Štev. 17. V Ljubljani, dne 27. aprila 1916. Leto XXIX. Izhaja vsak četrtek. Cena mu jo 3 K na leto. (Za Nemčijo 4 K, ža Ameriko in drugo tuje državo 0 K.) — Posamezne številko se prodajajo 11 ■ po to vinarjev. ' Spisi in dopisi so pošiljajo: Uredništvu „ Domoljuba". Ljubljana, Kopitarjeva ulica. Naročnina, reklamacije in in-serati pa: Upravništvu »Domoljuba*. —- Ljubljana, Kopitarjeva ulica.—— Ob četrtem vojnem posojilu. Za vojsko je treba denarja. Tega pač tii treba posebej dokazovati. Na boljšem pa je v tem oziru naša država, nego so so-\ ražne, ki morajo ne samo za živež, kakor Angleška, marveč zlasti za orožje in strelivo, in sicer vse brez izjeme, ogromne vsote pošiljati ven iz svoje države. Res imamo prestati marsikako sitnost, ker smo zaprti od sveta, toda to dobro pa imamo, da naš denar ostaja doma, ker domala vse, kar potrebujemo za vojsko in za ljudstvo v zaledju, dobimo iz domačih tal, domačih delavnic in tovarn. Naša država ni bila pred vojsko bogata; razvijala se je sicer lepo leto za letom, toda ni se mogla meriti z Angleži, Francozi ali Nemci. Vrednost vsega premoženja v našem cesarstvu se je pri 50 milijonih prebivalcev pred vojsko štela na 130 do 135 miljard kron; na osebo bi prišlo potemtakem krog 2700 kron premoženja, ko bi bilo vse premoženje samo v rokah posameznih oseb; velik del ga pa pripada državi, javnim zastopom in korporacijam, tako da se mora ta številka znatno zmanjšati. Na Nemškem so šteli pri 70 milijonih prebivalcev krog 320 miljard vsega premoženja v državi; na posamno osebo pride torej ne Upoštevaje javnega premoženja, krog 4570 kron, torej znatno več. Vojska pa vse, tudi številke preobrne. Naša država se izkazuje za dovolj močno, da se s svojimi sredstvi prehranja in si pre-skrbljuje potrebnih pripomočkov za junaško obrambo. Njena denarna moč je vsled tega v vojski silno poskočila. Tu moramo Priznata, da je država že izprva v tem oziru nastopila pravo pot. Treba je bilo poskrbeti, da vojni vihar ne pomete gospodarno slabejših na tla, in pa da je dovolj pla- čilnih sredstev — denarja — na razpolago. Strasti pohlepnosti nikdar ne utihnejo; oderuhi ne izumrjejo ob nobeni kugi. Zato se je bilo po pravici bati, da ne bi upniki ob vojski planili na dolžnike, da ne bi bogatini potegnili svojih denarjev iz bank in hranilnic in jih ne dali v promet, razen v dobičkanosne kupčije in špekulacije. Zato je bil silno primeren in potreben moratorij za izplačevanje vlog in za odplačevanje dolgov; ta postava je popolnoma dosegla svoj namen, mnogo bolj nego tiste zoper blagovno oderuštvo, s. katerimi se je mogel prijeti samo tupatam kak večinoma malenkosten slučaj, ni se pa dalo zavrniti odiranje in J.uženje v velikem. Zelo dobra je tudi postava, ki zabranja špekulacijsko nakupovanje in razkosavanje kmečkih posestev; zlata vredna za kmeta. V kratkem času se je že izvrstno obnesla in dela čast našim sodnikom, ki so v splošnem popolnoma razumeli njen pomen. Recimo torej: v obrambo slabejšega proti močnejšemu je država mnogo naredila v sedanji vojski. Ko bi ji bilo mogoče še cene držati v pravih mejah, ko bi uspešno uredila tudi trgovsko plat našega gospodarskega življenja, bi morali reči, da je storila sploh vse, kar je bilo mogoče. Tega zadnjega sicer ni dosegla, toda vkljub temu smemo reči, da je s svojimi naredbami naredila, da ni bilo prevelikih izprememb na slabše. Neprimerno več jih je obogatelo, nego obubožalo v sedanji vojski. Škoda, ki jo imajo sedanje strahovite cene, ne pomenja konkurzov in prisilnih prodaj, pač pri delavstvu in malem in srednjem uradništvu škodo na telesnem zdravju. Slaba in pomanjkljiva hrana se pozna na licih, žalostna povest o draginji se bere na otrocih in. odrastlih. Ti stanovi niso imeli tudi pred vojsko splošno nič prihrankov; živeli s,o iz rok v usta, danes vsled draginje slabše nego prej. Ko bi bilo samo slabše, bi še nič ne pomenjalo, ker to, da se ljudje splošno vrnejo k preprostejši hrani in obleki in manj zapravijo za pijačo in tobak, ni prav nobena škoda, marveč celo na vse strani dobro. Hudo je le tam, kjer telo ne dobi, kar potrebuje, da se ohrani; to je v časih nalezljivih bolezni sila nevarno, ker nobena reč tako ne pospešuje nalezljivosti kakor nezadostna hrana. Država je poskrbela, da je dovolj denarja med ljudmi. Ustanovila se je vojna posojilnica; avstro-ogrska banka je izdala vsled raznih naiedb neprimerno več bankovcev, nego v mirnih časih. Pred vojsko sla bili v cesarstvu dobi i dve milja rdi papirnatega denarja v promeiu; zdaj ga smemo šteti do štirikrat toliko. V obliki podpor in plačevanja za razno vojaške potrebe prihaja denar med svet, in to omogočuje gospodarsko življenje celo ob draginji, Kaj bi bilo, ko bi spletno še gotovega denarja primanjkovalo ko bi 'vla ob sedanji draginji navezana trgovina na kredit! Zato se pa ni čuditi, da se danes vse sproti plačuje. Veliki trgovec plača blago pri tovarnarju ali pri pridelovalcu naprej; mali pri njem in tisti kateri ga rabi, tudi nič na upanje ne dobi. Kdor to premisli, kar smo povedali, mora biti državi hvaležen, da je o pravem času tu vmes posegla. Zdaj država rabi zopet posojila. Izkazati ji je treba priznanje in zaupanje s tem, da se ji potrebno posojilo da. Varno je, ker nobena država ne more obstati, ko bi dolgov ne plačevala, ki jih naredi; obenem je pa to posojilo, ki ga v četrtič država išče pri svojih članih, silno obrestovano. Ko kličemo našemu ljudstvu, nanj se zaveda svojih dolžnosti do države, in naj se udeležuje podpisovanja vojnega posojila, se pri tem v zadnji vrsti sklicujemo na požrtvovalnost. Malo jc te reči treba ob tako ugodnem obrestovanju, pač pa je treba zmisla za državo in njene potrebe. Velika noč. Po tratah pomlad, po cerkvah aleluja, nam je pa tako težko. Velika noč, a ni očeta, ni brata, in pridejo, če kdaj, kdo ve kdaj. , - * Tako si misli ta in oni to veliko noc. A naj bi se spomnil na tisto prvo Veliko noč, katere spomin vsako leto obhajamo, a premalo dohajamo. Kako je pa bilo takrat pri srcu mnogim in najboljšim? Kako je bilo pri srcu Materi sedem žalosti? Tema je bila, noč, in nekaterim je ugasnil zadnji žarek upanja v duši. In vendar jih je ločilo le še nekaj ur od velikega veselja! Le še nekaj ur, in v nebesih in na zemlji se je oglasila zmagoslavna pesem aleluja. Tako je na svetu. Človek ne sme nikdar obupati. Z očmi uprtimi v nebesa, s pogumom in zaupanjem v srcu, z vero v duši, mora izpolnjevati do zadnjega svojo dolžnost. Naj si bo tudi krog njega tema, morda je cilj mnogo bliže, kakor si misli. Mi si želimo zmage in miru, mi molimo, delamo, trpimo, morda Bog da, da kmalu učakamo tisti veseli'-?dan, morda prej, kakor si domišljajo sovražniki. Kaj gotovega seveda ne more nihče povedati. Le to je gotovo, da ne smemo izgubiti zaupanja in poguma, ampak da moramo junaško nositi vse trpljenje. Zdaj se odločujejo veliki časi, a za velike čase je treba velikih ljudi! Mi si nismo želeli vojske, mi je nismo hoteli. Prišla je na nas in nas potegnila v to veliko gorje, Bog je vse to pripustil, on že vc zakaj. Naša dolžnost je pa, da storimo vsak svoje, in priborimo domovini in zemlji domači svobodo in mirne, srečne dni. V tej vojski se odločuje prihodnost. Oče se bori, na bojiščih za Vnuke in Vnukov vnuke in prrviako.mati doma trpi, da bi otrok otžoci mirno' in srečno prebivali na lepi domači.Zemlji. Proč tedaj vsa malo-dušnost, pogumno naprej lepši prihodnosti naproti! '• ■ > A ££<: ■' Pač pa bi nas moralo opomniti to navidezno nasprotje med veselo alelujo, .ki se glasi po cerkvah, in težkim časom,'ki naš obdaja zunaj svetišč, na nekaj drugega, Opomniti bi nas moralo na to, da je vse naše življenje vojska in da le tisti resnično zmaga, ki zmaga s Kristusom, ki more na koncu življenja z njim za klicati: aleluja! Zmaga nad grehom, zmaga nad strastmi, to je najlepša zmaga in brez te bi vse drugo bilo malo vredno. Gotovo si želimo zmage v tej veliki zunanji vojski, in si je moramo želeti in zanjo delati, vendar bi bila največja zunanja zmaga le polovična, če ne bi mogli slaviti zmage tudi v dušah. Zmagati moramo tudi sami sebe, še le tedaj bo naša zn-.aga popolna. Premagati moramo tisti pohlep, ki je gospodoval v mnogih srcih pred vojsko in je v nekaterih zagospodoval celo med vojsko: brezobzirni, odurni, časih naravnost oderuški pohlep po denarju, po bogastvu. Premagati moramo tisto hlepenje po uživanju, ki leta od veselice do veselice, brez veselja za resno in koristno, četudi trudapolno delo. Premagati moramo tisto prevzetnost, ki jo še časih kažemo do onih, ki so morda manj premožni, manj češčeni kakor ini. Če bo nas trpljenje, ki ga je Vojski prinesla, očistilo in dvignilo, da bo med nami še več 2» krščanske ljubezni, ljubezni do vseh, zlasti do sirot in ubogih, in da bo med nami še več zmernosti in treznosti in še več medsebojne potrpljivosti in .prizaaesljivosti, tedaj bo naša zmaga dvojna zmaga; iz vojske bomo izšli močnejši, kot smo bili kdaj, in pa srečnejši. Če se tako vojskujejo, da dan za dnem zmagujemo tudi sami sebe, tedaj smemo že sedaj veseli s Cerkvijo klicati aleluja. Ko je na veliko soboto zapel mašnik trikratno alelujo, so mi stopile solze v oči. Obšla me je tako živo ta misel: zunaj vojska, kakršne še ni videl svet, Cerkev pa vendar poje aleluja. In po pravici poje tako. Spominja se največje zmage sveta, zmage Kristusove nad grehom, in ta> zmaga se ponavlja v dušah dan za dnem. Koliko duhovnega junaštva je gledala že samo ta vojska! In vsa ta moč, vse to zaupanje, vse to junaštvo je iz velikonočne Kristusove zmage. Na misel so rni prišli prvi časi krščanstva. Na veliko soboto zvečer so se zbrali kristjani na svetih krajih, časih na domu kake bogate kristjane, časih v borni hiši preprostega rokodelca, Časih v katakombah. Tiho so prihajali, zakaj zuftaj so prežali preganjavci, tiho so prepevali svete psalme, a nazadnje so se vse pesmi neustrašeno zlile v zmagoslavno alelujo. Po sveti daritvi, ko se je že delal zor, so pa hiteli zopet vsak po svojih potih domov. Tu in tam po cestah so se začuli kriki, vohuni so zgrabili kako nedolžno žrtev ter jo tirali v ječo; preganjavci so tekali po ulicah, začel se je hrup. Temu in onemu kristjanu je morda za trenutek Srce vztrepetalo, a spomnil se je zmagoslavne pesmi, in z alelujo v duši je pogumno hitel naprej, morda mučeništvu, morda smrti nasproti. Premagano na zunaj, je zmagalo krščanstvo v dušah, in ta zmaga je prenovila svet. . .. Bog nam daj torej zmago, a prva nam mora biti Zmaga v srcih, in če tako zmagujemo, sfhemo tudi v teh težkih dneh z veselim "zaupanjem s Cerkvijo peti: aleluja! Pregled po svetu. Važna pogodba. Med Nemčijo in Romunijo se je doseglo sogksje, po katerem si bosta obe državi medsebojno dovoljevali izvoz blaga, ki ga lahko doma pogrešata. V Berolinu in Bukareštu so ustanovili posebni pisarni, ki bosta urejevali promet. Železniška uprava vpelje posebno železniško službo med Nemčijo in Romunijo, — Pariško časopisje tej nepričakovani pogodbi ne pripisuje posebne važnosti, deloma pa pravi, da je le značilna. Zastopniki entente poizvedujejo v Bukarešta, kakšnega pomena bi bil ta-jftojav. Poroča se, da se je enak dogovor sklenil tudi že z Avstrijo, Romunija in ententa. Zaradi gospodarskega dogovora med Nemčijo, Avstrijo in Romuuijo je nastala v državah entente velika nevolja. Ruska vlada je odredila, da ne bo več dajala izvoznih dovoljenj v Romunijo. Rusija tudi preti, da bo zaprla izliv Donave z minami, če Romunija takoj ne preneha izvažati žita v osrednji državi. Romunija je sklenila, da ostane pii starem. Borza v Amsterdamu. V finančnih krogih vzbuja začudenje dejstvo, da je vrednost avstrijskih kron poskočila za celih 100 odstotkov; enako je napredovala, tudi vrednost menic na Berlin. — Iz tega sklepajo nekateri na ugodno razpoloženje za mir. Zopet vojni svet entente. Ta teden se je bil sešel veliki vojni svet entente v Parizu. Rusi hite na pomoč Francozom, V mestu Marseille se je izkrcalo nekaj ruskih čet, ki so sestavljene iz veteranov iz bitk v Galiciji in na Poljskem, Vsi so še mladi ljudje. Častniki nosijo red sv. Jurija, — Taka parada pač nima vojaškega pomena. Srbski prestolonaslednik Aleksander se je pred prazniki mudil v Rimu. Preko Brindisija je odpotoval na Krt ali v Solun k srbskim četam. Protipostavno ravnanje entente. Pričakuje se, da se b» ententa s silo polastila, železniške črte Patras—Atene—Larissa, da obvlada položaj ter prisili grško vlado, da odstopi. V Korintskem zalivu je zbranih SO la>-dij angleške in francoske mornarice, Ententa nastopa v grških-v odah, kakor bi bila tam doma, Odnošaji med Nemčijo in Ameriko sc zelo kritični. Sodi se, da pride do vojnega stanja. Svetovna vojska. Sovražni letalci dvakrat nad Trstom. Na veliki četrtek vrgli 25 bonih; 9 oseh mrtvih, 5 ranjenih. Salezijanski zavod zadet in poškodovan. — Hudi hoji pri Col di Lana. Kalil, ki so po razstrelbi neke mine zasedli vrh, so pod hudim topniškim ognjem. — Večja pridobitev Nemcev pri Verdunu. — Y bojih pri obmosiju D vinska na Ituskem so imeli Rusi dvakrat občutne izgube. — Letalci nad Solijo. — ltusi zasedli Trapezunt. — Nov sovražnik? VOJSKA Z ITALIJO. Letalci nad Trstom. Dne 17. aprila sU krožila dva sovražna letalca nad Trstom. Metala sta bombe ter ranila 5 oseb, 2 pa ubila. Naši letalci, ki so se takoj dvignili, so zasledovali Lahe tja do Gradeža, kjer so z bombami zadeli neko italijansko torpr-dovko. Pri Zagori so naše čete 18. aprila odbile sovražni napad, ki je pri njem imel Lahi znatne izgube. Tolminsko obmostje je bilo ta dan p<>" hudim topovskim ognjem. Poji pri Col di Lana. Najhujši spopad« so bili od 17. aprila dalje na pobočju višine Col di Lana v Dolomitih blizu Buchenstei-na. Tu so bili sovražni napadi siloviti; z'a. sti so nenavadno krepko delovali sovražni topovi. Prvi splošni napad po polnoči naši 'odbili. Pozneje se je posrečilo Lahu, da je z mino razbil zahodni del Col di Lana in vdrl v raznešer o postojanko. Vrh Col d» Lana (visok 2464 m) imajo sedaj v posesti' italijanska čete. Deset mesecev so se boriti Lsbi za to višino, ki pa splošnega položaja ne izpremeni. •• V «ioliwi Sugana so izgubili Lahi 600 mo/.,. ki so jih naši ujeli. Dolina Sugana se razteza ob Brenti južnovzhodno od Tri-dentf. med Dolomiti in italijansko mejo. Apvilovo bojevanje. Na obsoški fronti je vojskovanje podobno aprilovemu vremenu. Včasih začne bobneti sto in sto topovskih cevi na tej in oni strani; strojne puške rožljajo in rožljajo z neko irdovrat-nostjo, in človek pričakuje, da se bo iz vsega tega razvila dalekosežnejša hujša bitka, Toda kar naenkrat potihne grom topov, stroine puške obmolknejo in kraški grebeni in slemena brd se smejejo v zlatem solncu, kot da bi bil že delj časa mir. Toda kadar bi zopet človek najmanj pričakoval, zavihra zopet z vso ljutostjo bojni ples. Avstrijski letelci so v noči od 17. do 18. aprila metali bombe na Treviso blizu Benetk. Kakor poročajo italijanski listi, je bile ubitih 10 oseb, 21 pa ranjenih. Veliki četrtek zopet — laška letala ned Trsfosn. Nad »neodrešeno« mesto so Lahi poslali sedem letal, in sicer na dan, ki je vsakemu katoličanu svet in častitljiv: na veliki četrtek popoldne. Letalci so vrgli 25 bomb. Ena je padla blizu Skednja in ubila 1 moža, 5 otrok in tri žene; pet oseb je pa ranila. Druge btsmbe so uničile salezijanski samostan in sicer v trenutku, ko je 500 gojencev molilo v samostanski cerkvi pred Sv. Rešnjim Telesom. Res, pravi čudež, da tu ni bil nihče mrtev. S tem napadom je sovražnik zapravil — tako čisto pravilno zatrjuje uradno poročilo — vsako pravo in praivico, da bi se prizanašalo njihovim mestom. Severni del Gorice je bil 19. -aprila zopet močno obstreljevan. Vsi kalibri so bruhali ogenj na mesto. — Trdi boji so se ponavljali na južnozahodnem robu Doberdob-ske planote. V odseku Col di Lana so naši priza-(ijali Lahom dne 19. aprila najtežje izgube, italijanske čete, ki so napadale, so bile pošteno odbite. Prav tako so jih naši zavrnili tudi v odseku Sugana, kjer so se Lahi hoteli zopet polastiti nedavno izgubljene postojanke, — Na Col di Lana so naši dne 21. aprila zopet zasedli opirališče na slemenu severozahodno od vrha in ga vzdržali proti sovražnemu napadu. Do dne 24. aprila je bilo odbitih tu pet sovražnih navalov. . BOJI NA ZAHODU. Zcpet večja pridobitev pri Verdunu. Na obeh straneh reke Moze so zopet s hujšo silo streljali topovi. Desno od reke južno od sela Andromont so se odlikovale saške čete, ki so ujele 42 francoskih častnikov (tri štabne častnike) ter 1696 mož. Tri reči so dosegli Nemci pred Verdu-nom; 1. Francoska ofenziva, ki je bila določena na dan 15. aprila, je preprečena. 2. Sovražna armada je poslfla neškodljiva, 3. Pogoji, da se srečno konča nemška eienziva, so dani, — Francozom manjka vojaštva. Gre za življenje in smrt; če pod-ležejo, je trenutek za mirovna pogajanja morda bliže, kakor mislimo. V ozemlju Moze so se razvijali vse dni • velikega tedna po ostri obojestranski ka- Honadi tudi pehotni boji. Francozi so napadli s posebnimi silami Morthomme. Napad so Nemci nasplošno krvavo odbili. — Tudi v drugih odsekih verdunskega bojišča so se skoraj vse dni velikega tedna hudo dajali. V angleške jarke so vdrli Nemci na več mestih ypernskega bojišča. Južno od Yperna so ujeli 1082 mož ter zaplenili dve strojni puški. Nekaj jarkov so morali Nemci radi talne vode izprazniti. VOJSKA Z RUSI. Rusi še vedno napadajo, a v svo;o po gubo. Dne 18. aprila so se pri obmostju mesta Dvinsk južno od Garbunovke vrgle ruske čete z nenavadnim naporom na 10 letal napadlo rusko letalno postajo. Na c-toku Oesel je napadlo nemško letalno brodovje ondotno rusko letalsko postajo. Bombe (45) so močno delovale. Vsi letalci so se srečno vrnili. BALKAN. Pred Solunom. Vodstvo ententinih čet v Solunu namerava še ta mesec pričeti z veliko ofenzivo. Tako so razbobnali Francozi med svet. Od druge strani (iz Grčije) se pa poroča, da je bil med Dorijanom in Gjevgjelijem zadnje dni hud topniški boj, v katerem so morali Francozi opustiti izredno utrjene postojanke na levem bregu Vardarja. (Gjevgjelije in Dorijan sta zadnji mesti pred grško mejo na bivšem južno-srbskem ozemlju; v sredi teče reka Vardar, ki se izliva zahodno od Soluna v morje.) Francozi so bili prisiljeni, da so se zaradi močne bolgarske topniške delavnosti umaknili v širini 5 km. Razrušena mestna hiša v Arrasu. nemška kritja. Odnehali so s tem, da so imeli (dvakrat) velike izgube, uspeha pa nobenega. Ob Naroškem jezeru. To jezero, ki se v zadnji vojni dobi neštetokrat imenuje, leži vzhodno od glavne železniške proge Vilna—Dvinsk, v guberniji Dvinsk. Na tem bojišču so Rusi nastopili v razdalji 100 milj s 700.000 možmi. Da niso nič dosegli, smo že večkrat slišali. Izgubili so skupno do 150.000 vvtfžv i tiprtvih ,tned njimi do 50.000). Vdrli so delo«ja,.pač v nemške postojanke, a sedaj so Nemci zopet na svojem prvotnem mestu. Kozaki so gonili svoje ljudi z nagajkami v boj, — Vzhodno od Naroškega-jezera se je končal ruski napad, ki se ga je udeležilo pol bataljona, z velikimi izgubami tia ruski strani. Ob romunski meji v Besarabiji kopljejo Rusi strelske jarke. Črta se razteza ob Reki Prut od Marmornice do Renija. Prevažanje srbskih čet v Solun. V Solun je došlo še pred Veliko nočjo več prevoznih parnikov s srbskimi vojaki. Bilo je med njimi izredno veliko častnikov. Na enem parniku je bilo n, pr. 400 mož in 100 častnikov. Večino srbskih čet bodo najbrž spravili le na Francosko, kajti pred Ver-dunom je pomanjkanje vojaštva; to, kar se godi pred Solunom, je le varanje javnosti. Letalci nad Solijo. Dne 21. aprila zjutraj sta v silni visočini priplula nad predmestje v Sofiji dva sovražna letalca, ki sta metala listke z oklici na ljudstvo. Na listkih je bilo zapisano, da je Erzerum v ruskih rokah, da so Rusi ujeli v tej trdnjavi 10.000 (?) vojakbv in 500 (?) topov itd. — Dve bombi sta zadeli neko šolo in neko malo hišo. OB ČRNEM MORJU. Rusi so zasedli Trapezunt, Ko so se Rusi polastili Erzeruma, je bilo verjetno, 31 da zasedejo tudi Trapezunt, kar se je tudi zgodilo. Turčija je imela in ima na. tem bo-* jišču silne težave zaradi prometnih zvez, ker ni nobene železnice, po morju je pa promet ogrožen. S tem seveda vojska med Rusi in Turki še ni odločena. Trapezunt (turški Tiraibisun) je severovzhodno maloazijsko mesto ob Črnem morju; dviga se v terasah ob obali in šteje 35.000 prebivalcev. V mestu ima sedež tudi katoliški armenski škof. Prebivalstvo je čez polovico turško. V mestu je 12 konzularnih zastopnikov tujih držav. Trapezunt je glavno trgovsko pristanišče malo-azijskega severnega obrežja, AMERIKA PRETI. Ultimat Amerike. Skoraj gotovo je, da bo ultimat, ki ga je poslala ameriška vlada Nemčiji, raztrgal diplomatske zveze. Morda se bo senat, ki ima odločevati o vojski, celo odločil za orožje. Resnega položaja, ki je nastopil, se ne more nihče veseliti; na izid vojske pa to ne more imeti posebnega vpliva. Amerikanci so že doslej podpirali na vso moč naše sovražnike ter jim preskrbovali strelivo in orožje. Več tudi v bodoče ne bodo mogli storiti. Svetovna vojska se ne bo odločila na morju, ampak ob laški, ruski in francoski fronti. Tu smo pa nepremagljivi. Tedenske novice. Novi deželir. predsednik kranjski. Njegovo Veličanstvo je deželnemu predsedniku baronu Schvvarz pl. Karsten povodom iz zdravstvenih ozirov zaprošene trajne vpokojitve v ponovnem priznanju njegovega mnogoletnega z zvesto vdanostjo vrše-nega izbornega službovanja podelilo veliki križ Franc Jožefovega reda in istočasno imenovalo podpredsednika pri namestni-štvu v Trstu Henrika grofa Attemsa za deželnega predsednika na Kranjskem. Grof Henrik Attems-Heiligenkreuz je rojen 1. 1858. v Šopronju na Ogrskem. Njegovim staršem je tekla zibel pri Sv. Križu pri Ajdovščini. Služboval je večinoma po slovenskih krajih. Najprej v Ljubljani, polem pri c. kr. okr. glavarstvu v Kočevju, Postojni, Litiji; potem zopet v Ljubljani. Kot okr. glavar je bival v Ljutomeru, Lipnici, Celju, Gorici. L. 1911. je bil poklican v Trst kot podpredsednik namestništva. Grofa Attemsa slikajo znanci kot zelo [judomil značaj in kot pravičnega uradnika. Čaka ga pač veliko dela in skrbi, kajti dnevi, v katerih se vrača na Kranjsko, so težki. K obredu umivanja nog za veliki Četrtek so bili letos sprejeti naslednji starčki: Bcrnik Jožef, Št. Vid nad Ljubljano, star 87 let; Zalar Janez, Borovnica, 87 let; Avšič Anton, D. M. v Polju, 84 let; Jauh Martin, Predoslje, 83 let; Jenko Peter, Mavčiče, 83 let; Gregorc Anton, Ljubljana, 79 let; Mohar Ant., Št. Jurij pri Kranju, 77 let; Amež Janez, Predoslje, 74 let; Rotar Matej, Gorice, 73 let; Arlič Matej, Ljubljana, 72 let; Novak France, Št. Jurij pri Kranju, 72 let in Sušnik Jernej, Št. Jurij pri Kranju. 69 let. Zadnji pa ni prišel, ker je nevarno obolel. 50 letnico redovniškib obljub je praznovala dne 25. aprila predstojnica škofjeloškega uršulinskega samostana g. Katarina M a j h n i č. Duhovske izpremembe: Župnija Senožeče je podeljena č. g. Ivanu Rihar, župniku na Gori pri Sodražici. — Premski župnik č. g. Martin Škrjanc je odšel kot vojni kurat na fronto. Novi kurat je bil svoj čas tudi rezervni častnik. Na Premu ga bo na-mestoval č. g. Ign. Žgajnar iz Trnovega. Nj. veličanstvo cesar avstrijski je naročil, da se podpiše 10 milijonov K avstrijskega in 10 milijonov K ogrskega vojnega posojila iz njegovih sredstev. Uima. Slana je nekolika osmodila vinograde po Dolenjskem, malo pa v Belo-krajini. Bolj občutno so prizadeti orehi in vrtovi po nižavah. Sprevodnice na cestni železnici. V Ljubljani so sprejeli v službo na električnem tramvaju tudi pet sprevodnic. Predavanje za starše. Pri drugem vzgojnem predavanju v Ljubljani je dežel, šol. nadzornik dr. Mihael Opeka podal tele misli: Mladino je treba vzgajati tudi za delo. Šola uči delati. Vsaka ura, vsaka naloga kliče otrokom: Delajte. Tudi doma naj se otrokom vcepi veselje in ljubezen do dela. Delo rodi zadovoljnost v življenju, za večnost pa je zaslužno kakor molitev, če ga opravljamo z dobrim namenom — Bogu na čast. Tudi pri delu je treba izbere: najprej pride to, kar je potrebno, potem kar koristno, in slednjič prijetno. Otroci naj se navadijo, da sproti izvršijo svojo dolžnost; ne odlašati na jutri, kar se danes lahko, ali celo mora izvršiti. Nobeno delo ni nečastno, prenizko ali premajhno, samo da ni grešno. — Moli in delaj — to je bila vsebina prvih dveh vzgojnih predavanj, ki jim bodo prilično sledila še druga. Najden denar. Pred par meseci je bil ob vhodu na pošti v Kamniku najden denar. Lastnik ga dobi v frančiškanskem samostanu v Kamniku. Novo prebiranje. Da se zagotovi poznejše nadomestilo za armado, bo izšla te dni naredba, ki ukazuje ponovno prebivanje rojstnih letnikov 1897 do 1866. K temu prebiranju bodo morali priti vsi črno-vojniški zavezanci omenjenih letnikov brez ozira na to, če so bili žc prej podvrženi prebiranju aH če so se že odzvali dolžnosti prebiranj. Prebiranje bo od 22. maja do 29. julija. Sposobnim spoznani pa najbrž ne hodo vpoklicani., dokler ne bo žetev v glavnem končana. Drugemu pozivu pripadajoči se bodo tudi sedaj uporabljali v zaledju in etapskem ozemlju. Ogenj. V vasi Brezje, župnije Čemše-nik, je na velikonočno nedeljo pogorela Pirnalova hiša. Nevarnost za vso vas je bila velika; toda hvala Bogu! Dež je lil, ljudje delali na vso moč, iz Trojan je prihitela požarna bramba in ogenj zaduiila. Otrokom ne užigalic v rokel Davek na vojne dobičke. Dne 16. aprila je izšla cesarska naredba, ki uvaja izreden davek na vojne dobičke, t. j. na dohodke, ki so jih dosegle družbe ali posamezne osebe v vojnem času preko navadnih dobičkov. Večja obremenitev posameznih oseb znaša n. pr. pri večjem dohodku i 0.000 K — 5'/,, pri 50.000 K — 13'/,■, pri 100.000 K — 19'5%, pri 200.000 K — 27 2%, pri 500.000 K — 33 9%, in raste potem do največ 45%. Pri družbah se je vpoštevalo, da že zdaj plačujejo 10% pridobninski davek, ki se z dokladami tako zviša, da so obremenjene z 20 da 30%, včasih še z večjimi odstotki, zato se bo novi davek od višjih dohodkov zaračunaval po drugem ključu. — Pri posameznih osebah so davka prosti večji dohodki do 3000 K. Pobiranje nad 100%nih doklad v letu 1916. je dež. odbor proti naknadni pritrditvi deželnega zbora dovolil sledečim občinam: Bukovje, Cerknica, Čelje, Dolenja Podgora, Goče, Jablanica, Košana, Mekinje, Planina, Postojna, Raka, Semič, Slap, Sv. Križ pri Svibnjem, Šmihel pri Postojni, Špitalič, Trnovo, Vrabce, Vrhnika, Žiri, Čeplje, Dol in Radence. Temu sklepu je treba še izposlovati Najvišjega odobrenja. Vojno posojilo in kranjski deželni odbor, V seji 18. aprila je sklenil dež. odbor, da podpiše 1 milijon K IV. vojnega posojila in sicer na račun garancijskega zaklada dolenjskih železnic. Obenem je dež. odbor priporočil županstvom, naj podpišejo čimveč IV. vojnega posojila na račun občin. En milijon četrtega vojnega posojila je podpisala Ljubljanska kreditna banka na svoj račun. — Berndotfska kovinarska tovarna Adler-Krupp je podpisala 4 milijone. Na Sv. Gori pokopan. Dne 14. aprila so položili variha svetogorskega svetišča f P. Frančiška Ambroža na obstreljevani Sv. Gori k večnemu počitku. Junaški frančiškan je torej našel prostorček, ki ga je tako ljubil — pod okriljem svetogorske Kraljice. Morilec orožnika P uglja in njegovi po-magači na zatožni klopi. Dne 19. aprila je bila zaključena obravnava zoper znanega zločinca Zupeta in tovariše. Izid je bil tak-Ie: Martin Zupet je obsojen na 20 let težke ječe poostrene s temnico 9. oktobra vsako leto in z enim postom in trdim ležiščem vsako četrtletje. • Josip Štrukelj starejši na 4 leta težke ječe. Josip Štrukelj mlajši na 2 leti težke ječe. Anton Godec na 1 mesec težke ječe. Franc Slugovec na 1 mesec težke ječe. Janez Zupet na 8 mesecev ječe. Lovrenc Strniša na 1 leto težke ječe, Gašper Strniša na 2 meseca ječe. Alojzij Strniša na 2 meseca ječe. Frančiška Strniša na 6 tednov ječe. Pogodbene razprave so bile pretekli teden v Budimpešti. Med avstrijskimi zastopniki je bil tudi sekcijski načelnik dr. Žolger. Razne novice. Skupno sv. obhajilo slovenskih voja kov v Inomostu. Dne 11. aprila so po hva levrednem prizadevanju našega rojaka č. g. dr. Antona Prešerna, opravili vsi slovenski vojaki, kar jih je v Inomostu, sv. spoved ter so pristopili po cerkvenem nagovoru dr. Prešerna skupno k sv. obhajil"' Obhajanci so bili tudi pogoščeni. Vrhovni armadni poveljnik nadvoivo-da Friderik bo podpisal 12 milijonov Iv, avstrijskega in ogrskega vojnega posojila. Odlikovana slovenska mati. Cesar je odlikoval slovensko mater Marijo Markuž iz Šmarja pri Jelšah na Štaj. Ta žena ima 7 sinov pri vojakih. Presvetli cesar ji je poslal srebrno podobo Žal. Matere božje, ki je vredna 100 K in pa še 500 K v denarju. Blaga žena je bila do solz ginjena, ko so ji v občinski pisarni izročili ta pomenljiv dar. Pričetek 1. maja. Prvi maj se prične letos 30. aprila ob 11. uri zvečer; tako ostane do konca septembra 1916. — S to odredbo se namerava izrabiti dnevna svetloba v poletnih mesecih in varčevati pri kurilih zlasti tam, kjer se revnajo po uri, ne pa po dnevu. Trboveljska premogokopna družba je imela 1. 1915. čistega dobička 1,336.699 K proti^ 1,293.169 K 1. 1914. Na akcijo pride petodstotna dividenda 10 K. Strašna nesreča. Dne 18. aprila zjutraj je hipno zblaznel pešec Leopold Fichtner deželno brambovskega polka št. 1 na Dunaju. Pričel je streljati z brovningom, poleni pa s puško repetirko na častnike in vojake, ki so mu izkušali izviti orožje. Ustreljeni so bili štirje možje, 8 jih je bilo deloma težko, deloma lahko ranjenih. Nevarno je bil ranjen tudi en mož prihitele mestne požarne brambe. Fichtner je sedaj v garnizijski bolnišnici in se ne zaveda svojega strašnega dejanja. Na veliki petek so v Milanu imeli slovesne molitve za mir. Kardinal, vsa duhovščina in ljudstvo so prosili Boga za konec grozne vojske, za težko zaželjeni mir. General Goltz umrl. 19. aprila je po lOdnevni bolezni (pegasti legar) umrl znani general-feldmaršal baron Goltz. Nahajal st' ie .v glavnem stanu svoje turške armade. Katoliški župnik v Belgradu. Vojni ku-rat Alojzij Wagner iz Osjeka, je bil imenovan za župnika v Belgradu, Postavila se je zavarovalnica »Assi-curazioni Generali« v Trstu, ki je podpisala riadaljnih 15 milijonov vojnega posojila* tako da znaša skupna svota vsega, kar je podpisala: 46 in pol milijona kron. Vojska v slikah. Katol. Tiskarna v Ljubljani je podarila od skupička razglednic »Vojska v slikah« 500 K za goriške begunce. V strelskem jarku postal škol. Kakor ie že znano, morajo duhovniki na Francoskem ravnotako pod orožje in iti na bojišče, kakor drugi ljudje. Župnik de Lo--belle, sedaj narednik, je imenovan od papeža za škofa v Gapu. Novi škof je svojim vernikom poslal prvo pastirsko pismo iz strelskih jarkov. Novi škof ostane toliko časa narednik, dokler mu vojaška uprava z ozirom na njegovo dostojanstvo ne da dopusta, da more prevzeti upravo svoje škofije.. Viharni vetrovi so divjali 16. in 17. aprila na Ogrskem, osobito v Budimpešti m okolici, Izruvanih je bilo veliko dreves, Pokončanih mnogo vrtov, odkritih nebroj hiš. Vojaške novice. Vojaki se nas spominjajo. (Za zadnjo >tevilko prepozno došla velikonočna vodila.) Vsem znancem in prijateljem, kakor tudi bralcem »Domoljuba« so želeli vesele velikonočne praznike slovenski topničarji z Doberdobske planote: Četovodje Jurček Škamen, Šoštanj Franc Požel, Konjice, desetnik Franc Papež, Črnomelj. Topničarji: Mihael Koščak, Žalina, Franc Molek, Borovnica, Ivan Miketič, Adlešiči, Ivan Per-dih, Tolmin, Jožef Menard, Drenik, Anton Petrin, Sv. Jedert pri Laškem trgu, Mihael Roje, Medlo, Mihael Klemenčič, Vinji vrh (Krško), Franc Medved, Litija, Janez Medved, Godovič, Franc Hren, Dobrepolje, Anton Premrl, Postojna, Jožef Klobučar, Nemški rut. —■ Velikonočna voščila so poslali tudi slovenski fantje, ki se nahajajo pri trd. top. polku št. 4: Franc Erklavc, Rudnik, Franc Tomšič, Kresnice, Franc Zalar, Senožeče, Valentin Abe, Domžale. — Srčne pozdrave pošiljajo vsem bralkam in bralcem »Domoljuba« in voščijo vse najboljše topničarji havbičnega oddelka: Jakob Pivk, Dobrova pri Vrhniki, Karel Hudoklin, Novo mesto, Peter Medič, Ogulili, Ignac Stanonik, Vrhnika, F. Gabrov-šek Metlika. Zraven so še pristavili: Lepo se ti zahvaljujemo, dragi »Domoljub«, da nas tako redno obiskuješ tukaj- na bojišču; donašaš nam raznih novic, tako da imamo dosti zabave. — Za praznike so dalje še pisali Jurij Mihelčič, Alojzij Ponikvar,- Jožef Pevec, Janez Brus, Ferdinand Debeljak — vsi pri konjeniškem, oddelku v. p. 87. — Od soške fronte so se oglasili s pozdravi in voščili: Alojzij Hrvat in Mat. Kosi, nad-lovca; Fr. Matjaš, Mile Gabrilovič, četovodji; Peter Subotič, Jožef Kadunc, pod-lovca; Simon Kitek, patrolovodja; Janez Šmajdek, Janez Darovec, Ipvca — Pred odhodom na bojišče je poslal karto z velikonočnim voščilom četovodja Franc Žgavec iz Vipave (Dolgapoljana). — Tudi naslednji so pisali z južnega bojišča za praznike vsem domačim fantom in dekletom: Četovodja Vrcen Jožef, desetnik Bregar Leopold iz Motnika, Dime Tomaž in Franc iz Deoalje vasi ori Domžalah, Ocepek Avgust iz Križa pri Komendi, Košir Juraj te Mavčič pri Kranju, Križnik Franc iz Motnika. Jeriha Franc iz Škofljice, Mavretič Jožef iz Metlike, Strnad Josip iz Idrije, Jereb Franc iz Sore. — Velikonočno voščilo in mnogo oezdravov oošilja-jo slov. fantje vsem staršem, bratom in sestram, pa tudi vsem slov. vojakom z željo, da bi prihodnjo velikonoč skupaj praznovali pri domačih: Jožef Jordan iz Kopriv-nika pri Krškem, Ivan Rožič iz Vogrč, Fr, Vide iz Št. Jerneja na Dol, Jos. Turn.šek, Sv. Martin pri Celju, Fr. Rožnik iz ljubljanske okolice — vsi pri gorskem topništvu na italijanskem bojišču. — Vrh nič-a ni, vojaki 7. pp. so poslali karto z velikonočnimi voščili. Podpisani so možje: Franc Kunstelj, Ignacij Jurjevčič, Simon Japelj, Janez Marinko (Dobrova). Franc Modic (Ig) Fr. Petrovčič, Janez Pristavec (Pre-serje), Janez Borštnik (Borovnica). — S koroških hribov poročajo slov. fantje, da se prav dobro imajo in žele srečne velikonočne praznike vsem prijateljem in znancem ter bralcem »Domoljuba«: Lovec Fr. Nu.ssdorfer, Slap pri Vipavi. — Velikonočne dopisnice s pozdravi in voščili domačim, znancem in »Domoljubovi« armadi so poslali še sledeči vojaki: Jakob Štalcar (Semič), Franc Pajk (Višnja gora) z italijanskega bojišča. * Prošnje za oprostitve cd črnovoj-niške službe. Dunaj, 18. aprila. (K. u.) Ministrstvo deželne brambe naznanja, da se more ozirati na prošnje za oprostitve potrjenih črnovojnikov letnika 1898 le v posebnih izjemnih slučajih. Prošnje se morajo vložiti vsaj 8 dni po prebiranju pri pristojni oblasti. Ko preteče ta rok, se prošnje brez izjeme odklonijo. Zahvala. Slavno uredništvo! Se Vain prav lepo zahvaljujem za pošiljanje »Domoljuba«, ki mi krajša čas. Sedaj sem jaz sam Slovenec tukaj v bolnišnici, drugi so: že odšli. Zadnji, ki je odšel, je bil ogrski Slovenec; je tudi rad »Domoljuba« bral. Pravil mi je, da imajo pri njih tudi največ ta list naročen in da ga vsi radi berejo. Tukaj na S e d m o g r a š k e m je bila prav mila zima. Je bilo prav malo snega in tudi dežja ni bilo. Po polju je že vse lepo zeleno in je že tudi za pomladansko setev vse močno izorano. Sedaj vidimo že tudi u črede prešičev, ki se zunaj pasejo. Drevje sedaj že cvete tu okrog. Želim vsem prijateljem in bralcem »Domoljuba« vesele velikonočne praznike, Franc Srebrnjak, Naši ujetniki na otoku Asinara, »Kol-nisehe Volkszeitung« poroča, da grade oni ujetniki, ki so došli iz Srbije, ceste in da opravljajo druga gospodarska dela. Hrane jim baje fte manjka. t Leopold Mulh. V vojno delavsko službo, je bil poklican 7. jan. 1916, mladenič Leopold Mulh iz župnije Primskovo; a že 1. aprila ga je Bog poklical v boljše življenje po hudem trpljenju. Pokojni je bil vzoten mladenič, povsod priljublen, zalo ga objokujejo starši, bratje in sestre, sosedje in prijatelji. Pokopan je na ljubljanskem pokopališču. P. v. m.! Kratko pismo. Našim fantom pisanje vselej ne gre prav od rok. Orožje znajo bolje sukati. Za zgled preprosto-kratkega pis ma, ki veliko pove in ga je bila mati zelo vesela, navajamo dopisnico sledeče vsebine: Draga mati! Najprej Vas lepo pozdravim, selil Zdrav sem še, hvala Bogu! Drugega pa Vam ne rnorem pisati, kakor da tukaj topovi hrume in krogle žvižgajo, da se Bogu usmili. Vas pozdravi Vaš sin Jože Osrcdkar. (Planina-Sv. Jošt.) Iz ruskega ujetništva je prvič po devetih mesecih prišla karta od Ivana Ga-brejna, doma z Rakeka. Piše, da ie zdrav teir pravi, da je poslal gotovo že 20 dopisnic. Domači so sedaj prejeli šele prvo. Od bukovinske bojne črte. Mihael Zalokar piše: Dragi prijatelji in ljubi »Domoljubovi« čitatelji! Srčne pozdrave od se"-verne bukovinske bojne črte Vam pošilja . . . stotnija slovenskih pionirjev, ki je dovršila za deželo in za vojno velevažno pod« jetje. Izgotovili smo most, ki je bil otvor-jen 29. marca t. 1. Blagoslovil ga je častitljivi starček, škof črnoviški, v prisotnosti deželnih dostojanstvenikov in našega zbornega poveljnika pl. Pflanzer-Baltin, katerega ime je vtisnjeno na pročelju novega mostii. Stari most čez reko Prut je bil sestreljen po prvem ruskem vpadu v našo monarhijo; sedaj imamo novega, ki je bil sedaj otvorjen na korist domovini. Da» otvoritve ostane nam vsem v spominu; zapisan bo v zgodovini sedanje vojske, pri kateri imajo tudi slovenski fantje velik delež. — Z Bogom! Za domovino. Na italijanskem bojišču ie padel v cvetu mladosti sin posestnika Režena iz Gorenjega brda poljanske župnije — Ciril. Bojeval se je proti Rusu nato pa proti italijanski nezvestobi, kjer ga je dohitela prezgodnja smrt. Tudi njegov brat Tone je padel kot žrtev za domovino. Lahka jima bodi tuja zemlja! Izmenjava invalidov. Na papeževo posredovanje so se vršila te dni v Švici pogajanja med zastopniki Švice in Italije glede izmenjave invalidov med Avstrijo in Italijo. V vseh točkah se je dosegel sporazum. Italijanske invalide, nahajajoče se v avstrijskem ujetništvu, bo sprejel švicarski Rdeči križ v Feldkirchnu na Predarlskem in jih bo spravil v posebnih železniških vozovih v gornjeitalijansko mesto Como nazaj "bo pa prevažal avstrijske invalide, nahajajoče se v italijanskem ujetništvu. Vsi na vojski. Iz Dornbirna na Predarlskem poročajo, da v kraju Unterries, ki spada k dornbirnski občini, ni prav nobenega moža doma. Vsi so odšli na vojsko in skoraj večina prostovoljno. Dne 20. februarju je bil zadnji poklican. Polje obdelujejo sirilo ženske in otroci. Postrezite! Mati Helena Prime (Velika Bukovca pri Ilir. Bistrici, Notranjsko) nič ne ve o svojem sinu Antonu Prime. Zadnjikrat je pisal pred 18 meseci iz Przemysla, kjer je bil pri trdnjavskih topničarjih. — Če kdo kaj ve, naj blagovoli sporočiti na zgorajšnji, naslov. — Mati Amalija Mlakar, (Zakojev št. 89, P. Hudajužna, Goriško) želi izvedeti, če se nahaja med ujetniki iz županstva Cerkno na Goriškem še kateri vojak 97. pp. z imenom Andrej Mlakar. Prosi tudi. da bi se navedio, pri kateri komp. in na katerem bojišču je služil. Stroški se povrnejo. — Pogreša se Rok Planinšek, I. R. 40, Baon 1. Zadnjikrat je pisal lani 7. junija iz Galicije. Če je komu kaj znano, je tem potom vljudno naprošen, da sporoči to Angeli Planinšek, Gunclje, p. Št. Vid nad Ljubljano. V ruskem ujetništvu. Jeaez Skrl, infanterist 97. pp., iz Slemena (Vel. Bloke) je poslal uredništvu iz ujetništva (Almasna) dopisnico ter naznanja, da jc bil 21. avgusta m. 1. ranjen in ujet. Pozdravlja vse slovenske vojake, znance in sorodnike. Smeh jih je minil. Na železnici med Bremenom in Oldenburgom v Nemčiji se je nedavno to-le pripetilo: V vozu sta se vozili dve živahni deklini. Na neki postaji vstopi še neki mož in njegova žena; Ko se ;e jel vlak premikati, začne žena šteti na prste:.»Ena, dve, tri.« To se ponavlja venomer naprej. Omenjeni deklini se jameta muzati in kahljati, ker si nista znali razložiti, kaj bi to pomenilo. Čez nekaj časa se pa mož razjezi ter reče: »Nepotrebni smeh bosta že opustili, če vama povem, da ie moja žena tri sinove na vojski izgubila. Zdaj se je siroti zmešalo in jo peljem v bolnišnico Breznica. Marijina družba na Brezni-ci namerava vprizoriti na Belo nedeljo dne 30. aprila ljudsko igro »Svojeglavna Min-ka«. Začetek popoldne ob pol štirih. Čisti dobiček predstave se da »Rdečemu križu«. Posebnih vabil odbor ne bo pošiljal, zato se tem potom vsi vljudno vabijo. Smrtna kosa. Iz Pregarja pri Podgra-du se nam poroča: Dne 20. aprila so pokopali iz ene hiše dva mrliča, in sicer mater in sina. Mati je bila stara nekaj nad 70, sin pa 32 let. Oba sta že dalj časa bolehala. Mati je bila delavna žena, sin pa priden gospodar in skrben oče; bil je tudi boga-boječ mož. Zapušča 76 let starega očeta, ženo in tri nedorasle otročiče. Ko so ljudje hodili kropit mrliča, se je marsikomu zasolzilo oko. Posebno so pa ljudje jokali, ko so prišli naenkrat z dvojnimi nosili po mrliče v eno hišo in odnesli tako prijaznega vaščana in spoštovanja vrednega moža ter pridno mater njegovo. Počivajta v miru! V jega ljubčka, dajte, da ga poljubim na tiste lepe angelske oči, dajte ga sem!« »Milka, pomiri se!« reče Milan resno in jo prime za roke. Ona pa je buljila vanj z nekim čudnim, mrkim pogledom, ki je bil tako bolečine poln, pa zopet tako strašan. »Ali si moj?« je vprašala naenkrat in pogledala divje v oči svojega , politega moža. »Seveda, in ti moja,« je rekel Milan in ji pogladil lepe črne lase. »Oh, potem mi pa daj dete!« »Pomiri se, Milka!^. »Dete mi daj! Moje edino, moje prve dete, oh, ti si ga ubil. . . najino dete . .. toda ne, ne, ti si dober,« začne zopet naenkrat, »ali ne, da mi ga boš dal zopet, Milan!« Milan je molčal kot kamen — uničena njegova sreča je plakala, srce mu je o-d bolečine pokalo. »Molčiš,« začne potem Milka besno, »oh, da, ti si tisti grozni duh mojega očeta, ki je prišel izvršit prokletstvo, ki sem sp --. mo I Tabor uteeulih srbskih vojakov na otoku Krfu. Pipi r fij, IMfell Silil a-imck |p?» Kletev divjega lovca. (Dalje.) »Milka, draga moja, poglej me in povej mi, kaj ti je?« jo je izpraševal Milan, ki je sedel pox ves dan pri nji in jo gledal. »E, nič mi ni. Kaj bi mi neki bilo?« je odgovorila čisto mirno mlada žena. »Nič več nisi tista, kot si bila preje,« reče Milan žalostno. »O sem, tvoja žena sem, samo tvoja, Milan,« reče Milka in bridko zajoče, da je Milana kar nekaj pretreslo. »Srečni smo, Milan, ali ne,« je začela govoriti naglo, »in tedaj šele, ko zraste naš mali, oh, kako bomo takrat srečni! Ti ga imaš rad, ali ne, Milan? ... Glej, molčiš. Ali se ne bojiš Boga? Ali ni to dete tako tvoje kakor moje? Mama, dajte mi ga sem,« jc začela klicati staro Ano, »dajte mi mo-ga vedno tako bala ... oh, grozen si, ne- usmiljen . , .« in vroče solze so se ji udrle po obrazu . ,. Nesrečnica ni mogla več prenesti tega udarca usode — vsled silne bolečine in strahu se ji je bledlo. * ». * Ponosno se dviga orel nad divjimi pečinami. Svoboden je, vse ozračje je njegovo. Poigrava se s solncem v zračnih višavah; najvišji in najsrečnejši gospodar je tam. Toda lepega dne, ko se dviga visoko proti nebu, poči naenkra/t puška, in krvava orlova perut se povesi. Veslo mu je strto, plavanje v zraku onemogočeno; padati začne. S silo se hoče obdržati še na površju, a ne gre. Zlomljena mu je moč. Tak ranjeni orel je bil mladi gospodar Milan Vojčič. Preko noči so se razblinili vsi njegovi lepi upi," njegovi načrti so kakor prekrižani, razpršile so se njegov želje. Čutil je, kako omahuje njegova odporna sila povsod. Za ženo čuti samo usmiljenje in pomilovanje ter joka nad njeno usodo. Milka se mu zdi sedaj kot krasna P0' soda s posušenim cvetjem. Brez otroka, z ženo — pa brez žene! Ta grozna misel vznemirjala zdvojenega Milana kot slaba vest, Milkina podoba mu je vedno pred očmi; prikazovala se mu je pri vsakem koraku, pri vsaki kretnji in buljila vanj s svojimi groznimi očmi tako strašno, kakor bi hotela požreti tudi njega. Milka je hirala in postajala vedno slabša; ker se je nezavest in zmedenost vedno bolj povračala, se je Milan vdal v svojo nesrečo in nemilo usodo ter privolil, da so Milko prepeljali v bolnišnico. Stara Ana je tolažila skrušenega sina; dobri župnik se je trudil, da bi ga s svojimi blagimi besedami vzbudil za dalnje upanje, za pogum in odločnost; rad bi bil utrdil v njem vero v boljšo bodočnost; — toda ni veliko izdalo. Ostal je mrk in skru-šen, brez občutka, brez življenja. »Čemu naj se udajam nadam,« je razmišljal, »Moja nada mi ne bo več vrnila žene, ne deteta. 0 Bog, kako sem nesrečen!« in zajokal je kakor dete, zajokal je ubogi človek nad vsesilno usodo. • Nekega večera Milana ni bilo dalj časa domov. Ko se je vrnil, je slišala stara Ana, kako mrmra nekaj sam s seboj. Prvikrat v življenju si je iskal utehe v pijači. Prišla je zopet pomlad. Cela priroda se prebudi, in z njo tudi človek; vesel pripravlja polja za setev. Veliko Milanovo gospodarstvo je potrebovalo zopet železne roke, in ko so odpirala vsa naokoli ležeča polja pod ostrim nožem temnega pluga svoje plodonosne grude — se Milan ni mogel razvedriti. Zanj je bilo vse pusto in žalostne1, kakor da niso še padli nanj topli žarki pomladnega solnca. »Milan, sin moj,« je govorila nekega, dne stara Ana svojemu sinu, ki je sedel v'~ kotu sobe, buljil ves dan pred se in razganjal temne misli z vedno enakim jadiko-vanjem nad nesrečno usodo; »Pomiri se in poprimi se zopet dela. Glej, spomlad je zunaj! Ljudje se vesele gorkih solnčnih dni; polje in travniki zelene. Vse diha novo življenje. Kaj gledaš predse, kakor bi se ne moglo več prevreči. Milan, otrok moj, zavedi se in pomni, da Bog svojih nikdar ne zapusti.« »Bog nas ne zapusti?« je ponavljal Milan. »Spomni se,« nadaljuje starka živo, »spomni se siromaka Joba, kako ga je skušal Gospod. Pa je on obupoval tako kot ti, ko je tvoja nesreča napram Jobovi vendar malenkostna?« »Pustite to, mati,« reče Milan, »saj sem skušal potrpeti, pa ne gre. Bega in moti me obup.« »Sin pomiri se, tvoja, mati te prosi,« ie rotila upadlega sina starka in se vstopila pr^denj s sklenjenima rokama. »Mati,« reče čez nekaj časa mladi gospodar in potegne z roko preko čela, »mati razburil sem se, ne zamerite mi, ma-oh, tako nesrečen sem, tako silno nesrečen,« in spustil se je v jok, v tisti krčeviti lok v katerem se pojavlja ves izraz obupne duše, ki je podobna razvalinam nekdaj velicastnega poslopja., »Milan, dete moje,« je pravila Ana vroče božajoč svojega uničenega otroka, »mlad si, močan, prenesel boš, pojdi na °eio. pri delu boš manj mislil na to in se boš umiril.« »Na delo?« reče Milan bolestno, »na kakšno delo?« »0, za pet ran božjih, sin, saj je spomlad, treba se je pobriniti za gospodarstvo,« »Za koga?« »Vprašaš? Zase!« »Jaz ne potrebujem ničesar,« reče čisto utrujeno Milan. »Zopet si tak.« »Kaj pa potrebujem. Toliko imamo, da bomo s tem že dočakali smrti.« »Saj nisi pri zavesti, sin.« vikne kljubovalno stara mati, »Sem, mati, sem« reče Milan bolestno; »in rečem vam: nič več ne morem delati Manjka mi veselja do dela, manjka mi nekaj, kar bi me gnalo s smehljajem na delo, nekaj, kar bi mi dajalo življenje in me delalo zadovoljnega in srečnega. Tega sedaj ni več. Kaj sem jaz? Kaj nisem podoben odsekani veji v gozdu? Bil sem tako srečen, in tedaj, ko sem si zgradil že svoje lastno ognjišče — tedaj je med nas udaril kakor strela ponovni udarec usode, in uničil in razbil vse. In bojim se, mati, da je vseeno resnica, kar trde nekateri, da- se maščujejo tudi mrtvi, in da smo mi vsi slabotne žrtve prokletstva divjega lovca. Jaz nimam več moči; — duševna smrt moje Milke je smrt tudi mojih telesnih sil. Dvoje živih mrtvecev sva. No, ali nisem najne-srečnejši človek na tej nesrečni zemlji?« za-ihti zopet nesrečni Milan in solze mu pri-vro zopet v oči . . . (Dalje.) Slike in črtice z bojišč. Naš vsakdanji kruh. V začetku sedanje vojske smo nekje v Galiciji dobili povelje, naj se umaknemo. V hudem artilerijskem boju smo šli nazaj, kakor je kdo mogel. Jaz sem jo ubral naravnost proti neki zapuščeni pristavi, ki bi mi naj za kratek odmor služila kot izborno kritje. Dospevši tja, zagledam prizor, ki me je bolj razveselil, kot ne vem kaj: Pristava je služila našim pekom kot vojna pekarna. Ker so ruske čete hitro prodirale, so naši morali pustiti ves material, da so vsaj s praznimi vozmi hitreje naprej prišli. Ležalo je tu vse križem: vreče moke, testo, kruh napol in popolnoma pečen itd. To je bilo nekaj za moj lačni želodček! V naglici sem si nabasal kruha, kar sem ga mogel nesti. Le škoda, da je bil vsled vednega deževja ves razmočen. Pa to me ni motilo; bolj mi je šel v slast kot r^jboljši masleni kruh. Nekaj sem shrani!, kar mi je še ostalo, drugo sem pa dal svojim gladnim tovarišem, ki niso bili tako srečni kot jaz. Drugi dan smo se utaborili na hribu Turkoczin poleg lepe vasice Slovite. Tu smo prežali na Moskale. Čakati jih ni bilo treba dolgo. Kot nekdaj, ko se je bližala turška vojska, so naznanjale naokrog goreče vasi, da je sovražnik blizu. Drugi dan so nas že pozdravljale granate, ki jih je Rus v začetku kar razsipal. Tu smo držali Moskale štiri dni; slednjič smo se vsled prevelike premoči — Rusov je bilo kot listja in trave — morali umakniti do Grodeka, Tudi tukaj sem enkrat slučajno prišel do kruha, ki ga gotovo noben pri regimentu ni imel. Po grmovju sem po vseh štirih'' med točo ruskih krogel lezel naprej. Na potu je v blatu tičal artiljerijski municijski voz. Služil mi je prav dobro za kritje, da sem se oddahnil. Iz radovednosti odprem neki zaboj na vozu, in glej veselja! Pol zaboja šuhorja! Nabasal sem si ga se ve vse žepe. Nato potipljem še neko zamazano vrečo, in tudi v njej najdem dve celi štruci komisa. In zopet sem bil rešen vsaj za nekaj časa za ušmi najhujšega sovražnika: lakote. Za par dni pravim; saj samoumevno ni mogoče, da bi tak zaklad ostal skrit očem ostalih tovarišev. Človek pa tudi ne sme imeti tako trdega srca, da bi z živežem obložen gledal, kako se od gladu opoteka njegov tovariš, * * * Tako srno se v Galiciji borili ne samo z Rusi, ušmi, z vročino in zimo, ampak tudi z lakoto. Jaz sem imel še posebno srečo, kakor kažeta navedena slučaja. Nekateri so še več prestali. Tukaj v vojski se človek nauči, kaj je vreden božji dar: kruh. — Mislim, da noben vojak, ki je bil v Galiciji, ne bo, ko se vrne domov, vihal nosu, ako mu kakšna stvar ne bo ravno po volji in okusu, temveč se bo spomnil, kako je nekdaj s slastjo jedel v Galiciji gališki ovseni kruh pomešan s celimi kosi zemlje. Še Bog, da ga je dobil! In ako mu bo žena jed premalo ali preveč osolila, se ne bo kregal, kakor se mnogokrat zgodi, temveč si bo mislil: Kako bi bil tole po tri- ali štiridnevnem postu s slastjo použil v Galiciji! Možje in fantje, ali ne res? Srečne žene, ki bojo nas izkušene može dobile! Raj bodo imele na zemlji pri nas! Sam Bog daj, da bi sko,-raj prišel tisti čas, ko se bo ta raj začel! Vid Amferožič. Pis, S tem bo gotovo konec velikega pomanjkanja mleka. Povsod je krme primanjkovalo. Od slame, ki se je morala krmiti, ker drugega ni biio, pa gotovo ne morejo imeti krave posebno veliko mleka. Sprožila se je misel, da naj bi vlada vpeljala monopol za vso kupčijo z živino. Predlog izvira iz čudnih razmer v trgovini, ko vsako pomanjkanje živil in zlasti mesa, zabele in mleka razni pre-kupci izrabijo, da še bolj bogatijo, ljudem pa dražijo. Ce se misli vpeljati naravnostna zveza med kmeti in konzumenti, je to prav zdrava misel. Tako bi izginil ves vmesni dobiček. Toda pravi monopol bi uničil gospodarstvo, ker zatre gospodarsko moč, ko vsak zase napne vse sile, da v reji živine kaj doseže. Monopol živine v sedanjih razmerah priporočati bi bilo zagrešeno. Cene goveje živine gredo še vedno naprej. Dne 17. t. m. je bilo na Dunaju 2315 govedi, volov le 413. Plačevali so voli prve vrste po 418 do 430, druge vrste po 400 do 410, tretje vrste po 380 do 390 K, krave in bike po 335 do 405 K. Cene so se dvignile za 5 do 20 vin. pri kravah, pri volih za 12 vin. Prešičev je vedno manj. — Mnogo gospodinj ne more dobiti pujsov za rejo. Zdar5t sloirjniHcu in Krtač domačih obrtnikov. Kupujte domače izdelke. Trgovci dobe primeren popust. Sprejemajo se tudi stari slamniki v popravo. rovine dokler tedaj ne poide zaloga, zopet lahko razpošiljamo razkuževalno sredstvo Lyšoform toaletno milo Lysoform ustno vodo Lusofurin s poprovo meto. Ker spomladi češče nastopajo nalezljive bolezni, nujno priporočamo vsakomur, da se pravočasno preskrbi. Lysoforni »ve tovarne, Dr. Keleti & Mnranyi, kemična tovarna, Ojpest Izdaja konzorcij »Domoljuba". Odgovorni urednik Jožel Gostinčar, državni poslanec. Tiskala Katoliška tiskarna.