LISTEK. H. DRUZOVIČ: Reformne težnje glede šolskega pevskega pouka. (Konec.) Iz omenjenih členov učnega načrta za srednje šole je videti, da so se upoštevala moderna stremljenja glede umetniškega pouka, ter enakopravnosti umetniških predmetov z znanstvenimi. O nadaljnji usodi tega načrta še poroča zgoraj omenjena publikacija (Gl. prof. dr. II., št. 4) sledeče: Kad se u odboru Glavnog prosvjetnog savjeta odlučivalo, hoče li biti profesora umjetnosti (crtanja i glazbe), kod glasanja su se glasovi raspolovili 5 — 5. Nato je predsjedatelj odlučio, da ih ne bude. Ta pojava je upravo nePojmljiva u današnjem vijeku; kod kulturnih pitanja obično se predsjednik odjuči za ono, što je naprednije, kulturnije i Potpunije. (Upamo, da v tem oziru še ni izgovorjena zadnja beseda). V članku: Muzičko obrazovanje u naSim školama (Glasnik II., 12) predlaga Prof. A. Jaksimovič sledeče: Na srednji školi treba je, da je pevanje obvezan predmet od 1.—VI. razreda zaključno. V VII.—VIII. razredu neobvezno. Sviranje na vijolini se smatra kot predmet muzičke nastave u srednjoj školi. U učiteljskih školah se uči: a) notno pevanje, b) cerkveno pevanje in c) sviranje na vijolini. (Tukaj bode treba zajamčiti našemu neobveznemu klavirskemu pouku nadaljnji obstoj. Učitelj potrebuje krvavo nekaj znanja v igranju na klavirju pri vodstvu pevskih zborov, pri šolskih prireditvah i. dr. Tudi glede formalne muzikalne izobrazbe je klavir neprecenljive vrednosti). 2. Mesčanske in osnovne šole. Radojevičev »Načrt zakona o osnovnih in meščanskih šolah« kaže velik korak v smeri — nazaj. Avtor niti ni poučen o sodobnili stremljenjih glede umetniškega pouka, niti ne pozna stvarne razporedbe naučnih predmetov. V tem oziru ga sestavljatelji srednješolskega načrta daleko^nadkriljujejo. Kje ste že kaj tacega našli, da figurira petje v vrsti učnih predmetov za strojepisjerri, za stenografijo in za ročnimi deli? To nikakor ni stranskega pomena in če izvira iz neznanja — no, potem je pač vsaka beseda odveč. Svetoval bi v kratek pregled R e i n o v o bro- šuro: Kunst, Politik, Padagog i k I. Bd., tam se najde na str. 143 razpredelba predmetov, kakršno zahteva to moderna pedagogika. In moderni naj bi bili tudi naši učni načrti! Iz označenega dejstva vidimo, da manjka pri nas enotna poteza, ki bi se morala izražati v osnutku vseh učnih načrtov. Eden je moderno navdahnjeiif drugi pa glede našega predmeta več kot predpotopen. Tukaj bo torej treba precejšnje preorientacije. N a š a prva zahteva mora torej biti: opustiti je za umetniškepredm e t e n a z i v »v e š t i n e«. S tem izrazom ne označujejo takozvane »spretnosti«, h katerirn pa naših predmetov — kakor smo že opetovano dokazali — ne štejemo in to že zaradi njihove notranje bistvenosti, kakor tudi glede učnega postopanja. Vsekakor pa to nazivljanje naše predmete zapostavlja, da, nekako v nič deva, kar se že vidi iz poprej označene razporedbe učnih predmetov. Kot posledica se javlja tista razširjena pomanjkljivost v metodiškem postopanju. Didaktiški načrti, ki se uvažujejo pri vsakem drugem pouku, ne pridejo v poštev prl pevskem pouku. Ako si ogledamo v tem oziru razmere drugod, potem se šele v polni meri zavedamo, koliko kulturnih vrednot ostane pri nas neizkoriščenih. osobito, če mislimo na glasbeno nadarjenost našega naroda. V Nemčiji se n. pr. giblje ves pokret na didaktiškem polju predvsem -v smeri metodiškega raziskovanja, teoretiških dokazovanj in eksperimentov. V Angliji, v Franciji, v Švici i. dr. najdemo spet izvedeno enotnost in edinstvenost pouka, in to v celi državi. Francija ima svoje številčno petje. Anglija svojo tonich — do — metodo in Švica spet številčno petje kot pripravo na notno petje. V Nemčiji se hoče uveljaviti Eitzova tonbesedna metoda, ki uporablja primerneje solmizacijske zloge. In če upoštevamo sedaj naše domače razmere. moramo ugotoviti, da se šele v sedanji dobi javljajo početki sistematnega delovanja na polju šolske pevske didaktike. Sicer pri fem ne smemo prezirati delovanja naših prednikov na tem polju; vendar jim manjka poteze srnotrenosti. Prvi pokret na polju slovenske pevske didaktike je n. pr. spojen s pedagoškim delovanjem Slomška. Kot pedagoški talent je imel tudi pravo pojmovanje o bistvu pevskega pouka. Zahteval je a) vzbujanje ljubezni do petja ter b) lepo petje. To in nič več zahteva tudi moderna pedagogika. Ko bi se bilo od Slomška započeto delovanje na polju pevske didaktike v njegovem smislu nadaljevalo od istodob- nih pedagogov, bili bi danes že gotovo v tem oziru na drugem stališču, nego smo sedaj. Sicer vidimo v Foersterju, Nedvedu in Gerbiču muzikalne pedagoge, ki so tudi obračali svojo pozornost ljudskošolski pevski didaktiki, vendar so to posamezne prikazni, brez organske zveze z istodobnim šolstvom, kar leži tudi v dejstvu, da.so bili z ljudskim šolstvom le v posrednjem stiku. Torej tudi njih delovanje ni moglo roditi trajnega uspeha. Domača pedagoška zgodovina nas torej uči, da nam je treba predvsem stremiti po enotnem ustroju pevskega pouka, kakor smo ga našli že v drugih državah. Le na tej podlagi bodemo napredovali. Edinstvenost pouka je torej naša reformna zahteva in se naj raztegne na vse šolske kategorije v območju cele države. To vprašanje pa ostane sekundarnega pomena, dokler se mu ne ustvarijo primerni pogoji za uresničenje. In to je učni čas. Našemu predmetu je na osnovnih in meščanskih šolah odmerjena le ena tedenska učna ura. Druge države, katere smo navajali kot zglede, imajo v tem oziru uvedeni dve tedenski učni uri in to osobito na srednji in višji stopnji. Ustvariti moramo torej tudi pri nas predpo- goje, ki so potrebni za uresničenje stremljenj po reformi pouka v umetniškem smislu. Vsa metodiška razmotrivanja so dotlej le problematiške vrednosti, ker gradimo na nezadostni podlagi. Pomislimo edino to: Pri modernem pevskem pouku naj se zraven sistematnih vaj v razvijanju muzikalnega sluha še gpji vaje v odgojo ritmiškega čuta, razen tega se naj negujejo vaje v jasni izgovorjavi in vokalizaciji, v dihanju, muzikalni diktat i. dr., in to vse v eni tedenski učni uri. Koliko časa pa preostane potem za pevanje pesni? Kedaj naj učitelj razreduje in določuje glasovni obseg učencev? Potreba uvedbe druge tedenske učne ure je torej utemeljena iz razlogov izboljšanja metodiškega postopanja pri našem predmetu. Podrejenega pomena je sedaj vprašanje, v kateri obliki se pridobi druga učna ura, ali kot obvezna ali pa kot neobvezna. Ako bi se tej zahtevi po povišanju števila obveznih tedenskih učnih ur postavljale nasproti nepremagljive ovire, potem bi bilo nasvetovati kompromisno pot z uvedbo neobvezne druge pevske učne ure. Učitelju, ki je v stanu vzbujati v učencih zanimanje za stvar, bodo služile tudi neobvezne učne ure v isti meri, kakor pa obvezne. V takih urah naj bi se združevali pevci raznih, osobito višjih razredov, v zborovo petje, kar bi bilo osobito na meščanskih šolah v namenu javnih prireditev in nastopov priporočljivo. Naša tretja zahteva je torej: P e v skemu pouku sta odmeriti (izvzemši najnižjo stopnjo) po dve tedenskiuri. Lev tem slučaju bo mogoče napredovati v pevski metodi in se otresti starega mehanskega postopanja pri pouku. Pouk v smislu umetniške odgoje je torej omogočen šele po ugoditvi naših treh zahtev. Ker je odgoja k umetnosti tudi nekaka pospeševateljica srčne kulture oziroma moralne odgoje, bo treba torej pri nas posvetiti umetniškim predmetom večjo skrb. Povzdigniti bodemo morali te predmete do one stopnje, ki je pri naših razmerah sploh dosegljiva. Uprav v tem oziru vsebuje naš narod najboljše predpogoje v svoji prerojeni muzikalni nadarjenosti. Glede tega lahko tekmujemo uspešno z drugimi narodi. Vsled svojega vzgojnega pomena moramo še petje prišteti k onim znanstvenim predmetom, ki naj pospešujejo nacionalno vzgojo (nacionalna literatura, zgodovina in geografija). Kakor je pri teh predmetih potrebna sodobna reforma, ta- ko je tudi utemeljena potreba reforme pevskega pouka na podlagi zgoraj navedenih zahtev. Bližnja prihodnjost bo torej pokazala, katero stališče bo zavzemala k rešitvi našega vprašanja učna zakonodaja. Ustavna zakonodaja je v tem oziru že začrtala svoje stališče v čl. 14. Glasi se: Znanost in umetnost sta svobodni in uživata zaščito in podporo države. V srednješolskem načrtu je ta smernica dobila že nekako konkretno obliko, nikakor pa ne — kakor smo videli — v ljudsko- in meščanskošolskem. 2e iz državotvornih * interesov, kakor tudi radi zahteve po pospeševanju umetniške in moralne odgoje naše mladine, bi pač pričakovali tudi nekaj več modernizma. Vsa javnost mora konečno tudi biti zainteresirana na tem, da dvignemo kulturni in nravstveni nivo naroda. Kot predstavniki narodne muzikalne oziroma pevske umetnosti pa imajo tudi naše pevske o.rganizacije dolžnost, zavzemati k našim vprašanjem svoje stališče. * Smoter narodne šole je vendar po Radojevičevem načrtu med drugim tudi razvijanje nacionalne in državne zavesti.