LUŠKI MUZEJ
Ivan Grohar -poet slovenskega impresionizma
Škofja Loka z okolico ima bogato kulturnozgodovinsko tradicijo in umetnostno dediščino. Tod je delovalo mnogo umetnikov, tu so se medsebojno prepletale razne umetnostne smeri iz Freisinga in Furlanije Ler se prilagajale naravi in človeku. Mesto s svojo slikovito okolico že od nekdaj privlači likovne ustvaijalce, mehke oblike loške krajine pa s svojo prepoznavno motiviko kličejo po upodabljanju. Loko so siv času največjega razcveta slovenskega impresionizma za svoje delovanje izbrali tudi naši največji mojstri impresionisti (Jama, Jakopič, Grohar, Stemen), nekateri slovenski umetnostni zgodovinarji pa so jo imenovali kar »Slovenski Barbizon«.
IVAN GROHAR (1867-1911),
slovenski slikar. Poleg Riharda Jakopiča najpomembnejši med slovenskimi impresionisti. Slikal je nabožne motive, Jkrajine, portrete in prizore iz vaškega življenja. Rodil se je v Sjoodnji Sorici nad Železniki kmetskim staršem. V mladosti je delal kot drvar, hlapec in pastir. Že kot otrok je kazal nadaijenost za likovno izražanje, rezljal je igrače in risal. Prve likovne osnove je dobil pri cerkvenem slikarju Bradaški v Kranju.
Leta 1888 je odšel na šolanje k slikarju Milanesiju v Zagreb. V istem km so ga vpoklicali k vojakom od koder je dezertiral in odšel v Benečijo. Zaradi težkih razmer se je naslednje leto vrnil, bil obsojen zaradi pobega in nato služil kazensko podaljšani rok do 1892. leta. Istega leta mu je uspelo dobiti podporo Deželnega odbora Vojvodine Kranjske, s katero je tri leta študiral na Deželni risarski šoli v Gradcu. Leta 1895 je z odliko napravil sprejemni izpit na dunajski Akademiji za upodabljajoče umetnosti, a so ga zavrnili zaradi pomanjkljive izobrazbe.
V obdobju med 1896 (takrat je v Skofj i Loki odprl lastni atelje) in 1900 je večkrat bival v Munchnu, kjer je nekaj časa risal večerni akt v sloviti šoli Antona Ažbeta, tam pa je spoznal slikarja Riharda Jakopiča. Jakopič ga je kmalu povabil k sodelovanju na 1. slovenski umetniški razstavi (1900) v Ljubljani. Kritika je njegova dela dobro sprejela, toda še vedno je živel v pomanjkanju. V tem času je prekinil z akademsko tradicijo in se usmeril v impresionistično slikanje. Od preprostega zgodnjega realista se je razvil v čustvenega impresionista. Kmalu po prehodu v »impresionistični naturalizem« je razvil povsem samosvoj likovni izraz, poetičen in mističen. Njegova odlična dela, stilno povezujoča realizem, impresionizem in simbolizem, so na 2. slovenski umetniški razstavi v Ljubljani (1902) zaradi drugačnosti kritiki ostro zavrnili.
Po viharnem življenjskem obdobju in težavah z oblastmi je leta 1904 odšel na Dunaj, kjer je s prijatelji pripravil znamenito razstavo slovenskih impresionistov (Umetniško društvo
»Sava«) v Miethkejevi galeriji. Po vrnitvi v Škoijo Loko je skupaj s prijateljema Matejem Sternenom in Rihardom Jakopičem intenzivno slikal in dobival priznanja doma ter v tujini. V času med 1905 in 1910 je razstavljal na Dunaju, v Beogradu, Berlinu, Londonu, Sofiji,Trstu, Varšavi in Krakovu. V tem njegovem umetniško najplodnejšem obdobju so nastale vse njegove najboljše slike. Leta 1911 je v bolnici v Ljubljani po razburljivem življenju izčrpan umrl zaradi j etike.
Pomembna dela: Pomlad, 1903; Macesen, 1904; Skofja Loka v snegu, 1905; Sejalec, 1907; Štemarski vrt, 1907; Cvetoča jablana, 1907; Krompir, 1909; Črednik, 1910.
Macesen, 1904
Cvetočajablana, 1907
Štemarski vrt, 1907
wmim
• 'j
o.
Škofa Loka v snegu, 1905