KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 28 št. 3 leto 1980 Spoštovani! SLOVENSKA MATICA nudi vsem naročnikom Kronike ugodno možnost, da si nabavijo njene knjige in še posebej spodaj navedene zgodovinske knjige: F. Stele, Slikarstvo v Sloveniji 90.— N. Sumi, Arhitektura XVIII. stoletja 70.— Pleterskl-Ude-Zom, Koroški plebiscit 150.— E. Cevc, Poznogotska plastika 90.— J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo 70.— L. Cermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom 50.— P. Fister, Arhitektura protiturških taborov 100.— I. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture 190.— M. Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture 70.— T. Glavan, Lužiški Srbi 50.— I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem 120.— V. Melik, Volitve na Slovenskem 70.— I. Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem 120.— J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem 70.— Zemljevid tržaškega ozemlja 120.— Gre za knjige, ki so trajnega pomena in jih je treba večkrat vzeti v roke. Dobite jih s izpustom, to je po članski ceni (precej nižji od knjigotrške) in pri večjem odvzemu tudi na več obrokov, v poslovnih prostorih Slovenske ma- tice, Ljubljana — Trg osvoboditve 7/1 SLOVENSKA MATICA I Ribniška Kovinslca Industrija Ribnica na Dol. Proizvodni program: — Hidravlični l Lubljana, a po predkrožni asimilaciji l-blj v Ij-blj ter zelo ver- jetno zlasti z naslonitvijo na slovansko paro- nimno in zelo pogostno osnovno ljub v končna slovensko obliko Ljubljana (Grad o. c. str. 50). — 15. Irmgard Mahnken, Dubrovački patricijat u XIV veku, Beograd 1960, str. 81. — 16. Dragan Roller, Dubrovački zanati u XV in XVI stolječu KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 175 I Zagreb 1951, v poglavju »Metalska struka« go- vori posebej o kovačih (fabri ferrarli) str. 93-111. Roller ugotavlja, da je učna doba pri kovačih trajala v 15. stoletju od 6 do 8 let. V začetku 16. stoletja se giblje od 5 do 7 let. Ma- trikula kovačev je iz tega časa izgubljena, toda iz pogodb med mojstri in vajenci se vidi, da je imela predpise o vajenski dobi. Vajenci so na koncu učne dobe dobili orodje za opravljanje svoje obrti in potrdilo o usposobljenosti. Ko- vaška obrt se je v Dubrovniku v 15. stoletju hi- tro razvijala, izpopolnjevala se je tehnika proiz- vodnega procesa. Tuji mojstri poučujejo domače kovače in uvajajo razne si)ecialne veje kovaš- ke obrti. V 16. stoletju doseže kovaška obrt v Dubrovniku svoj največji razcvet. — 17. DAD Debita notariae knj. LXIII, fol. 128' — 22. VI. 1504 (consignare unum Miliare ferri duri de Piumino); knj. 66, fol. 90' — 28. III. 1508 (bari- llia sex clanorum bonorum); fol. 116 — 27. IX. 1512 (Miniare unum cum dimidio ferri duri in ba- rilibus...). knj. LXIX, fol. 185' — 18. II. 1513 (Miniare unum grossum fero de Segna); fol. 210 — 13. IV. 1513 (due. au. 39 gr. XXVI videlicet due au. 35 pro parte in decern barilibus cla- norum octo... et quanto citius redere Ragusium ex presenti viagio Segne) itd. — 18. Ferdo Ge- strin. Trgovina slovenskega zaledja s primor- skimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, Ljub- ljana 1965, str. 185. LJUBLJANSKA GIMNAZIJA (1773—1808) II. del J02E CIPERLE Po smrti Jožefa II. je njegov naslednik Leopold II. (1790—1792) zaupal vodstvo na- daljnje študijske reforme de Martiniju, ki dotlej svojih relativno naprednih šolsko-re- formnih nazorov ni mogel prav uveljaviti. Kot predsednik posebne komisije za uredi- tev študij je začel izvajati pametno zamisel, ki še danes ni brez pomena za uspeh šolskih reform. Sodil je namreč, da so dotedanje šolske reforme predvsem zato tako malo ko- ristile, ker so jih učnim močem vsiljevali od zgoraj. Uspeh reformnih prizadevanj je po njegovem pravilnem mnenju v prvi vrsti od- visen od učnih moči, ki so za reformo zavzete. To pa ne morejo biti, dokler so samo njen objekt. Zato naj o notranjem delu šol naj- prej same odločajo, saj se bo s tem povečala njihova pedagoška usposobljenost, zavest od- govornosti za kvaliteto njihovega dela in pri- pravljenost za sprejemanje novih pobud. V tem smislu je dekret z dne 8. februarja 1791, tako imenovani »novi študijski načrt« (Nachricht von einigen Schul- und Studien- anstalten), določal, da se profesorji vsake izmed štirih univerzitetnih fakultet kakor tudi učitelji vsake gimnazije in vsake glav- ne šole oziroma normalke združijo v poseb- nih učiteljskih zborih. Tako bi dobili šest ta- kih učiteljskih zborov, ki bi jih sestavljali profesorji teološke, juridične, medicinske in filozofske fakultete, ter učitelji gimnazij in glavnih oziroma normalnih šol. Tu naj ob-i ravnavajo šolske in študijske probleme. S tem namenom naj se v določenih obdobjih zbere vsak posamezen učiteljski zbor in raz- pravlja o izvajanju učnega načrta, o učbeni- kih, o šolski disciplini, o izpitnem režimu pa tudi o javnih knjižnicah, o izdajanju znan- stvenega časopisa, o štipendijah in o sposob- nih osebah za učna mesta. Ker naj zaradi splošnih koristi nadzirajo javne, vzgojne in učne zavode le taki možje, ki so s svojim poklicnim delovanjem v teh ustanovah kot učitelji in profesorji že zbrali potrebne iz- kušnje, naj se v vsakem glavnem mestu de- žele, v katerem je prej omenjenih šest uči- teljskih zborov, ustanovi študijski konses in ta naj po učiteljskih zborih prevzame sploš- no vodstvo in nadzorstvo notranje ureditve šol in študij v deželi. Konses še predlaga, kakor že učiteljski zbori, sposobne osebe za zasedbo učnih mest in pa to, da naj priso- stvujejo njegovi člani pri polletnih izpitih v višjih in nižjih šolah ter ugotavljajo uspeš- nost njihovega dela. Štiri člane konsesa vo- lijo štiri fakultete, nadaljnja dva člana pa učiteljska zbora gimnazij in glavnih šol oziroma normalke, predseduje pa mu rektor univerze. Pri teh volitvah naj bi predvsem upošteval razgledane in izkušene, zaradi sta- rosti upokojene učitelje in profesorje ter predstojnike javnih šol. Lahko pa so se vo- lili tudi člani učiteljskih zborov, vendar v tem primeru niso smeli več prisostvovati po- i 176 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 svetovanjem učiteljskega kolegija, ki so mu pripadali. Vsak član konsesa skrbi razen za skupne zadeve šolstva v deželi še za svojo stroko oziroma vrsto šol. Predstavnik filo- zofske fakultete je dobil pravico nadzoro- vanja gimnazij, gimnazijski predstavnik pa glavnih šol oziroma normalk; da bi tako ugo- tovili upravičenost očitkov, da gimnazija slabo pripravlja svoje učence za univerzo, glavne šole (normalke) pa za gimnazijo. Ugotovljene pomanjkljivosti naj sporočita konsesu. Kakor je bil vsak učiteljski zbor podrejen konsesu, tako je bil konses podre- jen deželnemu uradu (njegovemu študijske- mu referatu). Šolske in študijske zadeve, o katerih odloča monarh, poroča deželni urad na dvor — namreč imenovanje profesorjev, ki jih je predlagal konses; potrditev članov konsesa, ki so jih izvolili učiteljski zbo- ri; zvišanje plač; priznanje posebnih nagrad in častnih naslovov; bistvene spremembe uč- nih načrtov; izvajanje novih izboljšav v šol- stvu, ki jih je predlagal konses itd. Učiteljski zbori s konsesom so bili torej za- mišljeni kot posebna oblika učiteljskega sa- moupravljanja. Vsekakor so učiteljski zbori posoešili kvaliteto notranjega dela šol, ka- terim so bili namenjeni. Učitelju so dvignili samozavest in ga z razpravljanjem o peda- goških vprašanjih, za katera se je bilo tre- ba pripraviti, tudi objektivno usposabljali za kvalitetnejše delo. Važno pa je predvsem, da se z učiteljskimi zbori pravzaprav pričenja demokratizacija notranjega življenja šole ter uvaja načelo kolektivnega vodstva. Dotlej je namreč gimnazijo vodil prefekt sam brez kakršnegakoli sodelovanja profesorjev. Zad- njo besedo je imel direktor gimnazije, poli- tični zaupnik, ki s šolo sploh ni živel. Posa- mezen učitelj je odgovarjal samo za uspeh svojega razreda oziroma uspeh pri svojem predmetu, uspeh šolskega dela v celoti pa je bil že zunaj njegove odgovornosti.*" V Ljubljani ima zaslugo za nastanek štu- dijskega konsesa edinole Linhart (okrožni šolski komisar). Problem pri organiziranju ljubljanskega konsesa je bil v tem, da smo imeli v Ljubljani v tem času le dve vrsti višjih študij (teologijo s štiriletnim traja- njem in štirimi učnimi močmi ter dvoletno filozofijo s tremi učnimi močmi; dvoletna mediko-kirurška šola, ki je bila sicer priključena liceju, z dvema učnima močema pa sploh ni sodila na stopnjo višjih študij, obiskovati so jo mogli tudi ranocelniški va- jenci brez gimnazijske izobrazbe), in sicer na izrazito licejski ne univerzitetni stopnji, medtem ko je »novi študijski načrt« govoril o štirih univerzitetnih fakultetah in rektor- ju univerze. Toda odloki, ki so izhajali za dopolnitev »novega študijskega načrta«, so dopuščali možnost, da veljajo novi predpisi tudi za liceje (celo nepopolne). Prav na to pa se je Linhart oprl. Januarja 1792 je na- pisal koncept predloga za ustanovitev štirih učiteljskih zborov (teološkega, filozofskega, gimnazijskega in »normalno-šolskega«) in študijskega konsesa v Ljubljani, ki ga je de- želno glavarstvo sprejelo; 20. aprila 1792 pa ga je odobril tudi Dunaj.*' Študijski konses je na Kranjskem štel šest članov, predsednika in pet asesorjev. Asesor- je so izvolili profesorski zbori ljubljanskih teoloških, filozofskih in mediko — kirurških študij ter profesorska zbora gimnazije in normalke. Cast predsednika je pripadla rek- torju lice j a, ki so ga vsako leto volili na no- vo, učiteljski zbori pa asesorje za obdobje treh let. Tako so 24. maja 1792 izvolili pro- fesorji liceja, gimnazije in normalke profe- sorja cerkvene zgodovine Franca Pogačnika za rektorja liceja in s tem tudi za predsed- nika kranjskega študijskega konsesa; sami profesorji liceja pa profesorja orientalskih jezikov in judovske starožitnosti Martina Kobena za reprezentanta teoloških študij; bivšesja profesorja matematike Leopolda von Anfalterna za reprezentanta filozofskih štu- dij in mediko-kirurške šole ter profesorja in bibliotekar! a F. Wilde j a za reprezentanta li- cejske knjižnice; cesar je te volitve z dvor- nim dekretom z dne 19. junija 1792 potrdil. Šele pozneje sta bila izvoliena asesor gim- nazije — prefekt I. von Tauf f er er in asesor normalke — njen direktor Anton Mulič. Ce- sar je Muliča potrdil 16. avgusta 1792; med- tem ko potrditve Tauffererja ni bilo, pač spričo dejstva, da je bil pred upokojitvijo, kar je bilo 31. avgusta 1792 tudi izvedeno. Deželni glavar von Gaisruck je s posebno curendo 22. septembra 1792 sporočil vsem učnim ustanovam v deželi, da jim je študij- ski konses odslej neposredno predstojniški organ; čeprav je reprezentant normalke za- stopal le učitelje normalke, ne pa tudi uči- teljev glavnih šol; reprezentant gimnazije je zastopal le profesorje ljubljanske gimnazije, novomeška gimnazija je imela namreč svoj učiteljski zbor, katerega predstavnik v kon- sesu ni bil neposredno zastopan. Posledica tega pa je vendarle bila, da se je konses kljub Linhartovemu nasprotnemu prizade- vanju skoraj izključno ukvarjal z ljubljan- sko, ne pa z deželno šolsko problematiko.*^ Studijski konsesi se niso dolgo časa obdr- žali. Bojazen, da bi se svobodoljubne ideje ne razširile, bojazen, ki jo je franco-ska re- volucija še poglobila, je utrjevala tudi na- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 177 j Predsedniki kranjskega študijskega konsesa (istočasno rektorji liceja): 1. T. F. Pogačnik (izvoljen 24. maja, potrjen 19. junija 1792) 2. F. Wilde 'izvoljen 13. decembra, potrjen 28. decembra 1792) 3. J. Hänle (izvoljen 12. decembra 1793, potrjen 9. januarja 1794) 4. G. Grossauer (izvoljen 27. novembra, potrjen 22. decembra 1794) 5. G. Grossauer (izvoljen 3. decembra 1795, potrjen — ) 6. G. Grossauer (izvoljen 17. novembra 1796, potrjen — ) 7. J. Hänle (izvoljen novembra 1797, potrjen — ) 8. P. F. Terler (izvoljen 14. marca 1798, potrjen 17. marca 1798) 9. J. F. Kastelic (izvoljen 3. januarja 1799, potrjen 5. januarja 1799) 10. J. Walland (izvoljen 16. novembra, potrjen 25. novembra 1801) Asesorji študijskega konsesa: 1. teološki študij a) J. M. Koben (24. maj 1792 do 3. decembra 1795) b) J. Hänle (3. december do novembra 1797) c) J. M. Koben (november 1797 do decembra 1798) d) P. F. Terler (10. junij 1799 — ) e) J. Walland (16. november 1801 — ) f) G. Dolinar (28. november 1801 do 6. novembra 1802) , 2. filozofski študij, mediko-kirurška šola a) L. von Apfaltern (24. maj 1792 do 3. novembra 1794) b) A. Gruber (november 1794 do 11. septembra 1802)" 3. licejska biblioteka a) F. Wilde (24. maj do 6. novembra 1802) 4. gimnazija , ) ' a) F. Thanhauser (30. november 1792 do 6. novembra 1802) 5. normalka a) A. Mulič (julij 1792 do 14. julija 1802) zore, da morajo pedagoško delo šol nadzo- rovati neposredno in izključno politične ob- lasti. Predsednik dvorne študijske revizij- ske komisije grof Rottenhan, ki je bila 1795. leta ustanovljena prav z nalogo, da privede šolstvo spet »v pravi tir«, je to še potrdil z izjavo, »da mora nad modrim razdeljeva- njem duhovnih darov ... bedeti neke vrste državna policija«. Policijski minister je na- ročal, da je treba v teh časih, »ko čakajo vse monarhične vlade veliki nemiri«, pritegovati v boj proti sleparjem s svobodomiselnimi idejami tudi učiteljstvo. Rektor ljubljanske- ga liceja je v ta namen ocenjeval lice j ske in gimnazijske profesorje kakor tudi njihove priročnike. Profesorjem je bilo na javnih nastopih zabičano, naj se izogibajo politič- nih pripomb. V tem policijskem ozračju je Franc 11. (1792—1806) dne 29. aprila 1802 ukazal zopet uvesti gimnazijske direktorje, 6. novembra 1802 pa je ukinil edini študijski konses na Slovenskem. V dvorno študijsko revizijsko komisijo so poklicali tudi piarista, prefekta akademske gimnazije na Dunaju, Inocenca Langa z na- menom, da izdela referat o gimnazijah. Le-ta je v referatu podal načrt za novo obliko- vanje avstrijskih gimnazij."" Obsegal je na- slednja določila: gimnazija naj postane zno- va šestrazredna, dosedanjim petim naj se priključi še infima, ker se od prosilcev za vstop na gimnazijo ne sme zahtevati nika- kršno poprejšnje znanje v latinščini. Vsak razred naj ima na teden 28 učnih ur, prost bi bil le četrtek. V štirih gramatikalnih raz- redih naj polovico učnih ur pripade pouku latinščine, v prvem razredu naj se pouk začne s pravilnimi oblikami (reguläre For- men) in elementi besedne skadnje (die Wort- fügung); takoj nato pa naj se preide k inter- pretaciji »lectiones latinae«. Pri tem naj upo- rabljajo Bröderjev učbenik Kleine lateini- sche Gramatik. Po tem učbeniku naj se la- tinščina poučuje tudi v drugem razredu, v tretjem in četrtem razredu pa po Bröderjevi ali Schellerjevi Grössere Gramatik, kot beri- lo pa naj v teh dveh razredih služi Gedi- kejeva Chrestomathia z dodatkom Cicero- novih pisem in nekaj poetike. Učenci naj bi poskušali že s prevajanjem in sestavljanjem latinskih spisov; vadili naj bi se tudi v de- klamiranju in govorništvu. Vzporedno s poukom latinščine naj bi po- tekal pouk nemške gramatike (17 ur); pri tem naj bi uporabljali nemško berilo, ki bi vsebovalo tudi zgodovinsko in prirodoslovno snov, da bi učenci mogli pridobiti tudi stvar- no znanje. Grščini je Lang določil 6 ur, v katerih naj bi absolvirali oblikoslovje. Upo- rabljali naj bi Trendelenburgovo jezikovno vadnico in Gedikejevo berilo. V obeh humani- tetnih razredih naj bi se najprej poučevala teorija stila, potem pa bi se dijaki seznani- li z določili o tvorbi proznih sestavkov in 178 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1980 pisanjem pesmi (prosaische und poetische Aufsäze). Temu pouku naj bo dodana še la- tinska, nemška in grška krestomatija (zbir- ka beril), učenci pa naj prebirajo tudi Cice- ronove retorične spise. Posebno skrb je Lang posvetil tudi po- uku geografije in zgodovine. Ta dva predme- ta naj bi deloma širila splošno izobrazbo, de- loma pa naj bi bila dodatna podpora klasič- nim berilom. "V prvem razredu naj se učen- ci seznanijo z elementi geografije; pri tem naj marljivo rišejo tudi karte; v drugem raz- redu je sledila stara geografija; v tretjem in četrtem prvi del nove geografije; v petem in šestem pa drugi del nove geografije s po sebnim ozirom na statistične podatke. V drugem razredu naj bi podajali določe- na poprejšnja znanja za študij zgodovine (preproste zgodbe). Pravi pouk zgodovine naj bi se začel v tretjem in četrtem razredu (zgodovina starega veka in antike), v petem in šestem pa srednjeveška zgodovina; pri tem naj bi se vselej ozirali na geografijo in kronologijo omenjenega obdobja. Pri matematiki naj bi v prvem razredu absolvirali aritmetiko, v naslednjih treh pa algebro in Euklidove Elemente, v šestem razredu pa naj bi obravnavali enačbe druge stopnje, izreke o podobnosti trikotnikov in praktično uporabo le-teh pri meritvah v na- ravi. V petem in šestem razredu naj bi se poučevala tudi elementarna filozofija, fran- coščina in italijanščina pa naj bi bila opcij- ska predmeta. Za vzpodbuditev pridnosti (marljivosti) di- jakov je Lang predlagal mesečno razglasitev najboljšh učencev (decurionov), ki naj bi pomagali učitelju pri izpraševanju in pregle- du pismenih nalog; tedenske »compositiones pro locis«; ponovitev celotne učne snovi ene- ga tedna za določen predmet v zadnji uri tedna; mesečne izpite v prisotnosti prefekta; javne izpite, ki bi si jih mogel vsakdo ogle- dati (die Schauprüfungen); slavnostno raz- glasitev najboljših učencev in podelitev pre- mij ob koncu šolskega leta ter razdelitev šolskih spričeval. Za vsako gimnazijo je zahteval izdelavo disciplinskih pravil, ki naj bodo prilagojena lokalnim razmeram. Učitelju naj pri vo- denju razreda pomagajo najbolj marljivi učenci (censores ali monitores), katere naj postavi v soglasju s prefektom ter njihova imena javno sporoči ostalim učencem. Kaz- ni naj učitelj izreka sam ali v soglasju s prefektom in drugimi učitelji. Po opominu, ukoru in grožnji naj sledi posaditev (preme- stitev) v posebno klop, klečanje, zapor v šolski ječi (kerker) in izključitev.___________ Po ukinitvi študijskih konsesov, učiteljskih zborov in ponovni uvedbi študijskih direk- torjev (za ljubljansko gimnazijo je bil ime- novan ljubljanski okrožni glavar H. Jenko von Jenkensheim) se je v naslednjem obdob- ju vsa študijska zakonodaja omejila le na disciplinske predpise, ki so bili za gimnazijo zaključeni z izidom disciplinskega reda (21. maja 1804).*' Njegovo besedilo so z odlokom dvorne pisarne z dne 23. julija 1804 sporo- čili posameznim gubernijem v monarhiji, ki so nato skrbeli, da se je povsod realiziralo že v šolskem letu 1804/05. Kranjski gubernij je izvedbo disciplinskih predpisov na naši gim- naziji zaupal direktorju filozofskih študij F. Wildeju; obvezal ga je tudi, da sestavi po natančno določenem formularju seznam vseh tistih dijakov (študentov), ki so v tistem le- tu končali gimnazijo ali filozofski študij ter ga dostavi v vednost cesarju. Disciplinski predpisi so določali, da ni smel biti v gimnazijo sprejet noben deček, ki ni pokazal posebne nadarjenosti (die Geis- tesanlagen), vztrajne pridnosti in trdnega značaja; njegovi starši pa naj bi presodili tu- di svoje materialne možnosti. Vsak prosilec za sprejem v gimnazijo je moral dopolniti deseto leto starosti in imeti opravljene vse izpite iz zadnjega razreda glavne šole ali normalke.*' V nobenem razredu ni smelo biti več kot 80 dijakov. Za vsakršen izostanek od pouka je bilo tako potrebno opravičilo. Snov, ki jo je profesor predaval prejšnjo uro, je mo- ral v naslednji uri ponoviti; pri tem je spra- ševal sam ali nekdo od boljših učencev. Zad- njo uro v tednu pa so ponovili celotno snov, ki so jo obravnavali med tednom. Domače naloge so dijakom pogosto nalagali. Oprav- ljali so se mesečni izpiti v prisotnosti pre- fekta; zaključni (semestralni) izpiti so bili javni, vendar so bili k njim pripuščeni le ti- sti dijaki, ki so pri ocenjevanju iz vseh pred- metov prišli v prvi napredovalni razred (die I. Fortgangsklasse). Učitelji so morali stalno vplivati na način mišljenja dijakov in stro- go nadzorovati njihovo vedenje. Za nadzor- stvo nad dijaki nižjih razredov zunaj šolske- ga časa so si pridobili zaupnike iz višjih raz- redov. V času počitnic je bilo skupno igra- nje dijakov dovoljeno le v prisotnosti uči- telja ali njegovega zaupnika.*' Odločilen poudarek mora biti pri pouku dan verski vzgoji. Tako sta bili verouku posve- čeni dve uri na teden, vsaka gimnazija pa je morala imeti lastnega veroučitelja (kate- heta). Noben učenec ni mogel biti oproščen plačevanja šolnine ali prejemati štipendije kakor tudi napredovati v višji razred, če ni KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 179 i Gimnazijsko spričevalo Va- lentina Pevca leta 1804 pri ocenjevanju iz verouka prišel vsaj v prvi napredovalni razred. Šolske maše so se mo- rali udeleževati tudi ob prostih dnevih. Di- spenzo glede obiskovanja maše je moglo dati le deželno glavarstvo. Pri exhortah (opomi- njevalnih nagovorih) so bili gramatikalni in humanitetni razredi ločeni. Kdor se ni udele- žil velike maše (pete maše) ob začetku šol- skega leta, ni mogel biti brez posebnega do- voljenja direktorja pripuščen k pouku; seve- da noben dijak ni smel manjkati tudi pri zahvalni maši ob zaključku šolskega leta. Kako naj dijaki dokažejo, da so med šolskim letom res šestkrat prejeli zakramen- te (spoved, obhajilo), je bilo prepuščeno pre- fektu.« Jesenske počitnice so trajale od 15. sep- tembra do 3. novembra, božične počitnice od 24. decembra do 2. januarja, velikonočne od srede pred veliko nočjo do srede po veliki noči. Pouka prosti dnevi so bili tudi trije pustni dnevi (pust in dva dni pred njim), ne- delje in prazniki, vsak četrtek in torek po- poldne, če med tednom ni bilo nobenega praznika.*' Vsakodnevni pouk je potekal dve uri do- poldne in dve uri popoldne. Privatni dijaki (privatisti) so morali prisostvovati mesečnim izpitom kot poslušalci; opravljati polletne izpite (pismene in ustne) in plačati šolnino še pred izpitom. Šele 16. avgusta 1805 je bil Langov učni načrt, ki so ga v mnogih točkah modificirali, sankcioniran; dodana mu je bila tudi po- sebna instrukcija, ki je določala, da je na gimnaziji do tretjega razreda učni jezik de- želni jezik (pri nas seveda nemščina), po tretjem razredu pa latinščina (tudi pri pouku matematike v humanitetnih razredih). Oba dela novega učnega načrta — strokov- ni (modificirani Langov učni načrt) in disci- plinski — sta bila nato leta 1808 objavljena pod naslovom Sammlung der Verordnungen und Vorschriften über die Verfassung und Einrichtung der Gymnasien (Zbirka predpi- sov in odlokov o ustavi in ureditvi gimna- zij)- Modificiran Langov učni načrt: Gimnazije so postale šestrazredne v krajih, kjer je ob- stojala univerza ali lice j (drugod petrazredne). Na vseh gimnazijah so poučevali odslej pred- metni učitelji. Šestrazredne gimnazije (v krajih z lice jem) so imele šest predmetnih učiteljev, tako imenovane akademske gimna- zije (v krajih z univerzo) pa sedem. Število tedenskih učnih ur so za vsak raz- red omejili na 18. Četrtek in torek (popoldne) pa sta bila prosta dneva. Latinšična je še nadalje ostala glavni pred- met v vseh razredih; vsak učenec si ni pri- dobil le določene stopnje popolnosti v ust- nem in pismenem izražanju ter v teoriji sti- la, ampak je osvojil tudi osnovno znanje klasične filologi je. Pri drugih predmetih so se dijaki seznanili le z osnovnimi pojmi in spoznali priročni- ke, s katerimi so se mogli nadalje sami izo- braževati. Pismene vaje so odslej dajali di- 180: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Jakom le profesorji latinske gramatike in stila (v humanitetnih razredih) — v obliki latinskih ali nemških sestavkov. Oceno iz vedenja (morres) in pridnosti (marljivosti) so določili skupaj vsi profesor- ji, ki so poučevali v določenem razredu; vsak učenec je pri ocenjevanju prišel lahko le v prvi, drugi ali tretji napredovalni razred, vmesne ocene niso bile dovoljene. Ob koncu prvega semestra so bili v raz- redu s tridesetimi dijaki trije proglašeni za najboljše, v razredu s petdesetimi dijaki pa pet. Ob koncu šolskega leta pa so trije naj- boljši učenci dobili premije v obliki nagrad- nih knjig (za vsako izmed njih je bila dolo- čena cena štirih florintov), natisnjeni in slo- vesno razdeljeni so bili tudi šolski kata- logi. Dijak, ki je pri ocenjevanju iz določenega predmeta prišel v tretji napredovalni razred (III. Fortgangsklasse), ni mogel napredovati v višji razred, razen tega je izgubil tudi mo- rebitno štipendijo, oziroma ni mogel biti več oproščen plačevanja šolnine. Ce je bil v dveh zaporednih semestrih ocenjen iz istega predmeta z drugo oceno (isto velja tudi za verouk), prav tako ni mogel v naslednji raz- red, i Da pa se ne bi kdo izognil določilom učne- ga načrta, je mogel vsak domači učitelj (in- štruktor ali correpetitor) poučevati zasebno (privatno) le z vednostjo in odobritvijo gim- nazijskega prefekta. Privatisti, ki so prebiva- li v kraju, kjer je bila gimnazija, so oprav- ljali vsakomesečne izpite; ob koncu semes- tra pa so morali šolnino in posebno izpitno takso plačat pred zaključnim izpitom. Seve- da ni mogel nihče poučevati privatno gimna- zijske predmete, če ni prej prejel na javni gimnaziji posebno usposobi j enostno spriče- valo. To določilo so 8. januarja in 7. decem- bra 1804 še poostrili; le župnikom na deželi je bilo še dovoljeno poučevati dečke njihove fare v gramatikalnih predmetih (včasih tudi v humanitetnih predmetih). Tem učencem tudi ni bilo treba plačevati šolnine in izpitne takse.'" Po teh določilih sta bili najprej organizi- rani akademska gimnazija na Dunaju in gim- nazija piaristov v Kremsu. Ker je bil uspeh zadovoljiv, je avstrijska vlada sklenila, da se v začeku šolskega leta 1807/08 po novem načrtu osnujejo tudi ostale gimnazije v mo- narhiji. Na ljubljanski gimnaziji so začeli s ipripravami v prejšnjem šolskem letu; uvedli so nove učbenike (prodaja le-teh je bila zaupana dunajski administraciji za raz- zadovoljiv, je avstrijska vlada sklenila, da deljevanje — prodajo šolskih knjig, Schul- bücherverschleiss-Administration) in deloma učne predmete prilagoditi novemu učnemu načrtu. Novi učbeniki, ki so izšli v začetku leta 1807, so naslednji, in sicer za jezikovni pouk — Lateinische Sprachlehre für Anfänger, Grammaticae latinae pars altera, Chresto- matia latina, Institutio ad eloquentiam, Se- lecta latinae orationis exemplaria (I. in II. zvezek), Sammlung deutscher Beyspiele zur Bildung des Styles (I. in II. zvezek), Brevis grammatica graeca. Griechisches Lesebuch; za pouk geografije in zgodovine — Ele- mentarbuch der Geographie und Geschichte, sammt den nötigen Karten, Kurzer Entwurf der alten Geographie, Lehrbuch der alten Staaten- und Völker-Geschichte, Atlas orbis antiqui, Lehrbuch der neuesten Geographie (4 zvezki), Lehrbuch der europäischen Sta- atengeschichte (3 zvezki), Atlas der neueren Geographie; za pouk naravoslovja — Naturgeschichte in Hinsicht auf Brauchbarket der Naturpro- ducte im gemeinen Leben (2 zvezka), Natur- lehre in Hinsicht auf die neuern Entdeckun- gen zur Erklärung der gewöhnlichen Erschei- nungen in der Körperwelt; za pouk matematike — Anfangsgründe der allgemeinen und besondern Rechenkunst, Euklids Elemente (4 zvezki); za pouk verouka — Lehrbuch der Religi- onsgeschichte in Verbindung mit der Glau- bens- und Sittenlehre.'! Učbenikom so sledile podrobne instrukcije za učitelje in navodila o njihovi rabi. Treba je priznati, da so zlasti navodila o pouku geografije, zgodovine in matematike pri- nesla profesorjem, ki so bili do tega časa večinoma razredni učitelji, izredno koristne nasvete. V šolskem letu 1806/07 so se v prvem raz- redu ljubljanske gimnazije, ki so ga zaradi velikega števila dijakov razdelili v dva od- delka, res poučevali že vsi predmeti, ki jih je zahteval novi učni načrt (latinska slovni- ca, poznavanje latinskih besed, prvi del na- ravoslovja, osnovni elementi geografije in zgodovine ter prvih 70 paragrafov iz učbe- nika Anfangsgründen der Rechenkunst); dru- gega razreda pa ni bilo, ker so princi- pistom prejšnjega šolskega leta dovolili, da vstopijo kar v tretji razred. Sistem pred- metnih učiteljev pa v tem letu na naši ustanovi še ni stopil v veljavo; vsak pro- fesor je še vedno poučeval svoj razred. V. Vodnik je učil v šestem razredu, F. Peeseneg- ger v petem, M. Kallister v četrtem, G. Eis- ler v tretjem, G. Dollar v enem oddelku pr- vega razreda, učitelj K. Rosman pa v drugem KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 181 i oddelku. Samo katehet J. Kucher je pouče- val v vseh razredih; F. Peesenegger je pou- čeval grščino v četrtem, petem in šestem raz- redu, medtem ko je F. Chaurag poučeval francoščino (kot opcijski predmet). Omenje- no stanje se je med šolskim letom spreme- nilo le toliko, da je bila profesorju G. Eisler- ju podeljena suplenca svetovne zgodovine na liceju( 20. aprila 1807), kjer je predaval do konca šolskega leta. Med tem časom je tretji razred poučeval privatni učitelj Ludvig Kral.52 V naslednjem šolskem letu (1807/08) je bi- la ljubljanska gimnazija že v celoti organi- zirana po novem učnem načrtu. Imela je šest razredov, pri čemer so bolje ocenjenim dijakom prvega razreda dopustili, da so vsto- pili v tretji razred, slabše ocenjeni pa so morali obiskovati drugi razred. Učitelji niso več poučevali posameznih razredov, marveč posamezne učne predmete. Stilistiko je pou- čeval F. Peesenegger (20 ur na teden); sin- takso G. Eisler (13 ur), elemente latinščine G. Dollar (18 ur); grščino izjemoma prefekt F. Hladnik (16 ur); zgodovino in geografijo su- plent A. Zupančič (16 ur), ki je bil nastavljen v začetku šolskega leta le za nekaj mesecev; matematiko, naravoslovje in prirodopis H. Kallister (12) ter verouk (pozneje tudi zgodo- vino) V. Vodnikäs (12 ur). F. Peesenegger je v petem in šestem razre- du imel po deset ur pouka na teden, G. Eis- ler v tretjem in četrtem razredu po devet ur, G. Dollar v prvem in drugem razredu po de- vet ur, F. Hladnik po dve uri v zadnjih treh razredih, A. Zupančič po štiri ure v prvih štirih razredih in po dve uri v zadnjih dveh razredih, H. Kallister po štiri ure v prvih treh razredih in po dve v zadnjih treh raz- redih, V. Vodnik po dve uri v vseh šestih razredih. V obravnavanem obdobju se je število di- jakov na naši ustanovi stalno iz leta v leto dvigalo; medtem ko je imela leta 1791/2 le 197 dijakov, leta 1800/1 že 249 dijakov, pa je bilo na gimnaziji leta 1807/8 že 463 dija- kov.^* Po narodnosti so bili večinoma Slo- venci (predvsem s Kranjskega, le razmeroma majhno število iz drugih slovenskih dežel), nekaj pa jih je bilo tudi s Hrvatskega, Ogr- skega, Spodnje Avstrije, Moravske, Šlezije in Galicije. Popoln nemški (latinski) značaj ustanove, kakor tudi samega mesta je po- vzročil, da so se tudi dijaki, ki so sicer v otroštvu govorili samo slovensko, kmalu na- učili nemščine in jo uporabljali ne samo v šoli, ampak tudi zunaj nje. Pozabiti pa ne smemo, da ta doba še ne pozna pravih na- cionalnih nasprotij; le-ta kakor tudi nestrp- ni nacionalizem so se pojavila počasi in so prevladala šele v drugi polovici 19. stoletja. Tako je v juventusih kakor tudi v drugih gimnazijskih poročilih iz te dobe m^oč najti le skromne podatke o nacionalni pripadnosti dijakov, kakor tudi o njihovem socialnem položaju. Gimnazijski akti tudi ne sporočajo, da bi bili na ustanovi poleg dijakov katoli- ške veroizpovedi tudi drugoverci.'* Vojne med fevdalno Evropo in revolucionar- no Francijo so malo pred koncem XVIII. st. zajele tudi slovenske dežele. Francoske čete so prvič stopile na slovenska tla sredi marca 1797 (prva koalicijska vojna) in brez bojev zasedle večji del slovenskega ozemlja, ki so ga po premirju v Leobnu (18. aprila) zapu- stile. Tudi profesorji ljubljanske gimnazije so morali prispevati k obrambnim naporom Avstrije. Od 1. februarja 1794 pa vse do konca leta 1797 so namreč plačevali vojni davek (pet odstotkov svoje plače). Pro- fesor Penzel pa je razen tega prispeval vsak Redutno poslopje 182 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 mesec še en goldinar. Ze preje, od februarja 1793, so učitelji zbirali deloma med sabo, de- loma pa med dijaki, prostovoljne prispevke. Tako je prefekt Thanhauser prispeval šest florintov, učitelji in dijaki poetike šestnajst florintov, retorike petindvajset, sintakse dva- indvajset, gramatike sedemindvajset, princi- pisti pa štiriintrideset florintov. Na osnovi dvornega odloka iz 11. februarja 1794 so bili dijaki s tretjo napredovalno oceno vpoklica- ni v vojsko. Ko so Francozi prodirali v deželo, je veči- na prebivalstva Ljubljane zapustila mesto; ob tem je v mestu vladala popolna zmešnja- va. Ker je večina dijakov zbežala iz mesta, je deželna oblast pouk prekinila, gimnazij- sko poslopje pa so uporabljali v vojaške na- mene. Poleg monturnih kamer (skla- dišče vojaških oblek), ki so bile v stavbi že preje, so se nastanili v njej tudi vojaški pe- ki, gimnazija pa je postala tudi žitno skla- dišče. Zdi se, da so pouk obnovili takoj po odhodu francoske vojske (konec aprila 1797). Dne 8. julija 1797 je deželno glavarstvo od- redilo, da se pouk nadaljuje do 15. septem- bra in da se od tega dne do konca meseca opravljajo običajni zaključni izpiti, da bi ta- ko mogli vsaj deloma nadomestiti tisto, kar so zamudili v času Francozov. Tako so npr. juventusi drugega semestra šolskega leta 1796/7 datirani šele z 28. septembrom in ne z enim od zadnjih dni avgusta, kot je bilo to dotlej. Profesorji in dijaki so se redno udeleževali bogoslužnih slovesnosti, da bi izprosili bla- goslov avstrijskemu orožju, oziroma se za- hvalili za dobljeno bitko. Takšne pobožno- sti so bile 17., 18., 19. februarja, 14. aprila 1793; 18. maja 1794; 13., 20., 27. marca in 6. decembra 1795; 28. avgusta 1796 in 18. avgusta 1799 v škofijski cerkvi. Se bolj pa je gimnazijo prizadela tretja ko- alicijska vojna. Vrhovna vojaška komanda si je prizadevala, da bi bilo gimnazijsko po- slopje znova v celoti prepuščeno vojski. Za- radi tega je direktor filozofskih študij F. Wil- de prosil 14. avgusta 1805 deželno vlado za posredovanje. Toda uspeh te prošnje je bil le prehoden, kajti 9. novembra je gubernij zah- teval od študijskih rektorjev, da se poslopje takoj izprazni, pouk pa se naj prekine ali opravlja kje drugje. Direktorji ljubljanskih študij skupaj s prefektom gimnazije in di- rektorjem normalke so se sicer pritožili tudi proti temu odloku, vendar brez uspeha; 11. novembra je dospel odlok, da mora biti po- slopje izpraznjeno brez ugovora v roku 24 ur. Pač pa gubernij tokrat ni ukinil pouka. Le-ta je potekal deloma v redutni hali in Gasparinijevi hiši, deloma pa v frančiškan- skem samostanu. V šolski stavbi se je naj- prej nastanilo avstrijsko, nato pa francosko vojaštvo, od 28. novembra do 25. februarja 1806. Po odhodu Francozov so bila na njej opravljena nujno potrebna reparaturna dela; svojemu pravemu namenu je bila gimnazij- ska stavba znova izročena šele v začetku dru- gega semestra šolskega leta 1805/6.'« OPOMBE 40. V. Schmidt. Zgodovina... I. o. d., str. 284—286; K. Wotke, Das österreichische Gymna- sium in Zeitalter Maria Theresias, Monumenta Germaniae Paedagogica 1905, Bd. 30, str. 410—423; K. A. Schmid, o. d., V, str. 377. — 41. K. Wotke, o. d.. Monumenta Germaniae Paeda- gogica, Bd. 30, str. 410, 420; AS, gub. arh ... fase. 80 (Linhartovi lastnoročni dopisi o šolstvu 1791 do 1793). — 42. NUK, rokopisni oddelek, sveženj spisov iz arhiva študijskega konsesa; ZALJ (Lj), arhiv I. ljublj. gim., fase. 24, GA IV/5. — 43. Od 27. 2. 1798 je imela mediko-kirurška šo- la lastnega asesorja A. Werniga. Kranjski štu- dijski konses je odtlej obsegal sedem članov. — 44. Spremenjen v marsikateri točki je izšel tudi v zbirki Sammlung der Verordnungen und Voschriften über die Verfassung und Einrichtung der Gymnasien, Wien 1812 (SSM, inv. št. 12137). — 45. ZALJ (Lj.) arhiv I. ljublj. gim., fase. 35, GA VII/4; M. Klimesch, o. d., str. 24. — 46. Sammlung..., o. d., str. 3—7. — 47. Sammlung ..., o. d., str. 8—9, — 48. Sammlung..., str. 10, 14; ZALJ (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., fase. 35, GA VII/4; (prepis disciplinskega reda) — 49. Sam- mlung ..., o. d., str. 18—19. — 50. Sammlung ..., o. d., str. 8—9, — 48. Sammlung . .., str. 10, gimn., fase. 25, GA IV/7. — 51. Sammung..., o. d.,str. 25; ZALJ (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., fase. 35, GA VII/5 (seznam učbenikov); vsi uč- beniki v NUK — 52. ZALJ (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., fase. 25, GA IV/6, 5. 1. 1807 in 4. 8. 1807, — 53. Za pouk domače zgodovine je leta 1807 spi- sal učbenik Geschichte des Herzogthums Kraln, des Gebiets von Triest und der Grafschaft Görz, ki je bil 3. marca 1808 potrjen. — 54. ZALJ (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., fase. 25, GA IV/4, 5, 6; Joh. Nečasek, o. d., MHVK, XI, 1856, str. 101. — 55. Narodni muzej (NM), Juventusi ljub- ljanske gimnazije (1790—1808); ZALJ (Lj), ar- hiv I. ljublj. gimn., fase. 25—35, GA; V. Melik, Zgodovinske osnove začetkov slovenskega na- rodnega gibanja. Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1979, str. 426; J. Ciperle, Oris raz- voja šolstva na Slovenskem v drugi polovici 18. stoletja, prav tam, str. 431—449. — 56. ZALJ (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., fase. 25, GA IV/7, facs. 31, GA VI/1; M. Klimesch, o. d., str. 30 do 31. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 183 ; SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI V AVSTRIJSKEM PRIMORJU V ŠESTDESETIH LETIH 19. STOLETJA BRANKO MARUSIC Razpravljanje o slovensko-italijanskih od- nosih V Avstrijskem Primorju v šestdesetih letih sledi razpravi o razmerju med sloven- skim in italijanskim političnim gibanjem v letih 1848—1849 v Trstu in Gorici.' Zaradi lažjega razumevanja je predhodna razprava prinesla nekaj statističnih podatkov o narod- nostni strukturi, ki jih pa zdaj ne kaže po- navljati, saj se deset let kasneje razmerja ni- so mnogo menjala, čeravno lahko dvomimo v pristnost uradnih in poluradnih statistič- nih podatkov, ki jih poznamo tudi v šestde- setih letih. Za obdobje 1848—1849 smo ugo- tavljali, da je pri Italijanih v Trstu in Go- rici (in seveda tudi v Istri) politično gibanje dovolj razvito, da pa so Slovenci (in Hrvati, če sem vključimo še Istro) še povsem na za- četku. Med koncem štiridesetih let in šest- desetimi leti je presledek enega desetletja, ki je politično neaktivno in ga poznamo kot do- bo Bachovega absolutizma. To desetletje onemogoča politično dejavnost in zato je po- treba po uvedbi ustavnega življenja politič- ne pridobitve leta 1848 povsem na novo ob- noviti in utemeljiti. Avstrijsko Primorje, ki se je kot upravna enota ustalila z uvedbo ustavnega življenja, je imelo svoje upravno središče v Trstu (s cesarskim namestnikom) ter so ga sestavlja- le tri samostojne dežele: Goriško-Gradiščan- ska s svojim deželnim zborom v Gorici, sa- mostojno mesto Trst z bližnjo okolico in svo- jim mestnim svetom, ki je imel istočasno funkcijo deželnega zbora, in končno Istra s svojim deželnim zborom v Poreču. Sloven- sko prebivalstvo je zelo kompaktno in z ab- solutno večino prebivalo na Goriško-Gradi- ščanskem, v Trstu so Slovenci predstavljali manjšino mestnega prebivalstva, zato pa so bili skoraj izključeni v mestni okolici, med- tem ko je bila Istra naseljena po večini s Hrvati in nato Italijani, manj je bilo Sloven- cev, ki so prebivali v severnih predelih de- žele. Spričo teh Slovencev pa seveda ne mo- remo preiti številčno dovolj močnih Sloven- cev na Beneškem. Omenila jih je tudi disku- sija na sarajevskem srečanju jugoslovanskih in italijanskih zgodovinarjev,^ saj so v okvi- ru beneško-lombardskega kraljestva pripa- dali do leta 1866 še habsburški monarhiji. Tematiko slovensko-italijanskih odnosov v »Avstrijskem Primorju« lahko obravnavamo v ozkih lokalnih okvirih, lahko pa ji damo širši mednarodni značaj, če nas taka obrav- nava ne zadovolji. Leto 1848 je »mednarod- nost« slovensko-italijanskih razmerij v Pri- morju komaj nakazovalo; takrat se je nam- reč zedinjevanje Italije dejansko pričenjalo. Goriško okrajno glavarst- vo je v treh jezikih pred- pisalo (15. 10. 1868) pot po kateri morajo udeleženci šempaskega tabora potova- ti skozi Gorico, da se ne bi kalil javni red in mir 184 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1930 da se je lahko italijanska država na začet- ku šestdesetih let tudi formalno pojavila. Mednarodnost primorskega problema se to- rej kaže v željah in zahtevah mlade itali- janske države, da razširi svojo državno moč na vas področja, kjer žive Italijani, z druge strani pa je habsburška monarhija trdno vztrajala na svojih jadranskih pozicijah. Me- je, ki naj bi jih na vzhodu doseglo italijan- sko zedinjenje, niso upoštevale narodnostno mešanega ozemlja, skratka obstoja Sloven- cev in Hrvatov. Tu je seveda tičal tisti osnovni, a na različne načine prikazani konflikt med sko- rajda enotnim slovenskim gibanjem šest- desetih let na Primorskem ter italijanskim političnim delovanjem, ki pa seveda ni kot celota pristajalo na uradne in poluradne z.ah- teve mlade italijanske države; primorskih Italijanov tedaj ne moremo izenačevati ali jih označevati z iredentisti. Mednarodni po- men se je zaostroval tudi kasnejša desetlet- ja. Državno pripadnost dežel ob severo- vzhodnih obalah Jadranskega morja sta sku- šali rešiti prva in druga svetovna vojna in odmev teh nerešenih vprašanj je tudi seda- nje osimsko obdobje. Razmerja med slovanskima narodoma in italijanskim v avstrijskem Primorju imajo tudi svojo mednarodno razsežnost, ker se še najbolj konkretizira v odnosu med avstro- ogrsko monarhijo in kraljevino Italijo. Po- vezana pa so tudi najtesneje z načeli avstrij- ske politike na Primorskem. V italijanski hi- storiografiji se je pogosto pojavljala teza, ki je bila povzeta po sodobnih političnih geslih, da pač na tem področju Avstrija podpira Slovane v boju proti Italijanom.'^ Praksa pa je pokazala drugačno podobo razmer. V ob- časnih blažjih in ostrejših sporih med obema narodoma je vlada igrala vlogo usmerjeval- ca v korist neke splošne trenutne ali dolgo- ročne državne politike. Toda vsaj za čas, ki ga predstavljamo, je avstrijska politika kljub načelom ustave o enakopravnosti jezikov da- jala prednost italijanskemu tudi zaradi nje- gove tradicionalne uporabe bodisi v uradni- škem življenju kot v šolstvu. Italijani so uži- vali prednosti tudi zaradi svojega socialnega položaja, ki jim je dajal v tedanjih nedemo- kratičnih pogojih odločno moč vplivanja. Določena nihanja avstrijske primorske poli- tike se kažejo v kasnejših desetletjih, ko po- stane politično gibanje primorskih Slovanov še močneje in ko ima gibanje iredentizma agresivnejše oblike. Avstriji seveda italijan- ski iredentizem ni po volji, enako pa bi tudi večanje moči Slovanov ne ustrezalo splošnim državnim interesom. Italijanska historiogra- fija je tak nenaden skok primorskih Slova- nov iz politično nedejavne mase v razvito v razponu nekaj skromnih let pripisovala vlad- nim vplivom, premalo pa je ugotavljala, da sta to novo gibanje omogočala nova avstrij- ska ustavna zakonodaja in sam razvoj »ne- zgodovinskih« narodov, tako tudi Slovencev, iz katerih središča — Ljubljane — so tedaj pronicale akcije v tedanje slovenske dežele in tudi na Primorsko. S tem v zvezi moramo kot prvo iztočnico jasno poudariti, da je gibanje primorskih Slovencev sestavni del političnega gibanja celotnega slovenskega naroda.* Osnovne vi- dike gibanja, ki nima nobenih državnotvor- nih ali točneje separatističnih vzgibov, je na- kazalo že leto 1848, in sicer zagotovitev ena- kopravnosti vsem tistim značilnostim, ki identificirajo narod, to je predvsem jezik in končno izrazito politična zahteva: združitev upravno razkosanega slovenskega ozemlja in naroda v enotno upravno telo. Primorskim Italijanom se, če njih položaj primerjamo Slovencem ni treba boriti za jezikovne pra- vice, aneksionistične težnje pa tudi niso pri- dobile neke splošne potrditve. Ta vsaj te- meljna izhodišča političnega programa sta pri obeh primorskih narodih različna; vsaj še v 19. stoletju pri Slovencih ni teženj, ki bi skušale rušiti Avstrijo in iskati rešitev za slovensko samostojnost v neki bodoči državi južnih Slovanov. Čeravno ni torej izhodišč, ki bi enako temeljila, pa se izoblikuje med- sebojna narodnostna borba. Pravzaprav so podobne borbe vodili Slovenci tudi v drugih svojih deželah, a uperjene so bile predvsem proti Nemcem, ki so pa bili državni narod. Na Primorskem je bilo drugače, ker je bil pač italijanski matični narod zunaj države, zato sta imela oba tu živeča naroda vsaj v primerjavi z Nemci enak položaj, če ne upo- števamo zgoraj omenjenih značilnosti, ki so Italijane ločile od Slovencev. Ko govorimo o gibanju primorskih Slovencev kot sestav- nem delu ostale slovenske politične dejavno- sti, pa soseščina z Italijani in gospodarske razmere ustvarjajo specifiko. Specifičen po- ložaj je tudi v posameznih primorskih deže- lah. Ze samo pri narodnostnih razmerah ima Goriška svoje mesto v primeri s Trstom in končno z Istro. Pravzaprav je imela Goriško- Gradiščanska med tistimi slovenskimi deže- lami, kjer so živeli Slovenci, najjasneje do- ločeno narodnostno mejo^ z izjemo deželne- ga glavnega mesta in deloma nekaterih nase- lij na področju, kjer se je slovenski gričevna- ti svet spuščal v romansko furlansko nižino. Tudi v Avstrijskem Primorju se slovensko narodnostno gibanje kaže v dveh pojavnih KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 185 \ oblikah, in sicer v okviru novih demokra- tičnejših oblik državnega aparata (med te sodijo predvsem tristopenjska voljena pred- stavništva, kot so občinski sveti, deželni zbo- ri in državni parlament) ter v okviru avto- nomnih institucij slovenskega gibanja, ki so predvsem kulturna in politična društva, čas- niki in podobno. Za sama voljena predstav- ništva velja omeniti, da so njih pravice ome- jene in da so izvoljene na poseben način, ki je diskriminatorski v socialnem in etničnem pogledu. Slednje so pač Slovenci močneje ču- tili od Italijanov, kar nam dokazuje položaj na Goriškem,' kjer je dalo 2/3 deželnega pre- bivastva slovenskega rodu 7 poslancev v de- želni parlament v primerjavi z ostalo tret- jino, ki jih je dala kar 13; 1 poslansko me- sto pa je bilo pridržano za goriškega nad- škofa. Tako diskriminacijo je deloma odpra- vila volilna reforma leta 1866, Slovenci pa večine v deželnem zboru niso nikoli dosegli. Drugače je bilo v Trstu, kjer je tržaška slo- venska okolica mogla dati v mestni svet 6 svojih zastopnikov od celote 54 članov. Uve- ljavljanje slovenskih zastopnikov je v Trstu potekalo s predvolilno agitacijo,' podobno kot v Istri, kjer je bilo leta 1861 od 30 čla- nov poreškega zbora po en izvoljen Slovenec in Hrvat ter so virilni glasovi pripadali kr- škemu, poreškemu in tržaškemu škofu, ki so tedaj bili Hrvatje.^ Podobno sliko nam daje- jo tudi druga predstavništva, kot so bili de- želni šolski sveti, različne komisije pa de- želni odbori, občinski sveti v narodnostno mešanih krajih itd. V okviru teh institucij se je odvijala tudi politična borba in sooča- nje vseh treh poglavitnih, na Primorskem bi- vaj očih narodnosti. Avtonomno slovensko gibanje na Primor- skem v šestdesetih letih deluje po vzorih, ki jih je zastavilo leto 1848 ter na pobudah, ki prihajajo iz drugih slovenskih pokrajin, zla- sti s Kranjskega. Leto 1848 je dalo Sloven- cem prva društva, ki so se ukvarjala tako s političnimi problemi kot s kulturno dejav- nostjo. Slovenci so dobili tudi svoj periodič- ni tisk. Začetek parlamentarizma jih zato za- loti že opremljene vsaj s spominom na atri- bute, ki naj bi odločilno vplivali na krepitev narodne zavesti, na rast dotlej neuke mno- žice v idejno dovolj podprto skupino bojev- nikov za »slovensko reč«. Samo gibanje pri Slovencih ni dovolj demokratično, saj ne pro- dre v najširše plasti in je le privilegij tako- imenovanih srednjih slojev. Delavski razred pa ni odločilen političen dejavnik; tudi pri Italijanih ne. Znotraj slovenskega gibanja, ki ga vodi mlada slovenska buržoazija, se v šestdesetih »Umni gospodar« (1863—1865) prvi slovenski časnik na Goriškem letih razlikujeta po svoji tvornosti in učin- kih dve razdobji. Prvo je čitalniško, v kate- rem se ustanavljajo bralna društva — »či- talnice« kot izhodišča duhovne pa tudi poli- tične prebuje. Na tako pridobljenih izhodi- ščih temelji doba taborov, velikih masovnih zborovanj, ki z izrazito političnimi zahteva- mi predstavljajo slovenski narodni program pred najširšim avditorijem. Konec šestdese- tih let se pojavi tudi prvo politično društvo primorskih Slovencev in prva ideološka ne- soglasja znotraj slovenskega tabora, ki pri- nesejo prvo ločitev na klerikalne in liberal- ne. Tedaj se kljub neuresničevanju temeljni program konkretizira v številnih akcijah manjšega dometa, ki zadevajo gospodarsko in socialno problematiko, kulturna in prosvet- na prizadevanja itd. Tako potekajoče sloven- sko gibanje je zrcalo avstrijskih razmer v dobi konstitucionalizma, ko doživi monarhi- ja v desetletju zanimivo in odločilno pre- obrazbo. Tja do leta 1865 sledimo Schmer- lingovemu sistemu konstitucionalnega abso- lutizma s poudarkom na centralistični ure- ditvi države z nemško nadvlado. Sledilo je obdobje Belcredijevega konservativnega vla- danja, za časa katerega pride do porazov Avstrije v boju s Prusijo in Italijo ter do pregovorov z Madžari, ki so nato privedli do dualizma (1867) in po presledku prinesli tja , 186 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 do 1879 vlado avstrijsko-nemške liberalne buržoazije. Pravzaprav je desetletje nemirno in krizno ter se položaj umiri znotraj in zu- naj monarhije šele tam blizu leta 1871. Od- mev teh razmer je na Primorskem očiten, tako pri Slovencih kot Italijanih. V obravnavanem času je še najbolj učin- kovito delovanje Slovencev v najbolj sloven- ski deželi Avstrijskega Primo rja, v Goriško- Gradiščanski. Prve volitve v ustavnem ob- dobju leta 1861 potekajo v mirnem predvo- lilnem delovanju. Tu ne gre za to, da bi si neka slovenska stranka zagotovila v dežel- nem zboru kar največ mest. Med izvoljenimi na slovenski strani niso vsi, ki bi jih opre- delili kot odločne Slovence, njih nastopanje je zato dokaj heterogeno, bolj »deželsko« kot »narodno«. Že na tretji seji deželnega zbora aprila 1861 imamo na Goriškem prvo javno, v okviru neke upravne institucije predstav- ljeno razpravo o mestu slovenskega jezika, ko je duhovnik J. F. Kaffol zastavil vpraša- nje rabe slovenskega jezika v deželnem zbo- ru. To vprašanje, ki je razvnemalo duhove deželnih poslancev, ni bilo nikoli za Slovence rešeno na zadovoljiv način, prinašalo pa je občasne spore v deželno hišo in Slovencem komaj dajalo zadoščenje ob določenih pri- ložnostih. Reakcija italijanskih klopi je kaj- pak pokazala na njih različen sestav, ki je šel od liberalnega tja do avstrijakantsko po- mirljivega. Reči moramo, da sta obe glavni skupini Slovence tolerantno spremljali, zlas- ti tiste s podeželja, položaj pa se je znatno spremenil, ko je šlo za vprašanja goriških meščanov slovenske narodnosti. Gorica je bila po mnenju Italijanov njih izključna do- mena in so bili Slovenci v mestu zgolj priš- leki. Tako stališče je bilo jedro spora tudi v kasnejših desetletjih. Premalo odločen na- stop Slovencev v deželnem zboru za rabo svojega jezika je prispeval k odločnosti Itali- janov. Razmere se niso spremenile niti leta 1867, ko je bil deželni zbor izvoljen po spre- menjenem volilnem zakonu, ki naj bi Sloven- cem prinesel tri nove mandate, a še vedno ne večine. Spremembo volilnega zakona za go- riško-gradiščansko deželo je hotela vlada za- to, da bi si pridobila Slovence proti čedalje ostrejšim nastopom italijanske strani. Goriški deželni zbor je bil torej arena so- očanj obeh deželnih narodnosti. Tak položaj je dobil zlasti po svoji prenovitvi leta 1867, ko so Slovenci dobili nove moči, ki so tu, po- dobno kot italijanski poslanci prejšnjega sklica, zastavljali vprašanja splošne sloven- ske politike kot na primer interpelacijo za enakopravnost slovenskega jezika (1. 10. 1868), ali leto dni zatem predstavljeno inter- pelacijo za združitev vseh slovenskih pokra- jin v eno upravno telo. Slednja interpelacija je kajpak naletela na odpor Italijanov, ker je projekt »združene Slovenije« vseboval tu- di goriško deželo, dasiravno ni nikjer preci- ziral, katera ozemlja goriško-gradlščanske dežele bi sodila k načrtovani upravni enoti. Se preden je po uvedbi dualizma »združena Slovenija« znova v zelo masovni zahtevi pri- šla na dnevni red slovenske politike, so Slo- venci v deželnem zboru leta 1865 postavili zahtevo po tem, da se izrazito italijanskega političnega okraja Gradišča ob Soči izločijo slovenske občine in priključijo goriškemu po- litičnemu okraju. Tako združevanje sloven- skih delov dežele se ni nikoli izvršilo, imelo pa bi nedvomno pomen za slovenske razme- re v deželi. Na tretjih deželnih volitvah leta 1870 so Slovenci nastopali že ločeno kot kon- servativci in kot predstavniki liberalnega po- litičnega društva »Soča«, ki je imelo svoj sedež v Gorici. Tak ločeni nastop pa seveda ni negativno vplival na ustaljeno razmerje sil med Italijani in Slovenci. Prihod novih radikalnih slovenskih moči pa je v tretjem sklicu (od leta 1870 dalje) znova zaostril zah- tevo po rabi slovenskega jezika v zboru. De- želni zbor je bil vsekakor zanimiv barogram vzdušja v razmerju med obema deželnima narodoma, ki je sicer skušalo ohranjevati ali pa celo le aludirati na nekdanje sožitje, pri- našalo pa je tudi občasne zaostritve, ki pa v odkrit spopad tedaj niso privedle. Druga izhodišča političnega delovanja Slo- vencev so bile čitalnice, bralna društva, ki jih je na Goriškem do leta 1869 delovalo 16. Tako trdne organizacije Italijani na podeže- lju niso imeli, izjema je bila Gorica. Usta- novitev slovenske čitalnice v Gorici jeseni leta 1862 je pri tedanjem goriškem županu Mels CoUoredu zbudila pomislek, da bi slo- vensko društvo postalo lahko kal za zdrahe.* Mestni svet v Gorici Slovencem ni bil na- klonjen. Namen Slovencev, da bi tudi v njem dobili mesto, se ni ne tedaj, ne kasneje ures- ničil, saj so Italijani proti Slovencem zdru- ženo nastopali z goriškimi Nemci, pomemb- nim gospodarskim činiteljem v deželi. Mestni svet je tako kot italijanski klub deželnega zbora predstavljal sliko političnih misli gori- ških Italijanov, tu so bili zastopani pred- stavniki aneksionističnega »partita d'azione«, ki je po mnenju zgodovinarja Cossarja'" ob- stajal v Gorici že pred letom 1859, potem zmerni liberalci ter konservativni avstrija- kanti, ki so se kazali Slovencem dovolj na- klonjeni v sporu s protidržavno dejavnostjo »italianissimov«. Iz teh sporov so kaj korist- nega potegnili tudi Slovenci kot na primer_ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 187 : Protest vasi Šmarje pri Kopru zoper prošnjo istr- skih Italijanov, da bi vla- da nemško gimnazijo v Pazinu spremenila v itali- jansko (30. 3. 1868) mesečnik v slovenskem jeziku »Umni gosPo-' dar«, ki je izhajal kot strokovno glasilo. Kmetijske družbe in je prinašal tudi politič- ne prispevke. Slednja vsebinska popestritev je po poldrugoletnem izhajanju pripomogla k prenehanju izhajanja. Drugi slovenski časnik šestdesetih let na Goriškem pa je nastal iz vladnih pobud, saj je tržaški namestnik Kellersperg predlagal ministrskemu predsedniku Belcrediju list v slovanskem jeziku, ki pa naj bi bil odvisen od vlade;'! podoben list je izhajal v Trstu že desetletje, in sicer » Osservatore Triesti- no». Tako je pričel izhajati tednik »Domo- vina«, ki je bil v svojem času edini periodič- ni tisk na Goriškem s politično vsebino, go- riški Italijani so se mogli zatekati k trža- škim listom. List je bil konservativen in v stalni polemiki z osrednjimi slovenskimi li- beralnimi glasili. Izida »Domovine« nikakor ne moremo ra- zumeti kot favoriziranje Slovencev, pač pa bolj kot poskus nevtralizacije italijanskih na- stopov. Vlada bi se lahko ob mnogih priložno- stih pokazala Slovencem naklonjena, a je ho- tela vztrajati pri vzdrževanju ravnovesja. 188 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Tako je dovolila veliki slovenski Politični mi- ting pri Šempasu z 10.000 prisotnimi udele- ženci, a so morali udeleženci, ki so prihajali iz Gorice, hoditi po določeni in zastraženi poti in je sploh ta prva masovna politična manifestacija na Goriškem sprožila skoraj pravo vojno stanje. Slednji ukrep oblasti je predvidevali možnost spopada med Italijani in udeleženci tabora. Prišli smo namreč že v tisti čas, ko se je razmerje med Italijani in Slovenci kazalo tudi že na fizičnih obraču- nih, kot je bil na primer tisti na veliko noč leta 1868 v Solkanu. Iredentizem oziroma protiavstrijsko zadržanje goriških Italijanov je dobilo namreč s približanjem Italije leta 1866 agresivnejše oblike. Hkrati pa je slo- venska politična miselnost, ki jo je preveval tudi protiitalijanski duh, prehajala med ljud- stvo. To so zlasti dokazovali štirje veliki ta- bori, ki so bili na Goriškem med leti 1868 do 1870 s poglavitnimi zahtevami za enakoprav- nost slovenskega jezika in za združitev vseh Slovencev v enotno politično upravno telo. Morda ne bo nezanimivo vedeti, da se je slo- venski, od vlade podpirani časnik »Domovi- na« tej zamisli spočetka upiral, češ da bo izzvala nasprotovanje Italijanov. Italijani so seveda v resnici nanjo reagirali in kot pro- tiutež predlogu postavljati zahtevo po tes- nejši upravni združitvi vseh treh primorskih dežel, kjer so računali na svojo številčno premoč. Proti koncu šestdesetih let se odno- si zaostrujejo. Slovenci računajo, da jih bo vlada zaradi njih zvestobe nagradila z ures- ničitvijo neuslišanih zahtev. V spore vseka- kor posega vlada, ki Slovencem marsikaj za- gotavlja, istočasno pa Italijanom ne jemlje že tradicionalne predominacije v javnosti. Nekateri vidiki razmer, ki smo jih spo- znali na Goriškem, imajo tudi svojo tržaško inačico. Ce začnemo pri tržaškem mestnem svetu, potem seveda o kakih analogijah z go- riškimi razmerami v resnici ne moremo go- voriti. Tržaški mestni svet se drugače voli, v njega lahko voli sicer tudi pretežno s Sloven- ci naseljena tržaška okolica, ki pa tedaj še uspe v celoti s svojimi kandidati. Bolj kot za politične pravice se redki Slovenci v mestnem svetu potegujejo za upravno in go- spodarsko problematiko okoliša, ki ga tu za- stopajo. Ko so leta 1869 Slovenci dobili 6 mandatov, je revizija štetja uničila uspeh. Politično gibanje tržaških Slovencev se je v začetku osredotočilo v tržaški čitalnici, us- tanovljeni na začetku leta 1861, ki je bila prvo slovensko društvo v ustanovnem ob- dobju, ustanovljeno pri Slovencih sploh. Ze od samega začetka je policijsko poročilo pri- pisalo društvu, da ima namen »zajeziti itcili- janski element, ki postaja vedno močnejši, in poleg tega olajšati krajevnim Slovanom izvajanje njihovih političnih pravic.«'^ Tako so iz čitalnice prihajale posamezne kandida- ture za mestni svet in druge pobude. Čital- nica pa seveda ni segla izven svojega social- nega kroga, da bi mogla, s primernim delo- vanjem preprečiti poitalijančevanje množice doseljencev iz slovenskega zaledja. Pravza- prav ima slovensko gibanje v Trstu dve ža- rišči, poleg čitalnice še neformalna prizade- vanja Slovencev iz okolice, ki so se shajali na soseskah in zborih županov sosesk. Tak zbor županov okolice je leta 1862 sprožil za- misel o odcepitvi okolice od mesta in usta- novitev samostojne občine za okolico. Zah- teva je zlasti kasneje postajala zelo pogost- na, vendar ni bila uresničena, kazala pa je na oster odnos med okolico in tržaškim ma- gistratom. Tako neizrazito politično gibanje na Trža- škem je doživelo svoj prvi prelom leta 1868, ko se z vzponom kmečkih čitalnic tržaške okolice Pričenja novo razdobje. Popolnosti slike razmer pred tem letom lahko zasluži še podatek o tržaškem slovenskem tisku. Ta- ko izhajata leta 1866 »Ilirski Primerjan« in »Tržaški ljudomil«, prvi se nadaljuje kasneje do leta 1869 kot »Primorec« in »Slovenski Primorec«. Ta list, ki vladi ni bil po volji, je liberalno usmerjeni branilec slovenskih pravic do Trsta. Razvoju razmer z letom 1868 je v znatni meri pripomogel temeljni zakon o pravici združevanja od 15. novembra 1867. Zakon je pognal v življenje tudi na italijanski strani »Societa di Progresso» (5. 5. 1868), ki svojega razmerja do Slovencev v Trstu ni mogla skri- ti že od svojega nastanka dalje, ko je zahte- vala ukinitev vojaške brambovske formacije slovenskih okoličanov, češ da svoje redarske službe ne opravlja na zadovoljiv način. Oko- liški bataljon je bila formacija brambovske- ga značaja, ki je delovala v Trstu že vsa de- setletja od Napoleonovih vojn dalje. Od poletja 1868 kar po vrsti nastajajo či- talnice v tržaški okolici. Nastanek prve v Rojanu pa se ujema s sporom v vrstah Italija- nov glede kompetenc šolskih organov v zvezi z izvajanjem novega državnega zakona o šolstvu. Nemirno gibanje je povzročila »So- cieta di progresso» ter je imelo izrazit pro- tidržavni značaj. Demonstracija se je nato obrnila tudi proti okoličanskemu bataljonu in tržaškim slovenskim okoličanom. "V ne- kajdnevnih nemirih med 10. in 13. julijem sta bila ubita dva bolj ali manj slučajna ude- leženca. Nemiri pa so nato v končni fazi pri- nesli odstranitev cesarskega namestnika, za- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 189 ' menjavo dveh policijskih uradnikov in kar je tržaške Slovence najhuje prizadelo, raz- pust brambovskega bataljona. Nemir kot od- govor na nenadno razgibanost slovenske oko- lice se je potem prikazal pri odstranitvi ozi- roma Premestitvi nekaterih voditeljev slo- venskega gibanja iz Trsta, ukinitvi edinega slovenskega lista v Trstu (»Primorec«), revi- ziji volitev leta 1869, osebnih obračunava- njih, prepovedi javne rabe slovenske narod- ne zastave itd. Okolica pa je nadaljevala s svojo prebujo in političnim delovanjem. Iz tega sklopa akcij omenimo sestanek 22. ok- tobra 1868 v rojanski čitalnici, na katerem so zaupniki slovenskih okoličanov zahtevali tudi ločitev mesta od okolice. Leta 1869 so tržaški okoličani pripravljali svoj tabor, na katerem naj bi poleg poglavitne zahteve po »združeni Sloveniji« ter enakopravni upora- bi slovenskega jezika tudi večje kompeten- ce okolice v razmerju do mesta. Oblast ta- bora na zahtevo tržaškega magistrata ni do- volila, zato so se Tržačani slovenskega rodu udeležili tabora na ozemlju goriške dežele pri Sežani naslednje leto. Poleg čitalnic so hoteli tržaški Slovenci leta 1869 ustanoviti telovadno društvo »Sokol« in delavsko dru- štvo »Čebela«, ustanovitev je oblast prepo- vedala in Slovenci so morali počakati 10 let, da so bila v Trstu ustanovljena sorodna dru- štva. V Trstu je potemtakem vzpon slovenskega gibanja z letom 1868 deloval vznemirljavo na italijanski tabor, ki pa v Trstu ni hotel pri- znati obstoja novega političnega partnerja. Tržaško namestništvo pa je v tesni povezavi z mestnim magistratom rea^jiralo zelo kore- nito, da je že v kali odstranilo možnosti ne- sporazumov z Italijani. Slovenskim okoliča- nom zelo neugodno na je Posesal tudi tržaški svet, ki je pripravljal kot odgovor na sloven- ske zahteve po ločitvi okolice nov načrt mestne upravne porazdelitve, ki je bil Slo- vencem še bolj neugoden. Slabi odnosi z ob- činsko upravo in mestne volitve so tržaške Slovence privedle do misli o ustanovitvi lastnega političnega društva, ki ga je nato od leta 1874 pol stoletja predstavljala »Edinost« z glasilom istega imena. Zopet posebno sliko ponuja Istra. V tem kratkem zapisu se ne bomo dotikali splošnih istrskih razmer, temveč le delovanja tamkaj- šnjih Slovencev, ki naj bi jih bilo tedaj oko- li 30.000. Niti Slovenci niti Hrvati niso tu živeli kompaktno, vpliv Italijanov kot so- cialno močnejšega partnerja je bil očiten ne le pri organih deželne oblasti, marveč tu- di po občinah. Slovenci kot tudi Hrvati so živeli v popolni gospodarski odvisnosti od I. Zor predsednik čitalnice v Rojanu najavlja (29.11. 1968) ! pri policijskemu načelstvu v Trstu redni občni züor i rojanske čitalnice ä Italijanov, kar je seveda vplivalo tudi na kulturne razmere. Začetki narodne prebuje so vidni že od šestdesetih let, vendar je pot do enakopravne veljave obeh deželnih jezi- kov težja kot na primer na Goriškem, zla- sti ker je bil poreški deželni zbor trdno v italijanskih rokah. Svoj odnos do istrskih Slovanov je deželni zbor pokazal z upravno spremembo leta 1869, ko je združil istrske občine in tako okrepil moč Italijanov. Ta re- forma se je ujemala s šolsko, ki je predajala pouk iz cerkvenih v prosvetne roke. Pred tem so duhovniki v narodnem jeziku skrbe- li za pouk ljudstva. Sploh pa je v Istri prav duhovščini pripadla pomembna budi tel j ska naloga, kar nam potrjujejo tudi uradna po- ročila ob volitvah leta 1861. Iz njenih vrst so vstajali tudi Prvi voditelji istrskih Slo- vencev. Duhovniki so sem prihajali iz osred- nje Slovenije, ki seveda ni bila gluha za pri- zadevanje Istranov. Goriški list »Domovina« se jim je tudi ponujal kot njihovo glasilo in velik je bil nanje vpliv slovenskega gibanja v Trstu zlasti od leta 1868 dalje. Istra tudi ni bila gluha za čitalniško gi- banje, ki je v svojem slovenskem delu dobilo svojo prvo čitalnico v Jelšanah (1867), potem v Dekanih pri Kopru (1869) in Boljuncu. Ta- borskemu gibanju pa so se pridružili s pri- reditvijo tabora v Kubedu (1870), kjer so tu- di postavili zahtevo po združeni Sloveniji oziroma, da se istrski Slovenci upravno pri- družijo ostalim Slovencem. Tem akcijam istrskih Slovencev, ki so potekale neodvisno od prizadevanj istrskih Hrvatov, je v znat-, 190 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 ni meri botrovala bližina Trsta, ki je tudi kasneje v Istri z društvom »Edinost« odigral pomembno vlogo. Odnos Italijanov do istrskih Slovanov je bil že leta 1848 izrazito asimilatorski. Narava tega odnosa se ni menjala tudi v ustavnem obdobju. Tako je tržaški namestnik Burger pisal ministrskemu predsedniku Schmerlin- gu maja 1861, da Italijani »s strastjo nasto- pajo proti Slovanom in jim ne priznavajo narodnostne in jezikovne enakopravnosti,«** pa tudi istrsko kmečko prebivalstvo se razli- kuje od goriškega, ki je narodnostno bolj za- vedno in aktivno. Pojav čitalnic in taborov na Primorskem je bolj kot kdaj koli prej iz- zval tudi vodstvo istrskih Italijanov k bud- nosti, k še bolj odprtemu narodnostnemu bo- ju. Preostane nam še beseda o Slovencih, ki so od leta 1420—1797 živeli v beneški repub- liki in bili z državno mejo ločeni od ostalih, ki so živeli v avstrijskem cesarstvu.'" Padec beneške republike in mirovni sporazum po Napoleonu jih je pripeljal v Avstrijo. Uprav- no niso bili priključeni nobeni od starih av- strijskih pokrajin, temveč so živeli ločeno, obžalujoč čase pod Benetkami. Zato so pri njih leta 1848 odmevala gesla italijanske re- volucije, ker so v snujoči se Italiji videli na- slednico Benetk. Nezadovoljstvo z avstrijsko oblastjo je temeljilo v ukinitvi nekdanjih privilegijev, ki so jih uživali Slovenci ob Na- diži in Teru kot mejaši beneške republike. Od petdesetih let dalje se močno veča zani- manje slovenskega tiska za razmere pri Slo- vencih na Beneškem, pa tudi pri njih se po- javljajo posamezniki, pi dopisujejo v sloven- sko časopisje tistega časa. O kakem gibanju, ki bi presegalo prizadevanja redkih posa- meznikov v Slovenski Benečiji, ne moremo govoriti. Po drugi strani pa tudi iz centra slovenskih političnih dogajanj pa tudi iz Be- nečanom najbližje slovenske dežele — Gori- ške ni prihajalo pobud, ki bi jih skušale vključiti v slovenski prostor in slovensko javno življenje. Nekaj več zanimanja je zbu- dila vojna leta 1866, ko so zopet posamezni- ki predstavljali slovenskemu svetu proble- matiko Slovencev v beneško-lombardskem kraljestvu v zvezi z avstrijskimi vojaškimi neuspehi in predvidevanji da postane tudi be- neško-lombardsko kraljestvo del italijanske države. Te skromne akcije kajpak niso imele usneha, saj so se tudi ob plebiscitu oktobra 1866 Slovenci odzvali skoraj stoodstotno za Italijo in je priključitvi izrekel svoj »ne« le en glasovalec v šentlenarski občini." Mlada Italija je tako požela poln uspeh proti kon- servativno ustrojeni monarhiji, dasiravno so prav pri Benečanih bolj kot drugo odločali spomini na preteklost. Ideja o »združeni Slo- veniji« je tako doživela svoj prvi udarec. V Beneški Sloveniji si je nova oblast prizade- vala za skorajšnjo vključitev tega področja v italijansko družbo, pri čemer seveda ni po- mislila na delovanje nekdanje beneške re- publike. V Avstrijskem Primorju so šestdeseta leta politično razgibano obdobje pa naj govorimo o razmerah pri Slovencih ali Italijanih; raz- merja med političnima gibanjima, ki smo jim priča, ponujajo le malo stičišč. Oba na- roda si izgrajujeta lastna pota in vztrajata pri napetosti odnosov kot edini možni obliki sožitja. OPOMBE 1. Prebrano v izvlečku na 5. zasedanju jugoslo- vansko-italijanske komisije za zgodovino v Sa- rajevu (22.—24.4.1976). Objavljeno v: Goriški letnik 4/5, 1977/78, str. 35—49 pod naslovom »O razmerju med slovenskim in italijanskim po- litičnim gibanjem na Goriškem in v Trstu v letih 1848—1849«. 2. Diskusijski poseg prof. dr. Janka Pleterskega o zadržanju Beneških Slo- vencev v letu 1848 in primerjava z uporom v Grblju v Boki Kotorski prav tako leta 1848. — 3. Na primer: G. Quarantotti, Le origini stori- che della lotta nazionale a Trieste e nell'Istria Archivio Veneto, 58-59/1956, 171—194. 4. F. Zwit- ter, Slovensko xxjliticno gibanje. V: Slovensko Frimorje in Istra. Beograd 1953, 100. — 5. V. Melik, O razvoju slovenske nacionalno-politič- ne zavesti 1861—1918. ZC, 24/1970, 47. 6. B. Ma- rušič. Razvoj političnega življenja goriških Slo- vencev od uvedbe ustavnega življenja do prve- ga političnega razkola. ZC, 23/1969, 1—30, 211 do 256. 7. S. Pahor, Nastanek in vzpon kmečkih či- talnic v tržaški okolici 1863—1869. Jadranski koledar 1968, 123. — 8. B. Milanovič, Hrvatski narodni preporod u Istri. I, Pazin 1967, 257. 1. Beuc, Istarske študije. Zagreb 1975, 52—63. — 9. Arhiv Slovenije, Ljubljana, Arhiv namest- ništva v Trstu, mikrofilmski posnetki, 130/111- 2. — 10. R. M. Cossar, Gorizia ottocentesca. Il cinquantanove. Rassegna storica del Risorgi- mento, 21/1934, fase. V, 1120. — 11. G. Stefani, L'Austria e il giornalismo triestino dopo Vil- lafranca. Problemi del Risorgimento Triestino. Trieste 1953, 180—182. — 12. S. Pahor, Ustano- vitev političnega društva »Edinost« in prvo de- setletje njegovega obstoja. Jadranski koledar 1975, 164. S. Pahor, Prebujanje slovenske narod- ne zavesti. Prosvetni zbornik 1868—1968. Trst 1970, 13—14. — 13. J. Kramar, Prvi tabor v Istri. Koper 1970, 66. — 14. V. Melik, Beneški Sloven- ci 1797—1866. Slovenci v Italiji po drugi sve- tovni vojni. 1975, 472-478. V. Melik, Gli Slo- veni della Benecia 1797—1918. La storia della Slavia Italiana, San Pietro al Natisone-Trieste 1978, 103—117. — 15. B. Marušič, Stoletnica ple- biscita v Beneški Sloveniji. Goriška srečanja, 1/1966, št. 4, 37._______________________ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 191 i GRAJSKO ŽIVLJENJE APFALTRERNOV NA KRIŽU V 19. STOLETJU VIKTORIJAN DEMŠAR Zadnji lastnik graščine na Križu pri Ko- mendi pred agrarno reformo leta 1946 je bi- la družina baronov Apfaltfrern. Grad Križ, veličastna zgradba na čudovito lepi sončni legi nad vasjo Križ, je znan že zgodaj v 16. stol. kot last grofov Thurn. Za njimi so postali lastniki znameniti Auersper- gi, ki so pa tu izumrli. Vdova Frančiška Ro- mana pl. Auersperg, rojena Apfaltrern je po- stala lastnica te velike gospoščine. Od leta 1791 in naslednja leta do 1795 je kot taka vpisana v statusu animarum komendske žup- nije. Naslednje leto pa je vpisan le oskrbnik Burger s služabništvom. Tako so Apfaltrerni z dedovanjem postali lastniki kriške gospo- ščine. Prvi znani in tu živeči baron je Alojzij Apfaltrern, rojen 2.1.1775, umrl pa 11.11. 1855, pokopan v Komendi. Nagrobna plošča iz ulitega železa je še ohranjena, le grb je bil leta 1967 z odpiljenjem ukraden. Ta plo- šča stoji med grobom generala pl. Wania in grobnico Apfaltrernov, kjer je istega dne zlikovec skušal odtrgati marmorni grb, pa ga je le okrušil. V tej grobnici počivata ba- ron Oton Apfaltrern, sin Alojza, (rojen 6.4. 1823, umrl 13. 9. 1905) in njegova žena Ana roj, Gianella (rojena 3. 5. 1817, umrla 21.1. 1890). Vsi ti grobovi so žalostno zapušče- ni... Omenjeni baron Oton je postal gospo- dar kriške graščine 1. 5.1858, ko je v Ljub- ljani plačal prenosno takso v znesku 28.214 goldinarjev ter 3 krajcarje in pol. Iz Otonovega zakona z Ano Gianella so bili trije otroci. Hčerka Ipolita, roj. 1856, in dva sinova: Oton, roj. 28.10.1857, ter Ru- dolf, roj. 1859. Baron Oton ml. se je poročil 28.1.1898 z Ireno Mittag pl. Lichtenstein, roj. 17. 3. 1876 na Dunaju. Ta Oton, ki je 1905 nasledil oče- ta, je umrl 10. 4.1920 in je pokopan na Du- naju. Baronica Ireiia, zadnja lastnica kriške imovine, je po 2. svetovni vojni baje na Du- naju umrla. Poleg teh rodbinskih podatkov baronske družine Apfaltrern se mi zdi važno omeniti tudi to, da je bil grad Križ med zadnjo voj- no požgan. V prvih letih po vojni pa so po- gorišče domačini postopoma porušili in po- rušeni material uporabili za gradnjo svojih objektov. Le nekaj obzidja na južni strani z nakazanima obrambnima stolpičema je še ostalo. Nekaj grajskega kamenja je vzidano na vogalu Belcijanovega vrta na Gori, lepo ka- menje z gradu pa sestavlja zanimiv spome- nik talcema Grešniku in Janezu Cebulju v Podborštu. V pritalnem zidu grajskega hle- va je po ustnem ljudskem izročilu vzidano kamenje prvotne grajske cerkve iz časa re- formacije. V kriškem gradu so bile številne kvalitet- ne umetnine, o katerih umetnostni zgodovi- nar dr. Fr. Stele že leta 1929 v knjigi »Umet- nostni spomeniki Slovenije za sodni okraj Kamnik« podaja opis na str. 394 do 413 in strokovno oceno ter vse slike tudi posebej omenja. Žal so bile mnoge te umetnine uni- čene po požaru ali pa neznano kam odnese- ne. Velika škoda za narodno premoženje! Prehajam na glavni vir tega spisa. To so vpisni koledarji z originalnim naslovom »Schreihkalender«, ki je izhajal v Gradcu. V komendskem župnijskem arhivu so ohra- njeni letniki: 1834, 1846, 1856, 1858 do vklj. 1861. Vse vpisovanje je kot nekakšen dnev- nik grajske družine. V prva dva zvezka je pisal baron Alojzij, v naslednje pa predvsem njegova snaha baronica Ana. Iz teh zvezkov lahko dobimo nekaj podat- kov, ki osvetljujejo življenje grajske družine v 19. stol., njihov odnos do služabništva in podložnikov. Razbrati se more tudi gospo- darsko finančno stran Apfaltrernov na Kri- žu in še kaj, kar označuje družabno življe- nje plemiških družin v 19. stol. na Sloven- skem. Baron Alojzij je skrbno vsakodnevno z drobno gotsko pisavo zapisoval v »Schreib- kalender« vse izdatke v letu 1834 in 1846. Iz- datki so bili za uslužbence, zdravnika, razne vožnje, oblačila, popravila in nabavo inven- tarja, knjige itd, torej za osebne in gospo- darske zadeve. V maju 1834 je vpisan tak znesek 3481 soldinariev in 16 kr ai carjev. Vsaka vožnia z vlakom v Ljubljano ali v Gradec in na Dunaj je vedno vpisana. Na- vadno so se vozili v 2. razredu, le redko v prvem. Zaslediti je tudi še vožnjo s konisko vprego v kočiji od tod do Gradca preko Tro- jan, i Zanimiva je cena za konia. Dne 14.1.1858 je general Zadrawitz Apfaltrernu prodal ko- nja rjavca za 925 goldinarjev in 5 goldinar- jev kot obuzdni denar (Zaumgeld). Kmetijstvo je bilo prevažen vir dohodkov, saj so grajski obdelovali cele planjave njiv na Drnovem. Leta 1858 je vpisano, da so 6.10. pospravili s polja ajdo, ki so jo pose- jali 34 in pol mernikov. S požeto ajdo so na- 192 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Graščina na Križu po Valvazorju polnili 46 »štantov« v kozolcih. Gotovo ni bilo slabo. Hlevi, ki so še danes ohranjeni, gotovo niso bili prazni, ker so bili zaposleni za oskrbovanje govedi kar trije hlapci in tri dekle. Konj je najbrž bilo večje število, po- sebej težaški, posebej športni. Tudi ti so ime- li več postrežnikov. Do ukinitve desetine le- ta 1848 so grajski prejemali tudi desetino od pridelkov svojih podložnikov. Vseh uslužbencev je bilo leta 1858 kar 21, in sicer: oskrbnik, revirni gozdar, vrtnar, mizar, nadhlapec, 3 konjski hlapci, 3 govedji hlapci, hlapec na pristavi, navadni gozdar, vrtnarski učenec, kravji pastir, kuharica, 3 kravje dekle in dekla za svinje. V zapiskih uslužbenih od leta 1855 do 1870 je razvidno, da so se pogostoma menjavali predvsem ži- vinski hlapci pa tudi dekle. Morda zaradi že- nitev, morda pa tudi zaradi medsebojnega nerazumevanja med hlapci in nadhlapcem, ki je bil navadno dolgo na istem mestu. Tu- di drugi so na splošno bili daljšo dobo za- posleni, zlasti pa še oskrbnik, ki je bil kar od leta 1849 do 1870 redno isti. Pa tudi šte- vilo uslužbenih se je menjavalo od najnižje- ga števila 13 do 21, povprečno pa je bilo vsaj 18 zaposlenih. Odnos gospodarja do uslužbencev je bil verjetno v slogu stoletja vedno bolj člove- ški. Ti uslužbenci so bili, vsaj za navadno delo, večinoma iz bližnje okolice, če ne že s Križa samega. Zanimiv je zapis z dne 26.5.1856, ko je bila v ljubljanski stolnici krščena hčerka Ipolita. Poleg staršev deklice in njenih bo- trov so bili zraven tudi kuharica Maksimili- jana Saitler, sluga Andrej Svetlin iz Most (praded Svetlinovih iz Podboršta) in kočij až Pavel Roškar. Dne 24. 8.1858 je baronica Ana zapisala v vpisni koledar: »Moj kočij až je zbolel«. Vidi se, da so strežno osebje vendar le spoštovali. Tudi oskrbnik Marko Cernič, ki je prišel na Križ iz Berdurc pri Cernomlju in je bil poročen 19. 2. 1858 z Nežo Čebul iz Kamnika, je gotovo imel dobro plačo, da si je mogel kaj več prihraniti v 21 letih oskrbništva. Le- ta 1870 je Križ zapustil in prevzel oskrbni- štvo veleposestva reda malteških vitezov v Komendi, kjer je že po dveh letih mogel ku- piti to graščinsko premoženje za 26.000 gol- dinarjev z vknjiženo obveznostjo, da bo vsako leto oskrbel zakonito določeno mero drv žup- niku, kaplanu in organistu v Komendi. To ko- mendsko veleposestvo je po odhodu P. P. Glavarja od 1765. leta dalje imelo vedno ve- čje izgube, ker je ta ali oni oskrbnik gledal predvsem nase, ne pa tudi v dobro lastnika. Glavar je to posestvo visoko dvignil, tako, da ga je zaradi njegove razgledanosti in pošte- nja večkrat naprosil tedanji lastnik kriške go- spoščine grof Auersperg za začasno upravi- telj stvo kriške imovine. Zaupali so mu. Tudi o družabnem življenju v kriški graš- čini je več podatkov. To življenje je bilo ži- vahno in razgibano. Iz zapiskov je razvidno veliko število obis- kov. Apfaltrerni so radi obiskovali sosedne plemiške družine na Brdu, Smledniku in v Mekinjah pa tudi v Ljubljani in Gradcu ter še v nekaterih drugih avstrijskih mestih. Mnogo obiskov so sprejemali tudi doma na Križu, ne samo plemiških temveč tudi obiske raznih tedanjih izobražencev in obiske bliž- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1980 193 i njih duhovnikov. Večkrat so bili povabljeni na kosilo komendski beneficial Jože Lomber- gar in Lovrenc Lap, zlasti pa še kaplan Ja- nez Brence, kamniški dekan Fink, mengeš- ki župnik Kuralt, tunjiški župnik Dolenc in še drugi. Najodličnejši med duhovščino pa je bil ljubljanski škof grof Attems, ki je bil družinski prijatelj, kateremu so Apfal- trerni vračali obisk v ljubljanskem škofij- skem dvorcu. Baronica je škofov godovni dan posebej zaznamovala v dnevniku, da ne bi pozabili mu čestitati. Tudi Attemsov naslednik škof Vidmar je bil poleg drugih osebnosti gost Apfaltrernov. Tako so imeli 14. 7. 1861 skupno kosilo s škofom Vidmarjem še baron Lazzarini iz Smlednika, grof Kotulynski in drugi. Baron Žiga Zois in baron Anton Zois sta bila več- krat pri kriških v gesteh. Posebna pozornost je bila posvečena ko- mendskemu kaplanu Janezu Brencetu, ki je 1852 ustanovil redno ljudsko šolo v Komendi z učilnico v kaplaniji in v komendski graš- čini. Ko je bil Brence 1858 premeščen v no- tranjski Podkraj, je vpisano, da se je 27. 9. 1858 prišel poslovit, naslednji dan pa ga je grajski kočijaž peljal v Kamnik, kjer se je poslovil od dekana in od frančiškanov. Dne 30. septembra so ga z grajsko kočijo odpe- ljali v Ljubljano za Podkraj. Ta mož, ki je poleg komendske ustanovil še 6 drugih ljud- skih šol med našim ljudstvom, je bil verjet- no zaradi svoje inteligence in požrtvovalne dejavnosti deležen posebne grajske pozorno- sti. Domača povezanost je bila tudi med men- geškim župnikom in Apfaltrerni. Večkrat so se obiskovali. Ko je bil kip Brezmadežne 16. avgusta 1858 v Mengšu postavljen in blago- slovljen (danes je na tem mestu spomenik padlim borcem), so bili povabljeni k tej slo- vesnosti tudi kriški Apfaltrerni. Vsi ti zapis- ki kažejo razgibano menjavanje misli te- danje družbe izobražencev na deželi in v mestih. Posebno razvedrilo so si privoščili v kriški baronski družini v času »pustovanja«. Tedaj so večkrat prirejali za plemiške in odličnej- še laiške ljudi, družinski ples. Med raznimi gosti se omenja tudi grof Barbo iz Ljubljane, potomec znanega grofa Barbo, ki je bil od leta 1760 dalje več let predsednik Kranjske kmetijske družbe, katere član je bil tudi zna- meniti gospodarstvenik in kulturni delavec Peter Pavel Glavar, župnik v Komendi. Ti plesi so se po zapiskih navadno začeli ob pol 9. uri zvečer in končavali okrog 4. ure zjutraj. Posebno važen pa je zapis o dvornem kar- nevalskem plesu na Dunaju 25. 1. 1856, ki so se ga tudi Apfaltrerni udeležili. Naslednji dan so bili sprejeti v avdienco pri cesarju Francu Jožefu I. Na podoben ples je kriško gospodo pova- bil dne 31. 1. 1858 nadvojvoda Janez v Gra- dec, kjer so Apfaltrerni imeli sorodnike. Dne 28. 2. 1858 pa je bil »briljantni ples« pri grofu Strasoldu. Tako je pač tedanja tako imenovana »bolj- ša« družba živela. Današnji človek v svo- jim načelnim uživaštvom in potrošništvom ji nima kaj očitati. Vpisana je tudi slovesnost pri godova- nju baronice Ane roj. Gianella, ki so jo spo- štovali in še kar radi imeli. Dne 19. 7. 1858 so jo počastili z baklado. Pred graščino so Križani postavili slavolok z napisom: »Evvi- va la Signora Baronessa Nina di Apfaltrerni« (Naj živi gospa baronica pl. Apfaltrern). Bi- la je namreč italijanske krvi, zato italijanski napis. Ne smemo prezreti zapiskov o lovu po grajskem revirju v suhadolskih in kriških gozdovih. Lovec Filip Hofer in gozdar Jur- man sta spremljala grajsko gospodo in razne plemiške goste na lov. Uspeh ali neuspeh lo- va je bil navadno vpisan tudi imenoma, ko- liko je kdo »ulovil« kot npr. v septembru 1859, ko je bilo na lovu z baronom še 8 go- stov, ki so skupno ustrelili 13 zajcev in 3 lisice. Tudi to ali ono udeležbo pri bogoslužju je baronica vpisala kot npr. procesijo na Telo- vo v Komendi dne 3. 6. 1858, ko je bila slo- vesnost končana ob 3/4 na 12, s pripombo, da je bilo vroče. Vpisovala je tudi posebne maše za umrle družinske člane v domači grajski kapeli. Iz vseh teh zapiskov iz zasebnega življenja ene izmed mogočnejših družin tedanje dobe se more primerjati tudi življenje drugih »boljših« družin, kot se malomeščansko na- vadno izražamo. Toda človek ostane človek s svojimi dobrimi pa tudi slabimi lastnostmi v vsaki zgodovinski dobi, tudi v sedanji atomski dobi... Za zaključek naj omenim imena usluž- bencev, ki so vsak na svoj način pripomog- li k vzdrževanju takratnega družinskega standarda baronov Apfaltrern na Križu. Brez teh bi že tedaj graščina ne mogla obsta- ti... V župnijskem statusu animarum v Komen- di so za 1858 označeni ti-le uslužbenci: Oskrbnik Marko Cernie z ženo Nežo., . 1941 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Revirni gozdar Filip Kreis, star 43 let, iz Winkle, Nassau, z ženo Kristino, staro 34 let, in hčerko, 7 letno Filipino. Nadhlapec Ambrož Verhovnik iz Tunjic, star 30 let. Konjski hlapci: Franc Martinjak iz Pod- gorja, star 20 let. Jakob Vidmar iz Tunjic in Luka Kmetic iz Križa. Govedji hlapci: Miha Hočevar iz Zej, Franc Ajdovec iz Nevelj, Anton Janežič iz Križa. Gozdar Anton Verhovnik iz Tunjic, star 41 let. Vrtnar Janez Verhovnik iz Tunjic, star 30 let. Mizar Matevž Boštic iz Brnika. Hlapec na pristavi Matevž Anžič iz Sidra- ža, star 28 let. Vrtnarski učenec Franc Zabret iz Godiča, star 15 let. Kravji pastir Simon Osredkar iz Palovč, star 30 let. Kuharica Marija Praznik iz Stopnika na Štajerskem. Perica Terezija Cebulj iz Kamnika. Kravja dekla Ana Močnik s Sv. Ambroža. Svinjska dekla Terezija Vavpotič iz Pod- gorja. Hlevski dekli Neža Žagar iz Okroglega in Helena Funtek iz Mengša sta pomagali krav- ji dekli. (Žal ni pri vseh pripisana starost). Tako je bilo v 19. stoletju pri baronih Ap- faltrernih na Križu. VIRI IN LITERATURA : I 1. Župnijski arhiv v Komendi, a) »Schreibka- j lender«, b) Status animarum«. — 2. Dr. Franc ! Stele, Umetnostni spomeniki za sodni okraj i Kamnik. ! KRATEK ORIS KOMUNALNE IN GRADBENE ZGODOVINE MARIBORA MED OBEMA VOJNAMA JOŽE CURK Maribor, ki je leta 1910 štel 1269 hiš in 27.994 prebivalcev, je prvo svetovno vojno doživel v upravnih mejah iz leta 1851, ki jih vse do druge svetovne vojne ni spremenil. Obkrožale so ga razen Studencev in Tezha pretežno kmečke občine Radvanje, Pobrežje, Košaki, Krčevina in Kamnica. Mestno plani- metrično podobo je sooblikoval železniški prometni sistem z dvema kolodvoroma, že- lezniškimi delavnicami in trikotnim križiš- čem, ki je skoraj hermetično zapiral razvoj mesta proti vzhodu in jugu. Cestni promet je z novim mostom v podaljšku Gosposke ulice in s prometno pahljačo onkraj Drave vsilil mestnemu jedru režim, ki mu ta urba- no ni ustrezal. Taborsko predmestje pa je na najbolj občutljivi točki prometno tako razparceliral, da se urbano še do danes ni v celoti opomoglo. Vendar pa sta bila oba mo- stova, železniški iz leta 1864 in cestni iz le- ta 1913 s svojima mogočnima triločnima že- leznima konstrukcijama znanilca nove, teh- nično usmerjene dobe. Zlasti železniški most, ki je v svojem času veljal za enega najlepših v monarhiji, je predstavljal pravo nasprotje s poznoklasicistično in zgodnjehistorično fa- sadiranim, srednjeveško oblikovanim in pro- vincialno skromnim mestnim jedrom. Važno vlogo so pri razvoju mesta igrali ve- liki, vase zaključeni, večinoma funkcional- no koncipirani gradbeni kompleksi: železni- ška stanovanjska kolonija s 40 hišami in 368 stanovanji, pet vojašnic (brambovska v Me- lju ter pehotna, konjeniška, topniška in ka- detniška na Taboru), moška kaznilnica in splošna bolnišnica. Ce k njim prištejemo še večje stavbne enote kot šole, sodišče, franči- škanski samostan in samostan šolskih sester, nekaj industrijskih obratov (pivovarni, mli- na, usnjarni, milarna itd.) ter mestni park in Ljudski vrt z bližnjim mestnim pokopali- ščem, smo našteli vse glavne dejavnike, ki so s svojo prisotnostjo vplivali na izobliko- vanje mesta v letih pred prvo svetovno voj- no. Njegova interna podoba je kazala pretež- no klasicistično in historizirajoče lice, pri če- mer se je uveljavila zlasti neorenesančna in le skromno tudi secesijska arhitektura. V ur- banem oziru mesto razen izoblikovanja ne- katerih trgov (Glavnega, Slomškovega, Leni- novega, Kidričevega in Trga revolucije) ter komunalne opreme nekaterih ulic ni preseglo KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 195 i svojih omejenih možnosti, saj je leta 1918 štelo le okoli 1400 hiš in 158 ulic z okoli 51 km dolžine. Med predvojno arhitekturo se je pojavilo nekaj poslopij, ki so po konstruktivni ali ob- likovni plati presegle tradicijo historicizma, katerega zadnji pomembni stvaritvi sta neo- baročni Unionska dvorana iz leta 1911 in ob- činska stavba iz leta 1912, omembe vredna pa je tudi vila v Kosarjevi ul. 41. Zaradi uvedbe železnih vezi sta konstruktivno za- nimivi neorenesančno učiteljišče v Mladin- ski ulici iz leta 1907 in osnovna šola na Go- sposvetski ulici iz leta 1909, zaradi oblikova- nja stavbne mase pa poslopje Velike kavarne iz leta 1913 in osnovne šole v Cankarjevi ulici iz leta 1914, ki sta historizirajočo tra- dicijo zamenjali z retrospektivno uglašenim konceptom porajajočega se stvarnostnega sloga. V to skupino stavb soadajo tudi sočas- ne trgovsko-stanovanjske hiše na Trgu revo- lucije 2 in 9, na Glavnem trgu 20 in 22, na Grajskem trgu 2, na Krekovi ulici 2, na Par- tizanski cesti 21 in še nekatere. Leta 1918 je Maribor prometno prešel iz centralnega v periferni položaj, ker se je z nastankom Jugoslavije uveljavila nova pro- metna os savska črta. Maribor i e kot obmej- no mesto ohranil le meridionalen prometni pomen, zato oa razvil industrijo in vzooredno z ni o tudi nreceišnio gradbeno aktivnost. To kažeio nodatki, no katerih ie mesto leta 1910 št^lo l'>69 hiš. Ma 199.1 14«^5 hiš. leta 1931 1834 hiš in leta 1941 okoli 2200 hiš. Največji gradbeni podjetnik v mestu je bila mestna občina, ki je do leta 1935 zgradila okoli 450 stanovanj ob Smetanovi in Vita Kraigherja ulici, ob Betnavski, Metelkovi, Delavski in Fochovi ulici, ob Liublianski ulici in drugod. Medtem ko ie večina od 68 dvo- do štiri-nad- stronnih hiš, zgraienih do leta 1938, nasta- lo v spverni nolovici mesta in večma od 254 pritličnih hiš v nie^ovi južni nolovici, na se je 297 nadstronnih hiš razDoredüo enakomer- no rio vsem mestu. Ta raznoreditev stavbnega fonda nam iasno kaže na niegov socialni izvor in s tem na osnovni zna/^ai obeh mest- nih nniovic: na severno meščansko in južno delavsko. Z novimi zgradbami se je zunanjost Mari- bora začela hitreje spreminjati kot pred voj- no, ker je postajala gradbeno vedno pestrej- ša. Redke povojne historizirajoče in secesio- nistične zgradbe se sicer niso tesneje pove- zovale z enakimi predvojnimi toda za tak- ratno mestno zunanjost pomembnejšimi stav- bami, zato pa so vile slej ko prej ostale v mejah cottage, periferne hiše pa na nivoju provincialnosti in pogosto celo ruralnosti. V zahtevnejših zgradbah so se polagoma za- čeli pojavljati konstruktivistični vplivi Pra- ge, Münchna in Ljubljane, ki so se vedno odločneje uveljavljali nasproti retrospektiv- ni arhitekturi ter začeli nakazovati razvojne smeri moderne arhitektonike. Z njimi se je povojni Maribor otresel tradicionalizma in poiskal stike s sodobnimi projektantskimi in gradbeno-tehnični dosežki. Ker je v Maribo- ru tradicionalizem navadno pomenil provin- cialno gradbenost, ni bil v večini primerov niti umetnostno niti funkcionalno opravič- ljiv. Zato je bil razvoj mariborske arhitek- ture v desetletju 1925—1935 toliko pomemb- nejši za nadaljnjo izgradnjo in oblikovanje mesta. Zazidava dotlej močno odprtega me- sta je postopoma napredovala ter poudar- jala zlasti s pomočjo novega gradbenega ma- teriala — betona in železobetona — gradbe- no in funkcionalno raznoličnost posameznih mestnih predelov in arhitektur. Pri tem pa se ni nikoli zanemarila bogata kompozicija vr- tov, drevoredov in nasadov kot tradicional- nega zelenega obeležja mesta in njegove okolice. Kot urbana celota je Maribor topografsko dosegel na severu Slovenske gorice, na jugu pa predmestna selišča z njihovo drobnopo- sestno parcelacijo, ki so ležala že zunaj me- stnih upravnih mei a. V kompromisu z ob- stoječo poselitvijo Taborskega predmestja se je medvojna zazidava nralagaiala danim raz- meram, večinoma sledeč katastrskim mejam posestnih parcel. Pri tem je nastala namesto kareisko izoblikovane ulične mreže, kot jo je razvil severni del mesta, radialno in krožno rezpredena ulična mreža, ki jo je nakazala že Vurnikova kolonija s svoio sicer logično vendar zgrešeno lokacijo. Pomanjkljivosti nastajajočega uličnega sistema v južnem de- lu mesta so se pokazale zlasti pri pomanjka- nju trgov in s tem ugodnih prometnih kri- žišč, od katerih dejansko premore le enega, in sicer dravsko mostišče s Trgom revolu- cije. Opisani razvoj je torej urbano potrdil do- ločene planimetrične pomanjkljivosti mesta, pogojene z geomorfološko izoblikovanostjo terena in osnovno usmerjenostjo njegovih glavnih prometnih tokov. Prvotna osnovna prometna smer je vodila po terasah vzdolž Drave, pozneje se ie nanjo priključila meridi- onalna smer lokalnega mestnega prometa, v katero se je še pozneje vkliučua vzhodnoalp- ska tranzitna prometnica. Velika trgovska ce- sta 18. stoletja in železnica 19. stoletia sta uporabili obe osnovni prometni smeri. Ker se je Dotek mariborskih ulic ravnal po nji- ju, lahko njegovo izoblikovanje smatramo 196; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 kot posledico geomorfološke oblikovanosti mestnega ozemlja in njegovih osnovnih prometnih smeri. Zato je potek mariborskih ulic severno od Drave meridionalen, križajo pa ga paralelniške ulice v smeri rečnih teras, južno od Drave pa paralelniški, medtem ko je meridionalna smer manj izrazita, ker se zaradi radialnega razteka ulic in cest z dravskega mostišča zgublja v njegovem ur- banem prostoru. Komunalnemu zatišju prvih povojnih let je po letu 1923 sledila živahnejša gradbena dejavnost, ki je dosegla svoj vrhunec v le- tih 1928 in 1929, ko je bilo izdanih 388 grad- benih dovoljenje, od tega 84 za pritlične, 191 za eno-, 5 za dvo- in 2 za trinadstropne sta- novanjske hiše ter 16 za pridobitne stavbe. Sledeča gospodarska kriza je povzročila pa- dec zasebne gradbene podjetnosti, ki si je zopet opomogla šele po letu 1937, ko je šte- vilo gradbenih dovoljenj zopet preseglo šte- vilko sto (116). Med leti 1921 in 1938 je Ma- ribor dobil 254 pritličnih, 297 nadstropnih, 37 dvonadstropnih, 27 trinadstropnih in 4 štirinadstropne stanovanjske hiše, 1 šolo, 1 cerkev, 1 prireditveno dvorano, 5 transfor- matorjev, 6 bencinskih črpalk in 21 garaž, leta 1937 pa tudi prva štiri dvigala. Vsega je v tem času Maribor dobil 852 gradbenih ob- jektov. Zasebno gradbeno dejavnost je pod- pirala mestna občina s ceneno prodajo grad- benih parcel, ki jih je pridobila s tem, da je razparcelirala svoja zemljišča ali pa jih od- kupila, razdelila v stavbišča in prodajala po ceni od 7,5 do 25 din za m^. Skupno je obči- na prodala blizu 300 parcel v velikosti od 600 do 900 m^. Pa tudi občina sama je med leti 1925 in 1935 veliko gradila, saj je poskr- bela za 302 stanovanji v 31 eno-, dvo- in tri- nadstropnih hišah. Poleg tega je zgradila 147 stanovanjsko kolonijo nadstropnih vrstnih hišic, kjer so postali najemniki polagoma nji- hovi lastniki. Obsežno gradbeno aktivnost je občina razvijala tudi na drugih komunalnih področjih. Povečana je bila klavniška hladil- nica, zgrajeni šoli v Taborskem predmestju, urejeni dnevni zavetišči za šolsko mladino, povečana oskrbnišnica, urejeno kopališče na Mariborskem otoku s 104 m dolgim železnim mostom, postavljena carinska pošta pri glav- nem kolodvoru in paviljon s čolnarno pri Treh ribnikih, narejena tri javna podzemna stranišča, obnovljen grad za muzejske na- mene, poskrbljeno za športne naprave šport- nih klubov Maribor, Železničar, Rapid in So- kol-matica. Medtem ko je država poskrbela samo za carinska skladišča ob Einspielerje- vi ulici za glavnim kolodvorom, je Dravska banovina zgradila stanovanjsko hišo na vo- galu Strossmayer j eve in Gregorčičeve ulice, zdravstveni dom v Ulici talcev ter gospodar- ska poslopja, infekcijski paviljon in glavni objekt v okviru javne bolnišnice ob Tržaški cesti. Sočasno se je urejala tudi mreža ulic in cest. Regulirane in tlakovane so bile Parti- zanska, Meljska in Koroška cesta. Ulica kne- za Koclja, Trg revolucije in Glavni trg, ki je leta 1938 dobil novo prometno ureditev in novo avtobusno postajo. S preboji (porušitvi- jo 4 hiš) sta bili dodelani Smetanova ulica in Pobreška cesta, urejena je bila sprehajalna pot ob desnem bregu Drave med cestnim mo- stom in brodom v Melju, obnovljen je bil sprehajalni kompleks na Kalvariji in razšir- jeno je bilo mestno pokopališče. Leta 1918 je imel Maribor okoli 9.000 m* granitnega tlaka, okoli 7450 m^ prodnikov in okoli 2400 m'^ klinkerja oziroma asfalta. Leta 1938 pa je bilo že okoli 54.000 m'^ granitnega tlaka in samo še 2.300 m'^ prodnikov, med- tem ko je ploskev asfalta oziroma klinker- ja ostala enaka. Torej je v 20 letih mesto pridobilo okoli 45.000 m® tlakovanih površin, izgubilo pa 5150 m- prodnikov. Medtem ko je imel Maribor leta 1918 51.360 tm. ulic, ka- terih ploskev je merila 357.200 m^ (18.800 m« tako ali drugače tlakovanih, 284.300 m« ma- kadamskih in 54.100 m^ neurejenih), je ta 1938 imel 57.900 t. im. ulic s ploskvijo 404.460 m« površin (od tega 58.850 m« tlako- vanih, 324.760 m^ makadamskih in 20.850 m« neurejenih), kar dokazuje, da je bilo v 20 letih 36.000 m^ makadamskega cestišča tla- kovanega, 33.260 m'^ neurejenega cestišča pa makadamiziranega, kar velja tudi za večino od okoli 6.500 tm. novih ulic oziroma 47.260 m^ novih uličnih površin. Sočasno z ulicami se je urejala tudi njiho- va kanalizacija. Leta 1918 je Maribor premo- gel le 49 »/o kanaliziranih ulic v dolžini 24.700 tm kanalov, leta 1938 pa že 73 »/o ali 42.000 tm. kanalov. Torej je bila kanalska mreža povečana za okoli 17.300 tm. kanalov, kate- rih največji, profila 300/170 cm, je v dolžini 890 tm. zajemal Počehovski potok. S temi deli je mesto približalo stare provincialne cestne razmere zahtevam sodobnega zlasti avtomobilskega prometa, saj je leta 1927 uvedlo redni avtobusni promet. Se bolj je Maribor preoblikovala elektrika, ki je postala pomemben gospodarsko pospe- ševalni element mesta. Leta 1920 se je uved- la javna razsvetljava, ki je leta 1938 doseg- la 180 km omrežne dolžine in okoli 25 mi- lijonov kilovatov konsumacije. Pri tem je odigrala odločilno vlogo mestna občina, ki je z leta 1932 ustanovljenimi mestnimi pod^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 197 i j et j i regulativno vplivala na vse mestno ko- munalno dogajanje, posredno pa tudi na so- cialno skrbstvo, javna dela in kulturo. Prva pomembna povojna aritektura v Ma- riboru je štirinadstropna palača Zadružne gospodarske banke na Partizanski cesti 6, ki je nastala v letih 1922—1924 po načrtih Miro- slava Kasala. Ta poslovno-stanovanjska stav- ba z leta 1929 prizidano dvorano je dober primer kompromisa med fasadnim videzom in funkcionalno vsebino, ki jo demonstrira njena arhitektura. Arhitektonsko nista na- prednejši niti stanovanjska dvonadstropnica z razčlenjeno stavbno gmoto na Gosposvet- ski cesti 12 iz let 1925—1926 (Jože Jelene), niti t. i. Mariborski dvor Pokojninskega za- voda na Trgu revolucije iz let 1925—1926 (Josip Costaperaria), ki mu je bila poverje- na tudi urbana vloga, saj je s svojim petkot- nim tlorisom zasedel čelno stran trga z obe- ma uličnima priključkoma, s svojimi gaba- ritno razčlenjenimi fasadami pa dal njegovi vizualni podobi slikovito razgibanost. Tudi zgraditev trgovsko-stanovanjske hiše na Tr- du revolucije 1, (Rudolf Kiffmann 1926 do 1927) ni pomenila večjega napredka, pač pa sočasna postavitev 6 mestnih dvo- in tri-nad- stropnih stanovanjskih hiš ob Smetanovi ulici (Anton Cerne-Maks Czeike), v katerih kompoziciji je prisotna želja po prostorskem reševanju vrstne zazidave. K tej skupini stavb spadajo tudi tri hiše v Ulici Vita Krai- gherja, od katerih stoji še trinadstropnica na številki 8, kjer je bil sedež mestnega gradbe- nega urada, fizikata in električnega podjetja. V to obdobje sodi tudi izdelava načrta za no- vo gradnjo župne cerkve sv. Magdalene (France Tomažič 1923) in ureditev Magdalen- skega trga, prvi sodobnejši projekt v Tabor- skem predmestju, ki pa se ni realiziral. V letih 1927—1928 je nastala po načrtih prof. Ivana Vurnika 147-stanovanjska kolo- nija vrstnih hišic med Fochovo in Metelkovo ulico, ki so jo leta 1929 povečali za 4 osem- stanovanjske hiše ob Delavski ulici in leta 1933 za 4 enake hiše ob Metelkovi ulici. Na- selje je zanimiv primer enovitega urbanega reševanje socialno podčrtane arhitekture v nasprotju z malo mlajšo naselbino indivi- dualnih hiš na Lebarjih. Ta je bila postopo- ma zgrajena po regulacijskem načrtu J. Je- lenca in M. Czeikeja iz leta 1928, ki je uve- del diagonalne ulice v trikotu med Vrban- sko, Gosposvetsko in Turnerjevo ulico. Med tu nastalimi hišami je zaradi revolucionarne sodobnosti zlasti zanimiva R. Perhavčeva vi- la v Rosinovi ulici 22, zgrajena v letih 1929 do 1930 po načrtih Iva Spinčiča. Leta 1927 se je začela po projektu Hermana Husa in načrtih mestnega gradbenega urada izgrad- nja letnega kopališča na Mariborskem otoku, ki je —• zgotovljeno leta 1930 —• dolgo pred- stavljalo najsodobnejši kopališki objekt pri nas. Leto 1928, ki je prineslo barakarsko na- selje ob Ljubljanski ulici pri Magdalenskem parku in predelavo Dravske kasarne (nek- danjega minoritskega samostana v Pristanu) v stanovanjske namene, je rodilo tudi tipizi- rano arhitekturo: 4 osemstanovanjske hiše ob Ljubljanski ulici, ki se jim je v letih 1929 in 1933 pridružilo še 12 enakih stavb ob Ljubljanski, Delavski in Metelkovi ulici. V ta čas sodi nastanek nekoliko zadržane ar- hitekture hotela Orel in restavracije Park ter retrospektivno uglašene kavarne Astoria, katere prijeten ambient je več desetletij služil kot središče mariborskega kulturniško družabnega življenja. V letih 1929—1930 sta nastali napredno koncipirani večstanovanj- ski vili v Gregorčičevi ulici 47 in Prežihovi ulici 21 (M. Czeike), sanatorij dr. Mirka Cer- niča (J. Jelene — M. Slajmer) v Tyrsevi ulici 19, štirinadstropna stanovanjska hiša Mari- borske oblasti oziroma Dravske banovine na vogalu Strossmayer j eve in Gregorčičeve ulice, zgrajena od R. Kiffmanna in Ubalda Nassimbenija po načrtih Iva Dolenca, pol- na konstruktivističnih elementov stvarnost- nega sloga in okrašena s plastikami Nikolaja Pirnata (1929—1931) in zlasti poslopje ok- rožnega urada za zavarovanje delavcev (se- daj Zdravstveni dom) v Ulici talcev 9, (Jaro- slav Cernigoj — Saša Dev 1930—1931), ki pomeni prvi poskus uvedbe čistega funkcio- nalizma v mariborsko arhitekturo. Z nastopom arhitektov Saše Deva in zlasti Jaroslava Cernigoja leta 1930 je mariborsko arhitektonsko snovanje dobilo svoji osrednji osebnosti, ki sta bili zmožni nositi nadaljnji razvoj v smislu sodobnega funkcionalnega konstruktivizma vse do druge svetovne voj- ne in še po njej. Kot njun introitus lahko smatramo ustvaritev palače Banovinske hra- nilnice na vogalu Tyrseve in Slovenske ulice (1931 do 1932). To je prva železobetonska skeletna stavba in sprva zares moderna, pros- torsko plastično oblikovana arhitektura fun- kcionalnega tipa v Mariboru. Je skladna, brez okrasja, v materialu in konstrukciji čista, v proporcih in strukturi svojih fasad organsko pretehtana stavba. Je arhitektura nove stvar- nosti, produkt v bodočnost zazrte arhitekto- nike, ki stoji kot mejnik med dvema desetle- tjema pa tudi med dvema različno usmerje- nima hotenjema. Medtem ko je prvo deset- letje svojo naprednost še vezalo s tradicijo. 198 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 je drugo prav po zaslugi J. Cernigoja osvobo- dilo arhitekturo vsakršne retrospektivnosti. Medtem ko je bilo med leti 1923—1927 zgrajenih 12 dvonadstropnih, 6 trinadstrop- nih in 1 štirinadstropna stanovanjska stavba ter med leti 1928—1930 5 dvonadstropnih in 3 trinadstropne hiše, so med leti 1931—1933 nastale 4 dvonadstropne, 5 trinadstropnih in 1 štirinadstropna hiša, med njimi: trgovsko- stanovanjska stavba na Trgu revolucije 4, (J. Jelene 1931—1933), stanovanjska hiša Po- kojninskega zavoda v Krekovi ulici 21, (Vla- dimir Šubic 1930—1931), trinadstropen tri- krilni blok v kareju med Strosmayerjevo, Orožnovo in Gospejino ulico (U. Nassimbeni 1931), več vil (J. Jelenčeva v Vilharjevi uli- ci 7, R. Kiffmannova v Cankarjevi ulici 32, U. Nassimbenijevi v Medvedovi ulici 3 in 6 itd.), trgovsko-stano vanj ska hiša na Meljski cesti 2 (R. Kiffmann), stanovanjska hiša na Gosposvetski cesti 23 (U. Nassimbeni), carin- ska pošta na Partizanski cesti (Viktor Vičič 1931—-1939), tribuna na športnem igrišču Že- lezničarja na Tržaški cesti 37 (J. Jelene 1933 do 1935) itd. V letih 1934—1935, ko je Maribor dobil 7 dvonadstropnih, 8 trinadstropne in 1 štirinad- stropno hišo, je Jaroslav Cernigoj sprojekti- ral osnovno šolo v Žolgerjevi ulici 2-4, ki je ob otvoritvi leta 1936 predstavljala funkcio- nalno najnaprednejše šolsko poslopje pri nas. Kar skromno so ji sledili približno sočasni kino Udarnik v Vetrinjski ulici 19, Borza de- la (sedanja Skupnost za zaposlovanje) v Gre- gorčičevi ulici 37, stanovanjska hiša na Go- sposvetski cesti 14 (J. Jelene), in vile v Kam- niški ulici 18 (Alojz Peklar 1935), Gregorči- čevi ulici 54, Mladinski ulici 26 (U. Nassim- beni) itd. Obdobje 1936—1937 je obogatilo Maribor z 9 dvonadstropnimi, 5 trinadstropnimi in 1 štirinadstropno hišo, kar kaže na željo me- sta, da bi se karejsko izgradil, željo, ki tudi v naslednjih treh letih kljub bližajoči se voj- ni nevarnosti ni popustila. Nasproti glavne- ga kolodvora na Partizanski cesti 47 je zra- stla trgovsko-stano vanj ska hiša Ljudske sa- mopomoči (M. Czeike 1936—1937), nasproti gradu v Grajski ulici trinadstropni kino Par- tizan (Herbert Drofenik 1935—1936), stari Scherbaumov mlin v Svetozarevski ulici 6 je nadomestilo poslopje Mariborske tiskarne (Ljubo Humek 1937-1938), Rudolf Kiffmann je v Tekstilni ulici postavil Hutterjevo de- lavsko kolonijo (1936—1939), Saša Dev in Ja- roslav Cernigoj sta s poslopjem zavaroval- nice v Ulici talcev zakrila požarno steno ve- like dvonadstropnice s Partizanske ceste 14 (1937—1940), Božidar Culk pa je sprojektiral veliko poslopje sedanje Višje agronomske šole na Vrbanski 30, ki je bilo dokončano šele leta 1947. Sočasno so nastajale tudi sta- novanjske hiše v Maistrovi ulici 9 in 15, Uli- ci heroja Staneta 16, trgovsko-stanovanjske hiše na Glavnem trgu 24, na Partizanski ce- sti 26 itd. Zadnja leta pred vojno se je mariborska gradbena dejavnost še stopnjevala. Leta 1938 do 1939 je nastala trgovsko-stano van j ska hi- ša v Jurčičevi ulici 4 (Ljubo Humek), ki je skupaj z ono na Partizanski cesti 26 uvedla koncepcije sodobne dvoetažne trgovinske prodajalnice, Fritz Kiffmann je leta 1938 zgradil trgovsko stanovanjsko hišo na Meljski cesti 3 in 5, Herbert Drofenik je sprojektiral cerkev Rešnjega telesa na Cesti zmage kot zahtevnejšo dvoransko arhitekturo, ki je bi- la poleg pravoslavne cerkve na Leninovem trgu (1935-1936, porušena leta 1941) edini večji, na novo zgrajeni sakralni objekt na ozemlju takratnega mesta (1936—1938). Vila v Tomšičevi ulici U je bila zgrajena leta 1939 po načrtih M. Czeikeja, stanovanjska hiša v Svetozarevski ulici 4 istega leta po na- črtih Ljuba Humeka, večstanovanjska vila v Medvedovi ulici 13 v letih 1940—1941 po na- črtih Saše Deva, Hutterjev stanovanjski blok, imenovan Gradišče, v letih 1938—1941 po načrtih Saše Deva in Jaroslava Cernigoja, gimnazija v Žolgerjevi ulici 1940 (skončana šele leta 1952) po načrtih Jaroslava Cernigoja in Emila Navinška, ki sta z njo uveljavila so- doben koncept šole z veliko centralno vežo in obširnim stopniščem. Končno naj omenim, da je močan indust- rijski razvoj pogojil tudi živahno izgradnjo pridobitnih poslopij (tovarn, delavnic itd.), kjer sta konstruktivizem in funkcionalizem prišla že v prvem povojnem desetletju do prevladujoče veljave. Do leta 1938 je nasta- lo 106 tovrstnih objektov, od tega med leti 1922—1929 57 in med leti 1930—1938 49, vendar pa največ v letih 1924 (11), 1925 (10), 1929 (12) in 1937 (16). Omembe vredni so zlasti večji tovarniški kompleksi kot Doctor in drug ob Tvorniški ulici (1922—1928), Hu- tter in drug ob Motherjevi ulici (1926—1933), Mariborska tekstilna tvornica ob Mother- jevi ulici (1930), Svila v ulici Ob Dravi (1930 do 1932), Zlatorog ob Industrijski ulici. Me- talna ob Zagrebški ulici, mestne avtobusne garaže ob Linhartovi ulici (1939) itd. V drugem desetletju mariborskega urba- nega razvoja so se pojavile tudi prve kako- vostnejše regulacijske naloge, ki jih je veči- noma opravil Jaroslav Cernigoj: promenada na Partizanski cesti, Trg svobode v zvezi z KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1930 199 natečajem za postavitev kraljevega spomeni- ka (J. Cernigoj-Boris Kalin 1939), Glavni trg z obnovo kužnega znamenja in postavitvijo avtobusne postaje (1935—1938), Trg revolu- cije (1936—1938), pa tudi prve spomeniško- varstvene akcije: obnova Kalvarije (1932 do 1933), mariborske stolnice (1938—1940) in mestnega gradu (1937—1940). Obnovo mari- borske stolnice je vodil mladi Marjan Mu- sic, ki je med leti 1939 in 1941 sodeloval pri izdelavi mestnega regulacijskega načrta. Zaključno naj opozorim tudi na regula- cijske zasnove medvojnega Maribora, ki je do leta 1928 gradil po smernicah regulacij- skih načrtov iz let 1863—1885. Takrat pa se je pojavil nov načrt Koroškega predmestja, ki sta ga izdelala arhitekta J. Jelene in M. Czeike. Ta je uvedel diagonalne ulice v tri- kotu med Vrbansko, Gosposvetsko in Tur- nerjevo ulico. Za Taborsko predmestje je bil leta 1927 in 1929 sprejet delni regulacijski načrt; ta je brez potrebe razdrobil ozemlje med Fochovo in Metelkovo ulico, ki se je do vojne polagoma zazidalo. Sele z letom 1935 je začel mestni gradbeni urad izdelovati ge- neralni regulacijski načrt za mestno in oko- liške občine, s čimer je končno prišlo do gradbeno-upravne združitve celotnega mest- nega komunalnega prostora, kateremu pa ni sledila političnoupravna. Vendar načrt ni za- živel, ker ga je prehitela vojna. Delno se je realiziral le na Pobrežju v zvezi s postavit- vijo Hutterjeve delavske kolonije. Medtem ko se je zazidava mariborskega politično- upravnega območja razvijala po že omenje- nih delnih regulacijskih načrtih (severno od Drave precej regularno, južno z napakami in pogosto v odprti zazidavi), pa je bil razvoj Pobrežja, Tezna, Nove vasi in Studencev pre- puščen stihiji. Rezultat tega je bila močna nesistematičnost v urbanizaciji in komimali- zaciji teh mestnih predelov. Studenci so se zazidavali ploskovno, Pobrežje zaradi stra- žunske terase radialno vzdolž Ceste 14. divi- zije ter z zaselki in svobodnimi gradnjami, Tezno pa z obzidavo Ptujske ceste in spon- tanimi naselbinami ob Stražunskem in Te- zenskem gozdu. Tako je Maribor dočakal drugo svetovno vojno z velikimi urbanistič- nimi nedorečenostmi zaradi nepovezanega razvoja posameznih mestnih predelov, ven- dar z ugodno lokacijo večjih industrijskih obratov v Mei ju in na Teznu ter s še nepo- kvarjenimi okoliškimi podeželskimi naselji. Nemška okupacija v letih 1941—1945 je Mariboru prinesla poleg političnoupravna razširitve na okoliške občine in novega, ven- dar nedokončanega regulacijskega načrta, nekaj stanovanjskih blokov ob Smetanovi ulici in po mestu, tovarno letalskih motor- jev (sedaj TAM) na Teznu, začeto elektrarno Mariborski otok, nekaj tlakovanih cestišč in predvsem napol uničeno mesto s 47 »/o težko poškodovanimi in 466 porušenimi hišami, uničenimi komunalnimi napravami in poško- dovano kanalizacijo. Maribor je torej izšel iz zadnje vojne kot najbolj poškodovano mesto v Sloveniji, kar še danes kljub dinamičnemu povojnemu razvoju ni v celoti prebolel. Ta- koj po vojni je Jaroslav Cernigoj pripravil idejni regulacijski načrt Maribora, ki ga je upošteval Ljubo Humek, ko je med leti 1947 in 1950 izdelal vodilni regulacijski načrt me- sta in delni regionalni načrt mestnega oko- lja kot sintezo razvojnih možnosti, družbenih potreb in vizije kompleksne urbanizacije šir- šega mestnega prostora. Pri njegovi realiza- ciji so se poleg že omenjenih starejših vklju- čili tudi mlajši, vendar že pred vojno delu- joči arhitekti: Stane Lovše, Maks Hlad, Dra- go Umek, Milan Cernigoj, Danilo Fürst in drugi. VIRI IN LITERATURA : Statistično poročilo Mestnega gradbenega ura- da iz marca 1938. — Franjo Baš: Teritorialni razvoj Maribora. Kronika slov. mest II. 1935 p. 122—126. — Franjo Baš: Mariborske slike, Tvla- ribor 1934, 142 strani in Maribor 1935, 96 stra- ni. — Franjo Baš: Razvoj Maribora v letih 1918—1938. Kronika slov. mest VI. 1939. p. 57— 68. — Jaroslav Cernigoj: K študiji za regula- cijo mariborskega Glavnega trga. KSM II. 1936. p. 152—154. — Jaroslav Cernigoj: Bodoči Trg svobode v Mariboru. KSM VI. 1939. p. 80—84. — Marjan Mušič: Razvoj Slomškovega trga v Mariboru. KSM VI. 1939. p. 84—91. — Franjo Kramberger: Nekaj številk o Mariboru. Koledar nabavljalne zadruge državnih uslužbencev (KNZDU) 1933. p. 93—108. — Ludvik Zorzut: Novi Maribor. Nekaj bilance ob 20-letnici. KNZDU 1940. p. 97—105. — Načrt in vodnik sa- moupravnega mesta Maribor, Maribor 1936. — Franjo Sijanec: Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961. — Jože Curk: Maribor, urbanistično-gradbeni zgodovinski oris I. CZN II. p. 63—95 in CZN IV. p. 83—105. 200 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 RAZPAD POSESTI KNEZOV AUERSPERGOV NA KRANJSKEM STANE GRANDA Auerspergi, po enem izmed svojih gradov Turjaku splošno imenovani tudi Turjaški ali Turjačani, so bili stoletja ena najuglednejših, najbogatejših in najpomembnejših fevdalnih rodbin na Kranjskem. Obsežno posest ter z njo zvezana ugled in moč so imeli tudi v drugih deželah cesarstva, ki so mu vladali Habsburžani. Prvotni Turjačani naj bi se na- selili na našem ozemlju okoli leta 1000,' ven- dar so že v 13. stoletju izumrli in so tisti, ki jih običajno imamo v mislih, kadar govo- rimo o tej rodbini, izšli iz njihovih ministe- rialov, ki se prvič omenjajo v 13. stoletju.® Nagel družbeni vzpon te rodbine se začenja v 15. stoletju, ko je Engelhard (1401—1466) postal dedni komornik na Kranjskem in v Slovenski marki. Nief^ova sinova Pankracij (1441-1496) in mlajši Volkard (1443-1506) pa sta začetnika dveh glavnih linij te rodbine, od katerih se je vsaka delila še na več vej. Pomembnejša je prva, ki se običajno imenu- je starejša ali Pankracijeva linija. Iz nje iz- hajajo: veja grofov s Turjaka, veja, ki je imela v lasti Srajbarski turn (in iz katere je izšel Anton grof Auersperg ali Anastazij Griinn), veja, ki je imela nekaj časa v pose- sti Mokrice in tudi najpomembnejša knežja veja, ki tvori pravzaprav posebno knežjo li- nijo. Slednja izvira neposredno iz Teoderika (1578-1634), enega izmed vnukov znamenite- ga Herberta Turjaškega, ki je padel leta 1575 v bitki s Turki pri Budačkem. Teoderik je le- ta 1630 postal državni grof (Reichsgraf).' Nje- gov sin Janez Vajkard je bil na državnem zboru v Regensburgu 1653. leta povzdignjen v državnega kneza. Naslednje leto je dobil v fevd kneževini Münsterberg in Franken- stein v Sleziji, leta 1663 je pridobil pokneženo grofijo Thengen na Tirolskem. Zaradi preko- račitve kompetenc in zasledovanja lastnih ciljev v mednarodni politiki se je cesar od- povedal njegovi svetovalski in diplomatski službi in ga prisilil, da se je umaknil najpre- je na svojo avstrijsko grofijo Wels, nato pa v Ljubljano, kjer je zgradil znani knežji dvo- rec. Leta 1673 je po neoženjenem bratu Wolfgangu Engelbertu podedoval grofijo Ko- čevje, ki je prišlo v roke te rodbine z naku- pom dobra štiri desetletja prej in gospostvo Žužemberk, kjer je 1677. leta umrl.* Še pred smrtjo pa je z kočevske in delov nekaterih drugih posesti (imel je še gospostva Sum- berk. Poljane, Postojno, Lož) ustanovil fidej- komis, to je dedno nedeljivo in neobremen- Ijivo družinsko posest.^ Leta 1791 je bil Kari Jožef Anton proglašen za vojvodo Kočevske- ga. Naziv je bil deden in ga je nosil vsak prvorojenec, ostali pa so bili princi oziroma princese. Kot kaže, jim do vojvodskega na- slova ni bilo veliko. Običajno so navajali predvsem svojo knežjo čast in tudi med pre- bivalstvom se je uveljavil naziv » first «. Čeprav so knezi del posesti, ki so jo dobili ali podedovali v teku časa, že tudi odprodali ali izgubili na kak drug način, je bila nji- hova posest na Kranjskem v 19. stoletju še vedno zelo velika. 1863. leta so imeli poleg Vojvodine Kočevske še gospostvi Poljane in Žužemberk, dobri Soteska in Rožek ter vi- kariat Bela cerkev.' Skupna površina naj bi znašala okoli 30.000 ha. Veliko zemlje ter šte- vilne dvorce so imeli tudi v drugih avstrij- skih, čeških in ogrskih deželah. Z zemljiško odvezo so se površine nekoliko zmanjšale, kljub temu pa so imeli leta 1905 na Kranj- skem še 23.501 ha, od tega je vojvodstvo Ko- čevje z gospostvom Poljane merilo 19.293 ha, posest, ki jo vir označuje z imeni Žužemberk —Toplice—Višnja gora—Soseska pa 4208 ha.' Kot veleposestnik jim je bil v tem času še najbližji princ Schönburg-Waldenburg s 16.403 ha (Lož—Snežnik).^ Auerspergi spadajo v skupino tistih naših fevdalnih rodbin, ki so zelo zgodaj in v ve- likem obsegu posegale tudi v neagrarno pro- dukcijo. Že v srednjem veku se omenja nji- hovo železo.^^ Konec 18. stoletja so se znova vključili v to vrsto proizvodnje, ki je dosegla svoj vrh v znanem dvorskem železarstvu.* Njihovo ime je tesno povezano tudi s stek- larstvom, zlasti pa z lesno predelovalno in- dustrijo, ker je skoraj vso njihovo posest pri nas pokrival gozd. Velika spodbuda slednji je bila predvsem izgradnja železniške proge Dunaj—Trst ter tistih prog, ki so se nanjo kasneje navezale. V desetletjih od 1848 do prve svetovne vojne loči Ivan Mihorič tri faze. Za prvo, ki traja do 1857. leta, naj bi bili značilni nekateri zakoni, ki urejajo vpra- šanja v zvezi z gozdom ter izgradnja magi- stralne linije Dunaj—Trst, ki je približala železnico zahodnim robom veleposetva. Za drugo, v letih 1860—1892, naj bi bila značil- na izgradnja gozdnih poti in cest ter posto- pna izgradnja in nakupi industrijskih žag; za tretjo pa izgradnja kočevske proge 1893 in podaljška dolenjske do Straže leto dni kasneje. Kot je znano, projekt železnice ob Krki ni prodrl. Značilni sta tudi gradnja moderne parne žage na planoti Roga 1895. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 201 ; leta ter parne žage Jelendol." S tem se je število žag, zlasti pa njihova kapaciteta pre- cej povečala. Poleg starih žag na Dvoru in v Soteski so imeli v času pred prvo svetovno vojno še naslednje: Travnik v Loški dolini, Glažuta, Gotenice, Mrzli Studenec in Med- vedjek. Najpomembnejša je bila tista na Ro- gu, ki je bila največja na Slovenskem. Za- poslovala je 250—300 ljudi. Okoli nje je na- stalo naselje z lastnim vodovodom, električ- no napeljavo, v zvezi z njo je bilo zgrajenih tudi 35 km ozkotirne železnice.*' Skupen pro- blem vseh obratov je bilo pomanjkanje vode. To je verjetno tudi eden izmed vzrokov za tolikšno število žag. Delali so namreč na ti- sti, kjer je bilo to mogoče. Zato vse niso ime- le stalnega delavstva ali vsaj ne v potreb- nem številu, ampak so si pomagali z njego- vim premikanjem. Poudariti je treba še neko značilnost kne- zov Auerspergov. Posesti v monarhiji so jim omogočale, da so pogosto menjali svoja bi- vališča in so se marsikje čutili doma. Lepota Žužemberka in Soteske, bogastvo kočevskih gozdov, vse to je bilo premalo, da bi pretež- ni del svojega življenja preživeli tu.'^ Preko uradnikov so skrbeli, da so posli potekali v redu, pazili so, da je denar krožil in se je bogastvo večalo. Dvorski primer nam doka- zuje, da niso bili prav nič sentimentalni, če je bilo treba nekaj opustiti. Seveda pa nas to ne sme zavajati k napačnim sklepom, kam pravzaprav Auerspergovi sodijo. Bili so in se še danes imajo za del (nekdaj) kranjskega plemstva.*' Ekonomski moči so hoteli dodati tudi političen ugled in moč, še zlasti je to tež- njo moč zaslediti po uvedbi ustavnega življe- nja. Knez Kari je postal 1861 predsednik go- sposke zbornice, od decembra 1867 do septem- bra 1868 pa je bil na čelu meščanskega mi- nistrstva; znameniti in za Slovence zloglas- ni knez Adolf Auersperg je bil od novembra 1871 do februarja 1879 ministrski predsednik (Auersperg-Lasserjev režim), vnuk prvega knez Kari je bil od leta 1907—1911 kočevar- ski poslanec v državnem zboru.*' Kljub te- mu, da ni bil nihče od zgoraj imenovanih rojen na našem ozemlju, niti ni tu umrl, so bili še kako prisotni v slovenskem političnem življenju druge polovice 19. stoletja. Nave- del bom le dva primera. Rudež in Trdina sta 10. juljia 1872 zahtevala od Bleiweisa, naj takoj izstopi iz deželnega komiteja za izgradnjo dolenjske železnice, katerega pred- sednik je bil knez Kari Auersperg. Druže- nje z njim so ljudje imeli za izdajstvo.*^ Vi- tev Josip Schneid pa je, nedvomno v dogovo- ru s takratnim vodilnimi politiki in more- biti celo dvorom, zahteval od Bleiweisa de- cembra 1879. leta, naj za državnega poslan- ca kandidirajo kneza Windischgrätza, ker je ta »slovenski knez po rodu in po svoji rod- binski tradiciji«, z njim se postavijo po ro- bu koteriji Auerspergov, ki je imela 16 let odločilen vpliv." S svojim političnem delo- vanjem sta zadnji dve generaciji kočevskih vojvod dosegli tisto, pred čemer je svaril plemstvo Hohenwart poleti 1879. leta: spra- vili so v nevarnost svojo eksistenčno upra- vičenost med slovenskim narodom." Agrarna reforma je bila samo eden izmed številnih problemov, s katerimi se je morala spopasti Kraljevina SHS. Razmeroma ena- kim načelnim stališčem različnih političnih strank je stalo nasproti veliko praktičnih vprašanj, ki so dopuščala zelo različne re- šitve. Ze sama struktura veleposesti je bila v državi zelo različna. Medtem ko so pone- kod prevladovale obelovalne površine, je bilo v Sloveniji z izjemo Prekmurja ravno obratno. Zavedati se moramo, da socialno- politična načela agrarne reforme v tem času niso bila več usklajena z ekonomskimi zako- nitostmi agrarne proizvodnje. Mali kmetij- ski obrati ne vodijo k napredku. Dodatno vprašanje pa je seveda tudi industrija, ki je na nekem veleposestvu nastajala in se raz- vijala v skladu z njegovo specializacijo. Glede obdelovalnih površin so agrarno re- formo v stari Jugoslaviji začeli sorazmerno hitro izvajati čeprav ne v skladu s predsta- vami in željami najbolj prizadetih.'^ Pred- hodne odredbe z dne 25. februarja 1919 so Zadnji kočevski vojvoda knez Kari Adolf Auersperg 202! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 2« 1980 ne le razglasile vse fidejkomisije za velepo- sestva, ampak so tudi določile, da se vsi več- ji gozdni kompleksi podržavijo. Omejili so tudi promet z nepremičninami, ki pridejo v poštev za agrarno reformo. Za Slovenijo je bilo določeno, da ima lahko vsak največ 200 haktarov zemlje. Teh določil niso izvedli. Veliko pomembnejša je uredba z dne 11. fe- bruarja 1920, ki je nekoliko spremenjena leta 1922 postala zakon. Veleposestva so prišla pod državno nadzorstvo in nekatera celo pod upravo (sekvester). Po zakonu, ki je bil izdan specialno za Slovenijo konec februarja 1922, so morali gozdni veleposestniki nakazovati interesentom agrarne reforme kurivo in stavbni les. Ker pa je prišel za to v poštev le letni etat, se je bilo temu mogoče kaj lah- ko izogniti. Prosilcu so lahko enostavno od- govorili, da je letni etat že izkoriščen. Vrh in obenem že skoraj konec te agrarno-refor- mne zakonodaje pa je zakon o likvidaciji ag- rarne reforme na veleposestvih, sprejet 19. junija 1931, ki je dopuščal veleposestniku 200 ha vseh površin, predvideval pa je za iz- jemne primere, kjer to narekujejo agrarno- ekonomski vzroki, tudi možnost širših in su- per maksimumov. Za razliko od obdelovalnih površin, kjer je zakon priznaval individual- ne subjekte agrarne reforme, je bilo za gozd- ne veleposestvi in to le za tiste, ki so imele preko 1000 ha gozda in so ležale v Dravski banovini in nekaterih hrvaških okrajih, do- ločeno, da so subjekti za to kulturo občine, zemljiške skupnosti, imovinske občine in skupine poljedelcev kot pravne osebe. Od- škodnino naj bi veleposestniki dobili v ob- veznicah Privilegirane agrarne banke, ki naj bi se amortizirale v 20 letih s 5 */o obrestmi. Leta 1933 so ta rok razširili na trideset let. Za čas, ki je potreben, da se uredi prenos lastništva, so ustanovili poseben organ Za- časno državno upravo razlaščenih veleposest- niških gozdov (kratica ZDU), katere naloga je bila racionalno upravljanje prevzetih po- vršin. Knezi Auerspergi so imeli v desetletjih pred vojno posestvo vzorno urejeno. Dober pregled nad njim in velika strokovnost vo- dilnih uslužbencev sta omogočala načrtno go- spodarjenje. Prva svetovna vojna je ta pri- zadevanja zavrla, ker je primanjkovalo de- lovnh moči. V področjih Gotenic, Fridrihštaj- na in Roga, ki so merila skupaj okoli 18.200 haktarov, jim v letih 1914—1918 od predvi- denega poseka 183.636 m' bukev ter 218.152 kubičnih metrov jelk ni uspelo posekati 168.673 m' bukev ter 164.302 m« jelk. Zato pa so veliko posekali v lažje dostopnih gozdo- vih in je bil npr. večji del revirja Poljane (412 ha) ob koncu vojne izsekan. Od štirih žag, ki so jih v tem času imeli, sta Travnik in Rog stali, le Jelendol in Glažuta sta obra- tovali, posluževali pa so se še Kajfeževe ža- ge v Kočevju. Perspektive ob koncu vojne niso bile slabe. Zakupne pogodbe z zakupni- ki žag so se iztekale in bi bilo možno ob skle- panju novih izsiliti višje zakupnine. Gospo- darska obnova in razvoj, ki običajno sledita vojnim razdejanjem, sta bila upanje, da bo- do kapacitete kočevskih (29.000 m' bukovih hlodov in 26.000 m' jelovih) in soteških žag (2600 m? bukovih in 5200 m^ jelovih) ob nor- malni količini dežja v veliki meri izkoriščene. Prav tako so bili prepričani, da bo 400 m' stavbnega lesa našlo kupce. Zadovoljiti bi bilo možno tudi druge kupce oziroma lastnike žag in doseči letni posek v višini približno 200.000 kubičnim metrov lesne mase. Sekali bi pred- vsem les, katerega premer je v prsni višini več kot 40 cm. Seveda bi bile potrebne tudi določene investicije v gozdne ceste in tran- sportne naprave. To gotovo ne bi povzročilo težav, kajti ob ugodnem ekonomskem polo- žaju bi lahko prišli do potrebnega kredita, še zlasti, če bi bili varščina obsežni gozdovi.'' Usoda, ki se je zgrinjala nad knezi Auer- spergi, je bila resnično temna, pa še sa- mi so jo hote ali nehote zapletali. Če jim lahko priznamo posluh za gospodarska vpra- šanja, jim tega za politična ne moremo. Ju- goslovanskega državljanstva niso sprejeli, temveč so obdržali avstrijskega. To pri vladi in njenih uradnikih in vseh tistih, ki so bili nad novo državo navdušeni, ni bilo prijazno sprejeto. Se zlasti pa so si ustvarili politične nasprotnike v vrstah tistih, ki jih je zajela »jugoslovenska evforija«. V času izdaje Pred- hodnih uredb februarja 1919, kar je kasneje veljalo kot datum, ki je določal obseg pose- sti — objekta ograrne reforme, je bilo po- sestno stanje alodialne in fidejkomisne pose- sti naslednje: 155 ha njiv, 506 ha travnikov, 8 ha vrtov, 228 ha pašnikov, 22.585 ha goz- dov, skoraj 8 ha stavbnih zemljišč, 4 ha ne- rodovitne zemlje in skoraj 10 ha neobdavče- ne zemlje. Vsota vseh površin je bila 23.513,0445 ha.^« Gozd, ki je pokrival 96 "/o knežje zemlje, je bil sestavljen iz štirih več- jih kompleksov ter preko 25 manjših kom- pleksov in gozdnih parcel. Upravna centra sta bila gozdna urada v Kočevju in Soteski, ki jim je bilo podrejeno nekaj nižjega urad- ništva ter večje število gozdarjev in gozd- nih čuvajev ter drugo pomožno osebje. Ko- čevskemu nadrejeni organ je bil knežji upravno-ekonomski center v Vlašimu na Če- škem. Leta 1927 je umrl zadnji kočevski voj- voda knez Kari. Ker je njegov prvorojenec KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 203 Zaga Rog neposredno po ustavitvi obratovanja. Sli- ka prikazuje le del naselja umrl že pred njim, dedič nekdanjega fidej- komisa vnuk Kari Adolf pa je bil še mlado- leten, je upravljanje vsega veleposestva, ki se je poslej imenovalo Veleposest Auersperg Kari dediči, prevzel knez Kari Auersperg- Breunner, stric mladoletnega dediča in last- nik alodialne posesti s sedežem v Soteski. Kljub temu, da jih je državno nadzorstvo v določeni meri oviralo pri gospodarstvu, pa dohodki niso bili ravno majhni. Tako so za leto 1923 prijavili skoraj 5,8 milijona dinar- jev dohodka in plačali v 5^/i> kolonizacijski fond preko 260.000 din.^' Vsa leta seveda ni- so bila tako ugodna. Na podlagi podatka, da so od srede marca 1919 do 1932. leta plačali v zgoraj omenjeni fond 1,561.522 din,'^^, lahko izračunamo, da so zaslužili v tem obdobju 31,230.440 din ali malo manj kot 2,5 milijona din letno. Če predpostavimo, da so določen del dohodka tudi utajili, se gotovo ne moti- mo, če trdimo, da je znašal najmanj 3 mili- jone letno. Z gotovostjo lahko tudi trdimo, da je to, glede na 1923. leto nizko povprečje, posledica krize v lesni trgovini in industriji, ki se je začelo konec dvajsetih let. Samo v obdobju 1930—1932 je padla cena mehkega rezanega lesa za skoraj 40 "/o, tržišče za oglje pa se je zaprlo.^* Leto 1932 je bilo usodno. 16. februarja sta minister za gozdove in rudnike ter minister za kmetijstvo podpisala razglasi tv eni odlok, ki je upošteval predlog banske uprave Drav- ske banovine, da naj ima veleposestvo le še 3000 ha, vse ostalo pa se razlasti.®^ Od eks- propriacije so izločili obdelovalno zemljo, do tedaj razdeljena zemljišča agrarnim intere- sentom ter pašnike, ki so bili že razdeljeni ali primerni za razlastitev. Lastnik je moral izbrati v 6 mesecih v arondiranem kompleksu površine, ki jih je želel obdržati, ostalo pa bo prešlo do nadaljnjega v državno upravlja- nje. Da je bila mera polna, je zagrebški in- dustrijalec Šutej, ki je imel v zakupu žago Rog, le-to ustavil, čeprav jo je šele 1. febru- arja 1928 prevzel od prejšnjega zakupnika Jugoslovenske šumske industrije d. d. Za- greb. V štiriletnem obdobju je vanjo precej investiral in jo razširil, sklenil z Auerspergi štiriletno eksploatacijsko pogodbo za 50.000 kubičnih metrov hlodovine letno in je zapo- sloval preko 500 delavcev, ki so leta 1929 de- lali celo v dveh izmenah po 11 ur. Gospo- darska kriza ni dovoljevala obnovitve pogod- be pa tudi ukrepi agrarne reforme so prispe- vali svoje in je vse naprave, ki so bile nje- gova last, enostavno prodal, in je žaga poslej dobesedno propadla.^' Soteškega »firšta« ni toliko prizadela ustanovitev obrata kot dej- stvo, da bo ravno on tisti upravitelj njihove. družinske posesti, pod katerega vodstvom bo skoraj propadla. Preko svojega ljubljanske- ga pravnega zastopnika advokata dr. Fritza Luckmanna, ki je zastopal večino veleposest- nikov, se je povezal z nekaterimi drugimi advokati, notarji in poslovneži. Notarju Mar- ku Rudežu je obljubil 40 din za vsak hek- tar gozda po popolni oprostitvi agrarne re- forme v zemljiški knjigi nad površino 3300 hektarov in po odbitku 1/3 oproščenih ha, 90.000 din pa mu je dal za delo in izdatke pri ureditvi agrarne reforme na veleposest- niških gozdovih. Gradbeniku Karlu Polcu je obljubil po 150 din za vsak hektar nad super- maksimumom. Kolikor bi jih uspel dobiti ozi- roma rešiti pred agrarno reformo nad 1000 hektarov, bi za vsakega nadaljnjega dobil 200 din. Dr. Vinku Zorcu v Beogradu je ob- ljubil 20 din za vsak hektar, ki se mu bo 204 i KRONIKA ČASOPIS za SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 prepustil nad 5500 ha v Dravski in Savski ba- novini skupaj. Nekemu ing. S. je obljubil 200.000 din, če pri izbiri maksmuma obvelja njegova želja, kar naj bi bilo odvisno od nje- govega predloga banski upravi oziroma ag- rarnemu ministrstvu ter še dodatnih 150.000 din ali pa 100.000 din, če bi posestnik lahko obdržal kompeks Rog oziroma Gotenice.^*' 3. oktobra 1929 je izšel zakon, ki je uvedel ba- novine. V Dravsko banovino je prišel okraj Cabar, kjer so imeli Auerspergi nekaj čez 4800 ha gozda, okraja Črnomelj in Metlika pa sta bila dodeljena savski banovini. 28. av- gusta 1931 pa sta bila zadnja dva okraja vrnjena Dravski banoxdni, medtem ko so ča- brskega vključili v savsko. Te teritorialno upravne spremembe naj bi bile vzrok, da so beograjski uradniki v naglici izdali razglasit- veni odlok, ki je veleposestvu v savski bano- vini puščal 2325 ha in žago. Ostanek gozdov je že v avgustu prevzela ZDU v Delnicah. Težišče Auerspergovega boja je bilo poslej usmerjeno na posest v dravski banovini. Nje- na banska uprava je po izdaji razglasitvene- ga odloka naročila ekspertize o knežji vele- posesti. Ing. Mirko Sušteršič je bil mnenja, da je predlog veleposestnika, ki je zahteval, da dobi v dravski banovini ca. 2000 ha v revirju Fridrihštajn in ca. 1000 ha v bližini gradu Soteske, sprejemljiv. Strinjal se je s posestjo, ki mu je ostala v čabrskera okra- ju. Kolikor oblast ne bi mogla sprejeti kne- zovega predloga, pa je bil mnenja, naj se banovinske meje ne upoštevajo in da naj do- bi vseh 5000 ha okoli Soteske in bližnjem de- lu Roga. Revir Brezova reber (ca. 1600 ha) naj bi rezervirali za agrarne interesente ali pa naj bi ga dali veleposestniku, ostanek naj bi dobil iz roškega kompleksa. Opozarjal je tudi na možnost, da bi lahko vseh 3000 ha, ki so mu ostali v dravski banovini, dobil v re- virju Fridrihštajn. Kolikor mu mislijo pustiti vse žage, je predlagal, naj se poveča super maksimum za 100 Vo. Ce bi sprejeli lastnikov predlog, pa naj dobi žagi Jelendol in Sote- skoP Čeprav ni mogoče dokazati neposrednih zvez med neznanim ing. Š. in utemeljeval- cem gornjih predlogov, je ta predlog kljub navidezni neprizadetosti sumljiv. V začetku septembra 1932. leta je knezov pravni zastopnik vložil pritožbo na državni svet. Razlastitveni odlok je izpodbijal s trdit- vijo, da je razlastitev preobsežna, ker tolik- šnih potreb po gozdovih okoliško prebivastvo nima. Očital je, da ni bilo upoštevano, da so razlastili dve veleposestvi: fidejkomisno in alodialno. Upoštevane tudi niso bile potrebe tamkajšnje lesne industrije. Od vseh pripomb je najbližja resnici le slednja, pa tudi v tem primeru je moč navesti dva nasprotna argu- menta: žaga Rog ni več obratovala, agrarna reforma je v prvi vrsti socialno-poiitičen ukrep. Sklicevanje na neadekvatno veliko razlastitev je bil čisti nesmisel, saj je razla- stitveni odlok izrecno ugotavljal, da jo povr- šin za vse interesente premalo. Vloga na dr- žavni svet je bila zaključena z zantevo, da oblasti sprejmejo predlog veleposestnika, da si v dravsKi banovini izoere 947 ha v gozd- nem uradu Soteska ter 2053 v območju ko- čevskega gozdnega urada. Prav tako so zah- tevali tudi neice parcele v črnomaljskem okraju (ca. 250 ha), ker te niso bile razlašče- ne in ker je ta v času izdaje zakona o likvi- daciji agrarne reforme ležal v savski bano- vini. Državni svet so opozorili, da nekatere občine — subjekti agrarne reforme žele do- seči sporazum z veleposestvom, ki naj bi za- dovoljil obe prizadeti strani. Na koncu so za- grozili z mednarodnim sodiščem v Haagu ter odpuščanjem nameščencev.^^ Istočasno je po- tekala tud nasprotna akcija, ki so jo vodili ljudje okoli ljubljanske ZDU. Od oblasti so zahtevali, da knez ne sme dobiti več kot 3000 ha, da je treba tisto zemljo, ki leži v ča- branskem okraju, odvzeti. Knez naj dobi zemljo okoli soteškega gradu, ker si je tam obdržal tudi obdelovalne površine. Sprva ni- so bili enotni, ali naj dobi knez Brezovo re- ber, ki ni bila veliko vredna, ostanek pa v severnem delu Roga ali pa naj vseh 3000 ha leži v slednjem kompleksu.^ Zahtevali so tu- di odvzem žag Glažuta in Jelendol. Te zah- teve je podpirala tudi banska uprava, ki je ministrstvu za kmetijstvo predlagala slabšo varianto: to je Brezovo reber ter severni del Roga v bližini Soteske: »V srezu Kočevje bi na ta način zgubil K. Auersperg vse svoje gozdove, kar bi brezdvomno imelo velike ugodne posledice v narodno-gospodarskem in nacionalnem oziru tega močno z nemškim duhom in življenjem prepletenega sreza. Saj je šel ob priliki razlastitve Auerspergovih gozdov po kočevskem srezu glas: »Dem deut- schen Fürsten, deutsche Treue.«'" Z opozarjanjem na nemško manjšino na Kočevskem so hoteli vsaj delno pojasniti pre- cejšen odziv občin na Auerspergovo ponud- bo. V skladu z zakonodajo je predlagal tem subjektom agrarne reforme sporazum, na podlagi katerega bi prejele brez odškodnine še količine lesa ali pa enkratno neko vsoto denarja, v zameno pa bi knezu prepustile preostali gozd. Soteski »firšt« je to akcijo sprožil takoj po prejemu razlastitvenega od- loka. Ze konec poletja je skoraj 50 občin zahtevalo, da oblasti pristanejo na njihovo željo po sporazumu, ki bi jim prinesel skup- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 205 ^ no ca. 4500 ha zemlje brez odškodnine ter 241.000 din za dobrodelne namene. Akcijo je podprl tudi sreski odbor JRDK (Jugoslo- vanska radikalna kmetska demokracija) v Kočevju. Politično je namreč akcijo vodil »namest- nik poslanca kočevskega sreza in poslevodeči podpredsednik sreskega odbora JRDK dr. Hans Arko«, ki so ga nasprotni viri označe- vali kot Auerspergovega advokata'*. Opozar- janje na »deutsche Treue« je nekoliko pre- več poenostavljena razlaga velikega odziva, čeprav je ta moment v določeni meri gotovo obstajal vsaj pri kočevarskih občinah. Kaj pa točke kot St. Peter (danes Otočec) pri Novem mestu ali St. Vid pri Stični in še nekatere druge? Nedvomno je vzrokov več. Kmetje, ki so stoletja živeli ob obrobnih predelih knežjih gozdov, so bili z njimi tesno ekonom- sko povezani. Velikokrat so ravno v njih za- služili sicer včasih slab kos kruha, toda kruh je vendarle bil. Določen vpliv je imel tudi strah pred spremembami, kajti kmet, ki že zaradi narave stalno živi v negotovosti, si ni želel nalagati še novih podobnih težav od novih lastnikov, ki bi lahko bili do kmetov še manj ustrežljivi kot knezi. Na vodstva ob- čin je vplival tudi strah pred bremeni, ki bi si jih naložil s prevzemom lastništva: stroški za personal, pokojnine za nekdanje uslužben- ce in delavce na veleposestvu, bolniška bla- gajna, patronati, vzdrževanje poslopij in in- ventarja, stroški za zavarovalnine, vzdrževa- nje in gradnja novih cest zlasti pa izplače- vanje odškodnine. Vestni uradniki velepo- sestva, ki so strah še razpihovali, so izraču- nali, da bi občine z lastno upravo razlaščenih gozdov ustvarile letno 1,353.000 din izgube.'^ Kaj je bolj logičnega kot sprejeti ponujeno roko, ki obljublja sicer manj, kot so priča- kovali, vendar je uresničenje bilo blizu. Ob- činskim odborom je bilo »pomagano« še to- liko, da jim je veleposestvo poslalo že vna- prej napisane zapisnike občinskih sej, z eno samo točko seveda, in je bilo treba vanje vnesti le še kraj, datum in navesti imena pri- sotnih odbornikov. Ker predpostavljene ob- lasti niso bile pripravljene podpreti spora- zum, so pustile predlagatelje brez odgovora. Konec leta je nekaj občin ponovno interve- niralo v Beogradu.'' Februarja 1933. leta je dr. Luckmann ponovno v imenu veleposest- nika ponudil občinam sporazum, vendar to- krat preko ZDU. Večja skupina županov je šla celo skupinsko v Beograd, denar naj bi založili prizadeti veleposetniki preko nekega advokata, vendar tudi brezuspešno. Marca 1934 je Auersperg začel novo akcijo. Obrnil se je neposredno na ministrstvo za poljedel- stvo ter preko njega ponudil občinam 5012 hektarov gozdnih površin, skoraj 300 ha ob- delovalne zemlje ter 243.000 din v dobrodel- ne namene. Ponudba je prišla preko bano- vinske uprave na ZDU. Ta je zahtevala naj- prej predujem 30.000 din na račun stroškov pri organiziranju sestankov agrarnih intere- sentov ter ekspertizo gozdarskih strokovnja- kov. Slednji so ugotovili, da so ponudene po- vršine, ki so ležale na obrobju večjih gozd- nih kompleksov, zelo razdrobljene in izrab- ljene. Tudi predstavniki občin in agrarnih interesentov litijskega in novomeškega okra- ja so sporazum zavrnili. Sestanki so morali potekati precej burno. Ohranil se je dopis mirenskega župana Franja Bulca, v katerem poziva ostale župane, naj na sestanek poleg predstavnikov pašniških zadrug pripeljejo s seboj čimveč ljudi, ki bodo na sestanku v Novem mestu razgrajali in tako pomagali doseči »dokončno ureditev zadeve«.''' Deponi- rani denar so Auerspergu vrnili, stroške pa pokrili iz dohodkov ZDU. Jeseni je bila spro- žena nova akcija. Tokrat so uradniki se- stavili 11 strani dolgo spomenico, ki so ji kot dokumente priložili nekaj fotografij, ki so potrjevale njihove trditve ter nekaj doku- mentov. V njej so želeli predstaviti svojo veleposest najprej kot industrijski obrat, ki je zaposloval nekaj 100 ljudi. Očitali so dvoj- no merilo pri obravnavanju njihove vele- posesti. Medtem ko so njih razlastili »na ta- ko radikalen način, pa posestvu ing. Antona Rudeža v obsegu 1650 ha ni bilo ničesar od- vzetega«. »Odškodnina je prenizka. Vrednost 1 ha gozda je 6000 din, tečajna vrednost ob- veznic, na podlagi katerih izplačujejo od- škodnino, pa je 112 din za hektar.« Ponovili so očitke, da niso izhajali iz dejanskih po- treb. Po njihovih izračunih bi dejanske upra- vičence lahko zadovoljili z okoli 4800 ha goz- manjše gozdne parcele, dobivale letno manj- da. Očitali so politikom, da so oni krivi, ker ni prišlo do sporazuma z občinami. Kot do- kaz so navedli dr. Ivana Puclja, ki je na zbo- rovanju v Dolenjskih Toplicah 3. oktobra 1932 svoje nasprotovanje sporazumu z obči- nami argumentiral s trditvijo: »Ce vzamemo nekomu srajco, se ne bomo z njim o tem še pogajali!« Spomenico so zaključili z zahtevo, naj problem njihovega posestva ponovno ob- jektivno preučijo ter dodali: »Graščina zah- teva v slučaju ekstremne izvedbe razlastitve polno odškodnino v smislu mednarodnih obi- čajev.« Izjavili so tudi svojo pripravljenost za sporazum z občinami, ker je to v intere- su ljudstva in države. Na katere naslove so poslali to spomenico, ni znano. Sef odseka za agrarno reformo v ministrstvu za kme- 206 : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 tijstvo je o njej sestavil obširnejše poročilo, V katerem je ugotovil, da so vsi dotedanji Auerspergovi poskusi za sporazum propadli. Odlok o razlastitvi je zakonit in treba ga je v celoti izvesti ali pa naj zakonodajalec izda novega. Do takrat pa ostaja samo ena mož- nost za kneza: neposreden sporazum z obči- nami.'* Zato je knez proti koncu leta ponov- no predlagal sporazum občinam preko banske uprave. Ta je odgovorila, da načelno ni pro- ti sporazumu, vendar ponudene površine ne omogočajo uvedbe racionalnega gospodar- stva. Nekateri gozdovi so že zelo izsekani, medtem ko so nekateri skoraj nedostopni. Premalo so upoštevane koristi prizadetih ob- čin, zato sodijo, da ni prave podlage za po- ravnavo. Kolikor misli veleposestvo podobno akcijo ponoviti, naj se popreje obrne za na- svet na agrarno pravni odsek banske upra- ve in ZDU v Ljubljani. Zadnji resnejši po- izkus, da bi dosegli sporazum, je bil storjen verjetno konec leta 1936 ali v začetku 1937, ko se je večina občin, verjetno ob določenem pritisku od zgoraj, odločila za radikalno sta- lišče: 1000 ha in nič več!'* Ob koncu leta 1935 je uspela knezu za »liberalne« Auersperge zelo nenavadna zve- za. V posredovanje se je vključil ljubljanski škof dr. Rozman. Kaj je njega napotilo k te- mu dejanju, iz razpoložljivih virov ni jasno. Dejstvo je namreč, da je jugoslovanski epis- kopat na svoji konferenci 27. novembra 1918 v Zagrebu priznal potrebo po agrarni refor- mi in izjavil celo pripravljenost izposlovati ustrezno dovoljenje sv. sedeža za cerkvene posesti.'^ Zakon o likvidaciji agrarne reforme iz leta 1931 je pustil cerkveno posest ob stra- ni. Sprememba oziroma dopolnitev tega za- kona z dne 24. junija 1933 pa je med ob- jekte agrarne reforme uvrstila tudi cerkvene gozdove v obsegu nad 1000 ha. 14. februarja 1936 je dr. Rozman pisal dr. Mihi Kreku v Beograd, da pride čez 4 dni tja, ker bi rad govoril z njim in dr. Antonom Korošcem o Auerspergovi zadevi. Pismu je priložil že zgoraj opisano spomenico s posebnim dodat- kom, ki je bil napisan prav za to priložnost 23. januarja istega leta. Kaj je konkretno hotel, ni znano, očitno pa je, da Kreku ni bilo veliko do njegovega obiska, saj je na škofovo pismo po njegovem odhodu lastno- ročno zapisal, da je danes »že odjadralx.'^ Tu- di ta primer dokazuje slabo knezovo pozna- vanje političnih razmer na Slovenskem. Po- vsem očitno je, da je v tem primeru pretira- val v oceni liberalno klerikalnih nasprotij. Vlada, v kateri so bili slovenski klerikalci, zaradi realnih političnih razmer v tem pri- meru ni mogla razveljaviti sklepov prejšnjih vlad, v katerih so bili slovenski liberalci, ki so bili dejansko velik nasprotnik Avstrijca Auersperga. Na sporazum s knezom ne bi pristali tudi radikalnejši elementi klerikalne stranke. Dr. Fran Kulovec je v pismu taj- ništvu JRZ zahteval, da kneza ostreje prime- jo. Predlagal je Kreku, naj izdajo nov raz- lastitveni odlok, ki bo knezu pustil le 1000 ha." Znano je, da je bila v Dravski banovini le na treh veleposestvih opravljena razlastitev, kot bi rekli Auerspergi, »na radikalen na- čin«. Med njimi sta bili knežja in turjaška gro- fovska veja.*" Vzrokov, zakaj ni tudi v teh treh primerih prišlo do sporazuma, je več. Glede knezov je verjetno eden izmed bistve- nih momentov njihova tesna povezanost s po- litiko, ki je bila že desetletja nasprotna Slo- vencem. Pretežno so živeli izven slovenske- ga etničnega ozemlja, na svojih čeških in slo- Zaga Rog aprila 1938. Dim nad ostanki stavb, ki so v ospredju prejšnje slike KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 207: vaških posestih, zlasti pa na gradu Goldeg v Avstriji. Iz take oddaljenosti so na slovenskih tleh videli le svojo posest, kvečjemu še Ko- čevarje. Zato v pravem času niso vzpostavili mostu do večinskega naroda, zlasti pa do njenih politikov. Ob nastanku kraljevine SHS jih nobena omembe vredna politična si- la ni bila pripravljena podpreti. Deželna vla- da za Slovenijo je knezu Karlu celo prepove- dala vstop v državo. Glavni poverjenik za ag- rarno reformo je moral 1920. leta posebej pro- siti oblasti, da ta sklep prekličejo in naročijo jugoslovanski ambasadi na Dunaju, naj izda veleposestniku vstopno vizo.^' Ko so začeli izhajati zakoni in odloki o agrarni reformi, bi morali knezi nujno spre- meniti dotedanjo politiko, če bi hoteli rešiti, kar se je rešiti še dalo. Zadostovale so namreč take malenkosti, da so se nekateri veleposest- niki vpisali v Sokol kraljevine Jugoslavije ali pa so dali otroke v jugoslovanske šole. Knez Kari Auersperg-Breunner je vztrajal na nemški naravi veleposestva in njegovih last- nikov ter celo uslužbencev. Od 43 ljudi, ki jih je zaposlovalo veleposestvo, so bili 4 av- strijski, 2 češka, ostali pa jugoslovanski dr- žavljani; po narodnosti pa je bilo med njimi 35 Nemcev. Za nekatere bi, sodeč po imenu in priimku, dvomil, da so kaj prida razumeli nemško. Zakupne in kupne pogodbe so bile nemške, oziroma avtentičen tekst je bil nem- ški. Na nekaterih je celo klavzula, da za- kupnik ali kupec sam plača prevod pogodbe kot tudi sodno overovitev prevoda. Slovenski liberalci kot predstavniki drobne buržoazije so nasprotovali knežji veleposesti tudi zaradi ekonomskih vzrokov. Njena žagarska indu- strija je bila v primeri z ostalo pravi gi- gant, ki je z lahkoto diktiral pogoje tržišču. Zmanjšanje njihove posesti bi jo okrnilo in do tedaj podrejeni lastniki žag in trgovci z lesom bi prišli v ugodnejši položaj. Dopušča- ti moramo tudi možnost, ki bi jo prenos last- ništva na občine dejansko ustvaril in na ka- tero so nekateri gotovo računali. Veleposest- vo so vodili šolani uslužbenci. Delo v go- zdovih so nadzirali ljudje, ki so svoj posel dobro poznali. Vse to je zakupnikom oziroma kupcem dajalo malo možnosti, da bi s po- sestvom poslovali drugače, kot je bilo to v pogodbi določeno. Ob spremembi lastništva večjega dela gozdov bi se nadzor nad njimi zmanjšal. Preden bi novi lastniki organizira- li novo upravo, bi desetine malih lesnih tr- govcev in lastnikov žag spravilo v žep mast- ne dobičke, možnosti raznih podkupovanj in podobnih malverzacij bi narastle. Poleg nacionalnega in ekonomskega je spo- razum onemogočal tudi političen moment. Re-_ volucionarno vrenje, ki je zajelo naše kraje po prvi svetovni vojni, je bilo v tem času že skoraj preteklost. Zahteve po radikalni iz- vedbi agrarne reforme so že izgubljale ost- rino. 1929. leta pa je bila ustanovljena Zve- za agrarnih interesentov, ki je znova pre- budila širše kmečke mase. Organizaciji so stopili na čelo trije radikalnejši politiki: Al- bin Prepeluh, Milan Mravlje in dr. Janže Novak, za njimi pa naj bi stalo 20.000 »ma- lokmetskih« družin z okoli 100.000 družinski- mi člani.^ Za cilj so si postavili izvedbo ag- rarne reforme v najmanj taki obliki, kot je bilo obljubljeno in razglašeno v prvih me- secih obstoja nove države. Zbirali so se na letnih zborovanjih, kjer so gornji trije ob- veščali navzoče o trenutnem stanju in pred- lagali resolucije, ki so jih pošiljali oblastem. Sprva je bila v ospredju njihovih zahtev obdelovalna zemlja, budno pa so spremljali tudi načrte glede veleposestniških gozdov. Zakon o likvidaciji agrarne reforme jih je vseeno našel dokaj nepripravljene. V mese- cu dni po izdaji zakona (26. 6. 1931) so se morali banski uoravi prijaviti subjekti ag- rarne reforme. Ker so bili posamezniki gle- de gozdov izključeni, so morali svoje člane in simpatizerje organizirati v zadruge. To jim je v veliki meri uspelo, saj so ustanovili skoraj 180 našniških in gozdnih zadrug.*' Imensko o Auersnergih niso raznravljali, so jih pa več- krat imeli v mislih. To je razvidno zlasti v ostrem obsoianju »barantanja« med velepo- sestniki in občinami. Bili so proti temu, da se gozdovi razdelijo med politične občine, ker bi jih te porabile za lastne proračune. De- nar od njih naj pride v roke tistih, ki so ga potrebni. Zato jih naj v imenu teh prevzame posebna, od državne ločena uprava, ki ji naj na čelu stoji vladni komisar, ta mora uživa- ti snlošno zaunanje prizadetih. V odboru, ki naj mu bo dodeljen, pa naj bo pol zaupni- kov agrarnih interesentov, drugo polovico pa naj imenuje ban iz vrst strokovnega urad- ništva. Razlaščeni gozdovi naj se vnišeio v zemljiško knjigo na ime Zveze pašniških in gozdnih zadrug. Aktivno so se vključili tudi v delo ZDU, zlasti njenih komisij. S svojimi predlogi in nasveti so zasipavali tudi bano- vinsko in vladno birokracijo v Ljubljani in Beogradu.'' Vlada tako ni mogla popolno- ma obiti zahtev, naj razlasti veleposest. Za ta korak se je odločila tam, kjer se ji je zde- lo to najlažje: pri nikomur priljubljenih »tu- jih« Auerspergih.^5 Postopek prevzemanja veleposestva je v dravski banovini potekal precej zapleteno. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, je obstajalo mnenje, naj se veleposestvo obravnava kot 208 : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 celota, banovinske meje naj se ne upoštevajo in naj jih izrinejo iz kočevskega in čabranske- ga okraja. Vendar pa je prevzem gozdov v savski banovini po ZDU v Delnicah te namere onemogočil. Nadaljnji boj je potekal pred- vsem v dravski banovini. Ministrstvo za kme- tijstvo je 8. marca 1933 sporočilo banski upravi v Ljubljani, da sprejema njen pre- dlog in predlog ZDU, da ostane knezu 3000 ha okoli Soteske in v severnem delu Roga.** Predlagatelje je sprejetje njihovega predloga razveselilo. Prepričani so bili, da je s tem prešla v njihovo posest tudi žaga Jelendol. Zanimivo pa je, da je ZDU ni nameravala uporabiti, ampak so jo celo imeli za brez- vredno. V okolici je bilo 14 privatnih žag, ki jih je doslej dušila konkurenca veleposest- nikove žage. Dobiti so jo hoteli samo zaradi tega, da bi take pojave v prihodnje onemo- gočili. Eventualno so jo mislili uporabiti kot pogajalski objekt pri dokončnem razmejeva- nju. Vedeli so, da je veleposestnik nanjo na- vezan in bo zanjo pripravljen v marsikate- rem pogledu popustiti. Veleposestvo se s ta- ko razlago odloka ni strinjalo, zato je ban- ska unrava zaprosila ministrstvo za njegovo tolmačenje. Konec maja je bil pri upravi vele- posestva v Kočevju sestanek, na katerem naj bi določili meje. ZDU je diktirala: »Velepo- sestvo dobi 3000 ha v revirjih sv. Peter, So- teska in Podstenice. Površina je znašala 26 ha več, kot so jim nameravali pustiti, toda molče so šli preko tega. Vprašanje žage v Jelendolu so pustili odprto. Pač pa je vele- posestvo načelo vprašanie zaposlenih na ome- njeni žagi in v skladišču v Ribnici, skupno 72 zaposlenih s 134 družinskimi člani. Na zmanjšanem veleposestvu zanje namreč ne bo dela." 26. maja je ministrstvo sporočilo, da ZDU žage v Jelendolu ne more prevzeti, ker je naprave, ki služijo za izrabo gozdov, mogoče prevzeti le v primeru, če jih velepo- sestvo ne potrebuje. Dovoliti mora le njeno souporabo.*^ Poleti 1933 je uprava velepose- stva delo na žagi ustavila. Brez zaslužka ni- so bili le neposredno na žagi zaposleni, am- pak tud sekači, vozniki, cestarji in skladišč- niki: skupaj 284 zaposlenih z 852 družinski- mi člani. Občina Dolenja vas je konec av- gusta zaprosila vlado v Beogradu za inter- vencijo, ta pa je spis odstopila banovinski upravi v Ljubljani. Ta je potrebovala mesec dni, da je zaprosila okrajno načelstvo v Ko- čevju, naj sporoči, zakaj je bilo delo ustav- ljeno. Po tednu dni so jim odgovorili, da je nastalega položaja kriva ZDU, ker je pre- povedala gozdnemu uradu Kočevje spomladi v lastni režiji posekan les prepeljati na žago. 1. septembra 1933 je državni svet razsodil. da so bile pri razlastitvi veleposestva nare- jene napake in so odlok ministrstva z dne 8. marca razveljavili. Potrdili so veleposestni- kovo pravico, da si izbere zaželene površine v dravski banovini: cca 2000 ha v revirju Fridrihštajn, ostalo pa okoli Soteske. ZDU pa se je ravno za isti mesec odločila, da bo opravila prevzem, kar je pravni zastopnik ve- leposestva dr. Luckmann komaj preprečil. V drugi polovici decembra je banska uprava dobila ukaz, naj pripravi vse potrebno za prevzem v skladu s sodbo državnega sveta. Po prevzemu naj pripravijo elaborate in iz- . računajo odškodnino.*' 28. decembra je bil imenovan prevzemni odsek pri ZDU. 3. ja- nuarja 1934 so prevzeli kočevski del vele- posesti v izmeri 11.895,8268 ha, vse gozdne enklave kakršnihkoli kultur, upravna po- slopja in gospodarske objekte, ki leže na raz- laščenih kompleksih. ZDU je bila priprav- ljena prevzeti del nameščencev, vendar manj, kot je hotel knez. Sporazumeli so se, da bo- do telefonsko omrežje med uradoma v Ko- čevju in Soteski ter revirji uporabljali obo- ji, veleposestvo jim je prepustilo tudi tri so- be v kočevskem gradu za običajno najemni- no. Predstavniki veleposestva so zahtevali, da vse do prepisa lastnine v zemljiški knjigi oni posedujejo lovske pravice. Od ZDU so tu- di terjali, da prevzame ustrezen delež finanč- nih obveznosti: davke, patronate, pokojnine itd. Na koncu prevzemnega sestanka so pred- stavniki veleposestva prosili, naj bi se pre- vzem v Soteski odložil, ker je tamkajšnji upravitelj ing. Sevnik Bolan. ZDU na to ni pristala in so ga naslednji dan opravili, če- prav v omejenem obsegu.*" Takšno stališče se je zelo hitro izkazalo za zelo pravilno. Knez Auersperg je namreč takoj, ko je iz- vedel, da se bo opravil prevzem, iskal zaščito pri lastni, to je avstrijski vladi, ki je preko ambasade v Beogradu 4. januarja vložila protest pri zunanjem ministrstvu. Jugoslo- vanska vlada je poslaništvu čez dva dni odgo- vorila, da bodo prevzem ustavili. V tem smi- slu so preko ministrstva za kmetijstvo opo- zorili tudi bansko upravo oziroma ZDU. Ban je takoj poslal v Beograd depešo, v kateri je sporočil, da se je prevzem pred dvema dne- voma že opravil in da prosi za poseben ukaz, na podlagi katerega bi prevzeto posest vrnili veleposestniku. Takega ukaza pa ni bilo.*' V naslednjih dneh so dokončno prevzeli še so- teski del in 19. januarja so že obvestili okraj- ni načelstvi v Novem mestu in Kočevju o obsegu prevzete zemlje ter sporočili imeni upraviteljev, ki sta imela urada v Kočevju oziroma Straži. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1930 209 i O tem, kako so rešili problem žage v Je- lendolu 1933. leta, ni konkretnih podatkov. Gotovo je le, da ga za trajno niso. 9. aprila 1936 so obvestili bana in slaba dva tedna kasneje tudi ministra Korošca, da žaga 6 mesecev ni delala, trenutno pa so imeli dela le za tri mesece. Vendar niso delali niti to- liko časa. Sredi maja je knez ustavil delo na žagah v Soteski, Jelendolu in Glažuti ter za- čel odpuščati delavce. Nedvomno imamo tu opraviti z intenziviranjem že znane taktike: zaradi agrarne reforme ni dela, vsega je kri- va reforma! Bil je to pravzaprav zadnji po- izkus veleposestnika, da naščuva ljudstvo proti oblastem. Nedvomno je k temu pri- spevala tudi neuspela Rozmanova misija. V določenem smislu je bil to tudi izraz obupa, ki se je kneza polaščal, saj so se širile vesti, da misli vse skupaj prodati.^^ Znano je, da je takrat postal tako grob in brezobziren, da so ga celo njegovi nameščenci prijavili oblastem zaradi grobega ravnanja z delavci.''^ V istem času, ko je usta\dl delo na žagah, je zaostril tudi vprašanje upokojencev. Knez Auersoerg je že pred prvo svetovno vojno organiziral pokojninsko zavarovanje za svoje uslužbence in delavce. Pokojninskemu zavo- du za privatne nameščence, ki je bil usta- novljen 1908, se ni priključil. Po prevratu je bil ustanovljen Pokojninski zavod v Ljublja- ni, ki pa je prevzel le uradnike, za katere je moralo veleposestvo plačati premije za nazaj. Za ostale delavce so še vnaorej imeli lastno organizacijo po načelih službene pra- gmatike iz leta 1896. Za odvzeto posest je zahteval, naj novi »lastnik« prevzame tudi ustrezen delež stroškov ter povrne velepo- sestvu nekatere izdatke. ZDU v Delnicah naj bi povrnila ustrezen delež za pokojnine od oktobra 1932. leta dalje, dravska banovina pa naj bi plačala za leti 1934 in 1935. Skupno je zahteval 444.848 din. Vnaprej naj bi pri- spevale Delnice 10,65 0/0, Ljubljana 66,65«/». Da bi svoie erožnie podkreoil, je 1. sep- tembra 1935 zmanjšal pokojnine svojim upo- kojencem za 79,3 "/o. Vsak od prizadetih je prejel dopis, naj ostali del pokojnine zahteva od ZDU v Ljubljani oziroma v Delnicah. Ljubljanska je bila pripravljena prepustiti les na panju v vrednosti 200.000 din, denar- ja pa ni bila pripravljena dati. Knez tega predloga ni sprejel. V prizadetih krajih so ljudje dobili občutek, da jih hoče izstradati. Strah gotovo ni bil pretiran, saj je starejše ustavitev del na žagah morala spomniti na ukinitev dvorske železarne, ki je mnoge po- slala po svetu s trebuhom za kruhom."* Ob- lasti je tako postopanje naredilo še bolj ne- popustljive.^5 V zadnjih dneh septembra 1936 Neurejeno vprašanje lastništva je najbolj prizadelo upokojence SO se sporazumeli glede žag v Soteski in Je- lendolu. Delo je steklo predvsem na soteski žagi. Lesni trgovec Karel Jordan s Sušaka se je namreč z veleposestnikom dogovoril, da bo tu žagal les, ki ga je kupoval od ZDU. Pro- blem upokojencev pa so reševali tako, da so jim začeli plačevati akontacijo na polno po- kojnino. Problem je bil rešen šele na pred- večer druge svetovne vojne, ko je ljubljan- ska (in verjetno tudi delniška) ZDU nakazala 66'"/o delež pokojnin prizadetim upokojencem za čas od 1. januarja 1934 do 31. decembra 1940.5« Vprašanje razlastitve je v letih 1937 in 1938 prešlo v končno fazo. Junija 1937 je bil izdan odlok, da veleposestvo Karla Auersper- ga dediči izgubi 230,5151 ha obdelovalne zemlje, 15.266,6477 ha gozdnih površin v dravski in 2499,4632 ha v savski banovini, 90,9532 ha bodo odpisali za odkup patrona- tov, skupaj izgubi veleposestvo 18.087,5793 ha. Veleposestvu je torej glede na stanje 27. fe- bruarja 1919 ostalo 5430,6825 ha.«' Na gornji odlok ministrstva za kmetijstvo so se prito- žili obe ZDU, veleposestvo, občina Dolenjske Toplice ter župnijski urad v Soteski oziroma ljubljanska škofija. Zato je prišlo še do manj- 210; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 ših sprememb. Veleposestvu je ostalo 5661 ha zemlje. Ostal mu je tudi žužemberški grad, katerega se je hotela polastiti ljubljanska ZDU, prav tako je ostal v popolni njihovi lasti kočevski grad, kajti zanj je zahtevala ljubljanska ZDU, da ji priznajo solastništvo. Januarja 1938 so reševali še nekatere detaj- le, prišlo je tudi do manjših sprememb. Maja meseca so Delnice vrnile še 136 ha.'^ V prvi polovici leta 1938 so izračunali odškodnino. Njeno višino so izračunali na podlagi čistega hektarskega donosa na dan 27. februarja 1919. Za zemljo in gozd v savski banovini so dobili 1,139.417,06 din ter 30.000 din za stav- be. Za gozd v dravski banovini so dobili 6,010.215 din, za obdelovalno in drugo zem- ljo 516,779,51 din, za zgradbe 405.000 din, za prevzeto telefonsko omrežje in aparate 29.000 din. Skupaj so dobili 8,130.411,61 din. Ce to primerjamo z dohodkom v letu 1923, vidimo, da so dobili malo, še zlasti če upoštevamo način plačila. Prejeli naj bi ga v 20 letih anu- itetah s 5 "/o obresti, in .sicer vedno 1. oktobra neposredno nekdanjemu lastniku. Letni ob- rok z obrestmi je znašal 542.544,16 din. Je- seni 1938 je ministrstvo za kmetijstvo te vsote potrdilo.'' 1939. leta je dotedaj mladoletni Kari Adolf Auersperg prevzel lastništvo ostankov ne- kdanje fidejkomisne posesti. Na njej je usta- novih dve firmi: Šumska industrija Karla Adolfa Auersperga v Kočevju in Gozdni urad Karla Adolfa Auersperga v Kočevju. Z oblastmi se je kmalu zapletel v ostre spore v zvezi z izvoznimi dovoljenji, davki, preno- som dobička ... Stalno bivališče je imel pri- javljeno v Grčaricah št. 35, vendar je bil večinoma odsoten, ker je še študiral. Pred oblastmi ga je zastopal že večkrat imenovani ljubljanski advokat. Stric Kari Auersperg- Breunner pa je zopet začel deati težave v So- teski. Spri se je z Jordanom, ker je ta žagal les tudi drugim trgovcem in se dejansko ne- koliko preveč »po domače« obnašal na tuji lastnini. Knez je grozil, da bo ustavil delo na žagi. V njegovih nastopih v tem času se jasno vidi, da je sedaj kot nemški državljan čutil zaščito močne države, katere meje so že potekale po Karavankah. Dejansko se je v spor vpletlo tudi nem.ško poslaništvo v Beo- gradu.''^ Prizadeti delavci so banski upravi poslali resolucijo, v kateri so zahtevali zaščito pred njim. Obtoževali so ga, da tihotapi de- nar, utaje davkov, žalitve države in njenih pripadnikov ter podpiranje Habsburžanov. Banski upravi so predlagali, naj ga izženejo in zaplenijo veleposestvo, sicer bodo sami obračunali z njim.'''° Spor z Jordanom so po- tem reševali na novomeškem sodišču. Še v nečem so se kazale posledice An- schlussa. Knez Kari Auersperg-Breunner, ki je bil verjetno med vsemi knezi, ki so uprav- ljali rodbinsko posest v zadnjih sto letih naj- bolj navezan nanjo, je začel v letih pred vojno intenzivno spremljati tudi tisti del po- sesti, ki mu je bil odvzet. V njegovem imenu so podkupovali nekatere uradnike ZDU, da so sporočili imena agrarnih interesentov, jim sporočali napake v poslovanju oblasti, vse le zato, da je bilo moč vlagati pritožbe. Zlasti so kritizirali upravi j alce njihove nekdanje posesti in jim očitali neznanje, neupoštevanje načrtov o sečnji in celo vse tisto, kar danes očitajo ekologi sodobni družbi.'" Predvsem pa ZDU ni mogel odpustiti ravnanja z žago Rog. Leta 1939 naj bi namreč razstrelili temelje nekaterih propadlih stavb, del obstoječih pa požgali.*' O postopkih nekaterih članov rodbine kne- zov Auersperg med zadnjo vojno je že nekaj napisanega.*^ Kljub temu je v arhivih še raz- meroma veliko neizkoriščenega gradiva. Oba, Kari Adolf in Kari Auersperg-Breunner sta živela v glavnem v tujini, mlajši je bil celo na ruski fronti. Tukajšnjo posest so upravlja- li njihovi uradniki in oskrbniki, precejšnjo vlogo je imel tudi njihov pravni zastopnik. Razlaščene posesti jim ni vrnila ne italijan- ska ne nemška okupatorska oblast. Prejema- li so denarno odškodnino, ki so si jo dali del- no nakazovati v gotovini, nekaj pa so zapra- vili v naših krajih, zlasti za nakup izdelkov, ki jih je že drugod primanjkovalo. Janko Jarc v svojih obširnih opombah v knjigi Partizanski Rog navaja neko spomenico obeh knezov iz spomladi 1942 italijanskim obla- stem.«' Nadaljnje raziskovalce bi rad samo opozoril, da je v arhivu IZDG v Ljubljani ohranjena tudi njena zgodnejša varianta iz julija 1941, ki je po vsebini mlajši precej podobna. V njej se želita kneza predstaviti kot žrtvi nacionalistov in komunistov, kate- rim je stal na čelu geometer Milan Mravlje, kakor trdita komunist, ki se je šolal v Mo- skvi. Spomenica navaja njegov polni naslov s telefonsko številko."* O tem, kateri datum moramo navajati kot konec posesti knezov Auersperg na naših tleh, le to. Jeseni 1944 je Kari Adolf skrčil poslovanje obeh firm. Ohranjena pa je kore- spondenca celo iz časa po 9. maju 1945. 20. avgusta 1945 je pravni zastopnik Auersper- gov sporočil upraviteljici njihovih hiš v Za- grebu, naj v zvezi z najemniki ničesar ne ukrepa, kajti po sklepu AVNOJ z dne 21. novembra 1944 je premoženje knezov zaple- njeno. Poleg pisma je z rdečim svinčnikom obrobljen časopisni izrezek o enem prvih re- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 211 i volucionarnih ukrepov nove Jugoslavije: ag- rarni reformi, ki je bila sprejeta na III. za- sedanju AVNOJ avgusta 1945.«' O nekdaj slavni rodbini je danes na našem ozemlju malo neposrednih sledov. Knjižnice in arhive so že pred desetletji odpeljali z našega ozemlja in so danes v sosednji Av- striji v njihovi privatni lasti. Kočevski, žu- žemberški in soteski grad so v razvalinah oziroma jih ni. Le za žužemberškega obstaja majhno upanje, da ga bodo kdaj obnovili. Okranjenih je še nekaj ostankov obratov že- lezarne na Dvoru. Dve posledici pa sta vidni vsakemu obiskovalcu njihovih nekdanjih po- sesti. Tam, kjer so bili nekdaj njihovi obra- ti, kmetijstvo še danes ni razvito. KZ Krka Novo mesto menda s težavo odda nekdaj gra- ščinske travnike in njive v najem ob mini- malni odškodnini. Druga posledica pa je veliko pozitivnejša. Kdorkoli bo kdaj pisal zgodovino lesne industrije na Slovenskem, ne bo mogel mimo »firštovih« žag. Konkretno: Inles in Novoles nadaljujeta času primerno tradicijo žag Travnik, Soteska in Dvor. OPOMBE 1. Branko Reisp, Turjak. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 94, Ljubljana 1979, str. 3—6. — 2. Osnovne podatke o Auerspergih dobimo tudi v splošnih enciklopedijah, npr. Brockhaus 2, 1967, str. 54. — 3. Anton Jellouschek, Histo- rische und topograpische Nachrichten über das Mineralbad Töpliz bei Neustadtl, MHVK 12, 1857, Str. 30 glej tudi Gothaisches genealogisches Taschenbuch posebej za grofovske in posebej za knežje rodbine (Hofkalender) — 4. ravno tam, str. 31. — 5. Podatke o knezih Auerspergih nava- ja Janko Jarc v 1. poglavju ter v opombah v de- lu Partizanski rog, Maribar-Novo mesto 1967. — 6. Ludwig Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Görz 1905, Str. 502—505. — 7. ravno tam str. 22. — 8. ravno tam, str. 22. 8a. Janez Sumrada, Trgovina s Turjaškim železom na Reki sredi 15. stoletja v Zbornik občine Grosuplje 11, 1980 str. 221 in naslednje — 9. Jože Sorn, Železarna na Dvoru pri Žužemberku v Železarna na Dvoru pri Žužemberku, zgodovina, tehnologija, izdelki. Novo mesto 1980, str. 7 in naslednje (citirani: Jože Sorn, Železarna na Dvoru pri Zežemberku. — 10. citiram po Janko Jarc, Partizanski Rog, str. 230 in naslednje. — 11. poleg omenjenega Jarčevega dela je pomembna tudi razprava Pra- nje Sevnika Zagarstvo na Slovenskem v Zbor- niku za zgodovino naravoslovja in tehnike. Ljubljana 1979, str. 177 in naslednje. — 12. Za oba lepotca ob Krki so slabo skrbeli. Kaspreta tudi notranjščina ni navdušila. Glej Anton Kas- pret, Schloss und Herrschaft Ainödt, MMK 6, 1893. — 13. Knežja linija Auerspergov je še da- nes pomembna v družabnem življenju na Zaho- du. Ce bi želeli, bi zlahka dosegli, da bi jih prdstavljali kot avstrijsko, nemško ali češko plemiško hišo. Ze zgoraj omenjeni Brochaus za- čenja: »Auersperg, Krainer Adel...« (podčrtal S. G.). — 14. Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem, Ljubljana 1965, str. 367. — 15. Dr. Dragotin Lon- čar, Iz politične korespondence dr. Janeza Blei- weisa, Naši zapiski 7, 1910, str. 76—77. — 16. Pisma Bleiweisu 15., 19. in 22.12.1879. Naši za- piski 7, 1910, str. 140—141. 17. Pismo Bleiweisu, Naši zapiski 7, 1910, str. 82. — 18. Splošen pre- gled poteka agrarne reforme povzemani po raz- pravi Olge Janša, Agrarna reforma v Sloveniji med obema vojnama, ZC 18, 1964, str. 173—189. — 19. Podatki so povzeti iz ekspertize uslužben- ca veleposestva ing. Ptačka. A SRS, ZDU, fase. Kočevje, Auersperg, gozdovi in žage (dalje citi- ram: ZDU-Auersperg). — 20. ZDU-Auersperg, Odlok o utrditvi agrarnih objektov na velepo- sestvu kneza Auersperg nasledniki — 21. ZDU- Auers;perg. — 22. Arhiv Jugoslavije, fond Na- rodne skupščine. Referat šefa oddelka za agrar- no reformo v ministrstvu za kmetijstvo Radi- kova (mikrofilmski posnetki v arhivu IZDG). — 23. Ing. Anton Sivic, Razvoj gozdarstva in lova v Sloveniji, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 347. — 24. ZDU-Auersperg. — 25. Milan Lutman, diplomsko delo o parni žagi na Rogu, citiram po Janku Jarc, Partizan- ski Rog, str. 364 in naslednje. — 26. ZAL, Lj, fond dr. F. Luckmann, fase. Auersperg. — 27. ZDU-Auersperg. — 28. ZDU-Auersperg. — 29. ZDU-Auersperg, Predlog skupne seje članov preglednih komisij in ZDU 28.11.1932 ter ne- datiran predlog dr. Saple, Milana Mravljeta in ing. Sušteršiča. — 30. ZDU-Auersperg, dopis z dne 13.12.1932. — 31. ZDU-Auersperg, dopis z dne 13.12.1932. — 32. Arhiv Jugoslavije, fond Narodne skupščine. Agrarna reforma na alodi- alnem in fideikomisnem posestvu kneza Auer- sperga v Jugoslaviji, spomenica kneza Karla Auersperga-Breunnerja iz septembra 1934 (citi- ram Spomenica 1934). — 23. ZDU-Auersperg, najbolj »aktivne« občine so bile Zeljne, Kopriv- nik, Mozelj, Mala Gora, Stari Log, Stara Cer- kev, Podgora, Ribnica, Cmi potok. Dvor, Žu- žemberk, Zagradec, Dedni dol. — 34. Priloga k spomenici 1934. 35. ZDU-Auersperg. — 36. Ar- hiv Jugoslavije, fond Narodne skupščine, ne- podpisano pismo (verjetno dr. Mihe Kreka) dr. Franu Kulovcu 10.4.1937 (mikrofilmski posnet- ki v arhivu IZDG). — 37. Metod Mikuž, Sloven- ci v stari Jugoslaviji, Ljubljana 1965, str. 72. — 38. Arhiv Jugoslavije, fond Narodne skupščine (mikrofilmski posnetki v arhivu IZDG. — 39. Arhiv Jugoslavije, fond Narodne skupščine, pi- smo 11 3.1937 (mikrofilmski posnetki v arhivu IZDG). — 40. ZDU-Auersperg. — 41. ZDU- Auersperg. — 42. Albin Prepeluh, Naš veliki soci j alni problem Agrarna reforma. Ljubljana 1933, str. 30 (citiram Prepeluh, Agrarna refor- ma). — 43. Seznam v Prepeluh, Agrarna refor- ma, str. 92—96. — 44. Prepeluh^ Agrarna refor- ma, str. 40. — 45. Primerjava podatkov, ki jih navaja Janševa, Agrarna reforma v Sloveniji med obema vojnama, ZC 18, 1964, str. 186—187, kaže, da sta bili knežja in grofovska veja s Tur- 212' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Jaka deležni posebnega tretmana. Med tem, ko je večini ostalo preko 70% posesti, je knezu le 16,9 in grofu s Turjaka 57,6'»/o. — 46. ZDU- Auersperg. — 47. ZDU-Auersperg, dopis ZDU banski upravi 8.5.1933. — 48. ZDU-Auersperg. — 49. ZDU-Auersperg. — 50. ZDU-Auersperg, prevzemni zapisniki. — 51. Arhiv Jugoslavije, fond Narodne skupščine (mikrofilmski posne- tek v arhivu IZDG), prepis protesta tudi v ZDU- Auersperg. — 52. ZDU-Auersperg, dopisa ZDU ing. Samide 13. 5.1936 in ing. Juga 20. 5.1936. — 53. Janko Jarc, Partizanski Rog, str. 367. — 54. Jože Sorn, Železarna na Dvoru pri Žužem- berku, str. 24. — 55. Arhiv Jugoslavije, fond Narodne skupščine, Kulovčevo pismo 11.3.1937 ter odgovor nanj 10.4.1937 (mikrofilmski po- snetki v arhivu IZDG). — 56. ZDU-Auersperg. — 57. ZDU-Auersperg. — 58. ZDU-Auersperg. — 59. ZDU-Auersperg. — 59. a ZAL, Lj, fond dr. F. Luckmann, fase. Auersperg. — 59. b ZDU- Auersperg. — 60. ZAL, Lj, fond dr. F. Luck- mann. — 61. Arhiv IZDG, Spomenica knezov Auerspergov italijanskim okupacijskim obla- stem z dne 9. 7. 1941 (citiram Spomenica 1941). — 62. Janko Jarc, Partizanski Rog, str. 234. — 63. Janko Jarc, Partizanski Rog, str. 235—233. — 64. Spomenica 1941. — 65. ZAL, Lj, fond dr. F. Luckmann, fase. Auersperg. OB 80-LETNICI CENTRA ZA REHABILITACIJO SLUHA IN GOVORA V LJUBLJANI BOGO JAKOPIČ 28. oktobra letos je minilo 80 let, odkar je bil na Zaloški cesti 5 v Ljubljani odprt slovenski javnosti, zlasti gluhi mladini. Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme. Za- vod je bil zgrajen z različnimi darili in volili in se je iz teh tudi vzdrževal. Vse od leta 1830 zasledimo različna volila v prid gluho- nemi mladini, da bi se ustanovil zanjo in za slepo mladino zavod v Ljubljani. Zavod je bil ustanovljen z odločbo št. 13672 dežele Voj- vodine Kranjske z dne 21. 9.1900.' Z dohodki iz ustanov in volil za gluhone- me, ki so jih ti dobrotniki naklonili, so se dolgo dobo krili stroški za vzgajanje majh- nega števila gluhonemih otrok obojega spola na vnanjih zavodih; zlasti v Linzu. Razum- ljivo je, da je bila to le pomoč v sili, zakaj ti otroci so se odtujevali svojcem, ker so se vzgajali v nemškem učnem jeziku, čeprav so bili iz slovenskih družin. Za gluhoneme deklice se je položaj v zad- njem desetletju preteklega stoletja v tem po- gledu precej izboljšal, medtem ko so gluho- nemi dečki še čakali ugodnejših razmer. Po podatkih, ki jih imamo na razpolago iz ar- hiva: Ubogih šolskih sester de Notre Dame v Smihelu pri Novem mestu (danes ni tod več samostana), se je po navodilu takratnega tamkajšnjega župnika msgr. Antona Peter- lina 15. novembra 1886 v njihovem zavodu odprla posebna šola za gluhoneme deklice. V to šolo je bilo prvo leto sprejetih 7 deklic, vsako nadaljnje leto pa se je število gojenk pomnožilo, tako da je bilo od leta 1899 v za- vodu že preko 30 gojenk iz raznih krajev bivše Kranjske. Učna doba je trajala 6 let. poučevali pa so po glasovno govorni metodi, kar je bilo v tistem času celo v jugoslovan- skem merilu redkost. To šolo je v izdatni meri podpirala deželna vlada iz ustanovnih sredstev za gluhoneme. Določenih je bilo 3000 goldinarjev za 20 deklic po 150 goldi- narjev na leto. Šola je opravljala svojo ple- menito nalogo polnih 18 let.^ Z ustanovitvijo zavoda za gluhoneme v Ljubljani je leta 1904 prenehala. Ob gradnji ljubljanskega zavoda je znaša- la skupna vsota zbranih daril in volil 835.000 K, gradnja zavoda je veljala 287.077 kron, nakup inventarja 23.693 K, razne po- trebščine pa še 4273 K. Preostanek glavnice je znašal okroglo 520.000 K. Za prvo šolsko leto je bilo prijavljenih 32 gluhih otrok, sprejetih pa 22 dečkov in 4 dek- lice. Prvi ravnatelj zavoda je bil Štefan Pri- možič. Učiteljstvo je plačeval deželni odbor, doklade učiteljstvu za izredno težko delo pa deželna vlada. Zavod se je ravnal po organi- zacijskem statutu, ki ga je izdala deželna vlada. Poseben službeni red je urejeval in- terno hišno delo. Nadzorstvo nad poukom in upravljanjem je bilo poverjeno kuratoriju, stavbo pa je nadzoroval šef stavbnega od- delka deželne vlade. Vse nadzorstveno osebje je bilo obenem član kuratorija. Vsak mesec je bila redna konferenca kuratorija, ki so se je moral udeleževati tudi vsi člani učitelj- skega zbora. Uradni poslovni jezik je bila nemščina, pouk gluhih pa je bil v slovenšči- ni. Ta določba je vsekakor važen preobrat v pouku gluhih otrok tedanjega časa. Ker so bile obresti od preostale glavnice skromne. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 213 se je moglo šolati v zavodu največ 50 otrok, predvsem iz bivše Kranjske. Sicer pa je bil zavod zgrajen za največ 70 gojencev. Gluhi iz slovenske Štajerske so ostajali doma brez pouka. Le nekaj se jih je šolalo v nemških zavodih v Gradcu, Linzu, Celovcu, gluhone- mi s Primorskega pa v itali j ansko-slo ven- skem zavodu v Gorici. Zavedno učiteljstvo se je šolalo in napravilo poseben strokovni izpit na tujih zavodih v Gradcu, Linzu in na Dunaju. Nekaj gojencev je bilo v zavodu brezplačno, le premožnejši starši so plačevali oskrbnino po premoženjski zmogljivosti. Za obleko, perilo in obutev so skrbeli starši. Vsi stroški za vzdrževanje zavoda so se krili iz obresti glavnice volil. Za večja dela se je uporabljala tudi glavnica. Redno delo v zavodu je prekinila v letih 1914 do 1918 prva svetovna vojna. Zavod je okupirala vojaška oblast in nastanila sprva v njem vojaštvo, pozneje pa ga je spreme- nila v vojno bolnišnico. V zavodu se je ta- krat šolalo le 12 do 14 gojencev višjih raz- redov. Vsi drugi gojenci so ostali ves vojni čas doma brez vsakega pouka. Vojaštvo je zavod v notranjosti zelo poškodovalo; poško- dovan je bil tudi vrt, ki so ga uporabljali za vse mogoče namene, celo za strelske vaje. Mnogo je bilo kasneje dela in prizadevanja, da je uprava zavoda zopet spravila v red okolico zavoda. Ker je dala takratna deželna vlada pre- ostalo glavnico vseh volil za vojno posojilo, je bil zavod po prvi svetovni vojni brez vsa- kih denarnih sredstev. Ob koncu prve sve- tovne vojne je bilo v zavodu 14 gojencev, ena učna soba, ravnatelj, en strok, učitelj in ena strok, učiteljica ter 5 uslužbencev. Pre- gled tega obdobja v zgodovini zavoda nam jasno kaže, da je takratna deželna vlada, ki je nasprotovala vsemu in tlačila vse, kar je bilo slovensko, zanemarjala tudi gluho mla- dino. Ni dala sredstev za gradnjo zavoda v Ljubljani; čakala je, da so potrebna sredstva za gradnjo zbrali privatniki, kar pa je tra- jalo mnogo let (od 1830 do 1900). Med prvo svetovno vojno pa je ta vlada preostalo glav- nico vzela za svoje državno posojilo. Tako je zavod za gluhoneme pripravila ob vse pre- moženje. Še večje zlo pa je zagrešila takrat- na vlada s tem, da je gluhoneme otroke pred letom 1900 (tj. pred gradnjo ljubljanskega zavoda) puščala doma brez vsake vzgoje in pouka. Le nekaterim je dovolila šolanje v potuj čevalnih zavodih v Grazu, Linzu ter Celovcu. Ko je tak otrok prišel delno izšolan domov, ga starši niso razumeli. Po govor- nem obnašanju jim je bil tuj. Ta žalostna za- puščina avstrijske vlade je povzročila nepo- pravljivo kulturno ter socialno zlo nad našo gluho populacijo. Ker je bil zavod, kot smo že omenili, po prevratu leta 1918 brez sred- stev, je bilo treba najprej poiskati oblastva, ki bi ga prevzela v svoje okrilje. Oblastva so se v tem času hitro menjavala, zato tudi zavod ni imel vsa prva leta nobene stalne zaščite. Sprva so dajale dotacijo za vzdrže- vanje zavoda na novo ustanovljene pokrajin- ske oblasti, in sicer poverjeništvo za socialno skrbstvo, nato nekaj časa šolska oblast, do- kler ni zavoda prevzelo ministrstvo za soci- alno skrbstvo v Beogradu. Od tega ministr- stva so prihajala v začetku zelo neredno raz- ne dotacije in komaj v zadostni višini. Ko je bila ustanovljena ljubljanska oblast, je pre- vzela tudi stroške za vzdrževanje gluhonem- nice. Odslej so bili sprejeti v zavod tudi otroci iz mariborske oblasti, nekako od leta 1920 dalje.' Leta 1920 je bilo vpisanih 81 učencev. Zaradi vključevanja otrok še iz ma- riborske oblasti je bil zavod dobesedno pre- natrpan, kar se je poznalo vse do leta 1966, tj. do zgraditve novih zavednih objektov ob Vojkovi ulici v Ljubljani. V 20 letih se je šola postopoma širila na osem razredov, kot so jo že imeli vsi zavodi naprednih držav. Učitelj s vo se je odslej izobraževalo na do- mačem zavodu in doma opravljalo strokovni izpit. Strokovno izpitno komisijo je imenova- la šolska oblast. Pred to komisijo so oprav- ljali prva leta strokovni izpit tudi učitelji zavoda za gluhoneme iz Zagreba. Ker se je zavedna šola širila v osemrazrednico, se je temu primerno povečal tudi učiteljski zbor, tako da je bilo v začetku druge svetovne vojne na zavodu 14 moških in 7 ženskih uč- nih moči. Teoretično in praktično je v tem času dajal učiteljstvu vso strokovno izobraz- bo ravnatelj Fran Grm, ki je v posebnih urah predaval fonetiko, specialno metodiko, logopatologijo, ortofonijo itd. Predavanja iz anatomije in fiziologije so učitelji priprav- niki poslušali na univerzi. Učiteljstvo je po- učevalo gojence po glasovno artikulacijski metodi. Posamezni pedagogi so se kmalu na- to specializirali tudi za jezikovni pouk, ri- sanje, računstvo in zemljepis. Ugodno so vplivale na vzgojo in pouk bodočih gluhih obrtnikov zavodne delavnice za mizarstvo, strugarstvo, pletarstvo, modeliranje, rezbar- stvo in ženska ročna dela. Tako je predsed- nik Podpornega društva za gluhonemo mla- dino v Ljubljani, dr. Henrik Steska, vseuči- liški profesor, izposloval, da je ministrstvo prosvete z odlokom z dne 15.1.1936 priznalo odpustnico gluhonemnice kot izpričevalo o dovršeni meščanski šoli za gluhoneme.* S tem je bil omogočen nadarjenim absolven-^ 214! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 torn gluhonemnice vstop v poklice, ki so jim v nekaterih naprednejših državah bili že davno odprti, pri nas, v tedanji Jugoslaviji, pa smo se morali za to šele boriti. Da bi iz- boljšali pouk na vseh stopnjah v gluhonem- nici in uvajali nove, naprednejše metode v zavod, so učitelji zavoda postopoma hospiti- rali po različnih evropskih zavodih in si tam- kaj nabirali novosti in izkušnje, da bi jih pre- sadili na domača tla. To jim je omogočilo do- bro vodstvo zavoda, ki je vse od leta 1907 do 1939 bilo v rokah odličnega pedagoga in prak- tičnega fonetika Frana Grma (1877—1967). Ta je najprej poskrbel za temeljito lastno izo- brazbo, nato pa je pomagal pedagogom na za- vodu in jih usmerjal v iskanje novih poti pri pouku gluhih. Močno se je trudil poleg tega doseči tudi to, da bi se izpremenili tedanji predpisi, ki so določali obveznost le enoletne strokovne izobrazbe za učitelje na gluhonem- nicah. Po I. svetovni vojni mu je to tudi us- pelo. Uvedena je bila dvoletna izobrazba, s čimer so bili ustvarjeni solidnejši pogoji in temelji za težko in zamotano delo na gluho- nemnici. Izpite so opravljali kandidati pred posebno komisijo, v katero je bil imenovan tudi Grm. Vendar tudi ta način izobraževa- nja ni zadoščal. Ravnatelj Grm se je trudil in dosegel triletno izobrazbo v zvezi z uni- verzo. Teoretične predmete so poslušali kan- didati na imiverzi kot izredni slušatelji, v praktično delo so se uvajali v gluhonemnici. Član izpitne komisije je bil poleg dveh rednih profesorjev univerze in ravnatelja učiteljišča tudi ravnatelj Fran Grm. Po zaslugi njego- vega dela se je povzpela ljubljanska gluho- nemnica na prvo mesto med gluhonemnicami (med obema vojnama) v državi. Zato ji je dalo ministrstvo prosvete posebno priznanje s tem, da jo je določilo za osrednji zavod za izobrazbo strokovnih učiteljev gluhonemnih otrok iz vse države, ki so bili vsi dolžni op- ravljati izpite pred ljubljansko izpraševalno komisijo. Ker je pozneje ministrstvo prosvete zara- di velikega pomanjkanja učiteljstva za de- fektne otroke sploh opustilo ta način izo- brazbe in v sili uvedlo šestmesečne tečaje, je nastala nova borba za izobrazbo. Zopet jo je vodil Fran Grm in uspel, da je bila vrnje- na sicer le dveletna izobrazba, izpiti pa so bili preneseni v Beograd. Še je Fran Grm nadaljeval borbo za višjo izobrazbo in dose- gel, da je bila uvedena štiriletna izobrazba, od tega dve leti na gluhonemnici, dve leti na višji pedagoški šoli. Veliko je storil rav- natelj Grm za poglobitev izobrazbe učitelj- stva: ni bilo skoraj strokovne knjige, ki bi je gluhonemnica ne kupila kljub skopo od- merjenim državnim dotacijam, veliko mla- dih učiteljev ljubljanske gluhonemnice pa je hospitiralo na najbolj znanih evropskih glu- honemnicah: v Nemčiji, Franciji, Avstriji, Cehoslovaški, Poljski, Italiji, Madžarski in celo v Ameriki. Tako smo Slovenci tedaj ce- lo v primerjavi z najboljšimi gluhonemni- cami teh dežel imeli v ljubljanski gluhonem- nici zavod, ki je bil njim po kvaliteti enak. Veliko učiteljev ljubljanske gluhonemnice je pisalo v strokovne časopise, zlasti v »Glas nedužnih«, ki je izhajal v Beogradu. Tako najdemo v njem imena: Grm, Erbežnik, Ma- zi, Podkrajšek, Kunst, Zupančič itd. V dvaj- setih letih so zavedni pedagogi napisali 2 uč- benika za gluho mladino in več publikacij, ki so prikazovale težko stanje gluhe mladine v šoli in po njej, zlasti še, ker ni bilo ustrez- nih materialnih pogojev za zaposlitev in živ- ljenjsko varnost gluhih.' Veliko razumevanja za tako zapletene pro- bleme socialno ogroženih gluhih mladostni- kov sta pokazala zavedna učitelja Vita Zu- pančič in Vilko Mazi, ki sta leta 193C usta- novila Podporno društvo za gluhonemo mla- dino in ki je obstojalo polnih deset let do II. svetovne vojne. To društvo so vodili v glav- nem zavodni učitelji (zlasti že imenovana) skupaj s častnim predsednikom društva, ki je bil iz vrst premožnejših in vplivnejših osebnosti te dobe, kajti le tako je društvo moglo upati na pomoč tudi od oblasti in pre- možnejših ljudi. Leta 1935 (15. februarja) je bil ustanovljen tudi Sklad Vite Zupančiče- ve, velike učiteljice in dobrotnice gluhe mla- dine. Ta sklad je imel posebno nalogo, da je skrbel za obdaritev najbolj siromašnih gojen- cev ob različnih priložnostih, zlasti dobrih učencev zadnjih štirih letnikov zavodne šole. V zamisli pa je bila tudi ustanovitev sklada za Dom gluhih, ki pa ni bila realizirana, ker je to preprečila II. svetovna vojna. Na pobudo starejših gluhih oseb in s pomočjo učiteljstva ljubljanske gluhonemnice, ki jim je vedno bi- lo v pomoč, je bilo 6. septembra 1931 usta- novljeno Društvo gluhonemih za Dravsko ba- novino, ki je ob nastanku štelo 49 članov, ve- čino starejše generacije, ki se je prva šolala na ljubljanski gluhonemnici. Društvo pa je kasneje poleg drugega vzpodbujalo tudi dramsko dejavnost, ki se je posebno vidno pokazala v letih pred II. svetovno vojno, ko so gluhi pod vodstvom strokovnega učitelja ljubljanskega zavoda Vinka Rupnika prire- jali kulturne prireditve skoraj po vsej Slo- veniji in s tem pokazali na svoje pereče pro- bleme, zlasti socialne, ki so bili vedno bolj zaskrbljujoči.' _____________ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 215 i Leta 1937 je bil v ljubljanskem zavodu os- novan pripravljalni razred, kar pomeni velik korak naprej k zgodnji rehabilitaciji gluhih otrok. Težko stanje pred bližajočo se strašno voj- no vihro (II. svetovna vojna) se je kazalo že vsepovsod. Mnogo gluhih je potrkalo na za- vodna vrata po pomoč, čeprav so kot učenci že zavod zapustili. V tem času se je pričela tudi akcija uprave splošne bolnišnice, da bi zasedla zavodno poslopje, gluhe otroke pa premestila na deželo. Edino v tem vprašanju je tedanja oblast pokazala še dokaj razume- vanja in uvidevnosti, ker ni dopustila, da bi se to zgodilo. Leta 1939 je prevzel vodstvo zavoda Mirko Dermelj, ki je vodil zavod v zelo težkih dneh II. svetovne vojne in vse do leta 1951.' Ka- ko je pedagoško delo zahtevalo vedno več učnih moči, nam pove podatek iz leta 1940, ko je v zavodu že biJo 148 gojencev. Med vojno je bil na zavodu odprt logopedski od- delek za ljubljanske logopate. Oddelek je do- segel zelo lepe uspehe in je še danes, pomno- žen s sodelavci, zelo uspešen. Med II. svetov- no vojno okupator ni zasedel zavoda, zato je bilo mogoče ohraniti zavod do osvobodit- ve brez poškodb. Zaradi vojnega bombardi- ranja med drugo svetovno vojno ni utrpel zavod škode, razen nekaj razbitih šip, ki so popokale zaradi eksplozije v juniju leta 1945. Pač pa sta vojna in okupator povzročila žrt- ve pri učiteljih, vzgojiteljih in gojencih. In- ternirani so bili štirje učitelji, dva učitelja, ki sta nadzorovala gojence, en vzgojitelj in en gojenec. Odraslih gluhih je bilo interni- ranih okrog 15. Za svobodo so padli trije bivši gojenci in ena gojenka. Mnogi pa so sodelovali tudi v partizanih in bili včlanjeni v OF. Ker je bil Zavod za slepo mladino v Kočevju hudo poškodovan od bomb, so se vsi slepi leta 1944 preselili iz Kočevja v ljub- ljanski zavod za gluhoneme. Zaradi varnosti pred bombnimi napadi je bilo poleg zavoda zgrajeno zaklonišče, kamor so se gojenci in uslužbenci pogosto zatekali ob alarmih. Ker je bilo v Ljubljani dosti učiteljev beguncev iz krajev, ki so jih zasedli Nemci, so v zavo- du sprejeli v službo 7 takih učiteljev in eno učiteljico. Ti so vzgajali gojence v izvenšol- skem času, pomagali so v pisarni in v zdrav- stveni službi. 9. maja, ko je bila osvobojena Ljubljana, se začenja vadi za zavod novo obdobje: za zavodovo pedagoško in sociološko rast. Naval gojencev na zavod iz vseh krajev Slovenije je bil že takoj v začetku izredno velik. Pri- šli so v zavod novinci za prvi razred in zelo mnogo tistih, ki so bili že pred vojno v za- vodu, pa so morali med vojno ostali doma. To so bili gojenci iz krajev, ki so jih zasedli Nemci. Po starosti so bili že odrasli, po šol- ski izobrazbi zaostali. Zavod je bil takoj pre- napolnjen. Med drugo svetovno vojno je bi- lo število gojencev 40 ali 60, ki pa se je po osvoboditvi dvignilo na 130 oziroma 155. Do- ma pa so vkljub temu še ostali mnogi odrasli nedošolani gojenci. Zavod je po vojni pre- vzelo v svoje varstvo in oskrbo ministrstvo za prosveto, ki je postopoma nameščalo sem nove učne moči. To je bilo zelo potrebno, saj je eden od učiteljev po osvoboditvi umrl, eden je bil premeščen na ministrstvo za so- cialno skrbstvo, eden v Trst, kasneje v Por- torož, 6 pedagogov pa je bilo upokojenih. Pouk je bil prvo leto po osvoboditvi zaradi različne šolske izobrazbe vojnih gojencev iz- redno težak, dokler niso zapustili starejši go- jenci zavoda. Na zavodu je delovalo 8 osnov- nih oddelkov in 3 vzporedni oddelki. Pouk v zavodu se je preosnoval po smernicah ljudske oblasti. Za pedagoškega vodjo je bil imenovan Zvonko Ermenc, ki je prišel iz Beo- grada. Ta je izvedel reorganizacijo pouka in kabinete napolnil z novimi učili. Slepi go- jenci, ki so v sili razmer leta 1944 prišli pod zavodno streho, so se v letu 1947 iz prena- trpanega zavoda za gluhoneme v Ljubljani preselili v svoj zavod v Marmontovo ulico. Ljudska oblast je začela vprašanje šolanja gluhih reševati z vso odločnostjo. Tako je bil zelo važen ukrep slovenske vlade v skrbi za usposabljanje slušno in govorno prizade- tih ustanovitev vajenske (poklicne) šole za gluho mladino v Ljubljani z odlokom z dne 23. 3.1946 — Ministrstva za industrijo in ru- darstvo.8 V vajenski šoli so učenci dobivali teoretično znanje, praktično pa so se uspo- sabljali v delavnicah družbenega in privat- nega sektorja. Na podlagi podržavljene ti- skarne bivšega gojenca zavoda graverskega mojstra Cirila Sitarja je prišlo 2. 5. 1948 do ustanovitve zavodnih delavnic, ki naj bi po- leg številnih temeljnih organizacij združene- ga dela in privatnih obrtniških delavnic praktično poklicno usposabljale in zaijoslo- vale slušno in govorno prizadeto mladino.« Ker so bile učne delavnice raznih strok raz- metane po vsej Ljubljani, so začeli z gradnjo Učnih delavnic za Bežigradom 8, kjer so vse stroke, razen damske šivalnice, locirane na istem mestu. Novi prostori Učnih delavnic so bili odprti 27. novembra 1963. Število prijav- Ijencev v zavod je močno naraščalo: po po- pisu iz leta 1955 (izvedla sta ga Centralni hi- higienski zavod in Zavod za gluho mladino v Ljubljani) je bilo gluhih med 5. in 15. letom 430. Od ega je bilo na usposabljanju v ljub- 216 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Ijanskem zavodu 151, v portoroškem 47 — skupaj 198 otrok: 232 otrok pa torej ni bilo deležnih usposabljanja. Da bi čimveč otrok vključili v zgodnjo rehabilitacijo, je aktivi- ralo pedagoški zbor ljubljanskega zavoda, da se je po nalogu ministrstva za prosveto lotil projektiranja nove stavbe. V vezanem pavi- Ijonskem sistemu novega zavoda naj bi dobi- li pomoč vsi slušno in govorno prizadeti otro- ci od 3. do 18. leta starosti. Po številnih ob- ravnavah in posvetovanjih na raznih foru- mih je program doživel veliko sprememb, katerih posledice se kažejo še danes. Z zbra- nimi sredstvi (250,000.000 SD) in prav toliko lastnih, ki jih je zavod dobil kot odškodnino onkološkega inštituta za zavod na Zaloški cesti, se je pričela 12. novembra 1963 ob kri- žišču Vojkove in Dimičeve ceste gradnja no- vega zavoda v prepričanju, da bo novi zavod s funkcionalnostjo ter sodobnimi avdiovizu- alnimi sredstvi ter z učili dajal otrokom vseh stopenj adekvantno rehabilitacijo. Po komaj tretjinski realizaciji investicijskega progra- ma je bila gradnja ustavljena (verjetno zaradi pomanjkanja sredstev). Zaradi obveznosti do onkološkega inštituta, ki je bil v izredni stis- ki za prostore in zaradi velikega pomanjka- nja prostora za prijavljene slušno prizade- te se je po sklepu zbora delovne skupnosti in sveta zavoda ljubljanski zavod v juliju leta 1966 preselil še v nedokončan objekt osnovne šole novega zavoda. Z marljivim de- lom večine sodelavcev zavoda v času letnih počitnic je bil objekt osnovne šole toliko ure- jen do začetka šolskega leta, da je jeseni pri- čelo pouk 186 otrok, razporejenih v 23 od- delkov. Z vztrajnim prizadevanjem sta v naslednjih letih bila končana objekta: dom vajencev in menza s kurilnico. S preselitvijo domovske vzgoje in oskrbe v dom vajencev so bili vzpostavljeni do neke mere normalni pogoji, v katerih dela zavod še danes. Vod- stvo zavoda je 1. 7. 1951 prevzel od upoko- jenega Mirka Dermelja novi ravnatelj Jože Zakovšek, ki je vodil to ustanovo skoraj do svoje prezgodnje smrti, do 4. 5. 1964. Med tem časom se je leta 1950 zavod preimenoval iz bivše gluhonemnice v Zavod za gluho mla- dino v Ljubljani. Le-ta pa se je leta 1964 preimenoval v Zavod za usposabljanje sluš- no in govorno prizadetih v Ljubljani, največ zaradi svoje razširjene dejavnosti. Po Jožetu Zakovšku je zavod vodil Vinko Ukmar (od 5. 5. 1964 do 30. 6. 1966), ko je prevzel vod- stvo kot v. d. ravnatelj Ivan Kovač (od 1. 7. 1966 do 31. 12. 1966). Nato je v vodstvu sle- dil Jože Kmetec kot v. d. direkotr (od 1. 1. 1967 do 11. 11. 1968) Dr. Stanislav Zaletel je bil ravnatelj zavoda od 11. 11. 1968 do 4. 10. 1974, ko je postal gen. direktor TOZD Centra za rehabilitacijo sluha in govora in Učnih de- lavnic. Marko Kocijan je bil v. d. direktor OZD od 12. 6. 1975 do 15. 5. 1976; Jelka Go- dec pa je bila ravnatelj TOZD Centra od 4. 10. 1974 do 31. 8. 1977, ko je postal ravnatelj Centra Ivan Kovač (do 31. 1. 1979). Gen. di- rektor OZD je od 15. 5. 1976 Edo Vouk. Da- nes vodi Center za rehabilitacijo sluha in go- vora (od 31. 1. 1979) Stane Košir. Razvoj zavoda po letu 1960 se je usmeril v poglobljeno strokovno izpopolnjevanje pe- dagogov, ki so se zlasti po ustanovitvi surdo- sekcije Slovenije v okviru delovanja Zveze društev defektologov Jugoslavije leta 1960 še globlje zavedli svoje prenoviteljske naloge in strokovne dejavnosti. Pod vodstvom direk- torja Vinka Ukmarja so v letih 1963 do 1964 intenzivno proučevali in preskušali verboto- nalno metodo dela z gluhimi zagrebškega univ. prof. dr. Petra Guberine. Več zavednih sodelavcev si je v nekaj skupinah v letih 1964 do 1963 (v Zagrebu in v Primoštenu) te- meljito seznanilo s to metodo in po nabavi novih SUVAG I. in SUVAG II. aparatur za- grebškega SUVAG-Centra uspešno presajalo to metodo na domača tla. Prva serija učbe- nikov po letu 1945, ki so jih napisali ali us- pešno prevedli zavodni učitelji, sodi v raz- dobje 1954—1961, ko je zdaj o učbenikov fi- nančno podprla Zveza društev defektologov Jugoslavije. Druga, nekoliko manj številna skupina učbenikov, je izšla iz vrst zavodnih sodelavcev ob novem učnem načrtu leta 1963 in še v 70 letih (1971, 1972, 1976), kar pa še zdaleč ne zadošča za pedagoško naprednejši pouk gluhih. Tudi ob desetletnih jubilejih iz- dani zborniki (1940, 1950, 1970, 1975 in 1980) ne morejo pokriti vseh zapisov ob bogatih iz- kušnjah pri delu z gluho mladino. Za logo- pede in za praktično fonetiko je napisal šte- vilne učbenike Zdravko Omerza, za gradnjo govora pa Emil Ulaga, oba bivša zavodna sodelavca. Po letu 1966 je začelo več ali manj uspelo sistematično delo, zlasti diplomantov, na raz- nih strokovnih področjih (zgod. vzgoje in izo- braževanja gluhih, surdometodika, govor, so- cialna problematika gluhih), kar daje upanje na lepši jutri tudi znanstveno raziskovalne- ga dela. Iz vrst zavodnih pedagogov so in še predavajo na PA v Ljubljani: Jože Kmetec, Jože Zakovšek, Zvonko Ermenc, Zdravko Omerza, Emil Ulaga, Fran Grm, Janko Bla- žej in dr. Marija Lipužič. V izvenšolski dejavnosti je pokazal zavod zelo lepe rezultate v tehniki: modelarstvu, rezbarstvu, fotokrožku in drugod. Prav tako se je uveljavilo kleklarstvo (v okviru Zveze KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 217 i gluhih) in razne športne ter druge rekrea- tivne dejavnosti, ki so v okviru športnega društva gluhih »Komet« in zavodnega šolske- ga športnega društva. V zadnjih 5 letih lepo uspevajo krožki o prometni vzgoji in preven- tivi ter varnosti, kjer se je zavod povzpel na 2. mesto v občinskem merilu. Literarni krožek deluje že od leta 1969 in izdaja šolsko glasilo mladinske in pionirske organizacije »Naš prijatelj« (pred vojno gla- silo »Sonček«, po vojni od 1951 do 1961 pa »Naš svet«). Tako prehaja Center v 80. leto svojega ob- stoja bogat po izkušnjah in z veliko vero in zaupanjem v lepšo in še popolnejšo vzgojno- izobraževalno strukturo in dejavnostjo v pri- hodnje. OPOMBE 1. Ivan Kovač: Razvoj zavodov za usposab- ljanje slušno in govorno prizadetih. Jubilejni , zbornik centra za usposabljanje slušno in go- vorno prizadetih na Slovenskem (1900—1975) Lj. 1975 str. 17. — 2. J. Kunst: Naši gluhonemi v preteklem stoletju, str. 9. Štirideset let gluho- nemnice v Ljubljani, Lj. 1940. — 3. Zgodovinski dogodki našega zavoda (M. Dermelj). Jubilejni zbornik Zavoda za gluho mladino v Ljubljani, Lj. 1950, str. 13 in si. — 4. Pomoč najbednejšim (Vilko Mazi), Lj. 1941 na str. 16. — 5. Erbežnik, Zupančič, Mazi, Berilo (za 3. in 4. razred) za gluhoneme otroke, Lj. 1921, V. Mazi; Ilustrovana čitanka, Lj. 1923. Mazijeve publikacije: Usoda gluhoneme mladine, 1. 1933; Pomoč gluhonemi mladini, Lj. 1935, Pomoč najbednejšim, 1. 1941. 6. F. Gortnar — Mlakar: Od društva gluhonemih za Dravsko banovino do Zveze slušno prizdetih Slovenije, Jubilejni zbornik Centrov za uspo- sabljanje slušno in govorno prizadetih na Slo- venskem (1900—1975) Lj. 1975 str. 39 in si. — 7. Bogo Jakopič: Center za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani (1900—1980) Lj. 1980 (tipko- pis), poglavje od 1945—1980. — 8. Ze citirani članek I. Kovača, Jubilejni zbornik centrov za usposabljanje slušno in govorno prizadetih, Lj. 1975. str. 19. — 9. Istotam. V SPOMIN DR. LAVU CERMELJU MILOŠ RYBAR ^ V visoki starosti je 26. januarja 1980 v Ljubljani umrl prof. dr. Lavo (Leopold) Cer- melj. Rojen je bil 10. oktobra 1889 v Trstu. Mati je bila Tržačanka, oče je bil delavec in doma v Potočah pri Kamnjah v Vipavski do- lini (na očetovem domu se je po domače re- klo pri Slibarjevih, zato se je pokojni v raz- nih spisih podpisoval kot Šlibarjev Polde). Na dunajski univerzi je študiral matematiko in fiziko in leta 1914 tam dosegel doktorat, nato je v rodnem mestu služboval kot profe- sor. Pokojni je v svojem dolgem življenju ve- liko deloval in pisal na področju naravoslov- nih ved, vendar o tem tukaj ne bomo pisali. Ob naravoslovnih vedah je dr. Cermelj delo- val še na drugem področju: na skrivaj je zbiral podatke o fašističnih ukrepih zoper Slovence in Hrvate na Primorskem in jih po- šiljal v Jugoslavijo. Leta 1929 je za dr. Cer- melj a kot slovenskega izobraženca postalo v Trstu prevroče, četudi italijanske oblasti ni- so vedele za njegovo skrivno delovanje: v uniformi železničar j a-zavirača je ilegalno prešel italijansko-jugoslovansko mejo na to- vornem vlaku. Kot begunec se je naselil v Ljubljani in je tukaj nadaljeval delo, ki ga je začel v Trstu: i služboval je kot profesor na bežigrajski gim- naziji, objavljal je spise s področja naravo- slovnih ved in zbiral dokumentacijo o faši- stičnih ukrepih zoper naše rojake na Primor- 218 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 23 1980 skem, deloval pa je tudi v emigrantskih dru- štvih in posredoval pri oblasteh za posamezne begunce. Leta 1935 je bil razrešen službe pro- fesorja in je bil dodeljen Manjšinskemu in- štitutu v Ljubljani, da se je lahko popolnoma posvetil delu za našo manjšino pod Italijo. Odkar ni živel več v Italiji, je dr. Cermelj začel pisati o položaju naših rojakov pod fašizmom, najprej za domačo, nato pa še za mednarodno javnost. Posebej je treba ome- niti knjigo iz leta 1936 »Life and Death Struggle of a National Minority« (Boj narod- ne manjšine na življenje in smrt), ki je čez dve leti izšla tudi v francoščini. Ko so v aprilu 1941 Italijani zasedli Ljub- ljano, so še isti mesec aretirali dr. Cermelj a in v decembru je na čelu 60 obtožencev pri- šel pred fašistično Posebno sodišče za zašči- to države v tako imenovanem drugem tr- žaškem procesu. Pokojni je bil tedaj obsojen na smrt, ta kazen pa mu je bila spremenjena v dosmrtno ječo (o tem pozneje); pred izre- kom smrtne obsodbe je dr. Cermelj izjavil na sodišču: »... za mano je petdeset let častne- ga in odkritega delavnega in plodovitega živ- ljenja, ki sem ga v veliki meri posvetil stvari našega ljudstva, ki sem ga vedno ljubil iz vsega srca in ki ga bom ljubil do svojega zad- njega dihljaja. Ta moja ljubezen je bila naj- čistejša, bila je vedno povsem nesebična in ni bila nikdar omadeževana z nobenim, po- navljam, z nobenim tistih dejanj in prestop- kov, katerih me je v tako grozni obliki obto- žil državni pravdnik. Edini moj prestopek je, da sem ljubil svoje ljudstvo, to pa je vendar pravica, da, sveta dolžnost vsakega člove- ka... « Dosmrtno ječo je pokojni prestajal na otoku Elbi, dokler ni bil po kapitulaciji Italije v januarju 1944 izpuščen in se je na- selil v Trstu. Avgusta 1944 se je pridružil partizanom in v prvih letih po vojni je so- deloval kot strokovnjak za Primorsko pri na- ši delegaciji ob mirovnih pogajanjih glede na- še meje z Italijo. Nato je bil do upokojitve 1959 ravnatelj Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Ves ta čas je še mno- go pisal z vseh že omenjenih področij, prav do svoje 90-letnice. Ce spet pustimo ob stra- ni knjige in članke s področja naravoslovnih ved, je treba z zgodovinskega področja pred- vsem omeniti knjigo Slovenci in Hrvati pod Italijo med obema vojnama (Lj. 1965); to je slovenska izdaja knjige, ki je izšla v anglešči- ni 1936. Svoje spomine je pokojni objavil v treh zanimivih knjigah: Ob tržaškem proce- su 1941 (Lj. 1962), Spomini na moja tržaška leta (1969), Med prvim in drugim tržaškim procesom (1972). V Kroniki je objavil samo en članek (Ob petdesetletnici požiga Narod- nega doma v Trstu, XVIII/1970, št. 2, str. 97—104); sicer pa je mnogo njegovih prispev- kov s tega področja natisnjenih v najrazlič- nejših časopisih in revijah doma in v za- mejstvu, tako da je dr. Cermelj svoje dol- go življenje s pridom uporabil za populariza- cijo naravoslovnih znanosti in za prikaz po- ložaja naših rojakov pod Italijo. NOVI PODATKI O 2. TRŽAŠKEM PROCESU Ko sem zbiral podatke za svojo razpravo Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavan- tinske škofije 1941—1945 (Zbornik ob 750-let- nici mariborske škofije, Maribor 1978, str. 44—86), sem v 8. zvezku vatikanskih aktov in dokumentov o drugi svetovni vojni (Actes et documents du Saint Siege relatifs a la Se- conde guerre mondiale) opazil več dokumen- tov, ki obravnavajo papeško intervencijo v korist obtožencev oz. obsojencev v 2. tržaš- kem procesu 1941. Zvezek nosi naslov: Le Saint Siege et les victimes de la guerre, Jan- vier 1941 — decembre 1942 (Citta del Vati- cano, Libreria editrice Vaticana 1974) in pri- naša 6 dokumentov v tej zadevi, pri teh do- kumentih še 3 zapise vatikanskega drž. taj- ništva, omenja pa še 4 druge dokumente, ki vsi obravnavajo to intervencijo. Lani pole- ti sem srečal pok. dr. Cermelj a na njegovem sprehodu od stanovanja v Dvofakovi ulici do Ajdovščine in sem ga vprašal, če ve za to in- tervencijo. Odgovoril mi je, da o intervenci- jah v procesu ve samo tisto, kar je pisal v svojih spominih. Obljubil sem mu, da bom te dokumente dal prekopirati in mu jih pri- nesel. Res sem to storil in sem mu s temi ko- pijami prišel voščit ob 90-letnici. Ker v naši literaturi še nisem zasledil nič napisanega o tem posredovanju, zato bom ob tej prilož- nosti predstavil te dokumente in jih primer- jal s potekom 2. tržaškega procesa. Dr. Cermelj poroča v svojih spominih (Med prvim in drugim tržaškim procesom, stran 181—187), da je prvo posredovanje za obto- žence prišlo do Mussolinija že v novembru 1941, še preden se je proces začel. Tedaj se je za obtožence zavzel sosvet ljubljanske po- krajine in nekaj drugih javnih delavcev; s posredovanjem ljubljanskega škofa so po- slali spomenico Mussoliniju; med procesom sta pri Mussoliniju posredovala člana Akade- mije znanosti in umetnosti iz Ljubljane prof. dr. ing. Milan Vidmar in Oton Župančič na pobudo akademika prof. dr. Frana Ramovša. V Rimu se je za obtožence zavzemal bivši tr- žaški škof dr. L. Fogar (ki se je naslednje leto zavzemal tudi za pomilostitev Toneta Tom- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 2191 šiča) in pa primorski politik dr. Janko Kralj (zadnjega dr. Cermelj ne omenja z imenom, mi je pa v pogovoru omenil, koga je pri tem mislil). Drugi tržaški proces pred Posebnim sodiš- čem za zaščito države se je začel v ponede- ljek, 1. decembra 1941. Tukaj moram omeni- ti, da je v obeh Cermeljevih knjigah spomi- nov (Ob tržaškem procesu ter Med prvim in drugim tržaškim procesom) glede datumov napaka, ker šteje 2. december za ponede- ljek in ima zato datume vse pomaknjene za dan naprej do usmrtitve, tedenski dnevi so pa pravilni. Zasliševanje obtožencev je traja- lo ves teden, do sobote 6. decembra. V nede- ljo 7. decembra in v ponedeljek 8. decembra sodišče ni zasedalo (8. decembra je bil cer- kveni in državni praznik), med tem pa so že potekale vatikanske intervencije. 5. decem- bra je telegrafiral drž. tajniku kardinalu Maglioneju mons. William Godfrey, apostol- ski delegat iz Londona, da ministri jugoslo- vanske emigrantske vlade v Londonu prosijo za papeževo posredovanje za Slovence, ki jim sodijo v Trstu (dokum. 219). Iz poznejše za- hvale, ki je objavljena, lahko sklepamo, da je pobudo za posredovanje dal dr. Miha Krek, ki je bil tedaj podpredsednik jugoslo- vanske vlade v emigraciji in ki se je pozneje zahvalil mons. Godfreyu za uspešno posredo- vanje (dok. 277). Brzojav je prispel 6. decembra in nasled- njega dne je papež Pij XII. pooblastil mons. Carla Grana od drž. tajništva, da v spora- zumu s kardinalom Maglione jem posreduje pri italijanski vladi za obtožence. Mons. Gra- no je 7. decembra šel k italijanskemu amba- sadorju pri Vatikanu B. Attolicu in mu spo- ročil papeževo prošnjo. Attolico »ni prikrival težave tega koraka« (tako poroča Grano), vendar je obljubil, da bo naslednjega dne govoril o tem z zunanjim ministrom grofom Cianom, želel pa je, naj to prošnjo ponovi tudi apostolski nuncij pri italijanski vladi mons. Francesco Borgongini Duca (Granov zapis pri dok. 219). 8. decembra zjutraj je grof Ciano najprej sprejel ambasadorja Atto- lica, nato je govoril o obtožencih z Mussoli- nijem in ko je ob 13. uri sprejel nuncija Bor- gongini Duca, mu je lahko že sporočil Musso- linijev odgovor. Ciano je tako sporočil Musso- linijeve besede: »Intelektualci bodo kaznova- ni prizanesljivo, komunisti bodo dobili za- porne kazni od 3 do 30 let, teroristi pa bodo obsojeni na smrt; treba je postopati odločno, da se v prihodnjih letih ne bo podvojilo šte- vilo slovanskih hujskačev« (dok. 228). Iz te- ga odgovora vidimo, da je bil »duce« dobro poučen o procesu, vedel je za tri skupine ob- tožencev in tudi kazni je že vnaprej določal, četudi je dejansko potem nekoliko drugače izpadlo. V torek, 9. decembra, je na procesu go- voril državni tožilec in predlagal 12 smrt- nih obsodb, 46 zapornih kazni od 3 do 30 let in 2 oprostitvi. V sredo, 10. decembra, je zjutraj govoril kardinal drž. tajnik z am- basadorjem Attolicom in ker je že bilo zna- no, da so na procesu predlagane smrtne kaz- ni, je prosil v papeževem imenu za spremem- bo smrtne kazni v zaporno, Attolico pa mu je zagotovil, da so obtožbe zoper Slovence tudi v Rimu »natančno pretresli«. Kardinal Ma- glione je tedaj brzojavil v London mons. Godfreyu, da je papež priporočil italijanski vladi pomilostitev (dok. 224). Zvečer istega dne je Attolico na sprejemu na japonski am- basadi sporočil mons. Ambrogiu Marchioni- ju, tajniku apostolske nunciature v Italiji, da vatikanska posredovanja niso bila uspešna (dok. 228). Odkar je bilo znano, da je predlagano 12 smrtnih kazni (v Trstu so imeli pripravlje- nih že 12 krst zanje), so prišle v Vatikn še tri prošnje za posredovanje. 10. decembra je brzojavil nuncij iz Lizbone (op. 1 pri dok. 219), 11. decembra je spet brzojavil mons. Godfrey iz Londona (dok. 226), istega dne je pisal tudi tržaški škof A. Santin in poslal prošnjo slovenskih duhovnikov tržaške ško- fije, ki prosijo za papeževo posredovanje za obtožence. Ta zadnji dopis ni natisnjen, iz- vemo pa zanj iz dopisa, ki ga je pisal kardi- nal Maglione škofu Santinu 17. decembra in kjer piše, da je po papeževi odločitvi držav- no tajništvo uspešno izvedlo potrebna posre- dovanja pri pristojnih organih, da bi dosegli milost za vse obtožence in spremembo smrt- ne kazni (dok. 234). Od srede, 10. decembra, do sobote, 13. de- cembra, so na procesu v Trstu govorili bra- nilci. Kako je v Rimu med tem potekalo po- novno vatikansko posredovanje, iz objavlje- nih dokumentov bolj malo izvemo. V petek 12. decembra, je kardinal Maglione ponovil ambasadorju Attolicu prošnjo za intervenci- jo, da bi vsaj smrtne kazni spremenili v za- porne (dok. 226). V nedeljo, 14. decembra, je sodišče izreklo 9 smrtnih kazni, 47 zapornih kazni od pol- drugega leta do 30 let ter 4 oprostitve. Na smrt so bili obsojeni: od intelektualcev — dr. Cermelj, dr. Teodor Sardoč in dr. Anton Ščuka; od komunistov — Viktor Bobek, Ivan Vadnal in Pino Tomažič, od »teroristov« pa Ivan Ivančič, Franc Kavs in Simon Kos. Od izreka smrtne kazni do njene izvršitve ni po- teklo niti 24 ur; kako so v tem kratkem času 220 : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 potekale intervencije, ni znano, vemo samo za rezultat, da so bili namreč pomiloščeni Cermelj, Kavs, Sardoč in Ščuka, torej vsi intelektualci in en »terorist«. To naj bi bila torej tista Mussolinijeva »prizanesljivost«, pet obsojencev pa je bilo v ponedeljek 15. decembra zjutraj ustreljenih. Dr. Cermelj poroča v svojih spomnih, da je bil to prvi in edini primer pred Posebnim sodiščem, da je bil kdo od obsojenih na smrt pomiloščen: pri tem piše: »Se danes ne vem, kako da sem bil pomiloščen«. Ce po skoraj 40 letih sedaj pregledamo vsa posredovanja, za ka- tera vemo, lahko rečemo, da je verjetno naj- večjo težo in veljavo imelo vatikansko posre- dovanje, ki je bilo pač na diplomatski ravni in ga že zaradi tega ni bilo mogoče zanema- riti. Dr. Tone Ferenc je v svoji knjigi Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spom- ladi 1940 (Lj. 1977) na str. 211—220 opisal nekatere podrobnosti ob tej obsodbi, ki dr. Cermelju niso bile znane. Tako je dr. Ferenc v delovodniku predsedstva italijanske vlade našel še več imen posameznikov in društev, ki so se zavzemali za pomilostitev obsojen- cev, prošenj samih pa ni našel. Prav tako je v italijanskih dokumentih našel podatek, da je v času med 9. in 14. XII. 1941 italijansko notranje ministrstvo (notr. minister je bil Mussolini) telefoniralo visokemu komisarju ljubljanske pokrajne E. Grazioliju, naj spo- roči, koga od tistih, ki so bili predlagani za smrtno kazen, bi predlagali za pomilostitev. Grazioli je brzojavno predlagal pomilostitev Cermelj a, Sardoča, Ščuka in Tuta. Dr. Fe- renc opozarja tudi na posebno razvrstitev ob- sojencev v smrtni obsodbi, saj so bili (razen P. Tomažiča) pomiloščeni tisti obsojenci, ki so bili v sodbi postavljeni na liho mesto. Naj bo tudi ta zapis v spomin na dr. Cer- melj a, ki si je s svojim dolgoletnim delova- njem v korist svojih primorskih rojakov po- stavil trajen spomenik. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 221 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV POZAR v slovenj gradcu leta 1s03 MIRKO KAMBIC Ven plane iz plamena s svetlobo ohdan, slovec'ga imena ptič Fenis na dan. (F. Prešeren) Pesnik je nesmrten kot pravljični ptiček Fenis, tako je zapel Prešeren v spomin Va- lentinu Vodniku. Ogenj smrti pomeni za pes- nika novo rojstvo. Nekoliko bolj grobo in vsakdanje bi lahko rekli, da je skoraj vsako mesto, ki je pogorelo, doživelo svoj prerod v plamenih. Središče Chicaga je pogorelo, ko je menda neka nerodna krava prevrnila pe- trolejko in požar je planil iz hleva na hiše ter pokončal skoraj celo naselje. Na^ pogo- rišču je potem kmalu zrastlo moderno mest- no središče z značilnimi nebotičniki. Tudi San Francisco je zrastel na ruševinah in po- gorišču po potresu leta 1906. Rdeči petelin je imel v svojem vročem plesu navadno do- brega pomočnika v hitrem vetru. In tako se je prerodilo po svetu in tudi v naši ožji do- movini mnogo mest v požarih, ki niso bili niti najmanj zaželeni. Pomenili pa so vendar- le novo ero v zgodovini naselja. Slovenj Gradec je pogorel večkrat. Mestece so menda požgali že Turki v času svojih uni- čujočih pohodov. Celo naselje je pogorelo le- ta 1632 in plameni so uničili tudi župnijsko cerkev. Bilo je celo nekaj človeških žrtev. Življenje sta izgubila mestni sodnik Prigel in njegov sin. Rdeči petelin se je oglašal v Slovenj Gradcu tudi v 19. stoletju. Zato so leta 1867 ustanovili Gasilno društvo. Pobud- niki za to novo združenje so bili lekarnar Ka- ligarič, svečar in medicar Günther ter pivo- varnarja Franc in Adolf Bouvier. Gasilska pripravljenost je bila potrebna toliko bolj, ker so stale mestne hiše tesno skupaj, pokrite z lesenimi ostrešji in krite s skodlami. Bilo je v nedeljo popoldne ob tretji uri, 10. maja leta 1903. V cerkvi je bilo precej ljudi pri popoldanskem bogoslužju. Tedaj je nenadoma zadonel klic: »Gori, gori!« Ljudje so se pognali na cesto. Ena izmed hiš v Cer- kveni ulici je bila že vsa v ognjenih zubljih. Tu je prebivala neka vdova, Marija Požgana po imenu, kot navajajo vsa tedanja poročila. Čudno ime za ženo, ki je nehote povzročila požar. Nekateri časopisi so pozneje poročali, da je ta Požgana zanetila ogenj na odprtem ognjišču in da je veter odnesel iskre na pod- strešje, ki se je vnelo. Drugi so poročali, da je žena stresla še tleči pepel na dvorišče in da se je najprej vnel hlev. Drži pa, da je tisto popoldne zavijal po Slovenj Gradcu hud ve- ter, ki je menjaval svojo smer in potegnil s sunki zdaj s severa, zdaj z juga. Vsi prebivalci brez izjeme so postali v hipu gasilci. Tudi oče župan ing. Potočnik je bil takoj na mestu ter začel klicati brzojavno gasilce iz Maribora, Celovca in Celja ter dru- gih mest. Na pomoč so prihiteli okoličani in posebno so se odlikovali domačini iz Smart- na. Mariborski gasilci so prihiteli s posebnim vlakom in z odlično brizgalno. Zbralo se je kar osem gasilnih društev z desetimi briz- galnami. Tu so bili gasilci iz Dravograda, Vu- zenice, Guštanja (Raven), Velenja, Šoštanja, iz Mislinje, Celja in Maribora. Za ta dan je bilo napovedano slovensko politično zboro- vanje, toda zborovalci so se nenadoma spre- menili v gasilce. Ogenj je dosegel cerkveno streho in zvo- nik z zvonovi je bil nenadoma v hudi nevar- nosti. Požrtvovalni gasilci so nosili vodo v zvonik in požar omejili, cerkev je bila reše- na. V uspešno obrambo so se postavili tudi na Glavnem trgu, ob muhavem vetru pa ni- so vedeli, kje bo udaril nasprotnik s svojimi ognjenimi udarci. Ponoči so prišli na pomoč vojaki 17. peš- polka iz Celovca, osemdeset vojakov in trije oficirji. Pomagali so po končanem požaru kot čuvarji reda in kot delavci. Oglasili so se tu- di predstavniki visokih oblasti in obljubili so pomoč v denarju. Nekateri so poročali, da je zgorelo sko- raj vse mesto, drugi, da je požar uničil dve tretjini trga. Slovenec pa je navedel bolj konkretno primerjavo: Slovenj Gradec je štel ob času požara 124 hiš, požar je uničil 45 hiš in 69 drugih poslopij. Človeških žrtev ni bilo, zgorelo pa je nekaj živine in »veliko denarja«. Neko poročilo navaja, da je zgore- la ena krava in 56 prašičev, Karničniku pa da je zgorelo kar 800 goldinarjev. Skupna škoda naj bi bila 400.000 kron po poročilih graške Tagespost, po navedbah Slovenca in Slovenskega naroda pa nad 700.000 kron. Za- varovanje je krilo le manjši del škode, samo okrog 170.000 kron. Brez strehe je ostalo 222 \ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Foto Ferdinand Andreje, Slovenj Gradec po požaru 10. maja 1903, ZALj (POZ II/E-1, št. 188) in Sokličev muzej v Slovenj Gradcu okrog sto prebivalcev, ki so jih uvidevno sprejeli srečni domačini, ki jim ogenj ni uni- čil hiš. Nekaj pogorelcev pa se je preselilo v šole. O požaru je že v ponedeljek 11. maja 1903 poročal Slovenec med telefonskimi in brzo- javnimi poročili, naslednji dan pa je obja- vil daljše poročilo. Slovenski narod je bil v svojem prvem poročilu bolj kratek. Daljše je bilo poročilo, ki ga je priobčila Laibacher Zeitung, povzeto pa je bilo po pisanju graš- kega časopisa Tagespost. Poseben dokument o tem požaru pomeni izvirna fotografija, ki je ohranjena v več enakih izvodih. Ob današnjih možnostih filmske in televizijske reportaže, je seve- da ta fotografija iz leta 1903 kaj skromen dokument. Vreden pa je vse pozornosti kot izjemen primer slikovnega pričevanja, ki je tehnično dobro izdelan. Prikazuje seveda posledice požara, kajti v času požara je bil fotograf Andreje čez glavo zaposlen z reše- vanjem in gašenjem, toliko bolj ker je imel svoj atelje na Glavnem trgu. In v času poža- ra bi ga kaj čudno gledali, če bi nesrečo sli- kal, ko je bila vsaka minuta dragocena za re- ševanje. Ferdinand Andreje je bil posestnik in fo- tograf. Takšno navedbo najdemo v tistem času tudi pri Jagodicu v Kranju. Andreje je neznano ime v slovenski fotografiji in ga je treba šele odkriti, preveriti po matičnih knji- gah in zbrati njegova fotografska dela. Na svojih izdelkih, fotografijah, je imel napi- sano ime kot »F. Andreiz«. Priporočal je svoj atelje in svoje sposobnosti za pokrajinsko fo- tografijo, za portretiranje, za povečave v na- ravni velikosti, za reprodukcije in celo za iz- vedbe v oljnem slikarstvu. Ohranjene so red- ke razglednice štajerskih in koroških krajev, med njimi npr. Huda luknja iz časov, ko so postavili ob vhodu v jamo majhno hišo. Po poizvedbah in navedbah župnika g. Bohorča je izviral Andrejčev rod iz okolice Slovenj Gradca. Andreje je imel več otrok, od ka- terih jih še nekaj živi, vendar izven ožje do- mačije. »Nič nas ne sme presenetiti« naj bi velja- lo tudi za naravne katastrofe in razne ne- sreče. Kljub temu je človek presenečen. Na- rava se poigra na daljše časovne roke, med katerimi človeška pazljivost popusti. Slovenj Gradec je pogorel 10. maja 1881 in točno 22 let pozneje 10. maja 1903 se je pojavil rdeči petelin znova. Analiza nekih preteklih poja- vov pa je lahko koristna tudi za sedanji č, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 223! OPOMBE Dva izvoda Andrejčeve slike sta ohranjena v fototeki Zgdovinskega arhiva v Ljubljani (Zalj, Poz. II/E-1, št. 188) v formatu okr. 18 X 24 cm. En izvod slike hrani Sokličev muzej v Slovenj Gradcu. V zvezi s to fotografijo sem pregledal poročila v Slovencu (1903, št. 106, 11. 5. in št. 107, 12. 5.), v Slovenskem narodu (1903, 12. 5.), v Laibacher Zeitung (1903, No. 107, 12. 5.) in razmnoženo poročilo iz mestne kronike (Sok- ličev muzej), ki mi ga je posredoval g. Bohorč. i MOJSTER — VAJENEC JANEZ BOGATAJ Precej redke so fotografije, ki nam poka- žejo odnose v delovni (npr. obrtniški) skup- nosti. V starejši in novejši slovenski fotogra- fiji poznamo sicer celo vrsto fotografij s so- cialno tematiko, vendar je zaradi njihove po- gostnejše umetniške izpovedi njihova doku- mentarna vrednost le sekundarnega pomena. Zlasti mislimo na tiste socialne razsežnosti, ki so ilustrirane z razmerji mojster — va- jenec, gospodar — delavci, delodajalec — se- zonski delavci ipd. Še redkeje so zastopani posnetki, ki so prava »fotografija« vsakda- njega življenja, zrcalna slika sveta realnosti in ne le slika idealiziranega sveta. Ilustracija oz. dokument odnosov med moj- strom in vajencem je fotografija, ki smo jo našli v Dularjevem mlinu na Jami pri Dvoru številka 34 (Žužemberk). Fotografija velikosti 12 X 8 cm je nastala med leti 1910 in 1930. Ob robovih je že močno uničena, saj se je za- radi vlage sprijela s časopisnim papirjem, v katerem je bila zavita. Emulzijska plast na papirju je zato odstopila in delno tudi sprh- nela. V času nastanka fotografije je bil lastnik mlina na Jami pri Dvoru posestnik Janez Du- lar (rojen 1861 v Vavti vasi, umrl 1933 na Jami pri Dvoru), ki je mlin s stopami in pripadajoče posestvo kupil 1. 1908. Leta 1913 je stope podrl in na njihovem mestu posta- vil žago »venecijanko«. V mlinski stavbi so razen družine stanovali tudi mlinarski moj- ster in pomočnik (vajenec) ter po dva Ža- garja. Naša fotografija ima na prvi pogled šaljivo noto, vendar podrobno poznavanje razmer v mlinarski obrti nam odkrije zanimiv doku- ment tega življenja. Na sliki sta (z leve) mli- narski vajenec Jenkole Franc iz Dvora pri Žužemberku in mojster Rudi Dular, ki je bil doma iz okolice Zagradca. Mojster je, na vi- dez šaljivo, z desnico »navil uro« vajencu in tako pokazal vso svojo moč in oblast, ki jo ima nad učencem. Z levico pa je prijel iz vrbove vitre pleten obroč in ga položil nez- nanemu bosonogemu fantiču čez glavo. Take obroče so sicer uporabljali za držanje zgor- njega dela vreče, ko so jo polnili z zrnjem ali moko. Mlinarski vajenec Jenkole je bil sicer v Dularjevem mlinu zaposlen kar polnih 26 let, kar je precejšnja redkost, obenem pa do- kaz njegove poštenosti in s tem primernega sodelovanja z gospodarjem. Vendar pa za- radi pomanjkanja virov ne moremo točne- je navesti čas trajanja njegove delovne dobe v Dularjevem mlinu. Od 1908 do 1945 so imeli pri Dularju ved- no po 2 do 3 mlinarje (mojster, 1—2 vajenca). 224 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 ki SO mieli v času mlevskih sezon »noč in dan, in sicer v izmenah. Pred drugo vojno je bilo toliko prometa, da so mieli na zalogo ali na partije, tj. po 120—130 kg žita naen- krat! (po pripovedovanju Angele Dular, roj. 1909). Mieli so za 26 vasi bližnje in dalnje okolice. Pred vhodom v mlin so postavili ve- lik pristrešek za vozove z vrečami, imeli pa so tudi poseben hlev za počitek vprežne ži- vine. Najbolj običajno je bilo, da so stranke čakale toliko časa, da jim je mlinar zmlel pri- peljano zrnje. To je veljalo še zlasti za tiste iz oddaljenejših krajev. Zato je bila navada, da so v mlinu dobili tudi hrano seveda brez- plačno. Stranke iz Dvora in bližnje okolice niso dobile nič. Stranke iz nekoliko bolj od- daljenih krajev so dobile kos kruha, iz zelo oddaljenih krajev pa kosilo. Mlinarji so za- to prav radi negodovali: »Jesti si jim dal vse tisto, kar so ti dali zaslužiti! To je bila tra- parija. Razvado so končno odpravile šele karte!« Merica je bila zaslužek mlinarja, ki pa ga je moral deliti z gospodarjem. Gospo- dar je dobil dve merici mojster pa vsako tretjo. Vajenci so imeli brezplačno hrano in stanovanje, enkrat na leto pa jim je gospo- dar kupil par čevljev, v nekaterih primerih pa tudi obleko. Mojster je kontaktiral s strankami, pobiral merico in nasploh vodil delo v mlinu. Za vajenca pa je veljala po- polna poslušnost in naša fotografija je nazo- ren dokument teh odnosov. Slika je obenem tudi prispevek k slikovni dokumentaciji na- čina življenja mlinarskih poslov na Sloven- skem. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1930 225; DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV i Razstava učbenikov za pouk zgodovine na Slovenskem Slovenski šolski muzej v Ljubljani je od začetka aprila do konca junija 1980 razstav- ljal učbenike za pouk zgodovine na Sloven- skem. Razstava je po svoje ponazarjala raz- voj zgodovinskega pouka pri nas vse do da- našnjih dni. Pouk zgodovine je bil pri Slovencih do konca prve svetovne vojne vezan na struk- turo, organizacijo in cilje šolstva v takratni Avstriji. Šele terezijanska šolska reforma (1773) je v naše normalke in deloma glavne šole uvedla zgodovino in zemljepis kot ob- vezna predmeta; dotlej tudi pri nas ne mo- remo govoriti o kakem urejenem pouku zgo- dovine v elementarnih šolah. V jezuitskih gimnazijah pa se je v okviru retorike po- dajalo nekaj zgodovinske vsebine, pa še to le kot sredstvo za vodenje »besednega dvo- boja« ali disputacije. Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 in prehodu teh šol v državne roke je bila zgodovina uvedena kot učni predmet le za »spremembo in razvedrilo«. V prvem desetletju 19. stoletja je takratna šol- ska zakonodaja še omejila že tako skromno poučevanje zgodovinske snovi na elementar- ni in gimnazijski ravni. Na elementarni stop- nji je bila zgodovinska vsebina vse do leta 1869 vključena v berila za posamezne razre- de. Zato ni obstajala potreba po samostojnih zgodovinskih učbenikih. Na gimnazijah pa je bila zgodovina v vsem predmarčnem obdob- ju priključena geografiji ter se je podajala v posameznih razredih po posameznih deže- lah in celinah (v gramatikalnih razredih zgo- dovina avstrijskega cesarstva in zgodovina ostalih evropskih držav, v humanitetnih raz- redih pa geografija in zgodovina antičnih de- žela; skupaj z opisi narave, naštevanjem do- godkov ter prikazovanjem dejanj znamenitih osebnosti. Pri tem so uporabljali uradno pred- pisane učbenike, ki so izšli pri c. k. zalogi šolskih knjig na Dunaju, npr. Lehrbuch der europäischen Staaten-Geschichte (Učbenik zgodovine evropskih držav) in Lehrbuch der alten Staaten- und Völkergeschichte (Učbe- nik zgodovine starih držav in ljudstev). V začetku 19. stoletja je posebna instrukcija za učitelje zgodovine na gimnazijah zahtevala v zadnjem gramatikalnem (tj. četrtem) raz- redu tudi pouk zgodovine tiste dežele, v ka- teri je bila gimnazija. Gimnazijski učni zbori pa naj bi poskrbe- li za nastanek primernih učbenikov. Ko je V. Vodnik s šolskim letom 1807—1808 postal učitelj zgodovine in geografije na ljubljanski gimnaziji, je to nalogo prevzel in napisal v nemščini učbenik za zgodovino Kranjske, Tr- sta in Goriške (Geschichte des Herzog thums Krain, des Gebiets von Triest und der Graf- schaft Görz), ki ga je vlada 1809 potrdila kot učbenik za obe gimnaziji na Kranjskem (Ljubljana, Novo mesto) in za goriško gim- nazijo. Splošna zgodovina pa se je do leta 1848 predavala tudi na naših filozofskih štu- dijih, cerkvena zgodovina pa na teoloških študijih (v okviru liceja). Slovenske zgodo- vinske učne knjige pa tudi v dobi Napoleo- novih Ilirskih provinc še nismo dobili. Slo- vensko šolsko zgodovinopisje se je začelo po- časi uveljavljati šele z uvajanjem prvih ustavno političnih pravic; v času, ko so bile osnovne šole s tretjim avstrijskim osnovno- šolskim zakonom iz leta 1869 tudi pri nas postavljene na nove temelje in ko je Taaffe- jev režim (1879—1893) omogočil utrakvizaci- jo nižjih gimnazij na Kranjskem. Velike za- sluge pri nastajanju slovenskega šolskega zgodovinopisja ima Slovenska matica. Novi- ce so v letih 1852—1858 priobčile kot prilo- go prvo tako delo: Vertovec—^Verne, Obča povestnica. Od leta 1866 je takšnih knjig vse več. Naj omenimo le nekatera pionirska dela: J. Trdina, Zgodovina slovenskega naroda (1866); M. Cigale, Kratek popis cesarstva av- strijskega in njegovih dežel; J. Jesenko, Obča zgodovina za nižje razrede srednjih šol (1871). Ob tem je vredno omeniti, da so bili v veli- kem delu osnovnih šol ter v večini gimnazij na slovenskem etničnem ozemlju v rabi do razpada habsburške monarhije nemški (itali- janski) učbeniki za zgodovino. Tudi zadnja avstrijska gimnazijska reforma leta 1908 ni omogočila uvedbe slovenščine in slovenskih učbenikov za zgodovino v višjih razredih gimnazij na Kranjskem. Pouk zgodovine je bil na osnovnih šolah in nižjih gimnazijah vse do leta 1918 tesno povezan s poukom zemljepisa (pogosto v en učni predmet). Slo- vensko šolsko zgodovinopisje pa je bilo v tem času tako glede na strukturo in razpo- reditev učne snoi?! kakor glede na vzgojno- izobraževalne smotre in metodično oblikova- nje pod močnim nemškim vplivom. V času različnih šolsko-reformnih prizadevanj (od srede 19. stoletja dalje) so se Slovenci veči- noma zgledovali po šolskih reformatorjih du- najske šole, pozneje pa zlasti za češkimi. Nacionalna osvoboditev in zedinjenje z ostalimi jugoslovanskimi narodi je Sloven- cem prinesla tudi emancipacijo od tradicio- nalnih nemških vplivov pri zgodovinskem 226: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 pouku. Ne sicer toliko na zunaj, saj je ostal staro jugoslovanski šolski sistem v marsičem sličen avstrijsko-nemškim predhitlerjevskim šolskim organizacijskim tipom in oblikam, pač pa predvsem v notranji preusmeritvi vzgoje in pouka (novi učni načrti, dopolnilni šolski predpisi). Potrebe po novih šolskih uč- benikih, v katerih naj bi se izražala državna enotnost v skupni državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, so bile pri jezikovnem (čitanke) in zemljepisnem in zgodovinskem pouku zara- di njegove narave izredno akutne. Nemogoče je bilo kar čez noč sestaviti in izdati nove učne Imjige, ki bi v celoti ustrezale spreme- njenim državnim in političnim razmeram, za- to so uporabljali v začetku začasno še stare avstrijske učbenike, vendar tako, da so iz njih izločili tiste strani in poglavja, ki so bi- la po vsebini in izrazu nasprotna težnjam no- vega časa in življenja v novi državi. Po- membno vlogo pri nastajanju novih učbeni- kov so imele na novo ustanovljena Zaloga šolskih knjig, Jugoslovanska knjigarna (ti- skarna) in Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Med avtorji zgodovinskih učbenikov za ljud- ske šole, ki so izšli v naslednjih dveh deset- letjih moramo omeniti Brinarja, Schreiner- ja, Nerata in Polaka; med pisci učbenikov za srednje šole pa Bučarja, Popoviča, Melika, Okrožna, Stanojeviča, Binerja, Pirca, Koma- tarja in Capudra. Po letu 1918 se je tudi pri nas vedno močneje pojavljal klic po moder- nizaciji zgodovinskega pouka, tako metodič- no kakor vsebinsko ideološko. Najoomemb- nejša v tem pogledu so bila trideseta leta pred drugo svetovno vojno (npr. izid prve obširnejše metodike za pouk zgodovine — Sodobni zgodovinski pouk A. Žerjava ter vrsta spodbudnih pedagoških in metodičnih člankov s področja zgodovine v našem ta- kratnem pedagoškem tisku). Po končani ljudski revoluciji in zmagoviti NOB so bili ustvarjeni novi pogoji tudi za pouk zgodovine. V historiografiji in v pouku zgodovine so se sedaj uveljavile nove, znan- stveno naprednejše poti v skladu s koncep- tom historičnega materializma, moderne pe- dagogike in s psihološkimi zahtevami. Med problemi, ki so se pojavili z vso ostrino ta- koj po osvoboditvi in ki vse do konca šest- desetih let niso našli v celoti zadovoljive re- šitve, je bil zlasti problem oskrbe naših šol z ustreznimi učbeniki. Vsi predvojni učbeni- ki zgodovine so po osvoboditvi postali nerab- ni, učbenikov za zgodovino narodov Jugosla- vije sprva sploh ni bilo, za občo zgodovino pa so se naše šole posluževale prevodov sov- jetskih učbenikov. Čeprav so sé pisci prvih učbenikov morali boriti z velikimi težavami, so vendar do leta 1956 izšli vsi zgodovinski učbeniki za prve štiri razrede gimnazij (Pe- tauer, Gestrin, Binter, Hudales). Za novo šti- rirazredno oziroma prejšnjo višjo gimnazijo sta izšla do leta 1962 dva učbenika na po- dlagi načrta za gimnazije iz leta 1955. Ven- dar je že leta 1960 Svet za šolstvo LRS pred- pisal nov učni načrt za osnovno šolo, 1962 pa minimalni obseg snovi za gimnazijske uč- benike. Potrebno je bilo znova razpisati uč- benike za vse razrede osnovne šole in gim- nazije. V začetku šolskega leta 1963/64 sta izšla zgodovinska učbenika za šesti in sedmi razred (Metelko, Grobelnik). Za potrebe po- uka v drugem in tretjem razredu gimnazije pa je izšel prevod učbenika, ki ga je napisala M. Gross za hrvatske gimnazije. V naslednjih letih smo z učbenikoma za najnovejšo zgodo- vino za osnovno šolo in gimnazijo (F. Škerl, M. Mikuž) zapolnili še poslednjo vrzel. V za- četku sedemdesetih let so bili sprejeti oziro- ma novelirani učni načrti za osnovno šolo in za vse razrede srednjih šol. Na podlagi raz- pisa so izšli ponravlieni in skraišani učbenik za šesti razred osnovne šole A. Metelka, novi učbenik za sedmi razred F. Gestrina in V. Me- lika in novi učbenik za osmi razred B. Boži- ča in T. Webra. Poleg tega so izšli delovni zvezki za šesti, sedmi in osmi razred osnovne šole T. Webra in v posebnih knjižnicah po- drobna razdelitev učne snovi. Ker so zgodo- vinske čitanke za osnovno šolo (Kos-Gestrin- Melik, Gestrin-Melik in Zadnik-Križnar) ustrezale novemu učnemu načrtu in ker je bil zgodovinski atlas za srednie šole unora- ben tudi v osnovni šoli. Je bila le-ta nreskrb- Ijena z učbeniki in dodatno učbeniško lite- raturo po novem učnem načrtu. Za srednie šole pa so izšli ponatisi dopolnjenih doseda- njih učbenikov, za tehniške šole pa novi uč- benik B. Božiča in Š. Trojarja. V okviru pri- prav na pouk zgodovine v usmerjenem izo- braževanju sta leta 1978/79 izšla učbenika Zgodovina 1 in 2 za srednie usmerjeno izo- bra^piranje (Grobelnik; Božič, Weber in Prunk). Lahko zaključimo z ugotovitvijo, da se da- nes tudi v slovenski zgodovinski učbeniški literaturi uveliavljaio sodobni didaktično- metodični principi. Učbeniki so razbreme- njeni faktografije in deskripcije in vsebuje- jo le bistveno važne zgodovinske pojave in procese. V povezavi z delovnimi zvezki in zgodovinskimi čitankami in drugimi učnimi sredstvi dajejo možnost, da učenci ob njih razvijajo sposobnost logičnega sklepanja v okvirih zgodovinskega mišljenja in da se marksistično-idejno vzgajajo. JOŽE CIPERLE KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 227 i Zapis ob razstavi Gorenjsko sitarstvo* Po svoji zgodovini je sitarstvo vredno po- zornosti v več pogledih. V tem kratkem pre- gledu se bomo ustavili le pri nekaterih zna- čilnostih. V večjem obsegu je živelo ne samo v okviru slovenskega nacionalnega prostora, temveč v okviru celotne avstrijske monar- hije zgolj na Gorenjskem med Kranjem in Škofjo Loko. To je področje, ki mu po arhe- oloških najdbah sledimo do neolitika. V 10. stoletju so ozemlje sistematično kolonizirali freisinški škofje. Poleg njih, ki so sčasoma oblikovali osrednje zemljiško gospostvo s se- dežem v Skofji Loki, so si tod pridobivali hübe (kmetije) Ortenburžani, nasledili so jih Celjani in po njih so posest prevzeli Habs- buržani. Podložniki so bili obremenjeni z da- jatvami za tlako, predvsem kot viničarji in prevozniki. Hkrati z razkrojem pridvornega gospodarstva so na prehodu v 14. stoletje in še naprej izginjale tlaške obveznosti. Poglavit- na gospodarska panoga ondotnega prebival- stva je bilo poljedelstvo, na robu Sorskega polja je bilo doma vinogradništvo, in — kar je v tem kontekstu najzanimivejše — razvi- ta je bila živinoreja, ki konjereje prav go- tovo ni izključevala. Med obrtmi, ki so jih poznali, je z gotovostjo omeniti tkalstvo in trgovino. Sitarstva kot posebne tkalske zvr- sti v tem času še ne zasledimo, čeprav to ne pomeni, da ga niso poznali. Njegov razcvet navezujemo na razvoj kajžarstva. Razraščati se je jelo na začetku 16. stoletja ob zamira- jočem vinogradništvu, zlasti v okolici Škofje Loke; zajelo je vasi Bitnje, Zabnico, Dorfar- je. Forme in Stražišče. Le redki kaj zarji so se preživljali z obdelovanjem polja: pridobi- vali so si ga ob propadanju gruntov, ob de- litvah skupne zemlje ali z lazništvom. Pre- težno so si služili kruh z obrtjo, trgovino in prevozništvom. Med njimi so bili taki, ki so obogateli v svoji podjetnosti in se v imetju merili z gruntarji. Ti posamezniki so se iz- gubljali v večini, ki je imela le kajžo z maj- hno parcelo polja. S kaj zarji so se pojav- ljali gostači (prišleki), ki so po številu daleč ostajali za njimi. Preživljali so se z obrtjo, deloma s trgovino pa dninarstvom pri pre- možnejših kmetih. V doslej odkritih virih s konca 16. stoletja, ki obravnavajo našo de- javnost, srečamo Sitarje že organizirane v kranjskem cehu; bili so v družbi s tkalci in trgovci. Samozavest Sitarjev, ki je prav go- tovo počivala na donosnosti panoge, se je ka- zala v težnji po samostojni cehovski orga- * Odprta je bila v Bistri pri Vrhniki 25. aprila 1978 Ohranjena sltarska hiša v Zgornjih Bitnjah 78, 1976 (reg. v fototeki Tehniškega muzeja Slovenije v Ljub- ljani) nizaciji. Kljub nasprotovanju Kranjčanov, ki bi jih radi zadržali v svojem cehu, so sitarji po dolgoletnih pravdah le uspeli: pravila so jim bila potrjena 1658. Svoj sedež so imeli v Škofji Loki. Trgovanje s siti je cvetelo. Z njimi so kupčevali meščani in podeželani. Kmečko trgovino je podpirala zemljiška go- sposka. Meščani so se v prepričanju, da sodi trgovina v njihovo domeno, pritoževali ce- carju: »Kmetje plačujejo le kajžarski davek in se pečajo vendar z meščanskim obrtom, meščane pa tišče razni kvartirski stroški in obilo drugih tež. Zato se pretvarjajo vasi v mesta in mesta v vasi, kar dokazuje najjas- neje Stražišče, ki ga v pol ure ne prejezdiš. Mesto (mišljen je Kranj, op. K. K. A.) je do ušes zadolženo; prej je bilo bogato ter je po- šiljalo cesarju velike vsote. Na kmetih je mnogo kajžajev, ki so posamezni bogatejši od dvajsetih imovitih meščanov skupaj ...«. Dokazovali so še naprej. To pa ni bilo le ten- denciozno pretiravanje. Še drugi viri nam potrjujejo, da so nekateri med prekupčevalci res postali pravi podjetniki, ki so svoj kapi- tal vlagali v žimo, s katero so zalagali siro- mašne Sitarje po vaseh. Merkantilistična po- litika je založništvo podpirala in ga spodbu- jala s podeljevanje privilegijev. V drugi po- lovici 18. stoletja je bilo že nekaj velikih in manjših založnikov, predvsem gostilničarjev 228 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 2« 1980 Sitarica A. Cof Iz Zgornjih Bifenj pri navlačevanju žime, 1976 (reg. v fototeki Tehniškega muzeja Slo- venije v Ljubljani) pa nekaj še samostojnih Sitarjev, ki so si sa- mi preskrbovali žimo, večina (več kot 300 Si- tarjev) pa je z utrjevanjem monopolov izgub- ljala pravico do svobodne prodaje izdelkov. Plačilo za njihovo delo je odmerjal podjetnik, ki jih je zalagal s surovino. Živeli so kot nji- hovi predniki v lesenih hišicah kot lastniki ali najemniki; bili so tudi taki, ki so imeli v najemu le sobico in kamro. V daljšem po- ročilu o dejavnosti iz leta 1844 je vzbudil na- šo pozornost podatek, da je podjetnik zalagal Sitarje s surovo in nepobarvano žimo vse do dvajsetih let 19. stoletja. Ce ta trditev drži, potem so bili sitarski podjetniki vse do tega časa le založniki in ne lastniki manufaktur, čeprav so to ime nekateri v naslovu že no- sili v drugi polovici 18. stoletja. Po tej in- terpretaciji je šele v dvajsetih letih pretekle- ga stoletja prehajala založniška proizvodna organizacija v višjo manufakturno obliko. Pod svojo streho je odtlej podjetnik čistil in barval žimo ter jo tako pripravljeno razde- ljeval potem Sitarjem po domovih. Sitarji niso imeli posebnega delovnega prostora, žimo so navlačevali in sita tkali v bivalnem prostoru, kjer je tudi spala vsa v velikih primerih številna družina. V marsikateri kajži je sta- lo dvoje ali troje statev. Tovrstna organiza- cija proizvodnje — poznamo jo pod imenom »razpršena« manufaktura — se je ohranila do propada dejavnosti v zadnjih petdesetih letih, čeprav so si podjetniki že v drugi po- lovici minulega stoletja nadevali času pri- mernejši naslov »tovarna žimnatih sit«. Si- tarski podjetniki so se ob podpori državnega urada za pospeševanje industrije in obrti v svojem poslovanju specializirali na izdelke iz žime v drugi polovici 18. stoletja. Preneka- teri so postali lastniki že utečenih in prizna- nih sitarij s priženitvijo, dedovanjem ali z nakupom. Med njimi ni bilo tujcev, ki bi v tovrstno proizvodnjo investirali kapital. Ve- čina je bila iz domačega okolja. Sitarije so bile posamezne firme. Brez izjem pa tudi tu ni šlo: znani sitarski podjetnik Matevž Dem- šar je 1731 sklenil družabniško pogodbo z ljubljanskim trgovcem in županom Perrom; pogodila sta se, da mora znašati dobiček tr- govanja s siti vsaj 20 "/o, sicer se družba raz- ide. Firma Anton Globočnik iz Stražišča je bila med letoma 1882 in 1912 po obliki jav- na trgovska družba. K temu je niso gnale večje podjetniške aspiracije; v pravno spre- membo jo je sililo dedovanje, ki se je ob mladoletnosti naslednika preneslo na več dru- žinskih članov. V dejavnosti se je izkazala Zaključni del dopisa zadružnega vodstva Zbornici za trgovino in obrt v Ljubljani, 1913 (Xerox kopija v Tehniškem muzeju Slovenije v Ljubljani) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 229! kot zelo ustrezna zadružna organizacija. Re- gistrirana zadruga z omejeno zavezo, usta- novljena 1907, je bila skupnost enakopravnili članov — zadružnikov, ki so se vezali s po- godbo in vplačali svoj obvezni delež. Pri- dobila si je precejšnje število Sitarjev, ki so dotlej delali za privatna podjetja, v stari Ju- goslaviji je postala vodilna sitarska firma, preživela je ostala tovrstna podjetja in kot zadnja ugasnila v poslednjih petdesetih le- tih. V svoji poslovni politiki so se privatni sitarski podjetniki skupaj z zadrugo ujeli s časom. Tako so v letih pred prvo svetovno vojno, ko je bilo gospodarstvo v državi v znamenju dogovarjanja in združevanja, po- hiteli in leta 1912 osnovali osrednji prodajni urad z namenom, da bi se ognili skupnim te- žavam, zlasti medsebojni konkurenci. V letu 1929 ga je z enako nalogo zamenjala družba z omejeno zavezo. Ce je komercialna politika te dejavnosti dohajala glavni tok v državi in če je organizacija njene proizvodnje za- krnela na nivoju »razpršene« manufakture, je njena proizvodna tehnika ostala na prvot- ni primitivni stopnji. Sitarjevo delovno orod- je bi v svoji preprostosti lahko našlo tek- meca le še v nekaterih drugih domačih tek- stilnih obrtih. Kot čolniček, pravimo mu srce statev, je Sitarju služila izžgana približno 30 in tudi več centimetrov dolga bezgova pali- ca, ki jo je primerno lahko esilila vsaka de- ška roka. Tudi drugi pripomočki osupljajo v svoji preprostosti, čeprav je delo na njih in z njimi zahtevalo precejšnjo ročnost, po- trpljenje in preciznost, o čemer smo se kaj hitro prepričali ob pripravi razstave. Osred- nji napravi »kozu« in statve so izdelovali največ domačim. Se na začetku stoletja, če- prav so jih začeli po letu 1833 tudi uvažati, jih je izdeloval v Stražišču mojster Bajželj; delali so jih tudi mizarji. Enostransko bi bilo podajanje vzrokov, ki so to nekoč prav gotovo pomembno tkalsko de- javnost vodili v propad, če ne bi omenili ži- me kot njene osnovne surovine. Zlasti s to- vorništvom na Sorskem polju pa v Poljanski in Selški dolini je živela konjereja. Sitar- stvu, ki mu je dala merkantilistična doktri- na močnejši razvojni sunek, količina doma- čih repov ni več zadoščala. Potreben je bil uvoz, ki je sčasoma popolnoma prevladal. Z modernizacijo prometa in tudi kmetijstva je konjerejstvo izgubljalo svojo prvobitno in splošno namembnost, konjskih repov je bilo vedno manj in hkrati s tem se je cena žimi dvigala. Potrošnik je posegal po cenejših, če- prav po kakovosti veliko slabših žičnatih si- tih. Popolnoma je žimnata sita pokopal naj- lon, ki se je po svoji kakovosti žimi najbolj približal, v nekaterih pogledih (npr. po po- i ljubnosti dolžine) pa jo je celo presegel. Ob i zamirajoči dejavnosti po prvi svetovni vojni so Sitarji našli primerno zaposlitev v razvija- joči se tekstilni industriji v Kranju in okoli- ci. Mnoge je starost prehitela; zanje je po i osvoboditvi poskrbela nova ljudska oblast, ' ki jim je priznala pokojnino navzlic temu, da jih je avstrijska in starojugoslovanska up- rava uvrščala med samostojne obrtnike in i jih tako ni zajela v paragrafe svoje socialne < zakonodaje. : KATARINA KOBE-ARZENSEK Razstava publikacij o zgodovini mesta Ljubljana. V sejni dvorani Inštituta za zgodovino de- lavskega gibanja v Ljubljani je bila v dneh od 1. do 4. oktobra 1980 odprta razstava pu- blikacij o zgodovini mesta Ljubljana. Raz- stava je spadala v okvir XX. zborovanja slo- venskih zgodovinarjev, ki je potekalo v glav- nem mestu naše republike. Organizatorjema Zgodovinskemu društvu za Slovenijo in Zgo- dovinskemu društvu Ljubljana se je ob tej priložnosti zdelo prav, da ob tematskih di- skusijah na zborovanju dodajo tudi pregled publikacij del o Ljubljani. Opravljeno je bilo pomembno delo, saj bi- bliografije del s to tematiko slovenski zgo- dovinarji še niso zbrali in objavili. Gradivo, ki obravnava Ljubljano, je zelo obširno pa tudi raztreseno v mnogih periodičnih in dru- gih tiskih, zato so bili avtorji razstave po- stavljeni pred zahtevno nalogo, saj je bilo treba pripraviti izbor iz obširnega gradiva. Prikazane publikacije so razporejene po kronološkem redu ter upoštevajo periodiza- cijo do leta 1918, od 1918—1945 in od 1945 do današnjih dni. Formalni kriteriji pa raz- vrščajo razstavljene eksponate v samostojne izdaje ter razprave in članke. Izbor tega gradiva do leta 1945 je pri- pravil Branko Reisp, literaturo po letu 1945 sta zbrala Marjan Drnovšek in Janez Kos. Poleg naštetih so pri postavitvi razstave so- delovali še: za arheologijo Ljudmila Plesni- čar-Gec, za etnologijo Slavko Kremenšek, za umetnostno zgodovino Marjana Lipoglavšek. Na razstavi so bile predstavljene vse glavne knjige, ki so kdaj govorile o Ljubljani. Uvo- doma je bila razstavljena knjiga J. L. Schön- lebna iz leta 1674 »Aemona vindicata«, ki ji je sledila »Slava Vojvodine Kranjske« J. V. Val- vasorja, kjer je v 11. zvezku opisana Ljub- ljana, ter druge pomembne publikacije, ka- 230! KRONIKA ČASOPIS za SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 terih izbor zaključujeta najnovejši publika- ciji, to sta Ljubljanske ulice in monografija o Ljubljani. Med publikacijami, ki zajemajo razprave in članke iz ljubljanske zgodovine so bile naslednje: Razprave zgodovinskega arhiva Ljubljana, historična revija Kronika, Arheološki vestnik. Razprave (SAZU), Zbor- nik za umetnostno zgodovino. Dom in svet, revija Sinteza in druge. Razstavljeni so bili tudi najrazličnejši ti- ski raznih institucij, podjetij, šol, ustanov, ki so nastali ob raznih obletnicah in jubile-. jih. Ob razstavi je izšel tudi priročen kata- log, ki so ga sestavili avtorji razstave. Tu je zajetih 341 enot, od tega 100 enot za obdobje do leta 1945 in 241 enot za obdobje po tem le- tu. Zanimiva in pestra je bila tudi slikovna postavitev, saj jo je Mestni muzej popestril s petimi starimi vedutami Ljubljane, med katerimi sta zbujali pozornost zlasti veduta Ljubljane z Barja krajinarja Antona Karin- gerja in veduta Ljubljane Andreja Janeza Herrleina. METKA GOMBAC KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 231 i NOVE PUBLIKACIJE Goriški letnik — zbornik Goriškega mu- zeja, 6/1979 (Juvančičev zbornik). Nova Go- rica 1979, 515 str. Novi Goriški letnik, že šesti po vrsti, se od prejšnjih razlikuje ne le po obsegu (sko- raj še enkrat tolikšen je kot običajno), am- pak tudi po tem, da je v celoti posvečen bov- škemu rojaku in raziskovalcu novejše pri- morske zgodovine dr. Ivu Juvančiču ob nje- govi 80-letnici. Bralci Kronike poznajo dr. Juvančiča, saj je s svojimi prispevki o pro- blematiki iz zgodovine primorskih Slovencev v njej večkrat sodeloval. Vsebina Juvančičevega zbornika je zelo raznolična, prinaša 26 člankov in razprav ter 11 poročil o novih publikacijah. Zastopana so razna področja od etnologije, umetnostne zgodovine, literarne zgodovine, poudarek pa je na zgodovini, s katero se je Juvančič naj- več ukvarjal. Zbornik uvaja članek Branka Marušiča o jubilantu, kjer je prikazana pestra življenj- ska pot in marsikdaj tudi zelo težavna uso- da dr. I. Juvančiča, predvsem pa je pred- stavljeno njegovo bogato delo na področju znanstvenega raziskovanja. Marijan Brecelj je pripravil Juvančičevo bibliografijo, ki za- jema 50-letno jubilantovo delo in obsega 192 enot. Sledijo trije etnografski prispevki. Milko Matičetov je Juvančiču, ki je doma iz Bov- ca, posvetil razpravo Bovec—Bovčan—bov- ški, kjer razlaga, da pojma Bovčan in bovški nista omejena le na Bovec, ampak sta že v preteklosti npr. Korošcem pomenila obsoške- ga, goriškega ali celo primorskega Slovenca. Rezijanom pa je pojem Bovčan (Bolčan-Bu- čan) še danes ime za Slovenca sploh. Janez Dolenc je objavil pod skupnim naslovom Aitiološke pripovedke z Bovškega 12 krat- kih razlagalnih pripovedk, ki so jih zapisali dijaki tolminske gimnazije. Dodan je slovar- ček narečnih izrazov. Marija Rutarjeva je v zanimivem prispevku Ljudska prehrana na Tolminskem ugotovila veliko razliko v nači- nu prehrane in obliki pripravljanja hrane nekdaj in danes. Nato sledijo zgodovinske razprave in član- ki. Jože Pirjevec objavlja razpravo Padova in Benetke — izobraževalni središči jugoslo- vanske mladine v predmarčni dobi, kjer po- kaže, kakšno vlogo sta imeli obe mesti že pred letom 1848 s svojimi izobraževalnimi centri (univerza, knjižnice, arhivi, muzeji) pri vzgoji študentov južnoslovanskih naro- dov (N. Tomaseo, I. Kukuljevič, M. Pucič idr.). Franc Rozman je v svojem članku Zbira- nje prispevkov za bosansko-hercegovske be- gunce na Goriškem dopolnil ugotovitve Pet- ka Lukoviča v knjigi »Stališče Slovencev do vstaje v Hercegovini in Bosni in do bosan- sko-hercegovskega vprašanja v letih 1875 do 1878«. Na podlagi gradiva iz goriške Soče (1875—-1878) je ugotovil višino denarnih in blagovnih prispevkov, ki so bili zbrani na Goriškem kot pomoč bosansko-hercegovski vstaji. O »starih« podružnicah Družbe sv. Ci- rila in Metoda na Goriškem v letih 1885 do 1918 piše Andrej Vovko. Družba je imela na Goriškem močne pozicije, njeno uspešno de- lovanje se kaže v ustanavljanju zasebnih vrtcev in osnovnih šol na narodnostno ogro- ženem ozemlju. CMD je skušala biti proti- utež raznarodovalnima organizacijama Pro patria in Lega nazionale. Jedro »starih« po- družnic CMD je v glavnem ostalo nedotak- njeno tudi po letu 1907, ko je pričelo nasta- jati veliko »novih« podružnic, katerih plod- no rast je prekinila vojna. Avtor nam v po- sebnih razpredelnicah prikaže številčno sta- nje »starih« podružnic, zbrane denarne pri- spevke, socialno pripadnost odbornikov, po- imensko so našteti odborniki, predsedniki, tajniki in blagajniki posameznih podružnic. Delavsko gibanje v Trstu obravnava v ob- širni razpravi Karakterizacija stavk in mezd- nih bojev v Trstu v desetletjih pred razpa- dom Avstroogrske Boris Gombač. Naglasa, da je delavsko gibanje v Trstu bilo nasploh ob prelomu stoletja močno organizirano. Ena od oblik bojev delavcev za njihove pravice so bile tudi stavke. V razpravi obravnava avtor pobude za nastanek tržaških delavskih strank, njihove oblike in cilje. Ugotavlja, da se v začetku kaže v stavkah vodilna vloga socialdemokratov, kasneje pa se stavkovno gibanje organizira po strokovnih organizaci- jah. V posameznih strokovnih organizacijah se vedno bolj javljajo avtonomistične težnje, ki se kažejo v organiziranju nacionalnih sin- dikatov. Vse to je vplivalo na dejstvo, da so sindikati v Trstu pred prvo vojno postajali vedno bolj odvisni od meščanskih strank. Obdobje med obema vojnama obravnava- jo trije avtorji. Ustanovitev Slovenske vlad- ne stranke na Goriškem 1922 je naslov raz- prave Draga Sedmaka, ki govori o ustano- vitvi samostojne fašistične stranke (22. no- vembra 1922 v Gorici in posameznih sekcij v nekaterih krajih na Goriškem, Vipavskem 2321 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 in Soški dolini.) Delo je napisano na podlagi časopisnih virov. Pod naslovom Iz arhiva Komunistične stranke Italije o slovenskem vprašanju je ob- javila Milica Kacin-Wohinz poročilo Ignazia Siloneja iz aprila 1927 in pripombe Ruggera Grieca. V obširnejšem uvodu k objavljenim dokumentom je avtorica nakazala razvoj od- nosov Komunistične stranke Italije do nacio- nalnega vprašanja v letih 1921—1929. Ugo- tavlja, da je bil glavni premik v partijski po- litiki do nacionalnega vprašanja storjen na III. kongresu KPI prav na pobudo sloven- skih komunistov z V. Martelancem na čelu, ki je od 1923 dalje poudarjal, da more ko- munistična stranka postati prevladujoča stranka v Julijski krajini le, če bo zastopa- la interese ogromne večine slovenskega in hrvaškega prebivalstva. Ti interesi pa niso le socialni, temveč tudi nacionalni. V okvir raz- prave, ki se razvije med komunisti, spada tudi objavljeno poročilo Ignazia Siloneja, čla- na politbiroja CK KPI. Vid Vremec je v krajšem zapisu predstavil predvojnega ko- munista Albina Vodopivca ter njegovo po- ročilo o mladinskem gibanju na Goriškem le- ta 1936, ki je v italijanskem izvirniku ohra- njeno v Gramscijevem inštitutu v Rimu. Po- ročilo govori o ilegalni dejavnosti mladih ko- munistov, kaže pa tudi splošno podobo te- danjih razmer. Naslednje tri razprave posegajo v obdobje NOB na Primorskem. Oris delovanja narod- noosvobodilnih tehnik na Krasu izpod pere- sa Slavice Plahuta obravnava razvoj ilegal- nega tiska na Krasu v obdobju NOB, ko je nastala vrsta periodičnih tiskov, brošur, drobnih tiskov ipd. ter naporno delo tistih po- sameznikov, ki so to delo opravljali pa tudi številne težave zaradi pomanjkanja tehnične- ga materiala in konspiracije. Tone F er ene je na podlagi gradiva, ki ga je našel v Zveznem arhivu v Koblenzu, na- pisal razpravo o krasoslovcu in jamarju, pol- kovniku in zločincu dr. Hansu Bran du, ki je med drugo svetovno vojno v Slovenskem primorju in predvsem na Goriškem zagrešil precej hudih zločinov (požigi vasi, pokoli ujetnikov in civilistov). Boris Mlakar podaja v razpravi Domobran- stvo na Tolminskem pregled protirevolucio- narnih in kolaboracionističnih pojavov na Tolminskem, predvsem domobranstva. Na sploh se je kontrarevolucija tu razmahnila šele po nemški okupaciji jeseni 1943, saj pred kapitulacijo Italije zasledimo le protikomu- nistično dejavnost posameznikov, medtem ko je v začetku 1944 Tolmin dobil domobran- sko postojanko, kasneje tudi Kobarid in še nekateri drugi kraji. Vendar pa, kot naglasa Mlakar, med ljudstvom ta organizacija ni do- bila podpore razen pri redkih izjemah. Raziskavo o tržaškem okrožju leta 1945 je prispevala Metka Gombač. Tržaško okrožje, ki je nastalo maja 1945 kot rezultat novih razmer ob osvoboditvi Slovenskega Primerja, je nadomestilo prejšnje okupatorjeve oblast- ne organe ter nadaljevalo tradicijo ljudske oblasti iz NOB. Zavezniška vojaška uprava pa organov ljudske oblasti ni priznala in jim je avgusta 1945 vzela oblastno funkcijo. Ven- dar je tržaško okrožje še delovalo do 31. de- cembra 1946. Tone Zorn objavlja prispevek zavezniška vojaška uprava in slovensko šol- stvo v Slovenskem Primorju, kjer ugotavlja, da je bila rast slovenskega šolstva na tem ozemlju po osvoboditvi le nadaljevanje poti, ki se je oblikovala po kapitulaciji Italije. ZVU si je hotela šolstvo podrediti, avtor se zato posebej ustavlja ob odredbi, izdani sep- tembra 1945. Na ta prispevek se tematsko na- vezuje članek Draga Pahorja o Ijudskošol- skih učnih načrtih zavezniške vojaške upra- ve leta 1945, kjer na podlagi osebnih spomi- nov pokaže, da vloga Srečka Barage pri or- ganiziranju slovenskega šolstva na Pri- morskem ni bila tako pozitivna, kot jo kaže desničarski emigrantski tisk. Kratek historiat službe za varstvo arhiv- skega gradiva v severnoprimorski regiji po- daja Ljudmila Bezlaj-Krevel. Medtem ko se je do konca zadnje vojne arhivsko gradivo severne Primorske zbiralo v Trstu in Gorici, je po izgubi Gorice in ustanovitvi Nove Go- rice bila ves čas prisotna težnja po ustano- vitvi arhiva. Ta je bil končno ustanovljen januarja 1972 kot Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Sledijo tri zanimive in temeljite razprave s področja umetnostne zgodovine. In sicer prispevki Marka Vuka Arhitektura kraške renesanse, Boruta Ur šiča Romanska cerkev v Logu pri Vipavi ter Vere7ie Koršič-Zorn K odkrivanju goriške slikarke Melite Rojic. Dalje velja omeniti svojevrsten in nadvse koristen prispevek Tomaža Pavšiča Spome- niki in spominske plošče osebam v občinah Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica, Sežana in Tolmin. Seznam je urejen po abecednem re- du na obeležjih izpisanih imen. Objavljeni prispevek obsega imena od A do J, ostalo bo sledilo v prihodnjih številkah Goriškega let- nika. Poleg podatkov o spomeniku je na kon- cu opisov navedena osnovna literatura, ki spomenik omenja. Ob koncu sledijo še tri obsežnejše biogra- fije o znamenitih Primorcih. Slavica Kovač- Mlakar piše o življenju in delu Vinka Vo- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 233 dopivca, plodnega slovenskega skladatelja; Viktor Smole j je prikazal pesnika in pisate- lja Frana Zakrajška; Zoltan Jan pa je podal bogato biografijo pisatelja Bogomira Magaj- ne. Zbornik zaključujejo ocene in poročila raz- nih periodičnih publikacij, ki posegajo s svo- jo problematiko na ozemlje Primorske. OLGA JANSA-ZORN Slovensko morje in zaledje, Zbornik za humanistične, naravoslovne in družboslovne raziskave, leto 2-3, Založba Lipa Koper 1979, 299 str. Zbornik za humanistične, naravoslovne in družboslovne raziskave, ki ga je z obetajoči- mi priporočili začela leta 1977 izdajati založ- ba Lipa v Kopru, je z dvojno številko, ki je izšla jeseni 1979, opravičil in potrdil začrta- no usmrtitev. Misel na vsakoletni zbornik s tem naslovom in tematiko je zrastia iz spo- znanja o tesni povezanosti slovenskega člo- veka z morjem, tesni povezanosti ne le v ob- dobju najnovejše zgodovine, ko mu del mor- ske obale tudi pravno in upravno pripada, temveč v daljši preteklosti, saj se je, kot ka- žejo zlasti novejše zgodovinske raziskave, k morju vedno znova »vračal in obračal« in bil tesneje zvezan z njim, kot se je zdelo doslej. Zbornik prinaša vsega skupaj enajst raz- prav z različnih področij: zgodovine, arheolo- gije, umetnostne zgodovine, jezikoslovja, et- nologije, biologije in pomorske ekologije. Nedvomno nas tu zanima predvsem zgodovi- na. Toda ob tem kaže kljub temu opozoriti na pomen takšnega vzporedno-disciplinarnega raziskovanja ožje regije, ki, čeprav zdaj še dovolj neusklajeno, le omogoča kompleksnej- še vzporejanje dognanj različnih disciplin. Občutek, da so prispevki preveč naključno izbrani in ne pripravljeni v bolj načrtnem- medsebojnemu dogovoru, vzpodbuja k razmiš- ljanju o možnih tematskih številkah, v ka- terih bi prikazovanje vzporednih raziskovanj in različnih vidikov prerastlo v resnično in- terdisciplinaren oris problematike. Le-ta pa je, če gre za tako zanimiva vprašanja, kot so vprašanja odnosa morja in »kontinentalne- ga« zaledja, še posebej privlačna. Uvodno mesto v zborniku pripada razpra- vi Vinka Sribarja in Vide Staretove »Drava — meja med oglejskim patriarhatom in salz- burško nadškof i jo v luči arheoloških najdb«, ki prepričljivo razkriva, da je bil vpliv Og- leja na karantansko-ketlaški prostor večji. kot je domnevalo dosedanje zgodovinopisje. Kulturna enotnost tega prostora naj bi se namreč ohranila tudi po cerkveno upravni razmejitvi med Oglejem in Salzburgom (z mejo na Dravi) leta 811, kar avtorja do- kazujeta z analizo drobnega arheološkega gradiva in opozoril na ostanke cerkvene ar- hitetkture, hkrati pa naj bi Oglej v prostoru severno od Drave ohranjal tudi cerkveno upravni vpliv. Takšno naj bi bilo stanje vse do 11. stoletja in »ne kaže, da je pri tem Drava igrala posebno vlogo«. O »Slovenski Istri v antiki in njenem gospodarskem vzpo- nu« piše Elica Boltin-Tome, pri čemer se opi- ra na arheološke najdbe, odkrite na morskem dnu ob slovenski istrski obali (zlasti na os- tanke rimskega pristanišča v Simonovem za- livu in v Viližanu pri Izoli) in deloma že raziskane ali vsaj ugotovljene ostanke vil rustik z obsežnimi posestvi, ki so pošiljale svoje pridelke na oglejski trg. Na osnovi zbranih podatkov sklepa avtorica, da je bilo ob slovenski obali več manjših lokalnih tržišč (v Izoli, v bližini Kopra, morda tudi Ankara- na in v Sečovelj ski dolini), ki so povezovala obrežje z bližnjim zaledjem. V srednjeveško piransko zgodovino posega razprava Darje Mihelič »Socida v Piranu od 1280—1340«, ki uvodoma bralca podrobneje seznani s socida- mi tj. srednjeveškimi združenji za vzrejo, pa- šo in uporabo živine (tovrstne družbe so na- stajale ne le v Istri, temveč širše v sredozem- skem področju), nato pa opozarja na odloke pogodb različnih socid v piranskem arhiv- skem gradivu in jih primerja z listinami ob- javljenih statutov istrskih mest o takih zdru- ženjih. O razmahu, vzrokih, obsegu in posle- dicah solnega tihotapstva na območju piran- skih, koprskih in miljskih solin v času beneš- ke republike v pestri in ilustrativni razpravi piše Salvator Žitko. Umetnostno-zgodovinsko razpravo o »Is- trski skupini romanske arhitekture v Slove- niji« je za zbornik prispeval Marijan Zadni- kar. Razprava, ki v glavnem temelji na prej- šnjih, že objavljenih Zadnikarjevih spisih o romanski arhitekturi na Slovenskem, nagla- sa, da gre pri »istrski skupini« za regionalno pogojeno skupino romanske arhitekture, ki se pojavlja samo na skrajnem zahodnem in jugozahodnem obrobju slovenskega ozemlja. Avtor pregledno pokaže na njeno razširje- nost in njene značilnosti in ugotavlja, da »ta posebna skupina še bolj bogati in popestruje tipološki pluralizem romanskega stavbarstva na Slovenskem, ki je posledica izjemnega položaja Slovenije na stikališču velikih na- ravnih tvorb, etničnih skupin in raznolične- ga umetnostnega sosedstva«. V razpravi^ o 234; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 »Izposojenem besedišču nabrežinskih ribičev« Neva Godnič razpravlja o beneških in delo- ma furlanskih izposojenkah, ki si jih je kra- šld kmet vinogradnik, ko se je v težavnih ča- sih oprijel ribištva, v pomanjkanju ustrez- nega besedišča izposodil pri sosedih. Avtorica posebej opozarja na zveze nabrežinskih ri- bičev z ribiči iz Chiogge in stike na skup- nem ribjem trgu v Trstu. Posebna poživitev zbornika pa sta dve razpravi z etnološko te- matiko: v prvi, »Medsebojna pomoč na vasi — na primeru Pregare v Istri« Marija Makaro- vič nadaljuje raziskovanje medsebojne pomo- či na vasi in predstavlja različne oblike med- sebojne pomoči in vaških skupnosti v istrski Pregari. Po Makarovičevi so najrazličnejši odnosi medsebojne pomoči tako v Pregari kot v drugih krajih, ki jih je raziskovala, predvsem utilitarne, razumske narave (po načelu: »Ti meni — jaz tebi«), pri čemer pa prav za Pregare zanimivo ugotavlja še raz- meroma trdne tradicionalne vezi med vašča- ni, ob katerih medsebojna pomoč dodatno krepi in vzdržuje družbene in družabne sti- ke. V razpravi o »Načinu življenja v vasi Ga- brče« (pri Senožečah) nato Zvona Ciglič s pri- kazom treh biografij (trdne kmečke družine, samca brez lastne domačije, na pol kmečke družine) slikovito ponazarja življenje kraške vasi pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Glede na vsebinsko usmeritev zbornika k raziskovanju razmerja med morjem in za- ledjem nedvomno pripada osrednje mesto št. 2/3 »Slovenskega morja in zaledja« obsežni razpravi Miroslava Pahorja o »Slovenskem cestnem križu kot faktorju rekrutiranja po- morskega kadra v naših deželah« v letih 1812 do 1941. Na osnovi bogatega arhivskega gra- diva, ki ga je večinoma zbral na Dunaju, razkriva avtor vlogo slovenskih magistralnih cest pri rekrutiranju mornarjev, oficirjev in podoficirjev in ugotavlja, da je iz krajev ob »cestnem križu« izšla najmanj tretjina slo- venskih pomorščakov. Povedano s številka- mi: v dobrih sto letih (od leta 1812 do razsu- la Avstroogrske) naj bi samo kraji ob sloven- skih magistralnih cestah dali nad 15.000 voj- nih in nekaj tisoč trgovskih pomorščakov, kar po avtorju prepričljivo potrjuje ugotovi- tev, da »smo bili pomorski narod«. Ta tra- dicija naj bi se nadaljevala tudi v času sta- re Jugoslavije, čeprav je Slovenija ostala brez morja. Zanimive so avtorjeve ugotovi- tve, da so v pomorstvo in ladjarstvo odhajali večinoma fantje s kmetov, deloma tudi nižjih meščanskih slojev, medtem ko je ostalo me- ščanstvo za morje kazalo mnogo manj zani- manja. Zbornik zaključujeta razpravi s področja pomorske biologije in ekologije. Prvo: »Bio- loške osnove za razvoj intenzivnega ribiške- ga izkoriščanja pelaških rib severnega Jad- rana« sta napisala Lado Kubik in Jože Stirn, drugo: »Ekosistemske spremembe na območ- ju podmorskega izpusta mestnih odplak por- toroško-piranskega omrežja« pa so prispe- vali Andrej Avčin, Borut Vrišer in Aleksan- der Vukovič. Zbornik je ilustriran in opremljen z različ- nimi skicami in grafikoni. Pestro in kvalitetno branje, ki zasluži vso pozornost in naklonje- nost. PETER VODOPIVEC Zbornik Idrijski razgledi 1978/79 (letnik XXIII—XXIV), 278 str. Zbornik prinaša članek Anice Štucin in Olge Lipužič z naslovom Gradivo za zgodo- vino OF na Idrijskem in Cerkljanskem (1941 — april 1943). Avtorici sta v prvi vrsti želeli obuditi spomin na Jakoba Pletiše-Fran- ca, organizatorja OF na Idrijskem. Avtorici sta obenem zbrali pričevanja o začetkih os- vobodilnega gibanja na Idrijskem in jih pri- merjali z ohranjenim arhivskim gradivom ter na ta način skušali prispevati k reševanju spornih vprašanj, ki se pojavljajo v krajev- nih kronikah. Z razpravo posegata izven idrijskega področ- ja še na bližnjo cerkljansko in laško območ- je, ki sta bili z idrijskim v času NOB tesno povezani. Opisali sta še življenjsko pot prvih aktivistov OF in njihov delež v boju za na- cionalno osvoboditev. Prikažeta nam še oko- liščine, v katerih je delovala organizacija OF v pogojih italijanske okupacije in ilegale in težave, s katerimi se je spopadala. Članek je pisan na podlagi arhivskega gra- diva in na podlagi izjav udeležencev NOB, kot nam pričajo opombe. V prvem delu članka so opisane politične razmere na Idrij- skem, razvoj delavskega gibanja po prvi sve- tovni vojni do usodnega posega fašizma, pod katerim je bilo politično in sindikalno gi- banje rudarjev zatrto in so bile poteptane že za časa Avstrije pribor j ene delavske in na- rodnostne pravice. Opisani so mnogi rudar- ji in študentje, ki so bežali s tega področja v Jugoslavijo, stopili v začetku druge svetov- ne vojne kot prostovoljci v jugoslovansko vojsko, po razsulu le-te pa so se mnogi od teh priključili OF. Tako izvemo pobliže za usodo Andreja Bravča-Janka Baškega in Jakoba Stucina- Cvetka, ki sta bila poslana kot prva aktivis- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 235 ! ta OF na Primorsko, Jožeta Prinčiča-iVIiklav- ža, Ivana Tominca, Albine Troha, Ivana Se- de j a, Franca Koširja, Albina Filipiča, Jaka Baškega, Tome Brejca, Franca Pajntnarja in njihovo delovanje na tem območju. Zelo iz- črpno pa je prikazana osebnost in delo Jako- ba Platiše-Franca, ki je postavil temelje or- ganizacije OF in KPS na Idrijskem. Na tem območju je deloval od avgusta 1942 pa do fe- bruarja 1943, ko je odšel v Trst kot inštruk- tor PK KPS in tukaj padel aprila 1943. leta. Prikazana je njegova aktivnost in njegovo bogato delovanje, ki prav gotovo sega daleč preko meja tistih težkih časov. Pod naslovom Vloga in pomen narodno- osvobodilnega tiska nam predstavlja Marjeta Campa tiske, ki so nastajali med NOB, na- šteje ponatise in izbor bibliografij narodno- osvobodilnega tiska. V članku Idrijski ranocelniki v prvi polo- vici in sredi 18. stoletja nam predstavlja Jo- že Pfeifer delovanje le-teh v letih 1709 pa nekako do 1792. Izvemo, kateri ranocelniki so v tem času delovali, kakšen je bil napre- dek v razvoju zdravstva v tem času na Idrij- skem in tudi širšem slovenskem prostoru. Prikazana je povezanost ranocelnikov z id- rijskim rudnikom, ki je tudi pripomogel v veliki meri, da se je zdravstvo v tem času dvignilo na bistveno višjo raven. Iz opomb pa izvemo, iz katerih virov je avtor črpal. Zbornik prinaša še dva slovarčka Stanka Majnika, in sicer: Slovarček idrijskih be- sed in slovarček iz knapovskega žargona ter krajši sestavek Tomaža Pavšiča pod naslo- vom K idrijskemu slovarčku Stanka Majni- ka. Na koncu prinaša zbornik še obvestila, po- ročila, recenzije in kritike. VINKO RAJSP Loški razgledi, XXIV/1977. Skojja Loka, Muzejsko društvo, 304 strani. Izdajatelj Loških razgledov Muzejsko društvo v Skofji Loki je v letu 1976 slavilo štiridesetletnico obstoja. Zato je uvodni čla- nek Loških razgledov za leto 1977 posvečen temu društvenemu jubileju. Njegov dolgo- letni predsednik dr. Pavle Blaznik je v njem na slikovit način popisal pestro in izjemno uspešno zgodovino in sedanjo razvejeno de- javnost Muzejskega društva. Število prispevkov v Loških razgledih se neprestano veča in s tem tudi njihova vsebi- na postaja vedno bolj zanimiva in dostopna tudi nestrokovnjakom. S to politiko je ured- ništvo gotovo doseglo svoj namen in zbornik ponudilo vsem, ki jih zanima preteklost in sedanjost na tem področju škofjeloške občine. Naklada tisočosemsto izvodov je kar zavida- nja vredna, še posebej, če vemo, da so Loški razgledi hitro razprodani. Zbornik je razdeljen na več vsebinskih enot. Rubriko »Razgledi« začenjajo prispev- ki s področja arheologije, ki jo zastopajo že stari znanci zbornika: Rajko Brank (Prazgo- dovinska poselitev okolice Rudna in Dražgoš) in Marijan Slabe (Loška slikana meščanska keramika) sta posegla s svojima prispevkoma na še nezorano ledino, saj škofjeloško pod- ročje še ni doživelo temeljite raziskave ar- heologov, kot bi jo gotovo zaslužilo; Vinko Šribar in Vida Stare (Ostanki srednjeveškega oblačila na freisinškem Otoku pri Dobravi) segata v razpravo izven škofjeloškega terito- rija. Emilij an Cevc, Cene Avguštin, France Planina in Pavle Hafner segajo s svojimi pri- spevki v bogato zakladnico umetnozgodovin- skega deleža Škofje Loke in njeno gradbeno zasnovo. Sem sodi še članek Franca Štukla o ureditvi pokopališča v Škofji Loki. Avtor je na podlagi arhivskega gradiva opisal težave, ki so jih imeli Ločani z urejanjem in loci- ranjem pokopališč. Zelo zanimiv je prispevek Franceta Pla- nine o študentih iz Loke na dunajski univerzi od 14. do 17. stoletja, ki ga je napisal na podlagi objavljenih matrik, ki jih je izdal Inštitut za proučevanje avstrijske zgodo- vine. O družabnem in kulturno-prosvetnem de- lovanju piše Marija Jesenko, ki v prispevku Narodna čitalnica v Škofji Loki 1862—1924 prikaže tedanje društveno-ljubiteljsko de- lovanje. Na podlagi geografske analize je Branko Weixler podal Razvojne značilnosti nekate- rih naselij v Poljanski dolini, ki je v povoj- nem času doživela hitre spremembe. Poseb- no celoto predstavljajo članki Antona Ramov- ša, Dušana Novaka in Antona Polenca, ki po- segajo na področje geologije, hidrologije in zoologije. V rubriki Zapiski so objavljeni prispevki o zgodovini delovnih organizacij in kultur- no-prosvetnih društev na Škofjeloškem. V to rubriko bi sodil tudi članek o Družbenem planiranju razvoja občine Škofja Loka od 1976—1980. V rubriki o Narodnoosvobodilni borbi je Vinko Demšar v članku O zgodovini delav- skega gibanja na škofjeloškem prikazal za- četke tega gibanja v Žireh, Železnikih, Škofji Loki in v Selcih. To pa je le del raziskave, ki se je je lotil Loški muzej skupno z ljub- 236 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Ijanskim Zgodovinskim arhivom. Ciril Zu- pane je pripravil na podlagi popisa vojne škode, ki ga za območje loške občine hrani arhiv v Škofji Loki, prispevek o Popisu vojne škode. Na Iconcu sledijo rubrike Zapiski (Jože Tavčar, Moja aretacija poleti 1941; Milan Gregorčič, Spomini na leta 1941—1943; Ci- ril Zupane Nekaj dopolnil in popravkov). Leposlovje (Jože Peternelj, Ubiti zvon). Po- ročila in gradivo (prispevki o raznih jubile- jih in obletnicah). NATAŠA STERGAR Potresni zbornik, založila Temeljna kul- turna skupnost Tolmin s sodelovanjem odbo- ra za ugotavljanje in odpravo posledic po- tresa v Tolminu, Tolmin 1980, 495 strani. Potres je imel tolikšen pomen za Tolmin- slto, da ni izšel običajni tolminski, ampak po- tresni zbornik. V svoji obsežnosti je precej bolj temeljit kot skopski (1963 in 1964) in ba- njaluški (1969) potresni zbornik. Ker se potre- si iz leta 1976 počasi spreminjajo v zgodovino, bo ostal zbornik tehtno pričevanje o dogajanju na tolminskem. Med tekstom je vključeno veliko število skic in kar 390 fotografij, ki so napravile zbornik še bolj simpatičen pre- bivalcem Tolminske. Posebno učinkovite so primerjalne fotografije istih delov vasi pred potresom, neposredno po njem in v novejšem času. Strokovnjak s področja seizmologi j e Vla- dimir Ribarič je v članku prikazal tudi moč- nejše potrese na področju Furlanije, Julijske krajine, Karnije, Rezije, Slovenske Beneči- je, zahodne Slovenije in južne Avstrije od le- ta 1116 dalje. V članku Milana Orožna Ada- miča je prišel v ospredje problem spomeniš- kega varstva od potresa prizadetih hiš. Po- sebej ker je bil stari Breginj izjemna urba- nistična celota. V Breginju je ostala le majh- na elipsa hiš, ki pričajo o tipičnosti beneško- slovenske arhitekture. Aktualno vprašanje je, če se ne bi dalo z bolj premišljeno kreditno politiko in estetskim osveščanjem prebivalstva ohraniti večje šte- vilo domačij, katerih lepoto občudujemo na fotografijah zbornika. Z zgodovinsko-kultur- nega aspekta je zanimiv tudi prispevek etno- loga Naška Križnarja, ki je raziskal zasilna bivališča na Tolminskem in Goriškem po majskem potresu 1976. Na fotografijah se kaže izredna iznajdljivost ljudi v težkih oko- liščinah. Večina člankov prikazuje delovanje civilne zaščite, izhodišča za odpravo posledic potre- sa, organiziranost regije, delež JLA, sanacijo stavb in druge teme s področja ekonomije. V člankih so razvidni izredni uspehi pri od- pravljanju posledic potresa na vseh področ- jih družbenega življenja. Zbornik prinaša tudi ljudske pesmi, ki jih je porodil potres ter razne dokumente, ki so bili izdani takoj po potresu. Radovan Lipušček je v objavi diplomske naloge iz geografije temeljito pri- kazal popotresne spremembe v naseljih med Kobaridom in Bovcem. Janez Dolenc je pri- kazal potres kot motiv v slovenski književ- nosti. Od stare tolminske balade o Ribi Fa- roniki je prešel na odmeve potresov v naši literaturi do najnovejšega časa. Avtor dr. Peter Fister kritično obravnava reševanje arhitekturne dediščine na Tolmin- skem. Njegova ekipa je temeljito raziskala in dokumentirala Breginj in gradivo je ostalo enkraten spomin na stari Breginj, ki je bil na zunaj mesto, po vsebini pa vas, sestavlje- na iz neodvisnih kmetij. Avtor trdi, da so bi- li popotresni predlogi o možnosti tehnične sa- nacije poškodovanih stavb pravilni, celo eko- nomsko upravičeni. V obnovljeni dokumentaciji Zavoda za spomeniško varstvo je razvidno, da so precej ostro zahtevali rušenje Breginj a sami prebi- valci. Prevladalo je njihovo mnenje in spo- meniško-varstvena služba je v glavnem lah- ko le sledila dogajanju na potresnem področ- ju. PETER STRES . Svetozar Ilešič: Pogledi na geografijo. Par- tizanska knjiga — Ljubljana, 1979, 612 str. Najbrž ni vede, v kateri bi bilo toliko raz- pravljanja o njenem predmetu, vsebini, me- todah dela itd. kot ravno v geografiji. Vse di- leme izhajajo iz bistva vede, ki naj bi bila z obravnavanjem pokrajine (geografskega oko- lja) most med naravoslovnimi in družboslov- nimi vedami. Osnovni nesporazumi so dvojni: izhajajo iz teoretskih izhodišč ter iz praktič- nega dela. V stoletnem razvoju sodobne geo- grafije so se uveljavljala številna naziranja, ki so bolj ali manj širila vsebino vede in ki so različno močno poudarjala pomen posameznih sestavin geografskega okolja (naravnega oko- lja, družbe, socialnih skupin, načina živlienja itd.). V celotnem razvoju vede je bil prav tako v ospredju boj za tako imenovano enotnost geografije pa odnos med občo in regionalno geografijo itd. Na kratko lahko rečemo, da se mora vsak geograf vedno znova odločati za pravi znanstveni obraz stroke. Dosedanji KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 237 ! razvoj je pokazal, da geografija najde pravo mesto v sistemu ved le, če izpolnjuje osnov- no nalogo: kompleksno obravnavanje geo- grafskega okolja. Iz tega izhaja tudi nujnost obstoja »enotne« geografije, nujnost regio- nalnega pristopa itd. Posebna »nesreča« geo- grafije je tudi v tem, da mora neprestano sle- diti razvoju cele vrste drugih ved in uporab- ljati njihove izsledke. V zadnjih dveh de- setletjih je treba posebno zasledovati razvoj strok, ki se ukvarjajo z metodami kvantita- tivne in kvalitativne analize velikega števila podatkov. Vsako uvajanje novosti v vedo (na primer »matematizacija« geografije) je vedno povzročilo ognjevite odmeve, pri kate- rih pa je bil osnovni namen geografije po- gosto postavljen v ozadje. Več kot očitno je, da je v taki vedi še ka- ko pomembno gojiti njeno filozofijo. V slo- venski povojni geografiji je dobršen del te naloge opravil Svetozar Ilešič, ki je načrtno spremljal razvoj stroke po svetu in o novih strujah v geografiji redno poročal v geograf- skem tisku in na geografskih zborovanjih v Sloveniji kot tudi po vsej Jugoslaviji. Poročila pa niso bila le posredovanje no- vosti, temveč pretehtana analiza novosti ter iskanje vloge in mesta novih stremljenj v okviru geografije. Edinsvena poteza Ilešiče- vega tovrstnega geografskega dela je v tem, da v celotnem povojnem obdobju, ko se je intenzivneje ukvarjal s teoretsko-metodološ- kimi vprašanji stroke, ni spreminjal osnovnih načel, temveč jih je le dopolnjeval. Ob mne- nju nekaterih geografov, da gre pri tem za konservatizem, je razvoj vedno znova po- kazal, da vsak pretiran odmik od kompleks- nega prikazovanja geografskega okolja po- meni oslabitev ali celo »likvidacijo« geogra- fije. Večji del povojnih geografskih prizade- vanj v Sloveniji ni sledil Ilešičevim načelom. Kakorkoli se to zdi v prvem trenutku absurd- no, pa nam pregovor o kovačevi kobili poma- ga razumeti položaj. Ce lahko govorimo o generacijskih skupinah geograf o v-razisko- valcev, potem je šla srednja generacija (veči- noma) po drugačnih poteh, čeprav ji ne manjka deklarativnega priseganja na enotno geografijo. Pri mlajši generaciji, tistih, ki je sodelovala v seminarju prof. Ilešiča, pa tudi mlajši letniki pri vključevanju v stroko ču- tijo potrebo po »reintegraciji« geografije. Pri tem pa imajo ob izredno skromni stro- kovni literaturi v slovenskem jeziku izredno bogat pripomoček v Ilešičevih Pogledih na geografijo. Delo je izšlo pri Partizanski knji- gi v zbirki »Pogledi«. Glede na kratko ome- njeni značaj vede avtor ni mogel izbrati dru- gačnega, boljšega načina za predstavitev po- gledov na stroko. Namreč, da je zbral svoje najpomembnejše članke in razprave o teo- retsko-metodoloških vprašanjih geografije, ki so izšli v povojni geografski literaturi. Član- ki so v glavnem razporejeni po tematiki in po kronološkem redu, kakor so izšli. Poleg tega je avtor vključil nekaj prispevkov, ki obravnavajo konkretno regionalno proble- matiko Slovenije in Jugoslavije. Vsebina je razdeljena na sedem osnovnih poglavij: na uvodna razmišljanja o geogra- fiji na razpotjih, o zgodovini slovenske geo- grafije, o splošnih načelnih in metodoloških problemih geografije, o posebnih načelnih problemih nekaterih panog in smeri geogra- fije o geografskem okolju in njegovem ure- jevanju o načelih geografske regionalizacije Jugoslavije ter poglavje o slovenskih regijah in regionalni strukturi Slovenije. Med teks- tom so štiri karte s prikazano regionalizaci- je Slovenije in Jugoslavije. Kljub izredni pestrosti člankov dobimo ob prebiranju dela vtis presenetljive enotnosti vsebine ter vedno prisoten jasno izražen av- torjev pogled na najrazličnejša teoretska in metodološka vprašanja geografije. Delu ne moremo dati ustrezne ocene; to daje razvoj stroke same. Dosedanji razvoj pa popolnoma potrjuje Ilešičeva naziranja. MARIJAN KLEMENCIC . Diana De Rosa: Sviluppo della citta e movi- mento operaio tra la fine dell' ottocento e il principio del novecento a Trieste. Trst 1979, str. 100. Cilj in namen te raziskave, ki je nastala v okviru Inštituta za arhitekturo in urbani sti- ke tržaške univerze, je ugotoviti in anali- zirati razvoj mestnega jedra v času prestruk- turacije tržaškega gospodarstva ob prehodu iz prejšnjega v naše stoletje, ko se je to gos- podarstvo iz emporialnega spreminjalo v in- dustrijsko, vse v metodološki predpostavki- povezanosti med ustrojem urbanega okoliša in dinamiko razrednih gibanj kot izbire pri interpretaciji urbanih fenomenov. Nekaj začetnih misli in tez je posvečenih opisu po- segov mestne uprave na področju javnih del za leta 1902—1903. Na tem mestu so postav- ljene pod lupo osnovne izbire tržaškega ma- gistrata na področju izgradnje velikih infra- strukturnih posegov na področju pristaniške in železniške dejavnosti. Tem posegom A. na- tančno določi njih lokalizacijski pomen, ka- teremu doda še prikaz položaja in lociranja brezpravnih slojev, ki naseljujejo urbano po- 238 • KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 dročje v vencu okrog mestnega jedra, ki hote in zavestno ostaja trdnjava privilegiranih slojev, kar eksponira misel o novi podobi mesta samega, ki se ne ujema s stereotipnimi prikazi neke splošne blaginje in bogastva, ki naj bi bilo splošno za vse Tržačane. Mesto je bilo koncentracija bogatih in revnih, kjer so se prvi vseskozi borili za to, da bi obdrža- li svoje hegemonske pozicije oblasti. Te sile, ki so se identificirale v politiki vladajoče li beralnonacionalne stranke, so skrbele, da bi se to ravnotežje ne spreminjalo. Zato so zaustavljali ali usmerjali vse izbruhe raz- redne nezadovoljivosti v mestu samem, med- tem ko je predmestje lahko ekspliciralo do- ločene manifestacije nezadovoljstva in od- pora. Ob pomanjkanju ustreznih organiza- cijskih struktur tržaškega delavstva se je proletariat, kot to ugotavlja A., zbiral in se staj al v gostilnah, ki vse bolj postajajo agre- gacijski centri delavskih shodov in zboro- vanj. Prav tako pa A. identificira v delavskih sprevodih težnjo proletariata po obvladova- nju urbanega teritorija. Iz predmestij se sho- di in sprevodi počasi le selijo proti centru mesta, vendar prihaja na določenih mestih vedno do spopadov s policijskimi oblastmi, kar A. karakterizira kot neko nevidno me- jo med proletarskim in buržoaznim mestom. V tem smislu so podvržene analizi urbani- stične in ambientalne izbire upravnih tržaških oblasti, ki skušajo ohraniti homogenost in »čistost« mestnega jedra kot koncentracijo meščanstva in odrivajo novo naseljeno pre- bivalstvo na fizični rob mesta. Iz navedene- ga izhaja močno poudarjena neenakost dveh mestnih predelov, ki v mnogočem nimata prav ničesar skupnega. Sociološke kate- gorije, ki jih A. uporablja pri določa- nju neenakosti mestnih slojev, ne upošte- vajo še bistvene tržaške neenakopravnosti. V mislih imamo nacionalno diskriminanto, ki je prav tako bila zavestna izbira liberalna- cionalne politike in ki je ob razrednih bila najbolj občutena diafragma socialnih, gospo- darskih, političnih in urbanističnih izbir tržaškega magistrata. A. je dokaj jasno us- pelo prikazati celotno sliko bede in pomanj- kanja tržaških predmestij. Tu je marsikdaj materialna degradacija že prehajala v mo- ralni propad, kar pa ni motilo tržaške upra- ve, ki ni poskrbela ne za zdravstvene ne za socialne pogoje tamkajšnjega prebivalstva. Kljubnekaterim napakam je delo, ki je izšlo pri Študentski knjižni zadrugi tržaške univerze, zanimivo in omembe vredno pred- vsem zaradi dobrega uvoda, ki pomaga teks- tu, da vzdrži tudi bolj ostro kritiko. BORIS GOMBAC Herbert Paschinger, Kärnten: Eine geographische Landeskunde. Drugi del: Die Wirtschaftsräume, Klagenfurt 1979, 231 stra- ni in slikovne priloge. V Kroniki (2/1977) smo že poročali o pr- vem delu knjige, ki zajema splošni prikaz avstrijske Koroške. Ob tej priložnosti smo še posebej opozorili na Paschingerjeve poglede na slovensko vprašanje. Kar se tiče drugega dela, moramo podčrtati, da se avtor Sloven- cev oziroma slovenskega vprašanja le mimo- grede dotika, na primer ob podružnični to- varni begunjskega Elana v ziljski Bruci ter hotela Obir v Železni Kapli. O zadnji značil- no pravi, da je bila Železna Kapla »že stolet- ja pretežno nemško govoreča s slovensko okolico. Novo zgrajeni slovenski hotel v sre- dišču trga pa je znamenje hkratne provoka- cije in strpnosti« (!). Ko obdeluje koroški gospodarski prostor, ga deli na sedem podskupin: na agrarno- obrtno-industrijska mešana območja (I), na tujskoprometno poudarjena agrarno-obrtno- industrijska območja (II), na industrijsko- obrtno-agrarna mešana območja (III), na po- udarjena tujskoprometno industrijsko-obrt- no-agrarna območja (IV), na industrijske go- spodarske prostore (V), uradniška območja (VI) ter na tujskoprometna območja (VII). Pri analizi je Paschinger upošteval stanje ob- čin do leta 1973, se pravi, do odprave vrste koroških občin ter njihovo združitev v več- je celote (v tako imenovane »velike občine«). Pri razmejevanju posameznih gospodar- skih prostorov (območij) Koroške se je Pa- schinger poslužil kot kriterija za razvrstitev posamezne občine v eno od naštetih katego- rij deleža posameznih skupin zaposlenega prebivalstva: za skupino I več kot 25 odstot- kov zaposlenih v kmetijstvu in gozdarstvu ter manj kot 50 odstotkov v industriji in obr- ti. V to skupino je z dvojezičnega območja južne Koroške vključil prostor vzhodnih Ka- ravank, posebej pa pri tem omenja občini Slovenji Plajberk in Sele, v nekoliko manjši meri pa še združeno občino Železna Kapla- Bela. V II. skupino je Paschinger vključil ob- čine prve skupine, vendar s pogojem da so imele v letu 1970/71 10-50 turističnih noči- tev na prebivalca oziroma nad petdeset no- čitev v posameznem kraju. Z dvojezičnega prostora ni bila v to skupino vključena no- bena občina. V III. skupino zajete občine z manj kot 25 odstotkov zaposlenih v kmetij- stvu in gozdarstvu ter 40—60 odstotkov v in- dustriji in obrti. Ta tip občin zajema na juž- nem Koroškem celovško okolico ter občine z dokaj šnj im deležem v Celovcu zaposlene KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 239 i delovne sile. Sem so bile vključene občine kot Št. Tomaž, Otmanje, Radiše, Medgorje, Bilčovs, dalje Tinje in Dobrla vas pa tudi širše podjunsko območje. Analogno drugi skupini so bile v skupino IV vključene ob- čine predhodne skupine z 10—50 turističnimi nočitvami na prebivalca (po posameznih kra- jih je bil ta delež lahko še večji). V to sku- pino je Paschinger vključil celo Spodnjo Zi- Ijo ter dolnji del dravske doline. Peta sku- pina je zajela občine z manj kot 20 zaposle- nimi v kmetijstvu in gozdarstvu ter nad 60 odstotki zaposlenih v industriji in obrti. Od južnokoroških občin ni bila nobena občina vključena v to kategorijo. Med uradniške (uslužnostne) občine (skupi- na VI) je avtor vključil z območja, ki nas po- sebej zanima, Velikovec. Predvsem pa je v njegovem pregledu poudarjena tujskopro- metna vloga južnokoroških jezer, saj sedma skupina zajema prostor vseh treh južnokoro- ških jezer: Vrbskega, Baškega in Skocijan- skega. Seveda pa so pri tem po posameznih občinah razlike: bekštanjska leži sicer ob Baš- kem jezeru, vendar je v tej občni delež v in- dustriji in obrti zaposlenih občanov bistveno večji od zaposlenih v turizmu. Nasprotno pa so v celoti vključene v turizem občine kot Loga vas. Vrba, Poreče, Kriva vrba in Otok. V podanem pregledu Paschinger nadrobno razčlenjuje vsakega od naštetih gospodarskih prostorov (območij). Ce se omejimo na vzhod- ne Karavanke, povzemamo njegovo opozori- lo, da so v vseh treh naštetih občinah agrar- ne dejavnosti močno poudarjene in šele v zadnjem času se je pričel ta prostor odpirati navzven. Za Slovenji Plajberk izvemo, da je število tamkajšnjih prebivalcev padlo med le- tom 1869 in 1971 za več kot 51 odstotkov; te- mu primerno se je zmanjšalo tudi število kmetij. Danes je večje število prebivalcev te občine zaposleno v Borovljah. In še nekaj po- datkov za razširjeno občino Železna Kapla. Leta 1970 je občina štela 262 kmetijskih in gozdarskih obratov; med njimi je bilo veliko število drobnih in majhnih obratov (31 od- stotkov), po drugi strani je občina štela 29 odstotkov velikih obratov z več kot 100 ha površine. Paschinger opozarja, da je v zadnjem času vidna močna gospodarska preobrazba pod- junskega območja: še leta 1951 je bilo tu 51 odstotkov zaposlenih v kmetijstvu in gozdar- stvu, leta 1971 pa le še 18 odstotkov, med- tem ko se je število zaposlenih v industriji in obrti dvignilo od 33 odstotkov na 49 odstotkov. In čeprav je ta prostor klasično koroško izselitveno območje, se je v deset- letju 1961/71 število Podjunčanov dvignilo. Za Rož izvemo, da ga obsega gravitacijsko območje Celovca ter turistično Vrbsko jeze- ro. Gre za naslednje občine: Št. Jakob v Ro- žu, Bistrica v Rožu, Svetna vas, Borovlje, Šmarjeta, Galicija južno od Drave ter Bil- čovs, Kotmara vas in Žihpolje severno od te reke. Od beljaškega tujskoprometnega ob- močja (Bekštanj, Loga vas) loči te občine majhno število turističnih nočitev, od agrar- nih karavanških občin (Slovenji Plajberk) pa sorazmerno veliko zaposlenih izven agrara, poleg tega pa še dokajšnja industrija ter dnevni odtok delovne sile v centralni koro- ški gospodarski prostor Celovec-Beljak. Kar se tiče koroškega turizma, Paschinger poudarja, da ima od kakih 5000 prijavljenih turističnih obratov le kakih 70 nad sto po- stelj. Poleg tega je vanj vloženo mnogo tu- jega kapitala; ta delež naj bi pri posameznih obratih znašal od 42 do 87 odstotkov. Turi- zem razumljivo vnaša velike spremembe v prostorsko strukturo posameznih območij : za Bekštanj je na podlagi vpisov v zemljiško knjigo v letih 1958—1970 kar 5000 transak- cij z zemljišči. TONE ZORN Gero Fischer, Das Slowenische in Kärnten. Podnaslov: Bedingungen der sprachlichen So- zialisation. Eine Studie zur Sprachepolitik, Wien 1980, 309 strani. Izdal Slovenski infor- mativni center, Celovec, izšlo v zbirki Spra- che und Herrschaft, Zeitschrift für eine Sprachwissenschaft als Gesellschaftswissen- schaft. Reihe Monographien Nr. 111980. Med publikacije, ki so izšle v letu šestde- setletnice koroškega plebiscita, spada tudi Fischerjeva knjiga. Njen avtor je danes do- cent za slovansko jezikoslovje dunajske uni- verze. Med drugim se ukvarja tudi z vpra- šanjem narodnih manjšin ter tuje delov- ne sile (v Avstriji). Kot priča njegova zadnja knjiga, kaže avtor še posebno zavzetost do koroškega vprašanja ter problematike, ki se je na tem mestu dotika še zlasti z jezikov- nega in (v tesni zvezi z njim) tudi politične- ga aspekta. Pri tem izhaja tako iz dosedanje literature (knjigi je priložen dokaj izčrpen pregled ustrezne literature, tudi tiste v slo- venskem jeziku) kot tudi iz današnjega po- ložaja slovenske koroške skupnosti. Kot nakazuje Fischer, ta položaj nikakor ni rožnat: opazno je delovanje ter vpliv nem- škega nacionalizma ter skupaj z njim priza- devanje po utesnit\'i še tistih pravic, ki jih uživa slovenska skupnost (oziroma, ki jih je 240 ' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 uživala) kot rezultat vojaškega zloma naci- stičnega režima. Še zlasti pa želi avtor analizirati najvaž- nejše »mehanizme jezika in družbe v kontek- stu aktualnega jezikovnega konflikta«. Da bi osvetlil nakazane mehanizme, posega tako v zgodovino, kot v polpreteklo dobo in še zla- sti v sedanjost. Tu najdemo opozorila na go- spodarsko strukturo južnokoroškega prosto- ra, na problematiko avstrijskih ljudskih šte- tij ter njihovih dvomljivih jezikovnih rezul- tatov, še posebej pa se Fischer ustavlja ob tako imenovani sedmojulijski zakonodaji iz leta 1976, zakonodaji, ki pomeni nadaljeva- nje germanizacijskih postopkov koroškega nemškega nacionalizma do slovenske koroške skupnosti. Razumljivo so orisane posledice te zakonodaje s štetjem »posebne vrste« vred iz novembra 1976. Posebno mesto je v knjigi tudi namenjeno povojnim koroškim volitvam (s slovenskega stališča). Med Fischerjevimi sporočili, ki so v popolnem nasprotju s poli- tičnimi trditvami koroškega nemškega nacio- nalizma, je opozorilo, da razvoj slovenskega pismenega jezika kaže, da Karavanke niso nikakršna jezikovna ali kulturna meja, am- pak jo je koroško-nemški nacionalizem vzpo- stavil kot tako šele kasneje in to iz narod- nostnopolitičnih vzrokov. Avtor poudarja, da je vsak pripadnik manjšine prisiljen se pod- vreči ne le ekonomski, ampak tudi socialni, socialnoekonomski in lingvistični odvisnosti (v koroškem primeru jezikovni germanizaciji). Sicer pa so na Koroškem gospodarske in so- cialne razmere stalen katalizator in politični faktor v narodnostnem konfliktu. K študiji je v faksimilu dodano večje število izbranih dokumentov o problematiki manjšinskega varstva in manjšinske zakonodaje, namenje- ne avstrijski Koroški. Skratka, gre za knjigo, mimo katere ne more nihče, ki se ukvarja z zdajšnjo proble- matiko slovenske skupnosti na Koroškem. TONE ZOR^f UDK 939.86 Poetovio Sasel Jaroslav, znanstveni svetnik, Slovenska akademija znanosti in umet- nosti v Ljubljani 61000 Ljubljana, Novi trg 3, Yu Iz zgodovine mesta Poetovio Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 28, št. 3, april 1981, str. 157—161, cit. lit. O Ekonomske osnove (trgovsko-prekupčevalska pot okrog Alp od Padske ni- žine do Donave, ki je tu prekoračila Dravo, rečna plovba, rodovitno oko- lje) in strateški razlogi so Rimljane nagnali k odločitvi, da so v zased- beni faza Balkana prav tu namestili močno garnizijo, ki je povezovala štabne trdnjave od Donave do Jadrana (Carnuntum, Poetovio, Biscia, Bur- num), in organizirali administrativno službo za okupirana območja. Mej- niki v zgodovini mesta so dogajanja za vlade Vespazljana (začetek obrtno- manufakturnega ekonomskega vzpona), Trajana (začetek mestne samoupra- ve). Marka Avrelija in Septimija Severa. Ekonomski razcvet je tudi omogo- čil socio-politični vzpon nekaterih familij (npr. Valerli) v 2. stoletju. UDK 929.2 Apfaltrern »18« Vlktorijan Demšar, dekan v pokoju 61218 Komenda, Glavarjeva 112, Yu Grajsko življenje Apfaltrernov na Križu v 19. stoletju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, št. 3, aprU 1981, str. 191—194, cit. lit. 2 Predvsem na podlagi vpisnih koledarjev (Schreibkalender), nekakšnih graj- skih dnevnikov družine Apfaltrern, nas prispevek seznanja z gospodarje- njem, družabnim življenjem in odnosom do služabništva te baronske dru- žine v 19. stoletju. UDK 930(45) »1945/1980« Ferrari Liliana, znanstvena sodelavka, Instituto regionale per la storia dd movimento di liberazione nel Friuli—Venezia Giulia, Trst 34100 Trieste—Trst, Piazza Verdi 1, Italija Socialna, lokalna in nacionalna zgodovina: razprava v teku Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 28, št. 3, april 1981, str. 153—157, cit. lit. 9 Avtorica prikazuje stanje italijanskega zgodovinopisja v povojni dobi s. posebnim poudarkom na zadnjem desetletju, ko se je odnos med nacionalno, socialno in lokalno zgodovino spremenil v korist lokalnih raziskav. Na podla- gi objavljenega gradiva in razprav na simpoziju v Riminiju leta 1979, ko so mlajši in starejši italijanski zgodovinarji poizkušali napraviti obračun histo- riografske žetve zadnjega desetletja v Italiji, je Perrarijeva orisala živo razpravo o odnosu med nacionalno in lokalno zgodovino, pri čemer pri sled- nji po njenem mnenju ne gre le za kopiranje anglosaške »Oral history«, temveč za znanstveno opredelitev mlajšega italijanskega zgodovinopisja za lokalno zgodovinske raziskave. Ob pozitivni oceni novih metodoloških izhodišč avtorica kritično naglasa, da je potrebno slednje dopolnjevati s tradicionalnimi historiografskiml metodami. Boris Gombač UDK 949.712 Polzela »15/1779« Jože Mlinaric, arhivski svetovalec, Pokrajinski arhiv v Mariboru 62000 Maribor, Ljubljanska 3 a, Yu Malteška komenda na Polzeli Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, št. 3, april 1981, str. 161—171, cit. lit. 71 Avtor članka podaja na začetku na osnovi literature kratek pregled poli- tičnega in upravnega razvoja v Savinjski dolini in cerkveno-upravnega raz- voja v srednjem delu doline v srednjem veku, navaja vse po virih znane gospode iz Polzele, nato pa na osnovi arhivskih virov, zlasti iz fonda malteš- kega viteškega reda v Državnem osrednjem arhivu v Pragi, podaja glede na vrsto ohranjenega gradiva gospodarski razvoj komende od srede 16. sto- letja do prodaje v letu 1779. Po vizitacijskih zapisnikih iz leta 1678 in 1757 pa podaja predvsem podatke o cerkveni opremi komendi inkorporirane župnije na Polzeli in njenih podružnic. UDK 929.2 Apfaltrern »18« Viktorijan Demšar, Retired Dean 61218 Komenda, Glavarjeva 112, YU The Castle Life of the Family Apfaltrern In Križ in the 19th Century Kronika (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 191—194, 2 Notes Particularly on the basis of the so called Schreibkalender, some sort of the castle diaries of the family Apfaltrern, the author informs us about the keeping house, social life and relation towards the servants of that baronial family in the 19th century. UDK 939.86 Poetovio Sasel Jaroslav, Scientific Councillor, Slovene Academy of Sciences and Arts, Ljubljana 61000 Ljubljana, Novi trg 3, YU Some Facts About the History of the Town Poetovio Kronika (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 157—161, 0 Notes When occupying the Balkan peninsula the economic reasons (the interme- diate trade routes past the Alps from the Pad lowland to the Danube, over the Drave, as well as the river traffic, fertile soil) and strategic reasons made the Romans install a strong garisson right there. It somehow used as connection among the staff fortifications all along from the Danube to the Adriatic Sea (Carnuntum, Poetovio, Biscia, Burnum). The Romans orga- nized the administrative service for the occupied territories. The turning- podnts in the history of the town are the events during the reigns of Vespasian (the beginning of the industrial-manufactural economic rise), Tralan (the beginning of the town administration), Marc Aurelius and Sep- timius Sever. The economic flourishing enabled the socio-political rise of some families (e. g. Valerli) in the 2nd century. UDK 949.712 Polzela »15/1779« Jože Mlinaric, Record Councillor, District Museum of Maribor 62000 Maribor, Ljubljanska 3 a, YU The Maltese Prebend in Polzela Kronika (Cronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 161—171, 71 Notes On the basis of literature the author gives a short survey of the political and administrative development in the Savinja Valley, as well as of the ecclesiastic-administrative development in the central part of the valley in the Middle Age. He cites all the dominions of Polzela known according to the sources. On the basis of the records, especially from the fund of the Maltese Knight's Order in the Central State Archives in Prague the author describes the economic development of the prebend from the middle of the 16th century until it was sold in 1779 — according to the kept material. On the basis of the inspective registers from the years 1678 and 1757 he gives particulary the data on the ecclesiestical outfit of the parish in Polzela, incorporated into the prebend, and its branches. UDK 930(45) »1945/1980« Ferrari Liliana, Scientific Collaborator, mstituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Frlulio—Venezia Giulia, Trieste 34100 Trieste—Trst, Piazza Verdi 1, Italy Social, Locai and National History: the Discussion Still Going on Kronika (Chronicle) Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 153—157, 9 Notes The authoress describes the condition of the Italian historiography in the post-war period with a special emphasis on the last decade, when the pro- portion between the national, local and social histories has changed to the benefit of the local researches. On the basis of the published material and discussions during the symposium in Rimini in 1979 (when the younger and older Italian historians tried to make an account with the historiographical »harvest« of the last decade in Italy) the authoress described the animated discussion about the relationship between the national and local history. To her opinion the local history is not only imitation of the Anglo-Saxon »Oral history«, but there is also in question the concious decision of the younger part of the Italian historians for the local historical researches. Along the affirmative estimation of the new methodological starting-points the authoress critically emphasizes that they have to be completed with the traditional historiographical methods. Boris Gombač UDK 929 Cermelj L.t 343.34.096(453.33) »1941« Miloš Rybäf, bibliotekarski svetovalec, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 61000 Ljubljana, Turjaška 1, Yu V spomin dr, Lavu Cermelju. — Novi podatki o 2. tržaškem procesu Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, št. 3, april 198i, str. 217—220, cit. Idt. O Pokojni dr. L. Cermelj (1889—1980) je bil po poklicu profesor matematike in fizike, raziskoval pa je tudi položaj slovenske in hrvaške manjšine pod Italijo in je o tem obveščal domačo in mednarodno javnost. Leta 1941 je bil pred fašističnim Posebnim sodiščem za zaščito države v 2. tržaškem procesu obsojen na smrt. V članku so navedeni vatikanski dokumenti, iz katerih izvemo, da Je za obsojence posredoval pri Mussoliniju tudi papež Pij XII. Od 9 obsojencev so bili tedaj 4 pomiloščeni. UDK 364.65-056.263(497.12 Ljubljana) »1900/1980« Bogo Jakopič, profesor. Center za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani 61000 Ljubljana, Vojkova 74, Yu Ob 8D-letnici Centra za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, št. 3, april 1981, str. 212—217, cit. Ut. 9 Ljubljanski Center za rehabilitacijo sluha in govora se Je oblikoval leta 1900 in pomeni hkrati po dveh predhodnih zavodih (v Gorici in v Smihelu), ki sta delovala v 19. stol. pri nas,\ precejšen napredek, saj so v ta zavod bili sprejeti otroci obeh spolov nekdanje dežele Kranjske, kar v obeh prej- šnjih zavodih ni bilo. Hkrati z nastankom tega zavoda so se pri nas za to usposobili prvi učitelji gluhih, ki so (zlasti ravnatelj Franc Grm) dvignili v 1. polovici 20. stoletja strokovno raven zavoda, ne samo na jugoslovansko, temveč tudi na evropsko višino. Sočasno z rastjo zavoda se Je ustanovilo še Podporno društvo za gluho mladino (1. 1930) In prva organizacija gluhih za Dravsko banovino (1. 1931), kar je bdlo večina plod trdega dela zavodnih učiteljev. Po osvoboditvi (1. 1946) je zaživela poklicna šola za gluho mladino, prva tovrstna v Sloveniji, v 1. 1948 pa so bile ustanovljene Učne delavnice, ki so izrednega pomena za poklicno rehabilitacijo gluhe mladine. Iz vrst sodelav- cev ljubljanskega Centra je izšla tudi pobuda za ustanovitev portoroškega Zavoda za korekcijo sluha in govora (1. 1946) in mariborskega Centra za korekcijo sluha In govora (1. 1963), kakor tudi novogradnje ljubljanskega Centra v 1. 1963. UDK 711.4(497.12 Maribor) »1918/1941« Jože Curk, ravnatelj, umetnostni zgodovinar. Pokrajinski arhiv v Mariboru 62000 Maribor, Glavni trg 7, Yu Kratek oris komunalne in gradbene zgodovine Maribora med obema voj- nama Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28 št. 3, april 1981. str. 194—199, cit. lit. 12 Sestavek obravnava gradbeno in komunalno dejavnost v Mariboru med obema vojnama. V tej dejavnosti sta jasno zaznavni dve obdobji, ki Ju ločuje palača Banovinske hranilnice na ogalu Tyrseve in Slovenske ulice, zgrajena v letih 1931—1932 po načrtih J. Cernigoja in S. Deva. Prvo obdobje Je svojo naprednost še vezalo na tradicdjo, drugo pa je predvsem po zaslugi J. Cernigoja osvobodilo mariborsko arhitekturo vsakršne retrospektivnosti In s tem ustvarilo osnovo za ves nadaljnji arhitektonski razvoj mesta. UDK 949.713 Dubrovnik »14/15« :949.712 Ljubljana Ignacij Voje, izredni profesor, PZE za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu Ljubljančani v srednjeveškem Dubrovnika Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, št. 3, april 1981, str. 171—175, cit. lit. 18 Na podlagi fragmentarnih podatkov o bivanju Ljubljančanov v Dubrovniku slučajno najdenih v Dubrovniškem arhivu, avtor ugotavlja, da so ljubljanski meščani od začetka 15. stoletja potovali v smeri proti Dubrovniku in se v njem ustavljali. Prvega Ljubljančana srečamo leta 1419. To je Marcus Georgil de Lubiana. Vse, kar zvemo o njem, zvemo iz ženitne ponudbe (carta dotalia). Leta 1463 se je ustavil v Dubrovniku Francisco de Pavonibus de Lubiana. Bil je organist in nadškofov notar. Sebe označuje kot »natione sclauus«. Tretji podatek o nekem Ljubljančanu je iz začetka 16. stoletja. Leta 1506 sklepa magister Georgius de Lubiliana faber salariatus comunis Ra" gusll pogodbo o uku s Petrom Vukosaličem iz Trebinja. UDC 364.65-056.263(497.12 LJubljana) »1900/1980« Bogo Jakopič, Professor, Centre for Rehabilitation of Hearing and Speech, Ljubljana 61000 Ljubljana, Vojkova 74, Yu On the Occasion of the 80th Anniversary of the Centre for Rehabilitation of Hearing and Speech in Ljubljana Kronika (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 212—217, 9 Notes The Centre for Rehabilitation of Hearing and Speech in Ljubljana has been established in 1900. Its meaning is pretty considerable as the former two insti- tutes (in Gorizia and Smihel) hat not accepted the children of both sexes of the previous Carniola country as the Centre began to practise. At the time of the establishment of the Centre also the first Slovene teachers for the deaf had been qualified, who (especially the headmaster Fran Grm) in the first half of the 20th century raised the professional level of the institute — not only on the Yugoslav, but also on the European level. At the same time the Charitable Society for the Deaf Young (in 1930) and the first organization of the deaf for the Drave banovina (in 1931) have been establis- hed — mostly thanks to the hard work of the institutional teachers. After the liberation (in 1946) the Professional school for the deaf young, the first of this kind in Slovenia, has been established, and in 1948 the so called Apprenticeship Workshops, which are of extraordinary meaning for the professional rehabilitation of the deaf young. The collaborators of the Centre of Ljubljana also gave the iniciative to establish the Institute for correction of hearing and speech In Portorož (in 1946) the Centre for correction of hearing and speech in Maribor (in 1963), as well as the new building for the Centre in Ljubljana (in 1963). UDK 929 Cermelj L.f 343.34.096(453.33) »1941« Miloš Ribar, Librarian, National and University Ubrary of Ljubljana 61000 Ljubljana, Turjaška 1, YU To the Memory of Dr Lavo CermeU. — New Dates on the 2nd Proceeding in Trieste Kronika (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 217—220 , 0 Notes The late dr L. Cermelj (1889—1980) was professor of mathematics and physics. He was also occupied with the study of the status of the Slovene and Croat minorities under Italy and Informed the Yugoslav and interna- tional publicity about the results of his investigations. In 1941 the fascist Special Court for state protection condemned him to death in the 2nd Proce- eding in Trieste. The author' cites the Vatican documents, from which one gets acquainted with the fact that the Pope Pius XII also intervened by Mussolini to set free the convicts. From 9 of them only 4 were set free. ¦) UDC 949.713 Dubrovnik »14/15«: 949.712 Ljubljana Ignacij Voje, Extraordinary Professor, Pedagogical Scientific Unit for Hi- story at the Faculty of Philosophy, Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu The Citizens of Ljubljana in the Medieval Dubrovnik Kronika (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 171—175, 18 Notes On the basis of the fragmentary data concerning the staying of the citizens of Ljubljana in Dubrovnik, which were by chance found in the Archives of Dubrovnik, the author states that in the beginning of the 15th century the citizens of Ljubljana travelled via Dubrovnik and also stopped to stay there for a while. The first citizen of Ljubljana appeared In Dubrovnik in 1419 — Marcus Georgii de Lubiana. Everything known about him can be found out only from the marriage contract (carta dotalia). In 1463 Fran- cisco de Pavonibus de Lubiana stopped in Dubrovnik. He was organist and archbishop's notary. He called himself »natione sclauus«. The third data about a citizen of Ljubljana arises from the beginning of the 16th century — In 1506 magister Georgius de Liubiliana faber salariatus comunis Ragusii made a contract for the apprenticeship with Petar VukosaUč from Tre- blnje. UDK 711.4(497.12 Maribor) »1918/1941« Jože Curk, Director, Art Historian, District Museum of Maribor 62000 Maribor, Glavni trg 7, YU An Abstract about the History of the Communal and Building Activity In Maribor between the two World Wars. Kronika, (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 194—199, 12 Notes In the building activity of Maribor between the two World Wars there are recognizable two periods, separated by the moment when in the years 1931—1932 and following the project of J. Cernigoj and S. Dev the palace of Banovinska hranilnica in Tyrseva and Slovenska ulica was built up. Thus were in the first period the building activities still bonded on the past and tradition, but in the second period was the architecture mainly because of the Influence of J. Cernigoj the base for the further development, in some lines to be seen till nowadays. UDK 323.1(453.3=«63 = 50) »186« Branko Marušiž, ravnatelj, višji kustos, Goriški muzej 65000 Nova Gorica, Grajska 1, Yu Slovensko-italijanskl odnosi v Avstrijskem Primorju v šestdesetih letih 19. stoletja. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, št. 3, april 1981, str. 183—190, cit. lit. 15 Po prvih poskusih (1848) se slovensko politično gibanje v okviru uprav- ne enote Avstrijsko Primorje (obsegalo je dežele Goriško-Graddščansko, samostojno mesto Trst in Istro) ponovno obudi po letu 1861, ko se v habsburški monarhiji obnovi parlamentarizem. Slovensko gibanje se kaže spočetka v kulturni dejavnosti (ustanavlja- nje čitalnic) in kmalu naleti na odmev pri Italijanih, ki sestavljajo ob slovanski večini v Avstrijskem Primorju dobršen del prebivalstva te upravne enote. Italijansko politično gibanje ima seveda drugačen izvor in korenine in se v njem že izoblikujejo grupacije, ki vidijo rešitev svojih problemov na eni strani v aneksijl Avstrijskega Primerja k Italiji, na drugi strani pa še vedno znotraj Avstrije, ki mora Italijanom seveda zagotoviti več političnih In narodnostnih pravic. Slovensko politično gi- banje v Avstrijskem Primorju se razvija v okvirih osrednje slovenske politike, vendar pa mu dajo poseben pečat prav lokalne narodnostne . razmere. Ob koncu obravnavanega obdobja dobijo razmerja med italijan- skim in slovenskim političnim gibanjem ostrejše poteze prav zaradi načel slovenskega narodnega programa (zedinjena Slovenija). Napetost v od- nosih, ki se sedaj pojavi. Je značilna za ves čas do konca Avstro- ogrske, šestdeseta leta pa gotovo nakazujejo razvoj kasnejših dogodkov ter cilje in sredstva državne oblasti, ki je v narodnostnih sporih želela zase pridobiti kar največ koristi. UDK 373.5(497. Ljubljana) »1773/1808« Ciperle Jože, kustos, Slovenski šolski muzej 61000 Ljubljana, Poljanska 28, Yu Ljubljanska gimnazija (1773—1808) IL del Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, št. 3, april 1981, str. 175—182, cit. Ut. 17 Drugi del prispevka o ljubljanski gimnaziji prikazuje to učno ustanovo v zadnjih letih XVIII. in prvih letih XIX. stoletja. V času, ko je bil po Linhartovi zaslugi v Ljubljani ustanovljen edini študijski konses na Slovenskem kot posebna oblika učiteljskega samoupravljanja, ki pa se- veda ni mogel preživeti v policijskem ozračju Franca II. Avtor podrobno obravnava Langovo reformo avstrijskih gimnazij in njen odsev na ljubljanski. Po njej je latinščina še nadalje ostala glavni predmet v vseh razredih; vsak učenec si ni pridobil le določene stopnje popolnosti v ustnem in pismenem izražanju ter v teoriji stila, ampak je osvojil tudi osnovno znanje klasične filologije. Pri drugih predmetih so se dijaki se- znanili le z osnovnimi pojmi in spoznali priročnike s katerimi so se mogli nadalje sami izobraževati. Nakazani so tudi novi elementi za vzpod- buditev marljivosti dijakov, kakor tudi vse organizacijske spremembe in spremembe v učiteljskem zboru tega časa. Zaključuje pa se članek s prvi- mi posegi francoskih čet na slovensko ozemlje in njihovimi posledicami za delo te učne ustanove. UDK 332.22.055.6(497.12) :929.2 Auersperg »1918/1941« Granda Stane, asistent. Zgodovinski Inštitut Milka Kosa, Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, Ljubljana 61000 Ljubljana, Novi trg 5, Yu Razpad posesti knezov Auerspergov na Kranjskem Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, št. 3, april 1981, str. 200^12, cit. lit. 65 Vprašanje agrarne reforme je bilo ena najtežjih vprašanj, ki jih je leta 1918 začela reševati nova jugoslovanska država. V Sloveniji je prevladovala z izjemo Prekmurja gozdna veleposest, ki pa Je reforma nI nameravala prepustiti individualnim lastnikom. Vprašanje lastništva gozdov knezov Auerspergov Je bilo v desetletju pred razpadom kraljevine Jugoslavije rešeno tako, da jih je prevzela Začasna državna uprava razlaščenih vele- posestniških gozdov (ZDU). Avtor prikazuje prizadevanja lastnikov — knezov Auerspergov, da bi veleposest obdržali. Zaradi negativnega odnosa do Slovencev kot tudi do nove jugoslovanske države Pa niso knezi pri nobeni politični stranki naleteli na razumevanje in podporo in je bila ravno na njihovi velepose- sti agrarna reforma še najbolj dosledno izpeljana, čeprav jim je od pri- bUžno 25.000 ha) ostalo preko 5000 ha, torej več kot je dopuščal zakon. UDC 323.1(453.3 = 863=50) »186« Branko Marušič, Director, Superior Custodian, Museum of Nova Gorica 65000 Nova Gorica, Grajska 1, Yu The Slovene-Italian Relations in the Austrian Part of the Coastland in the Sixties of the 19th Century Kronika (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 183—190, 15 Notes After the first attemps (In 1848) the Slovene political movement in the framework of the administrative unit »the Austrian Coastland« (It compri- sed the region Gorlzia-Burgenland, the Independent town Trieste and Istria) revived after 1861 — in the time of restoration of the parlamenta- rlsm in the Halsburg Monarchy. The Slovene movement actually began with the activity in the field of culture (establishment of the so called reading clubs). Soon it found echo by the Italians, who along with the Slav majority in the Austrian Coastland represented quite a proportion of the population in that administrative unit. The Italian political move- ment had of course different origin and roots. Some groups within the movement saw solution of their problems in the annexation of the Austrian Coastland to Italy, and others still within Austria, which should of course guarantee more political and national rights for the Italians. The Slovene political movement in the Austrian Coastland developed in the frames of the central Slovene politics, though right the local national relations giving it its characteristic. At the end of the period the author describes the relations between the Italian and the Slovene political movement, which got sharper features just because of the principles of the Slovene national programme (the so called United Slovenia). The ten- sion in the contacts appearing at that time is characteristical for all the time untili the collapse of the Austro-Hungary. The sixties, however, certainly indicated the development of the later events, as well as the aims and means of the state government which wanted to gain as much profit as possible from the national conflicts. UDC 332.22.055.6(497.12) :929.2 Auersperg »1918/1941« Granda Stane, Assistent, Milko Kos Institute for History, Slovene Academy of Sciences and Arts, Ljubljana 61000 Ljubljana, Novi trg 5, Yu Disintegration of the Possession of the Prince of Auersperg in Carniola Kronika (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 200—212, 65 Notes The problem of the agrarian reform was one of the most complicated problems the new Yugoslav state started to solve in 1918. With exception of Prekmurje in Slovenia predominated the forest vast estates which the reform did not intend to leave to the individual owners. The problem of the ownership of the forests of the princes of Auersperg was solved in the decade before the collapse of the Yugoslav Monarchy by taking them over by the so called Temporal State Administration of the Expropriated Vast Estate Forests (TSA). The author describes the efforts of the owners — princes of Auersperg to keep the vast estate. Due to their negative relation towards the Slovenes as well as towards the new Yugoslav state the princes did not find any understandig and support by neither political party. Even more, the agra- rian reform had been more consequently implemented right on their vast estate, though they were still left 5000 ha from 25.000 ha — which is more than the law permitted. UDC 373.5(497. Ljubljana) »1773/1808« Ciperle Jože, Custodian, Slovene School Museum 61000 Ljubljana, Poljanska 28, Yu The Grammar School of Ljubljana (1773—1808), 2nd Part Kronika (Chronicle), Review for the Slovene Local History 28, No. 3, April 1981, pp. 175—182. 17 Notes In the second part of the contribution about the Grammar School of Ljubljana the author describes its position during the last years of the 18th century and the first years of the 19th century — in the time when in Ljubljana, thanks to Linhart, the only study consensus in Slovene as a special form of the teachers' selfmanagement was established, which however could not survive in the police athmosphere of Franz II. The author in detail discusses the so called Lang's reform of the Austrian grammar schools and its reflection on the grammar schools of Ljubljana. According to the reform the Latin remained the main subject In all classes; every pupil did not reach only a certain degree of perfection in the oral and written way of expression, and in the theory of style, but also the basic knowledge of the classical philology. As for the other subjects, the pupils became familiar only with the basic phenomena and the manuals, with which they could improve their knowledge. The author also mentions the new elements in order to stimulate the pupils' diligence as well as all the organizational changes and the changes witliln the teachers' staff of that time. The author concludes the report with description of the first Interventions of the French troops in the Slovene territory and the concequences for the activity of this educational esta- blishment. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem velcu (razmnoženo kot rokopis) I. Listine 1243—1397, Ljubljana 1956 25.— II. Listine 1299—1450, Ljubljana 1957 25.— III. Listine 1320—1470, Ljubljana 1958 25.— IV. Listine 1471—1521, Ljubljana 1959 25.— V. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1320—1348, Ljubljana 1960 25.— VI. Listine 1444—1499, Ljubljana 1961 25.— VII. Listine 1243—1498, Ljubljana 1962 25.— VIII. Register Krištofove bratovščine v Ljubljani 1489—1518, Ljubljana 1963 25.— IX. Listine 1220—1497, Ljubljana 1964 25.— X. Listine 1144—1499, Ljubljana 1965 25.— • XI. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, Ljubljana 1966 25.— XII. Urbarji 1490—1527, Ljubljana 1968 25.— 2. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 40.— 3. Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945—1955, Ljubljana 1965 52.— 4. Razprave I. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemlji- ške odveze, Ljubljana 1958 30.— II. Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Zbornik razprav), Ljubljana 1971 40.— III. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja (Zbornik razprav), Ljubljana 1972 40.— IV. Ljubljanska obrt od začetka 18. do srede 19. stoletja (Zbor- nik razprav), Ljubljana 1977 80.— 5. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 (broširana, žepna izdaja) 20.— 6. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1965 (trijezična izdaja) 60.— 7. Ljubljana 1945—1970, Ljubljana 1970 30.— 8. Katalog: Starejša ljubljanska industrija, Ljubljana 1973 20.— Ferdinand Runk — Carl Posti, Zaga in mlini pri izviru Unca, okoli 1800, jedkanica, Narodni muzej v Ljubljani (loto Srečo Habič)