STOPINJE Izdalo Pomursko pastoralno področje Janez Gregor, Franc Puncer, Janko Škraban Uredil uredniški odbor Karel Bedernjak, Pavel Berden, Lojze Kozar, Vilko Novak, Jožef Smej Naslovna stran platnic: »Törski križ« — akvarel — Vladimir Škerlak 1924 Tisk: ZGP »Pomurski tisk,« TOZD Tiskarna, Murska Sobota STOPINJE 1976 Dragi bravec, od lanskega leta sva naredila veliko stopinj. Vtisnila sva jih ob domači prag, na pot do delovnega mesta, do prijatelja, tudi do cerkve; razsejala sva jih širom po domačiji in morda tudi tujini. Midva ne najdeva več sledu za njimi, zanje ve le dobri Bog. Ko boš bral »STOPINJE,« boš hodil po stopinjah naših prednikov, njih, ki so se pred nami mučili, delali in stremeli vedno naprej. Ko boš bral »STOPINJE,« boš znova stopal v sledi preteklega leta, kako smo tipali, iskali, se trudili, se kdaj tudi motili in ponosen boš, ker si tudi ti hodil z nami z vero in upanjem v srcu, da nas naše Stopinje vodijo vedno naprej. Ko boš bral »STOPINJE,« ti želim, da bi ti bilo srce svobodno in pogumno za veliki cilj: da s skupnim delom gradimo srečen dom, v miru orjemo njive in strežemo strojem v tovarni, obenem pa delamo trdne Stopinje v svojem duhovnem napredku, da bomo tako vedno bolje pripravljeni na poslednjo stopinjo, ki nas privede k Očetu. Janko Škraban Leto 1976 je prestopno leto. Označevanje praznikov in godov v koledarju: Vse nedelje in zapovedani prazniki so označeni z rdečim tiskom. Pri nezapovedanih in državnih praznikih ter dela prostih dnevih so samo številke — datumi — tiskani rdeče. Patroni pomurskih župnijskih cerkva so tiskani z velikimi črkami. Imena župnij, ki imajo takrat proščenje, so na desni strani, tiskana s krepkejšimi črkami. Z ozirom na novo bogoslužje je praznovanje svetniških godov razdeljeno na: slovesni praznik (1), praznik (2). obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v uradnem bogoslužju več ne spominjamo. Kratice: ap. (apostol), c. uč. (cerkveni učitelj), dev. (devica), duh. (duhovnik), ev. (evangelist), muč. (mučenec), op. (opat), p. (papež), pušč. (puščavnik), red. (redovnik), šk. (škof), spok. (spokornik), red. ust. (redovni ustanovitelj). KAZALO Koledarski del ...................... 5 Vilko Novak: Delo Jožefa Košiča ................ 19 Marko Baša: Zobrisani Sloven ................. 22 Franc Puncer: Iz nenapisanega dnevnika .............. 23 Zelko-Gregor: Zgodovina tišinske župnije ............. 24 Janez Gregor: Velika povodenj ................. 40 Lojze Kozar: Sociološka podoba podeželske vernosti .......... 42 Anton Trstenjak: O značaju prleškega človeka ............ 48 Ivan Camplin: Kakor klopotec, Cesta ............... 50 P. Boleslav Polanski: Ob 50-letnici polanskega farnega življenja ...... 51 Vilko Novak: Dva naša zaslužna moža ............... 59 Pavel Berden: Družina Avgusta Pavla ............... 64 Sinek Martinek: Nede tak vsikdár, kak je bilo ............ 72 Avgust Pavel: Mama nam je pripovedovala ............. 73 Avgust Pavel: Z dnevi še kako — tako mi gre ............ 74 Jože Zadravec: Med torontskimi Slovenci .............. 75 Marko Baša: Indašnje proščenje ................. 80 Jože Smej: Skrivnostni cvet iz Betlehema .............. 82 Važnejši dogodki v pomurskih župnijah .............. 90 Lojze Kozar: Versko življenje v slovenskem Porabju .......... 118 Francek Mukič: Življenje ................... 120 Pavel Berden: Leto sprave .................. 121 Marko Dolanec: Za kruhom v tujino ............... 122 Janko Škraban: Svetoletno srečanje ................ 126 Vladimir Škerlak: Törski križ v Soboti ............... 130 Valter Dermota: Spoved ................... 133 Jože Smej: Ob odhodu Jožefa Berdena ............... 135 Pavel Berden: V posvetovalnici ................. 138 Jože Smej: Ob Dündekovem slovesu ............... 140 Jože Smej: Dekanu Györköšu v spomin .............. 141 Zlatomašnik Alojzij Žalar ................... 142 Jožef Godina — zlatomašnik .................. 143 Štefan: Kak sva z Drašon v Berlini robačo küpüvala .......... 144 Pavel Berden: Sestri čebelici, Prošnje ............... 148 Frida Kovač: Prelomljena prisega ................ 149 Jože Gjuran: Vasilij obišče Gomilice ............... 153 Lojze Kozar: Kolesarska opojnost ................ 158 Gizella Hozian: Kako živijo naši v Ameriki ............. 162 Pavel Berden: Neumna čebela ................. 166 Pavel Berden: Moška in ženska odločnost ............. 167 Pavel Berden: Zadovoljni mački ................ 168 JANUAR 1976 Prosinec 1 Č NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) 2 P Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in c. uč. (3) 3 S Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč. 4 N 2. PO BOŽIČU (2); Angela Folinjska, red. Beseda se je učlovečila (Jan 1, 1—18) 5 P Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 T GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI (1) 7 S Rajmund (Rajko) Penjaf., duh. (4); Lucijan (Svitomir), muč. 8 Č Severin, op.; Erhard, šk.; Jurij iz Hozibe, red. 9 P Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan (Jadran), opat 10 S Viljem (Vilko), šk.; Agaton, p.; Peter Orseolo, red. 11 N JEZUSOV KRST (2); Pavlin Oglejski, škof Ti si moj ljubljeni Sin (Mr 1, 7—11) 12 P Alfred (Fredo), op.; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, šk. 13 T Hilarij (Veselko), šk. in c. uč. (4); Veronika (Vera), dev. 14 S Feliks (Srečko) Nol., duh.; Odon iz Novare, red. 15 Č Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 P Marcel, p.; Berárd in tov., frančiš. muc. 17 S Anton (Zvonko) Puščavnik (3); Marijan, diakon, muč. 18 N 2. NAVADNA (2); Marjeta (Biserka), red. Jezusovi prvi učenci (Jan 1, 35—42) 19 P Knut, kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 20 T Fabijan in SEBASTIJAN (Boštjan), muč. (4) Pečarovci 21 S Neža (Janja, Agnes), dev. muč. (3) 22 Č Vincenc (Vinko, Zmago), diakon, muč. (4); Anastazij, muč. 23 P Klemen (Miloš, Blaga), škof, muč. 24 S Frančišek Sal„ šk. in c. uč. (3); Felicijan, šk. muč. 25 N 3. NAVADNA (2); Spreobrnitev ap. Pavla Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 14—20) 26 P Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Štefan, red. ust. 27 T Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež 28 S Tomaž Akvinski, duh. c. uč. (3); Peter Nolasko, red. ust. 29 Č Valerij, škof; Julijan, spokornik 30 P Martina, dev. muč.; Hiacinta (Jacinta), devica 31 S Janez Bosko, red. ust. (3); Ludovika (Luíza), red. FEBRUAR 1976 Svečan 1 N 4. NAVADNA (2); Brigita Irska, devica Jezus uči z oblastjo (Mr 1, 21—28) 2 P JEZUSOVO DAROVANJE, SVEČNICA (2); Simeon in Ana, pr. 3 T Blaž, škof, muč.; Oskar, škof (4) 4 S Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 Č Agata, dev. muč. (3); Albuin, škof 6 P Pavel Miki in tov., japon. muč.; Amand (Ljubo), škof 7 S Rihard, kralj; Nivard, red. 8 N 5. NAVADNA (2); Hieronim (Jerko), red.; PREŠERNOV DAN Jezus ozdravlja bolnike (Mr 1, 29—39) 9 P Apolonija, dev. muč; Nikefor, muč. 10 T Sholastika, dev. (3); Viljem (Vilko), pušč. 11 S Lurška Mati božja (4); Saturnin, muč. 12 Č Benedikt Anian., Opat; Evlalija, muč. 13 P Gregor II. p.; Katarina de Ricci, red. 14 S Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno, muč. 15 N 6. NAVADNA (2); Agápa (Ljubica), dev. muč.; Jordan, Opat Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 40—45) 16 P Julijana, dev. muč.; Onezim, šk. muč. 17 T Sedem ust. servitov (4); Frančišek Clet, muč. 18 S Simeon Jeruz., škof, muč.; Flavijan, škof 19 Č Konrad, spok.; Barbat, škof 20 P Sadot in tov., muč.; Leon (Lavoslav), škof 21 S Peter Dam., šk. c. uč. (4); Maksimijan Puljski, škof 22 N 7. NAVADNA (2); Sedež ap. Petra; Marjeta Kortonska, spok. Jezus ozdravi mrtvoudnega (Mr 2, 1—12) 23 P Polikarp (Grozdana), šk., c. uč. (3); Romana, spok. 24 T (Matija, ap.); Sergij, muč. 25 S Víktorin, muč.; Valburga, dev.; Tarazij (Taras), škof 26 Č Matilda, dev.; Porfirij, škof 27 P Gabrijel (Jelka) Žalostne M. b„ red.; Leander, škof 28 S Roman, Opat; Hilarij, p.; Osvald (Boltej), škof 29 N 8. NAVADNA (2); Prestopni dan Jezus napoveduje novo dobo (Mr 2, 18—22) MAREC 1976 Sušec 1 P Albin (Belko), škof; Antonina, muč. 2 T Pust; Neža (Janja) Praška, dev.; Henrik (Hinko), red. 3 S †† Pepelnica (1); Kunigunda, spoz. 4 Č Kazimir, kr. (4); Arkadij, šk. muč. 5 P † Janez od Križa, red.; Evzebij, muč. 6 S Fridolin (Miroslav), op.; Koleta (Nika), dev. 7 N 1. POSTNA (1); Perpetua in Felicita, muč. Hudobni duh skuša Jezusa (Mr 1, 12—15) 8 P Janez od Boga, red. ust. (4); Beata (Blaženka), muč. 9 T Frančiška Rim., red. (4); Gregor Niški, škof 10 S Štirideset mučencev; Makarij, škof 11 Č Sofronij, škof; Konstantin, spok. 12 P † (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), muč. 13 S KVATRE; Kristina (Tinka), dev. muč; Teodora, muč. 14 N 2. POSTNA (1); Matilda, kralj.; Florentina (Cvetka), op. Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2—10) 15 P Klemen Maria Dvoržak, red.; Ludovika (Luiza) de Marillac, red. 16 T Hilarij (Radovan) in Tacijan (Tihomil), muč. 17 S Patricij, šk. (4); Jedrt (Jerica), opatinja 18 Č Ciril Jeruz., šk., c. uč. (4); Salvator, red. 19 P JOŽEF (Jožica), MOŽ DEVICE MARIJE (1) Cankova 20 S Klavdija in tov., muč; Kutbert, škof 21 N 3. POSTNA (1); Filemon, muč.; Nikolaj iz Flue, pušč. Jezus očisti tempelj (Jan 2, 13—25) 22 P Lea, spokor.; Katarina Genovska, spokor. 23 T Viktorijan, muč.; Turibij, škof 24 S Dionizij in tov. muč.; Katarina Švedska, red. 25 Č GOSPODOVO OZNANJENJE (1); Dizma, desni razboj. 26 P † Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 S Rupert Salzb., škof; Lidija, muč. 28 N 4. POSTNA (1); Bojan, knez, muč.; Sikst, papež Božji sin Odrešenik (Jan 3, 14—21) 29 P Bertold, red. ust.; Ciril, diakon, muč. 30 T Amadej (Bogoljub), knez; Kvidrin, muč. 31 S Modest Gosposvetski, škof (3); Gvido, Opat APRIL 1976 Mali traven 1 Č Hugo Grenobelski, šk.; Venancij, šk., muč. 2 P † Frančišek Paolski, red. ust. (4); Teodozija, muč. 3 S Rihard, škof; Sikst T, p.; Agápa (Ljuba), muč. 4 N 5. POSTNA (1); Izidor Sevilski. šk., c. uč. Jezus napove svoje trpljenje (Jan 12, 20—33) 5 P Vincenc (Zmago) Ferrer, duh. (4); Julijana, opatinja 6 T Irenej (Hotimir) Sirmijski, šk. muč.; Celestin (Rajko) I., p. 7 S Janez Krst. Saleski, red. ust. (3); Saturnin, šk. 8 Č Albert, šk. muč.; Valter, Opat 9 P † Marija Kleopova, žena; Valtruda, red. 10 S Ezekiel, prer.; Apolonij in tov., muč. 11 N CVETNA — NEDELJA TRPLJENJA (1); Stanislav, šk. muč. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1—10) 12 P Lazar Tržaški, šk. muč.; Zenon, škof 13 T Martin I. p. muč.; Hermenegild, muč. 14 S Lidvina, dev.; Valerijan in tov., muč. 15 Č Vel. četrtek (1); Anastazija (Asta), muč. 16 P †† Vel. petek (1); Bernarda Lurška, dev. 17 S Vel. sobota (1); Rudolf, muč.; Inocenc (Nevenko), šk. 18 N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1—9) 19 P VELIKONOČNI PONEDELJEK (1); Leon IX. papež 20 T Hilda, dev.; Teotim, šk.; Sulpicij, muč. 21 S Anzelm, šk., c. uč. (4); Konrad (Kuno), red. 22 Č Leonid, muč.; Agapit (Ljubo), papež 23 P Vojteh (Adalbert, Bela), škof, muč. 24 S JURIJ (Igor), muč. (4) Sv. Jurij v Prekm., Sv. Jurij ob Ščav. 25 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Marko, evang. Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19—31) 26 P Mati dobrega sveta; Pashazij, Opat 27 T Hozana Kotorska, dev. (4); Vital (Živko), muč. 28 S Peter Chanel, duh. muč. (4); Vital (Živko), muč. 29 Č Katarina Sienska, dev. c. uč. (3); Peter Veronski, muč. 30 P Pij V. p. (4); Jožef Cottolengo, red. ust. MAJ 1976 Veliki traven 1 S JOŽEF DELAVEC (2); MEDNARODNI PRAZNIK DELA 2 N 3. VELIKONOČNA (1); Atanazij, šk. in c. uč.; Boris, kralj Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35—48) 3 P Filip (Zdenko) in Jakob (Rado) ml. ap. (2); Teodozij, red. 4 T Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof 5 S Gotard, šk.; Angel, muč.; Ivéta (Juta), spokor. 6 Č Marija, Sred. milosti (Mercedes); Dominik Savio, dijak. 7 P Gizela, op.; Domacijan, šk.; Flavij, muč. 8 S Viktor (Zmago), muč; Dezider (Željko), škof 9 N 4. VELIKONOČNA (1); Beat (Blaženko), pušč. Jezus, dobri pastir (Jan 10, 11—18) 10 P Antonia, škof; Gordijan in Epimah, muč. 11 T Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 S Pankracij, muč. (4); Nerej in Ahilej, muč. 13 Č Servacij, škof; Mucij, muč. 14 P Matija, apostol (2); Bonifacij, muč. 15 S Izidor, kmet; Zofija (Sonja), muč. 16 N 5. VELIKONOČNA (1); Janez Nepomuk (Ivan), duh. muč. Vinska trta In mladike (Jan 15, 1—8) 17 P Paskal Bajlonski, red.; Jošt (Just), Opat 18 T Janez I. p. muč. (4); Erik (Oroslav), kralj 19 S Peter Celestin, papež; Ivo, duh. 20 Č Bernardin (Beno) Sienski, duh. (4); Akvila, muč. 21 P Krispin (Pino), red.; Valens, škof 22 S Renata, spokor.; Marjeta (Metka) Kasijska, red. 23 N 6. VELIKONOČNA (1); Janez (Ivan) de Rossi, duh. Jezusova zapoved ljubezni (Jan 15, 9—17) 24 P Prošnji dan; Marija Pomočnica (3); Socerb, muč. 25 T Pr. dan; Beda, c. uč.; Gregor VII., papež 26 S Pr. dan; Filip (Zdenko) Neri, duh. (3); Lambert, škof 27 Č GOSPODOV VNEBOHOD (1); Avguštin (Gustav) Cant., šk. Bogojina 28 P German Pariški, šk.; Bernard (Beno) Ment. duh. 29 S Maksim Emonski, šk. (4); Teodozija (Tea), dev. 30 N 7. VELIKONOČNA (1); Ferdinand (Nande), kralj; Ivana Orl. Naj bodo vsi eno (Jan 17, 11—19) 31 P OBISKANJE DEV. MARIJE (2); Kancijan in tov. muč. Markovci JUNIJ 1976 Rožnik 1 T Justin, muč. (3); Pamfilij, muč. 2 S Marcelin in Peter, muč. (4); Erazem, šk., muč. 3 Č Karel in tov. ugand. muč. (3); Klotilda, kr. 4 P Frančišek Caracciolo, red. ust.; Kvirin iz Siscie, šk., muč. 5 S Bonifacij, šk., muč. (3); Svetopolk, muč. 6 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Norbert, škof Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19—23) 7 P Robert, opat; Ana Garzia, dev. 8 T Medard, škof; Viljem (Vilko) iz Yorka, škof 9 S Efrem Sirski, diakon, c. uč. (4); Primož in Felicijan, muč. 10 Č Janez Dominici, dubrovn. škof; Bogomil, škof 11 P Barnaba, apost. (3); Feliks (Srečko), muč. 12 S KVATRE; Janez Fak., red.; Adelhajda (Adela), dev. 13 N SV. TROJICA (1); Anton (Zvonko) Padov., red. G. Petrovci, M. Nedelja, Odranci Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16—20) 14 P Elizej, prer.; Valerij in Rufin, muč. 15 T Vid (Vito), muč. (4); Germana, dev. 16 S Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido, red. 17 Č REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1); Adolf, škof 18 P Marko in Marcelijan, muč.; Amand (Ljubo), škof 19 S Romuald, Opat (4); Nazarij Koperski, škof 20 N 12. NAVADNA (2); Silverij I. p. muč. Jezus pomiri vihar na morju (Mr 4, 34—41) 21 P Alojzij (Vekoslav) Gonz., red. (3); Evzebij, šk., muč. 22 T Janez Fisher in Tomaž More, muč. (4); Pavlin, šk.; Ahac, muč. 23 S Agripina (Grušenka), dev. muč.; Jožef Cafasso, duh. 24 Č ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA (Ivan, Janko) (1) Ljutomer 25 P SRCE JEZUSOVO (1); Viljem (Vilko), opat Vel. Polana 26 S Marijino Srce (4); Vigilij (Stojan), škof 27 N 13. NAVADNA (2); Ema Krška, kneg., LADISLAV, kr. Beltinci Jezus obudi Jairovo hčer (Mr S, 21—43) 28 P Irenej (Hotimir, Velimir), škof, muč. 29 T PETER IN PAVEL, apost. (1); Marcel, muč. Radgona, Hotiza 30 S Prvi muč. rim. Cerkve (4); Emilijana (Milena), muč. JULIJ 1976 Mali srpan 1 Č Teobald (Bogoslav), pušč., Estera (Zvezdana), žena 2 P Oton Bamberški, šk.; Vital (Živko), muč. 3 S Tomaž, apost. (2); Heliodor (Sončika), škof 4 N 14. NAVADNA (2); Elizabeta, kr., DAN BORCA Jezusa v Nazaretu prezirajo (Mr 6, 1—6) 5 P Ciril in Metod, Slov. apost. (1); Anton Zaccaria, duh. 6 T Marija Goretti, dev. muč. (4); Bogomila, spokor. 7 S Vilibald, škof; Edelburga, dev. 8 Č Kilijan, šk., muč.; Prokop, muč. 9 P Veronika (Vera), op.; Gorkumski, muč. 10 S Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. 11 N 15. NAVADNA (2); BENEDIKT, op.; Olga, kneg. Benedikt v Pr. Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7—13) 12 P Mohor in Fortunat (Srečko), muč. (4) 13 T Henrik (Hinko), kralj (4); Evgen, škof 14 S Kamil de Lellis, duh. (4); Frančišek Solan, red. 15 Č Bonaventura, šk., c. uč. (3), Razhod apostolov 16 P Karmelska Mati božja (4); Evstahij (Rodoljub), šk. 17 S Aleksej (Aleš, Branko), spokor.; Marcelina, dev. 18 N 16. NAVADNA (2); Friderik (Miroslav), škof Množica se Jezusu smili (Mr 6, 30—34) 19 P Arsen, pušč.; Aurea (Zlatka), dev. 20 T Marjeta (Biserka, Metka), dev. muč.; Elija (Ilija), prerok 21 S Lovrenc, duh., c. uč. (4); Daniel (Danilo), prerok 22 Č MARIJA MAGDALENA (Majda), (3); DAN VSTAJE Kapela 23 P Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolinarij, šk., muč. 24 S Kristina (Krista), dev. muč.; Boris, muč. 25 N 17. NAVADNA (2); Jakob (Rado) st. apost.; Krištof, Dobrovnik Jezus nasiti pet tisoč mož (Jan 6, 1—15) 26 P Joahim in Ana, starša DM (3); Valens, škof 27 T Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Natalija (Božena, Nataša) 28 S Viktor (Zmago), papež; Samson (Samo), škof 29 Č Marta iz Bet. (3); Urban II. p.; Olaf, kralj 30 P Peter Krizolog, šk., c. uč. (4); Angelina, kneg. 31 S Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Helena (Jelka) Švedska, muč. AVGUST 1976 Veliki srpan 1 N 18. NAVADNA (2); Alfonz M. Ligvorij, škof Kruh iz nebes (Jan 6, 24—35) 2 P Evzebij, škof (4); Štefan (Venčeslav), papež 3 T Lidija, žena; Avgustin Kažotič, zagr. škof 4 S Janez M. Vianey, duh. (3); Perpetua, žena 5 Č Marija Snežna (Snežana, Nives) (4); Ožbalt, kralj 6 P Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 S Sikst II. p. in tov. muč.; Donat (Darko), šk., muč. 8 N 19. NAVADNA (2); Dominik (Nedeljko), red. ust. Jaz sem kruh življenja (Jan 6, 41—51) 9 P Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 T Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. 11 S Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana (Lilija), muč. 12 Č Inocenc (Nevenko) XI. p.; Hilarija (Veselka), muč. 13 P Poncijan, p. in Hipolit, duh., muč. (4) 14 S Maksimiljan Kolbe, muč. (4); Demetrij (Mitja), muč. 15 N MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Marijan Apače, Grad, Turnišče Marijin slavospev (Lk 1, 39—56) 16 P Štefan Ogrski, kralj (4); Rok, spok. Cezanjevci, Dokležovje 17 T Hijacint Poljski, red.; Liberat (Svobodan), muč. 18 S Helena (Alenka, Jelka), cesar.; Agapit (Ljubo), muč. Pertoča 19 Č Janez Eudes, red, ust. (4); Ludvik Toulouški, škof 20 P Bernard, Opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok 21 S Pij X. p. (3); Baldvin (Baldomir), kr.; Sidonij (Zdenko), škof 22 N 21. NAVADNA (2); Marija Kraljica; Sigfrid (Zmago), škof Gospod, h komu pojdemo (Jan 6, 60—69) 23 P Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benicij, red. 24 T Jernej, apost. (2); Emilija de Vialar, red. 25 S Ludovik (Lujo) IX. Franc., kralj; Jožef Kalasan„ duh. (4) 26 Č Ivana Elizab., red. ust.; Rufin, škof 27 P Monika, mati sv. Avg. (3); Cezarij, škof 28 S Avguštin (Gustav), škof, c. uč. (3); Hermes, muč. 29 N 22. NAVADNA (2); Mučen. Janeza Krst.; Sabina, muč. Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1—23) 30 P Feliks (Srečko), muč.; Gavdencija (Veselka), muč. 31 T Rajmund (Rajko), red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1976 Kimavec 1 S Egidij (Tilen), Opat; Verena, dev. 2 č Maksima, muč.; Antonin, muč. 3 P Gregor Vel., p. (3); Evfemija in Doroteja, muč. 4 S Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 N 23. NAVADNA (2); ANGELSKA; Viktorin, škof Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31—37) 6 P Petronij (Petra), šk.; Favst, Makárij (Blaženko), muč. 7 T Marko Križevčan, muč.; Regina, dev. muč. 8 S MARIJINO ROJSTVO (Mojca), (2); Hadrijan, muč. Tišina 9 Č Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonija, muč. 10 P Nikolaj Tolet„ spok.; Pulherija (Leposlava), ces. 11 S Prot in Hiacint, muč.; Erntruda (Ema, Truda), dev. 12 N 24. NAVADNA (2); Tacijan (Tihomil), muč. Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27—35) 13 P Janez Zlatousti, šk., c. uč. (3); Mavrilij, šk. 14 T POVIŠANJE SV. KRIZA (2); Notburga Črensovci, Križevci 15 S Žalostna M. B. (Dolores), (3); Melita, muč. 16 Č Komel, p. in Ciprijan šk., muč. (3); Ljudmila (Milka), kneg. 17 P Robert Bellarm., šk., c. uč. (4); Rane sv. Frančiška 18 S KVATRE; Irena (Miroslava) in Zofija (Sonja), muč. 19 N 25. NAVADNA (2); Januarij, šk.; Emilija (Milica), red. Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30—37) 20 P Suzana (Lilija); muč.; Kandida (Svetlana), muč. 21 T Matej (Božidar, Matejka), ap. in evang. (2); Jona, prer. 22 S Tomaž (Tomislav) Villan„ šk.; Mavricij, muč. 23 č Lin, papež; Paternij (Domogoj), šk., muč. 24 P Marija reš. jetnikov (Mercedes); Pacifik (Gojmir), red. 25 S Avrelija (Zlatka), dev.; Sergij, šk. 26 N 26. NAVADNA (2); KOZMA IN DAMIJAN, muč. Kuzma Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38—48) 27 P Vincenc (Vinko, Zmago), Pavelski, duh. (3); Eleazar, očak 28 T Venčeslav (Slavko), muč. (4); Lioba (Ljuba), dev. 29 S MIHAEL (Boživoj), Gabriel (Jelka), Rafael (Rafko) (2) Veržej 30 Č Hieronim (Jerko), c. uč. (3); Zofija (Sonja), spokor. OKTOBER 1976 Vinotok 1 P Terezija Det. Jez. (Mala Cvetka), dev. (3); Remigij, šk. 2 S Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub), spok. 3 N 27. NAVADNA (2); Rožnovenska; Kandid (Žarko), muč. Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2—16) 4 P Frančišek Asiš., red. ust. (3); Petronij, šk. 5 T Marcelin, škof; Flavija, muč. 6 S Bruno, red. ust. (4); Renato, šk. 7 Č Rožnov. Mati božja (3); Marko I., papež 8 P Demetrij (Mitja), muč.; Pelagija (Marina), spok. 9 S Janez Leonardi, duh. (4); Dioniz, šk. 10 N 28. NAVADNA (2); Frančišek Borgia, red. Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17—30) 11 P Emilijan (Milan), škof; Aleksander (Branko, Saša), šk. 12 T Maksimiljan Celjski, šk. (3); Serafin, red. 13 S Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 Č Kalist I., p. (4); Gavdencij (Veselko), šk. muč. 15 P Terezija (Zinka) Vel., c. uč. (3); Avrelija (Zora), dev. 16 S Hedvika, red.; Marjeta (Metka) M. Alakok, dev. (4) 17 N 29. NAVADNA (2); Ignacij (Ognjeslav) Antioh., šk., muč. Jezus o lastnostih apostolov (Mr 10, 35—45) 18 P Luka, evang. (2); Julijan, pušč. 19 T Pavel od Križa (4); Izak in kanad. muč. 20 S Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, Opat 21 Č Uršula, dev. muč.; Hilarion (Veselko), opat 22 P Marija Saloma, žena; Bertila (Berta), red. 23 S Janez (Ivan) Kapistran, duh. (4); Severin, škof 24 N 30. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Anton (Zvonko) Claret, šk. Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46—52) 25 P Krizant in Darija (Darinka), muč.; Krišpin, muč. 26 T Lucijan (Svitomir), muč.; Amand (Ljubo), šk. 27 S Vincenc (Zmago) in Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 Č Simon in Juda Tadej, apost. (2); Cirila, muč. 29 P Narcis, škof; Ermelinda, dev. 30 S Marcel, muč.; Alfonz Rodrig., red. 31 N 31. NAVADNA; ŽEGNANJSKA (1); Volbenk (Bolfenk), šk. Največja zapoved (Mr 12, 26—34) NOVEMBER 1976 Listopad 1 P VSI SVETI (1); DAN MRTVIH 2 T Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, pušč. 3 S Viktorin Ptujski, šk., muč. (4); Vital (Živko), muč. 4 Č Karel (Drago, Karolina) Borom., škof (3); Just, tržaški muč. 5 P Zaharija in Elizabeta, star. Jan. Krst.; Emerik (Mirko), knez 6 S Lenart (Narte), škof; Sever, škof 7 N 32. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Ernest, opat, muč Dar uboge vdove (Mr 12, 38—44) 8 P Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež 9 T Posvet. Lateran. bazilike (2); Teodor (Božidar), muč. 10 S Leon Vel., p., c. uč. (3); Andrej Avel., duh. 11 Č MARTIN (Davorin) Tourški, šk. (3); Menas Kobilje, Martjanci 12 P Jozafat Kunčevič, šk., muč. (3); Kunibert, šk. 13 S Stanislav Kostka, red. (4); Didak, red. 14 N 33. NAVADNA (2); Nikolaj Tavelič, muč. Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24—32) 15 P Albert Vel., šk„ c. uč. (4); Leopold, knez 16 T Jedrt (Jerica), red. (4); Marjeta (Biserka) Škotska, red. 17 S Elizabeta (Jelislava), red. (3), Evfemija in Tekla, muč. 18 Č Posvet, bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prer. 19 P Narsej, šk„ muč.; Barlam, muč. 20 S Edmund, kr.; Feliks (Srečko) Valois, red. 21 N JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA (1); Marij, darovanje Moje kraljestvo ni od tega sveta (Jan 18, 33—37) 22 P Cecilija, dev. muč. (3); Maver, škof, muč. 23 T Kolumban, op. (4); Klemen (Milojko), p., muč. 24 S Krizogon Oglejski, muč.; Flora (Cvetka) dev., muč. 25 Č KATARINA Aleksand„ dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 P Leonard Portomavr., red.; Valerijan Oglej., šk. 27 S Virgil, apost. Karant.; Jožef Pignatelli, red. 28 N 1. ADVENTNA (1); Gregor III., papež Opomin k čuječnosti (Lk 21, 25—28, 34—36) 29 P Saturnin, muč.; DAN REPUBLIKE 30 T Andrej, ap., zavetnik, marib. škof. (1); Justina, dev. DECEMBER 1976 Gruden 1 S Natalija (Božena), spokor., Eligij, škof 2 Č Bibijana (Živka), muč.; Blanka, spokor. 3 P Frančišek Ksav„ duh. (3); Kasijan, muč. 4 S Janez Damaščan, c. uč. (4); Barbara, dev. muč. 5 N 2. ADVENTNA (1); Saba (Sava), Opat Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3, 1—6) 6 P NIKOLAJ (Niko, Miklavž), šk. (3); Apolinar M. Sobota, Dolenci 7 T Ambrož, šk„ c. uč. (3); Agaton, muč. 8 S BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE (Mirijam) (1) 9 Č Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 10 P Melkiad, p., muč.; Judita, žena; Evlalija, muč. 11 S Damaz I„ p. (4); Daniel (Danilo), pušč. 12 N 3. ADVENTNA (1); Ivana Franč. Šant., red. Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Lk 3, 10—18) 13 P Lucija (Lučka), dev. muč. (3); Otilija, dev. 14 T Janez od Križa, c. uč. (3); Spiridon (Dušan), šk. 15 S Kristina, dev.; Marija di Rossa, red. ust. 16 Č Albina, dev. muč.; Adelhajda (Adela), ces. 17 P Lazar iz Betan.; Olimpia, red. ust. 18 S KVATRE; Teotim in Bazilijan, muč. 19 N 4. ADVENTNA (1); Urban V., p.; Tea, muč. Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39—45) 20 P Evgenij in Makarij, muč.; Dominik (Nedeljko), Opat 21 T Peter Kanizij, duh., c. uč. (4); Severin, šk. 22 S Demetrij (Mitja), muč.; Frančiška Cabrini, red. 23 Č Janez Kancij, duh., c. uč. (4); Viktorija (Zmagoslava), muč. 24 P Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 S BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. 26 N SV. DRUŽINA (2); Stefan, prvi muč.; IZSELJENSKA NED. Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 41—52) 27 P Janez Evangelist (Janko), apost. (2); Fabiola, spokor. 28 T Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov. muč. 29 S Tomaž (Tomislav) Becket, šk., muč.; David, kralj 30 Č Rajner, šk.; Liberij, šk.; Evgen, šk. 31 P Silvester, papež (4); Melanija, op. BELEŽKE BELEŽKE Vilko Novak Delo Jožefa Košiča Katoliško slovstveno delo v Slovenski krajini je dobilo za svojim začetnikom, Miklošem Küzmičem, vnetega in pomembnega nadaljevavca, ki je razširil vsebinski značaj do tedaj povečini verskih knjig s posvetnimi deli. To je bil Jožef Košič, ki se je kot učiteljev sin narodil 9. oktobra 1788 v Bogojini. M. Küzmiča je gotovo osebno poznal in ga je najbrž le-ta poslal v koseško sirotišnico, da je tam obiskoval nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo in bogoslovje je študiral v Szombathelyu, kjer je bil posvečen 11. avgusta 1811. Prvo službo je opravljal kot kaplan v Beltincih, 1816 pa je postal župnik na Dolnjem Seniku, kjer ga je obiskal Božidar Raič. V juniju 1829 je prišel na Gornji Senik, kjer je ostal do smrti, 26. decembra 1867. Na tamkajšnjem pokopališču je ohranjen njegov nagrobnik z madžarskim napisom. Košič je mnogo bral knjige v raznih jezikih, tudi Slovenske in hrvatske-kajkavske ter se učil iz njih. Mnogo je razpravljal o kulturnih vprašanjih s svojimi rojaki — duhovniki, npr. s Fr. Žbüllom v Vel. Dolencih in z J. Borovnjakom, imel pa je tudi stike z duhovniki onstran Mure, npr. z O. Cafom in B. Raičem. Njegovo zanimanje je bilo vsestransko, najbolj pa si je prizadeval, da bi raziskal preteklost rodne krajine in da bi ljudstvo poučeval. Na novo je priredil Mikloša Küzmiča Knigo molitveno (od 1855 enajst natisov) in ji dodal Križno Pout, ki je bila posebej natisnjena že 1843, nato pa še večkrat. Po slovenski predlogi je priredil molitvenik Jezuš moje poželjenje (1851, devetnajst natisov). Košič je najprej na podlagi nemških in madžarskih spisov dokazoval, da so njegovi rojaki potomci Vandalov (kot je mislil že Št. Küzmič), kakor so jih Madžari v tisku tedaj imenovali, dokler ni tega imena nadomestil »Vend«. Najpomembnejši Košičev Zgodovinski spis pa je ostal v rokopisu: Starine železnih ino salajskih Slovenov. Našel jih je Fr. Ivanocy na podstrešju gornjelendavske cerkve in izročil 1913 J. Grudnu, ki je njih vsebino uporabil v poglavju o ogrskih Slovencih v svoji Zgodovini, vse pa je (sicer slabo) objavil v Časopisu za zgodovino in narodopisje XI, 1914. Domneval je, da ga je napisal kak grački župnik, Košič pa le dopolnil. Rokopisa Gruden ni vrnil Ivanocyju, ki je isto leto umrl in ga je založil, tako da ga je našel šele M. Miklavčič in omogočil, da smo dokončno dokazali Košičevo avtorstvo. Košič je pričel pisati Starine Vsaj po 1845. letu, ko so prišle na svetlo Kremplove Dogodivšine Štajerske zemle, iz katerih je zajemal. Dopolnjeval pa jih je najbrž do konca življenja. Natis Starin... bi bil imel tisti čas izreden pomen, saj ne bi le poučevale ljudstva o domači preteklosti, marveč bi bile budile tudi narodno zavest z izrazi »naši Slovenje, naša Slovenska,« z omembo sv. Cirila in Metoda, z obsodbo madžarske krutosti itn. Kot častitljiv rokopis pa ostanejo priča velikega poljudnoznanstvenega prizadevanja naših pisateljev sredi XIX. stoletja ter dokazujejo veliko jezikovno in Zgodovinsko sposobnost J. Košiča. Tudi v Zgodbah vogrskoga králestva (Sombotel 1848) je mnogo izrazov Košičeve narodne zavesti v ostrem označevanju madžarskega ravnanja s panonskimi Slovenci, ki ga je delno povzel po Kremplu, npr.: »(Vogri) so zdaj cesto v naše kraje najšli ino se ne dajo več odtod« (7). Tudi v tej knjižici je marsikaj povedal o preteklosti naše krajine. 19 Iz rokopisa Košičevih Starin Gotovo se je ljudem najbolj priljubila Košičeva knjižica Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rábov (Körmend, ok. 1848), s katero je hotel gojiti omikano (= zobrisano) vedenje in pametno mišljenje med rojaki. Vsaj končno pobudo zanjo mu je dala Slomškova knjiga Blaže ino Nežica v nedelski šoli (1842), iz katere je povzel cela poglavja in je delo verjetno zato ostalo anonimno. Vendar je delu dal izviren značaj in dodal dve samostojni poglavji o M. Lutru in luteranstvu v domači pokrajini. Tudi v drugih poglavjih je marsikaj iz domačih prekmurskih razmer. V njih prikazuje slovenskega učitelja in duhovnika, ki poučujeta; navaja primere pouka, opisuje »šolsko posküšbo« na koncu šolskega leta; devet poglavij govori zelo izvirno in nazorno o lepem vedenju in nravnosti, o »domači snajžnosti,« o slüžbenicah in hlapcih, poučuje, da mrtvi ne hodijo nazaj in da je »compernija čalerija — sama ciganija.« Ob koncu je še dodal nekaj pesmi. Posebno to Košičevo delo je napisano v toplem, domačem ljudskem duhu in jeziku. Pisatelj si je skrbno in goreče prizadeval, da bi ljudi poučeval, omikal z jasno, nazorno besedo. Kjer pa te ni bilo za nove pojme, jih je poiskal v kajkavskih hrvaških knjigah ali jih tudi sam narédil. Zato je njegov jezik najbolj izviren, samosvoj med našimi pisatelji, kakor je samosvoj s svojimi deli, ki so povečini izvirna in posvetna. Zato zasluži več poznavanja in spoštovanja med nami. Preden je Košič pričel pisati slovenski, je v madžarščini napisal znamenito in mnogo navajano razpravo o Življenju svojih rojakov: O vendskih tótih na Madžarskem (A magyarországi vendus tótokról), najprej brez podpisa v reviji Kedveskedő 1824, Čez štiri leta pa jo je pod svojim imenom objavil slovaški narodoslovec J. Čaplovič v Tudományos gyüjtemény, čez leto pa v nemški knjižici Croaten und Wenden in Ungem. Košiču se je doslej godila huda krivica, ker povečini navajajo to delo pod Čaplovičevim imenom in ker ga le-ta kljub svoji izjavi ni nič »priredil«. Delo pa je neprecenljiv Vir za poznavanje ljudskega življenja v naši krajini, hiš, noše. prehrane, gospodarstva, zdravstvenih razmer, šeg, verovanj itn. 20 Naslovna stran Košičeve knjige 21 O Košičevem mnogosiranskem zanimanju priča prevod madžarske slovnice Imreja Szalayja: Krátki návuk vogrskoga jezika za začétnike... (V Gradci, 1833), s katerim je hotel olajšati učenje madžarščine v šolah. V obsežnem predgovoru zagovarja potrebo učenja državnega jezika v Ogrskem »Babelu« — vendar s tem nima namena »na Pokopanje Vašega maternoga jezika zapelávati,« celo trudi naj se vsakdo, da svoje materinščine »naturo prav spozna — Sloven slovenski tak ne Pozábi.« Knjiga je za nas zanimiva zavoljo slovenskega slovničnega izrazja in zavoljo madžarsko-slovenskega slovarčka na koncu. Marko Baša Zobrisani Slóven . . . Zobrísani, zevčeni, čeden naj bo Slóven, Slovenka med Mürov i Rabov — tak je želo pa knigo napiso Jožef Košič pred stotrestimi leti... Návuke dao je, kak se naj oponašajo domá pa po sveti, ka de čista njin reč pa obleč — Te je ne biló šol ešče telko pa malo včili so se vsega — Pisateo je naš podévčo svoj narod od preminòčnosti njegove, je želo, naj zdigne pogléd od zemlé, ki jo naj toti dobro obdela, za živino naj dobro skrbi — liki naj zna, da poleg tela düh šče živé! Nàvelci svet se spremêno je od indašnjih časov: nove zidíne, ceste asfaltne pa traktor pa avto, ka hrüm vse leti pa brni po naših vesnicaj! Kmet naš potüje po sveti dalésnjen, leti prek morja — kak inda ne grof pa ne herceg... Vse to je dobro, či je nikaj ne vzéli pa imate vse, ôbčen si spravlale novo, ka de živlenje ležèj van pa lepše ... Pa smo zobrísani, zèvčeni, čedni? Ne psüjemo, ne kunémo tak grdo, kak či misli, Srcé posodili nêmoj bi stvári? Vidimo drügo kaj domá pa v sveti dalésnjen, kak valuto, zaslüžek? 22 Znamo šče misliti kaj, ka srcé nan zdigávle pa pamet od téo malo više? Čtemo šče kaj, zvün v nòvinaj praznih frlice? Znamo, ka knige na sveti so, ki zdigavlo srcé? Pa pesen domača, pa lepi razgovori, kakše prekšéni poznali so dedeki naši? Bojmo zobrísani, čedni, pa Znajmo, ka je ne vredno živeti samo za — blek! Franc Puncer Iz nenapisanega dnevnika 20. oktobra 1942. Nikoli si ne bi bil mislil, da je tako lahko umreti. Ležim na trdem ležišču brez posebne bolečine. Resnici na ljubo: tisti udarec z bikovko preko ledij in hrbta dobro čutim. V trenutku je tam meso oteklo in sedaj imam občutek, kakor da bi ležal na vrvi. V glavi pa ne čutim izrecne bolečine. Nekaj topa je, kakor da bi dobil lokalno anestezijo. Kri po malem slezi iz nosa, ušes in tudi v ustih se nabira. Od časa do časa jo moram požreti, Če krvaviš iz nosa, seveda ne umreš, toda krvavenje iz ušes pomeni smrt, če ne dobiš pomoči. Ko je pred dobrim letom moj župljan padel z visoke čresnje in negiben krvavel iz ušes, so vsi rekli, da bo umrl. Nismo ga ganili, da nam ne bi takoj umrl, kar tam pod črešnjo sem ga mazilil. Ko se mi je prišel Čez dva tedna zahvalit, skoraj nisem mogel verjeti, da je živ. Seveda: on je dobil pomoč v bolnišnici, jaz pa ležim poleg Tončka, ki spi na ozkem pogradu in čakam, da prideš in me pokličeš. Pridi, Gospod Jezus! Mislim, da bo malo protekcije, saj so hudi časi. In navsezadnje: dobil sem jih zaradi tebe in tudi sem so me zaprli, ker sem bil v tvoji službi. Malo boš sicer pretiraval, če boš rekel: Pridi dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest. Saj lahko tisti »v malem« poudariš. Tonček na moji levi je zelo nemiren, stalno se obrača in vame zadeva. »Imaš kaj jesti?,« vpraša s hripavim glasom. Saj res, že prej sem slišal, da v starem piskru ljudi pesti lakota. Ko so prišli pome, sem v naglici zgrabil peščico praženih bučnih zrn in dve jabolki sem porinil v žep in brevir. Drugega ni bilo pri roki. »Mislim, da je nekaj v žepu,« odvrnem. Kakor bi ga ustrelil, je Tonček pri mojem suknjiču in že čujem, kako mu hrešči jabolko med zobmi in kmalu nato bučnice, seveda z luščinami vred. Tista zlata jabolka! To jesen sem skoraj vsak dan kako uro popoldne preživel na vejah in obiral jabolka — ta božji dar. Malči mi je tudi uredila, da smo kupili lepo raslih bobovcev in stisnili jabolčnika cel Polovnjak. »O, božiču ga bomo dali na pipo,« smo rekli. »To bo odlična pijača iz zrelih lepo raslih bobovcev.« Poslušam, kako tovariš drobi jabolko. Najbrž si misli: tale novi »prirastek« je pa dobrega srca. Ob tej misli se moram skoraj nasmehniti. Saj je resnica Čisto druga. Le pojej in imej lep spomin name, jaz ne bom nikoli več lačen. Jaz vendar krvavim iz ušes, morda tudi iz pljuč. 23 Menda sem nekaj trenutkov spal. Saj je za menoj zelo naporen dan. Dopoldne sem imel polno opravkov, tudi pri bolnikih sem bil. Popoldne pa so prišli. Na orožniški postaji smo dolgo čakali. Eden od gestapovcev je šel na postajo, drugi je ostal pri meni v avtu z naperjeno brzostrelko. Najbolj sem se bal, če bi tačas prišel mimo kdo od domačih in me videl. Da bi mama Vsaj ta večer še ne zvedela. Da bi še enkrat mirno spala. Uboga mama. Sedaj se mi ne smili več tako hudo. Saj se bo tolažila: samo en večer so ga imeli v delu, potem pa je bil rešen. In bo molila. Požrem kri, tudi v ušesih jo čutim čisto določno. Bogu hvala. Ite missa est. Ko bodo zjutraj prišli pome, bodo najbrž grdo kleli. Njihova stvar. Tonček pa bo Verjetno mislil sam pri sebi: srečen je, da se je rešil. 21. oktobra 1942. Na hodniku je zlovešče zazvonilo. V težke škornje obut koraka proti naši celici paznik. Danes bo hud dan. Kakor po čudežu sem včerajšnjega preživel. Bom še tega? Dr. Ivan Zelko in Janez Gregor Zgodovina tišinske župnije Župnija Tišina leži jugozahodno od Murske Sobote. Vas Tišina je od Sobote oddaljena 7 km. Na vzhodu meji na soboško župnijo, na jugu na kapelsko, na zahodu na radgonsko (avstrijska Radgona), na severu pa na Cankovsko župnijo. Na jugu ob vsej dolžini župnije teče reka Mura, na zahodu pa sega do jugoslovansko-avstrijske državne meje. Obseg župnije V tišinsko župnijo spadajo danes te-le vasi: Gradišče, Tropovci, Tišina, Petanjci, ki je največja vas v župniji, Murski Petrovci, Sodišinci, Gederovci, Krajna, Rankovci, Vanča vas in Kupšinci. V letu 1974 je štela župnija 3.270 vernikov. V 17. stoletju so v tišinsko župnijo spadali naslednji kraji: Tišina, Petanjci (trojni), Petrovci, Gederovci, Polanci, Sodišinci, Skakovci, Gradišče, Tropovci, Kupšinci, Rankovci (Frankovci), Vanča ves in Krajna. Prvotni obseg župnije se do danes ni veliko spremenil. Ob ustanovitvi župnije na Cankovi 1754 je bil kraj Skakovci izločen iz tišinske župnije in pritegnjen k župniji sv. Jožefa na Cankovi. Vse ostalo ozemlje pa je isto kakor je bilo v 17. stoletju in prejšnja stoletja. Severno od Skakovec je v srednjem veku tišinska župnija mejila na jurjansko župnijo. Meja proti soboški župniji je ostala neizpremenjena ves novi vek. Starost župnije in zgodovina cerkve Leta 1233 se na področju današnjih Petanjec javljata rodovini Petenye in N á d a s d, ki si delita posest na tem ozemlju, katero je po prodajno-kupni pogodbi rodovina P e t e n y e prepustila rodovini N á d a s d. Ni dvoma, da je bilo to področje v 13. stoletju že naseljeno. Naseljenost ozemlja tišinske 24 župnije v 14. stoletju se more primerjati že z današnjim stanjem. Leta 1366 se na njenem področju omenjajo sledeče vasi ali kraji: Gradišče, Tropovci, Tišina, Petrovci, Sodišinci, vas Stanehna (sedanji Gederovci), vas Svetehna (sedanja Krajna), Ivanca vas, Hrenkovci (Rankovci), Kupšinci, Mesynch (Mesnice, zaselek ob tišinski cerkvi) in Kupret-vas (vas Rupret), današnji Skakovci. Število naselij v 14. stoletju je enako današnjemu, krajevnih imen pa je bilo še več, le prebivalcev je v posameznih krajih sorazmerno manj. Glede na naseljenost tega področja v 14. stoletju in Okolnost, da to področje ni Župnijska cerkev na Tišini 25 bilo podrejeno nobeni sosednja župniji, moremo z gotovostjo sklepati, da je tišinska župnija v 14. stoletju že obstajala. To trditev še bolj dokazuje cerkev, ki je takrat že stala. Leta 1347 se v neposredni soseščini Petanjec omenja Marijina cerkev v kraju Mesynch, tudi Mysniche, ki je istovetna z današnjo tišinsko cerkvijo. Toda nikar ne mislimo, da je tišinska župnija nastala šele v 14. stoletju. Starejša je Vsaj 200 let. Njena cerkev je bila prvotno posvečena v čast Marijinemu vnebovzetju kot dve najstarejši prekmurski cerkvi, pri Gradu in v Turnišču. Kakšna je bila prvotna tišinska cerkev, o tem ne moremo trditi nič zanesljivega. Le to vemo, da je morala biti, ker se omenja leta 1347. Možno je, da je sedanja cerkvena ladja ostanek tiste cerkve, ki je obstajala že v 14. stoletju. Staro znamenje na Tišini 26 Prenovo je doživela tišinska cerkev v začetku 16. stoletja (po letu 1500), ko so dozidali današnje svetišče, ki je tako mogočno in v slogu pozne gotike. V nekaterih starejših poročilih se omenja Sara Széchy, soboška grofica, kot dobrotnica tišinske cerkve. Gotovo je, da je bilo svetišče tišinske cerkve zgrajeno s pomočjo pristojne zemljiške gosposke, ki je imela svoj sedež v Soboti, to je Széchyjeva rodbina. Svetišče je bilo tako zgrajeno, da je bil zvonik nad svetiščem kot pri soboški cerkvi. Sedemnajsto stoletje je bila za Prekmurje doba neprestanih vojn in nemirov. Tako so leta 1683 Turki oblegali Dunaj in so bili tam premagani. Za Prekmurje je bila to uničujoča doba, ker se je del turških čet valil po Prekmurskem ozemlju v smeri proti Dunaju in nazaj. Po porazu Turkov pred Dunajem so prodirale za Turki zmagovite čete, ki so prav tako povzročale ljudstvu marsikatero nevšečnost in nasilje. V teh prevratih je bila tišinska cerkev zelo prizadeta. Zajel jo je požar. Do druge polovice 17. stoletja je imela ladja raven lesen strop. Pred letom 1685 (najbrž 1683) je »v sodobnih prevratih v celoti pogorela in je bila od požara izredno poškodovana in v temeljih pretresena,« pravi vizitacijski zapisnik iz leta 1698. Lesen strop je zelo vnetljiv. Zato je zgorel strop v cerkvi in seveda celotno ostrešje z zvonikom nad svetiščem. Zgorela je tudi oprema v cerkvi kot leseni deli oltarjev, klopi, lesene podobe in cerkvena obleka. Prvo zasilno in najbolj potrebno popravilo je bilo opravljeno leta 1685 in nato spet leta 1698 kot poročata vizitacijska zapisnika iz let 1698 in 1756 —- in kakor sta pričali letnici 1685 in 1698 na podbojih vrat. Leta 1685 so postavili v cerkveni ladji zidan obok in obnovili streho nad cerkvijo. Prvotnega zvonika nad svetiščem pa niso obnovili, ampak so pokrili s streho celotno površino nad svetiščem. Kmalu nato so leta 1698 pozidali nov zvonik na zahodni strani ladje kot je še danes. Pred požarom je bila cerkev dobro preskrbljena s paramenti in z vsemi potrebnimi predmeti za bogoslužje. Toda zaradi silnega požara je bilo vse uničeno. Kar je vizitator Štefan Kazó leta 1698 pri cerkvi našel, je bilo večinoma pozneje nabavljeno. Leta 1698 je imela cerkev tri kamnite oltarje. Toda le glavni oltar je bil uporaben. Pokopališče je bilo okrog cerkve in obdano z leseno ograjo. V cerkvi je bilo več kript. Nadalje pravi vizitacijski zapisnik iz leta 1698 o zakristiji: »Zakristija je na severni strani in je tlakovana z opeko kot celotna cerkev. Nad zakristijo je neko stanišče, primerno za bivanje. Med cerkvenimi paramenti in perilom Opat Štefan Kazó omenja razen 1 monštrance, 3 kelihov in drugih predmetov tudi svinčen kozarec za obhajanje vernikov, s podobo vina. Saj je nekaj časa po vrnitvi cerkve katoličanom, v dobi rekatolizacije, tudi med katoličani bilo v navadi sv. obhajilo pod obema podobama. Vizitacijski zapisnik iz leta 1698 pravi, da so kruh in vino tako za daritev kot za obhajance dolžni oskrbovati župljani. O oltarjih pravi vizitacijski Zapisnik iz 1756, da je glavni oltar posvečen v čast Mariji; eden stranskih oltarjev pa sv. Barbari in drugi, ki sta ga leta 1737 dala postaviti Peter in Pavel Mlinarič, je bil oltar sv. Antona Padovanskega. Pozneje je isti oltar dal obnoviti Andrej Moravec s Krajne. Cerkev so prebelili leta 1752, kar je bilo zapisano na pročelju prezbiterija. Glavni oltar je bil znova postavljen leta 1756. Dal ga je postaviti cerkveni patron Peter Szapáry. Tako poroča vizitacijski zapisnik iz leta 1778, 27 iz katerega zvemo še druge stvari. Tako je stranski oltar na evangeljski strani nabavila rodbina Kereszturi. Bil je posvečen v čast sv. Suzani in Katarini. Na listni strani pa je bil oltar sv. Antona, ki sta ga nabavila Peter in Pavel Mlinarič že leta 1737. Vsi oltarji so bili v dobrem stanju. Cerkev je bila posvečena Marijinemu rojstvu. V župniji je bilo 1254 katoličanov in 450 evangeličanov. Tabernakelj na glavnem oltarju je bil lesen in pozlačen. Knjige za nedeljsko branje evangelijev cerkev ni imela. Kako je bilo potrebno, da je izdal Mikloš Küzmič leta 1780 knjigo »Sveti evangeliomi«! Cerkev je imela 3 zvonove. Največji je tehtal 8 centov in je bil posvečen v čast sv. Juriju, srednji je tehtal 5 centov in je bil posvečen v čast sv. Mihaelu. Najmanjši zvon je bil težak 3 cente in je bil posvečen v čast sv. Antonu. Ni znano, kdo jih je nabavil. Iz cerkve so odstranili kripte in od takrat naprej niso smeli pokopavati v cerkvi kakor prejšnja stoletja. Leta 1778 je bil tišinski župnik Štefan Pertóci iz Pertoče. Bil je star 40 let in je bil na Tišini 5 let in pol. V cerkvi je pridigal samo slovenski. Župnišče je bilo starodavno in leseno. Vse je bilo v zelo žalostnem stanju. Kantor-učitelj je bil Jurij Gujtman, rodom iz vasi »Győrsinecz« (Gjőršinec). Star je bil 25 let in je služboval na Tišini 2 leti. Ker ni imel nobenega travnika, je kosil travo na starem pokopališču okoli cerkve. Malo pred letom 1778 je bilo odstranjeno od cerkve staro pokopališče. Novo pokopališče je bilo tega leta že blagoslovljeno in obdano z nasipom. Križa na pokopališču še ni bilo. Toda v najkrajšem času ga morajo postaviti župljani in ga vzdrževati. Novo pokopališče je bilo na zahodni strani župnikove njive v kraju »Popovski log« (Paperdéje), to je v bližini zemljišča Vanča vesi. Po ureditvi novega pokopališča so na njem pokopavali mrliče iz vse župnije. Šele v drugi polovici 19. stoletja, leta 1887, so uvedli pokopališča po vaseh. Na Srednjih Petanjcih je bila javna kapela, ki jo je dala postaviti Ana Marija Márffy, vdova po rajnem Emeriku Nádasdyju. Kapelo so začeli graditi leta 1756. Blagoslovil jo je pa leta 1757 Sombotelski kanonik Karel Szalbek, ki je pozneje postal škof v Szepesu. Kapela je bila za 200 oseb. Imela je lasten zvonik, v njem je visel zvon, težek 50 funtov in je bil blagoslovljen v Gradcu. Kapela je bila posvečena v čast sv. Florijanu in na njegov god je bila v kapeli božja služba. Kapelo je vzdrževal Ladislav Deak, eden izmed zemljiških gospodov na Srednjih Petanjcih. Tišinski župnik Marko Kolenko (Térdesi) je dal postaviti oltar sv. Ane. Sicer pa je stanje cerkve in oltarjev ostalo nespremenjeno do nastopa tišinskega župnika dr. Franca Ivanócyja. Ivanocy je v duhu časa dal odstraniti iz cerkve vso baročno opremo in jo nadomestiti z manj pomembno novogotsko. Hotel je vrniti cerkvi gotski slog, kot ga je imela v Srednjem veku. Nabavil je nov marmornat oltar in podobe Jezusovega in Marijinega srca, Lurške in Škapulirske Marije. — Cerkev je dal poslikati ter staro prhko cerkveno pohištvo zamenjal z novim. Tišinska cerkev — romarska Zaradi pomanjkanja virov ni mogoče ugotoviti, kdaj in kdo je ustanovil tišinsko župnijo. Toda gotovo je, da je že v 14. stoletju bila slovit romarski kraj, kamor je hodilo slovensko ljudstvo častit Mater Božjo vnebovzeto in katere starodavno podobo so imeli v cerkvi. Kakor poroča izročilo iz 18. 28 stoletja, so v 15. stoletju to milostno podobo odpeljali v Lankovice v Avstrijo, v frančiškanski samostan v bližini Köflacha, kjer jo lahko vidimo še danes. Ko so leta 1418 turške čete pridrle do Radgone in še dalje do Abstalla, ni bilo prizanešeno tudi tišinski cerkvi. Kakor pravi izročilo, so odnesli Turki Marijino milostno podobo iz cerkve. Slekli so ji obleko in sliko vrgli v neki grm, kjer jo je našel neki pastir. Legenda pravi, da slike niso mogli odnesti nazaj v cerkev. Zapregli so dva vola, ki sta sliko peljala mimo tišinske cerkve in šele tretji dan obstala v Lankovicah, kjer je slika dobila ime Marija Lankoviška, Dušni pastirji Nobeden izmed tišinskih župnikov Srednjega veka ni znan imenoma. a) Reformacija — predikanti (1592—1672/73): Kmalu po letu 1590, ko je duhovščina v dekaniji formalno prekinila z györskim škofom, svojim ordinarijem, in se pridružila ostali duhovščini v županijih Železno (Vas) in Sopron, ki se je oklenila verske novotarije in si izvolila svoje lastno cerkveno predstojništvo v osebi superintendanta, je na Tišini poleg versko nezvestega župnika ostal katoliški veri zvest kaplan Franc. V letih 1599 in 1601 je tišinski pastor plačeval 4 forinte letnega davka. Tega Protestantski zgodovinar prišteva med luteranske verske privržence. — Iz istih davkoplačevalnih zapisnikov iz leta 1601 je poleg pastorja omenjen tudi katoliški kaplan Franc, ki je posebej plačeval 1 forint davka. 1. Prvi po imenu znan tišinski predikant je bil Barnabaš, ki je pastiroval na Tišini v začetku 17. stoletja. Ta je prodal cerkveni vinograd v bregu »sternec«, da bi kupil drugega v varnejšem kraju. Tega pa ni storil. Njegov sin Martin se je polastil srebrnega cerkvenega križa, vrednega 40 forintov. Barnabašev naslednik je bil 2. Mihael Allodiator, rodom iz Sobote. Deloval je na Tišini že od leta 1616 dalje. Kot tišinskega pastorja ga omenjajo Protestantski vizitatorji leta 1627. Naslednja pastorja sta bila: 3. Tomaž Križan (1630) in 4. Jurij Bajs (1651). Leta 1670 je bila Tišina še v protestantskih rokah, kajti 14. novembra je bil na Tišini okrajni Protestantski shod (sinoda), katerega se je udeležil Protestantski škof Štefan S z e n c z i, ki je posvetil dva prekmurska duhovnika: enega za Velike Dolence, drugega pa za Selo. Na ozemlju tišinske župnije leži vas Petanjci, ki je bila od 13. do 17. stoletja last Nádasdyjeve rodovine. Ko so leta 1598 predikante izgnali iz avstrijskih dežel, so ti iskali zavetja pri obmejnih ogrskih plemičih, kjer so ga tudi našli. Tako piše Tomaž Nádasdy 9. oktobra 1598 radgonskemu Karlu Herberstdorfu, da je pregnanim pastorjem odstopil nekaj sob v svojem gradu. To je bilo na Petanjcih, ki so postali za krajšo dobo zbirališče pregnanih pastorjev. Pribegli petanjski pridigar Hans Walter poroča 14. julija 1601, da je prišlo k njegovim pridigam celo mnogo ljudi s Koroškega in iz Ljubljane. Rekatolizacija Ivanócy pravi, da je okoli leta 1670 Peter Széchy, pristojni zemljiški gospod, dal odstraniti s Tišine zadnjega predikanta. Isto trdi Košič 29 v »Starinah.« — Po podatkih vizitacijskega zapisnika iz leta 1698 pa je tišinska cerkev istočasno kot sosednje cerkve bila odvzeta luteranom okoli leta 1673. — Popravilo cerkve leta 1685 so izvedli že katoličani. b) Vrsta katoliških župnikov Prvi znani tišinski župnik po rekatolizaciji cerkve je bil 1. Ivan Tomec. Na Tišini je bil župnik od leta 1692 do 1698 in še Verjetno do leta 1714. Rodil se je okoli leta 1653 v Karlovcu. V duhovnika je bil posvečen 1688. Prišel je semkaj iz Zagrebške škofije. Leta 1714 župnija ni imela župnika. Vizitacijski Zapisnik iz leta 1714 pravi, da bi bil dober duhovnik na Tišini zelo potreben. Župnija je bila namreč v verskem oziru še v veliki večini luteranska. Dr. Franc Ivanocy 30 2. Drugi znam tišinski župnik po reformaciji je bil Štefan Luttar (okoli 1734—1756), znan zaradi svojega volila, da je večletne svoje dohodke pred smrtjo določil za tišinsko cerkev. 3. Simon Salopek (1756—1759?) je prišel na Tišino spomladi 1756 naravnost iz györskega bogoslovja kot novomašnik. — Ivanóci Salopeka napačno postavlja za tišinskega župnika med leti 1725—1734. Ni dolgo ostal na Tišini. Njemu je sledil v dušno-pastirski službi še v istem letu 4. Jurij Baltazar Rafaj (1759—1773). Rodil se je okoli leta 1726 v Prosečki vasi. Bogoslovje je študiral v Győru med leti 1747 do 1750. Po posvečenju je bil grajski kaplan pri grofih Száparyjih v Soboti (1750—1754). — Leta 1754 nastopa kot župnik v Martjancih. S Tišine se je preselil v Soboto, kjer je župnikoval od leta 1773 do svoje smrti 19. januarja 1789. 5. Štefan Pertoci (Pertoški). Rodil se je v Pertoči 1738. Bogoslovje je končal v Győru. Posvečen je bil leta 1768. Kaplan v Soboti (1768 do 1773); nato provizor (1773 do 1776) in župnik na Tišini 1776 do 25. novembra 1781. 6. Franc Ksaverij Cipot. Rodil se je 1775 v Mlajtincih. Bogoslovje je končal v Győru. Posvečen pa je bil 13. septembra 1778 v Gor. Lendavi ob kanonični vizitaciji prvega sombotelskega škofa Janoša S z i -l y j a. — Kaplan je bil 10 mesecev v Martjancih, 3 mesece v Turnišču in nato župnik na Tišini od 1782 do 10. junija 1824. Bil je goreč dušni pastir. Pokopan je bil v cerkvi (v kripti). 7. Janoš Žbül (1824—1826). Rodil se je v Turnišču 19. septembra 1795. Posvečen je bil leta 1821. Kaplan je bil v Rábakeszthelyu (1822), v Pusztamihályu (1822—1823), v Soboti (1823—1824); nato župnik na Tišini (1824—1826). Pozneje provizor v Pertoči (1827), kaplan na Cankovi in Tótszentmártonu (1827—1832) in končno župnik na Cankovi 1832—1858. 8. Jožef Marič (1826—1851). Rodil se je v Krogu 28. februarja 1792, sin nemešnjaških staršev. Ordiniran 1815. Kaplan in župnik pri Gradu (1815—1826). Nato župnik na Tišini od leta 1826 do 28. septembra 1851. Pokopan je na Tišini pred cerkvijo med dvema opornikoma prezbiterija. V cerkveni zid je vdelana plošča z napisom Josephus Marjcs, 1826—1852. 9. Marko Kolenko (Térdesy) 1852—1888. Rodil se je na Bistrici pri Črensovcih 15. aprila 1822. Gimnazijo je začel v Kőzsegu, Ordiniran v Sombotelu 1846. Kaplan v Bogojini 1846—1847, v Tótszentmártonu 1847—1850, spet v Bogojini 1850 in nato župnik na Tišini 1852 do božiča 1888. Tišinsko župnijo je prevzel v zelo slabem stanju: v župnišču ni bilo mogoče stanovati in cerkev že sto let ni bila obnovljena. Dal je sezidati novo Župnišče 1854/55. Za silo je dal obnoviti tudi cerkev. Leta 1859 je težko zbolel in ni okreval do smrti. Bil je dober dušni pastir, vendar zaradi bolezni več let ni mogel pridigati. 31 10. Dr. Franc Ivanocy 1889—1913. Rodil se je 25. avgusta 1857 v Ivanovcih. Njegovi starši so bili Adam Kodela in Rozalija Hujs. Iz te rodbine izhaja več duhovnikov Ivanocyjev — trije so bili prekmurski župniki. Iz spoštovanja do teh, si je tudi sam privzel priimek Ivanocy. Bogoslovje je končal v centralnem semenišču v Budimpešti kot gojenec sombotelske škofije, kjer je tudi promoviral leta 1885 na osnovi disertacije »Sveto pismo in klinopisni spomeniki«. Ordiniran je bil leta 1882. V Soboti je kaplanoval v letih 1882/3, nato je bil poklican v sombotelsko bogoslovje za prefekta in je bil imenovan za profesorja dogmatike. Toda njegova velika ljubezen do zatiranega slovenskega ljudstva ga je privedla nazaj med svoje rojake. Da bi se izognil liberalnim in narodnostno sovražnim razmeram v mestu, se je leta 1889 vrnil v ožjo domovino in je postal župnik na Tišini, kjer je deloval do svoje smrti 29. avgusta 1913. Pokopan je v rojstni župniji pri sv. Benediktu. Leta 1893 je postal dekan soboške dekanije in leta 1907 je bil imenovan za častnega kanonika. Znamenje »Glejte človek« na Krajni 32 Kot zgleden, pobožen in učen duhovnik si je Ivanocy veliko prizadeval za obnovitev verskega življenja v svoji župniji in v vsej dekaniji. Njegova gorečnost in požrtvovalnost se kaže tudi pri obnovi tišinske cerkve. Širil je pobožnost do Jezusovega Srca in leta 1895 izdal knjižico: Pobožnost Srca Jezušovoga. Ustanovil je tudi društvo Najsvetejšega Srca. Zelo je pospeševal ljudsko petje. Da bi se verska izobrazba ljudstva mogla dvigniti, je neustrašeno zagovarjal pravico uporabljati materinski jezik pri poučevanju verouka v šoli in cerkvi. Za pospeševanje verskega življenja je nanovo izdal Küzmičev molitvenik »Molitvena knjiga« (Radgona 1904). S pomočjo turniškega kaplana Petra Kolarja je izdal za osnovne šole prevod Jos. Gerelyeve »Male biblie z kejparni ali Zgodbe zveličanja za malo dečico« (za I— II. razr., Szombathely 1897; 2. natis 1898; za III—V razred 1898). Širil je med ljudstvo nabožne knjige, posebno Mohorjeve. Jožef Klekl, narodni buditelj 33 S temeljitimi članki se je boril za pravice katoliške Cerkve na Madžarskem v časnikih in revijah, predvsem v Szombathelyi Ujság-u. V skrbi za ohranitev krščanskih načel v javnem Življenju se je njegova borba raztegnila tudi na politično področje. Ivanocy je bil borec za narodove pravice. Pred madžarsko oblastjo in javnostjo je odločno nastopal v obrambo narodovih pravic: izobraževati se s pomočjo slovenskih knjig in uporabljati materinski jezik pri verskem pouku. Ker je madžarska oblast širjenje mohorskih knjig zasledovala in mu nasprotovala, je njihovim širiteljem naprtila državno veleizdajstvo, zato je Ivanocy stavil škofijskemu ordinariatu v Sombotelu predlog in prošnjo, naj dovoli ustanovitev podobnega društva kot je Mohorjeva, da bi v prekmurskem narečju izdajali knjige: razen koledarja še Dr. Franc Rogač, škof v Pečuhu 34 dve knjigi letno. — Iz tega je vzniklo izdajanje prekmurske periodične publicistike: Kalendar Srca Jezušovoga (1904), Marijinega lista (1904) in pozneje Novin (1913). Ivanócyjeve ideje in načrte so uresničili in njegovo delo nadaljevali njegovi najboljši učenci in idejni sodelavci: Jožef Klekl st., Jožef Sakovič, Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Ivanócyjev učenec in njegov intimni prijatelj dr. Franc Rogač, poznejši škof v Pečuhu. Ivanócyjevo neustrašeno zagovarjanje materinskega jezika je naletelo na nasprotovanje madžarske oblasti. S svojim jasnim in brezkompromisnim stališčem pa je dvignil narodno zavest slovenskega ljudstva v Prekmurju in ga usmeril v vseslovenski tok. Saj pravi v svojem zagovoru na napade: »Doslej tu ni bilo in ni narodnostnega vprašanja, toda to ravnanje proti meni ga lahko med ljudstvom zbudi, ko bo opazilo, da tu nekoga zaradi njegove materinščine preganjajo. Moje domoljubje je mnogo večje, da bi me s takim ravnanjem mogli od njega odvrniti, toda če bi to kdaj proti drugim tudi načrtno poskušali, lahko pridejo časi, ko se bo nekdo drugi napolnil z bridkostjo.« Prav Ivanocy je sprožil narodnostno vprašanje in s tem napovedal bodoči razvoj dogodkov v Prekmurju, ki se je dokončal po prvi svetovni vojni z združitvijo z ostalimi Slovenci. Pisatelj: Med važnejše Ivanócyjeve spise spadajo njegovi življenjepisi prekmurskih duhovnikov, in sicer: o Andrašu Divjaku (Kalendar 1905), o Štefanu Hantoju (Kalendar 1906); daljši sestavek: Slovenski dühovni pastirji preminočih časov (o Kolenku-Térdessyju, Šiftarju, Verenu, Hüllu): primerjaj Kalendar 1906. O Mazalyju, Horvatu in Kolarju v spisu: Žetva smrti leta 1907 in o Borovnjaku. Njegovo zanimanje za prekmursko preteklost je dobilo izraza v njegovih »Osnutkih o davnini.« — Ti osnutki so časovno prvi sistematični, čeprav krajši opis cerkvenih umetnostnih spomenikov v soboški dekaniji. Zato umetnostni zgodovinar, ki obravnava cerkvene kulturne spomenike v dekaniji, ne more mimo Ivanócyjevih zgodovinskih opisov teh cerkvá. Med Ivanócyjevimi deli zavzema tudi odlično mesto tišinska župnijska kronika, ki presega okvir domače župnije, ker opisuje tudi splošne razmere Ivanócyjeve dobe. 11. Rudolf Vadovič. Rodil se je 13. novembra 1871 v Pudmericu na Slovaškem. Posvečen v duhovnika je bil 13. julija 1896 v Szombathelyu in nastavljen za kaplana v Beltince, kjer je ostal do leta 1906. Od 1906—1907 je bil kaplan v Murski Soboti, nato do 1913 ž. upravitelj pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Tu je dal postaviti novo šolo, oltar v cerkvi, na župnijskem dvorišču izkopati 40 metrov globok vodnjak. Cerkveni zvonik je dal dvigniti za 2 metra. O vernikih je zapisal, da so dobri, prijazni, verni in odkritosrčni do svojega duhovnika. Na Tišino je prišel za župnika 13. novembra 1913 in tu ostal do 22. septembra 1922. leta, ko je odšel za župnika v Beltince in tam umrl 31. decembra 1945 ter je tam tudi pokopan. 35 12. Jožef Krantz. Rojen 10. maja 1889 v Čajti na Gradiščanskem (Avstrija). Posvečen 6. oktobra 1911 v Győru. Med drugim je bil kaplan v Soboti, od 28. septembra 1922 ž. upravitelj na Tišini, župnik pa od 26. novembra 1922 do svoje smrti. Umrl je 15. avgusta 1942 v Szombathelyu in je tam pokopan. Bil je več let dekan soboške dekanije in častni kanonik Sombotelski. Bil je goreč dušni pastir, mož odličnega spomina in zelo gostoljuben. V času njegovega župnikovanja je bilo veliko duhovniških poklicev iz župnije in tudi redovnih, predvsem sestrskih. 13. Jožef Gutman. Rojen 24. aprila 1912 v Bogojini. Posvečen 9. julija 1939 v Mariboru. Kot kaplan na Tišini je po Krantzovi smrti postal ž. upravitelj od avgusta 1942. do decembra 1942. Sedaj župnik pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju. 14. Dr. Franc Harangozó. Rojen v Szentpéterfa na Madžarskem. Župnik na Tišini je bil od decembra 1942 do 17. aprila 1945. Bil je tudi dekan soboške dekanije. 15. Janez Gregor. Rojen 10. decembra 1911 v M. Soboti. Posvečen 7. julija 1935 v Mariboru. Kaplan v Rajhenburgu (sedaj Brestanica) od 1936—1941, ko je bil vpoklican v vojsko. V nemškem ujetništvu do 27. avgusta 1941. Po vrnitvi je bil kaplan v Csakváru na Madžarskem. Od 1. septembra 1942 do 1. septembra 1943 kaplan v Beltincih, nato kaplan na Tišini. Po odhodu dr. Harangozója je postal upravitelj. Od 26. avgusta 1955 župnik in od 1971 dekan soboške dekanije. V njegovem času je bila nabavljena nova omara v zakristiji. Načrt za njo je naredil pokojni arhitekt Franc Novak iz Sobote. Rezbarska dela na vratcih je začel kipar Franc Kuhar iz Rankovec, dokončal pa Štefan Fučko iz Gradišča. Elektrika je bila napeljana v cerkev, Župnišče in v gospodarsko poslopje, obnovljena je bila streha na cerkvi, župnišču in gospodarskem poslopju. Notranjščina cerkve je bila prebeljena, postavljen nov križev pot (delo akademskega slikarja domačina Štefana Hauka), cerkev je dobila napravo za ogrevanje, marmornati nastavek s tabernakljem na glavnem oltarju in novi daritveni oltar; v župnišču je bila povečana kaplanska soba in soba za gospodinjo, napeljan je bil vodovod in centralna kurjava. Na dan farnega proščenja 8. septembra 1957 smo proslavili 100-letnico rojstva dr. Franca Ivanocy j a. Ob tej priliki smo imeli duhovno obnovo, ki jo je vodil sedanji župnik in dekan v Radljah, monsignor Ivan Škafar. Slovesno mašo in pridigo na dan proščenja je imel častni kanonik Ivan Jerič. Cerkev je bila nabito polna ljudi — veliko jih je bilo zunaj. Po maši so se verniki s svojimi duhovniki iz obeh prekmurskih dekanij posvetili brezmadežnemu srcu Marijinemu. V spomin na to proslavo smo na južni strani cerkve vzidali v cerkveno steno ploščo z napisom: 36 Dr FRANC IVANÓCY župnik, dekan in č. kanonik 1857—1913 župnik te cerkve Božjega hrama lepoto ljubil goreče versko vnemo širil z besedo domačo narod s knjigo slovensko budil in učil branil pravice njegove neustrašno. + Ob stoletnici rojstva njegovi slovenski rojaki v hvaležen in trajen spomin! 8. IX. 1957 Ivanócyjeva spominska plošča 37 V spomin na posvetitev pa so v cerkvi v svetišču na desni strani v cerkveno steno na marmornati plošči vklesane besede: MARIJA sprejmi v svoje varstvo vse župnije lendavske in soboške dekanije ki so se Tvojemu Brezmadežnemu Srcu posvetile 8. September 1957 + Brezmadežno Srce Marijino bodi naše zavetje zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Tišinski kaplani: 1. Franc Borkovič (1859—1861) 2. Vendel Ratkovič (1861—1862) 3. Jožef Nemeskövi (Edelstein) (od februarja 1862 do septembra 1862). Spreobrnjenec iz judovstva. 4. Alojzij Matyašec (1862—1864) 5. Peter Kodela (1864—1865) 6. Karel Fodor (1865—1869) 7. Ivan Kous (1869 do marca 1869) 8. Jožef Bagáry (1869—1870) 9. Jožef Ivanóci (1870—1872) 10. Franc Gaspar (1872—1877) 11. Štefan Hanto (1877—1887) 12. Teofil Toplak (od februarja 1887 do aprila 1887) 13. N. Janez Bagari (1887—1888) 14. Alojzij Kous (1888—1889) 15. Jožef Klekl (1897—1902) 16. Jožef Sakovič (1902—1905) 17. Janez Čenar (1905—1906) 18. Imre Lenaršič (1906—1911) 19. Štefan Kühar (1911—1912) 20. Koloman Kiš (1912—1913) 21. Štefan Deli (januarja in februarja 1919) 22. Jožef Gutman (1939—1943) 23. Janez Gregor (1943—1945) 24. Marijan Peršak (1973—1974 nedeljski kaplan) 25. Alojz Antolin (1974—1975 nedeljski kaplan) 26. Viljem Hribernik (1975—1976 nedeljski kaplan) 38 Kapele v tišinski župniji Najstarejša kapela v župniji je bila kapela sv. Florijana na Petanjcih. Kapelo je dala sezidati leta 1756 pobožna vdova grofa Emerika Nadasdyja. To kapelo so podrli 26. aprila 1900 in začeli graditi na njenem mestu novo, ki je bila zgrajena v čast sv. Florijanu in blagoslovljena 20. avgusta 1902. Zidal jo je Ratkol Tivadar, soboški zidarski mojster. Hribček na katerem stoji, je umetno narejen. Kapela je sedaj družbena last v upravi občine M. Sobota. Kapela Marije Pomočnice na Petanjcih Sezidana je bila leta 1924. V kapeli je vzidana marmornata plošča, na kateri je zapisano: Postavljena kapela na čast Mariji P. M. od rodbini Debelak in Šiftar 1924 L. Kapelo je zidal Martin Cartl, zidarski mojster iz Vučje vasi. Poslikal jo je Mauko s Kápele. Kapela ima zvon težak 80 kg. Na zvonu je napis: Darovala občina Petanjci. Kapela v Sodišincih Zgrajena je bila leta 1901. Postavljena v čast sv. Janezu Krstniku. Zemljišče je dal Štefan Rogač, največji del gradbenih stroškov pa je plačal Ivan Domjan, oba kmeta iz Sodišinec. Kapela je ob cesti na začetku vasi. Ima en zvon, vlit je bil v Gradcu, 1921. Napis na zvonu: Tri leta po svetovni vojni na spomin našim potomcem leta 1921. Kapela v Gederovcih Sezidana je bila 1911 od gederovskih in krajnskih vernikov. Blagoslovljena v čast Srcu Jezusovemu. Stoji v vasi ob glavni cesti. Prostor okoli kapele je obdan z živo ograjo, s cestne strani pa z žično. Ima en zvon z napisom: Na čast sv. Petru občina Gederovci, V tretjem letu po svetovni vojni na spomin našim potomcem 1921. Starejša znamenja v župniji 1. Na Tišini na desni strani ceste, ki pelje v Vanča vas, je kamnit spomenik z vdolbino. Spomenik je iz rezanega kamna in ima obliko do 5 metrov visokega stolpa. Po gradnji je istodoben z župnijsko cerkvijo. Leta 1893 je bil v vdolbino postavljen kip lurške Marije. 2. Na ozemlju Krajne, na južni strani ceste, ki pelje v Gederovce, je kamnito spominsko znamenje »Ecce homo« (Glejte, človek!), z napisom 1740. Ljudje mu pravijo beli križ. Kdo ga je postavil, ni znano. 3. Na zahodni strani župnijske cerkvene stene je vzidan plemiški nagrobnik. Prej je bil ob vhodu v cerkev na južni strani, obrnjen z licem navzdol, tako se je tudi ohranil. Po njem so ljudje hodili v cerkev. Leta 1893 ga je dal župnik dr. Ivanocy namestiti na sedanje mesto. Zvonovi so štirje. Prvi tehta 1050 kg, je iz leta 1923. Na njem je slika: Marija z Jezusom in napis »Sancta Maria ora pro nobis.« Drugi tehta 531 kg, iz leta 1923, s sliko sv. Jožefa z Jezusom in napis: Ite ad Joseph. Tretji tehta 296 kg, je iz leta 1897, s sliko sv. Štefana, vlit v Šopronu na madžarskem. Četrti tehta 278 kg, iz leta 1923 z napisom: In honorem S. Floriani. Zvonovi iz leta 1923 so iz livarne inž. J. N. Bühl, Maribor. 39 Velika povodenj na Tišini 1827. leta Zapis župnika Mariča v stari krstni knjigi Pred praznikom Svete Trojice leta 1827 ob devetih dopoldne je Mura tako naglo naraščala, da je v nekaj urah poplavila vso mursko okolico. Ta strašen pojav je bilo najlaže opazovati iz cerkvenega stolpa. Nobenega silja ni bilo mogoče opaziti, povsod je bila samo voda. Sam sem šel v zvonik in nisem videl ničesar, samo na petrovskem ozemlju, na Loukaj, je bilo videti košček suhega. Na Tišini je Odoščekova hiša bila za seženj globoko v vodi. S tišinskega sejmišča je voda tekla proti Tropovcem kakor potok. Nikjer ni bilo Suhe zemlje razen okoli cerkve in na polovici organistovega vrta ter majhen kos na župnikovih njivah ob Vanča vaški kamenščici. Na tem kraju je tišinska in tropovska živina mukala dva tedna. Na župnijskem dvorišču je voda bila do kolena in je tekla tako hitro, da jo je močan človek komaj prebredel. V župnikovih sobah je bila voda do gležnjev. Voda bi proti župnišču še huje drla, če je ne bi oviralo gospodarsko poslopje, ki je bilo zgrajeno spomladi tega leta. Vzhodno steno hleva bi voda skoraj podrla in si je ob njej izkopala novo strugo. Tam, kjer stojijo novi hlevi, je bila namreč jama, ki pa so jo dobri verniki zavozili. Navozili so vanjo okoli 800 voz zemlje. Če tega ne bi bili naredili, bi voda odnesla Župnišče. V tem času so namreč pripravljali gradnjo tišinskega mlina. Navozili so mnogo lesa. Ta les je voda naplavila v moje vrbje. Tu se je les zataknil in preusmeril vodni tok, sicer bi z vso močjo drla proti siromašnemu župnišču in bi ga bila odnesla z mano vred. Kljub temu se je Župnišče zelo razmajalo, voda je odnesla ves leseni del praga in opeko pod pragom. Ko je človek stopil s praga, je takoj bil v vodi do kolen in zelo je moral paziti, da je s pomočjo droga prišel preko župnijskega dvorišča v cerkev, če bi povodenj trajala še kakšen dan, bi se Župnišče podrlo, saj se je že začelo majati. Z župnijskega zemljišča je voda odtekla v treh dneh, ne pa od drugod, na primer s tišinskega in gradiškega zemljišča. Minila sta dva tedna, preden se je povlekla nazaj v svojo strugo. Šele sedaj je bilo mogoče oceniti posledice tega strašnega »božjega biča«. Pri nekaterih hišah si je voda izkopala tolikšne jame, da jih je siromak komaj po dveh tednih zmogel zavoziti. V Gradišču je voda pod hišo Adama Šipliča izkopala kot kakšna klet veliko jamo. Ljudje so se bali lakote. Silje, ki ga je voda popolnoma povaljala, je sicer vstalo, tako da je slama bila uporabna, zrnje pa ni več raslo, začelo se je sušiti in ni bilo večje od kumine. Dvajset križev je dalo komaj en mernik pšenice ali rži. Iz tega smo dobili samo dva pinta moke. Zrnje pa je bilo kljub temu dobro za setev. To so jeseni posejali in leta 1828 je bilo silje zelo lepo. Kakor Bog vedno, četudi kaznuje, pokaže, da je Oče, je pokazal tudi sedaj. Če po eni strani vzame, po drugi strani dá. Po povodnji je bilo suho vreme. Zemlja se je posušila in setev ajde je bila zelo ugodna. Četudi več tednov ni bilo dežja, je ajda lepo rasla, še lepše pa cvetela. V hladnih nočeh križevega tedna je vsako noč bila slana, ki pa ajdi ni nič škodovala. Ajde je bilo zelo veliko posejane in njeni belokodrasti cveti so ostali zdravi 40 in so prinesli obilico zrnja. En mernik posejane ajde je dal 14 mernikov pridelka. Skrbni slovenski gospodarji so bogato sejali ajdo in prav tako bogato želi. Kmetje s pol kmetije so pridelali 70 do 80 mernikov, kmetje s celo kmetijo pa 120 do 130 mernikov. Jaz sem, kot nov gospodar na Tišini od 13. novembra 1926, posejal 6 mernikov in sem dobil 64 mernikov. Tudi repe, zelja in otave je bilo veliko. Siromašni ljudje so se bali, da bo po povodnji poškodovana slama škodovala živini. Živina jo je pozimi požrešno jedla in ji ni nič škodilo. Tako mogočni Bog dela čudovite reči kadar hoče in kjer hoče. Iz madžarščine prevedel Janez Gregor + Pripis: Po letu 1827 je Mura večkrat poplavila tišinsko ozemlje, toda samo leta 1874, na dan Gospodovega vnebohoda je bila povodenj približno taka kot 1827. štiriindvajset ur je voda naraščala in v 24 urah odtekla. Ajda je bila po vsaki povodnji odlična. V zadnjih letih je bila velika povodenj 3. 8. 1965. Glavna cesta od Tišine do mostu na Muri je bila vsa pod vodo. Cerkveni drevored ni bil pod vodo, pač pa skoraj vsa drevesnica in vsa polja do Mure. Voda je tudi predrla nasip Kučnice v Sodišincih in zato so bila poplavljena skoraj vsa polja v vsej župniji. Tokrat je voda povzročila ogromno škodo. Glavna cesta na Dolnjih Petanjcih pod vodo 1965 41 Lojze Kozar Sociološka podoba podeželske vernosti v Pomurju Do nedavnega je bilo v Pomurju še okrog šestdeset odstotkov prebivalstva, ki se je ukvarjalo predvsem s poljedelstvom. Ta odstotek naglo pada in je že malo kmetov, ki bi zares samo od kmetijstva živeli. Toda duhovni proces, v katerem kmečka miselnost prehaja v delavsko ali meščansko miselnost, precej zaostaja za materialnim prehajanjem iz enega poklica v drugega in s spremembo poklica ali delovnega okolja se ne spremeni takoj tudi človekova miselnost, ampak za tak proces potrebuje daljšo dobo nekaj desetletij ali celo nekaj rodov. Zato kljub temu, da pravih kmetov skoraj ni več, še vedno lahko govorimo o kmečki miselnosti in kmečki ali podeželski vernosti. O podeželski vernosti, predvsem o naši pomurski, prevladuje pri mnogih mnenje, da je zgolj zunanja, tradicionalna in zato brez vrednosti. Deloma izvira tako mnenje že iz samega dejstva, da imajo že od pamtiveka kmeta za nazadnjaškega, za reakcionarnega, za topega in neizobraženega. Odkod tako mnenje? Menda je to sad racionalizma in pretiranega poudarjanja vrednosti šolskega znanja. Samo to je pravo znanje, so mislili, ki si ga človek dobi iz knjig, torej predvsem v šoli. V resnici pa je samo šolsko znanje, ki ga človek pasivno sprejema, ne da bi ga sam notranje obdelal in si ga čisto prisvojil, nekaj površnega in človeka še ne naredi za izobraženca Kmet je v resnici reakcionaren v tem smislu, da noče ničesar sprejeti nekritično. Dobro namreč pozna naravo in rast in ve, kako mora rasti eno iz drugega in da narava ne pozna skokov. Zato mora tudi v vsakdanjem Življenju izhajati eno iz drugega, mora biti povezano s prejšnjim in organsko iz njega rasti. Zato se kakšen polmeščan zaman muči z dopovedovanjem tudi celo uro, toda ne najde v kmetu niti trohice odziva, če tisto, kar mu dopoveduje, nima trdne razvidne podlage. Nasprotno pa meščanski miselnosti zadostuje navdušena parola in se takoj zanjo ogreje. Kmetovo znanje je morda res ožje kot znanje kakega meščana, zato pa je globlje. Primerjajmo samo, kaj pomeni kmetu in kakšne misli mu zbudi beseda kruh, mleko. Kmetu je ob besedi kruh jasno vse od temelja: zemlja, obdelovanje, orodje, ki je za to potrebno, gnojila, setev, rast, prezimljanje, spomladanska rast vse do žetve, mlačev, zrno in pleve, mletje, kvas in njegovo delovanje, kurjenje peči in vrsta drv, pa vse do odtenkov, kako diši bel in kako črn kruh, ko ga mati vzame iz peči. Mestnemu človeku pa ista beseda zbudi komaj misel na to, kje se dobi boljši ali slabši kruh, da je kruh bel in črn, ne da bi prav vedel odkod pravzaprav ta razlika. Besedica mleko pove kmetu vse od trave, košnje, krme, krave, paše, dojenja, vremena, torej ves postopek od začetka do konca, pri katerem je deloma sam udeležen in ga sam usmerja, deloma pa so na delu skrivnostne sile, nad katerimi nima moči. Morda pa tudi meščan pozna svojo stroko tako globoko in natančno? Žal ne. Vsak delavec pozna le svoj stroj, vsak uradnik le svojo stroko. Oba znata lahko veliko, toda njuno znanje je plitvejše, ker zaradi širine ne mo- 42 reta iti v globino, razen tega nimata časa, da bi se v vsako stvar v resnici poglobila. Toda kaj se vse to tiče vernosti podeželskega človeka? To kratko razmišljanje je odgovor na vprašanje: Če je kmečki človek v znanju in spoznanju stvari globok, kako bi potem mogel biti prav na verskem področju tako površen in bi njegova vera bila samo nekaj prevzetega, tradicionalnega, kar je danes skoraj splošna sodba in jo kakor papige ponavljamo v nedogled, ne da bi kdo to vprašanje temeljiteje raziskal in svoje trditve preveril in dokazal. Če je meščan danes, kakor to kažejo zunanja znamenja, nasplošno odtujen veri, je vzrok gotovo tudi v njegovem spoznavanju in mišljenju, ko veliko ve, pa nič globoko, kajti človeku, ki ima samo površno znanje o stvareh, je vedno vse »jasno« in kar mu ni jasno, tega kratkomalo ne sprejema. Tak poplitven človek ne mara skrivnosti, ker so skrivnosti same po sebi nekaj, kar se njegovemu spoznanju upira. Danes smo v zmedi demitizacije, to je zavračamo skrivnosti, se upiramo, nočemo jih. vsemu hočemo priti na kraj samo s svojim razumom. Česar ne razumemo, tega ni, pravijo mnogi, tudi »verni.« Na verskem področju pa odklanjati Skrivnost pomeni odpovedati se verovanju in sprejeti samo tisto, kar se sklada z našim vsakdanjim izkustvom, čeprav je tudi naše vsakdanje izkustvo polno skrivnosti, samo da jih v svoji površnosti ne opazimo. Kje je za meščana skrivnost? V aparatih, radiu, televiziji, stroju, avtomobilu? Do kraja ga razdeneš, vsak vijak posebej snameš in odviješ in nikjer nobene skrivnosti. Kmet pa iz skrivnosti živi. Priča ji je pri rasti žita iz semena in nastajanju mleka v kravjem vimenu, zato brez skrivnosti, brez mita že v navadnem Življenju nikamor ne pride, kaj šele v verskem. Kmetu je Skrivnost potrebna kot zrak za dihanje in prav ima, kajti skrivnosti so, tako v naravi kakor v veri in treba jih je sprejeti in z njimi neprestano računati. Kmet torej ni ostal veren zato, ker je nazadnjaški in starokopiten, ampak zato, ker globoko misli in se srečuje s skrivnostjo. Če se torej kdaj hvalimo s peščico vernikov v mestu, ki so ostali verni, zaradi tega ni treba, da se zgledujemo nad množično vernostjo kmečkega človeka, češ da je vse samo tradicija. Seveda je tudi tradicija, brez nje ne bi bilo zdravega organskega verskega življenja. Še en dokaz za globljo vernost kmečkega človeka: Dobro vemo, da so kmečke župnije spremembe v obredih zlahka in z razumevanjem sprejele, če smo jim le znali stvari prav prikazati, ni pa tako malo mestnih vernikov, ki se nad vsem tem obrobnim zgražajo, kakor da gre za najgloblje bistvo. Takoj bo kdo imel pripombo: Prav tu se vidi, da je mestni človek samostojen, saj si upa tudi župnika kritizirati, kmet pa je slepo in suženjsko vdan in mu je vse prav, kar župnik reče. Vsi pa dobro vemo, da si nam upajo danes ljudje vse povedati v obraz in ne sprejmejo ničesar, kar ni utemeljeno. Pa ne samo danes, tudi v preteklosti niso sprejeli, čeprav so molčali, so pa vodili pasivno rezistenco, tih odpor. Ob branju raznih verskih revij in listov dobim včasih vtis, da marsikdo misli, da je kmečka vernost samo tradicija v prvi vrsti zaradi tega, ker ima kmet primitivne predstave o Bogu in verskih stvareh, da ni dovolj poučen v veri. Globoko veren bi mogel biti po njegovem mnenju le tak človek, ki 43 je versko globoko izobražen in o nadnaravnih stvareh veliko ve. Tudi sociolog Esad Čimić v prvo kategorijo vernikov postavlja tiste, ki verujejo in znajo svojo vero braniti tudi z umskimi razlogi, Toda vera ni samo znanje o verskih stvareh, ampak odnos do njih. Globoko veren torej ni tisti, ki te stvari samo pozna, ampak tisti, ki ima pravi, to je ljubezenski odnos do njih. Sicer pa kako malo tudi teologi o nadnaravnem svetu vedo, kaže prav to, kako različno včasih stvari pojmujejo in koliko različnih mnenj imajo. Gotovo pa ima večina kmečkih ljudi, če so hodili k verouku in redno poslušajo pridige, dovolj — celo mnogo verskega znanja. Prepričan sem, da ima marsikatera kmečka mati več pristne iskrene vere kakor ta ali oni teolog, ki mu je vse sporno prav zato, ker išče vednosti, ne pa odnosa ljubezni in zaupanja. Vemo, da resnične vernosti ni mogoče presojati po nekih znakih, vendar nam ti zunanji znaki pomagajo, da moremo na večjo ali manjšo vernost sklepati. Bilo bi zanimivo, ko bi si mogli sedaj predočiti kategorije naših vernikov: koliko imamo gorečih vernikov ali jedra krščanskega življenja, koliko je spolnjevalcev in koliko že Čisto obrobnih. Žal kategorizacija, ki smo jo opravili v nekaterih župnijah Pomurja, še ni obdelana. Mogli bi si pa stanje predočiti vsaj približno na podlagi Sledečih kriterijev ali meril: JEDRO krščanskih vernikov sestavljajo tisti, ki store nekaj več kakor samo to, kar je ukazano. To so tisti, ki redno hodijo k maši in včasih celo med tednom, ki Vsaj mesečno pristopajo k obhajilu, doma skupno molijo, redno pošiljajo otroke k verouku, imajo naročen Vsaj en verski list in na kakršenkoli način Sodelujejo s svojim župnikom, če pa jim je to fizično nemogoče, pa opravljajo apostolat molitve. Koliko je njihovo število v našem področju, je kar tako težko povedati brez štetja s števnicami, vsekakor pa je njihovo število nekajkrat večje od števila tistih, ki redno — tudi med tednom — hodijo k obhajilu, to so vsakdanji komunikanti in njihovo število je leta 1973 znašalo 514 v vseh treh dekanijah. Med SPOLNJEVALCE spadajo tisti, ki spolnjujejo zapovedi, pa nič več. To bi bili predvsem naši nedeljniki. Moramo pa njihovo število zvišati za nekaj odstotkov na račun tistih, ki so zdoma, pa jih v svojih statistikah obravnavamo. Nedeljnikov je bilo v naših treh dekanijah v letu 1973 37.740 ali 47,6 %, toda skupaj z gorečimi ali z jedrom. Približna polovica vernikov je torej spolnjevalcev, drugo polovico pa bi delili na večji in manjši del. Večji del vsekakor sestavljajo OBROBNI kristjani, ki morda še tu in tam, toda redkokdaj pridejo k maši, ne hodijo več k spovedi in so do Cerkve tuji. Manjši del pa bi bili jedro ali goreči kristjani. Pravim, da je to bolj domneva, ko bo kategorizacija obdelana, bo slika jasnejša. Ponovno poudarjam, da so zgoraj omenjeni znaki vernosti — obisk maše, spoved, obhajilo — lahko pri tem ali onem človeku samo nekaj zunanjega, zato za posamezen primer znaki ne veljajo, veljajo pa za množičen primer kakor sploh statistično merjenje ali presojanje. — Na sledeči tabeli se Vsaj nekoliko vidi težnja ali smer, kam naše versko življenje gre, kakor tudi stanje glede na škofijsko poprečje. 44 PREGLED NAJZNAČILNEJŠIH PODATKOV VERSKE PRAKSE POMURJA Leto Dekanija Nedeljniki v % Obhajil na 1 vernika Obisk verouka v % Št. izv. Krstov na ver. tiska 1000 kat. na 1000 kat. LENDAVA 54,0 8,7 169 13,2 1971 LJUTOMER 41,0 6,1 160 15,0 M. SOBOTA 52,1 7,3 159 15,6 PODROČJE 49,1 7,5 163 14,6 ŠKOFIJA 36,2 5,6 15,5 LENDAVA 55,0 10,6 154 13,4 1972 LJUTOMER 40,0 8,5 164 15,3 M. SOBOTA 55,5 7,9 164 15,5 PODROČJE 50,2 9,3 160 15,0 ŠKOFIJA 34,9 5,3 15,8 LENDAVA 55,1 13,3 89,8 167 14,6 1973 LJUTOMER 37,7 6,5 81,9 142 14,8 M. SOBOTA 49,6 7,9 81,1 161 16,9 PODROČJE 47,6 9,2 84,3 157 15,4 ŠKOFIJA 33,5 5,7 70,1 131 15,5 LENDAVA 54,1 13,7 91,2 167 14,1 1974 LJUTOMER 35,5 6,6 79,9 141 14,7 M. SOBOTA 50,9 8,9 82,7 161 17,3 PODROČJE 46,9 9,9 84,5 158 15,3 POPREČ. PODROČJA 4 let 48,5 9,0 84,4 160 15,1 ŠKOF. POPREČJE 34,9 5,5 70,8 15,6 Če pogledamo najprej število krstov na 1000 katoličanov, vidimo, da v vseh štirih letih nekoliko zaostajamo za škofijskim poprečjem. Najbolj zadaj za vsemi je lendavska dekanija, ki je imela pred štirimi leti za več kot 2 ‰ manj krstov kot škofija, škofijskemu poprečju najbliže je ljutomerska dekanija, medtem ko ga soboška večkrat celo presega. V lendavski dekaniji se kaže rahel dvig krstov, v ljutomerski rahel padec, precejšen porast pa ima soboška dekanija. Področno poprečje nedeljnikov zadnjih štirih let je 48,5. Najvišji odstotek nedeljnikov ima lendavska dekanija, giblje se med 54 in 55 %, sledi ji (soboška dekanija z odstotki med 49,6 in 55,5. Pri teh dveh dekanijah ostaja število nedeljnikov približno isto, medtem ko v ljutomerski dekaniji stalno pada od 41% v letu 1971, do 40,5, 37,7, 35,5% in se tako počasi približuje poprečju v škofiji, ki je znašalo v 4 letih 34,9%. Škofijsko poprečje je tri leta padalo, zadnje leto pa se je nekoliko dvignilo. 45 Poprečno število obhajil v štirih letih na 1 vernika je v škofiji 5,5, v našem področju pa 9. To je zelo velika in za nas razveseljiva razlika. Število obhajil na 1 vernika v vseh dekanijah stalno raste. Najbolj v lendavski dekaniji in sicer: 8,7. 10,6, 13,3, 13,7. Po rasti obhajil je druga soboška dekanija s števili: 7,3, 7,9, 7,9, 8,9, medtem ko ima ljutomerska po vrsti: 6,1, 8,5, 6,5 6,6. Zanimivo bi bilo primerjati število obhajil s številom spovedi, kajti iz prakse v naši župniji vem, da je spovedi vsako leto manj. Pa ne zato, kakor da bi bili verniki vsako leto manj grešni, pač pa se je priporočilo Cerkve, da bi ljudje prejemali sveto obhajilo ne samo v zvezi s spovedjo, ampak vedno, kadar so pri maši in se ne zavedajo težkega greha, očividno že ukoreninilo in upajmo, da bo v tej smeri še več lepših sadov. Za verouk imam na razpolago podatke samo za zadnji dve leti. V teh dveh letih je škofijsko poprečje obiska rednih veroučencev 70,8 %. Poprečje našega področja pa je precej višje in znaša 84,4 %. Najvišji odstotek ima lendavska dekanija 89,8 in 91,2, medtem ko sta ljutomerska in soboška skoraj enaki. Sobota 81,1 in 82,7; Ljutomer pa 81,9 in 79,9. Zanimiv je podatek glede številnosti verskega tiska. Škofijsko poprečje za leto 1973 kaže, da na 1000 katoličanov v naši škofiji pride 131 izvodov verskega tiska in sicer Družine, Ognjišča, Mohorjevih knjig in Hitéleta. V področju pa pride v istem letu na 1000 vernikov 157 izvodov verskega tiska, to je kar precej nad poprečjem. Na prvem mestu glede verskega tiska je lendavska dekanija s 164 izvodi v poprečju štirih let, sledi ji soboška s 161 izvodi, potem pa ljutomerska s 152 izvodi. Ljutomerska dekanija je bila v prvih dveh letih precej visoko, potem pa je popustila. Iz vseh teh podatkov sledi, da imamo še dokaj močno jedro vernikov, vprašanje pa je, koliko znamo s tem jedrom računati. Gotovo gre veliko energije v zgubo, ker je ne znamo angažirati. Večkrat radi tudi dobre vernike samo sodimo zaradi njihovih napak, pa bi nam lahko bili s svojo pripravljenostjo v veliko pomoč. Sodimo in obsojamo »tercijalke«, pa ne delajo nič drugega kakor mi: mi obsojamo nje, one pa obsojajo druge. Opažam večkrat krivično stališče do vsakdanjih komunikantov. Tak se ne bi smel doma niti oglasiti, moral bi biti vzor potrpežljivosti, da bi lahko na njem tudi drva sekali. Tudi v nas je nekaj tega krivičnega duha, Vsaj kar se tiče drugih, kajti tudi mi duhovniki smo vsakdanji komunikanti in vendar »smemo« imeti svoje slabosti. Prav tako delamo krivico večkrat tudi našim zdomcem in odseljencem. Nekaj Pomurcev drugod ne gre k maši in že je vsa naša pomurska pobožnost obsojena. Tamkajšnjemu župniku pa še na pamet ne pride, da bi se vprašal, koliko mojih pa ne hodi k maši in kaj sem storil za te Pomurce, da bi hodili. Rajši se zadovolji samo s sodbo in obsodbo, čeprav gredo od nas po svetu tudi taki, ki že doma niso prakticirali in je tudi med nami precej mlačnih, ki tudi doma ostajajo zunaj cerkve ali gredo namesto k maši v gostilno. Nesociološko bi bilo, če ne bi upoštevali dejstva, da okolje nujno vpliva na človeka in tudi močnega lahko spodnese. Od našega čustvenega in mehkega pomurskega značaja pač ne moremo pričakovati ne vem kakšnega junaštva. Pravijo, da je vernost našega Pomurca samo nekaj zunanjega zaradi tega, ker so veliki grešniki. So, tudi težki grešniki. Vendar se je treba vprašati, ali je pravičnejši pravičnik, ki nima grehov — se jih ne zaveda, ali pa 46 grešnik, ki skesano stopi k spovednici in se zna v njej tudi razjokati. Bo kdo rekel, da je to gola čustvenost. Tudi čustvenost, vendar pa tudi hrepenenje, da bi se dvignil in postal boljši. Ali ni to Jezusov cestninar? »Pravičniki« pa ne delajo nič slabega, so solidni meščani, ki jim je vsak človek, razen njih samih, tujec, s katerim nimajo opravka, saj ga že Sprejemajo pri priprtih vratih. Kmečki dom pa je vsakemu odprt in kmet ima vsakega za prijatelja, dokler se ne izkaže, da mu je sovražnik, meščanu pa je vsak sovražnik, dokler se ne izkaže, da mu je prijatelj. Nobenemu meščanu ne pride na pamet, da bi se spovedal, da popotniku ali tujcu ni dal prenočišče, saj Gospodovih besed Popotnik sem bil... sploh ne jemljejo zares; kmet se pa spoveduje: Siromak je prišel, pa mu nismo dali mesta, potem navede celo vrsto vzrokov, zakaj ne, ki vsi držijo in vendar ga peče vest. Zavest grešnosti je tipična kmečka slovanska poteza, kakor jo je ovekovečil Dostojevski v Dimitriju v Bratih Karamazovih, ki so sicer plemiči, predstavljajo pa rusko ljudstvo. K vernosti spada tudi pomoč bližnjemu. Pomislimo samo na razne zbirke: za semenišče, bogoslovje, poplavljence, misijone, za vse so bili naši ljudje večinoma odprtih rok, čeprav do zadnjih časov denarja ni bilo na pretek. Zbirali smo za tuje cerkve, svoje si je naše ljudstvo z malimi podporami od drugod samo postavilo, pa naj bo to v Odrancih, Kuzmi, Pertoči, Vidmu in nekoč v Polani, Bogojini, na Kobilju, da o kapelah in obnovljenih cerkvah sploh ne govorim. Morda podeželski človek v našem področju eno ali drugo stvar nekoliko počasi sprejema ali celo odklanja. Nikar ga zaradi tega ne imejmo za starokopitnega, ampak rajši pojdimo vase in se vprašajmo, ali je res sprememba nujna, in če je, ali smo jo znali človeku prav predložiti? Pri vsem tem, kar sem napisal, si gotovo ne domišljam, da je z našo podeželsko vernostjo vse v redu. Ne, skušal sem podati le nekaj vidikov naše vernosti in sicer pozitivnih, saj so nam negativni bolj znani, ker je kri tizirati pač mnogo lažje. Prav tako je razumljivo, da se ne smemo pri sedanjem stanju ustaviti, ker bi to pomenilo v veri odmirati, ampak vsak rod si mora poiskati svoj lastni obraz. Kar sem namreč nanizal o kmečki vernosti, velja samo toliko, kolikor je naš kmet še kmet; vemo pa, da tudi njegova miselnost postaja vse plitvejša. Za to skrbijo mnogotera množična občila: radio, televizija, stripi, pornografija, filmi, ki danes slehernemu človeku nudijo široko polje izobrazbe, zato pa plitvo polje, na katerem ne bo kaj prida zraslo, razen pri tistih, ki bodo toliko samostojni, da se kljub blišču in prividu in kljub vsemu drugemu znajo znajti in ostanejo samostojne osebnosti tudi v verskem pogledu. Mi starejši rod smo svojo in svojih vernikov vernost sprejeli od prednikov in smo jo skušali ohraniti in oplemenititi, sedanji in bodoči rod pa bo moral iskati svoj izraz vernosti tudi na temelju izročila, od katerega pa naj odlušči vse, kar je nerabnega in okorelega, na zdravo jedro pa vcepi nove mladike bodočega lepšega krščanskega življenja. 47 Anton Trstenjak O značaju prleškega človeka (Pripomba uredništva. Ker prof. Trstenjak ni utegnil napisati za Stopinje članka, je dovolil, da smo izbrali nekaj odlomkov iz njegove obširne razprave Karakterološka podoba slovenjegoriškega človeka (Svet med Dravo in Muro, 1968, 72 —). Objavljamo take odstavke, ki so splošno umljivi. V razpravi, ki je edinstvena pri nas, naš psiholog raziskuje prleški značaj — in marsikaj velja tudi za prekmurskega — na podlagi lastnega poznavanja, poročil starejših in novejših pisateljev, statistike itn. Vsi naši izobraženci bi morali to razpravo poznati, ker bodo prleški v njej videli sebe in svoje rojake, drugi pa se bodo naučili spoznavati ljudski značaj katerekoli Slovenske pokrajine. In kdor z ljudmi dela, ta jih mora dobro poznati...) Slovenjegoričan je tudi iskreno socialen. To se je pokazalo vedno ob pomoči pri požaru in drugih nesrečah; pogorelcu so podarili navadno ves les in surovine za zidavo nove hiše sosedje in pripeljali so ga sami na dom, šli zastonj delat zidarska in tesarska dela itd. Morda je tu iskati razloga, zakaj se je gasilstvo že pred desetletji tako uspešno razvilo. A tudi ob drugih priložnostih ljudje razodevajo čut za medsebojno pomoč. Če se bliža nevihta in vidijo, da bo sosed težko ušel s krmo pred dežjem, prihitijo brez prošnje na njegov travnik in mu pomagajo. Podobne samoumevne medsebojne pomoči ne srečujemo povsod; v nekaterih pokrajinah sem opazoval ravno nasprotno: ljudje radovedno, morda celo škodoželjno gledajo na Sosedov travnik, kaj šele da bi prišli brez prošnje pomagat, da se krma spravi pred nevihto. Ta Prostovoljna medsebojna pomoč s pristnim čutom je le tam živa, kjer je malo denarja, kar o Prlekiji vsi ugotavljajo (Baš, Kraigher idr.), kjer pa prav zato niso vajeni delati samo za denar; navadno samo za jed in pijačo in za medsebojno prijaznost. Mnogo dela so že iz tradicije opravljali vedno zastonj, samo zaradi družabnosti in zabave (npr. ličkanje koruze, spravljanje in prešanje sadja, trgatev in podobno), tako da so prihajali delno nepovabljeni, delno na povračilo ali »odsluž« (želar kmetu za vprego), deloma pa so bili kar užaljeni, če na tako »prireditev« (navadno ob koncu s plesom) niso bili povabljeni. Pač pa postane Prlek nesocialen in trd v sporih zaradi posestnih meja in zaradi dediščine. V takih primerih se je zmožen tudi brezobzirno tožariti, čeprav so primeri, da bi s tožbami zapravil svojo hišo in svoje posestvo, redki ali pa sodijo v preteklost, ko je bil še kmet globlje navezan na svojo zemljo kot v zadnjih desetletjih. V ozadju pravdanja je bila seveda vedno tudi že omenjena baharija in ponos, ki ga hoče imeti prav pred drugimi in je zato tožba izraz bolestne težnje po samouveljavljanju. Nasprotno pa je tu Pohorec ravno zaradi svoje poudarjene nedružabnosti in individualističnega čustvovanja glede meja tako velikopotezen, da navadno sploh ne ve prav, kako daleč sega njegovo posestvo in kje se začenja sosedovo; do sosedov je čustveno indiferenten, brez posebnega prijateljstva in sovraštva. Kajpak je to najbolj možno le tam, kjer je cela planina njegova, kjer morda le nekajkrat na leto vidi svojega soseda. Čisto drugače je to v gosto obljudenih Slovenskih goricah, kjer pravih kmečkih veleposestev sploh ni bilo, kjer prevladuje malo ali srednje veliko posestvo, kjer je zato vsaka ped zemlje skrbno obdelana in se vrsti hiša za hišo. Tu je tudi zares 48 potrebno zakoličiti meje z mejaši in jih obdati s plotovi, kar je precej značilna podoba okrog slovenjegoriških vaških hiš. Tudi težakom v Prlekiji gostoljubno postrežejo. Za večja opravila še danes zakoljejo prašiča. Pijačo in meso morajo hraniti za »ljudske« (kakor imenujejo delavce), četudi si morajo pri tem sami od ust pritrgati. Kajpada moramo tu razlikovati tudi dve vrsti ljudi, kot smo jih prej pri ambicioznosti: eni sebi, svoji družini bolje postrežejo, delavcu pa slabo, drugi pa prav obratno. V zvezi z gostoljubnostjo moramo omeniti še prleško željo po uživanju. Svinjetina v zaseki, močnate jedi, kot so gibanice, kvasenice, krapci, vino in Slatina, to so gurmanski elementi, ki dajejo zlasti kmetu dobrodušno okroglo obliko telesa. Pri viničarjih to odpade. Ker narava nudi vse te stvari v izobilju, je Čisto naravno, da se je tu človek navadil jedi in pijače tudi okusno pripraviti. Našel je dobre načine konserviranja mesa v zaseki, sušenja sadja za zimo, pridelovanje jabolčnika in dobro razvito vinsko kletarstvo, zlasti pa je kar specifična za te kraje mnogostranska uporaba mlečnih izdelkov (smetane, skute, masla, sirotke, zmetkov ipd.) v kuharski umetnosti. Obenem si je s tem iz roda v rod vedno bolj ostril okus in vonj ter postal v jedi in pijači izbirčen. Tu ljudje ne zobljejo vsake vrste grozdja kar vprek; niti ne jedo vseh vrst jabolk; določene vrste jabolk si hranijo samo za jed, druge za sušenje in zopet druge vrste za jabolčnik, najslabše pa dobe svinje. Slovenjegoriška jabolka in vino so zelo cenili celo na cesarskem dvoru na Dunaju. Znano je, da so Slovenske gorice preskrbovale s kuharicami ne le Maribor, Ptuj in Radgono, marveč tudi Gradec; tudi na Dunaju jih je bilo precej; danes pa hodijo v Ljubljano in na Bled. Sploh je v Slovenskih goricah že stara navada in glavna skrb kmečkih staršev, da svoje hčere izuče za dobre kuharice in jih v ta namen pošiljajo v tečaje in šole, prej pa zlasti za služkinje v mesto. Slovenjegoričan da več na jed in pijačo nego npr. Gorenjec, tako glede količine kakor kakovosti. Pregovor, da daje prvi vse vase, drugi vse nase, se v tej potezi dobesedno uresničuje. Povprečnemu starejšemu Prleku je važneje, da se dobro naje in napije, ko da se obleče po najnovejši modi. V obleki se prej zanemari kot v hrani. Kdor ve, kako zelo je ljudski značaj odvisen hkrati od zemljepisne oblike pokrajine in od gospodarskega stanja ljudstva, bo takoj opazil značajske razlike med Muropoljcem v široki murski ravnini in med hribovskim prebivalcem sredi vinskih goric, čeprav govorita oba isto prleško narečje in sta zemljepisno drug od drugega oddaljena morda komaj en do dva kilometra. Redno sem namreč ob raznih slovesnostih, gostijah in pojedinah ugotavljal tole: ko se je v ravnini ob lažjem delu živeči in gospodarsko trdnejši Muropoljec dobro najedel in napil, se je razživel, pozabil na svoja leta, začel prepevati, razgrajati (»kako kmetič mlati svoj oves«) in plesati, razlike med starimi in mladimi so izginile; nasprotno pa je hribovec, ki živi v težjih delovnih okoliščinah, ko se je najedel in napil, utrujen za mizo zakinkal, prepuščajoč petje in zabavo mladim ljudem. Čeprav se v tem neposredno izraža samo razlika v fizični utrujenosti in vitalnosti, vendar prav ta razlika utemeljuje hkrati tudi v precejšnji meri duševne razlike v značaju: prvi je temperamentnejši, veselejši, zabavnejši, drugi pa ima manj smisla za zabavo, je manj živahen, manj prožen in nekako pust. Čeprav sta oba Prleka iz soseščine, je vendar drugi v tej potezi svojega značaja morda bolj 49 podoben Haložanu, ali sploh hribovcem kje drugod, ki žive v podobnih delovnih pogojih. Posebna sestavina konservativnosti je tudi vernost. Fr. Baš pravi: »Prlek je Pobožen.« Saj je pravzaprav ravno religioznost, ki je bila zlasti v teh krajih močno pod vplivom Cerkve, eden izmed vzrokov njegove konservativnosti sploh. Fr Baš zelo dobro opredeli slovenjegoriško vernost v nasprotju do pohorske in jo zato na tem mestu v celoti povzemamo. Pohorec in Kobanec sta ohranila v svoji vernosti še bajčne prvine in vraže, kar je pri Slovenjegoričanu vpliv mestne civilizacije že močno izpodrinil. Pohorec izraža svojo vernost, ki je vezana na gospodarja in preko njega na domačijo (patriarhalna), predvsem osebnostno in to skoraj pri vsakem delu in opravilu, medtem ko je pri Slovenjegoričanu manifestativna in vezana na domačo cerkev in preko nje na opremo hiše in pokrajine. Za Slovenjegoričana je bilo nekako družabno obvezno, da je šel v nedeljo v cerkev. Cerkev je postala obenem izvir okrasa tudi v njegovi hiši, kakor ga npr. vidimo v moderni povezavi kredence in majniškega oltarja (zlasti v Ščavniški dolini). Tudi številna znamenja po vasicah, poljih in goricah so bila vidni izraz slovenjegoriškega verskega čuta. V teh znamenjih, kapelicah, se izraža vsa vas in posameznik. Slovenjegoriška cerkev stoji pravtako izrazito na najvidnejšem mestu, odkoder je najlepši razgled na gorice in obdelana polja. Ivan Camplin Kakor klopotec Veter je tvoja bližina, moje misli peroti, kak prijetno me moti, da je umrla tišina ... Kot s samotnega vinskega brega klopotec — srce mi klopoče, do zadnjih obzorij glas hoče, pa se komaj v dolino razlega ... Zakričal iz vse bi moči, a volja trdna noče, da srce se izjoče, zato le zakrito golči .. V Žar sončne toplote, v dehtečih goric sladkost klopotec razsipa bridkost, glasnik véliki moje samote ... 50 Ivan Camplin Cesta Širna daljna cesta moja je nevesta, njej bolest izpovedujem, od nje tolažbe pričakujem. Mračnega me s soncem osvetli, žejnega z novostmi napoji. — In neutrudno dalje stopam, kaj zato, če včasih stokam. Ko pa več ne bom hoditi mogel, upam cest Vladarja bom dosegel — kakor roža bom usahnil, nekam v pokoj bom omahnil. Boleslav Polanski Ob petdesetletnici polanskega farnega življenja Nad vrati polanske cerkve te pozdravlja lep mozaik: Jezus z razprostrtimi rokami, na prsih njegovo ljubeče srce. Pod eno roko je latinski napis: ANNO DNI, pod drugo letnica: MCMXXIV. Torej leta Gospodovega 1924 je bila sezidana polanska cerkev Jezusovega Srca. Komaj stopiš skozi vrata pod zvonik, že vidiš pred seboj lepo Obnovljeno svetišče za petdesetletnico. Pod zvonikom si še in že opaziš napis: »Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!« Na levi strani pa se že lahko seznaniš s kratko zgodovino na marmornati plošči:» 1928. leta za vlade knezoškofa Dr. Andreja Karlina: Lavantinska cerkev vsa vesela slavi Sedemstoletnico.« Nadaljuje se: »Poslikati dal Vuk Štefan s pomočjo farnikov,« Z desne strani pa so druge marmornate plošče z imeni darovalcev: za Marijin oltar, za zvonove, za križev pot. Spodaj pa zahvala in spomin našim izseljencem: »L. 1916 so darovali iz Clevelanda, polagali temelj temu svetišču. L. 1924 so pri zidavi veliko prispevaii iz Clevelanda in Chicaga. L. 1928 je izseljenec Štefan Vuk iz M. Polane največ daroval za prvo slikanje cerkve. Temu svetlemu zgledu so še bolj sledili naši novi izseljenci iz vsega sveta. Naj jih božje Srce še bolj vpiše v knjigo življenja, kakor so vpisani v župnijskih zapisih. Hvaležna župnija Velika Polana ob petdesetletnici 1975.« Iz rane zgodovine Polane Petdesetletnica sedanjosti nam želi odpreti pogled v malo znano preteklost Vélike in Male Polane. Marsikaterega od naših ljudi bo Verjetno močno zanimala naša preteklost, v kateri je rastlo kulturno in versko življenje naših prednikov. 51 Polana nikdar ni imela kakega večjega pomena. Skozi naše naselje ni vodila nobena pomembnejša cesta, ker je svet bil nizek, mehak in precej močvirnat. Edino zemljiški gospodarji so se zanimali — ne za ljudstvo — ampak za svoje dohodke, ki so jim jih podložniki ob določenih časih — o sv. Juriju in o sv. Mihaelu — morali pripraviti in dati. V tem pomenu je Polana imenovana že zelo zgodaj, leta 1236 pri popisovanju zemljišč zemljiških gospodarjev Lendave in okolice. V Lendavi so tedaj bili zemljiški gospodarji Haholdi, ki so se pozneje imenovali Banffyji. (J. Horvat: Zgodovina fare Turnišče in iz te izločene fare Polane, rokopis.) Zanesljivejša je letnica 1381 iz listin urbarja, v katerem je naštetih 15 naselbin (villa) s področja turniške pražupnije: In tenuitis (= področjih) Chernech (= Turnišče) s stanjem kmetij. Za Polano piše: Item possessionem Palyna (= Polana) hoc modo divisissent — Posest Polane so tako razdelili. Da to delitev razumemo, je treba omeniti, da »je kraljica Elizabeta leta 1381 zaradi družinskih sporov dala skupno posest Banffyijeve rodbine razdeliti na dve polovici: med Štefana in Janeza, ki sta bila slavonska bana (zato so sčasoma Haholdi sprejeli ime Banffy (= banov sin); drugo polovico pa mlajšima bratoma Nikolaju in Ladislavu.« (Podatke jemljem iz zelo Zanimive razprave, Ivan Zelko: Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381, Ljubljana 1972.) V tem spisu iz leta 1381 ima Polana 7 domov in 7 polkmetij. (Kmetija je 18 oralov ornice in 8 voz Sena enkratne košnje). Banffyijev urbar iz leta 1524 ima dajatev po vaseh (Villa): Spisek rednih dajatev po posameznih vaseh v denarju in naravi. Villa Polana-lakos ... Sodobno urejeno svetišče v Veliki Polani 52 Tukaj je Polana imenovana že s svojim Slovenskim imenom (lakos = prebivalec). V tem spisku so omenjene samo tri polkmetije: Klemen Traybar, Štefan Palwsthecz in Simon Ringel. Turniška pražupnija je morala dajati desetino tudi od prašičev, dobro vzrejenega prašiča ali pa v denarju. To pravico so imeli grofje Haholdi že leta 1256, ko so sklenili dogovor o pobiranju desetine za Zagrebški kapitelj. Ne čudimo se temu, ker je dolnji del Prekmurja pripadal pod zagrebško škofijo skoraj 700 let. Kralj Ladislav je leta 1094 ustanovil v Zagrebu novo škofijo in ji kot fevd podaril Medjimurje in spodnji del Prekmurja. Ta del je ostal pod Zagrebom do 1777, ko je Marija Terezija ustanovila novo škofijo v Szombathelyu. Takrat so Prekmurci prišli spet skupaj v isto škofijo. Razumljivo je, da je Zagrebška škofija nastavljala na našem slovenskem ozemlju tudi hrvaške duhovnike, ker slovenskih v tistih časih ni bilo, ali jih je bilo premalo. Tako je turniški župnik Vinko Juretič gotovo bil hrvaškega rodu; bil pa je skrben duhovnik. Za nas je najbolj zanimiv njegov vizitacijski Zapisnik za škofijo iz leta 1669, v katerem je podal seznam župljanov turniške pražupnije po vaseh; vsakega gospodarja in njegovo dajatev župniku. Zapisnik ima dve vrsti kmečkega prebivalstva« gruntarje in kočarje. Gruntarji (hospites) so dajali žito, kočarji (inquilini) so plačevali v denarju: 1 groš. Za žito so imeli mero quadrantal, ki ustreza okrog 26 litrom. V turniški pražupniji pa je mernik predstavljal madžarski mernik (köböl) 56,6 litrov, ali veliko vedro, 40 bokalov ali pintov, oziroma 2 quadrantala. Za Polano je bilo določeno, da daje pšenico. Župnik Juretič je v letni dajatvi kmetov navedel ime družinskega gospodarja, nato količino pšenice; druga številka pa pomeni, koliko članov je štela družina. Marko Lacko 1—4; Martin Špilak 1—9; Ivan Sarda 1—4; Nikolaj Dravic 1—5; Ivan Čirny 1—5; Štefan Horvat 1—6; Mihael Rengel 1—4; Andrej Bakša 1—5; Gregor Zadravec 1—3; Mihael Hozjan 1—5; Štefan Polančak 1—6; Ivan Radovič 1—3; Štefan Polančak drugi 1—3; Blaž Vrag 2—3; Jurij Tompa 4—4; Jurij Škribinta 6—5; Matej Ritlop 2—5; Blaž Trajbar 4—6; Jurij Vrag 2—8; Pavel Škalič 1—3; Ivan Horvat 1—5; vdova Stanislava Čuček Agata 1—3; Marko Gibičar 1—4; Ivan Ritlop 1—5; Mihael Barlih 1—8; Štefan Horvat 1—5; Mihael Cingulaš 1—9; Tompa Ivan 1—4; Marko Tompa 1—3; Ivan Kustec 1—3; Matej Kustec 4—9; Štefan Jaklin 1—3; vdova Jurija Berglez Helena 1—3; Gregor Hozjan 3—11; Mihael Hozjan 1—6; Štefan Berglezi—5; Gotovo so zanimiva imena gospodarjev; nekatera so še danes ohranjena v potomstvu. Šola v Polani Pražupnija Turnišče je imela šolo že v 13. stoletju. V to šolo so hodili otroci, ki so imeli veselje do učenja. Polana je bila poldrugo uro daleč od Turnišča, poti obupno slabe, zato so gotovo bili redki obiskovalci turniške šole. Leta 1778 je omenjeno, da je šola imela 50 učencev in da so bili tudi iz Polane. Okoli 1840 je že v Polani poučeval neki Horvat iz Medjimurja v Mertükovi hiši, potem v Grinčevi. Želja po znanju in pismenosti je pritegnila obe Polani, da sta sezidali lastno šolo v Veliki Polani 1852, malo vstran od sedanje enonadstropne šole; ta je bila postavljena 1914. leta; pripravlja se pa že nova tretja šola na Ogradah. Tudi Mala Polana si je dala sezidati novo šolo leta 1922. Učni jezik v tej šoli je bil do leta 1868 slovenski, to se pravi prekmursko narečje; od tega leta naprej pa vse madžarsko, razen verouka. 53 Ni nam znano, ali je iz te naše stare šole prišel kdo do višjega poklica. Znano pa je, da se je v tistih vaseh, kjer je bila župnijska cerkev in šola, blagodejni vpliv cerkve močno odražal na kulturnem in gospodarskem področju. Duhovniki so omogočali nadarjenim otrokom vstop v višje šole, seveda v prvi vrsti za duhovniški poklic. Toda ob teh so klili tudi drugi poklici. Prebivalstvo je vedno bolj raslo, tako da je bila Polana v 18. in 19. stol. najbolj obljuden kraj v Prekmurju. Mogoče je tudi prav zaradi tega dobila ime Vélika. Leta 1793 je bilo samo 760 duš; leta 1831 pa 1.033 in 164 hiš; leta 1880 pa 1.458 katoličanov in 5 Judov; leta 1910 1.194 duš, 194 hiš, 213 rodbin v Veliki Polani; v Mali Polani pa 689 prebivalcev 111 hiš in 117 rodbin, skupaj 1.883 prebivalcev. Polana je spadala do leta 1644 pod lendavske zemljiške gospodarje, po tem letu pa »h graščini v Beltincih, katere zemljiški gospodje so bili Szécsényi, nato rodbina Csáki, rodbina Gyka, sina Simon in njegova vdova Wimpfen in nazadnje rodbina Zichy. Po zemljiški odvezi leta 1848 so te zadnje rodovine v polanski občini posedovale le del ozemlja, predvsem gozd v Mali Polani in »Gospodsko« v Véliki Polani, ki so ga v agrarni reformi v stari Jugoslaviji razdelili med manjše posestnike« (J. H.) Tako so prenehale dajatve zemljiškim gospodarjem. Kmetje so delali zase in za svoje družine. Kljub temu v Polani nikdar ni bilo kakega bogastva, ker je bilo premalo dobre zemlje za toliko število prebivalstva. Polanski izseljenci 54 Hrepenenje po lastni cerkvi se uresničuje Kljub vsem skromnim gospodarskim razmeram so ljudje močno hrepeneli po lastni cerkvi, ker je Turnišče bilo res daleč... Če so zgradili otrokom novo, lepo šolo, zakaj bi ne imeli poguma tudi za lastno cerkev in svojo župnijo? Od zemljiških gospodarjev, ki so nekdaj zidali in popravljali cerkve in župnišča, niso mogli več pričakovati pomoči; to so videli že pri zidavi nove turniške cerkve (1914). Zato so se v tem času naslonili le na lastne sile in božjo pomoč. Upanje je raslo. Na začetku tega stoletja, ko so naši izseljenci že pošiljali denar iz Amerike, je v vasi leta 1912 začel zbirati denar za zidavo cerkve Matija Hozjan — Reckov, takratni cehmešter (cerkveni ključar) za ustanovitev župnije v Veliki Polani. Okrog 400 zbranih kron je vložil v hranilnico. Tudi turniški župnik Jožef Sakovič je začel zbirati denar, posebej pa še, ker je poznal gorečnost Polančarjev, ki so bili ob nedeljah in praznikih redno prvi v cerkvi, že uro pred mašo, četudi so bili najbolj oddaljeni. Seveda je v cerkev prihajal le manjši del, iz družine po eden ali dva. Drugi so doma za časa maše molili rožni venec. Ko so prišli oni od maše, so nas pozdravili: Bog vam daj tal sv. maše! Sakovič je večkrat s prižnice omenjal, da v Polani mora biti župnija. Pastoralne potrebe to zahtevajo. Nabral je 4060 kron, ki so ga vaščani Velike in Male Polane pošiljali za graditev nove turniške cerkve iz Amerike »za fundament nove fare vu Veliki Polani« (Kronika). Ta denar, vložen leta 1916 v hranilnico, je v vojnih časih zgubil vso vrednost. Toda med našimi ljudmi je v tem času bilo toliko navdušenja za novo faro, da je Sakovič zapisal: »Polančarji so povsod govorili: Če bo potrebno tri leta na dan samo enkrat jesti, fara mora biti.« Nepozabnega leta 1923, meseca aprila, je župnik Sakovič prišel v Polano in maševal v kapelici sv. Donata. Po maši je imel shod in se pogovarjal z ljudmi o graditvi cerkve, stanovanju za duhovnika, o potrebnih dohodkih za vzdrževanje duhovnika in ustanovitvi župnije. Ljudje so vse njegove predloge navdušeno sprejeli in le eno prosili, da se čimprej začne z delom. Prvotno so mislili na večjo cerkev, ki bi zajela Brezovico in Hotizo. Danes lahko rečemo, da je dobro, da se je ta načrt razblinil, posebno za Hotizo, ki ima svojo župnijo. Tudi Mala Polana je delala težave. Razumljivo, saj so bile razmere zelo težke, denarja in zaslužka pa ni bilo; kmetije so bile majhne, saj pravih kmetij sploh ni bilo; poleg tega še strah pred dolgovi in večjo revščino ... Odločitev je padla za manjšo cerkev za Véliko in Malo Polano. Za takšno cerkev je napravil načrt stavbenik Bačič, zidarsko delo pa je prevzel zidarski mojster iz Ljutomera Anton Jandl. Vaščani so se obvezali prostovoljno dati delovno silo in skrbeti za prevoz materiala. Iz Mure so navozili šoder in pesek, pomagali povsod, kjer je bilo treba fizične sile. Z delom so začeli 9. 7. 1923; dne 15. 11. 1923 je bila cerkev že pod streho! Ob njej so sezidali prihodnje leto majhno Župnišče, kakor si ga je zase zamislil župnik Sakovič, ki je nameraval priti v Polano. Za graditev so na posestva določili denarni znesek glede na velikost posestva. Da so pritegnili tudi Malo Polano, so terjali od njih manjše dajatve. Cerkev je stala 722.335 dinarjev. Prihod duhovnika v Polano Škofija je nastavila za prvega duhovnika kaplana — ekspozita Antona Rantaša, kaplana iz Turnišča. V Polano je prišel 23. februarja 1925. Našel 55 je cerkev pod streho in v njej glavni oltar. »Potreb je bilo veliko, ker sem našel prazno cerkev,« je zapisal v kroniko. S svojo odločnostjo, smislom za najpotrebnejše je v nekaj letih res poskrbel za najnujnejše reči. Še isto leto za paramente in manjše potrebne reči; 1. 1926 za božji grob in lestence; delo Tratnika iz Maribora; za orgle: delo Brandla iz Maribora in spovednico; 1. 1927 za križev pot, delo akademskega slikarja Toneta Čeha iz Ljutomera, za stranski Marijin oltar — Srce Marijino; relief svetega Donata in sv. Antona, delo mojstra Sojiča iz Maribora; za dva zvonova in lepo akustično prižnico, delo Franceta Zamuda iz Križevcev, postno oltarno sliko Toneta Čeha, ki je tudi poslikal celotno cerkev. Spodnji del dekorativno, zgornji del pa krasijo slike svetnikov, ki so v ladji vse ohranjene. V svetišču med okni pa so bile slike: na evangelijski strani sv. Peter, na listni strani sv. Pavel; med stebri sv. Stanislav in sv. Marjeta; na loku, ki loči svetišče od ladje, pa je bil na notranji strani napis: »Sakovič Jožef me je sezidal — Rantaša Anton olepšal — poslikal Tone Čeh iz Ljutomera — leta 1928.« »Za vse nabave je bilo potrebno,« piše Rantaša v kroniki, »veliko denarja skupaj spraviti. Velikokrat sem pisal in prosil v Ameriko in uslišan sem bil vedno ... Lahko rečem brez teh velikih »Amerikancev« bi bila naša cerkev še danes precej prazna ...« Prezbiterij je dal sedanji župnik Ernest Veleberi za 50-letnico 1974 prenoviti. Poslikan je dekorativno, brez slik; je zelo dobro električno osvetljen, da podaja vso pomembnost novemu kamnitemu oltarju proti ljudstvu, ki je izdelan po načrtu ing. Zazule iz Maribora. Dal je Obnoviti tudi ladjo in tako pripravil cerkev za posvetitev l. 1975. Freske v ladji so ostale, kakor jih je naslikal Čeh, niso še obnovljene, so samo malo očiščene. Deset zlatih porok 9. avgusta 1975 56 Duhovna prenova farnega občestva Rantaša ni našel samo prazne cerkve in župnišča brez nujnega inventarja, temveč tudi farno občestvo kot ledino, ki jo je moral začeti orati in zasejati, ker je bila v verskem pogledu zanemarjena in zapuščena. Poprej so verouk poučevali učitelji, kar iz biblije. Duhovniki iz Turnišča niso prihajali, ker jih je bilo premalo, župnija prevelika, Polana pa daleč. Za prvo obhajilo je prišel duhovnik in nas pripravil vse v eni dobri uri. Naslednji dan smo šli v Turnišče v kapelo sv. Antona, kjer so nas spovedali in po spovedi obhajali. Rantaša je res moral orati ledino v šoli in cerkvi. Bilo je potrebno poučevati, razlagati, uvajati v razumevanje maše, raznih pobožnosti in prejema sv. zakramentov. S kakšnim veseljem smo čakali uro verouka, ko je duhovnik začel poučevati v šoli! Radi smo se učili, radi hodili k zakramentom, zanimali se za vse. Res smo bili lačni in žejni božjih resnic. V cerkvi je takoj uvedel stanovske nedelje, začel spovedovanje zjutraj zelo zgodaj. Vsake pol ure je obhajal, da smo lahko šli domov in skupaj prišli k maši, ker je bila samo ena maša. Popoldne pa so bile večernice. Vsak dan ob delavnikih je bil v spovednici že uro in pol pred mašo na voljo ljudem. Hitro smo se navadili in radi prejemali zakramente, radi hodili k maši tudi ob delavnikih, posebno starejši ljudje; še danes je maša ob delavnikih lepo obiskana. V prvih letih je ob raznih prilikah in sicer precej pogosto, klical tuje pridigarje in spovednike za tridnevnice. Najbolj pogosto je prihajal p. Ladislav Hazemali, kapucin iz Ptuja. Med ljudstvom pa so že obstajale bratovščine: roženvenska, sv. Uršule, tretji red in presv. Srca Jezusovega. Sam je ustanovil Marijin vrtec, mladeniško in dekliško Marijino družbo, pozneje moško in žensko, uvedel posvetitev družin Jezusovemu Srcu in druge pobožnosti. Prvi petki so se zelo dobro razvili. Prvo leto je bilo že 12.430 obhajil; 1926 že 18.885; 1938 26.000 obhajil; 1966 pa že 33.935 obhajil; ljudi doma pa samo 1200. Rantaša je takoj začel sam vaditi cerkveno petje. Ustvaril je odličen mešani zbor, ki je pel sam brez spremljave orgel in organista. V avgustu pa je nastopil službo organista Franc Balažic iz Odranec, ki je imel orglarsko šolo in je bil obenem tajnik občine. V zadovoljstvo vseh je vodil pevski zbor do svoje upokojitve l. 1956. Cerkovnikovo službo Kokonovega Jožija je kmalu zamenjal mladi fant Štefan Žerdin, ki v tem jubilejnem letu obhaja tudi svoj dvojni zlati jubilej: službe cerkvi in svoji družini. Iz tega občestva je zraslo 9 živih duhovnikov, 1 semeniščnik, 10 redovnih sester. Duhovniki, ki so v Polani opravljali službo: 1. Anton Rantaša, od 23. februarja 1925 — 31. avgusta 1938. Odšel k Sv. Marjeti ob Pesnici — Pernica in tam umrl 26. maja 1960. 2. Ivan Jerič, od 1. septembra 1938 — 15. decembra 1938, bivši župnik in dekan v Turnišču, sedaj častni kanonik in zlatomašnik v pokoju. 3. Daniel Halas, od 15. decembra 1938 — 16. marca 1945 bil ustreljen. 4. Matija Balažic, 28. marca 1941 — 17. junija 1942; umrl v Vélikih Dolencih. 5. Anton Holzedl, 28. marca 1945 — 1. junija 1945. 6. Alojzij Kozar od 1. junija 1945 — 30. oktobra 1945, župnik v Odrancih. 57 7. Anton Holzedl. 30. oktobra 1945, instaliran za župnika 11. julija 1948, umrl 24. decembra 1971. 8. P. Metod Jeršin, od 25. decembra 1971 — 8. februarja 1972 — Škofja Loka. 9. Ernest Veleberi od 8. februarja 1972. Obnova cerkve in župnišča Župnik Holzedl je staro zakristijo, ki je merila 3 x 3,50 m, leta 1957 dal povečati in dvigniti, da je dobil primerno zakristijo in nad njo lep veroučni prostor. V času od l. 1962—64 je Holzedl začel adaptacijo župnišča. Dal veliko porušiti od starega in tako je dobil potrebne prostore. V glavnem je delal na svoje stroške, da sebi in sestri, ki mu je gospodinjila, pripravi prostor za dobo pokoja. Novi župnik Veleberi je uvedel v cerkev centralno kurjavo; leta 1974 je obnovil svetišče z novim oltarjem, starega pa je odstranil; 1975 je prenovil ladjo in jo pripravil za Posvetitev ob 50-letnici pastoralnega življenja. V križu je zmaga Božje Srce je bilo prebodeno na križu, da nam bo znamenje večne ljubezni. Duhovnikovo življenje je hoja za križanim Zveličarjem, saj mora biti duhovnik podoben svojemu Učitelju in dajati svojim ovcam zgled dobrega Pastirja. S Kristusom dnevno daruje njegovo daritev in je sam z župljani deležen te daritve, da lahko vdano nosi svoj duhovniški križ. Taki so bili duhovniki, ki so v Polani delovali in žrtvovali svoje življenje za svoje ovce. Človeško gledano bi lahko rekli, da se je usoda trdo igrala z možmi, ki so največ storili za našo cerkev in ljudstvo. Sakovič, ki je s takim navdušenjem, z ljubeznijo in skrbjo delal in pomagal, da se je cerkev začela zidati v Polani, ni prišel v Polano, ko je bila cerkev zgrajena. Rantaša je urejeval in uredil cerkev in Župnišče. Takoj ob prihodu je že pripravljal teren, da bi Polana čimprej postala župnija. Arhiv shranjuje na kilograme njegovih uradnih spisov za pravno ustanovitev župnije, ki se je vlekla več ko 10 let. Imenovan je bil le za upravitelja župnije, ni postal župnik v Polani. Prva dva imenovana župnika, Halas in Holzedl, ki sta se z dušo in telesom posvetila župniji in sta nadaljevala začeto delo, pa že počivata za cerkvijo. Prezgodaj sta bila poklicana v večnost. Njun grob je ob obnovljenem pokopališkem križu; starega je namreč 26. junija 1938 zrušila vrba žalujka. V njo je udarila strela. To omenjam zaradi starega napisa na njem, ki ga nismo razumeli. Napisano je bilo: Bogi na hvalo i diko szo dali gori postaviti iz velike Polane občina szikrindovo 1885 Po razlagi rajnega učitelja Ivana Horvata so to začetne črke latinskega napisa »Signum Jesu Christi Regis Institutum Nostro Domino Omniumque Vestrorum Ossium (-sz=s, K=c). Vsakemu od nas župljanov je naša polanska cerkev Jezusovega Srca nepozabo znamenje, novo sicrindovo, — prosto prevedeno: »Znamenje Jezusovega Srca, našega Kralja, postavljeno Gospodarju vsega našega življenja in smrti«. 58 Vilko Novak Dva naša zaslužna moža »Človeka, ki ni barbar, bo vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki ...« je zapisal pred osemdesetimi leti Matija Murko. To velja posebej za vso našo kulturno preteklost. Nas ob Muri pa mora posebej zanimati, kako in kaj so v preteklosti slovenski pisali naši izobraženci, ki so se šolali v tujih šolah; kako so naše prednike poučevali in zabavali; kako so opisovali svoje ljudstvo. Ko so pred 70 leti dobili prekmurski Slovenci svoj Kalendar srca Jezušovoga in Marijin list, se jim je s tem odprla velika prilika za izobrazbo, za gojitev domače besede. Avgust Pavel je v madžarščini takole označil véliki pomen našega katoliškega tiska: »Deset let ni dolga doba, toda v tako siromašnem, tako zanemarjenem in enostranskem slovstvu, kakršno je naše slovensko (=prekmursko), je tudi deset let znak izrednega napredka; slovstvene stvaritve in kulturni uspeh teh 10 let prekaša katerokoli prejšnje razdobje prekmurskega slovstva. To je pravi prerod, z veliko grajenja, z veliko rušenja ... navdušenje, vnema za stvar in vztrajnost novega slovstva, nove omike pa je občudovanja vredna« (Nyelvtudomány 1916). Med tistimi, ki so najbolj goreče sodelovali v tem tisku in uvajali nove zvrsti pisanja, nove misli, sta bila dva mlada moža, ki sta sicer prezgodaj umrla, pa sta veliko naredila za naš napredek. Starejši med njima je ŠTEVAN KÜHAR Njegovo ime Sicer mnogo navajajo v znanosti, malo ali nič pa poznamo njegov pomen njegovi najbližji rojaki. V preteklosti smo sicer že večkrat o njem pisali, toda mlajši tega ne dobijo več v roke. Celo v znanstvenem tisku se je pred leti zgodilo, da so bratonskega Števana Küharja zamenjali (dvakrat) z gradiškim rojakom istega imena, beltinskim župnikom — in celo objavili sliko le-tega, kot da bi predstavljala bratonskega! Števan Kühar se je narodil 30. julija 1882 v Bratoncih, se do 16. leta učil krojaštva in šele tedaj odšel na prigovarjanje prijatelja Mihaela Sreša — poznejšega premostrata, profesorja — v Lendavo v meščansko šolo. Po prvih počitnicah je narédil izpit Čez 2. razred, po 3. pa Čez 4. razred. In ker se je zasebno učil latinščine, je mogel vstopiti v 5. razred gimnazije v Véliki Kaniži. Ko jo je dokončal, je vstopil v somboteljsko bogoslovje, toda že pred božičem se je moral bolan za stalno vrniti domov. Ko je šel iz Kaniže peš v Lendavo na nabor, se je moker prehladil in zbolel za jetiko. Tako je Š. Kühar enajst let preživel bolan povečini v domači vasi, zdravil pa se je tudi v avstrijskih zdraviliščih in pri Gradu. Vendar zaman — 24. septembra 1915 je umrl. Na bratonskem pokopališču smo mu 1932 postavili spomenik, za katerega je narisal načrt arhitekt J. Plečnik: s starokrščanskim motivom na vrhu vitkega stebra: ob križu goloba. — Ob Küharjevi smrti so pisali o njem tudi v Ljubljani in Mariboru: Ivan Grafenauer ga je v Domu in svetu imenoval »najuspešnejši delavec za narodno prebujenje ogrskih Slovencev« poleg Ivanocyja in J. Klekla st. Delo bolnega, na vasi živečega študenta je bilo vsestransko in občudovanja vredno. Prvič je stalno in mnogo sodeloval v tedanjem domačem tisku. V Kalendaru je od 1912 objavljal ljudske pripovedke in pravljice, ki so jih tu Objavljali iz njegove zapuščine še do 1931. Že po njegovi smrti so v Kalendaru objavili več njegovih zapisov ljudskih pesmi. V njem je objavil nekaj 59 izvirnih šaljivih črtic (1914: Gorički brivec, Naš zvonar). Posebnost so njegove »Novine« (Kalendar 1912, 1913), v katerih je zbral resnične in izmišljene šaljivke iz posameznih prekm. vasi, urejene po zgledu časnikov v razdelke: zunanja, notranja politika, osebne vesti ... Š. Kühar je pisal tudi v Marijin list: članek Sveti Ciril i Metod (1911, št. 2—9), sestavljen po knjižici, ki jo je izdalo Apostolstvo sv. C. in M. v Ljubljani. Kühar si je mnogo prizadeval, da bi prekmurski Slovenci dobili tudi svoj časnik, ki bi jih seznanjal z dogajanjem v svetu in jih poučeval ter zabaval. Žal o tem premalo vemo. Ko so v decembru 1913 pričele izhajati Novine — v gajici in odslej vsi katoliški tiski v njej — je Kühar vneto sodeloval tudi v njih. Tako so Novine 1914 objavile deset njegovih zapisov ljudskih pripovedk (in še dve po smrti), sedem ljudskih pesmi in nekaj krajših spisov, pa tudi novice jim je pošiljal. Uredništvo Marijinega lista je konec 1. 1913 izdalo brošuro Narodne pesmi vogrskih Slovencov (32 Str., brez letnice, Szombathely), v katerih jih je 8 zapisal v Bratoncih št. Kühar, 14 pa v Dokležovju njegov prijatelj Ivan Jerič. Vse to Küharjevo delo — žal je težko dosegljivo in bi ga bilo treba z ostalimi Küharjevimi zapisi že davno ponatisniti — v Prekmurskem tisku je imelo poleg znanstvenega pomena tudi ta pomen, da je plemenito zabavalo številne bravce, ki povečini drugega slovenskega posvetnega branja niso imeli. — Küharjevo delo je kmalu seglo tudi prek Mure. V njegovi domači hiši so bili naročeni na mohorske knjige, po katerih se je najprej seznanjal s knjižno slovenščino. Bral pa je tudi mariborsko Stražo, ki ji je dopisoval (npr. spis Ogrski Slovenci 1909, št. 48; pripovedke 1911—12). Bral in širil je Slovenskega gospodarja, Domoljuba, pri čemer ga je madžarska oblast ovirala. Druge Slov. knjige pa je dobival predvsem od lazarista Al. Nastrana, voditelja Slov. straže v Ljubljani. Števan Kühar 60 Št. Kühar si je tudi dopisoval z izobraženci onstran Mure: razen z Nastranom še z zgodovinarjem Francem Kovačičem, dr. Matijo Slavičem in s tehnikom v Pragi, Vinkom Zormanom. Temu je 1913 in 1914 opisoval Slovensko krajino na Ogrskem, naštel vasi, opisal ljudski značaj, narodnostne in družbene razmere, kulturno in versko življenje. Najpomembnejši pa so bili Küharjevi stiki z dr. Karlom Štrekljem, vseučiliškim profesorjem za slovansko jezikoslovje v Gradcu. Ta je v tistih letih urejeval véliko zbirko Slovenske narodne pesmi (1895 — 1923), v katerih je poleg starejših zapisov (Vraz) tudi 26 prekmurskih, ki jih je zapisal Š. Kühar. Zapisoval jih je fonetično, to je čim natančneje po narečni izgovarjavi. Poslal jih je sicer Štreklju več, toda ker so bile pripovedne in ljubezenske pesmi že izdane, so bile natisnjene v IV. knjigi le Küharjeve šaljive pesmi. Še obsežnejše in pomembnejše pa je, da je Kühar na Štrekljevo »pismeno in ustno« nagovarjanje — »naj bi zapisoval tudi kake stvari v nevezani obliki, iz katere se dá jezik tamkajšnjega naroda posneti bolj zanesljivo, kakor pa iz pesmi, zanesenih večinoma od drugod« (ČZN 1910, 107) — zapisal 156 pripovedk, pravljic, šaljivk, mnogo pregovorov, rekov, vzdevkov. Te mu je Štrekelj objavil pod naslovom Národno blago vogrskij Slovencov v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje VII, 1910, str. 107—28; VIII, 1911, 47—76, IX—X, 1913—14, priloga 1—37. Že samo to delo bi ohranilo Kuharjevo ime v slovenskem jezikoslovju in narodoslovju. Ker je Š. K. zapisal to ljudsko izročilo (tako imenujemo danes tisto, kar so nekoč — po hrvaškem zgledu — imenovali »narodno blago«) »povsensega, kak tü gučimo«, je to gradivo neprecenljivo za raziskovanje dolinskega govora prekmurskega narečja. Ni le ohranil mnogo naših besed, marveč je zapisal — včasih s posebnimi znaki — tudi vse glasove in oblike, ki jih govorimo. Za slovstveno in narodoslovno znanost pa sta pomembna vsebina in način pripovedovanja v tej ljudski tvornosti, ker nam kažeta v njej tako mednarodne Snovi, kot tudi take, ki so nastale pri nas kot priče ljudske ustvarjalnosti, šegavosti, duhovitosti. Vse to velja tudi za Küharjeve zapise v našem domačem tisku. Kako je Kühar ljubil naš jezik in kako se je zavedal njegovega pomena za ohranitev narodnosti ter za znanost, dokazuje tudi ohranjeni rokopis »Slovnica vogrsko-slovenskoga narečja. Spisana na podlagi Janežič-Sketove Slovenske slovnice. Na svetlo dana 1913.« Rokopis v dveh delih, pripravljen za tisk, obsega 132 strani in priča, da sta z J. Kleklom nameravala slovnico zares izdati, saj je Klekl napisal 12 strani opomb, v katerih predlaga spremembe in navaja ravénske oblike, Kühar pa mu je odgovoril na 9 straneh. — To pa ni bila edina slovnica našega narečja, saj so si jih že prej sestavljali naši somboteljski bogoslovci. Za primer Küharjevega zapisa objavljamo zapis o potresu, čeprav ne moremo označiti vseh glasov tako natanko, kot jih je zapisal on. Pòtrs. — Nàši stári lidjé so mislili, ka zèmla na vodi plava. Zavolo tòga so si pòtrs ètak razlàgali. V-vòdi, na štèroj zemla plava, sta dvê jàke vèlkivi ribi. Dà se tèvi ribi plôdita po vôdi, pa se štèra od zemlé počùjsne (oščòjne), eli pa z-repon pônjoj vdári, tè se zemla strosi, to je potrs. — Od pòtrsa se nadèle právi, ka spokóle rake. Tak je prej prinas inda dòsta rakov bilô, zaj ji pa nèga več, záto ka so zavòlo zágnjega pòtrsa sì pogìnoti. 61 Küharjev véliki pomen je dobro označil v poslovilni pesmi njegov prijatelj, pesnik Jožef Baša-Miroslav: Nigdár ne pozabim te, dragi, nigdár te ne zbrišem s spomina — o, s teov so v preráni grob djali Slovencov najbolšega sina! Še hujša izguba kot smrt Štefana Küharja, ki je že mnogo narédil za svojo krajino, je bila že Čez štiri mesece smrt še ne dvaindvajsetletnega Jožefa Baša-Miroslava. Velika je bila izguba mladega pesnika, ki je komaj pričel ustvarjati in bi se bil gotovo razvil v močnega zastopnika Slovenske krajine v vezani besedi. Velika je bila izguba gorečega slovenskega narodnjaka v težkih vojnih časih. In bridka, težka je bila izguba izobraženega, razgledanega, za domačo omiko vnetega mladeniča, ki bi bil napisal za naš tisk še mnogo tudi v nevezani besedi, ki bi poučeval, skrbel za naš muzej, za razvoj in dvig našega tiska. Bil bi vreden nadaljevavec dela Franca Ivanocyja in drugih. Jožef Baša se je narodil 28. aprila 1894 v Beltincih. Oče mu je bil goreč širitelj mohorskih knjig. Starejši brat Ivan je bil med Ivanocyjevimi učenci in kot župnik v Novi gori in Bogojini urednik Marijinega lista, v katerega je pisal mnogo člankov, kakor tudi v Kalendar in Novine. Tako je Miroslav zgodaj vzljubil slovensko knjigo in besedo. Zato ni čudno, da je že v petnajstem letu pričel pisati pesmi, da je zbiral ljudske pesmi. Odraščal je skupaj z našim Ivanocyjevim tiskom; desetleten je pričel spremljati Kalendar in Marijin list, spoznaval v njiju našo zgodovino, Küharjeve zapise ljudskega izročila, Kleklove in Avgusta Pavla pesmi ... Iz mohorskih knjig pa se je učil knjižne slovenščine, spoznaval v njih Gregorčiča in druge pesnike, spoznaval vso Slovenijo. JOŽEF BAŠA — MIROSLAV 62 Kot gimnazijec v Kőszegu se je poglabljal v tuje pesnike, jih prevajal v naše narečje. Jeseni 1913 je stopil v somboteljsko bogoslovje z namenom, da bi po vzgledu drugih deloval med domačim ljudstvom in pisal zanj. Komaj je pričel objavljati prve pesmi v Marijinem listu 1913 in v Novinah 1914, je postal tudi on žrtev vojske. Ko je stregel prostovoljno v bolnišnici ranjencem, je zbolel in po kratki bolezni podlegel 25. januarja 1916. Pokopali so ga v Beltincih ob očetu, kot je želel v pesmi: »Tam, gde spava oča dragi, / tam me bote v zemljo djali... / Če pa žalost, tuga pride / gda na mojih dedov sine, / te mi düh iz groba stane / na tolažbo sinom slave.« — In v drugi pesmi »Moj grob« si želi: »Na grob moj, gde bodem počivao, / ne dente znamenja... / Posadte samo klinček rdeči / ... Pa bratom Slovenskim, gda prido / kre groba ... / samo vetrič naj pravi, ki tam se igra: / Tü pesmar počivle / veselga srca!« Komaj dobri dve leti je objavljal Miroslav svoje pesmi — v Novinah 1915 jih je bilo šestindvajset — pa se je priljubil vsem s svojo preprosto, prisrčno, v ljudskem duhu zapeto pesmijo, ki je izražala tedanje trpljenje vseh doma in na bojiščih Evrope. V pismih, ki so jih vojaki pošiljali Novinam, so izražali svoje veselje nad njegovimi pesmimi in pozneje svojo žalost ob njegovi smrti. V pesmi Vojak v slovo poje: Z Bogom, drage mi krajine, / ostani srečno, mürski dol! / ... lepša pride te nam doba, / dom naš bo zemelski raj!« — Najlepša in naj bridkejša med njegovimi vojnimi pa je Pesem od Karpatov: »Tam daleč, tam daleč / v karpatskih goraj / je s krvjov poljáni / že vsaki stopáj! / ... Tam daleč v Karpatih, / gda pride pomlad, / tam ne de šo nišče / več njive orat ...« — Pesem je posvetil Slovenskim materam: »Junake gojile ste matere ve... / Od méne pa vzemte to pesem v spomin, / v njoj venec sam želo vam splesti — / v njem rože so same z domačih krajin, / tolažbo v njih šteo sam prinesti.« — In v drugi: Slovenskim deklam — je vabil: »Napravite si ograček, dekle, doma, / ... naj rožmarin zelen okol ga obda ...« Velik del Miroslavovih pesmi pa izraža mladostno doživljanje dijaka v tujini in njegovo globoko navezanost na domači kraj ter njegovo slovensko zavest: »Zdravo naj bo vsem Slovencom, / zdravo ino slava!« — Med Slovence sili srce, / med Slovence tá domo ...« — Nesrečen je »Med tujinci«: »Nemrem duže tű živeti, / moren priti tá domo, / moren priti med Slovence, / gde srce mi mirno bo!« — »Gde je moja zibel stala« —: mili moj slovenski svet, / živi, živi, dugo let! / Zlati moj slovenski kraj, / Bog te živi vekomaj!« — Števana Küharja, svojega prijatelja, imenuje »Slovencov najboljšega sina,« ker se je zavedal njegovega pomena. — Višek Miroslavovega narodnostnega čustvovanja in mišljenja pa je pesem V spomin, ki jo zato v celoti ponatiskujemo (na strani 132), da se ob njej in drugih njegovih pesmih zamislimo, kaj je pomenila za mladega dijaka v tujih šolah ta navezanost na slovenstvo in — kaj je pomenilo to v tistih vojnih letih za — »Slovence na Ogrskem«, ki so hodili le v madžarske šole in ki so slišali le doma in v cerkvi domačo besedo ... Miroslav — Jožef Baša je imel velike sposobnosti za kulturno delo. Pričel je pisati tudi krajše povesti (Gda mati ženijo, Kalendar 1913.) Svoj veliki smisel za domačo preteklost in znanost o njej ter za naloge izobraženca pa je pokazal v obširnem, toplem članku, v katerem je poročal o Košičevih Starinah železnih ino zalajskih Slovenov, ki jih je objavil J. Gruden (Novine 1915, št. 14). 63 Izrazil je upanje, da bo Slovenska krajina dobila samostan, v katerem bo muzej in kjer bo shranjen tudi dragoceni rokopis Košičevih Starin in da jih bodo še brali v vsaki naši hiši ... Žal so nam danes Miroslavove pesmi težko dostopne, čeprav je njihov izbor bil objavljen pred 40 leti (Prekmurske pesmi, Celje 1936). Prav danes, ko se v svetu uveljavljajo pesniki v narečju, v katerem morejo ustvarjati poseben čar in toplino domače besede, nam njegove pesmi lahko mnogo povedo. Vedno bodo ostale dokaz naše trdoživosti in ustvarjalnosti v težkih časih tuje nadvlade. Pavel Berden Družina pesnika Avgusta Pavla Ob 90-letnici pesnikovega rojstva (r. 28. 8. 1886) Pavlov rod izhaja po očetu in materi iz Strukovec v gornjem Prekmurju. Oče Ivan, z rodbinskim priimkom Pavel, se je narodil 22. maja 1855 v Strukovcih št. 4 od očeta Janeza Pavla in matere Helene, rojene Šparaš. Oče in mati sta bila evangeličanske vere, zato je Ivana še isti dan, ko je bil rojen, krstil v Bodoncih evangeličanski duhovnik Štefan Sinic. Tudi Ivanovi stari starši so bili evangeličani; po očetu Mihael Pavel in Eva Küzmič; po materi Mikloš Šparaš in Kata Barbarič, doma iz Zenkovec. Te in naslednje podatke sem pobral iz matičnih knjig. Pesnikova mati Elizabeta, rojena Obal, je bila rojena 16. 11. 1860 v Strukovcih št. 36 iz mešanega zakona. Njen oče Jožef Obal je bil evangeličan, mati Judita Veren pa je bila katoličanka, rojena v Murski Soboti. Njen pet let starejši brat je bil katoliški duhovnik in dolgo let župnik pri Jeleni na Pertoči (r. 26. 10. 1818 t 6. 3. 1891); ime očeta Mihael, ime matere Katarina Vüec. Tako je treba popraviti Géfina!). Ker je bil zakon med Jožefom Obalom in Judito Veren mešan zakon, so bili po tedanji madžarski postavi fantje krščeni v očetovi veri, dekleta pa v materini. Pesnikovo mater Elizabeto je dva dni po rojstvu krstil na Cankovi župnik Jožef Borovnjak. V družinskem izročilu je ohranjeno, da je bila Judita Veren zelo lepo dekle in da jo je hotel imeti učitelj za ženo. Toda ni ga marala. Ko jo je pa zaprosil strukovski gostilničar Obal, so ji ljudje prigovarjali: »Le vzemi si ga, le vzemi si ga! S kočijo se boš v cerkev vozila!« Judita je dobrosrčnega gostilničarja res vzela, toda namesto »kočije« in »k maši« je priženila voz skrbi in žalosti zaradi moževe razsipnosti. Družinsko izročilo pravi, da je gostilničar Obal zelo rad imel družbo. Kar naprej je gostil ljudi in se z njimi pogovarjal. Ko bi pa morali plačati, je velikodušno rekel: »Je že vse v redu! Ni treba nič plačati! In še kaj pridite!« Judita je to neprijazno gledala. Večkrat je poslala služkinjo opazovat, ali bodo plačali. Toda ni bilo pomoči. Gostilna je zašla v dolgove in bila na tem, da propade. Dolgov jo je rešil Juditin brat, župnik Štefan Veren. Toda tudi to ni za dolgo pomagalo, ker se je stvar ponovila. 64 V tistih avstroogrskih časih se je vsem naprednejšim ljudem v Prekmurju in na Štajerskem zdelo potrebno, da svoje otroke naučijo enega od glavnih jezikov monarhije, madžarski ali nemški. Samo tako so lahko prišli naprej. Tudi gostilničar Obal je sklenil svojo hčer Liziko, pesnikovo mater, poslati v Körmend na Madžarskem, da bi se tam v neki gostilni dobro naučila madžarski in se obenem nekoliko razgledala, se naučila gostilniške strežbe in uglajenega vedenja. V dveh letih se je res kar dobro naučila madžarski govoriti in pisati. Njena vnukinja, pesnikova hči Judita, pravi, da je babica pisala očetu in družini zelo lepa duhovna pisma v madžarščini in da je znanje madžarskega jezika ohranila vse do smrti, čeprav je pozneje živela le v slovenskem okolju. Iz Körmenda se je Lizika za nekaj časa vrnila k staršem v Strukovec, nato pa so jo dali na Cankovo k notarušu Mihaelu Obalu, s katerim so si bili v bližnjem sorodstvu, da je bila tam za pestunjo. Na Cankovi jo je spoznal njen bodoči mož Ivan Pavel. Pesnik Avgust Pavel 65 Tudi Ivan Pavel je kot fant čutil, da mora priti nekam naprej. Usmeril se je v Gradec, kjer se je izučil krojaštva, opravil tam tudi mojstrski izpit in se nato naselil na Cankovi št. 17, v najetem stanovanju v Voglerjevi hiši. Šival je obleke po meri in za trg. Imel je kmalu po dva ali tri vajence in pomočnike, kar dokazuje, da mu je obrt uspevala. Vozil je obleko po prekmurskih sejmih in jo prodajal. Njegove zveze z Gradcem so mu pomagale pri nabavi blaga in prilagajanju modi. Ko se je sedemindvajsetleten odločal za ženitev, so mu znanci svetovali, naj si vzame notarušovo Liziko, ki je bila njegova sovaščanka iz Strukovec, pametna, razgledana, poštena in plemenita. Ivan jo je res zaprosil za zakon. Lizika se je najprej posvetovala z »vüjcom«, župnikom Štefanom Verenom iz sosednje Pertoče. Ujec je Ivana dobro poznal, poznal ga je tudi Cankovski župnik Borovnjak, saj je Ivan Pavel hodil k božji službi kar v bližnjo katoliško Cankovsko cerkev. Zato sta ji oba svetovala: »Pošten je, priden je. Vzemi si ga. Samo o vzgoji otrok se dogovorita.« Ivan Pavel in Elizabeta Obal sta se poročila v katoliški cerkvi na Cankovi dne 5. februarja 1883. OTROCI Odstopiti od vere svojih staršev je bil posebno pregrešen korak. Toda Ivan Pavel osebno ni imel strahu pred katoliško vero. Bil je dobro znan s cankovskim župnikom Jožefom Borovnjakom. Večinoma je hodil v katoliško cerkev k božji službi. Tudi to je spoznal, da ni dobro, če so v listi družini otroci dvojne vere, ker to moti vzgojo. Zato se je s svojo zaročenko Liziko takole dogovoril: »Jaz bom skrbel za »meštrijo« in vsakdanji kruh, ti boš pa skrbela za vzgojo otrok.« In tako je bilo. Iz tega zakona se je rodilo enajst otrok. Prva je bila deklica Amalija, rojena 4. 12. 1883. Postala je redovnica, graška Šolska sestra ali kot se sedaj imenujejo: frančiškanka Brezmadežne, z imenom s. Ladislava. Druga je bila deklica Cecilija, rojena 7. 5. 1885, ki pa je že naslednje leto umrla. Tretji otrok je bil fant Avgust, rojen 28. 8. 1886, ki je postal pesnik, pisatelj in znanstvenik. Naslednji je bil spet fant Viktor, rojen 27. 7. 1888, ki se je posvetil kmetijstvu. Potem je bila rojena deklica Sidonija, 3. 6. 1891, umrla je kot dekle leta 1918 za špansko. Nato je bila rojena spet deklica Agneška, 26. 11. 1892, ki je postala redovnica s. Avguština v istem redu kot njena starejša sestra in postala celo provincialna prednica. Naslednji je bil fant Štefan, rojen 13. 12. 1894, ki je leta 1915 bil ranjen v Karpatih in je tam zmrznil. Za njim je prišel fant Janček, rojen 5. 12. 1897, ki se je izučil pri očetu krojaštva, prevzel za očetom obrt, pozneje pa postal salezijanski redovni brat. Čez tri leta je bila rojena deklica Karolina, 1. 11. 1900, ki je postala predmetna učiteljica in se poročila. Nato je bil rojen fant Alfonz, 29. 8. 1902, ki je postal salezijanec in odličen ekonom ter misijonar, umrl je v Los Angelesu 1. 7. 1954. Zadnji otrok je bil spet fant Alojzij, rojen 20. 12. 1904, ki pa je še istega leta na božič odšel v večnost. V molitveniku Elizabete Pavel sem našel vse te datume skrbno zapisane in poleg tega še nekaj drugih. Hotela jih je imeti pri roki, da bi se svojih dragih lahko spominjala v molitvi. Oče Ivan Pavel je doživel 68 let (t 26. 2. 1923). Mati Elizabeta je doživela 94 let († 22. 8. 1954). Njun spomin je med otroci in vnuki blagoslovljen. Narod in Cerkev se jima zahvaljujeta. Sprašujemo se, odkod jima moč, da sta 66 več ko dve desetletji sprejemala otroka za otrokom in jih potem hranila, oblačila in vzgajala za tako dobre ljudi? DOM Mlada Pavlova družina je spočetka živela v najetem stanovanju, z »árende« v Voglerjevi hiši na Cankovi. Kmalu po poroki pa je oče Ivan kupil hišico in hižišče v Skakovcih, na meji proti Cankovi, kjer je postavil lastno zidano hišo leta 1888. V tej hiši v Skakovcih je bila rojena večina otrok. Ko so pa otroci odrasli in si je večina že našla mesto v poklicu, se je oče Ivan ogledoval po novem domu. Rekel je: »Hiša mora biti blizu cerkve in blizu zdravnika, ker ta dva človek v Življenju vedno potrebuje.« Morda je mislil najbolj nase in na svojo ženo in na stara leta, ki ju še čakajo. Zato je hišo v Skakovcih prodal in kupil srednje kmečko posestvo na Potrni, v neposredni bližini Radgone. Tja se je družina preselila leta 1910. Tam je Ivan Pavel dočakal tudi svojo smrt. Ko se je pa lanček, ki je po očetu prevzel krojaško, odpravljal k salezijancem in je bila blizu nova državna meja med Jugoslavijo in Avstrijo, je Viktor, ki je vodil kmetijstvo na očetovem domu, prodal dom na Potrni in se presilil v Rošpoh pri Mariboru (1927). VZGOJA Gotovo je prvo oblikovanje otroka življenje očeta in matere pred samim spočetjem otroka. Vzgoja se na neki način začne že tedaj in dobre lastnosti se podedujejo. Ivan Pavel in njegova žena Elizabeta sta otroke vzgajala z zelo lepim zgledom človeškega in krščanskega življenja. Ivan je bil redkobeseden, zelo delaven in gospodaren mož, nekoliko strog, tako da so se ga bali otroci in vajenci. Bil je suhljate, žilave postave, vendar izredno zdrav. Ljubil je red in je vedno zahteval red tudi od drugih. Ni pa bil brez srca. Elizabeta je bila globokočuteča, modra in pesniška duša. Živela je z vero in iz vere, svoje osebno prepričanje je znala prelivati tudi v svoje otroke. Poleg matere in župnika Borovnjaka, od katerega je prejela pouk in zakramente, je na njeno vernost močno vplival tudi »vüjec«, župnik Štefan Veren. Zelo rada je brala. V hiši so bile mohorske knjige. S svojo materjo v lepoti ni mogla tekmovati, pač pa jo je presegala po veliki razumnosti in notranji skladnosti, katere so bili deležni tudi njeni otroci, posebno sin Gusti. Otroci pohvalijo svojo mater kot dobro vzgojiteljico. Poleg vzpodbujanja k popolnosti je imela še to veliko vzgojiteljsko lastnost, da je vztrajno in dosledno, a brez razburjanja popravljala napake pri otrocih. Sin Avgust nam je v eni od pesmi opisal mater kot vzgojiteljico (Anyánk mesélt az erdöszélén — Mati je pripovedovala...). »Papa« Ivan je mamino vzgojo le potrjeval z besedo in, če je bilo potrebno, tudi z očetovsko strogostjo. OTROCI NAJ GREDO V ŠOLE Ivan in Elizabeta Pavel sta iz svoje izkušnje vedela, kaj pomeni iti po svetu in si širiti obzorje. Tudi v sorodstvu je bilo dovolj zgledov za to, da je treba otroke kmalu poslati v svet. Prva na vrsti je bila Malika, ki sta jo poslala v Apače k šolskim sestram, da bi tam nadaljevala osnovno šolo in se naučila nemški. Oče je računal, da mu bo Malika potem pomagala doma pri krojaški obrti. 67 Toda Amalija je materi kmalu zaupala, da bi rada postala redovnica kakor so njene učiteljice. Mama je bila sicer vesela, toda stvar je morala zoreti in dozoreti. Pred očetom sta o tem Zaenkrat še molčali. Ko pa je končala osnovno šolo, si je vse poletje z velikim veseljem skrivaj pripravljala balo za vstop v samostan. In ko je prišla jesen, je z materinim dovoljenjem stopila pred očeta in ga prosila, da bi smela vstopiti k sestram v Egenbergu pri Gradcu. Oče je bil presenečen. Ugovarjal je, da je potrebna doma, da mu mora pomagati pri krojaštvu, da je nanjo računal. Toda Malika je bila vztrajna. Očetu je znala tako lepo razložiti, kako bo srečna, ko bo postala učiteljica redovnica in kako lepo življenje bo imela. Tudi mama je stopila na njeno stran in zagovarjala njen korak kot božji klic. Oče je bolj ko na poklic mislil na to, da je v hiši še dovolj otrok in če bo Amalija dobro preskrbljena in zadovoljna, bo tudi on srečen. Po mnogih dnevih pogajanj in pogovorov je končno zapregel voz in Maliko odpeljal v Gradec k sestram. Ni se mogel dovolj načuditi, kako prijazno so jo sestre sprejele, s kakšno ljubeznijo so jo obkolile in kako so tudi njemu stregle. Ko se je vrnil, je rekel: »Te babe! Kak so jo obkrožile! Tüdi meni so nej dale mirá! Lekar de pa li srečna!« — Sreča otrok, velika želja staršev! Amalija je postala sestra Ladislava. Bila je učiteljica na raznih krajih, tudi v Šempetru pri Mariboru. Dolgo let pa je bila prednica družine šolskih sester v Žižkih v Prekmurju, kjer je tudi poučevala. V svojem poklicu je bila zelo srečna in so jo radi imeli. Kmalu za Maliko je šel Gusti. Za Gustijem je Šla v šole Agneška. Najprej je Šla k svoji starejši sestri Ladislavi v Šempeter, kjer je končala nekaj razredov osnovne šole in se obenem bolje naučila nemški, nato se je odločila za učiteljišče v Gradcu in stopila k šolskim sestram. Njena rodna sestra Ladislava je posredovala, da je dobila redovno ime Avguština, pač zaradi brata Gustija. Sploh je med Pavlovimi otroci ostala zelo tesna in globoka povezanost. Ko je sprejela redovno obleko, ji je brat Gusti pisal lepo pismo, v katerem ji čestita in povzdiguje njen duhovni poklic ter se priporoča v njeno molitev. Žal se je pismo med zadnjo vojno v Lendavi izgubilo. S. Avguština se spomni, da je dan pred preobleko imela zelo hude notranje boje z malodušnostjo, češ da vsega, kar nalaga redovno življenje, ne bo zmogla. Dajala si je poguma, da bo kljub temu vzdržala, in ponavljala besede: »Ljubi Bog, naj bo za očeta in za Gustija, da se v svetu ne izgubi!« Kmalu potem sta obe redovnici, s. Ladislava in s. Avguština, dobili od predstojnice dovoljenje, da obiščeta starše. Prišli sta v redovnih oblekah. Veliko veselje je zavladalo v hiši. Oče Ivan je šaljivo rekel: »Zaklali bomo pitano tele, ker sta se izgubljeni hčerki vrnili.« Ob tej priliki je s. Avguština nagovarjala očeta, da bi prestopil v katoliško vero, da bi bili vsi iste vere in bi se srečali tudi pri obhajilni mizi. Ivan Pavel tega ni storil, še dolgo ne. Čeprav je s svojo družino molil iste molitve, čeprav je večinoma zahajal v katoliško cerkev k bogoslužju, čeprav so vsi njegovi otroci bili vzgojeni v katoliški veri, se sam ni mogel odločiti za to, da bi se premaknil. To je rodbinska vez in Zvestoba očetovi veri. Toda Avguština ni odnehala. In nekoč je rekel: »Lekar mo pa H mogao prejk stopiti, ka mi to mlajšé ne dá mirá«. Toda to je bila bolj šala. On je čutil bolj globoko. Nazadnje je rekel: Rad bi umrl v veri svojih otrok! Prestopil je na Potrni leta 1922, eno leto pred smrtjo. 68 Pojdimo zdaj dalje za Pavlovimi otroki. Karolina je prišla k Sv. Petru pri Mariboru k svoji sedemnajst let starejši sestri, učiteljici Ladislavi, končala učiteljišče in se poročila s posestnikom Kirarjem od Sv. Petra. Po očetovi smrti je imela mamo Elizabeto pri sebi. Tudi pesnik Avgust se je ustavljal pri njej, ko je bila v službi v Šoštanju, na kar nas spominja marsikatera njegova pesnitev. Najmlajšega od živih otrok niso več pošiljali v nemške šole, ker so medtem Salezijanci odprli gimnazijo v Veržeju. Tam je končal šolanje in postal salezijanski duhovnik. Za seboj je po očetovi smrti povabil tudi starejšega brata Jančeka, ki je postal salezijanski redovni brat. Nekaj teh podatkov imam tudi od njega. PESNIKOVA POT Pesnika Avgusta Pavla sta oče in mati poslala v gimnazijo predvsem na nasvet cankovskega župnika Jožefa Borovnjaka in tamošnjega učitelja Ficka, ki je bil boter nekaterim Pavlovim otrokom. Po šestih razredih osnovne šole je šel v nižjo gimnazijo k cistercijanom v Monošter, v višjo pa k premonstratom v Sombotel, kjer je leta 1905 maturiral. Bil je ves čas odličen dijak. Tudi verouk je bil obvezen predmet. Ker je bil iz družine, kjer sta bila oče in mati različne vere, bi bil moral k verouku očetove vere. V Monoštru se je izgovarjal, da hodi h katoliškemu verouku in je veljalo. V Sombotelu pa ni bilo tako lahko. Ni ga opravičilo to, da je bil krščen v katoliški cerkvi, moral je do dovršenega osemnajstega leta hoditi k verouku očetove vere. Šele potem je to reč tudi po zakonskih predpisih uredil. Kot gimnazijec si je gmotno pomagal z inštrakcijami. Tako je v Sombotelu inštruiral mlajšega fanta v družini Géfin. S starejšim fantom te družine Gyulo, ki je pozneje postal ravnatelj bogoslovja, si je tedaj postal najboljši in neločljiv prijatelj. V poznejših letih ni bilo nedelje, da se ne bi kot profesor in ravnatelj muzeja in pisatelj oglasil pri tem svojem prijatelju. To prijateljstvo je bilo za oba velikega pomena, saj sta izmenjavala znanje, misli, poglede in se podpirala z nasveti. Po maturi je mati Gustija vprašala, ali ne bi morda postal duhovnik. Odgovoril je: »Mama, zaradi vas bi postal. Toda boljše je, da postanem kaj drugega, kot da bi bil slab duhovnik.« Izrazitega duhovnega poklica torej v sebi ni čutil. Zato se je vpisal na univerzo v Budimpešti. Vpisal je madžarski in latinski jezik, dodal pa je še slovansko jezikoslovje, kateremu se je z vsem srcem predal in iz katerega je tudi doktoriral 13. 12. 1913 z najvišjo oceno — summa cum laude. (Glej: dr. Vilko Novak: Življenje in delo Avgusta Pavla, Razprave SAZU VII/7 — Ljubljana 1970.) Tudi na univerzi v Budimpešti si je pomagal z inštrakcijami. Inštruiral je v matematiki in fiziki Alberta Szent-Györgyija, ki je pozneje postal Nobelov nagrajenec iz biologije. Ta isti je kot rektor univerze v Szegedu 6. 2. 1941 uvedel dr. Avgusta Pavla kot predavatelja slavistike na tej univerzi. Ob Pavlovem nastopnem predavanju se je nekako takole izrazil: »On je mene kot petošolca inštruiral v fiziki in jaz sem postal nobelovec. Zato nihče nima razloga, da bi obupal. Danes imam pa jaz veliko čast, da svojega bivšega inštruktorja uvedem za univerzitetnega profesorja slavistike.« Kot študent se je Pavel zaljubil v Ireno Benko, ki je zahajala na Cankovo k svojemu dedu na počitnice. Štiri leta je ljubezen zorela in poročila sta se tik pred izbruhom prve svetovne vojne, leta 1914. Iz tega zakona sta bila ro- 69 jena leta 1918 dvojčka Ivan in Andrej, ki ju je pa že naslednje leto pobrala Španska. Pozneje sta bila rojena še sin Ladislav in hči Judita. Ladislav je postal inženir, oče šestih otrok in je bil 24. 5. 1975 v Čikagu posvečen za stalnega dijakona katoliške Cerkve. PAVEL KOT OSEBNOST Naslednje podatke sem pobral od njegovih bližnjih sorodnikov. Povedali so mi, da je Avgust Pavel imel razmeroma težko življenje. Kljub znanstveni usposobljenosti se mu nikoli ni izpolnila želja, da bi postal profesor slavistike na budimpeštanski univerzi. Na poti so bile razne zakulisne ovire. Pavel zaradi kariere nikoli ni hotel zatajiti svojega slovenskega pokolenja in čutenja. V tem je šel tako daleč, da ni dopustil pri svojem rodbinskem imenu pisati znaka dolžine na črki a (á: Pável), kar bi veliko bolj ustrezalo madžarščini, Ni bil komolčar, ki bi se znal prerivati naprej, rajši je delal in čakal, da ga njegovo delo dvigne. Da je prišel za predavatelja na univerzo v Szeged, je bolj zasluga njegovih prijateljev kot njegova lastna. V družini tudi ni bilo vedno lepo vreme. Najprej je bila po prvi vojni pred njimi velika odločitev, ali ostanejo na Madžarskem ali se preselijo v Ljubljano. On si je želel v Jugoslavijo, srce ga je vleklo k svojemu narodu. Toda vprašanje je leta 1920 odločila žena, ki je bila Madžarka in si ni mogla predstaviti velikega skoka v čisto nov svet v Ljubljani. Da bi družina ostala skupaj, pa tudi zaradi nerazumevanja z naše strani, je Pavel pristal, da osta- Pesnik dr. Avgust Pavel in župnik Franc Faflik (20. 7. 1941) 70 nejo na Madžarskem. S tem je njegovo delo dobilo svojo končno smer. Toda v srcu je ostala rana, ki jo razodevajo njegove pesmi. Prvo zbirko pesmi je izdal leta 1933 pod naslovom »Vak völgy ölén igy zsolozsmázok«. (Tako prepevam psalme v objemu slepe doline.) Takrat je bil star 47 let. Javnost je bila presenečena nad izvirnostjo in silo njegovega talenta. Čez tri leta, za svojo petdesetletnico življenja, je izdal drugo zbirko pod naslovom: »Felgyujtott erdő« (Zažgani gozd), v kateri je mnogo preroškega. Jezikovno in izrazno so nam te pesmi, žal, tuje, vsebinsko pa je v njih veliko slovenskega. Pesnikova hči Judita pravi, da je oče zelo rad imel družbo. Imel je krog svojih prijateljev, bilo jih je kakih osem, trije laiki in pet duhovnikov. Med njimi je na prvem mestu bil vsekakor dr. Gyula Géfin, ravnatelj bogoslovja v Sombotelu. Shajali so se po domovih, enkrat pri enem, drugič pri drugem. Žena Irenka je rada videla, da so prišli k Pavlovim, na dom, ki sta si ga izgradila v Sombotelu. Avgust je bil v družbi razigran, duhovit, šaljiv. Poleg duhovitosti in duhovičenj, smeha in zabave so imeli seveda tudi resne pogovore, medsebojno so se bogatili v mislih in znanju. »Oče ni bil ne strog ne neprijazen ne agresiven. Nikoli na nobenega od naju z bratom ni izvajal pritiska. A v svojih izjavah je bil dosleden. Če je kaj povedal, smo vedeli, da je tisto res tako in da o tistem ni razprave. Vzgojo je prepuščal mami, zato nama sam ni ukazoval. Bil pa je vedno prijazen, zanimal se je za najine reči, za šolo, za igro, za prijatelje, za vse drugo.« »Zelo rad je imel dijake. V šoli jih ni pritiskal. Predaval je zanimivo in jih s tem silil, da so se predmeta učili. Govoril je zelo lep ljudski madžarski jezik, gladko, brez zatikanja, brez jecljanja ali zadrgnin.« »Oče ni bil ambiciozen. Kljub spodbadanju nikoli nobene reči ni hotel narediti zaradi kariere. Slovenski, hrvaški, ruski in poljski jezik je popolnoma obvladal. Vendar je izvirne pesmi pisal le v madžarščini, ako izvzamemo njegove mladostne pesmi v Prekmurskem narečju in nekaj pesmi v književni slovenščini. Pri prevodih iz slovenščine, pravijo kritiki, ni ujel le natančnega smisla, marveč tudi zvok in slikovitost besed, zato delujejo enako močno kakor v izvirniku. To velja zlasti za ljudske balade in za prevode I. Cankarja.« Ne spomnim se, da bi bil oče posebno bolan. Tudi ni pokazal, na zunaj, da ga je kdaj kaj zadelo ali zabolelo. Znal je ohraniti svojo vedrino in prijaznost.« Sestra Karolina nam pove še to zanimivost, da kot vojak na ruski fronti za časa prve svetovne vojne nikoli ni streljal predse, marveč v zrak. Da bi se izognil prilikam, ki jih ni mogel uskladiti s svojo vestjo, se je skrivaj sam obstrelil v nogo, da so ga poslali v ozadje, v Bratislavo, kjer so ga do konca vojne uporabljali kot tolmača za prevajanje iz ruščine. Konec druge svetovne vojne, ko so se bližali Rusi, je žena menila, da bi se umaknila v Slovenijo. Toda tudi tokrat Pavlu ni bilo sojeno, da bi se vrnil v domovino. Rusi so ju prehiteli. Pod Rusi je bil spet za tolmača. Toda medtem se je tudi ura njegovega življenja že iztekala. Ugasnil je 2. 1. 1946 v Sombotelu. Na nočni omarici je imel slovenski molitvenik v narečju: »Knjigo molitveno.« In teden dni poprej je hčerki naročal: »Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam Čez.« 71 Sinek Martinek Ne de tak vsikdár, kak je biló Ne povesi obvüpano, národ glavó! Ne de tak vsikdár, kak je biló! Stoj močno na svétih, starinskih tlej, V lepšoj bodočnosti vüpanje mej! Razrušene znova zozidamo cerkvi I pesem de hválna donela na glás. I vsáko pogášeno, püsto ognjišče Z novim de ognjom segrevalo nás. Zdaj v kučici vsákoj žalost prebiva I puni so cintori novi grobov; Trétjo že leto pokápamo vedno, I čüjemo vedno mrtvačkih zvonov. Zdaj zobston nam sunce v sprotolji, v leti Z plávoga néba toplo žari: Dnevi so naši mráčni, obláčni, I siva nas megla düši, davi. Al’ vörte mi dragi moji vojáki! Konec de enkrat trplenja, nevol! Pridejo svétki znova veséli I bridki v očáj vaši skúz več ne bo! Zamuknejo teda pogrebni zvonovi I samo mo svétešne čüli zvoné. Na cintoraj novo zakrije življenje, Tráva, korinice gole grobe. Tečas minéjo mantre nezmerne, Telesne zacelijo rane skeléče, I včünejo žalostnim düšne bolezni, Stáre na srci rane grizéče. Zdaj trda okoli nas kmica vladüje I slepa nas megla sküšava, daví: Te sunce z vedrine jásno zasije i kmica i megla se brš razkadí. Po vsej etih mokaj i divjih vihéraj, V bodočem nam sprotolje novo zorí, Kak slednji trák sunca i zarja večerna Po grozi nad zlámanim gájom gorí. 72 — O — Ne de tak vsikdár, kak je bilo! Ne povesi obvüpano, národ, glavo! Stoj močno na svetih, starinskih tlej, V lepšoj bodočnosti vüpanje mej! Opomba: Sinek Martinek je psevdonim — izmišljeno ime Avgusta Pavla Pesem je bila tiskana v NOVINAH 30. septembra 1917. Avgust Pavel Mama nam je pripovedovala Devet nas je bilo, manjših, večjih. Naša mama je poleti, ob nedeljskih popoldnevih, hodila z nami ven na trato poleg gozda, kjer so rasle kukavičje lučice. Na robu gozda je nekaj osamljenih hrastov. Pod zavetjem enega od njih se je družinica zbrala okrog naše matere ter na kolenih pomolila za roso neba, za kruhek sirotam, za odpuščanje vseh grehov, za mir in za srečno smrt. Nad nami se blestelo je nebo in med šepetanjem listja so ptice — ministranti čivkale in našo preprosto molitev nadaljevale. Potem smo se usedli in mama je pripovedovala Kot raztopljeno zlato je kapljala beseda iz njenih ust. Do prižiganja zvezd bi poslušáli zgodbo o ubogem Janku in njegovi čarobni piščali; in od nedelje do nedelje smo nestrpno čakali na pravljični prihod kralja Matjaža. Letos sem spet tam hodil. A žal, na robu gozda nekdanjega hrasta nisem našel. Njegov štor je obrasel mah, na njem je osamela sedela mama, kakor da bi žalovala ob mrtvaškem odru davnih popoldnevov in preminulih sanj, čarobnih piščali, ki so onemele. 73 Iz žalujočih besed svoje matere sem zvedel, da je ubogi Janko navsezadnje le od lakote umrl, da se kralj Matjaž nikoli ne zbudi, ker so baje nekje ustrelili ali v zanko ujeli zlato ptičko, ki bi naj zbudila ga iz sna. V hladu, ki se sivo spuščal je na najli, oba sva bridko žalovala ob zatonu zlatih pravljic. Nečesa sva se vendar veselila: ptičji zbori niso ničesar vedeli o pogrebu. Še naprej so okrog naju iz polnih grl prepevali nekdanje, v zaton odrinjene psalme. Na podnožju Pece (2114) 9. avgusta 1932 (Iz zbirke »Vak völgy ölén igy zsolozsmázok, str. 31) Prevedel Pavel Berden AVGUST PAVEL Z dnevi še kako-tako mi gre Z dnevi še kako-tako mi gre. V slepem zagonu dela onemijo boleči zdihi. Potne kaplje mi hladijo rane kakor balzam. Z zgubanih obrazov, iz ugaslih pogledov mi maha v Pozdrav pohabljena modrost podjarmljenih: kompromis, popuščanje. Trepetam. A svetlo, toplo Sonce me objame in čutim, da nisem ravno jaz Njegov najslabši pastorek. Gorje mi pa, ko pride noč, ko sprijena tema popije luč, ko izpod sončne plošče privleče se surovi priganjač in z bičem nas seganja v netopirske staje ter prilepi name s kocinami poraslo dlan. 74 Ponoči prebude se opijanjeni stražarji mojih ječ in lajajoča ljudstva naselijo príkraje moje postelje. Ponoči odpirajo se znova stare rane in temna, črna kri iz njih mezi. Ponoči zgrinjajo se nadme poletja, zime in ljubezen, nagrobniki in zibelke in blazna, strašna borba traja vse do rešnje, blede, osvežilne jutranje luči. Z dnevi še kako-tako mi gre. Če pa zaustavi me, in iz vrtincev svojih se vrže name hinavska, počitek obetajoča noč, tedaj tudi pri pravljičnih lučeh in slepečih bliskih ob dogorevajočem ognju drgetam. In oči zvezd se svetlikajo tako obupno daleč. (Iz zbirke: Vak völgy ölén igy zsolozsmazok, Str. 48) Prevedel Pavel Berden Jože Zadravec Med torontskimi Slovenci v Kanadi V nedeljo, 6. julija, je na slovenskem letovišču pri Boltonu bil 13. katoliški dan. Lep sončen dan je privabil veliko Slovencev ne le iz Toronta, temveč tudi iz drugih krajev Kanade. Dopoldne je med njimi opravil daritev svete maše dr. France Rode, provincial Jugoslovanske misijonske province. Popoldne ob pol treh je bila slavnostna akademija. Slovenska beseda, sveža, sočna, s predirljivim odmevom! Sredi tistega prijetnega gozdička na kanadski zemlji! Beseda, kakor bi prihajala iz same bele Ljubljane, orošena z vonjem bohinjskih smrekovih gozdov, s svežostjo blejskega jezera in z razigranostjo deklet s hribovite Dolenjske, sončne Primorske, Štajerske ter prijaznega Prekmurja. Tak gozdiček spominja na »Črtomirovo lastnino«; lahko bi bil na kateremkoli koščku Slovenske dežele, kapelica bi morda bila nekoliko drugačna, z večjim zvonikom nad streho, vendar je tudi ta dovolj prijazna, predvsem, ko se k daritvi svete maše zgrne staro in mlado, tako ob nedeljah v poletnih mesecih; dovolj slovenska, ko iz vseh grl zadoni Slovenska cerkvena pesem, ko med povzdigovanjem zaslišiš zvonenje, posneto na magnetofonski trak, kakor bi zadoneli velikonočni zvonovi; za obhajilo pa so se vsuli spet mladi in stari, v štiri vrste so stopili in štirje duhovniki so obhajali — v avharistično slavje se je zasekalo nekaj skriv- 75 nostnega: Bog je stopal med ta narod in ga krepil za njegov vsakdan. V prijetno ubranost je Šla obhajilna pesem, ki jo je pred mikrofonom vodil postaven moški, za njim pa so pogumno drobili svoje glasove še drugi. Potem se razkropijo po skupinicah. Iščejo zavetje pred sončno pripeko. Drevje je košato, sence kot jo nudijo košate lipe v starem kraju. In spet se sliši Slovenska beseda: dogodki iz preteklega tedna, novice iz domovine ... Smeh, prijateljsko kramljanje ob viskiju in pivu ali dobri kalifornijski kapljici. Kot bi jim bral na čelu: V naših prsih živi svoboda! Potem se zvrsti pesem za pesmijo, pesem domača, pesem s planin. Oči se jim zaiskrijo. Prestreli te glas s teh oči: Domovina, v srcu te nosim! Vsak dan rasti v veri, upanju in ljubezni Geslo katoliškega dne je bilo: Ohranjevanje sadov svetega leta z dobro uporabo vsakega dne! Nad mostičkom, ki vodi proti kapelici je bil napis z velikimi črkami: Ni svetega leta brez svetih dni. Osrednja misel, ki je povezovala ves program katoliškega dne. Kljub popoldanski vročini so ljudje z zanimanjem spremljali vse točke, ki so se bile vrstile na zelenem prostoru pred kapelico. Nastopajoči otroci in odrasli niso imeli nobene treme, čeprav so bili vanje uprti pogledi številnih poslušalcev. Odrezavo se je postavilo pred to množico postavno, nasmejano dekle, Majda Seničar, ki je začela svoj slavnostni govor z uobičajenim pozdravom: Dober dan! Hotela je spregovoriti predvsem mladim, da bi znali pripadati dnevu, ki ga živijo, da bi znali premagovati ovire, ki jih vsak dan nosijo s Sabo. Kolikor popolnoma pripadamo dnevu, ki ga živimo, in mu dajemo pečat prijateljstva, dobrote, odpuščanja, bratstva, potem bo jutrišnji dan res boljši dan. Vilko Čekuta je recitatorsko podal dve sodobni molitvi. Kaj bi zapravljal čas ob spominih na pretekle dni in nerealno sanjal o bodočih dneh. Soočiti se moram s težavami tega dne. Pošten moram biti danes, ne odlašati na jutri. »Zadosti je dnevu njegova lastna težava, kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase!« Mine dan, pa mi vest vrže očitek, da sem šel skozi dan kakor kak mehanizem. Vsak dan je dragocen dar, da znova ljubim Boga in ljudi! Za vsakega velja: »Delati moram dela tistega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč, v kateri nihče ne more delati.« Sočna beseda, topla in tako zveneče domača! Motila je nekoliko le teatraličnost izvajanja. V to se je osvežujoče oglasila melodija Župančičeve pesmi, Kettejeve, Murnove in Marjana Krambergerja. Z občuteno dušo, s polnim kontaktom s Sabo in s poslušalci, je Stanka Adamič posredovala Župančičevo pesem Tiho prihaja mrak. S sočno izgovorjavo, umirjenim naglasom in z mirnim nastopom je priklicala moč genialnega pesnika, umetnika besede in verujočega človeka. Poizkusni izziv h globlji meditaciji Vajeni smo, da izražamo svoje misli z besedami. V ta namen kopičimo besede, besede, besede. Čim več jih je, po tem včasih merimo uspešnost svojega govorjenja. Če nam beseda že po naravi teče kot bi rožice sadil, potem se vdajamo samovšečnemu udobju. Zato pa več ne znamo prisluhniti bolj zgovorni govorici tišine, rahlemu pošumevanju žitnih polj, drevesom, ki jih po večerih veter rahlo pozibava. Otroci iz Slovenske šole v Hamiltonu, ki so tudi nastopili na katoliškem dnevu, so Vsaj v začetku »govorili« brez besed. Pričujoče so naravnost izzvali h globlji meditaciji. Ob glasbeni spremljavi so izvedli simbolične vaje na molitev Očenaš. Prihajali so iz obeh strani kapeli- 76 ce, prekrižanih rok, tiho, skrivnostno, zadržano, s pogledom uprtim naprej. S telesnimi gibi so ponazorili hrepenenje po Bogu, mu izražali svojo vdanost, ga častili, izražali so svoje prošnje. Bila je to enkratna molitev, ki je pri poslušalcih izzivala sodelovanje, neko skrivnostno tišino in resnost. S tem nadihom so bile prežete tudi točke, ki jih je izvedla folklorna skupina Nagelj pod vodstvom Cirila Sorška. V prvi točki sta nastopili dve dekleti v slovenskih narodnih nošah. V prijaznem nasmehu, s sproščenimi gibi teles in rok, sta ob spremljavi plošče izvirno izražali duha te pesmi. V folklorni skupini je nastopilo pet parov. Ob glasbeni spremljavi so izvedli nekaj plesov, vendar z nekaj izvirnimi potezami, ki so vsemu dajale neko mikavno obrednost. Nekoliko pred mano je bila mati, ki je hranila dojenčka. Položila ga je na tla in mu dajala mleka, medtem pa je ves čas radostna motrila folklorno skupino. Potem je prostor pred kapelico zapolnil številni mladinski zbor župnije Brezmadežne iz New Toronta. Zaslišala se je lepa Slovenska pesem. Ko v jasnem jutru, Zvonarjeva, Škrjanček poje, Srca zadovoljnost. Mladinski zbor iz New Toronta je znan, saj velikokrat nastopi s svojimi izbranimi mladinskimi pesmimi pod vodstvom dolgoletnega pevovodje prof. J. Osane. Mladinski pevski zbor župnije M. Pomagaj v New Toronto Na koncu se je postavil pred mikrofon postaven možakar. Sivi lasje mu dajejo videz resnosti, življenjske izkušenosti. Za čudo, začne: En starček je živel. Torontskim Slovencem znan solist Blaž Potočnik. Dolenjska grča. Od- 77 kar ga noge nosijo, poje, in kar ga bo svet prenašal, bodo njegova usta pela slovensko pesem — se rad pobaha. Akademija se je končala s pesmijo Marija skoz življenje. Množica jo je stoje zapela s polnimi grli. Potem so se razpršili po slovenskem letovišču. Pestro življenje na slovenskih letoviščih Čez teden so naši rojaki zaposleni, ob nedeljah pa se radi zbirajo na svojih letoviščih. Spet boš tu zaslišal slovensko pesem, slovensko besedo in zavrtel se boš, kolikor se ti bo ljubilo. Tu prirejajo piknike, tombole in razne druge prireditve. V ta namen ima vsako letovišče večje dvorane, v poletnih mesecih imajo odprte kopalne bazene. Slovensko prosvetno društvo Simon Gregorčič napoveduje za jesen kulturno prireditev v počastitev našega ameriškega rojaka dr. Edija Gobca in njegovega centra za zbiranje podatkov o Slovencih v svetu. Isto društvo napoveduje tudi, da bo v kratkem prikazalo dva Slovenska filma: Tistega lepega dne, posnet po istoimeni noveli Cirila Kosmača, in najnovejši slovenski umetniški film, posnet po romanu Miška Kranjca, Povest o dobrih ljudeh. Solist Blaž Potočnik 78 V paviljonu Ljubljana v Torontu Med letovišči je gotovo najbolj obiskano cerkveno letovišče pri Boltonu, nedaleč od Toronta. Za Telovo, Katoliški dan in Slovenski dan se sem zgrne veliko Slovencev z vseh krajev Kanade, Tudi Primorci imajo svoje letovišče. To je nedaleč od cerkvenega letovišča. Letos so postavili spomenik Simonu Gregorčiču. Organizirali so že tudi posebne otroške počitniške kolonije. Gorenjci imajo svoje letovišče imenovano Bled, v Pickeringu, kakšnih 60 km vzhodno od Toronta. Prekmursko društvo Večerni zvon obstaja že 15 let. Zakaj Večerni zvon? »Hotižanka« Kristina in Trnarčarka Mariča sta radi prepevali pesem Večerni zvon, o mili zvon. S svojimi čudovitimi glasovi sta zabavali prekmurske izseljence. Po njuni pesmi se je društvo tudi poimenovalo. Pred štirimi leti so kupili lep prostor, ki je posajen z lepim gozdičkom. Spominja na »Čören log« v Prekmurju. Zgradili so tudi veliko dvorano, kopalni bazen, predvsem pa je prijetna lepa kapelica, ki spominja na kapelice v Prekmurju. Prekmurci se radi pobahajo, da je to prva kapelica med Slovenci v Kanadi. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju, zato je 15. avgusta tu veliko proščenje. Tedaj je tam mnogo ljudi, zlasti Prekmurcev iz vseh krajev Kanade. Nekoč se mi je približal mož in mi je dejal: »Prevozil sem tisoč milj, da sem lahko spet malo med svojimi ljudmi. Pozdravit sem prišel prijatelje. Vesel sem, da sem danes spet 79 po dolgem času slišal evangelij v domačem jeziku. Čeprav sem v Kanadi že 25 let, se še vedno čutim tujca, danes pa sem dobil novih moči.« Karavana pa ne tista s potniki in kamelami skozi afriško puščavo. To je posebna razstava, kjer narodnostne manjšine pokažejo tipične stvari svoje matične dežele. Te karavane so v poletnem času in navadno trajajo po en teden. Letos je izjemoma trajala deset dni. Bilo je kar 54 paviljonov, nekatere narodnostne manjšine imajo celo po več paviljonov (Ukrajinci, Poljaki, Hrvati...). Karavane so poimenovane po kakšnem večjem mestu iz domačega kraja. Narodnostne manjšine med seboj tekmujejo. Posebna komisija podeli nagrado najskrbneje pripravljenemu paviljonu. Ljubljanski paviljon je lansko leto dobil prvo nagrado. Letos je bilo izjemno veliko obiskovalcev — povprečno na dan 1800 ljudi. Kar je tipičnega za našo deželo, vse je bilo razstavljeno v ljubljanskem paviljonu: ribniške kuhavnice, lesene žlice in vilice, rešeta; gorenjska peča, avba pa irhaste hlače, gorjuške pipe, zimski plašč z mentiko; Štajerska preša; prekmurska pütra, kulač in drugi prekmurski originali kot ostanki praslovanstva. Predvsem po večerih so se v ljubljanskem paviljonu zbirali Slovenci. Slišati je bilo vsa naša narečja. Vsa ta razgibanost je povezana z obema slovenskima župnijama v Torontu. Kulturne prireditve imajo izrazit pečat arhaičnosti, kolikor jih seveda v posameznih primerih sploh lahko imenujemo kulturne prireditve. Čez vse leto je v obeh cerkvenih dvoranah kaj zanimivega: nastopi raznih zborov, igre, koncerti narodnih zborov. G. Zrnec pripravlja za božič veliki koncert božičnih pesmi ob spremljavi orkestra. Slovenska beseda se tako ohranja, ohranjajo tudi običaji iz starega kraja, to pa je pogoj, da se ohranja tudi versko življenje in se evangelij oznanja v domačem jeziku. Tako slovenski misionarji lazaristi odlično opravljajo svojo duhovniško, človečansko in slovensko poslanstvo med našimi rojaki v Kanadi. Marko Baša Indašnje proščenje Inda sveita je máli biu sveit: v Sóboto, Radgonjo biló je že daleč. V vesnici domačoj so mirno živeli, či ne soldačije so slüžili, hodili na repo pa v rés... Domače so njive pa log pa gorice ves njuv bilé sveit, do farne je cerkve bila zvünskin že dàleka pot ... Malo bilá veseljá je, v domačoj je iži biló — v nedelo pa v svetke na poti je k meši razlevau se smej, guč veséli pa glasen od vesi do vesi... 80 Eden pa svétek je velki njuv samo biu, gda farni patron eli veške kapele god je slaviu — to biló je proščenje na protlike, vleti, gda jufkala cela je fara pa vés, gda prišli so lücki slovesno v gosté ... Lesène ižíčke prebêlili znova vsako so leto k proščenji, napravili novi pojás nad pòdstinjon, znova namázanin. Vréd so djali vse okoli rama, pogràblàli dvorišče, z brezovov meklof pomèli so cesto pred ižov ... Ženske pečéjo pogače, skübéjo žvád, velko zmívanje čaka na vse. Gda vzôrje oglási se vélki zvon, nemirni vsi stanejo, poglednejo vremen. Po tihoj vési rúžijo kola lécitara, ki blüzi cerkvi postavi si šator: po redi ležijo vnjen pisane šifrice, srca z gledali, kònjeki, bábike, medéni krüj, cukra fse féle ... Či pride šče drügi senjár, trži za deco igrače, za dekle, za dečke norije, darila ... najlepši kokòtec je, šteri ti füčka, či ga pišeš odzàja ... Ženske se süčejo v künji, moški oprávlajo v štali, deca nemirna nalükávlo na cesto — K ránoj se meši pášči vertìnja, što je v novon obleči, hodi naráji, se gleda v gledali — Po cesti zbüdi se šümót stopájov, idočih že v cerkev, guč je pa Smej vse bole glasen, proti desetoj že kak vodína vali se lüdstva vnožína v rèklinaj belih, v svìlenih robcaj — Stavlajo Vnogi tan se pri šatori, drügi pri cerkvi stojijo kak pisani püšli, domači si z zvünskimi segajo v roke, stari prijatelje, botre pa kùmovje, vse je slovesno veselo, kak či bi prišli na daléšnje romanje òprvin v žitki ... 81 Med méšov kak rüm se pesmi starinske po cerkvi glasíjo, predgar kak prorok naj pazi na reč, ar do jo mleli šče dugo po celoj krajini ... Po meši se siplejo iz cérkvi, vse pisano robcov pa bluz se valí po cestaj, kak pesem se nova glasi zdigávlo pa smej... Rod se išče pa znanci pa: Bog daj! pa: Ote k nán, botra pa kuma pa stric! Tak se po vési napunijo iže, guč se tü nadaljávle, sédejo zàsto pa toči njin piti vert — Vertinja ali hči že starejša žüpo zdaj v skledi kürèčo prinesla je nàsto, rêzanik dugi je v njoj ali pa krpice. Zdaj odmolijo vsi za stolni blagoslov pa zagrabijo pune tanjere, žlice zaružijo, guč je že glasen, srebajo župo prevročo med pihanjon, Te pride z renon govènsko mesô ali zelje z braskin, pohani piceki, šalate vseh vrst pa krumpli pa riž — vmes kakpa pijéjo iz domačih goric vcepleno eli pa šmarnico ... Te pa pogače — za deco najslajše: presne pa genjene, orehove, makove, s kisilákon pa zeljon, tü pa tan gibanice — Tak vročina, utrüjenost, sitost zaspane je dela ... Malo se genejo že od stola, stopijo v škegen, poglednejo v štalo — Odvečara edni odidejo k večernican, drügin domô se müdi, deca s kokòtecon füčkajo, na citre si igrajo nove, mladina pa misli na ples v oštariji večér ... Noč razprestré svoj mir na trüdno, svétešnjo vés — drügi den začne se znova delaven žitek ... Jože Smej Skrivnostni cvet iz Betlehema Sredi rimskega trga (Forum Romanum) je stal na visokem podstavku proklamator Serenus Afer. Svojo nalogo je opravil kratko in jedrnato, ko je izklical, poudarjajoč vsako besedo: »Publius Aelius Cestius, centurio rimske legije, star 20 let, si je drznil razžaliti našega božanskega cesarja Oktavijana Avgusta. Obsojen je na izgon v Spodnjo Panonijo. Zaradi zaslug, ki si jih je pridobil pri zavojevanju Panonije, mu ostane naslov hegemona in stotnika. Njegovo premoženje, ki ga ima v Rimu, se zapleni, razen sužnjev ...« 82 + + + Centurio Publius Aelius Cestius, hegemon rimske province Spodnje Panonije, se je tisto jutro majskih kalend leta 748 po ustanovitvi mesta Rima. zbudil zelo slabe volje. Po izgonu iz Rima je bilo njegovo novo bivališče Murávium, stara utrdba, ki sta jo kakor v materinem naročju varovali dve reki, Múrus in Lúdavus. Prostrani hrastovi gozdovi, ki so dajali divjim svinjam obilo želoda, so še okrepili varnost utrdbe pred sovražniki. Spekulator, stoječ na visokem lesenem stolpu, še ni dal s svojim ukrivljenim rogom znamenja, da je treba vstati. Iztekala se je namreč šele tretja nočna straža, ki so ji Rimljani rekli galli cantu — ob petelinjem petju. Centurio je s kladivcem, ki je viselo ob njegovi postelji, udaril po jekleni plošči, in kot bi trenil, sta že stali pri njem sužnji, pripravljeni, da mu izpolnita vsako željo. »Rahela,« je rekel Publij Aelij Cestij, »povej mi, kako si prišla k meni za sužnjo?« Čeprav mu je to povedala najmanj desetkrat, je morala sedaj ponoviti: »Sulpicij Kvirin, cesarski namestnik v Siriji, me je kot ubogo sužnjo iz Judeje podaril tebi, ko si bil še v Rimu.« »Kako pa sem jaz prišel iz Rima semkaj v Spodnjo Panonijo, med te barbare, Ilire, Kelte, Japode, Tauriske, Karne, Histre, Latobike, med to čudno mešanico plemen, rodov in ljudstev?« Tudi to mu je Rahela že večkrat povedala, toda ker je bil od snočnje pojedine še vedno omotičen, ni kazalo prepirati se z njim. »Zameril si se svojemu cesarju Oktavijanu Avgustu, ker si mu med slavnostnim kosilom navajal vrstico iz neke Vergilijeve pesnitve: Tam redit virgo, redeunt Satumia regna, iam nova progenies coelo demittitur alto.’« Tudi to pot je Rahela dokazala, da je imela izvrsten dar za jezike. »In kaj pomeni ta skrivnostna Vergilijeva vrstica?« »Da bo po razvratnem, mehkužnem in grešnem Življenju Rimljanov prišla zlata doba, ki ji bo zavladal neke prečiste device sin, ki bo prišel iz nebes, ki ... Cesar Avgust je prebledel, ko si mu navajal omenjeno vrstico. Imel se je namreč sam za boga, zato te je obsodil v izgnanstvo, in Sicer na skrajni rob rimskega imperija, v Spodnjo Panonijo.« »Rahela, ali tudi ti veruješ, da bo prišel iz nebes odrešenik, ki ga bo rodila deviška mati?« »So skrivnosti, ki ostanejo lepe le tedaj, če jih ne oskrunja nevredni in grešni jezik množic... Toda ker si ti, dragi centurio, pošten, vedi, da Judje pričakujemo odrešenika. Vaš pesnik Vergil si ni sam izmislil omenjene vrstice, ampak jo je povzel po naših svetih pismih, ki so že prek tri sto let prevedene v grščino. Kakor so vaši pesniki posnemali grške, tako so marsikaj vzeli tudi iz naših svetih knjig, saj so jih lahko brali v grškem jeziku. Toda Vergil je postal strahopetec in klečeplazec, saj opušča omenjeno prerokbo, kadar javno recitira svoje pesmi. Pač pa sem slišala, da se je pesnik Ovid zameril Avgustu in da ga bo izgnal, če ga še ni...« »Kako more nedotaknjena devica roditi, brez sodelovanja moškega? Vsi grški in latinski misleci uče, da pri više razvitih bitjih ne more priti do partenogeneze.« »Deviško spočetje in rojstvo iz device, dragi centurio, je čudež, je znamenje, ki ga lahko naredi le Šadaj — Vsemogočni, je začetek novih nebes in nove zemlje. Rojstvo iz device bo dejanje novega stvarjenja, vse lepšega, kot je bilo prvo. Kakor je v začetku, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo, božji Ruah 83 vel nad brezdanjim vodovjem in ga, ne da bi se ga dotaknil, naredil rodovitnega, tako se bo tisti čas razprostrl tudi nad devico.« »Kako mi to dokažeš?« »V naših svetih pismih beremo, da so judovskega kralja Ahaza obkolili sovražniki. Njegovo srce in srce njegovega ljudstva se je začelo v strahu tresti, kakor se trese drevje v gozdu pred silnim vetrom. Zakaj se je bal in tresel? Zato, ker je računal le s človeškimi merili, z vrvico, vatli in komolci, zato ker se je zanašal samo na moč konjev, orožja, pešcev in strelcev. Pozabil pa je na tistega, ki s svojim prstom drži nebo in zemljo, pred katerim so vsi narodi in vsa njihova vojska manjši kakor kapljica vode na robu tvoje situle.« Medtem je spekulator v utrdbi Muravium zatrobil na rog. Ves tabor je ja zaživel kot čebelji panj. Slišalo se je mukanje govedi, rezgetanje konj, meketanje koz in ovac. Ob napajališčih so zaškrtale lesene naprave. Premični vzvodi, pritrjeni na visoke drogove, so z velikimi vedri zajemali vodo iz vodnjakov. Pod oknom centurijeve spalnice so zapeli slavci in kosi ter čakali, da jim Rahela nadrobi ostankov snočnje večerje. »Končaj svojo misel,« je rekel centurio. »Ko se je kralj Ahaz tresel pred sovražniki,« je nadaljevala Rahela, »mu je Bog sam ponudil rešitev: ’Glej, rešitev ti je na voljo: Prosi torej rešilno znamenje! Prejel ga boš, pa čeprav je to znamenje daleč v globočini zdolaj ali v višini zgoraj.’ Ahaz pa ni hotel prositi, zato je Bog sam dal znamenje vsemu človeštvu in rekel: ’Devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel.’« »Da. Podobno prepričanje živi tudi pri barbarih, Keltih, Japodih in Ilirih. Ko sem pred kratkim stopil v njihov tempelj, sem zagledal kip device z napisom: Virgini pariturae, Devici, ki bo rodila. Bilo je napisano v ilirskih znamenjih in tudi v latinskih črkah. Ah, ko bi le ta Odrešenik že danes, danes prišel!« Pri zadnjih besedah se je njegov obraz zresnil. Za majske kalende so njegovi vojaki zahtevali iger in sicer krvavih iger, ki jih je bil centurio do grla sit že iz Rima. V podzemeljski kleti amfiteatra, ki ga je imela tudi utrdba Muravium, saj ga je rimska vojaška posadka preuredila iz neke barbarske zgradbe, morda žrebčarne ali konjušnice, so že dva dni tulile sestradane zveri, na katere bodo privezali sužnje, in ker teh ni bilo dovolj, so v imenu cesarja zahtevali, da mora biti privezana na divjo Zver tudi ena izmed centurijevih suženj, ali Rahela ali Perunika. Tako je bilo namreč ime drugi sužnji, ki je doslej brez besed poslušala, kaj sta govorila centurio in Rahela ... + + + Jeruzalem, Kak Sept. Publij Sulpicij Kvirin, cesarski namestnik v Siriji, božanskemu cesarju pozdrav! Naročil si mi, o božanski Oktavijan Avgust, da moram izvesti popisovanje v Judeji ... Sporočam ti, da stvar ni tako preprosta. Judje imajo namreč neskončne rodovnike. V njihovih družinskih skupinah je ohranjen živ spomin na prvotni panj, iz katerega kot čebele izhajajo rodovi in pokolenja. Mnogi Judje vedo tudi za svojega desetega in dvanajstega prednika. Ljudsko Štetje in popisovanje je tukaj zelo zamotano, saj ljudi ni moč popisovati v kraju, kjer žive, ampak v mestu, od koder izhaja njihovo družinsko deblo. 84 Če hočeš, da bo to nevarno podjetje, namreč popisovanje in Štetje, potekalo brez motenj in uporov, mi takoj pošlji v pomoč stotnika Publija Aelija Cestija ... Hočem samo njega. Znano ti je, da sem prav njemu pred leti podaril tudi sužnjo Rahelo, ki naj pride z njim v Judejo, da nam bo za tolmača. Kvirin Pisar je moral cesarju Avgustu v Rimu dvakrat prebrati Kvirinovo pismo iz Jeruzalema. Potem je cesar narekoval odlok za stotnika Publija Aelija Cestija, da mora nemudoma v Judejo. Pisanje je zapečatil, ga izročil četi pretorijancev in naročil: »Odnesite pismo v Muravium in ga dajte v roke stotniku Publiju Aeliju Cestiju. Pot vam je znana: tlakovana cesta skoz Akvilejo, Emono, Celejo, Petovium ...« + + + V utrdbi Muravium je Perunika še vedno tiho stala ob Raheli poleg stotnikove postelje. Čeprav ni vsega razumela, je vedela, da sta stotnik in Rahela govorila o odrešeniku, ki ga bo rodila devica. Perunika je imela največ sedemnajst let. Bila je domá iz dežele svobodnih Slovenov nekje ob Visli. Na nekem vojnem pohodu prek Donave so jo ujeli Iliri in Japodi ter jo za tri rimske zlatnike prodali njenemu novemu gospodarju, stotniku Publiju Aeliju Cestiju, ki je ravnal z njo milo in blago. V utrdbi Muravium so že cvetele hruške in jablane. Po širnih gozdovih v okolici je prodiralo na dan zelenje. Ob reki Ludavus so spominčice in perunike odpirale svoje cvetove. Perunike ... Ko sta se pred nekaj dnevi stotnik in Perunika sprehajala ob reki, je Perunika utrgala cvet in rekla: »Glej, to je perunika, moja sestrica! Po njej sem dobila ime. Ko je Perun, najvišji bog Slovenov, izgnal ljudi iz svojega raja, je dal Slovenom za spomin svoje najdražje cvetice, perunike, in dejal: ’Ob bistrih in kristalno čistih rekah, ob Dvini, Visli, Odri, Dnjepru in Bugu, boste postavili svoja gradišča. Tam bodo cvetele spominčice in perunike ter vas spominjale name.’« Perunika je za trenutek prenehala. Sinice, kosi, kukavice in še mnogi drugi krilati pevci so skušali svoje glasove uskladiti v ubran spev. Pihal je hladen severovzhodnik in kodral plave, dolge lase Peruniki, ko je razpletala naprej svojo misel: »Ker tudi tukaj, ob reki Ludavus, cvetejo perunike, bo morda kdaj rod Slovenov prišel tudi sem ...« »Perunika, naj ti bog Slovenov izpolni to željo,« je počasi odvrnil stotnik in občudoval cvet, ki mu ga je dala. »Naši modreci, pesniki in pisatelji, pravijo perunikam Iris palustris, to pomeni, nebeška mavrica, ki je obsojena, da prebiva v močvirju . .« »Tudi meni ni bila Usoda naklonjena. Mar nisem tudi jaz obsojena, da moram živeti daleč proč od svoje domovine, ločena od očeta, matere, bratov?!« Komaj nekaj dni je minilo od tega pogovora, zato se je stotnik Publij Aelij Cestij še vedno živo spominjal njenih besed ob reki Ludavus. Toda sedaj ni bilo časa za sanjarjenje. Od zunaj so se že slišali klici množice: »Hočemo kruha in iger! Panem et circenses! Tudi Rahelo ali Peruniko!« Stotnik se je moral hitro odločiti. Ljubil je Peruniko, spoštoval Rahelo, vendar eno izmed njih je moral žrtvovati na oltar samopašnih željá rimskih 85 in drugih razbrzdancev. Prav to ga je grizlo vso noč, zato se je slabe volje zbudil iz mučnih sanj. »Naj odloči žreb,« je dejal glasno. »Rahela, prinesi mi sitélo!« »Kaj pa je to?« »Žara za glasovnice.« Rahela mu je prinesla žaro in stotnik je vrgel vanjo dve kroglici, rdečo in modro: »Rdeča kroglica pomeni Rahelo, modra Peruniko.« Dal si je zavezati oči, segel v žaro in izvlekel kroglico. Bila je modra ... »Kruha in iger! Rahelo ali Peruniko!« je kričala zunaj razuzdana množica. Klici so stotniku parali srce. Perunika sprva sploh ni razumela, zakaj so jo liktorji zvezali na divjega bivola. V solzah je vzdihnila: »Odrešenik, če res prihajaš na svet, usmili se nesrečne Perunike!« V areni so že čakali gladiatorji, pripravljeni na krvavi boj z divjimi zvermi. Na smrt ali življenje . Toda preden so se začele krvave igre, se je v bližini amfiteatra zaslišal peket konjskih kopit. Pretorijanci so prinesli stotniku zapečateno pismo, ki ga mora takoj odpreti. Stotnik je v naglici preletel cesarjevo pisanje in ukazal: »Takoj odvežite Peruniko, izpustite sužnje in gladiatorje iz amfiteatra! Iger ne bo. Takoj moram na pot. Tako se glasi povelje cesarja!« Liktorji so storili, kot jim je bilo ukazano. Kdo bi si Sicer upal nasprotovati cesarju. Povrh pa so tu še sami pretorijanci iz Rima. + + + Stotnik Publij Aelij Cestij se je s tridesetimi oboroženimi vojaki odpravil v Judejo. Rahela je Šla z njim. Pred odhodom sta stotnik in Rahela poskrbela še za Peruniko. Izročila sta jo v varstvo priletnemu možu in ženi, ki sta bila brez otrok. Prebivala sta v samotni koči sredi gozda na koncu utrdbe Muravium. »Če izdaš njeno skrivališče,« je zažugal stotnik ženi in obenem zabičal tudi možu, »vaju bom zadavil z lastnimi rokami. Razumeta?! Vsakemu recita, da je Perunika odšla s stotnikom v Judejo!« + + + Kvirin, cesarski namestnik v Siriji, se je razveselil, ko je po dolgih letih spet zagledal svojega prijatelja Publija Aelija Cestija. Rahelo pa je komaj prepoznal, tako je zrasla. »Dragi moj stotnik, ti boš vodil popisovanje v Betlehemu!« je naročil Kvirin. Prvi, ki je stopil v prostor za popisovanje, je bil moški, oblečen kakor preprosti betlehemski Judje. Vrhnja suknja mu je bila iz grobega blaga, na videz nova, ki jo je nosil ob sobotah v sinagogi. »Ime in starost?« je vprašal stotnik Publij Aelij Cestij. Rahela je ponovila vprašanje v aramejščini. »Jaz sem Jožef, Jakobov sin. Tesar iz Nazareta, sicer pa iz Davidovega rodu. Sedaj mi je petindvajset let.« »Ne vprašam po tebi! Najprej popisujemo otroke. Otroci so naša prihodnost!« »Torej zapiši: Ješua,« je dejal Jožef počasi in vzdihnil. 86 »Rojen kdaj, kje?« »Nocoj ob drugi nočni straži, v hlevu konec Betlehema, se pravi v votlini, ki sicer rabi pastirjem in ovcam ob nevihti za zatočišče.« »Njegova mati?« »Mirjam, hči Joakima in Ane, prav tako Davidovega rodu.« »Njegov oče?« Od zunaj je zavel hladen veter. Bilo je meseca kisleva. Vprašani se je obotavljal odgovoriti. »Kaj ne boš odgovoril? Saj si vendar malo prej povedal, da si Jožef, sin Jakoba?« Namesto Jožefa je odgovoril pastir Efraim, ki je pravkar vstopil in slišal zadnje vprašanje. »Mali Ješua je Emanuel-Bog z nami. V njem se je izpolnila stara prerokba: ’Glej, devica bo spočela in rodila sina.’ Ta devica je Mirjam, njen sin pa je Ješua, Emanuel. V njem so sedaj nebesa stopila na zemljo, še več, v njem je Bog med nami. On je Mesija, prerokovani Odrešenik.« »Iz česa to sklepaš,« je hotel vedeti stotnik in pomenljivo pogledal proti Raheli, ki mu je nekoč pripovedovala o tej prerokbi. »Pastirji smo bili nocoj na straži pri čredah. Prikazal se nam je poslanec iz nebes in rekel: 'Ne bojte se! Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod.’ Nebeški poslanec nam je dal tudi znamenje, ki ga je nekoč nesrečni kralj Ahaz zavrgel ... ’In to vam bo znamenje,’ je dejal skrivnostni poslanec, ’ našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.’ In kot bi hotela vsa nebesa pritrditi njegovi izjavi, smo slišali pesem ki je ne bi mogel zapeti niti zbor dvesto oseminosemdeset izurjenih Davidovih pevcev z vsemi citrami, plunkami in cimbali vred: ’Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem ...’« + + + Stotnik Publij Aelij Cestij je postal prijatelj Jožefa in Marije. Nekoč je vprašal Jožefa: »Zakaj ne razglasiš skrivnosti? Reci vsem: 'Ljudje božji, Mesija je tukaj!’« »’Kraljevo Skrivnost skrivati je dobro,’ tako je dejal nekoč Rafael Tobiji. Tudi jaz mislim tako, da ne bi morda sovražniki preprečili božjih načrtov.« Jožef je imel prav. Ne dolgo po tem je namreč stotnik zvedel, da je Herod hotel umoriti skrivnostnega betlehemskega dečka, posebno ker so se zanj zanimali modri z vzhoda in še neka čudežna zvezda je razglasila njegovo rojstvo. Še tisto noč sta stotnik in Rahela opomnila Jožefa, da je dete v nevarnosti in naj se umakne v Egipt. Čudno se jima je zdelo, da Jožef ni bil niti najmanj presenečen. Bil je že naréd, oblečen in pripravljen za beg. Ob slovesu je stotnik izročil Jožefu nekaj zlatnikov in zapečateno pismo: »Vzemi, varovalo te bo med potjo pred Rimljani!« Marija pa je utrgala cvet velike orhideje, ki je rasla ob betlehemski votlini, ga dala stotniku in rekla: »Ti pa sprejmi ta cvet kot znak hvaležnosti in ljubezni. Ljubezen je največji dar, ki ga lahko nebesa naklonijo zemlji. Gorje človeku, ki kot Herod ta dar zavrne, zakaj izbral si je smrt namesto življenja, svoj konec namesto začetka, pogubo namesto rešenja. Ne bodi podoben Herodu in njegovim, kajti to je najstrašnejša zmota: izbrati sovraštvo namesto ljubezni, svojega pokončevavca namesto odrešenika. Publij Aelij Cestij, hvala ti za vse! Vrni 87 se sedaj v svoj Muravium. Ta skrivnostni cvet orhideje, ki je bil priča dogodka stoletij, pa naj varuje tebe, Peruniko in njen narod!« »In njen narod,« je ponovil Jožef. + ++ »Perunika, počakala si me, glej, sedaj sem spet pri tebi, jaz Publij Aelij Cestij, tvoj veliki viator! Povedal ti bom resnico, ki so jo šepetala stoletja in so se o njej tiho pogovarjale zvezde na svoji poti. Resnico o odrešeniku, ki Rimski spomenik v Soboti 88 je Ješua. To resnico dojame le tisti, ki zna vdano, čisto, nesebično in do konca ljubiti. Pripovedoval ti jo bom iz dneva v dan, dokler ne boš zaspala ob orhideji, ob tem čistem cvetu, ki sem ti ga prinesel iz Betlehema. Tudi ta cvet je bil priča, da je prava ljubezen Bog, ki je prišel na zemljo po devici. Ješua je ljubezen, je vse presnavljajoča sila, ki je ne bodo mogli več zavreti. Ta ljubezen gradi mostove med narodi, tudi med rimskim orlom in lipo Slovenov ...« + + + V severno steno soboške cerkve je vzidan rimski spomenik. Na vrhu je med dvema levoma (Oktavijanom in Herodom) upodobljen cvet orhideje, pod trikotnikom pa je napis: P AELIO C VIATORI ... Če bi zbrali vse razbitine, ki so jih leta 1910 našli pri izkopavanju temeljev, bi dobili celoten napis: (QUIS)QUI AMAT VALEAT PEREAT QUI NESCIT AMARE BIS TANTO PEREAT QUISQUIS AMARE VETAT. IMENIK MANJ ZNANIH IZRAZOV amfiteater — okrogel prostor za nastopanje, obdan s stopničasto se dvigajočimi sedeži aréna — okrogel prostor, posut s peskom; borišče centurio — rimski stotnik gladiatorji — poklicni borilci, ki so nastopali v amfiteatru hegemon — vojskovodja, poveljnik; v našem primeru cesarski namestnik iris — mavrica Ješua — Jezus kalende — prvi dan meseca kislev — mesec december liktorji — sluge državnih oblastnikov, ki so izvajali kazni Ludavus — Ledava; prim. nagrobni napis Štefana Kuzmiča: »Ludavae fluminis atque Sztrukótz« Mirjam -— Marija Murávium — latiniziran naziv za današnjo Mursko Soboto Múrus — Mura; prim. Savus, Dravus partenogeneza — sestavljenka iz grške besede parthénos, devica in génesis, rojstvo; deviško rojstvo pretorijanci — cesarjeva telesna straža proklamator — mož, ki je na javnem trgu izkliceval odloke, bral oglase Ruah — Duh situla — vedro spekulator — opazovalec, stražar Šadaj — Vsemogočni viator — popotnik Prevod latinskega heksametra (QUIS)QUI AMAT . . . Kdor ljubi, naj živi, pogine, kdor ljubiti ne zna, toliko bolj naj dvakrat pogine, kdor ljubezen zabranjuje. 89 Važnejši dogodki v pomurskih župnijah POMURSKO PASTORALNO PODROČJE — Stopinje so edina možnost, kjer se lahko predstavi življenje in delo Cerkve v Pomurju, saj jih izdaja naše pastoralno področje. Zato je prav, da govorijo o važnejših dogodkih našega ožjega cerkvenega življenja in o vidnejših skupnih ter posameznih akcijah. Naše pastoralno področje se sicer ne more pohvaliti s kakim izrednim delom v lanskem letu, vendar je bilo opravljenega precej podrobnega dela. V razvoju našega skupnega dela v našem pastoralnem področju je bil lansko leto nekakšen zastoj ali oddih, morda pa je bil tudi čas za nabiranje novih moči. Področni odbor, v katerem je 16 članov, med njimi trije laiki, je imel dve seji. Na prvi je ugotavljal vzroke zastoja in pregledal, koliko so bili izvršeni sklepi prejšnje seje. Bili smo si edini, da se bo področje moralo bolj načrtno lotiti pastoracije. Ker v letu 1974 ni bilo plenarnega zasedanja, smo sklenili, da ostanemo' pri stari praksi skupnega dela. V septembru 1975 je bila v Ljutomeru plenarna seja. Glavna točka našega razpravljanja je bila pastoracija podeželja. Dobili smo nekaj novih misli in spodbud za delo z verniki, ki imajo v sebi še nekaj prave kmečke miselnosti. V zimskem času so bili v enajstih župnijah tečaji za pripravo na zakon. Ugotovili smo, da je bil obisk boljši od prejšnjega leta. V avgustu je bila običajna duhovna obnova za ministrante pri Svetem Benediktu. Po novem dnevnem redu so dobili ministranti nekoliko več duhovnega oblikovanja. Obisk mladinskega verouka je bil v mnogih župnijah za spoznanje boljši. Že več časa razmišljamo o tem, da bi mladini morali nuditi globljo duhovnost, kajti duhovna poglobljenost je nujno potrebna za vse, ki želijo postati duhovnikovi ožji sodelavci. Prva taka poskusna popoldanska duhovna obnova je bila v oktobru v Ljutomeru. Udeležilo se je je nad 40 fantov in deklet. Udeleženci so pokazali navdušenje in zadovoljstvo za še nadaljnja podobna srečanja. Zelo uspelo ekumensko srečanje je bilo pri Sv. Benediktu. Pripravil ga je področni referent za ekumenizem Franc Kodila s sodelovanjem škofijskih ekumenskih delavcev. Več o tem je v poročilu župnije Kančevci. Nekaj smo storili, še veliko več bi pa morali storiti, da bi se božje kraljestvo v Pomurju utrdilo in poglobilo. BELTINCI — Leto 1974 je bilo leto priprave naših vernikov na sveto leto. Naša župnija je pripravo končala pred božičem z duhovno tridnevnico. Duhovno okrepljeni smo začeli sveto leto s srečanjem mladih družin. Srečanje je koncem januarja vodil znani voditelj mladih družin Vital Vider DJ. V prvi polovici maja smo imeli z avtobusom romanje v Rim, medtem pa smo se doma pridno pripravljali na sveto birmo, ki je bila v nedeljo 22. junija. Naši birmanci so se za to priliko oblekli v enake obleke in na ta način tudi na zunaj izrazili, da so bili pri birmi posvečeni za skupno nalogo krščanskega apostolata. Na Melincih so se z veliko vnemo pripravljali’ na novo mašo, ki jo je daroval Janez Sraka v nedeljo 6. julija, Novomašnik je prvi jezuit iz župnije. 90 Množica ob srečanju duhovnih poklicev Beltinci: Birmanci v enakih oblekah 91 Prišel je naravnost iz Rima, kjer je bil posvečen za duhovnika skupaj z zastopniki novomašnikov iz vsega sveta. V cerkvi sv. Petra jih je posvetil papež Pavel VI. Višek svetoletnih slovesnosti smo pa imeli v nedeljo 13. julija, ko so prišli vsi duhovniki, redovniki in redovnice iz beltinske župnije, po številu 65, k skupnemu bogoslužju v cerkvi in srečanju na župnišču. Poromali smo še z dvema avtobusoma na Sladko goro in s posebnim vlakom s 300 romarji iz naše župnije na Trsat. Za vse te lepe slovesnosti beltinske župnije je bilo potrebno pripraviti tudi župnijsko cerkev. Tako je cerkev bila znotraj na novo prepleskana, dobila je nove klopi in nove elektronske orgle. BOGOJINA — Letos nam je počil najmanjši zvon. V Žalcu so nam vlili drugega, ki tehta 228 kg in poje na glas C. Na njem je slika sv. Jožefa delavca. Napis na zvonu se glasi: »Sv. Jožef delavec, blagoslovi naše delo, da bo lep uspeh imelo. — Sv. leto 1975«. Zvon je blagoslovil stolni prošt dr. Jožef Smej. V nedeljo 14. septembra smo ga potegnili v stolp. Radovedno smo čakali, kako bo zapel najprej sam, nato pa v družbi starejših dveh bratov, ki pojeta na G in B. Lepo so zapeli vsi trije G B C po motivu: Tebe Boga hvalimo, strokovnjaki pravijo temu motivu »Te Deum«. V tem letu smo tudi pozlatili na oltarju vse, kar je po načrtu bilo treba pozlatiti in je doslej bilo prevlečeno samo z zlatim metalom ali pa samo bronzirano. Na cerkvi in gospodarskem poslopju smo zamenjali žlebove, ki so po petdesetih letih služenja pač dotrajali. Vsako leto romamo po skupinah: člani pevskega zbora, mladinci in drugi župljani k bližnjim ali daljnim božjepotnim cerkvam. Letos so mladinci in pevci romali na Sladko goro — Ponikvo — Svete gore. Drugi župljani pa k Sveti Mariji v Puščavi in na Ptujsko goro. V zimskem času smo imeli tečaj za predzakonske, ki se ga je udeležilo 95 fantov in deklet. Od prvega novembra do maja imamo mladinski verouk. Obiskuje ga 60 do 85 mladincev. Med umrlimi sta bila v tem letu dva izredna slučaja. Mlad fant Stanko Šumak je padel na stavbišču z višine 4 m in si je poškodoval glavo. En mesec je v nezavesti visel med življenjem in smrtjo, toda smrt je bila končno močnejša. — Mlada mati Helena Funkel je z umetnimi zaklopkami v srcu preživela 5 let. Iznenada ji je ena izmed zaklopk odpovedala in sledila je smrt. CANKOVA — Iz verskega življenja cankovskega župnijskega občestva naj omenimo samo dva dogodka: Pred farnim praznikom — svetim Jožefom — smo imeli tridnevnico. Vodil jo je lanskoletni zlatomašnik Drago Oberžan, častni kanonik in tajnik Škofijskega pastoralnega sveta. Ob tej priliki se je spomnil tudi na leto 1924, ko je kot novomašnik prišel v Cankovsko župnijo za kaplana. Takratni župnik Vincencij Keresztury je mislil, da kaplana še ne potrebuje in je to tudi vidno pokazal. Toda Drago, mlad in vesel duhovnik, je potrpežljivo vse prenesel. Po nekaj dnevih se je vse uredilo in župnik in kaplan sta postala velika prijatelja. 92 Drago Oberžan je bil kaplan v Cankovski župniji pet let, potem pa je odšel v Belgijo med naše izseljence rudarje. Naši farani so mu hvaležni za njegovo duhovniško delo, kakor tudi za to, da je dal pobudo za dozidavo zakristije in da so postavili novo kapelo sv. Križa v Lemerju. To kapelo so pomagali graditi tudi evangeličanski bratje, saj je v Lemerju in okolici le malo katoliških družin. V tej kapeli je sedaj vsako nedeljo popoldne sveta inaša in verouk za Šolarje tistega območja. Hvalevredno je, da so tudi evangeličanski verniki s svojim duhovnikom povečali svojo kapelo in tako imajo sedaj vsako drugo nedeljo božjo službo v Lemerju, ki je precej oddaljeno bodisi od Cankove, Puconec ali Bodonec. V ekumenskem oziru je razveseljivo, da katoličani in evangeličani tega področja radi Sodelujejo in se zaradi vere ne kregajo. Sodelovali so že prej, preden so slišali o kaki »okrogli mizi in ekumenskih delavcih«. Drugi vesel dogodek v naši župniji je bil ta, da je prišel na obisk domačin Franc Šnurer, salezijanski duhovnik in ravnatelj salezijanskih zavodov v južnoameriški državi Čile. Rojen je bil v Topolovcih, v župniji Cankova. V mešnika pa je bil posvečen 26. novembra 1939 v Santiagu. Čile je še v veliki meri misijonsko področje, zato je misijonar Šnurer vernike prosil, naj molijo za misijone. Doma je bil od pomladi do jeseni. Med tednom je zelo rad maševal v domajinski kapeli v veselje tamkajšnjim vernikom, ki so imeli blizu k sveti maši in so tudi zares radi prihajali. Ob odhodu smo mu zaželeli veliko božjega blagoslova in naj zopet kmalu obišče svojo rojstno župnijo. ČRENSOVCI — Zob časa je znatno načel zunanjo podobo župnijske cerkve. V tukajšnji župnijski kroniki sicer ni zabeleženo, kdaj je bila cerkev v celoti obnovljena, toda od takrat je gotovo poteklo že nekaj desetletij. V svetem letu smo se odločili, da temeljito obnovimo zunanjo fasado s stolpom vred. Za nasvet smo vprašali Komisijo za cerkveno umetnost in Spomeniško varstvo v Mariboru. Obema smo za strokovne nasvete zelo hvaležni. Kdor pozna našo cerkev, ve, da je zahtevno delo pri taki cerkvi predvsem odranje. To težko in odgovorno delo je prevzel tesarski mojster Ivan Poredoš iz Ižakovec. Zidarska dela je izvajalo gradbeno podjetje iz Beltinec, kleparska dela je opravil M. Kodba iz Veščice, stene je pleskal M. Štelcer itd. Z obnovitvenimi deli smo začeli konec aprila, končana pa so bila tik pred našim prcščenjem — Križevim. Župljani so se v začetku nekoliko bali tako velikega dela. Pomisleki pa so izginili, ko smo odstranili zidarski oder z obnovljenega stolpa in pročelja. Po večini so verniki v vsakem oziru radi pomagali. Sedaj, ko ima naša cerkev novo »obleko«, smo vsi zadovoljni. Radi pozabimo na žrtve, žulje in skrbi, saj smo olepšali božjo hišo in naš skupni farni dom. Menda ni poviševanje in samohvala, če rečemo, da smo sedaj na našo župnijsko cerkev še bolj ponosni. V nedeljo 10. avgusta je stolni prošt dr. Jožef Smej blagoslovil temeljni kamen za novo kapelo v Trnju v naši župniji. Že več desetletij so vaščani Trnja srčno želeli, da bi imeli svojo kapelo, kjer bi bila proščenja, maše ob pogrebih itd. Pred štirimi leti je sedaj že pokojni Jožef Vinčec ponudil parcelo, kjer naj bi nova kapela stala in je obljubil tudi precejšnjo denarno pomoč. Parcela ima zelo lepo lego ob potoku Črncu. 93 Obnavljanje severne stene Vaščani so se navdušiii, izbrali gradbeni odbor in pričeli s pripravami za gradnjo. Delo se je nekoliko zakasnilo zaradi nenadne smrti darovalca parcele. Ko so bile formalnosti glede prenosa lastništva končno opravljene, smo takoj vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naročili smo načrte pri Projektivnem biroju v Mariboru in izdelal jih je Jože Požauko, višji gradbeni tehnik. Vaščani sedaj postavljajo ostrešje in če Bog da, bomo prihodnje leto že kapelo blagoslovili. Trnjarčani so iz srca hvaležni vsem, ki so kakor koli pripomogli h gradnji tega svetišča, predvsem tudi rojakom v tujini, ki so se velikodušno odzvali prošnji in radi prispevaii za novo kapelo. Tudi naša črenšovska župnija je dala številne duhovniške in redovniške poklice. Po drugi svetovni vojni je bilo pri nas dvanajst novih maš in tri 94 Stolp in pročelje ob prenovitvi 1975 dekleta so stopila v redovniške vrste. Toda tudi smrt je opravila obilno žetev med našimi duhovniki in redovnicami. Zadnjih osem let se je preselilo v večnost šest duhovnikov in tri redovnice. Lani sredi decembra smo se na črensovske]]! pokopališču poslovili od Ko-lenkove mame. Kdo bi si kdaj mislil, da se bo ta po postavi drobna in krhka ženica kljub trdnemu Življenju približala devetdesetim letom. Življenje je dala petim otrokom, najstarejši od njih je postal duhovnik in je sedaj župnik v Črešnjevcu. Pokojna je bila podobna pametnim devicam in je trkanje njenega ženina ni presenetilo. Svetilko trdne vere je imela vedno prižgano in življenjske preizkušnje so jo ozaljšale za odhod na večno svatbo. Njeno življenje je bilo podobno goreči sveči: gorela je za druge in svetila vsem. 95 Kamen na kamen: Gradnja nove kapele v Trnju Mesec dni pozneje smo številni duhovniki pohiteli na Srednjo Bistrico, da pospremimo na tamkajšnje pokopališče Kreslinovo mater, ki je dočakala nad osemdeset let. Zgodaj je postala vdova in večinoma se je sama prebijala skozi življenje, ker je Gospod hotel imeti njenega sina Jožka med duhovniki. Večkrat se je morala soočiti s težkim križem, toda vedno ga je pogumno vzela na svoje rame. Prvi težek udarec je bila smrt njenega moža daleč v tujini, potem pa prerana smrt sina duhovnika salezijanske družbe. Korak za korakom se je bližala vrhu Kalvarije in nazadnje je nekaj let bila priklenjena na bolniško posteljo. Končno jo je Gospod 14. januarja 1975 popeljal v nebeški Jeruzalem, kjer ji je — tako upamo — križ zamenjal z večno radostjo. Za obe pokojni materi bi po človeško rekli, da sta glede števila let odslužili v tem Življenju. Matija Gerič iz Žižkov pa je legel v grob star šele 56 let. Toda Gospodova pota niso naša pota. Na sam veliki petek se je čaša trpljenja pri njem napolnila do vrha. Pred postom je prestal težko operacija, toda za njegovo bolezen ni bilo več zdravila. Ves postni čas je hudo trpel doma in s telesnimi bolečinami spremljal Gospoda na njegovem križevem potu. Spoznal je cilj življenja, poznal je tudi pot k cilju in po njej je vestno hodil. Spolnila se mu je velika želja, da je njegov sin postal duhovnik. DOBROVNIK — Na Jakobovo 25. julija zvečer so nas nepričakovano obiskali romarji iz Francije s posebnim avtobusom iz Alençona, rojstnega kraja sv. Terezije. Vseh romarjev je bilo 25, med njimi trije duhovniki. Tudi letos smo imeli večjezično mašo zvečer ob lepi udeležbi vernikov. Da bi ublažili ovinek nove asfaltne ceste, smo morali kapelo iz leta 1921 na pokopališču v Dobrovniku porušiti. Rušili smo jo od 22. do 27. maja 1972. Potem smo zgradili novo kapelo na severni strani pokopališča. Načrte je na- 96 redila ing. arch. Majda Nerima iz Kamnika, zidanje pa je vodil zidarski mojster Franjo Vuk iz Čakovca. Kakor prejšnja je tudi nova kapela posvečena Gospodovemu spremenjenju na gori. Oltarna slika je odlično delo akademskega slikarja Štefana Hauka. Kapelo je blagoslovil pomožni škof dr. Vekoslav Grmič v nedeljo, 10. avgusta 1975 popoldne ob krasnem vremenu. Škofovo pridigo med blagoslovitveno mašo je ponovil v madžarščini prodekan Štefan Zver, župnik iz Lendave. Udeležencev je bilo nad 1500. Naš farni patron je sv. Jakob starejši, apostol. Proščenje imamo vedno 25. julija, ne glede na to, na kakšen dan v tednu njegov god pride. DOLENCI — Zaradi plitvine finančnih virov smo v naši župniji letos popravili le najnujnejše. Drugo bo prišlo na vrsto v bližnji prihodnosti, če Bog da. Popravili smo streho na župnišču in vseh gospodarskih poslopjih. Na hlevu popravilo ne bi bilo dovolj, kajti doslužilo je tudi ostrešje in tako strohnelo, da smo ga morali vsega napraviti nanovo. Dali smo mu tudi sodobnejšo obliko, zato je sedaj tudi dvorišče prijaznejše in lepše. Prihodnje leto pa bo treba obnoviti stene župnišča na zunanji strani. V majniku je smrt neprizanesljivo zrušila enega izmed stebrov naše župnijske skupnosti. S traktorjem se je smrtno ponesrečil naš župljan 59 letni Štefan Lanjšček iz Dolenec št. 76. Bil je eden izmed najtrdnejših kmečkih gospodarjev, prav tako pa je predstavljal tudi vrh iskreno vernih ljudi v naši župniji. Živel je iz vere za vero. Živeti brez vere bi zanj pomenilo isto kot siliti ribo, da bi živela na kopnem. Ni poznal sladokusnih izbiranj osebnosti duhovnikov; njemu je bil dober tisti duhovnik, ki živi za koristi Cerkve in župnije. Dasi so mladi gospodarji bili večinoma odsotni zaradi dela na tujem, je še zmeraj našel čas za cerkev. Še več, oba vnuka sta smela stopiti v vrste ministrantov, četudi jih doma zaradi tega večkrat pri delu pogrešajo. Naj pri Bogu izprosi obilo vere in zvestobe podobne njegovi! GORNJA RADGONA — Stanovske nedelje niso več, kar so bile nekoč. Tako tožijo mnogi dušni pastirji. Večkrat premišljamo, ali naj Stanovsko nedeljo za fante in dekleta sploh še oznanimo. Pred tremi leti smo začeli uvajati »družinsko obhajilo«, to je družinsko pristopanje k obhajilni mizi; toda ne samo zato, ker so stanovske nedelje zatajile, ampak z željo, da bi se vsi člani iste družine na isto nedeljo v prejemu zakramentov združeni s Kristusom tudi medsebojno tesneje povezali. Če bi večina družin v nekem naselju prejela družinsko obhajilo, bi se tudi družine naselja tesneje povezale med seboj v Kristusovi ljubezni. Verni ljudje bi se na ta način zavedli, da so poklicani za apostolat, da so odgovorni drug za drugega, zlasti še družinski člani med seboj. Z družinskim obhajilom se sedaj že tretje leto pripravljamo na božične in velikonočne praznike. In uspeh? Zaenkrat je precej skromen. Dejstvo, da v mnogih družinah družinsko obhajilo vzamejo zares in ga v nekaterih primerih zares ganljivo vnemo prejmejo in se nanj v družini pripravijo, nas opravičuje, da se v tej smeri trudimo še naprej. Morda bi z družinskim obhajilom poskusili še kje drugje, da bi si mogli izmenjati izkušnje, kako bi mogli kar najuspešneje družinski prejem obhajila organizirati. Zelo razveseljivo pa uspe »družinsko obhajilo« družin prvoobhajancev. Očetje in matere so pripeljali svoje prvoobhajance k zakramentu sprave in 97 ga seveda tudi sami prejeli. In ko stopa prvoobhajanec prvič k oltarju po kruh iz nebes, je ponosen, srečen in varen, da stopata ob njegovi desni in levi očka in mamica. GRAD — Tudi v letu 1975 smo pri nas pri Gradu nadaljevali z obnovo župnišča. Lani smo obnovili ostrešje, letos pa smo se lotili župnišča od znotraj. Načrt za novo notranjo Ureditev je naredil ing. arh. Anton Bitenc iz Ljubljane. Z manjšimi vmesnimi prekinitvami so farani pomagali z udarniškim delom vse od 7. aprila do 20. septembra. Seveda so pomagali tudi z denarnimi prispevki. Župnišče je sedaj adaptirano in opravljena so tudi vsa instalacijska dela. O duhovni podobi župnije je težko govoriti, kajti duhovni sadovi rastejo počasi in se opazijo šele po več desetletjih. Letos se je preselil na novo kaplansko mesto v Trbovlje naš dosedanji kaplan Marijan Peršak. Kot nedeljski pomočnik pa prihaja iz Maribora letošnji novomašnik Ivan Kralj. Obema Želimo obilo božje pomoči pri njunem delu. HOTIZA — Ob novem letu — na dan veselja in dobrih želja — je globoka žalost zajela našo župnijo. Zgubili smo dobrega župnika Jožefa Berdena. Na dan novega leta ob petih popoldne je prenehalo biti njegovo dobro in plemenito srce. Sedmega februarja je našo župnijo prevzel bivši župnik pri Gradu Ivan Kolenc, doma iz Gomilic. Meseca maja so hotiški prebivalci z lastnimi sredstvi asfaltirali vse ulice na Hotizi. Tudi cerkveni prostor in pot do župnišča so asfaltirali s prispevki vernikov. Kupili smo hišo s kletjo pri naših župnijskih goricah pri Sv. Martinu na Muri. Doslej župnijske gorice niso imele prostorov za razna opravila, ki so v goricah potrebna. Na angelsko nedeljo 7. septembra je naša župnija doživela lepo slovesnost. Domačinka sestra Miriam Horvat, ki živi in deluje v misijonu v Avstraliji, je v domači župnijski cerkvi polagala večne obljube. Slovesnost je vodil njen bratranec kapucin p. Štefan Balažic. Velika množica ljudi je v cerkvi in zunaj cerkve prisostvovala tej prisrčni slovesnosti. Po končanem opravilu je bil koncert v cerkvi, ki so ga izvajali »MINORES« iz Ptuja. Koncert je bil zelo lep in ves program je prevzel poslušalce. Zaključili smo ga s skupno pesmijo Marija skoz življenje. SV. JURIJ V PREKMURJU — Precej vernikov naše župnije je meseca julija poromalo k Mariji Pomočnici na Rakovnik v Ljubljani, kjer so prejeli tudi svete zakramente. Cerkev nam je razkazal in na kratko očrtal njeno zgodovino ravnatelj Francé Levstek. Po okrepčilu so se romarji odpeljali z avtobusom na Dolenjsko v Marijino cerkev v Novi Štifti, od tam pa v Stično, kjer so si ogledali znamenito cerkev in samostan. Delo pri obnovi cerkve, ki smo ga lani začeli s tem, da smo obnovili pročelje, smo letos nadaljevali in končali. Zidarska in fasadna dela je opravil Franc Grah iz Motovilec s svojimi zidarji. Tudi pločevinasta streha na stolpu je dobila bakreno prevleko. To delo je izvršil Branko Merklin iz Černelavec Sliko sv. Jurija, župnijskega Patrona, nad glavnim vhodom v cerkev je nasli- 98 kal akademski slikar Štefan Hauko iz Ljubljane. Okna in razne stvari v cerkvi je prebarval Janez Kranjec iz Nuskove. Sedanja cerkev je bila postavljena leta 1925, ko je bil župnik Jožef Čarič in kaplan Andrej Berden. Zato je naša cerkev letos obhajala lep jubilej — petdesetletnico. Jubilejno slovesnost smo obhajali na dan posvečenja 14. septembra. Slovesnost je potekala takole: ob desetih so šli v procesiji iz župnišča duhovniki, redovnice, belo oblečene deklice in dečki ter jubilanti, ki so bili rojeni leta 1925 in so sedaj obhajali svojo petdesetletnico. Procesijo je vodil stolni prošt dr. Jožef Smej. Pred cerkvijo je cerkveni zbor zapel pesem v čast sv. Juriju, dijakinja Angela Benko pa je z lepo deklamacijo pozdravila škofovega zastopnika g. stolnega prošta, ki je nato blagoslovil novo sliko sv. Jurija. Obnovljena cerkev sv. Jurija 99 Ob vstopu v cerkev je zbor pel psalm 121: Veselil sem se, ko so mi rekli... in odpev: V Gospodovo hišo pojdemo veseli. Cerkev je bila nabito polna in mnogi so celo morali ostati zunaj. V cerkvi je najprej domači župnik Alojzij Gabor podal kratko zgodovino cerkve in na kratko orisal tudi zgodovino in usodo prejšnjih cerkva na tem mestu. Nato je učenka Marica Kranjec deklamirala himno iz hvalnic praznika posvečenja cerkva. Članica župnijskega sveta Helena Lang pa je navedla nekaj najvažnejših dogodkov iz župnijskega življenja zadnjih petdesetih let. V poročilu je nastela najprej župnike: Jožef Čurič, Jožef Varga, Jakob Zafošnik, Alojzij Gabor. Kaplani pa so v tem času bili: Andrej Berden, Ferdinand Herman, Jožef Varga, Ivan Camplin, Alojzij Gabor, Štefan Tratnjek, Janez Erjavec, Ignacij Jambrič, Alojzij Flegar, Martin Puhan, Janez Šoštarec. Nove maše so imeli Jožef Gider, salezijanec-misijonar leta 1929, Anton Holzedl 1936, Štefan Türha 1944, Recek p. Gabrijel, kapucin 1962, Jauk p. Bernard, kapucin 1962, Friderik Gumilar 1970. Sestre redovnice so sedaj: s. Adela Linhardt, sestra sv. križa, s. Anunciata Halb, benediktinka; s. Jozefina Drawetz, sv. križa; s. Kozma Knapp, usmiljenka; s. Kapistrana Felkar, sv. križa; Bogoslovec: Anton Rogan, frančiškan. Organisti so bili: Viktor Černi, Janez Grah, Dominik Gider. V preteklih 50 letih je bilo v župniji krščenih: 4116, največ v letih 1925 in 1926 — 150 krstov, najmanj pa leta 1972 — samo 34. Poročenih: 1191 parov, največ 1940 — 61 parov, najmanj 1944 — 9, Umrlih: 2437, največ leta 1927 — 88, najmanj leta 1961 — 27. Rogašovci: Med pridigo 100 Duhovniki, redovnice in jubilanti V župniji je bilo do leta 1945 okrog 4800 vernikov, potem pa se je število manjšalo vse doslej, ko jih je okoli 2500. Vseh birmancev je bilo 3044, misijoni pa so bili v letih 1940, 1958, 1972. Bilo je pa v tem času tudi osem duhovnih obnov. Po tem poročilu je sledila sveta maša s somaševanjem petih duhovnikov. Pred pridigo je p. Gabrijel Recek prebral pismo g. ordinarja dr. Maksimilijana Držečnika jurjevskim vernikom ob petdesetletnici cerkve in čestitko župniku ob tridesetletnici njegovega župnikovanja v tej župniji. Pri obhajilu je bilo več kot 700 vernikov. Ob darovanju so navzoči dobili spominske podobice. Cerkev je bila za ta svoj praznik bogato okrašena in tako lepa, da nikomur ni bila žal ne truda ne denarja, s katerim je pripomogel k njeni obnovitvi. KANČEVCI — Versko življenje v naši po številu vernikov sicer majhni župniji je v zadnjem času precej razgibano, posebno še v letošnjem svetem letu, na katero smo se začeli pripravljati že jeseni prejšnjega leta. Lani septembra smo imeli prvo skupno romanje po vojni — in menda v zgodovini naše župnije sploh — in sicer z avtobusom na Ptujsko goro — Maribor in k Sveti Trojici v Slov. goricah. Posebno smo občudovali lepe cerkve in v srcu se nam je zbudila želja, da bi obnovili tudi svojo župnijsko cerkev. Oktobra 1974 pa smo se podali na obisk k sosedom k Sv. Sebeščanu z dvema avtobusoma na grob Janeza Bejeka, našega dolgoletnega dušnega pastirja. Skupaj s sebeščanskimi verniki smo imeli zanj sveto mašo. Pozimi smo se pripravljali in v mesecu aprilu smo že zavihali rokave ter v dobrih treh tednih temeljito obnovili zunanjost naše cerkve. Zamenjali smo vso strešno opeko in deloma tudi ostrešje, obnovili stene od zunaj in name- 101 stili nove žlebove in obrobe. Bilo je veliko dela in žrtev. Verniki so se izredno dobro izkazali bodisi v denarju ali pa v delovni sili, prav tako pa tudi v materialu. Tako se sedaj naša župnijska cerkev svetega Benedikta sveti vsa v belem kot kakšna nevesta, kot je poudaril v pridigi na dan farnega proščenj a 13. julija stolni prošt in naš veliki prijatelj dr. Jožef Smej iz Maribora. Letošnji župnijski praznik smo zares z veseljem obhajali. Ne samo zato, ker smo se zbrali v obnovljeni cerkvi, ki smo jo blagoslovili skupaj z obnovljenim križem na nadarbinskem posestvu, ki je edini v naši župniji izven pokopališč, ampak predvsem zato, ker smo v teh dneh imeli v gosteh brate in sestre iz različnih krščanskih cerkva. Dvanajstega in trinajstega julija je bilo pri nas ekumensko srečanje mladih na pobudo ekumenskega krožka bogoslovcev iz Maribora. Srečanje je vodil prof. dr. Stanko Janežič. Dva dni so se zbirali mladi s svojimi duhovniki na našem hribu iz evangeličanske, binkoštne, reformirane in katoliške Cerkve. Posebno doživetje na srečanju je bilo skupno bogoslužje v naši cerkvi v soboto zvečer, pa tudi predavanji Stanka Janežiča in seniorja Ludvika Novaka v nedeljo popoldne. Oba sta govorila o temi: Jezus Kristus osvobaja in združuje. Ob koncu so si udeleženci ogledali bogoslužne prostore treh krščanskih skupnosti: katoliško kapelo na Selu, evangeličansko cerkev na Selu in binkoštni molitveni dom v Fokovcih. Udeleženci so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali. O srečanju sta poročala verska lista Družina in Evangeličanski verski list. Za vse, kar smo storili in doživeli v tem letu, smo se šli Bogu zahvalit in več kot 50 vernikov je tokrat šlo na božjo pot, večinoma prvikrat, na Brezje. Prosili smo Marijo za posredovanje pri Bogu, da bi tudi svoje duše in svoje Obnovljena cerkev sv. Benedikta v Kančevcih 102 družine tako lepo obnovili kakor naš skupni in božji dom, našo farno cerkev. V preteklem letu so nas večkrat obiskali tudi verniki iz drugih župnij, iz Kobilja, Odranec, Velike Polane, v zadnjih dneh avgusta pa so, menda že petič prihiteli na naš hrib še ministranti iz vsega Prekmurja. Prišli so v našo lepo samoto, da bi v zbranosti opravili svojo duhovno obnovo. KAPELA — Župnija sv. Marije Magdalene pri Kapeli je bila ustanovljena leta 1763. Prej je spadala k mestni župniji sv. Janeza Krstnika v Radgoni (Radkersburg). Kako je prišlo do ustanovitve župnije, ni podatkov, ker je leta 1805 pogorelo Župnišče in z njim vsi protokoli in listine. Že v davnih časih je na tem griču stala kapelica posvečena sv. Mariji Magdaleni. To je lep kraj z lepim in širnim razgledom, zato so ljudje radi hodili h kapeli na sprehode in izlete. Od tu ime KÁPELA (opomba: gremo h Kapéli; bili smo pri Kapeli in ne na Kapélo ali v Kapélo). Cerkev pri Kapeli Pozneje, datum ni znan, so ljudje postavili večjo kapelo, ki so jo že imenovali cerkvico, in je postala podružnica župne cerkve sv. Janeza Krstnika v Radgoni (Radkersburg). Od tedaj je redno prihajal h Kapeli kaplan iz Radgone maševat trikrat na leto, in Sicer: na belo nedeljo; na praznik patrone sv. Marije Magdalene in na nedeljo po Marijinem imenu, takozvano Ruško nedeljo. Na to nedeljo so nekdaj radi romali v Ruše pri Mariboru. V spomin na to se še danes na te dni obhaja vsako leto proščenje. Ta cerkvica je morala biti precej velika, ker je ob času, ko se je začela zidati sedanja nova cerkev, imela dva zvona. Pobudo za zidanje sedanje cerkve je dal 88-letni Martin Kaučič, upokojeni kaplan iz Male Nedelje, sicer pa doma iz Rihtarovec. Leta svojega pokoja je preživel v svoji hiši, pozneje pri Coblovih. Na njegovem nagrobnem spomeniku je zapisano: BIL JE ZAČETEK PÜVANJA TOTE CERKVE. Ljudi je navdušil k delu in sam prispeval s finančnimi sredstvi od svojih prihrankov. Kronika posebno poudarja veliko navdušenje in požrtvovalnost faranov, ne samo domačih, ampak tudi sosednih. Opeko so ljudje delali sami. Kamen za (temelje cerkve so deloma vozili, največ pa seveda nosili na ramah iz Šütjove grabe, s takozvanega Atilovega gradu. Imenovali so ga tudi grad Ka- 103 cijanarjev. Dela so trajala od 1823. do 1824. leta. Posvetil jo je leta 1835 sekovski škof Roman Sebastijan Zangerle, in je tudi ob tej priliki daroval cerkvi sedanjo sliko sv. Marije Magdalene, delo slikarke Krescenije Stadler iz Münchena. Cerkev je okrašena s fresko-slikami, delo italijanskega mojstra Jakoba Brollo iz Cremone; delo je bilo končano leta 1885. Njegove so tudi slike križevega pota. Župnija je imela do danes 20 župnikov in 61 kaplanov. Med znamenite može, ki so bili rojeni v mejah sedanje župnije, naj samo omenim dr. Jakoba Missia, do danes edinega slovenskega kardinala. Rojen je bil v Moti, ki je tedaj spadala še v Križevsko faro. Leta 1884 je bil imenovan za ljubljanskega škofa, leta 1897 pa za knezoškofa v Gorici. 19. junija 1889 ga je papež Leon XIII. povzdignil za kardinala katoliške Cerkve. Umrl je v Gorici 23. marca 1902 leta in je pokopan v romarski cerkvi na Sv. Gori. Kapelska cerkev stoji na eni izmed najlepših točk v Slovenskih goricah, obdana od samih vinogradov. Od tu se vidi vsa prekmurska ravan in daleč naokrog po štajerskih gričih. Ob lepem vremenu od tu lahko naštejete kar 45 cerkva. Lansko leto je cerkev bila na zunaj prepleskana. Farani so radi in požrtvovalno prispevaii in tako cerkev pripravili za lepo slovesnost sv. birme, ki je bila letos 17. maja. Na birmo se je fara pripravila s sv. misijonom. Z misijonom smo tudi proslavili 200-letnico župnije in 150-letnico sedanje cerkve. KOBILJE — Že od meseca februarja smo se pripravljali na petdeseto obletnico naše cerkve. Trudila se je vsa župnija, posebna pohvala pa gre otrokom, ki pojejo v zboru in župnijskem svetu. Pomlajena cerkev na Kobilju 104 Na predvečer obletnice 16. avgusta smo priredili skromno akademijo, na kateri so sodelovali: član odbora za gradnjo cerkve, prva krščenka v tej cerkvi, prvi par, ki je prejel Zakrament svetega zakona v naši cerkvi, pater Pavel Berden, ki je bil slavnostni govornik. Vmes med posameznimi govori so otroci peli skladbe Čajkovskega, Beethovna, Jobsta, Zafošnika, Mava, Vodopivca in Hladnika. Na predvečer obletnice in na slavnostni dan se je zbralo zelo veliko ljudi. Kot posebno ljub gost je bil navzoč tudi mariborski pomožni škof dr. Grmič Da bi se za svojo petdesetletnico cerkev nekoliko pomladila, smo ji v maju in juniju obnovili zunanjost in uredili zakristijo. Duhovno nas je na slavnostni dan pripravljal p. Franc Jereb iz Celja. Zakramente je prejelo nad 50 % vernikov. Kot marsikje drugje, se je tudi v naši župniji število prejemnikov svetega obhajila precej dvignilo. Mladinski verouk imamo skozi vse leto. Tako so želeli naši mladi župljani in so rekli: »Želimo imeti naša veroučna srečanja vsak drug teden; tudi v poletnih dneh. Če se lahko srečujemo drugod, se lahko tudi pri verouku.« Mislim, da si zaslužijo pohvalo. Z ministranti imamo srečanje vsako drugo soboto. Imamo jih pa štiriintrideset. Za družinsko vzgojo je določena vsaka prva nedelja v mesecu. Takrat namesto običajne pridige obravnavamo družinsko problematiko z najrazličnejših vidikov. Staršem so taki govori zelo všeč. Še eno stvar v verskem Življenju moramo omeniti: odlično sožitje med ljudmi raznih veroizpovedi, ki so v župniji. To je sožitje med katoličani, reformiranimi evangeličani ali kalvini in med evangeličani, ki jih je v župniji najmanj. Da je sožitje lepo, kaže že to, da v Motvarjevcih že sedem let vse tri veroizpovedi uporabljamo isti prostor za madžarsko bogoslužje. Sedaj se pripravljamo na misijon, ki ga bo vodil p. Stanko Grošelj DJ iz Ljubljane. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — V prvi polovici meseca februarja smo imeli predzakonski tečaj za našo mladino v veliki veroučni sobi. Veseli smo spremljali izkušene predavatelje in 138 fantov in deklet, ki so lepo sledili izvajanjem in vztrajali do konca. V marcu smo imeli kakor vsako leto postno tridnevnico za pripravo na versko poglobljeno obhajanje velikonočnih praznikov. Tridnevnico je Vodil lazarist p. France Jereb. Ob koncu druge svetovne vojne je okupator oropal vse naše kapele po vaseh in tudi župnijsko cerkev ter odpeljal vse zvonove razen enega, ki so ga zaradi njegove starosti in zgodovinske vrednosti pustili župnijski cerkvi. Vse zvonove v vaških kapelah in enega v župnijski cerkvi smo nadomestili v mesecu marcu leta 1947. Letos smo se opogumili in naročili še tri manjkajoče velike zvonove za župnijsko cerkev. Sedaj nam v oznanilo veselja in žalosti v lepem sozvočju poje vsa peterica kakor v predvojnih dneh. Ob ogromni množici vernih in nevernih jih je dne 6. aprila 1975 blagoslovih škof dr. Maksimilijan Držečnik. Zvonove je posrečeno vlila livarna Ferralit iz Žalca, z novimi železnimi ležaji pa jih je vestno opremil kovinostrugarski mojster Marjan Mulec iz Veržeja. Po lepi celoletni pripravi in končni devetdnevnici smo imeli 4. majnika 1975 sv. birmo. 105 V zadnji avgustovi nedelji smo se s štirimi avtobusi in mnogimi osebnimi avtomobili udeležili našega dekanijskega romanja na Ptujsko goro, po končani slovesnosti pa skupno obiskali rojstno hišo maršala Tita in zaključili romarsko slovesnost in pobožnost na Svetih gorah. Novi križevski zvonovi Ob godovnem dnevu naše cerkve in župnije, ob Povišanju Sv. Križa, v nedeljo dne 14. 9. 1975 je imel pri nas svojo zlato mašo naš rojak Alojzij Žalar iz Grab, ki že dolgo župnikuje pri Sv. Petru pri Mariboru. Želimo mu še dosti zdravih let! KUZMA — Našo župnijo sta v svetem letu 1975 spremljala — poleg manjših pripetljajev — dva večja dogodka: imeli smo obnovo misijona in birmo. Obnova misijona ali mali misijon od 19. 3. do 23. 3. je bila pravzaprav že uvod v sveto birmo. Obnovo je vodil p. Stanko Cvetko, minorit iz Ptuja, pomagal pa mu je Janez Nanut, župnik iz Senovega. Voditelj misijona je s svojimi govori, ki jih je podkrepil s sodobnimi primeri, zelo razgibal župnijo. V času malega misijona so bili dobro obiskani zlasti stanovski govori, posebno številni so bili možje, ki so prednjačili pred ženskim svetom. Zakrament sprave (spoved) je prejelo 89% vernikov naše župnije. Nekaj mladih in tudi starejših mož takrat ni bilo doma, ker so bili na delu v tujini, zato je odstotek nekoliko nižji, ti pa so gotovo zamujeno nadoknadili v času birme. Zakrament birme je delil mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik 10. maja. Birma je bila v lepo okrašeni cerkvi, ki so jo tudi za to priliko kakor že tolikokrat okrasili vedno isti verniki iz Kuzme. Prav tako gre zahvala nekaterim vaščanom iz Doličev, Matjaševec in Trdkove za lepe in velike slavoloke. Umetniško narejeni slavoloki — take znajo narediti samo na zahodnem 106 Ljudska umetnost v Kuzmi Član ŽS pozdravlja škofa 107 Goričkem — so sprejeli škofa, ko je šel v procesiji s številnimi duhovniki in verniki v cerkev. V cerkvi so škofa pozdravili zastopniki raznih stanov. Birma je bila med mašo. Zelo lepo je bilo skupno obhajilo vseh birmancev in botrov. Po maši je g. škof blagoslovil nov križev pot in na novo poslikano Marijino svetišče, delo akademskega slikarja Lojzeta Perka. Birmanci so se za birmo lepo pripravili s pridnim učenjem in obiskom mase, skoraj vsi pa so tudi prejeli sveto obhajilo na devet prvih petkov. Bogu gre hvala za vse milosti, vsem vernikom, ki so se potrudili za lepoto božje hiše in krašenje zunaj in znotraj cerkve, pa naj veljajo prisrčne besede zahvale: Gospod, povrni vsem našim dobrotnikom z večnimi darovi! LENDAVA — Skupaj s hotiško župnijo smo 28. 9. 1974 s štirimi avtobusi poromali v Brestanico, kjer smo imeli mašo, nato v Šmarje pri Jelšah in k Sv. Roku, od tam na Sladko goro, kjer je bila druga maša, potem pa še na Ptujsko goro. Iz Lendave nas je bilo dvaindevetdeset. Od 21. do 25. junija letos pa nas je 42 (in dva iz Dobrovnika) lendavskih vernikov hodilo na svetoletno romanje v Rim. Tja smo šli z letalom, nazaj pa z avtobusom. Opravili smo svetoletne pobožnosti v štirih bazilikah, ogledali smo si pa tudi druge znamenite rimske cerkve in katakombe. V nedeljo opoldne smo prejeli tudi papežev blagoslov na trgu svetega Petra. Kljub naporom nam je ostal nepozaben spomin na večno mesto in svetega očeta. Župnik Štefan Zver je imel ob tej priliki razgovor s sodelavcem vatikanskega radia o dvojezičnosti in sožitju z evangeličani v lendavski župniji. Razgovor je bil objavljen v vatikanskem radiu 26. junija ob 19. uri. Naj omenimo še naše proščenje, ki ga obhajamo vsako leto 25. novembra, na god sv. Katarine, device in mučenke. Zadnje proščenje smo obhajali zelo slovesno, ker je bil ravno takrat doma naš rojak dr. Horváth János, škofov namestnik in kanonik iz Pečuha na Madžarskem, ki je imel mašo v madžarskem jeziku. Pridigal pa je dekan iz istega mesta Csordás Kálmán. Slovensko mašo in pridigo pa je imel Ivan Kolenc, župnik na Hotizi. Novo leto se je žalostno začelo. Na Silvestrovo zvečer je bila na svojem stanovanju v Lendavskih goricah z nožem umorjena Marija Gal. Morilca, domačina, so kmalu izsledili in zvedeli tudi za vzrok umora: pohlep po denarju. Sedem ljudi je umrlo zaradi raznih nesreč in samomora. Najbolj žalostno pa je bilo, da so v enem tednu umrli trije zaradi prometne nesreče na istem kraju v razdalji dobrega kilometra. Enajstega maja je imel zlato mašo naš domačin salezijanec Jožef Tkalec. Redka slovesnost in lepo vreme je privabilo ogromno ljudi. Slovesnost je bila v obeh jezikih, v slovenskem in madžarskem. Pri slovesnosti je bilo navzočih deset duhovnikov, pri bratskem kosilu na zlatomašnikovem domu pa poleg ostalih gostov večina dekanijske duhovščine. Trinajstega julija smo imeli novo mašo. Daroval jo je domačin iz Gaberja Franc Krampač. Slovesnost nove maše je bila na cerkvenem trgu in sicer v obeh jezikih. Pridigal je bivši lendavski kaplan Tone Žerdin, dekan iz Maribora. Lepo število duhovnikov in zelo veliko ljudstva se je udeležilo te — za našo župnijo — tako redke slovesnosti. Primicija na novomašnikovem domu je potekla v lepem in prijetnem razpoloženju. Želimo, naj bi obe slovesnosti bili v spodbudo, da bi se tudi drugi odzvali Gospodovemu klicu. 108 Mladinski verouk imamo v naši župniji v šestih skupinah. V Lendavi je samo ena, ostale so po vaseh. Zbiramo se navadno ob petkih, sobotah in nedeljah zvečer. Naša srečanja so v obliki razgovora. Mladino zanimajo vprašanja, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem Življenju. Ker posamezne skupine niso velike, hitro pride do spontanega razgovora. Mladi radi Sodelujejo in včasih tudi sami pripravijo kako stvar. Teme, ki jih najbolj zanimajo so: Bog — spoznavanje Boga, verske resnice, zakramenti. V vseh šestih skupinah je 80 mladincev, 35 fantov in 45 deklet. LJUTOMER — Da bi se župnija duhovno prenovila, smo v adventu 1974 pripravili duhovno obnovo, ki jo je uspešno vodil kapucin p. Rudolf Štrucl, in v postu leta 1975 p. Bogomil Gselman. Zdi se, da se ob taki priliki marsikdo prebudi iz duhovnega mrtvila. Slovesnost prvega obhajila v letu 1975 je bila posebno pomenljiva zaradi velikega števila prvoobhajancev in dobro pripravljenega bogoslužja, v katerem so do izraza prišli predvsem otroci. Zelo lepo in na poseben način izvedeno je bilo slovo osmošolcev. To je bilo doživetje, ki ga v Ljutomeru še nismo doživeli. Naše veliko župnijsko veselje pa je gotovo bila slovesnost nove sv. maše, ki jo je opravil naš rojak Tonček Košar, član križniškega reda. Zelo lepa slovesnost v cerkvi, somaševanje treh novomašnikov, domače slavje pri hiši v uti — brez kiča, izvirno okrašena — sta dali novi maši poseben pečat in zapustili nepozabne spomine. 31. avgusta 1975 je v Gradcu položila obljube za vse življenje Šolska sestra rojakinja iz Stročje vasi, Štefanija Sever. Želimo ji mnogo božjega blagoslova in da bi se kmalu vrnila na delovno mesto v domovino. V svetem letu so tudi naši farani več romali. Poleg običajnih romanj smo šli z dvema avtobusoma na Svete gore. G. kaplan pa je v mesecu septembru organiziral romanje v Rim. Letos smo inštalirali električno zvonjenje ter stolpno uro na električni pogon. Izvršili smo tudi nekaj popravil v cerkvi in v župnišču. MALA NEDELJA — Lansko leto je bil k nam nastavljen nedeljski pomočnik Franc Dermol, ki nam je bil v veliko pomoč, toda zaradi težkega terena naše župnije potrebujemo stalnega kaplana. In letos smo ga dobili, prišel je k nam Branko Ogrizek, lanski novomašnik. Želimo mu, naj Bog blagoslavlja njegovo delo in naj se med nami dobro počuti. Od 15. do 17. marca je bila pri nas svetoletna tridnevnica. Zelo lepo jo je vodil p. Ciril Vodišek, kapucin iz Studencev v Mariboru. Naši pevci so šli letos na izlet v Škocjanske jame in Koper. Mladinski verouk je pri nas lepo obiskan. Srečanj se je udeležilo redno okrog 40 fantov in deklet. Četrtega maja nam je govoril o Lurdu in pokazal mnogo lepih diapozitivov izseljeniški duhovnik v Nici, kapucin p. Jakob Vučina. MURSKA SOBOTA — Za farno proščenje svetega Nikolaja je župnija M. Sobota imela svetoletno tridnevnico — duhovno obnovo. Vodili so jo patri kapucini. S toplo besedo in pesmijo so navdušili staro in mlado. 11. maja letos je bila v župniji sveta birma. Bilo je rekordno število birmancev — 869. 109 13. septembra je bilo v Murski Soboti srečanje pomurskih študentov, ki se ga je udeležil tudi pom. škof dr. Vekoslav Grmič in okoli 60 študentov. 21. avgusta je bil na soboškem pokopališču pokopan dekan in bivši župnik v Kostrivnici Štefan Györköš. Umrl je v svoji rojstni vasi v Rakičanu. 14. septembra 1975 je bila blagoslovljena nova kapela v Rakičanu. Obenem je bil posvečen nov daritveni oltar. Slovesnost je vodil pom. škof dr. Vekoslav Grmič. Kapela je posvečena Mariji, ki je začetek našega veselja. Kapelo je projektiral prof. arh. Tone Bitenc, oltarno sliko svetega Križa je naslikal akademski slikar Francé Slana iz Ljubljane, zidarska dela je opravil domači zidarski mojster Štefan Žižek, tesarska dela tesarski mojster Ivan Mertük iz Bratonec, kamnoseška dela Komunalno podjetje »Sobota«, mizarska dela pa domači mizarji. Pri kapeli je bilo opravljenih 4.400 prostovoljnih ur. Kapela ima tudi lepo veroučno učilnico. Od 6.—11. oktobra prireja župnija svetoletno romanje v Rim. ODRANCI — V decembru in januarju smo imeli v Odrancih tečaj za pripravo na zakon. Predavanja je obiskovalo 64 fantov in deklet, ki so tako predavanjem kakor tudi razgovorom z zanimanjem sledili. Mladinski verouk je bil v preteklem letu nekoliko slabše obiskan kot prejšnja leta, zato pa je bilo pri srečanjih več zbranosti in sodelovanja, pa tudi nekoliko bolj poglobljena molitev. Zdi se, da bodo naša mladinska srečanja izzvenela v prazno, če se bomo pogovarjali samo med seboj in se ne bi znali pogovoriti tudi s svojim Bogom. Cerkev v Odrancih 110 Za zaključek mladinskega veroučnega leta smo šli na izlet — pomislite — s kolesi. Staromodno, kajne? Niti najmanj; bil je zelo lep izlet in čeprav smo imeli na razpolago samo nedeljski popoldan, smo prišli do Pertoče, kjer smo se ustavili pri lepi novi cerkvi, si jo ogledali, zapeli nekaj pesmi in se proti večeru zadovoljni vrnili nazaj na našo ravnino. Naši pevci in drugi verniki pa so letos potovali po Prekmurju z avtobusom. Videli smo že Štajersko, Kranjsko, Dolenjsko, del Hrvaške in celo Primorsko, našega Goričkega pa večina izmed naših ljudi še ni videla. Na Kobilju smo si ogledali prenovljeno cerkev, skozi Prosenjakovce smo šli v Selo, kjer smo v starodavni okrogli kapeli ali rotundi imeli sveto mašo, ki je bila posebno doživetje. Sedeli smo v krogu v rahlem mraku, ko je skozi romanska tesna okna na nas pršela zasanjana svetloba negibnega nedeljskega dne. Poslušali smo zgodovino tega starodavnega svetišča, nato pa smo se odpravili dalje prek Svetega Benedikta ali Kančovec v Domanjševce, kjer je bil naš drugi večji cilj, potem pa smo prekrižarili najbolj obrobni del Goričkega od Dolenec pa vse do Srdiškega brega. Naenkrat je bil večer in morali smo se vrniti. V nas pa je ostal ponos, da imamo tudi mi svojo preteklost, svojo zgodovino in sicer mnogo pestrejšo in zanimivejšo kakor zvemo o tem v šoli, če sploh kaj zvemo. PERTOČA — V preteklem letu je bilo pri nas na Pertoči najvidnejše in največje župnijsko delo zidanje župnišča. To delo smo letos končali, tako da poslopje že služi svojemu namenu. Septembra smo se iz starega župnišča, ki smo ga z gospodarskim poslopjem vred prodali, preselili v novo Župnišče. Tako je jelenski duhovnik prišel v zdravo stanovanje, ki je v bližini cerkve. Od starega župnišča do cerkve je bilo do šest minut hoda. Za verouk je urejena v župnišču sodobna učilnica. Ker imamo tudi še nekaj župnijskega posestva, smo obenem popolnoma prenovili tudi manjše gospodarsko poslopje, ki je blizu sedanjega župnišča. Verniki, ki so pred desetimi leti toliko storili za novo cerkev, sedaj pa za prenovitev župnišča, zares zaslužijo pohvalo, posebno zato, ker v veliki večini niso bili premožni vse do zadnjega naglega vzpona blagostanja. Je pa tudi prav, če verniki, ki si stanovanja lepšajo in delo na goričkem težkem terenu olajšujejo, skrbijo za blagostanje pri težavnem dušnopastirskem delu tudi svojemu duhovniku. Na god Marije Pomočnice, 24. maja, smo z avtobusom poromali v Novo Štifto pri Gornjem gradu počastit Marijo. Pri redovnikih klaretincih smo se našli s svojim rojakom upokojenim župnikom Francom Gombocom. Ustavili smo se še, pomolili in peli v cerkvi v Gornjem gradu, Radmirju, Petrovčah in v Celju v opatijski in Jožefovi cerkvi. Domov grede smo si še ogledali novo cerkev na Teznem v Mariboru, kjer je kaplan naš rojak Jože Mencinger. Ko smo mislili na to, da so včasih pretekla desetletja in celo stoletja, preden je bila kaka stara cerkev povsem gotova, smo bili malce ponosni na to, kar smo naredili v enem desetletju v naši župniji. TIŠINA — Naša najstarejša faranka 96-letna Huič Antonija iz Tišine je umrla 7. julija 1974. Rojena je bila 5. januarja 1878 na Tišini. Bila je zgledna družinska mati in vernica, ki je veliko molila tudi za duhovne poklice. Na dan proščenja 8. 8. se je pred večernicami v cerkvi smrtno ponesrečil Jožef Gumilar iz Gradišča, star 43 let. Šepal je na eno nogo in ko je šel s kora je po stopnicah padel na cerkveni tlak in kmalu nato pred cerkvijo umrl. 111 Posvetitev novega oltarja na Tišini Daritveni oltar v tišinski cerkvi 112 V župniji smo prvič imeli pogreb z žaro. Jožef Toplak, bivši posestnik v Korovcih, bivajoč v Murski Soboti, se je dal po smrti upepeliti v Gradcu. Žaro s pepelom pokojnika so položili v kripto Voglerjeve kapele na petanjskem pokopališču. Pokojni se je dal upepeliti, ker je mislil, da je v kripti premalo prostora za krsto. Sedaj je po cerkvenih predpisih dovoljeno pokopati take, ki se dajo upepeliti, če se za to niso odločili iz razlogov, ki bi bili nasprotni krščanskemu Življenju. Prvega decembra 1974 smo pokopali upokojenca mizarja Franca Plahuta iz Tropovec. Star je bil 83 let. Do zadnjega je delal, popravljal vse, kar so mu prinesli. Dolga leta je popravljal tudi vse, kar je bilo potrebno pri farni cerkvi, župnišču ali gospodarskem poslopju. Bil je skromen in je veliko delal za »Bog plati.« Zato mu bo dobri Bog bogat plačnik. Novi daritveni oltar je posvetil pomožni škof dr. Vekoslav Grmič v soboto, 5. aprila 1975, na predvečer birme, ki je bila 6. aprila. Gospod pomožni škof je birmal 237 birmancev. Naš in soboški nedeljski kaplan Alojz Antolin je nastavljen za rednega kaplana v Šoštanj. Od prvega oktobra 1975 bo pri nas nedeljski kaplan Viljem Hribernik, doma iz Šmarja pri Jelšah. Pred farnim proščenjem smo imeli kratko duhovno obnovo. Vodil jo je p. Franc Šetar, DJ, iz Dravelj pri Ljubljani. Cerkev na Madagaskarju — spredaj v sredi stoji misijonar Jožef Gider iz Tišine 113 TURNIŠČE — Zgodaj spomladi 13. aprila 1975 smo imeli pri nas v Turnišču birmo. Tristo devetinosemdeset birmancev je potrdil v sveti veri škof dr. Maksimilijan Držečnik. V svetem letu 1975 smo izgubili našega zvestega zvonarja in mežnarja Ignaca Vnuka. Za vedno smo se poslovili od njega petega maja. Vesel in slovesen dan je bil za našo župnijo 20. julij, ko je daroval pri nas svojo prvo sveto daritev naš novomašnik Avguštin Raščan iz Turnišča. Pridigal mu je prav tako naš rojak iz Turnišča, Franc Režonja, ki je sedaj kaplan v Lendavi. Na praznik Marijinega vnebovzetja, ko je naše proščenje, se je zbralo zelo veliko ljudi v naši cerkvi. Ker prihajajo na romanje k nam tudi madžarski verniki, imamo ob devetih tudi zanje božjo službo v madžarskem jeziku. Tridesetega avgusta smo s tremi avtobusi romali k Mariji v Puščavi. S seboj smo imeli tudi nekaj bolnikov in invalidov. Srečanje bolnikov v Puščavi je vodil pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Restavratorji Spomeniškega varstva nadaljujejo svoje delo v naši stari cerkvi. VELIKA POLANA — Petdeset let župnijskega življenja v Polani je bilo podobno vrtnici: med mnogim trnjem je zraslo tudi mnogo žlahtnih sadov. Za vse se je bilo treba zahvaliti Bogu in ljudem in urediti še nekatere stvari. Cerkev je bila samo blagoslovljena, bogoslužje pa nas spodbuja tudi k posvečenju. Izseljenci so veliko prispevaii za cerkev in za razne župnijske potrebe, zato je bilo prav, da smo se jim zahvalili. — Župnijskega upravitelja so nagovarjali, naj bi se dal potrditi za župnika. — Papež Pavel VL je razglasil sveto Zaključek misijona v V. Polani 114 leto. — Deset let že ni bilo misijona. — Cerkev je bila znotraj sodobno obnovljena in urejena. Prav tako so bile obnovljene tudi orgle. Naj se nekaterih dogodkov v naši župniji nekoliko podrobneje spomnimo. V februarju je bila cerkvena ladja na novo prepleskana in dobre freske očiščene. Obnovljena je bila električna razsvetljava. Na cvetni teden smo imeli misijon, ki je zajel vse stanove in je bil zelo lepo obiskan. Vodila sta ga dva mlada patra kapucina. Na dušnih pastirjih je v precejšnji meri slonela rast župnije, zato sta bila lepo urejena grobova dveh naših župnikov na domačem pokopališču. Prvemu dušnemu pastirju v Polani, ki je pokopan pri Sv. Marjeti ob Pesnici, sedaj Pernici, so nesli venec in ga položili na njegov grob. Na vencu je bil napis: »Svojemu prvemu dušnemu pastirju ob 50-letnici — hvaležna župnija Velika Polana.« Tretjega avgusta se je zbrala zelo velika množica ob novi maši Jožefa Vuka — Kramarovega iz Male Polane. Deveti živi duhovnik je žlahtni sad petdesetletnega župnijskega življenja. Pavel VI. in novomašnik Jože Vuk Devetega avgusta je pomožni škof dr. Vekoslav Grmič blagoslovil deset zlatoporočenih parov. Zlatoporočenci so bili nekoč graditelji naše cerkve. Desetega avgusta je dvanajst duhovnikov in deset sester spremljalo pomožnega škofa — posvečevalca, ko je z blagoslovljeno vodo kropil cerkev in 115 mazilil dvanajst križev. Potem je bila inštalacija tretjega stalnega polanskega župnika. Sledila je sveta maša. Somaševali so skoraj vsi domači duhovniki, prodekan Štefan Zver in brat novega župnika dekan Izidor Veleberi. Opoldne je bilo slavnostno kosilo, ki so se ga udeležili duhovniki, sestre, Predstavniki oblasti iz Lendave, KS Polana, posebno dragi pa so nam bili izseljenci, ki so raztreseni skoraj po vsej zemeljski krogli. Naslednjo nedeljo, 17. avgusta smo se s tremi avtobusi in 142 potniki podali na izlet na Goričko. Prva postaja je bila na Kobilju, kjer so prav takrat obhajali petdesetletnico svoje cerkve. Pot smo nadaljevali na Selo, Sv. Benedikt, Domanjševce, Markovce, Kuzmo, Sv. Jurij in Grad. V bodonski evangeličanski cerkvi je njihov dušni pastir Ludvik Jošar na kratko razložil zgodovino njihove župnije, nato smo skupno zmolili Očenaš. VERŽEJ — Na praznik Marije Pomočnice, ki smo ga obhajali 25. maja, se je tudi letos zbralo mnogo častilcev Marije Pomočnice od obeh strani Mure. Njen kip so v procesiji spremljale dolge vrste mladine, mož in žena. Procesija se je pomikala po asfaltni cesti skozi Osredek, ker so tako želeli tamkajšnji prebivalci. Slovesnost je vodil prodekan ljutomerske dekanije Ludvik Duh. Naši možje so postavili v tem letu v zvoniku nove odre in stopnice iz hrastovega lesa, da bo dostop do cerkvene ure in zvonov lažji in primernejši. Največ zaslug pri tem delu imata Ciril Kosi in mizarski mojster Marinič s svojimi sodelavci. Tukajšnji kovinarski mojster Marijan Mulec pripravlja s svojimi sodelavci potrebno aparaturo za avtomatično zvonjenje in za pogon stolpne ure. Ponosni smo in veseli, da morejo tako delo opraviti tudi naši domači ljudje. Praznik Marije Pomočnice v Veržeju 116 Krstilnik v veržejski cerkvi V tem letu smo izgubili tudi nekaj naših zaslužnih faranov, ki jim dolguje naša farna družina mnogo hvaležnosti. Pokojni Juš Janežič, naš domači umetnik, je bil mojster slikarskega čopiča. Slikal in prenovil je več kapel in znamenj, čeprav je bil že blizu sedemdesetih, je lezel na odre v domači cerkvi, ko smo obnavljali njeno notranjost in slikanje na stropu. Naslikal je tudi mnogo raznih podob in slik, da v kraju skoro ni hiše, kjer ne bi viselo kako njegovo delo. Kovaški mojster Alojz Prelog je vedno rad pomagal pri cerkvi; kar je bilo dela njegove stroke, je za cerkev vedno rad hitro in brezplačno naredil. Marija Bobnjar je odšla k Bogu na poti k nedeljski božji službi. Čeprav je imela prav ob nedeljah največ poklicnega dela, se je rada udeleževala duhovnega življenja naše župnije. Vedno je imela odprto srce in roke za potrebe naše božje hiše. Njen pogreb je pokazal, kako je bila znana in priljubljena blizu in daleč. 117 Lojze Kozar Versko življenje v slovenskem Porabju V slovenskem Porabju so z malimi izjemami sami katoličani. Imajo tri župnije: Gornji Senik, Dolnji Senik in Števanovci. Toda zaman bi pričakovali, da morda kje zagledate kakšen slovenski krajevni napis, kajti vsi so samo v madžarskem jeziku, in če madžarskih krajevnih imen ne poznate, boste v ne mali zadregi, če se hočete napotiti v ta ali oni kraj. Nekoliko čudno nam je pri srcu predvsem zaradi tega, ker smo na naši strani vajeni dvojezičnih krajevnih napisov, ki nas niti ne motijo, kaj šele žalijo, ampak se nam to zdi samo po sebi razumljivo. GORNJI SENIK ali kakor smo bili nekoč vajeni reči: Gorénji Senik, madžarsko Felsőszölnök, je župnija, ki je tesno stisnjena v kot med jugoslovansko in avstrijsko mejo. Nekoč je bila to zelo velika župnija, saj je poleg današnjih vasi obsegala še Martinje, Trdkovo in Čepince. Sedaj spada k njej samo še Gornji Senik s 1138 prebivalci, Ritkarovci 119 prebivalcev in majhen del Dolnjega Senika, imenovan Tanya s 63 slovenskimi prebivalci. Župnija torej šteje 1320 vernikov. Poprečni obisk maše je na Gornjem Seniku enak obisku v naših prekmurskih župnijah, saj znaša odstotek nedeljnikov 70%. Prav tako je s številom obhajil, ki jih je sicer nekoliko manj od našega prekmurskega poprečja, vendar je še zadovoljivo. Samo civilne poroke so v župniji zelo redke in jih doma praktično ni. Le tisti, ki se odselijo, se tu in tam samo civilno poročijo. Samo civilnih pogrebov pa ni bilo nobenih. V vsej župniji govorijo doma samo slovenski, zato ni čudno, da je tudi v cerkvi vse v slovenskem jeziku. Zato je versko življenje razgibano in župnik Janoš Kühar skrbi, da verniki v njegovi župniji v ničemer ne zaostajajo za nami tostran meje. Vse težje bogoslužne tekste vernikom olajša na ta način, da neznane izraze nadomesti z domačimi, da bi verniki mogli bolj poglobljeno slediti verskim obredom, zlasti maši in da jih nerazumljivi izrazi ne bi motili. Iz istega razloga piše besede fonetično. Njegov »prevod« pa je skoraj čisto knjižno slovenski, razen fonetične pisave. Sedaj, ko ljudje poslušajo slovenski knjižni jezik po radiu, televiziji in se tudi otroci v šoli učijo knjižne slovenščine, bo gotovo mogoče počasi opustiti tudi »prevajanje«. Doslej pa je ta način menda bil zares potreben in dober, saj na ta način ljudje niso dobili vtisa, kakor da je knjižna slovenščina nekaj tujega, kar bi lahko Vsaj na videz bila zaradi nefonetične pisave. S prirejanjem tekstov ima župnik veliko dela pa tudi težav, saj za marsikateri knjižni izraz ni tako lahko najti domačega, ki bi čisto natanko ustrezal. Tudi pesmi pojejo naše, to je take, ki jih pojemo pri nas. Speve med berili pojejo solisti na kom, ljudstvo pa jim v cerkvi odgovarja. To je več kot zmore marsikatera naša cerkev. Zaradi izseljevanja pa tudi zaradi manjšega števila rojstev število prebivalcev stalno nazaduje. Vendar ima župnija v štiriletnem poprečju še vedno 18 rojstev na 1000 prebivalcev, kar je za naše pojme zelo veliko. 118 Leta 1943 je imel Gornji Senik 1818 prebivalcev, Ritkarovci pa 210; 1960. leta Gornji Senik 1113 prebivalcev, Ritkarovci 162; leta 1969 pa Gornji Senik 1138 prebivalcev, Ritkarovci pa le 119. V šestindvajsetih letih je torej število padlo za 28%. Cerkev stoji v zelo lepi dolini ob asfaltni cesti, ki pelje v Martinje, žal je meja že dolgo zaprta. Cerkev je posvečena svetemu Janezu Krstniku. Na oboku so zelo lepe freske, oltar je obrnjen k ljudstvu, da je vse božje ljudstvo zbrano okoli njega. Pozimi se lahko zadnji del cerkve oddeli, pregradi, da je maša ob delavnikih tam, prostor se zakuri, da so vsi na toplem. Cerkev je nova in jo je s pomočjo dobrih vernikov zgradil sedanji župnik Janos Kühar. Na ladijskem loku je napis v slovenščini: Hvalite Gospoda vsi narodi. Tudi sicer je v cerkvi vse slovensko od napisov na križevem potu, slik svetih bratov Cirila in Metoda ter sv. Mohorja, pa seveda molitve, pridige in verouk, ki ga obiskujejo takorekoč vsi otroci. Druga Slovenska župnija so ŠTEVANOVCI, madžarski Apátistvánfalva. Cerkev stoji na zelo lepem mestu na hribu in je posvečena svetemu Štefanu opatu. Kar smo rekli o Gornjem Seniku, velja v nekoliko manjši meri tudi za Števanovce. V manjši meri zaradi tega, ker je župnija bolj raztrgana in ni tako enotna niti v gospodarskem niti v narodnostnem pogledu, kar gotovo tudi vpliva na versko življenje. Naj navedemo vasi in število prebivalcev števanovske župnije: Leto Števanovci Andovci Verice Slov. ves Sakalovci Skupaj 1923 724 280 178 760 546 2488 1943 776 259 183 810 649 2677 1960 662 190 167 618 532 2169 Pred vojno je bilo torej precej porasta, potem pa sledi padec prebivalstva. Župnijo vodi in vse obrede v slovenščini opravlja župnik Ludvik Markovič, Hrvat iz Felsőberkifalu poleg Körmenda na Madžarskem. S Küharjem lepo sodelujeta in kar dela Kühar na Seniku, to dela Markovič v Števanovcih. Tudi versko življenje je podobno onemu na Gornjem Seniku, Vsaj tistega dela vernikov, ki se udeležujejo slovenskega bogoslužja. V verskem oziru je namreč župnija raztrgana. Ima dve podružnici, v Slovenski vesi in v Sakalovcih. Obe vasi sta daleč od župnijske cerkve, razen tega ni naravnost nobene boljše ceste, ampak so samo kolovozi ali pešpoti. Če hočeš po lepi cesti iz Slovenske vesi v Števanovce, moraš najprej v Monošter in od tam v Števanovce po asfaltni cesti. Isto velja za Sakalovce. Zaradi tega je Slovenska ves — Vsaj nekateri posamezniki — zaprosila, da bi se odcepila od Števanovec, od Slovenske župnije in se pridružila Monoštru, ki je tik pred nosom, k madžarski župniji. Vendar zaradi jezika do ločitve doslej še ni prišlo. Iz Slovenske vesi jih malo hodi k božji službi v Števanovce tudi zato, ker imajo vsako nedeljo mašo v domači kapeli, posvečeni sv. Florijanu. Žal ne more priti maševat domači župnik, ki bi obrede opravil v slovenskem jeziku, ampak hodi tja maševat madžarski duhovnik iz Dolnjega Senika, ki ne zna prav nič slovenski in vse obrede opravlja v madžarskem jeziku. Isto velja za Sakalovce, tudi ti z župnijo niso trdno povezani in tudi v njihovi kapeli je božja služba v madžarskem jeziku, saj hodi k njim isti madžarski duhovnik kakor v Slovensko ves. 119 Verouk imajo otroci v obeh krajih kakor tudi doma v Števanovcih v prvih štirih razredih v slovenskem jeziku, višjih razredov v župniji ni, Monoštru pa ga obiskujejo, kolikor ga obiskujejo, v madžarskem jeziku. Verniki Slovenske vesi in Sakalovec imajo božjo službo v slovenskem jeziku samo med tednom, ko pride župnik v njihovo kapelo učit verouk in Obenem opravi tam sveto mašo. Zdaj pa poglejmo: župnija Števanovci ima sedaj 2169 (vsaj približno!) prebivalcev. Od teh jih je največ v Slovenski vesi in Sakalovcih in sicer 1150. Ostane torej samo nekaj nad 1000 vernikov v števanovski župniji, ki imajo bogoslužje redno v materinem jeziku. Gotovo precej ljudi iz Slovenske vesi hodi k božji službi v Monošter (Szentgotthárd), vendar doslej v cerkvi ni bilo nič slovenskega ne tu ne v Trošči, čeprav sta na obeh mestih do nedavnega bila župnika slovenskega rodu. Morda bo kdo rekel, čemu je treba jezik pri bogoslužju tako poudarjati, važno je, da se ljudje božje službe udeležijo. Kaj jezik pri bogoslužju pomeni, vemo dobro iz lastne izkušnje vsi, ki smo morali leta 1941 oditi na Madžarsko. Očenaš sem se lahko naučil kaj kmalu, toda v tujem jeziku mi je bil in mi je še zdaj prazen zvok. Ne prime srca in človeka pusti praznega. Tudi na bogoslužne izraze mora biti človek čustveno navezan, sicer ga ne osvojijo, take navezanosti pa se ne moremo naučiti, ampak nam mora biti dana že z materinim mlekom. Sicer pa to trditev dokazuje tretja župnija v slovenskem Porabju, to je DOLNJI SENIK ali po domače Dolénji Senik. Leta 1923 je imela župnija 713 prebivalcev, ki so bili skoraj vsi Slovenci in šematizem označuje jezik v cerkvi: lingua slovenica — slovenski jezik. In Dolnji Senik je bil slovenski vse do leta 1937. Leta 1943 se navajajo že trije jeziki: slovenski, madžarski in nemški. Takrat je imela župnija 730 duš. šematizem iz leta 1969 pa navaja samo še madžarski jezik v cerkvi, ker duhovnik ne zna drugega. Kaj pa ljudje? Morda tudi iz drugih razlogov, gotovo pa tudi zaradi tega so verniki mlačni, k verouku otrok skoraj nihče ne pošilja in versko življenje naglo peša. Z njim pa se izgublja še tista skromna Slovenska zavest, ki je do nedavnega še bila v ljudeh. Ali čaka ista usoda tudi obe doslej še slovenski župniji? Kaj bo, ko bosta dobra in zvesta Gospodova služabnika Kühar in Markovič odšla po zares zasluženo plačilo? Kdo ju bo nadomestil? FRANCEK MUKIČ Življenje Zopet sneži mislili smo da ga več ne bo letos da gledali več ne bomo v temo Čez tri dni se bo začela pomlad po koledarju našem 120 Zdaj bele debele cunje padajo razcefrano Z NEBA poševno Poševna je tudi naša sreča pozimi je manj sonca ne greje stalno nikogar včasih nam je mrzlo a LEPÓ snežinke postajajo redkejše nebo viharno svetlejše Gornji Senik 1975 Pavel Berden Leto sprave Preteklo leto je bilo sveto leto sprave in duhovne poglobitve. Prvo je z drugim povezano, ker prvo brez drugega ne more biti. Ob vsakem misijonu je za kristjane najtežja sprava. Vemo, da je Kristus rekel: Ako vi ne odpustite svojim bližnjim, tudi vam nebeški Oče ne bo odpustil vaših grehov. Prva in največja zapoved je: Ljubi Boga in bližnjega! Z ljubeznijo do Boga še nekako gre, tako si Vsaj mislimo. Tudi oddaljene je lahko ljubiti. Toda bližnjega! Med seboj se tolikokrat žalimo z besedo, kretnjo, prezirom, dejanjem, omalovaževanjem. Čutimo, da se nam je zgodila krivica, ki pa je nihče ni pripravljen popraviti. Ali naj vse kar lepo požremo? Ali ni čut za pravičnost v nas nekaj osnovnega? Zamera je obtičala v duši, kako naj jo odstranimo? Lahko je podati roko in reči: Mir s teboj! Toda to je prazna zunanjost, če ne prihaja iz srca in svojo užaljenost nesemo s seboj iz cerkve, čeprav čutimo, da je zamera, užaljenost ali celo tiha mržnja, ki jo gojimo, resnična ovira našemu prijateljstvu z Bogom. Božjega prijateljstva pa nikakor ne bi radi pogrešali. Kako naj se rešimo tega precepa? če v takem razpoloženju molimo, naša molitev ogluši in niti sami je ne slišimo, kajti dobro čutimo, da ne moremo ljubiti Boga z vsem srcem, če ne ljubimo ljudi. Morda nam bodo koristili nekateri dobri nasveti, da bomo zamero laže pozabili in tudi laže iz srca odpustili. Don Bosco je rekel, da odpustiti pomeni pozabiti. Toda človek lahko pozabi rano, ki se je že zacelila, kako naj pa pozabi na rano, ki peče in kljuva? — Če imamo dobro voljo, bomo z božjo pomočjo tudi to zmogli. Ne bomo pozabili, da nas je žalitev prizadela, toda pozabili bomo na ogorčenje in srd in bomo do žaljivca dobrohotni. Včasih pomaga tudi to, da si skušamo dopovedati: Ko bi jaz bil na njegovem mestu, bi tudi tako govoril, kajti da je tako govoril o meni, je človeško, čeprav ni prav. Kar se mi je zgodilo, je vsakdanja stvar in tako malo pomembna, da pojdem mimo mimo vsega. 121 Ali si bomo rekli: Zelo je pretiraval, ko je o meni to in to rekel, toda v nekem oziru ima pa le prav. Vsaj nekaj je res. Iskal bom napako pri sebi in jo skušal odstraniti. Morda bi bilo prav, ko bi si rekli: V tej stvari sicer nisem kriv. Toda kriv sem v drugih stvareh, ki so morda težje in hujše, ki pa zanje ve samo Bog. Zato grajo ali očitek mirno sprejmem, saj sem slabši kakor drugi mislijo. če se ravnamo po kateremkoli izmed teh napotkov, si očistimo svojo miselnost, da postane vedra, brez oblaka, polna božjega sonca, ko nam bo molitev — pogovor z Bogom lahek, sproščen, topel in zaupen, saj nas ne bo motila nobena ovira. Sad takega pogovora je pa notranji mir in veselje v Svetem Duhu, ki je božjim otrokom tako dragoceno že na poti v večno domovino. Marko Dolanec Za kruhom v tujino (Odlomek) PRIJELI SMO ZA VSAKO DELO Naš mali človek, najsi bo kmet ali delavec, je živel od nekdaj zelo skromno. Kmet je garal vse leto od jutra do večera. Bil je zadovoljen, če je pridelal toliko, da Čez zimo ni stradal. Denarja skoraj ni poznal, saj ga razen gospodarja ostali člani družine niti videli niso. Bil je pa denar tako namenjen v prvi vrsti za plačilo davkov in poravnavo dolgov, ki so bremenili skoraj vsako gospodarstvo zaradi pogostih bolezni, pogostih požarov, vremenskih nesreč ali pa nesreč pri živini. Tudi delavske družine niso bile na boljšem. Ti sicer davkov niso imeli, so pa morali vse kupovati, kar je kmet doma pridelal. Vendar so pa zavidali eni drugim. ’Kaj vam mar, mesec je hitro okrog in plača je tu’, so govorili kmetje. »Lahko je kmetu, ko mu vse doma zraste, mi pa moramo razen vode vse kupiti,« so odgovarjali oni. Toda pri obojih so odrasli sinovi z očetom vred nosili eno zimsko suknjo in obuvali iste škornje k maši. Ravno tako je odraslo dekle ogrnilo materino ruto ob nedeljah. Otroci so se pa podili okrog bosi, kakor hitro je skopnel prvi Sneg, pa vse dokler ni začel naletavati novi. Ko so imeli nekaj denarja, so trikrat preudarili, kako ga bodo obrnili. Zato ni čudno, da je gnala vse zdomce ena misel, čimveč zaslužiti sedaj, ko je prilika. Ni bilo čudno, da so zapuščali domove gospodarji, ki sicer niso odhajali z doma, razen morda k vojakom. Videli so namreč, da njihov nekajmesečni zaslužek znese več kot delo vseh članov doma na kmetiji. Zato so prijeli za vsako delo, tudi težko in umazano, ki ga domačini niso hoteli. Z veseljem so delali tudi nadure, domačini nikoli. Vedno so imeli v mislih prihraniti čimveč denarja. Zato sem tudi jaz prijel za delo tam, kjer sem ga dobil. Premetavati z lopato gramoz, prenašati vreče cementa, prenašati opeko in sicer ob vsakem vremenu, v dežju in poletni pripeki. Vse to je bilo le za zdravega mladega človeka. Seveda ni bilo vedno za vse enako težko. Marsikdo se je znal težkemu delu spretno izmakniti. Toda bil sem neizkušen, pa tudi pretankovesten, da bi uporabljal take načine. Polir je to tudi kmalu opazil, pa me je pošiljal ved- 122 no tja, kjer je bilo treba pritisniti ali pa redno delati. Seveda nisem dobil za to nobenega priznanja ali boljše plače, kvečjemu posmeh od tovarišev. »Kaj se tako ženete,« so mi vpili zidarji z odra, »mar delate sebi doma?« Toda sam sem se pogodil, da bom delal za to plačo, celo prosil sem za delo, torej moram sedaj pošteno delati. Tega sem se držal od začetka do konca, kjerkoli sem delal in imel sem čisto vest. Taki smo bili več ali manj vsi delavci iz kmečkih vrst; domačini, seveda, so bili drugačni. Delu sem se počasi privajal in dobival vedno več prakse. Spoznal sem se s starejšimi delavci, ki so mi dali marsikak koristen nasvet. Seveda mi ni bilo vseeno. Prej samostojen gospodar, sedaj pa pomožni delavec, ki mu lahko vsak vajenec ukazuje. Toda nikoli nisem pozabil, da nisem turist, temveč tujec, ki hoče nekaj zaslužiti in se čimprej vrniti domov. Tako se je jesen počasi odmikala, dnevi so postajali vedno krajši. Delali smo od mraka do mraka z enournim odmorom opoldne. Sreča, da je bilo vreme ves čas lepo in suho. Tako se je bližal advent in začeli smo računati, koliko dni je še do božiča. Starejši so znali povedati, do kdaj bomo še delali v decembru. Seveda, če zapade Sneg, bomo morali prej nehati. Toda bil sem zadovoljen, teh nekaj tednov bom že vzdržal. Zaslužil bom veliko več, kot sem doma računal. Tudi žena mi je pisala vedno pomirljive novice od doma. Kako jim gre delo od rok in da niso nič zamudili. Jesensko delo je opravljeno, tudi sejatev in otroci pridno pomagajo. Kakor bi vedeli, da ni šala, če je moral oče od doma, so se tudi sami zresnili in pomagali materi. Vedel sem, da jih stara mama kroti, če ne drugače, s palico, toda znala je tudi z resno besedo, ki je pri starejših že zalegla. Vedel sem, da tudi moli z njimi, ko mati ni utegnila, ker ni mogla biti povsod. Bil sem ji hvaležen in sem premišljeval, kaj naj ji kupim, da jo bom razveselil. Mislil sem tudi na otroke, ki bodo Naši zdomci v Dürnbergu 1970 123 vsi pričakovali, da jim kaj prinesem. Še na ženo sem se spomnil, čeprav sem vedel, da bo prvo njeno vprašanje: »Koliko si prinesel?« Kaj posebnega nisem doživel te prve tri mesece. Komaj sem se vživel v nove razmere. Zgodaj smo šli zdoma, pozno v temi smo se vrnili, tako da razen delavcev okrog sebe ves teden nikogar nisem videl. Šele v nedeljo smo imeli res prosti čas. Dopoldne smo se zbrali pred cerkvijo, po maši pa vsak domov, kuhat kosilo. Enolončnico si je znal že vsak skuhati, naj je bil notri krompir ali zelje. Bili smo lačni in teknilo nam je. Saj smo bili ves teden ob suhi hrani, ko ni bilo časa niti prilike za kuho, da bi pa šli v gostilno, na to še mislili nismo. Saj nismo bili turisti. Po kosilu se je prileglo malo počitka, nato pa pisat ali oprat kak kos perila. Šele zvečer smo se zbrali sedaj pri enem, sedaj pri drugem, največkrat pa v gostilni. Toda bili smo še začetniki, zavedali smo se, da smo tujci in se tudi tako obnašali. Bile so tudi izjeme, toda v glavnem so nas tujci cenili in nam bili naklonjeni. IZKORISTITI PRILIKO Vsakdo, ki je delal v Avstriji kot sezonec, je računal, da se bo spomladi vrnil. Tudi jaz sem tako računal. Saj je bilo najhujše za menoj. Sedaj nisem več novinec. Delo imam zagotovljeno. Še nagrado nam je obljubil mojster, če se vrnemo. Zakaj ne bi izkoristil prilike sedaj, ko se nudi? Fant, ki je končal šolo in je materi pomagal, bo spet eno leto starejši. Tako sem šel naslednjo pomlad z novimi upi. Toda uštel sem se. Prvi mesec je bilo kar lepo. Dobil sem še dva Slovenca zraven, pa sem ju kot izkušnejši uvajal v delo. Toda v začetku maja je začelo prihajati vedno več naših ljudi v Avstrijo. Bili so predvsem iz južnih krajev. Ker so doma živeli še ubožnejše kot mi, so se ponujali po vseh tovarnah in gradbiščih. Delali bodo za najnižjo plačo, samo da se zaposlijo. Tudi naš stavbenik jih je nekaj vzel. Ker je bilo delavcev dovolj, nismo delali več nadur, še manj pa ob sobotah. Tudi terenske in vse druge dajatve so nam počasi odtrgali. Zidarji so se prvi pritožili. Ker so bili nenadomestljivi, so nekaj dosegli, mi pa nič. Dobro smo vedeli, da nas drugo podjetje lahko sprejme šele po petih mesecih, edina pot, če pustimo delo, je domov. Zopet je bilo treba stisniti zobe in vztrajati. Plača po novih normah je bila za tretjino manjša kot jeseni in zadovoljnost se je spremenila v razočaranje. To je trajalo vse do letnega dopusta, ki smo ga dobili za žetev. Prišel sem domov shujšan, ožgan od sonca, toda skušal sem svoj položaj olepšati. Težko je priznati, kadar človek pride na slabše, saj so nam vsi, ki so ostali doma zavidali našo »Ameriko.« Vrnil sem se založen z domačimi dobrotami in upal, da se bo kaj obrnilo na boljše. Res se je obrnilo na boljše. Po vrnitvi z dopusta sem delal ves mesec v strojni tovarni. Razna popravila in prezidave. Začel sem opazovati delo teh delavcev, tudi z razmerami sem se spoznal. Po enem mesecu smo se vrnili na gradbišče. Pripravljali smo gradnjo nove velike stavbe. Stroj je izkopal celotne temelje, ročno smo pa izkopali jarek za kanalizacijo. Iztekel se je pa tudi peti mesec. Imel sem sicer škornje, toda voda je vrela iz jarka, popoldne se je pooblačilo, vlila se je ploha in preden smo pritekli pod streho, sem bil moker do kože. To se je še ponovilo tisti popoldan. Zadnje dni sem že tuhtal to in ono, sedaj se pa odločil. Stojim ves dan v vodi, po hrbtu me moči dež, zaslužim pa vedno slabše. Ali res mora biti tako? Saj pa nisem začetnik, da se ne bi znašel. Sklep je bil storjen. 124 Zvečer sem zagnal lopato mimo začudenega skladiščnika in stopil v polirjevo barako. Naslonil sem se malomarno na vrata in mrko gledal pred sebe. Polir me je začudeno pogledal. »Ne delam več, v petek hočem imeti Obračun.« Bila je sreda, še bolj se je začudil, toda nič ni vprašal. Saj je dobro vedel, zakaj. Bil je zaprt človek; ni se mnogo menil za nas in vseeno mu je bilo, če gremo vsi. V petek sem bil res izplačan. Moral sem čakati do ponedeljka, da bom šel v tovarno vprašat. Kako dolgi so bili tisti štirje dnevi, ko nisem imel kaj početi in negotov, ali bom sprejet ali ne. Če me ne sprejmejo, bom šel pač domov in ko opravimo jesenska dela, se vrnem. Saj nisem več novinec. Imel sem pa le srečo. Ker so razširili obrat, so rabili precej delavcev. Ker me je obratovodja poznal že od prej in videl, da nisem začetnik, me je takoj sprejel. Postal sem tovarniški delavec. DELAVEC V TOVARNI Delo v tovarni je bilo čisto nekaj drugega, kot sem ga bil vajen doslej. Vse mi je bilo novo. Toda hitro sem spoznal, da se nisem prevaral, saj sem zdaj bil veliko na boljšem. Delo ni bilo težko, včasih kar igrača proti težkemu delu na gradbišču. Tudi sem bil vedno pod streho in na suhem, bilo je čisto in tudi manj obleke sem raztrgal. Delali smo takrat še od sedmih do pol petih s polurnim odmorom za kosilo. Hrano smo dobili čisto poceni v tovarniški menzi. Ni bilo bogvekaj, toda bilo je okusno in dovolj. Za nas, ki nismo imeli svojih gospodinjstev, je bil to edini obrok kuhane hrane, tako da sem si le malokdaj kaj skuhal sam. Začetna plača je bila ista, kot sem jo dobival prej, toda vsako leto dvakrat so nam jo zvišali za nekaj procentov. Razen tega sem dobival posebni dodatek na umazanijo, tako da se je nabralo 19 šilingov na uro, kar je bilo za tisti čas lep denar. Včasih mi je kateri izmed mlajših očital: »Kaj ste pa šli tja, pri nas bi več zaslužili!« Toda ko sva ugotovila, da dela on sicer 14 ur dnevno, zasluži skoraj dvakrat toliko kot jaz, ker si pa tudi privošči, sva bila na koncu spet enaka. Sicer sem pa tudi jaz delal nadure, če sem hotel. Ne sicer celo leto, zato pa proti jeseni in koncu leta vedno več. Bil sem dodeljen v oddelek orodjarne, tam pa zopet k skupini stiskalnih strojev. Preddelavec mi je namestil dele za črpalko pri dizel motorju. Ker smo bili navadno z delom naprej, so me poslali večkrat na pomoč v druge oddelke v tovarni, pa tudi vse mojstre in delavce, ki jih je bilo nekaj sto. Seveda sem se zavedal, da spoznavajo tudi oni mene. Inženir, obratovodja, je sprejemal delavce, jih razporejal na delovna mesta, pa tudi odpuščal, če je bilo kaj narobe. Nihče pa ni bil v mojem času odpuščen brez tehtnega vzroka, tudi takrat, ko nam je nekaj mesecev primanjkovalo dela. Ta je prišel vedno k meni, kadar je bilo treba nekje pomoči, se nasmehnil in me vljudno vprašal, če bi hotel iti tja in tja delat. Ravnotako je prišel vedno v petek, če so rabili delavce za soboto, ko se redno ni delalo. Tudi jaz sem hotel biti vljuden in sem vedno pritrdil, ne da bi ga ponovno vprašal. Toda kot vsi drugi, je tudi on govoril v narečju, pa še precej hitro, tako da sem večkrat vstal in se napotil ven, ne da bi vedel, kam naj grem, Ker je bilo delo navadno v veliki dvorani, sem se napotil tja in po poti premišljeval njegove besede, da bi ujel ime oddelka, mojstra ali pa delavca, kateremu naj grem pomagat. Nekoč je pa le opazil, da se nekaj obotavljam, pa me je vprašal: »Kaj me niste razumeli? Sedaj bi pa že lahko razumeli nem- 125 ški,« je smeje se dostavil. Ker sem videl, da je dobre volje, sem mu rekel: »Jaz že razumem nemški, toda vi ne govorite dobro nemški!« Zasmejal se je. »Imate prav. Jaz govorim v narečju, pa še malo prehitro.« Ni mi sicer zameril, bilo mi je pa le nekoliko nerodno, da sem zafrkaval diplomiranega inženirja, jaz tujec in priučeni delavec. Bil sem edini Slovenec v tovarni, južnjakov je bilo vedno Vsaj nekaj. Eni so odhajali, novi pa spet prihajali. Po enem letu dela sem se že toliko seznanil z delom in z vsemi oddelki, da sem potem vsakega našega novinca moral uvajati v delo, pa tudi izučenim sem moral tolmačiti navodila preddelavca. Toda nekoč sem slabo naletel. Nujno so rabili delavca za pomožna dela, pa so sprejeli Avstrijca, ki je gotovo že obredel vse tovarne okoli Salzburga. Takoj sem videl, da ni kaj prida in da tudi pri nas ne bo dolgo ostal. Prvi dan sem mu pokazal, kako se ravna s pralnim strojem, in kje so oddelki, kamor bo moral oprane dele razvažati. Toda kmalu je spoznal, da sem tujec in se mu je to za malo zdelo. Ko sem drugega dne zopet prišel, me je nahrulil, da ne rabi nobenega inštruktorja in se bo že znašel brez mene. Nisem se mu vsiljeval. saj me tudi nihče ni vprašal zanj. Vedel sem, da tudi pri nas ne bo dolgo in res so ga Čez dva tedna odpustili. Janko Škraban Svetoletno srečanje v Beltincih Nedelja, 13. julija 1975 bo zapisana v beltinski cerkveni kroniki kot izredno velik in slovesen dan beltinske župnije. To nedeljo so bili zbrani okrog domačega oltarja v svoji krstni cerkvi skoraj vsi živi duhovniki, redovniki in Somaševanje domačih duhovnikov 126 redovnice beltinske župnije. Bogu so se zahvalili za svoj duhovni poklic in skupno prosili za nove poklice, ki naj bi izšli iz njihove rojstne župnije. Neke januarske noči se je porodila župniku misel, da bi se v tem svetem letu srečali vsi beltinski duhovni poklici. Kakor ves krščanski svet roma to leto po svojih zastopnikih v večno mesto Rim, tako naj bi poromali v svoj mali Rim vsi, ki so se tukaj rodili in tukaj dobili milost duhovnega poklica. Misel je sprejel in potrdil župnijski svet. Ko so bili zbrani vsi naslovi, so bila odposlana vabila vsem rojakom doma in v tujini. Povabljenih je bilo 65 in prav vsi so na vabilo z velikim navdušenjem odgovorili. Samo sedem povabljencev ni moglo priti zaradi bolezni ali pa prevelike oddaljenosti (Srednja Afrika, Južna Amerika). Pozneje so povabljeni prejeli še eno vabilo z izdelanim programom srečanja. Zadnji teden pred srečanjem so prihajali iz vseh delov sveta, med prvimi naše dobre sestre, med katerimi so bile tudi take, ki se niso videle že od takrat, odkar so odšle v samostan. V soboto zvečer je bilo srečanje v župnijski cerkvi z mladino. Na razna vprašanja naše mladine so odgovarjali duhovniki in redovnice. Največ vprašanj je bilo glede poklicev in življenja v samostanih. V nedeljo ob desetih je bilo slovesno bogoslužje zunaj cerkve na velikem odru. Somaševalo je 31 duhovnikov. Mašo je vodil starosta beltinskih duhovnikov p. Božidar Glavač, berila pri maši sta brala sestra in redovni brat, kratko homilijo pa je imel salezijanec Štefan Zorko. Domači župnik je navzočim vernikom, ki so napolnili trg pred cerkvijo, po vrsti predstavil vse duhovnike in redovnice, nato so oni sami pozdravili svoje domače in se zahvalili za vse dobro, kar so prejeli od domače župnije. Sestre pri skupnem bogoslužju 127 Z mislijo, da ima Bog beltinsko župnijo posebno rad, ko je poklical toliko njenih otrok v svoj vinograd, se je končala ta edinstvena župnijska prireditev. Po končanem bogoslužju je bilo veselo srečanje še na župnišču pri skupnem kosilu. V ponedeljek zjutraj pa smo imeli še srečanje v vseh kapelah s starci in bolniki posameznih vasi naše župnije. Naši bolniki in starci veliko molijo za duhovne poklice in darujejo svoje trpljenje za sveto Cerkev in misijone. Srečanje z njimi je bilo gotovo najbolj ganljivo in bo prineslo, upamo, sadove in milosti za nove poklice. Srečanje duhovnikov, redovnikov in redovnic pri oltarju Duhovniki, redovniki in redovnice naše župnije so: DUHOVNIKI: 1. P. Glavač Božidar, minorit, Ptuj 2. Matko Ivan, salezijanec, Avstrija 3. Brunec Mihael, salezijanec, Avstrija 4. Rous Matija, župnik, Petrovci 5. Ozmec Ignac, salezijanec, Južna Amerika 6. Maroša Martin, salezijanec, Južna Amerika 7. Jakob Avgust, salezijanec, Goriče 8. Škafar Ivan, dekan, Radije ob Dravi 9. Tratnjek Štefan, župnik, Pertoča 10. Glavač Franc, župnik, Južna Amerika 11. Sraka Avgust, župnik, Remšnik 12. Gelt Karel, župnik, Gabrovka 13. Bakan Jožef, salezijanec, Titograd 14. Žemljič Štefan, župnik, Vuhred 15. Zorko Štefan, salezijanec, Mužlja 16. Zorko Janez, župnik, Videm ob Savi 17. Lebar Jožef, župnik, Cerkvenjak 18. Šaruga Anton, župnik, Št. Ilj pri Velenju 128 19. Dr. Steiner Štefan, profesor, Maribor 20. Poredoš Martin, župnik, Murska Sobota 21. Zver Štefan, župnik, Žetale 22. Vöröš Štefan, župnik, Berlin 23. Horvat Anton, salezijanec, Niš 24. Sušec Ivan, župnik, Sv. Ema 25. P. dr. Škafar Vinko, kapucin, Celje 26. Duh Stanko, salezijanec, Želimlje 27. Tratnjek Stanko, salezijanec, Mužlja 28. Mlinarič Jožef, misijonar, Afrika 29. Horvat Avgust, salezijanec, Kapela 30. Maroša Anton, salezijanec, Trstenik 31. Pozderec Jožef, salezijanec, Rim 32. Sraka Jožef, salezijanec, Rim 33. Maršič Janez, salezijanec, Niš 34. Sraka Janez, novomašnik-jezuit, Rim REDOVNICE: 1. S. Reginalda Sraka, sv. Križa, Graz 2. S. Reginalda Škafar, sv. Križa, Đakovo 3. S. Ksaverija Bakan, Sr. Jezusovega Grobnik 4. S. Pelagija Erjavec, sv. Križa, Zagreb 5. Marjeta Ščančar, salezijanka, Južna Amerika 6. S. Gvida Dugar, usmiljenka, Kamnik 7. S. Sonja Horvat, šolska, Pančevo 8. S. Atalija Forjan, sv. Križa, Zagreb 9. S. Salutaris Forjan, sv Križa, Pakrac 10. S. Dolorosa Gostan, sv. Križa, Mala Loka 11. S. Patricija Domjan, sv. Križa, Mala Loka 12. S. Bruna Zver, sv. Križa, Mala Loka 13. S. Agata Brunec, salezijanka, Bled 14. S. Stanislava Kuzma, šolska, Beltinci 15. S. Hiacinta Forjan, šolska, Francija 16. S. Graciana Forjan, šolska, Maribor 17. S. Andreja Škafar, usmiljenka, Dunaj 18. S. Daniela Žižek, šolska, Švica 19. S. Marjeta Sraka, salezijanka, Ljubljana 20. Marija Sreš, misijonarka, Indija 21. S. Bernardka Gerič, salezijanka, Bled 22. S. Rozika Korošec, salezijanka, Bled 23. S. Lizika Petek, salezijanka, Ljubljana 24. S. Antonija Miholič, usmiljenka, Beograd 25. S. Dolores Nemec, Rim 26. S. Stanka Maučec, magdalenka, Maribor DIPLOMIRANE TEOLOGINJE: 1. Julka Nežič, pastoralna delavka, Maribor 2. Marija Sraka, pastoralna delavka, Tišina REDOVNI BRATJE: 1. Šaruga Jožef, salezijanec, Sevnica 2. Jerič Ivan, salezijanec, Želimlje 3. Jerič Ciril, salezijanec, Ljubljana 129 Vladimir Škerlak „Törski križ” v Soboti Jožef Smej je v knjižici Spomenikom domačije — zadnja ura naj ne bije, Maribor 1971, Str. 23—24, objavil kratek popis nekaterih kulturnih spomenikov in znamenj mesta Sobote. Njegova razprava je prvi sistematični poskus ugotoviti Poglavitne značilnosti in vrednote soboške spomeniške problematike. Cerkev v Beltincih 130 V. Škerlak, »Törski križ« v Soboti — risba 1924 131 Avtor se je med drugim dotaknil tudi starega stebrastega znamenja, imenovanega »Törski križ«, ki je do leta 1949 stal pred stanovanjsko hišo Ludvika Glažarja, nekako tam, kjer sedaj Prešernova ulica preseka ulico Mikloša Küzmiča. še pred štiridesetimi leti je »Törski križ« sameval na nekdanjem grofovskem zemljišču zahodno od soboškega grada in »strašil« mimoidoče. Po mnenju starih ljudi nisi smel mimo njega, posebno ponoči, ne da bi se prej pokrižal. Smej ugotavlja, da je bilo to kužno znamenje, saj so kužne epidemije množično morile ne samo ljudi, ampak tudi domače živali. Skupni grobovi kužnih mrličev so bili navadno nekje zunaj pokopališč in naselij. Na skup- Jožef Baša V spomin Prineste cvetlice rdeče spomina, prijazno, lübléna cvetoče, ar venec ščem splesti pa tá ga odnesti na grobe, gomile neznanih krajov, gde žrtve počivlo krvavih bojov. Prineste cvetlice rdeče spomina, naj vsakoga moža, naj vsakoga sina te zemle Slovenije z dišavov obdam, jaz pesnik neznan! O düh moj, zdaj strüne nategni, po loki živahno mi segni! Zospevli, zaigraj od boja, krvi! Li močno, U glasno, li divje, Živahno, naj čüje, naj sliši li vsaki, ki spi, naj zvedijo junaki: njih den se sveti. A potom pa tiho, kak nočni vetrič, kak tiho šepetanje nežnih cvetlic, tak tiho, tak sladko zaigraj v spomin pokojnim junakom z neznanih visin! Pa glas melodij jočečih naj pride, ki v sladko je spanje zazible. 132 nem grobu, na majhni zemski vzpetini so potem postavili »nagrobnik«, visok stebrast križ. Taka kužna znamenja so bila zidana ali klesana iz kamna. Možno pa je tudi, kot ugotavlja isti avtor, da soboški »Törski križ« ni bil samo spomin na kugo, ampak tudi na turške vojne. Kuga, lakota in vojna so navadno sledile druga drugi. 5. avgusta 1643 so Turki opustošili okolico Sobote, leta 1649 pa so uničili tisti del mesta, ki se je razprostiral okrog cerkve. Gospodar soboškega dvora je bil takrat Széchy. Soboški otroci so imeli v svojih zvezkih vse do prve svetovne vojne naslikan prizor, kako Turki orjejo z grofom. Tudi sam se še Spominjam, da sem videl šolske zvezke, ki so na notranji strani platnic prikazovali ta prizor. Po ustnem izročilu so namreč Turki na tistem mestu, kjer je stal »Törski križ«, vpregli grofa v jarem in z njim orali. Smej pravi, da v soboškem župnijskem arhivu ni ničesar omenjenega o »Tórskem križu« in da ni o njem nobene fotografije, zato je po svojem zapisniku iz leta 1949 naredil njegovo idealno rekonstrukcijo in jo v omenjeni knjižici tudi objavil (str. 27). Tu moram poudariti, da Smejeva idealna rekonstrukcija ni natančna. Sam sicer tudi nimam fotografije »Törskega križa«, pač pa imam o tem znamenju šolsko risbo iz leta 1924. Takratni profesor risanja Cvetko Ščuka nas je peljal k »Törskemu križu«. Tam smo pod njegovim vodstvom risali in slikali z vodenimi barvami ta križ. Tu prilagam risbo in akvarel »Törskega križa«, natančneje povedano, kopijo risbe in akvarela, izdelanega z isto okorno tehniko, kot jo ima pač 14-letni učenec. Ker je bil profesor Ščuka strog in je risbo ter akvarel posebej pregledal, sta akvarel in risba precej natančna. Tudi pričujoči članek z risbo in akvarelom naj bo pobuda mladim za zbiranje kulturnih vrednot naših prednikov, vrednot, ki so toliko bolj zanimive, kolikor bolj je njih nastanek odmaknjen od nas. Valter Dermota Spoved V človeškem Življenju so dejanja, ki se jih vedno rad spominjaš in so ti v veselje. Prav tako so tudi dejanja, ki se jih sramuješ in ti je žal, ko se jih spominjaš. So pa tudi dejanja, ki si jih mogoče storil v otroški lahkomiselnosti, dasi ne brez neke krivde, ki te težijo, in rekel bi celo stiskajo, dokler se jih javno ne spoveš. Jasno je, da pri tem ne gre za spoved, kot jo imamo v navadi katoliški kristjani, vendar pa tiste vrste spoved, v kateri se spovem dejanja, ki se mi zdi proti skupnosti. In prav to dejanje proti skupnosti, pa ne samo človeški, temveč tudi živalski in sploh proti vsemu živemu je tisto, kar me teži in mi ne da pravega miru. Bilo je točno pred petdesetimi leti, na Veliko mašo, kot temu prazniku pravimo v Slovenskih goricah in mu drugod, na primer na Kranjskem pravijo Velika Gospojnica. V Jurjevski kotlini, ki jo od vseh strani obdajajo lahni gozdovi in z vinsko trto zasajeni hribi, je bilo vroče, kot se spodobi za mesec avgust. Samo v Ščavnici, ki kakor tangenta teče skozi Jurjevsko kotlino, in v Biserjanskem potoku je bilo nekoliko hladno. Toda vode je bilo zelo malo, saj skoraj mesec dni ni več deževalo. Biserjanski potok je kakih sto 133 metrov za našo hišo tekel počasi v Ščavnico in od tod v Muro. Ker je bilo malo vode, so pri mlinu spustili zatvornico, da je bila namesto široke vode le majhna struga. V zajezi pri mlinu je bilo navadno polno rib. To niso bile sicer kake plemenite ribe kot postrvi, sulci ali ščuke, bili so pa lepi kleni, ki so mogli imeti tudi pol kilograma teže. Za nas otroke, zlasti za mene, ki mi je bilo takrat deset let, so bile prav te ribe višek otroških želja. Ko je bila zajeza polna vode in je voda stala vse do Dragotinske brvi, je bilo mogoče ribiti samo z »vodico,« kakor smo pravili trnkom, in od Dragotinske brvi do Čakavskega mosta samo z rokami. Više gor, kjer je danes Blaguško jezero, pa nismo hodili, ker so bile v potoku samo žabe in raki. Za te se takrat še nismo prav nič zanimali. Biserjanski potok je bil tistega avgustovskega popoldneva žalostna senca reke, ki se je besno Vila v svoji strugi ob jesenskem deževju in na pomlad, ko se je talil Sneg. Zame je Biserjanski potok prav ta hudournik in si ga rajši predstavljam, kako je pri mlinu drl Čez cesto in splavljal ves kamen, tako da so se po poplavi kazala samo gola rebra ceste. Sedaj pa ni bil pretok vode nič večji, kot curek vode iz studenca, če ga dobro ženeš. Struga je bila globoka do tri metre in ker je bilo vroče, smo čofotali po vodi gor in dol. Med kričanjem in škropljenjem smo prišli do Okrogle jame. Tedaj je nekomu padlo v glavo, da bi lovili ribe. Eden izmed fantov je segel pod korenine in vzkliknil: »Kaka riba!« To je bilo povabilo na lov z rokami. V kotanji, ki je bila komaj kakih pet metrov dolga, in več ali manj toliko široka, je brodilo šest fantov. Kričali smo, da je šlo skozi ušesa. Voda je postajala vedno bolj kalna in na površini so se začeli pojavljati odprti gobci rib. Vedno več jih je bilo. Ni bilo več treba iskati pod koreninami, temveč si lahko ribe enostavno pobiral kot jabolka pod drevesom. Ker je bilo rib toliko, da nismo vedeli kam z njimi, je eden izmed fantov stekel domov po velik škaf. V hipu je bil poln klenov. Toda še smo mešali vodo in jo delali še bolj blatno, tako da so tudi največje ribe morale priti na površje po zrak in smo jih brez težave pobrali in vrgli v škaf. V prešerni radosti smo odrezali debelo palico in jo vtaknili škafu v ušesa, dali na ramena dvema najmočnejšima dečkoma in odšli zmagoslavno proti domu. Mislili smo, da nas bodo ob tako bogatem ulovu veselo sprejeli in pohvalili. Toda mati je samo rekla: »Kaj bomo s tolikimi ribami?« Oče pa je odločno ukazal: »Takoj jih nesite nazaj v potok! Saj ste uničili vso zalego.« Kot da bi nas kdo polil z mrzlo vodo, smo iz zmagoslavnega tropa uspešnih ribičev postali žalostna procesija pogrebcev. Oče je trdo dejal. »Pa hitro, da ribe ne poginejo.« Storili smo kar smo mogli. Toda šlo je le počasi. Če smo začeli teči, je voda pljuskala iz škafa in ribe so padale na tla. Ribe smo zmetali drugo za drugo v vodo. Toda le nekatere so si opomogle in so počasi splavale na varno. Večina se jih je obrnila na trebuh in vedeli smo, da so mrtve. Pobrali smo jih in jih porazdelili po sosednih hišah. Nekateri so jih z radostjo vzeli, drugim pa je bilo, ko smo jim povedali, kako smo jih ujeli, hudo. Toliko, da nam jih niso dali nazaj. — O — Kadarkoli danes slišim ali berem opozorilo za varstvo okolja, pa najsi bo to za visokoplaninsko floro kot so planike, svišči ali narcise, ali za onesnaženje gozdov in travnikov ali iztekanja kemičnih odpadkov v reke, me stisne 134 pri srcu in mi reče: »Stori nekaj za rastlinstvo, živalstvo in naravo in tako popravi svoj greh, ki si ga naredil v otroški nepremišljenosti.« Vem, da nimam moralne krivde, toda kljub temu se čutim krivega, saj je poleg morale na svetu še narava in ta ima tudi svoje pravice in upravičene zahteve. Jože Smej Ob odhodu Jožefa Berdena, prvega hotiškega župnika Na Novo leto 1975 ob 17. uri 50 minut je na torakalnem oddelku mariborske bolnišnice prenehalo biti srce prvega hotiškega župnika Jožefa Berdena. Ker je bil vnet širitelj Stopinj, zasluži, da obširneje opišemo njegovo življenjsko pot. Nam starejšim je še vedno pred očmi njegova rojstna hiša na koncu vdiljnje »Küzmóve ulice« na ógradih v Bogojini: stegnjeni dvor z nanizanimi stanovanjskimi in gospodarskimi prostori v premem zaporedju pod skupno streho. Z zunanjega obstenskega hodnika pod strešnim napuščem, ki je ločil hišo od dvorišča in je potekal vzdolž vsega poslopja, si imel razgled daleč proti jugu. To blaženo podstenje, tla, nabita z ilovico in na zunanji dvoriščni strani obrobljena z lesenim pragom, pocigom, je lovilo topel južni veter in vsrkavalo sončne žarke od jutra do večera, vse leto od spomladi prek poletja, jeseni in zime. Tu se je narodil 5. januarja 1909. Bela cesta, ki se vije ob »Amerikanskom križu« prek Bogojanskega potoka proti Soboti, je takrat izvabila študirat mnogo bogojanskih fantov, med njimi kar tri Berdenove: Jožka, Janeza, ki je študiral pravo, in Štefana, ki je končal medicino. Morda bi »uka žeja« potegnila za seboj se četrtega Berdenovega, Pavleka, če ne bi bil umrl še pred osnovnim šolanjem. Na gruntu so ostala le tri dekleta. Po končani gimnaziji je Jožko vstopil v mariborsko bogoslovje. Eno izmed najlepših doživetij za nas otroke je bilo, ko smo ob rosnih jutrih med šolskimi počitnicami vsak dan gledali, kako so bogoslovci, trije Jožefi: Küzma, Varga, Berden in Ivan Camplin, v belih koretljih pristopali k obhajilu, in sicer po vrstnem redu, da smo lahko takoj presodili, kateri bo imel prej novo mašo. Na Cirilmetodovo nedeljo, 8. julija 1934, je bil Jožko Berden posvečen za duhovnika. Njegovo prvo kaplansko mesto bi moralo biti Sobota. »Novomašnik Jožef Berden,« tako se glasi uradni škofijski odlok z dne 25. avgusta 1934, »se naj nastavi za kaplana v Mursko Soboto. S tem odlokom naj se javi pri g. župniku, dekanu in kanoniku Janošu Slepcu. Soboški kaplan Jožef Vojkovič pa gre za ekspozita na Hotizo.« Vendar do te namestitve in premestitve ni prišlo. Oba dekreta sta bila preklicana in tako je Jožef Vojkovič ostal za kaplana v Soboti, Berden pa je dobil nov dekret za kaplana v Lendavo. Od tam se je kmalu preselil na Hotizo. Po protokolu lavantinske škofije iz leta 1924 bi naj mariborski škof odcepil Hotizo od njene matične župnije sv. Katarine v Lendavi in ustanovil na Hotizi samostojno duhovnijo, ekspozituro, vendar listine o tem ni najti ne v škofijskem, ne v dekanijskem ali župnijskem arhivu. V predvojni Jugoslaviji je bilo ustanavljanje župnij in Samostojnih duhovnij dokaj zamotano in zamudno, ker so morali upoštevati tudi državne predpise. S tem so bile zdru- 135 žene tudi razne dajatve in doklade. Zdi se, da ustanovne listine o hotiški duhovniji sploh niso izstavili. O tem spričuje škofijski dopis z dne 8. februarja 1926. V njem najdemo med drugim tudi stavek: »Državna oblast doslej še ni rešila tuuradne vloge zastran ustanovne listine za ekspozituro na Hotizi.« Kljub temu so uradni akti vodili Hotizo kot samostojno duhovnijo, še več, nekdo je že leta 1924 nabavil uradni župnijski pečat: župnijski urad Hotiza. Prvi ekspozit na Hotizi je bil Jožef Tivadar, potem Matija Zadravec, Štefan Bakan; za njim nekaj časa ni bilo nikogar, dokler ni prišel na Hotizo novomašnik Berden. Služba kaplana — ekspozita na Hotizi ni bila takrat prav nič zavidanja vredna. Ekspozit je visel nekako med Lendavo in Hotizo, včasih je bil bolj kaplan v Lendavi, včasih bolj ekspozit na Hotizi, kakor je pač bolje kazalo njemu ali lendavskemu župniku. Do Berdenovega prihoda na Hotizo je zaradi pravne nejasnosti prišlo večkrat do težav in nesoglasij med verniki, ekspoziti, lendavskim župnikom, dekanom in celo škofijskim ordinariatom. Berden je skušal s svojo dobroto premostiti vse te in podobne nevšečnosti. Toda prišla je vojna 1941—1945. Berden je moral kakor drugi mnogi prekmurski Dva Berdena: župnik Jožef in misijonar Pavel DJ 136 duhovniki zapustiti svoje službeno mesto v domovini in oditi na Madžarsko. Tam je služboval kot kaplan v Jánosházi in Sárváru. Medtem je somboteljski škof in apostolski administrator za Prekmurje, Aleksander Kovács, dne 2. februarja 1945 odcepil Hotizo od Lendave in jo povzdignil v samostojno ekspozituro. Takrat je bil tam ekspozit Janez Sukič. Od 1. januarja 1945 do 15. junija istega leta je bil Berden na bolniškem dopustu, ki ga je preživel pri župniku, stricu Andreju Berdenu v Martjancih in v Bogojini. Po vojni ga je Ivan Jerič, generalni vikar za Prekmurje, imenoval za župnijskega upravitelja na Tišini, vendar je ostal rajši na Hotizi. Tako je bil od 15. junija 1945 do 28. junija 1955 spet hotiški ekspozit. Mariborski škof, dr. Maksimilijan Držečnik, je na praznik Srca Jezusovega, 17. junija 1955 z ustanovno listino Štev. 909 povzdignil Hotizo v župnijo. »Nova župnija,« tako se glasi listina, »obsega kraje: vas Hotizo s hišnimi številkami 1—156, naselje Staro Mirišče s štirimi hišami ter dve novi naselji Ložič s hišnimi številkami 157—167 in Grede s hišnimi številkami 168—174. Nova župnija šteje 965 prebivalcev.« Za prvega župnika na Hotizi je dekan Alojzij Šoštarec predlagal svojega sošolca Jožefa Berdena iz naslednjih razlogov: prišel je na Hotizo že leta 1934 kot novomašnik in sicer na izrecno željo škofa, ker so se drugi starejši duhovniki branili službe hotiškega ekspozita; na Hotizi je ostal ves čas z izjemo okupacije; poglobil je versko življenje in povzdignil božjo službo na zavidljivo višino; olepšal je božjo hišo in oskrbel potrebno opremo in zvonove; je med neumeščenimi duhovniki v Prekmurju najstarejši; ker je zelo rahlega zdravja, bi druge večje župnije ne mogel prevzeti; zaradi svoje skromnosti, gostoljubnosti in prijaznosti je splošno priljubljen pri vernikih in duhovnikih. Škof je res imenoval Berdena za prvega župnika na Hotizi in dekan Šoštarec ga je na Petrovo 1955 slovesno umestil. Berden se je škofu zahvalil takole: »Čutim prijetno dolžnost, da se vam v imenu cerkvene občine na Hotizi in v svojem imenu najtopleje zahvalim, da ste našo ekspozituro povzdignili v župnijo. S tem je bilo kronano vse dosedanje prizadevanje in gorečnost naših župljanov ... Še posebej sem vam hvaležen, da ste za prvega župnika na Hotizi imenovali mene. Skušal bom svoje skromne moči tudi vnaprej uporabiti v božjo čast in zveličanje vernikov.« Berdenova obljuba ni ostala samo na papirju. O njegovi dušnopastirski prizadevnosti pričajo številna obhajila, obisk božje službe, veliko število naročnikov Družine, Ognjišča, mohorjevk in Stopinj. Skoraj vsako leto je poklical tuje duhovnike za tridnevnice, duhovne obnove, leta 1972 je pripravil tudi misijon; dal je postaviti nov daritveni oltar, urediti veroučno učilnico in še marsikaj drugega. Pogrebne obrede je 4. januarja 1975 ob asistenci prek 50 duhovnikov vodil škof dr. Držečnik. Svoje zadnje počivališče je našel na hotiški božji njivi. Tako je sam želel, ko je v oporoki zapisal, naj bo njegov nagrobni spomenik le preprost hrastov križ. Hotiška srca se bodo svojega prvega župnika še dolgo spominjala. Na jugovzhodu mu poje uspavanko potok Mirica, na jugozahodu Dobovec s staro Muro, na zahodu Hotiško jezero — Džilinjek, kjer po pripovedki nosi kraljična trnovo krono za svoj greh prevzetnosti, ker je hotela biti lepša od Marije, na severni strani pa potok Libovija z gabrovjem in jelševjem. Vse do vstajenja! 137 Pavel Berden V posvetovalnici Prišla sem, da bi mi svetovali. Sem vsa obupana. Imam dva odrasla otroka. Oba bi morala biti že pri kruhu, pa mi popivata, ni jima za delo, mene pa samo izrabljata. Kaj sta se pa izučila? Starejši je končal srednjo Strokovno šolo. Na treh mestih so ga že vrgli iz službe, ker ni prihajal redno na delo in ker je večkrat po cele dneve izostal brez opravičila. Zdaj samo popiva in čaka, kdaj bo dobil novo zaposlitev. Mlajši hodi v službo, ima visokošolsko izobrazbo, toda denarja mu je vedno premalo. Več porabi kakor zasluži. Od dne do dne prihaja k meni: Mama, daj mi kovača, daj mi petdeset din, daj mi sto din! In potem izgine in ga ni več do večera. Pije, karta in se zabava v družbi, ki je njemu všeč, meni pa nikakor ni. Nikoli mi ne pove, ne kod je hodil ne s kom je bil ne kaj je delal. To mi žre živce in me uničuje. Kaj naj storim? In kako dobro sem ju vzgajala! Vsega sta imela, kar sta si poželela ... Gospa, nikar ne jokajte! Morava se pogovoriti in pogledati, če se dá kaj pomagati. Kaj pa mož pravi k temu? Mož je dober, predober! On je visokokvalificiran. Zaslužil nam je za stanovanje, za vso moderno opremo, imamo avto, imamo vsega. Res se je potrudil. Ko pa vidi táko nehvaležnost, se odmika domu. Ostaja v tovarni, dela in dela in ga redkokdaj vidimo. Ne reče nič. Toda na obrazu se mu vidi, kako trpi. Ste tudi vi hodili v službo? Seveda sem morala hoditi. Kaj pa naj bi, ko nam je vsega manjkalo? Kdo pa je pazil na otroka, ko sta bila še manjša in sta hodila v šolo? Nekdo ju je moral nadzorovati ali delata naloge ali se učita ali sta vsak dan pripravljena za šolo in ali sploh resno jemljeta učenje? Nekaj časa smo imeli na stanovanju starejšo sorodnico z dežele, ki je pazila na otroka. Potem sta bila večinoma takó v šoli. Učila sta se ali sama doma ali pa pri sošolcih. Vaša fanta sta bila glede učenja prepuščena sama sebi. Naredila sta, kar sta naredila. Delala sta, kakor in kolikor sta hotela. Ali sta v šoli izdelovala? Spočetka je šlo zelo dobro in gladko. Pozneje pa sta morala imeti inštruktorje, da sta zlezla. Pa ne, da ne bi bila nadarjena. Lena sta bila. Ako ste natančno odgovorili, gospa, ste pokazali na vozlišče vsega vprašanja. Lena sta bila. Nadarjena in lena. To v starejših letih preraste v delomrznost in iz tega je roj nesreč. Vaša in moževa usodna vzgojna napaka je bila, da svojih dveh otrok nista naučila delovnih navad. Zdravih, rednih delovnih navad! Pravilnega odnosa do dela in čuta odgovornosti. Vi ali vaš mož bi si morala v tistih letih vzeti čas, da bi vsak dan ali skoraj vsak dan otrokoma pregledala naloge, ju izprašala. Vaša otroka sta pa rasla brez čuta odgovornosti. Vedela sta: če v šoli ne bo šlo, oče in mati imata položaj in naju bosta že kako izrezala. Glejte, gospa, to se danes maščuje. Ampak razumite, da jaz poleg službe nisem mogla ... Poleg službe? Mogli bi že, čeprav težko. Toda danes vidite, da bi morali. Morali bi! Šlo je za srečo vajinih otrok! Premislite, koliko časa ste po nepotrebnem porabili za obiske, za prazno zabavo, za nevažne prireditve, vzgojo otrok ste pa odrinili. Niste se zavedali pomembnosti te naloge. In če zaradi 138 službe ni bilo mogoče, bi morda bilo bolje, da ne bi bili v službi. Bolj Skromno bi živeli, bolj počasi bi opremljali stanovanje. Oprostite, da sem nekoliko trd, toda midva sedaj razmišljava o vašem primeru in iščeva rešitev. Dovolite mi še eno vprašanje: Tretjega otroka niste upali tvegati? Res je tako. Nismo upali. Saj veste, otrok stane. Toda še bolj ko stroški sami, vpliva na starše to, kako se obnaša tvoja okolica. Kakor drugi, tako midva. Vsak naslednji otrok bi namreč bil sam po sebi močan vzgojni dejavnik pri vajinih otrocih. Če bi imeli več otrok, bi morali starejši paziti mlajše in jim pomagati, za njimi počistiti, kaj oprati, jim postreči. Vse te storitve hočeš nočeš ustvarjajo neke delovne navade v človeku. Tudi neki odnos, ki tolče v človeku sebičnost in ustvarja socialnost. Škoda, da niste takrat, ko ste se odločali o številu otrok, prišli vprašat v posvetovalnico. Zdaj pa še to: ali ste ta dva otroka dolgo imeli kot dojenčka na svojih prsih? Dokler je bilo nujno. Mesec dni. Potem smo jih navadili na dudo. Saj veste, da so z dojenjem povezane razne nevšečnosti. Morda so kdaj tudi res. A gotovo so tudi velike prijetnosti. In tako je z vsem življenjem. Če ste otroka imeli premalo pri sebi takrat in pozneje, če ste ga rajši izročali sorodnici z dežele, je premalo občutil, da je zrasel z vami, da ste mu vi sonce, ki naj mu pomaga, da se razvije. Ali ste se kdaj igrali s svojimi otroki, ko so bili majhni, v predšolski dobi? Ali se je igral z njimi vaš mož? Za to nisem nikoli imela smisla in tudi mož ne. Zdi se, gospa, da sta vaša otroka v vašem domu užila premalo topline, premalo prijetne domačnosti, zato ju je pozneje tako hitro potegnilo na ulico. Potem niste njunih duš oblikovali vi, marveč okolje. Zato imata v sebi nekaj potepuškega, vleče ju z doma, v družbo. Ko se bosta poročila, se bo to nadaljevalo, žene bodo nesrečne poleg njiju. Doma ne bosta našla nič zanimivega. Toda vi ste prišli sem vprašat, kaj bi se dalo storiti, kaj ne? Midva z možem sva obupala in si ne znava pomagati. Živimo v peklu in vam povem, če bo šlo tako naprej, bom znorela. Ravno to se ne sme zgoditi, da bi vi znoreli. Nasprotno! Vi morate postati tako močni, da boste opora tudi možu in rešitev otrokoma. Gospa, ali sta vajina otroka krščena? Seveda. Vse zakramente sta v redu prejela. Glejte, kakšna ironija. Vse zakramente sta v redu prejela, a od krščanstva nimata nič. Najbrž tudi k maši ne hodita več. Zdaj ne več. Toda vi ste mislili dobro, čeprav niste znali dobro tudi storiti. Najprej bi vam povedal v tolažbo, da niste edina mati, ki ima take težave. Tu v posvetovalnici se jih mnogo obrne s podobnimi. In nekatere so že izplavale. Imejte tudi vi upanje. Kot vidim, je vaša moč v cigaretah. Nič ne skrivajte. Bog ne daj, da bi se zatekali še k alkoholu, ker potem je res konec. Moja naloga je, da vam najprej pomagam do neke trdne notranje točke, na katero se boste v svoji stiski in svojem obupu oprli. Ker ste versko vzgojeni, upam, da mi to ne bo tako težko. Doživeti morate svetopisemsko besedo: »Ti, o Bog, si moja luč!« Če boste stopili na trdno skalo — Boga, potem bo šlo. Zato vam Priporočam naslednjo vajo: Kupite si sveto pismo in stopite vsak dan, pa res vsak dan, v cerkev, ko tam ni nikogar, ko je tam popolna tišina. Tam se zberite, mislite na Boga, mislite na svojo družino, na vse po vrsti, tudi na sebe. Po- 139 tem Odprite sveto pismo in berite iz njega pet do deset minut. Nato o prebranem besedilu razmišljajte, nato prosite Boga pomoči. Boste videli, kakšen bo uspeh Čez mesec dni. Če bi se kje ponudila prilika za duhovne vaje, še te opravite. Ampak to ni rešitev za moja fanta! V tem je začetek rešitve tudi zanju. Vi morate postati zanju močna žena. Priporočam vam, da jima denarja več ne dajete. Pač pa ju povabite k skupnemu delu. Recimo: Pridi, pomagaj mi pospraviti klet, očistiti stanovanje, storiti to in ono na vrtu! Ob delu se razvija pogovor, ki čustveno povezuje srca. Pri delu se ljudje najlaže spovedujejo drug drugemu. Ali pa na kakem izletu v naravo — peš! Povabite jih. Tudi moža! V vašem Življenju se bodo začela nabirati nova sončna, topla doživetja, ljubezen bo oživela. In v njej je moč za novo življenje. Če boste vi sami postali močna žena, boste družino zbrali okoli sebe. Ali ste pri drugih uspeli s takimi poskusi? Uspel, kadar je sodelovala božja pomoč, kajti to ni kratkoročni načrt. Kratkoročnega čudeža, žal, jaz ne znam narediti. Samo dolgoročni nasvet dajem. In k temu spada bistveno tudi to, da se fanta naučita pravilnih delovnih navad, da dobita veselje do dela in da dobita smisel za točnost in natančnost. Pomagajte jima. Naši sosedje imajo za take, kot sta vaša, razne konjičke. Nekateri so planinci, drugi so jamarji, tretji slikarji — amaterji, spet drugi finomehaniki ali pa popravljajo stare ure in podobno. Nekateri amatersko popravljajo avtomobile. Te zaposlitve ustvarjajo veselje do dela, smisel za točnost, prinašajo neko zdravo samozavest. Saj po naši teoriji delo ni le glavni vir vrednosti, marveč je tudi velik vzgojni dejavnik. Delo vzgaja človeka. Delomrznost, ohromelost volje za delo, izkoriščanje drugih ljudi, pomanjkanje smisla za red, za točnost, čuta za odgovornost, izmikanje naporom, posedanje pri žgani pijači, prazno besedičenje, morda še neobrzdan seks, to človeka razdene, s tem je konec njegovega osebnega zadovoljstva in sreče tistih, ki z njim skupaj živijo. Zakaj nam takih reči niso že pri poroki povedali? Vsega ni mogoče, a včasih tudi ni potrebno. Kmečki otroci morajo delati od otroških let in si pridobijo mnogo delovnih navad, če je življenje v družini v redu. Tudi otroci v številnih družinah imajo službe od malih nog, ko morajo paziti na bratce in sestrice. Mestni otroci pa povečini niso iz številnih družin, imajo tesna stanovanja, zato pa gojijo mnogo športa. Poleg športa je potrebno še področje, kjer se otroci učijo rednih delovnih navad in socialnosti. No, gospa, za danes bo dovolj. Naša vrata so vam vedno odprta. Upam, da bomo skupno reševali Vašo srečo in življenjsko srečo vaših otrok. Jože Smej Ob slovesu od salezijanca Franca Dündeka V soboto 26. julija 1975 je v bolnišnici na Golniku nehalo utripati srce salezijanskega duhovnika, zadnjega ravnatelja nekdanjega dijaškega zavoda Martinišče, Franca Dündeka. Rodil se je 4. junija 1899 na Tišini kot deveti otrok svojih staršev. Na njegov duhovniški poklic ni vplivalo samo domače družinsko versko okolje, 140 ampak predvsem goreče delovanje tedanjega tišinskega župnika in dekana dr. Franca Ivanocyja. Mali Franc si skoraj ni upal z besedo na dan, ko je sestri Lojzki odkril svoj namen: »V šole bi rad, toda kaj, ko smo pa tako revni!« »Le moli in priporoči se Mariji,« mu je odgovorila v preprosti otroški veri. Tedanji tišinski kaplan in katehet Štefan Kühar je svojega bistrega učenca poslal k salezijancem v Turin. V času bogoslovskih študijev je Franc resno zbolel in zanj skoraj ni bilo več pomoči. Nenadno vrnitev zdravja je pripisoval priprošnji Marije Pomočnice, zato si je dal natisniti na novomašno podobico: »Po milosti božji sem to, kar sem« (1 Kor 15, 10). Ordiniran je bil 29. junija 1926 v Ljubljani. Kot vzgojitelj in profesor salezijanskih klerikov in dijakov na Radni (1926—1930), v Veržeju (1930—1932) in spet na Radni (1932—1941) si je pridobil srca duhovniških pripravnikov s svojo temeljito izobrazbo v matematiki, botaniki, filozofiji in teologiji, predvsem pa s svojo značajnostjo. Med vojno je bil najprej ravnatelj salezijanskega zavoda Martinišče v Soboti (1941—1942), potem je predaval salezijanskim bogoslovcem v kraju Szentkereszt pri Esztergomu (1942—1944). Proti koncu vojne se je vrnil v Soboto in spet prevzel ravnateljstvo Martinišča (od 20. oktobra 1944 do 20. novembra 1946). Ko je postalo Martinišče državni internat, je Franc Dündek pomagal pri dušnem pastirstvu v soboški župniji (1946—1950), potem pa je šest let upravljal župnijo Veržej (1950—1956). Po letu 1956 se je preselil v Ljubljano, kjer je na Kodeljevem in Rakovniku deloval kot duhovni pomočnik. Zadnja leta je bil spovednik bogoslovcev na Rakovniku in v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. Konec julija je začel opravljati duhovne vaje, ki pa jih ni mogel končati. Zaradi bolezni so ga morali prepeljati v salezijanski dom za bolnike na Trstenik, od tam pa v bolnišnico na Golnik, kjer je ugasnilo njegovo zameljsko življenje. Počiva v salezijanskem grobišču na Žalah v Ljubljani, kamor ga je ob asistenci duhovnih sobratov, sorodnikov in prijateljev pospremil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik. Tišinska župnija se je poslovila od duhovnika Franca Dündeka z govorom, ki ga je sestavil dekan Janez Gregor, prebral pa beltinski kaplan Alojzij Ratnik. Vsem, ki smo ga poznali, bo ostal v lepem spominu. Jože Smej Dekanu Štefanu Györköšu v spomin Med tistimi, ki Sicer službujejo zunaj Pomurja, vendar z velikim hrepenenjem leto za letom pričakujejo naše Stopinje, je bil tudi kostrivniški dekan Štefan Györköš. Stopinje so mu namreč pričarale košček tiste pokrajine ob Ledavi in Muri, ki mu je z materinim mlekom prirasla k srcu, in kamor se je nazadnje tudi vrnil. Narodu se je 13. novembra 1912 v Rakičanu. Po gimnaziji je stopil v mariborsko bogoslovje, kjer so bili takrat kar trije rojaki iz Rakičana. Na cirilmetodovo nedeljo, 3. julija 1938, ga je škof Tomažič posvetil v duhovnika. Po novi maši je odslužil šestmesečni vojaški rok v Sarajevu. Njegovo prvo kaplansko mesto je bila Lendava, kjer je služboval do 20. junija 1941. Kakor dru- 141 gi prekmurski duhovniki, je tudi on moral zapustiti domači kraj in oditi na Madžarsko, kjer je služboval na raznih krajih, nazadnje v Zalaegerszegu in Jánosházi. Po vojni je postal župnijski upravitelj pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah (1945—1946), nato pa je bil prek sedem let zaprt. Od leta 1954 do 1958 je bil župnijski upravitelj pri Sv. Florijanu ob Boču, v Žetalah (1958— 1961) in končno trinajst let v Kostrivnici. Vmes je tudi soupravljal župnijo Sv. Petra na Medvedovem selu in bil trinajst let dekan dekanije Rogatec. 15. julija 1974 se je zaradi bolezni odpovedal župniji, vendar je še naprej opravljal dekanijske posle, saj so ga duhovniki septembra 1974 z veliko večino izvolili za dekana. Njegov naslednik Viktor Vratarič, župnijski upravitelj v Kostrivnici, ga je 12. avgusta 1975 čakal, da bi prišel maševat. Ker ga ob njegovi uri, t. j. zjutraj ob pol sedmih, ni bilo na spregled, ga je šel k oknu klicat. Dekan mu je odgovoril, da ne more s postelje, ker mu je ob šestih zjutraj postalo slabo. Zdravnik je ugotovil delno kap, zato so ga prepeljali v bolnišnico. Po enomesečnem zdravljenju so ga odpeljali na rojstni dom v Rakičan, kjer je 19. avgusta 1975 izdihnil. Dva dni je ležal na mrtvaškem odru v rakičanski kapeli, potem pa so ga spremili na soboško pokopališče, kjer je poleg 65 duhovnih sobratov opravil pogrebne obrede škof dr. Grmič. Med mašo, ki je bila v pokopališki kapeli, je škof orisal dušnopastirski profil dekana Györköša, posebno njegovo gorečnost pri oznanjevanju božje besede (že v ponedeljek se je pripravljal na nedeljsko pridigo!), katehizaciji in delitvi zakramentov. Med drugim je poudaril: »V Kostrivnici je dekan Györköš lepo obnovil župnijsko cerkev. Njegovega duhovniškega dela pa mi ne moremo ocenjevati, ker nam ostane nevidno prav tisto, kar ima največjo vrednost pri Bogu ... Skušal je storiti vse, kar mu je narekoval njegov poklic ... V zadnjem času ga je Gospod še posebej poklical, naj nosi za njim svoj križ, dokler se ni pod njim zgrudil hl tako dokončal svojo življenjsko daritev. Prepričani smo lahko, da je Bog sprejel tudi to njegovo zadnjo daritev, in tako pustil iz zrna, ki je padlo v zemljo, vzkliti novo življenje s Kristusom, saj je hodil za njim. Kolikor pa še ni dozorel za združevanje z večno Ljubeznijo, ga bodo naše molitve priporočale božjemu usmiljenju. Tudi on naj prosi za nas in izprosi nove poklice, ki bodo nadaljevali delo teh, ki odhajajo.« Poleg duhovnikov so se poslovili od njega tudi kostrivniški župljani, ki so v velikem številu prihiteli na njegov pogreb. Cerkvena pevska zbora, Soboški in kostrivniški, sta mu zapela v slovo nekaj ganljivih cerkvenih pesmi. Po utrudljivem Življenju se mu je spolnila zadnja želja: v domači zemlji bo čakal vstajenje. Zlatomašnik Alojzij Zalar V letu 1974 je obhajal v Križevcih pri Ljutomeru svojo zlatomašno slovesnost dr. Alojzij Ostrc, stolni kanonik (gl. Stopinje 1975, str. 131—132), v letu 1975 pa Alojzij Žalar, ki je prav tako križevski rojak. Rodil se je 17. oktobra 1901 v župniji sv. Križa na Murskem polju. Po končani gimnaziji se je odločil za duhovniški poklic, čeprav je hotel prej morda študirati gozdarstvo, kar zvemo iz povesti Stanka Cajnkarja Križnarjevi. V povesti pravi Vladko (Stanko Cajnkar) Lojzetu Poljancu (Lojzetu Žalarju): 142 »Zadnjič si mi rekel, da boš študiral gozdarstvo. Kako je s tem?« »Ah... to ni nikakršen poklic. Naš oče so rekli: Paj Lojz, zajčji pastir pa ne boš!« Pomisli, sin velikega kmeta z Murskega polja pa bo nekakšen lovski čuvaj, je na pol v šali na pol resno razlagal Lojze očetovo in svojo modrost. Lojze Žalar je pridobil tudi sedaj že rajnega dr. Josipa Meška, da je stopil v mariborsko bogoslovje (prim. Stanko Cajnkar, dr. Josip Meško se je poslovil, v: Mohorjev koledar 1974, str. 169). Žalar je bil posvečen v mašnika 13. septembra 1925 v Mariboru v škofovi kapeli. Kaplanoval je v Vidmu, v Beltincih, v Dolu pri Hrastniku in v Trbovljah. Kot trboveljski kaplan je zgradil novo cerkev Kristusa Kralja v Hrastniku. Od leta 1938 vodi kot župnik župnijo Sv. Petra pri Mariboru. Kakor mnoge druge duhovnike je tudi njega zadela Usoda, da je moral okušati strahote vojne, nemških zaporov in izgnanstva. V Kragujevcu je bil že med tistimi, ki so jih Nemci obsodili na smrt, pa je bil skorajda čudežno rešen, kot on misli, po posredovanju božjega služabnika Antona Martina Slomška. Po osvoboditvi se je vrnil nazaj k Sv. Petru, kjer je obnovil župnijsko cerkev in Marijino romarsko svetišče na Gorci. Za obe cerkvi je oskrbel tudi nove zvonove. Slovesnost zlate maše je obhajal 14. septembra v Križevcih, kjer mu je pridigoval njegov brat Jakob, salezijanec, in 21. septembra pri Sv. Petru, kjer je med somaševanjem jubilantu spregovoril pomožni škof dr. Grmič. Zlatomašnik Žalar se je Bogu zahvalil ne samo za vesele dogodke in spomine v petdesetih letih mašništva, ampak tudi za križ in trnje. Po zlati maši je odpotoval v Kragujevac in tam daroval sv. mašo za vse žrtve nesrečne vojne. Stopinje mu želijo, da bi tako čil in zdrav dočakal tudi biserno mašo. Jožef Godina - zlatomašnik Življenjski prazniki in jubileji tistih mož, ki so se s svojim delom zapisali v slovensko zgodovino, so lepa priložnost, da se jih spomnimo in jim izrazimo priznanje in zahvalo. Med take jubileje sodi tudi zlata maša Jožefa Godine. Jubilantova življenjska pot se je začela 12. marca 1898 na Dolnji Bistrici. Kako se je kot dijak po Kleklovem nasvetu leta 1911 iz madžarskih in nemških šol preusmeril v Slovenske šole v Ljubljani, je sam opisal v Stopinjah 1973 na Str. 91—92. Ob božičnih praznikih leta 1918 se je kot gimnazijski sedmošolec in podporočnik mudil na svojem rojstnem domu v Prekmurju, ki je takrat še spadalo pod Madžarsko. Na sam sveti večer, 24. decembra 1918, je slišal močno streljanje jugoslovanske vojske, ki se je utaborila pri Razkrižju. Madžarska posadka na Dolnji Bistrici je tudi začela streljati. Drzni podporočnik Godina je s čolnom na Muri zaklical: »Živela Jugoslavija« in je bil prvi, ki je jugoslovanske vojake spravil na prekmurska tla. Kmalu nato, dne 3. januarja 1919, so ga Madžari v Soboti ujeli, ga odpeljali proti katoliški cerkvi, da bi ga za cerkvijo ustrelili. Toda prišla sta dva madžarska podčastnika s sporočilom, da ga ne smejo ustreliti, ker so ujeli več jugoslovanskih dobrovoljcev. Istega dne so Godino z 28 ujetimi odpeljali v Sombotel, kjer je opolnoči med 5. in 6. februarjem s šestimi tovariši ušel iz zapora po vrveh, ki so jih spletli iz rjuh. Tako je prišel prek Gradca v Maribor h generalu Maistru. 143 Po vojni je Godina leta 1920 v Šentvidu pri Ljubljani maturiral z odliko. Stopil je v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega. Po končanem bogoslovju ga je 29. junija 1925 škof Jeglič v ljubljanski stolnici posvetil v mašnika. Po novi maši je služboval v Ljubljani, v Grobljah in na Jesenicah. Bil je urednik misijonskih listov in Misijonskega koledarja. Leta 1938 je prestopil v ljubljansko škofijo in postal škofijski duhovnik. Med vojno je služboval nekaj časa v Ljubljani, potem pa v Rimu. Leta 1948 je odšel v Severno Ameriko in bil dušni pastir med našimi izseljenci pri cerkvi sv. Vida v Clevelandu. Leta 1952 je služboval v madžarski župniji Szent Margit, leta 1960 pri cerkvi Marije Vnebovzete, nekaj časa tudi v italijanski župniji San Antonio in končno leta 1964 v Baragovem mestu Marquette, Michigan. Od leta 1969 živi kot hišni duhovnik v domu počitka v Pliberku na Koroškem. Jožef Godina je rad prijel tudi za pero. Poleg krajših spisov v Katoliških misijonih so pomembni njegovi članki, ki jih je objavil v Slovencu in Koledarju Mohorjeve družbe (KMD). Naštejmo le nekatere: Slovenska Krajina, KMD 1932, 58—62; Slovensko Prekmurje v nemških rokah, Slovenec 47/1919/182, 1; Prekmurskim Slovencem v vednost, Slovenec 47/1919/160, 2; Na smrt obsojeni. Kako smo padli v ogrsko ujetništvo v Murski Soboti 3. januarja 1919, Slovenec 56/1928/248 — priloga; Slovenska Krajina ob desetletnici osvobojenja, Slovenec 56/1928/248 — priloga; Spomini na beg iz madžarskega ujetništva, Slovenec 57/1929/31, 3; Prekmurski legionarji. K desetletnici poskusa zasesti Prekmurje, Slovenec 57/1929/113, 3; Slovenska krajina jeseni l. 1918, Slovenec 66/1938/250, 4. — O Godini je poročal tudi časopis Mariborski delavec 2/1919/36, 1 z dne 13. februarja pod naslovom: Iz madžarskega ujetništva utekli, prav tako tudi Straža 12/1920/78, 2 itd. V zlatomašni čestitki mu je škof dr. Držečnik med drugim zapisal tudi naslednje: »Dragi gospod zlatomašnik! Vi ste pomembni tudi za našo slovensko zgodovino, saj ste se ob koncu prve svetovne vojne kot dijak — prostovoljec borili za osvoboditev Prekmurja. Noben zgodovinar, razen če je pristranski, ne bo mogel iti mimo vašega imena. Ne vem, če vam bo mogoče opraviti zlatomašno slovesnost v domači župniji Črensovci, zato vam že vnaprej Čestitam k zlatomašnemu jubileju in vam želim še mnogo sonca v jeseni vašega življenja.« ŠTEVAN Kak sva z Drašom v Berlini robačo küpüvala Pop za naše lüdi na tüjinskon je nej ravno lejko biti. či znaš rejč božo glasiti, spovidavati, mešo slüžiti pa vsa drüga popouska dela, je tou premalo. Poznati moreš vse vrste avtomobilov pa štere so njüve prejgnosti i menkavosti, ovači te naši lüdje za takšega majo, šteri nema dosta tüvarištva z modernin svejton. Tüdi vrastva za vsakši telovni pa düševni beteg njin trbej z njüvij receptov na slovensko obrnouti, inači mislijo, ka si nej v dijačke šoule hodo pa ka si zatou kak pop tüdi nej ravno vučeni. Ino jezero drügij ričij. Tüdi robače po nouvoj moudi moreš znati küpüvati. Prijde k meni Draš, s prekmurskoga Dólinskoga domá. Komaj par tjednov je v Nemčiji. 144 Etak mi pravi: »Gospoud, vi znate dobro nemški. Proso bi vas, či bi mi pomogli robačo küpiti. Jes bi rad ’telír-robačo’ meo. Takša je zdaj v moudi. Nemški malo znan pa v bunti ne bi mogeo dobro povedati, ka bi rad.« Naši lüdje so jako odprtij oči. Vse vidijo. Vse se jij naednouk prijme v ton velkon svejti, dobro pa slabo. Nouva mouda ešče najbole. Ništerni dečki prstane s takšimi velkimi bapkami nosijo, ka bi lejko z njimi v stopi Prosou pao. Pa kakše hlače majo: v koulinaj tak vouzke, ka jim poukajo, v gližnjáj pa tak šörke, ka vöter delajo. Dekline pa dečke, tou se zna, v moudi nazaj denejo. Dečki zaednouk ešče bar jank ne nosijo, vkelko sta pri gližnjáj šörkivi hlačnici že nej dvej janki. Dekline pa že hlače nosijo, tak kratke, ka ne vejš, eli se koupat ide ali je k meši prišla. Drgouč pa takše duge janke majo, ka se nakli vlečejo ino moreš paziti, ka gor ne stoupiš. Vlasé si tak pšenično pofarbajo i našerci pa zvijžano nakondrajo, ka misliš: ta pa má doužnjek na glavi. Pa tak dele. Vsega niti na vüpan praviti. Drage voule san Draši obečao pomouč. Edno robačo küpiti, ka je pa tou! Zgučala sva si, kda se dobijva v ednoj velkoj bunti, kde vse lejko dobijš, od šivatje igle do helikoptera. Kda sva že z Drašon v bunti bila i bi jes mogeo vkratkon tumačiti njegovo želou, me je pitanje prešinolo: kakša je tou ’telír robača’? Draša san nej vüpao bole naténci spitavati. Ka bi si pa dečko mislo, ka bi okouli gučao? Jes, šteri že skoro pideset lejt robače nosin, san pou svojega žitka v šoule hodo pa té najvišiše igžámene doli djao, cejlo Evropo gori vdaro ino za modemoga popa valán, pa se niti na robače ne bi razmo? Moje mozgé so zdaj začnole zgrüntavati. ’Telír-robača’... Ka ’robača’ znamenüje, s tejn san nej meo žmečave. Eli ’telír’? Tou trbej vgoniti. Ka pa, či je Draš kakšo nemško rejč po svoje povedao i je tak ’telir’ gratala? Dostakrat san že sküso, ka naši lüdje lücke rejči bole eli menje naopak zgovorijo. Štera je tista nemška rejč, ki je ’teler’-i najbole podobna? Tou je gotovo ’Teller’, ka bi se, na prekmurski obrnjeno, ’tenjêr’ pravilo. Ja, kak pa tenjêr pa robača vküper prideta? Nouva vganka. Zdaj mi na pomouč spomin pride. Pred nikelko dnevi san na sredi toga velevaraša dva hipija vido, ki sta na prsaj odprte i z nikšin motvouzon vküper zvezane robače mela, na motvozi pa jima je nikaj plejnatoga vij silo, šteromi bi se lejko mali tenjerek pravilo. Kapate, tou je zdaj ta nouva mouda, k šteroj se tüdi Drašove žele obračajo. San že dobro vö zvižao: ’tenjerska robača’, eli mogouče bole razločno povejdano, ’robača s tenjerom’. Pa kak je pri človeki, šteri je v višiše šoule hodo, navada, ka kda edno zgrünta, njemi tou zgrüntano nouvu zmozgavanje zbüdi, tak je tüdi pri meni bilou. Začao san filozofejrati od večdimenzionalne moude. Večdimenzionalnost san zagledno v ton, ka mouda ne bi bila samo za gledanje, liki tüdi za poslüšanje i za otipavanje. Ostanimo pri tenjerskoj robači. Či bi, pravimo, na robačini rokavaj vse naokouli tenjereki tmitmá eden na drügon nalejci privezani bili, bi tou lejko jako lipou igralo. Ken bole bi što z rokami stepao, bole glasna viža bi bila. Či bi samo z ednov rokouv migao, bi viža inačiša bila kak či bi z obema. Inačiša bi bila muzika, či bi samo plejnati tenjereki bili, inačiša, či bi küferni ali železni eli ilovnati bilij, inačiša či bi küferni s plejnatimi kombinejrani bili. Pa tak dele. Ešče bole bi večdimenzionalno bilou, či bi, pravimo, na prsaj eli na hrbti eli na oboujen tenjereki od ramé do ramé na gumiji napelani bili, pa bi lejko tisti, šteri robačo nosi, 145 san eli šteri ga sreča, gumi natigávao pa spüščavao. Kak bi tenjereki zašpilali! Kakše veselje bi deca mela, či bi lejko kakšemi eli kakšoj, ki sta na moudo vdarjeniva, te gumi natigávala! Njeva bi pa tüdi radiva bila, vej bi ravno zatou takšo robačo nosila. Či se že pri robači telko mogoučnosti skažüje, kelko jij ešče more biti pri drügij gvantaj, kda bi je s vsefelé brnečimi, kučejoučimi, cinkajoučimi, füčkajoučimi ino ne vejn s kakšimi drügimi ričmi vküper spravili. Naj nišče ne pravi, ka bi večdimenzionalna mouda čüdna bila. Ka je pa gnesden v moudi čüdno? Pa štero moudo so lüdje nej zagrabili? Čüdno je tou, ka so tak velki moudni stvaritelje, kak, pravimo, Poiret, Dior, nej na večdimenzionalno moudo gori prišli. Naši pradedeki so že bole čedni bili, vej so si pozvačina zmislili, na šteron je večdimenzionalna mouda istina gratala. Mi Prekmurci smo sploj jako čedni lüdjé. Samo te nouro mislimo no gučijmo, kda čedno neščemo. V ton svojen višešnjen premišlavanji san čista pozabo, ka san v Berlini, v velkoj bunti, ge je vsenaokouli vse nalečeno, ka bi naj lüdje küpili. Tak so tepiji večdimenzionalno na mene spadnoli. Zavdaro san, ar me je večdimenzionalna mouda čista oslepila, med dva velkiva tepija, šteriva sta na nikše viske tragle vklüč gori postavleniva bila. Vse se je poudrlo. Draš me je ročno vö odmotavao, frajla, ki je odavala, pa krijdala, ka naj takši v bunte ne hodijo, šteri či doma nijájo. Kda sva z Drašon robače najšla, san z odločnin glason povedao i se pri ton jako čedno držao: »Edno tenjersko robačo, prosin!« Štera je odavala, me je nejevörno poglednola ino pravila: »Tenjersko robačo? Kakša je pa tou?« Jes pa ešče bole glasno, s povdarkon: »Tou je robača s tenjeron, lejko bi bijla tüj z večimi tenjerami, či, se razmi, v vašoj velebauti z najnovejšov moudov vštric idete.« Kda san jo tak podévčo, te je napou začüdeno napou čemerno vö sebé stijsnola: »Mi takše robače nemamo.« Tüdi jes san začüdeni büo. V toj velkoj bunti, ka bi skoro lejko cejlo Soboto v njou spravo, pa nemajo takše robače, kakšo bi Človik rad, pa kakše že hipiji po cestaj nosijo. Gledan sepata po štantaj, kde so vsefelé robače ležale: takše z vouzkimi pa špičastimi, s šörkimi pa okroglimi kolejrami, svüunate, lanene, z žepekami pa brez njij, polisterske pa perlonske, s šlingami na rokavaj, z mašlinami na prsaj, partaste pa pikaste, takše, ka se ocpodi v fourmi poumejseca skunčajo ... Što bi mogeo tou vse nabrojiti! Či jij je nej desetjezero bilou, te jij je nikaj nej bilou. S kakšin tenjeron eli bar s tenjerekon pa rejsan nindri niti edne. »Ideva v drügo bunto,« pravin Draši. On me spitavajouče gleda, rekši: »Ka ne küpiva tü?« Nej san se šteo lagati, samo san šteo Draši razložiti, zakaj nemajo: »Tou tü vse za méd odnesejo, či kakša nouva mouda vö prijde« Tüdi v drügoj velkoj bunti sva nej nikaj opravila. Naj san pravo ’tenjerska robača’ eli ’robača s tenjeron’, nej so meli. V tretjoj bunti zabston, v štrtoj bunti zobston. Vsepovsedi se njin je Čüdno vidilo. Meni se je pa Čüdno vidilo, zakaj se njin čüdno vijdi. Kak tou, ka v ton velevaraši tak malo na visiko moudo, na zagnji krič moude dajo. Ar san jes jako odlčno naprej gnao, ka tenjerska robača že jé na ton svejti, so nindri nej pravili, ka je nega. Vsepov- 146 sédi pa so se tak držali, kak či bi šteli pij tati: »Eli si ti nouri eli pa nas za nimáke maš.« Razmiti me morete, ka odločno gučin. Kak bi pa jes inači našim lüden eti pomagati mogeo. Pri tej trdi Prusaj, šteri bole marše pa tanke v glavi majo kak človičajnsko ravnanje z lüdmi. Či, pravimo, ednoga našega človeka ščejo vö slüžbe šicnoti eli njemi dodatka za deco neščejo dati eli v kakšen birouji nad njin kričijo eli za stan od njega več ščejo meti, kak bi smeli, pa tak dele, te moreš odločen biti. Tüdi skrejgati se moreš z njimi, či inači nejde, zagroziti njin moreš, ka boš stvar dele gnao, do Poncijuša pa do Pilatuša, spoumniti je moreš, ka je Hitler že mrtev, povdariti moreš, ka je v novine daš, pitati trbej kakšega, kak lejko on čedno dela, či paragrafov ne pozna. Z našimi lüdmi se pa včasi tüdi nesmiš püstiti potačkati. Či šteri, pravimo, nešče delati, pa skoz hodi k tebi peneze zimlavat, te njemi trbej povedati, ka je Bouk glavou pa roke za delo stvouro. Eli či se šteri na Slovenskoj veselici, štero včasi po meši mámo, napijé ino ga mantra, ka bi kupice tro, te nikaj ne pomaga, nej lejpa nej grda rejč, liki ga moreš za partice prijeti pa na friški füft postaviti, ka k sebi pride. Draši je pomali küpüvanja zadosta bilou. Že je živčen gračüvao. Pa kda san že v nevejn šteroj bunti ti za tenjersko robačo pitao, mi je tanač dao, naj povejn, ka je ’telír-robača’ ocpodi vouzka. Pri ton pa se je začao po kučevjej gladiti, kak se tou pri kakšoj ženski, štera je v drügon stani, lejko vidi. »Zakaj si pa toga prle nej povedao?«, pravin. »Vej pa tou vsakši zna,» je odgouvoro. Kda sva se müva tak lipou po prekmursko štükala, naj je gospa, štera je odavala, tak našerci gledala, kak da bi se müva h kraji nagučavala. »Ka sta vüva s Prekmurja doma?« naj je v našen jeziki pitala. Zdaj sva pa müva njou tak gledala, kak či bi naj pri kraji dobila. Za nikaj hipov sva čista pozabila gučati, slovenski pa nemški. »Vej pa jes san tüdi tan zdoumi,« se je zveselila. Ar sva se müva ešče izda nej gučati navčila, je dele spitavala: »S štere vési pa sta?« Kda sva k sebi prišla, je Draš povedao, ka je s Törnišča, jes pa, ka san z Böhinec. »Vej pa jes san tüdi z Bohinec doma,« se je dele veselila i nama rokou dala. »Pa Čidi si tij?« se k meni obrne. Povejn. Te me je küšnuti štela. Pa jes san se nazaj držao, ar je küšüvanje z ženskami za nas pope nikelko naoupačno. Küšec san si zatou zaslüžo, ar so prle moja mamica njenomi oči, Herciji z marofa, pri krsti botra bili. Ona je tou dobro znala, jes pa nikaj. Povejdala nama je, ka je že pred zagnjin bojon v Nemčijo prišla delat, pa je tüdi kesnej tü ostala. Prekmurca pa rejsan vsešeron na svejti najdeš. Od toga cilou prekosnica gučij, štera etak pita: »Koga je Krištof Kolumbuš v Ameriki prvoga srečao, kda jo je gori najšeo?« Odgovor etin glason ide: »Odrančara, ki je tan kašo odavao.« Nazagnje smo tüdi pri robači vküper prišli. »A, vüva bi radiva takšo robačo, ka je ocpodi vouzka, ka nej?« »Takšo, takšo, kapate,« je začao Draš s silov prikimavati. »Ja, pa tomi se ne pravi ’tenjerska robača’, liki ’tejí-robača’. Po našen bi se tou pravilo ’robača, štera se tejla prijme.’« Kak je tou ona lipou skejpoma razložila! Vžijvao san, kak je ona po pravon domačen gučala, čiravno je tak dugo v tüjinskon sveti bila. Kakši naši 147 mlajši pa za eden den prek Müre idejo, pa že vse po štajarskon, krajnskon pa hrvačkon mejšajo. Zdaj se je meni v glavi ščista zasvetilo. Kda je Draš pravo, ka bi rad ’telír-robačo’ küpo, bi jes mogeo na francuski, nej na nemški jezik misliti. On je nej nemško rejč ’Teller’, liki francusko ’tailliert’ po svoje povedao, pa me tak k napačnomi mišlenji zapelao. Eli tüdi jes san kriv. Či bi se malo bole na moudo spoznao, te mi poton toga, ka je Draš povedao, ne bi žmetno bilou vgoniti, ka bi on rad. Jes san pa začao cilou od večdimenzionalne moude modrüvati. Nej san znao, na koga eli na ka bi se naj čemerüo. Eli na Draša eli na sebe eli na moudo. Pa ka je bilou, je bilou. Zdaj se lejko stoga samo včin. Navuk je etakši: šteri preveč svojoj pameti zavüpa, tisti lejko velkoga baka strli. Pavel Berden Sestri čebelici S cveta na cvet se presedaš, nabiraš si med in cvetni prah in ni te strah, če veter potegne ali če te deževna kaplja dosegne. Opomoreš si in letiš naprej, ker čaka te kras naših polj in vej, čas pa je vendar čas, mineva, in delati je treba, to je notranji ukaz. Delaš in delaš in brenčiš, nazadnje pa onemogla obležiš. Namesto tebe priletijo druge in nadaljujejo tvoje usluge. A jaz? Kje sem in kaj je moj ukaz? Res je, smo in nas več ne bo, namesto nas bo šel nekdo drug sušit otavo in seno. A za nas je premalo, da smo bili. Naš ukaz je: prebiti se do večnosti! 148 Prošnje Odpri mi oči, Gospod, za čudeže svoje ljubezni. Čakam kot slepec ob poti, ozdravi me in me otrezni. Odpri mi roke, Gospod, ker rade bi vse zadržale. Pred mojimi vrati se mnogi z vrste, naj bi roke jim delile, dajale. Daj, da bom slišal, Gospod, ko kličeš iz bede trpečih otrok. Naj ne ostanem v srcu gluh za njihovo bol — za Tvoj jok! Varuj mi vero, Gospod, ko v tolikih srcih postaja mrak. In ko pride večer in težava dne, ostani pri meni, da bom krepak! (Po Brevirju: Pavel Berden) Frida Kovač Prelomljena prisega Pentekov France je bil postaven fant, temnorjavih kodrastih las in veselih plavih oči. Tudi njegova domačija je bila kar v redu. Lepo zgrajena hiša na klancu, negovan sadovnjak okrog nje, njive in travniki, živina v hlevu, perutnina na dvorišču, vse je pričalo o dobrem in skrbnem gospodarstvu. Francetov oče je bil zares vzoren gospodar, ki si je s pridnim in vztrajnim delom uredil svoje gospodarstvo, toda pred dobrim letom ga je nenadoma sredi neumornega dela ustavila smrt. V črni, z zlatimi angeli okrašeni krsti so ga odnesli iz domače hiše k večnemu počitku. Ostala sta neutolažljiva vdova in edinec France. Delo je šlo nekako naprej tudi brez očeta, toda manjkala je njegova trda roka, njegova neutrudna življenjska sila in podjetnost. Manjkalo je dvoje delavnih rok, ki sta prej držali vajeti vsega gospodarstva. France je bil sicer dober delavec, toda bil je veseljak in je rad zahajal v glasno družbo, se ob nedeljah potepal po gostilnah in vedno pogosteje prihajal domov ob poznih urah in vedno bolj napit. Materino tarnanje ga je samo razdražilo. Ko je bil trezen, je France sam videl svojo napako, skušal se je tudi boriti proti njej, toda njegovi prijatelji so ga vedno znova zavedli k pijančevanju in zapravljanju. Mati je začela bolehati, žalost in skrbi so ji spodkopali življenjsko moč. V veliki skrbi za sina mu je predlagala, naj se poroči. Prišla bo k hiši mlada žena, ki bo skrbela za dom, morda pa bo tudi dobro vplivala na Franceta in ga odvadila alkohola. 149 France si je začel ogledovati dekleta, toda izogibale so se ga, ker so vedele za njegovo strast po pijači. Večkrat so ga videle vinjenega in prepirljivega na zabavali in plesih. Edino sosedova Marjeta, lepa tiha plavolaska, ga je prijazno nagovarjala in s pomirljivimi besedami spravljala k pameti, da se je napotil domov. V Francetovem srcu se je zbudila ljubezen do nje in raslo je v njem tiho upanje, da bo morda prav ona tista, ki ga bo spravila na pravo pot. Nekega jesenskega večera sta se skupaj vračala od sosedov, kjer so v veseli družbi ličkali koruzo. Prešerna fantovska pesem je donela po dolini, srebrna mesečina je božala strmo pot, po kateri sta tiho stopala drug ob drugem. Tedaj je France obstal in prijel dekle za roko. »Marjeta, že davno bi ti rad nekaj povedal in te nekaj vprašal.« Pogledala ga je s prestrašenimi očmi. Temna rdečica ji je zalila obraz. »Zakaj me gledaš tako prestrašeno? Rad te imam in te želim za ženo. Vedno si bila dobra in prijazna z menoj.« Dekle je težko lovila sapo. »Ne, France. Všeč si mi, toda ...« »Marjeta, govori naprej! Vse mi povej, kar imaš na srcu.« »Težko mi je. Vedno sem si želela dobrega, poštenega fanta, da bi imela lep in srečen zakon. Ti pa si se tako zelo spremenil. Iz pridnega, poštenega fanta si postal razgrajač in pijanec. Ubogi materi povzročaš samo skrbi, nimaš več nikjer ugleda in dekleta se te izogibajo. Tudi moji starši bi nasprotovali najini poroki, saj so prepričani, da s teboj ne bi bila srečna.« »Marjeta, vse, kar praviš, je res. Toda vedeti hočem, ali me imaš rada.« »Rada te imam, toda to za srečno življenje ne zadostuje, če se ti ne boš Spremenil.« »Zadostuje, draga Marjeta! Ljubezen vse zmore, vse potrpi, vse doseže. Če ti obljubim, da se tebi na ljubo odslej odpovem vsaki alkoholni pijači, da se tebi na ljubo popravim in postanem pošten in trezen človek, mi verjameš? Prisežem ti, da ne bom več prijel za kozarec, če mi postaneš žena, če boš vedno ob meni in me boš vodila kot angel varuh. Mi hočeš pomagati, Marjeta? Sam dobre vem, da sem brez tebe izgubljen. Samo ti me lahko rešiš.« Marjeta ga je dolgo gledala. »France, zelo težke stvari mi obljubljaš. Jih boš mogel tudi spolniti? Bojim se, da boš preslab. Se zavedaš, da bi se vsa najina sreča, vsa najina ljubezen zlomila, če ne bi držal besede?« »Izpolnim jih, Marjeta, tako mi Bog pomagaj. Pokazal ti bom, da je moja ljubezen do tebe večja, kot moja nesrečna strast. Premagal jo bom.« Marjeta je dolgo molčala, potem pa mu je ponudila roko. »Verjamem ti, France, toda dokazati moraš pred drugimi, da je tvoj namen resen, predvsem mojim staršem.« France je držal besedo. Težko je bilo, toda njegova ljubezen do dekleta je bila odkrita, želja po poštenem Življenju dovolj močna, da se je ogibal prejšnje družbe. Spomladi je bila poroka. Tudi na skromni slavnosti se ni dotaknil pijače in vsa družina si je oddahnila. Mati je vsa blažena objela snaho, ki se je srečna priselila na novi dom. Minili so dnevi in meseci v mirnem sožitju in že je vse tako kazalo, da je France popolnoma pozabil na nekdanjo strast. 150 Ko je v neki mrzli februarski noči zajokal mali fantek, se je ves srečen nagnil nad staro zibelko in poljubil mehko lice svojega sina. Ponosen in zadovoljen je hodil po opravkih in komaj čakal ure, ko bodo fantka, lepo opravljenega, odnesli v cerkev, da bi ga krstili na ime njegovega rajnega očeta Štefana. Po stari kmečki navadi so po obredu zavili v gostilno botra, babica in seveda tudi ponosni oče. Z velikim hrupom so ga pozdravili nekdanji prijatelji in znanci. »Čestitamo, France! Danes pa spiješ z nami kozarec vina na zdravje svojega sinka. Korenjak mora biti kot njegov oče!« »Hvala, ne pijem vina.« »Ne bodi šleva! En edini kozarec te pa zares ne bo vrgel. Kakšen moški pa si? Na zdravje tvojega Štefana!« Francetu se je za hip zameglilo, prijel je ponujeni kozarec, toda vest ga je svarila: Ne pozabil prisege! Toda pomiril ga je zapeljivec: »Ta edini kozarec na zdravje mojega otroka pač ne bo Spremenil mojega trdnega namena!« Dvignil je kozarec k ustom in ga zvrnil. Alkoholna pijača je z nepopisno naslado stekla po grlu in prijetna toplota je prevzela telo. Proti večeru se je France dvignil pijan in omotičen, gledal je okrog sebe in videl, da je skoraj sam v gostilniški sobi, samo dva prav tako pijana znanca sta se mu režala v obraz. Opotekajoč se je odkolovratil domov. Žena je ležala v postelji in tiho jokala, otrok pa je na ves glas jokal v zibelki. Francetu je bilo težko pri duši, toda v trmasti samoobrambi si je dopovedoval, da enkratni prestopek vendar še ni poguba. Marjeta je molčala, njena tiha žalost je bila hujši očitek kot bi bil glasen prepir. Tako sta hodila brez besed po svojih opravkih in nista našla poti k razumevanju in odpuščanju. Na srečen zakon je padla temna senca in France je izgubil tla pod nogami. Ni se več dobro počutil doma. Zopet je vedno pogosteje zahajal v veselo družbo prijateljev in domov je prihajal opit in razdražen. Nekoč ga je Marjeta skušala z lepo in pametno besedo zadržati. Spomnila ga je na dano obljubo, toda France jo je surovo zavrnil: »Pusti že to neumno obljubo! Če bi človek vse držal, kar je v zaljubljenosti obljubil, kam bi prišel svet? Delam, garam, naj doma nič ne manjka, če se pa ob nedeljah nekoliko razvedrim, to vendar ne more biti nič slabega. Tudi drugi možje hodijo v gostilno in pametne žene jim tega ne branijo. Dokler ne zapravim več kot doslej, mi nimaš nič očitati. Sicer je pa posestvo, na katerem živimo, moje.« »Prisegel si. Na prisegi sva zgradila najino življenje. Ti pa si jo prelomil. Ali misliš, da bo Bog blagoslavljal krivoprisežnika?« »Nehaj!« je zavpil France nad njo. »Bolje bi bilo, da te ne bi bil poročil. Kaj ima Bog s tem opraviti? Kar pridelam, je moj blagoslov. Kaj mi lahko da ali vzame Bog?« »France,« je zajokala Marjeta, »ne pregreši se!« »Molči! Živel bom kakor bo meni prav, ti se pa temu privadi.« Čas je tekel. France je svojega sinka oboževal. Vsa njegova ljubezen se je oklenila otroka in ko je prišel pijan domov, ga je z divjo strastjo objemal in poljubljal. Otrok pa se ga je začel tem bolj bati, čim večji je postajal. Nekega večera je prišel France z dela na njivi. Bil je dobre volje in je požvižgaval, ko je postavljal konja v hlev. Ko je stopil v kuhinjo, je v otroški 151 postelji, ki so jo ženske prinesle iz sobe, ležal njegov otrok s široko odprtimi očmi, modrimi ustnicami in žarečim licem. Marjeta se je v skrbeh sklanjala k njemu in ga skušala pomiriti. Vsa bleda se je obrnila k možu. »Štefek je bolan. Danes popoldne mu je postalo slabo. Morali bi ga peljati k zdravniku.« France je ves presunjen gledal otroka, ki je komaj dvignil veke in zašepetal: »Glava boli, atek. In tu zbada.« Drobna roka je pokazala na prsni koš, ki se je pri dihanju s težavo dvigal. Otrok je zastokal in težke solze so tekle po njegovem škrlatnordečem obrazu. »Zakaj me nisi takoj poklicala?« se je France zadrl. »Kaj si le čakala? Ne vidiš, da je otrok hudo bolan. Zdravnika bom poklical domov, kaj bi otroka vozili tja. Hitro mi daj suknjič, s kolesom se bom odpeljal ponj.« Zdravnik je prišel pozno zvečer, preiskal fantka in ugotovil pljučnico. Opozoril je starše, da ima otrok tudi srčno napako, ki lahko postane usodna za malo življenje, če ga ne prepeljejo takoj v bolnišnico. Še tisto noč se je Štefek znašel v beli bolniški postelji in belo oblečeni ljudje so se trudili okrog njega. Bil je preveč utrujen in omotičen, da bi se branil injekcij ali aparata s kisikom, samo kdaj kdaj je klical svojo mater. France je vsak drugi dan drvel s kolesom v bolnišnico, rotil zdravnike, naj mu rešijo otroka, toda domov grede je v svojem obupu vedno znova popival, da bi si pomiril razdražene živce in potešil strah v srcu. Bolezen je dolgo trajala in ko sta zakonca končno prišla po svojega otroka, so jima izročili bled in do kosti shujšan kupček nesreče. Bolezen je bila sicer ozdravljena, toda zaradi oslabelega srca Štefek ni smel več tekati, skakati in divjati s sosedovimi vrstniki. Sedel je na hišnem pragu in se tiho igral z lesenimi kockami, s pisanimi igračkami, ki jih je France stalno prinašal domov, da bi otroka razveselil. Toda v velikih plavih otrokovih očeh se je zrcalila želja po pravem otroškem veselju, ki je bilo prav njemu zabranjeno. France se je sedaj zadrževal doma. Ob večerih je posedal ob otroku in mu pripovedoval vse, kar se je podnevi zgodilo. Nekoč je Štefek prekinil očetovo pripovedovanje in ga je vprašal: »Atek, je res, da postane človek angel, ko umre?« »Res,« je odgovoril France, »samo lepo in pošteno mora živeti.« »Kaj je to pošteno?« je vprašal otrok. »No,« se je nekako v zadregi nasmehnil oče, »greha ne sme delati, ne sme krasti ne lagati. Vedno mora držati dano besedo.« Nekaj ga je prijelo, da je utihnil in skočil pokonci: »Toda zakaj vprašuješ take neumnosti?« »Atek, vprašal sem, ker bom umrl in bom postal angel. Takrat me nič več ne bo bolelo.« France je strmel v otroka. Odkod mu tako mišljenje? Saj je Štefek komaj v šestem letu. »Ne bodi neumen! Ozdravel boš, močan fant postaneš in se boš smejal tem svojim neumnim mislim.« »Ne, atek, umrl bom.« Dolgo je otrok strmel nekam v daljavo, njegova duša se je zrcalila v razprtih očeh in njegova usta so komaj slično oblikovala besede: »Ti ne boš angel, atek, ker si prelomil dano besedo.« 152 »Kdo ti je to rekel?« »Ne vem več, slišal sem, mama ti je očitala.« Otrokov obraz je postal star in Skrivnosten, kot bi bil spoznal vso grenko resnico življenja. France je planil iz hiše. Vsi peklenščki so ga gnali naprej. Moral je proč od otroka, ki je spoznal njegovo slabost, njegovo grešnost. Zatekel se je k alkoholu in njegova zavest se je pogrezala vedno globlje v omotično brezbrižnost. Ponoči se je s težkimi koraki vračal domov in zagledal v spalnici luč. Njegova opita pamet je podzavestno čutila nevarnost, ki je prihajala od ostrega traku svetlobe, ki je padal na temno dvorišče. Zbral je vse moči in stopil v sobo. Otrok je sedel na postelji podprt z blazinami. Mati ga je držala v svojem ljubečem objemu. Otrok je uprl oči v očeta, drobno telesce je zadrhtelo in zahlipal je: »Ne hodi blizu, pijan si! Zakaj si pil — zakaj —P« Štefek je omahnil in Marjeta se je zrušila ob mrtvem otroku. France je stal negibno in v trenutku je bil popolnoma trezen. Obrnil se je in odšel na dvorišče. Bleščeče zvezde so posule nebo in tihi veter je šumel v visokih topolih. »Bog,« je šepetal France, »Bog, kaznoval si me po pravici! Odpusti mi! Prisegam še enkrat — nikoli več se ne dotaknem kozarca! Iz vsakega bi me gledal moj mrtvi sin.« Vrnil se je v hišo, prijel ženo za roko in jo stisnil k sebi. Brez besede ga je razumela in v onemogli žalosti naslonila glavo na njegovo ramo. Jože Gjuran Vasilij obišče Gomilice Bojna je minila pred tresetimi leti. Náred Rim—Berlin je bila potrejta, nemški orság rascótani, neprijáteo kaštigani. Lidjé so v méri božen živeli, samo voditeli so se šče tü pa tan kaj pernjali pa dopovidávali po novinaj, ka bi šče mogli dobiti pa šteri falat zemle bi šče njin pripádao. Lidjé so se za to telko brigali kak glühi, gda njemi poveš dobro ütro. Glavno ka nan dobro ide. Vasilij je živo v Bolgariji s svojim tejlom, düša pa njemi je bila največkrat v Gomilicaj. Stou pa stoukrat bi rad odišeo v Gomilice, pa je nej šteo mešati medorsáčkoga pajdáštva za železnov férongov. Njegov dén je büo napnjeni kak strüna na goslaj. Vsakši dén njemi je prišlo kaj novoga na pamet. Niti je nej möo časa misliti na ženitev. Človik, ki se ves posveti znanosti pa svojoj domovini, skoro nema časa za takši brlenc. Tü pa tam pa vsakšemi človeki pride, či inači nej v senjaj, kaj noroga na pamet. Tüdi Vasilij je to preživlao. Največkrat so njemi odile na pamet Gomiličánke. Pa vsigdar si je pogučao san seof: za takše bolondije se šče vsigdar najde čas. Tüdi v Bolgariji so se gospe jako trgale za njega, pa je voglednike vsigdar nagnao. Vasilij je möo potni list za vse države. Na táblaj potnoga lista je bila vtisnjena podoba štüka pa kobíle Linde, notri pa njegov kejp. Vsi žandarje pa cariniki so ga poznali, ravno tak vsi ministri, generali pa prosta soldačija, ar je dostakrat držao predavanja za nje. Rad je potüvao po državaj štere so bile za železnov férongov. K nan je nej hodo prle, ka nebi rad kalio medor- 153 sačkoga pajdáštva. V Moskvi v knižnici je najšeo knigo: »Stopinje« pa vse popisano od Gomilic. Skuze so njemi kapale debele kak lešnjeki, gda je šteo, v zátanki pa ga je nekaj ftrgnolo i skleno je, da obišče Gomilice ob treseti letnici slobode. V Bolgariji se je Vasiliji dobro godilo. Möo je kšenki vožnjo, kama šte je potüvao s kakšov šte škerjov. Ar je büo heroj, je bio v vsej odboraj i je šče dobo preci zemlé. Tü je povao same ščipke. Tam lidjé tou jako povlejo, ka s cvetja dobivlejo dišeči oli. S tem se dečki pa dekle škropijo, ka bole eden drügomi dišijo. Gvišno vas zanimle, kak je z Lindov? Linda je šče živa i črstva, ar njoj Vasilij sam polága pa dobro dvori. Gda jo napája, njoj vsigdar vrže pár ščipkovij listov. Potomtoga má čiste zobe, dlaka pa se njoj sveti tak, ka od daleč 154 neveš či je tou velka vidra eli pižmovka. Zdaj je stara 60 let. Gda se je začnola prva svecka bojna, je bila mláda žerbica. Gda so odili z njov na kontrós, si jo je zebrao komandant bolgarskij kozákov. Bila je tak friška, ka sta bila vsigdar v prvoj bojnskoj liniji, zato njemi je tüdi neprijateo odstrelo glavo. Linda je bila tüdi čedna. Vasilij jo je nafčo vsefelé vragolije. Znala je hoditi samo po dvema nogama. Či je Šla po zádnjij je s prednjimi saloterala. Či je šla po prednjij, pa je djala, kak či bi kanas igrao na frlök. Gda se je zbrcavala, je posnemala mašinsko pükšo. Vasilij redno šte tüdi naše novine. Gda je v novinaj šteo, ka pri nas tržijo fčélni ino metični mleček za zdravje ino moč, se je malo nej razpočo od smeja. Ve je že tou on polagao Lindi pred tresetimi lejti. Pa nej samo od fčél, liki tüdi od sršnjóv i šče k coj mešao mišnico. Tüdi tou je njegov patent. Ge bi pa Linda zmogla takšo dugo pot s štükon, pa tak velka leta! Sršnjé sta med potjov lovila, mišnico pa sta dobila v sakšoj pateki, ar so mišnico nücali foringášje, gda so snihé vozili. Vasilij bi rad postavo v Gomilicaj na Cvetkovom Oplétari televizijsko postajo, ki bi lovila pa dele davala bolgarski program iz Zofije za Gomiličánce. Vsakši je zafálen tistim, ki ga bratsko sprejmejo i pogostijo. Tak je tüdi Vasilij nej pozábo Gomiličancov. Na njegovo želo sta se Zofija in Gomilice pobratili, kak ništerni drügi váraši v našoj okroglini. On sam, ki je znajšeo trdo gorivo, za pogon vse fele železja, ki je letelo iz štüka, je znajšeo tüdi posebno glendalo, s šterim je lejko televizijski kejp po lüfti poslao kak šte daleč. Vasilij je bio »novator«, kak so včási pravili »ezermešter«. Fsakša iža je lejko to televizijsko postajo zgrabila z navadnim glendalom, od šteroga je nej trbelo plačati nikše takse. Samo obrnoti je mogeo proti Cvetkovomi Oplétari. Vse to je gnala sunčna sila, štera se je nabirala v železnom remi okoli glendala. V oblačnoj jako kmičnoj noči pa je že folgao samo lampaš. Kejpi so bili črstvi in vsigdar vidni. Vsakši vékši váraš bi rad möo takšo postajo. Vasilij je tou vouščo samo Gomilicam. Mogoče se vam tou Čüdno vidi. Pa Vasilij je möo tou že vse vredi; papére v rokaj, prevoz pripravljeni s helikopterom, štero je büo tüdi njegov patent. Samo tabolérati bi šče trbelo grünt, ge de tören stáo z antenov. Tou pa je malo žmetno šlo. Naši lidje ne tržijo radi zemlé. Z grüntne knige so 155 njemi odpisali, ka naj tören postavi v Rebičevoj grabi eli pa na kamenščicaj. Tam de šče bouša ozemlitev, ar je v grabi vsigdar vlaga. Poleg televizije, štero si lejko gledao z vsakšim glendalom, je büo njegov drügi patent predeláva traktorov v helikoptere. Tou je bila tak preprosta stvár, ka bi jo lejko napravo vsakši nimak, či bi znao. Na odpadi je najšeo vsefelé spotrejto bojnsko škér. Tüdi vse soldačke delavnice so bile njemi na raspolago. Eli on je nej šteo nikšij lückij patentov. Nücao je samo svoje. Návadne garnoke, kak so negda motali prejo s préden v klópka, je napravo iz železa i tou zašrajfao na traktor. Ocelna nared, ki je mela zobce, je gnala garnoke i traktor se je začno zdigávati. Vijao ga je z blanjov štero je držao pod pazijov. Policaje, ki pázijo, ka se nebi što vozo brezi registracije in brezi izpita, so si lampe grizli od čemerov. Včasi je že žandar držao v roki blok ka bi ga kaštigao, pa se njemi je pred nosom vzdigno. Kak pri nas tak tüdi v Bolgariji lovijo takše, šteri brezi izpita vozijo. Na traktori, s šterim je leto ponoči v Gomilice, je möo kompás, velki kak gümlensko rešeto. Cajgar v kompasi njemi je kazao točno v Gomilice. To je büo poseben kompás, tüdi njegov patent. Na njega je nej vplivao severni tečaj liki vreče šprija, šteri njemi je ostao od boja i ga je zakopao v Rebičovoj grabi. Gda je v noči napüsto tou Škér, je šümelo kak jezero obadov, či je leto podnevi, je okoli sebe delao belo meglo, tak ka ga je nišče nej v pamet vzeo. V noči pa je sveto tak, ka je kmico nej razgnao, on pa je vido kak vidné. Znanost šče dugo na tou gor ne pride. Trüdijo se samo za delanje bojnske škéri, to ka je pa hasnovito za človeka, toga pa ne delajo. Gomilice so bile v nočnom pokoji. Kmica je bila kak v limbuši. Vse je spalo či glij se je bližalo ütro. Stražara sta menjala stražarske bate i si malo sela pri halupi na cintori. Čakala sta Maučecovoga Lujzija, ka pride zvonit zdravomarjo. Samo naidnok je zašümilo, kak gda repnjek vre. Ober Cvetkovoga Oplétara je bilo videti kak kakši sveteo vrtélec. Vidila sta božo dogo, ober drevja je letelo perinje i je smrdelo, kak či bi kodile smodio. Bežala sta po Markovoj vulici, skočila prejk Hajdinjákovoga prejlaza i naidnok sta bila tam. Gda sta tá prišla, je nastano mér, kak či se nikaj ne bi zgodilo. Mislila sta, ka se je példa skázala. Pa kabi. Vasilij se je zdigno i odleto. Opravo je skrmá to, ka je šteo. Vzeo je mero od vsej traktorov. 156 Najduže se je midio pri Tratnjekovom Vanči. Traktor je nej büo domá ka je dičak odišeo z njim na Bükovnico. Tak je nej mogeo vzeti mere za nared, štera bi gnala vetrnico ka bi se traktor lejko zdigno, Vanč je že stari pa njemi nebi rad sen razbüo, ka de te celi den čemerasti. Bára je čüla, pa právila Vanči: »Vanč, po gümli pa nikši grón rošta.« Pa Vanč se je nej predémeno, liki je dele spáo pa frkao kak gda se cug zaganja ka z mesta ide. Kak se je malo presvetilo, sta stražára zaglednola plakate i knigo. Na táblaj knige je büo kejp Linde in Vasilija. Nej sta znala, ka bi napravila od sreče i spominov na dobroga človeka. Vej sta tüdi njeva večkrat nücala Lindo gda je bila v Gomilicaj. Za Hajdinjákovim ploton je bila pečnica, za len sišiti gda so ga trije trlé. Ta notri sta odišla, da preštéta, ka je v toj knigi. Poleg vsega drügoga je bilo napisano z velkimi literami: »Drági Gomiličanci: Gda ste vij najbole spáli, san vas jes pohodo. Rad bi vam olejšao Žitek. Zato sam od vašij traktorov mero vzeo, ka se noute več vozili po tej blatnij kunikáj, liki lejtali po lüfti. Či što šče kakšo spremembo naj mi piše. Moj atres je: Seržant Vasilij, Bolgarija. Tan me vsakši pozna. I Gomiličanci so pisali: Dragi Vasilij: Nej ocelne vetrnice, liki rezervne dele za traktore nam pošli. Mi se ščemo voziti nej lej tati. Pa ceste nam naj asfaltejrajo. To nam skomanderaj, pa mo ti zafálni. Pozdravi Aljošo pa nas vidné pohódi, ka mo te vidili. Ka so prosili, se je tüdi včasi zgodilo. Po buntaj so bili dobiti rezervni deli, od Törnišča mimo Gomiličke kapele so zraven začnoli delati cesto. Cesta ji ži gotova. Lepa, šörka asfaltejrana, tak ka bi se pri kapeli na križopotji 157 lejko obračao z mašinom za mlatiti. Zakaj takša širina? Lejko bi što mislo ka zato, ka bi na aninsko proščenje tü möo čakovski lectar štant. Nej. To je zato, ar je tü središče sveta. I ta cesta veže London — Carigrad. Nešterni so to nej znali, dokeč so nej šteli v »Stopinjaj.« Zavolo te nove ceste so se tűdi Kamenščice pozdignole. Vasilij šče, ka bi Kamenščice postanole velko kopališče. Okoli grabe bi nasipao pesik, ge bi se gospoda pepelila kak pri morji. Pod zemlov bi po cevi pritéjkala voda s Črnca, odtejkala pa bi v Rebičovo grabo. Vráčilo bi se po staron kak nigda. Püščali bi žile, sekali bi küfice i dejvali pijajce. To so samo pláni. Vasilij dosta zmore, vse pa tüdi nemre. Vsako noč se šteromi Gomiličanci senja od Vasilija. Na njega se spominjajo posebno moški po zajtraj gda stanejo. On njim je povedao vrastvo proti zejanji. Gda se ti zajtra jako zeja, najležej staviš, či v odprte lampe vlijéš štamprlin žganice. In mihé se ti nodo v lampe pale in gliste te nodo mantrale. Šče več drügij tanačov njim je dao, šteri so nej zapisani v toj knigi pa mogoče gda bodo. Lojze Kozar Kolesarska opojnost V lanskih Stopinjah sva se s Štefanom podala s kolesi na pot iz Hosszuperesztega v Budimpešto. Odhod, če se spomnite, ni bil dosti prida. In potem? To bi vam pa rad sedaj povedal. S Štefanom se peljeva po lepi novi cementni cesti s hitrostjo vetra, ki nama piha v hrbet, da v kolesnih žbicah prijetno brni, kakor da je v kolesu nežen motorček. Tudi sonce nama greje v hrbet in sproti suši pot, ki kljub razmeroma lahki vožnji lije z naju, ker je zrak nekam gost, vlažen in težak, da kar tako skoraj brez vzroka iztiska iz naju znojne kaplje. Vozim za Štefanom za dolžino kolesa. Noge samogibno in zdaj še brez utrujenosti pritiskajo na pedal in mišice delajo kakor ura enakomerno in natančno. Opazujem njegove gole noge, ki dobivajo čim dalje bolj rdečo barvo in vem, da nocoj ne bo dobro spal, saj bo do večera kar lepo opečen. »Ti veš, kdaj je sobota daljša od nedelje?« ga vprašam. »Vem,« pravi, toda iz prizvoka in obotavljanja z odgovorom natanko vem, da ne ve. »Kadar Ženskam spodnje krilo gleda izpod zgornjega.« »Moraš prav zdaj na to misliti?« »Prav zdaj, ker so tudi tvoje spodnje hlače daljše od zgornjih. Če bi bite Vsaj s čipkami obrobljene, pa niso. Vidiš, ženske s soboto računajo, zato so Spodnja krila lepša od zgornjih, Vsaj na Spodnjem koncu, ti pa kar tako brez vsega razkazuješ Čisto navadno belo blago.« »Pa ne glej, če ti ni všeč.« »Saj ne gledam, toda kljub temu vidim. Meni je navsezadnje vseeno, toda srečujeva ljudi in bi lahko bilo komu nerodno.« »Srečujeva ljudi? Koliko pa sva jih doslej srečala? Morda tri, štiri. Cesta je prazna pred nama in za nama, kakor daleč nese oko.« »Potem moje nese dalje. Poglej tam v daljavi, skoraj na obzorju. Se ti ne zdi, da bi lahko tam bila hiša, natančneje gostilna. Moj nosek že nekaj duha.« 158 »Naj se tvoj nosek kar pod nosom obriše! Rekla sva, da se bova alkohola vso pot izogibala.« »Kdo pa govori o alkoholu? Na svetu je tudi kaj drugega.« Čez nekaj minut sva bila že tam. Zakadila sva se na dvorišče in naglo zavrla, prislonila kolesi drugo k drugemu in že sva pri točilni mizi prosila sifon. »Koliko?« je vprašal krčmar nekoliko nejevoljno. »Kar celo steklenico.« Komaj jo je postavil pred naju in čakal, da naročiva še Vsaj liter vina, že je bila prazna. Naročiva drugo in še to na dušek izpijeva, da so naju možje, bilo jih je kakih pet v belih srajcah in črnih telovnikih, gledali kot čudo z drugega sveta. Bili so sami starci. Vse, kar je bilo mlajšega od njih, je bilo na fronti. Eden se je nagnil k svojemu sosedu in polglasno dejal, ko sva midva po slovensko žlobudrala med seboj: »Kinaiak,« in je pomembno in vešče pokimal z glavo, kakor da o tem sploh ne more biti nikakega dvoma. Skušala sva oči pripreti in zunanja očesna kota potegniti navzgor, da bi potrdila njegovo diagnozo, pa se nama ni kaj prida posrečilo. Njegov sosed je odkimal, samo tako z enim polobratom glave, toda tako odločno, kakor da se sploh ne bo vrnila v prejšnjo lego in samo z ustnicami brez glasu nekaj rekel. Sodavica je takoj udarila skozi kožo, da sva na mah bila vsa mokra, zato sva takoj zopet skočila na kolesa in odvihrala, kakor da naju je odnesel blisk. »Ko si prosil sifon, bi moral Vsaj še dodati čan-čen-čin-fu, da bi bil báči še bolj prepričan, da sva zares Kitajca.« »To prepuščam tebi. Ti se bolj znajdeš.« »Se, samo da se mi zdi, da bova danes veljala še za kaj drugega, ne samo za Kitajca.« »Zakaj?« »Previdno se ozri. Pazi, da ne bo videl, da sem te opozoril. Nekdo naju zasleduje.« »Tvoja domišljija.« »Lahko, samo da ta domišljija sedi na starem kolesu in se na vso moč trudi, da bi naju dohitela. Poslušaj, kako mu kolo cvili. Štefan se kradoma ozre. »To je vohun. Zdaj ga pa imaš!« »Imava, saj sva dva. Toda kakšen vohun neki? Ima navadno kmečko obleko in kolo iz časov rimskih dirk v amfiteatru,« »Prav to je najbolj prepričljivo. Notar nam je zadnjič imel dolg govor o tem, da je vsa dežela preplavljena z vohuni, ki se vsako uro drugače oblečejo od grofa do berača.« »Ni bil kaj prida ta vaš notar. Veliko lepše bi bilo od berača do, grofa. Važno je, kje pristaneš.« »Mislim, da se ne boš dolgo šalil. Rekel je tudi, da se jih moramo varovati in ničesar izdati.« »In kaj naj bi midva izdala? Jaz mu bom razložil, kdaj je sobota daljša od nedelje, kolikor bom pač zbral madžarskih besed. Kaj je že vohun po madžarsko?« 159 »Kém.« »Ali ni to dimnik? Se nisi zmotil?« »Tisto je kémény.« »če sta dva, sta torej kémek. Vidiš, zdaj sem pa povezal. Prav to je rekel tisti zaripli ded v gostilni svojemu sosedu. Z ustnic sem mu razbral kémek. Gotovo so možje takoj naznanili žandarjem, eden se je preoblekel in skočil na kolo. To je tisti.« »Ne fantaziraj, ampak se rajši podvizaj. Pustiva ga kakih petdeset metrov do sebe, in ko bo že mislil, da naju ima, pa poženeva in prestaviva v najvišjo.« »Čakaj, še vedno ne razumem. Ti si rekel, da je on vohun. Potem morava vendar midva loviti njega, ne on naju.« »Včasih je kdo zabit kot telefonski drog na Spodnjem koncu: saj ni treba, da je tuj vohun, lahko je naš in vohuni za nama, ker naju ima za sovražna vohuna.« »Potem bo pa najbolje, da ga počakava in mu dopoveva, kako in kaj.« »Ne poznaš vohunov. Preden zineš, si ali mrtev ali v zaporu.« »Saj ne sme nositi orožja. Civilistom ga je pod smrtno kaznijo prepovedano nositi. In kolikor morem presoditi, je civilist.« »Poženiva. Tesno za menoj vozi, da boš laže rezal zrak. Zdaj gre zares.« »In da prvi ulovim kroglo, če bi se oni tam zadaj spozabil.« Noge začnejo svoje enakomerno pospešeno gibanje, ki kmalu doseže svoj višek. Hrbet je usločen in napet kakor lok, da je glava Čisto na krmilu. Žal mi zračni tok sproti odnaša prijeten vonj salam, ki jih imam privezane na »Sori« svojega kolesa. Pot lije curkoma po čelu, pred in za ušesi, kaplja s konice smrkavega nosu, da ga lahko sproti odpihnem, se razliva Čez oči, leze ob nosu v usta, kjer ima neprijeten slan in topel okus. Lasje vihrajo v vetru, ki ga prehitevava z dvojno hitrostjo, in hvalim Boga, da ni nad nama nobene rogovile, sicer bi se Štefan s svojo grivo gotovo ujel vanjo. Cesta pa se dviga in pada, dviga in pada, kajti ta madžarska ravnina nikakor ni ravna, ampak je za pogled prijetno nagubana, za kolesarja pa prava mora, ko navzdol sicer malce sediva, navzgor pa je treba stopiti na noge in zadnji del telesa pošteno dvigniti, da zmoreš v istem ritmu pritiskati na pedal. Tako se ženemo kilometre in kilometre, midva kot dve preganjani nedolžni žrtvi, kém, se pravi vohun pa kot rabelj za nama in zdi se mi, da drži v roki revolver in ima prst na petelinu. Cviljenje njegovega starega kolovrata sicer počasi zaostaja, toda kdo ve, kaj ima ta Zver za bregom. »Prelisičiva ga,« mi reče Štefan. Pri prvem križišču kreneva na desno. Bodi pripravljen. Videti naju ne bo mogel, ker je toliko zaostal, da naju bo klanec zakrival.« Še nekaj napetih minut. Usta so suha in jezik si zaman prizadeva izvabiti kanček sline. Srce bije kot noro in v noge se seli nekakšna lenoba, nekakšna teža in mrtvost. Na stežaj odprta usta lovijo zrak kot kak bodoči reaktivec, samo da ga ne znava še požirati, da bi bil za nama re-aktiven in bi z njegovo pomočjo prebila zvočni zid. Na srečo je z desne skromen privoz, navaden kolnik. Kreneva nanj v tako oster zavoj, da bi se prednje kolo pri priči vrglo v osmico, ko bi utegnilo, kajti že sva pristala za grmom. 160 »Cvi-ju, cvi-ju, cvi-ju,« slišiva staro ropotalo, kako se spušča po klancu, obrati pedalov pa postajajo vedno redkejši. In mož prav tako zavije z velike ceste in se ustavi tik pred nama, kakor da naju je videl skozi hrib. »To je pa vseeno nekoliko prehudo. Kako vidva vozita! Če danes teden prideta na našo tekmo, se že vnaprej tekmovanju odpovem. Lani sem bil prvi in naj letos pogorim? Drugih se ne bojim. So sami zelenci. Vidva pa...« »Brez skrbi, ne bova tekmovala. Zakaj ste pa prav tu obstali?« »Domov grem. Po tem kolovozu pol ure, pa sem doma. Mislim pol ure peš. Kadar le utegnem, treniram. V nedeljo moram biti v formi.« Zares, fant ni prav nič nevaren in je še ves mlečen, samo obleka ga dela odraslega. Zelo se mi zdi, da nosi očetove hlače in telovnik. Kljub temu oprezujem, če mu ne tišči izpod obleke kje kakšen ročaj revolverja najnovejšega kalibra. Kdo ve, če je res, kar pravi da je, ali pa se samo tako dela. »Ko bi imel jaz tako kolo, kakor ga imata Vidva, ne vem, ali vaju ne bi posekal,« pravi zelo samozavestno in po pravici, kajti če nama je mogel skoraj brez zaostanka slediti s tem starim in rjavim cvilečim nestvorom, bi z dobrim kolesom gotovo zmogel marsikaj. »Nič naju ni vprašal, kdo sva in kam greva. Morda pa le ni vohun,« sem rekel, ko sva nadaljevala pot. »Seveda ni. Že od vsega začetka sem vedel, da ni.« »Prav ti si rekel, da je.« »To je bilo za pospešek. Poldrugo uro bi cijazila, preden bi premagala to razdaljo, zdaj pa sva jo odpihnila v pol ure. Pred nama je že Veszprém, tja prideva, preden bo sonce zašlo.« Že v predmestju si ogledujeva, kje bi bila kakšna krčma, da bi dobila sobo. Kmalu sva jo našla. Na dvorišču pod kostanji igra ciganska muzika v zateglem rubato srce parajoče hrepeneče melodije, potem pa zopet ureže tak ognjevit čardaš, da privzdiguje še najine utrujene in razbolele podplate. V sobi sva se najprej napila vode, potem sva povečerjala precejšen kos salame in kruha, se zopet napila vode in Šla spat. Nedeljski večer je počasi prehajal v noč. »Morala bi pravzaprav okno zapreti,« sem rekel, ko sva že pomalem dremala in se ob ciganski muziki zazibavala v spanje. »Zakaj? V tej vročini?« »Saj sva komaj plačala sobo, muzike pa sploh ne, zato bi je ne smela poslušati. Sicer nama jo bo krčmarica jutri zaračunala.« »Saj res. Krčmarica, si rekel. Moral bi jo iti prosit iglo in nit, da bi zarobil svoje spodnje hlače, ko te na poti toliko motijo.« »Spodnje niti najmanj. Samo zgornje so tako nedostojno prekratke.« »Niso prekratke, le spodnje so predolge.« »Niso predolge, samo zgornje so prekratke.« »S tabo se včasih ne da govoriti.« »Sem jaz kriv, če imam prav? Sicer so pa oboje tvoje, zgornje in spodnje in naj po tvojem ostane. Pa recimo, da so spodnje predolge. Temu se lahko odpomore na več načinov: da jih ne oblečeš, da se ne kažeš med ljudmi, da jih obrobiš, da jih odrežeš.« »Včasih tudi kakšno pametno poveš. Res bi jih bilo najbolje odrezati.« »Če je tebi prav, pa jih odreživa. Meni je vseeno.« »Prav tebi ni vseeno, ko me vso pot gnjaviš s tem. S čim naj jih pa odreževa, hlačnici namreč. Ali mogoče misliš, da bi jih odrezala zgoraj?« 161 »Lahko bi jih, samo to ne bi skoraj nič pomagalo. Odrezati pa jih je mogoče na mnogo načinov: lahko jih daš v slamoreznico, odneseš h knjigovezu, jih lepo natančno položiš na tračnico, da jih kolo lokomotive odreže, lahko jih tudi odrežeš z nožem ali s škarjami.« »Škarij nimava, krčmarice pa ne grem prosit, mislila bi si bogvekaj. Torej reživa z nožem.« »Pa reživa, če že mora biti.« »Saj ti praviš, da mora biti.« »Zato pa tudi pravim, reživa.« »Ti reži, jaz bom pa držal hlačnico.« »Narobe. Hlače so tvoje, zato jih ti reži, jaz jih bom samo držal. Kakor boš rezal, tako boš odrezal.« Morala sva vstati in vzeti hlačke z okna, kjer so se Vsaj za silo posušile od obilnega potu. Začela sva. Močno sem napel platno in Štefan je vanj zasadil svoj žepni nožič, kajti zarobljenega roba s tem topim orodjem nikakor ne bi mogel načeti. Počasi nategujem blago in ga premikam med prsti, on pa Žaga in Žaga. Vse skupaj je trajalo že tako dolgo, da moram nazadnje reči: »Ti, ta tvoja hlačnica pa ima obseg kakor pol sveta. Žagaš in žagaš, da bi jih moral že pet odrezati, pa še vedno nisi prišel naokoli. Kje vendar režeš?« »Ti ne veš, kaj je krog. Če krog raztegneš, je to zelo dolga črta.« »Toda vsaj raztegniva ga, da bova videla, kje sva.« Ko sem blago z eno roko spustil, se je prikazala neka čudna nedoločena podoba prejšnjih hlač. V svoji vnemi sva jih namreč razrezala v spirali okrog in okrog, tako da se je rez pravkar bližal zgornjemu robu že daleč nad drugo hlačnico. »Kako si jih pa držal, da bi te mula brcnila?« »Kakor si jih rezal, tako si jih odrezal. Saj sem ti že prej rekel.« »Kaj bom pa zdaj, ko sva hlačke uničila?« »Ne ’sva’. Sem, namreč ti si jih. Jaz sem jih samo držal. Sicer pa je leto, in brez spodnjih hlač gotovo ne boš zmrznil. To je eno, Drugo pa, da imaš gotovo kakšno rezervo, Vsaj doma. Tretje pa, lahko ti posodim svoje rezervne, toda morala bi jih prej razrezati ne naokrog, ampak navzdol, drugače svojega obilja ne spraviš vanje.« Kaj je drugo jutro naredil, zares ne vem, ker ga nisem videl, ko se je oblačil. Imam namreč lepo navado, da vedno nekoliko poležim, da ne delam zmede, ko se drugi opravljajo. Da me morajo drugi zato vedno nekoliko čakati, je samo vrnjena usluga. Sicer pa je pred nama še ves s soncem ožarjen božji dan in že doma sva vedela, da Budimpešta ni na koncu sveta. In dnevu je dovolj njegova lastna teža, zakaj ne bi torej zjutraj malo poležal? Gizella Hozian Kako Živijo naši ljudje v Ameriki Kje so naseljeni Naši ljudje so v Združenih državah Severne Amerike raztreseni povsod, podobno kot drugi narodi. Naseljevali so se tam, kjer je kazalo, da bodo hitreje prišli do dobrega zaslužka ali pa tam, kjer so našli že svoje rojake in znance. Šele danes vidimo, kakšna škoda je, da se niso načrtno naseljevali 162 skupaj, da bi laže ohranili svoj jezik in narodnost. Danes imamo tri glavna središča prekmurskih in pomurskih Slovencev v ZDA: Chicago Ill, Cleveland Ohio in Bridgeport, Connectic. Tu so posebne Slovenske župnije in z njimi so povezana kultumo-prosvetna društva, okoli katerih se naši rojaki zbirajo. Koliko znajo še slovenski Vsi tisti, ki so prišli iz starega kraja, znajo svoj materinski jezik in ga zelo cenijo. Materinska beseda, pisana in govorjena, nam je nad vse draga. Seveda mnogi govorijo svoje domače narečje in ne obvladajo dobro knjižnega jezika. Žal ne moremo tega reči o mlajšem rodu, ki je bil rojen že v Ameriki. Ti se čutijo Amerikanca, na staro domovino pa gledajo kot na deželo iz pravljic, na deželo svojih staršev in prednikov, ki jo pa večinoma poznajo le iz opisovanja, ker je sami niso videli. Nekateri od teh mladih so v otroških letih s svojimi starši govorili samo slovenski. Ko so prišli v osnovno šolo, so imeli veliko težav, ker niso razumeli učitelja in on ne njih. Ko so pa odraščali, jih je šola bolj in bolj prevzemala. V službah potrebujejo le angleščino. Vse javno življenje se odvija v angleščini. Stari materinski jezik je moral stopiti v ozadje in je ostal tudi le preprosta, domača slovenščina brez visoke šolske ravni. Ob večjih središčih, zlasti na sedežih župnij so si Slovenci organizirali privatno slovensko šolo za svoje otroke. Tu se otroci naučijo dobro slovenski, uporabljajo pa razne angleške besede kot izposojenke. N. pr. pravijo: Ali lajkaš? kar pomeni: Ali imaš rad to in to? Privatni učitelji na teh šolah delajo večinoma zastonj. Taka šola za Slovenske otroke je n. pr. Slomškova šola pri Sv. Štefanu v Chicagu. Podobna je v župniji Sv. Vida v Clevelandu in drugod. Vse naše mlajše najbolj pritegne Slovenska pesem. Ko pridemo skupaj in zapojemo, naši mlajši prisluhnejo in z nami zapojejo. Takrat se čutijo res Slovence. V njih se prebudi domotožje po stari domovini. Kje so naši ljudje v ZDA zaposleni Ne vem, ali je kakšno delovno področje v ZDA, kjer ne bi našli Slovenca. Delajo v tovarnah, v trgovinah, na bankah; so zidarji, peki, prevozniki; imamo vrtnarje, natakarje, kuharje, mesarje; delajo v bolnišnicah, v tiskarnah, pri vezavi knjig, v krojaških delavnicah; imamo tudi pogrebce. Prvi naseljenci so delali zelo težko, povečini v rudnikih in pri živini v hlevih. Danes pa v ZDA nihče ne dela preveč težko, ker so človeku povsod v pomoč stroji in kompjuterji. Kje in kdaj se družijo Lahko rečemo, da se ameriški Slovenci družijo predvsem okoli svojih cerkva in verskih središč. Nekateri pridejo k slovenski maši zelo, zelo daleč, po več sto kilometrov. Pred mašo in po maši se znanci najdejo in porazgovorijo. Tesneje nas družijo tudi razni verski obredi, ki postajajo družinski prazniki. Tako se Slovenci zbirajo ob krstih in krstitkah, ob birmi in prvem obhajilu otrok. Celo rojstne dneve in izpite dostikrat zelo slovesno obhajamo, ker je to naša potreba. Tedaj pridejo skupaj sorodniki in znanci in prijatelji. Malokateri narod tako upošteva družinske običaje in slovesnosti kakor slovenski. 163 Poleg tega prireja Cerkev tudi večja slavja, obletnice, romanja, ko se zberejo tudi zelo oddaljeni in se med Sabo spet povežejo z vezmi prijateljstva in seveda tudi s staro domovino. Pri vsem tem igrajo veliko vlogo kulturno-prosvetna društva, ki so v cerkvenih središčih. Zaroka in poroka, pogrebi V zvezi s poroko smo ohranili stare domače navade, nekaj smo jih pa sprejeli tudi od drugih v Ameriki. Prvi dan, ki se pred poroko slavi, je takozvani »Bridal Shower.« Zaročenec povabi kak mesec pred poroko vse prijateljice in znanke svoje neveste v naročeno dvorano. Nevesti tega sploh ne omeni. Kakor slučajno gre z njo tam mimo in zavijeta notri. Vrata se odpro in zaročenec predstavi svojo zaročenko. Vse navzoče ji čestitajo in jo obdarujejo. Ponavadi se med Sabo zmenijo, tako da nevesta dobi vse, kar bo potrebovala v bodočem gospodinjstvu. Nekatere pa dajo denar, da si bo kupila, kar bi ji morda še manjkalo. In potem se razvije prijeten večer. Po poroki pa povabijo sorodnike, prijatelje in znance novoporočencev nevestini starši v najeto dvorano. Ko so gostje že zbrani, prideta novoporočenca. Vsak gost jima izroči svojo čestitko, kateri je priložen denar. Nato se začne gostija, gostüvanje. Tudi godci so najeti. Opolnoči posadijo novoporočenca na posebna stola sredi dvorane in jima zapojejo primerno pesem kot: »Venček na glavi se bliska iz kitice ...« ali pa tisto staro prekmursko: »Nevesta, slušaj par besed ...« Potem novoporočenca odideta, gostija se pa nadaljuje. Včasih gredo prijatelji v velikodušnosti tako daleč, da novoporočencema, medtem ko sta na potovanju, na novo opremijo stanovanje. Seveda se slavijo tudi srebrne in zlate poroke, najprej v cerkvi, potem v kaki dvorani, kjer je lepo vzdušje domačnosti, slovensko petje in spomini na staro domovino. Vsako leto drugo nedeljo maja slavimo v Ameriki materinski dan, vsako tretjo nedeljo v juniju pa očetovski dan. Kateri imajo žive starše, jih nagradijo, drugi pa obiščejo pokopališča ali pa se jih spomnijo pri maši. Če kdo umre, organizirajo društva bedenje pri mrliču in molitev. Pogreb je zelo slovesno opravilo, ki sorodnike pokojnega zelo močno združuje. Društva poskrbijo prevoz pogrebcev na pokopališče. Po pogrebu je pa vedno tudi pogostitev udeležencev, kjer se poslovijo od sorodnikov pokojnega in si zagotovijo nadaljnjo ljubezen in pomoč. Društva organizirajo tudi pomoč potrebnim ali pa kakšno nabirno akcijo za cerkev v domovini, če se na novo gradi in podobno. Kot vidite, je to pri nas vse močno urejeno in nas zelo veže. Če upoštevate, da smo raztreseni med drugimi narodnostmi in med angleško govorečimi Amerikanci, so take prireditve potrebne, da nas povezujejo. Malo kateri narod je tako močno povezan, kakor mi. Zato je nedavno neki naš Goričanec iz Prekmurja rekel: »Smo naroda takšega, ka zmagamo vsakšega.« Kakšno je družinsko življenje v Ameriki Večina naših ljudi živi zelo dobro, lepo, mirno, urejeno krščansko življenje. Vse nam je drago in dragoceno, kar smo podedovali od svojih prednikov in prinesli iz stare domovine. 164 Skoraj vsi naši imajo lepe lastne hiše in sploh vse ugodnosti, ki jih nudi Amerika. Hiše so opremljene po lastnem okusu z modernim pohištvom. Okoli hiš so vrtovi z rožami in zelenjavo. Pred hišo je ponavadi mehka, gosta, negovana trava. Skoraj v vseh slovenskih hišah najdeš svete podobe in križ. Največkrat zadnjo večerjo ali Srce Jezusovo in Marijino ali Fatimsko Marijo ali Angela varuha. Večina naših ljudi moli pred jedjo in po jedi. Pokrižajo se tudi, ko vstanejo in ko ležejo. Za časa zadnje vojne so širili takozvano »prayer on wheels« — molitev na kolesih. To je molitev na poti v službo in nazaj. Tega se še danes držijo. Nekateri v avtu molijo tudi rožni venec. Zelo redki so Slovenci v ZDA, ki bi bili čisto brez vere in Bogu odtujeni. Kako gredo v službo Skoraj vsak Slovenec v ZDA ima svoj lastni avto, nekateri tudi po dva. V službo gredo s svojim avtom ali pa z avtobusom. Včasih se peljejo z nadulično železnico, včasih s podzemsko železnico. Nekateri imajo službo blizu in gredo kar peš ali s kolesom. Na splošno je promet zelo nagel in tehnika je razdalje zelo skrajšala. Kdaj v Ameriki vstajajo Težko je reči, kdaj kdo vstane. Redko kdo gre pred polnočjo spat. Kdaj pa gre kdo k počitku je odvisno od tega, kdaj mora iti na delo. Delovni čas je pa zelo različen. Nekateri delajo tudi ponoči. Nekateri spijo zelo malo. Kako porabijo denar Toliko denarja, kot ga imamo danes, ni bilo nikoli, a kljub temu nam ga primanjkuje. Najbrž bo vedno tako. V Ameriki vsi dobivamo plače v bančnih nakaznicah. To je dobro, kajti če nakaznico izgubiš, lahko dobiš drugo. Ukrasti je ni vredno, ker je ne more nihče vnovčiti razen lastnika. Še preden dobimo Ček, nam delodajalec sam odbije od plače: splošni davek na dohodek, socialno zavarovanje, prispevek za Unijo, prispevke za razna zavarovanja, starostno in pokojnino itd. Ček vnovčimo ali v banki ali v trgovini. Potem moramo zelo natančno razporediti denar: toliko za hrano, toliko za odplačilo hiše, odplačilo avta, benzin, kurjavo, vodovod, elektriko, gretje in hlajenje, za zdravnike, za obleko, za telefon, za razne nabirke, za veselice, za rože, za cerkev, za gostüvanje, za nepredvidene izdatke. Kljub mnogim rednim izdatkom smo zadovoljni. Veliko dobimo, veliko izdamo. Kdor hoče, lahko tudi štedi in kaj prištedi za razne dobrodelne namene. Moram reči: Slovenci niso nikoli umazani in Skopi, ko gre za dobrodelne namene. Denar mora teči, potem je na pravem mestu. Kaj delajo, ko pridejo z dela Nekateri so tako srečni, da jih žene sprejmejo z belimi predpasniki in z nasmejanim obrazom, ko se vrnejo iz službe. Družina se usede, se pokriža in začnejo jesti, medtem si pripovedujejo novice. Drugi pa morajo na kosilo čakati, ker žena tudi dela. Mož mora še skočiti v trgovino po to in ono. Nekateri možje pomagajo ženi tudi pri kuhi in pozneje pri pospravljanju. Pravijo: »Žena tudi dela in je prav, da ji doma pomagam.« 165 Večerja je bolj zgodaj in potem so sestanki ali prireditve ali pa družina obsedi pri televizorju. Včasih pride kdo na obisk. Tedaj se naše Slovenske gospodinje zatekajo v čeber ... Naša lepa stara navada. Pijanosti v Ameriki skoraj več ni. Popivanje, ko bi mož zapil plačo in pamet, potem se pa doma s pretepanjem znašal nad ženo in otroki, to spada, hvala Bogu, v preteklost. Vendar na splošno vzeto, število otrok pri večini pada in družine se hitreje razletijo kot še pred nedavnim. Pavel Berden Neumna čebela Čudno je to, da se nič ne uči in vendar vse zna, kar ji je za življenje potrebno. Ne uči se od stare čebele delati satovja in vendar zna. Ne uči se nabirati cvetnega prahu in vendar ga začne nabirati, ko prvič izleti iz panja. Ne vprašuje stare čebele, kako je treba nabirati med in ga nalagati v satovje in z želom konzervirati pred kvarjenjem in vretjem. Ne uči se, kako je treba polno celico zadelati in vendar to dovršeno stori. Ne uči se, da je pri zarodu treba pustiti nekaj sto trotov in eno matico, ostalo pa obsoditi na vojsko delavk, ki so za razplod nevtralne. Ne uči se rojenja in vendar gre predano z matico. In sploh vse ve natančno, modro, dovršeno. Kakor vsa narava uporablja čudovite izume, ki se zanje ni trudila in jih sama ne razume, le koristno jih uporablja. Neumna čebela, ki se ničesar ne naučiš, spremljajmo te še naprej! Kadar gre na prvi lov za medom, ve, da sme pobirati med in cvetni prah le z istovrstnega cveta med istim letom. Če se ji ponudi najprej češnjev cvet, bo Šla od češnje do češnje, zvesto. Ne bo se zmotila, da bi mimogrede obiskala še hruško ali marelico. Če je sedla na cvetočo deteljico, ostane na deteljici in bo gluha in slepa za vse buče, ki tam poleg cvetejo in jo vabijo. Šele ko odleti v panj in odloži med, očedi tačke cvetnega prahu, se takorekoč stušira, gre znova ven in tedaj bo morda sedla na rumeni cvet buče, a tega ne bo pri istem letu zamenjala s kakšnim drugim. Zakaj tako delaš, neumna čebela? Saj ko prideš v panj, cvetni prah vseh cvetov pomešaš skupaj in med vseh cvetlic odlagaš skupaj. Zakaj si tako svojeglava in trmasta ravno samo zunaj panja? Neumna čebela zelo modro ravna, a se tega ne zaveda, vemo pa mi, ki jo opazujemo. Če bi letela z buče na češnjo in spet na deteljo, ne bi mogla oploditi cvetlic, kajti samo bučni cvetni prah oplodi bučo in samo češnja oplodi češnjo. Za čebelo bi bilo vseeno, kje in kako bi nabirala svoj med in cvetni prah, za cvetlice in drevje pa ni vseeno. Čebela dela po nekem višjem načrtu, ki mu je tudi sama podrejena, po višji modrosti. Kajti v tem je načrt, tu je neka zamisel. Čebela naj nabira sebi med, ki ga cvet ne potrebuje, a pri tem naj s prenašanjem cvetnega prahu oplojuje. »Nad naravo se razodeva neskončni razum,« je rekel veliki fizik Einstein. »Izumi tega neskončnega razuma v naravi so tako veliki, da so vsi človeški izumi v primeri z njegovimi povsem ničev odsvit.« Velik poklon Stvarniku! Neumna čebela, zelo si modra v svojem ravnanju, vsaka ti čast! Ničesar se ne naučiš, a vendar delaš vse tako modro in dovršeno. Ali naj vse to pripišem atomom, njihovemu vrtenju, njihovi energiji? Ali je vse to le rezultat sil, ki so v naravi, ki jih narava sama po sebi že ima? Ubogi atom, kako si ubog v primeri s tem, kar vidimo okrog sebe v naravi! Kako si dejansko ubog, 166 nam je nedavno povedala Luna. Samo mrtvo kamenje, mrtev prah brez življenja! Kar je pa na zemlji, je življenje, bogastvo in raznovrstnost življenja. In vsako življenje je nov izum, je tisoče novih izumov, kakor ima vsak moderni stroj v sebi tisoče izumov. Izum pomeni zamisel in izvedbo. Izum pomeni razum, ki misli, ustvarja zamisli, in voljo, ki jih izvaja. Izum pomeni bitje, ki misli in hoče. Čebela nam govori o nekom, ki je tudi njo zamislil, naredil načrt njenega življenja in ga vgradil v ostalo naravo, modro in koristno, smotrno. MOŠKA IN ŽENSKA ODLOČNOST Karči: »Pojdem v Soboto. Kaj misliš, ali naj vzamem dežnik?« Ilonka: »Kakor hočeš.« Karči: »Vzel ga bom. Sosedov Imre ga je tudi vzel.« Ilonka: »Potem ga pa vzemi.« Karči: »Pa saj ne kaže ravno na dež. Kaj praviš?« Ilonka: »Potem ga pa ne vzemi.« Karči: »Ampak radio je napovedal spremenljivo oblačno s krajevnimi padavinami.« Ilonka: »Potem ga pa vzemi.« Karči: »Pa imam že toliko druge prtljage.« Ilonka: »Potem ga pa ne vzemi.« Karči: »Bolje je pa le malo več nositi, kakor pa ves dan moker hoditi.« Ilonka: »Potem ga pa vzemi.« Karči: »Tudi če bo pršilo, saj bom stopil pod streho in počakal.« Ilonka: »Potem ga pa ne vzemi.« Karči: »Ah, za vsak primer bi ga pa le vzel.« Ilonka: »Potem ga pa ne vzemi.« Karči: »Pa saj vendar nisem iz cukra. Tudi če se malo zmočim, saj je poletje. če se posuši seno, kaj se ne bi človek!« »Ilonka: »Potem ga pa ne vzemi.« Karči: »Ne razumem te, kako moreš biti tako neodločna. Enkrat praviš, vzemi ga, drugič ne vzemi ga.« Ilonka: »Imaš prav, ker imaš ti vedno prav. Ampak dovoli: moja odločnost je bila v tem, da sem pustila tebi tvojo odločitev, ljubi moj Karči. Saj se tako spodobi, ko si pa ti gospodar pri hiši. Če ne boš vzel dežnika s seboj, te lepo prosim, da ne bi od mosta pribežal nazaj ponj.« Karči je bil jezen in je šel brez dežnika v Soboto. Pri potoku se je razgledal po oblakih in se že hotel vrniti po dežnik, a zaradi Ilonke tega nalašč ni hotel. Zvečer se je vrnil iz Sobote moker ko miš. Prva beseda, ki jo je rekel, ko je prišel domov, je bila: »Veš, vsega tega si kriva ti!« Ilonka ga je objela in se mu od srca nasmejala, hitro mu je prinesla kozarec žganja in potem sta se smejala oba, veliko bolj ko sedaj vi. 167 Pavel Berden Zadovoljni mački Dve mački, sestri iz istega gnezda, sta izmaknili večji kos mesa. Kako si ga bosta zdaj razdelili? Poželenje je v obeh raslo s čakanjem in pogajanjem. Nazadnje sta zgrabili meso vsaka na enem koncu in ga začeli z zobmi vleči vsaksebi. Po dolgi muki se je kos pretrgal. Bili sta čisto potni, toda nekaj hujšega kot lakota se je oglasilo v njiju. Kateri kos je večji? Prva pravi: Tvoj. Druga pravi: Tvoj. Prva pravi: Tvoj je težji. Druga pravi: Ne, tvoj je težji. In pozabili sta na lakoto in sline, ki so se jima prej cedile. Kot huda paprika je v njima zažarela nevoščljivost. Ker se nista mogli sporazumeti, sta sklenili iti pred sodišče, naj sodišče pravično presodi stvar in kakor bo sodnik odločil, tako naj bo. Ker se je to dogajalo v Indiji, sta se napotili k opici, ki tam velja med neumnimi živalmi za najpametnejšo. Opica je rekla: »Seveda! Pravično se mora stvar razdeliti. Vsaki enako. Natančno enako. Tako je po zakonu in postavi. Saj sta enako sodelovali pri nabavi. Pojdimo k pravični delitvi!« Opica je vzela natančno tehtnico in na vsako stran položila kos mesa. Res je desni kos bil težji. »No, vidita, da ni pravično razdeljeno! Pravično mora biti. Vsaki enako!« Vzela je desni kos in si odgriznila precejšnji zalogaj in ga slastno pojedla. Potem ga je položila nazaj v skledico. Zdaj je levi bil težji. »še ni pravično!« je rekla opica in vzela levi kos, ter si od njega odgriznila najbolj okusni grižljaj ter ga slastno požrla. Potem ga je postavila nazaj na tehtnico. »še ni pravično razdeljeno!« je rekla, ker je zdaj bil desni težji. Vzela je spet desnega in si odgriznila dober grižljaj. Mački sta gledali pravičnega sodnika in se kislo držah, sline so se jima cedile, ko sta videli, kako se opica masti z njunim mesom. Toda opica ni popustila. »Še ni pravično razdeljeno!« in je spet odgriznila od levega kosa. In to se je tako dolgo nadaljevalo, dokler opica ni bilo že kar pošteno sita. Kosa sta medtem postajala vse manjša in manjša. Nazadnje je opica dejala: »No, sedaj bi bila oba dela približno enaka.« Vrgla ju je mačkama, ki sta pograbili vsaka svoj ocvirek in stekli za grm in ga v hipu požrli. Potem sta se sešli in rekli druga drugi: »Prej nisva bili zadovoljni z velikima kosoma, sedaj morava biti zadovoljni z ocvirkom! Kje imava pamet!« A kjer strast govori, tam pamet molči. 168 POŠTNE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA Apače 69253 Mala Nedelja 69243 Beltinci 69231 Markovci — Šalovci 69204 Bogojina 69222 Martjanci 69221 Cankova 69261 Murska Sobota 69000 Cezanjevci — Ljutomer 69240 Odranci — Črensovci 69232 Črensovci 69232 Pečarovci — Mačkovci 69202 Dobrovnik 69223 Petrovci 69203 Dokležovje — Beltinci 69231 Pertoča — Rogašovci 69262 Dolenci — Šalovci 69204 Tišina 69251 Gornja Radgona 69250 Turnišče 69224 Grad 69264 V. Polana — Črensovci 69232 Hotiza — Lendava 69220 Veržej 69241 Videm ob Ščavnici 69244 Bodonci 69265 Rogašovci 69262 Domanjševci — Križevci 69206 Kobilje — Dobrovnik 69223 G. Slaveči — Kuzma 69263 Kančevci — Križevci 69206 Hodoš 69205 Kapela — Radenci 69252 Križevci v Prekmurju 69206 Križevci pri Ljutomeru 69242 Lendava 69220 Kuzma 69263 Moravci — Martjanci 69221 Lendava 69220 Petrovci 69203 Ljutomer 69240 Puconci 69201