IN MEMORIAM JEZIKOSLOVCU LEKSIKOLOGU DR. JOSEFU FILIPCU
Beseda je v žarišču jezika, je hkrati besedilo in njegov temeljni kamen - tako jo je razumel in razlagal dr. Josef Filipec, osrednja osebnost češke leksikologije in klasične leksikalne semantike. 7. aprila 2001 bo minilo leto, odkar je njegova zapisana beseda ostala brez avtorjevih živahnih, ljubeznivih, rahlo kritično distanciranih komentarjev, ki sem jim nazadnje imela priložnost prisluhniti pred nekaj leti, ko sem se spet mudila v Pragi; starosta češke, v veliki meri pa tudi slovanske leksikologije je umrl v Pragi v dopolnjenem 86-em letu starosti.
V številnih čeških, nemških, angleških, zlasti pa francoskih razpravah in kar nekaj monografijah bo ostala zapisana njegova celovita pripoved o misli in izrazu, o jeziku torej: nemogoče je razmišljati o pojmovnem svetu slovarja jezika ne da bi razmišljal o razmerjih, ki ta pojmovni svet določajo - slovar in slovnica, paradigmatika in sintagmatika sta druga drugo določujoči prvini, sta dialektična celota, ki ji pravimo jezik, je menil Ballyjev učenec dr. Filipec, vpet hkrati tudi v jezikoslovno misel praških strukturalistov, zlasti Bohuslava Havranka pa tudi Viljema Mathe-siusa in njuno življenjsko dinamično pojmovanje jezika. - Tudi Jakobsonova doktrina o celovitosti oz. nedeljivosti jezika s stališča jezikovne ustvarjalnosti in v tem smislu jezikovnega raziskovanja zaznamuje celotno znanstveno pot dr. Filipca: njegovo leksikološko-leksikografsko delo je že od začetka spremljala literarnokritična in literarnokomparativistična dejavnost. Besediloslov-na študija o pesniku Otokarju Bfezinu iz leta 1969 velja za najpomembnejše literarnoteoretično ovrednotenje tega vidnega češkega pesnika s preloma 19. v 20. stoletje. Njegove prevodoslovne študije zlasti v zvezi z nemščino in češčino, npr. o Brechtovi Operi za tri grose - prevod R. Vapenik, L. Kundera, ali o Jungmannovem prevodu Goethejevega epa Hermann in Dorothea zavzemajo v prevodoslovju pomembno mesto.
Prav gotovo pa je dr. Filipec najvidnejšo sled pustil na področju leksikalne semantike. Če bi ostala za njim samo njegova 384 strani obsegajoča monografija iz leta 1961 Česka synonyma z hlediska stylistiky a lexikologie - D. Apresjan jo je v svoji Leksikalni semantiki 1974. leta označil kot »veliko sintetično monografijo« - in 165 strani iz monografije Česka lexikologie (drugi del na temo frazeologije in idiomatike je napisal F. Čermak) iz leta 1985, bi bilo dovolj, da bi se uvrstil med ključne teoretike češke in sploh slovanske leksikologije. Za jezikoslovca, ki je sprejemal načela posebej ženevske, pa tudi praške jezikoslovne šole, je razumljivo, da je v svojih analizah izhajal iz strukturalizma, strukturalne semantike, kar je eksplicitno predstavil v razpravah kot Zum Aufbau einer strukturellen Lexikologie und lexikalischen Semantik iz leta 1970, v razpravah iz Traveau linguistique de Prague npr. iz let 1968, 1971, 1993. - Njegova leksikalna semantika je usmerjena tudi kontrastivno in primerjalno; vrsta prispevkov, npr. Problematik der Konfronta-tiones tschechichen und deutschen Wortschatzes iz 1976. leta, posplošujoči članek Problematika konfrontace v lexikalnizasobe iz 1985 ali Konfrontace a typologie iz 1986, je bila samo neposredni povod, da je nemški slavist E. Eichler leta 1996 izdal izbor iz leksikoloških del J. Filipca v zborniku Studia lexikologica (Specimina philologiae Slavicae, Band 109, Verlag Otto Sagner, München).
Delo dr. J. Filipca pa ni nič manj pomembno in nič manj celovito, ko se nanaša na teorijo slovarstva. Mogoče se je samo strinjati z ugotovitvijo O. Mališa v jubilejnem prispevku ob jezikoslovčevi 85-letnici (SaS 61, 2000), da Filipec svoje razumevanje leksikografije gradi na tesni odvisnostni zvezi leksike in slovnice, pa tudi na ločevanju besede v sistemu (leksem) od besede v besedilu. Lexikalne semanticka vystavba hesla - ustfedni otazka lexikograficke prace iz leta 1956 in iz leta 1995 obsežno poglavje monografije Manual lexikografie (izd. F. Čermak in R. Blatna) z naslovom Teorije a praxe jednojazycneho slovniku vykladoveho še z vrsto drugih razprav med
tema časovno skrajnostnima predstavlja izjemno, znanstveno elegantno artikulacijo konceptualnih vidikov, ki jih je J. Filipec uveljavljal kot urednik in soavtor vseh treh temeljnih čeških normativno-razlagalnih slovarjev: gre za 15-zvezkovni Priručni slovnik jazyka českeho (1935-1957), štirizvezkovni Slovnik spisovneho jazyka českeho (1957-1971) in enozvezkovni Slovnikspisovne češtinypro skolu a verejnost (1978, 1994 predelana in dopolnjena izdaja). »/E/ nojezični razlagalni slovar je eksponent lingvistike kot celote, ne samo leksikologije in leksikogra-fije«, je menil Filipec (SaS 61, 2000). Obe temeljni slovenski tovrstni deli, Pleteršnikov slovar s konca 19. stoletja in Slovar slovenskega knjižnega jezika s konca 20. stoletja sta prepričljiv dokaz resničnosti take trditve: Pleteršnikov slovar s sposobnostjo vgraditi v svojo zasnovo vse najboljše, kar je slovensko jezikoslovje 19. stoletja premoglo, Slovar slovenskega knjižnega jezika pa s sposobnostjo vzpostaviti in posplošiti nova, aktualna jezikoslovna načela, ki jih je uveljavljalo 20. stoletje - v Pragi tudi na ravni leksikalnega pomenoslovja že v 30-ih letih, pri nas z nekajde-setletno zamudo, vendar prav tako uspešno.
Imela sem srečo, da sem se pred desetletji na podiplomskem študiju znašla ne samo v univerzitetnem seminarju imenitnih praških jezikoslovcev profesorjev Havranka, Jedličke, Horalka, Hausenblasa in drugih, ampak tudi v slovarski delavnici Ustava pro jazyk česky, kjer se je približno hkrati s SSKJ snoval tudi štirizvezkovni slovar knjižne češčine. V polni meri sem šele kasneje spoznala, v kako odlični slovarski šoli sem bila, predvsem pa, s kako odličnimi ljudmi sem se imela priložnost srečati. Oboje je v veliki meri zaznamoval dr. Filipec - ne samo kot predstojnik leksikološke sekcije Inštituta za češki jezik, se pravi že po svoji funkciji središčni strokovnjak leksikolog, ampak tudi kot spodbuden in prijeten človek. - Veliko strokovno koristnih in človeško prijaznih stikov se je stkalo med obema jezikoslovnima inštitutoma - praškim in ljubljanskim - v 60-ih in 70-ih letih, se pravi v najustvarjalnejšem obdobju slovenskega slovar-stva. Tudi v to praško okolje segajo korenine SSKJ-ja - poleg Pleteršnikovega doslej najverodo-stojnejšega slovenskega slovarskega dela.
Ada VidovičMuha Filozofska fakulteta v Ljubljani