ANTONIJA RAMOVŠ-TONIKA, DEVETDESETLETNICA 13. januarja 1995 je praznovala svo jih devetdeset let življenja dolgoletna kulturna delavka v kraju, Tonika Ramovš iz Železnikov. Ob tej priliki so ji tu kajšnji ljudje pripravili slavje, na kater em se ji je predstavnik Muzeja zahvalil za njeno plodno delo z naslednjim nago vorom : Spoštovana naša slavljenka! Vaš življenjski jubilej. Vaših častitlji vih 90 let, 90 let življenjskega popo tovanja, popotovanja skozi čas z ljudmi in za ljudi, popotovanja, ki je usojeno le redkim. Življenjska pot, dosledno pre hojena od mejnika do mejnika. Vsak od njih bi lahko povedal svojo zgodbo. Pot, pogosto posuta s trnjem kot toliko dru gim v rodnih Železnikih. Življenje, ki mu je bilo usojenih več senčnih kot sonč nih dni. Samotna pot in skromnost sta bili Vaša vsakdanjost. Pa vendar: kako bogato življenje ste živeli, kakšno boga stvo nam zapuščate. Bistrost duha in le pota Vašega značaja sta dobili potrditev v delu, ki ga zapuščate ljudem in kraju kot dediščino. Kot za Vas zapisane so besede sloven skega duhovnega velikana: »Dal sem ti svoj razum, dal sem ti svo jo moč, dal sem ti svojo ljubezen, dal sem ti svoje srce. Kaj še terjaš od mene, o domovina!« (I. Cankar) Kje vse je Vaše delo obrodilo sadove? Človek, to nemirno bitje, vedno išče novih poti, novih spoznanj. Njegova zve davost ni nikoli potešena, njegova ust varjalnost nikoli ne presahne; znova in znova se potrjuje, razdaja, doprinaša, vse v okviru njemu lastnih moči, duha, volje, poguma, osebnih nagnjenj in potreb. Ve ličastne so njegove storitve, nešteto je doseženih ciljev. Vse to ogromno delo je opravil za napredek človeštva, za nje govo korist, za njegovo kulturo, za nje govo omiko, za njegovo počutje, za nje gov obstoj. Rodovi izgorevajo ob tem delu, njih dela pa ostajajo in oplajajo nove rodove. Pisan je mozaik doseženega, sestav ljen iz dela velikih in majhnih ljudi. V njem se zrcali tudi drobec, izredno čist, s solzami opran, skozi dolga desetletja negovan in oblikovan. Vaš delež, naša draga slavljenka. Ne moremo nemo mi mo njega, saj predstavlja delo, ki pre- 236 sega okvire normalnega udejstvovanja, delo, ki je tako tesno povezano s pretek lostjo naših ljudi in našega kraja. Naj mi bo oproščeno, da iz Vaše pre hojene življenjske poti odbiram le nekaj utrinkov. Že ti zgovorno pojasnjujejo, kako močna in duhovno bogata oseb nost ste in ste bili. Pet polnih desetletij neumornega dela, sicer pa preko šestdeset let razdajanja za prosvetljevanje domačega življa, za njegov razvoj, za njegov višji kulturni nivo, to je delo, s katerim ste oplajali rodove domačinov. Tak delež je sposo ben dati le duhovno poln, močan, nesebi čen človek, ki je z dušo zapisan svojim ljudem in svojemu kraju. Z razdajanjem ste pričeli že v svojih mladih letih, ko ste se po svojih osebnih nagnjenjih zapisali odru takratnega Ka toliško prosvetnega društva in bili vse skozi eden njegovih nosilnih stebrov. Vaša zvestoba odru je trajala vse do pre povedi njegovega delovanja po prihodu okupatorja. Nešteta dela ste soustvarjali na tem odru, mnoga med njimi so prave mojstrovine in kot taka so ostala v za vesti ljudi vse do današnjih dni. Krog rojaka dr. Franceta Koblarja, v katerega ste bili vključeni in ki je kot prosvetljitelj sejal seme kulture med vami, takrat mla dimi ljudmi, je obrodil tako žlahten sad, da njegove dobrine uživajo še današnji rodovi. Kolikšno žrtev, koliko odrekanj je od Vas terjalo to delo! Koliko posameznih vlog, pa besedil celih predstav ste znali na pamet, ko ste kot zvesta šepetalka opravljali svoje društveno nalogo. Ko likšno je bilo zaupanje igralcev v Vaše delo, ko so v Vas iskali in tudi našli trdno oporo, vedno sposobno, da se na slonijo nanjo v vsakem prizoru, v vsa kem trenutku dogajanja na odru. Toni- ka. Vi ste bili nepogrešljivi, vedno navzo či, pa nikoli nikomur vidni. Vaše delo je potekalo in ostajalo v zakulisju. Poznavanje dramskih del in ljubezen do odra sta Vas vodili, da ste tudi sami segli po peresu in napisali dve igri iz domačega življenja. Vaša gorečnost, go rečnost delavke v prosveti, pa ni bila le ozko omejena na oder. Vzporedno ste se razdajali tudi kot knjižničarka; kot vsa ko, ste tudi to delo opravljali temeljito. V zavesti, da knjiga nudi bralcu užitek, da ga poleg tega poučuje in vzgaja, niste bili le knjižničarka, pač pa ste bili kot načitano in razgledano dekle tudi iskre na in nepogrešljiva svetovalka. Pozna vajoč literaturo, svoje bralce, njihovo obzorje in razgledanost, ste svetovali tis to, kar je bilo za posameznika najbolj primerno. Tudi ob prihodu okupatorja ne moremo mimo Vašega deleža kot knjiž ničarke. Že dozorelo dekle ste takoj znali potegniti ločnico - kar mnogim ni bilo dano - med našim slovenskim, narod nim in tistim, kar je prinašal okupator, čeprav ta, na začetku hinavsko priliz njen, še ni razprostrl peruti in še ni za sadil kempljev v naše narodno telo, Vaša zasluga je bila, da ste rešili knjižni zak lad v Železnikih, To je bilo dejanje pogu ma, predvsem pa visoke ozaveščenosti. Razdelili ste knjige med ljudi in to je pomenilo rešitev kulturnega in narodo vega bogastva, ki mu je grozilo uničenje. Fb Vaši zaslugi se je ohranilo kraju in ljudem, saj so še dolga leta po vojni segali po njem; te knjige so bile prav zaprav edino leposlovno in zato zelo iskano čtivo. Neuklonljiv ponos, da ste hči sloven ske matere, da ste hči slovenskega naro da, in zavest, da ta narod, čeprav mu je okupator napovedal pogin, ne sme um reti, da se mora sleherni Slovenec temu upreti po svojih močeh in danostih, je v Vas izzval neverjeten pogum, da ste se izpostavili in poučevali domačo mladež. Zakaj prav Vi? Zato, ker ste bili narod nostno zavedni, ker je bila ta zavest moč nejša od strahu, ker ste znali oceniti, kaj pomeni za narod, če rod mladih zdrsne v 237 prepad potujčenja. Roka, ki ste jim jo ponudili, jim je pomenila oporo. Vi ste mladostnike v materinem jeziku pouče vali branja, pisanja, računanja, verouka, obenem pa jim vcepljali zavest pripad nosti narodu, ljubezen do njegove kul ture, svobode in domovine. Neizmerna je v tem Vaša zasluga in rodovi Železni- karjev se Vas zaradi tega delovanja s hvaležnostjo spominjajo. Vaša naravna inteligenca. Vaš duh, ki ste ga vseskozi in vsestransko bistrili, ter Vaše nagnjenje do pedagoškega pok lica spričo okoliščin, v katerih ste žive li, niso dobili potrditve. V tem Vas je obšel tudi povojni čas. Kljub pomanj kanju učiteljev ste ostali praznih rok. Kraj se v tem primeru ni izkazal, še manj, da bi se Vam oddolžil. Kakorkoli že, po nosni ste lahko, da ste se v času, ko je bila bit naroda in z njim osebna svoboda posameznika vprašljiva, potrdili tudi na tem področju. Spomina vredna so Vaša dejanja, ki so zopet terjala pogum in odkrivala ple menitost Vašega duha v času okupacije: to je bila skrb za izseljene domačine. Dopisovanje z njimi, pisma, polna ra zumevanja in opogumljanja, polna opti mizma, so bila pravi balzam ljudem, trpe čim v pregnanstvu, ljudem, ki jim je oku pator že povzročil in jim odpiral še nove rane. Način obveščanja in sporazume vanja s temi ljudmi vreden občudovanja, je nova odlika Vašega duha. Vaše člo večnosti. Pisma tega obdobja, ki ste jih ohranili, pa so za kraj in ljudi, živeče takrat in sedaj, posebna dragocenost. Tu di za to dejanje sprejemate hvaležnost prenekaterega še živečega domačina. Čas po vojni Vam ni bil naklonjen. Družba, zazrta vase, je prezrla pozitivno delo in dejanja prenekaterega posamez nika. Tudi Vas. Zato v tistem času za sledimo predah Vašega javnega, ljudst vu koristnega delovanja Vendar vajeni dela z ljudmi in za ljudi tudi tedaj niste mogli mirovati. Čas, ki Vas je izrinil na rob dogajanja, v Vas ni mogel ubiti duha in tako ste po lastnem nagibu začeli za pisovati dogodke tistega in preteklega obdobja. Tako smo dobili zapiske, ki ima jo dokumentarno vrednost. Rojena domačinka ste se takoj po us tanovitvi muzeja v kraju z vsem svojim žarom predali njegovi oživitvi in delu zanj. Že v letu 1967 ste se zaradi pozna vanja razmer in zgodovinskih dejstev vključili kot honorarna vodička po zbirki muzeja, v letu 1968 pa ste kljub visokim letom sprejeli v njem redno stalno za poslitev. To je bila Vaša prva stalna za poslitev, ki Vam jo je ponudil domači kraj, s tem pa prekinil dolg in vsa leta Vašega življenja nerazumljiv mačehov ski odnos do Vas. Predanost delu se je izkazala tudi tu. Odlikovalo Vas je ne le vodenje po muzejski zbirki, pač pa tudi poglobljeno delo prave muzejske delav ke. Zbirali ste zgodovinske predmete in gradivo, pa skrbeli za vzdrževanje ek sponatov, za čistost prostorov, pa tolma čili in prodajali čipke in razno muzejsko literaturo. Poleg vseh teh opravil, ki ste jih sprejeli za svojo dolžnost, pa ste vsa leta s klekljanjem ustvarjali in dopol njevali še čipkarsko zbirko. V njej se predstavljate s samimi unikati, s samimi mojstrovinami. Z njimi ste obogatili ne le muzejsko zbirko, pač pa tudi Želez nike same. Neprecenljiva je vrednost te Vaše zbirke, prava poslastica za ljubi telje tovrstnega narodnega blaga Večina čipk je Vaše delo, dopolnili ste jo še z zgodovinskimi opisi in tako predstavlja popolno celoto in ji ni kaj dodati. Ta dejavnost, ki je tolikim družinam - pa tudi Vam - dajala zelo tanko rezino trde ga kruha, je prav po Vaši zaslugi ne le iztrgana pozabi, pač pa poudarjeno pred stavlja spretnost naših klekljane in kva liteto njihovih izdelkov, to je železnikar- ske čipke, tudi v tem času. S tako bogato zbirko se ne morejo ponašati niti muze ji, ki presegajo krajevni pomen, kar Vam je lahko v poseben ponos. 238 Fotografija s slavnostne akademije ob 90-letnici Tonike Ramovš v Kulturnem domu v Železnikih. Od leve Anči Trojar, tajnica TD Železniki^ Tončka Pegam, Stane Pokorn, predsednik TD. slavljenka. Matevž Trojar. predsednik MD Železniki in Tončka Šuštar. Tončka Pegam in Tončka Šuštar sta sosedi Tonike Ramovš: na akademiji so se jima še posebej zahvalili za nesebično pomoč Toniki pri gospodinjskih in drugih delih pri hiši. Ž njuno pomočjo Tonika lahko živi v svoji hiši in ji ni treba v dom ostarelih. (Obe fotografiji je posnel Aleksander Čutar) Še eno dejavnost, značilno za stare Železnike, ste iztrgali pozabi: pečenje drožja za peko kruha. Vaš zadevni zapis je nova obogatitev zgodovinske zbirke kraja in dokaz dejavnosti njegovih lju di. Ob koncu leta 1989 ste se po dobrih dvajsetih letih ustvarjalnega dela v mu zeju dokončno umaknili v zasebno živ ljenje. Čeprav duhovno še vedno čilo. Vas je teža let prisilila, da ste opustili delo, ki Vam je nudilo toliko veselja, v katerem ste našli toliko zadovoljstva. Kot najstarejša redno zaposlena krajanka, - če ne Slovenka - ste se s 85 leti uma knili v zasluženi pokoj. Kaj naj še rečem ob Vašem jubileju Vašemu delu na rob? »Življenje ni praznik, je delovni dan.« Če kdo, potem ste Vi to s svojim delom dokazali. Vaše življenje je bilo en sam neprekinjen delavnik. Toliko in tako ve stno opravljenega dela, tako obširno za puščino nam je mogel dati le človek, ki je v tem delu našel sebe in ki mu je v vseh obdobjih pomenilo življenjski smi sel. To trditev v Vašem primeru lahko iskreno potrdimo. Posebno naše občudovanje in spošto vanje vzbuja Vaše tako predano delo še v poznih letih življenja, kar nam more biti za zgled. To velja tudi za vašo skrom nost in razumevanje; obojega smo bili z Vaše strani deležni v polni meri. Dovolite mi, da se Vam za Vašo obilno žetev, v katero ste vložili toliko življenj skih moči, vztrajnosti, poguma in lju- 239 bežni, ob tem pa bili deležni tolikih po nižanj, odrekanj in krivic - iskreno zah valim. Naj mi bo dovoljeno, da se Vam za vse odnose, ki so kakorkoli kalili Vašo srečo, Vaš mir in prizadeli Vašo oseb nost - tukaj opravičim. Naj Vas na večer življenja osrečuje misel na Vašo plodno življenjsko pot, na delež, ki nam ga za puščate, na ljudi, ki smo Vam za vse hvaležni. Med nami in v kraju ostajate nepozabni. Zavest, da ste pripadali rodu, ki pušča za seboj tako globoko sled, naj Vam ožarja notranjost in ohranja svežino za prihodnost. Naj zaključim z mislijo: Delo daje življenju smisel. Če je oprav ljeno za domače ljudi, za domači kraj, je to posebna dobrina in vrednota. V delu je moč naroda, v njem se krepi in ple meniti njegova zavest, v njem se oplaja in oživlja, v njem išče zgledov za svojo prihodnost. Peter Polajnar 240