369
Ilijade XVI. spev.
Poslovenil J. Ljubič.
(Dalje.) Tako sta ta dva pogovore take imela med sabo, Ajant pa dalje ni deržal se, ker so ga stiskale strele. Njega so vžugali Žena naklep in pa verli Trojanci, Krepki strelci 5 leskeča čelada pa grozno krog sencov
100. Je od strel zadeta rožljala, vedno naletje Terda jo ruda, on pa na levi rami omaga, Ker brez počitka vedno je deržal scit gibajoči. Vendar spodriniti niso ga mogli va-nj-ga strelaje, In globoko vedno je herpal; pot pa povsodi
105. 'Z členov obili mu lije, si oddahniti ni mogel
Nikdar; krog in okrog se groza k grozi vverstuje. Vile, povejte mi zdaj, k' v olimpskih poslopjih živite, Kako ogenj je pervic v ladije padel Ahajske? Hektor priskočil v bližo Ajanta jesenove pike,
110. Mec siloviti zavihtil in kopjišcc za jeklom
Čisto presekal je, Telamonijev Ajant pa v roki Štulasto kopje zahman obračal, ker pika jeklena Daiječ od njega žvenkom bombecim na zemljo je padla. Ajant spoznal v duši uzvišeni Božje naklepe,
370
115. Ter se zavzel, da bitve naredbe vesvoljno je vničil
Zen gernieči v višavah, Trojancom pa zmago naklonil. Stopi 's strelaja — in žark siloviti so vergli na barko 5 V hipu je švignil okol in okol plam neugasljivi. Ogenj tako okoli kermila se širi; Ahilej
120. Se ob stegno udari, pa proti Patroklu pravi: ..Urno na noge, velečastni Patrokel vitez! Že pri ladijah čujem cverčanje ognja uragov. Da bi le ladij ne vplenili in begii ne prepredli! Urno obleci bojno opravo; jez pa čete bora sklical".
125. Djal tako je, Patrokl se z jeklom orožil bliščeeim: Pervo okoli golen golenice je namreč navezal, Krasne in lične, srebernimi sponami umetno zapete, Dalej potem si persi z jeklenim oklepom oklenil, Pisanim, svetlim silnega Ajakičev'ga tekuna,
130. In čez ramo obesil je meč si srebrorobčati
Jeklen, potler tud1 ščit veliki pa terdokovani,
In na hrabro si glavo posadil je lično čelado
Z grivo pregosto, grozno vihral je čop znad čelade.
Zgrabil je močne dve sulici, k' ste dobro mu v dlan se podale.
135. Pike samo le vzel ni verlega Ajakidajca,
Pezne, velike in dobro kovane, nobeden Ahajcov Ni je mogel sukati, Ahil le sam umel jo zagnati Jesen peljanski, ki Keron očetu je bil ga podaril Z temena Pelija, smert in pogin pripraviti vragom.
140. Automedontu pa velel je urno konje napreči, Tega za pobijavcom junakov najbolj je čislal, Bil mu je najumetnejši v bitve hrumenji se vesti, K vozu mu vpregel Automedont konje berzoleteče, Ksanta in Balia, ki ko piš sta urno bežala,
145e Ki ju je z vetrom Zefirom rodila nevihta Podarga? Ko po livadah okeanskega brega se pasla. Potler iskrenega Pedaza stranca zraven pripregel, Tega pripeljal Ahil razdjavši je Hetjona mesto; Da si po rodu ginljiv, je z večnimi dirjal konjiči.
150. Mirmidoncom v orožje stopiti je velel Ahilej Vse obletaje šotore, oni pa kakor volkovi S'rovožeruhi, kterim v sercih neizmerni pogum je, Ki razmesarijo dolgorogat'ga jelena v dobravi Ter ga požrejo, čeljusti pa vsem kervi rudečijo,
155. In v kardelu koračijo, ko iz tamnega vira
So se naserkali s tankim' jeziki černe vodice
Z verha, in izgoltajo zdaj  moritev kervavo.
Je prestrašni pogum jim v persih,  vamp pa naraščen.
Ravno tako Mirmidonski poveljniki in  svetovavci
160. K verlemu drugu se berzono^atcga Ajakidajca Zbirajo, v versti Ahilej stoji junaškega serca Konje in ščitorožene možake navduševaje. Petkrat deset b1lo ladij je urnih, ki jih Ahilej Žena ljublenec privodil do Troje; v vsaki je bilo
165. Petkrat deset možakov, kot na sedalih mornarjev. Petim možakom je vodstvo sporočil, ki jim zaupal; Sam pa z mogočno oblastjo bil je poveljnik najvišji. Pervo versto Menestij z leskečim oklepom je vodil, Drugi nadalje Evdor bil vodnik je bitev prijatel,
170. Tretji potem bil vodnik vojščak Peizander junaški, Sterto pa versto viteški starec Foiniks je vodil, Peto Alkimedon pa, Laerka sin korenjaški. In ko čete je vse, tud' vojskovodje Ahilej Vverstil in čedno uredil, poveljno besedo je zrekel:
175. „Mirmidonci, da mi nihče ne žabi žuganja,
S kterim pri berzih ste ladijah se Trojancom grozili V celem času serdu, in vsaki je meni očital: Terdi Peleja sin, je žolčem te mati redila, Kruti! ki zaderžuješ nevoljne tovarše pri ladijah:
180. Raje domu se peljajmo na morjederkočem brodovji, Ker ti tako togota hudobna serce je obsedla! To besedičili ste na shodiščih, zdaj prikazalo Bojnega krika se vePko početje, prej zaželjeno, Zdaj naj sleherni sercom junaškim s Trojanci se bije!"
(Dalje sledi).