Le čakam čas, da gremo skupaj med naše brate Zilo pit!
Pokojni Jože Rupnik, predsednik borcev za severno mejo Slove-nije, mi je nekaj mesecev pred smrtjo v klubu upokojencev v Knaflje-vem prehodu v Ljubljani predlagal, da bi jaz pisal o še živečih borcih za severno mejo. Vsi ti nekdanji Maistrovi borci so sedaj stari devetdeset in še več let. Predsednik Rupnik mi je rekel, da ga bolezen vedno bolj napada in ne more več prelivati svojih misli na papir. Obljubil sem mu, kot svojemu prijatelju, da mu bom to nedokončano delo opravil po svojih sposobnostih in močeh.
Oglasil scra se na občini Moste-Poljc, kjcr me jc lovarišica, ki vodi evidenco nad Maistrovimi borci, pri-jazno sprcjcla in mi brez zadržkov nudila vsc podatkc, ki scm jih žclel.
Mcdtem, ko smo itncli v občini Mo-ste-Polje 31. XII. 1970, ko jc Janko Kustcr izdclal prvi poiracnski scznam po občinah, 40 borcev za scvcrno mejo,jih sedaj živi lu lc še pct. Ti so: Jože Zitnik, roj. 22. I. 1898; Julijus Lupšina, roj. 23. 12. 1898; Stefan Levičnik, roj. 5. 12. 1897; Franc Ško-fic, roj. 12. 12. 1899 in Dominik Gra-dišek, roj. 9. 8. 1899.
Uspelo sc mi jc pogovarjati lc z dvema, drugi so bolni.
Julijus Lupšina
Lcta 1913, ko mi je bilo 16 let, so mc sprejcli za gojenca v mornariško šolo strojne smcri bivšc avstroogrskc vojne mornaricc. To šolo sem po trch letih uspešno končal. Služboval sem na več vojnih ladjah, med drugim tudi na oklcpni ladji Sanc! Gcorg. Ravno
na lem objcktu jc 1. 2. 1918 izbruhnil v Boki Kotorski znani upor rcvoluci-onarnih mornarjrv. Pri tem uporu sem bil udcležen tudi jaz. V nasled-njih tcdnih scm bil poslan v Pulj, kjer scm ostal vse do prihoda Italijanov. Od tam sem se napotil v Ljubljano, nato pa v svoj rojstni kraj Župclevec pri Brcžkah. Zvodcl sem za gcncrala Maistra in njcgovc svctlc ciljc. Prijavil sem se kot prostovoljec za obrambo scvcrnih slovcnskih mcja. Zbirališčc jc bilo v Cclju. Kot artilcnjca so me dodelili drugi gorski baicriji pctcga dravskcga pcšpolka. Namcstili so nas v kraju Pctrovičc pri Žalcu. Srcdi no-vcmbra smo prcko Dravograda prišli v vas Galicija na Dragi, kjcr smo za-sedli zaCasnc položaje in se vkopali. Kot Maistrov borcc sem sc boril tudi na Madžarskcm pri vasi Pctrovci v Prckmurju. Tam sem ostal vsc do plcbiscita lcta 1919. Na sektor, ki smo ga varovali, jc prišel nckajkrat tudi sam gcneral Maister. Lcpo sc jc z nami pogovarjal in dcjal, naj vzdr-
žimo, kcr so naši cilji vzvišeni. Tako smo tudi storili in zmagali. Stajcrska in dcl Koroške sta pripadla nam.
Po vojni scm poskusil dobiti zapo-slitcv pri Dirckciji uprave za pomor-stvo v Zagrcbu. Tam so mc zavrnili, čcš »kjcr si bil doslej, ostani tudi zdaj«. Tako jc moj poizkus, da bi nadaljcval kariero pomorščaka, k|a-vrno propadcl. Kcr niscm imcl nobe-ncga prcmožcnja in tudi nc srcdslcv za prcživljanjc, scm se icta 1921 zapo-slil pri Rečni plovbi v Bcogradu kot uslužbenec kapctanijc. Imam status borca NOB. Upokojil scm sc leta 1956. Živim v Skopski ulici št. 1.
Lani jcscni scm so udclcžil odkritja spomcnika gcncralu Maistru. To jc bilo zamc vcliko doživctjc. Ko scm zagledal njcgov kip, sem postal ga-njen. Spomnil sem sc svojc mladosti. Spomnil scm se, kako globoko scm zaupal Maistrovim bcsedam in njcgo-vim poveijem. Lcpo mi je bilo na otvoritvi tcga spomcnika. Stari borci smo prcpevali in se šc cnkrat zahvalje-vali vclikemu vojskovodji, ki nas je vodil od zmagc k zmagi.
Jože Žitnik
Rodil scm sc 22. januarja 1899 v Zagajiščih na Ptujskem. Osnovno šolo sem obiskoval v sedanji Goriš-. nici, takrat prcd davnimi dcsctlctji smo rckli tcmu kraju Sv. Marjeia nižc Ptuja. Ko scm končal osnovno šolo,
Julijus Lupšina
sem ostal doma in delal na poscstvu, vse do tistega dnc, ko scm bil Icta 1918 mobiliziran v avstrijsko vojsko. Služil scm v raznih krajih. Spominjam se zlasti Trsta, tam nas jc vodil ko-mandir, ki jc govoril slovcnsko. To nam jc bilo veselje in radi smo ga imcli. Nazadnjc sera bil v kraju Caoilc ob rcki Piavi. Zbolcl scm in dobil mcscc dni dopusta. Mcni nič tcbi nič scm sc odpcljal z vlakom domov in ostal v rodnem kraju vsc tja do konca vojnc. Cim scm zvcdcl za Maistrovc borce, scm sc takoj javil in v življcnju mi ni bilo nikoli žal, da sem sodeloval z njimi. Najbolj sem šc danes ponoscn na tisii dan, ko smo razorožcvali ncm-škc garde. Prav ta akcija je rcšila Ma-ribor, da ni postal žrtcv Gcrmanov. Bil scm tudi na Koroškem. Prvc dni aprila 1919 scm zvcdel, da se pnprav-lja napad na slovcnsko Koroško. Ta-koj sem zaprosil za prcmcstitev v opc-raiivno cnoto. Dodeljen sem bil v prvo nadomcstno stotnijo maribor-skcga pcšpolka. Na koroško fronto sem prišcl ravno 27. aprila 1919. Po-vcljcval nam jc nadporočnik Kaučič. Udclcžil sem sc bojev od Sinčc vasi, čcz Kamcn, Grabštajn, Tinjc in Veli-kovec.
Lik gencrala Maistra kot človeka in vojskovodje mi bo ostal vcdno v spo-minu. Spoštujcm ga. Ko sem sc udc-lcžil lani jcseni odkritja njcgovega spomcnika v Mariboru, mi jc bilo pri srcu lepo. Ponosen scra, da scm mu pripadal. Kot spomin na te slavne dni svojega življcnja hranim na časincm mcsiu spomcnico OO ZB NOB v Ma-riboru št. 624-60 kot priznanjc za pa-triotsko zavcst in borbenost, ki sem jo izkazal koi prostovoljec v bojih za osvoboditev Maribora in obrambo sc-verne slovenske mejc. Razcn tcga mi jc bila dodcljcna tudi plakcta RO Zvezc prostovoljccv-borcev za sc-vcrno mcjo 1918 do 1919.
Po zaslugi gcncrala in pcsnika Mai-stra in njcgovih soborcev jc bil enkrai za vsclej razčiščen položaj v Mariboru in vzpostavljcna mcja takoimcnovanc Spodnje Stajerskc. Njcgova najvcčja zasluga jc, da jc s pcščico domoljub-nih vojakov in častnikov prcvzcl v Mariboru vojaško povclistvo, razo-rožil Schutzvvchr, mobiliziral slovcn-ske obvcznikc in iz njih oblikoval enote, ki so zavarovalc scvcrno mcjo od Radgone do Dravograda.
VINKO BOVCON