DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XXI. letnik. V Ljubljani, oktober 1904. X. zvezek.
Rožnivenska nedelja.
1. Sv. rožni venec je sredstvo za povzdigo krščanskega življenja.
Pridite sinovi, poslušajte me, učil vas bom strahu božjega. Ps. 33, 12.
Glavna stanovska molitev duhovnika je brevir; tako na kratko imenujemo zbirko, sestavljeno iz psalmov, odlomkov sv. pisma, življenja svetnikov in kratkih pobožnih izrekov in zdihljajev, ki jih molimo duhovniki vsak dan; brevir nam daje snov za premišljevanje največjih skrivnosti in resnic naše sv vere, brevir pomaga poživljati nam vero, upanje in ljubezen do Boga, brevir nam je učenik v krščanskem življenju. Glavna molitev duhovnika je brevir; kaj pa je glavna molitev navadnih vernikov, neduhov-nikov? V odgovor poslušajte besede papeža Pija IX., ki jih je govoril romarjem iz Korzike 1. 1877.: „Povejte svojim domaCim, kaj jim svetuje papež : molite vsak večer s celo družino vred sv. rožni venec; zakaj sv. rožni venec je kratka vsebina, kratek posnetek vseh krščanskih molitev."
Dne 17. novembra istega leta (1877) je sv. oče Pij IX. drugim romarjem rekel: „Sv. rožni venec je mali evangelij in vodi tiste, ki ga pridno in pobožno molijo, k miru, ki nam je v evangeliju obljubljen."
Rajni Leon XIII. pa je rekel: „Skrbeti moramo, da se bo ohranila v teh žalostnih časih sv. cerkve navada, moliti sv. rožni venec in to tem bolj, ker je molitev tako sestavljena, da obsega po vrsti skrivnosti naše sv. vere in je vsled tega nad vse pripravna, gojiti in pospeševati duha pobožnosti."
41
Dva velika naslednika sv. Petra tedaj imata sv. rožni venec za veliko oporo krščanskega ži vij en ja, za poseben pripomoček k čednostim.
Da je rožni venec sredstvo za povzdigo krščanskega življenja, bodi predmet današnjemu govoru.
I.	Po pravici obračamo psalmistove besede: Pridite, sinovi... na Marijo in njeno molitev, sv. rožni venec, ker strahu božjega se pri njem učimo s tem, ko si pomnožujemo vero. vtrju-jemo upanje in vžigamo v ljubezni in se pri premišljevanju božjih skrivnosti navdušujemo za krščanske čednosti.
1.	Vero nam množi sv. rožni venec; saj ga začenjamo z apostolsko vero: s tem pa pričamo precej v začetku, katere vere smo, da verujemo v Boga Očeta, vsegamogočnega Stvarnika, in v Jezusa Kristusa, njegovega Sina ... ter v sv. Duha; pričamo, da hočemo živeti v sv. katoliški veri in cerkvi, da verujemo vse, kar nas ona uči. da po tej veri upamo doseči večno življenje; združujemo se s sv. Pavlom, ki pravi: 5 srcem verujemo v opravičenje, s ustmi pa pričamo (vero) v zveličanje. (Rim. 10, 10.) Oboje se vrši, ko pred sv. rožnim vencem molimo apostolsko vero.
Seveda je naša vera iz nas samih slaba, zato dalje pri prvi „Češčena Mariji" izrekamo tisto prošnjo, s katero so apostoli prišli nekoč k Jezusu, namreč: pomnoži nam vero; priznavamo, kar je priznal oče tistega mladeniča pod goro Tabor, iz katerega je Jezus izgnal hudiča, priznal na vprašanje Jezusovo, je li veruje v moč Jezusa iz Nazareta: „Verujem, Gospod, pomagaj moji slabi veri."
Slednjič izgovarjamo pri sv. rožnem vencu besede, ki nas spominjajo največjih skrivnosti naše sv. vere. Premišljevanje teh skrivnosti pa nam poživlja vero po besedah psalmista (Ps. 38. 4.): V mojem premišljevanju se mi vnema ogenj (verskega navdušenja).
2.	Sv. rožni venec nam vtrjuje upanje, obuja v nas hrepenenje po nebesih: saj molimo pri drugi češčenamariji: p otrdi nam upanje.
Res, kje je kdo, ki bi premišljevaje skrivnosti pri sv. rožnem vencu ne upal vsega od božjega usmiljenja. Z apostolom Pavlom mora reči: „Ako Bog tudi svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse; kako, da bi ne bil ž njim nam vsega podelil?" (Rim. 8, 32.)
Kdor pri sv. rožnem vencu spoznava, kaj je Bog storil za nas, more po pravici tudi naj večjih reči upati. Kdor premišljuje pri tej molitvi, koliko božjih obljub se je spolnilo, ta po vsej pravici trdno upa, da se bodo tudi še druge spolnile. Sicer pa vpletamo v sv. rožni venec očenaš z njegovimi sedmerimi prošnjami ; to molitev nas je Gospod sam učil. Tudi nam on pravi: Karkoli boste Očeta prosili v mojem imenn, vam bo dal. V Jezusovem imenu pa prosimo, ko molimo njegovo molitev, očenaš.
3.	Sv. rožni venec nam oživlja ljubezen, za kar tudi prosimo pri tretji češčenamariji.
Res, kdor na primer pri molitvi žalostnega rožnega venca pobožno premišljuje, koliko je Jezus za nas trpel, mora prav dati Jezusu, ki pravi: Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje ... Kakor je Oče mene ljubil, tako sem tudi jas vas ljubil. (Jan. 15, 13. 9.) S sv. Pavlom mora vsklikniti: Ljubezen Kristusova nas priganja ... (ker) za vse je umrl Kristus, da tudi, kateri živ d, ne živ d več sebi, ampak njemu, ki je sanje umrl (II. Kor. 5, 15.) Kdo ne bi ogrel svojega srca v ljubezni za Jezusa, ako res premišljevaje velike skrivnosti njegove božje ljubezni moli rožni venec!
V živi veri, v trdnem upanju, v goreči ljubezni tedaj najdemo moč molitve sv. rožnega venca.
Pa to še ni vse.
II. Rekel sem začetkoma, da je sv. rožni venec poseben pripomoček k čednostim in s tem velika opora krščanskega življenja.
Glej, kristjan, ko moliš veseli del rožnega venca in izgovarjaš skrivnosti: „Ki si ga devica od sv. Duha spočela, v obiskovanju Elizabete nosila, v Betlehemu rodila1*: koliko prilike imaš učiti se ponižnosti, kratkosti, vdanosti v božjo voljo ! Pojdi v duhu, poglej v hišico v Nazaretu, v njej Marijo, pred svetom nepoznano devico ... Da, res: Bog je velike reči skril modrim in razumnim tega sveta, razodel pa jih je majhnim Res, kar je bilo neimenitno in zaničljivo pred svetom, je Bog izvolil. (I. Kor. 1, 28 )
Vidiš, kaj se pravi to: Blagor ubogim v duhu, blagor pohlevnim, blagor krotkim! Uči se teh čednosti pri Mariji, ko moliš sv. rožni venec.
In ko moliš žalostni del rožnega venca, so ti njegove skrivnosti zopet šola čednosti.
Za nas je krvavi pot potil, je bičan bil, je bil s trnjem kronan, je križ nesel. Najdeš li kje drugje večjih zgledov potrpežljivosti,
poniževanja samega sebe, pokorščine, ljubezni, gorečnosti itd.? Glej, tu jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, torej ne svojih, glej, kako mu po besedah psalmista (128, 3.) grešniki kujejo na hrbtu (t. j. z biči), enako sužnjem Izraelcem v Egiptu njihovi za-tirači. Da res, sužnju enako so delali z njim in še hujše, pa on ni odprl ust, ko je bil preklinjan, ni klel... ampak je povrnil hudo z dobrim; uči se, kristjan, ko moliš rožni venec, uči se ljubiti tudi svoje neprijatelje . .., uči se obžalovati svoje grehe, za katere je Jezus toliko prestal ! Zakaj ? Zato, da bi tebi pripravil to, kar je on imel od vekomaj, namreč nebeško slavo. Pač res, ko pobožno molimo sv. rožni venec, komu bi se ne pristudil svet pri premišljevanju skrivnosti častitljivega dela! V duhu gledamo Jezusa v njegovi slavi, ki ne bo več umrl, in smrt ne bo več češenj gospodovala (Rim. 6, 9.), vidimo, da se trpljenje tega sveta res ne dd primerjati s častjo, ki bo nad nami razodeta, pri tem pa se učimo, zaničevati svet in njegovo poželjenje, se učimo vse svoje moči obračati v dosego tega, kar je edino potrebno, se učimo stanovitnosti v dobrem.
Glejte, kristjani, veliki pomen glavne naše molitve: vero nam pomnožuje, krepi nam upanje, vžiga nam ogenj božje ljubezni, uči nas čednosti krščanskega življenja. Molite ga radi. Posebno dandanes je sv. rožni venec res zdravilo ranam današnjih dni, kakor so ga imenovali papež Leon XIII. Dandanes je res malo vere na svetu: vsled tega tudi malo upanja na kaj boljšega po smrti. In ljubezen je celo že skoraj zginila s sveta: Ker je hudobija obilo narastla, sato je omrznila ljubezen mnogim. (Mat. 24, 12.) Sebičnost pa in sovraštvo vladata sedaj na svetu: ni čuda, človeški rod je zaverovan v posvetno, pozablja pa večno.
Sv. rožni venec ima namen pripeljati ljudi nazaj na pot krščanske pravičnosti, na pot čednosti, pripeljati v nebesa.
Sklepam z besedami papeža Pija IX.: „Molite vsi skupaj v svojih družinah vsak večer sv. rožni venec. Očetje, matere, sinovi, hčere, molite vsak dan to priprosto, pa tako lepo in z odpustki tako bogato obdarovano molitev." (Romarjem iz Poitiers 11. aprila 1877.) Sv. rožni venec je kratek posnetek vseh krščanskih molitev, je mali evangelij, ki vodi tiste, ki ga pridno in pobožno molijo, k miru, ki nam je v evangeliju obljubljen. Amen.	P. J.
2. Rožui venec in sv. maša.
„To delajte v moj spomin.* Luk. 22, 19.
Danes je rožnivenska nedelja, in ljubezen do naše ljube matere Marije zahteva, kakor tudi velika važnost rožnega venca, da vzamemo rožni venec kot predmet današnjega premišljevanja. In sicer bom danes govoril samo o neki priliki, pri kateri se tako lepo rožni venec prilega. Res je, da je pripraven rožni venec kot prava katoliška molitev za vse slučaje: otrok, ki še brati ne zna, moli rožni venec, in starček, ki se opirajoč na svojo palico bliža cerkvi, moli tudi rožni venec. Duhovniki in obrtniki, kmet in papež, za vse te je rožni venec enako primerna molitev. Če ga moli katoliški kristjan sam doma ali v cerkvi, ali če je skupna pobožnost, procesija ali kaka druga slovesnost, vedno se moli rožni venec. Danes pa hočem pokazati, kako je rožni venec najpripravnejša molitev za sveto mašo, temu središču naše svete vere, temu solncu našega bogočastja. Prvič je sv. rožni venec najpripravnejša molitev za sv. mašo, ker se strinja z njenim bistvom in drugič z namenom sv. maše.
1.) Vprašajmo se najpopreje, kaj pa je sv. maša? Kaj se pri njej vrši? V tej presveti daritvi se daruje Jezus Kristus sam, svojo telo in svojo kri daruje pod podobo kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu, kakor se je nekdaj na sv. križu daroval. Na sv. križu je Jezus umrl. On je vzprejel naše grehe na svoje svete rame, in s svojo smrtjo je izbrisal tiste kazni, katere smo z grehi zaslužili. Mi bi morali pravzaprav svoje življenje izgubiti, in glejte, On je daroval Svoje življenje za nas, da nas je spravil z Bogom! Ker smo mi s svojo nepokorščino žalili Boga, je bil On pokoren do smrti, do smrti na križu. In kakor se je Bog razsrdil nad grehom človekovim, tako je imel neskončno dopadajenje nad pokorščino in nad smrtjo svojega Sina, in zatč odpušča ljudem zaradi Kristusa in odpira nebesa tistim, katerim so bila popreje zaprta. To je bila krvava daritev na križu.
Ravno isto, kar je Jezus storil na križu, se ponavlja tudi pri sv. maši, in sicer nekrvava On se ravno tako daruje, toda on več ne umrje, kakor takrat na križu, njegova presveta kri se več ne preliva, ampak ravno tisto telo, ki je bilo nekdaj na gori Kalvariji križano, ravno tista presv. kri, katera se je na križu prelivala, se daruje pri sv. maši nebeškemu Očetu. In nebeški Oče
ima dopadajenje nad to daritvijo, On odpušča ljudem, tak6 da ni izgubljena presv. kri za vse tiste, ki imajo namen v nebesa priti.
Pri vsaki sv. maši se daruje torej ta daritev, če tudi s čuti ne vidimo, kako; vsaka sveta maša je spomin na smrt našega Odrešenika. Zato je tudi Jezus rekel pri zadnji večerji: To delajte v moj spomin! Ako je torej sv. maša ponovitev krvave daritve na križu, potem bodo gotovo pri sv. maši najboljše take molitve, katere spominjajo na to presv. daritev, katere nam živo pred oči stavijo posamezne oddelke iz Jezusovega trpljenja, katere nas sklenejo ž Njim, tako da živimo ž njim in za Njega.
Zato je pa najpripravnejši žalostni del sv. rožnega venca. V svojih petih skrivnostih nam živo predstavlja trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, od krvavega potu na Oljski gori pa do zadnjega izdihljeja na Golgati. Ako torej ta del sv. rožnega venca pobožno molimo, ako se vtopimo v te skrivnosti, tedaj spremljujemo Jezusa pri njegovem trpljenju, gledamo ga, kako pretaka krvavi pot na Oljski gori, opazujemo ga, kako ga bičajo in s trnjem kronajo, vidimo, kako mu nalože težki križ na rame, in čutimo zadnje njegove vzdihljaje v neznosnih bolečinah na gori Kalvariji. In kakor daruje Jezus Kristus pri sv. maši sam sebe svojemu nebeškemu Očetu po rokah mašnikovih, kakor On takorekoč predstavlja svoje trpljenje nebeškemu Očetu, tako dela tudi kristjan, kateri moli sv. rožni venec; tudi on predstavlja nebeškemu Očetu trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, tudi on prosi, da naj mu Bog prizanese zaradi Jezusa, ki je za nas krvavi pot potil, da bi nas greha rešil. Tako se torej posebno žalostni del rožnega venca strinja s presv. daritvijo. Toda ali se morda strinja tudi častitljivi in veseli del rožnega venca s presveto daritvijo?
V sv. maši se sicer spominjamo v prvi vrsti trpljenja in smrti Jezusa Kristusa, toda mi tudi mislimo na tistih 30 let, katere je pred trpljenjem preživel v samoti, na tri leta njegovega javnega delovanja in na njegovo častitljivo vstajenje. Zaradi tega se v sv. maši veselo poje ali moli: Slava Bogu na višavah. Evangelij nas spominja na njegovo javno delovanje, ko je oznanjeval ljudstvu svete resnice. Kakor je za naše odrešenje trpel in umrl, tako je bil tudi rojen za nas, za nas je od smrti vstal in v nebesa šel-Na vse te skrivnosti torej, na vse življenje Jezusovo, na vse, kar je za nas storil in trpel, nas spominja sv. maša. In glejte na ravno iste skrivnosti spominja nas tudi sv. rožni venec. Veseli del nas spominja na oznanenje včlovečenja, rojstva in na skrito živ-
ljenje Jezusovo, častitljivi na vstajenje, vnebohod Jezusov, na po-slanje sv. Duha, na to, kako je vzprejel v sveta nebesa in kronal svojo častitljivo Mater, našo ljubo Devico Marijo, našo pomočnico in priprošnjico. In tako se torej strinja častitljivi in veseli del sv. rožnega venca s sv. mašo.
2.) Sv. rožni venec pa ni samo po svojem bistvu prikladen za molitev nad sv. mašo, ampak tudi zaradi tega, ker odgovarja namenu sv. maše.
Vprašajmo se, zakaj je pa vstanovljena sv. maša ? Prvič je sv. maša častilna in zahvalna daritev. Mi moramo Boga ljubiti in moliti, ker smo zato vstvarjeni, toda sami iz sebe tega ne moremo, kajti kakšno dopadajenje naj ima Gospod vojskinih trum nad molitvijo grešnika? Potem moramo Bogu izkazovati tako čast, katera mu gre. Kakšna čast pa gre Bogu ? Ako gre knezu knežja, cesarju cesarska, potem gre Bogu božja, neskončna čast! Toda ali zamoremo tudi mi Bogu tako čast skazovati? Vsi angeli in ljudje skupaj tega ne zamorejo. Mi sami iz sebe tega ne zamoremo, toda s pomočjo presvete daritve moremo to storiti; kajti pri sv. maši se Jezus sam daruje svojemu nebeškemu Očetu. Na njegovem daru pa ima Bog neskončno dopadajenje. Jezus je najsvetejši, On je Sin božji in Bog sam. Zato je njegova daritev najsvetejša, Bogu neskončno prijetna. Da vsi angeli in svetniki, če bi tisoče let Boga molili, ga ne morejo tako počastiti, kakor to stori ena sama sv. maša. Sv. maša je pa tudi zahvalna daritev. Kakor ne moremo Boga tako ljubiti in hvaliti, kakor zasluži, tako se mu tudi ne moremo zahvaliti tako, kakor je njega vredno; kajti kaj mu zamoremo dati za neskončno ljubezen, za brezštevilne dobrote, katere nam je podelil? Samo in edino s tem se mu zamoremo primerno zahvaliti, da mu darujemo njegovega edinega Sina, katerega nam je on daroval. In to storimo pri sv. maši. Sv. maša je torej zahvalna daritev troedinemu Bogu.
Ako hočemo torej tako molitev imeti, s katero bi se Bogu zahvalili, kakšna naj bodeta molitev? Taka mora biti, da se Bog časti in hvali. In glejte, taka molitev je sv. rožni venec. Ali ne molimo po vsakem oddelku: „Čast bodi...“, ali ne molimo v vsaki Češčenasimariji: blažen je sad tvojega telesa ? Ali ne hvalimo nebeškega Očeta, ki nam je poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa, ki je dal svoje življenje za nas grešnike, sv. Duha, s čegar pomočjo je beseda božja meso postala ? In ali se ne zahvaljujemo ravno s tem Bogu, da se vsi spominjamo teh dobrot?
Sv. maša je pa nadalje tudi spravna in prosilna daritev. Koliko in kako grozno se med nami slednji dan greši! Ako se torej pomisli, kako neskončno Bog greh sovraži, tedaj se moramo začudeni vprašati, kako je to, da Bog toliko množico grešnikov takoj ne kaznuje? Zakaj čaka toliko časa, zakaj pusti, da ga žali in preklinja grešnik še nadalje, zakaj mu da časa, da se lahko spokori ? Naš Odrešenik Jezus Kristus je vedno tisti, ki vedno prosi za nas, za tiste, za katere je trpel. V vsaki sv. daritvi kaže svojemu nebeškemu Očetu znova svoje rane in svoje trpljenje, kakor da bi rekel: „Spomni se nebeški Oče, koliko sem pretrpel zaradi greha, usmili se jih, kajti zaradi teh sem prejel svoje rane, prelil svojo kri.“ In zaradi Jezusa se Bog usmili, on odpusti grešnikom, jim da milosti, da se lahko skesajo svojih grehov. In kakor nam da to milost odpuščanja po Jezusu, tako nam da tudi druge samo po Jezusu, ker jih je on zaslužil s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo.
V vsaki sv. maši prosi on za nas, da nam naj Bog d& vsega, česar potrebujemo, o, koliko milosti smo mi že prejeli brez naše vrednosti in koliko več bi jih prejeli, če bi ne bili pri sv. maši taki mrzli in mlačno navzoči! K temu namenu se pa prav prilega sv. rožni venec, ako se prav moli. Kaj, vprašam vas, more bolj k kesanju nagniti, kakor premišljevanje bridkega trpljenja in smrti Jezusa Kristusa, kar se ravno vrši v žalostnem delu sv. rožnega venca? Ali če premišljujemo v veselem, kako nas je Bog ljubil in v častitljivem, kako slavo in veselje nam je v nebesih pripravil. O da bi le vselej, kadar molimo žalostni del sv. rožnega venca, tudi premislili, koliko ran so Jezusu naši grehi povzročili, mi bi gotovo nič več ne mogli grešiti, če imamo le kaj srca ! Kakor daruje mašnik pri sv. maši predrago kri Jezusa Kristusa nebeškemu Očetu, tako darujemo tudi pri rožnem vencu to presveto kri v mislih rekoč: „Odpusti nam nebeški Oče zaradi Jezusa, ki je za nas krvavi pot potil, bičan, s trnjem kronan in križan bil.*4
Sv. rožni venec je pa tudi prosilna molitev. Pri vsakem očenašu prosimo nebeškega Očeta vsakdanjega kruha, in pri vsaki Češenasimariji, prosimo: „Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike. “ Mi prosimo Boga, naj nam zaradi Jezusa in zaradi Marije, naše matere, odpusti. In koliko milosti so kristjani že prejeli s pomočjo rožnega venca, da, še čudeži so se že godili vsled rožnega venca.
Videli smo torej, kako odgovarja sv. rožni venec bistvu in namenu sv. maše. Toda vprašanje je, kako ga moliš ! Bolje je, ako
odpraviš samo en oddelek, samo eno skrivnost, kakor če drdraš ves rožni venec, pa nič ne misliš, pa na koncu še ne veš, ali si molil žalostnega ali veselega. V začetku sv. maše takoj naredi namen, da hočeš rožni venec moliti, premišljevati trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, darovati ga Bogu, da sprosiš od njega odpuščanje svojih grehov. Pri vsaki skrivnosti pa, s katero začneš, nekoliko postoj in premišljuj. Na primer pri skrivnosti: ki je za nas težki križ nesel, misli na tč, kako gledaš Jezusa Kristusa, ki gre ves krvav in bled komaj naprej, kako pade težko pod križem, a ne reče ničesar; premisli pa tudi to, da so Jezusa tudi tvoji grehi k tlom tiščali, posebno grehi nepotrpežljivosti in jeze, potem pa daruj presveto kri, ki se daruje pri sv. maši nebeškemu Očetu ter ga prosi odpuščanja. Kolikokrat moliš: „Čast bodi Bogu..., lahko ponoviš skupno svoj namen in ga združiš s sv. mašo. Koliko milosti bi že ti prejel, ko bi molil vedno tako zbrano in pobožno svoj rožni venec pri sv. maši!
Stori pa odslej naprej sklep, trden sklep, da mora bolje biti. Stori danes pri sv. maši ta namen, da hočeš odslej naprej pri vsaki sv. maši tako navzoč biti, kakor bi gledal Jezusa samega, ki se daruje na lesu sv. križa na gori Kalvariji za tebe.
Blaženi Alan pripoveduje, da je imela neka ženska, Dominika po imenu, prav lepo navado, da je rada molila sv. rožni venec. Pozneje ga je pa opustila, postala je tako revna, da se je hotela sama sebe končati s tem, da si je prizadela z nožem tri težke rane. Že so hoteli hudobni duhovi pograbiti njeno dušo; tu se ji je pa prikazala Marija in ji rekla: „Glej, draga hči, ti si mene pozabila, jaz te pa nisem hotela pozabiti, zaradi tistega rožnega venca, katerega si meni na čast zmolila. Ako hočeš nadalje moliti, tedaj ti ne dam samo telesnega zdravja ampak tudi imetje, katero si vsled opuščanja molitve izgubila." Grešnica ji je to obljubila, ozdravela je, ter srečno pozneje končala svoje življenje.
O kristjani, molimo radi sv. rožni venec doma in v cerkvi in srečni bomo tukaj in tamkaj. Amen.	Ivan Baloh
Dvajseta nedelja po binkoštih.
Vraže, vedeževanje in čaro vanje.
Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.	lan. 4, 48.
Ko je naš Gospod in Zveličar hodil po svetu okoli, je delil povsod obilne milosti in dobrote. Delal je neštevilne čudeže in druga čudovita znamenja, po katerih je vsakdo lahko spoznal njega
kot pravega Boga. Nauki njegovi so bili tako lepi, ljubeznivi in veličastni, kakršne more le Bog sam učiti. Ze samo radi tega bi ljudje v njega verovali kot v edino pravega Boga; saj so večkrat rekli o njem n. pr. tako govori, kakor tisti, ki ima moč, da so njegove besede polne modrosti itd. Toda njegovi poslu-šavci so bili tako trdovratni, da niso verovali niti njegovim besedam, niti čudežem. Zato jih je pri neki priliki grajal rekoč: Ne iščete me, ker ste čudeče videli, temveč ker ste od kruhov jedli in nasičeni bili. V današnjem evangeliju beremo nekaj podobnega. Ko je neki plemenit človek ali kralj ič pristopil k Jezusu in ga prosil, naj ozdravi njegovega sina, ki že umira, je rekel Jezus nekako nevoljen: Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete! Ker ga je ta človek le-še prosil, ga je uslišal Jezus rekoč mu: Pojdi, tvoj sin živi! In v istem hipu je bolnik ozdravel.
Reči moramo, da je človeku nekako prirojeno, da rajše veruje kakemu čudnemu znamenju ali dogodku, ki se pripeti, kakor pa najbolj jasnemu dokazovanju.
Skoro vsak dan se tukaj ali tam pripeti kaj takega, kar je nekako čudno, nenavadno, ali vsaj, kar se ljudem čudno zdi. Vsak tak dogodek zbudi pozornost med ljudmi in radovednost. Začno o tem govoriti, ves dogodek olepšajo, razširijo, ker vsak nekaj dostavi, in tako se iz čisto navadne stvari časih skuje cel čudež, kateremu se vse čudi. Toda prav za prav pa vse tisto ni nič dru-zega nego prazna vera ali vraža ali kaj takega. Praznih ver je namreč sedaj mnogo med ljudmi; ako se zgodi kaka stvar, ki je le količkaj nenavadna, že si misli marsikdo vse mogoče: zakaj in odkod je to prišlo in kaj vse bo iz tega nastalo. Marsikdo, ki je morda res zakopan v prazne vere in vraže, misli pri vsem tem, da je dober kristjan. A vendar sv. vera nas uči, da so vraže grešne. Treba je, da to nekoliko pojasnim; zato bom govoril danes o vražah, vedeževanju in darovanju.
Stvar, o kateri govorim, se, kakor sem rekel, različno imenuje vedeževanje, vraže ali darovanje.
Vedeževanja je kriv tisti, kdor z besedo ali na kak drug način kliče na pomoč hudobnega duha, da bi zvedel skrivne reči. Z vražami se pregreši, kdor pripisuje stvarem kako skrivno moč, katere jim ni Bog podelil. Najhujše je darovanje t. j. da hoče kdo s pomočjo hudobnega duha kaj čudovitega storiti.
Najbolje bote razumeli vse to, ako vam naštejem nekaj takih • napačnih ver in vam obenem pokažem, kako nespametno je kaj takega verovati.
1. Z vedeževanjem se torej tisti pregreši, kdor z besedo ali na kak drug način kliče na pomoč hudobnega duha, da bi zvedel skrivne reči Bog je v svoji neskončni modrosti človeku marsikaj prikril, ne le to, kar se bo v prihodnjost zgodilo, temveč tudi kar je v sedanjosti. Tega torej nikdo ne sme radovedno preiskovati. A vendar so mnogi ljudje tako radovedni, da greše svoje-glavno zoper neskončno modrost božjo, ter hočejo po sili zvedeti, n pr. kako dolgo bodo živeli, ali bodo v življenju srečni ali nesrečni, ali se bodo omožili ali oženili, kakšna bo njih smrt itd. Kako neumno je to, vsakdo lahko spozna, kdor ve, na kak način se hoče prihodnjost zvedeti.
Nekateri si kar s tem kruh služijo, da prerokujejo iz kock, da karte dele ali „šlogajo“. Nekateri prerokujejo iz potez na roki itd. Koliko ljudi je že zaradi tega nesrečnih postalo! Dali so se zapeljati takemu šušmarju, da jim je prerokoval, a obenem jim je pograbil ves denar ali še kaj več. Kako si morete misliti, da bi tak raztrgan, umazan človek, kakršen je navadno vedeževalec, mogel vedeti prihodnjost ali sploh kaj takega, kar le Bog sam vč ? Živeli so sicer svetniki in svetnice, ki so napovedovali prihodnjost, n. pr. sv. Malahija, škof, sv. Bernard itd., toda ti so bili posebni služabniki božji, posebno od Boga razsvetljeni, ne pa kaki šuš-marji. — Marsikdo tudi sam sebi prerokuje iz raznih znamenj, n. pr. iz ptičjega letenja, ali iz glasu raznih živali; ako pes tuli, ako skovir skovika, ako kokoš poje, pravijo, da kdo umrje. Nekateri na sv. večer stopljen svinec vlivajo v vodo, da bi zvedeli, kaj bo, ali se jim naredi križ, ali žeblji, ali mrtvaška truga ali Bog ve kaj. Nekatere ženske so tako nespametne, da verjamejo, ako gredo k vodi sv. večer o polnoči, da bodo videle v vodi obraz svojega prihodnjega moža. Valvazor pripoveduje, da je neki mladenič hotel dobiti za ženo neko dekle; vedel je, da pride na sv. večer k neki vodi. Šel je tje, splezal na drevo in se obesil na neko vejo tako, da se je njegov obraz v vodi videl. A v tistem hipu, ko je ona prišla in hotela v vodo pogledati, odkrehnila se je veja in mladeniča vrgla v vodo. Dekle pa je zbežala, misleča, da jo sam hudobni duh preganja. (Zgledi iz sv. pisma: kralj Ma-nase — II. kron. 33.; — kralj Ohozija — IV. kralj. 1.)
Sem spada tudi vera v sanje. So ljudje, ki mislijo da vsake njih sanje kaj pomenijo. So sicer sanje, kakor priča sveto pismo, po katerih časih Bog izraža svojo voljo; tako n. pr. je egiptovski Jožef razložil dvema jetnikoma njih sanje, ki so se vresničile, sv. Jožefu je Bog rekel v sanjah, naj beži z Jezusom, trem kraljem je v sanjah naročil, naj se ne vračajo k Herodu, enako so bile pomenljive sanje kralja Nabuhodonozorja in Baltazarja (Dan. 2). Po sanjah sv. Rajmunda Pennaf. in kralja Jakoba je bil ustanovljen red Trinitarski, v sanjah je Bog opomnil Inocenta III., naj potrdi frančiškanski red. Toda nespametno in pregrešno je, vsakim sanjam kaj posebnega pripisovati. Zato pravi sv. pismo: Vi se ne smete meniti sa sanje. (Lev. 19. 26) Sanje ceniti je gnjusoba pred Bogom. (Dent. 18. 10) Koliko ljudi je dušno in telesno nesrečnih postalo, ki so o sanjah mislili kaj važnega. Neki ženi se je sanjalo, da je s številko 77 zadela srečko. To si je tako stepla v glavo, da je zapravila vse svoje premoženje s stavo in potem žalosti umrla.
Živela sta v mali hišici stara mož in žena; on je krpal čevlje in s tem preživel sebe in ženo. A rad bi hitro obogatel. Ko se je nekdaj srečkanje bližalo svojemu koncu, se je sanjalo možu, da zadel prvo srečko štev. 777. Drugo jutro je mož to ženi povedal in ona ga je nagovorila, naj srečko kupi. Mož si je pri sosedu izprosil toliko denarja, da je bilo za eno srečko, katero je kupil. Bila sta popolno prepričana o tisočakih, katere bota dobila; po dnevi sta se pogovarjala, kaj vse si bota napravila, po noči pa se jim je sanjalo, kako dobro se jima godi. Prišel je tisti dan, ko bi morala srečko potegniti. Mož se je praznično napravil in rekel ženi: „No, zdaj pa grem! Nazaj pa se bom pripeljal v kočiji, kadar kočijo zagledaš, pobit vso posodo in vse, kar moreš, ker vse bova novo napravila." Žena je vse lonce, sklede in vse, kar je imela, znosila na kup, potem pa je cel dan pri oknu čakala, kdaj zagleda kočijo. In res na večer pridrdra. Ona teče v vežo in vse zbije na drobne kosce, da je bil tak ropot in polom kakor sam sodni dan, še šipe v oknu je zbila, Med tem se ustavi kočija pred hišo; ona stopi na prag in pravi: „No Janez, zdaj pa le poglej, če nisem prav naredila." A ko stopi bliže, vidi moža mrtvaško bledega. Komaj izreče: »Neža, nič ni, nič ni!" Potem sta morala stanovati v sobi z razbitimi okni in niti toliko nista imela, da bi si kaj skuhala. Tako se godi takim, ki sanjam zaupajo.
2. Druga pregreha so v r a ž e. S tem se pregreši tisti, ki stvarem pripisuje kako skrivno moč, katere jim ni Bog podelil. Tako n. pr. nekateri pravijo, da je petek nesrečen dan, marsikdo ob petkih noče nobenega posebnega dela začeti, ker misli, da bi se mu vse ponesrečilo. Neki tak lažnjiv pregovor pravi: „Kdor
se v petek smeja, se do nedelje joka.“ To so same vraže. Petek; je ravno najsvetejši dan, ker ravno ta dan je Kristus umrl na svetem križu. Nekateri pravijo, da je št. 13 nesrečna številka; pravijo, če jih je 13 pri mizi, kmalu eden umrje, če ima hiša 13 sob, ni sreče v hiši iti. To je prazna vera! Taka vraža je tudi, ako kdo dela vsakovrstne znamenja na vrata, da bi pregnal moro, ker more ni.
3.	Naj večja pregreha pa je, ako kdo veruje v čarovnije. Nekateri ljudje pravijo, da znajo denar pričarati, in s tem mnoge zapeljejo; ko bi res kaj znali pričarati, napravili naj bi denar najprej sebi, da ne bi strgani okoli hodili. Nekateri pravijo, da se na sv. večer o polnoči lahko denar dobi, ako se gre v ris. Ali pa drugi pravijo, da znajo zaklade iskati, strup zagovarjati itd. Vraže je kriv tudi tisti, ki veruje, da sploh more kak človek kaj začarati. In vendar pravi marsikrat ta ali oni: Bolan sem, eden mi je začaral, in potem na posebni način začaranje preganja. Drugi pravi: Živina mi je zbolela; gotovo jej je nekdo naredil ali jej kaj začaral. Časih se kdo pritoži, da imajo krave krvavo mleko. Vse to so same vraže. Nekateri se hvalijo, da znajo strup zagovarjati in druge nevarnosti od človeka odvračati, pravijo, da imajo črne bukve, iz katerih vsakovrstne čarovnije lahko bero. Vse to je gola laž. Kdor pravi, da ima črne bukve, ta jih gotovo nima, pač pa ima gotovo črno dušo, umazano od grehov, ako slepari s takimi rečmi.
Časih so ljudje verovali, da so čarovniki in čarovnice. Tudi na Kranjskem so veliko ljudi na grmadah sežgali po nedolžnem, ker so rekli o njih, da čarajo nesrečo na druge ljudi. Čeprav je že veliko od tega preteklo, se vendar še najdejo ljudje, ki verjamejo, da so čarovnice, ki napravljajo hudo uro, točo in strelo. Večje neumnosti kakor je ta, si ne moremo misliti. Kdo neki bi mogel storiti to, kar le Bog vsemogočni more storiti? Greh ima tisti, ki pravi, da zna kaj „narediti“ ali začarati, greh pa ima tudi oni, ki takim marnjam verjame.
Lahko bi vam naštel še celo vrsto takih vedeževanj, vraž in čarovnij. Uresničujejo se res besede sv. pisma: Število norcev je nezmerno. Toda to, kar sem vam o vražah povedal, že zadostuje, da uvidite, kako nespametno je, kaj takega verovati in da to tudi ni brez greha.
Zakaj neki je greh vražam verovati? Kdor vražam ali čarovnijam veruje, kdor se vda vedeževanju, tak človek kaže s tem,
da Bogu več ne zaupa, da zaupa veliko bolj stvarem, da, celo hudiču, nego pa onemu, ki je vse vstvaril. Ta nezaupnost do Boga pa je gotovo velik greh, ker s tem človek več trdno v Boga ne veruje. Zato je vse to vražarstvo greh zoper prvo božjo zapoved, ki pravi: „Veruj v enega samega Boga!“ Kdor pa vražam in čarovnijam veruje, tak s tem Boga ne spoznava, temveč nekako taji božjo vsegavednost in vsegamogočnost, češ, ker mi Bog v tej stvari ne more pomagati, se bom pa na hudiča obrnil, da mi on pomaga. Vedite, da pri vsakem vedeževanju, pri vsaki prazni veri, pri vsakem vražarstvu ima hudič svoje kremplje vmes. Zato človek s tem grehom Boga ponižuje in skazuje božjo čast rajše vragu, hudobnemu duhu, kateremu se skuša nekako prikupiti. Iz tega lahko spoznate, zakaj Bog ta greh: vražarstvo, vedeževanje in čarovanje tako zelo sovraži in tako hitro in ostro kaznuje: ker s tem grehom se Boga zaničuje, najhujši sovražnik božji pa, hudič sam, se časti in slavi. Ako pa mi ta greh že sam na sebi premislimo, moramo reči, da je to največja neumnost, kar jih le more biti, da človek mrtvim stvarem ali vragu kaj zaupa.
Zato, kristjani, vam kličem v spomin besede iz današnjega lista sv. Pavla do Efežanov (5. 15.): Bratje, glejte, kako bi ravno hodili, ne kakor nespametni, temveč kakor pametni . . . Ne bodite torej neumni, temveč umejte, kaj je volja božja. To pa gotovo nikoli ni volja božja, da bi vrag begal in motil ljudi z vražami in darovanjem; torej takim znamenjem ne verujte. Kristus je rekel: Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete. Verujmo torej božjim znamenjem, ne pa vražjim. Kdor pa vragu več zaupa nego Bogu, bo pri vragu dobil plačilo. A gorje tistemu, kateremu bo on plačilo delil. Amen.	f J. Benkovič.
Praznik cerkvenega posvečevanja.
1. Cerkev — studenec resnice in milosti.
Danes je v tej hiši zveličanje došlo-Luk. 9, 9.
Gospod Jezus potuje po rajsko lepi planjavi Jerihunski in gre v Jeruzalem k četrti in zadnji velikinoči. Neki cestninar je želel videti Jezusa — prijatelja cestninarjev, po judovskih predsodkih — očitnih grešnikov. In glejte, Gospod se mu dd nele
videti, marveč stopi celo v njegovo hišo in ji prinese zveličanje. Kamorkoli Jezus pride in najde vsprejemljiva srca, vsepovsodi prinese blagoslov in zveličanje. Tako v Kani, v Kafernavmu, v Betaniji in neštevilnih drugih mestih.
Danes obhajamo posvečevanje cerkva. Le ta cerkev, v kateri
se zbiramo k božji službi, je bila posvečena 1.— Tistikrat
je došlo tej hiši zveličanje; Jezus Kristus je imel slovesen vhod v to hišo božjo in je ostal v njej do današnjega dne. Tukaj je studenec resnice in milosti.
1.	Resnico in milost deli Jezus vsem,
2.	ki prihajajo k njemu s čuvstvi Cahejevimi.
I.	Glejmo v duhu božjega Zveličarja, ki potuje po obljubljeni deželi ed kraja do kraja; množica ljudstva ga obdaja. Česa pa iščejo ljudje pri njem? Oni iščejo resnice in milosti; oboje najdejo pri Jezusu, kajti on je učenik resnice in milosti. To dvojno delovanje nadaljuje vse dni do konca sveta, ga izvršuje tudi v naši cerkvi.
a)	Tukaj uči resnico, ne sam, ampak po svojih, včasih cel6 nevrednih služabnikih. Kaj je vleklo množico k Jezusu? Morda njegova osebnost? Bila je res ljubeznjiva, a ta se nahaja tudi pri ljudeh. Morda njegova zgovornost? Res je govoril, kakor da ima oblast. Ali verujte, da so množice silile k Jezusu le radi tega, ker so čule iz njegovih ust resnico in sicer čisto resnico. Čista resnica se oznanuje tudi z naših prižnic. Nihče se ne upa na prižnico, če ni škof nanj položil rok in ga poslal oznanjevat evangelij. Apostolom je pa rekel Jezus sam: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode... kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje... (Mat. 28, 19.). Tudi leta prižnica sluii božjim namenom; kdorkoli stoji tukaj, je zmotljiv človek, a vedite, da on ne razklada svojih naukov, svojega naziranja, marveč on razlaga božjo besedo, kot služabnik one cerkve, ki se ne more motiti, one cerkve, kateri je Kristus obljubil, da ostane s svojo pomočjo pri nji do konca sveta. Tukaj je tedaj čolnič Petrov, gora zveličanskih čednosti, stolica Nazareške sinagoge. Ko se je postavila leta prižnica, je došlo tej hiši božji v resnici pravo zveličanje.
b)	Iz poslušanja pride vera, toda vera sama ne more človeka zveličati, treba je svetih zakramentov. Cerkev ta je
bila tedaj zidana, da se v njej dele sveti zakramenti. Se-li spominjate Jajrove hčere? Umrla je, a Jezus jo je prijel za roko in jo probudil k življenju. To je podoba onega duševnega življenja, ki ga Jezus vrši na mnogih dušah, katere zbuja iz smrti greha k življenju milosti. Vidite tam doli krstni kamen? Tam se je zvršil taki čudež. Prinesli so vas k cerkvi mrtve na duši, kajti izviren greh ste imeli na sebi; sv. krst pa vam je zbrisal madež, in duša vaša je oživela, kakor hitro se je greh umaknil milosti.
Ste li ohranili krstno nedolžnost? Morda ste zopet padli v greh, celo v smrtni greh in zopet zapadli jezi božji. Usmiljeni Bog pa, ki je zdravnik naših duš, je postavil zakrament, v katerem z nova lahko omijemo grešne duše naše. Spominjajte se Becajde: ondi so čakali bolniki trenotka, ko je angel vsak dan čudovito plivkal vodo. Kateri je prvi stopil vanjo, je bil ozdravljen, naj je imel katerokoli bolezen. Taka Becajda je vsaka spovednica, v kateri se prejema zakrament sv. pokore. Kdor v spovedi res išče le Boga in zveličanje svoje duše, on najde ondi duševno zdravje, luč, moč, tolažbo, zveličanje. Ko so se tedaj pred več leti posta-1 vile spovednice v to cerkev, je došlo zveličanje vanjo, ker tukaj se zdravijo vse dušne bolezni. Božji Zveličar namreč pravi: Zdravi ne potrebujejo zdravnika, pač pa bolni... Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega. (Luk. 5, 31.) — Postavil je spovednike, svoje namestnike in jim dal oblast, rekoč: Komur boste grehe odpustili, so jim odpuščeni.
V tej cerkvi se tedaj oznanuje božja beseda, delč se sveti zakramenti. Vse to pa dela Bog po ljudeh, za ljudi. Toda v hišo Cahejevo je prišel Jezus sam, prinesel je tedaj zveličanje sam vanjo. Zakaj ni prišel semkaj v lastni osebi, saj je vendar cerkev imenitniši kakor vsaka zasebna hiša ? Na to odgovarjam, da je prišel sam tudi v ta božji hram in ostane v njem stalno, ne trenotno, kakor v hiši Cahejevi. Mi vidimo v cerkvi ne le krstni kamen, prižnico in spovednice, marveč tukaj je tudi altar, je obhajilna miza, je Kalvarija in dvorana zadnje večerje. Božji Sin se daruje na altarju, kakor se je daroval na križu; v sv. obhajilu se sklene z nami, kakor se je pri zadnji večerji zavžiti dal svojim učencem.
Sveti altarski zakrament je najlepši kinč katoliške cerkve, zategadelj se cerkveno posvečevanje konča vsikdar s sveto mašo in k sklepu se sv. Rešnje Telo prenese na veliki altar. To je
slovesen vhod božjega Zveličarja v novo cerkev. Kakor hitro vstopimo, veli nam večna luč pred tabernakeljnom: Pripogni koleno, tu biva tvoj Zveličar. In mi pokleknemo do tal in molimo Jezusa, pričujočega v beli hostiji. Ne vidimo človeške natore Jezusove, še manj božje, vidimo le beli kruh. Vendar trdno verujemo, da se je kruh po mašnikovih besedah spremenil v pravo Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Porok za to resnico nam je Jezus sam, ki je rekel: To je moje Telo. Tako je in nič drugače. Ako pa Jezus sam prebiva v naši cerkvi, o tedaj je v resnici tej hiši došlo zveličanje in naša sveta dolžnost je, da prihajamo semkaj z gorečim hrepenenjem, ponižnostjo in sprejemljivim srcem, kakor Cahej.
II. Kako je Cahej sprejel Jezusa ? Ne bom preiskaval, kakšno je bilo pretečeno Cahejevo življenje, toliko vem, da cestninarji niso bili v dobrem sluhu. Gotovo je pa, da je bil Cahej zdaj prav dobrega duha. Slišal je o Jezusovi dobrotljivosti, zlasti do grešnikov, v srcu se mu vname hrepenenje po njem, a kako priti do njega ? Sedaj pride mimo, bila bi torej prilika stopiti predenj, se mu predstaviti. Ne, ne; tako predrzen noče biti, zadovoljen bi bil, da ga le vidi. Vendar kako? Ljudstva je polno krog Jezusa, on pa tako majhen. Sedaj mu švigne misel v glavo: Kaj, ko bi zlezel na bližnje figovo drevo? — Da, tako bi storil kak radoveden paglavec; ali on, postaven mož, uradnik, nadcestninar naj leze na drevo? Celi svet bi kazal s prstom nanj in se mu smejal. To bi sicer žalilo njegov ponos, ali iskreno hrepenenje po Zveličarju premaga vse pomislike, on pozabi na svoje dostojanstvo, in ne-zmeneč se za opazke ljudstva spleza na drevo, ki je stalo poleg pota. Glejte, velikansko hrepenenje po Zveličarju, glejte globoko ponižnost
Jezus je oboje poplačal bogato, Cahej je prejel več, kakor je želel v srcu. Božji Učenik, prišedši po potu, obstane pod drevesom, prijazno se ozre gori in se sam povabi v Cahejevo hišo. Dobro ve, da bodo mrmrali farizeji, ali nezmeneč se za farizejsko hinavščino, stopi kot gost v Cahejevo hišo in bogato plača njegovo hrepenenje, njegovo ponižnost.
Kakor je ganljiva Cahejeva ponižnost, tako je občudovanja vredna njegova velikodušnost. Cahej priznava, da je bilo morda kaj krivičnega blaga v njegovih rokah, a tako ne more ostati; čiste morajo postati njegove roke, čisto srce; nič več noče biti navezan na denar in svetno blago. Zato stopi ponižno in zaupljivo
42
pred Gospoda in mu razodene storjeni sklep : Glej, Gospod, polovico svojega premoženja razdelim med uboge, — če sem koga ogoljufal, povrnem (ne le enkrat, kot sem dolžan, marveč) čveterno. O junaško dejanje, o velikodušno zatrdilo! Gospod Jezus ne more prikriti veselja, in Caheju nele odpusti vse krivice, marveč ga počasti vpričo vseh navzočih z nastopnimi besedami: Danes je tej hiši došlo zveličanje, saj je tudi ta sin Abrahamov Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega. Tako je Jezus poplačal hrepenenje, ponižnost in velikodušnost Cahejevo. In Cahej gotovo ni več pozabil tega dneva zveličanja. O da je mogel, gotovo bi bil za zmirom Jezusa pridržal v svoji hiši.
Kar ni bilo dano njemu, je dano nam. V naših cerkvah imamo vedno božjega Zveličarja. O da bi se vedno spominjali te resnice, da bi radi zahajali v cerkev, s tistim čuvstvom kakor Cahej!
1.	V cerkvi se nam razlagajo večne resnice, svet nas zapeljuje v zmote. Ako hočete ohraniti vero vaših očetov, poslušajte pridige, krščanske nauke. Sv. apostol Pavel piše: Vera je od poslušanja. Vsi, ki radi poslušajo božji nauk, so verni katoličani. Kar je brezvercev med nami, nikdar ne prihajajo k pridigam; ko bi prihajali, davno bi se bili spreobrnili. Toraj je resničen izrek: Vera od poslušanja.
2.	Grešniki smo vsi. Kdo si ne očita greha, ki ga je storil po sv. krstu? Ako si ga pa očitaš, vedi, da edina redna pot do odpuščanja je zakrament sv. pokore. Smešno je, kako se nekateri ljudje boje spovedi, mesto da bi hvalili Boga, ki nam je tako olajšal odpuščanje grehov. Kdor pa hoče odpuščanja, mora po Cahejevem zgledu popraviti škodo, odpustiti sovražnikom, odpraviti pohujšanje, zapustiti priložnost za greh. Kdor to stori, se sme zanesti na božje usmiljenje. Jezus Kristus bo sprejel skesanega grešnika z veliko ljubeznjivostjo.
3.	Obiskal bo njegovo hišo, prinesel zveličanje vanjo v zakramentu svetega Rešnjega Telesa, ki je najlepši kinč naših cerkva.
Sila važen in pomenljiv je torej današnji praznik, ki nas spominja onega dneva, ko se je posvetila leta hiša božja. Preljubi, ali znate vi dovolj ceniti srečo, da imate v svoji sredini posvečen tempelj, v katerem prebiva Jezus sam? Ah, ko bi bivali v ptuji deželi, kjer ni cerkve, ne altarja, ne duhovna, tedaj bi vedeli, kaj je kristjanu hiša božja. Sedaj pa, ko ste vajeni vsega, ne čutite morda celega vtisa. Zatorej naredite trden sklep:
1.	Da hočete radi obiskavati svojo župno cerkev; zlasti ob nedeljah in praznikih prihajati redno k službi božji, v domačo župnijsko cerkev, kamor pripadate.
2 Da hočete radi prispevati, da se ohrani ta veličasten tempelj božji. Vaši očetje so ga sezidali z velikimi žrtvami; vi jih blagrujete, vas bodo blagrovali vaši otroci, ako jim ga ohranite.
3.	Bodite skrbni, da ohranite tudi svoje telo kot posvečeni tempelj božji, da se poslednji dan tudi telo veličastno prebudi in z dušo vred vdeleži nebeškega veselja. Amen.	P. H.
2. Sreča krščanske občine.
jDanes je tej hiši zveličanje došlo.“ Luk. 19, 9.
Predno je vzšlo solnce krščanstva, je bilo človeštvo podobno nepregledni puščavi Tam pa tam so bili poganski tempeljni, postavljeni malikom, ljudje so molili mrtev kamen, padali pred njim na kolena. In glejte, v to temino je Bog sam prinesel luč, najpo-prej izraelskemu ljudstvu. Znamenje krščanstva je postal prej zaničevani križ. In okoli križa se je zbiralo vedno več ljudstva, in z nekim svetim ognjem začno apostoli oznanjevati sveti evangelij. In glejte, sedaj postaja jasneje, vedno višje se dviguje solnce krščanstva, maliki pa padajo v prah. Poganski tempeljni izginjajo s površja zemlje, narod kristjanov vstaja, on si zida svoje božje cerkvč. Nič več se ne moli mrtev kamen, nič več se živali ne zažigajo, ampak na oltarjih se daruje — Jezus Kristus sam. O kako srečna je občina, v kateri Zveličar prebiva!
Današnji praznik nas spominja na to srečo, ta praznik je slovesen dan za vsacega kristjana, ker danes slavimo zmago krščanstva nad poganstvom. Danes je pa zlasti slovesen praznik za tiste, ki so postavili Bogu, kakor Salomon svoj tempelj, poslopje, ki je izključno le Bogu posvečeno. Vsakdo, bodisi reven ali bogat, mlad ali star, ima v cerkev prost vhod, tu je kraj, kjer se vsakdo lahko zahvali svojemu Bogu, tu je kraj, kjer se ob pobožnosti enega drug poživi in pobožnosti navzame, kakor plamen, če se mu dd več dračja. Saj je cerkev tako rekoč materina rojstvena hiša vsacega, ker cerkev ga spremi, ko se rodi, in ona ga spremi, kedar s smrtjo njo zapusti. Zatorej blagor cerkvi, v kateri Kristus stanuje; srečna občina, ki ima svojo cerkev!
42*
Tu stanuje Jezus prvič kot učenik resnice in modrosti, drugič kot duhovnik, ki se daruje za grešnike, in tretjič kot kralj, ki vodi svoje zveste po poti večnega življenja.
1.	Prvič stanuje tukaj Kristus kot učenik resnice in modrosti. Ako se reče, da je kako vprašanje važno, tedaj je gotovo to: ali je Bog, kakšen je Bog? Kaj hoče od mene, kaj bo z menoj, kaj moram storiti, ako hočem svoj namen doseči.
Poglejmo, kako so se ljudje, kako se je človeški razum pečal s temi vprašanji! Od prvih časov krščanstva pa do današnjega dneva so se neštevilne množice zaganjale v krščansko vero, vse možne stvari so ugovarjali, toda do današnjega dneva še ni noben človek dokazal, da ni Boga, do današnjega dneva stoji trdno nepremično krščanska vera in sv. katoliška cerkev, saj je rekel Kristus: Ti si Peter skala in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. Toda ne samo verjeti, ne samo reči: priznam, da je katoliška vera prava, ampak po veri se mora živeti, kajti vera brez del je mrtva. Kaj koristi otroku, če ima svojo rojstno hišo, če pa ne vč zanjo ? Ali jo bo našel, če mu je nikdo ne pokaže? Torej je treba iti v cerkev, udeležiti se je treba dejanjsko krščanskega življenja, saj tukaj se hrani in oznanjuje nauk Kristusov. Nobenemu ni potreba tega nauka z zlatom ali s srebrom kupiti, tu se daruje še najrevnejšemu. In Kristusov nauk, ki se tukaj oznanjuje, ali ni tudi pripomoček, bi rekel še več, pogoj k časnemu srečnemu življenju? Ali ni sveta vera tista, ki more dati najnesrečnejšemu, najbolj zapuščenemu tolažbe in miru? Koliko samomorilcev je že ustavilo svoj naklep, ko so se spomnili svojih mladih nedolžnih let, ko jih je učila še krščanska mati — molitve! Ali ni sv. vera tista, ki kaže ubogim revnim ljudem Stvarnika v ubogih jaslicah, ali ni sveta vera tista, ki kaže po nedolžnem preganjanemu Tistega na svetem križu, ki visi za grehe druzih pribit ? Sveta vera je tista, ki stopi med nizke in visoke, sveta vera je pred vsem vera ljubezni in miru, ona utrdi rodbinsko srečo, ona narode in ljudstva ohrani v bratovski ljubezni.
O zatorej cenimo ta zaklad in hranimo ga, kajti ta zaklad je največje vrednosti. Če tudi nimamo bogastva, zlata in srebra, če tudi moramo trpeti in marsikaj preboleti, bodimo potolaženi, ker v srcu imamo sveto vero, bodimo ponosni na to, in obžalujmo
tiste, ki tega nimajo. Ne mislimo, da stori človeka bogastvo, imetje ali učenost srečnega, nikdar ne; četudi so po zunanjem veseli in srečni, v notranjem jim pa večkrat hruje vihar, ki jim ne dd počitka. Povejte mi, kaj je lepše, ali videti človeka, ki bahato našteva svoje bogastvo, pa nima vere v srcu, ali pa videti nedolžnega bodisi še tako revno oblečenega otroka, ki kleči pred podobo Matere božje in pobožno moli ? O verjemite mi, da človek brez svete vere ne more srečen biti, in če misli da je, tedaj si samo domišljuje.
2.	In glejte, ta sveti nauk se oznanjuje v cerkvi! Pa ne samo to, ampak tukaj se tudi daruje najsvetejša daritev svete maše. Krvavo daritev na Golgati je pripustilo usmiljenje nebeškega Očeta; večna nekrvava daritev na oltarjih pa je sad neizmerne ljubezni Jezusa Kristusa. Iz križa izvira vir milosti za naše duše, iz svete maše prejema ljudstvo tisto, kar je Jezus Kristus na Kalvariji zaslužil. In kolikorkrat se On po mašnikovih rokah daruje, tolikokrat prosi tako rekoč k svojemu nebeškemu Očetu: „Poglej milostno na to občino, za katero se ti zopet darujem, dovoli, da se milostno razlije Tvoj blagoslov na živeče, obilo trosi usmi ljenja na mrtve, obrni jim moje bridko trpljenje v korist!" Tako prosi Kristus za svoje ljudi! Zato se štej srečno vsaka občina, vsaka vas, da imaš tacega priprošnjika, veseli se, da ga imaš med seboj!
3.	Naš Zveličar pa tudi kraljuje v svoji cerkvi. Kakor je telesnemu življenju potrebna hrana, tako je dušnemu neobhodno potrebna milost in dopadenje božje. In ta milost izvira iz sedmerih svetih zakramentov, katere je Jezus Kristus postavil. Po teh svojih zakramentih, ki se po veliki večini v cerkvah delč, nas tako rekoč vodi po poti do večnega življenja. Poglejte, v začetku smo bili otroci jeze, kajti Adamov greh nas je storil nevredne božjega kraljestva. Toda sprejeti smo bili v sveto cerkev v zakramentu svetega krsta, in prerojeni smo bili za Boga in za nebesa. Naše duše so se očistile v Jezusovi krvi, v krvi nedolžnega Jagnjeta so se oprostile vsakega madeža, zaradi Kristusa smo prejeli zopet tisto obleko, katero nam je Adamov greh odvzel. Poglejte, tako milost smo v cerkvi prejeli že takrat, ko naš jezik še zamogel ni izgovoriti imena svojega Boga. In če je kdo izgubil svojo krstno nedolžnost, tedaj je hitel zopet v cerkev, da se je tukaj očistil svojega greha. In kakor je Gospod milostno vzprejel spokornico-grešnico Magdaleno, kakor ji je On odpustil, tako odveže tudi
mašnik skesanemu grešniku vse njegove vezi, katere so ga vezale na greh; kakor usmiljeni Samaritan mu vlije v dušne rane zdravila, ko mu pravi: Jaz te odvežem od tvojih grehov v imenu Boga Očeta in Sina in sv. Duha. In kedar je duša slaba, pokrepčila potrebna, tedaj zopet hiti v cerkev, da sprejme presveto Telo svojega nebeškega Tolažnika, tistega, ki pravi: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jas vas bom poživil. In kedar ga svet imenuje neumnega, ker hodi v cerkev, ker prejema svete zakramente, kedar se vse zoper njega zaroti, da bi mu iztrgali sveto vero iz srca, odkod jemlje kristjan takrat moči? Iz svete vere same, kajti sv. Pavel pravi: Vera je premagala svet. Kedar nam pa gine življenje, ko nas obišče težka bolezen, ko nas objokujejo znanci, prijatelji, sorodniki, oče, žena, mož, otroci, ko se nam zdi njihova solza težka kakor svinec, glejte tedaj hiti duhovnik v cerkev ter vzame iz tabernakeljna Najsvetejše, da grešnika spravi z Bogom. O kolikokrat bi morda on lahko prišel k Jezusu, toda pozabil je nanj, sedaj pa, ker on priti ne more, pa pride Jezus k njemu ter ga spremi po dolgi poti večnega življenja do prestola božjega.
Tako torej vidite, da cerkev skrbi za človeka celo življenje od rojstva do groba, saj mu duhovnik reče pri odprtem grobu: „Iz prsti si ga naredil, s kostmi in kitami si ga sklenil, obudi ga, o Gospod, poslednji dan!“ Cerkev božja je torej od Gospoda postavljena, da tukaj kristjan prejema svojo časno in večno srečo. Skrbite torej, da imate cerkev v globoki časti. Saj tukaj prebiva tisti, pred čegar prestol moramo enkrat priti, glejmo torej, da ne bode cel dan, celo noč sam prebival v tabernakeljnu brez tistih, zaradi katerih je tukaj. Bližajmo se večkrat s pobožnim srcem temutronu božje ljubezni, tronu najvišjega, najmogočnejšega kralja. Amen.	Ivan Baloh.
Dvaindvajseta nedelja po binkoštih.
Dvojna podoba.
Čigava je ta podoba. Mat. 22, 20.
Naš Gospod Jezus Kristus je ob koncu svojega gorskega govora primerjal pravičnega človeka, ki posluša in spolnjuje Jezusove nauke, modremu zidarju. Rekel je: Vsak, kateri sliši (te)
moje besede in jih spolni, bode podoben modremu možu, kateri je sezidal svojo hišo na skalo in ploha se je ulila in prišle so vode, in vetrovi so pihali in so se uprli v tisto hišo, in ni padla, zakaj ustavljena je bila na skali. Vse grešnike pa, kateri poznajo Jezusov božji nauk, pa nočejo po njem živeti, primerja neumnemu zidarju govoreč: In vsak, kateri sliši (te) moje besede in jih ne spolni, podoben bo neumnemu možu, kateri je sezidal svojo hišo na pesek in ploha se je ulila in prišle so vode, in vetrovi so pihali in se uprli v tisto hišo in je padla in njena podrtija je bila velika. V podobi teh dveh zidarjev ali stavbinskih mojstrov nam je Jezus na kratko pa jasno opisal vse kristjane. Vsak izmed nas se sme imenovati zidar; od rojstva do smrti, od zibeli do groba zida hišo svojega življenja. Vse posamezne misli in želje, vse besede in dela so posamezni kameni in kamenčki, ki se ukladajo v poslopje našega življenja. Zidati torej mora vsakdo, vse pa je na tem, na kakšno podlago in kako, po kakem načrtu zida poslopje svoje hiše. Varno in lepo poslopje, katero bode obstalo ne le do smrti, marveč tudi po smrti vse večne čase, v prenovljeni in neizmerno povikšani lepoti, si bode sezidal le tisti, kateri zida na trdna, nepremakljiva tla Jezusovih naukov ter vsako misel in željo, vsako besedo in sleherno delo uravnava po Jezusovem nauku in zatrjuje z njegovo milostjo božjo.
Na podlagi današnjega sv. evangelija pa bi smel vsakega človeka, zlasti vsakega kristjana primerjati slikarju ali podobarju. Kristjan, kateri živi po Jezusovem nauku in se zvesto poslužuje njegovih milosti, ki nam jih ponuja v svoji sveti katoliški cerkvi, postane prekrasna podoba božja. Ljudje na zemlji se čudijo toliki lepoti in dobroti, češ: Čigava je ta podoba? In ponosno odgovorimo v imenu sv. cerkve: podoba božja je, napravljena po načrtu samega nebeškega mojstra Jezusa Kristusa, in z njegovo nebeško pomočjo: Strmeč bodo popraševali tudi angeli in vsi nebeški duhovi, kadar se preseli tak blag človek v nebeško veličastvo: Čigava je ta podoba ? In vse večne čase bode odmevalo: To je podoba našega kralja, to je naš brat, to je naša ljuba sestrica, oj blagor, blagor! blagor na veke!
Ves drugačen pa je človek, kateri se ne zmeni za Jezusov nauk in njegove milosti v sveti katoliški cerkvi, marveč uravnava svoje misli in želje, besede in dela po svoji trmi, po svojih strastih in spačenih nagonih, ne vpraševaje z današnjim evangelijem: Ali
je dovoljeno. Takega zgubljenega človeka je strašno videti že tukaj na zemlji. Vsi, kateri ga poznajo, strmeč poprašujejo: Čigava je ta podoba? In porogljivo odmevajo odgovori: Podoba satanova! In po njegovi nespokorni nesrečni smrti votlo zadoni po peklenskih prostorih: Čigava je ta podoba? — Poznamo jo, — to je podoba našega poglavarja, naš bratec si, naša sestrica in ostaneš v naši družbi vekomaj!
Pa pomudimo se danes nekaj trenutkov pri ti dvojni podobi in poglejmo si nekoliko prekrasno podobo onega človeka, kateri vedno živi po sveti veri, pa ostudno podobo onega zavrženca, ki ne mara za sv. vero in noče po njej živeti.
I. Še predno se je pričela zgodovina človeštva, je rekel Stvarnik vesoljstva: Naredimo človeka po svoji podobi, ki naj gospoduje vsi zemlji! In sv. pismo povč, daje človek vstvarjen po Bogu v pravičnosti in resnični svetosti. (Elež. 4, 21J Da, v kratkih besedah: Človek je vstvarjen bo božji podobi, povedana je vsa vzvišenost človeške natore. „Človek je Bogu podoben14 se namreč pravi toliko, kakor deležen je - kolikor more biti vstvarjeno bitje — božjih lastnosti; n. pr. Bog je večen — človek je sicer vstvarjen, a z ozirom na prihodnost je večen, ker bo živel vekomaj. O kolika nedopovedljiva prednost pred vsemi drugimi stvarmi na zemlji! Bog je duh, ki ima najpopolnejši um in najboljšo voljo — človek ima dušo, katera ima sicer zelo omejen um in slabotno voljo, ki sta po grehu še bolj oslabela, a um in prosta volja je vendar le — neizmerno veliko bogastvo, neprecenljivi zaklad, po katerem presega vse druge stvari na zemlji. In kako se dd ta um spopolniti in volja zboljšati, ako hoče biti človek priden! Bog je neskončno svet, tudi človeku je dodelil veliko mero svetosti, kakor nam sv. pismo naravnost zatrjuje, da je bil človek vstvarjen v pravičnosti in resnični svetosti. Res, da je človek po izvirnen grehu zgubil to čeznatorno pravičnost in svetost, a po svetem krstu prenovljen in prerojen leskeče se zopet v lepoti milosti božje, v lepoti pravičnosti in svetosti ter postane tako zelo Bogu podoben, da se imenuje njegov otrok! — In na podlagi te svetosti lahko posnema še druge lastnosti božje, postaja lahko čimdalje modrejši, dobrotljivejši, usmiljenejši, pravičnejši, resnicoljubnejši itd., čimdalje bolj Bogu podoben. In glejte, ljubi
Bog hoče, da bi mu bili tudi celo v tem podobni, da bi se v nebesih udeleževali enake sreče, da bi ž njim kraljevali vekomaj!
O človek, pomisli vendar večkrat, kako visoko si med vsemi stvarmi povzdignen in v kake višine se lahko povzdigneš, ako hočeš prav rabiti od Boga ti podane naravne in čeznaravne darove. Z Davidom lahko hvaležno kličeš: Kaj je človek, da se ga spominjaš... Le malo si ga znižal pod angele; s slavo in častjo si ga ovenčal. In strmeč nad toliko vzvišenostjo smeš vsklikniti z današnjim sv. evangelijem: Čigava je ta podoba?
O trudi se, trudi se neprestano, da te prekrasne podobe ne omadeževaš, ne zamažeš, marveč od dne do dne, od leta do leta bolj lepšaš, da bodeš vedno bolj Bogu podoben ter dosežeš svoj vzvišeni namen!
Da bi pa ljudje vedeli in z lastnimi očmi gledali, kakšna je ta podoba božja v svoji najvišji lepoti in popolnosti, je prišel sam Bog na svet in je svojo božjo naravo s človeško zedinil v eno samo osebo. Jezus, druga božja oseba, je prišel na svet in je človek postal. V Jezusovem premilem srcu so se lesketale najboljše človeške lastnosti, katere so se pa še spopolnovale z božjimi lastnostmi, tako da lahko rečemo: v Jezusovih božjih prsih bije božje srce. In to presveto — božje Srce Jezusovo je postalo veličastni vzor, na katerega se je oziralo in se ozira in se bo oziralo do konca dni in še potlej vekomaj vse, kar je nedolžnega, dobrega, plemenitega, ali vsaj hoče dobro postati.
Če tedaj vidite v cerkvi, ali v šoli, ali v krščanskih družinah ljubeznivega otroka, kateri tako angelsko lepo moli, tako urno uboga na vsako besedo in se tako zgledno vede, da skoro ne morete pri njem zapaziti nobene napake, pač pa veliko dobrega, — ali ne boste čudeč se vprašali: Čigava je ta podoba.J — O, to je podoba božja. Ta angelski otrok se prizadeva mladenička Jezusa posnemati, zato se tako skrbno varuje vsakega greha in se toliko trudi, posnemati njegove čednosti. — Ako vidite vzornega mladeniča, vzorno mladenko, ki sta toliko tankovestna, da se skrbno ogibljeta ne le greha, marveč tudi vsake grešne nevarnosti, ter tako stanovitno premagujeta že precej v početku sleherno skušnjavo, da v sredi sprijenega sveta vendar tako zgledno in nedolžno živita, ali ne boste zopet strmč vpraševali: Čigava je ta podoba? — O, ta krasna podoba je podoba božja! Jezusa posnemata ta preblaga devica, oni vzorni mladenič in zato tako rajsko nedolžno živita.
Ako vidite v kaki družini izvrstnega očeta, izvrstno mater, pri katerih otroci ne zapazijo nikakoršnih napak, pač pa opazujejo dan na dan toliko lepega, toliko požrtvovalnost, toliko premagovanje, toliko dobrih del, tako lepe čednosti, tako krasne zglede, ali se ne boste čudili in zaklicali: Čigava je ta podoba? -O, to je zopet prekrasna podoba božja! Jezusa in Marijo sta si izbrala za vzor in zato je tako nebeško lepo njuno življenje! — In v katerem stanu koli najdete izvrstnega človeka, tako izvrstnega, da se kar čudite, kako more kdo v sredi sprijenega sveta tako čednostno živeti, pa izvedavo vprašate: Čigava je ta podoba? bodite prepričani, da ste videli božjo podobo, zakaj tako vzorno živijo le oni, kateri zvesto posnemajo Jezusa in Marijo.
II. Pa ker je Bog dal človeku prosto voljo, se zgodi pre-mnogokrat tudi nasprotno, da ljudje zlorabijo božje darove in milosti ter božjo podobo v svoji duši omadeževajo, uničijo! In taki postanejo večkrat hujši kakor zveri. Tukaj obvelja pregovor: Kdor z visocega pade, hudo pade in se zelo pobije. Tega nas prepričuje zgodovina in tudi žalostne skušnje sedanjih dni!
Zgodovina nam opisuje grozovito zavržene in podle ljudi po vseh stanovih, kateri so tako daleč zabredli v hudobijah, da niso imeli že skoro nič človeškega na sebi, pač pa veliko zverinskega; in še hujše, prav satansko bi smeli imenovati njihovo dejanje in nehanje. O kako drzno so v sebi uničili vso krasoto božje podobe ti nesrečniki, in zdaj — čigava je ta podoba? O nič več božja marveč — strašno je reči — satanova. Ker so se Bogu odrekli, njegove milosti zavrgli pa satanu služili, zagazili so tako daleč. (Berite le v kaki večji zgodovinski knjigi oddelek francoske pre-kucije in videli boste, kake divje zveri so ljudje, kateri zavržejo Boga in vse božje, kateri uničijo božjo podobo v svoji nesrečni duši!)
Pa koliko je še sedaj na zemlji takih nesrečnih žrtev! O kako tužni prizori se večkrat nudijo našim očem! Posebno nas tužno prevzame in pretrese, če vidimo, da je otrok že popolnoma sprijen. Kakor angel bi bil zdaj lahko srečen in ljubezniv, ko bi bil hotel po nauku in zgledu Jezusovem v sebi čuvati in lepšati podobo božjo — a ker ni hotel, je tako zgodaj zavržen pred Bogom in pred ljudmi — komaj ozelenela vejica, pa že usiha; — ni se še razvila nežna cvetka, pa je že vsa uničena, razdejana in razjedena po črvih mladih pa ne brzdanih strasti. Z gnusom se obrnemo od takega mladega zločinca in obupno vprašamo: Čigava je ta podoba? O, to ni več podoba božja! Mali nesrečnik je za-
pustil Boga in zavrgel njegove milosti, zato je tako zgodaj, pa tako daleč zabredel, da smo primorani s sv. Avguštinom vzdihniti „Tako majhen deček, pa že tako velik grešnik!"
Če je pa kdo že tako zgodaj začel v sebi uničevati podobo božjo, kaj naj pričakuje prihodnost od njega ? Ali more biti mladenič dober, ako je bil že otrok zanič? Ne rečem, lahko se poboljša, ako se hoče poboljšati A ravno volje, trdne volje tako rado primanjkuje. In raje se zgodi, da se v mladeniški dobi spridijo dobri, kakor pa da bi se poboljšali oni, kateri so bili že v otroški dobi sprijeni. Zato se nam pa večkrat kažejo tako tužni prizori med mladimi ljudmi v mladeniški dobi — po mestih in po deželi, oh-le prerado tudi med učenci, zlasti po višjih šolah. (Človek bi se kar jokal, ako opazuje, koliko najboljših mladeničev se dd izpeljati na kriva pota in, ker se nočejo več oprijemati trdne skale sv. katoliške cerkve se prepustijo silnemu toku razburjenih strasti ter se drug za drugim potapljajo v globoke vrtince časne in večne nesreče. In če so se še ohranili na površju v domovini, zgubijo pa se v tujini ter postanejo sebi in drugim v nadlego. O, kako mi-lovanja vredna sta oče in mati takega zgubljenega sina! Kako dober, kako nedolžen je bil takrat, ko je odpotoval od doma — in kakšen je zdaj ? Jagnje je prišlo med volkove in bilo je ukončano! Sama sta stradala dobri oče in dobra mati in skoro vse, kar sta zaslužila s krvavimi žulji, sta pošiljala za svojim sinom — pa vse je bilo zastonj — ne le zastonj, marveč v pogubo! Nikar ne mislite, da pretiravam. Slišal sem iz ust nekega jako veljavnega državnega poslanca, da naših dijakov na višjih šolah komaj 10% redno zvršuje svoje študije. Kako žalostno! In ko bi mogel takemu zgubljencu pogledati v srce, kako bi se prestrašil in obupen bi vprašal: Čigava je ta podoba? O nič več ona lepa božja podoba, kakoršna je bila nekdaj v srečnih otročjih letih!)
Enako tužni prizori se pojavljajo tudi v drugih krogih človeške družbe. O da bi znale stene govoriti, stene po jetnišnicah, bolnišnicah, po mnogih delavnicah, — kako strašne reči bi slišali, kam zabrede človek, kateri ne spoštuje samega sebe, svoje vzvišenosti, človek, kateri zapusti Boga in zaničuje njegove zapovedi in njegove milosti, da v kratkem vse povem: človek, kateri uniči podobo božjo v svoji duši. Posebno se je začel svet tresti in bati pred onimi nesrečnimi žrtvami brezverstva v nižjih stanovih, ki so se začeli gibati in vzdigovati po vseh deželah, tu z manjšo tam z večjo silo, tako da že obhaja opravičeni strah vse trezno
misleče može. Le če prodro povsod katoliška načela in postanejo življenje po vseh družbah človeštva, le če se v srcih zopet prenovi božja podoba po čeznatornih sredstvih, katere ponuja sveta katoliška cerkev, le potlej smemo upati na zemlji boljših in mirnih časov, pa tudi onstran groba za posameznike večno srečo. K temu pa vsi vsak po svoje lahko kaj pripomorejo, ako po moči v svojem krogu zabranjujejo razširjenje protiverskih, brezbožnih načel, nasproti pa olajšujejo in pospešujejo delovanje svete katoliške cerkve; pred vsem pa tako, da poskrbi vsak sam za se, da bode njegova duša spet lepa podoba božja. To pa se zgodi na prav priprost način, ki ga priporoča sv. cerkev že od svojega početka ves čas: opravi prav dobro sp.oved, s tem si popravil, kar je bilo v preteklosti napačnega, ter naredi prav trdni sklep, da si bodeš pa v prihodnosti ohranil lepoto svoje duše in zagotovil večno zveličanje, ako ga krepko podpiraš z božjo pomočjo, ki jo vsak dan lahko zajemaš v pobožni molitvi, pri sv. maši, pri sv. obhajilu itd.
Predragi! V kratkih potezah ste si ogledali obojno stran človeškega življenja in uvideli, kako visoko se lahko povspne človek, ako le hoče z božjo pomočjo prav obračati svoje dušne in telesne sile; pa tudi kako globoko lahko zabrede, ako popusti močno roko božjo in zlorabi svoje dragocene darove prepustivši se strastim in razkošnemu vživanju. Kakor nekdaj Mozes zbrani množini, tudi jaz vam rečem: Pred vas sem postavil blagoslov in prekletstvo, življenje in smrt. Isberite si torej življenje in blagoslov. Amen.	Ant. Kr~ič.
Triindvajseta nedelja po binkoštih.
Sv. poslednje olje.
Gospod, moja hči je ravno zdaj umrla; ali pridi in položi svojo roko na njo in bo živela.	Mat. 9, 18.
Dva čudeža nam pripoveduje današnji sv. evangelij, namreč, kako je Jezus ozdravil ženo, ki je trpela dvanajst let na krvotoku, in kako ie obudil zopet k življenju Jajrovo hčer. — Marsikaj se lahko učimo iz teh dveh dogodkov. Vidimo namreč, kako je človeški rod od nekdaj zdihoval pod težavo bolezni in smrti in
še zdaj zdihuje. — Vidimo pa tudi veliko zaupanje, s katerim sta pristopila krvotočna žena in oče mrtve deklice k Jezusu, kako sta pri Jezusu iskala pomoči. — Oče prosi Jezusa: Gospod, moja hči je ravno zdaj umrla; ali pridi in položi svojo roko na njo in bo živela; žena si misli: Ako se le njegovega oblačila dotaknem, bom ozdravljena.
Zavoljo takega zaupanja ju je tudi Jezus uslišal. Zena je pri tej priči ozdravela, deklica je koj vstala s par, kakor hitro jo je Jezus poklical. — Pač lep zgled nam kristjanom, kadar nas tlači bolezen ali pa nam celo smrt žuga. Kam se hočemo takrat obrniti, kje iskati pomoč? Pri ljudeh, pri zdravnikih? . . . Prav je, da to storimo, ali prvi zdravnik in pomočnik je le Jezus, k njemu se moramo obrniti, kakor evangeljska žena in oče Jair. — Pri njem imamo pomoč iskati, toliko bolj, ker je sam zapovedal po svojem apostolu Jakobu, da naj jo iščemo, rekoč: Če je kdo bolan med vami, naj pošlje po cerkvene mašnike ... (Jak. 5, 14.) S temi besedami je postavil naš Zveličar zakrament sv. poslednjega olja. Pa tega zakramenta se nekateri kristjani še bolj boje, kakor spovedi. In zakaj? Zato ker ali niso prav poučeni, ali nimajo pravega zaupanja. Zatorej hočem danes govoriti o sv. poslednjem olju, in sicer 1.) kaj je ta zakrament in 2.) kako nam pomaga. Ako hočemo ta zakrament v bolezni vredno prejeti, moramo za to skrbeti že v zdravih dneh.
I. Sv. apostol Jakob piše v svojem listu (5, 14.): Je kdo bolan med vami, naj pošlje po cerkvene mašnike in naj molijo nad njim in naj ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem ; in verna molitev bo otela bolnika in Gospod mu bo polajšal, in ako je v grehih, mu bodo odpuščeni. V teh besedah je vse povedano, kar zadeva zakrament sv. poslednjega olja, o katerem mi je govoriti. Je kdo bolan izmed vas; torej le bolniki, ki za smrt zbole, zamorejo maziljeni biti s poslednjim oljem. Vojak, ki se poda v bitko, trgovec na barki, katerega loči le tenka deska od smrti, hudodelnik, ki ga peljejo v smrt, vsi ti so v smrtni nevarnosti, vendar se jim sv. olje ne sme podeliti, ker oni niso bolni, marveč v polni moči svojega zdravja.
Dasiravno je pa sv. olje namenjeno le nevarno obolelim, vendar bi bilo zelo nespametno, s sv. oljem odlašati do zadnjega trenotka, ko je duša bolnikova, da tako rečem, že skoro na jeziku.
Ako hočete, da vam sv. olje pomaga k zdravju, treba ga je prej prejeti. Reklo bi se Boga skušati, ko bi človek od sv. olja takrat pričakoval zdravja, ko že umira. Takih očividnih čudežev ne smemo tirjati od Boga Potem je sploh med bogoslovci mnenje, da podelitev dušnih in telesnih milosti močno za visi od priprave, ki jo človek ima. Čem veči je torej pobožnost, čem veči je vera, upanje in ljubezen v srcu bolnikovem, tem veči in gotovejši so milosti, ki jih Bog po svetih zakramentih bolniku deli. Ako je pa bolnik že popolnoma pri kraju, se skoro več ne zavč, več dobro ne vidi in ne sliši, povejte mi, ali mora on posebno pobožnost občutiti v svojem srcu? Ali more imeti živo vero, trdno zaupanje, gorečo ljubezen? Ali je tak bolnik pripravljen in posebno sposoben za vreden prejem sv. zakramentov? O dragi moji! Polovica sadu, če ne cel sad sv. olja je pri tacih bolnikih izgubljen. Skrbite torej zase in za svoje domače, da bodo, če zbolč, o pravem času prevideni s sv. zakramenti in ne obkladajte svoje vesti s tisto strašno odgovornostjo, katero vzemo nase tisti kristjani, ki prepozno zahtevajo sv. poslednje olje.
Mašnik nad bolnikom moli in ga s sv. oljem mazili na vseh čutilih. S svojimi čuti se človek največ pregreši, te čute torej mašnik mazili in odpuščenje grehov, ki so se s čuti zgodili, ponižno prosi. Svojo desnico mu dene na glavo in ga tako vzame pod posebno varstvo sv. cerkve. Sv. križ mu pokaže, poljubiti dd, ž njim bolnika blagoslavlja. S tem mu zaupanje vliva v srce; četudi je bolnik nezmožen Bogu dati primerno zadostilo za vse storjene pregrehe, Kristus, božji Sin je za vse zadostil in za nas vse plačal dolg nebeškemu Očetu. Ti obredi so tako tolažljivi in njihova moč tako obilna, da vsak bolnik, ki vredno prejme sv. poslednje olje, se lepo umiri, potolaži in voljno pričakuje izida svoje bolezni. Sv. Elzear, pobožen grof iz III. reda sv. Frančiška, ki je bil kljub zakonskemu stanu bolj angelu podoben kakor človeku, je zbolel in grozen strah se ga je polastil. Večkrat je klical: Moj Bog, kako strašna je moč hudobnega duha. Podelili so mu sv. poslednje olje, in tedaj se je razvedrilo njegovo lice in je dejal: Milost božja mi je pomagala, da sem zmagal. Sv. Elzear je ves čas svojega življenja lepo krščansko živel, vendar je bil v takem strahu. Kaj se bo zgodilo z nami, ki smo Boga tolikrat žalili, ako nam ne pride na pomoč milost sv. poslednjega olja ? — Naj vam še povem, da sv. olje se ne prejme samo enkrat v življenju, marveč tolikrat, kolikorkrat človek vnovič pade v smrtno
nevarnost. — Pa premišljujmo sedaj bolj natančno posamezne koristi in sadove sv. olja.
II. Sv Jakob piše: Verna molitev bo otela bolnika in Gospod mu bo pola/šal in ako je v grehih, mu bodo odpuščeni Pazimo na vsako besedo.
1.	Verna molitev bo bolnika otela, t. j. bo mu v pomoč ne samo njegovi duši, marveč tudi telesu. Vse molitve, ki jih mašnik pri delitvi poslednjega olja moli, merijo na to, da bi usmiljeni Bog bolniku zopet podelil poprejšnje zdravje, da bi mu odvzel vse trpljenje duše in telesa, ga še ohranil sv. cerkvi in pripravnega storil za prejšnja opravila. Ta molitev je po apostolovih besedah molitev vere. Božji Odrešenik je namreč sv. poslednje olje postavil ne le v korist duše, marveč tudi v zdravje telesa. Tam, kjer zdravniška pomoč nič več ne izda, naj bi pa pomagalo sveto poslednje olje s svojo nadnaravno močjo.
Kako neosnovana je tedaj misel, ki se tu pa tam nahaja, da bolnik, ki je prejel sv. poslednje olje, na vsak način mora umreti. Da, nekateri kristjani imajo grozen strah pred poslednjim oljem, in treba jim je na vso moč prigovarjati, da ga prejmč, mesto da bi sami zanj prosili, goreče po njem hrepeneli in Boga hvalili, da jim dd čas, priložnost in milost prejeti tako zveličavni zakrament. Taki ljudje delajo Zveličarju veliko krivico, ker to, kar je on postavil v naše zdravje, imajo za smrtonosni strup. Prepričan sem, da jih je mnogo med mojimi č. poslušalci, ki so prejeli že sveto poslednje olje, ne samo enkrat, morda še večkrat, pa so zopet ozdraveli, so danes trdni in krepki, kar bi ne bili brez sv. olja. — Res je pa, da večina izmed njih, ki prejmč sv. poslednje olje, umrjč; odkod to ? Prvič mnogi bolniki prejmč ta zakrament brez dobre priprave, brez prave pobožnosti, manjka jim žive vere, trdnega zaupanja, prejmč ga bolj zavoljo ljudi, dostikrat prisiljeni, na pol mrtvi. Potem ni čuda, da sv. poslednje olje nima tistega učinka, kakršnega bi lahko imelo, ko bi bila priprava dostojnejša. Drugič pa tudi sv. olje smrti ne more za zmirom zadržati. Člo veku je odločeno umreti in če so se stekle ure človeka, potem tudi ne smemo zoper božjo voljo od sv. olja pričakovati telesnega zdravja. V tem slučaju pa bomo tolikanj bolj občutili sad sv. olja na duši, kajti apostol Jakob pravi: Gospod mu bo polajšal.
2.	To polajšanje je duševno. Pomislite, koliko težav ima bolnik prestati: Bolečine na telesu, bridkosti na duši, ki zdaj prav
jasno spozna hudobijo greha. Zdaj zdaj bo treba stopiti pred ostrega Sodnika; kaj bo, če sodba slabo izpade. O strašna večnost! O ubogi bolnik, kdo te bo tedaj tolažil, kdo ti polajšal? To bo storilo sv. poslednje olje. Vlilo ti bo v srce tako potrpežljivost, da boš z Jobom zaklical: Smo dobrote prejemali is roke božje, sakaj bi tudi kaj hudega ne. Kakor se Gospodu dopade, tako naj se sgodi. Čaščeno bodi njegovo ime. Vlilo bo v tvoje srce veliko zaupanje, ki te bo potolažilo in umirilo. Premišljeval boš Kristusa križanega, sv. razpelo boš pritiskal na svoja ustna in ves skesan zavoljo svojih grehov se boš opiral na Kristusovo zasluženje in upal v neskončno usmiljenje božje. Zaklical boš z Davidom: Moja usoda, o Gospod, je v tvojih rokah In s sv. Pavlom: Kdo me bo ločil od ljubesni Kristusove? Ne stiska, ne nadloga, ne sedanje, ne prihodnje, ne življenje, ne smrt, nobena stvar me ne bo mogla ločiti od ljubesni božje, katera je v Kristusu Jesusu, Gospodu našem. (Rim. 8, 35.) Tako boš potolažen, da boš kakor umirajoči Zveličar poln notranje tolažbe rad svojo dušo izročil nebeškemu Očetu, nagnil svojo glavo in umrl. Tako je polajšanje, ki ga sv. poslednje olje d& umirajočemu kristjanu.
Sv. poslednje olje je pa tudi najboljše orožje zoper napade hudobnega duha, ki ravno zadnjo uro napnč vse sile, da bi dušo krščansko vjel v svoje zanjke. Zdaj jo navdaja z obupnostjo zavoljo storjenih grehov, zdaj zopet v predrzno zaupanje. Odkod bo vzel bolnik tisto moč, da se zdatno uprč tem skušnjavam ? Zakrament sv. poslednjega olja ga okrepi tako zelo, da je bolniška postelj podobna Davidovemu stolpu, ki vzdrži vsak še tako silovit napad hudobnega duha. Ko je bil sv. Martin na smrtni postelji, je zagledal hudobnega duha prežati na svojo dušo. Tedaj reče: Kaj stojiš tukaj, krvoželjna sver ? Od mene ti ne vsraste noben dobiček; odprto mi je že Abrahamovo naročje.
3.	Tretji sad sv. olja se spozna iz zadnjih Jakobovih besed: In če je bolnik v grehih, mu bodo odpuščeni. Človek stori male in velike grehe. Malih stori toliko, da jih ni vstanu vseh pregledati. Ti mali grehi torej, četudi se jih nismo še nikoli spovedali, se nam v zakramentu sv. poslednjega olja gotovo od-pustč. Toda duhoven pravi pri delitvi tega zakramenta: Po tem sv. maziljenju naj ti odpusti Gospod Bog, karkoli si pregrešil, torej odpustljivo ali smrtno. Če ima torej bolnik grehe nad saboj,
ki jih v svojem življenju ni imel za smrtne, pred Bogom pa so za take veljali, ako ima grehe na vesti, katere je že pozabil, grehe, ki jih je storil od zadnje spovedi, katerih se pa zdaj ne more več spovedati, tedaj je gotovo, da sv. poslednje olje skesanemu bolniku odpusti vse te pregrehe. Pa ne samo pregrehe, marveč tudi ostanke pregreh — namreč časne kazni. Tudi časne kazni se nam po tem sv. zakramentu odpustč, vse ali pa deloma, kakršna je že priprava bolnikova. Sv. poslednje olje torej nadomesti vse, kar bi bilo pri sprejemu drugih zakramentov nepopolnega ali pomanjkljivega, in odstrani vse zadržke, ki bi zamogli dušo ovirati, da ne bi šla v sveta nebesa. Po sv. poslednjem olju se nam torej trpljenje v vicah popolnoma odpusti ali pa vsaj prikrajša, in to dd sv. zakramentu neizmerno vrednost.
Slišali ste, predragi, kaj je sv. poslednje olje in kak sad nam prinaša. Kadar se bo torej vaše življenje nagnilo ali vas napade v zgodnjih letih nevarna bolezen, ne bojte se sv. olja, marveč sami ga zahtevajte. Skrbite pa tudi, če kdo izmed domačih oboli, da se mu pravočasno podelč sv. zakramenti za umirajoče. Zalibog, največji sovražniki bolnika so dostikrat ravno domači. Vedč, da je bolezen nevarna, pa pravijo ne iti po duhovna, bolnik bi se prestrašil, tudi je rekel zdravnik, da bolnik ne sme govoriti, znalo bi mu škodovati. Ne pomislijo pa, da se bo bolnik še bolj prestrašil, če bo prišel nepripravljen pred ostrega Sodnika. Govorjenje mu kar nič ne bo škodovalo, saj imajo spovedniki zapovedano, take bolnike izpraševati, in če je nevarnost velika, zadovoljiti se s kratko spovedjo. Strašno je slišati, da včasih lastni oče, lastna mati svojemu otroku ne privošči milosti sv. za-mentov. To ni ljubezen, to je tiranstvo nasproti lastnemu otroku. In če sin ali hči res umrje brez tolažil sv. vere, o kako strašno mora peči vest tacega očeta, tako mater. Kaj pomaga velikansk pogreb, kaj gromada vencev! Telo se po pagansko časti, ne-umrjoča duša se izroča pogubljenju. Kaj pomaga v mrtvaškem listu lagati se, da je umrli bil previden s tolažili sv. vere, duša pa je vendar šla nepripravljena in neočiščena pred večnega Sodnika. Zatorej, predragi, skrbite vsak v svojem delokrogu, da se bolnikom o pravem času na pomoč pride s sv. zakramenti. Kogar Bog nagloma pokliče s sveta, njemu in njegovim domačim nobeden ne bo zameril, da ni bilo duhovna v hišo, ne Bog ne ljudje. Kjer je pa bolezen dolga in nevarnost očividna, tam pa je
tudi dolžnost, najsvetejša dolžnost skrbeti za to, da se bolniki krščansko previdijo. Bodite torej usmiljeni in naklonujte eden drugemu sv. zakramente, potem bote tudi vi usmiljenje dosegli in prejeli ob koncu svojega življenja zakramente kot zastavo večnega življenja. Amen.	H. P
Priložnostni govori.
Pridiga ol> šestnajststoletnici smrti sv. Viktoriiia.
(V Ptuju v mestni cerkvi dne 3. novembra 1903.)
Inclyto Victorinus martyrio coro -natus est.
Viktorin je bil venčan s častnim vencem mučeništva. Sv. Hieronim.
Prijazno mestece Ptuj zavzema v zgodovini Južno-Stajarske najstarejše in najslavnejše častno mesto poleg Celja. Leži na levem bregu deroče Drave in se širi južno po prijaznem griču. Prvotni začetek tega mesta nam iz zgodovine ni znan. Vemo le, da je že iz davnine. Stari Rimljani so mestece imenovali Petovium. Bilo je poglavitno mesto nekdanje gornje Panonije. Pripadalo je rimskemu cesarstvu. Živeli so v mestu za staro dobo pagani in to vse tja do drugega krščanskega veka. Glavni njih bogovi so bili: Jupiter, solnce, luna, prirodna moč itd.
Luč krščanske vere je naglo prodirala od vzhoda na zahod in zasijala tudi v Ptuju. Iz Grškega je prišel v Ptuj pobožni Viktorin. Tukaj je postal škof. O mladostnem življenju njegovem ne verne ničesar, a tem bolj je sloveče in znano življenje in bivanje njegovo v Ptuju. Bil je marljiv in stanoviten pri težavnem delu, škofevanju in zvest in čuječ pastir izročene mu črede. Prizadeval se je neumorno, kako bi zatrl krivoverske nauke, kateri so tedaj pogubljivo trli narode širom sveta. Z besedo, pa še bolj s peresom v roki se je trudil Viktorin za sveto vero. Zaslovel je kot izvrsten pisatelj in med leti 270—303 si je priboril posebno spoznanje in čast v pobivanju krivoverskih naukov. Spisal je mnogo knjig eksegetičnega in dogmatičnega zadržaja. Odločen je bil v delovanju in pripravljen vsak trenutek dati tudi življenje za nauke božje. Nasprotniki sv. vere so ga silno sovražili. Tožili so ga pri rimskem cesarju Dioklecijanu in ga začrnili na cesarskem dvoru. Kmalu, že 23. februarja 303. leta, je Dioklecijan razposlal povelje po vsem cesarstvu, naj se pomorč kristjani. V mesto Ptuj je došel krvavi
ta ukaz in škof Viktorin je bil obsojen na smrt. Pagani so ga vrgli v ječo in nekaj mesecev potem (2. novembra 303. 1.) je bil po strašnih mukah obglavljen z mečem. Sv. Hieronim piše: „Inclyto Victorinus martyrio coronatus est." Viktorin je bil venčan s častnim vencem mučeništva.
Sv. Viktorin je bil mož po volji bežji. Živel je strogo po božjih in cerkvenih zapovedih in pokazal je s smrtjo, da je udan in zvest božji služabnik. On je v čast zgodovinsko slavnemu mestu Ptuju, v lep zgled svojim častilcem in v ponos katoliški cerkvi. Bil je vnet za sv. vero, katero hočemo danes premišljevati v čast sv. Viktorinu. Predno razmotrivarno najdražji dar božji, sv. vero, prosimo kleče sv. Viktorina za pomoč:
O prevzvišeni častilec božji, sv. Viktorin, ti mučenec svete vere, sprosi pri Jezusu pravo spoznanje svete vere za nas revne grešnike, ohrani nam potem luč sv. vere in kaži nam ž njo po potu v srečno večnost.
Sv. vera je resnica božja, katero je Bog razodel in nam jo po katoliški cerkvi zapoveduje verovati. Sv. vera je ona luč, ki je razgnala temo in sveti človeštvu na potu življenja.
Vsak narod ima vero. Mnogi narodi so v zaslepljenosti tavali v malikovanju. Častili in molili so prirodo, nebesne svetove, solnce, luno, zvezde itd., dokler jim Odrešenik sveta ni razjasnil božje resnice. Blaženi so narodi, ki poznajo, častijo in molijo pravega Boga, Stvarnika nebes in zemlje. Nesrečni so pa narodi, kateri se tolažijo le z naravnimi močmi, ki jih zapeljivo vodijo v večno pogubo. Narod brez sv. vere je kakor slepec brez vodnika.
Iz zgodovine vemo, da so vsi narodi imeli svoje vere. Duhoviti Črki, mogočni Rimljani, stari Egipčani, Perzijanci in drugi rodovi so imeli svoja božanstva, svoje bogove, katere so častili.
Pa čujte! Bili so pa in so še ljudje, ki tajč sv. vero in zaničujejo njene nauke. Zavreči hočejo resnico božjo, za katero se je žrtvovalo že na tisoče in tisoče vernikov raznega stanu, raznih narodnosti in razne starosti.
Božjo resnico zametujejo pred vsemi novodobni učenjaki, dasi imajo brez števila dokazov za resničnost sv. vere. Pijetistje trdijo, da bi bila vera samo slepi nagon. Racijonalistje uče, da bi bila vera le neko razmotrivanje verskih reči. Zmedeni Kant trdi, da je vera izkaz verskih idej. Gunter pa hoče, da je vera le meko znanje. Tako in enako še mnogi drugi protiverci trdijo o
43*
naši sv. veri. Duhomrevni, pa ošabnosti polni, krivoverni Josip Garibaldi, kruti sovražnik cerkve in papeštva, je celo zbleknil 12. avgusta 1879. brgokletne besede: „Človek je ustvaril Boga in ne Bog človeka." Po njegovi pameti ura napravi urarja, hiša zida zidarja, njiva orje kmeta, ogenj ugašuje vodo, petelin poje brez glave itd.; kolika nesmisel in zaslepljenost!
Vsem nevernikom jasno in odločno odgovarja z neovrgljivimi dokazi sveta mati katoliška cerkev trdeča, da je sv. vera od Boga razodeta vera.
1.	Vatikanski zbor uči: „Verujemo, da je ona (sv. vera) od Njega (Boga) razodeta vera.“ (Sess. III c. 3.) V apostolski veri pa molimo: „Verujem v Boga, Očeta vsegamogočnega, stvarnika nebes in zemlje.'*
Sv. mati katoliška cerkev uči, verovati v enega Boga, vanj upati in ga ljubiti. Sv. vera nam je zapovedana, ker brez nje ni mogoče, d opasti Bogu. (Hebr. 11. 6.)
2.	a) V sv. pismu beremo besede, kako je Bog po kralju Josafatu v puščavi Tekuo zapovedal Judom vero. Josafat se je vstopil v sredo med ljudstvo in je rekel: Poslušajte me, možje Judovi, in vsi prebivalci v Jeruzalemu! Verujte v Gospoda, svojega Boga, in varni bote, verujte njegovim prerokom, in vse se bo srečno izšlo (II. Kron. 20, 20 ) Bog je v starem zakonu svojemu ljudstvu ukazal živo vero in jo tudi po prerokih razodeval ter priporočal. Prerok Jeremija je prerokoval: Gospod, tvoje oči gledajo na vero. (Jerem. 5, 3.)
b)	Veliko bolj kakor v stari zavezi je zavzela sv. vera ljubezen do Boga v novem zakonu, ker je Jezus Kristus prinesel luč svete vere z neba. On je prišel na svet samo zato, da bi nas poučil v sv. veri, nas v njej vtrdil in nas po njej pripeljal v nebeško kraljestvo. Prišel nas je zveličat, kakor je sam rekel: Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen. (Mark. 16, 16.) Učil je ljudstvo vere. Saj je rekel: Kdor v Sina veruje, ima večno življenje. Kdor je pa Sinu neveren, ne bo življenja videl, temveč jeza božja ostane nad njim. (Jan. 3, 36.) Kako odločno in natančno je Kristus priporočal ljudstvu vere, razvidimo iz njegovih besed: Jaz sem vstajenje in življenje, kdor v mene veruje, bo živel, akoravno umrje. In kdorkoli živi in v mene veruje, ne bo umrl vekomaj. (Jan. 11,25—26.)
c)	Koliko vero je Kristus vsadil v srca apostolov in svojih učencev, spoznamo iz besed sv. Petra, prvaka apostolov. Ko je
Jezus vprašal svoje učence: Vi pa, kdo pravite, da sem ? — odgovoril je Simon Peter in rekel: Ti si Kristus, Sin sivega Boga. (Mat 16, 15—16.) S temi besedami je sv. Peter izrekel mnenje vseh apostolov in pokazal, da so imeli apostoli živo vero v Jezusa Kristusa.
d)	Ljudstvo je verovalo v božjega Sina. Njega vera je bila velika. Sv. Lukež piše v dejanju apostolskem, kako vero je imel mogočen služabnik na dvoru etijopske kraljice Kandace. Ko gaje učil sv. vere dijakon Filip, je odgovoril dvornik: Verujem, da ■ie Kristus Sin božji in Filip ga je krstil. (Dej. apost. 8, 37.) Zopet imamo v sv. pismu bolnika mrtvoudnega, ki je kazal živo vero v Jezusa. Jezus je videl njega vero in je rekel: Zaupaj sin, odpuščeni so ti tvoji grehi! (Mat. 9, 2 ) Dvanajst let na krvotoku bolna žena je želela le dotekniti se roba Gospodovega oblačila, češ, gotovo ozdravim. Tolika je bila njena vera; zato ji je Gospod rekel: Zaupaj hči, tvoja vera te je ozdravila. (Mat. 9, 22.) Kako živo so verovali narodi v Kristusa, kaže nam stotnik iz Kafar-navma, ki je prosil: Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho, temveč reci le besedo in moj hlapec bo ozdravljen. (Mat. 8, 8.) Vero tega stotnika je pohvalil sam Jezus z besedami: Resnično vam povem, tolike vere nisem našel tudi v Izraelu ne. (Mat. 8, 10.) Navedene resnice jasno kažejo, kako je ljudstvo močno verovalo v Boga in imelo živo vero.
3.	Poleg sv. pisma uče nas tudi cerkveni pisatelji, da so narodi hrepeneli po veri. Spisi, knjige in govori teh mož so neovrgljivi dokazi žive vere pri njih in pri ljudstvu. Mučeniške smrti tolikih ljudi nam pričajo vero v svetu Če pogledamo kip svetega Viktorina na oltarju, v Gospodu zbrani verniki, se bomo prepričali, kaj je storil za sv. vero. V škofovski obleki je, v znamenje, da je bil nadpastir velike črede; knjigo ima v levi roki, v znamenje, ■da je učil vernike božje resnice; palmovo vejico ima v roki, v znamenje, da je svojim vernikom kazal pot v nebesa s pobožnim življenjem; meč ima v desnici, v znamenje, da je življenje daroval za sv. vero. Ni nam potrebno navajati njegovih knjig, pa vseeno vemo, koliko je storil za sv. vero slavni škof sv. Viktorin. Pove nam to njegova podoba. Razen njega je bilo neštevilno še drugih cerkvenih pisateljev, ki zatrjujejo v svojih knjigah, da je bila sveta vera razširjena za njih življenja pri narodih. Tertulijan piše: „Mi se držimo cerkvenih predpisov, katera je cerkev prejela od apostolov, apostoli od Kristusa in Kristus od svojega ntbeškega Očeta.u
Sv. Hilarij piše: .Razna zdravila imamo v pomoč pri boleznih. Ravnotako jih imamo tudi v sv. veri. Sv. vera nam ponuja brezštevilno zdravil za bolno dušo.“ Sveta vera nas tolaži, nas razveseljuje, nas krepi v dobrem, nas uči in vodi nas v srečno, večno veselje. Narodi so uvideli vso to srečo in so se srčno poprijeli svete vere.
4.	Ne samo cerkveni, slavni možje, ampak tudi svetovnoznani izobraženci so javno pripoznali celo v smrtnih nevarnostih, da jim je sv. vera čez vse najdražji zaklad. Slavni Joram Makata, plemeniti Japonec, je rekel svojim preganjalcem: „Primite me, privrženec sem Kristusov in štejem si v čast, da smem umreti za sveto vero.tt Planili so na njega in so ga mučili in mu slednjič odsekali glavo. Prav lepo je odgovoril tudi angleški kancelar Thomas Moor svojemu kralju Henriku VIII.: .Vse rajše dam, tudi življenje, kakor bi le malo popustil v naukih svete vere." Kaj krepko je odgovoril tudi astronom Atanazij Kirchner nekemu znancu, ki je smešil stvarjenje sveta. „Vi, dragi moj, če nečete verovati, da je moj globus sam od sebe ali slučajno nastal, zakaj trdite, da je njegov original, vesoljna zemlja, nastala slučajno in sama od sebe."
5.	Mnogo je ljudi na svetu, ki smešijo sveto vero, smešijo njene vernike, a le sami hočejo biti vse in prvi na svetu. Odpreti je treba takim ljudem oči in videli bodo vsegamogočna dela božja. Bog je eden, v katerega moramo verovati. On je ustvaril nebo in zemljo. Poglejmo jasno, večerno nebo, katero je posuto z milijoni svetljajočih se zvezdic, katerih vsaka ima svojo pot in odločeno mesto v vesoljnem vsemiru. Vprašam vas, v Kristusu Gospodu zbrani verniki, katera roka jih je postavila in jim ukazala pota v vsemiru? Kdo zapoveduje solncu vsako jutro tako čudovito vzhajati ? Kdo mu je ukazal z žarki ogrevati svet, da procveta narava na zemlji in žive ljudje in živali? Kdo je dal svetlobi toliko hitrost, da v osmih minutah prešine solnčni žarek pot na zemljo? Kdo zapoveduje bledemu mesecu tako modro obračati se okolo zemlje in ji svetiti ponoči? Ozrimo so še po zemlji! Katero oko bi veselja ne stisnilo solzo, če bi resno gledalo bujno zelenjad, v milijon barvah mični cvet in zlati sad žitnega polja? Ali ni zemlja krasna, velikanska palača, v kateri bivajo ljudstva v dobroti božji ? Kdo oskrbuje toliko ljudi? Kdo bi se ne čudil velikanom gorovja, kateri kipč celo nad oblaki pod sinje nebo? Kdo bi ne strmel na gorski planjavi gledajoč po brezkončni ravnini in premišljajoč srebrne reke, ki se vijejo daleč navzdol in objemajo dragocena
mesta in zelene livade? Glejte, sveta vera nas uči, da je Bog postavil človeka za gospodarja čez vse to. Bog je rekel Adamu in Evi: Naraščajta in množita se in polnita zemljo, in podvrzita si jo, in gospodujta Čez ribe v morju in ptice pod nebom, in čez vse živali, ki se gibljejo po zemlji. Glejta, dal sem vama vse semensko zelišče na zemlji, in vsa drevesa, ki imajo seme v sebi po svojem plemenu, da naj so vama v živež in vsem živalim na zemlji, in vsem pticam pod nebom in vsem stvarem, ki se gibljejo na zemlji in v katerih je življenje, da imajo jesti. (I. Mojz. 1, 28—30)
Vse to naj bi slučajno nastalo ? Nebo s svojimi miljoni zvezdami, zemlja z visokimi gorami, globokimi rekami in širnimi planjavami? Svet naj bi ne imel Stvarnika ? Zgodovina sveta, znanost in umetnost, um človeški in vest dajejo človeku najlepše dokaze, da je nekdo le moral ustvariti svet. Sveta vera nas uči, da je Beg Stvarnik vsega. Vera je učiteljica človeškemu rodu od stvarjenja sveta.
6.	Vse navedene dokaze o veri potrjuje jasno španski učenjak Jakob Balmes. On je govoril: „Vseh dokazov ne potrebujemo za resničnost sv. vere, da je Bog ustvaril svet. Dokaz za to imam celo v žepu." Potegne uro iz žepa in pravi: „Če premišljujem svojo uro in njeno mehaniko, mi nihče ne more trditi, da je ura nastala slučajno ali pa sama od sebe. Vesoljni svet je pa še mnogo večji, kakor je ura. Mora torej eden biti, ki je ustvaril svet." Bog je Stvarnik sveta, to nas uči sv. vera, katero hočejo nekateri trdo-vratneži potemniti ali uničiti. Slavni vojskovodja Napoleon I. je odgovoril nevernim svojim zdravnikom na otoku sv. Helene. wAli ne verujeta v Boga? Saj ves svet oznanjuje pričujočnost božjo. Tudi največji učenjaki so verovali v Boga. Vera je največja sreča za narode na svetu." Tako je govoril mož iz vsakdanje skušnje. Hudobni svet pa neče spoznati nalašč ali iz nespametne modernosti, da je vera božje delo.
Čujte, kako ljudje dandanes sodijo. Pripoveduje nam Franc Spirago: „ V Frauenburgu na Vzhodno Nemškem je učeni kanonik Kopernik razjasnil zistem o stvarjenju. V tem mestu je lepa cerkev z mnogimi znamenitostmi. Nekoč pride družba letovičarjev pogledat te imenitne stvari. Vodi jih po cerkvi preprost zakristan. Pridejo tudi do oltarja, na katerem so bili ostanki nekega svetnika. Na vprašanje, kaj bi to bilo, je odgovoril zakristan, da so ostanki svetnika. Družba se mu porogljivo nasmeje, spogledajo se smeje drug drugega in gredč dalje. Zakristan pelje družbo nato v žagred. Tukaj v kotu pod stopnicami je bilo mnogo šare in tudi stara
plehnata cev. „Kajjeto?“ vpraša radovedno navidez najmodrejši izmed letovičarjev tihega zakristana. On odgovori polahko: „To je Kopernikov daljnogled." Vsi se čudijo in reko skoraj enoglasno: „Take zgodovinske imenitnosti je pa vendar škoda tukaj v šari imeti. To je za muzej." Zakristan pa reče mirno: „Draga gospoda, daljnogled je bil še-le 60 let po Kopernikovi smrti iznajden. Odkod neki, da prej mi niste verjeli o ostankih svetnika, zdaj pa koj v tej zarjoveli cevi", nadaljeval je smeje zakristan. Družbe je bilo sram in je poparjena šla iz cerkve.
Resnično je tako, svet veruje v vse prej kakor v verske resnice. Rajše veruje raznim izmišljotinam, nego sv. veri, ki je resnica v resnici.
Sv. Viktorin nam je zgled, kako je nam verovati, da se zveličamo. Dati moramo rajše življenje, kakor pustiti sv. vero. Sv. Viktorin je umrl za sv. vero. Kot škof zgodovinsko slavnega Ptuja naj nam je sv. Viktorin zgled v sv. veri in njegova smrt naj nam bo živ dokaz njegove resnicoljubnosti. Bodimo zvesti njegovim težnjam, saj nam sv. Pavel govori: Čujte, ostanite v veri, moško se obnašajte in trdni bodite. Vse, kar delate, bodi v ljubezni storjeno. (I. Kor. 16, 13—14.) Amen.
Alojzij Kramaršič.
Prava ljubezen do Marije.
Pridiga Marijinim dekliškim družbam Kamniške dekanije na Šmarni gori
dne 2 maja 1904.
Kdor mene najde, najde življenje, in prejme zveličanje od Gospoda. (Preg. 8, 35.)
Na gore, na gore. — Na strme vrhe Tje kliče in miče — In vabi srce !
Tako poje pesnik in po pravici. Neka tajna sila žene človeka na višave gorske, kjer diha čvrsti gorski zrak; tihota in mir kraljujeta tam. Čim višje prideš, tembolj se ti širi srce. In ko se ti odpre raz višin pred očmi veličasten razgled, misliš nehote na mogočnost Stvarnika: Vrhovi gor so njegovi. (Ps. 94.) Zdi se ti, da si bližji nebes.
Kdo bi se torej čudil, da so se ravno na gorah godili važni dogodki ? Barka Noetova je po vesoljnem potopu obtičala na gorah Armenskih; svoje zapovedi je dal Bog na gori Sinajski; prerok Elija je moral se podati na goro Horeb, da je čul glas Gospodov
in na gori Sionski je stal prestol Davidov. .. Jezus, naš najvišji učenik je učil na gori, na gori Tabor se je spremenil, na Oljski gori je krvavi pot potil in umrl na gori Kalvarski, raz goro je šel v nebesa ... Na gorah se bleste cerkve posvečene Mariji, nebes in zemlje Kraljici.
Na gore, na gore. . . tje kliče in miče in vabi srce.
Prišli ste danes na goro, ki je posvečena Mariji, blagoslovljena od Marije in zato v resnici zasluži ime Šmarna gora. Oj, Šmarna gora, ki ležiš, da tako rečem, na srcu Kranjske dežele, ti si živa priča, kako usmiljeno srce in dobrotljive roke ima mogočna nebeška kraljica do milega nam slovenskega ljudstva.
V višavah kraljuješ — Kraljica neba !
Z nebes ogleduješ — Dolino solza.
Zdi se, kakor bi nam govorila Marija sama: Izvolila sem si ta kraj in ga posvetila, da je moje ime tu na večno in moje oči in moje srce naj tukaj ostaneta vse dni . . . O milosti polno svetišče Šmarnogorsko, o kraj milosti in dobrot, kako drago si nam!
Uganem, kaj vas je privedlo semkaj v tolikem številu, so-sebno vernega ženstva ... Na Šmarno goro, tje kliče in miče in vabi sreč, srce polno ljubezni do Marije, božje in naše matere, vas je privabilo sem, ko ste prišle jo počastit in se jej poklonit ter priporočit v tem srečnem letu, ko praznujemo petdesetletnico onega za ves krščanski svet preveselega dogodka, ko je bil razglašen nauk o brezmadežnem spočetju Marijinem kot verska resnica: počastit jo v cvetočem maju, ki zeleni in duhti v čast Šmarnični kraljici.
Spet kliče nas venčani maj — k Mariji nas kliče v svet raj ...
Pozdravljeni mi bodite v imenu Marije ! In kaj pričakujete druzega od mene, nevrednega poslanca božjega na tem svetem kraju in ob tej izredni priložnosti, kakor, da vam govorim o slavi nebes Kraljica ? Svest sem sicer svoje slabosti, a vendar želim danes v vaših srcih vneti ljubezen do Marije in vzbuditi prav otroško, neomejeno zaupanje do nje, zato sem se namenil govoriti:
1.	Prava ljubezen do Marije je zanesljivo znamenje izveličanja.
2.	Prizadevajmo si torej, da si to pravo ljubezen do Marije pridobimo.
O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki k Tebi pribežimo !	_____ _________
I. Ali bomo izveličani in prišli v vesela nebesa med število izvoljenih? Ali pa bomo med zavrženimi v peklu vekomaj trpeli? Kdo ve?
Sv. Janez evangelist piše v skrivnem razod. (20. 12.): In sem videl mrtve stati pred sedežem (božjim) in mnoge knjige so se odprle; in druge bukve so se odprle; ki so bukve življenja in kdor ni bil najden v bukvah življenja, je bil vržen v ognjeno jesero. Čuj, videl je knjig, v katerih so bili zapisani zavrženi, mnogo, ali bukve življenja z imeni izvoljenih samo ene, kar spričuje resnico: število zavrženih bo večje, kakor število izvoljenih.
Kako bo z nami ? predragi tukaj zbrani; ali bodo naša imena zapisana v edini, mali knjigi, zaznamovani s krvjo Jezusovo? Ali pa, strah me je reči — bodo zapisana imena naša v debelih knjigah zavrženih?
Ko je cerkveni učenik sv. Janez Kriz. nekoč pridigal v velikem mestu Antijohiji, je naenkrat žalosten vskliknil: Kaj menite, koliko jih bode iz našega velikega mesta izveličanih? Ne bo vam všeč, ako vam povem; ali povedati vam vendarle hočem : Izmed toliko tisočev jih ne bo iznajdenih sto, ki bodo izveličani in še nad to stotino dvomim.
In veliki sv. Gregor, ta razsvetljeni mož, je pri neki slovesnosti pri pridigi tako-le rekel: K luči sv. vere jih pride mnogo; k večni luči nebeški jih pride le malo. Glejte, koliko se vas je danes k temu praznovanju zbralo! Ozidje cerkveno je sicer napolnjeno ; toda kdo ve, kako malo jih je med nami, ki bodo med številce izvoljenih prišteti?
Iz teh izrekov razsvitljenih mož lahko posnamemo za nas poučno, a ob enem tudi strašno resnico, da bo le malo ljudi prišlo v nebesa, da bo torej veliko ljudi pogubljenih. Tudi od kristjanov? Tudi! Ako komu ne bi zadostovali izreki svetih mož, naj pa posluša, kaj pravi najbolj zanesljiva priča Jezus sam; on, večna resnica, je več kakor enkrat rekel resnobno: Veliko je poklicanih, ali le malo je izvoljenih. Pretresljive besede ! Kako bode z nami ? Komu ne trepeče srce in mu ne zastaja kri, če to resnico premišljuje? Ali bom med onim malim številcem izvoljenih, ki bodo prišli v nebesa? Kdo bi ne želel zvediti to ali imeti vsaj nekaj gotovosti, da odide strašnemu peklu?
Sveti učeniki trdijo, da imajo oni, ki bodo izvoljeni, že v tem življenju neka gotova znamenja na sebi; in tem znamenjem:
prištevajo še posebno: resnično pobožnost do Marije. Enoglasna sodba cerkvenih učenikov se glasi: Prava ljubezen do Marije je zanesljivo znamenje izveličanja. Ne boj se torej, izveličan bodeš ti, ki ljubiš Marijo kot mater svojo in si ji otroško udan.
Sv. očaku Jakobu je pokazal Bog nekoč v spanju lestvico, segajočo od zemlje do nebes; in angelci božji so hodili po njej gori in doli. Ta lestvica je predpodoba preč. Device Marije, pravi sv. Avguštin. Po njej je prišel Sin božji k nam ubogim Adamovim otrokom, da bi nam s svojo sveto krvjo in smrtjo pridobil sveta nebesa; mi pa, nadaljuje sv. Avguštin, moramo po ravno isti lestvici gori v nebesa. Te besede govore jasno: Po Mariji je prišel Bog na zemljo, po Mariji bodo prišli ljudje v nebesa. Ako bodo torej vsi, ki bodo izveličani, prišli v nebesa ravno po Mariji, kdo bi mogel potemtakem bolj biti zagotovljen nebeške sreče, kakor pravi častilec Marijin?
Sv. Frančiška Šaleškega se je lotil silen notranji nemir in mrzel obup mu je stiskal srce; preganjala ga je kakor huda pcšast grenka misel: Bog te bode vekomaj zavrgel. Pred to mislijo ni imel miru niti podnevu niti ponoči, ogremla mu je jed in pijačo ter mu zatrla veselje do molitve in dela. Poprej tako cvetoči mladenič je postal bled in prepadel kakor mrtvaška senca, le v bridkih solzah je iskal tolažbe. V taki hudi stiski se je podal v cerkev Matere božje, kamor je večkrat zahajal. Tam se je v obupni otožnosti vrgel na tla pred podobo Marije Device, in ker se je imel za nevrednega, da bi se obrnil naravnost do Boga samega, je klical na pomoč ljubo Mater božjo, da bi ona prosila zanj in mu pridobila milost, da bi mogel Boga, naj višjo dobroto, vsaj tukaj na zemlji ljubiti, ker bode na onem svetu zavržen in ga vekomaj gledal ne bo. In Marija se je nagnila k njemu ter mu spregovorila tolažilno besedo: Frančišek, glej jaz sem tvoja mati. Vihar je bil potolažen, nebeški mir je porosil v njegovo prej izmučeno dušo.
Drage duše, ako se tresete pri grozni misli, ali bom v malem številu izvoljenih, ali bom rešen pekla in pogubljenja, vam morem reči v imenu božjem in sv. cerkve tole: Izveličane boste gotovo, ako goreče častite Marijo; samo ta ljubezen do Marije vam je porok, da boste prišle v nebesa. Rekla vam bode Marija, kakor prestrašenemu sv. Frančišku:	*Ne bojte se, glejte, saj sem jaz
vaša mati." Kdor torej pravo pobožnost do Marije v srcu nosi, tega spozna Bog za svojega in je s sv. Bernardom lahko prepričan, da je ravno pobožnost do Marije, nebeške Kraljice, najbolj
gotovo znamenje, da bode dosegel večno izveličanje. Čujte besedo sv. Ignacija muč.: „Nikdar se ne bode zgodilo, da bi bil izgubljen pravi častilec Marijin.* In sv Bonaventura trdi celo: ^Nemogoče je, da bi bil pravi častilec Marijin pogubljen. Obrača se k Mariji z zaupno molitvijo: O sv. Devica, nemogoče je, da bi bil pogubljen človek, ki Te ljubi s pravo pobožnostjo in na katerega gledaš z milim materinim očesom.
Kaj ne, to so zares vesele besede za prestrašeno srce; zdi se mi, kakor da vsklikaš v srcu s sv. Janezom Damaščanom: O sv. Mati božja, jaz upam trdno da bom izveličan, ker na te stavim vse upanje in te ljubim. Ljubite jo? O ko bi sedaj le vas vse po vrsti vprašal, če imate ljubezen do Marije, bi vsi enoglasno rekli: Da da ljubimo Marijo. A tu moram vas vstaviti in reči: ne prenaglo, le počasi. Samo z ustmi reči, da kdo ljubi Marijo, ne zadostuje. Kdor si hoče zagotoviti večno izveličanje, mora Marijo prav ljubiti in o tem v drugem delu: Katera je pra va ljubezen do Marije?
II. Mnogi kristjani, rekel bi vsi, trdijo : „Mi Marijo ljubimo." Ali besede so po ceni. Največ jih ljubi Marijo samo z ustmi. Taka navidezna, dozdevna ljubezen do Marije je samo ničvreden pesek, na katerega ne moreš postaviti upanja na sv. nebesa. Pravo, resnično ljubezen do Marije moraš imeti in ta mora imeti sledeče lastnosti:
a)Misli vsak dan na Marijoin sicer večkrat tekom dneva.
Ko zarja se razgrinja — Si misel moja, o Marija Podoba tvoja pred očmi — Mi vedno miljena stoji.
Da, tvoja ljubezen do Marije je prava, če imaš večkrat med dnem Marijo pred očmi in se je pogostoma spominjaš, če imaš pri njej svoje misli in želje. Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce, govori sam božji Zveličar. Pozdravljaj Marijo z lepimi molitvami kakor: Pod tvojo pomoč pribežimo... Spomni se o premila Devica ... O gospa moja, o mati moja... Češčena bodi kraljica; ali ponavljaj iskrene molitvice: Sladko srce Marijino, bodi moja rešitev, ali: O Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki k tebi pribežimo. Imej kakšno podobo Marijino v svojem stanovanju, okinčaj jo, prižigaj lučko pred njo; pozdravi jo, če stopiš v izbo ali če izbo zapuščaš; nosi na vratu Marijin škapulir ali svetinjo brezmadežnega spočetja; rad prepevaj Marijine pesmi . .. Nosi sv. rožni venec seboj in ga moli po potih, namesto da bi s praznimi
mislimi tratil čas... Sv. Alfonz je imel navado, da je vselej s „Češčeno Marijo" pozdravil nebeško Kraljico, kolikorkrat je cul uro biti. „Češčena Marija” — oj mila in lepa molitev, najlepša za molitvijo Gospodovo, ali te niso brezštevilni častilci Marijini neštetokrat skozi že krog 2000 let vsak dan, vsako uro z ustmi izgovarjali in v srcu nosili? Preljubi bratje — piše sv. Bernard — kolikokrat vi rečete »Češčena Marija", tolikrat vam nebesa odgovarjajo, angeli se radujejo, svet se veseli, hudiči trepetajo.
Pobožen puščavnik je nekoč, predno je šel k počitku, molil k Materi božji in se priporočil goreče njenemu varstvu Kar zažari v celici svitla, čarobna luč. Prikazala se mu je Marija in je razsvetljevala temo. Imela je na sebi plašč, ves pokrit z zlatimi zvezdicami, in na vsaki zvezdici so stale besede: „Ave Maria.” Božji mož je strmel nad prikaznijo; Marija pa je spregovorila, Glej, ti si pripel te-le lepe zvezdice na moj plašč, tvoj angel varih pa je vstavil v vsako tvoj „Ave" ... Le nadaljuj in mi ljubezen skazuj; jaz hočem biti tvoja varhinja in pri tebi ostati do konca; zagotovim te, da boš zveličan.
Kristjan, ki ljubiš Marijo, boš vedno dobil mnogo priložnosti, da misliš na Marijo in jo kličeš vsak dan in po dnevu pogostokrat.
bj Praznuj z vnemo in pobožnostjo prelepe praznike Marijine, ki so vpleteni kakor lepo duhteče rože v venec cerkvenega leta. Kdo bi se ne veselil praznika čistega Spočetja Marijinega, po kateri prednosti se odlikuje od vseh drugih Adamovih otrok? Ako se dober otrok veseli rojstnega dne svoje matere, kako bi mogel prezreti častilec Marijin veseli dan njenega rojstva in njenega imendana ? Kako bi se ne veselil kristjan praznika Ozna-nenja Marijinega, ko ji je nebeški knez Gabriel oznanil, da bo do segla naj večjo čast Matere božje? Kateri kristjan bi ne imel sočutja z Marijo na praznik žalostne Matere božje, katere Srce je prebadal sedmeri meč bolečin ? In na veliki Šmaren se veseli zvest Marijin častilec njene slave in časti v nebesih.
Prav nič ne dvomimo, da praznuje preblažena Devica Marija sama te praznike v nebesih sredi ljubih angelov in svetnikov in hvali Boga za vse izredne milosti, ki jih je Gospod ravno one dni njej podelil. Ti dnevi nam morajo biti ljubi in dragi in nam tudi bodo, ako resnično ljubimo Marijo. Zvesti služabniki Marijini se tudi radi postijo ob sobotah, ki je Mariji posvečen dan, ter ob dneh pred Marijinimi prazniki ter na te praznike tudi radi in pobožno prejemajo sv. zakramente. Vsem tem je nebeška Kraljica gotovo naklonjena in čuje nad njimi s posebno skrbjo in udanostjo.
c)	Svojo ljubezen do Marije pa skazi posebno s tem, da je vedoma in s premislekom nikdar ne razžališ. Ako bi ti lahkomiselno delal greh in bi nekako smehljaje doprinašal, kar ona sovraži, bi postal nevreden njene ljubezni in njenega varstva. Ponovim: da Marije vedoma in s premislekom ne žalostiš. To čutimo mi sami, kako slabi smo in omahljivi. In to Marija, naša dobra mati, bolje vč, nego mi sami, zato ima ona veliko usmiljenje z našimi resničnimi slabostmi in napakami, ki jih takorekoč v naglici in nepremišljeno zagrešimo. V takih slab stih ni hudobne volje, n. pr. če si raztresen pri molitvi, če te obide nevolja, ali naglo obsodiš bližnjega... to so slabosti, ki nam ne odvzamejo ljubezni Marijine, zakrila jih bode ona s plaščem svojega usmiljenja. Ako pa storiš ti vedoma in prostovoljno, z odprtimi očmi greh, posebno še smrtni greh — ako vedoma in prostovoljno storiš, o čemur veš, da Boga hudo žali, razžalostiš tudi Marijo in tak smrten greh je nož v Marijino srce. Kruti cesar Neron je ukazal umoriti rimskega modrijana Seneko; materi umorjenega pa je sporočil, da naj mu nikari ne zameri tega čina, katerega je storil iz ozirov na državne koristi; njej pa — materi — da hoče še nadalje biti naklonjen z ljubeznijo in milostjo. Ali na to je sporočila užaljena mati krutemu česalu te-le besede: Filium cccidisti et matrem amas? »Sina si umoril, pa praviš, da mater ljubiš?" Enako bi tudi tebi lahko očitala Marija, ako delaš smrtne grehe: Mojega Sina Jezusa križaš, pa praviš, da mene, mater njegovo, ljubiš? Res, da se lahko primeri, da po nesreči padeš v smrtni greh. Gotovo to žali nebeško Mater zelo. Pa ako urno vstaneš in se vrneš k Bogu z resničnim kesanjem in se čisto spoveš, bo ona to razžaljenje tudi pozabila in ti bode — saj je pribežališče grešnikov — prva podala rešilno roko. Ako pa v stanu smrtnega greha živiš, ostajaš v grešnih razvadah in priložnostih, strežeš kaki strasti n. pr. ostudni nečistosti, sovraštvu, pijanosti, preklinjevanju ... in se predrzno podajaš v nevarne priložnosti na ples, ponočevanje, znanje in hočeš le svetu dopasti, ti bode Marija odtegnila svoje varstvo in ti nisi več njen otrok. S takim ravnanjem kažeš ti sam, da nimaš trohice ljubezni do Marije v srcu. Zatorej: trdno in odločno se moraš ogibati vsaj vsakega smrtnega greha in priložnosti vanj, sicer kar molči o ljubezni do Marije, ker dejanja tvoje besede na laž postavijo.
d)	Zraven tega pa še posnemaj čednosti Marijine: njeno gorečnost do molitve, njeno čistost, ponižnost, udanost v
voljo božjo; brzdaj svoj jezik in spolnjuj zvesto svoje stanovske dolžnosti.
Ako ima tvoja ljubezen do Marije take lastnosti, blagor ti. Ti nosiš resnično Marijo v srcu in tudi Marija nosi tebe v svojem ljubečem Srcu, zveličan bodeš, nemogoče je, da bi bil pogubljen. Srečni torej, ako se prizadevate Marijo bolj in bolj ljubiti, tako si boste zagotovili večno izveličanje ter se boste znašli enkrat med srečnim malim številom izvoljenih v nebesih: za to izvanredno srečo pa se boste morali večno zahvaljevati svoji nebeški materi.
Danes vidim pred seboj veliko množico (nad 1000) krščanskih deklet v cvetu let. A ne samo krščanska dekleta ste. Znamenje — svetinja — na vašem vratu mi jasno spričuje: Marijine hčere ste. Oj, kolika čast že za Vas, da ste vstopile v službo tako visoke Gospe! Priprosta dekleta ste, ki vas svet prezira, se ne zmeni za vas, in vendar ste služabnice najmogočnejše kraljice! Ali spoznate čast svojo? Oj kako srečne ste; naj vsaka izmed vas lahko reče z veseljem: Mariji sem posebej posvečena, od Marije sem pred drugimi ljubljena, pod njenim posebnim mogočnim varstvom sem — srečna hči Marijina.
O krščansko dekle! V spomin ti kličem oni blaženi trenutek, ko te je sv. Cerkev po svojem mašniku peljala in postavila pred nebeško kraljico Marijo pred oltar vpričo Jezusa samega, kakor bi hotela reči: o Marija, sprejmi to dekle za svojo hčer in varovanko. Ko te je tako cerkev priporočila Mariji, da bi te vzela v svoje posebno varstvo, velja pred Marijo ravno toliko, kakor ko bi to storil sam Jezus, njen sin; saj je cerkev nevesta njegova. Cerkev te je torej Mariji priporočila, ti si se jej tudi posvetila in izročila in obljubila, da jo hočeš bolj ljubiti kot drugi in jej zvesto služiti. Nasproti pa je Marija tebe vzela takrat v posebno varstvo; postala si njena posebna ljubljenka in varovanka in hči, nad katero čuje nebeška kraljica s skrbnim očesom, saj govori sama: „Jaz ljubim one, ki mene ljubijo, in oni, ki zgodaj k meni pridejo, me bodo našli." Da, da, zgodaj si se podala v službo Marijino, v cvetu svojih let, našla si skrbno mater, mogočno zaščitnico; njeno je bogastvo, obogatila te bode, ki jo ljubiš. Živela boš čisteje in se varovala greha, pravi sv. Bernard, padla bodeš redkeje, ako po nesreči grešiš, ustala bodeš hitreje, usmiljena mati ti bode podala rešilno roko; umrla bodeš s sladko nado, da bodeš izveličana in ▼ malem številu izvoljenih ravno po priprošnji Marije, nebeške matere.
„Otrok Marijin blagor ti,
Nikdar Marija ni pustila,
Da zmagala bi vražja sila,
Otrok njen se ne pogubi.
O hči Marijina, blagor ti!
Oj hčere Marijine, veselite se, radujte se, vam kličem s sv. Alfonzom: Kaj bi se bale za svoje izveličanje, ako vas taka mati varuje in vam na strani stoji. Pristavim besede sv. Bonaventure: Tiste, ki so pod varstvom Marije, že sedaj, ko so še na zemlji, svetniki v nebesih priznavajo za svoje tovariše in tovarišice, in tisti, ki nosi znamenje služabnikov Marije na sebi, ta je zapisan v knjigo življenja.
Sladka beseda to za vas, kakor hladna rosa v prestrašeno srce. Zapisane ste v družbeno knjigo Marijino, zapisane ste v knjigo življenja. Zdi se mi, da govori Marija: Jaz razprostrem svoj plašč nad vami in vas pokrijem. Jaz sklenem svojo zvezo z vami in ve boste moje (cf. Ecel. 16, 8). Da, njene tu na zemlji, njene ondi v materinem domu v sv nebesih. O ve srečne, nebeški duhovi in Bog sam gleda z veseljem in dopadajenjem na vas, ki nosite znamenje Marijinih otrok. Oj ko bi spoznale, hčere Marijine, srečo svojo, da vas je poklical ljubi Bog izmed tolikega števila ženstva v malo število srečnih hčera Marijinih. Kolika milost! Kako boste vrnile Bogu to izvanredno ljubezen do vas?
Oj, ko ste danes prihitele semkaj v to milostipolno svetišče Marijino obiskat svojo nebeško mater in jo počastit, naj se vnamejo vaša srca v hvaležni ljubezni do Boga za ta dobrotni poklic in vsaka izmed vas naj radostno vsklikne z Marijo: Poveličuj, moja duša, Gospoda, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle in me je vredno spoznal, da sem postala blažena hči Marije, nebeške kraljice in družica veličastne, mogočne, več milijonov udov broječe Marijine družbe.
Svojo hvaležnost pa skazujte, o drage hčere Marijine, ne toliko v besedah, temveč ljubite Marijo v mislih, z jezikom in v dejanju bolj kot drugi. Marija je Virgo fidelis — Devica najzvestejša, oj bodite tudi ve vse zveste hčere njene in svojo zvestobo skazujte s tem, da do pičice, z veseljem in radovoljno spolnujete družbena pravila, katera spolnovati ste slovesno obljubile pri altarju ob vsprejemu v družbo Marijino. Hči Marijina, al: moliš vsako jutro pobožno: O Gospa moja, o Mati moja? Ali moliš rada sv. rožni venec in se med dnem večkrat Marije spomniš ? Ali prejemaš po-
gosto in vredno sv. zakramente? Ali hodiš rada v cerkev in si zgled lepega obnašanja ondi? Ali si pokorna in udana svojim staršem? In sosebno predništvu Marijine družbe? Ali ljubiš ponižnost in sv. čistost, ti Mariji najljubši čednosti? Pri tej točki par besedi.
Gizdavost v obleki je v naših dneh nekako znamenje časa. Sosebno dekleta rade gizdave in košate hodijo, ker hočejo dopasti svetu. Prava hči Marijina pa se odlikuje pa vsi vnanjosti od posvetnih deklet. „Tam v preprosti hišici vsa zamaknjena kleči", pravi ona pesen. Preprostost je vladala pri Mariji, čeravno je bila odbrana za kraljico nebes in zemlje; ljuba preprostost naj kinča tudi tebe, hči Marije, pri obleki, ki naj je brez nepotrebnega lišpa, preprostost pri obnaši, hoji... Z gizdavo nošo, napuhom v laseh bi postala zoprna Mariji, ponižni dekli Gospodovi. — Zvesta družica sveti ponižnosti je sramežljivost in angelska čistost Hči Marijina, ali paziš na svoje misli, in vsako nespodobnost iz njih takoj zapodiš; in na svoje besede, pa na svoje oči, poglede? Marsikatero dekle s svojimi drznimi in zapeljivimi pogledi drugemu spolu mnogo zanjk nastavlja in postane zapeljivka z očmi. Bog te varuj tacih pogledov, hči Marijina. Tvoje oko naj je sramežljivo! O ponočnem vasovanju, skrivnem razgovarjanju, o kvantah, plesu in znanju, kar vse je kuga deviškega stanu, mi morda ni še le treba govoriti in vam prepovedovati tega, saj je vse to strogo in ostro prepovedano po družbenih pravilih. Zato Vas opomnim, hčere Marijine, bežite iz slabih tovarišij, ne imejte nobene prijaznosti s posvetnjaki, tudi ne z dekleti, ki so slabega govorjenja, slabega obnašanja. Ako strežejo posvetna dekleta nesramni poželjivosti in so hčere hudiča, ste pa ve visokega stanu, hčere ste Marije, najčistejše Device. Servate lilia! Ohranite sv. čistost v mislih, v željah besedah; ohranite telo v sv. nedolžnosti. Neka dekle — še ni tako dolgo od tega — je prišla ponesreči v družbo spridenega zapeljivca; s silo je tiščal vanjo, a ona zavpije: Meni je ime Marija. Nerodneža neki strah obide in zbeži. Tudi ti reci, ako bi kdo od tebe zahteval kaj napačnega: jaz sem hči Marijina, tega pa ne! Devica Marija te ljubi kot hčer samo tako dolgo, dokler ostaneš nedolžna; ravno tako urno pa zapusti ona iste, ki zapustč nedolžno življenje in sv. sramežljivost.
Hči Marijina! eno misel imej živo pred očmi vedno in povsodi: Mariji sem posvečena, hči njena sem in služabnica, pa hočem biti dobra hči njena in zvesta služabnica njena, da bom veselje svoje
nebeške matere. Ecce ancilla Domini sum: Glej, dekla sem Gospodova, zato hočem, ne prisiljeno, ampak iz ljubezni do Boga natačno spolnovaii pravila Marijine družbe. To si dolžna svoji storjeni obljubi.
Beseda dana — vez velja!
Ne moč pekla — nobena sila
Ne bo zaveze razdrobila.
Drži zvesto, kar si obljubila storiti. Ostanite vse zveste pod zastavo svoje nebeške vojskovodinje. Gorje samo, ako se katera dani obljubi izneveri! Ako je predništvo Marijine družbe prisiljeno, hčer Marijino radi slabega obnašanja in nespolnovanja izbacniti iz družbe Marijine, izpod njenega posebnega varstva! Ali pa če se samo nazunaj kaže hčer Marijino — živi pa ne kakor zahteva duh Marijine družbe. Kdor mene najde, najde življenje. Kdor pa proti meni greši, rani svojo dušo. Vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt. (Preg. 8. 35.) Izdajalka bi katera izmed vas postala, izdajalka Marijine družbe? Kaj se zgodi z izdajalcem v vojski, ako zastavo svojo zapusti ? Usmrtijo ga! Ne, ne tega ne morem misliti, da bi katera izmed vas, tudi ne ena sama postala nezvesta Marijini družbi in nosila na čelu sramoten pečat nezvestobe do Marije, slavne nebeške kraljice. Skušnja uči, da preganja samo bivše hčere Marijine, ko so bile iz družbe izbacnene, očitna kazen božja — zaslepljenost. Zaklical bi taki nesrečnici, ki je nezvesta postala družbi: Dekle, kaj delaš, kako nečast Mariji napravljaš ? Kako boš obstala pri sodbi Marijini? Bog je bil dober, da te je zvezal z Marijo in ti zametaš dobroto. Sv. srce Marijino je bilo močan stolp zoper dušne tvoje sovražnike; in ti ga podiraš ? Ti raniš in mučiš srce Matere lepe ljubezni ? Ti jo podiš iz srca ? ... Ali se ne bojiš, da bode njen Sin, ki čuti vsako nečast, katera se dogodi njegovi ljubljeni Materi, se grozno maščeval in ti zaprl rajska vrata ? Ona ti je dala svoje srce, da bi bilo tvoj zaklad, tvoja tolažba in ti ga zametaš ? Kako boš brez tega materinskega Srca živeti mogla ? Zaklical bi ti s prerokom: (Osea. 7, 11.) „Columba seducta", o zapeljana golobica, zapuščena kakor si, bodeš kmalo padla v kremplje peklenskega jastreba, zakaj Marija te ne varuje več, ne prosi več zate, se te ne usmili več.
A ne — nobena izmed vas ne sme postati nezvesta družbi Marijini. Vsaka izmed vas bodi dobra, zvesta hči Marijina. In podobna bode lepa družba Marijina veličastnemu krasno urejenemu vrtu, katerega je zasadila Marija sama in v gredice postavila vas,
da cvetete in se razširjate kot lepe ponižne vijolice in snežnobele lilije. Vrtnarica pa — Marija — vam zaliva in vas varuje, ter vas bode po smrti presadila v vedno zeleni in cvetoči nebeški rajski vrt.	____________
Naj se torej vnamejo vaša srca v vedno gorečnejši ljubezni do nebeške Matere. Reci: oj ko bi imela tisoč src, z vsemi bi te hotela ljubiti, zakaj, ako te ljubim, bom gotovo izveličana. Tebi danes iznova izročim in posvetim sebe in svoje življenje in svoje srce. Ako me ti podpiraš, ne morem pasti, ako me ti varuješ, se ne bojim, če si ti pri meni, ne morem zaiti in se ne pogubiti. In če pride zame — ah znabiti kmalo — resna ura, od katere odvisi večnost, ko me mrzla smrtna roka objame, tedaj, tedaj me vzemi v svojo posebno varstvo, o mila Mati. Spomni se me tedaj in mi sprosi milostno sodbo, priporoči me svojemu Sinu, izroči me njemu in me popelji v drago večno domovino, na svoj materini dom, kjer boš ti o Marija — večna ljubezen naših src. Amen.
Fr. Rihar.
Nagovori mladeničem.
VI. Bog je neskončno moder In vsemogočen.
(Konec.)
Božje moči nam pa ne znanijo le veliko morje, svetli bliski in glasni gromi — božjo moč in modrost izpričujejo tudi najmanjše stvarice in še delci od njih. Gotovo poznaš raznobarvene metuljčke. Kajne, čedno jih je oblekel Stvarnik. Jaz sem pa skozi drobnogled gledal en čisto droben prašek iz metuljevih peruti. Šeststokrat povečan se je videl kakor vrbov list, na katerem se je svetila lepa pravilna vrsta biserno se spreminjajočih jagod. Nobenega tako lepega moleka še ni zvršila človeška roka. — Na podoben način sem opazoval klešče takega hrošča, ki muhe lovi. Videlo se je, kakor bi bile obsejane z mnogimi iglami. Osti pri vseh so bile čisto tanjke. Da primerim delo človeških rok z delom božjim, sem dejal pod drobnogled prav fino šivanko; videla se je kakor kol z odlomljeno ostjo. — Človeški mojster, natančneje opazuj dela vsemogočnega, vsemodrega Mojstra nebeškega, potem boš videl, kakšen nič si v primeri ž njim, ter se mu boš rad ponižno klanjal in boš verno izpolnjeval njegove zapovedi.
V vseh časih pa živč ljudje, ki ne pravijo: »Kdo kakor Bog.“ Prevzetni ljudje, ki le sebe povišujejo ter le vase zaupajo. Dobč se taki imenitneži v vseh stanovih
Tak je bil tudi neki kmet, ki je živel pred nekaj leti v renski pokrajini. Ta je imel vedno polna usta lastne hvale. Molitev mu ni veliko dišala in v cerkev tudi ni hodil drenja delat. Bil je namreč napreden. „Človek mora biti moder kakor jaz, pa ima polne žitnice in polno denarnico", tako je večkrat dejal. Ko so drugi v poletnem času v procesijah prosili za dobro letino in odvrnjenje hude ure, se jim je ta smejal ter rekel: „To nič ne pomaga. Bog se nič ne briga za naše njive. Človek more vse sam. Mene posnemajte, boste pa dosti naželi!" Prišla je žetev in mlačev. Bahač je res veliko namlatil. Ker za dom toliko ni rabil, je dal ostalo peljati na prihodnji smajni dan v mesto in je spravil v denar. Potegnil je par sto kron ter vesel šel v gostilno, v kateri je sedelo več kmetov iz njegovega kraja. Tu zopet baharije ni bilo ne konca ne kraja. „Vidite, človek mora moder biti, pa ima; molitev nič ne pomaga", tako se je ustil kazaje denar. Ko ga je precej pošteno potegnil, se je odpravil proti domu. Pa bila je taka vročina, da mu je pijača še bolj v glavo stopila. Ko je prišel do košatega hrasta ob neki reki, je legel malo v senco ter brž prav trdo zaspal. Tu se mu zasanja; v sanjah vidi, da pride grda krastača (krota) iz vode in leze proti njemu in nazadnje kar v malho sili, kjer je imel denarnico. Ves jezen seže v malho in vrže krastačo v globoko reko. Čez kako uro nato se pa zbudi in sanje premišljuje. Ko je pa segel v žep, je spoznal, da je mesto krastače denarnico vrgel v vodo Iskal jo je, našel pa nikdar več. Tako je šlo vse po vodi. Drugi kmetje so ga pa še dolgo vpraševali, če je že krastačo dobil nazaj, da tako ni pozabil na svoje modro dejanje. Ker je preje vedno rekel, človek mora biti moder kakor jaz, dali so mu priimek „moder“, in še danes se pravi „pri modru" tam, kjer je on hiševal.
Drugim nič ni tako zoprnega, kakor človek, ki ne ve drugega povedati, kakor samo „jaz“ pa zopet »jaz*. Taki ljudje v mislih in besedah plešejo samo krog svojega ljubega „jaz*, kakor so Judje nekdaj skakali krog zlatega teleta. Znajo samo ene litanije, v katerih je od začetka do konca sama lastna hvala: „zanesi nam, o Gospod", ali »mi grešniki", kaj takega pa nikdar ne pride na vrsto. Taki so tisti, ki so vpisani v družbo Luciferjevo.
Zal, da slovenski fantje v gostilnah tudi velikokrat ne ved6 bolj pametno govoriti. Ko vsak samega sebe hvali, pa včasih poseže še naprej, da drugega malo poniža. Ponižani „jaz“ pa jezno zgrabi po maščevalnem orodju.
Ti pa, ljubi mladenič, ne govori nikdar ali vsaj redko o sebi in svojih dobrih lastnostih. Jezus pravi: Če ste tudi vse storili,
kar vam je bilo ukazanega, vendar recite: Slabi hlapci smo; storili smo le, kar smo bili dolžni. (Luk. 17, 10.) Bogu daj čast svoj „jaz“ pa lepo v kot potiskaj. Saj veš, da sam iz sebe nisi nič. Kar pa dobrega storiš, storiš le s pomočjo božjo.
Vedi tudi, da bahač nima spoštovanja pri drugih. Neki župan je tako pridno sebe hvalil, da so ga bili vsi siti in ga niso zato več volili.
Baharija je znamenje prazne glave, pa praznega srca.
Kdor je pa moder, ve ne samo v smrtni uri, ve že v zorni mladosti, da je človek uboga stvarca, ki živi od danes do jutri. Njegova moč je majhna in minljiva. Njegovo znanje omejeno. Njegovo modrost lepo opiše latinski pregovor: Errare est humanum — ljudem je lastno, da se motijo." Zmote le v Bogu ni in pa v cerkvi, ki jo nezmotljivi Bog vodi. „Errare est human m — da se motijo> to je lastno tudi mnogim ljudem današnjega časa. V veliki zmoti so tisti, ki obožavajo sebe, ki upajo srečni biti brez Boga, ki ne potrebujejo nezmotljive voditeljice svete cerkve.
Samo eden je pa v resnici velik, velik v moči, velik v modrosti — Bog. Toliko bolj moder si pa tudi ti, kolikor bolj to spoznaš in priznaš.
Za Bogom je pa Marija najmočnejša, najmogočnejša in naj-modrejša. Ta je stolp kreposti in sedež modrosti. Po njej pa Bog deli moč in modrost tudi ljudem, posebno tistim, ki se družijo pod njeno zastavo. Amen.	Fr. Rlehveis.
Nagovor pri blagoslovljenju novih orgelj.
(V Štorjah, dne 10. aprila 1904.)
Hvalite Gospoda s strunami in piščalmi.
Ps. 150.
Sveto pismo nam je ohranilo veličastno zbirko svetih pesmi, ki so jih zložili v stari zavezi od Boga navdihnjeni sveti možje. Vsebina teh pesmi je najrazličnejša. V njih se zrcali takorekoč duša tedanjega judovskega ljudstva. Nekatere so polne veselja, svete radosti; zopet druge so polne tuge in žalosti. V nekaterih prosi pevec božje pomoči, varstva; v drugih vzdihuje po usmiljenju, po odpuščenju; v enih roti Gospoda, naj uniči in potare sovražnike; v drugih pa kipijo v vznesenih besedah hvalnice proti nebu.
Id te pesmi so se prepevale tudi pri službi božji. Peli so jih duhovniki, prepevalo jih je tudi ljudstvo. Mnoge svete pesmi so spremljali tudi z godbo.
Kot judje, tako so tudi drugi narodi, od najstarejših časov, spremljali bogoslužje s petjem in godbo.
Kaj čuda torej, da tudi sveta cerkev goji petje in godbo, da si prizadeva z lepim petjem in tudi z vbranimi glasovi godbe povzd-govati srca vernikov k pobožnosti, zlasti med službo božjo, pri kateri se namreč z Bogom tako tesno združujemo, pri kateri se godijo pred našimi očmi tako vzvišene skrivnosti našega odrešenja in posvečenja.
In ravno o tem predmetu, o namenu in pomenu petja in godbe pri bogoslužju, vam hočem nekoliko izpregovoriti danes, ob slovesnem blagoslovljenju naših novih orgelj.
I. Kar se godi v človeškem srcu, je težko zatajiti, to vemo iz lastne skušnje, to vidimo v vsakdanjem življenju. — Nevolja n. pr. ali žalost, ki nam tlači dušo, išče vedno izraza tudi na zunaj, na obrazu, govorenju, obnašanju. Ravno tako, če je človeku ugodno pri srcu, če je vesel v duši, ne more tega prikriti. — In tako se godi v navadnem človeškem življenju, ob vsakdanjih dogodkih, trenotkih žalosti ali veselja, ob bojih, ki jih bijemo, ob skušnjavah, ob zmagah naših itd.
In človek je tak tudi v svojem dušnem življenju. Ako je veren, ne more tega prikrivati, kakor tudi neverni in brezbožni tega ne prikrivajo, ampak tudi po zunanje kažejo.
Jezus Kristus, naš Gospod, je sicer rekel, da moramo Boga moliti v duhu in resnici; naša pobožnost, naša vera ne sme biti le navidezna, le zunanja, ampak mora imeti svoj izvor v notranjosti, v duši — toda rekel je tudi, da kdor ga bo zatajil na zunaj, kdor ne bo torej tudi po zunanje pokazal, kar čuti do Njega, da ga tudi On ne bo hotel pripoznati pred svojim Očetom v nebesih. Kar duša čuti do Boga, to naj izražajo tudi človeška čutila!
Zato se tudi zidajo Bogu v čast veličastne cerkve, zato se opravlja služba božja tudi z zunanjo slovesnostjo, zato verniki poklekujejo, sklepajo roke k pobožnosti, in molitve tudi glasno izgovarjajo.
In iz istega vzroka je tudi petje, je tudi godba v cerkvi.
Petje in godba ima namen izražati pobožnost.
Tekom cerkvenega leta se spominjamo raznih dogodkov našega odrešenja in primerna tem dogodkom je tudi služba božja. V adventu n. pr. smo se pripravljali na Odrešenikovo rojstvo in temu primerno skuša sv. cerkev v tem času pripraviti vernike na njihov dušni preporod; temu namenu pa služi tudi petje in godba V tem času se poj6 pesmi, ki izražajo koprnenje očakov in prerokov po Odrešeniku; to petje ima biti izraz naših želja, našega hrepenenja po duhovnem Odrešenikovem prihodu v naša srca.
V	postu smo se spominjali trpljenja Zveličarjevega. Ta spomin vzbuja v kristjanu žalost nad grehom, ki je tirjal smrt Sina božjega, vzbuja sočutje do Njega, ki je prestal toliko bolečin iz ljubezni do nas. In petje, ki ima biti izraz naših čuvstev, je v tem času ravno tako žalobno — po cerkvah se razlegajo turobni napevi, opevajo trpljenje Jezusovo, naznanjajo žalost sv. cerkve in vernega ljudstva nad hudobijami in krivicami, govorijo o pokori, o solzah, o vzdihih, ki prihajajo iz potrtega, skesanega srca.
V	tem času petja niti ne spremlja godba, orgije molčijo v znamenje žalosti in sočutja.
A ko minejo ti dnevi in sv. cerkev oznani zmago nad grehom, zmago nad želom smrti, tedaj je zopet pesem, ki oznanjuje čuvstva srca. V mogočnih akordih se oglasijo orgije ter spremljajo radostno alelujo.
Namen petja in godbe v cerkvi, pri službi božji, ni tedaj zabava, kot bi morda kdo mislil. V cerkvi se ne poje ali orgija morda zato, da bi bilo kratkočasnejše. Namen petja in godbe v cerkvi je vzvišen, presega naravno življenje in se povzdiguje do nadnaravnega.
II. Že davno je bil zaželjen današnji dan, današnja slovesnost.
Prvi milodari za napravo orgelj so se začeli nabirati že 1........
Pač lepo število let je že od takrat preteklo!
Naprava orgelj pa je stala tudi mnogo požitvovanja. Z veliko muko se je zbiral potrebni denar, treba je bilo vsposobiti pevce itd.
Toliko čakanja, toliko požitvovanja, toliko prizadevanja, in zakaj? Ali je bilo vredno?
Posvetnjak, človek, ki misli le na materijo, ki živi le za svet, bi rekel da ne, pristavil bi celo, da je vse to potrata, brez-potreben strošek, ki bi se veliko bolje lahko vporabil.
A katoličan, ki nima vere le na jeziku, ampak tudi v srcu, pa bo priznal, da ni zavržen ne denar ne požrtvovanje. Kar se
je storilo, se je storilo V povzdigo božje časti, da se bo toliko dostojnejše in slovesnejše prepevalo v božjo čast in slavo. In kar je storjeno v ta namen, ni nikdar izgubljeno, nikdar zavrženo. Bog nam ne bo ostal dolžnik, in karkoli je kdo prispeval z dobrim namenom, mu bo On poplačal prej ali slej z obilnimi obrestmi. Ni zavržen ne denar, ne požrtvovalnost, ker bo vse to tudi v našo korist, namreč dušno.
Petje, spremljano z orgijami, v duhu sv. cerkve povzdiguje človeškega duha, ga napolnjuje s pobožnostjo, njegove misli vodi do Njega, ki je naš stvarnik, naš odrešenik in bo enkrat naš sodnik. Petje in godba v duhu sv. cerkve potrjuje človeško srce v veri, mu vžiga ljubezen. A ravno to je več vredno kot najdragocenejši zemski zaklad, to je namreč podlaga sv. upanju, da nas Bog po naši smrti ne zavrže, ampak stori z nami po svojem neskončnem usmiljenju.
To je tedaj v glavnih obrisih namen in pomen petja ter godbe pri službi božji — to je torej namen in pomen tudi novih orgelj, ravnokar slovesno blagoslovljenih
Pri blagoslovu se je bral psalm kralja Davida, ki v vzvišenih besedah vspodbuja, naj dajemo Bogu čast tudi s petjem, tudi z godbo in ž njegovimi besedami končujem tudi jaz: Hvalite Gospoda v njegovem svetišču . . . hvalite ga s glasom trobente, hvalite ga s brenkljo in citrami. Hvalite ga z bobni v vrstah, hvalite ga s strunami in piščalmi. Hvalite ga s lepo donečimi cimbali .... vsak duh naj hvali Gospoda (ps. 150). Amen.	Anton Košir.
Pogled na slovstvo.
Horae diurnae Breviarii romani. Editio tertia post alteram typicam. Ratisbonae. Sumptibus et typis Friderici Pustet. 1904. Oblika: 18°, 15'/« X 10 cm. Str. 620 + (327) + 27 *.
Slavnoznana Pustetova knjigarna nam je oskrbela že raznovrstne krasne liturgične knjige Sedaj je priredila „Horae“ s prav razločnim, velikim tiskom, pa v lični, pripravni obliki. To izdajo priporočamo zlasti onim č. sobratom, ki morajo iz kateregakoli vzroka svoje oči posebno varovati Cena je za razne vezave različna, v usnje z zlato obrezo vezana izdaja stane M 8 50. Nova izdaja ima tudi proprije za posamezne škofije.
Založba ^Katoliške Bukvarne''.	Tisk ^Katoliške Tiskarne."
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.