Mesečnik slovenskega dijaštva
Št. 1
V Celji, dne 15. marca 1892
Leto I.
V svet.
/*lej nepoznani, hrumni svet Ubral sem pot svoj mladolet.
Želj ogenj mi je v srci plal, In me od rojstne koče gnal.
Jokala draga mati je
Ko sem od nje poslavljal se.
„Ne morem dati ti blaga. Ne srebra, zornega zlata.
A nekaj rada, ljubi sin,
Ti vendar dala bi v spomin.
Neznatno ali sveto stvar, A hrani v srci jo vsekdar.
Ne kaži ga očem sveta V sredini nosi ga srca.
Tešitelj bode ti v skrbeh, In mračnih, togepolnih dneh.
In ta spomin, moj ljubi sin, , Na dom naj bode ti.spomin!"
Tedaj sem vzel popotni les, Drvil v valov življenja ples.
Prebredel sem devet voda, Prehodil sem devet gora.
A to ni bil več isti svet, Kot sem ga gledal mladolet.
Sovraštvo in prepiranje, Prekletstvo in zatiranje.
In kamorkoli zr6 oči, Nikjer miru in sreče ni.
In kamor me neso nogč, Povsodi gledam le solze.
Zvestobe ni, ljubezni ni, Vse samopašno se črti.
In kar srce ljubilo je, Vse, vse in vse zgubilo je.
Mladostne moje sreče svit, Globoko v srci mojem skrit,
Je otemnel, kot otemni, Ko v morje solnce se vtopi.
In slednji cvet mojih nadej Ospel se mi je za vselej.
A ta spomin, na dom spomin, V sredini srčnih globočin
Ostal mi čist je in svetal — Le njega svet mi ni končal.
Dasi srce mi ranil To svetstvo mi
je ohranil je.
J?Mxk
Josephus.
2                                           —  VESNA  —                                     §t. 1
i® Za uzorom.
Novelica.
rjo mineva človeku v vedni jed-nakomernosti dan za dnevom in ni stvari, da ga more, če uže ne razveseliti in osrečiti, vsaj nekoliko raz-vneti in navdušiti; hodijo mu tak<5 cesto v spomin lepši dnovi prošlosti, vsaj mladoletja njegovega, ko je gorel in vzburjal se za to in ono. Koliko solnčnojasnih dnij je preživel takrat, kak 6 malo neveselih ur! Časih zastirali so sicer oblaki hudourniki nebo njegove brezskrbnosti in sreče, a to ni moglo odvzeti poguma ognjevitosti in živosti duha njegovega. Vsaj je to velik del sreče mladini, da jej ne obupa z lahka srce, da ne poveša po slehrnem udarci glave in da z istim bodrim pogledom meri v bodočnost, kakor poprej.
časih živiš v poznejih letih samo o spominih; kot da se z nova prera-jaš, zdi se ti; pred tvojo dušo stopa podoba za podobo, in še jedenkrat se radostiš, še jedenkrat živiš ono življenje. Tak6 sanjaš, — in kedo pravi, da ne bi sanjal rad vedno tako? — Prigodi se pa časih tudi, da ti v to vrsto toliko ti omiljenih slik najedna stopi podoba pred duševno oko" tvoje, temna in nevesela; kakor da se je vspela pošast pred teboj, zgane se ti srce" in zadrhtiš, kot da si zvedel strašno novico, ali kot da si uže davno pozabil vsega tega. Ali pozabil nisi nikedar! Kot z demantnim črtalom stoji udolbeno vse v tvoj spomin, in rad bi imel, da nisi nikdar doživel te-
ga. Morda sedaj tudi ostreje vidiš, globlje čutiš, kot pa tedaj, ko se je vse to v resnici godilo.
Pusto mi je življenje, in spomin na mrtvega prijatelja teži mi srce". Kolikokrat zanes6 me misli v prijazno slovensko selo, stoječe ob šumeči Pivki, kjer mu je stala rojstvena koča, kjer je preživel najlepša in najbrid-kejša trenotja svojega življenja, kjer krije mah in visoka trava mrtvišča neznaten griček, pod katerim počivajo kosti njegove, njegov pepel.
Glava I.
$
ledor bi pričakoval kaj posebnega v tej povestici, povem mu kar naprej, da se moti; vsakedanja je, prav kakor naše življenje, in prigodilo in opisalo se jih je Bog vedi koliko uže jednakih. Vendar kšdor mi ne mara verjeti, bodi si da iz radovednosti ne, ali, ker bi se rad prepričal ob istini-tosti izjave moje, in mi skaže zanimanje svoje na teh vrsticah, pritrdi mi prečitavši te liste gotovo. A sedaj naj pričnem! —
Za časa gimnazijskih svojih študij bili smo vsakedanji gostje znane ljubljanske gostilne, baš ne prve vrste, Šimicev Ivica, Gašparjev Janez, Godcev Korle, moj prijatelj Kovačev Lojze in jaz. Učeči se na jednem ter istem zavodu, skoro da vsi jednake starosti, veseli in živi, družili smo se marsika
Št. 1                                    —  VESNA   —                                         '  3
ter večer, ter preganjali si čas s pogovori, slabimi dovtipi in smehom, časih pa, kedar je prikipela navdušenost do vrha, celo s petjem in Bog vedi s čim še vse.
Ako sem preje dejal vsakedanji, popraviti moram to povzembo v toliko, da smo bili gostje, dokler nam ni vsem denar pošel.
Niti umetno prirejeno vino, niti vodeno pivo, niti malo sijajni prostori (ako se o nasprotnih sploh v Ljubljani govoriti da!), vlekli so nas sem. A bila je gostilna na precej neobljude-nem kraji, kamor ni bilo misliti, da se prikaže tako lehko neljuba postava profesorjeva, in ker je imela krčmari-ca troje hčera, o katerih trditi, da so bile lepe, bogate, premlade ali celo duhovite, bi bila smela laž. Ne vem sicer, kateri uzrok je bil kreplji; a zdi se mi, da bi bilo o razsodbi skoro za prvi odločiti se.
Tisti večer pa, ni bil daleč od onega jutra, ko smo imeli končati prvi tečaj. Dasi nam je vsem, kakor velf izraz, uže tekla voda v grlo, bili smo brezskrbni dovolj, da se še tedaj nismo brigali dosti za knjige Kak<5 malenkostno se pač marsikaj dozdeva mlademu človeku vse to, kar je cesto krat pozneje tako odločilno za življenje njegovo!
Gašparjev Janez, širokopleča, dol-gopeta prikazen in pa Godcev Korle, slabotno, bledo človeče, prepirala sta se nam vsem v zabavo uže precej časa o teoriji in hipotezi, vsak trdeč drugo, vsak zagovarjajoč svoje in skušajoč drug drugega prepričati o svojem pravu.   Gašparjev Janez,  ki je svojega
tekmeca v resnici duševno mnogo nad-kriljeval, imel je to lepo lastnost ob vsakej priliki prepirati se; in kedar sta bila ta dva sešla se, bil je razpor gotov, in bodi si, da še za tako malenkost. Sreča, da ni bila težava, pomiriti jih, in da sta slednjič vendar-le oba prav iz srca smejala se.
Šimičev Ivica pa je neprenehoma klical steklenico za steklenico na mizo, in malo razvnet uže vinskega soka, govoril v jedno mer. Mojega prijatelja do todaj še ni bilo, in dobrodušni Ivica, blag človek, kakor sem imel le malo ljudij priliko spoznati, gledal je nocoj vedno na uro, ter hudoval se, da ga ni, in to nocoj, ko je dobil denar od doma, ter povabil cel naš krog na „mokrino", kakor je imel navado na-zivati pijačo.
—  „Dober večer, možje!" — oglasi se na vratih Kovačev Lojze, stopi mej nas, otrese si sneg raz plašč in odlo-živši ga prisede k meni.
— „Dober večer!" odzdravimo vsi, in Šimicev, ki je znal celo kopo stihov in jednakega drobiža na pamet, pričel je takoj, podavši prišlecu rok<5:
—   „Darf ich's wissen, darf ich's fragen?" —
—  „Če ne nehaš takoj se svojimi neslanimi citati, kar odidem" odvrne smeje Lojze.
—  „Festina lente!" tolaži ga oni; „le polagoma, gospod Lojze! kje si se mudil toliko časa?"
—   „E, radovedneža! doma sem bil.   Kje neki drugod?!"
Ker je to uže v navadi, da opisujemo zvunajnost oseb v pripovestih in romanih,  in  ker velja to  deloma
4                                          —   VESNA   —                                    Št. 1
tudi od pisatelja opravičeno zahtevati, ne opustim i Jaz ne kratkega popisa, akopram sem prepričan, da si vsak bralec sam ustvari podobo junakovo, kakor si jo misli potem skozi celo povest. No, Kovačev Lojze ni bil posebno visoke rasti, preje smeli bi ga prištevati manjim ljudem. Po močno vzboklem čelu ležali so mu v neredu dolgi plavi vlasje, izpod katerega mu je sevalo dvoje motnosivih očij v svet, in skoro, da ne rečem: neprijazno. Kedar je pa govoril o kaki stvari z vso živostjo besede svoje, tedaj so se mu uiskrile, postale nekako bodeče. Po suhotnem, malo vpalem lici poganjala mu je redka brada, dočim so mu podnosje pokrivale precej kropke in goste brke. Nos ni mu bil posebno pravilen, a risan markantno, in cel obraz njegov ni bil takov, da bi se mu moglo reči lep. —
Po nekaterih kratkih odgovorih druščini, vpraša me prijatelj najedna:
—  „Pojdeš-li z menoj?" —
—  »Kam?«
—  „Na kolodvor" šepeče; „dobil sem list baš sedaj na večer; mati in sestra pripeljeta se."
—   „Zakaj ne? pojdem. A kdaj pride vlak?"
—   „0b jednajstih. Pol ure imava še časa."
Potem pa smo se zabavali dalje. Ko pa je kazalec pomaknil se za trideset minut naprej, vstane Lojze, plača in seže po obleki. Vzdignem se.
— „Kam odhajata?" Ostanita vendar!" kličejo vsi.
—   „Ne!" odgovori oni. „Mudi se mi na kolodvor."
—  „In jaz ga spremim," opravičujem sebe.
Potem pa sva šla.
Ko stopiva na ulico, naleta val je sneg. Umazano in sajasto brlel je plin, tu in tam vsplapujoč v lahnem vetru. Pridričale so zakasnjene sani, žvenket kreguljev zvenel je korakom konja od-merno v nočni tišini.
Tako gaziva nekaj časa uže po gazi, ko spregovori:
—   „Nekaj ti imam povedati."
—  ,, Govori!" dejem in pogledam po njem. Bila sva uprav pod svetilnico. Če poznaš človeka do dobra, ali vsaj kolikor je to sploh doseči mogoče, in si se navadil potez obraza njegovega, ne bo ti težko citati iž njih važne iz-premembe notranjosti njegove. Zdel se mi je prepal, oči udrte in cel izraz bil mu je oni pobitosti in bede. Uže ko je sedel k meni, zdel se mi je nekako drugačen nego sicer, a mislil sem, da se mi samo domneva. Tiste drobne gube na čelu njegovem vidile so se mi globlje včrtane, in oko še mračje, nego navadno. A ta glas, s katerim je sedaj izpregovoril, osupnil me je, in kot je to pri vsakomur navada, opazuje potem natančneje. Pri medlem odsevu luči pa so padale sence mnogo ostreje, in bil je vtis name še večji. To vse bilo je seveda trenotje.
—  „ Danes na večer, kot sem ti uže omenil, vsprejel sem pismo od doma.   Piše mi mati ..."
Zaspan častnik stopal je leno, s sabljo rožljaje ob zidu mimo naju, postajal ter žvižgal zaostalemu psu, ki je mahom pridirjal za njim. Drugače ni bilo žive duše na ulici.
__nMotil me je," pravi po kratkem
prestanku  in nadaljuje:   „Ali  veruješ na usodo, na fatum?"
—  „Čemu poprašuješ po tem?" ugovarjam vprašujoč.   „Kaj naj je to?"
—  nMar ne veruješ, da je neka-ternikom sojeno vedno nesrečnim biti, sojeno, da ni pojava v njihovem življenji, o katerem bi se dalo reči, da je v resnici jasen?"
Vprašal je to s tako čudnim glasom, nekako demdničnim.
— „ Prijatelj!... ne razumem te ... mislim . . ." dejem slednjič.
—  „Čuj, bratec! razjasnim ti vse. Si-li čital Lermontovega junaka našega časa?" —
—  „Sem."
—  „Spominaš se li ondi jednega zadnjih poglavij, kjer je govor o tem? ... Kak<5 se uže imenuje fatalist?! ... a kaj ime? — je-li si čital?"
—   „Ti sam dal si mi v roke nemški prevod" odvrnem.
—  „ Pozabil sem na to . . . kako pozabljiv sem! — ... In ti se ne strinjaš s tem?" —
—   „Ne morem se! To je v romanu, in da je v resnici, bila bi gotovo nesrečna množica nesrečnih slučajev —"
—  „Pusti modroslovje!" prekine me nevoljno skoro ... „Z največjo gotovostjo vem, kakd bi zaključil svojo logiko: vsak je svoje sreče kovač . . ."
- »Resnica tako!"  sežem mu v besedo.
—   „Čakaj! to pa pač veruješ, da treba onemu, katerega ,slučajno nesrečna   množica   nesrečnih   slučajev',
SNA    —                                         5
kakor  si  se  blagovolil izraziti preje, obkoli, umreti?
In govoril je to z rezko trpkostjo in ironijo.
—  „Bodi si! Recimo da!" odvrnem.
—  „Vsakternik govori po svojih odnošajih, svojih izkušnjah, in besede njegove so poleg tega še zmnožek vzgoje njegove, berila in drugih neznatnih uplivov, ki mu določijo in utrde njegove takozvane nazore in misli. Mene vodilo je dosedanje življenje do fatalizma, in da sem stareji, dejal bi, do pesimizma. A sedaj še vedno nisem obupal o vsem."
—  „ Govoril mi nisi doslej o tem. Zdi se mi pa, da je vse to uvod temu, kar mi imaš povedati —"
—  „Tako je" — pravi po kratkem premolku. Zdelo se mi je, da se njegova uže tako ne visoka postava še bolj manjša, tako . . . krči . . .
—  „Naj povem v naglici vse! — Ko sem časih premišljal žalostne razmere rodovine naše, nisem sklepal tako, kakor denes, da si me je marsikaj iz zgodovine njene potrlo. Imamo misli, katere časih pridejo na hip, o katerih nismo vedeli popreje, da jih nosimo v sebi, a smo jih vendar nosili, ne za-vedujoči se jih. Po tem pa pride malenkost, in kot da prižgeš luč v noči!... vse ti je najedna jasno in vprašuješ se le: kako to, da mi je ostalo doslej to skrito? Takisto bilo mi je danes, ko sem prečital pisanje materino. Glej! — Deda zamel mi je sneg ob navalu kraške burje, strijcu pogorelo je pred letom vse, in sedaj je berač, teta utopila se je pri pranji, mlajši brat umrl je  za  kačjim   pikom  in denes" . . .
6                                         —    VESNA    —                                     Št. 1
(vzdihnil je mučno) . . . denes vem, da nesreča še ne praznuje v hiši naši... Moja sestra bliža se porodu . . . radi sramote in krika prihaja nocoj v tukajšnje bolnišče . . . Zapeljana je reva — menim, da je ti radi tega ne bodeš obsojal ..."
Osupnilo me je na hip vse to; govoril ni mi še nikedar o tem; preveč je bilo, kar sem čul tako nenadoma ... on pa je vrgel roki kot mrtvi ob sebi in zrl vame.
—   „Kaj misliš?" . . . dejem ko-nečno. Imel sem uže nekaj na jeziku, kar naj bi bile besede tolažbe, a čutil sem, da sem silno neukreten.
Dospela sva na kolodvor. Vsak trenotek imel je privršati vlak.
—  „Bilo mi je na tem," — spregovori, ko stopiva v poslopje, — „da te slednjič seznanim se svojimi razmerami. Čemu, naj bi imel skrivnosti pred teboj, ki te nazivljem prijatelja? ... In da le ti ne sodiš slabo o njej! Prav smili se mi dekle, in slednjič je tudi moja sestra. Revica! . . . Olajšal sem si srce — a sedaj me ostavi, vsaj veš, kako je . . . Pojdi in razmotrivaj o tem, kar sem ti govoril. Kaj morem in moram misliti jaz, vem — in glej, zato sem — fatalist" . . .
In poda mi roko in obrne svoj korak proti prihajališču.
Zrem nekaj časa za njim, potem pa jo krenem domov. —
Glava II.
vsaj znate vsi, kaki so vroči pasji dnevi! Vse spi, vidi se človeku; ptiči
zevajo v grmovji, in zglašati ne ljubi se niti cvričkom. —
No, tako popoludne je bilo tudi takrat . . . Visoko zibala se je rumfina pšenica ob poljski stezi, in plavice in slak in kokalji poganjali so se kvišku ob njenih tenkih steblih . . . Oglašali so se v bližini srpi . . . ženjice žele so tu, tam, raztreseno . . . Mlado, lepo dekle briše si naznojeno čelo in podpira si ledje z roko". Tiha, počasna hoja prebudi jo iz strmenja . . . Zavzame se in povpravlja si ruto in kostanj aste vlase . . .
—   »Ti si Lojze" —
— »Pozdravljena Alenka. Vroče je, vroče.   A kako ti je?"
— Molči dekle in povesi oči v tla. Vzdahne —
—  „ Jutri odideš?" —
—   „Da, jutri . . . jutri odidem. Pa vzamem še nocoj slovo od tebe" . . .
Bolestni smehljej šine ji preko rožnatih usten in pogleda ga milo, očitajoče.
On pa molči in tare si roki. Potem pa ji šepeče:
—  „Na večer čakal te bom ob Martinovem studenci. Tija pridi! . . . Storiš Alenka?"
Vprašal je to tako strastno in gledal ji v lepe oči tako globoko, kot da hoče prodreti v dušo njeno. Prikima mu ona.
—  „ Pridem."
—  „Da, pridi! . . . takoj po an-geljevem češčenji . . . čuješ?"
—   „ Storim, storim" — odvrne dekle in poskuša s palcem ostrino srpovo. Lčhna rdečica spreletavala ji je cvetoče obličje in dolge trepalnice senčile so ji oko.   On pa je stal nem
—   VESNA   —                                         7
pred njo, besede ni našel, da pretrga mučno mu tišino. In tako sta si stala nasproti. Čutila sta obadva, da morata ta hip drugi od drugega. Težko, prisiljeno šel mu je glas iz ust, najraje odšel bi brez slovesa.
—   „Z bogom, Alenka" — deje slednjič — z bogom do večera!"  . . .
—  ... „Do večera, z bogom" — reče ona in mu poda desnico. Hladnokrvno ponovila je njegov poslov, ali kedor zna ločiti glasove človeške duše, vedel bi, koliko bolesti, ki se ne izraža več, leži v teh besedah, mOrda celo otrplosti do vsega inbreznadejstva. Njemu pa zazvenele so njene besede, kot obsodba, in zdele se mu napojene z nekakim sarkazmom. Vedel je, da bi preje ali sleje, in to še denes moral govoriti ž njo — tako velela mu je vest — ali vendar mu je bilo tako mučno vse to. Prijel je torej podano mu desnico rahlo, hitro — obrnil se in odšel po stezi naprej. Ona pa je ostala za hip na mestu, zrla zamišljeno predse in cel obraz prešinila ji je čudna izprememba — one fine, zaokrožene poteze postale so nekako trde, okorne in cela polt ji je nekako po-rumenela. Počasi, težko dvigale sta se ji prsi; zdelo se ji je, da leže gore celega sveta na njih, in temne slutnje obhajale so ji dušo. Še enkrat pogledala je za njim, potem pa je s kratkim vzdihom, kakor da si hoče dati duška, stopila zopet na njivo, kjer so žele ostale ženjice. Došle so jo uže skoro vse, nekatere bile so celo pred njo. Poravnala si je predpasnik na stran, stopila pred svojo red in molče pričela delo.   Jako je hitela, potem pa zopet
prestala in zopet zavedši se naloge svoje, pričela z ono nervozno naglostjo in razburjenostjo žeti, kakor preje. Ostale ženske motrile so jo od strani. Pravega poguma pa, ogovoriti jo, ako-pram je bilo vsem jedno ter isto v mislih in na jezikih, imela ni nobena. Pa ni jim dalo miru, da ne bi občutile — same niso vedele zakaj ? — nekega satanskega veselja na tem: dražiti jo. Zdelo se jim je, da sta se mladi dijak in Alenka rada videla; in da si ni nikedo besedice gotovega znal povedati o tem, kakor tudi ne, kaj sta govorila pred nekolikimi trenotji, mislile so vendar in sklepale iz tega, da je nekaj, kar ji razvnemlje dušo, tare srce-
—  „Vzel je slovo" Lojze, ne res?" ujunači se slednjič najstarejša dekla in hiti kar najbržepodkašati rmena stebla. Vsem, zdelo se je, da je odvzeto težko breme. „Prijatelja sta si bila od mladih nog" — nadaljuje prejšnja — no,
no, — čast za te, lepa čast-------sedaj
bo študiral za gospoda. Ali ne?"-------
Dekle skušalo je dobrovoljno izogniti se nadaljnim vprašanjem in odvrne:
—  „ Pravijo tako ..."
—  „Menda ti je vendar sam povedal" — zatrjuje dekla. „Ali kaj sta pa inače govorila?" —vpraša hudobno, vstane in si briše potno lice.
—  „E kaj ...?" odgovori nestrpno, skoro nevoljno Alenka. „0 žetvi, in o vremenu, in o zdravji . . . in . . ." pa beseda ji ni šla prav iz ust.
To je zapazila tudi dekla, in na moč jo je veselilo, kako jo muči se svojimi vprašanji, in kakč jo skoro vjame v nastavljeno mrežo radoved-
8                                         —   VESNA   —                                     Št. 1
nosti in lokavosti svoje. In čutila je pri tem nekako zadovoljnost, ter po-praševala naprej:
—   „Tako? tako? — o žetvi, o vremenu in zdravji ... in kaj si še hotela povedati?" —
—   „In da si ti sitna, prav sitna" odvrne Alenka in se smeje.
—  „Sitna? zakaj sitna? — Kaj je to kaj takega, če prašam po tem? — Pa tudi prav! Mislim, da bode čas, da gremo jest!" — in vrže srp v snopje in korači jezno na konec njive, kjer jih je čakalo pod grmom kosilo in v zemljo zakopana, postana voda. Ostale šle so takoj za njo, Alenka pa je še vedno žela.
—  „Meni se vse to" — govori prejšnja in si tlači velik kos ajdovca v usta — „ čudno zdi. Ta študent in naša punica! Jezilo jo je to, da ni mogla izvSsti svojih nakan, kakor je hotela. Kedar se pa človek osramoti, skuša potem na vsak način pokriti in olepšati svojo smešnost, in zaklepa svoje opravičevanje z ono vrsto nepotrjenih rekov, katere ima vedno pripravljene, kedar velja zavijati resnico. Da si pa zagotovi še bolj zmago svojo, daje okolici svoji taka vprašanja, na katera ve, da ne more drugače odgo-govoriti, kakor se svojim lažnjivim „ seveda". In kar nič drugače sklenila ni jezična klepetulja svojo sodbo. „Kakšen je sedaj mladi svet! To res ne pristoja dekletu, tako vedenje. Ali ni res tako ?"
—  „Res, res" — ponavljalo in pritrjevalo je vse.
Mej tem pa se je bližala Alenka lačni skupini, in prekinila nadaljnji razgovor.   One pa so vstale in odhajale
polagoma na delo, sedaj na dvoje: na žetev in opravljanje.
Dekle pa je molče selo na tla, in pripravljalo povžiti se ostanke. Zamišljeno zrla je v daljino, tija po širnem polji in potem naprej, vedno naprej, na temne gozde in visoke snežnike, in sive megle, ki pokrivajo njihove vrhove. Počasi je jela, brez slasti, in vsak grižljej bil jej je ogrenjen in mislila je nanj, katerega se je oklepala čista njena duša . . .
* *         *
Unočilo se je. Pogašati jeli so uže luči po vasi . . . zalajal je v daljini pes ... za njim drugi . . . tretji . . . Mir je legel na zemljo.
Po stezi, tu in tam revno nara-steno s travo korakal je kovačev študent. Potok vijoč se ob gozdnem ob-nožji šumel je v bližini . . . skrivnostno vzdigale so se v bledi mesečini prosojne, belkaste megle iž njega in plavale po aromatičnem vzduhu poletnega večera jednako ponočnim duhovom, ko so se tak<5 trgale, dvigale v višino, polegale zopet po rosnih tleh .. . Za-cvričala je še tu in tam drobna cikada, potem pa, kakor da jo premaguje spanec vedno ti še ponavljala jednomerno pesen svojo in slednjič utihnila. Lahen veter lovil se je v vrbovji rastočem ob vodi in pahljal razvročeno lice mladeniču, ki je baš sedaj stopil v gozdni mrak. Počasneje je stopal, da se ne spodtakne na koreninah vitkih hoj, prepregujočih gozdno stezo. Sedaj prispe v jaso, kjer je žuborel Martinov studenec. Mogočno razprostiralo se je ši-rokolisto, trmkasto robidovjepo vlažnih
Št. 1
—   VESNA
9
tleh, prerastenih z bujno, pogozdno travo, in bohotno razcveli cvetovi pozno prebujajočega se kovačnika omamljali so z duhom svojim okolico. Ob skali pa, iz katere vrvi živahen vir, sedela je Alenka in podpirala si z roko mlado glavico. Lunin svit prodirajoč v deloma izsekani prostor skozi redko vejevje lesketal se je v njenih lepih vlaseh, ki so se jej bogato usipali po zaokroženih ramenih, in medlo obseval ji polovico obličja. Tedaj zaslišala je v bližini korake.... brstje pokalo je šumeče pod nogami. Vzdigne se in mu gre nasproti.
—   „Dober večer, Alenka! — dolgo si morala čakati... pa da si le prišla,
da si le prišla___"  in  stiskal ji je
podano mu desnico ognjevito in položil jo na prsi svoji.
—   „Obljubila sem ti, da pridem" - odgovori dekle plaho, tiho__„Dejal
si tako .... dejal, da vzameš slovo nocoj —" na to pa ji zastane glas in izvije si roko iz njegove. Molčala sta oba. Potem pa vzdihne on in ji položi roko" krog pasu:
- „Alenka! — ali me ljubiš?"
Ni mu odgovorila.
—  „Ali me ljubiš? Alenka!?" ponovil je svoje vprašanje nestrpno, poreče in pritisnil jo k sebi.
—  „Ljubim, ljubim ... in kako!" drhtela je ona in v lehkotnem ihtenji razgubljal se ji je glas. Ako bi ju takrat vprašal, sta li srečna ali ne, Bog vč, kaj bi odgovorila. Morda bi tudi sama ne vedela, kaj naj porečeta. Omo-čena sreče, potrta nesreče stala sta si drugi drugemu v objemu, kot da se ne zavedata življenja svojega, in kdo pravi, da sta se ga zavedala, zavedati hotela. Popustil je duh telo slehrnjega izmej njiju in prelil se v bitje dru-
zega---- živela sta trenotju, pozabila
sveta, razmišljala nista tedaj ničesar^ zibala se v sanjah in sama ne vedoča uprav zakaj, veselila, da ne čujeta. Ne vedoča ? — Da, — ne vedoča, vsaj tedaj ne'.... A ure hite.
Zamolkel glas vaškega zvona predramil ju je iz objema .... mrko razlegal se je njegov zvenk in se potem za slehrnim udarcem razgubljal mrmrajoč in tresoč se v tišini. (Dalje prihodnjič.)
i^p Drobne pesni.

Dovblj koprnenja, bolesti, jadii! —
Usoda veli na razpotje — Odhajam, kot došcl sem bil: brez miru
A k6nec mi duševnih zmot je.
In pravim besede ti, predno stezo Vsak začne korakati svojo;
Če bil za ljubezen preničev sem ti, Za podlost predober sem tvojo.
10                                       —   VESNA   —                                     Št. 1
II.
Oj, kaj se mi smejiš Kaj gledaš me tako" ? — Ljudje se kar obračajo, Za nama čudom zrd.
Vem, vsem tako se zdi, Da je to sreče smeh, Da skriva se ljubezen V pogledih iskrih teh.
Jaz pravim pa tak<5: Smeh časih je strupen, In časih tudi žaren Pogled nad vse leden.
Mephisto.
Nekaj iz praktičnega modroslovja.
(Sestavil
r/ebrojno število stvarij se nahaja v naravi poleg človeka. Te stvari so predmet posameznim vedam; in ker ima vsaka veda svoj predmet, nastane samo ob sebi vprašanje, kak predmet ima modroslovje. — Čujmo odgovor!
Predmet modroslovju je mišljenje — .ndesis tes noeseos' zove Aristotel modroslovje; njen predmet je torej v notranjem svetu, v idejalnem, nasproti vsem drugim vedam, ki imajo svoje predmete v zunanjem, v rejalnem svetu.
. Ker je predmet modroslovju mišljenje, razmotrivanje o mislih, in ker je misel o misli jednaka misli povzdig-njeni na drugo potenco, iz tega sledi, da je modroslovje glava vseh ved, ki delajo le podlago, na kteri sloni streha celega poslopja — modroslovje.
Misel pa se lahko razmotriva raz trojno stališče: raz psihologično, da se misli, in raz vsebinsko,  kaj se misli.
Jos. Ž.)
Pri razmotrivanji zadnjega, to je vsebine misli, uvidimo, da se misel nanaša na istinitost ali pa na neistinitost. Če se na prvo, je njena naloga spoznanje te istinitosti, spoznanje tega, kar je bilo, ali kar je, ali kar bo; tako dospemo do posameznih ved z nalogo spoznanja: zgodovine, naravoslovja i. dr.
In če vzamemo drugo v poštev, če se misel nanaša na neistinitost, je njena naloga stvarjenje te neistinitosti, stvarjenje tega, kar še ni; in vede, kojih namen je stvarjenje neistinitosti, zovemo praktične, nasproti teoretičnim z namenom spoznanja.
Mišljenje o praktičnih vedah pa se zove praktično modroslovje.
Stvariti se more le to, kar še ni, torej nekaj bodočega, in to bodoče je zopet lahko dvojne vrste: ali se ustvari nekaj, kar se istinito nahaja v naravi, ali pa samo nekaj navideznega.
Št. 1                                      —   VESNA   —                               •        11
Oglejmo si ta slučaj na vzgledih!
Stavbar napravi načrt postaviti poslopje, torej ustvariti nekaj, kar še ni. Da pa izvrši svojo nalogo, mora svoj načrt istinito izpeljati, to je ustvariti mora res poslopje, kakoršno ga vidimo z očmi ali čutimo s tipanjem. On ustvari torej nekaj istinitega.
Drugače je s slikarjem. Tudi on se nameni ustvariti poslopje, in ustvari ga tudi z barvo, čopičem itd. Toda njegovo poslopje je le navidezno, je le podoba poslopja.
Tu je meja dveh kraljestev; prvo imenujemo ekonomično, drugo este-tično.
Mej obema vedama pa leži tretja, ki ima z vsako nekaj skupnega in nekaj različnega, in to je moralična veda. Z ekonomiko ima skupno, da hoče nekaj istinitega in ne samo navideznega, in z estetiko, da je istini-tost v notranjem svetu, v zavesti, in ne v zunanjem svetu; in ta istinitost v zavesti, katero zahteva moralična veda, je volja.
Potemtakem imamo tri praktične vede: estetično, moralično in ekonomično. Vsaka ima svojo nalogo: prva ustvarja estetične proizvode (umotvore), druga dobrine (bona), tretja pa značaje.
Ker pa naš duh premišljuje o vsaki teh ved, imamo tudi trojno praktično modroslovje: estetično, moralično, ekonomično. Da se more, da se mora
vsaka teh imenovanih ved združiti z modroslovjem, razvidno je iz tega, ker niso niti vsi estetični, niti moralični, niti ekonomični proizvodi jednake vrednosti.
Naloga estetičnega modroslovja je ločitev pristnih estetičnih umotvorov od nepristnih, od navideznih, ki nimajo estetične vrednosti, ali pa so si jo po krivici prilastili.
Naloga moraličnega modroslovja je ločitev pravih značajev od dozdevnih.
Naloga ekonomičnega modroslovja je ločitev pravih dobrin od dozdevnih, ki imajo le začasno vrednost, če jo sploh imajo.
Ekonomična in estetična veda imate omejen delokrog, moralična pa neomejenega: Ne more biti vsakdo stavbar, pesnik, slikar, in zakaj ne?
Zato ker prvi dve vedi zahtevate gotovo glavnico, in kdor te nima, ne more delovati na njunem polji. Glavnica pri ekonomiki so sredstva (pri stavbariji gradivo za zidanje, delavci), pri estetiki  poleg  tega še zmožnost.
Pri moralični vedi pa je drugače. Ta ima neomejen delokrog iz kterega ni nihče izključen. Tu je glavnica: volja, in ker zamore vsakedo hoteti, zato more tudi vsakedo postati značaj.
Zatorej bomo govorili posebno o moralični vedi in moraličnem modro-slovji.                           (Dalje prihodnjič.)
12
—   VESNA   —
Št. 1
Naši povestnici je v šolah vrlo malo časa odmerjenega, mnogo manj pa uporabljenega. Lože je predavati o svetovno znanih povestnicah velikih narodov, nego o našej domačej; a rodoljub se mora pečati ž njo, ker ona mu vžiga v srci neizčrpno ljubav do naroda.
Med narod v obče prihaja malo o našej nekdanjej povestnici, zato se ni čuditi, da se spominja radi tega jedva še turških vojn. A tudi boljši, da, i najboljši krogi našega naroda pečajo se ž njo jako malo, — vse to pa, ker doslej nemarno še dosta publikacij, da bi vzbujale narodno zavest.
Vsi narodi, vse države skrbe, da oživljajo narodov duh potom povestnice; le narod slovenski se ne briga za njo, da, povsem jo zanemarja, kar popolnoma nasprotuje časovnemu toku današnjemu. Tudi bratje Čehi i Srbo-Hrvati upoznali so to, uglobili se v prapovestnico svojo in oživili zgodo-pisje, ki vpliva na ves narod v kar najboljšem smislu. Pogoji, na podlagi katerih so zasnovali svojo zgodovino, so sicer do cela različni od naših; vender se pa nahaja v premnogih pisanih virih, letopisih, opisih in listinah od naših granic do daljne Francije dosti gradiva, da se z njega pomočjo, naslanjaje se na svetovno in sosednjih narodov povestnico, ne skrpa, marveč sestavi častna povestnica slovenska . . .
Kaj nam je storiti, da se goji, kakor potreba, slovenska povestnica v vseh slojih naroda? Kaj, da se obudi na domačih tleh narodno zgodopisje, katero otme narodu spomin na daljne čase, tužnejše, a tudi vese-lejše, nego so sedanji? Kdo pomore?
Je li res usojeno našemu narodu, da ne dobi povestnice, katero ima?
A. E.
Domači zdravnik obeta se nam za bodoče leto od „Družbe sv. Mohora". Obsegal bode baje splošen del, Kneippovo zdravljenje in zbirko domačih zdravil. To zdi se mi tolike važnosti, da si štejem v dolžnost, izreči o takej knjigi svoje mnenje s srčno
željo,  da bi jo odločilni faktorji premišljevali in uvaževali.
Slovenci smo imeli vže dva „Domača zdravnika", ki pa nesta ustrezala svojemu namenu. Glavni vzrok je po mojem mnenji pač ta, da jih ni sestavil strokovnjak. Prvo in upravičeno zahtevanje je, da spiše tako knjigo strokovnjak; — vsaka kompila-cija od strani neveščakov ni le brez literarne, temveč i brez praktične vrednosti. — Bojim se tega i v tem slučaji; vsekako naj bi se pa dala v pregled veščaku,   da  bode vsaj  nekoliko   rabljiva.
Ima li poljudna medicinska knjiga sploh upravičenje, je li sploh potrebna in uporabna? . . . Mnogo sicer lehko koristi, ako nema namena nadome-stovati zdravnika; gotovo pa škoduje lehko njena neprimerna uporaba v marsičem. — Ljudstvo išče sploh le v skrajnej sili pomoči pri zdravniku, kar se daje le deloma opravičevati s tem, da prizadeva to mnogo težav in stroškov. Knjiga ne sme vzbujati torej v čitatelji misli, da lahko leči po njej brez pomoči izvedenga zdravnika; ona ne sme pospeševati slabe navade, da si domiš-Ijuje vsakdo, da je upravičen lečiti svetom in dejanjem, dasi nema za to niti potrebnih vednostij, niti navadno najmanjše skušnje; ona naj le svetuje v slučajih, kjer ali zdravniške pomoči sploh ni potreba, ali kjer se mora iskati pomoči do zdravnikovega prihoda. Razven tega naj pred vsem svetuje in uči, kako je uravnavati življenje po zdravstvenih pogojih.
S tem je uže povedano, kaj mora in česa ne sme podajati taka knjiga či-tateljem. Ona mu ne sme in ne more podajati popisov raznih boleznij. Izpoznavati bolezni po popisih, je nestrokovnjakom povsem nemožno; jednaki popisi bi jih le begali in povzročevali mnoge zmote. Koliko bi pa škodovalo napačno zdravljenje in iz-poznavanje ne le s tem, kar bi se storilo, temveč i s tem, kar bi se opustilo!
—   VESNA   —                                       13
Knjiga naj bi podajala pred vsem higi-ienična pravila, kako bodi stanovanje, obleka, hrana, da bode zdravje primerno; opiše naj pa hkratu glavne napake v teh slučajih in njih Škodljivi vpliv na zdravje. Podaja naj splošna pravila, kako utrditi in ohraniti si zdravje, kako obvarovati se raznih boleznij (prophylaxis). Pri tej priliki opozori naj se na nevarnost in zle nasledke sifilitike, in kako se je možno temu ubraniti. — Vsa ta poglavja razpravljajo naj se poljudno, a zelo natanko. — Dalje naj obsega knjiga nauk za prvo pomoč ponesrečencem, kako se obvezujejo rane in prenašajo bolniki. Matere poučujejo naj se, kako jim je živeti in vesti se pred porodom in po njem in kako morajo oskrbovati dojenčke. Naposled naj poda nauk, kako treba streči bolnikom
Ako se uže prida popis lečenja z vodo, naj se ogiba tu skrbno jednostranskega pretiravanja. Kakor koristi voda pri mnogih boleznih, tako lehko škoduje zopet pri drugih; vedno in vedno naj se pa zvrača na to, da se sme zdraviti po Kneippovem načinu le tedaj, ako to nasvetuje in pripusti izkušen zdravnik.
Domača zdravila, ki naj bi se obravnavala v dodatku, potrebovala bi posebno strogega pregleda. Sprejmejo naj se le ona, ki so potrjena s skušnjo, opuste pa vsa t. zv. „nedolžna". Istotako naj se svari pred onimi ki bi utegnila škodovati. Želeti je, da bi se pridejal odstavek, ki bi svaril pred sleparskimi zdravili, katerih se žalibog prodaja po lekarnah cela kopa, ter razjasnila pretiranost v ceni in sostava teh skrivnostnih „specijalitet".
To bi bil v glavnih potezah načrt knjige; le v tem okviru obetati si smemo in moremo od nje plodonosne uporabe; ako prekorači te meje, bati se nam je njene zlorabe. — Da bi se izpoznalo, da je zdravje naj-draže blago; da bi se izpoznalo, kako oprezno in vestno je treba sestavljati „Domačega zdravnika"; da bi se podala slovenskemu ljudstvu knjiga, ki mu bode koristna, ne pa knjiga, ki bi mu utegnila škodovati: — v ta namen napisal sem te vrstice.  Blagor
slovenskega naroda, ki je vedno vodil „Družbo sv. Mohora", terja od nje, da mu poda knjigo, ki mu bode v blagoslov ne pa v škodo.                               Fr. Gosti.
Više žensko izobraževališče. Koncem januvarija t. 1. je sklical sekcijski načelnik oddelka za uk in prosveto banskega urada v Zagrebu zbor najodličnejših dam- zagrebških, da se izreko, zadošča li mladim Hrvaticam dosedanja viša dekliška šola. Ne-mnogo pred je zagovarjal grof Kounic v avstrijskej poslanskej zbornici prošnji ženskih društev v Pragi in Sučavi za dovoljenje, da bi smele pohajati modroslovne oddelke vseučilišč redne slušateljice. — Na Dunaji in v Krakovu snujejo ženske gimnazije, druga mesta imajo liceje, Dunaj celo pedagogij, učiteljiško pripravnico z ve-likošolskim značajem; istotako udeležujejo se na vseučilišči izredne gojenke modro-slovnih in zdravniških oddelkov. Druge države, sosebno Rusija, Anglija, Francija, Belgija in Švica so šle celo uže dalje! — Kaj pa mi? . . . Bi li ne bilo možno osnovati v Ljubljani višega dekliškega izobraževališča, ki bi stalo na stopinji viših razredov srednjih šol (kajti visi razredi osemrazrednih šol so jednaki meščanskim šolam, oziroma nižim razredom srednjih šol) in slovenski vzgajalo dekleta primerno časovnim zahtevam, katerim se i naš narod ne bode mogel ustavljati dolgo?! Čas pride, ko bode morda prepozno, radi tega pač ni odvažno opomniti tega, kar je potrebno   in postaja vedno potrebnejše.
V. B.
^ Vestnik. ^
Našim čitateljem. Odgov. uredn. „ Vesne" sprejel je naš sotrudnik g. S. Magolič v Celji, ki je narisal za list lepo glavo. — Denašnja številka pošilja se na ogled, druga se bode poslala samo gg. naročnikom. — List zapoz-nil se je radi mnogih neljubih zaprek. Prihodnja številka izide 1. aprila. Za leto 1892 izdali bodemo vseh 12 številk. Dijake in njim naklonjene   kroge  prosimo   za  razširjanje
14                                       —   VESNA   —                                     St. 1
lista in blagohotno podporo v vsakem pogledu. Le „viribus unitis" nam bode možno uspešno delovati na podlagi našega programa, kateri lehko združuje vse, katerim je napredek našega naroda sveta stvar. List je neizogibno potreben, da združuje in navdušuje vse mlade čile moči k delovanju za jeden, nam vsem posvetnikom in duhovnim, skupen smoter — za narod. Na podlagi lista vzgojimo se jednotno, da bo-demo i poslej, ko stopimo v življenje, delovali za narod skupno in zložno, kajti le — v zlogi je moč!
Slov. akad. društvo „Triglav" v Gradci ustanovilo je uže pred letom s hrvat. ak. društ. „Hrvatska" skupni tamburaški zbor, ki izvrstno svira. Jednako snuje po vzgledu hrv. ak. dr. „Zvonimira" tudi dunajsko slovensko akad. dr. „Slovenija" svoj tamburaški zbor.
Slov. akad. društvo »Slovenija" priredilo je 8. februvarja t. 1. jako lepo slavnost v spomin dru. J. Bleiweisu, in to koncert s plesom. Pri koncertu je pel možki zbor ^Slovenije", mešani zbor „Slovan. pevskega društva" in operni pevec g. I. Trtnik. Vse točke izvršile so se izborno pod vodstvom g. J. Jif ika (možki zbor), g. A. A. Buchte (mešani zbor). Tamburaški zbor hrv. ak. dr. „Zvoni-mira" je sodeloval in žel burno odobravanje. Udeležba bila je jako mnogobrojna in vspeh je v gmotnem in moralnem oziru sijajen.
Slovensko ferijalno društvo „Sava" nastopi tekom bodočih počitnic v Ljubljani. Osnovalni odbor deluje jako marljivo. Doslej je pregledal in uravnal pravila ter odposlal ministerstvu notranjih del v presojo. Zgo-tovil je tudi poslovnik, kateri daje društvu trdno organizacijo. Tako se je nadejati najboljšega uspeha od prepotrebne zveze ve-likošolcev o počitnicah.
Dr. Fr. Gross, bivši član „Slovenije" in zaslužen pevovodja njenega pevskega zbora, umrl je 8. februvarja v Idriji, kjer je bil okrajni sodnik. Pokojnik bil je mož-poštenjak v javnem in zasebnem življenji. V. p.!
Fran Cegnar, znani pesnik slovenski, umirovljen brzojavni nadkontrolor v Trstu
umrl je v nedeljo ponoči 14. febr. Rodil se je 1. decembra 1826. 1. pri sv. Duhu nad Staro Loko. Osnovno šolo je pohajal v Skofji Loki, gimnazij pa završil v Ljubljani 1. 1849. Ker mu je nedostajalo gmotnih sredstev, kakor skoro v obče slovenskim mladeničem, opustil je svoj namen, da bi .nadaljeval svoje študije na vseučilišči, in stopil v državno službo pri brzojavnem uradu v Trstu, kjer se je ravnalo ž njim, kakor navadno s slovenskim rodoljubom. Za tržaške Slovence, katere je zastopal nekoliko časa tudi v deželnem zboru, pridobil si je velikih zaslug kot voditelj v burnih časih. Še trajnejšo slavo si je pa stekel s svojim književnim delovanjem, o katerem spregovorimo o priložnosti. Slava mu in večnaja pamjat!
Na Dunaji osnuje se „Akad. Sokol", občeslovansko telovadno društvo za dunajske akademike slovanske. Radostno pozdravljamo to novico, ker to bi bilo prvo akademično društvo, katero bi družilo vse Slovane.
Snovanje podpornega društva, na medi-cinskej fakulteti dunajskej, privelo je do velike demonstracije radi semitizma, kateri ima ogromno zastopnikov na vsem vseučilišči, sosebno pa pri medicincih. Vkljub intervenciji senata, rektorja in policije bila je huda rabuka 15. februvarja. Do 2000 vse-učiliščnikov zbralo se je v auli na dve skupini in sprejelo s „pereat-" in prosit-"klici rektorja dra. Exnerja. Židje so mu priredili takoj drugi dan pri predavanji na pravo-slovnej fakulteti ovacijo, katera se jim je ponesrečila, ker so jo zadušili protisemiti.
„Mensa academica" ustanovijo na dunajskem  vseučilišči.
Dunajski tehniki razgovarjajo se o pre-osnovi državnih izpitov in podelitvi naslova „ingenieur" kot akad. „gradus". V to svrho imajo cesto zborovanja in voljen akcijski odbor.
Stolice za primerjalno povestnico slovanskih narodov se ustanove, kakor je videti in posneti iz državnozborskih obravnav, tekom časa po posameznih vseučiliščih. Te so izvanredne važnosti, zato bi želeli, da bi se ne odlašalo z njihovim ustanovljenjem.
—   VESNA   —                                       15
poljsko pravo uvrsti  se med  obvezne predmete rigoroznih izpitov.   Poljakom po-' sreči   se  marsikaka  ugodnost,   a v  svoji sreči pozabljajo preradi nas — trpinov.
Semenišča na pravoslovnih oddelkih se pomnože v toliko, da dobi vsak glavni predmet svoje. Tako se je ukrenilo za časa obravnav o preustroji pravoslovnih ukov v drž. zbornici, o katerih spregovorimo obširneje prihodnjič.
Glasbene matice šola, ki nastopa sedaj uže zmagonosno poleg ¦ filharmonične šole in jo nadkriljuje v vsakem pogledu, pridobila si je zlasti v prošlem letu krepkih močij. Vodja je prof. Grbid. Zborovo petje, teorijo, harmonij in klavir poučuje cand. prof.Hubad, ki je zajedno voditelj samostalnega pevskega zbora „Glasl>. Mat.". Klavir poučujeta že dalje g-a. Grbideva in drd. phil. Hoffmeister. Pouk na godalih oskrbuje g. Bandis, na pihalih g. Forstmever. Tekom meseca marcija priredi pevski zbor krasen koncert.
Dramatično društvo v Ljubljani razvija se od leta do leta in nadejati se je, da bode moglo v letošnji jeseni, ko se preseli v novo gledišče, dajati vsaj po dve predstavi na teden. Za operni del si je pridobilo uže letos dve novi operi: „Cavalleria rusticana" in rCodrillo". Osobje se je izdatno pomnožilo. Za spevoigre ima zastopane vse potrebne samospeve in mešani zbor do 40 glasov. Pa tudi za dramatični del poskrbel je in-tendančni in artistični odsek. Naša Talija napreduje, kar nas polni z radostjo in nado.
*!L¦ Književnost. =§"
„Matica Slovenska" izdala je svojim članom knjige za 1. 1891 in sicer 1. Letopis, m se nahajajo različni strokovni spisi, kakor: Enklitike v slovenščini (dr. M. Murko); Doneski k historični slovenski dialekto-logiji (V. Oblak); Prazgodovinske in rimske izkopine po Slovenskem 1. 1890 (S. Rutar) i dr. 2. Pegam in Lambergar. Povest. Spisal dr. F. Detela. 3. Zgodovina Novega Mesta. Sestavil Ivan Vrhovec, c. kr. profesor. Knjiga ima obsežek 308 stranij  in dodatek z L, II.
in III. — Želeč „Matici Slov." najboljšega uspeha in razvitka, pričakujemo, da se je okleni v večjem številu tudi vsa posvetna inteligencija.
MapTHHt KepnaHt. Hapori,Hi.ift paacKaa-B. HepeBo^t ct cicmeHCKaro M. XocTHHKa. Trst 1891, 8°, 29 str. — Ta uzorni prevod prof. Hostnika je ponatis iz „Slov. Sveta" in se prodaja pri njegovem upravništvu v Trstu Farneto 44, po 18 n. odtis, 5 odtisov 85 n., 10 pa 1 gld. 60 n. Priporočamo ga kar naj-topleje vsem tt. dijakom, da se seznanijo tem potem z ruščino.
Luči. Spisal A. Funtek. Tisk društ. tisk. D. Hribar v Celji 1891. 8", 127 stranij. Cena broš. 70 n., eleg. vez. 1 gld. 20 n. Vsebina se nahaja večinoma v lanskem „Lj. Zvonu".
CjiaBAHCKaii Myaa imenuje se nanovo izšedša knjiga v vel. 8° s 186 str. obseza-joča prevode iz vseh najboljših poezij slovanskih narodov. Prodaja se po 1 r. 25 k. v Petrogradu (PvccKo-cjiaBiracKift khkkhuS CK.ia.a,'!., HeBCKiii 74) Iz slovenskih pesnikov sta na vrsti sedaj Prešeren in Gregorčič. Ta pot je najkrajši, po katerem se moremo Slovani seznanjati med seboj. Zato pozdravljamo radostnim srcem tako podjetje in priporočamo dijakom učenje ruščine.
06mecjiaBHHCKiB siusi bt. pn^y apy-rnxT>  o6in,nxT, »3MKOBt  /ipeBHeii   h   hoboh   Eb-
poiiti. To monumentalno delo v dveh zvezkih, obdarovano s prvo Kvrillo-Metodijevsko premijo, spisal je slavni slavist in prof. varšavskega vseučilišča A. S. Budilovič. Dobiva se v gori omenjenem knjižnem skladu po 4 rub.
„Matica Hrvatska" izdala je za 1. 1891. zopet, kakor navadno, jako lepe knjige in sicer: Slike iz Bosne (Iv. Lepušid) 8" 129 str. — Obiteljska tajna, kom, u 3 č. (Ev. Kumičid) 8°, 131 str. — Medju svjetlom i tminom (I. Kozarac) 8°, 161 str. — Iz var-megjijskih dana (Ksaver Šandor Gjalski) 8°, 275 str. — Teuta, trag. u 5 č. (Dimit. Demeter). Grobničko polje, pjesam. 8° LXXXin-4-185 st. Vse leposlovne vsebine. — Naposled nadaljevanje prejšnjih let: Svjetska povjest V. XVII-f-337 str. — Slike iz svjetske književnosti L, VIII4-232 str. — Črtice o magne-
16
VESNA
St. 1
=   -;
tizmu i elektricitetu (0. Kučera). Vse te knjige dobe člani samo za 3 gld. Razven tega še zvezek Plutarhovih biografij po zni-žanej ceni za 1 gld. — Priporoča se „M. Hrv." tudi Slovencem s svojimi krasnimi proizvodi.
CpncKe Hap. njec.M« (M. KordunašJ in Cjhickh sbjhu (T. Ostojič), priporočila vredne knjige dobivajo se po 80 n.
0 reforme pravnickych studii razpravlja prof. in drž. posl. dr. T. G. Masarvk v znan. C. nAthenaeurn". V tem spisu govori med drugim tudi o potrebi, da bi se predavali na avstrijskih vseučiliščih še sledeči predmeti: Avstr. drž. in pravna zgodovina. Zgod. prava v čeških zemljah. Slovansko pravo. Avstr. drž. pravo. — Jako lepi nasveti, toda . . .
Kulturni Historie. Napisal dr. Čenek Zibrt. V Praze 1892 v. 8» 122 str. C. 120 gl. v zalogi J. R. Vilimeka. Pravo koristna knjiga i za nas.
^ Zmes.
~o^2)
Moderni zakon. On: „Veruj mi, ko bi bila znala mojo prvo soprogo, bi pojmila bolest, katero mi prizadeva njena prerana smrt." — Ona: „In veruj mi Ti, da tugujem jaz nad to smrtjo mnogo bolj nego Ti" . . .
Zagotovljena zvestoba. Mlad soprog, trgovec, odhajajoč za dlje časa od doma, poslavljal se je na kolodvoru od svoje soproge z iskrenimi besedami: „Zdravstvuj, draga ženka, spominjaj se me cesto in ne žabi me!" — „Nikdar, nikdar!" zagotavljala mu je mlada soproga in vzemši svoj robec iz žepa — napravila vozel, da ne bi pozabila obljube ...                                   V. M.
"i= Listnica. gg
G. F. G. v Lj. — V prihodnji številki spregovorimo o znani zadevi. Za denes ni bilo več mogoče, ker je bil list uže stavljen.
G. F. T. v SI. „To sem že od nedkaj vedil (sic!), Da me nisi ljubila —" razven metra in slovnice obžalujemo tudi Vas:
„In kot le mogoče Si vedno me mučila." In to Vas  Je bolelo", kakor pojete dalje. 0 nas pa mislite da smo brezčutni!? . . . Tugomir v Lj,
„Je li ljubezen morda greh?" vprašujete poleg nemškega pesnika, kateri je vprašal baš isto pred kakimi sto leti. — Poglejte v kateri-koli katekizem, kjer so našteti naglavni, v nebo vpijoči in vsi ostali grehi, — in ne najdete je tam. Torej gotovo ni greh; pač pa je greh tako pesnikovati, kakor pesnikujete Vi, ker je to predrzno zaupanje — v urednikovo milost.
G. K. R. v M. Take reči sodijo v „ Vrtec". G. I. J. na V.
„Če me več ne maraš," — to je pristno fantovski,
„Prosil te ne bom;" — to je moški —
„Drugo si izberem," — tako je prav!
„Pa jo ljubil bom." — Morda tudi drugo uredniško košaro! ?
Tt. dijakom! Prosimo, da nas podpirate s spisi in poročili iz vseh krogov, kateri se tičejo dijaškega ži-venja. Poročila o sejah akad. društev začnemo priobčevati z bodočo številko.
„VESNA" izhaja po jedenkrat na mesec na celi poli ter stane za vse leto gld. 1.50
Rokopise in dopise sprejema: Uredništvo „ Vesne'1   na Dunaji, Wien, VIII., Wicken-
burggasse, 12; naročnino Dragotin Hribar v Celji, Graška cesta, 1.
Tiska in zalaga D. Hribar v Celji. — Odgovorni urednik Srečko Magolič.