38 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Milan Škerlj: Menično pravo. Založba jiiridične fakultete v Ljubljani. V Ljubliani 1922. Str. 287. Cena 35 Din.
Kot prvo knjigo učbeniliov je izdala juridična falculteta v Ljubljani pričujočo knjigo. Iz potrebe učečega se dljaštva se je rodila ta kn iga, ki nam jo je pozdraviti takorekoč kot pričetek nove dobe v naši pravni literaturi. Ptv'č imamo pred seboj knjgo, ki obdeluje znanstveno celo panogo prava v našem domačem jeziku. In gotovo je to za slovensko pravno^ literaturo zgodovinski dogodek.
Ne nameravam pisati o knjigi izčrpne strokovne kritike, zlasti ne take, ki bi namenoma iskala slabih strani in jih pretiravala, dobre strani pa bi prezirala in s tem skušala zmanjšati avtorjeve zasluge, kar se pri nas dogaja tako rado. Lahko je brez posebnega strokovnega znanja kritiku knjigo raztrgati, težko jo ;e avtorju tudi z velikim strokovnim znanjem napisati. Zato predvsem poudarjam, da nisem pričakoval, da po tako kratkem obstoju naše mlade univerze dobimo knjigo, na katero smo lahko ponosni, ki je kot učbenik najmanj enakovredna učbenikom, po katerih smo se učil'' na starih nemških univerzah. Avtorjeva zasluga pri tej knigi pa je tem večja, če upoštevamo, da tvori poučevanje meničnega prava šele v zadnjih par letih le podrejeno panogo njegovega delovanja, dočim je bila večina njegovega življenskega dela osredotočena na drugih poljih. In da se njegova zasluga oceni pravilno, treba upoštevati, da orje popolno ledino na polju slovenske juridične učne literature, da je prvi ki je ustvarif slovensko učno knjigo za pravnike in to kljub kratkemu času, mnogo-stranski zaposlenosti in drugim težkočam.
Knjiga je pisana kot učbenik. Ves material, ki je potreben za študij meničnega prava dijaku na univerzi, podaja knjiga popolnoma izčrpno. Nekaterikrat je kn;iga morebiti preveč izčrpna. Tako izpolnuje literarno vrzel preko naloge, ki si jo je stavila. V enaki ali tudi večji meri kakor dijaku na univerzi bo služila kot »ročna knjiga« meničnega prava za navedene vsakdanje potrebe juristu v praksi. Važnost knjige za slovenskega praktičnega jurista pa je podana zlasti še, ker se kn:iga ne bav' le z avstrijskim meničnim pravom, ampak tudi z vsemi drugimi meničnimi zakoni, ki veljaio danes na ozemVu naše kraljevine.
Ne da bi hotel zmanjševati vrednost knjige, za katero je pravniški naraščaj avtoriu lahko odkrito hvaležen, pa si dovoljujem pripomniti, da bi si v knj'gi kot učbeniku v nekaterih ozirih zaradi večje preglednosti in nazornosti nekatere stvari želel drugače. Teh želj ne nameravam navajati podrobno, marveč hočem omeniti le nekaj primerov. Mnenja sem, da bi knjiga morala biti kot učbenik pisana manj abstraktno in da bi naj imela v onem delu, v katerem ima seznaniti dijaka z bistvenimi pojmi in s terminologijo meničnega prava, več poljudnih praktičnih vzgledov.   Knjiga
Književna poročila. 39
pričenja z definicijo menice, s terminologijo, s službo menice v gospodarstvu in z meničnim kurzom, govori potem o postanku menice. Sledi nato četrto poglavje o menični spcsobnosti in o zastopstvu pri meničniii izjavah, na kar se v petem poglavju govori o vsebini in obliki menice. Komur so osnovni pojmi meničnega prava že znani, tega ta razdelitev ne moti. Drugačna pa bi morala biti ta razdelitev v knjigi, ki naj s temeljnimi pojmi šele seznani osebo, ki o menici nima še nikakršnih pojmov. Z definicijo menice in terminologijo na čelu knjige temu ni mnogo pomagano, ker vse to more razumeti šele potem, ko je predelal tudi poglavje o postanku, o vsebini in obliki menice. Ker pa je naravno, da di ak prične študij na prvi strani knjige, sem mnenja, da bi se temu prihranilo nekaj časa in napora ter dobre volje, če bi učbenik pričel s poljudno pisanim poglavjem o postanku, o vsebini in obliki menice. V to poglavje na čelu knjige bi spadalo primerno število praktičnih vzgledov. Šele, ko dobi učenec jasen pojem o bistvu menice, ki ga na podlagi abstraktne definicije dobi le težko, mu je lažje razumeti to, kar stoji na čelu pričujoče knjige. V naslovu devetega poglavja bi bilo, ako naj ostane razdelitev knjige neizpremenjena, poleg pravic meničnih upravičencev poudariti pač tudi dolžnosti, katerim mora menični upravičenec zadostiti, da si varuje svoje menične pravice. jMaterija bi bila za učenca^mnogo preglednejša, če bi se to eno poglavje delilo v dve: v eno, ki govori o meničnih upravičencih in njihovih pravicah, in v drugo, ki govora o formalnih aktih, ki jih mora menični upravičenec izvršiti, da si varuje svoje pravice, oziroma o dolžnostih meničnega upravičenca. Enako bi bilo poudarjati v naslovu § 51 dolžnost meničnega upravičenca, kdaj se akcept mora zahtevati poleg pravice, zahtevati akcept. Iz istega razloga, namreč iz večje nazornosti in lažjega umevanja bi naj določbe o dupli-katih in kopijah ne spadale v samostojno štirinajsto poglavje na koncu knjige za menično obogatitveno tožbo, ampak naj bi tvorile v pričetku knjige del poglavja o vsebini in obliki menice. Zaradi hitrejšega umevanja naj bi se naslov enajstega poglavja glasil »Prestanek menične zaveze in meničnih pravic«. Dejstvo, da v tem poglavju tvorita zastaranje in amortizacija dva posebna paragrafa, dočim so vsi drugi načini pre-stanka meničnih zavez in pravic obdelani skupno v enem paragrafu, preglednosti in nazornosti knjige ne služi in nima logične utemeljitve.
Oltde jezika bi se tu pa tam posamezne izraze in stavke želel drugačne. Toda če pomislimo, da knjiga v našem jeziku na svojem polju orje ledino, da je terminologija kakor sploh vsa materija meničnega prava nekaj, kar nima prav nikakih korenin v duhu in jeziku našega naroda in da je bil avtorju na razpolago zelo kratek čas, moramo jeziku v splošnem izreči priznanje. Koncem poudarjam še enkrat, da vrline knjige daleč nadkriljujejo pomanjkljivosti, kater* sem se mimogrede dotaknil, da je knjiga taka, da je avtor na njo lahko ponosen in da je želeti, da tudi za druge panoge fkcTo ^zidcjo enakovredni učbeniki. Dr. H—n.
Dr. Dragutin Arandjelovič i dr. Dušan M. Subotič: Uredba o ubrza-vaniu rada kod sudskik i islednih vlasti sa izmenjenim zakonskim teksta-
40 Književna poročila.
vima i sa načelnim obaveznim odlukama Kasacionog Suda. (Praktični uputi). Beograd. Knjižar izdavač Geca Kon /922. Str. 223.
V naslovu označena uredba (z dne 22. junija 1921) je postala že v vidovdanski ustavi brez nadaljnjega — zakon (Glej čl. 130, 2. odst.). Vl'];' pa po svojem M. članu za teritorij prejšnje kraljevine Srbije v cciuti za ostale kraje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pa le glede po edinih njenih di.ločb onih srbijanskili zakonov, ki se v teh krajih uporabljajo in so po tej naredbi prizadeti. Povrh pravi še čl. 62, da so vse določbe, ki so obsežene v zakonih, katere zadene ta uredba, razveljavljene, kolikor nasprotu e.o uredbenim določbam. Tako pridemo do zakonite veljavnosti te uredbe, kolikor izpreminja splošni del srbijanskega kazenskega zakona, ki je pri nas kot proširjen zakon iipošteven, če gre za delikte iz glave IX. in X. srb. k. z.
Iz teh vidikov nam je dobro došla knjiga gori navedenih dveh avtorjev, od katerih je prvi profesor civilnega prava na beogra'skj univerzi, drugi pa sodnik kasacijskega sodišča v Beogradu in znan kriminalist. Z združenimi močmi sta nam podala, kakor naslov sam pove, praktjčna uputstva. torej podobno knjigo, kakor so bile Schauerjeve izdaje avstrijskih zakonov, samo brez motivov, — saj teh v naši zakonodaji ni tiskanih.
Knjiga ima 3 dele. Prvi prinaša tekst uredbe z opazkami, kje so določbe, na katere je uporabiti to uredbo. Tu bi takoj pripomnili, da razen čl. 1 in 3, k'| se nanašata na splošni del srb. k. z. (§ 50 in § 64)., in čl. 4, ki se tiče zakona o zaščiti sigurnosti v državi z dne 2. avgusta 1921 ni nobenih specialnih določb, ki bi prihajala v poštev za Slovenijo. So pa določbe, ki se tičejo n. pr. porotnikov (glede dnevnic ali neprihoda), ki bi jih po golem tekstu uporabili lahko tudi na naše porotnike. Ali po uvrstitvi in splošni ideologiji te uredbe, ki je pravcati pester kup najheterognejših izmenjav, pa gotovo ne. Na tem stališču stojita po vsej pravici tudi avtorja.
Drugi del knjige prinaša nove zakonske tekste raznih zakonov — vseh je ravno dvanajst —, kakor se glase vsled izpremembe po tej uredbi, tretji del pa obsega šestero doslej izšlih načelnih določb kasacijskega sodišča v Beogradu, od katerih pa se nobena ne tiče tistih partij, ki bi veljale za nas v Sloveniji.
Delo obeh avtorjev je za srbijanske praktične juriste spričo svoje popolnosti in zaneslivosti gotovo velike važnostmi. Nas pa osvedočuje, kako čudno (da ne rečemo kaj hušega) se je pri tej uredbi postopalo ... V članu 63 je namreč rečeno, da ^ma, če bi se pokazala nejasnost ali različno pojmovanje glede primene te uredbe, minister pravde pravico, da zahteva načelno odločbo obče sednice kasacijskega sodišča (scil. v Beogradu, ker r^n.c J?2. junija 1?21 drugega sodišča tega imena v celi državi ni bilo in ker se govori sploh le o srbijanskih sodiščih). To mnenje pa veže vsa sodišča. Ravnotako pa ta obča sednica izdaja tudi odločbe v primerih, ki niso  »ovim zakonom predvidjeni,   a u duhu odredaba
Književna poročila. 4(
propisanili ovom uredbom za slične slučajev e, pa če i te odluke za sudove biti obavezne.«
Tako smo prišli teoretično do položaja, da more glede tistih — sicer redkih določb splošnega dela srb. k. z. ki veljajo tudi za Slovenijo, dajati — če treba — obvezno interpretacijo, da celo eventualna dopolnila, ki »legis liabcnt vi gor cm«. ~ kasacioni sud v Beogradu, tudi za Slovenijo, da za vse prečanei! K sreči ni povoda misliti, da bo tudi v praksi prišlo do izvajanja te imenitne pravice kasaci.skega sodišča v Beogradu... Dr. Metod Dolenc.
Živojin Peric: L' Independaitce et la Guerre on la Dčpendance et la Paix. Posebni odtis iz »Revue Mensuelle« št. 254, oktober 1922. Str 1 — 7.
Znano je. da je zamisel udruženja vseh narodov v višjo enoto zelo starega izvora in da se ta ideja pojavlja vedno iznova v časih krvavih svetovnih konfliktov. Tako je jela že med svetovno vojno nanovo poganjati pacifistična literatura, ki je dosegla zlasti sedaj, ko se je ustanovilo društvo narodov, ogromno število knjig in razprav. Pisatelji raznih svetovnih naziranj in političnih strank skušajo podati moralne temelje za obstoj in praktične predloge za uspešno delovanje tega udruženja, tako da je težko povedati o tem problemu še kaj originalnega. Vendar sem s posebnim zadovoljstvom čital označeno razpravo beogradskega profesorja Živojina Perica.
Originalnost te ravno tako kratke kakor duhovite študije je ravno v tem, da noče biti originalna, opozarjajoč samo na starodavne in vendar vekovečne moralne temelje pacifistične misli. Nesreča človeštva je. pravi pisatelj, da ne zna pravilno hirati med alternativo postavljeno v naslovu razprave. Svoboda in neodvisnost morate voditi k vojni. Teorija o suverenosti narodov mora uveljavljati tudi med narodi biološki zakon o boju sile proti sili. kajti suverena, t. i. svobodna država je sila in vsaka sila ima tendenco razširiti se v prostoru in času. Suverena država stremi za tem. da razširi svojo suverenost na vso zemljo, ker pa pri tem srečava druge države, ki imajo isto tendenco, se mora razvneti boj. Tudi sistem takozv. evropskega ravnotežja ni mogel preprečiti vojne; naravno, ker je obstal iz dveh svobodnih in neodvisnih koalicij, ki sta si nasprotovali kakor sila sili. Ta sistem je sicer obvaroval Evropo vojne za več kot 40 let; toda s tem večjo strastjo in krutostjo je na to razsajala svetovna vojna. Sistem ravnotežja je le pomnoževal napake onega sistema, katerega je hotel popraviti. Sovražne sile so bile grupirane, tako da je veliko število držav bilo nujno zapletenih v vojno. Ce hočemo res mir. potem ne smemo dopuščati večjega števila sil kot e n o. Ta edina sila. edina nrava država naj bo društvo narodov; njemu včlanjeni narodi seveda ne morejo biti svobodni in neodvisni; vsak narod mora žrtvovati nekoliko svobode in neodvisnosti, da bo živel v miru. Tako so narodi pred alternativo: svoboda in vojna na eni strani — odvisnost in mir na drugi strani.
42 Književna poročila.
Pred isto alternativo so stali posamezni ljudje: življenje v popolni svobodi in neodvisnosti ali pa življenje v državi, v urejeni odvisnosti, ki ščiti slabe pred močnimi.
Ideja društva narodov, ali bolje rečeno, ene svetovne države počiva na ideji miru in ljubezni med ljudmi. Oznanjajoč te dve večni ideji, ki sta atributa Božanstva, je Jezus Kristus prvi zasnoval zamisel univerzalne človeške družbe, ki je identična z mirom in ljubeznijo do bližnjega. Zdelo se je, da je pozabila svetovna vojna obsodbo in pogubo Krista; kakor na novi Oolgoti je bila križana njegova ideja ljubezni in miru. Toda tisti, ki so tako mislili — in to so bili zlasti skeptiki in teoretiki vojne, ki so jo smatrali kot sredstvo za odrešenje ~- morajo danes spregovoriti svoj »pec-cavi«. Zakaj ravno svetovna vojna je pokazala, kam pride človečanstvo, ako se oddaljuje od miru in ljubezni. Brez kazni se ne krši princip vseh principov, kristjanska ideja, ki pomenja odpoved egoizmu, demateriali-zacijo in spiritualizacijo človeka. Le dematerializirani ljudje so enaki, enaki tudi iz ekonomskega vidika.
Vse velike ideje, ki prevevajo posebno po velikih katastrofah človeka, najdemo torej v Kristu in vsi apostoli pacifizma in enakosti ne store nič drugega nego da oznanjajo to, kar je povedal že pred 20 stoletij veliko bolje Jezus Kristus; pri njih ne najdemo nič novega, kvečjem ambicijo izlagati svoje ideje kot nove. Toda On jim bo odpustil to slabost; njemu je glavno uresničenje ideje v dobrobit drugih. Ta totalna žrtev svoje osebe v korist IDEJE je tudi znak, da Kristus ni bil človek. — S tem konča ta z globokim etičnim in religioznim čutom pisana razprava.
Dr. Leonid Pitamic.
Zbirke zakonov Vili. snopič. V Ljubljani 1922. Založila Tiskovna zadruga. Cena 5. Din. Str. 51. Ta snopič, ki je ravnokar izšel, prinaša: Zakon o državnem svetu in upravnih sodiščih. Zakon o volilnih imenikih. Zakon o ministrski odgovornosti ter Zakon o izpremembah v zakonu o obči upravi.
Arhiv (Beograd) ima v br. 3. 4 in 5 pete knjige: Dr. Novakovič: Dr. M|lenko M. Vesnič; Dr. D. M. Subotid; Ideja odmazde u kaznenom pravu; D. Oj. Tasič: odgovornost države po principu jednakosti tereta XIV.. XV. Lj. Radovanovič: Objektivan administrativni spor; A. Jeglič: Državni tu-žilac; D. C. Markovič: Poštenje i moral u pravu; Dr. Oj. Tasič: O uredbo-davnoj moči izvršne vlasti po Vidovdanski ustavi (čl. 94); Dr. Sr. Zii-glia: Kumulaciia tužbi 'i nadležnosti suda po gradjanskom parničnom postopku za Vojvodinu; J. Stefanovič: Nadležnost državnog Saveta po tužbama u administrativnim sporovima o rešenjima pokrajinskih uprava; Dr. D. Arandjelovič: Garantna pisma. 4. št. prinaša Dr. Sagadinovo oceno Pitami-čeve razprave »Ustava in zakon«, ki je izšla v 1. lanski št. Slov. Pravnika, 5. št. pa oceno iste razprave od D. Tasiča.
Miesečnik (Zagreb), zadnji številki letnika 1922: D. E. Miler: Osnova zakona o sudskom postupku u krivičnim djelima od god^ie 1921; D. Fr. MSlobar: Posli^e neuspjeha proletarskih revolucija; D. Sr. Zuglia: Nekoliko
Razne vesti. 4S
primjedbi za primijenu uredbe br. 23029—23172 od 25. lipnja 1921, o pri-vremenoj izmjeni pojedinih pravila gradjanskoga parničkoga postupnika za Vojvodinu; D. F. Brajkovič: Potpada li uredovna svjedočba o zadružnom kučegospodaru biljegovini? D. P. Lapčevič: Jedna pogrješna praksa.
Pravni vestnik (Trst). Številki 11. in 12.: Dr. Leopold Heyrovsky: D. H. Turna: Kolektivna pogodba: Raba slovenskega jezika na istrskih sod-nijah; Dr. St. Lapajne: Haaški procesni dogovor.
Pravnik (Praga). 12. št. lansk. letnika: Dr. J. Zelenika: Novelizacija in reforma zapuščinskega postopnika; Dr. S. Heudrih: Uporaba tesnopisa pr^ zapisnikovanju. Prva številka novega letnika prinaša: Dr. A. Makle-cov: Novodobni razvoj kazenskega zakonodajstva na Ruskem; Dr. A. Hobza: Publikacija in veljavnost mirovnih pogodb v Cehoslovaški republiki; Dr. J. Hoetzel: Meje naredbodajne moči temeljem češkoslovaške ustavne listine.