418
Politični pregled leta 1881.
Po stari navadi svoji se ozro „Novice" ob koncu leta na zahajajoče leto nazaj ter pogledajo , kaka bila je letina na po itičnem polji sploh , a na narodnem posebej. Oglejmo si toraj najprej unanji svet vsaj toliko, kolikor briga nas in kolikor se dogodbe tega leta dotikajo naše širje in ožje domovine.
Ako se ozremo po političnem obnebji, nas ne straši z nobene strani črn oblak, vse okoli je jasno, le na laski strani je nekolika zavlečeno in na juga še ne vse prav zvedreno. Mir in prijateljstvo z vsemi državami okrog, ker tudi one zdaj bolj mislijo na svojo notranjo vravnavo, nego da bi gledale poželjivo čez meje. V Rusiji je po groznem umoru čara Aleksandra II. in nastopu Aleksandra III. notranji mir, tudi ona se krepi in razvija znotraj , nihilistov kači je menda za zmiraj izdrt strupeni zob. — V Nemčiji zdaj Bismark popravlja, kar je v prejšnjih letih skazil; z Avstrijo je sklenjeno prijateljstvo in tudi z rimskim papežem se je zavoljo katoličanov o glavnih zadevah uže pogodil. — Francozi in Angleži ima]o doma in po svojih kolonijah v Aziji in Afriki preveč posla, da ne marajo motiti evropskega miru. Turčija gre svojo pot splošnega razpada naprej, od nje se nam ni bati nobene sile več. Srbska, C r nago r a in Rumunija se tudi vravnavajo v notranjem gospodarstvu, le z zadnjo smo bili zadnje dni prišli nekoliko navskriž zavoljo podonavske komisije, pa bo uže kralj vse poravnal.
Le laška stran nima nič kaj veselega obraza. Na Laškem kuje in snuje očitno in na skrivnem svoje naklepe zoper Avstrijo tista mnogoglavna pošast, katera je znana pod imenom ,,irredenta" in ki svoje kremplje steza čez nase meje, da bi odkrehnila od Avstrije kos do juliških alp. Svojih udov ima veliko na naši zemlji, posebno v Trstu, po Istri in Dalmaciji. Med našo in laško vlado pa je lepo prijateljstvo , ki je bilo proti koncu leta še posebno vtrjeno s tem, da je laški kralj s kraljico prišel k našemu cesarju na Dunaj na obiskovanje. Toraj bi nam od laške strani pretila nevarnost le, če bi laška „irredenta" prekucnila kraljev prestol.
Kako je po drugih evropskih državah, za nas ni posebne važnosti, ker smo z njimi večidel le v kupčij-skih zvezah, pa tudi te so dobro vredjene po trdnih pogodbah.
Veliko mikavneji je pogled v notranjo Avstrijo, ker tu se je v tem letu marsikaj važnega zgodilo.
Naj prvo nam je omeniti vesele dogodbe v presvitli rodovini naše cesarske hiše , katero je vse cesarstvo z navdušenostjo obhajalo, in ta je: poroka našega cesarjeviča Rudolfa z belgiško princesinjo Štefanijo dne 10. maja. Ta zaveza je tudi velike politične važnosti, ker je zveza presvitle cesarske avstrijske rodbine s kraljevo rodbino belgijsko. Narodi avstrijski so je bili pa še zato prav iz srca veseli, ker dobe po nji kedaj naj blažjo mater. Božji blagoslov toraj presvitlemu mlademu paru!
Vodstvo unanje politike je v tem letu premenilo glavo, a ne sisteme; skoro lahko rečemo, da je sedanji njegov načelnik še bolj zaupni mož prestola, kakor je bil prejšnji. Premembe pa je kriva smrt, ki je prejšnjega ministra unanjih zadev Havmerleja nenadoma zadela. Presvitli cesar je potem poklical na njegovo mesto avstrijskega poverjenika v Petrogradu, grofa Kal-nokya, ki se je pri svojem nastopu uradnikom tako pokazal, da smemo od njegove politike pričakovati najboljšega sadu tako za Avstrijo sploh, kakor za našo bodočnost posebej. Vse kaže, da se avstrijska unanja politika obrača na stran Slovanom ugodnejšo.
Notranja politika kaže tudi — če ne še popolnem dobre vsaj nekoliko boljšo stran. Taaffe, katerega in čegar ministerstvo so Herbstovi ,,u-*tavoverci" ali judovski nemci vse leto prekucevali, stoji ob koncu leta trdneje ko kedaj ; da ima Taaffe vse zaupanje cesarja, kateri hoče narediti mir med svojimi narodi, to pričajo besede, ki jih je presvitli cesar rekel tržaški deputaciji (navajamo jih na drugem mestu); tacega odlikovanja iz ust samega
419
vladarja ni dobilo še nobeno prejšnjih mini-sterstev, in to brž po dogodbah v zbornici poslancev in gosposki zbornici, ko so Herbstovi levičnjaki Taaffeju uže mrtvaški zvon naročili.
Nesrečno je bilo to leto za vladne in naše nasprotnike V državnem zboru je njihova stranka čedalje bolj opešala in zdaj smemo za gotovo reči, da ji je za zmiraj odklenkalo, da narodom avstrijskim ne bo nikdar več nevarna; še par krepkih dregljejev in zasuta bo. V zbornici je vladi in večini, kolikor se je dalo, nagajala, počitnice pa so porabovali njeni poslanci za vznemirjanje in hujskanje nemškega prebivalstva proti vladi in drugim narodom Avstrije tako, da je prisiljena reč presedala uže njihovim volilcem samim. Tudi po časnikih svojih so gnali strašen hrup, tako da se je treznemu človeku skoro zdelo, kakor da bi kar naravnost klicali nemške prebivalce na krvavi boj zoper Slovane in ministerstvo, češ, da ono nemški narod zatira, slovanskega pa podpira. Pa pametno ljudstvo jim ni šlo na limanice , spoznalo je kmalu tako sleparijo , in tako so hujskači ostali na cedilu. Njihovo napenjanje zunaj zbornice in v nji je imelo le ta nasledek , da so se popolnem spehali in celo ob pamet prišli; njihovemu kriku o zatiranji nemštva se še celo zunaj smejejo. In tako se smemo nadjati, da za to stranko bo v Avstriji uže drugo leto —  boben pel.
Bosna in Hercegovina se čedalje bolj vdoma-čujete. Pač je še veliko pritožeb o nespretni upravi, ker je preveč nemška in madjarska, a premalo slovanska, pa tudi tukaj upamo, da bo avstrijska vlada — oziroma njen bosenski oddelek — prišla do prepričanja, da so tam le Slovani in da si s ponemčevalno ali mad-jarsko politiko ne bo pridobila zaupanja in vdanosti. Dobro znamenje pa je vendar uže to, da za škofa v Sarajevo pride Hrvat, velečastiti gosp- Stadler iz Zagreba. Ko si bo vlada nabrala dosti skušenj, bo uže tudi našla pravo kopito za Bosno, to vsaj upamo.
Za naše brate Hrvate je bilo to leto veselo in pomenljivo. Po cesarjevi volji se je nekdanja vojaška Krajina spojila z materno zemljo hrvatsko, da tudi ta pokrajina stopi v vrsto državnih dežel in vživa ustavne pravice ter voli svoje poslance v deželni zbor hrvatski. Cesarjeva določba je vzbudila veliko veselje med Hrvati in Krajinci. — Zdaj imajo Hrvatje še prestati velik boj z Madjari zavoljo Reke.
Z Ogri smo v političnih zadevah sporazumljeni, med obojnima ministroma ni razprtij. Ali bodi Bogu potoženo, da Madjar na svoji strani zatira še zmiraj Slovana!
Kako pa z nami Slovenci? Kar naravnost moramo reči, da nas pokonci drži dozdaj še zmiraj le — upanje. Kakor mornarju na morji, se kaže tudi nam vedno zemlja, al do nje nas vendar nasprotni valovi še ne puste. Prav lahko rečemo, da je še vse pri starem, kakor je bilo s pričetkom leta. O posebni prijaznosti Taaffejeve vlade do nas pač ne moremo govoriti, kajti odstranjenje par nam sovražnih velikasev nemškutarske stranke ne more zadovoljiti nas. Šla sta Kaltenegger in Vesteneck s Kranjskega — zadnji pa le zavoljo svojih škandalov, a še stoji Pirkar in z njim ponemče-valna šola, po vseh slovenskih pokrajinah se je vgnjez-dil nemški ,,šulferajnu, na Koroškem se ponemčuje na vso sapo itd. Se edinega, česar so pričakovali ne le Kranjci, ampak vseh slovenskih pokrajin Slovenci, nam Taaffe ni storil, namreč tega, da bi bil razpustil ne-postavno voljeni kranjski deželni zbor, kar so vsi narodni kranjski poslanci zahtevali. O tem, da so šli potem še v ta zbor,   ne moremo govoriti, ker to
i"|e maroga,  ki — pa naj bo.    Storili so to Taaffeju na ljubo in mi vsaj upamo, da tega ne bo pozabil.
Kar nas pri vsem tem vendar z boljšo nado navdaja, je to da vsaj na Kranjskem nemškutarska svojat vidno pojema: vsak dan je teh možicev manj, vsak dan zgubljajo veljavo, ker nimajo nikjer več prave zaslombe. Letos so zgubili o mestnih volitvah v prvem razredu en sedež, druzega pa komaj za eno nogo obdržali; če jih c. k. uradniki zapuste, o prihodnjih volitvah popolnem vtonejo za zmiraj.
Kupčijsko zbornico smo na Kranjskem tudi vzeli z enim naskokom, ker je bil boj po pravici, ne po Ve-stenecku; to smo nemcurjem vzeli za zmiraj in tega je vesela naša dežela in naši bratje po drugih pokrajinah.
Po Primorskem našim bratom nagaja predrzna laška zarota ,,irredentarjev". Če bi hotela naša vlada slovanskemu življu le količkaj na roko iti, kmalu bi bila tej lahonski kači glava strta; kakor se pa kaže, na dotic-nih viših mestih še zmiraj odločuje nekaka prirojena ali podedovana mržnja do Slovanov in lahonski Avstriji nevarni napori dobivajo po tem dosti duška. Morda bo zdaj, ko je cesar sam govoril, v tem kaj bolje.
Zdaj pa pridemo do najbridkejega. V tem letu je kosila smrt, vzela nam jih je veliko, a vse bi še pogrešili, ko bi ne bil šel za njimi tudi naš prvak, naš velikan, naš oče dr. Janez Bleiweis vitez Trsteniški. Ni se dolgo veselila Slovenija njegovega odlikovanja po cesarjevi milosti, čez par mesecev je prišla nevošljiva, kruta smrt in zdaj pokriva njegovo truplo še ne vle-žena rušnja, za njegovim duhom pa gledamo gor — nad zvezde. Ni mu bilo dano včakati boljših dni. Da, hudo smo bili vdarjeni Slovenci v tem letu, zgubili smo moža. kakoršnega ne bo več. Tako nam na političnem polji še nikdar ni pobila toča.    Tužna majka slava!
Nepozabljivemu pa bodi večen spomin, kjerkoli zvoni mili jezik slovenski!