Stran 265.
Poučni in zabavni del.
Zaupnik.
(Spisal E. K.)
Ivan Aleksejevič je zmešan. Nihče sicer ne trdi tega, ali zadnjič mi je sam priznal to čudno tajno. Bedasto je in jaz ne vem prav, kaj naj bi storil. Smilil bi mi se mož, da ni tudi to smešno.
Vrag vedi, ali so to sami slučaji, ali je res kakšna usoda — prijetno ni na noben način.
Povedal mi je vse. Govoril je z nekim čudnim humorjem, ki so ga zmožni samo ljudje ne povsem navadnega uma. Tarča pušicam svojega sarkazma je bil on sam.
Srebala sva črno kavo in Aleksejevič je  začel:
—  Ali si mi prijatelj? me je vprašal.
—  K vragu! — njegovo vprašanje me je namreč res nekoliko osupnilo in v takih slučajih mu mora vedno vrag služiti — pa ne da bi se bil ukopal v kakšni sentimentalnosti ?
—  Ah, kaj sentimentalnosti! Človek govori tudi brez tega lahko v prijateljstvu. — Pa, vse eno. Meni je že preneumno. To komedijo mora kdo izvedeti, kdor si bodi. Ali me hočeš poslušati?
—  Drage volje, če je komedija vredna tega. Bodi prijazen, pa mi povej najprej, ali je to kakšen pikanten brzojav, ki ste ga v uredništvu vrgli v koš, da ne pohujšate moraličnih čitateljev, ali je načrt kakšne moderne novele, ali —
—  Nič. Sedaj ne govorim kot novinar. Besedo ima Ivan Aleksejevič, človek, nič druzega.
—  Aoh! sem dejal, kakor bi mi bil angleški spleen odsinil v duhu. Ivan me menda ni slišal. In je izmed onih ljudij. ki vedno rajše molče, kakor da bi govorili; ali kadar se namenijo kakšno stvar povedati, tedaj jim nihče ne more zabraniti tega. In tako sem se moral udano pokoriti njegovi volji in mirno poslušati storijo.
¦X-
Ivan Aleksejevič je novinar. Njegov oče je naj-prvo hotel, naj bi postal trgovec, ali Ivan ni imel za ta stan prav nobene sposobnosti. On bi bil gotovo vedno ceneje prodajal blago, nego ga je kupil. Po dveletnih brezuspešnih  poskusih v tej koristni stroki
so ga utaknili zopet v gimnazijo, kjer je bil v nekaterih predmetih vedno izvrsten, dočim je v drugih pri vsakem izpita prišel na rob propada. Vender je nekako končal vseh osem razredov; po zrelostnem izpitu je pa prišel k pošti. Tri leta je pomagal odpravljati pametna in neumna pisma v svet, tedaj pa se mu je zazdelo to delo preveč dolgočasno. Bil je prepričan, da ga spravi enakomernost te službe prezgodaj v grob, in neki dan se je poslovil od svojih tovarišev in se ugnezdil v uredništvu „Vestnikaa.
Sedaj je že dolgo tam. Piše politične članke, domače novice, literarične študije, gledališke kritike, deželnozborska poročila in še druge stvari. Imel že jako dober stil in ljudje so ga imeli radi. Ampak, tu je pravzaprav tičal zajec v grmu. Tako, kakor, so ga imeli radi, mu ni bilo všeč. Nekdaj pač ni mnogo razmišljal o tem, ali sedaj se je začelo nekaj v njem upirati. Nekaj mu je bilo sicer nejasno, ali vse skupaj se mu je zdelo še neumno. Začel je premišljati.
Hm, kako je bilo že vse?
Enkrat je bil zaljubljen. Takrat je imel še jako čudne pojme v življenju . . .
Ha, ha, kako je to bedasto! — Takrat ni imel nobenih pojmov, ne o svetu, ne o življenju, ne o delu, ne o človeštvu, ne o politiki, s kratka, o ničemur. Takrat je bil enostavno mlad človek, živeč tja v en dan sprejemajoč življenje ter njegove razmere in pogoje tako kakor jih je ravno našel, kot nekaj pozitivnega, česar se ne razmišlja, ne razglaba, ne razodeva. A uživati je hotel. To mu je bilo prirojeno Instinkti so bili v Djem tako močni, da so si podložili vse misli in želje, njegov razum se ni dal ločiti od njegovih naravnih nagonov in njegova volja je bila pravzaprav samo izvrševalna želja, ki so jih ustvarjala in porajala njegova čutila.
Takrat je bil Ivan Aleksejevič mlad in zdrav, — mož visoke rasti; širokih, obočenih prs, čvrstih udov in močnih mišic. Glavo z bujnimi temnoplavimi lasmi in svežim, cvetočim, pravilno lepim licem je nosil po konci, njegove modre sijajne oči so gledale naivno ponosno v svet, samo to ga je jezilo, da se pod njegovim nosom nikakor niso hoteli pokazati pravi brki, temveč samo par dlačic, katere je sicer neprenehoma gladil in nategoval, da bi jih mogel res toliko iztegniti, da bi vsaj nekoliko „imponiralea. Ivana Alekse-jeviča je namreč veselilo, ako je njegova zunanjost ugajala ljudem. Ko je služil svoje prostovoljno leto pri vojakih, je bil skoro srečen, kadar mu je prinesel nove hlače, ozke, kakor jih sploh nosijo pri hrvatskih polkih, da so se izticala v njih njegova močna bedra. In vojaška suknja je morala biti kakor ulita nanj. A to ni bila gizdavost, — samo veselilo ga je.
Zdrav je bil in krepak, vrhu tega pa tudi nekoliko romantičen. Toda, njegova romantika je bila meglena, podobna tistim svetovnim meglam v vsemirju, iz  katerih  postanejo  tekom  dolgih, dolgih   tisočletij
Stran 266.
svetovni in svetovni sistem; megleno je bilo sploh vse na njem in v njem, samo njegovo zdravje, nje gova mladeniška moč je bila jasna. In ta ga je na-ganjala, naj jo izrabi. Ali Ivan Aleksejevič je bil naiven in njegova duša je bila mehka; njegova moč je nosila vajeti, ter ni mogla zadivjati v divjem, ne-ukročenem letu čez plan življenja, kjer je cvetelo toliko cvetek uživanja, da bi jih bil lahko kar trgal, trgal, trgal. Njegova volja je postala želja in se izražala samo kot hrepenenje, ki je razbujalo njegovo mehko dušo in žgalo njegovo toplo, zdravo kri.
Ivan Aleksejevič je mrl za ljubeznijo , . . Njegovi roki sta mirno ležali na mizi ali pa se igrali z listi kakšne knjige, s kakršno si bodi malenkostjo. Ali on je Čutil, kako se krčno iztezati, kakor bi hoteli, hoteli objeti kak beli vrat, priviti kakšno toplo srce na mirna prša, v katerih je pa vender čutil goreče grmade, valujoča morja in piš viharjev . . . Ah, ljubiti, ljubiti! . . .
To opojno hrepenenje, to mogočno teženje po nekem znanem neznanem, te slutnje polne želja in te želje polne slutenj so ga včasih tako premagale, da ni mogel ne misliti, ne delati. Tedaj je pohitel vun v Tuškanec, med drevje, na čisti, sveži zrak; ali ves vzduh se mu je zdel napojen, nasičen neke dra-žesti in nekega draženja, ki ga je opajalo, da se mu je vse vrtelo v glavi. Ivan Aleksejevič, ki ni mogel prej pogledati v ženski obraz, je sedaj poželjivo, kakor pod ulivom neke silne, divje, jake magične moči upiral svoje poglede vsakemu dekletu v oči in bilo mu je, kakor bi se tedaj oziral v njem strasti poln, drhčoč glas: Zakaj me ne ljubiš?
In Ivan Aleksejevič, ki se je včasih spuščal v filozofične pogovore, dobro vedoč, da ni v njem niti trohice filozofa, pa je tedaj z nekim komičnim prezirom vsega erotičnega in z dražestno nonšalanso zametaval vse občutke, češ ljubezen je nemožatost, je sedaj nevede zavrgel vse umovanje, živeč v samih čuvstvih in vse njegovo bitje ni bilo nič druzega, nego nepremagljivo hrepenenje po ljubezni.
Pa to so bile včasih hude ure, noči polne trpljenja.
Takrat je bil že poštni uradnik.
Neki dan je dobil dopis, glasom katerega je bil premeščen k poštnemu uradu v gornjem mestu. Cel-koma je bil urad majhen in prav hitro se je seznanil z vsemi uradnimi tovariši. Med njimi je bilo tudi neko dekle, Ivana Bukšičeva, ki je službovala že drugo leto ob tisti priprosti mizi, na katero so ji skozi rešetko podajali rekomandovana in ekspresna pisma, ona pa jih je zapisovala v knjige in dajala ljudem recepise. Osemnajst let ji je bilo, ko je prišla v to dolgočasno sobo, ki je bila za njo skoro celi svet. Imela je staro mater, sicer pa nikogar. Njeni tovariši so bili sami starejši ljudje, vsi razven enega oženjeni. Ta pa, Gavra Ninkovič, se je zaljubil v njo;
vsaj dejal ji je nekdaj, da jo ljubi, da ne more živeti brez nje in razne podobne besede, kakoršnih je Ivana mnogo čitala v raznih romanih. Ko ji je štirinajst dnij brez presledka zatrjeval svojo globoko ljubezen, mu je petnajsti dan verjela, a šestnajsti dan je bilo vse pri kraju Kajti komaj mu je bila dejala, da bi ga morda tudi ona lahko ljubila, jo je že poprosil, naj ga ob večerni uri obišče in njej je bilo, kakor bi jo bil polil s kropom. Odvrnila se je vsa užaljena in od tistega časa je čutila v sebi nekaj zoprnega napram moškim sploh. In mislila je, da bo vedno tako ostalo.
Ta Ivana je bila včasih soseda Ivanu, v uradu. Tistemu Ivanu Aleksejeviču, ki je bil samo ljubezensko hrepenenje.
Ivana ni bila nenavadna krasotica, ali zalo dekle. Kostanjeve lase, rujave oči, okroglasto lice z nekoliko bolj podolgasto brado, malce zakrivljen nos, obrvi precej visoke, srednje velikosti. In v tistih rujavih očeh ji je svetil nekakšen ponos, ki ni bil ošabnost, ki pa se je vanj mešalo nekaj, čemur bi bilo težko reči, ali je bilo zaničevanje ali sovraštvo. Njena postava je bila vitka, ali udje so bili razmerno bujni. A Ivan jo je gledal skoro vsaki dan. In kmalu se je zaljubil vanjo. Neki večer je tekal kakor blazen po Savski cesti. Njegove misli so se kregale z njegovimi čuvstvi.
Nič ne pomaga, zaljubljen sem vanjo, zaljubljen čez ušesa.
Ali zakaj ravno vanjo? Če ni človek bedast, bedast, bedast! Ravno vanjo!
Ko je nekoč izjemoma razmišljal o ljubezni in ženitvi, si je bil v duhu komponiral ideal. Dotična ženska mora biti krasna, južen tip, črne oči, črne lase, visoka mora biti, zelo izobražena, na glasoviru mora znati igrati, elegantno se mora oblačiti in seveda bogata mora biti.
Ali je Ivana južen tip? Ali je zelo izobražena, bogata, ali igra glasovir? In vendar, in vendar je zaljubljen vanjo, da se kar boji za svoj razum. Zakaj ravno vanjo?
No, ta notranji prepir mu ni nič pomagal. Zgodilo se je, česar ne bi bil sam nikdar verjel. Ivan Aleksejevič je skoro obolel. Morda je bil celo resnično bolan. Gotovo je, da je cesto bledeval, da mu tek ni bil najboljši, da mu je bil pogled nestalen. In gotovo je tudi, da so bile to same posledice ljubezni.
A Ivan Aleksejevič je bil čuden človek. Cesto je bil z Ivano povsem sam v uradu, a da ni bilo tega, bi bil drugače lahko našel potrebne priložnosti. Ali kdo ve, je li čutil kakor Heine:
Verriet mein blasses Angesicht dir nicht mein Liebeswehe? Und willst du, dass der stolze Mund das Bettelwort gestehe?
Stran 267.
O, dieser Mund ist viel zu stolz und kann nur kussen und scherzen er spreche vielleicht ein honišches Wort, wahrend ich sterbe vor Schmerzen
ali je bilo kaj druzega v njem — s kratka, trpel je blazne muke in vender ni rekel Ivan besedice o svoji ljubezni.
Mlada uradnica ni sprva niti pazila na to, da je v uradu nov tovariš Za njo je bil njegov dohod istega pomena, kakor da bi bili postavili novo omaro v sobo. Ali videla je Ivana skoro vsaki dan, sedel ji je nasproti in včasih mu je morala pogledati v lice. Enkrat je opazila, da se je ta mož čudno spremenil, Videla je njegovo bolestno lice, otožni pogled, ki ga je zaman skušal zatajiti in včasih je cula, kakor bi tiho, tiho vzdihnil. Vprašala ga je, ali je bolan, on pa je kratko odgovoril: Ne!
Nehot6 je začela razmišljati, kaj mu je in prikradla se ji je misel v glavo: Zaljubljen je. Tedaj je posmešno stisnila ustnice, češ: To so možki!
To je trajalo skoro dva tedna. Včasih je Ivana kradoma pogledala bolnika, iz same zvedavosti, kakor je sama sebi trdila in v njeno ponosno, sarkazma polno oko se je prikradlo nekaj milejšega.
— Saj ni čudo, da se mi smili. Revež trpi. Hm, kar mi je znano, se ne shaja z nobeno žensko. Menda ni svojemu idealu niti povedal, koliko trpi. To bi bilo že nekaj. Ponos — to bi mi ugajalo. Zakaj ni zaljub ljen v mene? . . .
Glasno, rezko se je nasmejala, da se je sama prestrašila.
Kakšna neumna ideja je pa to?
Ivan Aleksejevič jo je nemo pogledal, kakor bi jo hotel vprašati, zakaj se smeje.           (Dalje sledi.)
Stran 275.
Poučni in zabavni del.
Zaupnik.
(Spisal E. K.) (Dalje).
Vsa zbegana je hitro dejala:
—  Oprostite. Ne bodite hudi. Včasih imam sila neumne misli. Tako je bilo ravnokar sedaj, pa sem se morala sama smejati svoji neumnosti. Ne bodite hudi.
—  Zakaj bi bil hud? je odgovoril in navidezno mirno dalje računal. Ona pa ga je gledala . . .
—  In zakaj bi bila to neumna misel?
V njenih prsih se je nekaj upiralo. Neka stvar, ki jo je bila dolgo potlačevala, se je jela upirati tiraniji. Ivani je bilo sedaj dvajset let.
—  Zakaj bi bila to neumna ideja? je ponovila. In ta hip je že ljubila Ivana, pač ne da bi bilo dejstvo dospelo do njene zavednosti. Vsa njena volja je bila do dobrega premagana. Nekaj druzega se je prerivalo skozi skorjo njenih načel, kakor pišče, ki prekljuje jajčevo lupino, in se je začelo gibati v njeni notranjosti. Tam je bilo toliko mladosti, svežesti, življenske moči — in vsa ta tvarina, doslej pod uplivom neke umetne volje potlačena v mrtvilo, je začela siliti na dom. Tri, štiri tedne se je to godilo tajno, ne da bi bila Ivana opazila in pojmila izpremene, naenkrat je prišla ura, ko je vedela, kaj je. Zaman je klicala na pomoč spomin; zaman si je v duhu slikala onega, ki jo je bil naučil sovražiti moške; zaman je lovila tisto uro, ko si je bila zapisala v možgane „načela" in „idejea. Čuvstvo se je zmagoslavno razširjalo po vsem njenem bitju in drhčoč je vprašala: Zakaj ni zaljubljena v mene?
Sedaj se ni več smejala sama sebi. Vsa je trepetala in v njeni duši je nastalo sovraštvo proti neznanki, ki se ž njo še pečajo njegove misli.
—  Pa, zakaj? Ali sem izgubila nado? Saj ga ona gotovo ne ljubi. On trpi, trpi. Ha! To je tolažba.
Stran 276.
Sramovala se je te misli, ali vender se je je oklenila.
—  Ali kdo ve, če se ne zgodi jutri, kar se ni zgodilo včeraj? Jutri — ali pa že danes — in tedaj . . .
—  Ne, to ni mogoče, da bi prišlo že tako daleč z menoj. Saj se kar plašim te misli, da bi ga ona uslišala. In vender je tako in vsa lastna tolažba in vse pomirjevanje mislij ne pomaga. Zakaj ne ljubi mene!?
V  uradu je bila tako nemirna, da ni mogla delati. Na srečo ni bilo ta dan mnogo opravka. Vsak hip je pogledala Ivana Aleksejeviča in njeno srce se je krčilo ob teh pogledih.
—  Kako trpi radi nje! Ah, zakaj ne ljubi mene! Če bi vedel, kako ga ljubim! . . . Kdo ve, če bi vedel . . .
Njej je bilo, kakor bi bila mačka, ki preži na svoj plen. Zdelo se j; je, kakor bi morala skočiti tja k njegovi mizi, pograbiti ga za rame in mu drhniti svoj topli dih v obraz, upreti svoj bodeči pogled v njegove oči in ga prisiliti, da jo gleda, kakor ptič kačo, pa tedaj zakričati: Bodi moj! Čuješ! Ti moraš biti moj! Objemi me, poljubi me, pritisni me na svcja prša, močno, močno! Poljubi me, vroče, vroče, pa pij moj poljub z mojih usten — ah, pij, da se napiješ moje ljubezni, moje silne, strastne, neizmerne ljubezni!
Kakor bi bila začarana, je upirala svoj srepi pogled v Aleksejeviča, ki je ušteval dolge vrste številk v svoji knjigi. Delo mu je uspevalo, bilo mu je, kakor bi mu ležalo nekaj svinčenega v glavi, v rokah, v trepalnicah. Čutil je tisti pogled, ki se je upiral nanj, ali vedel ni, kaj ga moti. Končno je vznemirjen odložil pero. Sedaj je videl, kako ga Ivana gleda.
—  Za božjo voljo, kaj pa Vam je? jo je vprašal.
—  Meni? — Njen glas je bil nenaravno hripav. — Meni? Nič mi ni.
—  Saj ste videti, kakor smrt.
Ona se je nasmejala po priliki tako, kakor bolnik nad odprtim grobom.
—  Kako me vprašujete! Kaj pa Vi? Kako pa ste Vi videti z Vašim mučeniškim licem? Kaj pa je Vam?
Nervozno je govorila, nekam razkačeno, a skozi vso zlost je prebijala neka skoro obupna bol, da je Ivan ves presenečen vstal.
V  uradu ni bilo nikogar.
—  Kaj pa se godi pravzaprav z nama? je Alek-sejevič vprašal. Kaj pa je vse to ? Zakaj moram tako trpeti? Vi ne veste, da je to grozno. In vi ste krivi, Vi, Vi.
—  Jaz? . . . Ha, ha! Jaz sem kriva, da ste Vi zaljubljen in da je ona neumna, ali okrutna ali kaj vem kakšna?
—  Ona? . . . Kdo? . . .
—  Kdo? Kdo? ... Ona, ki morda niti ne ve, da je žena. Kajti to je vse neumnost, to je nenaravno, neresnično. Žena zahteva ljubezni in če se ji upira, se laže sama sebi. Ali veste to?
—  Jaz, jaz?
—  Vi, vi! Kaj je bilo treba tega, da se vse v meni zvija, da gledam, kako se tu mučite in da se sama mučim . . .
—  Vi se mučite? Zakaj Vi?
—  Pustite me. Ne mučite me še bolj z Vašimi vprašanji. Pokaj ste prišli sem! Odidite, odidite, prosite, naj Vas premestijo, ali pa odidem jaz.
Aleksejevič se je odvrnil Neka čudna teža mu je pala v prša in v rokah je očutil krč. Obraz se mu je konvulzivično nagubančil. Počasi se je zopet na pol obrnil proti Ivanu in dejal:
—  Dobro, jaz pojdem.
Ivana je zaihtela. Ali takoj se je premagala. Samo glas se ji je še tresel, ko je odgovorila.
—  Pojdite! Torej pojdite ... Pa pojdite! Sedaj da se Aleksejevič ni mogel več premagati.
—  Za Boga, ne vem, kaj delam in kaj naj bi delal. Ali ne vidite, kako trpim? Ne vidite, da trpim radi Vas? In zakaj moram trpeti?
—  Radi mene?
Ta hip je razumela vse — vse — a vrata so se odprla in v sobo je stopila neka ženska, da odda priporočeno pismo. In potem so neprenehoma prihajali ljudje in oba sta imela polne roke opravkov. Ali kaj delo! Saj sta se sedaj razumela, saj sta si bila z onimi maloštevilnimi besedami povedala vse.
Dosedanjo trpljenje je minulo — ali ne vse trpljenje. Ivana je ljubila s celim svojim bitjem, vsaka žilica v njej je zahtevala ljubezni in izpolnitve žgočih želja ... Ali Ivan Aleksejevič ni razumel tega in Ivana se je čudila sama nad seboj. Nekdaj je vender smatrala ljubezen vse drugače — vse drugače. Za hip se je spomnila onega bivšega tovariša, ki ji je bil napolnil dušo s studom in zgražaje se je vpraševala, ali je ona boljša, nego je on bil tedaj. Neki taj nostni gibljaj v njej je sicer posredoval proti tej misli, ali ona si ni mogla raztolmačiti, v čem bi bila pravzaprav razlika. Silila se je, kakor je le mogla, da bi pregnala tiste misli, a zaman. Pred njenim duševnim očesom so vstajale čudne slike, ki so mučile njeno domišljijo in ji razburjale kri do blaznosti. Včasi so drhtele vse žilice njenega telesa, vroče ji je bilo, kakor bi bila v parni kopelji, zrak jo je dušil — in domišljija ji je slikala tiste slike v bujni krasoti in zdelo se ji je, kakor bi tajni zbori peli veli-čajne himne.
Neki večer je bila že tako silno zbegana, da se ni mogla nikakor več premagovati.  Kakšna je ta ljubezen!   En poljub, en tak poljub, kakor  ga  ona   za misija, in morda bi se vrnil mir v njeno dušo, morda bi se ji ohladila!   Ta  misel je ni več  zapustila, rila
Stran 277.
ji je po možganih, kljuvala ji je v srcu, prelivala se ji je po žilah. Ali je bila misel, ali občutek, ali vzbur-kana kri? Naj si bode, kar hoče — vedela je samo to, da se ne more več vladati, — ne more, ne more — in ker ne more, se tudi noče. V silni ekstazi je pograbila ovratnik in klobuk in z blazno hitrostjo pohitela v Aleksejevičevo stanovanje
(Konec prih )
Stran 285.
Poučni in zabavni del.
Zaupnik.
(Spisal E. K.) (Konec.)
Ali Ivan Aleksejevič je bil naiven. Ona, njegova ljubica, njegova nevesta je prišla, da bi dobila poljub, on pa ji je skuhal čaja in Ivana je obupavala. Ivan Aleksejevič jo je spremil domu in se galantno poslovil pred vrati njene hiše, Ivana pa je preživela mučeniško noč, kakoršne ne bi bila zaželela niti najhujšemu zložincu.
Kmalu potem pa se je nekaj zgodilo — kdo bi vedel, ali je bilo logično ali ne? Nekdo je povedal Ivanu Aleksejeviču, da je videl Ivano Bukšičevo, ko se je v pozni uri sprehajala z nekim gledališkim igralcem po Strossmayerjevi promenadi in ko jo je on, neverujoči Tomaž, vprašal, ali je res, je enostavno odgovorila: Da. Drugi dan je naznanila uradu, da je bolna, tretji dan pa sta izginila tisti igralec in ona iz Zagreba. Nekdo je pripovedoval, da sta se skupaj odpeljala z državnega kolodvora z brzovlakom proti Reki.   In   odtod  sta   namreč odpotovala  s kakšnim
Adrijinim parobrodom. Adrija vozi tudi v Ameriko. Ali kdo ve, kam sta pravzaprav šla?
To je bilo takrat.
Dolgo ni mogel Ivan Aleksejevič preboleti tega udarca. Toda s časom se je rana vender zacelila. In ko je popolnoma, ali vsaj navidezno popolnoma ozdravil, je začelo njegovo zdravo bitje zopet hrepeneti.   Včasi  se je  skušal sam sebi smejati, ali slabo
v
se mu je posrečilo. Zelje so se obujale in bile so močnejše od njegove pameti, ki se je pač s časom v marsičem izvežbala, zlasti odkar je imel kot novinar vedno več dotike s svetom in življenjem.
A sedaj so prihajali tisti čudni slučaji . . .
Nekoč je prišel k njemu prijatelj, ter mu je jel po kratkem uvodu razkladati svoje duševne bolečine. Bil je zaljubljen, a cela stvar je bila precej kompli-kovana in Ivan Aleksejevič naj bi mu svetoval. To je bila težka naloga, pa novinar je bil dobra duša, ter je storil, kar je mogel.
Pozneje je moral nekemu sestričniku pomagati, da doseže svoj cilj, mlado, lepo dekle, ki je bilo sicer zaljubljeno vanj, a se je izgovarjalo, da so njena estetična načela preveč različna od njegovih in zato se boji, da zakon ne bi bil srečen. Ivanu Aleksejeviču se je posrečilo, da jo je prepričal o neutemeljenosti njenega strahu in stvar je prišla v red.
No, to so bile malenkosti. Prihodnji slučaji niso bili več tako letni.
Ko je bil peto leto urednik „Vjestnikau, je prišel neki večer na ples pevskega društva „Koloa v „Hrvatskem domutt. Seveda samo s tem namenom, da bi drugi dan poročal v svojem listu. Ples je bil kostumovan in njegova modna znanost ni povsem zadostovala. Obrnil se je torej do neke znane dame, gospodične Evice Lončarjeve, s prošnjo, naj mu imenuje in razloži nekatere kostume, ki bi jih bil rad navedel v svojem poročilu. Gospica Evica je bila jako prijazna, ter mu je storila uslugo. Sprehajala sta se, roko pod roko po dvorani, on s pripravljeno beležnico in s svinčnikom, ona z rudečim obrazom, ki je morda pomenil  kaj, a ne, da bi bil Aleksejevič
vedel, kaj.
—  In tista v črni svili, gospica, kaj je tista?
—  Micika Gabaševa? — Ej, ej, doktore, zdaj pa že mislim, da se norčujete. Pa bodisi, povem vam še to, ali — potem morate tudi Vi biti dobri.
—  Dober — Vam, gospica?
—   Da, meni. Veste, prijaznost za prijaznost. Micika je torej kraljica noči. In sedaj — bodete li dobri ?
—  Vam — še boljši, nego dober.
—  Torej. Vi ste vender učen človek in — prebrisan.
—  Aj, aj. Kaj pa to pomeni?
—  Vam bodem že povedala, pa se ne smete smejati.
Stran 286.
—  Svečano obljubujem. Toda kaj to pomeni? Da niste morda zaljubljeni?
Gospice Evice obraz je oblila še močnejša rude-čica. Tiho, sramežljivo je dahnila svoj „daa in hitro, hitro je začela razkladati, da je njena ljubezen resnična, globoka, sploh, da ima vse lepe lastnosti, potem, da jo gotovo tudi Karpentar ljubi, Božo Kar-pentar, ki je koncipijent pri advokatu dr. Križu. O, gotovo jo tudi on ljubi!
—  Eh, tedaj je vender vse v redu!
—  Ne, ne. Pomislite, on je strasten opozicijo-nalec, saj veste, ljudje pravijo, da je naravnost fanatičen. Povsod deluje proti vladi, piše opozicijonalne članke. Pa če bi bil vsaj pristaš lojalne opozicije, ali radikalec je, grozen radikalec, ki bi rad vse sedanje razmere postavil na glavo. Moj oče pa, no, saj veste, kot oddelni svetovalec mora biti član kazine. In kaj bi bilo, ako bi dobil takega zeta?
Hm, da. Stvar je bila res malce nerodna, a zgovornosti Ivana Aleksejeviča se je posrečilo, potolažiti ubogo Evico in sicer tako temeljito, da bi mu bila dala skoro poljub, ki pa je bil gotovo v duhu namenjen groznemu radikalcu Karpentarju. Dva meseca pozneje je Ivan Aleksejevič med domačimi novicami svojega lista naznanil zaroko dražestne gospodične Evice Lončarjeve z dr. Božom Karpentarjem.
Na istem plesu pa se je zgodilo še nekaj dru-zega. Ona kraljica noči je imela oči prav tako črne, kakor kostum in te oči so užgale v Aleksejevičem srcu plamen, ki je povzročil, da se okretni novinar ni zanimal samo za kostum, temveč tudi za njegovo nositeljico. Micika je zahajala tudi na druge plese in Ivan Aleksejevič, ki je baje izvrsten plesalec, se je cesto ž njo vrtil po gladkem parketu. In zdelo se mu je, da pleše Micika prav rada ž njim. Počasi se je jelo v Aleksejevičem srcu zopet nekaj gibati.
—  Hm, kdo ve, kaj bi to utegnilo biti? Da me ni kraljica noči malce očarala?
Stvar ni bila prav preveč nevarna, ali povsem vsakdanja vender ni bila. Globoka ljubezen? Ne. Ali prava, pravcata zaljubljenost. In polagoma je začel Ivan Aleksejevič gojiti razne nade. Ali, ali . . . Aleksejevič je imel že smolo. Na nekem Sokolskem izletu na Sljeme se mu je pridružila lepa Micika, zbok česar je bil ves srečen. Tajiti itak ni mogel več, da se želje zopet zbujajo v njegovih grudih in Micika je bila dražestna. Pot je vodil precej navkreber, urednik je ponudil krasni tovarišici roko, ona se je uprla na njo in začeli sta govoriti o različnih stvareh. Naenkrat sta začela razpravljati o ljubezni. In tedaj je prišlo.
—   Oh, ljubezen je vender čudna pratika, je vzdihnila Micika in Aleksejevič ji je pritrdil. Micika pa je takoj nastavila:
—   Veste, človek ne bi nikdar verjel, da se zgode v življenju prav take reči, kakor jih čitamo v romanih.
—  E, seveda se zgode, še cesto.
—  No, vidite, to je dobro, da priznavate to. Torej tudi razumete kaj takega. Veste, jaz mu tako zaupam, gospod Aleksejevič! ... Saj ste mi prijatelj, gospod Aleksejevič? Kaj ne, da ste mi?
—  Prijatelj ? No, seveda sem, je odvrnil urednik, malce osupnjen.
—  To je dobro, to je dobro, je hrtelo dekle. Vidite, jaz moram nekemu odpreti svoje srce. Saj morda ni nič posebnega, ali tako me teži, da Vam ne morem spisati. Jaz moram nekemu povedati, kaj se godi z menoj in Vi, ki ste mi prijatelj.
—   Da, da, je pritrjeval Aleksejevič ponekod zmedeno.
—  Vi me bodete tudi razumeli, pa se mi ne bodete rogali. Jaz sem zaljubljena, gospod Aleksejevič, zaljubljena pravim! No, tega ni mogoče povedati.
—  Kdo pa je tisti srečnik? je vprašal novinar, a bilo mu je, kakor bi ga kdo polival z mrzlo vodo po hrbtu.
—  To je ravno. Oh, to je čudno, čudno! Dijak je še, veste, ali letos je že v zadnjem letniku. Prav kmalu naredi izpite. V tem ne bi bilo nobenih težav. Ampak pomislite: Turek je, Turek!
—  Turek?
—  No, torej ne Turek, ampak Mohamedanec.
—  Morda Sulejko Hafič?
—  Baš on. Ali ni to neverjetno? Ali jaz si ne morem pomagati. Zaljubljena sem vanj, pa je. Oh, kaj ne, da mi ne bodete delali pridige radi tega ? Saj sem si že sama toliko dopovedovala, kolikor mi ne more deset druzih dopovedati. A zaman, zaman, gospod Aleksejevič. In vidite, Vam zaupam. Oh, Vi mi bodete pomagali, kaj ne ? Saj ni nemogoča stvar, samo težka je. Sulejko postane gotovo kristijan. Ampak predsodki, veste . . .
—  Da, da, predsodki . . .
To pot se je Aleksejevič že prav neprijetno počutil. Vraga — on naj pomaga svojemu tekmecu, da dobi tisto nevesto, ki je sam o njej sanjal! Ivan Aleksejevič pa je bil dobra duša. Kaj bi bilo tudi pomagalo, če bi ji odrekel svojo podporo? Njegove lastne nade so že splavale in Micika — ako ne more storiti druzega za njo, naj pa bode. Saj mu tako zaupa! Vzdihnil je sicer globoko in to se je zgodilo še večkrat, ali Micika je dobila Sulejka — z Alekseje-vičevo pomočjo . . .
In minulo je nekaj časa. Ivan Aleksejevič se je umiril radi dražestne kraljice noči — saj tisto le ni bila globoka ljubezen, temveč samo zaljubljenost. Morda jej je bilo največ krivo ono razburjenje želja, ki se je vršilo brez njegovega intelektualnega vpliva. In te želje se niso samo zbujale, nego   so   rasle, dvi-
Stran 287.
gale se, krepčale in zmagovale. Prišli so zopet dnevi, podobni tistim, ki jih je pred skoro desetimi leti pre-letal po Tuškancu, moreč si dušo in srce. Ljubiti, ljubiti! se je zopet oglašalo v njem. a Jjubljen biti", bi se bilo moralo pravzaprav izgovarjati. V tem napetem duševnem razpoložaju je bil, ko se je seznanil z učiteljico Gabrijelo Tirisevo. Ponosno dekle! Ponosnega telesa in ponosne duše. Njena visoka, gobčna postava je pokazovala klasične oblike, ki bi bili lahko navdušili kakšnega Frdijo. Njeni svetli modri lasje so se bleščali kakor zlato, njene modre oči so izvajale ogromno svoto življenja in življen3ke moči, a skrivale so nekaj čarovnega, kar je moralo tičati globoko, globoko v njej. Bila je moderna žena, vsestransko izobražena, brez predsodkov, in dobra slikarica. Aleksejevič jo je spoznal na nekem učiteljskem zboru, kjer je ognjevito zagovarjala neke nove predloge, tičoče se deloma društvenih uredeb, deloma pa pedagogike. Govorila je prepričevalno, strastno, videlo se je, da polaga vso svojo dušo v govor, ki se je dozdeval večini poslušalcev čuden. Bile so nove, mnogim povsem neznane, pa tudi ne-umljive ideje. Aleksejevič pa jo je poslušal, kakor kakšnega preroka . . .
Pozneje je prišla nekoč v njegovo uredništvo. Prinesla mu je članek o novih nalogah slikarske umetnosti. Razgovarjala sta se o njenih idejah in kmalu sta se prepričala, da sta si v marsičem zelo sorodna. Govorila sta dolgo in potem sta si obljubila, da bodeta še večkrat debatirala o duhu svojega časa in o njegovih zahtevah. To se je tudi zgodilo, češče in češče — in ob teh pogovorih je zalezla tista globoka, vsemogoča ljubezen, ki zna vse porušiti, pa tudi vse zgraditi v Aleksejevičevo sreč. In ž njo peklensko trpljenje in nebeške nade.
Dolgo ni hotel sam sebi verjeti. Morda je zopet samo zaljubljenost? Ali kmalu se je prepričal, da je prava, koprneča, zahtevajoča ljubezen, ki pomeni nesrečo, ako ne doseže svojih ciljev. On ni vedel, ali je ona opazila, kaj kipi v njem. Izrekel ni še besedice ... Ali čutil je, da bi bilo grozno zanj, ako bi zopet doživel razočaranje. Pa tega ni niti verjel. Tako se strinjata, če tudi ne v vseh posameznostih, pa tembolj v glavnih idejah upa, kaj to, če se strinjata? Ali on jo ljubi, kakor je samo enkrat ljubil — takrat! Zakaj se ne bi izpolnile njegove  nadeje?   Zakaj   ne?
Vpraševal je samega sebe, odgovor pa mu je dala Gabrijela. Neki dan je privihrala v njegovo uredniško sobo, sedla na naslonjač, pa začela pripovedovati brez pozdrava, brez uvoda.
— Čuj me, pa se čudi. Čudno je, marsikomu se bo zdelo še drugače, ali meni ni nič mar. Ali poznaš Gabrika? Kiparja Gabrika? Pravi potepenec je. Na njem ni menda nič dobrega, samo talentiran je jako. Lep tudi ni, njegove ideje so mojim dijametralno nasprotne, nepraktičen je do zla boga; jaz res ne vem,
kaj bi povedala dobrega o njem. Nekaj ciganskega pa tiči v njem, prav ciganskega, drugače ne morem povedati. Vsa družba ga ceni za malo in ga imenuje ničvredneža. Ta človek bi bil zmožen, da bi pretepal svojo ženo. In glej — Ti si prvi, ki mu to zaupam in za sedaj tudi edini — glej, tega človeka ljubim. Da ti veš, kako ga ljubim! Blazna sem po njem in vzela ga bom
Ivan Aleksejevič mi je povedal vso stvar. Njegov glas je bil zdaj ironičen, zdaj resno bolesten; zdaj trd kakor jeklo, zdaj mehak kakor maslo Kateri je bil pravi ton njegovega bistva, mi ni lahko povedati. Ivan Aleksejevič je jako bled, nervozen, sam pa pravi, da je bedasto smešen. In melanholičen, nevarno melanholičen je, ker ga imajo ljudje tako radi in ker mu tako zaupajo . . .