se dvignila na višji, abstraktne j ši nivo in s tem zajela večje sociološke enote (posamezna podjetja). Naslednja skupinska kategorija vsebuje problematiko produktivnosti proizvodnje in delovnih pogojev. Ta kategorija je bila skozi vse obdobje v konstantnem upadanju. V letu 1949 je izključno dominirala. Zato je razumljivo, da je bila tudi še leta 1951 frekvenčno močno zastopana. Po tem letu je začela upadati. To upadanje pa je bilo objektivno pogojeno. Do tega leta je komunikator obravnaval kategorijo pretežno politično (zavest naj dviga produktivnost in. proizvodnjo), po tem letu pa je produktivnost in proizvodnjo začel obravnavati ekonomsko (nagrajevanje na osnovi osebnega materialnega interesa, udeležbe pri delitvi čistega dohodka itd.). Potem ko je komunikator potegnil obravnavanje produktivnosti in proizvodnje iz območja zavesti (npr. delavci so se borili za visoko produktivnost, ker so se zavedali, da delajo za novo socialistično, neizkoriščevalsko družbo ... itd.) in jih postavil na trdno materialno podlago, mu ni bilo o teh problemih potrebno več govoriti, ker je bila stimulacija drugače postavljena. Naslednja skupinska kategorija nosi naslov: delitev čistega dohodka. Sem spadajo problematika nagrajevanja, razpolaganje z osnovnimi in obratnimi sredstvi (nabava in prodaja osnovnih sredstev, investicije, rekonstrukcije, krediti), delitev čistega dohodka (delitev na osebne dohodke in fonde). V sklopu teh problemov je komunikator najbolj intenzivno obravnaval nagrajevanje (posebno v letu 1959). Kategorija od leta 1951 stalno raste. Analiza pa odkriva sicer zelo značilna nihanja. Pomembno izstopata leto 1955 in 1959. V letu 1955 se je pripravljala znana sprememba investicijske politike (znano posvetovanje pri predsedniku republike). Zato je komunikator veliko pisal o- inve-sticijah in družbenem standardu, kajti bistvo nove investicijske politike je bilo v tem, da je zahtevala več investicij v družbeni standard. V letu 1959 je komunitator največ pisal o nagrajevanju, ker so se v tem letu začela intenzivna prizadevanja za uresničitev socialističnega nagrajevanja po delu. Ob tej kategoriji pa najbolj očitno vidimo, da je bila intenzivnost komunikatorjevega obravnavanja determinirana po zunanjih subjektivnih činiteljih. Komunikator je začel kampanjsko obravnavati neko problematiko šele, ko so jo sprožile in dvignile v aktualnost politične sile. Pojem nagrajevanja je seveda v analiziranem obdobju doživljal vsebinski razvoj. Spočetka je bilo govora samo o plačnem sistemu, kasneje o izdelavi tarifnih pravilnikov, nato o premijah, normah, kompleksnem nagrajevanju itd. Značilno je, da se pojem nagrajevanja pred uvedbo delavskega upravljanja zelo redko pojavlja; če pa se pojavi, nima konkretne, ampak abstraktno aktivistično vsebino. FREKVENTNA ZASTOPANOST KATEGORIJ PO LETIH Glede na dejstvo, da se je delavsko upravljanje razvijalo in izpopolnjevalo, se postopoma osvobajalo in hkrati negiralo sistem administrativnega in birokratskega vodenja, se je nujno morala spreminjati problematika, ki jo je komunikator obravnaval. Pomembnost in intenzivnost določene problematike je rasla v zvezi s spremembami v materialnih gibanjih. V skladu z materialnimi gibanji so nastajale dinamične in burne spremembe v samem sistemu, katerih cilj je bil: prilagoditev načelom delavskega upravljanja. Ko pregledujemo problematiko (razporejeno v 10 kategorijah), ki jo je komunikator obmaval v posameznih letih, opazimo za vsako leto nekaj svojstvenega. Pomembne razlike, kijih razberemo, lahko razlagamo na osnovi dveh činiteljev: 1. z razvojem delavskega upravljanja in z vsemi spremembami, ki jih je ta ražvoj ■ povzročal v družbeni strukturi, Delo je edino merilo za materialni in družbeni položaj človeka (Foto M. Šparovec) 2. z uredniškim konceptom, ki ga je imel komunikator v posredovanju in v obravnavi vseh v sistemu kategorij navedenih problemov. Zato lahko iz analize, ki po posameznih letih kaže, kako intenzivno in na kakšen način (modaliteta) so se obravnavani problemi pojavljali, ugotavljamo dvoje: 1. kako se je razvijalo delavsko upravljanje, kateri aspekti so v posameznih letih dominirali, 2. kakšna je bila funkcija komunikatorja. Praktična koristnost te analize je tudi v nadaljnjem odločanju in razvijanju uredniških konceptov analiziranega lista. Ker se naše družbeno življenje neprestano spreminja, revolucionira in demokratizira, se morajo omenjeni procesi odražati tudi v uredniških konceptih, ki jih je treba neprestano prilagajati spremembam in družbeni nadstavbi. Funkcija publicistike pa ni samo v tem, da beleži to, kar že je (čeprav je tudi to zelo pomembno in lahko revolucionarno), ampak da govori tudi o tem, kar še ni, do česar pa bo moralo priti. Ce pa hoče opravljati to dvojno funkcijo, mora v razvijanju in spreminjanju konceptov poznati svojo bližnjo zgodovino in sociološko moralno ovrednotiti funkcijo, ki jo je v posameznih časovnih presledkih imel in odigral. V letu 1951 je bila najmočneje zastopana problematika proizvodnje (produktivnost, delovni pogoji), delavskega upravljanja in sindikata. Glede na to, da je bilo delavsko upravljanje komaj uvedeno, je komunikator posredoval prve izkušnje. Ob problematiki proizvodnje, ki je v tem letu tako močno poudarjena, se kažejo prva skromna iskanja po stimulativnih oblikah. Vloga sindikata je močno poudarjena, glede na dejstvo, da je analizirani list glasilo slovenskih sindikatov. V strukturi stališč edino v tem letu prevladujejo pozitivna stališča. Uredniška koncepcija komunikatorja je bila v tem, da je hotel posredovati čimveč pozitivnih izkušenj. V letu 1955 izredno izstopa kategorija 5 (delitev čistega dohodka). Vanjo spada pojem investicij, o katerem se je v tem letu največ govorilo. Zato je ta kategorija postala visoko frekventna. Močno pa je padla 2. kategorija (funkcioniranje delavskega upravljanja), ki je prav gotovo v sklopu vseh kategorij najvažnejša. V letu 1953 se kategorija 10 (družbeni standard) sploh ni pojavila. V letu 1957 je ta kategorija zelo zrasla in dobila v odnosu do ostalih let najštevilnejšo frekventno zastopanost. Iz kategorije 2 (funkcioniranje delavskega upravljanja), ki je zelo upadla, in kategorije 5 (delitev čistega dohodka) in 10 (življenjski standard), ki sta tako močno zrasli, da v nobenem naslednjem letu nista bili več tako številčno frekventno zastopani, sklepamo, da se je družbeno življenje v tem letu razvijalo v obliki močnih sunkov, ki so povzročili silno dinamiko na posameznih nivojih in stagnacijo na drugih. V 1959. letu nekoliko izstopa problematika delavskega upravljanja, proizvodnje in sindikata pa tudi problematika čistega dohodka (nagrajevanje), ki je v letu 1959 doživela nenavadno strm vzpon. V strukturi stališč prevladujejo nega-' tivna stališča. Posebno kritično je komunikator v tem letu obravnaval problematiko delavskega upravljanja, saj je 90 9/o frekvenc v tej kategoriji negativnih. Komunikator je kritična stališča bolj izostril in poglobil, tako da že včasih prehajajo iz posameznosti v splošnost in dobivajo tako že širši sociološki radius. Komunikator je začel obravnavati problematiko na nekoliko višji kritični ravni. Negativna stališča so v celotni strukturi narasla za 61 %. Delno si to lahko razlagamo z dejstvom, da sta bila v tem letu kongres delavskih svetov in kongres ZKJ. V letu 1959 je delavsko upravljanje spet prišlo v fazo dinamičnega razvoja in pomembnih sprememb. Struktura obravnavanih problemov je glede na prejšnja leta doživela kulminacijo. Problemi, ki prej niso bili tako intenzivno obravnavani, dobijo v tem letu veliko pomembnost. Kot vidimo, je v letu 1959 izredno narasla problematika delitve čistega dohodka (nagrajevanje). Zato je razumljivo, da je intenzivnost problematike proizvodnje in produktivnosti padla, ker je bila vse doslej premalo kompleksno obravnavana in ni bila zadosti podrejena stimulativnim oblikam nagrajevanja. Pomembno je zrasla problematika odnosa med podjetjem in širšo družbeno skupnostjo (komuna, zveza). V to kategorijo spada tudi ocena ekonomskih instrumentov. Ker je ta kategorija (1) v temu letu tako zrasla, sklepamo, da je prešlo delavsko upravljanje na tisto stopnjo zrelosti, ko se je hotelo osvoboditi zadnjih administrativnih ostankov, ki so se še ohranili bodisi v gospodarski zakonodaji ali pa so se začeli močneje uveljavljati v praksi komun in njihovem vmešavanju v samostojnost gospodarskih organizacij. Da je delavsko upravljanje stopilo v tem letu v novo fazo, kaže tudi zahteva po večjem in intenzivnejšem obravnavanju (kategorija 9). Komunikator je v tem letu razvil in izpopolnil svoje uredniške koncepte. Njegova kritika je iz območja konkretnosti in slučajnosti že prešla v splošnost in tako dobila širše dimenzije. Njegova pomanjkljivost pa se je kazala v tem, da je premalo obravnaval tako važno kategorijo, kakršna je življenjski standard. (Povzetek iz analize, ki jo je avtor pripravil za Inštitut družbenih znanosti — Beograd). Kraj: Mariborska livarna — Čas: letos — Osebe: člani kolektiva ^IlI!lll!!lll!lllllllli!llll![[|||l!l[|||!l!lll!!lllllliillll!!!!lll[|||l!ll]!!llll]!!lllll1lll[!!![|[lll!|[lll!![!lll]!illlll!llllll!ll![[ttl|!EII]]!!ill|!l||!|j![|l|]l||||]|l{[ll|]!![|ll]!| I O KRAJU: MARIBORSKA LIVARNA. PODJETJE, KI JE DO NEDAVNA SE TIČALO TESNO V SPONAH NA POL MANUFAKTURNE PROIZVODNJE, JE | DANES ODLOČNO STOPILO NA POT SODOBNE INDUSTRIJSKE PROIZ-| VODNJE. lllllllllllllll!llllll!llllll!llllllll!llllllll!llllllllll!!IIIIIIIIIIllllllll!i!lllllllllllllll!!IIII!lllll!llllill!lllll!llllll!!IIIIII!llll!llllll!llllllll!lllll!llllll!!lllllllllllll O ČASU: DOGAJANJE JE PRAVZAPRAV RAZPOTEGNJENO PREKO VSEGA LETOŠNJEGA LETA. ZAČETKE PA BI BILO TREBA ISKATI ŽE V PREJŠNJEM OBDOBJU. ZGODBA JE NEDOKONČANA, KER SE BODO DOGODKI RAZVIJALI SE V PRIHODNOSTI. IIIMIBlUEllillllBillE ll!llll!]|[|lllllilllll!!!llllll!IIllllll!!lll]|lllllllillllllllllllll!illllllllltllll!llll!l lllll!IIMII!!lll!l!!l!lll!!!lll O VSEBINI: GRE ZA ENEGA IZMED | PROBLEMOV, KI PROIZVAJALCE- g UPRAVLJAVCE V TEM PODJETJU g NAJBOLJ TIŠČI. PRI TEM PA JE g PISEC POSKUŠAL ODGOVORITI NA g VPRAŠANJE, KAJ PRAVZAPRAV g POGANJA KOLESJA NJIHOVEGA MATERIALNEGA MEHANIZMA O OSEBAH: NASTOPAJO ČLANI KOLEKTIVA. CE je pisec izpustil NJIHOVE FUNKCIJE, POTEM JE TO STORIL PREDVSEM ZARADI TEGA, KER IMAJO V TEM PRIMERU VSI SAMO ENO, NAMREČ PROIZVAJAL-CI-UPRAVLJAVCI. Pravzaprav bi moral najti odgovor na dve vprašanji. Najprej: kaj je tisto, kar v Mariborski livarni poganja kolesje materialnega in družbenega mehanizma? In nato: v prispodobi povedano — v katero smer in s kakšno hitrostjo se vrti to kolesje? A bolj ko razmišljam o odgovorih na zastavljeni vprašanji, bolj in bolj prihajam do zaključka, da odgovora ni moč iskati samo v dogajanju znotraj tega kolektiva, temveč predvsem v našem celotnem dosedanjem razvoju. Zanj pa je značilno predvsem to, da so se razvile proizvajalne sile do tiste stopnje, ko je bilo možno uveljaviti v proizvodnji in delitvi ustvarjenih sredstev takšne ekonomske in družbenopolitične odnose, ki jih združujemo v besedah: delavsko upravljanje. Ali, kot pravi tovariš Kardelj v svojem ekspo-zeju o predosnutku nove ustave: »V enaki meri, v kakršni se krepi razvoj proizvajalnih sil in se širijo možnosti in metode samoupravljanja proizvajalcev, v enaki meri, v kakršni se protislovja med koristmi posameznika in koristmi skupnosti razrešujejo v neposredni proizvodnji, čedalje manj pa med državljanom in državo — v enaki meri izginja tudi državno lastništvo in politični monopol in nastajajo pogoji za hitrejše napredovanje družbe v smeri komunističnih dražbe1-n ih odnosov.« Da. v našem ekonomskem in družbenem življenju postaja osnovna gibalna sila razvoja materialni in družbeno-politični interes posameznika in kolektiva, ki na osnovi družbenih proizvajalnih sredstev vedno bolj samostojno upravlja svoje delo in razdeljuje ustvarjena sredstva po načelu »vsak po svojih sposobnostih — vsakomur po njegovem delu«. Po drugi strani pa to spet pomeni, da se je v našem materialnem in družbenem življenju začel proces osvobajanja delovnega človeka in takih odnosov, v katerih postaja delo bolj in bolj svobodno. Lahko bi rekli, da smo sredi tega procesa. To pa je obenem glavna gonilna sila, ki poganja kolesje našega materialnega in družbenega razvoja. Sedanjega in prihodnjega. Tako pravi tovariš Stane Kavčič v svoji razpravi »Delovni človek v novi ustavi« med drugim tudi tole: »... Da bo odpravljeno mezdno delo in da bo delovni človek postal iz hlapca gospodar, iz poslušnega izvajalca svoboden oblikovalec lastne usode, so potrebne naslednje tri stvari: materialni pogoji; ustrezna družbena zavest delovnega človeka; tej nalogi ustrezen družbeni mehanizem. Z nenehnim razvojem proizvajalnih sil, s povečevanjem proizvodnje in narodnega dohodka ustvarjamo prvega izmed teh potrebnih pogojev. Z delovanjem vseh subjektivnih sil, predvsem Zveze komunistov, Socialistične zveze, sindikatov in drugih družbenih organizacij se prevzgaja družbena zavest delovnega človeka; družbeno in delavsko samoupravljanje pa je adekvaten meha.-nizem družbenega gibanja k svobodnemu delovnemu človeku in k osvobojenemu delu.« In — ali ni zavoljo tega možno šele s teh širših aspektov odkriti v dogajanjih v mariborski livarni tisto globljo in na videz prikrito družbeno poanto? * Eden izmed vzvodov družbenega mehanizma se sprosti na sindikalnem občnem zboru, ko govore o uspehih in neuspehih svojega gospodarjenja. Ko med drugimi problemi omenijo tudi izmeček, ko spregovore o vzrokih zanj ... .., delovni izmeček, ki se giblje v povprečju od 3 do 15 odstotkov d posameznih oddelkih, je previsok. Res da osvajamo vrsto novih proizvodov, toda to ne more biti opravičilo, še posebno zdaj, ko imamo v podjetju toliko novih inženirjev in tehnikov. Organizacija dela je slaba. Operativni strokovni kader premalo prizadeven. Toda, ali niso prav ti člani kolektiva nagrajevani za to, da bi bila proizvodnja čimbolj kvalitetna? ... Kolesje družbenega mehanizma se zavrti hitreje. Le nekaj dni za občnim zborom se sestane razširjeni upravni odbor in tri dni zapored razpravlja o problemih, ki jih je nakazal sindikat. Tako tudi o izmečku v galvanizaciji. JOŽE GERMEK: Galvanizacija je že dlje ozko grlo podjetja. Dobršen del proizvodnje mora dvakrat v galvaniziranje. S takim kromanjem si bomo uničili ves ugled na domačem trgu, predvsem pa na tujih tržiščih. Mislim pa, da imamo zdaj že dovolj inženirjev in tehnikov, da bi se ta stvar uredila. In če ne bo šlo drugače, bo treba nekaj ljudi o oddelku zamenjati INŽ. IVO BERA: V Hidro-montaži smo si pomagali tako, da smo poklicali na pomoč inž. Drea iz TAM, ki je strokovnjak za galvanizacijo. Dogovarjal sem se že z njim, da bi tudi pri nas pomagal, pa je do jeseni zaposlen. Nekaj pa bo treba takoj' ukreniti, kajti izmeček dosega pri posameznih artiklih že celo 60 °/o. JOŽE HADNER:' Morda pa bi se inž. Hočevar posvetil tudi temu problemu, ko že gre iz proizvodnje o raziskovalno delo? JOŽE GERMEK: Po mojem mnenju bi se moral o galvanizacijo poglobiti nekdo, ki bo to samo njegovo delo. Razen tega. če lahko verjamem pripovedovanju nekaterih tovarišev, se v galvanizaciji branijo sodelovati s strokovnjaki iz drugih pod-jeti j. DRAGO PERŠUH: Kar zadeva sodelovanje, moram povedati, da inž. Drea že leta m bilo o naše podjetje in da nisem bil z njim nikoli v sporu. JOŽE GERMEK: Vsekakor je dobro, da poskušate zadevo najprej sami rešiti. Če pa le ne. gre, si pač morate pustiti svetovati. Slišal sem. tudi opazke, da vi. tovariš Peršuh, nimate interesa za delo v oddelku galvanizacije, ker študirate na višji komercialni šoli. DRAGO PERŠUH: Takšna sumničenja niso upravičena. Prav v zadnjih štirih mesecih sem še posebno intenzivno delal na problemih galvanizacije. Tehničnemu direktorju sem tudi predlagal, naj bi me poslali v kako drugo podjetje, da bi se lahko seznanil s tehnološkimi postopki galoaniziranja. JOŽE HADNER: Mislim, da se je izmeček o galvanizaciji povečal tudi zaradi tega, ker so se dvignile norme in tako zdaj delavci poskušajo s skrajšanjem delovnih postopkov doseči enake osebne dohodke. DRAGO PERŠUH: Ta pripomba ne bo držala. Delavci imajo predpisane čase za posamezne faze galoaniziranja. Krivdo za izmeček pa je treba po mojem mnenju iskati predvsem v slabem razmaščevanju proizvodov, v zastarelih napravah naše galvanizacije in v neprimernih prdstorih. Ali pa ta nasprotujoča si mnenja in stališča res odkrivajo samo že na prvi pogled očitna protislovja? Ali pa se morda za Vsem tem skrivajo še druge silnice v delovanju mehanizma materialnega in druž-beno-ekonomskega razvoja tega kolektiva? Morda tisto, kar lahko najbolje razberemo jz besed tovariša Kardelja, ko pred Ljudsko skupščino govori o načelih nove ustave: »Iz teh razlogov postavlja predosnntek nove ustave predvsem družbeno samoupravljanje kot osnovno načelo pri graditvi socialistične družbe in osnovno smer nadaljnje evolucije političnega sistema socialistične države. Bistvo družbenega samoupravljanja dejansko ni v »prenosu« funkcij na delovne organizacije in ustrezne organe samoupravljanja, temveč v tem, da samoupravljanje izraža in jamči novi po- ložaj in vlogo osvobojenih proizvajalcev in drugih delavcev glede na upravljanje družbenih sredstev za delo, na delitev dohodka in na urejanje drugih skupnih zadev delovnih organizacij,« Tako se tudi v tem primeru za na videz nehomogeno gmoto stališč in mnenj razkrivajo v svojem bistvu globoko spremenjeni odnosi. Predvsem, kritiko in s tem tudi neposredno akcijo sprožijo sile znotraj kolektiva in ne nekdo izven njega in s pomočjo takih ali drugačnih ukrepov. In tudi kritika in pobuda prihajata iz kolektiva, nista vsiljeni, ker pač ne prihajata od zgoraj, ker je v osnovi spremenjen odnos proizvajalca do materialnih in družbeno ekonomskih odnosov: predvsem ni več objekt, temveč subjekt teh gibanj. S tem pa se stopnjuje njegova subjektivna vloga tako v pravicah kot v dolžnostih. In tako ne more biti naključje, da ima tudi v: dogajanjih v mariborski livarni vedno širši krog proizvajalcev aktiven odnos do problemov. VIKTOR PINTARIČ: Izmeček povzroča predvsem slaba delovna disciplina. Prve dni o mesecu delavci ne delajo s tolikšno prizadevnostjo kot ob koncu, ko poskušajo ujeti zamujeno. Tudi tehnična kontrola je precej kriva. V njej smo za-■ postili predvsem ljudi z zmanjšano delovno zmogljivostjo. Tako namesto da bi o resriici kontrolirali kvaliteto, samo štejejo proizvode. Delavci sami pa tudi še niso spoznali, da bi morali predvsem sami kontrolirati svoje delo. JOŽE KOSIRNIK: Nakupovali smo slabše surovine, ker smo hoteli zmanjšati stroške proizvodnje, pa smo jih o bistvu s tem samo povečali. Če je kontrolna služba slaba, bi lahko tudi mojstri in oddelko-oodje malo bolje poskrbeli za kvaliteto dela. AVGUST POROPAT: la izmeček vedno najdemo obilico objektivnih vzrokov. Kar pa je subjektivnih, je zanje vedno sto izgovorov. Po mojem je precej kriva za izmeček tudi slaba organizacija dela. Naši normativi so prav tako že zdavnaj neprimerni. Treba bo izdelati cenike del. Delavci bi morali tudi sproti ugotavljati stroške proizvodnje. ANTON KOMPOSEK: Galvanizacija je že nekaj časa največji problem podjetja. Problem je tako resen, da najbrž ne bomo mogli izpolniti naših izvoznih načrtov, če se razmere o najkrajšem Času ne urede. Sploh pa mislim, da smo se osi premalo poglobili v problem izmečka, zlasti o to, zakaj nastaja. Sicer pa, dokler dobimo v oseh oddelkih stoodstotne osebne dohodke kljub izmečku, si najbrž ne bo nihče posebno glave helij S ^BRANKO BREZOČNIK: V enem letu smo vložiti o galvanizacijo več kot prej v sedemnajstih letih. A brez pravega haska. Mislim, da je precej krivde za to v nestrokovnosti ljudi v galvanizaciji. Razen tega pa smo pogosto nedosledni: drug o drugem vemo veliko povedati, samo ne iz oči v oči. To velja tudi za razmere v galvanizaciji. In obratno vodstvo bi moralo bolj odločno poseči vmes. Tako pa ljudje tiče v pisarnah, namesto da bi pomagati delavcem. Potemtakem je bistvo spreminjajočih se odnosov spreminjajoča se vloga delovnega človeka, njegova vedno večja subjektivna vloga pri ustvarjanju objektivnega, njegova vedno bolj svobodna osebnost, Tovariš Kardelj je v svojem ekspo-zeju takole označil to vlogo: »Za vsebino družbeno-eko-nomskega položaja človeka v proizvodnji in delitvi ter njegove pravice do samoupravljanja je torej značilen njegov samostojni ustvarjalni odnos do dela. Hkrati takšen materialni položaj človeka tudi materialno spodbuja k še večji , produktivnosti dela. Človek se samostojno in enakopravno vključuje v izpolnjevanje nalog, ki jih zahtevajo ekonomski in tehnološki procesi, ter ne sme biti v nobeni delovni fazi samo izvrševalec. Zagotovitev takšne samostojnosti človeka, ki zagotavlja njegovo ustvarjalno dejavnost š čimbolj neposrednim upravljanjem in odločanjem v vseh fazah dela, je tudi smisel ekonomskih oziroma delovnih enot. Zato ni mogoče reči, da je delavsko samoupravljanje izvedeno dosledno in do konca, če se ne opira na čimbolj določno izoblikovane funkcije delovnih enot.« A to poglavje naše zgodovine šele pišemo. To je proces in ne dana situacija. Od tod tudi nenehni notranji konflikti. Med posameznikom in kolektivom, med kolektivi... Tako bi jih lahko zasledili brez števila tudi v notranjem razvoju materialnih in družbe-no-ekonomskih odnosov v mariborski livarni. * JOŽE TOMC: Galvanizacija je največji problem naše ekonomske enote. Da je toliko izmečka, je po mojem mnenju precej krivo površno delo. Precej pa tudi težnja, kar najbolj prekoračiti normo. Časi pa * so tu za vsak postopek natančno predpisani, tako da pomeni vsako večje prekoračenje norme, da delavci ali skrajšajo ali pa sploh izpuste posamezne kopeli. To se največkrat primeri v popoldanski izmeni, ko so delavci brej prave kontrole. DANIJEL BUDNA: Delavci v galvanizaciji nimamo dovolj izkušenj. Z ato smo že prositi, naj bi nam kupili priročnike in strokovno literaturo, a doslej vse zaman. Predvsem pa bi morali imeti v oddelku strokovnjaka, ki bi nam svetoval pri delu. Pri nas gre namreč teoretično vse lepo in prav. samo v praksi ni nikoli kakih večjih rezultatov. Zaradi prevelikega izmečka smo sedaj na režiji. Tako je dohodek naše enote povsem neodvisen od tega, koliko naredimo. Tudi norme niso realne: teža posameznih artiklov sploh ni upoštevana. MILAN TURK: Izmet v galvanizaciji bi lahko zmanjšali kljub objektivnim vzrokom. Tre-ba pa bi bilo predvsem spremeniti zavest ljudi in vzbudili v njih interes za gospodarjenje. 1 kakršnega omogoča decentralizacija. Tudi v nagrajevanju smo se zaleteli. Določili smo nizke norme, da bi lahko delavci čim-bolje zaslužili, zdaj pa se nam to maščuje na izmečku in na kvaliteti dela. FRANC PEKLAR: Izmeček povzroča v dobršni meri pomanjkljiva strokovna usposobljenost ljudi v galvanizaciji. Treba, bo precej drugače zastaviti to področje. Tudi sama organizacija dela je še nekje na Zflppf ICII JOŽE MIKETIČ: Mislim, da bi se o galvanizaciji precej premaknilo na bolje, če bi bilo več prizadevnosti od delavcev pa do vodilnega kadra. Razen tega pa: brusilnica tako rekoč nima izmečka, pa je dohodek po ekonomski enoti le 2 ati 3 odstotke večji od dohodka galvanizacije. Nekaj s tem ne bo v redu. Če bi bolj občutili izmeček na lastnem dohodku, bi se rezultati pokazali. Tako bi delavci kmalu pritisnili na odgovorne ljudi v podjetju. Nasprotij, ki se tako porajajo v tem procesd: bi lahko tudi v mariborski livarni našteli kopico. Zdaj se javljajo kot nasprotja med delavci in oddelkovodjem, zdaj kbt nasprotja med posameznimi enotami, nato spet kot protislovja v samem sistemu formiranja in razdeljevanja dohodka... Preveč, da bi jih lahko našteli v celoti. Toda, ali so ta nasprotja tudi tista zaviralna sila, ki preti zavreti proces osvobajanja delovnega človeka? Ali'pa so morebiti celo nujna v tem obdobju postopnega prevrednotenja družbene vloge neposrednega proizvajalca? Tovariš Stane Kavčič je v svoji razpravi o delovnem človeku v novi ustavi med drugim zapisal: »... Izkušnje v Sloveniji nam kažejo, da graditev takšnega mehanizma znotraj delovnih organizacij, po katerem se krepita neposredni vpliv in samo-odločanje, daje tako politične kakor ekonomske rezultate...« In kasneje zapiše misel, ki jo lahko v celoti apliciramo na to vprašanje: »...Ustvarjati torej takšen mehanizem kar najbolj razraščenega samoupravljanja, ki bo v določenem obsegu tudi sam po sebi kot objektivno sredstvo prisilnosti in stimulacije hkrati spodbujal vsakega delovnega človeka k čimboljše-mu delu, k čimvečji iniciativi in utrjeval njegovo spoznanje, da se njegova usoda začenja krojiti z njegovim lastnim delom. Naglo moramo ustvarjati tisti mehanizem razraščenega samoupravljanja, ki bo kar najbolj ščitil tistega delovnega človeka, ki izpolnjuje svoje obveznosti. in kar najodločneje razkrival vse tisto, kar je narobe ...« * Zato mislim, gre prav tem spreminjajočim se silnicam v delovanju materialnih in druž-beno-ekonomskih odnosov v kolektivu mariborske livarne pripisati nekatere resnično omembe vredne rezultate. Izmeček v galvanizaciji se je od januarja zmanjšal za več kot polovico. podjetje je v devetih mesecih povečalo realizacijo v primerjavi z lanskimi za 6.9i "A*, izvoz pa za 47.82 %, v rekonstrukcijo podjetja pa bodo vložili v petih letih več kot mili-. jardo 100 milijonov lastnih sredstev. A kot rečeno, kolesje druž-beno-ekon omsk etra mehanizma v mariborski livarni se vrti naprej. BOJAN SAMARIN INTERVJU Z MLADOSTJO Tdh nekaj listov, ki sem jih iztrgal iz svoje beležnice, sem popisal med °biskom v IV. koprski mladinski delovni brigadi »Elvira Vatovec« v Tru-Palih pri Nišu in jih poklanjam brigadirjem, ki te dni bijejo odločilno bitko 2a zgraditev avtomobilske ceste »Bratstva in enotnosti« od Paračma do Niša b šestih zvečer naselje oživi. Brigade se vračajo z dela in pojejo. Pesmi — srbske in makedonske in slovenske in hrvaške — se zlivajo v eno samo prešerno melodijo, ki objema naselje in kljubuje zavijanju košave. V štabu gori električni kuhalnik, pa je le hladno. »Poglej,« pravi Tone Remškar, sečoveljski rudar in namestnik komandanta brigade, in mi kaže današnje dnevno poročilo, »spet je čez 200 odstotkov.« In se smehlja. Brigadirji prihajajo v štab in se grejejo pri kuhalniku, pa jih mamica Darinka, sanitetni referent brigade, podi; pravi, da bo skuhala čaja. Komandir Gojak, zidar iz Izole, si gladi košato črno brado in tarna nad predrznostjo ljudi, ki se vtikajo v njegove osebne zadeve in zahtevajo, naj jo obrije. »Glej jo,« mi pravi, »mar ni čedna? Imam modro obleko in sivo kravato in belo srajco.., eh, kako bi se postavil.« Mršnik spet nekaj godrnja, nekdo poje: »Imam tri ljubice...«, pa mu ugovarjajo: »Hudiča, še ene nimaš.« Komandant Mirko sprašuje brigadirje popoldanske izmene, če so že večerjali, sekretar Srečko pa se jezi, ker Glavni štab še ni objavil rezultatov četrte udarne dekade. Takrat prisopiha intendant Joko, dežurni brigade, in kriči: »Zbor! Slišite! Prebrali bodo odlok Glavnega štaba o Proglasitvi udarnih brigad. Kaj čakate! Se boš že potlej Počesal. Gremo — po udarništvo! Prapor, fantje!« V hipu so vsi na nogah. Še bolni zlezejo s postelj, nihče noče biti požarni, nekakšen nemir je v njih... Veliko pričakovanje. IV. koprska brigada stoji pred barako... Osemindevetdeset fantov in deklet, rudarjev in zidarjev, industrijskih in kmečkih delavcev in delavk, trgovskih pomočnikov in nameščencev iz Izole in Pirana, m Sežane, Ilirske Bistrice in Postojne, iz Kopra in Sečovelj ... Brigada, ki je v treh dekadah postala štirikrat udarna in trikrat pohvaljena, v četrti dekadi pa presega normo za 87 odstotkov... In ja?, ki sem obiskal to brigado, da bi napisal intervju z mladostjo. »Pa pojdimo,« pravi Mirko, »čas je...« a plesišču sredi naselja, pred odrom, zbitim iz I desk, je pošteno hladno. Mraz mi leze v kosti I in košava mi sili za obleko. Brigadirji, ki se ^■j zavijajo v stare vojaške plašče in suknjiče, so ' podobni odsluženim vojakom, dekleta pa raz-kazujejo nove trenirke in se hehetajo, ker jim hlad ne "mre do živega. Veter se zaletava v hraste in vitke akacije, ki se zvijajo pod njegovimi udarci. »Vam je lahko, punce, v trenirkah,« ugotavlja rdečeličen fantič, »mene pa... kar v želodec me zebe.« »Si prvič V brigadi, sinko?« vprašam. »Prvič, očka,« pravi in se reži. »Tudi ti?« »Kje pa? Jedel sem brigadirski kruh, ko si bil ti še v Plenicah.« »Glej ga...« se čudi in čez čas vpraša: »In kako je °ilo takrat?« Brigadirji se zbirajo okrog naju in se stiskajo v 8ručo, da bi jim bilo topleje. »Bilo je...« Kako je že bilo? Bili so žulji in bilo je veselje; vsega — žuljev in veselja — je bilo dovolj. »Bilo je teže,« pove Ivan Vresk, zidar s Hrvaškega, kt deia prj Gradisu v Kopru. »Sedemkrat sem bil v brigadi, petkrat sem udarnik, pa vem...« Kes, ni bilo lahko in krampi so peli vsak dan po osem Ur in več — včasih celo po dvanajst, in samokolnice so "arn nategnile roke do kolen in upognile hrbte. S štam-:arii smo nabijali nasip, z jeklenimi drogovi in maco-larni dolbli luknje v skale in z lopatami mešali beton. In ko nam je bilo najbolj hudo — ko smo decembra y Klisuri na progi. Dobo j—Banja Luka porivali vagončke so se nam roke lepile nanje, ko smo stali v vodi, ki zmrzovala, in pulili iz zemlje skale ter jih nosili na na$ip, da bi bil trdnejši — smo slutili in sanjali, da bo delo nekoč postalo lažje in življenje lepše. In rekli smo si: »Še tole bomo danes napravili, samo še tole, pa nam jutri ne bo več tako hudo.« Sedaj pa po nasipu poskakuje vibrator in zaleže za dvajset in več štamfarjev. V vseh usekih in predorih brzijo kompresorji. Mešalci — betonarne, pravcate tovarne — mešajo beton in na traso ga vozijo kamioni, finišerji betonirajo. In brigadirji delajo šest ur. »Pa je bilo tudi takrat lepo... ko smo skojevci sredi noči odhajali na nasip in delali ob sijaju krestiv, pisali na vagončke imena Tita in Partije in svojih deklet, prepevali ob tabornih ognjih in plesali kola ter pozno v noč ob karbidnih lučeh iskali v knjigah življenjske modrosti.« Iz makedonske brigade zadoni minerski pozdrav — Varaždinci, Koprčani, Puljčani... odgovarjajo: »Ho-ruk, ho-ruk, ho-ruk, bum-haaaa... hura, tresk, bum...!« Komandant naselja stopi k mikrofonu in oči nekaj sto brigadirjev se zagledajo vanj. voki Internacionale odmevajo med barakami, se * Jg zlivajo s šumenjem hrastov in akacij in se iz-& gubljajo v dalj. Brigadirji stoje nemo, dvigujejo Jgr J prapore in vse misli se strnejo v eno: kaj nam bo prinesel naslednji trenutek? »Glavni štab mladinskih delovnih brigad,« bere komandant naselja, »je na svojem sestanku ... proglasil za udarne ... Sedmič ... Šestič ... Petič ...« In prebere ime koprske brigade. Brigadirji kriče, se smejejo, si stiskajo roke. »Petkrat, si slišal,« pravi Tone. »Pa to ni vse; še posebej nas bodo pohvalili, boš videl.« Čakamo, poslušamo, pa nič — nobene pohvale. Začudeno zrejo drug v drugega, skušajo doumeti, kaj se je zgodilo ... In takrat jo zagledam. Fizkulturni referent naselja jo je skrivaj prinesel med hraste za odrom, in ko se je veter uprl vanjo, so se njene zlate rese zalesketale v sijaju svetilk. Prehodna zastava Glavnega štaba. »Poglejte jo, naša je, naša ...!« Odloka, s katerim Glavni štab proglaša IV. koprsko za najboljšo brigado na trasi od Paračina do Niša ■ v četrti udarni dekadi, ne slišim več. Zdi se, kot da bi se odprle vse zapornice tega sveta in je voda prestopila bregove in z neznanskim truščem zdrvela v doline. Srečko ruje hrastič, na katerega se je prej naslanjal, in kriči nekaj nerazumljivega, nekdo me dviga in me stiska, da mi zastane dah. Drag-ica, ki je pustila službo, da je lahko šla v brigado, objame brigadnega fisa, ljudje se poljubljajo in fant ko gora si z lopatasto roko briše oči. Namestnik komandanta Glavnega štaba se trudi, da bi prepričal brigadirje: »Vaš uspeh pa je toliko večji, ker ste ga dosegli v čast štiridesetletnice SKOJ in v času, ko bijemo odločilno bitko za zgraditev avtomobilske ceste .Bratstva in enotnost' od Paračina do Niša.« Mirko sprejme zastavo in vidim ga, kako se muči. da bi nekaj povedal, pa ne more; besede mu ostanejo v -grlu. V tem trenutku vidim vso brigado in slehernega brigadirja in vse, kar so doslej skupaj doživeli.., ... kako prve dni odhajajo na delo in jih pečejo žulji, ki se odpirajo, pa zjutraj, ko je treba vstati, godrnjajo in se jezijo nad telovadbo in zbori, se skrivajo, ko jih dežurni išče, da bi počistili naselje in pomagali v kuhinji... Potem se prvi žulji zacelijo in srca utrdijo. r ™,-a1 one Žiber, zlatolasi delavec iz piranske tovarne mila, »Jadranka«, se upre, ko ga hočejo prestaviti iz betonarne na drugo delovno mesto, ker mu je cementni prah raz jedel rojce in se mu za-rezal v oči. »Nočem,« pravi, »nikamor drugam; rad imam to delo.« Alfredu Mihelčiču, livarju kovinskega podjetja LIV iz Postojne, ožulijo vreče cementa Ne bo odveč, če se ob dvajsetletnici našega lista spomnimo tudi na priznanja: V desetih letih, odkar Društvo hovinarjev Slovenije vsako leto podeljuje Tomšičeve nagrade, so člani uredništva »Delavske enotnosti« dobili za svoje prispevke deset Tomšičevih nagrad, leta 1958 pa je bilo uredništvo posebej pohvaljeno. Med nagrajenimi prispevki je bil tudi »Intervju z mladostjo«, objavljen v oktobru 1959, ki je bil spomladi 1960. leta nagrajen s Tomšičevo nagrado za reportažo in ki ga danes ponovno objavljamo. vso ramo do prvi in ko ga hočejo poslati v barako, se smeje in pravi: »Saj imam še drugo ramo.« Jožica Frank, opekarniška delavka iz Male Bukovice pri Ilirski Bistrici, se prvič zasmeje, gre v kuhinjo, vstaja zjutraj ob dveh, popoldne pere za pol brigade, je požarna in dežurna, gre v sleherno skupino prostovoljcev in se venomer smehlja, kot bi si prisvojila vse veselje tega sveta. In govori: »Se velikokrat bom šla v brigado. Nisem mislila, da je tako...» Natalija Uljanič, delavka iz tovarne »Topol« v Ilirski Bistrici, nosi vreče cementa in zaleže za poldrugega fanta. Stanislav Dijak, delavec v industriji plastičnih mas v Kopru, raje stiska zobe, kot da bi zaradi razpokane roke ostal v baraki. Prostovoljcev je vedno več in Klavdij, ki se jim rad pridruži, godrnjač in navihanec, postaja dober delavec. Grčarjeva horuk skupina naloži na kamione, razloži in znosi 20 metrov daleč 180 tračnic in izpolni normo s 320 odstotki. Brigada zabetonira v 24 urah 702 metra betonskega traku ih preseže jugoslovanski rekord. Nad pol brigade se vpiše v tečaje. Žiber, Rupena in Rabak se vneto lotijo učenja v zidarskem tečaju, kjer si bodo letos pridobili polkvalifikacijo, drugo leto. ko bodo spet prišli v brigado, pa kvalifikacijo. Helena. Pavla in Nasta pridno obiskujejo radioamaterski tečaj. Grča in Malalan že vozita traktor. Trideset brigadirjev uspešno konča mopedistični tečaj. intendant Joko postane strokovnjak za preskrbo in začne pisati zbadljivke. Jože Polman, eden najboljših delavcev, ustanovi pevski zbor. Zofija pa se začne ukvarjati z baletom. Športniki, vključeni v športne sekcije naselja, zmagujejo v tekmovanju z drugimi naselji. Jordan iz Izole pa zbeži, ker mu punca ne piše. Zbratijo se fantje in dekleta iz raznih krajev in republik, in iz skupnega dela in življenja in cilja se porodi skupna misel — osemindevetdeset brigadirjev postane brigada. JHTirko stiska zastavo k sebi in stoji pred mi-1^ /H krofonom, brigadirji pa vdrejo na oder, ga I «/ ffl dvignejo na ramena in odnesejo pred svojo I W B barako, vzklikajo komandantu, namestniku. *** ’ ■^■brigadi in pojejo. Nič več mi ni hladno. In Mirko spregovori: »Rad bi povedal, kaj čutim in kaj čutimo vsi, pa ne morem; nisem govornik in tudi... kadar je srce polno, so usta prazna.« Pomolči, išče besede, medtem se oglašajo brigadirji- »Ne bomo je pustili iz rok,« pravi Vinko, komandir prve, delavec piranske ladjedelnice. »Zdaj nam bo še laže...« Gojak pa trdi: »Za tale večer in za tole zastavo bi se trikrat obril.« »Z ničemer na svetu,« nadaljuje Mirko, »z vsem denarjem vseh držav nam ne bi mogli nadomestiti tega. kar smo danes doživeli. Zdaj nam je toplo za vse tisto, za kar nam je bilo prej hladno.« Zlatka, predsednica mladine, mi reče: »Glej, tu imaš tvoj intervju.« »Res je, Zlatka, toda to je šele prvi del, drugega pa bom napisal, ko boste spet doma — v tovarnah, rudnikih, delavnicah, trgovinah, pisarnah.« In povem ji Remčevo pesem o brigadirju, ki je pred dvanajstimi leti v zadnji izmeni na progi Samac—Sarajevo prevažal vagončke in razmišljal: »Takrat bo hladno, ko se vrne naša brigada, ne bo cvetja in ne rož, listje bo padalo; pozna jesen ... Mi pa s proge prinesemo novo pomlad, vročo in cvetočo, pomlad iz predora in useka — našo pomlad!« JANEZ VOLJČ USODA AMORTIZACIJE U PO REVALORIZACIJI POGLED VASE Nekoliko »pesimistično« razmišljanje j Revalorizacija osnovnih sredstev bo — kot je mogoče povzeti iz prvih objavljenih rezultatov — omogočila v gospodarstvu naše republike povečanje letne amortizacije za okrog 12 milijard din. Tako bo dosegla amortizacija letno okrog 50 milijard, s čimer bo postala vsekakor daleč najpomembnejši vir financiranja investicijske graditve. Po revalorizaciji bo namreč zaradi porasta amortizacije in obresti od osnovnih sredstev močno znižan dohodek, s tem pa seveda tudi čisti dohodek in še posebej sredstva skladov, ki so v dosedanji praksi pomenila zelo pomemben vir za reprodukcijo osnovnih proizvodnih zmogljivosti v našem gospodarstvu. Z revalorizacijo osnovnih sredstev smo torej v našem gospodarstvu dosegli pomemben premik, saj smo bistveno izboljšali možnosti zlasti starejših podjetij za oblikovanje sredstev, potrebnih za enostavno reprodukcijo. Osnovna sredstva v gospodarstvu so sedaj, ne glede na to, kdaj so bila nabavljena, ovrednotena v vseh podjetjih prebližno enako: s cenami, ki so veljale za nabavo takšnih osnovnih sredstev konec 1. 1961. Naše gospodarstvo je prav zaradi velikih razlik, ki so vladale glede vrednosti osnovnih sredstev med starimi in novimi podjetji, vztrajno terjalo že več let izvedbo revalorizacije in jo letos tudi z zadovoljstvom sprejelo, saj bo precej prispevala k odpravi nekaterih razlik in delni izenačitvi pogojev poslovanja na področju reprodukcije osnovnih sredstev med starejšimi in modernimi podjetji. Teh ugotovitev nikakor ne zmanjšuje dejstvo, da sedanja revalorizacija ni bila v celoti in dosledno izpeljana. Tako niso bila zajeta vsa osnovna sredstva (n. pr. instrumenti, orodje, inventar itd.) še posebno pa so bila prizadeta starejša podjetja, katerih osnovna sredstva izvirajo iz razdobja pred 1. 1953. Taka osnovna sredstva so bila namreč s sedanjo revalorizacijo ovrednotena pri opremi na enotni tečaj 750 din za dolar, čeprav je dvignila revalorizaci-jat pri opremi, nabavljčfii po' 1. 1953, dolar na povprečno okrog 1000 din. Pri gradbenih objek-1 ti8 sh "starejši objekti prav tako za 20—30 ”/o slabše revalorizirani od objektov, zgrajenih po 1. 1953. Takšna diskriminacija pri revalorizaciji je posledica v glavnem zmotnega mnenja, da so osnovna sredstva, nabavljena pred 1. 1953, sedaj že tako zastarela, da niti tehnično niti ekonomsko niso več sposobna normalno opravljati svojih funkcij, zaradi česar jih tudi ni treba enakovredno revalorizirati. Dejansko pa je s takšno revalorizacijo prav starejšim podjetjem, ki so najbolj potrebna rekonstrukcij, odvzet za precej let del amortizacije, saj ni verjetno, da bi se zopet kmalu lotili nove revalorizacije in tedaj popraviti napake, ki so bile storjene sedaj. Absolutne in popolne izenačitve pogojev za reprodukcijo osnovnih^ sredstev med starejšimi in modernimi podjetji torej tudi s sedanjo revalorizacijo nismo dosegli. Ne glede na to pa pomeni tudi takšna revalorizacija vendarle zelo pomemben ukrep, ki je odstranil precejšen del tistih pomanjkljivosti in razlik na področju poslovanja in reprodukcije osnovnih sredstev, ki so izvirale iz neenotnega vrednotenja osnovnih sredstev. Revalorizacijo bi bilo zato treba presojati ne toliko z gledišča, koliko bo konkretno vplivala na povečanje amortizacije, ampak predvsem glede na to, ali je in koliko je prispevala k temu, da bo dinar vloženih sredstev v našem gospodarstvu povsod enako vreden, ne glede na to, kdaj je bil investiran. Povečanje amortizacije, do katerega bo prišlo z revalorizacijo, ustvarja namreč ponekod prepričanje, da smo z revalorizacijo, pa čeprav je bila dokaj nedosledno izvedena, že rešili vsa vprašanja, ki so zadevala probleme reprodukcije osnovnih sredstev. Takšno presojanje revalorizacije zgolj s stališča trenutnih koristi pa je seveda povsem napačno, saj se je treba zavedati, da z revalorizacijo nismo dosegli nič drugega, kot odstranili nekatere najbolj grobe razlike med podjetji iz preteklih let. Pomanjkljivosti samega sistema reprodukcije osnovnih sredstev, ki so bile značilne za vsa podjetja — tako za stara kot za nova — pa so tudi po revalorizaciji ostale povsem nedotaknjene. Povsem konkretno: revalorizacija ni z ničemer spremenila dejstva, da se pri nas nekatera oprema odpisuje 15, 18 ali 20 let, v drugih modernih industrijskih državah pa traja odpisovanje enake opreme 8 do 10 let. Revalorizacija tudi ni razširila sistema funkcionalne amortizacijske opreme, ki si je pri nas pred letom dni v zelo skromnem obsegu utrla pot v nekatere industrijske stroške, še tam pa samo v primeru, če obratujejo v več kot dveh izmenah. Šteje se namreč, da sedanje stopnje časovne amortizacije veljajo za delo v dveh polnih izmenah, kar naj bi zadoščalo za »normalno« trošenje opreme v pogojih sodobne industrijske proizvodnje, pa čeprav je vsem praktikom znano, da je fizična izraba opreme pri delu že v eni sami izmeni v večini industrijskih strok navado precej večja od predpisanih stopenj amortizacijskega odpisa. Prav tako z izvedbo revalorizacije nismo z ničemer preprečili ekonomskega stanja opreme v tistih gospodarskih panogah, kjer je tehnični in ekonomski razvoj v svetu tako hiter, da sicer še fizično uporabna oprema ne zagotavlja več povprečne produktivnosti in s tem konkurenčnosti na svetovnem trgu. Našteti so samo najbolj očitni problemi s področja oblikovanja amortizacijskih sredstev, ki bodo tudi po revalorizaciji še vedno ustvarjali težave v našem gospodarstvu. To predvsem zato, ker še vedno ni edini in izključni namen zbiranja amortizacije polna nadomestitev vrednosti, prenesene na nove izdelke, ampak skušamo amortizacijo uporabljati tudi kot fiskalni instrument, ki naj vpliva na porast dohodka in s tem zagotavlja večji delež družbi v doseženem dohodku. Prav tako kot oblikovanje pa tudi uporaba amortizacijskih sredstev ni v skladu z namenom in funkcijo, ki bi jo morala imeti amortizacija v procesu reprodukcije osnovnih sredstev. Nedvomno zmanjšuje uporaba amortizacije za trajno financiranje obratnih potreb možnosti kolektivov za nadomestitev izrabljenih osnovnih sredstev, medtem ko uporaba amortizacije za kritje O tem, kako v kolektivih zmaguje prepričanje, da si le od tesnejšega sodelovanja, kooperacije in integracije lahko obetajo postopno specializacijo, velikoserijsko proizvodnjo ter z njo pocenitev in možnost lažje konkurence na tujih tržiščih, so razpravljali tudi na skupni seji predsedstev republiških odborov sindikatov tekstilnih, usnjarskih in gumarskih delavcev Hrvatske in Slovenije. To je bilo hkrati prvo posvetovanje sindikalnih delavcev dveh sosednjih republik o problemih poslovno tehničnega sodelovanja, kooperacije in integracije. Iz obširnega gradiva, ki sta ga pripravila oba republiška odbora, ter iz razprave je bilo razvidno, da v kolektivih omenjenih dejavnosti v obeh republikah ‘srečujejo zelo sorodne probleme. V želji, da bi imeli skupni program proizvodnje (glede na potrebe tržišča in tehnične možnosti ter sposobnosti proizvajalcev) — to je pravzaprav osnovni namen — je dozorela vrsta zamisli o različnih oblikah sodelovanja med podjetji v okviru proizvodnih bazenov ter na republiški in medrepubliški osnovi. REPUBLIŠKA MEJA NI OVIRA • Tako na primer tekstilna podjetja Hrvatske in Slovenije razpravljajo o tem, kako bi s skupnimi sredstvi rešili proble- začasnih potreb po obratnih sredstvih odvrača kolektive od številnih možnosti racionalnega financiranja razvoja, ki bi jih moralo nuditi združevanje amortizacije bodisi med samimi podjetji, bodisi na poslovni podlagi preko komunalnih ali drugih bank, kar po sedanjih predpisih o združevanju sredstev niti ni v celoti dovoljeno. Prav tako je v nasprotju z dejanskim namenom amortizacije njena prisilna uporaba za odplačilo raznih konkretnih posojil (npr. začetni sklad obratnih sredstev itd.), kar se je v preteklosti pogosto dogajalo . Vse to torej narekuje ne glede na rezultate revalorizacije, nadaljevanje prizadevanj za dosego potrebnih sprememb tako na področju oblikovanja kot na področju uporabe amortizacijskih sredstev. Oblikovanje amortizacijskih sredstev bi moralo z ene strani izražati ustrezno politiko delovnih kolektivov, z druge strani pa ustrezati objektivnim potrebam nemotene reprodukcije družbenih sredstev v proizvodnji. Družba naj bi delovnim kolektivom dopustila potrebno prostost glede oblikovanja amortizacije: predpisala naj bi samo najnižjo in najvišjo dopustno stopnjo. Znotraj tega razpona pa bi delovni kolektivi glede na svoje potrebe, dolžino delovnega procesa, trošenje sredstev in končno tudi v odvisnosti od svoje ekonomske moči in položaja na trgu vsako leto posebej povsem samostojno določali konkretno višino amortizacijskih stopenj. S tem bi bila družba, ki bi to dovolila, kot delovni kolektivi, ki bi izvajali takšno politiko, zavestno izločali kot namenska sredstva za obnovo in modernizacijo zmogljivosti zneske, ki so doslej zaradi nerealno nizkih amortizacijskih stopenj povsem napačno veljali za akumulacijo in prelivali v razne oblike predvsem neproizvodne potrošnje. Taka liberalizacija bi tudi približala možnosti naše industrije glede gibčne politike cen in razmeroma hitre modernizacije proizvodne opreme tistim pogojem, ki že vrsto desetletij veljajo glede amortizacije v vseh industrijsko razvitih državah, katerim bi na- (Nadaljevanje na 11. str.) me v zvezi z dodelavo blaga, s čimer bi se izognili sicer potrebnim, vendar ne najbolj rentabilnim investicijam v okviru posameznih podjetij. Če bodo našli za vse sprejemljivo rešitev, bi se tem podjetjem priključili še nekateri bosenski proizvajalci. • Proizvajalci bombažnih tkanin v Sloveniji so ustanovili poslovno združenje, ki bo skrbelo predvsem za enoten nastop na tržišču ter za nabavo surovin in opreme. Včlanjena podjetja (pristopijo lahko vsa jugoslovanska podjetja te stroke), so se dogovorila za razdelitev proizvodnega programa po zmogljivostih in sposobnostih proizvajalcev. Uzance za ceno in kvaliteto posameznih izdelkov bodo enotne za vsa podjetja ne glede na morebitne objektivne težave v katerem koli včlanjenem podjetju. Kot prodajno ceno za zunanji trg bodo odredili tisto ceno, s katero lahko postreže najcenejši proizvajalec, ne glede na to, če bi imela druga podjetja višje kalkulacije. Vsa podjetja pa bodo morala pri tem prilagoditi svoj proizvodni proces tako, da bodo lahko zagotovila tisto kvaliteto posameznih vrst izdelkov, ki jo zdaj lahko nudi najboljši proizvajalec. Izvoz pa bodo uresničili neposredno ali s pomočjo tistih izvoznih podjetij, ki so se že uveljavila na svetovnih tržiščih. gotovitve na razpravah sindikatih nalagajo sindikalnim delavcem vse težje naloge. Razprave odkrivajo vse več slabosti zlasti v sindikalnih podružnicah, hkrati pa je mogoče opaziti stare navade tudi v razpravah samih. V mislih imam slabosti, ki so izražene v odnosu posameznikov do dela, problemov, življenja. V vseh razpravah, ki sem jih imel priložnost poslušati — bile so v glavnem na ravni okrajev — je bilo osnovno vprašanje: KAKO delati že zdaj TAKOJ v vsakdanji praksi in z ljudmi, ki so na razpolago v tem trenutku, torej z ljudmi, ki so že jedro sindikatov in so že navajeni grajanih oblik dela. Razpotje med starim in novim povzroča vsekakor precejšnje težave vsakomur, tembolj občutljivo pa je to v sindikatih, ki imajo opravka s proizvodnjo in s proizvajalci. V tem položaju je neki predsednik občinskega sindikalnega sveta označil trenutne razmere z ugotovitvijo, da je delo občinskega sindikalnega sveta najtežje, ker mora ta organ poznati delo vseh specifičnih sindikalnih podružnic. Dejal je, da paradi tega tovarišem kratkomalo »zmanjka špa-ge«. Seveda je zanimivo zvedeti, kje in zakaj zmanjka »špage«! Ali je občinski svet »prekratek« zaradi tega, ker sta zanj delavna samo predsednik in tajnik (ali le eden izmed njiju), ali pa zato, ker člani svetov premalo poznajo osnove specifičnih problemov (in naloge) posameznih . sindikalnih podružnic. Odkar so zlasti okrajni sindikalni sveti pričeli zbirati gradivo, ki nakazuje stanje v gospodarskih organizacijah, zlasti z gledišča odnosov, ki so ali nastajajo v delovnih kolektivih, je vse bolj jasno, da je težava v tem, da sindikalni delavci bolj poznajo probleme kot njihovo družbeno pogojenost. Okrog tega je v sindikatih vse bolj živahno razpravljanje, ki pojasnjuje odnos sindikalnih delavcev do dela, ki jim ga nalaga natančno opredeljena vloga sindikalne organizacije v našem življenju. Iz razprav je očitno, da se nekateri sindikalni delavci še povsem podrejajo več ali manj »uradnim« stališčem v komuni. Seveda s tem podrejenim stališčem postavljajo pod vprašaj vrednost (in trdnost) lastnih stališč ali vsaj trdnost prepričanja, ki ga zahteva vsako sprejeto stališče posebej. Zlasti tvegano je ,to tedaj, ko vsi izhajajo iz ene analize ali istih podatkov. Utemeljena je torej misel nekega predsednika okrajnega sindikalnega sveta, da je • Podobne zamisli o vskla-jevanju proizvodnih programov in specializaciji imajo tudi V podjetjih slovenske volnarske in trikotažne industrije ter konfekcije, vendar glede njih niso sprejeli še nikakršnih stališč ali sklepov. Ob tem potekajo tudi dogovori o sodelovanju med NOVOTEKS in Zagorsko industrijo volnenih tkanin v Zabo-ku, doslej tudi še brez vsakih rezultatov. USNJARJI PRIŠLI NAJDLJE, ČEVLJARJI ŠE NIKAMOR Proizvajalci usnja so — vsaj doslej tako kaže — še najbolj dosledni pri uresničevanju njihovih predlogov in zamisli. V okviru dveh republiških poslovnih združenj podjetij usnjarske industrije so se namreč zagrizli v osnovni problem: kako izboljšati preskrbovanje s surovinami. Glede na pomanjkanje surovih kož (nekako polovico jih dobimo iz uvoza) in prevelike, zato pa neizkoriščene zmogljivosti usnjarn (čeprav še kar naprej gradimo nove), pri nas namreč še vedno velja sistem distribucije po načelu: vsakomur nekaj. Zato razpoložljive surove kože v usnjarnah dostikrat predelajo v tiste vrste usnja, ki jih posamezna podjetja trenutno lahko najbolje prodajo ali pa najlažje izdelajo. Da to ni najbolj smotrno, je jasno. V ilustracijo naj služi primer, da imamo pri nas toliko telečjih in govejih kož, da bi iz njih lahko naredili najfinejše zgornje usnje za nekako 6 milijonov parov čevljev, čeprav na primer naš izvoz zdaj dosega komaj tretjino te količine. Hrvatske in slovenske usnjar-ne so se zdaj dogovorile, da bodo uveljavile namesto razdeljevanja kož po količini, torej zgolj po trgovsko komercialnih načelih, razdeljevanje po namenu. Drugače rečeno: potrebna je taka delitev, da bi vsako podjetje dobilo take kože, ki jih lahko glede na zmožnosti in pravzaprav kar dobro, če takšnih podatkov ni vedno na razpolago in jih morajo sveti sami zbirati, kajti tako nujno oblikujejo svoj odnos do problema, ki ga želijo spoznati, to pa je temelj polemike med organizacijami, ki se srečujejo ob istih problemih z istim ciljem. V tem se v bistvu očituje ozkost in širina sindikalnih svetov, seveda pa tudi sindikalnih podružnic. Zelo zanimivo je stališče nekaterih občinskih sindikalnih svetov, ki se trudijo samostojno vzgajati svoje »perspektivne kadre«, kot imenujejo sodelavce, ki obetajo razvoj v organizaciji. Gre namreč za to, da bi vključevali v politične šole, ki jih navadno organizirajo komiteji Zveze komunistov, tudi svoje člane — nekomuniste. Praviloma so se doslej šolali v teh šolah samo komunisti, ker je bila vedno taka šola namenjena predvsem potrebam Zveze komunistov. Razumljivo pa je, da sindikatom s tem ni povsem zadovoljeno, kot je razumljivo tudi to, da sindikatom ne kaže organizirati svojih političnih šol. Seveda je iz tega očitno, da odvisnost v ideološkem izobraževanju pogojuje odvisnost v kadrovanju sploh in gotovo nekoliko tudi v stališčih v praktičnem delu. Sedanje razmere zahtevajo od sindikatov in torej od vseh sindikalnih delavcev natančno opredeljen odnos do problemov in nalog, ki jih zastavlja organizacija, posredno pa življenje samo. Toda razprave povedo, da obstoji resnični odnos do obravnavanih problemov, torej odnos, ki izhaja iz spoznanja, in odnos, za katerega lahko rečemo, da je — priučen. Nekateri tovariši v razpravah o vrsti problemov in o posameznih problemih govorijo sicer kot o dejstvih, toda očitno je, da jih sprejemajo zgolj kot nujnost razvoja. Vsakokrat so namreč pripravljeni vsak problem teoretično pojasniti s citatom iz Kardeljevih študij ali drugega gradiva, s čimer pa nedvomno ni izražena misel, kako bodo delo, ki ga zahteva od njih kak problem, opravili. Drugi zopet pojasnjujejo ugotovljene probleme s pogoji življenja, torej — prakso s prakso. Nedvomno ni dovolj, če povemo n. pr., da je v danih razmerah enakopravnost žena v vsakdanji praksi še vedno po- sposobnosti predela v čimbolj-še vrste usnja. Taka porazdelitev dela med proizvajalci pa že vodi v specializacijo. Omenjena podjetja bodo razen tega svojo namero uresničila toliko lažje, ker realizirajo 70 %> celotne jugoslovanske proizvodnje usnja in je zatorej njihov položaj do podjetij za promet s surovimi kožami ter drugih organov, ki uravnavajo te zadeve, toliko lažji. Ne glede na ta načelni sklep pa je v praksi prišlo do nekaterih konkretnih primerov tesnejšega sodelovanja in integracije med podjetji. Tri večje hrvatske tovarne usnja so se že združile in nameravajo v okviru združenega podjetja specializirati obrate po vrstah proizvodnje. Da bi to lažje uresničili, bodq medsebojno zamenjali opremo in tudi strokovnjake. Za razliko od tega si čevljarska podjetja, kot kaže, v obeh republikah še niso povsem na jasnem, v kakšnem položaju so, čeprav trenutno nekatera med njimi spet normalno prodajajo in čeprav je stekel izvoz. Štirje hrvatski proizvajalci (brez kombinata BOROVO), ki so hoteli postaviti skupen program proizvodnje, nabave surovin in prodaje, niso uspeli izoblikovati niti osnovnih smernic. Pobuda, ki so jo dala vsa štiri podjetja, je namreč padla v vodo, ko je eden predlagateljev zahteval, naj mu predvideno združenje avtomatično zagotovi zaslužek, drugače pa se ne bo »pogovarjal«. Po taki poti pa je seveda vnaprej izključena vsaka možnost trdnejšega in trajnejšega sodelovanja med podjetji. Glede največjih slovenskih čevljarskih podjetij pa je znano samo to, da je bila imenovana komisija strokovnjakov, ki naj bi ugotovila sedanje stanje in proučila možnosti sodelovanja med podjetji. Komisijo je imenoval politični aktiv kranjskega okraja. Strokovnjaki so se doslej enkrat sestali (še v gojena z materialnimi možnostmi (čeprav je natančno tako), če gre za primer, ko se žene zadovoljijo z nižjo plačo od moških za enako opravljeno delo v isti tovarni, kot tudi ni dovolj pojasnilo (posebno če izraža soglasje), da se ženske s tem položajem strinjajo, ker je večja ponudba ženske delovne sile kot moške. Nedvomno je posledica takšnega odnosa do problemov praznina med teorijo in prakso v. primerih dela nekaterih tovarišev. Bolj kot samo ta ugotovitev pa je važno dejstvo, da se marsikateri sindikalni delavec teh svojih pomanjkljivosti n® zaveda in je prepričan, da je njegovo delo dobro, pravilno ali celo najboljše. Prav gotovo pa je bolj umestno sprejeti tak odnos — vsaj začasno — kot pa preudarno slepoto v presojanju dejstev, ki jo je mogoče opaziti pri »velikih ceremonialih«. To so ljudje, ki iz vsakega podatka naredijo praznik in katerim so všeč samo uspehi, samo navdušenje in seveda najmanj kritika in samokritika. Temu podoben je tudi odnos, ki ga izraža »komisijstvo«. Nekateri tovariši namreč ob vsakem problemu, za katerega ne vedo povedati rešitve — imenujejo komisijo in se s tem zadovoljijo. Za tem se prav gotovo ne skriva nič drugega kot komodnost, pomanjkanje volje za študij in za resna prizadevanja. Vsekakor so najbolj simpatični tisti sindikalni delavci, ki vidijo tudi v malem problemu problem in obravnavajo z enako prizadevnostjo zelo pomembna nasprotja kot tudi zadeve posamezhih proizvajalcev. Različni odnosi do dela, problemov in življenja bodo slej ko prej ostali tudi v bodoče, vendar bo moralo biti manj take različnosti. To bo namreč doseženo s tem, da bo improvizacijo vedno bolj nadomeščalo proučevanje razmerij v kolektivih. Tako se bo večala aktivnost sindikatov, in krog proizvajalcev, ki bo čutil potrebo po delu v organizaciji, bo vedno večji. S tem pa bo večja tudi izbira ljudi v vrste sindikalnih delavcev. Lahko bi temu rekli: nekoliko pesimistično razmišljanje, toda raje recimo: apel na samokritičnost, ki daje podlago kritičnosti, ali kar: pogled vase. VIKTOR ŠIREC juniju). To pa je vse, kar ie znanega o tokratnem proučevanju možnosti sodelovanja med čevljarskimi podjetji. KDAJ IN KAKO DALEČ? Kot je razvidno, teče razprava o vrsti zamisli in predlogov, kako naj bi podjetja teh strok poslovala v prihodnje, da bi lahko gospodarila bolje ih da bi vzdržala konkurenco na tržišču. Za večino primerov so že izdelane bolj ali manj podrobne ekonomske analize, ki utemeljenost zamisli in predlogov tudi potrjujejo. Zdaj gr® torej predvsem zato, da zamisli čimprej tudi zaživijo. Zato bo nedvomno potrebna še temeljita razprava po kolektivih; v vsakem primeru posebej in ne glede na to, za kakšno obliko ali način sodelovanja gre. Pri tem bi morale sindikalne organizacij® odigrati poglavitno vlogo, saj bi med kolektivom nastopile kot javna tribuna mnenj vseh prizadetih proizvajalcev. Navedeni začetni primeri kažejo, da je najrazličnejše oblike sodelovanja med podjetji, °d poslovno tehničnega sodelovanja pri urejanju nekaterih skupnih poslov in potreb do kooperacije in integracije ekonomska nujnost, ki ne pozna teritorialnih političnih meja, ne pa trenutna moda in kampanjsko vodena politična akcija. Toda če so nekatera podjetja prišla do takih spoznanj in izkušenj, s tem ni rečeno, da bi v sleherni gospodarski organizaciji morali čakati do zadnjega-Prvi konkretni in pozitivni primeri ter rezultati uresničenih zamisli o sodelovanju in integraciji podjetij naj bodo zato spodbuda tudi tistim gospodarskim organizacijam tekstilne-usnjarske in čevljarske industrije, kjer se načelno vsi strinjajo z vsem, kar bi jim pomagalo na boljše; , v praksi P® vztrajajo pri starem, ker Pa' trenutno še lahko »živijo« sahU- POSLOVNO SODELOVANJE IN INTEGRACIJA HRVATSKIH IN SLOVENSKIH TEKSTILNIH, USNJARSKIH IN ČEVLJARSKIH PODJETIJ Jasni računi, toda strah pred odločitvijo Ni naključje, da so v podjetjih tekstilne, usnjarske in čevljarske industrije že pred leti in med prvimi sploh načeli razpravo o potrebi tesnejšega medsebojnega sodelovanja, da bi te industrijske panoge lažje premagovale težave pri proizvodnji in prodaji izdelkov. Osnovni vzrok teh naprednih hotenj je pač v tem, da so zmogljivosti omenjenih dejavnosti prevelike za potrebe našega tržišča, medtem ko zavoljo razdrobljene in nespecializirane proizvodnje podjetja teh strok ne bi mogla računati s pomembnejšim povečanjem izvoza. Misel o nujnosti poslovno tehničnega sodelovanja in integracije v trdnejše gospodarske organizacije je postala toliko bolj živa in aktualna v letošnjem letu, ko so v teh panogah — v primerjavi s preteklimi obdobji — občutno narasle zaloge neprodanih izdelkov, čeprav je znano, da na tržišču primanjkuje nekaterih vrst blaga, ki pa bi ga naše tovarne znale in zmogle izdelati. „ r-J Gripa - velik sovražnik gospodarstva iHiiiiiffliiminiiiiiniiiiiiiiiH V statistikah vzrokov obolenj in izostankov z 1 dela ima v zadnjih letih vedno častno prvo mesto | gripa. Lani je bilo zaradi nje izgubljenih več kot | milijon delovnih dni. Če k velikim izgubam zaradi j izpada delavcev iz proizvodnje dodamo še izdatke j za zdravljenje doma in v ambulantah ter 150.000 | oskrbnih dni v bolnišnicah zaradi posledic, ki jih | je pustila gripa, potem gre škoda v milijarde. | ®IIIIIIIIIillllllllllllllllllllllllllll[lIIII!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllli|]||lllillll!!!lll!llllllllllllliIIIIIIIIIIIIIII!ll!llllllllllllllllllllIIIIIIIIIII[lllllllllllliIlllllllllllllilllll!llll!IIIIIIIIHIII!lllll škemu zavodu. Naročila in izgotovljeno vakcino pošlje zagrebški zavod v naš Virusni laboratorij. Pri nas dobe zdravniki pred cepljenjem vsa strokovna navodila, po potrebi pa pošljemo v delovne kolektive tudi svoje ekipe. »Sovražnik številka ena«, bi lahko letos imenovali gripo, ki je spomladi močno zamajala sklade socialnega zavarovanja in povzročila v proizvodnji občutne motnje. Epidemije gripe so se sicer redno ponavljale vsa tninula leta. Tako so leta 1955 v ambulantah zabeležili 660.000 izgubljenih delovnih dni, nato 1956. leta 730.000, potem pa let-66 redko manj kot milijon izgubljenih delovnih dni. Letos spomladi je bilo kot bi zavel prepih, tako je gripa pometla ljudi z delovnih mest. Morda je bilo delček res takih, ki so »nekaj kapljic iz nosu obesili gripi« in zato odležali doma teden dni, vendar pa pravijo zdravniki, da je bilo letos 90 °/» prehladnih obolenj res gripoznih. Epidemija je bila huda, bolezen je povzročila precej komplika-CU in tudi nekaj smrtnih primerov. Posebno velika gospodarska škoda je nastala v industriji, saj je bolezen v razmeroma kratkem časovnem obdobju zavzela tak obseg, da so “lil ponekod prisiljeni omejiti Proizvodnjo. Zato ni čudno, da ®° bila vprašanja, kako zava-rovatl ljudi pred epidemijami kripe, tolikokrat načeta. Z njimi *° se ukvarjali zdravstveni de-lovci, nanje so opozarjali go-spodarstveniki. Bili pa so nemočni vse do letos. BO DOVOLJ CEPIVA? Trdo in naporno delo znan-stVenikov v laboratorijih, kamor malokdaj stopijo nepokli-Cahi, je rodilo uspeh — cepivo Proti gripi. V Imunološkem za-v°du v Zagrebu so letos izdelali Prve količine vakcine, ki bo varovala ljudi pred gripo. Posku-Sl so bili dolgotrajni in nikakor P® enostavni, vendar je sedaj X Posebnih hladilnikih pripravnega cepiva za okrog 350.000 ludi, s tem cepivom bosta zagrebški zavod in naš Zavod za Zdravstveno varstvo začela v msnem sodelovanju borbo proti ®ripi, ki ne bo samo zdravstveno varstvo, temveč tudi gospo-°arska korist. .Cmijuba, da bodo cepili proti j ipi, je razgibala delovne ko-®ktive predvsem tam, kjer so ui letos spomladi najbolj pri-adeti. Skrbi jih, če bodo dobi-oepivo, kje in kdaj. Dr. Mirko Jung, šef virusne-laboratorija v Ljubljani, je hja 6 °^8°voril na ta vpraša- “Proizvodnja cepiva je neo-ejena. Zal pa ga na zalogo ne m°rejo delati, ker je hranjenje ^ »osebnih hladilnikih zelo dra-*”• najkasneje po enem letu pa eP>vo tudi izgubi svoj učinek, o naročilu ga v Imunološkem »f.^fdu v Zagrebu naredijo v V‘rmajstih dneh. Zato je naj-interesenti sporočijo y°J« Želje neposredno zagreb- CEPLJENJE JE ENOSTAVNO, VENDAR NAJ TO OPRAVIJO ZDRAVNIKI Cepljenje z »živo« vakcino proti gripi je veliko bolj enostavno kot druga cepljenja. .Niso potrebne injekcijske igle, saj malenkostno količino tekočine le razpršijo v nos in vse je opravljeno. Tako en sam človek v eni uri »cepi« lahko 1000 ljudi. Trikrat je potrebno dobiti vakcino, in sicer v razmaku sedem do deset dni, da nastopi imunost. Varstvo traja do šest mesecev, toliko kot zapusti varstvo prava gripa, če jo človek preboli — le brez nevšečnosti in predvsem brez komplikacij, ki po gripi rade nastopijo in so včasih zelo nevarne. Delno varstvo dasta sicer tudi dve vakcinaciji, vendar je trikratno cepljenje veliko bolj gotovo in za- prvi dan zvišano temperaturo do 37.5 stopinj Celzija in lahen glavobol, ni imel nihče nikakršne reakcije. Cepivo je torej že preizkušeno in vsaka bojazen, da bi zapustilo kaj posledic, je neupravičena. NAROČIL NE MANJKA V teh dneh bodo cepili delavce jeseniške Železarne, škofjeloških podjetij in v Tomosu v Kopru. Naročila, predvsem iz večjih delovnih organizacij, kjer imajo svoje obratne ambulante, prihajajo vsak dan. Razumljivo, saj se čas, ki je najbolj pogoj-jen za gripo, naglo bliža. Vendar so v to akcijo borbe proti gripi vključena le večja podjetja. Kako pa manjša, ki nimajo svojih obratnih ambulant? Organiziranje cepljenja je v manjših delovnih kolektivih res bolj težavno, menijo v Virusnem laboratoriju v Ljubljani. V steklenici je cepiva namreč za sto ljudi. Ko je enkrat odprta, se cepivo ne da več hraniti in kar ga ostane, ni več uporabno. Zato predlagajo, naj bi se manjši kolektivi domenili med seboj in organizirali cepljenje v zdravstvenem domu ali na zdravstvenih centrih. Ti naj bi tudi prevzeli skrb, da bodo zasledovali rezultate. IN OBETI ZA NAPREJ? Cepljenje je torej brez škodljivih posledic. Ce pa bo varstvena zaščita stoodstotna, bodo ugotovili šele, ko bo »val gripe pritisnil«. Po izkušnjah, ki jih imajo drugod po svetu, predvsem v Sovjetski zvezi, kjer imajo prav tako cepivo, kot je naše, da cepljenje popolno var- to ga strokovnjaki tudi priporočajo. Čeprav cepljenje proti gripi ni nič posebnega, so letos to akcijo le zaupali izključno zdav-nikom. »Ce hočemo zasledovati rezultate naših prizadevanj, mora biti tehnika cepljenja vsaj nekaj časa tako v Sloveniji kot Hrvatski enaka, zato lahko zaupamo to delo le zdravnikom,« je odgovoril na naše vprašanje, zakaj ne bi lahko »cepili« tudi laiki, dr. Jung. KAJ PA POSLEDICE PO CEPLJENJU? »Nekaj skepse pri novih stvareh je upravičene in razumljive, vendar je za cepljenje proti gripi povsem nepotrebna,« odgovarja vsem nezaupnežem dr. Jung. Doslej so cepili v Sloveniji že okrog šest tisoč ljudi. Med prvimi so bili cepljeni z domačo vakcino zdravstveni delavci Zavoda za zdravstveno vastvo LRS, Sveta za zdravstvo LRS in Infekcijske klinike. Razen 2°U cepljenih, ki so imeli stvo proti gripi, ki vsebuje virusa A in B. Vendar pa ta vakcina ne preprečuje vseh nadaljnjih obolenj, ki jih razen omenjenih, povzročajo še številni drugi virusi in bakterije. So pa obolenja, proti katerim imamo sedaj cepivo, najhujša, ne toliko zaradi gripe same, kot zaradi posledic, ki jim lahko malokdo uide. Ko bodo letošnje raziskave cepljenja pri kraju, bo Virusni laboratorij po programu, ki ga ima Zavod za zdravstveno varstvo LRS, nadaljeval z raziskovanji. Skušali bodo izpopolniti cepivo tako, da bo postopoma zajelo čimveč povzročiteljev prehladnih obolenj in dalo varstvo proti njim. To pa. so zelo lepi obeti. ZA ZAKLJUČEK IN BREZ ZAMERE Prizadevanja znanstvenikov so velika in dragocena. Vendar, ali bodo dosegla zaželen učinek, če bodo ostala v dokaj ozkih krogih in brez podpore delavcev, ki skrbijo za zdravstveno varstvo ljudi in gospodarstve- nikov, ki s skrbjo gledajo, kako se milijoni »prelivajo v gripo«? Ko sem iskala podatke in se razgovarjala z ljudmi ter skušala na eni strani zvedeti o možnostih cepljenja, na drugi pa o pripravljenosti delovnih kolektivov zanj, so se moja razmišljanja vedno bolj sukala okrog dejstva, da koristna akcija še dolgo ne bo stekla, če jo bomo prepustili, naj si sama utira pot. Razumljivo je, da težijo znanstveniki za tem, da akcijo vodi zavod, ki bo strokovno zasledoval tudi uspehe, saj mu bodo le-ti baza za nadaljnje raziskave. Analize pa bodo točne le, če bodo cepili strokovno usposobljeni ljudje po točnih navodilih in predvsem o svojih dognanjih poročali Virusnemu laboratoriju. Vendar — kdo bi zameril nekaterim delovnim kolektivom v Celjskem okraju, ki so 'letos Spomladi kupila na svojo pobudo ‘uvoženo cepivo, pa rezultati cepljenja zato, ker je bila epidemija gripe pri njih že v začetni fazi, niso najboljši? Objektivnih analiz res ni bilo mogoče napraviti. Toda, če so v teh podjetjih gospodarno preudarili, da je bolje dati 380 dinarjev na enega delavca za trikratno cepljenje, kot pa utrpeti škodo zaradi izgubljenih delovnih dni, ali ni to dokaz, da so dobri gospodarji? (Letos jih prav. v tem okraju najbolj skrbi, če bodo dobili cepivo pravočasno). Vzroke, da je do take ne-koordinacije prišlo, pa bi morali poiskati vsaj sedaj, ko v teh deževnih jesenskih dneh lahko rečemo, da »gripa že trka na vrata«. V mnogih delovnih organizacijah, v tistih kjer dobro gospodarijo in notranjih rezerv ne iščejo samo na papirju, pa ne vedo, kam naj se obrnejo za cepivo. »Naročil ne manjka«, pravijo v Virusnem laboratoriju v Ljubljani in tudi pripravljenosti pomagati ne. Vendar, dvomim, če bodo koristni nasveti, predvsem kar zadeva manjše kolektive glede cepljenja, res lahko tudi realizirani. Čeprav rezultatov uspeha cepljenja pri nas še ni in tudi ne gre podcenjevati dejstva, da je organizacija cepljenja in kontrola uspehov učinkovitejša in lažja v večjih delovnih kolektivih, ne moremo mimo izkušenj, da izpad iz proizvodnje zaradi gripe še posebej prizadene manjše kolektive. Ti pa imajo sedaj najmanj možnosti, da bi organizirano dobili cepivo. Ali naj člani delovnega kolektiva vzamejo pot pod noge in trkajo na vrata s prošnjo, če bi se za cepljenje lahko priključili drugemu kolektivu? Zdravstveni centri, katerih prvenstvena naloga je: organizacija, preventivno varstvo in analiza, pa skoraj nikjer še niso zaživeli v svoji dejavnosti. Zato se upravičeno vprašamo: nas bo zopet našla gripa večino nepriprav-’ ljenih? In to kljub lepim možnostim, ki jih imamo za borbo proti njej? Ce uspešno sodelujeta hrvaški in naš znanstveni zavod, zakaj tie bi poiskali več možnosti za sodelovanje med zdravstvenimi delavci in delovnimi kolektivi tudi na preventivnem področju, ki je cenejše kot zdravljenje. NENA LUZAR Nekaj misli o profilu mojstra Vprašanja okrog dela vodilnih uslužbencev so vedno aktualna, posebno še, če obravnavamo uspešno delo vodilnih uslužbencev v podjetjih, kot so to n. pr. mojstri. Mogoče bi k osvetlitvi navedene problematike prispevala naslednja analiza kot primer, ki velja za eno podjetje. V večjem podjetju pri Ljubljani z okrog tisoč zaposlenimi je bila med drugim izvedena tudi analiza o tem, kaj mojstri (ki jih prištevamo med osnovni vodilni kader) delajo in kakšno je njihovo mnenje o pomembnosti posameznih nalog, ki jih opravljajo. (Študijo je izvedel Zavod LRS za produktivnost dela). Na prvo vprašanje smo skušali dobiti odgovor s pomočjo razgovorov in analize »delovnih listov«, kamor so mojstri dnevno vpisovali opravljene naloge. Iz razgovorov oziroma iz te analize smo posneli, da mojstri opravljajo v glavnem naloge, ki jih navajamo po vrstnem redu pomembnosti tako, kot so jim jih pripisali sami mojstri: 1. Strokovno delo: to je opravljanje takega dela, kot je na delovnih mestih posameznih delavcev v oddelku oziroma v delavnici. 2. Vodenje dela: priprava materiala, dajanje navodil, razporejanje delavcev, vzdrževanje poteka dela, vsklajevanje dela, vodenje evidence itd. 3. kontroliranje: kontrola strojev in materiala, kontrola delovnega procesa in izdelkov, delavcev (izvajanje dela), kontrola kvalitete dela itd. 4. Delo s kadri: sem spada poučevanje, seznanjevanje z delom in dolžnostmi na delovnem mestu, povezava s kadrovsko službo. 5. Upravljanje: sestanki EE, DS in komisij, razpravljanje s člani kolektiva in formiranje ter zbiranje predlogov. Takoj lahko ugotovimo, da precej dejavnosti, ki jih pripisujemo vodilnim osebam, ni zajetih. To so predvsem: — načrtovanje oz. planiranje dela, kadrov itd., — organizacija dela od priprave do končnega proizvoda, — raziskovanje in morebitni študij. — skrb za pravilno obveščanje, vzbujanje iniciative, dobre medsebojne odnose itd. Slika pa nam postane bolj jasna, če analiziramo posamezne naloge v medsebojnem odnosu in po povprečno porabljenem času posameznega mojstra, npr. za en teden: 1. strokovno delo — 38 °/e 2. vodenje dela — 35 °/o 3. kontroliranje — 20 °/o 4. delo s kadri — 4°/e 5. upravljanje — 3 %> Vidimo, da sta na zadnjem mestu »delo s kadri« (komaj 4 °/o) in »delo na družbeno-eko-nomskem« področju (komaj 3 ”/o) To se pravi, da odpade povprečno na teden na enega mojstra le slabi 2 uri za delo, kot so npr. poučevanje, zanimanje za oseb-in delovne težave, izpopolnjevanje kadra itd, in okrog 1.5 ure za delo s področja samoupravljanja. Zdi se nam, da je to malo, posebno, če govorimo, da bi morale biti vodilne osebe nekakšni organizatorji, ne pa »prvi fizični delavci«. Vzrok za navedene odnose posameznih nalog — nam bi mogoče osvetlili odgovori, ki so jih dali ti mojstri na vprašanje: »Kaj najbolj cenite pri vodilni osebi?« Odgovori, ki so jih dali in ki so izraženi v odstotkih ter po vrstnem redu, so naslednji: 1. strokovno znanje — 75 V« 2. organizacijske sposobnosti — 55 °/o 3. natančnost pri delu—-50°/o 4. sposobnost prenašati navodila — 35°/o 5. avtoriteta — 10 ”/o 6. razumevanje za osebne težave — 10 ”/o 7. družbeno-ekonomska razgledanost — 3 Vo Ne mislimo zanikati »strokovnega znanja«, ki je na prvem mestu — verjetno ga je še premalo. Toda čudi nas relativno nizka uvrstitev drugih sposobnosti, ki naj bi jih imela neka vodilna oseba — konkretno mojster. Lahko bi rekli, da so kriteriji oz. vrstni red kvalitet, za katere so se izrekli sami mojstri, morda značilni za kako obrtniško-individualno proizvodnjo, ne pa za sodobno organiziran proizvodni proces. — Ce pogledamo navedeno razvrstitev še z vidika delavskega samoupravljanja, vidimo, da so vsaj v tem podjetju v svojem pojmovanju še precej zastareli. S. M. Sodelavcem »Ljudske pravice« 1931-1936 Studijska knjižnica v Murski Soboti naproša vse sodelavce Ljudske pravice 1934—1936 (člankarje, dopisnike, razpečevalce), da pošljejo svoje rojstne podatke (dan, mesec, leto in kraj) in napišejo, kdaj so sodelovali in s katerimi članki, svoje šifre, ki so jih uporabljali pri objavi v Ljudski pravici, pomembnejše dogodke, ki so spremljali izdajo in razpečevanje Ljudske pravice. Ce imajo v tej zvezi kakšne fotografije, pisma in dokumente, naj jih pošljejo na gornji naslov do 15. decembra 1962. Usoda amortizacije po revalorizaciji (Nadaljevanje z 10. str.) ša proizvodnja morala postajati vse bolj konkurenčna. Vse te spremembe bi torej nedvomno pomenile močno decentralizacijo in okrepitev materialne podlage prav tam, kjer bodo povečana sredstva lahko najbolj pravilno služila za racionalne naložbe v sodobno tehnologijo in visoko produktivnost — v delovnih organizacijah. Ustrezno spremembam na področju oblikovanja amortizacijskih sredstev pa bo treba zagotoviti tudi takšne rešitve na področju uporabe teh sredstev, da bodo navajale kolektive kot nosilce reprodukcije k racionalni, namenski in najbolj učinkoviti porabi tako povečanih sredstev. Zato je treba spoštovati osnovni namen amortizacije: služi naj za investicije v osnovna sredstva, druge potrebe v podjetju pa naj krijejo druga sredstva. Združevanje amortizacije na poslovni podlagi preko bank pa bo lahko odpravilo vse morebitne težave, ki bi jih utegnila povzročiti prevelika razdrobljenost teh sredstev med zelo številne nosilce. Hkrati pa bo tako tudi zagotovljeno ekonomsko usmerjanje decentraliziranih sredstev, zaradi česar bo njihova potrošnja zagotovila mnogo večjo učinkovitost, kot so jo lahko kdajkoli omogočila sredstva, razdeljena iz centralnih skladov in porab- ljena za manj važne investicijske namene. Takim globokim spremembam na področju amortizacije pa je morala utreti pot revalorizacija osnovnih sredstev, saj je šele sedaj mogoče kolikor toliko enakopravno za vsa podjetja uveljaviti nadaljnje spremembe. Zato je treba revalorizacijo šteti dejansko le za prvo fazo razmeroma dolgotrajnega procesa uvajanja pravnih ekonomskih elementov na področje enostavne reprodukcije proizvodnih sredstev. R DELAVSKA! ENOTNOST Ustanovljena 20. novembra 1942 List Izdaja republiški svet ZSJ za Slovenijo. Glavni ln odgovorni urednik: VINKO TRINKAUS Urejuje uredniški odbor: Peter Dornik, Sonja Gašperšič, Milan Maver, Miro Pavlica, Janez Voljč Tehnični urednik Janez Šuster Naslov uredništva ln uprave: Ljubljana. Kopitarjeva ul. 2. poštni predal 313-VI, telefon uredništva: 33-722 ln »0-672 -Račun prt Narodni banki v Ljubljani štev NB son-li/i-365 - posamezna številka stane Z0 din - Naročnina le: četrtletna 250. polletna 500 In letna 1000 din - List tiska Czp -Ljudska pravica- - Poštnina niačana v eotovinl KALE1D0SK0P »BiiiiiTmiifflnininimiiii!iinminmiiHminninninnnn(mminiinimmraiinii!ir V novem tovarniškem obratu se je zrušil desettonski nosilni steber, še preden so pripeljali stroje. Lahko si mislite, kako so delavci preklinjali. Njihove kletve so seveda letele na. gradbince, na koga drugega naj bi, ko pa razen njih ni imel nihče prstov pri gradnji. Povabili so v tovarno posebno komisijo, ki naj bi uradno ugotovila nastalo škodo in kakopak krivca. Komisija je priznala, da je steber v resnici porušen in da poslopja vse dotlej ne bo mogoče uporabljati, dokler ne zgrade novega nosilca. Nadaljnji njeni ugotovitvi pa sta tovarniškim ljudem vzeli sapo. Statistični računi so bili popolnoma točni in potemtakem gradbenim, statikom ni mogoče pripisovati krivde za nezgodo. Nedolžni pa so, kakor se je prepričala omenjena komisija, tudi gradbeni izvajalci, ker so se pri delu točno ravnali po navodilih projektantov. Nosilec pa se je kljub temu podrl. Komisija je bila v škripcih, kajti krivca je morala najti, zato so jo poklicali. In ga je po napornem ugibanju tudi našla v gradbenih predpisih. Ti zahtevajo statične izračune in za njihovo točnost zavezujejo statike, ne zahtevajo pa raznih dodatnih računov, s katerimi se izključi sleherna možnost neprijetnih in dragih presenečenj. Previdni statiki jih sicer napravijo, toda volontersko. Če jih opuste, jim nihče nič ne more... Na zatožno klop bi torej moral sesti zakon. Toda zakon ni ne fizična ne pravna oseba in ga zato ni moč obtožiti, niti zahtevati, da tovarni povrne nastalo škodo. Zamotana reč! Najbolje, če tovarna na lastne stroške povabi še pravniško komisijo, da navsezadnje ne bodo stroški v zvezi s popravilom padli na njena ramena, četudi nima ničesar drugega na vesti, kot to, da je hotela modernizirati proizvodnjo. ^ Novi hotel v majhnem podeželskem mestu je solidno zgrajen. Od slovesne otvoritve je minilo že več mesecev, pa se okna in vrata še vedno v redu zapirajo, v stenah še ni razpok in nobena vodovodna cev še ni počila. Samo pod so začeli preprezati nekakšni surrealistični ornamenti, ki najbrž niti fanatičnim zagovornikom sodobne zahodne umetnosti ne bi bili všeč. Zaradi teh ornamentov so se začeli zbirati nad graditelji temni oblaki. Kaže, da bodo morali ves pod na novo obložiti. In sicer na lastne stroške. Po mojem se jim godi velika krivica. Resda so na lastno pest obložiti tla s polivinilnimi ploščicami in ne z azbestnimi, kakor je predvidel arhitekt, toda ta samovoljna zamenjava je imela globok ekonomski razlog. Kvadratni meter polivinilne obloge stane okoli pet sto dinarjev manj, pri več sto kvadratnih metrih pomeni prihranek kar čedno vsoto... Pod pa je bil sprva kljub spremenjeni oblogi čudovito lep. In bi takšen tudi ostal, če ne bi bili gostje tako zelo nekulturni. Da, njihova nekulturnost je kriva, da so nastali po tleh neestetski ornamenti. Cigaretne ogorke mečejo kar na tla, čeprav so na vseh mizah pepelniki. Kulturna vzgoja pa ni stvar graditeljev. Naj bi pred dograditvijo hotela organizirali tečaje o lepem vedenju s posebnim poudarkom na lepem kajenju? Priznajte, da to ne gre. Težko bi jim tudi očitali, zakaj niso obesili po stenah velikih opozorilnih napisov, kakor KADI DOSTOJNO ali TLA NISO PEPELNIKI. To ne sodi v njihov de-lovni T6SOT. Pravijo pa, da lastniki hotela ne dajo nič na te tehtne izgovore in zahtevajo samo eno: naj bo pod takšen, kakor ga je predvidel arhitekt. Pa si pomagaj. In če bo se kolavdacijska komisija teh misli, bo res treba vsa tla prenoviti in celotni prihranek pri gradnji bo šel po vodi, pa še premalo ga bo za vsa obsežna popravila. In to samo zaradi nekulturnosti gostov! V prihodnje bodo gradbinci najbrž bolj previdni. Svetujem jim, naj pred vsako samovoljno spremembo projektov anketirajo prebivalce in potem presodijo, ali se bo izplačala ali ne, sicer se jim utegne kaj podobnega se ponoviti. Zlasti zdaj, ko so investitorji postali zahtevnejši. H KRONIKI TEDNA SO PRISPEVALI: 1. MTT, Maribor — MARIOLA KOBAL 2. Gradbeno podjetje Dravograd, Maribor, Hotel Poetovia, Ptuj — MARIOLA KOBAL iiiiii>iniiiiiimm!i!niiiinmini!i!iiii!imnmnnnmniiminmnimmmmnimmfflmmni wwwro w Tr erjemite, da za družino % J in zase sploh nimam več W časa, kajti naj se pred- ” stavim, sem pomembna osebnost: član centralnega delavskega sveta pravkar integriranega proizvodno-po-sredniško-pekarskega podjetja IPEKS, obrat Zemlja. S sestanka tekam na sestanek, tako da niti kruha ne utegnem več peči. Po strokovni izobrazbi sem namreč pekovski pomočnik. Postal sem soupravljavec treh modernih špecerijskih trgovin, vseh bencinskih črpalk na območju občine, izvoznega podjetja za sadje in zelenjavo, tovarne prešitih odej, tovarne muholovcev in vseh občinskih pekarn. Integracija pa še ni končana. Na skupnem sestanku predstavnikov integriranih obratov smo ugotovili, da je treba iz gospodarskih razlogov pridobiti za integracijo še tovarno sodavice, katere direktor je predsednik občinskega zbora proizvajalcev, nadalje kmetijski kombinat, kjer dela poleg dveh članov splošnega odbora ObLO še predsednik občinskega sveta za gospodarstvo, in servisno podjetje za krpanje perila, ki zaposluje članico sveta za socialno varstvo LRS. Tako obogatena integracija nam bo zagotovila, neomajne možnosti pri nadaljnjem utrjevanju medsebojnih ekonomskih vezi in podrla vse eventualne ovire s strani občine, okraja ali republike pri uveljavljanju samoupravnih pravic na področju oblikovanja cen in delitve osebnih dohodkov. V kolektivu obrata Zemlja se že pozna blagodejni vpliv inte- gracije. Moram priznati, da se je zelo poživilo samoupravljanje. Prve dneve, ko je bil še čas, smo ure in ure sejali o izboljšavah v proizvodnji in preskrbi potrošnikov s kruhom. Sejanje je obrodilo sadove. Prišli smo do jako zelo pomembnega zaključka, da je treba cene kruha in peciva vskladiti s splošnim porastom cen v naši družbeni skupnosti. Sklep smo že tudi izvedli: vsem svojim proizvodom smo zvišali cene. S tem se nam je povečal dohodek in perspektive za povišanje osebnih dohodkov. Tovarišu direktorju smo na podlagi perspektivno povečanega dohodka dvignili startno osnovo za tri tisoč dinarjev. Nameravali smo jo povečati samo za dva tisočaka. Ob takšnem povečanju pa ne bi bil izenačen z direktorjem tovarne muholovcev, na kar nas je opozoril predsednik novega skupnega delavskega sveta. Jaz osebno sem napredoval za sto dinarjev pri startni osnovi, ker imajo peki v integrirani »Štruci« samo za sto dinarjev višji fiksni del osebnih dohodkov kakor mi in bi večja korektura moje startne osnove lahko povzročila politični problem v pravkar oformljenem podjetju IPEKS. Usklajevanje startnih osnov predstavlja poleg razdeljevanja vodilnih mest trenutno najbolj pereč problem IPEKSA. Veliko večjega kakor pred leti fuzija vseh pekarskih podjetij na področju naše občine. Takrat je bilo za vsako vodilno mesto samo po. pet kandidatov. Zdaj pa je ta boj zaostren glede na obsežnost integracije in glede na veliko število kadrov, ki se potegujejo za vodilna mesta. Komaj smo določili za komercialnega direktorja šefa komerciale iz bivše tovarne prešitih odej, že so v kmetijskem kombinatu postavili pogoj, da se integrirajo z nami, če njihov šef komerciale postane komercialni direktor IPEKSA. Lahko si mislite, koliko truda nas je stalo, preden nam je uspelo komercialnega direktorja prepričati, da se je pustil degradirati v pomočnika komercialnega direktorja. Čaka nas pa še hujše delo. Če hočemo, da se bo tovarna sodavice integrirala z nami, moramo njihovemu direktorju izprazniti glavni direktorski stol, na katerem sedi že direktor bivšega izvoznega podjetja. IPEKSU bi ta zamenjava koristila, kajti direktor tovarne sodavice je, kakor rečeno, predsednik občinskega zbora proizvajalcev in torej odločujoči faktor v celotni gospodarski politiki naše komune, še posebej pa odločujoči faktor pri dodeljevanju obratnih in investicijskih posojil, ki so narti glede na proizvodne deficite in glede na zastarelost naših obratov (izjema so samo bencinske črpalke) nujno potrebna. Problemov je torej nič koliko. In zato sejemo, sejemo in sejemo. Kakor sem že povedal, za družino in za peko kruha nimam več časa. Sicer pa smo vsi člani samoupravnih organov na tem. Če se bo tako nadaljevalo, bomo morali pekarno zapreti, kajti zadnjič sem mimogrede ujel, da se je proizvodnost našega otirata zmanjšala po integraciji za 9.9 odstotka. MIHA KONFUZOR -raše podjetje se je preše-I lilo v novo, veliko stav-1^1 bo, ki je še dišala po ' sveži barvi. Vsi so nam zavidali tolikšno srečo in zraven vzdihovali: »Blagor vam, čeprav tega ne zaslužite.« Nekega dne pa je na hodniku nastala razpoklina, ki se je začela na podu, prekritem z mo-_ zaikom, in se vijugala vse do * fresk na stropu. »Potonili bomo,« je prerokoval nekdo. »Kakor žabe se bomo potopili.« Nihče ni še videl, kako se žabe potapljajo, pa vendar smo se napovedi ustrašili. Naslednjih nekaj dni smo preskakovali kangle s cementom in peskom. Mojstri so zakrpali razpoklino, nato pa so snažilke preplavile sobe. Spet so nam ljudje zavidali srečo in ponavljali: »Blagor vam.« Toda kmalu zatem potoži načelnik oddelka: »Moja vrata se ne zapirajo. Nisem hipohonder in se ne bojim prepiha, toda, saj veste, včasih imam zaupne razgovore, ki jih ne sme vsakdo slišati.« Od srca smo se nasmejali načelniku. Naša vrata se še nikdar niso zapirala. In tako so prišli k nam mizarji v vas in so si strokovnjaško ogledovali vrata, dokler niso ugotovili, da so jih pri vstavljanju zamenjali in da so na primer vrata našega dragega načelnika - odšla k računovodji, računo vod jeva k direktorju, direktorjeva k telefonistki in tako naprej. Čez tri dni, ko so mizarji prestavili vsa vrata, je nekdo razglasil: »Vrata se ne zaklepajo.« Tisti, ki so imeli teh obrtniških obiskov že čez glavo, so rekli: »čemu se je treba zaklepati? Zaupajte drug drugemu, ključavnice pa naj ostanejo takšne, kakršne so.« S to modro pripombo se zadeva še ni končala, zakaj WC so začeli grozljivo sikati, voda je v drobnih curkih tekla v školjke, kadar je bilo treba ali ne. Pokvarili so se rezervoarji. Toda to še m vse. Voda je začela vdirati skozi stene. Ob priključkih manj kakor ob glavni cevi, tako da smo zlahka ugotovili, kje je glavna matica. Poklicali smo vodnega inštalaterja na pomoč. Toda, glejte, nedolgo zatem je bil v lokalnem dnevniku objavljen sentimentalen nekrolog, posvečen našemu inštalaterju. Človek je umrl po naši krivdi: utonil je v vodi, ki je tekla po naših spokanih ceveh. Bilo nam je hudo, kajti na oni svet smo spravili poštenega, delavnega državljana. Slabo vest smo poskušali pomiriti z delom, toda kako boš delal, Če se tako rekoč potapljaš? Ko so bile cevi popravljene, so začele padati luči s stropov. Prišli so mojstri in resno dejali: »Ni takšnih lestencev, ki se ne bi ob padcu razbili.« Lestenci so bili težki, lepi, žal nam jih je bilo in smo mojstre vprašali: Lepo, kar pravite, toda povejte, zakaj lestenci padajo na tla?« Lestenčarji strokovnjaško odgovore: »Zakaj neki, če ne zaradi gravitacije. Razumete? Težnost-na sila jih vleče k tlom in zato padajo.« Sklenili smo, da lestence zamenjamo z žarnicami. Zavoljo gravitacije. Naši delovni prostori so dobili podobo obubožanih bogatašev. Nazadnje se je ustavilo še dvigalo. Ob pritiskanju na gumb je samo žalostno zastokalo, premaknilo se pa ni. Prišli so mojstri in ga popravili. Toda ko so ga preizkusili, se je dvignilo na streho in med potjo, kakopak, preluknjalo streho. Po tej herojski zmagi in dokazu svoje moči se je prevrnilo na bok in tam obtičalo. »Kako si pa to razlagate?« smo vprašali mojstre. »Vi ste krivi,« nas začnejo zmerjati mojstri, »zakaj nam pa niste povedali, da ima vaša stavba samo šest nadstropij in ne sedem? Če bi to vedeli, ne bi postavili plošče s sedmimi gumbi, ampak s šestimi. Po vaši krivdi je šlo dvigalo v sedmo nadstropje in ker tega ni, je zašlo pač na streho. Logično, ali ne?« Zdaj dvigalo popravljajo. Mi pa se kakor gusarji po vrveh vzpenjamo v svoje delovne prostore, kajti, saj razumete, zaradi dvigala ni mogoče podjetja zapreti in oditi na kolektivni brezplačni dopust. Iz vsakega okna visi zdaj vrv in tako naSa lepa, koketna stavba trenutno spominja na gusarski grad. Posebno, če jo gledate od zunaj. Ljudje so prenehali govoriti: »Blagor vam.« BORIS APRILOV (Prevod iz bolgarščine) -m y*-aks Modic se je ves I » /■ zgaran sklanjal nad I H PaPrtji. Upal je, da ” -“-bo v poldrugi uri uredil rezultate zadnje ankete. V istem trenutku je zasvetila luč v direktorjevi . sobi-Člani kolegija — štirje so bili — so posedli za okroglo mizo. Na dnevnem redu je bilo študijsko delo Maksa Modica. Tovarišem je bila zadeva povsem jasna. Študij in analiz niso utegnili vsi niti prelistati, kajti to so bile grmade papirjev in razpredelnic, polnih številk. V glavnem so prebrali zaključke, ki jih je naredil Modic na podlagi svojih študij, in seveda tudi predloge. Očitno je vložil Modic v to delo veliko časa in tudi znanja. Saj so ga vsak dan videvali v pisarni od jutra pozno v noč. Včasih je nosil delo tudi domov, da ga je opravil čez praznike. Sicer pa ga sploh ni bilo opaziti. Nikdar se ni pritoževal, da ima premajhne osebne dohodke. Ni zahteval boljšega stanovanja. Sploh nobenih zahtev ni imel — razen dela. O proizvodnji, organizaciji dela, delovnih pogojih in ostalem, kar zadeva podjetje, pa je hotel vedeti vse in slišati vse. O vsem tem, kar je opaziti so govorile študije. LTgotovil je, da je izkoriščenost strojev znatno manjša, kot bi smela biti. Povedal je, da je organizacija dela pomanjkljiva in da strokovnjaki niso zadovoljivo razporejeni. Presodil je, da bi lahko bila proizvodnja večja, če bi komercialni oddelek skrbel za enakomerni razvoj vseh oddelkov, zlasti tistih, katerih proizvodnja je iskana, pa tudi za dalj časa tio iskana-Izračunal je, da so bile investicije v administracijo znatno previsoke, medtem ko v ero- KRITIKA m samokritika izvodnji na nekaterih mestih še vedno delajo ročno, čeprav stanejo potrebni stroji manj kot en sam električni računski stroj. In je predlagal ustrezne spremembe, ki bi jih naj preučila uprava in odobril delavski svet. Zdaj je o tem razpravljal kolegij. »Kako naj dopustimo, da pride Modic s temi študijami pred delovni kolektiv,« je spregovorila Magda, komercialni direktor, »saj se mu bodo vsi smejali. Kar predstavljajte si ga takega kot je; neobrit, brez kravate, v zmečkanih tilačah.« »Če javno obravnavamo te analize, bomo dobili slabo oceno,« je opozoril Marko, tehnični direktor. »Vsakdo bo podvomil v konstruktivnost Maksovih predlogov in zaključkov. Saj možakar sploh ni družbeno aktiven! Nobene pomembnejše funkcije nima.« »Kakšen odnos!«, se ie zgražal računovodja Pepe-»Niti tega se ne zaveda, da je uprava središče poslovanja podjetja. Kako pa naj prodamo proizvodnjo, če z upravo ne reprezentiramo?« »Tako mislim tudi jaz,« 3e pokimal direktor, »Maksove sodbe so nevzdržne. Minuto so vsi molčali. Potem je direktor odločil: »Poklicali ga bomo na razgovor. Ker je očitno, da s® mož ne zaveda svojih zmot, ?a moram soočiti z dejstvi. Toda. da ne bo nobenih očitkoVi bomo to storili demokratično-s sodelovanjem vseh prizadetih — to smo mi in on — ih po načelih demokratične?9 centralizma, ki zahteva spoštovanje in uresničitev stališ1-in sklepov, s katerimi soglaš9 večina. Sodim, da nam bo moH za to še hvaležen, posebno £e ga bomo priporočili podjetji-v katerem se bo hotel zaposliti.« Tovariši so soglasno prikimali. Sestanek kolegija se 3® končal ob 21.37 Ko so član1 kolegija odhajali, je luč v Maksovi pisarni še vedno svetila. »Dobro sem opravil delo-"' si je zagotovil Modic, »delav' ski svet bo gotovo zadovoljen!« Pravkar je pisal zadnt® misli študije odnosov v delovnem kolektivu in njihove?8 vpliva na proizvodnjo. VIKTOR ŠIREC — Še vedno nič o samovolji našega direktorja! Nazadnje ga bomo morali na seji delavskega sveta spet samo hvaliti... ZASKRBLJENI VARUHI — Svojo ekonomsko enoto bi rad? Ampak, saj še ne znaš hoditi... — Zdaj je pa hlev za naše krave že tako nobel, da je človeku kar nerodno, da mora takšenle noter! — Kaj pa je to? — Tega ne vemo, toda naš računovodja je ugotovil, da lahko nabavo teh reči knjižimo med materialne stroške.., — Tovariši, kdor še ne zna plavati, naj se brž nauči! Po novem boste startali brez rešilnih pasov! — Zdaj se bo pa menda res treba naučiti plavati! — Čemu, saj nam še ne teče v grlo! — Vidite, tole je pa najdonosnejši obrat v. naši zadrugi! — Kakor vidite, smo medtem tudi pri nas zabeležili občutne spremembe ... — Vam sem prinesel tale periskop, da boste videli razen pralnega stroja še kaj drugega’ — In kaj vidite zdaj? — Veliko pralnih strojev .. — To je namreč edini človek v našem podjetju, ki zna izračunati osebni dohodek. — Zdaj ga zna pa že vsak: povprečje — pa 20 "h, manj kakor lani... LTURNA TRIBUNA y IOMIIM - TAKO IN HKAtI Naši vodilni tovariši nas opozarjajo, naj bi ob razpravah o osnutkih zvezne in republiške ustave kot temeljnih listinah naše družbene in gospodarske ureditve, pokazali kar največ posluha za vsa razmišljanja, iskanja, dopolnila in argumentirane predloge občanov, skupin občanov, organizacij, združenj. To isto opozorilo gotovo velja prav tako za vse tiste misli in predloge, ki jih iz- . ražajo posamezniki, skupine in organizacije ob sočasnih razpravah o osnutkih statutov svojih komun. Zato ne more biti v nasprotju z ustavo tisto, kar v dosedanjih osnutkih še ne piše, pa morda v republiško ustavo tudi ne bo treba zapisati, temveč le v statut komune. To so predlogi za urejanje življenja v komuni, razmišljanja, ki niso po črki, bila pa naj bi po duhu v skladu z ustavno razpravo. A če so in kolikor se morda oddaljujejo od pricipov resnične demokracije našega družbenega življenja ti predlogi, bi jih morali sproti kritično ocenjevati. Okviri za urejanja problemov področja kulture v komuni so v dosedanjem osnutku Republiške ustave Socialistične republike Slovenije le najnujnejši. Za vsa področja — torej tudi za kulturo — je najvišji organ oblasti in družbene samouprave občinska skupščina, pri kateri pa ni predviden poseben prosvetho-kulturni zbor kot v zvezni in . republiški skupščini. Tovariš Kardelj je na konferenci mest govoril o tem, da v občinah ne bi kazalo ustanavljati mimo občinskega zbora in zbora delovnih organizacij še druge zbore, saj so se sveti kot politično izvršilni organi občine in kulturnih tribunah kot najvišjem organizmu družbene samouprave na področju kulture. O ideji kulturnih tribun — imenujmo jih tako, čeprav jim dajejo tudi drugačna imena — so ponekod že lani, zlasti pa po letošnji spomladi, začeli pogosteje razpravljati, največ na iniciativo občinskih svetov Svobod. Življenje je torej tisto, ki piše temeljne listine ureditve našega družbenega življenja, življenje je tisto, iz katerega moramo črpati spoznanja, ki jih uzakonjamo. Če bi hoteli kronološko ugotoviti,, kje se je o tej ideji prvič organizirano razpravljalo, potem bi morali to gotovo prisoditi skupnemu plenumu svetov Svobod, sindikatov, odbora SZDL, sveta za kulturo ter predstavnikov kulturnih ustanov občine Kranj, ki je v lanskem juniju prvi sprožil jasno ugotovitev: potrebujemo organizem, ki bo vodil v komuni enotno kulturno politiko, povezoval in vsklajeval napore vseh, ki delujejo na področju kulture, ki bo zagotavljal javnejše in smotrnejše razdeljevanje sredstev za kulturo. Od lanskega junija pa do zdaj je bila prav v tej komuni, pa tudi v kranjskem okrajnem merilu, vrsta skupnih posvetov omenjenih organizacij in predstavništev — rezultat tega pa dokaj jasno formulirana shema kulturne samouprave v komuni, o kateri pa nekaj več kasneje. Zdi se, da smo krepkeje stopili na pot urejanja teh problemov, še posebej po skupnem spomladanskem plenumu Glavnega odbora SZDL, Republiškega sveta Zveze sindikatov, Zveze Svobod in Republiškega sveta za kulturo na temo »Kul- f...' " ' Generacije in večnost istočasno teritorialni organi družbene samouprave, pokazali doslej kot dokaj operativna telesa. Citirajmo še eno bistveno izhodišče, formulirano v dosedanjem osnutku republiške ustave: »Občinska skupščina, kot splošni družbenopolitični zbor občine, obravnava s predstavniki družbeno-političnih organizacij in drugimi predstavniki javnosti v občini vprašanja, ki so splošnega pomena za občinsko skupnost.« Okvir tega razmišljanja je torej že označen: kakšna naj bi bila organizacija občinske samouprave za področje kulture? Kakšno mesto naj v statutu komune dobi odgovor na to vprašanje? Razmišljanja o tem vprašanju so v Sloveniji starejšega datuma kot sama javna razprava o osnutkih zvezne in republiške ustave. Nekaj več publicitete pa so ta razmišljanja in razprave dobile prav v zadnjih tednih — razprave o Foto: M. Šparovec tura v komuni«. Po tem skupnem plenumu v republiškem merilu smo zabeležili po naših komunah vrsto skupnih plenumov omenjenih organizacij. Toda obstoji nevarnost — so začeli nekateri takoj opozarjati, — da taka pbčasna dogovarjanja ne zagotavljajo kulturi v komuni normalnejšega razvoja kot v preteklosti. Ali: to so še vedno družbeni dogovori predstavništev, ne pa demokratičen dogovor vseh, ki delujejo na tem področju, vključno tistih, ki so kulturni konzumentl. Zato, pravijo dalje, kljub takemu občasnemu dogovarjanju, prihaja do večtirnosti vodenja kulturne politike. In rešitev iz tega — potrebujemo stalni organizem, ki nam bo zagotavljal enotno vodenje kulturne politike v komuni. Kateri so še vzroki, ki so pripeljali do takega razmišljanaj? Mnogi izmed njih so enaki za vse komune, kjer se je pojavila ideja kulturne tribune, nekateri veljajo le za posamezne komune. Sveti za kulturo, kot teritorialni organi komune za družbeno samoupravo na področju kulture, so se uveljavljali dokaj različno. Ge so v njih delali ljudje z interesom in še tako veliko družbeno odgovornostjo, se redno sestajali, opravljali naloge v okviru svojih kompetenc, dokaj nerazjasnjenih kompetenc —pa so se le-ti večkrat znašli v dilemi, ali res njihovo delo, delo devetih, enajstih, trinajstih ali petnajstih članov sveta predstavlja pravi interes družbe, širša družbena spoznanja potreb in želja na področju kulture itd.? Če so v te svete bili imenovani ljudje, ki po večini niti po osebnem interesu niso bili vezani na kulturo, je tak svet ponavadi delal slabo, opravil najnujnejšo administracijo, ali se sploh ni sestajal, ni bil sklepčen, posamezniki celo vso mandatno dobo niso prihajali na seje, a nihče jih ni klical na odgovornost ali koop-tiral novih članov v svet — tak svet se seveda sploh ni mogel dokopati do dileme: ali res delamo po interesu širše družbe. Tretji so bili taki sveti, skupni za telesno kulturo, šolstvo in področje kulture. Le-ti so obravnavali pač tista interesna področja, ki so bila po članih močneje zastopana, ali pa — in to največkrat — so razpravljali le o šolstvu, kajti tu je problematika v zadnjih dveh letih postala tako obsežna in zapletena, da je tako dajanje prednosti šolstvu v skupnem svetu povsem razumljivo in tudi opravičljivo. Kultura, to so v teh svetih največkrat obravnavali zelo mačehovsko. Dalje, sveti za kulturo so v minimalnih okvirih doslej uveljavili namensko financiranje kulturne dejavnosti, programov in uslug, kar pa naj bi bil pravzaprav njihov glavni instrument za izvajanje povsem določene kulturne politike. Zelo redki sveti so začeli resneje iskati merila za tak način financiranja kulture, vsi drugi pa so v glavnem ostali pri administrativno-proračunskem načinu delitve sredstev na naslov kulturnih ustanov, zavodov in društev. Tako sveti. Zelo različno pa so se uveljavljali tudi družbeni organi pri kulturnih ustanovah, medtem ko je samouprava kolektiva v teh ustanovah pravzaprav šele na samem začetku. Zato tudi še vedno pogosti pojavi samovoljnosti odločanja nekaterih vodilnih uslužbencev ' teh. ustanov ne glede na to, da so bile te odločitve marsikje celo v hudem nesoglasju z že jasno formuliranimi- zahtevami širše družbene sredine. Končno so tu naši ljudski odbori, v katerih povečini odborniki niso razpravljali skorajda nikoli o družbenih problemih s področja kulture, večkrat le o kakšnem bolj perifernem problemu, ki ga je bolj slučajno nekdo načel v ljudskem odboru, redno pa le ob proračunski razpravi. Po svoje je to ra,-zumljivo. Verjetno smo imeli v naših ljudskih odborih premalo odbornikov, ki bi znali ostale odbornike zainteresirati za tehtne družbene probleme s področja kulture. Vsekakor, parlamentarno smo v občini le malokdaj obdelali problem s področja kulture. Potem so tu še primeri, ko se nam je v razdeljevanje sredstev za kulturo — kar bi morala biti stvar dogovora družbenega organa — vpletla občinska upravna linija, ki je porušila dogovor družbenega organa s svojim birokratskim posegom v področje dela in odgovornosti tega družbenega organa, pa naj si je bil to svet za kulturo ali upravni odbbr sklada. Sveti Svobod — inlciatorji razprav o parlamentarnejšem načinu urejanja problemov s področja kulture, so imeli pri tem še svoje vzroke, dostikrat zelo upravičene vzroke, lastne izkušnje. Ljubljanski kongres je že ugotovil, da naša društva, zlasti pa občinska vodstva, ne morejo več voditi lastne kulturne politike vls-a-vis ostalim v komuni, ki se ukvarjajo s kulturo. Vključujejo naj se v skupno oblikovanje enotne kulturne politike in v okviru take politike najdejo tudi lastne konkretne naloge za svoje organizacije. Večina občinskih svetov je to zahtevo družbenega razvoja, razvoja življenja v komuni, zelo dobro razumela. Če so nekateri ostali zgolj pri deklarativnem spoznanju te zahteve in so usvojili zgolj v načelu koncept take skupne kulturne politike ter niso znali najti osrednjih lastnih nalog v okviru takega dogovora — in zato včasih tudi niso dobili tiste finančne podpore, o kateri so bili prepričani, da bi jo že a priori morali dobiti, — pa se Je večina svetov Svobod zelo dobro vključila v to sodelovanje. Toda ob tem, ko so se pri tem skupnem dogovarjanju morda prav sami najmočneje angažirali za nove kulturne koncepte, so vedno znova ugotavljali^ da kot amaterska organizacija, ostajajo brez kompetenc, brez možnosti direktnega vplivanja na tako kulturno politiko, brez pooblastila konkretnega posega, brez možnosti odtegovanja denarja tistim, ki so še vedno hoteli voditi svoje kulturne ustanove z ozkimi koncepti mimo širših družbenih potreb in zahtev. SONJA GAŠPERŠIČ (Nadaljevanje prihodnjič) Prizor iz enega Vesninih »Sedmih filmov«, ki smo jih v oktobru gledali V Ljubljani kot uvod te distribucijske hiše v novo kinematografsko sezono. Slika strahov je iz lloff-mannovega filma »Graščina strahov«. Ta nemški barvni film, katerega filmska govorica je v nečem podobna Brechtovemu načinu izpovedovanja, je poln bodic na račun bonnske Nemčije in blokovskega tekmovalnega vzdušja. Leta 1961 je bil na festivalu v Moskvi nagrajen Svoboda v Pekrah pri Mariboru ima svoj društveni kino. Nobena izmed dejavnosti v tem društvu ne zajema tako širokega kroga ljudi, kakor filmska. Med rednimi obiskovalci kina je zlasti mladina. Društveno vodstvo se zaveda, da je film postal večini prebivalstva tega delavskega naselja redna potreba in sestavni del njegovega kulturnega življenja. Zato si že nekaj let močno prizadeva vključiti kino v svoje načrtno kulturno-vzgojno delo. Filmov za redni spored ne izbira posameznik, temveč programski svet. Tega sestavlja nekaj razgledanih ljubiteljev filmske umetnosti. Že tretje leto dela v društvu Filmsko gledališče. Njegov spored sestavlja v sezom 12 zaključenih predstav za abonente. V Filmskem gledališču predvajajo v štirinajstdnevnih presledkih izbrane, nagrajene domače in tuje umetniške filme. Abonma za vso sezono stane le 600 dinarjev. Ooiskovalci prejmejo pri vsaki predstavi opis naslednjega filma. Pred začetkom predstave seznani vodja sekcije za filmsko vzgojo občinstvo z značilnostmi Film, entuziasti in dinar in umetniško vrednostjo filma, Ti nagovori mnogo prispevajo k boljšemu razumevanju, doživljanju in vrednotenju filmskega dela. Ob filmskem gledališču deluje klub za filmsko vzgojo. Ta dopolnjuje nalogo filmskega gledališča. Ljubitelji filma, pretežno mladina se enkrat tedensko zbirajo v klubski sobi, kjer razpravljajo o filmih, ki so jih videli, in prebirajo filmske revije. Filmsko gledališče je prvo leto imelo le okrog 70 abonentov, naslednji dve sezoni pa se je njihovo število več kot podvojilo. Ni dvoma, da 'taka oblika dela, sicer počasi, vendar pa zanesljivo oblikuje okus ljubiteljev filma, kar se po malem odraža tudi pri obiskovalcih rednih predstav. ... , , Ni malo problemov, na katere zadeva pri filmski vzgoji pekrska Svoboda, prav gotovo pa tudi druge Svobode, ki se s tem ukvarjajo. Pomoč, ki so je društva bila deležna, da bi razvila tako dejavnost, je bila le v tečajih, ki jih je Zveza Svobod priredila za vodje sekcij. Oba člana, ki ju je društvo poslalo na tečaj v Koper, sta tam mnogo pridobila, zlasti pa je važno, da sta se vrnila navdušena za delo v sekciji za filmsko vzgojo. Razen tega pa druge, konkretne pomoči ni bilo. Zlasti bi bilo treba olajšati Filmskemu gledališču izbor in nabavo umetniških filmov ter jim preskrbeti gradivo za komentiranje filmov. Prvo leto je sicer bilo mogoče dobiti iz Ljubljane dobro sestavljene razmnožene ocene za kakih 12 umetniških filmov, ki jih je Vesna-film posodil po znižani ceni, toda ko smo jih ^predvajali, smo z obžalovanjem ugotavljali, da je večina teh filmov že iztrošena. To je močno omajalo ugled Filmskega gledališča. Drugo leto smo rali pomagati sami. Izbrali smo 12 filmov, vendar smo jih lahko dobili od Vesna-filma po znižani cent le tako, da smo se istočasno pogodili za ponovno predvajanje istih filmov v rednem sporedu proti polni najemnini. Posledica tega je bila, da je obisk pri ponovnem predvajanju istih filmov dokaj slabši in je blagajna društvenega kma utrpela znatno škodo. Gradivo za tolmačenje teh filmov si je moral vodja Filmskega gledališča iskati sam, kar ni bilo vedno lahko. Tudi za letošnjo — tretjo sezono — smo si morali pomagati sami. Obrnili smo se na podjetji Croatia in Zeta. Priznati moramo, da sta ti dve podjetji pokazali mnogo razumevanja za naše prizadevanje v filmski vzgoji. Zagotovili sta nam vse izbrane filme s slovenskimi napisi, po zelo nizki izposojevalnini in brez obveznosti, da iste filme ponovno predvajamo. Tolikšne uvidevnosti nismo pričakovali, tem manj, ker je nismo bili deležni pri domačem podjetju. Letošnji izbor filmov je kljub znatno nižji izposojevalnini boljši od tistega v prejšnjih dveh sezonah. Na sporedu so filmi: Nadštevilna, Gigi, Volčji brlog, Sladko življenje, Ni dreves na ulici, Čisto nebo, Stranpot, Hirošima, Šaljivec iz Torneda, Nevarna iznajdba, Stava in dekle in Idiot — sami umetniški filmi, ki so na raznih festivalih prejeli visoka priznanja. Toda ne le, ko gre za zaključene predstave Filmskega gledališča, tudi pri sklepanju pogodb za reden spored društvenega kina ugotavljamo, da nam gredo podjetja iz sosednih republik bolj na roko. Zdi se nam, da je njihovo poslovanje prožnejše. Pošiljajo nam gradivo za izbor filmov-in javijo dan, ko pridejo v Maribor k sklepanju po, godb. Izposojnina za njihove filme je nižja. Z Vesno-filmom sklepamo pogodbe le pismeno ali pa v Ljubljani. To podjetje edino ima kategorizirane kinematografe in določa izposojnino po kategoriji kina. Ko smo zahtevali, da kino naše Svobode razporede v višji razred, da bi s tem dobivali bolje ohranjene filme, smo, to dosegli, vendar se je potem znatno zvišala izposojnina, to pa tudi za filme, ki so bili dokaj iztrošeni. Tako smo spomladi predvajali domači film »Tri četrtine sonca«. Kljub temu, da je bil filmski trak močno obrabljen, smo morali plačati zanj zelo visoko izposojnino (9000 dinarjev). Ko smo se zoper to pritožili, smo prejeli odgovor, da smo sami želeli v višjo kategorijo, če nam je to predrago, naj sporočimo, da nas vrnejo v prejšnjo. —Upravni odbor je bil s takim birokratskim odgovorom zelo nezadovoljen. Ne glede na kategorijo, v katero je razporejen kino, naj bi izposojnina ustrezala dejanski vrednosti filma. Vsled visoke izposojnine je že več filmov bilo za društveno blagajno deficitnih. Do tega pa društvo, ki razpolaga s skromnimi sredstvi, ne more biti ravnodušno. Programski svet se v naročanju filmov vse bolj obrača na podjetja iz drugih republik, ker je pri teh izposojnina nižja. To tembolj, odkar so tudi tam naročeni filmi - slovensko podnaslovi jeni. Pred kratkim je upravni odbor Svobode zaprosil podjetje Cine-ma, da bi mu izjemoma za enkratno predvajanje za članstvo Svobode ob 10-Iet.nici društva in njenega kina posodili film Kozara. Četudi je bil film že pogodbeno vezan drugam, je podjetje tej želji ustreglo. Ne le to, obljubilo Je celo, da ga za tak društveni praznik posodi brezplačno. Tolikšna pozornost do društva je vredna vsega priznanja. Ni dvoma, da bo to vplivalo na sklepanje pogodb v bodoče. Ali primer s filmom »Tango ljubezni«, katerega predvajanje je odpadlo vsled neurja in prekinitve toka. Društvo je zaprosilo Croatia film, naj zniža izposojnino za polovico, da bi ne bilo preveč oškodovano. Odgovor: črtali so izposojnino v celoti. — Menimo, da ni prav, če se bodo začeli kinematografi naših Svobod izogibati sklepanja pogodb z domačim podjetjem, zato pa bo potrebno, da Vesna-film pokaže več razumevanja, pa tudi trgovske gibčnosti v odnosih do naših društvenih kinematografov. Posebno pereč problem pa predstavlja za društvene kinematografe njihovo slabo finančno stanje, ki je posledica sedanjih dajatev, ki jih komajda zmorejo. Nekje blizu Maribora se je dogajalo, da je zastopnik podjetja, kateremu je društveni kino neredno poravnaval svoje dolgove, prihajal k blagajni in tam zasegel vsakokratni izkupiček. Menimo, da se društveni kinematografi ne bi smeli smatrati za trgovska pridobitna podjetja, temveč kulturno-prosvetne ustanove, zlasti še, če jim kino dejansko služi za vzgojo obiskovalcev. Treba bo omogočiti društvom, da bodo iz dohodkov svojih kinematografov ^ahko bolje skrbela za kulflurno ureditev in videz svojih dvoran, kakor tudi za obnavljanje kino projektorjev, zlasti pa, da iz strahu pred izgubami ne bodo naročala manjvrednih, a za nevzgojene obiskovalce kina privlačnih filmov. JOŽKO ŠKILAN I ti ■d ! S 4 | s 4 I i 4 ž t ti I S Iz polemike s predlogom NOVA MLADA POTA Razgovori in pisanja, ki so zadevali 1,3 vprašanje obstoja mladinske meniške revije, so zdaj prišli v zaklju-^ek. Končni sklep naj bi bil — mladini treba vrniti revijo. Res je, da so nekateri hoteli v svo-pisanju dokazati, da »Mlada pota« J' Preteklosti niso odigrala tiste vloge, kakršno v resnici so, res je tudi, da so drugi spet dokazovali prav nasprotno. y štirinajstdnevniku »Naši razgledi« se razvila polemika, ki je nekajkrat Se8la celo dlje od kulturnega polemiziranja. »Mlada pota« so bila pred enajstimi ®ti ustanovljena z namenom, da bi polagala formirati osnovne kulturne razide mladine in da bi poleg tega dala ^adim piscem možnost in prostor, da ^javljajo in zore v tem svojem glasilu. °učno zastavljeni koncept pa je v dveh ietih prerasel, tako, da je bilo popolnoma naravno, ko ga je nadomestil Ustvarjalno-mentorski koncept. »Mlada Pota« go tako za nekaj let postala re-mja najmlajšega prihajajočega rodu, ki v večini primerov) dejansko ni mogel javljati v skupinsko, oziroma generalsko orientiranih revijah. Zadnja leta pa, kot ugotavlja v po-eiriiki v »Naših razgledih« pedagog dr. °še Mahnič, so se stvari začele sukati nekam čudno: revija je izgubila svoje mentorje, prispevki mladih avtorjev so *li vedno redkejši, naraščali pa so se-stavki takšni reviji že davno odraslih ^delavcev. Dijaki, ki so sodelovali v 'hramih krožkih in so revijo prej z Oseljem prebirali, so se hodili prito-Zevati pedagogom na svojih šolah, da Ptedništvo odklanja njihove prispevke m tudi dobronamerne predloge za pomladitev revije, da jih tako redigirana m vi j a ne zanima več in da je ne bodo VeČ naročali. Mladina si je torej želela take revije, jmt jo je imela še pred dvema letoma. Nov koncept, ki so ga uredniki uvedli Pred letoma, se torej ni skladal z že-larni mladine. Koncepta niso menjali mti letos, kljub temu, da so uredniki Pred pričetkom obljubili, da bo v novi .j® vi ji prostora tudi za mlade literate. . redniki »Problemov« (odslej se tako menujejo »Mlada pota«) so na sestan-u> ki so ga pripravili nalašč za go-, rbjače, povedali, da načelno prispev-°v mladih avtorjev ne odklanjajo, da ^orajo biti sestavki na dostojni vi- Tako so povedali uredniki »Mladih sai •«’ 50 medtem vzeli v roke pi- 0 in izvesek spremenili v »Probleme.« T° je sicer lepo, dobili smo novo ^°Jensko literarno revijo (na rovaš q y druge), a kje je ostalo mentorstvo? v.ern v začetku nismo niti razmišljali. ria 0 bo nadomestil »Mlada pota«? Tudi to vprašanje smo pomislili dokaj ,tl0. In pri vsem tem smo pozabili r*a celo vrsto vprašanj in med dru- Pozn, še Prizor iz krstne uprizoritve Mikelnove »Administrativne balade« Miloš Mikeln: Administrativna balada »Ml Se n'smo vprašali: Kako pa so sv a<^a pota« v preteklosti opravljala p °J° nalogo? In pri vsem tem nismo iih^^lili na Priznanja (in sredstva), ki rev-.!e v Preteklosti družba namenila tpj uredništvu, za njegovo delo z dino na estetskem področju. t>ri^Sa ta nesoglasje so dokaj pozno pjsVedla do razmišljanj, do pogovorov, si ania in končno do polemiziranja v Vebskih časnikih. bi se vse to rešilo, je pred dnevi ria,, S pripravil razgovor, kjer so Re 2°®i prišli do sklepa, da je treba vodoma ustanoviti novo (zakaj no-nad r.evijo za mladino. Ta naj bi potlej aijevala tradicijo »Mladih potov«. za ^0rda bo nova, prva številka revije 0S(. . ino izšla že februarja? Morda.... I>ota<9 le vPrašanje: Zakaj nova »Mlada val * tali kakor se bo revija že imeno- ip /: 2akaj nova mladinska revija, ko bila zal( — stara še pred dvema letoma prjd°r®^tnjena med mladino in si je in °blla veliko število mladih bralcev ^ ^delavcev. eraa^v3^ začenjamo znova, ko smo prej aUl enajst let? JANEZ GOVC Z odrsko noviteto Miloša Mikelna »Administrativna balada«, ki je doživela krst v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, smo dobili delo, ki bi naj mašilo vrzeli v slovenski satiri. Avtor zasluži za svoj pogum, s katerim nam razkriva vrsto deformacij v naših družbenih razmerah, prisrčno zahvalo. Priznanje tudi vodstvu ljubljanske Drame, ki ni preplašeno klonilo pred včasih zelo kočljivim tekstom. Upajmo, da bo »Administrativna balada« s tem, ko bo normalno šla od predstave do predstave, dokazala, da so časi, ko satire nismo prenesli, mimo. Upajmo pa tudi, da »Balada« ne bo ostala osamljen primer. Namreč, če si jo človek ogleda in vidi v njej borno podobo našega »administrativnega« življenja, ni misel, da se je utegnila pojaviti na odru satira le enkrat samkrat, absurdna. »Komediji podobna reportaža v treh dejanjih s petjem, plesom in srečelovom«, kot je avtor sam podnaslovil svojo »Balado«, je delo, ki ga je res težko opredeliti z enim samim izrazom. Lahko bi mu rekli barvna zbirka vsega, česar se človek poslužuje za svojo zabavo. Komedije v klasičnem smislu je v delu še najmanj. In še takrat (npr. prizor iz zgodovine — primer komolčarstva) le komaj uide stari slovenski slabosti, namreč razvlečenosti in dolgočasju. Pa nič za to. »Administrativna balada« ni velik odrski tekst in mislim, da avtor takega teksta niti ni nameraval napisati. Šlo mu je za nekaj drugega: za podobo naših razmer, za slikanje vseh tistih napak, ki jih vsak dan srečujemo pri drugih, jih ne odpravljamo, marveč se jim samo izogibamo in delamo tako napake tudi sami. Mikeln je pokazal, da naše slabosti dokaj dobro pozna! Nikomur ni prizanesel. Ne direktorjem, ne novinarjem, ne literatom in umetnikom, ne telefonskim pogovorom, ki vzdržujejo čudovite »veze« in prijateljstva, ne našemu načinu vzgojno-političnega izbraževanja ljudi. Niti ni pozabil malih, kot jim pravi, pozitivnih junakov, ki so le nekak izvršilni organ odločujočih »faktorjev«. »Administrativna balada« je izrazito na naš čas in razmere vezan tekst. Poleg avtorjevega razkrinkavanja na splošno lahko dober poznavalec pod tekstom spozna vrsto reči, ki so se res dogajale, in to daje delu še večjo aktualnost. Prav zaradi vsega tega in ker so naša čtiva od časopisov pa do literature neupravičeno premalo kritična in ostra, moramo ocenjevati Mikelnov tekst predvsem s pomena, ki ga ima za naš današnji čas. In nikjer ne iščimo v njem velike umetnine! Včasih je že skromen feljton opravil večjo zgodovinsko in umetniško nalogo kot debeli, po vseh literarno-teoretskih pravilih pisan tekst. In nazadnje, »Administrativna balada« se kot odsko delo lahko mirno postavi v vrsto slovenskih del, ne da bi dobila med njimi zadnje mesto. Uprizoritev te komedije — satire v ljubljanski Drami je našla od režiserja in sečnografa Mileta Koruna pa do igralcev srečne realizatorje. Miličnik Franceta Presetnika s šansonom, ki ima odličen tekst, tajnici Duše Počkajeve in Mile Ka-čičeve, novinar Aleksandra Valiča... vsi ti so bili pravi mojstri in so se za dolgo vtihotapili v naš spomin. Nositeljica glavne ženske vloge Vika Grilova pa ni bila preveč srečno izbrana. Poznavalci njene igre lahko ugotavljajo, da se ji resne vloge bolje podajo. Stane Sever je imel kot glavni urednik »Diskutanta« dovolj možnosti za svoje humoristično karakterne registre. ALA PECE SLOVENSKI FILMSKI GOVOR Razgovor z Andrejem Hiengom Ze dolgo je za nami čas, ko smo uvideli, da niti knjižnega jezika kot takega, niti odrske govorice ne moremo avtomatično prenesti v film. Danes se vrsti problemov, s katerimi se otepa naša filmska proizvodnja in filmska umetnost, pridružuje tudi dilema filmskega govora. S platna nam je v povojnih letih zadonela kar pisana množica dialektov in govornih načinov. Mimogrede smo se ustavljali ob njih in nekako radovedno čakali, kako bo s to rečjo v prihodnje. Spremljali smo tako rekoč tipajoče poskuse filmskih ustvarjalcev, toda če je bilo treba besede o filmu, smo raje obdelovali ali hvalili režijo, igralce, glasbo in celo podnaslavlja-nje tujih filmov, kot pa dosledno opozarjali tudi na nerešeno vprašanje filmskega govora.V hipu, ko smo se odločili za razgovor z Andrejem Hiengom, smo se zavedeli pretresljive resnice: Rešitev filmskega govora je danes izključno v ro-jjgjj režiserjev Andrej Hieng, književnik in režiser, je skupno s Francetom Štiglicem napisal scenarij po Kosmačevi noveli in asistiral pri režiji filma »Tistega lepega dne«. — Kako je bilo s filmskim govorom? — Bili smo v dilemi. Snemati smo pričeli v normalni odrski govorici. Med filmanjem pa smo ugotovili, da se dialekt primorskih krajev, v katerih smo snemali, po sintaksi le neznatno loči od knjižne slovenščine. Vzel sem magnetofon in odšel v sosedno vas Lozice h družini, ki so mi jo imenovali na Akademiji, češ da govori najčistejši dialekt. Sin mi je potem na glas prebral vse dialoge. Bilo je trdo delo. Razen majhnih izjem je stvar o podobnosti sintakse s knjižno slovenščino držala. Hči tiste družine, po poklicu knjigovodkinja, pa je postala lektorica pri našem snemanju. Univerza namreč lektorja za ta specifični dialekt ni imela. — Zakaj ste izbrali dialekt? — Da bi dosegli določen kolorit in ker je ta dialekt razumljiv večjemu delu Slovencev. — Kako je nasploh s filmskim pogovornim jezikom pri nas? — Rešuje se od slučaja do slučaja. Formalno je z njim hudo. Zavedati se namreč moramo, da se naš mestni jezik šele oblikuje. Izobraženci govore bolj ali manj v dialektih. Tudi tista prava ljubljanščina je pravzaprav izumrla. Dokler pa ni skristaliziran proces mestnega jezika, je težko tudi s filmskim govorom. Laže je, če je filmska zgodba vezana izključno na določeno pokrajino. Takrat je dialekt tiste pokrajine na platnu menda nujen. Velikokrat pa je v filmu večji problem govorna interpretacija kot jezik kot tak. Tega se naši igralci vse premalo zavedajo. — Kdo se danes intenzivno ukvarja s problemom filmskega govora? — Menda samo Mirko Mahnič in prof. Bajec. — Kako, menite, naj bi reševali ta problem? — Morda s širšimi pogovori vseh,- ki so za to poklicani. Sami režiserji tega problema namreč ne bodo mogli rešiti. Nujno je. da jezikovni strokovnjaki ugotove, kako daleč se lahko seže v dialekt, v katerega, zakaj in podobno. Da, široko sodelovanje. . jf OCANA J Krnim fm INFORMACIJA M m m m* Dobro je, da vidimo na filmskem platnu kdaj pa kdaj tudi dela, ki nam brez vsakega olepšavanja obnavljajo dogod- jih posneli nacistični ali zavezniški snemalci. Razlike v filmih so zgolj v kompoziciji dogajanja: v filmu o sodnem lažno moralo ljudi, ki so za vse zlo odgovorni, a se še v sodni dvorani ne čutijo krive. Film »Mein Kampf« pa je ke iz preteklih dni minule voj- procesu proti voditeljem nem,- kronološki prikaz, pogostokrat tt.P. Dfihrft ip rln iih rfn ol-nnn Ttoir-hn i z.7 • ...... ........... _ i ne. Dobro je, da jih vidimo, da se spominjamo in da ne bomo nekaterih stvari prekmalu pozabili. Ob tem mislim na dokumentarna filma »Mein Kampf« in »Niirnberški pra- škega Reicha v Niirnbergu dopolnjujejo dogajanje v sodni dvorani, razpravi ustrezni dokumenti iz preteklosti, ki se neposredno nanašajo na zločinska dejanja posameznega ces«, ki ju pravkar predvajajo obtoženca. Tako dajejo v četi naših kinematografih. loti pretresljivo podobo grozo- Oba filma sestavljajo izvirni dejstev in nasilja ter z bolj ali filmski posnetki dogodkov v manj ustreznim komentarjem predstavljata dragocen in re-Nemčiji pred in po začetku predstavljajo pretresljivo kro- dek dokument najstrašnejše druge svetovne vojne ter do- niko nečloveških ukrepov in gajanje v okupiranih predelih dejanj, ki so povzročila smrt milijonov ljudi. Istočasno pa ponovno, še zadnjič odkrivajo naduta in. vzvišena lica ter Evrope. Ustvarjalci so zbrali gradivo iz najrazličnejših arhivov in filmskih trakov, ki so istih posnetkov in prizorov, od prvih pojavov nacizma v Nemčiji in fašizma v Italiji, od vzpona Hitlerja, njegovih teatralnih govoranc in nastopov njegovih najbližjih sodelavcev, do najpomembnejših dogodkov iz minule vojne, Hitlerjeve zmage in propada. Oba filma resnice iz zgodovine človeštva minulega obdobja, dokument zla in nasilja, na katerega ne smemo nikoli pozabiti! IVA BOZOVICAR LJUDJE NAJ SE SPOMINJAJO! lllllllll!llll!!!IUIIIIIIII!llllllll!ll!ll!llll!ill!!llllllllllllll!ll!ll!nillll|l!![ FILMSKI DOKUMENTI O MINULI VOJNI ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene krm Ta koncert so priredili v okviru plenuma Zveze likovnih umetnikov uporabne umetnosti Jugoslavije preteklo nedeljo, a je popolnoma zasedena dvorana pričala o odmevu, ki ga je našla prireditev tudi med domačini. Imel sem priliko prepričati se o naporih in uspehih dela glasbenih delavcev, ki so posebno v zadnjem času razgibali glasbeno življenje svojega mesta. Torej se Slovenj Gradec ne razvija zgolj kot nov likovni center, temveč skladno raste kot kulturno središče. Glasbenim delavcem se je posrečilo združiti presenetljivo veliko število ljudi, ki se kakorkoli radi ukvarjajo z glasbo in jih združiti ti ansamblih, katerih namen je kvalitetna rast pri izbiri programa in izvedbi skladb. Podobne koncertne prireditve so seveda velika spodbuda. in vzgled pri vzgoji lastnih glasbenih moči. Spored koncerta je vseboval dela, pri katerih je bila vloga violinista popolnoma v ospredju. Velika skladnost in medsebojno sporazumevanje v vodenju glasbenega stavka sta prišla do veljave predvsem v sonati za violino in klavir op. 30, št. 2 Luduviga van Beethov- vega in hkrati sočnega violinskega zvoka uspel povezati vse variacije v enotno obliko. Drugi del njunega programa je izbiral med popularnimi virtuoznimi skladbami violinske literature. Tu je Igor na. Ze v prvi točki (Vitalli: Ozim našel pravo mero v kon-Ciacconn) je Igor Ozim z vse- certantni bravuroznosti, ki je mi odlikami svojega nevsilji- poleg nekako poljudnih melodičnih lepot pač najvažnejša odlika in tudi največja privlačnost Čajkovskega Melanholične serenade, P. Sarassate-ja Romanze Andaluze in N. Paganinijevih Capriccia št. 9 in Fantazije na C struni. Na tem večeru sta doživeli prvo izvedbo Tuvo mood songs P. Merkuja, skladbi, ki se opirata na tematiko ameriških črnskih duhovnih pesmi. Publika je z zanimanjem in priznanjem sledila izvajanju skladb. Lahko upamo, da se bo po nekajletni tradiciji razvila v pravo kritično, z izvajalcem tesno sodelujočo koncertno poslušalstvo. P. K. Glasbeni večer v Sloveni Gradcu KONCERT IGORJA OZIMA IN MARJANA LIPOVŠKA Violinist Igor Ozim ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kriti T E I T - (I Bralci športne rubrike odgovarjajo na vprašanje: Vse o športu v Delavski enotnosti llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllliilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1 »Športna rubrika v .delavski enotnosti se je uvelja-I vila, pa vendar bi jo morali Se bolj približati prepro-| stemu Človeku, njegovim potrebam, njegovim željam .. TO SO MISLI mnogih naših bralcev, ki so nam i TE DNI, KO SLAVIMO 20-LETNICO OBSTOJA NAŠEGA GLASILA, g POVEDALI O ŠPORTNI STRANI VSE, KAR JIM JE VŠEČ IN KAR g 1 JIM NI VSEC. g CE POVEMO, DA SE JE ŠPORTNA STRAN V NAŠEM ČASOPISU | I PORODILA KOMAJ PRED NEKAJ LETI, POTEM NE BO TAKO | | TEŽKO RAZUMLJIVO, DA SMO BILI NA MOC VESELI VSAKE | 1 DOBRE MISLI, VSAKEGA NASVETA IN SEVEDA TUDI KRITIKE. | | PRI NADALJNJEM DELU BOMO SKUŠALI V NAJVECJI MOŽNI | g MERI UPOŠTEVATI VSE DOBRE NASVETE, SAJ JE NASA EDI- | | NA ŽELJA, DA BI ŠPORTNA RUBRIKA V DELAVSKI ENOTNOSTI SE | | BOLJ PRODRLA MED NJENE NAROČNIKE TER DA BI V DANIH | I POGOJIH KAR NAJBOLJ IZPOLNILA SVOJE POSLANSTVO. SEDAJ PA PREPUŠČAMO BESEDO NAŠIM BRALCEM. POLEG 1 | ZE ZNANEGA VPRAŠANJA: VSE O ŠPORTU V DE, SMO VSAKEMU | g POSEBEJ ZASTAVILI SE DRUGO VPRAŠANJE, KI PA NI PRAV | | NIC POVEZANO S PREJŠNJIM .,, | il!l!!ll!lllll!l!lllllllllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllilllllllllllllHlllllllllllillllllllHIIIIIIIII!llllll!llll!llll!lllll!llll!ll!l!l!!IU!!!!!!ll!l!l!l!!llliillii STANE GLAS: Osvetljevati moramo vse probleme naše telesne kulture il Telesna vzgoja, šport r l in oddih na prepihu Menim, da je bila vaša športna rubrika doslej pozitivna. Morali pa bi jo še bolj približati željam in potrebam koristnikov »Delavske enotnosti«. Moja misel je, da bi se v tej rubriki v največji možni meri zrcalilo stvarno življenje z vsemi težavami in uspehi, s katerimi se srečujemo vsak dan. To pa zahteva koncept, ki bi obravnaval sliko telesne kulture — v kateri naj bi bila zapopadena aktualna vprašanja od aktivnega oddiha pa tja do temeljne telesne vzgoje in tekmovalnega športa — s kar najširšega zornega kota. Vse pa bi moralo sloneti na temeljih znanstvenih izsledkov v telesni kulturi. Probleme bi morali reševati skupno z vsemi odgovarjajoči in merodajnimi forumi, kajti pravočasno odkrita in javna beseda često mnogo zaleže. Časopis, ki nosi naslov, glasilo sindikatov Slovenije, bi moral posegati tudi v probleme naših športnih klubov. V javnosti namreč čestokrat propagiramo in se zavzemamo za najprimernejšo obliko dejavnosti v telesni kulturi, ki mora služiti zdravju, razvedrilu, večji delov- JOZE JURAC: ni storilnosti, v praksi pa vidimo, da pogosto dosegajo naši športniki vrhunske rezultate prav na račun zdravja, izostankov od dela in podobno. Nujno bo treba načeti tudi vprašanje delavskih športnih iger, ki še vedno predstavljajo le občasno ter kratkotrajno tribuno športne aktivnosti v delovnih kolektivih. To pa seveda ni v skladu z našimi težnjami. Drugo vprašanje: Povejte, prosim, našim bralcem, kaj je prvenstvena naloga vaše Stalne konference za oddih In rekreacijo pri sindikatih in kako ste zadovoljni z rezultati svojega dela? Naša najpomembnejša naloga je, da z miselno preobrazbo dosežemo čim večje uspehe pri vključevanju širokega kroga mladijie In odraslih v zdrav način življenja, ter spodbudimo gospodarske in druge družbene samoupravne organizacije, da skladno z razvojem naše dežele posvetijo večjo skrb oblikovanju našega človeka. Stalna konferenca ugotavlja, da je v naši praksi še vedno premalo razumevanja za športno rekreacijo. Preko odborov za oddih in rekreacijo bomo morali poskrbeti, da v komunah in kolektivih hitreje utrdimo pot športnemu razvedrilu. Potrebno bi bilo, da bi vsi okrajni in občinski sindikalni sveti. čimprej formirali odbore za oddih in rekreacijo, ki naj bi vzpostavili najtesnejše stike za reševanje tovrstnih problemov z organizacijami na terenu, kot so počitniške zveze, planinska društva, turistične organizacije, zveze za telesno kulturo, Svobode in podobno. Več pozornosti nezaposlenim Vaša športna rubrika je sicer mlada, vendar lahko rečem, da se je že lepo uveljavila. Menim pa, da če že mi vsi več ali manj praviltio pojmujemo pojem športne rekreacije, je naša aktivnost še vedno omejena le na manjši del ljudi, to je v najboljšem primeru samo na zaposlene. Na vso stvar namreč gledam kot član samouprave socialnega zavarovanja. Več kot polovica zavarovancev je nezaposlenih. To so predvsem otroci in matere, ki jim po mojem mišljenju še vedno posvečamo premalo skrbi. Ne smete me napačno razumeti, kajti ničesar ne podcenjujem, niti delo Partizana niti dela drugih drugih te-lesnovzgojnih organizacij ali delavskih športnih iger. Toda v to aktivnost je vključen le manjši del ljudi, velika večina pa jih je prepuščenih sama sebi. Mi pa dobro vemo, da je naša naloga, zagotoviti zdravstvene življenjske pogoje vsem, v prvi vrsti pa mladini. Tudi starejši ljudje se ne vedo kam dati in pogosto na nezdrav način preživljajo svoj prosti čas. Cesto namreč ne vedo, kaj krepi telo in duha, in po drugi strani, kaj vodi do bolniške postelje. Torej, moje mišljenje je, da tudi vi ne bi smeli pozabljati, da je poleg zaposlenih ljudi še več nezaposlenih in da je naš razvoj, naša bodočnost odvisna od nas vseh. Ce ste do danes pisali o problemih in o delu že aktivnih športnikov, skušajte sedaj pomagati še onim, ki še niso vključeni v nikakršno aktiv- nost. Vem, da je to težka naloga, ki se je do danes pravzaprav še ni sistematično lotil niti en časopis, vendar enkrat moramo pričeti Pišite o sprehodih, izletih, kopanju, morda o tem, kako lepo je v gozdu, če iščeš gobe ali nabiraš borovnice! Navdušujte mladino in odrasle za razvedrilo, ki dejansko ne zahteva nikakršnih izdatkov in koristi človeku morda še bolj. kot pa nekateri dragi športi, ki so veliki večini nedostopni. Mislim, da s takim delom rezultati ne bodo izostali, oziroma, da boste imeli v svojih prizadevanjih več uspeha in da bo na ta način poslanstvo vaše športne rubrike dobro opravljeno. Drugo vprašanje: Kaj menite, zakaj se v delovnih kolektivih tako branijo človeka, ki naj bi skrbel za zdravo razvedrilo, oziroma se sploh ne zavedajo, da ga potrebujejo? Organi samoupravljanja se pač preprosto še niso dokopali do prepričanja, da je v skladu s celotnim našim gospodarskim razvojem potrebno tudi na tem področju nekaj" vendarle ukreniti. Ce bi se delavski sveti zavedali, koliko bi pomenil za podjetje dober športni referent ter da bi lahko s svojim delom mnogo pripomogel k večji delovni storilnosti, boljšemu razpoloženju nameščencev, zmanjšanju števila nesreč in tako naprej, potem bi imeli danes v Sloveniji že vsi večji delovni kolektivi svoje športne referente. / SLAVKO TIRAN: Še bolj prisluhniti željam... Vaša športna stran mi je vča-sih všeč, vča-§|lp'' "'S sih pa tudi ne. §§|p>' II Všeč mi je ta- pnega. pa me v primeru, ko je preveč problemska, za branje pretežka. Po mojem mišljenju niko-li ne bi smeli natrpati šport-ne strani z izključno problemskim gradivom, kajti, čeprav pomeni danes šport že vsakdanjo potrebo, je njegova bistvena funkcija kljub vsemu še vedno razvedrilo. Tega se dobro zavedamo tudi pri nas na Radiu. Ce ob nedeljah popoldne ne bi v svoje športne oddaje vključevali tudi nogometnih dogodkov, potem bi večina poslušalcev aparat zaprla, oziroma poiskala kako drugo postajo. Le poglejte, ljubljanski kioski prodajo več srbskega »Športa« kot pa »Poleta«. To- rej, če hočemo mi ustreči poslušalcem in vi svojim bralcem, potem ne smemo izgubiti posluha za najpreprostejše želje ljudi. Pri nas uporabljamo to taktiko, da v športnih oddajah vpletamo med zanimivosti tudi probleme, vendar si skušamo prizadevati, da so ti kratko obdelani in nevsiljivi. Na ta način nekako prisilimo ljudi, da slišijo tudi to, kar je pogosto zanje nezanimivo. Vi ste glasilo sindikatov in zato se vaše poslanstvo seveda razlikuje od našega. Sodim pa, da moramp vsi skupaj le prisluhniti željam večine, in da na vse to ne smemo pozabljati, ko sestavljamo svoj koncept. No, in če vemo, da je nogomet naša najpopularnejša športna panoga ter za njo morda šah, balinanje, streljanje itd., potem bi bilo nedvomno pametno, da bi sem in tja tudi vi vključili v svojo športno rubriko nekaj podobnega, ne da bi s tem trpela vaša problemska usmerjenost. Prepričan sem, da s tem ne bo padla kvaliteta vaše športne rubrike, temveč da bi si samo pridobili več bralcev, kar pa si prav gotovo nedvomno želite. JAKOB KVAS: Drugo vprašanje: Precej že pO^ mo in še več govorimo o tako i***J novani športni rekreaciji, ki naj “ postala naša vsakdanja navad* Ustanovljenih je bilo že več org*' ' nov, ki bi morali skrbeti za premi** na tem, tako pomembnem telesn«* kulturnem področju. Vsa prizadev** nja pa se pogosto pričnejo in konc*' jo ob formiranju komisije, in teiO® primerni so potem tudi rezultat' Kdo je po Vašem mnenju v prvi **' sti odgovoren za reševanje tega J*®' rečega vprašanja? Tudi sam sem mnenja, da o tel* vprašanju preveč govorimo in pišem0" premalo pa storimo. Po mojem mišlj*' nju bi se morala tega vprašanja v pU" vrsti lotiti Zveza za telesno kultu*6 Slovenije, kajti če šteje v njeno kor*' petenco le skrb za tekmovalni šport, n* pa tudi skrb za široko telesno kultu*6 ljudstva, potem ne bi smela nositi im** na Zveza za telesno kulturo, saj telesc* kulture naroda ne sodimo po rezultati*' temveč po tem, kako ljudje preživljaj* svoj prosti čas in česa se pri tem lab*6 poslužujejo. J Odpirajte polemiko, bodite širši! blemski 'usmer-jerjosti^ pridru- ^ sam urednik vaše športne Wgm rubrike, bi njen 1WWBb koncept razširil. Saj je prav, da daje ru- briki težtno industrijska športna rekreacija. Vendar, če pomislimo, da pomeni rekreacija le vejo naše telesne kulture, na kateri so plodovi za sedaj še silno redki, potem si ne bi smeli prizadevati pisati le o tem, ko pa je tudi toliko drugih problemov, ki po svoji težini in pomembnosti prav nič ne zaostajajo za problemi športne aktivnosti v delovnih kolektivih. Menim, da premalo nastopate v vlogi vzgojitelja, saj je v bistvu Delavska enotnost namenjena srži delovnih ljudi. Toliko nepravilnosti, toliko grobih izpadov in nerazumljivih stvari se vsak dan dogaja v našem športu, da ne moremo in ne smemo kar tako preko njih. Cesto vidimo ha televiziji pretepanje, ki ga nekateri imenujejo boks oziroma »plemenito veščino«. Odprimo vendar enkrat polemiko o tem in se vprašajmo, kam to vodi? Verjetno vi menite, da to ni vaša naloga, temveč naloga dnevnega čas6' pisja. Morda, toda verjemite mi, č* bomo zvračali naloge drug na druge#*1 ne bomo nikoli ničesar dosegli. Druga moja misel je, da bi pi**® več o dosežkih vrhunskega šport* Povsod, v kapitalizmu in komunizmui ** prizadevajo, da bi dosegli na področj* tekmovalnega športa čim več. Pa ** samo to, da bi dobro plačevali šport* trenerje. Povsod ustanavljajo znanstven ne zavode, na katerih delajo in se tr*‘ dijo vrste najboljših zdravnikov, fizti£ logov, psihologov, sociologov in dru#>* znanstvenikov, da bi dvignili uspe*” da bi izboljšali rezultate. Veste, Jf navdušuje množice, to vleče mladino >6 je po mojem vse prej, kot pa vred*6 zapostavljanja. Zakaj imamo ob nedeljah na no#6' metnih igriščih po pet tisoč ljudi tj* več? Prisluhnimo ljudem, skušajmo j*1 razumeti! , In še tretja misel. Spremljajte del* Zveze za telesno kulturo Slovenije, P1' šite o njenih sklepih, in predvsem tem, kako jih izpolnjuje! Drugo vprašanje: Kako ocen j*' jete delavske športne igre v današ*5 fazi razvoja? Stvar je preživela. Vsaj v oblici kakršno poznamo danes. Ko sem P** šestnajstimi leti organiziral prve i#\j železarjev na Jesenicah, je bil stad^ poln. Tekmovalcev in gledalcev. In nes? Ste bili na športnih igrah kov), narjev, ki jih je organiziral Litostrpl' Na igrišču so bili samo nastopajoči Prišli smo do določene stopnje, *■' je pred leti pomenila napredek, da*6 pa predstavlja nekakšno capljanje *» leč za razvojem... J ^Ato VIDMAR: Nimam večjih Pripomb... S konceptom vaše rubrike »Telesna vzgoja — šport — oddih« sem zadovoljen. ker menim, da je v skladu z ostalim konceptom vašega glasila in zato nimam kakih večjih pripomb. Posebno všeč so mi kratki in zbadljivi članki, ki jih objavljate'-s pod-' pisom »ŠILO«. Njihova vsebi-a se m{- zdf-vtonb aKtualnain snov za-•‘■rnivo obdelana. Predlagam, da to pTst obdržite in jo še nadalje razvijte ... ,. Dalje menim, da bi pogosteje objavil svoje že vpeljane rubrike s kli-ajem ali vprašajem in portrete naših Trtnikov. Verjetno ne bi bilo napačno, če bi klavska enotnost sprožila polemiko o obletnih vrhunskega športa v naši e Uzbeni ureditvi. Mislim, da ni vse-t .°> če kdo izostane od dela po dva, k^biesece na leto, ali ne? Še bolj Kočljive „ Subo pri delu, njegova ekonomska vo je, kdo potem krije nastalo en t "J pri delu, njegova ekonomska šte°ta celoten delovnih kolektiv, ki lo tisoč ali več delavcev! bit „ še eno misel imam. Dobro bi 'h °v ^ sem in tja objavljali drobne j‘;rylconkretne nasvete o športu v naj-kak6rn šmislu besede. Spominjam se, K° smo pred leti vsi vprek prepiso- vali recept, kako obvaruješ smučarske čevlje pred mokroto. Drugo vprašanje: Kaj sodite o delu naših telesnovzgojnih društev Partizan? ' Mislim, da pomeni favoriziranje ene same športne panoge, v tem primeru orodne telovadbe, slabo telesno vzgojo, ki človeku- malo koristi in včasih celo škoduje. STANE KRANJC: m v* w * x/ Tezisce naj se vedno ostane na osrednjih problemih Zdi se mi pohvalno, da iz vaše športne rubrike veje prizadevanje redakcije ter športnih novinarjev, da bi na neki način seznanili bral-se z vzročno povezanostjo med telesno kulturo kot pomembnim pogojem človekove psihofizične sposobnosti ter človekovo prvenstveno nalogo, to je, njegovim delom. Sicer lahko trdimo, da je na telesnokulturnem področju že mnogo napravljenega, vendar še vedno premalo. Priznati moramo, da tudi še nismo našli ustrezne oblike dela za naše razmere in da nam to še povzroča precejšnje težave. Toda, vsak uspeh je 'rezultat vsestranskega prizadevanja, zato menim, da bi morali še vnaprej posvečati osrednjim problemom največjo pozornost. Pri vas sem zasledil neki stalen kritičen odnos do pojavov v telesni kulturi in telesnovzgojnih organizacijah ter na bičanje amoralnih in nesocialističnih pojavov, ki mečejo slabo luč na naše športne razmere. To je pohvalno ter dobro pisano in menim, da bi bilo prav, če v tem smislu še nadaljujete. Tretja moja misel je, da bi v reportažnem slogu sem in tja predstavljali dobre športne klube, kot npr. AŠIC Olimpijo, osvetljevali pohvalne in tudi slabe strani ter pri vsem tem ne pozabljali na dosežke v delovnih kolektivi!), katere morate seveda nujno predstavljati javnosti. Drugo vprašanje: Nedavpo ste/na. sestanku predstavnikov Zveze za telesno kulturo Slovenije, šolskega sveta VŠTK in novinarjev razpravljali o profilu diplomanta visoke šole za telesno kulturo, ki za sedaj še ne ustreza vsem današnjim zahtevam. Ali smemo pričakovati, da bo šola v doglednem času vzajala strokovnjake, ki bodo lahko zadovoljili potrebe vseh šol, telesnovzgojnih organizacij in delovnih kolektivov? Uprava šole in Svet šole sta že pristopila k reševanju tega perečega vprašanja. Trdno pa sem prepričan, da mi sami ne bomo mogli rešiti tega problema na ta način, da bi lahko v največji možni meri zadovoljili vse interesente po strokovnih kadrih. K reševanju tega vprašanja bi morali pristopiti vsi, od telesnovzgojnih organizacij in delavskih športnih klubov, pa tja do šolskih svetov, kajti le v tem primeru smemo pričakovati neke pozitivne rezultate. Profil kadrov moramo izdelati na osnovi najpomembnejših činiteljev. Upoštevati moramo realno dane ekonomske in ostale možnosti družbe in čim objektivneje pristopiti k izvrševanju potrebnih analiz, ki nam bodo pokazale dejanske potrebe po strokovnjakih za posamezna področja. Danes le šole nastavljajo visoko izobražene ljudi, v bodoče pa jih bodo, kot kaže razvoj, tudi društva in delovni kolektivi. JOŽE STURM: Tekmovalni šport — uspešen pobudnik Menim, da je . v osnovi 'orientacija uredništva povsem pravilna. Strinjam se, da se izogibate. vestem ter naštevanju športnih rezultatov, kajti to je stvar dnevnega časopisja. Menim pa, da proces osveščanja ne bi smel iti le preko načelnih člankov, temveč da bi se bilo koristno večkrat posluževati še drugih metod, ki pa jih vi, kot imam občutek, malce nodceniuiete. Sem in tja ne bi bilo napačno objaviti kak prispevek s področja tekmovalnega športa, saj le-ta še vedno pomeni enega izmed glavnih in najboljših pobudnikov telesne kulture. Vem, da je vaša glavna skrb rekreacija in da pomenijo športni rezultati in tekmovanja eno, navajanje na zdrav oddih pa drugo. Toda, kot sem dejal, je prav tekmovalni šport odličen propagator in njegovo občasno in seveda privlačno osvetljevanje dobra metoda za navajanje na najrazličnejše športne aktivnosti. Tudi občasnega objavljanja poljudnoznanstvenih člankov s tega področja ne bi smeli zanemariti. Poglejte, standard ljudstva raste in že danes lahko trdimo, da vedno več ljudi išče najrazličnejše načine, kako bi izrabili svoje proste urice in dneve. Z višjim standardom bo prostega časa vedno več in s tem bo tudi vprašanje njegove izrabe vedno bolj pereče, če ne bomo že mladino pravočasno poučili, kako in kaj. Mislim, da bi bili kratki, nevsiljivi in prepričljivi članki o človekovem zdravju, higieni, prehrani, gibanju in tako naprej, res zelo koristni in tudi brani. Veste, zdravje je struna, na katero ljudje dobro slišijo, in tega ne smemo pozabiti. Drugo vprašanje: Časopisi so objavili vest, da bo prihodnje študijsko leto VŠTK že delala v povsem novih pogojih na Kodeljevem. Z bistveno spremenjenimi pogoji pričakujemo, da bodo tudi sadovi šole občutno boljši. Ali so ti naši upi upravičeni? Možnosti za vselitev na Kodeljevo za prihodnjo jesen so realne. Upravi šole in Svetu je uspelo zainteresirati Zvezo za telesno kulturo Slovenije in komisijo pri Izvršnem svetu Slovenije, tako da danes ne moremo več govoriti o pomanjkanju razumevanja za dograditev šole. Osnovni problem sredstev bo, kot smo vsi trdno prepričani, zadovoljivo rešen. Če bo šlo vse po sreči, in upam, da bo šlo, se bomo vselili že septembra. Idealno bi bilo, če bi se lahko že v začetku meseca. Sedaj opravljajo zadnja dela na zunanji fasadi in v teku je že zasteklitev. Nedvomno bomo lahko v boljših pogojih tudi uspešneje delali. Da pa bodo rezultati našega dela res kar najboljši, bo šola morala v doglednem času dobiti tudi svoj internat, kakršnega imajo že v Beogradu in povsod po svetu. Dr. ALOJZIJ ŠEF: Začnimo pri abecedi Vaša športna rubrika ima v tem, da alo vzga-človeka ... če že vsi ljudje tako visoko izobraženi, da bi bili trdno prepričani v to, kako škodljivo je kajenje, popivanje, življenje v zaprtem prostoru, preobilna hrana, pomanjkanje gibanja, potem nam danes sploh ne bi bilo več potrebno poudarjati, kako velikega pomena je športno razvedrilo za blaginjo naroda in vsakega posameznika. Ljudje tega danes pač še ne vedo, oziroma niso prepričani v to. Mislim, da je mnogo prijemov prav pri športu precej zgrešenih. Cesto se poslužujemo že znanstvenih teorij in dosežkov ter jih serviramo bralcem, pri tem pa pozabljamo na abecedo telesne vzgoje: higieno, utrjevanje, borbo proti ploskim nogam, kako okrepimo hrbtne mišice, preprečujemo napake v hrbtenici in podobno. No in tu bi morali pričeti. Prav je, da si prizadevamo omogočiti slehernemu človeku možnost za aktiven oddih, toda pri tem ga moramo tudi poučiti, čemu vse to, da ne bo mislil, da ga silimo v nekaj, kar bo vplivalo le na večjo delovno storilnost in s tem višjo produktivnost. Ne mislim sicer, da bi morali pisati samo o tem, kar sem tu omenil. Prepričan pa sem, da bi morali obravnavati tudi ta najpreprostejša vsakdanja Vprašanja in da bi na ta način dejansko v dokajšnji meri pomagali vsem naročnikom Delavske enotnosti. Drugo vprašanje: Kaj sodite o delu slovenskih športnih novinarjev nasploh? Nič posebno dobrega. Zaman bi človek brskal po naših časopisih za kakšnimi res dobrimi športnimi komentarji ali zvrstjo, ki zahteva več truda in znanja, kot pa pisanje vesti in rezultatov. ||j • LESCE: Rekordna proizvodnja v »Verigi« Ko so pred nedavnim v Verigi Lesce razpravljali v rezultatih poslovanja v letošnjem oktobru, so ugotovili, da je bila proizvodnja nad vse zadovoljiva, lahko bi rekli, celo rekordna. Še zlasti pa je bila izredno visoka realizacija, oziroma prodaja, čeprav je bilo zaposlenih kakih 30 ljudi manj kot v prejšnjih letih. Prodali so namreč 60 ton svojih izdelkov več, kot so jih v tem mesecu izdelali, in s tem precej znižali zaloge izdelkov. Zdaj imajo manj zalog, kot je bilo povprečje lanskega leta. V prvem polletju letošnjega leta je proizvodnja v Verigi zaradi pomanjkanja naročil precej šepala, v drugem polletju pa je vsak mesec boljša. Ker je naročil dovolj, pričakujejo v novembru nadaljnji dvig proizvodnje. Edina ovira je sedaj pomanjkanje surovin, predvsem valjane in vlečene žice, ki jo dobavljata železarna Jesenice in Zenica. Ti dve podjetji pa sta se v zadnjem času močno usmerili v izvoz in ne moreta zadostiti potrebam domače predelovalne industrije, v katero sadi tudi Veriga. Resno se je treba vprašati, ali je bolj koristno in gospodar-nostno, če izvažamo surovine, torej žico, in pri tem pustimo domačo industrijo, ki te surovine predeluje, brez dela, ali pa, če izvažamo končne izdelke domače industrije. Pomanjkanje žice že sedaj ovira proizvodnjo ne samo v Verigi, pač pa tudi v drugih podjetjih te stroke, in če se ne bodo razmere hitro popravile, lahko pride do večje gospodarske škode. Čemu bi iz- • KAMNIK: Še naprej pozornost izvozu Na dnevnem redu zadnje seje zbora proizvajalcev občine Kamnik je bila razprava o izpolnjevanju družbenega plana v dosedanjih treh četrtinah letošnjega' leta. Kljub temu, da je bilo ugotovljeno v omenjenem obdobju sorazmerno ugodno izpolnjevanje gospodarskih nalog v občini, je bil vendar zbor proizvajalcev mnenja, da bodo morali zlasti kolektivi v zadnjih treh mesecih napeti vse sile, za izpolnitev nalog družbenega plana komune. Ta predvideva letos za 14,7 odstotka višji družbeni bruto proizvod kot lani. V devetih mesecih je bil ldtni plan družbenega bruto proizvoda v občini dosežen s 70,1 odstotka, kar je za 16,8 odstotka več kot v istem obdobju lani. Vnovčena realizacija v industriji je v primerjavi z lanskim obdobjem letos manjša in znaša le 95,8 odstotka lanske vsote. Sorazmerno močan porast pa je bil zabeležen v gradbeništvu, kjer je vnovčena realizacija za 20 odstotkov večja kot lani, v prometu za 22 odstotkov, v trgovini za 16 odstotkov, v kmetijstvu za 14,5 odstotka itd. Podatki o zaposlenosti kažejo, da se je letos zaposlovanje v kamniški občini ustalilo, saj je število zaposlenih celo nekaj odstotkov pod lanskim. Naloge na področju izvoza sta v preteklih devetih mesecih najbolje izpolnila kolektiva »Stola« in Tovarne usnja. Zelo naglo pa se tema kolektivoma približuje kolektiv »Svilanita«, čeprav je začel izvažati šele v drugem polletju. Zbor proizvajalcev je menil, da nekatere težave v kolektivih — izvoznikih ne bi smele vplivati na to, da samoupravni organi ne bi posvečali vse pozornosti iskanju proizvodnih rezerv in odpravljanju subjektivnih slabosti. važali po vsaki ceni, če bomo morda imeli pri tem več škode kot pa koristi. Zaradi tega bi bilo nujno, da odgovorni organi skupaj z zainteresiranimi podjetji predelovalne industrije in železarn čimprej razpravljajo o tem vprašanju in ga zadovoljivo rešijo. N. B. • NOVO MESTO: Prva avtomatska telefonska centrala na Dolenjskem Preteklo soboto so v Novem mestu izročili namenu novo avtomatsko telefonsko centralo — plod prizadevanja podjetja PTT, občinskih ljudskih odborov in okrajnega ljudskega odbora. Nova telefonska centrala, prva od petih, ki jih bode zgradili v novomeškem okraju do 1. 1963, bo precej izboljšala PTT službo, ki je doslej zaostajala za gospodarskim razvojem. Odkar je bila zgrajena avtomobilska cesta, sta gospodarstvo in turizem na Dolenjskem močno napredovala. Nagel razvoj pa je naletel na PTT službo z zastarelo opremo, ki kljub prizadevanjem ni mogla storiti tega, kar od nje pričakujemo. Odgovorni činitelji v vseh komunah so spoznali, da bo treba temu problemu posvetiti večjo pozornost. Zato ni bilo težav pri uveljavljanju načrtov za mehanizacijo PTT službe v prihodnjih letih. Prvi rezultat skupnih prizadevanj je nova avtomatska telefonska centrala v Novem mestu, ki bo v znatni meri pospešila razvoj PTT službe v okraju. Zlasti pa bo modernizacija te službe očitna tedaj, ko bodo začele delovati centrale še v Krškem, Brežicah, Sevnici in Metliki. Delovni kolektiv podjetja PTT v Novem mestu je tako v zadnjih dveh letih slavil že drugi pomemben delovni uspeh. Pred dobrim letom dni smo dobili novo poštno poslopje, pred kratkim pa, v prostorih nove pošte, še telefonsko centralo. Otvoritve se je udeležilo veliko novih članov ter številni gostje. S. D. Prostore celjske Mlekarne so končno dogradili. Novi obrat, ki je v sklopu kmetijskega kombinata Žalec, je začel redno obratovati. Z moderno strojno opremo pasterizirajo ter vstekleničijo dnevno do 5000 litrov mleka. Predelali pa bi ga lahko še več, in sicer do 20.000 litrov dnevno. Toda... V Mlekarni zatrjujejo, da jim kmetijski kombinat Žalec, kjer se v glavnem preskrbujejo z mlekom (85 ’/«), za sedaj še ne more nuditi v odkup večjih količin mleka za predelavo. Obenem pa trdijo, da tudi potrošnja pasteriziranega mleka v Celju baje sedaj ni večja kot ga Mlekarna predeluje. Mi- slijo, da bo potrošnja pasteriziranega mleka vsekakor porasla, takoj ko bodo prepovedali prodajo nepasteriziranega v odprtih posodah na tržnicah. • JESENICE: Razprava o predasnulfcu ustave in občinskem statutu Tudi v jeseniški občini živahno razpravljajo o predosnut-ku nove ustave. Ustavna komisija, ki so jo ustanovili pri občinskem odboru Socialistične zveze, brž ko je bil objavljen predosnutek nove ustave, je pripravila program razprav na sedežu krajevnih odborov Socialistične zveze. Številni politični delavci pa so se udeležili seminarja, ki ga je organizirala republiška ustavna komisija v Ljubljani. Krajevne in terenske organizacije razpravljajo o predosnut-ku ustave tudi na predvolilnih sestankih, na katerih člani ustavne komisije pojasnjujejo predosnutek in odgovarjajo na vprašanja. K razpravi bodo prispevali svoj delež tudi prosvetni delavci. O novi ustavi pa. bodo te dni začeli razpravljati tudi v delovnih kolektivih. ® SLOVENSKE KONJICE: Z novimi podvozi je Ljubljana dobila tudi sodobna križišča, ki združujejo lepo ■ koristnim Tudi vi lahko postanete lastnik COLIBRIJA! Novi kreditni pogoji vam odslej nudijo možnost odplačevanja posojila v štirih letih. TOMOSOV COLIBRI sl torej lahko nabavi vsak, ki ima vsaj 15.000 dinarjev mesečnih prejemkov. Vplačate samo polog v višini 10 odstotkov tovarniške cene, ki znaša brez davka za COLIBRI-12 165.000 dinarjev, In vozilo je vaše! Izkoristite tudi vi to ugodno možnost nakupa 1 Vse podrobnejše Informacije boste dobili pri TOMOSOVIH področnih zastopstvih in trgovskih zastopnikih. Pomanjkanje strokovnjakov Na občinski konferenci Zveze komunistov v Slov. Konjicah, so med drugim govorili tudi o odnosu do strokovnih kadrov v, gospodarskih organizacijah. Več diskutantov iz podjetij je trdilo, da bi za povečanje in zboljšanje proizvodnje potrebovali večje število srednjih in višjih strokovnjakov, torej tehnikov in inženirjev. Ta problem je še zlasti pereč v kovinski in lestni industriji, ki sta v gospodarstvu občine zelo pomembni. Tako ima na primer lesnoindustrijsko podjetje v Konjicah pri več sto zaposlenih le enega inženirja, dva tehnika in nekaj visokokvalificiranih delavcev. Ti dejansko vodijo in usmerjajo celotno proizvodnjo, ki je vedno bolj zahtevna. Takoj bi lahko zaposlili več tehnikov in inženirjev, toda za sedaj jih ni in bodo pač morali počakati. Seveda pa takšno čakanje negativno vpliva na proizvodnjo. Nič boljše ni s strokovnimi kadri v kovinski industriji, ki se je v preteklih letih zelo razvila. Letošnje spremembe v gospodarstvu so tudi od teh podjetij zahtevale korenit preobrat v proizvodnji. Osvojiti so morala nove proizvode, poiskati nova tržišča. Seveda pa je vse to brez strokovnih kadrov izredno težko doseči. Podobno kot v proizvodnji, primanjkuje strokovnjakov tudi drugod, kot npr. v komercialnih in drugih službah. Sicer je res, da del mladih kadrov, ki delajo na teh področjih, izredno študira, vendar to še ni vse, saj zahteva praktično delo danes mnogo več kot pred leti, ko smo večino proizvodov prodali le na domačem tržišču. Drži pa tudi, da so podjetja nekatere kadre že imela, ki pa so si kasneje zaradi različnih vzrokov, poiskali zaposlitev drugod. Med njimi so bili tudi taki, ki so jih podjetja štipendirala, pa so kljub temu po končanem šolanju odšli drugam. Temu je bilo morda krivo tudi dejstvo, da so bili ti štipendisti doma iz oddaljenih krajev, in jim po končanem šolanju ni bilo moč nuditi ustreznega stanovanja. Boljše bi bilo, če bi podjetja bolj skrbela za vzgojo ka- • ZAGORJE: Žagarski obrat na Jesenovem je izpolnil letni plan Organi samoupravljanja v Lesno industrijskem podjetju v Zagorju ob Savi so že razpravljali o predlogu plana za prihodnje leto. Sklenili so, da bodo leta 1963 dosegli 340 milijonov dinarjev realizacije, se pravi, za 24 % več, kot je bilo predvideno za letos. To povečanje pa bodo dosegli, ne da bi povečali število zaposlenih, pač pa bodo rekonstruirali polnojarmenik na žagarskem okra tu v Zagorju, ki je bil do zdaj ozko grlo v proizvodnji, saj je letos obratoval le 58 % delavnikov, ostale dni pa je stal zaradi popravil. Za prihodnje leto tudi predvidevajo povečanje izvoza rezanega lesa. Izvozili bodo približno 300 kubičnih metrov rezanega lesa, prvič pa bodo izvažali tudi bukovino. V Lesno industrijskem podjetju v Zagorju ob Savi sodijo, da bodo do konca leta dosegli predvideni plan. Ob koncu oktobra pa je letni proizvodni plan že dosegel žagarski obrat na Jesenovem. M. L. • TOVARNA POHIŠTVA KLAVZE: Polovico proizvodnje za iz voz Tovarna pohištva v Klavžah se s svojimi obrati v Kobaridu, Bovcu in Cerknem uvršča med najpomembnejša podjetja lesne industrije v goriškem okraju. S smotrno razporeditvijo proizvodnih sredstev je že dokaj razvila notranjo delitev dela. To vpliva tudi na delovno storilnost posameznikov in podjetja kot celote. Podatki za prvih devet mesecev letos kažejo na primer, da je dosegla približno lansko proizvodnjo, čeprav je bilo 7 odstotkov mapj zaposlenih. To podjetje se je edino v okraju specializiralo za proizvodnjo sodobnega , pisarniškega pohištva, ki ga zlahka proda na domačem in letos že tudi na tujem tržišču. Do lani ni nič izvažalo. Začelo pa je s pogodbenim izvozom lesenih delov za krtače: Potem so začeli izvažati tudi druge izdelke. Letos so računali, da bodo izvozili raznih izdelkov za okoli 40 milijonov dinarjev. Za tolikšen znesek pa so jih izvozili že do avgusta. Računajo, da bodo izvozili do konca leta za dva in polkrat več, kakor so prvotno predvidevali. Prvim uvoznikom njihovih izdelkov — Zapadni Nemčiji in Švici — so se priključile še ZDA, Velika Britanija in Italija. Prihodnje leto mislijo po " delavcev in uslužbencev, leto® pa jih je v rudniku povprečn zaposlenih le 1960. Do konca septembra so ** Zagorja ob Savi izvozili v tuj1' no 3287 ton premoga, v oktobr® pa še 2288 ton, tako da so leto®' njo izvozno obveznost izpolni^ Računajo, da bodo do konca 1®' ta izvozili še nekaj več kot 300 ton rjavega premoga. V zagorskem rudniku so I®" tos dosegli več pomembn1" uspehov. Tako se je v primeri3' vi z devetimi meseci lanskeg^ leta povečal do konca septeU1' bra celotni dohodek na ene£ zaposlenega za 10 %, stroški 1 za 1,7 %, čisti dohodek z 24,3 %, osebni dohodki za 15 f’ skladi kar za 337 % in rudniš^ storitev za 15,3 %, oziroma °x 1377 ton na delavnik na 15° ton. V oktobru pa je poras^ ■ povprečna rudniška storitev k® na 1,75 tone na delavnik, kar J pomemben dosežek delovne® kolektiva zagorskega premog0''' nika. (k) Razpravljali so nju svetov obračunskih enot. Sveti obračunskih enot so bili ob izvolitvi natančno poučeni o svojih pravicah in dolžnostih, vendar kljub temu niso odigrali svoje vloge. Vse premalo se zanimajo, kako se deli njihov dohodek. Nekaj časa je obstajalo celo mnenje, naj bi delili osebni dohodek vsem enako, ne glede na storilnost. Sele s prepričevanjem odgovornih ljudi, ki so dokazali, da so upravičene tiste delavke, ki imajo višjo storilnost in boljšo kvaliteto izdelave, do višjega osebnega dohodka, je bilo ovrženo to mnenje. -voč- • IMG ZAGORJE: Obsežna investicijske! dela V industriji gradbenega n?® teriala v Zagorju ob Savi so J®. tos začeli z investicijskimi de ki jih bodo nadaljevali še Py. hodnje leto. V načrtu invest cijskih del je ureditev tra° tudi o delova- športa preko vpadnika, bunk0 ja za žgano apno z mehaniza® ^ jo, mehanično nakladanje apP v vagone in rekonstrukcija 11 tranjega železniškega transP°r ta. Vsa ta dela bodo veljala z gorsko Industrijo gradbene«^ materiala več kot 93 milij°n° dinarjev. Skoraj 40 % Potr®,^ nih sredstev — 37 milijonov narjev — bo prispevalo pod j® je samo. Druga sredstva Pa dobilo kot posojilo iz okraju0® investicijskega sklada, za ka®.J že dal potrebno poroštveno javo zagorski občinski ljud® odbor. A Kava se je počasi kuhala na posebnem kamnu blizu ognja. Mačk se je zbudil, vstal, se pretegnil in odmajal k reki, kjer je zajel v dlani vodo in se umil po obrazu; potem se je obrisal, si izplahnil usta, grgral, se odhrkal, zategnil pas, se popraskal po stegnih, se počesal kar s prsti, naredil požirek iz steklenice, kolcnil in se usedel k ognju. »Mej-dun, kako dobro diši!« Kadar se moški zbude, store približno isto, in tako se je pravkar imenovani vrstni red z nebistvenimi razločki štirikrat ponovil. Kmalu nato so sedeli vsi štirje ob ognju, na vsa usta hvalili Hazla, ki je pravkar nabodel kokošje bedro. »Tako zelo mehka zverina ne bo,« je pojasnjeval. »Morali bi jo kuhati vsaj dva tedna. Kaj meniš, koliko je star, Mačk?« »Oseminštirideset jih imam,« je dejal Mačk, »pa še daleč nisem tako žilav kot tale. To ni odvisno od let.« »Kolikšno starost lahko doseže petelin?« je vprašal Eddie. »Mislim, če mu nihče ne zavije vrat, ali če ne dobi pike na jeziku.« »Kdo pa ve,« mu je odgovoril Jones. S takšnimi in podobnimi pogovori so si preganjali čas. Vrč je zakrožil in jih prijetno ogrel.' Jones je rekel: »Eddie, ne misli, da se pritožujem, nikakor ne, toda ali ne bi v prihodnje postavil tri vrče pot točilno mizo in v enega nalival samo viski, v drugega vino in v tretjega pivo?« Tej spodbudi je sledil mučen molk. »Zase moram reči,« je menil Jones, »da mi je vseeno.« Zajecljal je, da se ni hotel vmešavati in je blebetal dalje: »Prav to mi je všeč, da sem vedno presenečen. Ce piješ viski, veš natanko, kaj mu bo sledilo: ali boš tulil od obupa ali boš rogovilil, kakor boš pač razpoložen; pri tej kapljici pa nikoli ne moreš vedeti: mogoče boš splezal na hojo ali pa boš skočil v vodo »Eh kaj, sranje!« je rekel Hazel. »Doc ne mara takšnih oslarij!« Znočilo se je že in zvezde so se svetlikale na nebu. Hazel je nalagal na ogenj, ki je revno razsvetljeval obrežje. Na griču je rezko zalajala lisica. Večerni vetrc je prinašal z gričevja duh po kadulji. Na robeh globokega tolmuna je tiho pomr-mravala voda. Mačk je pravkar premišljeval zadnje besede, ko so se vsi obrnili, ker so zaslišali za sabo korake. Čokat moški je stopil iz teme. Na rami je imel puško in °b njem je plaho stopicala psica. »Kaj za vraga počnete tu?« je vprašal. »Nič!« je odgovoril Mačk. »Ta kraj je zaščiten. Prepovedano je loviti divjad, ribariti, kuriti in taboriti. Pospravite, pogasite ogenj in izginite od tod!« Mačk je pohlevno vstal. »Nisem vedel, gospod stotnik,« je rekel, »odkrito vam povem, da nismo opazili nobenega znamenja, stotnik.« »Znamenja so povsod in niste jih mogli zgrešiti.« »Vidite, gospod stotnik, zagrešili smo Oapako in jo obžalujemo,« je rekel Mačk. Umolknil je in si od blizu ogledal neotesanca. »Vi ste star vojak, kajne sir? To hi težko uganiti. Vojaki imajo popolnoma drugačno držo kot navadni ljudje. Tako dolgo sem bil vojak, da lahko vedno hganem.« Neznanec se je neopazno zravnal. »Ne dovolim, da bi kurili na mojem območ-lu,« je rekel. »Torej,« je rekel Mačk, »žal nam je. ■Takoj se bomo spravili od tod, gospod stotnik. Veste, za neke znanstvenike de-|amo. Priskrbeli jim bomo nekaj žab. Raka preiskujejo in mi jim bomo pomagali.« Ulica ribjih konserv 35 Zato se je Eddie potolažen ulegel k svojim sotrpinom in takoj tudi zaspal. Razgled odondod čez pokrajino je bil čudovit: blaga obalna krivina, na obalnem pesku pene morskih valov, okoli in okoli sipina in ob vznožju gore prisrčno mestece. Bilo je še mračno, ko je Mačk vstal, in vtem, ko si je oblačil hlače, je užival razgled. Videl je nekaj ribičev, ki so se vračali z mrežami domov, in tanker, ki je natakal pri Seasideu olje. Sonce je vzšlo in streslo hlad iz ozračja, nič drugače kot stresemo prt. Šele ko je Mačk občutil toploto prvih sončnih žarkov, se je ovedel, kako hladno je bilo pravzaprav ponoči in zmrazilo ga je. V goščavi za njegovim hrbtom so se zganili in premaknili divji zajci. Fantje so pozajtrkovali nekaj kosov kruha. Eddie je vstavil novi uplinjač, in nato se niti toliko niso potrudili, da bi zagnali motor, ampak so se preprosto spustili po bregu nizdol, premaknili prestavo, in ko se je motor vžgal, so se ritensko spet zapeljali navkreber do vrha, od koder so se spustili mimo Hattonovih polj, sivo-zelenih nasadov artičok, v Carmelsko dolino. ^ Sreča jim,je bila naklonjena. Rhode-islanski petelin, ki se je preveč oddaljil od kokošnjakov, jim je prekrižal pot. Vozaču Eddiu je uspelo, da je s hitrim, dobro namerjenim zavojem povozil nepre-vidneža. Hazel je skubil petelina kar med vožnjo in je metal perje v zrak, da je frfotalo v vesel spomin za njimi. Prijazni jutranji vetrič, ki je pihljal skozi dolino od Jamesburga sem, je raznašal rdeče perje na vse strani do morja in Lobosa. Carmel je čudovita rečica. Res ni dolga, ampak ima vse, kar potrebuje reka. Izvira v gorah in se nekaj časa peni in pada, teče čez plitvine, se razlije v jezero, se prelije preko jezu, grgra med zlizanimi skalami, leno leze pod javori, se zlije v tolmune s postrvmi, se zajeda pod obrežje, kjer žive rakci. Pozimi se spremeni v hudournik, v divjo reko in poleti bredejo po njej otroci in ribiči. Na njenih obrežjih mežikajo žabe in globoko praprotje jo obrašča. Zjutraj in zvečer se ob njej skrivnostno napaja divjačina in lisice, in sem in tja se priplazi gorski lev in hlasta njeno vodo. Kmetije v bogati dolinici napajajo z njeno vodo svoje sadovnjake in zelenjavo. Ko se zmrači pedpedikajo ob njej prepelice in divji golobi se ji gruleč približajo. Rakuni love na njenem obrežju žabe — skratka za nič ni prikrajšana. Nekaj milj po dolini navzgor se reka zaje pod visoko skalo, s katere vise divje trte in praproti. Ob vznožju skale je tolmun, zelen in globok, in na drugi strani je majhen peščen prostor, kjer je prijetno sedeti in kuhati kosilo. Mačk in fantje so srečno prispeli na ta kraj. Bil je imeniten. Če so bile kje žabe, potem so prav gotovo bile tu. To je bil prostor za počitek in lahko je osrečil človeka. Na poti sem so bili deležni marsikatere dobrote: debelega rdečega petelina, vreče korenja, ki je padla z zelenjadarje-vega avtomobila in venec čebule, ki ni padel z avta.. Mačk je imel v žepu zavojček kave. V avtu so imeli posodo za pet galon, brez zapirača. In vrč z vinom je bil skoraj do polovice poln. Takšne stvari, kot sta poper in sol, so prinesli s sabo. Mačk in fantje so bili prepričani, da je vsakdo, ki gre na pot brez soli, popra in kave prav gotovo zelo prismuknjen. Brez naporov, zmede ali napornega premišljevanja so sestavili na obrežju reke iz štirih kamnov ognjišče. Petelin, ki je prav ta dan še pel ob sončnem vzhodu, je ležal očiščen in razkosan v petgalonski Ulica ribjih konserv 36 posodi, obložen s čebulo, medtem ko je suho vrbovo vejevje prasketalo pod njim z zelo majhnim plamenom. Z zelo majhnim plamenom! Samo norci zanetijo velike ognje. Sicer ga bodo morali dolgo kuhati, ampak tudi sam je potreboval dolgo časa, da je dosegel svojo velikost in mišičavost. Ko pa je voda začela rahlo vreti, je že od vsega začetka dobro dišal. Mačk jim je živahno govoril: »Najboljši čas za žabe je noč. Zato menim, da bo najbolje, če se uležemo in počakamo noči.« Sedeli so v senci in polagoma so se drug za drugim zleknili in zaspali. Mačk je imel prav. 2abe se ne gibljejo rade podnevi. Poskrijejo se v praprot in naskrivaj kukajo iz lukenj pod kamni. Zato jih lovijo ponoči z močno lučjo. Fantje so pospali z zavestjo, da jih čaka ponoči trdo delo. Samo Hazel je bedel in pazil na ogenj pod petelinom, ki se je počasi kuhal. Skala jih je varovala sončne pripeke. Ko se je sonce prevesilo, to je bilo približno ob dveh, se je priplazila na obrežje šepetajoča senca. Javori so šelesteli v popoldanskem vetrcu. Drobne vodne kače so zdrsnile s skal in gibčno zaplavale po vodi, z vzdignjenimi glavami kot periskop preplavale tolmun in puščale za sabo tanko vodno razo. V tolmunu je poskočila velika postrv. Brenclji in komarji, ki se izogibajo sonca, so prišli iz skrivališč in brenčali nad vodo. Hrošči, ose, muhe, kačji pastirji in sršeni so se vračali v svoja gnezda. In ko se je na obrežje prikradla senca in je prva prepelica zapedpedikala, so se Mačk in fantje zbudili. Duh po dušeni perutnini jim je segel do srca. Hazel je utrgal z grma svež lovorov list in ga vrgel v posodo. Zdaj je bilo v njej tudi korenje. Ulica ribjih konserv 37 in hotel plavati do Santa Cruza. To je vendar zabavno!« »Če že govorimo o plavanju,« je Mačk diplomatsko speljal pogovor v druge vode, »ali ve kdo med vami, kje pravzaprav tiči McKinley Moran. Saj ga poznate, potapljača?« »McKinley Moran?« mu je segel v besedo Hughie. »Z njim sem večkrat posedal. Ta se je menjaje potapljal in pil. Kratek čas potapljal in dolgo popival. Navsezadnje je zapil še masko, obleko in kisikovo bombo in izginil iz Montereya; ne vem, kam. Odkar je skočil v vodo za tistim Italijanom, ki ga je potegnilo za seboj sidro Twelve Brothersa in mu je pri tem počil bobnič, se ni več upal potapljati. Ampak kifeljca je vendarle potegnil živega in zdravega iz vode.« Mačk je spet nesel vrč k ustom. »Med prohibicijo je McKinley svinjsko zaslužil. Od vlade je dobil dnevno petindvajset dolarjev, da se je potapljal in iskal v zalivu skrite sode Z alkoholom, in od Louieja je dobil za vsak sod po tri dolarje, da ga ni našel. Vendar je že tako naredil, da je vsak dan odkril in privlekel iz vode sodček; vladi se le ni hotel zameriti. S tem je soglašal tudi Louie, kajti tako ni bilo nobene nevarnosti, da bodo najeli novega potapljača. Da, da, takrat je imel denarja kot pečka!« »Ampak bil je osel,« je pojasnil Hughie, »kajti vsakokrat, kadar je imel denar, se je hotel na vrat na nos poročiti — trikrat zapovrstjo — dokler ni šel denar k hudiču. Vedno sem že naprej vedel: kadar je kupil kožuh polarne lisice, se je ženil. Bum! In tako se je tudi zgodilo.« »Ko bi le vedel, kaj je z Gayem!« je začel Eddie. Prvič po dolgem času so ga spet omenili. »Taka kot z McKinleyem,« je rekel Mačk, »ne zaupajte babjaku! Če mu gre pri stari še tako na kozlanje — nazadnje vendarle spet rine k njej. In Gay vam to spet lepo dokazuje. Stara ga spravlja v bes, ampak če je tri dni ne vidi, postane otožen, začne tuhtati in si domišljevati, da je on kriv vsega, nato se vrne le njej in se pobota.« Dolgo so jedli in z užitkom, vsakdo med njimi je nabodel kos petelina, ga odcedil in opihal, nato ugriznil v žilavo meso in ga oglodal do kosti. Nato so nabadali z ošiljenimi vrbovimi vejami korenje iz juhe in si podajali posodo iz roke v roko, da so posrkali godljo. Kot glasba se je nežno spustil nanje večer. Prepelice so se klicale k vodi, postrvi . so se metale iz vode, mušice so brenčale v grmovju; postajalo je temno in vse temneje. Zdaj je zakrožila od ust do ust posoda s kavo. Vsa petorica se je do sitega najedla, bilo jim je toplo in molčali so. ko je nenadoma vzkliknil Mačk: »Prekleta goljufija! Nič bolj ne sovražim kot laž!« »Kdo te je nalagal?« je vprašal Eddie. »Nič ne bi rekel, če se nekdo zlaže tako za zabavo. Sovražim pa ljudi, ki lažejo sami sebi.« »In koga misliš s tem?« je vnovič vprašal Eddie. »Sebe.« je odvrnil Mačk, »in morda tudi vas, fantje. Tukaj smo,« je rekel resno, »prekleta, siromašna druščina, in vtepli smo si v glavo, da bomo pripravili docu zabavo. In kdo se pri vsem zabava? Mi. In ko se bomo vrnili, bomo dobili od doca še plačilo. Pet nas je, torej bomo popili petkrat več pijače kot on. Nisem prepričan, da delamo res za doca, kaj če ne delamo zase. Ampak doc je preimeni-ten fant, da bi to zaslužil. On je najsijajnejši fant, ki sem ga kdaj koli srečal. Ne bi ga hotel izkoriščati! Nekoč sem mu natvezil velikansko laž, ker sem ga hotel Ulica ribjih konserv 38 obrati za dolar. Prekleto sem mu čvekal. In ko sem bil sredi najlepše laži, sem nenadoma spoznal, da natanko ve, da samo čvekam. Beseda se mi je zataknila v grlu in sredi besede sem mu rekel: ,Doc, vse skupaj je samo velikanska laž.‘ In segel je z roko v žep in privlekel dolar. ,Mack,' je rekel, .prepričan sem, da nekdo, ki denar tako zelo potrebuje, da si izmisli tako imenitno laž, zares potrebuje denar.* Dal mi je dolar. Naslednjega dne sem mu ga vrnil. Nisem ga zapravil. Samo čez noč sem ga obdržal in sem mu ga potem vrnil.« »Nihče ne ljubi bolj zabav kot doc,« je rekel Hazel. »Vsekakor ga moramo povabiti. Kaj pri hudiču ima vse skupaj s tem?« »Ne vem,« je dejal Mačk, »zdi se mi samo, da mu hočemo nekaj dati, kar nam bo bogato povrnil.« »Kaj pa če bi mu kaj podarili?« je svetoval Hughie. »Recimo, da mu kupimo viski in mu ga poklonimo. Naj * stori z njim, kar hoče.« »Prav si uganil,« je rekel Mačk. »Tako bomo storili. Dali mu bomo viski in jo popihali.« »In veš, kaj se bo zgodilo?« je rekel Eddie. »Henri in ostali iz Carmela bodo zaduhali viski in potem jih bo imel doc dvajset na vratu namesto nas pet. Nekoč mi je doc sam povedal, da zaduhajo od Ulice ribjih konserv do Point Sura. kadar si cvre zrezek. Kaj mu vse to pomaga?« Bolje bo odrezal, če mu bomo mi priredili zabavo.« Tedaj se je posvetilo Mačku. »Mogoče imaš prav,« je nazadnje dejal. »Lahko bi mu poleg viskija podarili še kaj, na primer, gumbe za srajco z njegovimi inicialkami.« Ulica ribjih konserv 39 Neznani mož se je za trenutek obotavljal. »Kaj delajo z žabami?« je vprašal. »No, sir, žabam vcepijo rakaste celice in potem jih opazujejo in delajo poizkuse. Premagali ga bodo samo, če bodo dobili še nekaj žab. Če nas ne marate tukaj, se bomo brž spravili od tod, stotnik. Nikoli ne bi prišli, če bi vedeli —.« Zdi se, da je Mačk šele tedaj zagledal psico. »Moj bog, kako lepa psica,« je rekel navdušeno. »Podobna je Noli, ki je lani dobila v Virginiji na pasji razstavi prvo nagrado. Saj je virginijski ptičar kajne, gospod stotnik?« Stotnik se je obotavljal in se nato zlagal. »Da,« je odrezal. »Samo hroma je. Nekje je staknil klošča, ki ga je uklal v bok!« Mačk je bil nenadoma zelo zaskrbljen. »Saj ne boste hudi, gospod, če ga bom pogledal. Pridi, punčka, pridi!« Psica je pogledala svojega gospodarja in odta-cala k Mačku. »Naloži veje, da bom videl,« je rekel Hazlu. »Tam ga ima, kjer se ne more oblizniti,« je rekel stotnik. In sklonil se je Mačku čez ramo, da bi bolje videl. Mačk je iztisnil nekaj gnoja iz grde rane na boku. »Nekoč sem imel psa, ki je imel nekaj podobnega; rana se mu je tako globoko zažrla, da je poginil. Ni dolgo, kar je imela mladiče, kajne?« »Da,« je odgovoril stotnik, »šest. Rano sem mu namazal z jodom.« »Popolnoma napačno,« ga je poučil Mačk. »Ali imate doma kaj magnezijeve soli?« »Imam — veliko steklenico je imam doma.« »Naredite topel obkladek z magnezijevo soljo in ga položite na rano. Oslabela je zaradi mladičkov. Skoda bi bilo, če bi zbolela. Tudi mladiče bi izgubili.« Psica je globoko pogledala Mačka in mu obliznila roko. »Veste, kaj bom storil, stotnik, sam bom popazil nanjo. Magnezijeva sol jo bo pozdravila. To je najbolje zanjo.« Stotnik je pobožal psico po glavi. »Veste,« je rekel, »pred mojo hišo je ribnik, v katerem je toliko žab, da ne morem spati ponoči. Kaj če bi jih tam nalovili. Ponoči regljajo. Vesel bi bil, če bi se jih znebil.« »To je presneto lepo od vas,« je rekel Mačk. »Znanost vam bo hvaležna, stavim, da bo. Rad bi psu naredil obkladek.« Obrnil se je k ostalim. »Pogasite ogenj,« je rekel. »Prepričajte se, da ne bo ostala niti iskra. In počistite naokoli. Nobenih smeti ne smete pustiti za sabo. Midva s stotnikom bova šla in poskrbela za Nolo. Pridite za nama, ko boste pospravili.« In Mačk in stotnik sta odšla. Hazel je zbrcal na ogenj pesek. »Stavim, da bi bil Mačk lahko predsednik Združenih držav, če bi samo hotel,« je rekel. »Kaj bi imel od tega, če bi bil predsednik,« je vprašal Jones. »Ne bi.bilo preveč zabavno.« XIV. Zgodaj zjutraj v Ulici ribji hkonserv — to je trenutek, ko se vse začara. Ulica brezčasna lebdi v srebrnkasti svetlobi. Nobene teme, nobene noči, nobenega sonca, nobenega dne, nobenega avtomobila, nobenega koraka, nobene cestne razsvetljave, nobenih dobičkov. Plevel se zeleno lesketa. Kot biseri se lesketajo strehe iz valovite pločevine. Tovarne ribjih konserv stoje in so podobne staremu cina-stemu posodju. Trenutek miru. Vse, kar Ulica ribjih konserv 40 je, počiva in miruje. Mačke se plazijo skozi ograje iz letev, kot sirup drse po tleh in prežijo na ribje glave. Zgodnji psi vdano tacajo sem in tja in iščejo modro, strokovnjaško ovohajoč vogale, kjer, bodo privzdignili nogo. Galebi priletijo, se spuste ramo ob rami na platinaste strehe in čakajo na odpadek dneva. Od skal pri Hopkinsovem pristanišču se razlega lajanje morskih levov; skozi hlad prodira kot pasje bevskanje. V vrtovih privzdigujejo krti svoje krtine, vlažna zemlja se pokadi, nato se splazijo na dan in naberejo cvetice, ki jih zavlečejo v svoja domovanja. Redko kdaj se prikaže človek in če se prikaže, potem postane samota še samotne jša. Neko Dorino dekle prihaja od svojega dobrotnika, ki je preimeniten ali preslaboten, da bi se lahko sam potrudil do Zastave. Njena lepotila so razmazana, njen korak je utrujen. Lee Chong postavi posodo za odpadke na pločnik. Stari Kitajec se s copotajočim podplatom vrača od obale, po ulici, čez kurjo gred in mimo Palače hotela. Tovarniški čuvaj mežika v jutranjo svetlobo in pogleda naokoli. Nočni čuvaj Restavracije pri zastavi stopi v sami srajci na balkon, se pretegne, zazeha in se popraska po trebuhu. Iz Malejevih' cevi doni podzemeljsko smrčanje podnajemnikov. Čudovita ura. Drhteča medigra med nočjo in dnevom. Čas se ustavi in se pogrezne vase. Nekega jutra ob tem času sta se vlekla vojaka z lahkosrčnr->n dekletoma po ulici. Prišli so iz La Ide . bili so zelo utrujeni in zelo srečni. Dekleti „ta bili postavni, prsati in svetlolasi; njuni .pričeski sta bili nekolikanj neurejeni in praznični oblačili iz črtastega katuna sta močno pomečkani opletali okoli njunih ženskih okroglin. {LETNICO ♦ | | I > ♦ t > ,♦ > :( 1 ♦ > t 't ♦ ;♦ i ! ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ IZVRŠNI SVET LJUDSKE SKUPŠČINE LR SLOVENIJE Zveza sindikatov Jugoslavije REPUBLIŠKI SVET ZA SLOVENIJO Sindikat rudarskih in metalurških delavcev REPUBLIŠKI ODBOR ZA SLOVENIJO Sindikat uslužbencev državnih in družbenih služb REPUBLIŠKI ODBOR ZA SLOVENIJO Sindikat kovinskih delavcev REPUBLIŠKI ODBOR ZA SLOVENIJO Sindikat delavcev prometa in zvez REPUBLIŠKI ODBOR ZA SLOVENIJO Sindikat tekstilnih in usnjarskih delavcev REPUBLIŠKI ODBOR ZA SLOVENIJO SKUPNOST PTT PODJETIJ LRS Ljubljana — Cigaletova 10 ZAVOD LR SLOVENIJE ZA TRANSFUZIJO KRVI Ljubljana — Šlajmerjeva ul. Sindikalna podružnica Zavoda za statistiko LRS Ljubljana VESNA FILM .. PODJETJE ZA PROMET S FILMI Ljubljana OBČINSKI SINDIKALNI SVET LJUBLJANA-BEŽIGRAD OBČINSKI SINDIKALNI SVET LJUBLJANA-CENTER OBČINSKI SINDIKALNI SVET LJUBLJANA-MOSTE-POLJE OBČINSKI SINDIKALNI SVET LJUBLJANA-ŠIŠKA OBČINSKI SINDIKALNI SVET LJUBLJANA-VIC-RUDNIK Sindikalna podružnica NARODNE BANKE CENTRALE ZA LRS Ljubljana — Titova 11 KOMUNALNA BANKA Ljubljana — Šubičeva 2 Sindikalna podružnica JUGOSLOVANSKE KMETIJSKE BANKE Ljubljana Univerza v Ljubljani EKONOMSKA FAKULTETA ' — Centralna ekonomska knjižnica Ljubljana MEDICINSKA FAKULTETA LJUBLJANA PROJEKTIVNI ATELJE Ljubljana — Cankarjeva 18/IV ZAVOD ZA VODNO GOSPODARSTVO Ljubljana Sindikalna podružnica PODJETJA VARNOST Ljubljana — Trdinova 8 SLOVENIJA PROJEKT Ljubljana — Cankarjeva 1 ŠOLSKI CENTER ZA BLAGOVNI PROMET Ljubljana — Poljanska 28 OLO - TAJNIŠTVO ZA NOTRANJE ZADEVE in sindikalna podružnica — Ljubljana Sindikalna podružnica Zavarovalne skupnosti Ljubljana — Miklošičeva 19 Sindikalna podružnica Antituberkulozni center Ljubljana — Masarykova 44 Sindikalna podružnica Prve osnovne šole heroja Franca Rozmana-Staneta-Ljubljana — Šentvid Sindikalna podružnica Gimnazije Šentvid — Ljubljana ENERGOINVEST — Tovarna transformatorjev Ljubljana — Črnuče INDUSTRIJSKI BIRO Ljubljana — Parmova 33 PAVLIHA — Časopisno podjetje Ljubljana — Gradišče 4/1 SATURNUS — Kovinsko predelovalna industri ja, embalaže — avtoopreme — Ljubljana Sindikalna podružnica SATURNUS - Ljubljana ELMA — Tovarna elektromateriala Črnuče Sindikalna podružnica ELMA — Črnuče Sindikalna podružnica PLETENINA — Tovarna trikotaž, perila Ljubljana — Zaloška 14 KOLINSKA — Tovarna hranil Ljubljana Sindikalna podružnica KOLINSKA - Ljubljana Sindikalna podružnica MESTNA PLINARNA V LJUBLJANI Gradbeno podjetje VEGRAD — Ljubljana Inženirski biro ELEKTROPROJEKT — Ljubljana Sindikalna podružnica TOBAČNA TOVARNA — Ljubljana Telefonske gradnje, instalacije jakega in šibkega toka, projektiranje, servis TEGRAD LJUBLJANA Veletrgovina spec. in kolon, blaga, uvoz-izvoz MERCATOR — Ljubljana, Aškerčeva 3 Grosistično trgovsko in uvozno podjetje CENTROMERKUR — Ljubljana, Trubarjeva 1 DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE Ljubljana — Mestni trg 26 MERKUR — veleželeznina Kranj POSLOVNA ENOTA LJUBLJANA — Stritarjeva 7 Trgovsko podjetje na veliko in malo SLOVENI J ASPORT — Ljubljana, Mestni trg 10 SANOLABOR — medicinski in laboratorijski instrumenti in aparati, stekla in okviri za očala Ljubljana — Cigaletova 9 ŽTP - ŽELEZNIŠKO TRANSPORTNO PODJETJE Ljubljana — Moša Pijade 39/III SILVAPRODUKT — Gozdno gospodarsko podjetje Ljubljana — Parmova 41 Industrija plutovinastih izdelkov PLUTAL Ljubljana — Celovška 32 Sindikalna podružnica PLUTAL Ljubljana COSMOS — inozemska zastopstva Ljubljana — Celovška 34 Elektrostrojno podjetje TIKI Ljubljana Trgovsko podjetje VOLNA Ljubljana — Wolfova 1 Komunalno podjetje MESTNA VRTNARIJA Ljubljana — Cesta na Rožnik 2 AURODENT — zlatarstvo, čiščenje in predelava dragih kovin, Ljubljana — Ilirska 6 KEMOFARMACIJA — podjetje za promet s farmacevtskim materialom, Ljubljana — Metelkova 7 ŠPORTOPREMA - podjetje za izdel. in popr. telovadnega in športnega orodja ter potrebščin, Vižmarje 1 Trgovsko podjetje MANUFAKTURA Ljubljana — Trubarjeva 27 MODNA HIŠA Ljubljana — Cigaletova ul. Trgovsko podjetje PETROL Ljubljana Turistično in avtobusno podjetje KOMPAS, Ljubljana — Titova 12 ŽIMNICA — obrtna delavnica, Ljubljana, Tržaška c. 48 COMMERCE — zastopstvo inozemskih tvrdk Ljubljana — Titova 3 Veleblagovnica NA-MA, Ljubljana GOSAD — proizvodno in trgovsko podjetje Ljubljana — Prečna ul. 4 KAMIN — obrtno pečarstvo Ljubljana — Ježica Sindikalna podružnica JAVNA SKLADIŠČA Ljubljana — Moste Sindikalna podružnica TRIGLAVSKE TISKARNE Ljubljana — Dalmatinova 8 Sindikalna podružnica CARINARNICA Ljubljana Društvo prosvetnih in znanstvenih delavcev OSNOVNA ŠOLA ZVONKA RUNKA Ljubljana — Šiška Sindikalna podružnica CENTRALNE LEKARNE, Ljubljana Kolektiv ZOBNE POLIKLINIKE Ljubljana — Kidričeva 1 LEKARNA MIKLOŠIČ, Ljubljana PLETILSTVO LJUBLJANA Sindikalna podružnica LEDINA — slaščičarna, Ljubljana — Gradišče 17 Sindikalna podružnica TRIBUNA Ljubljana — Karlovška 4 Sindikalna podružnica GRUDA export-import, Ljubljana — Titova 19 Gostinsko podjetje RIO, Ljubljana Sindikalna podružnica DAJ-DAM Ljubljana GRAND HOTEL UNION — Ljubljana Trgovsko podjetje DELIKATESA Ljubljana — Wolfova 8 Gostilna TAVČARJEV HRAM Ljubljana — Tavčarjeva 4 Gostinsko podjetje PRI MRAKU Ljubljana — Rimska c. 4 HOTEL TURIST, Ljubljana KOLODVORSKA RESTAVRACIJA Ljubljana Sindikalna podružnica KOLODVORSKA RESTAVRACIJA Ljubljana Sindikalna podružnica PAPIRNICE VEVČE - Vevče KOT — tovarna kovinskega okovja, Tacen 38, Ljubljana — Šentvid RAŠICA — tovarna pletenin Gameljne pri Ljubljani Sindikalna podružnica Lesne industrije »LIKO« — Borovnica Sindikalna podružnica TERMIT — kemični obrat Ihan Sindikalna podružnica GOZDNE UPRAVE Podpreska Sindikalna podružnica KAMNOLOM Vrhpeč OBČINSKI SINDIKALNI SVET CERKNICA Tovarna pohištva BREST, Cerknica Sindikalna podružnica BREST, Cerknica OBČINSKI SINDIKALNI SVET GROSUPLJE AGROSERVIS — mehanična delavnica, livarna, strojna obdelava kovin, kovaštvo — Ivančna Gorica Sindikalna podružnica TOKO — tovarna kovčkov Domžale ZDRUŽENA KEMIČNA INDUSTRIJA DOMŽALE .............: - OBČINSKI SINDIKALNI SVET KAMNIK OBČINSKI KOMITE ZKS KAMNIK Podjetje KAMNIK — v Kamniku GRADITELJ — gradbeno podjetje Kamnik Sindikalna podružnica Tovarne upognjenega pohištva STOL Kamnik Tekstilna tovarna SVILANIT Kamnik Sindikalna podružnica Trgovskega podjetja KAMNIK OBČINSKI SINDIKALNI SVET LITIJA LESNA INDUSTRIJA LITIJA Sindikalna podružnica ZDRAVSTVENI DOM - Litija OBČINSKI SINDIKALNI SVET LOGATEC OBČINSKI SINDIKALNI SVET KOČEVJE Sindikalni odbor RUDNIK RJAVEGA PREMOGA KOČEVJE OBČINSKI SINDIKALNI SVET MEDVODE TESNILKA — tovarna tesnil in plastičnih mas Medvode COLOR — tovarna barv in lakov Medvode Sindikalna podružnica COLOR, Medvode OBČINSKI SINDIKALNI SVET RIBNICA OBČINSKI SINDIKALNI SVET TRBOVLJE INDUSTRIJSKA KOVINARSKA ŠOLA Strojne tovarne Trbovlje SLAŠČIČARNA TRBOVLJE Sindikalna podružnica BOLNICE TRBOVLJE OBČINSKI SINDIKALNI SVET ZAGORJE GOSPODINJSKA SOLA ZAGORJE OB SAVI DELAVSKE iSTITAMO J Sindikalna podružnica INDUSTRIJSKO RUDARSKE SOLE Igorje ob Savi občinski sindikalni svet Hrastnik Tovarna kemičnih izdelkov Hrastnik Sindikalna podružnica STEKLARNE HRASTNIK občinski sindikalni svet Vrhnika Kovinarska in mehanična OBLAVNICA VRHNIKA Sindikalna podružnica KOMUNALNIH IN OBRTNIH OBLAVCEV - Vrhnika okrajni sindikalni svet celje občinski sindikalni svet celje občinski odbor szdl celje šolski center ** blagovni promet, Celje Narodna banka celje Sindikalna podružnica nARODNE BANKE CELJE Komunalna banka celje odbor sindikalnih podružnic cjNKARNE CELJE ŠBLEZARNA store 5tore pri Celju jSiCNA — tovarna žičnih izdelkov Oelje — Ipavčeva 20 Keramična industrija liboje Celje KLIMA — kovinsko podjetje Celje Tovarna aero celje ^ETKA — mehanična tkalnica Celje Sindikalna podružnica METKA, Celje ^EKTRO - CELJE, Celje Ofadbeno industrijsko podjetje jNGRAD - Celje ^esno podjetje LAVA, Celje Sindikalna podružnica AVTOOBNOVA Celje — Medlog VRVICA — tovarna trakov in okraskov Celje Sindikalna podružnica KAMNOLOMOV CESTNEGA PROMETA Celju, Lava 42 Jrgovsko podjetje FUŽINAR - Vitanje ^■rgovsko podjetje MODA, Celje ~~ Prešernova 7 Sindikalna podružnica c PRAVE ZA CESTE IN KANALIZACIJE Celje ^tinsko podjetje OJSTRICA Slikarstvo DOM - Celje 9TBClNSKI LJUDSKI ODBOR VENSKE KONJICE PLINSKI SINDIKALNI SVET venske konjiče |?ndikalna podružnica KLJUČAVNIČARSTVO n1; VODOINSTALATERSTVO 0venske Konjice °BClNSKI SINDIKALNI SVET LAŠKO bVjHikalna podružnica HUDNIKA RJAVEGA PREMOGA LAŠKO °BClNSKI SINDIKALNI SVET ŠENTJUR ^govsko podjetje RESEVNA, Šentjur ^ozirSKI SINDIKALN1 SVET ?|ndikalna podružnica ^ORNJESAVINJSKE KMETIJSKE ZADRUGE, Mozirje 2BCINSKI SINDIKALNI SVET ^ARje pri JELŠAH, p^Hikalna podružnica ^SLUŽBENCEV JAVNIH USTANOV marie pri Jelšah gi?Hikalna podružnica JEKLARNE BORIS KIDRIČ Saška Slatina Sindikalna podružnica ZDRAVILIŠKO GOSTINSKO PODJETJE Rogaška Slatina Sindikalna podružnica Kmetijske zadruge BOHOR, Kozje OBČINSKI ODBOR SZDL ŠOŠTANJ OBČINSKI SINDIKALNI SVET ŠOŠTANJ Sindikalna podružnica RUDNIKA LIGNITA VELENJE SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE VEGRAD VELENJE OBČINSKI SINDIKALNI SVET ŽALEC Sindikalna podružnica KZ Savinjska dolina — EE GOTOVLJE, Žalec Tekstilna tovarna PREBOLD Sindikalna podružnica AGROSERVIS Šempeter v Savinjski dolini OKRAJNI LJUDSKI ODBOR MARIBOR OKRAJNI SINDIKALNI SVET MARIBOR OBČINSKI SINDIKALNI SVET MARTBOR-CENTER OBČINSKI SINDIKALNI SVET MARIBOR-TABOR OBČINSKI SINDIKALNI SVET MARTBOR-TEZNO Sindikalna podružnica KOMUNALNE BANKE MARIBOR I METALNA — tovarna konstrukcij, strojnih naprav, poljedelskih strojev in livarna Maribor Sindikalna podružnica METALNA Maribor Sindikalni odbor TOVARNE AVTOMOBILOV IN MOTORJEV — Maribor Tovarna termoelektričnih izdelkov TOBI Bistrica — Limbuš Tovarna kovinske opreme PRIMAT Maribor ELEKTROGOSPODARSKA SOLA EGŠC MARIBOR Sindikalna podružnica OSNOVNE PTT ENOTE Maribor 1 ELEKTROKOVINA — tovarna elektrokovinskih izdelkov Maribor — Tezno Sindikalna podružnica ELEKTROKOVINA, Maribor MARLES — lesna in pohištvena industrija Maribor — Limbuš Sindikalna podružnica TOVARNE ŽELEZNIŠKIH VOZIL BORIS KIDRIČ - Maribor Sindikalna podružnica HIDROMONTAŽE, Maribor CEVOVOD — montažno podjetje Maribor — Košaki 50 Sindikalna podružnica SGP GRADNJE Maribor — Kettejeva 15 Sindikalna podružnica SGP KONSTRUKTOR. Maribor TOVARNA PLETENIN IN KONFEKCIJE, Maribor — Meljska 56 ELEKTRO - MARIBOR-MESTO, Maribor Poslovno združenje BRUS Maribor — Pupinova 2 EMBALAŽA — grafično predelovalno podjetje Maribor — Meljska 86 Sindikalna podružnica Trgovskega podjetja PREHRANA Maribor — Ul. Gorkega 34 Sindikalna podružnica ŽTP — UPRAVA Maribor Sindikalna podružnica ŽELEZNIŠKA POSTAJA, Maribor Obrtno podjetje AVTOSERVIS Maribor — Kraigherja 17 Sindikalna podružnica SLIKOPLESK Maribor OBRTNO TORBARSTVO IN SEDLARSTVO, Maribor UNIVERZAL — grosistično trgovsko podjetje, tekstil — galanterija, Maribor — Cafova 5 Sindikalna podružnica HOTELA ZAMOREC, Maribor Sindikalna podružnica ZAVODA ZA ZAPOSLOVANJE DELAVCEV, Maribor Sindikalna podružnica TOVARNE DUŠIKA RUSE GOZDNO GOSPODARSTVO, Maribor, GOZDNI OBRAT Ruše Sindikalna podružnica GOZDNEGA OBRATA Ruše KMETIJSKA ZADRUGA Ruše PINUS — tovarna kemičnih izdelkov, Rače pri Mariboru Sindikalna podružnica KMETIJSKEGA OBRATA Fala - Fala KMETIJSKA ZADRUGA Hoče OBČINSKI SINDIKALNI SVET DRAVOGRAD Sindikalna podružnica H — ELEKTRARNE Dravograd OBČINSKI SINDIKALNI SVET LENART OBČINSKI SINDIKALNI SVET ORMOŽ Sindikalna podružnica KZ KOMBINAT JERUZALEM ORMOŽ BOLNICA ZA TBC Ormož OBČINSKI SINDIKALNI SVET PTUJ KOMUNALNA BANKA Ptuj Sindikalna podružnica Okrajni zavod za socialno zavarovanje Maribor - PODRUŽNICA V PTUJU Sindikalna podružnica NARODNE BANKE Ptuj PTUJSKA TISKARNA Ptuj SPLOŠNA BOLNICA Ptuj Trgovsko podjetje MERKUR Ptuj Sindikalna podružnica GOSTINSKIH DELAVCEV Ptuj OBČINSKI SINDIKALNI SVET RADLJE Kmetijsko gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec GOZDNI OBRAT Radlje ob Dravi Sindikalna podružnica Podjetja STROJ, Radlje ob Dravi OBČINSKI SINDIKALNI SVET RAVNE Sindikalna podružnica ŽELEZARNE RAVNE RUDNIKI SVINCA IN TOPILNICA MEŽICA. Mežica OBČINSKI SINDIKALNI SVET SLOV. BISTRICA Sindikalna podružnica IMPOL Slovenska Bistrica Sindikalna podružnica STEKLARNE BORIS KIDRIČ Rogaška Slatina — OBRAT SLOVENSKA BISTRICA Sindikalna podružnica Gradbenega podjetja GRANIT Slov. Bistrica Trgovsko podjetje PLANIKA Slov. Bistrica t ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ $ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ A * ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ Sindikalna podružnica KOMUNALNEGA ZAVODA Slov. Bistrica i I ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ I !▲ I ♦ I, I I I ZA DVA J S OBLETNICO Sindikalna podružnica MIZARSTVO IN ŽAGA, Zgornja Bistrica Sindikalna podružnica MEŠANIH STROK, PARNA PEKARNA POLJČANE — KOLODVORSKA RESTAVRACIJA IN GOSTIŠČE DRAVINJA POLJČANE Obrtno mizarstvo POLSKAVA Spodnja Polskava OBČINSKI SINDIKALNI SVET SLOVENJ GRADEC LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE SLOVENJ GRADEC OBČINSKI SINDIKALNI SVET HERPELJE OBČINSKI SINDIKALNI SVET ILIRSKA BISTRICA LESONIT • — tovarna lesovinskih plošč ' Ilirska Bistrica Sindikalna podružnica TOPOL — tpvarne furnirja, Ilirska Bistrica Sindikalna podružnica trgovskih podjetij SUROVINA Ilirska Bistrica OBČINSKI SINDIKALNI SVET IZOLA Sindikalna podružnica ZDRAVSTVENI DOM IZOLA OKRAJNI SINDIKALNI SVET KOPER OBČINSKI SINDIKALNI SVET KOPER KOMUNALNA BANKA KOPER ŠOLSKI CENTER KOVINARSKE STROKE KOPER LUKA KOPER — Nabrežje Jugoslovanske mornarice 1 a Sindikalna podružnica LUKA KOPER INTEREUROPA KOPER — mednarodna špedicija in transport TOMOS — tovarna motornih vozil Koper Trgovsko podjetje ISTRA-BENZ, Koper AVTOMOTO SERVIS — obrat veletrgovskega podjetja IMEX export — import, Koper Sindikalna podružnica EMBALAŽNI SERVIS KOPER KMETIJSKA ZADRUGA LUCIJA Portorož Gostišče TAVERNA — Koper Sindikalna podružnica ORTOPEDSKE BOLNICE, Valdoltra pri Kopru OBČINSKI LJUDSKI ODBOR PIRAN OBČINSKI SINDIKALNI SVET PIRAN Sindikalna podružnica pomorščakov LRS SPLOŠNA PLOVBA - Piran Sindikalna podružnica SPLOŠNA PLOVBA - Piran LADJEDELNICA PIRAN Sindikalna podružnica LADJEDELNICE PIRAN DELIKATESA PIRAN Sindikalna podružnica JADRO — Piran RUDNIK SEČOVLJE OBČINSKI SINDIKALNI SVET POSTOJNA ZDRAVSTVENI DOM POSTOJNA LIV, KOVINSKO PODJETJE POSTOJNA NANOS — trgovsko podjetje na veliko in malo, Postojna JAVOR - LESNA INDUSTRIJA PIVKA Sindikalna podružnica JAVOR PIVKA Sindikalna podružnica KRAS — perutninarstvo, Neverke — Pivka ' OBČINSKI SINDIKALNI SVET SEŽANA Sindikalna podružnica INTEREUROPA - AVTOREMONT SEŽANA INTEREUROPA - AVTOREMONT SEŽANA ELEKTRO — SEŽANA, Sežana Sindikalna podružnica MLEKARNE Sežana Sindikalna podružnica BOLNICA ZA PLJUČNE BOLEZNI Sežana Sindikalna podružnica KRASOPREMA Dutovlje — Divača Sindikalna podružnica Mizarsko podjetje BOR, Komen OKRAJNI SINDIKALNI SVET NOVA GORICA Sindikalna podružnica OKRAJNIH USLUŽBENCEV OLO GORICA OBČINSKI SINDIKALNI SVET NOVA GORICA Sindikalna podružnica TOVARNE CEMENTA IN SALONITA1'V ANHOVO MIZARSTVO ISTOK, Miren pri Gorici TOVARNA POHIŠTVA NOVA GORICA SOČA — časopisno založniško podjetje z enotami, Nova Gorica Sindikalna podružnica TOVARNA POLJEDELSKEGA ORODJA BATUJE PRI GORICI Sindikalna podružnica ISKRA Nova Gorica CESTNO PODJETJE NOVA GORICA Sindikalna podružnica Lesne industrije PODRUŽNICA TRNOVO PRI GORICI Sindikalna podružnica GOZDNIH DELAVCEV GOZDNEGA OBRATA TRNOVO POLIGALANT, Volčja Draga Sindikalna podružnica MIZAR Volčja Draga OBČINSKI SINDIKALNI SVET AJDOVŠČINA OBČINSKI LJUDSKI ODBOR AJDOVŠČINA FRUCTAL — sadno likerski kombinat Ajdovščina Sindikalna podružnica Splošno gradbeno podjetje PRIMORJE Ajdovščina Sindikalna podružnica LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE LIPA — Ajdovščina Sindikalna podružnica TEKSTILNA TOVARNA AJDOVŠČINA OBČINSKI SINDIKALNI SVET IDRIJA RUDNIK ŽIVEGA SREBRA IDRIJA Sindikalna podružnica RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA IDRIJA Sindikalna podružnica REMONT, Idrija KMETIJSKA ZADRUGA IDRIJA LESNA INDUSTRIJA 22. JULIJ IDRIJA Gradbeno podjetje ZIDGRAD Idrija Sindikalna podružnica BOLNICE ZA DUŠEVNE BOLEZNI Idrija Sindikalna podružnica BOB IDRIJA OBČINSKI LJUDSKI ODBOR TOLMIN OBČINSKI SINDIKALNI SVET TOLMIN Sindikalna podružnica METALFEK Most na Soči Sindikalna podružnica KMETIJSKE ZADRUGE Tolmin ELEKTRO TOLMIN - Tolmin Sindikalna podružnica AVTOPREVOZ Tolmin OKRAJNI LJUDSKI ODBOR KRANJ Sindikalna podružnica OKRAJNI LJUDSKI ODBOR Kranj OKRAJNI SINDIKALNI SVET KRANJ OKRAJNI ODBOR SZDL KRANJ OBČINSKI LJUDSKI ODBOR KRANJ Sindikalna podružnica OBČINSKEGA LJUDSKEGA ODBORA Kranj OBČINSKI SINDIKALNI SVET KRANJ OKRAJNI KOMITE ZKS KRANJ OBČINSKI ODBOR SZDL KRANJ Sindikalna podružnica POLITIČNIH IN DRUŽBENIH ORGANIZACIJ Kranj Sindikalna podružnica ODDELKA ZA NOTRANJE ZADEVE Kranj OKRAJNI ZAVOD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE KRANJ Sindikalna podružnica NARODNE BANKE Kranj Sindikalna podružnica KOMUNALNE BANKE Kranj.......... Sindikalna podružnica ZAVAROVALNICA Kranj Sindikalna podružnica GOSPODARSKE ZBORNICE Kranj POKLICNA GASILSKA ČETA Kranj Sindikalna podružnica VODNA SKUPNOST GORENJSKE Kranj STANOVANJSKI SKLAD OBČINE KRANJ . TOVARNA ELEKTROMEHANICNIH IN FINOMEHANICNIH IZDELKOV ISKRA KRANJ Sindikalna podružnica TOVARNE ISKRA KRANJ Sindikalna podružnica PLANIKA Kranj Sindikalna podružnica ELEKTRO KRANJ — Kranj Sindikalna podružnica TOVARNE USNJA STANDARD Kranj KOVINSKO OBRTNO PODJETJE KROM 1 KRANJ Sindikalna podružnica KRANJSKO GRADBENO PODJETJE Kranj Sindikalna podružnica GOZDNO GOSPODARSTVO Kranj Sindikalna podružnica GRADIS Kranj CESTNO PODJETJE KRANJ GORENJSKI SEJEM KRANJ ŠPIK — tovarna perila in pletenin, Kranj Sindikalna podružnica ŠPIK Kranj Sindikalna podružnica KRANJSKE OPEKARNE Kranj KMETIJSKO GOSPODARSTVO KRANJ Sindikalna podružnica KOMUNALNI SERVIS Kranj Sindikalna podružnica ZDRAVSTVENI DOM Kranj KOMUNALNO PODJETJE VODOVOD KRANJ SAVA — tovarna gumijevih izdelkov Kranj Sindikalna podružnica SAVA Kranj Sindikalna podružnica PEKARNA Kranj Sindikalna podružnica SGP PROJEKT Kranj Sindikalna podružnica Trgovsko podjetje MERKUR Kranj Sindikalna podružnica PODJETJE ZA PTT PROMET Kranj ROLETA — MIZARSTVO KRANJ INDUSTRIJA BOMBAŽNIH IZDELKOV IBI KRANJ Sindikalna podružnica TOVARNE IBI KRANJ Sindikalna podružnica AVTOPROMET Kranj Sindikalna podružnica TISKANINA - INTEKS TEKSTIL INDUS KRANJ KLAVNICA — KRANJ Sindikalna podružnica PROJEKTIVNO PODJETJE Kranj Sindikalna podružnica PUŠK ARNA Kranj Sindikalna podružnica Trgovsko podjetje AGRARIA Kranj Sindikalna podružnica ELEKTROTEHNIČNO PODJETJE Kranj Sindikalna podružnica ELEKTRARNA SAVA Kranj Sindikalna podružnica ŽITO LJUBLJANA - SKLADIŠČE KRANJ LEKARNA KRANJ Sindikalna podružnica Trgovsko podjetje na veliko KOKRA Kranj Sindikalna podružnica Trgovsko podjetje ELITA Kranj INDUSTRIJSKE TRGOVINE KRANJ — Trgovina BOROVO Sindikalna podružnica UNIFORMA Kranj Sindikalna podružnica TrgoVsko podjetje ŽIVILA Kranj MLEKARNA KRANJ KMETIJSKA ZADRUGA CERKLJE NA GORENJSKEM OBČINSKI SINDIKALNI SVET RADOVLJICA Sindikalna podružnica KOMUNALNE BANKE Radovljica DELAVSKE ENOTNOSTI ČESTITAMO Sindikalna podružnica medzadružno lesno industrijsko podjetje JELKA Radovljica kmetijska zadruga Jelovica Radovljica Sindikalna podružnica KEMIČNE TOVARNE Podnart Sindikalna podružnica Tovarne vijakov PLAMEN Kropa TOVARNE VERIG Lesce pri Bledu Sindikalna podružnica Tovarne verig Lesce Gorenjka *- tovarna čokolade Lesce pri Bledu Trgovsko podjetje MURKA Lesce pri Bledu Elan *- tovarna športnega orodja Begunje ha Gorenjskem Sindikalna podružnica ELAN"' Begunje na Gorenjskem. Sindikalna podružnica ^ Bolnice za duševne bolezni Begunje na Gorenjskem Bolnica za duševne bolezni Begunje na Gorenjskem Tovarna Čipk in vezenin bled Sindikalna podružnica tovarne čipk in vezenin Bled gozdno gospodarstvo bled elektro radio servis bled Koloniale trgovsko podjetje Bled Sindikalna podružnica Trgovsko podjetje ŠPECERIJA Bled Lesno industrijsko podjetje bled Kmetijsko gozdarska zadruga Bled Šport hotel pokljuka SAy$3&3CIXI HlKSASf'"-F . trgovsko podjetje Bohinjska BistrlCL KOVJNOOBRT BOH. BISTRICA Sindikalna podružnica Koordinacijski odbor lio Tomaž GODEC Boh. Bistrica OBČINSKI SINDIKALNI SVET 9K0FJA LOKA , Komunalna banka škofje loka Sindikalna podružnica Zdravstvenih delavcev °kofja Loka TOVARNA LEPENKE TRŽIČ . OBČINSKI SINDIKALNI SVET JESENICE ŽELEZARNA JESENICE - JESENICE NA GORENJSKEM Sindikalna podružnica ŽELEZARNE JESENICE OKRAJNI ZAVOD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE KRANJ - PODRUŽNICA JESENICE NA GOR. SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE SAVA JESENICE Sindikalna podružnica GRADIS Jesenice Sindikalna podružnica ZDRAVSTVENIH DELAVCEV MOJSTRANA OKRAJNI LJUDSKI ODBOR NOVO MESTO OKRAJNI SINDIKALNI SVET NOVO MESTO OKRAJNI ODBOR SZDL NOVO MESTO Sindikalna podružnica OKRAJNI ZAVOD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE NOVO MESTO in podružnice VIDEM KRŠKO, BREŽICE in ČRNOMELJ OBČINSKI SINDIKALNI SVET NOVO MESTO INDUSTRIJA OBUTVE NOVO MESTO ZAVOD ZA NAPREDEK GOSTINSTVA IN GOSPODINJSTVA NOVO MESTO Sindikalna podružnica CESTNEGA PODJETJA Novo mesto Sindikalna podružnica Trgovsko podjetje ŽELEZNINA Novo mesto Sindikalna podružnica ISKRA Žužemberk Sindikalna podružnica KAMNOLOM VRHPEC Mirna peč OBČINSKI SINDIKALNI SVET BREŽICE PREVOZ — avtotransportno servisno podjetje Brežice OPEKARNA BREŽICE - BREŽICE KMETIJSKA ZADRUGA BREŽICE Sindikalna podružnica SPLOŠNE BOLNICE BREŽICE OBČINSKI SINDIKALNI SVET ČRNOMELJ 8«Di - tovarna klobukov Škofja Loka SMikalM BELT ^AVTOKOVINAR ŠKOFJA LOKA ,jelovica K lesna industrija Škofja Loka Sindikalna podružnica JELOVICA skofja Loka Gorenjska predilnica ŠKOFJA LOKA Kmetijska zadruga škofja (Sindikalna podružnica GRADIS Škofja Loka I Sindikalna podružnica i ?rgovsko podjetje ŽELEZNINA Škofja Loka k^ESARIJA ŠKOFJA LOKA Gostinsko podjetje KRONA skof ja Loka ® Sindikalna podružnica SORA Železniki Gozdarsko kmetijska zadruga ZA SELŠKO DOLINO ČEŠNJICA Sindikalna podružnica Iysdzadružno SESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE gešnjjca j GBClNSKI SINDIKALNI SVET TRŽIČ bero — tovarna obutve tržiC Sindikalna podružnica KPD Dob pri Mirni OPEKARNA PUCONCI — PREKMURJE 4 OBČINSKI SINDIKALNI SVET ’ ' "u j OBČINSKI SINDIKALNI SVET METLIKA Sindikalna podružnica TRGOVSKIH PODJETIJ ŠT. 1 METLIKA OBČINSKI LJUDSKI ODBOR SEVNICA OBČINSKI SINDIKALNI SVET SEVNICA OBČINSKI ODBOR SZDL SEVNICA JUGOTANIN SEVNICA MIZARSKA PRODUKTIVNA ZADRUGA SEVNICA Sindikalna podružnica KOPITARNA SEVNICA SPLOŠNO TRGOVSKO PODJETJE SEVNICA Sindikalna podružnica konfekcija LISCA Sevnica Sindikalna podružnica AGROSERVIS Brežice OBČINSKI SINDIKALNI SVET TREBNJE TOVARNA ŠIVALNIH STROJEV MIRNA — Mirna na Dolenjskem DANA — destilacija Mirna na Dolenjskem Sindikalna podružnica DRŽAVNIH USTANOV Dob pri Šentrupertu OBČINSKI SINDIKALNI SVET VIDEM KRŠKO Sindikalna podružnica SPLOŠNO MIZARSTVO Videm Krško Sindikalna podružnica GOSTINCEV Videm Krško RUDNIK RJAVEGA PREMOGA SENOVO Sindikalna podružnica RUDNIK RJAVEGA PREMOGA SENOVO ELEKTRARNA BRESTANICA OKRAJNI SINDIKALNI SVET MURSKA SOBOTA OKRAJNI ZAVOD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE MURSKA SOBOTA OBČINSKI SINDIKALNI SVET MURSKA SOBOTA ' OBČINSKI ODBOR SZDL MURSKA SOBOTA KOMUNALNA BANKA MURSKA SOBOTA EKONOMSKA SREDNJA ŠOLA MURSKA SOBOTA Sindikalna podružnica ZDRAVSTVENI DOM MURSKA SOBOTA Sindikalna podružnica SPLOŠNA BOLNICA Murska Sobota Sindikalna podružnica ZAVAROVALNICE Murska Sobota Splošno gradbeno podjetje POMURJE Murska Sobota POTROŠNIK — trgovsko podjetje na debelo in drobno Murska Sobota BELTINCI Sindikalna podružnica Kombinata POMURKA - obrat KMETIJSKO GOSPODARSTVO BELTINCI OBČINSKI SINDIKALNI SVET GORNJA RADGONA Sindikalna podružnica USLUŽBENCEV LM GORNJA RADGONA ELRAD — podjetje za izvrševanje elektro in radiotehničnih del GORNJA RADGONA GORNJERADGONSKO OPEKARNTŠKO PODJETJE GORNJA RADGONA Sindikalna podružnica ELEKTRO MARIBOR OKOLICA - obrat GORNJA RADGONA Sindikalna podružnica ZDRAVILIŠČE SLATINA RADENCI OBRAT PETANJCI OBČINSKI SINDIKALNI SVET LENDAVA Sindikalna podružnica TOVARNE DEŽNIKOV IN PLETENIN LENDAVA Sindikalna podružnica KMETIJSKE ZADRUGE LENDAVA OBRAT DOBROVNIK Sindikalna podružnica ZDRAVSTVENIH DELAVCEV LENDAVA OBČINSKI SINDIKALNI SVET LJUTOMER Sindikalna podružnica ZDRAVSTVENI DOM LJUTOMER OBČINSKI SINDIKALNI SVET PETROVCI ŠALOVCI NADALJNJE ČESTITKE BOMO OBJAVLJALI V »DELAVSKI ENOTNOSTI« DO KONCA LETA Megla in dež 1 iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiir iiiiiiiiiiiiiiiiiitiii il v BREZ BESED BREZ BESED BREZ BESED KRIŽANKA Vodoravno: 1. starodavni lir terarni jezik Hindustancev, 7. trganje po udih, 13. riževo žganje, 14. delavec lesne stroke, 16. obtesan hlod, 17. trud, 19. pridelek na polju, 21. veznik, 22. mesto ob Perzijskem zalivu z največjo rafinerijo nafte na svetu, 24. del vratu, 27. pripovedni pesnik, 28. sibirsko ljudstvo, 29. motorsko gorivo, 31. tropski sadež, 34. vzvišene lirske pesmi, 35. padar, ljudski zdravnik, 37. tekmec, 39. streha, 41. enakomerno ponavljanje takta, 43. čistina v gozdu, 44. afriška država, 45. mestece, v zgomjesoški dolini. Navpično: 1. del psevdonima slavne francoske pisateljice, ki si je privzela moško ime (George), 2. naplačilo, 3. nastrešje nad ognjiščem, 4. ptica roparica, 5. konec polotoka, 6. fizični delavec, 7. del čebeljega panja, 8. bebec, 9. začetnici slavnega izumitelja našega rodu, ki je živel in delal v Ameriki, 10. dežela Srednjega Vzhoda, 11. okrasje, 12. skrajna razdraženost pri malajskih narodih, 15. 1 2 3 k s 6 h 7 8 9 10 11 12 15 ■ 14 15 m 16 ’7 18 ■ 19 20 m 21 n 22 23 ffl 29 25 ■ 26 ■ 27 ffl 28 ffl ffl 29 30 ffl 31 32 ffl 33 31» m 35 36 Si 37 38 39 40 ffl M 92 s 93 S I4U i 45 l nočni počitek, 18. srednjeveško orožje, 20. najmanjši denar nekdanje avstroogrske države, 23. gorski greben na meji Dalmacije in Bosne, 25. črta, 26. znamenita libanonska drevesa, 28. diktat, 29. vrsta športa, 30. žlahtni plin, 31. del bencinskega motorja, 32. Ober, 33. prijetna svežina, 36. reka v Afriki, 38. najvišje karte, 40. osebni zaimek, 42. kemični znak za molibden. REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE Vodoravno: 1. homatija, 8. opera, 13. Liberija, 14. eremit, 15. Ob, 16. tak, 17. Lar, 19. filo, 20. Tatar, 22. junak, 24. ran, 25. Enare, 27. drama, 29. riž, 31. testi, 33. zatič, 35. Irak, 37. dol, 38. pal, 39. te, 40. javori, 42. apatičen, 45. anali, 46. skovikam. ■ Navpično: 12. atoničen, 13. loterija. DUMORE S K A MIRKO TRISLER: Knjiga naša ljubljena BREZ BESED 1 = IIIIIIIIHlilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Knjiga je pravkar imela svoj mesec in svoj sejem, kar pomeni, da se knjigi posveča posebna pozornost, ker ni omejena samo na. teden na primer otroka ali borbe za higieno, niti samo na en dan, ki ga posvečamo ženam, štednji in Združenim narodom. Po ves mesec se poleg knjigi posveča samo še prometni varnosti. Glavna odlika »Meseca knjige« je v tem, da lahko takrat kupiš knjige tudi z 90 odstotnim popustom. To, še posebno jezi ljubitelje motornih vozil, ki v mesecu prometne varnosti nikakor ne morejo kupiti »fička« s takim popuštom, ampak naletijo samo še na strožje in večje obdavčenje. Ta razlika ima globoke socio-loško-kulturne-ekonomske korenine. Tiska se pač mnogo več knjig, kot se proizvaja avtomobilov in motornih kolesi Toda ostanimo pri knjigah. Spodobi se, da rečemo nekaj svečanega v zvezi z Mesecem knjige. Na primer: »Knjiga je naš najboljši prijatelj«. Vprašanje je seveda, če je najboljši prijatelj vedno dober prijatelj. Človek je pač nagnjen k temu, da zaide v slabo družbo. Zaradi tega se že od nekdaj proda mnogo več X—100 romanov kot klasičnih poezij iz XVII stoletja. Zaradi tega ne moreš kupiti X—100 romanov s popustom v tem mesecu. Morda zaradi tega, ker ti romani ne spadajo v založniško politiko. Kaj je založniška politika? To je zelo specialna politika in zato bo potrebno verjetno nekega dne organizirati že Leto knjige. Ljubitelj knjig bo v knjigarnah, kjer prodajajo knjige pod ceno, cenejše kot so dnevni časniki in tedniki, našel med drugim znameniti klasični pastirski roman »Beatrice in Florimond«, ki ga v čast meseca knjige prodajajo po 11 dinarjev in 25 par. Knjiga je izšla 1948. leta v prevodu Rafaela Brundiča pri založbi »VAŽKNJIG« (Važna knjiga). Knjiga ima poseben čar, ki ji ga daje duh po kletni trohnobi. Na istem pultu boste našli tudi izdajo »Beatrice in Florimonda« ' iz leta 1950. Prevod Mande Mandič, založba »Najboljši prijatelj«. Cena 52 din,gr-Jev. :'v: Prevod Maksa Munjeviča, ki ga je založila »Plastika« leta 1951, se razlikuje od vseh dosedanjih prevodov po tem, ker ima naslov »Amorjeva strelica«, a v podnaslovu pa »Florimond in Beatrice«. Cena 68 dinarjev. Za ceno 102 dinarjev lahko kupite drugo izdajo »Beatrice in Florimonda« v prevodu Rafaela Brundiča, založnik je »SEME« (prej »VAŽKNJIG«). Leto izdaje 1953. »Florimond in Beatrice« iz leta 1955. (prevod Matija Gur-dan, izdaja »Kmečkega koledarja«, Bubnjevac) se še ne more prodajati po . nižjih cgnah. Knjiga se bo prodajala skupaj s koledarjem in s »Praktično kuharico«, ki jo je izdala ista založba. Istočasno lahko vidimo po vseh izložbah novo izdajo »Beatrice in Florimonda« v prevodu Franja Zveke, knjigo je založi- la »Biblioteka«. Cena 2200 dinarjev. Prevod Z. Čevljarja v založbi »Trenutek branja«, je bil napovedan že meseca maja. Knjiga ni prišla na trg, ker je založba dolžna tiskarni preveč denarja. C. Kandin ima za svoj prevod več interesentov med založniki. Z vso verjetnostjo lahko trdimo, da se bo njegov prevod pojavil na knjižnem trgu prihodnje leto in bo zelo pomembno prekosil vse letošnje cene starih izdaj »Beatrice in Florimonda« v okviru Meseca knjige. Neki mlad pisatelj je prav v mesecu knjige potožil, kako založbe tiskajo iste knjige v različnih izdajah, čeprav jih je še dovolj na trgu in da je verjetno to vzrok, da mladi pisatelji ne pridejo na vrsto. Predstavnik znane založbe mu je na to pripombo odgovoril zelo avtoritativno: — Fant moj, vsaka naša tobačna tovarna proizvaja svojo »Moravo« in svojo »Dravo«, zato se spodobi, da vsaka naša-založba tiska tudi svojo »Beatrice in Florimonda«! OBVESTILA BRALCEM KOLIKO ČLANOV SINDIKATOV JE NAROČENIH NA DELAVSKO ENOTNOST? Ob 20-Ietnici izhajanja Delavske enotnosti objavljamo pregled naših naročnikov — glede na število članov sindikatov — po naših občinah. (Pripominjamo, da v navedenem skupnem številu niso upoštevani naročniki v drugih republikah, v inozemstvu in prodaja v kolportaži.) Torej, poglejmo, koliko naročnikov Delavske enotnosti je bilo konec oktobra 1962: V občini sindikata Naročenih na DE ■»r , .. . Članov V občim sindikata Naročenih na DE Celje 23.639 1.579 Ljubljana 93.895 2.476 Slov. Konjice 5.236 319 Logatec 2.964 348 Laško 2.418 102 Medvode 1.524 316 Mozirje 2.149 75 ' Zagorje 4.157 92 Šentjur p. Celju 1.502 214 Ribnica 1.151 47 Šmarje 5.480 160 Hrastnik 5.453 156 Šoštanj 7.2S0 472 Vrhnika 3.085 114 Žalec 6.503 611 Trbovlje 6.945 262 Ajdovščina 4.725 363 Dravograd 1.586 112 Idrija 3.173 243 Lenart 1.027 22 Nova Gorica 12.490 354 Maribor 58.522 3.162 Tolmin 4.065 444 Ormož 2.095 415 Herpelje 790 17 Ptuj 11.087 876 Ilir. Bistrica 2.676 115 Radlje 4.261 344 Izola 4.179 177 Ravne 6.960 721 Piran 3.751 198 Slov. Gradec 3.356 312 Sežana 4.652 145 Slov. Bistrica 4.968 398 Koper 10.350 540 Beltinci 608 67 Postojna 4.949 401 Gor. Radgona 3.137 585 Jesenice 11.706 431 Lendava 2.964 179 Kranj 9.036 1.188 Ljutomer 2.803 534 Radovljica 7.635 705 Murska Sobota 6.588 471 Škofja Loka 6.424 337 Petrovci Šalovci 342 7 Tržič 4.471 351 Brežice 3.212 197 Cerknica 3.499 508 Črnomelj 3.052 142 Domžale 7.365 618 Metlika 1.005 23 Grosuplje 2.876 332 Novo mesto 10.105 453 Kamnik 6.094 297 Sevnica 2.7S7 159 Kočevje 5.832 262 Trebnje 1.365 19 Litija 2.647 132 Videm Krško 5.181 409 ŠE NEKAJ POROČIL O NAROČILIH V TEM TEDNU BLED — TOVARNA ČIPK IN VEZENIN. Sindikalna podružnica nam je ta teden poslala naročilnico za 120 izvodov Delavske enotnosti, se pravi za ves kolektiv. Vsak, ki redno spremlja naša obvestila v tej rubriki, je sicer opazil, da skoraj vsak teden objavljamo poročila tudi o naročilih za večje število izvodov našega lista, vendar moramo spet pripomniti, da šele potem, ko se za razširitev Delavske enotnosti resnično zavzamejo sindikalni odborniki in organi delavskega upravljanja. — tako kot tudi tokrat v blejski TOVARNI ČIPK IN VEZENIN — dobivamo takšna naročila. Prepričani smo, da bo postala Delavska enotnost nepogrešljiv prijatelj tudi vsem novim naročnikom z Bleda. PRESIKA — RUDNIK RJAVEGA PREMOGA' Sindikalna podružnica nam je sporočila, da se je število zaposlenih povečalo ter zato naroča še 5 izvodov Delavske enotnosti. Odslej bomo pošiljali vsak teden 80 izvodov našega lista v RUDNIK RJAVEGA PREMOGA PRESIKA. LJUTOMER. Pismonoša tovariš Viktor Novak je poslal naročilnico za 15 novih naročnikov Delavske enotnosti. TERMIKA montažno in industrijsko podjetje za toplotne, hladilne in akustične izolacije LJUBLJANA, POLJANSKA 77 telefon: 30-306, 30-307, 30-308 telegrami: TERMIKA Ljubljana OBRATI: obrat za proizvodnjo mineralne volne ŠKOFJA LOKA-BODOVLJE obrat specialno mizarstvo POLJANE nad Škofjo Loko Delovišča: Reka, Pula, Kraljeviča, Split, Korčula, Zagreb. Beograd, Rtanj, Kosovo itd. IZVAJA - PROIZVAJA - PROJEKTIRA Daje navodila in dobavlja material za izdelavo lahkih fasadnih sten — Specializirana dela po raznih tujih licencah Spored RTV Ljubljana za teden od 19. do 25. novembra 1962 PONEDELJEK TOREK SREDA ČETRTEK PETEK SOBOTA NEDELJA 19. novembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Emil Adamič: Tatarska suita — 8.25 Z zabavno glasbo v novi teden — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.25 Majhen radijski, portret srbskega skladatelja Rajka Maksimoviča — 9.45 Komorni zbor RTV Ljubljana poje pesmi jugoslovanskih narodov — 10.15 Prizor iz drugega dejanja Bizetove Car-men — 10.35 Naš podlistek — 10.55 Vsak dan nova popevka — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Radijska kmečka univerza — 12.15 Basist Ivan Petrov poje ruske narodne pesmi — 12.30 Pol ure pred trinajsto — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Lepe melodije — 14.05 Pet opernih vlog sopranistke Sonje Hočevar — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — J5.15 Dve burleski — 15.40 Literarni sprehod — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Obdobja slovenskega samospeva — 17.40 Po strunah in tipkah — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Dvajset minut ob glasbenem avtomatu — 18.30 Dva pianista v dveh Chopinovih skladbah — 18.45 Radijska univerza — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Koncert zbora Radiotelevizije Zagreb — 20X1— 21.00 Kulturni globus — 22.15 Naš nočni kaleidoskop. 20. novembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Tri arije iz VVetirove opere Ca-rostrelec — 8.25 Glasba ob delu — 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo — 9.25 Veliki zabavni orkestri — 9.45 Slovenske narodne ob spremljavi harmonike — 10.15 Ravel v interpretaciji Leonarda Bernsteina — 10.40 Napredujte v angleščini — 10.55 Vsak dan nova popevka — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Okrogle in vesele popevke Boruta Lesjaka — 12.30 Melodije za vas — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Med domačimi uverturami 14.05 Radijska šola za vjšjo stopnjo — 14.35 Cez zelene trate ... (Slovenske narodne) — 15.15 V tričetrtinskem taktu — 15.30 V torek na svidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 13.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Stoglavi virtuozi — 18.45 S knjižnega trga — 19.00 Obvestila r- 19.35 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Klavir in hammond orgle — 20.15 Radijska igra — 21.15 Pihalni kvintet Slavka Osterca —21.28 Iz filmov in glasbenih revij — 22.15 Za mlade plesalce — 23.05 Nočni akordi — 23,20 Glasba našega časa — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. 21. novembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Jutranji divertimento — 3.55 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.25 Orkestri in ansambli naših radijskih postaj — 10.15 Vokalni ansambli v zabavnem tonu — 10.25 Dve jugoslovanski umetnici — 10:45 Človek in zdravje — 10.55 Vsak dan nova popevka — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Poslušajmo ansambel in soliste Milana Stanteta — 12.30 Pol ure s solisti mariborske Opere — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Sejem plošč — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo — 14,35 Z lepimi melodijami — iskrene čestitke — 15.15 V zabavnem tonu —15.28 Yehudi Menuhin igra Bacha in Griega — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Mojster iz Bonna — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Popevke iz Opatije 1962 — 18.25 Z našimi domačimi pevci in ansambli — 18.45 Ljudski parlament — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20 00 Giuseppe Verdi: Simone Boc-canegra, opera v treh dejanjih s prologom — 22,15 Za vsakogar nekaj — 22.50 Literarni nokturno — 23.05 Zadnji ples pred dvanajsto — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. 22. novembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Vasilij Mirk: Morska suita — 8.05 Sedem pevcev za sedem popevk — 8.40 Nekaj klavirskih transkripcij Sergeja Rahmaninova — 8.55 Radijska šola za višjo stopnjo — 9.25 Arije iz opere Mefistofeles in La Gioconda — 10.15 Glasbena medigra — 10.20 Pet minut za novo pesmico — 10.40 Tečaj ruskega jezika — 10.55 Vsak dan nova popevka — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Pesmi iz srednje Amerike —12.30 V paviljonu zabavtie glasbe — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 V pastoralnem razpoloženju — 14.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.15 Iz Mendelssohno-vih Pesmi brez besed — 15.30 Turistična oddaja — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Glasbena križanka št. 3 — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Zabavna čajanka — 18.45 Kulturna kronika — 19.00 Obvestila — 19-05 Zvočne razglednice za praznik 29. november — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 20.45 Zabavni orkestri tega tedna — 21.00 Izročilo XX. stoletja — 21.40 Primož Ramovš: 7 skladb za godalni orkester ~ 22.15 Za ljubitelje jazza — 23.05 Z lokom po strunah — 23.20 Naši umetniki muzicirajo — 23. novembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Glasba rdeče zemlje — 8.40 Popevke za vas — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Simfonično fantazijo Vjekoslava Gržiniča v klavirski priredbi izvajata violinist Ali Dermelj in pianist Pavel Sivic — 9.38 Marko Tajčevič: Balkanski plesi — 9.50 Filip Bernard: Slovenski utrinki — 10.15 Giacomo Puccini: IV. dejanje opere Manon Lescaut — 10.35 Naš podlistek — 10.55 Vsak dan nova po- pevka — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Radijska kmečka univerza — 12.15 Poje komorni zbor iz Maribora — 12.30 Dva stavka iz Santlcve Sonate za violončelo in klavir — 12.46 Melodije, ki jih radi poslušate — 13.15 Obvestite in zabavna glasba — 13.30 Za prijetno razvedrilo — 14.05 Radijska šola za nižjo stopnjo — 14.35 Voščila za 29. november — 15.15 Znameniti operni zbori — 15.45 Jezikovni pogovori — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Sprehod po glasbeni literaturi 18. stoletja — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 V ritmu Latinske Amerike — 18.25 Sprehod po domači zemlji z malimi vokalnimi ansambli — 13,45 Iz naših kolektivov — 19.00 Obvestila — 19.05 Zvočne razglednice za praznik — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Malo instrumentov =- veliko glasbe 24. novembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.30— 6.35' Napotki za turiste — 8.05 Poštarček v mladinski glasbeni redakciji — 8.35 Dvajset minut s tržaškimi umetniki — 8.55 Radijska šola za nižjo stopnjo — 9.25 Popevke in plesni zvoki — 9.40 Igra pihalni orkester LM — 10.15 Zla-tan Vauda: Koncert za klarinet in komorni orkester — 10.40 Seznanite se s Parker-jevimi — 10.55 Vsak dan nova popevka — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Kmetijski . nasveti — 12.15 Slovenske narodne pesmi — 12.30 Virtuozi na treh različnih instrumentih — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13:30 Lepe melodije — 14.05 Isaac Albe-niz: Iberia, simfonična suita — 14.35 Borbene pesmi z vo- ščili za dan republike — 15.15 Malo od včeraj — malo od danes — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.50 Zabavni intermezzo — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Novo v našiv'diskoteki — 18.25 Pesmi in plesi Lužiških Srbov — 18.45 Naši popotniki na tujem — 19.00 Obvestila — 19.05 Zvočne razglednice za praznik 39. november — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Pred in za kulisami operete — 20.20 Marcel Ayme — Jože Rode: Nazaj — 21.00 Za konec tedna ples 25. novembra 6.00—8.00 Dobro jutro! —6.^ do 6.55 Napotki za turiste — 8.0li Mladinska radijska igra: Mif0 Jevtovič: Kje je robot? — 9 Prvi nastop dekliškega pevske?3 zbora RTV Ljubljana — 9.05 ^ ljubitelje simfonične glasbe "" 10.00 Še pomnite, tovariši • •' Gitica Jakopin: Nepograblje°6 košenina, I. — 10.30 Pesmi 0 uporu in boju, prenos iz Velik0 filharmonične dvorane v L jul'' Ijani — 11.40 Nedeljska rep^r' taža — 12.05 Naši poslušalci Če' stitajo in pozdravljajo, I. — Za našo vas — 14.00 Poje S-°' venski oktet — 14.15 Naši posl11' Šalej čestitajo in pozdravljajo, 15.15 Veseli ritmi - 15.30 Tako igra Chopina Maurizio Poljini ^ 16.00 Humoreska tega tedna: 1* Carinthv: Pračlovek — 16.2 Ogrlica s popevkami in prijet111' mi melodijami — 17.10 Radijsk«1 igra: Hans Friedrich Kiihnett- En dan z Edvardom — . Športna nedelja — 19.30 Radij5*1 dnevnik — 20.00 Izberite svoj0 melodijo — 21.00 Unu.tnost rizma, VII. oddaja: Pianist, *. je pisal opere — 22.15 Skupnj jugoslovanski program: Zabav*1 ansambli RTV Beograd — 23-^ Skupni program JRT, studi0 Ljubljana: Nočni koncert.