Maribor, 16.januaija 1974
ŠTUDENTSKI LIST letnik XIV. št. 6
mi***
Z REDNE LETNE SKUPŠČINE SKUPNOSTI ŠTUDENTOV VTS
Koncem meseca novembra je bila na VTŠ skupščina študentov te ustanove. Ob zadovoljivi udeležebi študentov so ob prisotnosti predstavnikov pedagoških delavcev, predsednika 10 SS MVZ, prredsednika 10 SS VEKS, sekretarja 00 ZK VTŠ, gostov iz Ljubljane ter drugih poročali o svojem delu predsednik 10 SS ter predsedniki posameznih komisij.
Po poročilih sodeč opravljeno delo ni bilo majhno, kljub nekaterim pomanjkljivostim. Najpre bi omenil delo po svetih letnikov. Na svojih sestankih so študentje obravnavali precej problemov in veliko teh je bilo rešenih (predvsem o pomoči profesorjev in asistentov). Študente VTŠ v glavnem pri študiju ovira pomanjkanje skript. Ta že stari problem je bil delno rešen z nabavo manjkajoče literature, so pa ostali predmeti, pri katerih ni mogoče organizirati nakupa manjkajočih skript ali knjig. Zato pa so pri večini preostalih predmetov zapiski dovolj jedrnati, tako daje mogoče le po njih naštudirati izpitno snov. Ker v bližnji prihodnosti ni mogoče izdajati skript (predvsem zaradi nekoordiniranosti profesorjev-piscev skript ljubljanskih tehniških fakultet z našimi profesorji pri izdaji slednjih), so nekateri profesorji obljubili interno izdajo razmnoženih zapiskov. Ugotavljam, da je pri nekaterih predmetih to že realizirano.
Ako pregledamo na grobo opravljeno delo 10, bi se najprej ustavil pri študijski komisiji ter omenil njihov nemajhen uspeh pri povezavi z izrednimi študenti. Le-ta je razumljivo bila zelo težka in ne zaradi krivde enih ali drugih, kot predvsem zaradi pomanjkanja časa izrednih študentov. Ugotovili smo, da imajo slednji precej težav zaradi slabe informiranosti o poteku posameznih predavanj, medtem ko so izpitni roki dobro urejeni.
O rednih študentih je bilo že govora, dodal bi še, da bi se moralo storiti še marsikaj - bolj kot pri demokratizaciji - pri modernizaciji študija. Pri zadnjem nam bodo, upam, pomagali kolegi iz Ljubljane s fakultete za strojništvo. Pred kratkim smo navezali stike z njimi in smo ugotovili da nam lahko oni veliko pomagajo, kajti s svojim delom na študijskem področju so nas precej prehiteli.
Omembe vredno je delo komisije za kulturo, ki je popestrila predvsem na tehniško področje usmerjeno življenje naših študentov, ki so kot tehniki že splošno znani kot za kulturo slabo zainteresirani ljudje. To smo storili z vpeljavo reprezentacije likovne ustvarjalnosti. Do sedaj je bila na šoli le ena likovna razstava, toda teh bo po planu ter ob strokovni podpori Umetnostne galerije in tehniški pomoči Salona Rotovž še več.
O športni komisiji bi bilo dovolj,'če omenim le, da so naši študenti letos osvojili oba pokala (aprilske študentovske igre ter brucovske igre), za kar gre zahvala tudi omenjeni komisiji zaradi njihove odlične organizacije. Komisija za stike je navezala plodne stike z višjo tehniško strojno šolo iz Karlovca. Po poročilih o delu se je razvila diskusija, ki se je nanašala predvsem na problem nepovezanosti študentov v svoji skupnosti.
Kljub temu, da smo po naši oceni precej naredili, pa je ostal še marsikateri problem nerešen. Upam, da bo nov 10 nadaljeval delo na že postavljenih temeljih ter dosegel še večje uspehe.
MARIO VETRIH
KATEDRA
študentski list
izdaja stalna skupščina skupnosti študentov mariborskih visokošolskih zavodov.
Urtja uredniški odbor:
Glavni in odgovorni urednik Davorin Kračun Sekretarka uredništva Nevenka Vetrih
Študentje in visoko šolstvo:
Tone Cerjak (urednik), Milan Kerkez, Miroslav Rebernik, Janko Siranko Politika in gospodarstvo:
Dušan Zbašnik (urednik), Drago Pišek Kultura:
Edvard Pukšič (urednik), Igor Kramberger
Prikazi in ocene: Adrian Grizold, (Urednik) Boris Čerpes,
Periskop: Jože Zagožen
Likovnost: Sonja Mihec, Ferdo Rakuša, (fotograf ja), Janez Rotman,
Jasna Zbašnik
Tehnični urednik: Marjan Hani Lektor: Branka Vavpotič
Katedro sofinancirajo: Združenje visokošolskih zavodov Maribor, 10 SS MVZ, Kulturna skupnost Slovenje in SO Maribor. Uredništvo in uprava Ob parku 7, 62000 Maribor, telefon 22-004, tekočiračun 51800-678-81846. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda je 2,00 din (letna naročnina 20,00 din, za ustanove in podjetja 30,00 din). Tiska ČP Mariborski tisk, Maribor.
REDNA LETNA SKUPŠČINA SKUPNOSTI ŠTUDENTOV VEKS
V torek, 25. XII. 1973, je bila redna letna skupščina študentov VEKS. Udeležba je bila porazna, saj se je skupščine udeležilo le 10 % vpisanih študentov. Po uvodnih ceremonijah je predsednik IO SS VEKS Tone Vadnjal prebral poročilo o delu v preteklem mandatnem obdobju. Naglasil je, da je odbor deloval v času korenitih sprememb, to je v času, ko smo dobili nove teze o razvoju visokega šolstva in uvajamo nove samoupravne odnose. Dotaknil se je problema nezainteresiranosti študentov in pa težav v zvezi z obveščanjem, kjer pa pomeni velik korak naprej interno glasilo Krpanov list. Kar pa se tiče konkretnega dela so študenti VEKS aktivno sodelovali na političnih, kulturnih in športnih ravneh. Letos je 10 manj sodeloval pri reševanju študijskih problemov, ker so začeli uspešno delovati sveti letnikov.
V okviru VEKS deluje tudi AISEC, to je mednarodna organizacija študentov ekonomskih visokih šol, ki se ukvarja z izmenjavo študentov — praktikantov. Dosedanje delo je bilo zadovoljivo, v bodoče pa namerava pritegniti čimveč novih članov in povečati število praks v tujini.
V diskusiji, ki pa je bila bolj medla so govorili o izpitnih rokih, počitniški praksi, spremembi učnega načrta, po katerem bi naj bil vpis v prvi letnik enoten, prehod iz 2. v 3. letnik pa bo mogoč brez diplome prve stopnje. Postavljeno je bilo tudi vprašanje organiziranja študijskih pripomočkov v jugoslovanskem merilu, kajti dogaja se, da profesorji pišejo skripta, pa naj so ta potrebna ali pa ne, oziroma kljub temu da že obstajajo podobna skripta drugih avtorjev. Tako pridemo do absurdnega pojava, saj imamo toliko različnih skript za iste predmete, kolikor je ekonomskih fakultet
Mik Rebernik
Jasna Zbašnik	Kaj	premišljuješ?
UTRINKI
Večina mariborskih visokih in višjih šol je že imela svoje brucovanje.
VTŠ je imela svojo tradicionalno prireditev 7. 12. 1973 v hotelu Slavija. Njen program so popestrili člani ansambla Inkvizicija, ki so izvajali še kar prijetne tone.
PA je imela svoj brucovski ples tudi 7. 12. 1973 v prostorih hotela Slavija.
VEKŠ je priredil tradicionalen Krpanov Drč v Kidričevem. Za dobro vzdušje in ples pa so poskrbeli člani ansambla Čudežna polja.
15. 12. 1973 je bil sestanek sekretariata republiške konference ZSŠ v Mariboru. V obravnavi je bil najbolj aktualen predlog o organizaciji in povezovanju z ZMS, o socialno ekonomski problematiki, problemi študentskega tiska in financiranje študentskih dejavnosti.
Seja materialne komisije Slovenije pri konferenci ZSŠ je bila 6. 12. 1973 v Mariboru. Predvsem so se posvetili vprašanju zakasnitve letošnjih štipendij in posojil, ki jih daje RISK. Nadalje so še negativno ocenili dosedanje delo RISK, kritično pa so tudi ocenili nov družbeni dogovor o kreditiranju in štipendiranju, kajti pri snovanju novega družbenega dogovora študentje niso bili prisotni, niti niso v osnutku nikjer omenjeni. Ob koncu so tudi zamenjali predsednika. Novi predsednik je Karel Pruš, študent VPŠ v Mariboru.
DUŠAN ZBASNIK
Znanje je nedvomno poglavitno gibalo razvoja družbe. Določanje razmerja med potrebnimi „materialnimi", „delovnimi" in „tretjimi" faktorji proizvodnje je v veliki meri odvisno od stopnje razvitosti družbeno ekonomskega sistema ter njegovimi cilji. Vendar znanje, danes bolj kot včasih, dobiva vodilni položaj. Tako se mora opredeliti tudi samoupravna socialistična družba.
Fizičnemu in vrednostnemu večanju obsega družbenega bogastva moramo prišteti tudi druge rezultate večje aplikativnosti -znanja. Razvijanje medčloveških odnosov, svobodno odločanje v okviru samoupravne organizacije združenega dela, je logična posledica izboljšanja izobrazbene ravni prebivalstva.
Zato je razumljivo, da tako pomembno sfero družbene reprodukcije tudi načrtujemo. Načrtujemo z vidika danega in možnega, na osnovi možnosti in potreb v prihodnosti ter vsklajujoč spcifične in skupne interese. Načrtovanje izobraževanja mora potekati kontinuirano in permanentno, pomembna značilnost pa je njegova dolgoročnost. Tako zastavljen razvoj izobraževalnega sistema mora učinkovati na vseh področjih narodnega' gospodarstva. Je porok spontanega in hitrega razvoja družbe. Zapleteno delovanje izobraževalnega in znanstvenega instrumenta-rija, ki učinkuje na rast proizvajalnih sil, s tem pa tudi na razvoj produkcijskih odnosov, je povezano z določanjem razmerij med teorijo in prakso, politiko in znanostjo, znanostjo in ideologijo. Samoupravni socializem mora zaradi specifičnosti razvoja s posebnim poudarkom ovrednotiti znanost; nikakor ni pomembno le ekonomsko obeležje vzgoje in izobraževanja, pomembno je tudi vključevanje tovrstnih družbenih prizadevanj v celovito družbeno okolje in akcijo, katere cilji so z interesi delavskega razreda točno določeni.
Če znanost definiramo kot sistemizirano in argumentirano vsoto znanj o objektivni stvarnosti v nekem zgodovinskem obdobju, kot sistem resničnih spoznanj, ki jih je moč preizkusiti, ideologijo pa kot sistem medsebojno povezanih ter dokaj koherentnih idej, stališč in pogledov o ciljih in nalogah, kijih imajo pripadniki družbene skupine, kot idejni sistem prepričanj družbene skupine, sloja, razreda, vemo, da ideologijo in znanost razlikujemo. Vendar ju ne moremo ločevati, saj si v samoupravni socialistični ureditvi ne smeta nasprotovati. Znanost je organizirana na stvarno ugotovljenih zakonih in dejstvih. Ideologija je izraz interesov, želja, zamisli in predpostavk neke družbene skupine o tem, kakšna naj bi prihodnost bila. Sama znanost ne prehaja meje objektivnih ugotovitev.
Znanost in ideologija se medsebojno določata. Delovanje ene brez sodelovanja druge komponente ne more biti dovolj učinkovito. Na osnovi analize obstoječega, preteklega in s pomočjo ekstrapolacije, trendov in metod predvidevanja, lahko znanstveno domenvamo, kakšna bo prihodnost. Prihodnosti ni mogoče znanstveno raziskovati, vsaj ne v absolutnem pomenu besede. Znanost o prihodnosti več ali manj domneva; v teh domnevah pa ima ideologija poglavitno vlogo. Mislimo seveda na ideologijo, ki je sistem idej, ki temelji na objektivnih ugotovitvah in spoznanjih, na znanstveni analizi preteklosti in sedanjosti.
Povezanost znanstvenega in ideološkega pa ne pomeni, da ju ni moč razlikovati. Identifikacija znanosti in ideologije pomeni težnjo, da se vse človekovo znanje ideologizira. Praktično bi to pomenilo, da bi vsako vzgojno, izobraževalno, raziskovalno delo podredili potrebam konkretne politične akcije.
Samoupravna družbena skupnost nima namena žrtvovati dolgoročnih ciljev kratkoročnim političnim interesom. Osnutka nove republiške in zvezne ustave to brezpogojno potrjujeta. Družbena prisotnost vzgoje, znanosti in izobraževanja je osnovni pogoj razvoja. Prisotnost družbe v vzgoji, izobraževanju in znanosti pa omogoča objektivno kritiko in analizo teh funkcij.
Socialistična družba naše vrste ne sprejema manipulacije s človekom. Edukativni, vzgojni in raziskovalni sistemi morajo biti izdelani tako, da omogočajo svoboden razvoj osebnosti. V programu ZKJ piše, da ni cilj samoupravnega socializma v tem, da ustvarjamo konformiste in apologete, temveč v tem, da vzgajamo
svobodno in vsestransko razvito osebnost, ki mora biti angažirana v družbenem življenju
Znanstveno ter.nološka revolucija se odraža tudi v vse večji 'racionalizaciji družbenega delovanja. Družba zahteva več kvalifikacij, več izobraževanja in večjo specializacijo. Povezava s tesnejšo aplikativnostjo znanja in spretnosti je s tem jasno nakazana. Spremembe v načinu proizvodnje in delitvi dela se odražajo v spremembah razredne in socialne družbene strukture. Če bi spremljali te spremembe sto let nazaj in če bi upoštevali tendence sedanjega razvoja, bi videli, da neprenehoma pospešeno rastejo terciarne dejavnosti. Pomeni, da intelektualno delo odriva manualno delo; pomen, ki ga je včasih imelo kmetijstvo, ima danes intelektualno delo. Če je kvalifikacijska struktura zaposlenih v obdobju zgodnje industrializacije imela obliko piramide, pri kateri so osnovnico predstavljati nekvalificirani delavci, vrh pa maloštevilno upravno in nadzorno osebje, potem lahko današnjo kvalifikacijsko strukturo ponazorimo z amforo, ki se navzgor širi; to pomeni, da se je pojavila zahteva po vse večji specializaciji in kvalifikaciji „nižjih" delavcev, istočasno pa tudi zahteva po krepitvi - številčni in kvalitetni - organizacijskega, načrtovalskega, vodstvenega osebja.
Nekateri avtorji razvrščajo razvojno obdobje človeške družbe v različne socio-ekonomske stopnje. Ne glede na poimenovanje teh tipologij, je važno, da se krepi intelektualno delo, tisto delo torej, ki zahteva kvantitativno in kvalitativno razvijanje celotnega izobraževalnega sistema. Upoštevajoč progresivno rrast števila intelektualnih poklicev, moramo videti, da se pojavlja tendenca po vse bolj kvalificiranem intelektualnem delu, podoben pojav pa lahko opazimo tudi pri manualnem delu. Sodobna znanost in tehnologija zahtevata na vseh področjih visoko kvalificirane ljudi, ker razvita proizvodnja inducira oženje in krčenje izvršdnih ter širjenje in večanje kontrolnih in vodilnih funkcij. Povečuje odgovornost zaradi vedno dražjih in bolj kompliciranih proizvodnih sistemov, ki zahtevajo mnogo znanja, da se človek lahko znajde v spletu tehničnih in človeških elementov, od katerih je odvisna uspešnost proizvodnega procesa. Sociološke raziskave na področju sodobne organizacije in komunikacijskih procesov so to
nedvomno potrdile. Višje in visoko šolstvo sta danes usmerjena v dvoje: v vse večjo specializacijo in v vse boljše razumevanje zapletenih in kompleksnih situacij, v katerih človek dela. Vendar specializacija in univerzalnost zahtevata isto: možno ju je doseči le z razvitim izobraževalnim sistemom. Nekateri podatki kažejo, da so zlasti razvite države, torej tiste, ki v svetovnem razvoju vodijo, izredno pospešeno nalagale sredstva v znanstveno dejavnost. Podatki za manj razvite države niso ugodni, to pa pomeni, da današnji položaj in razmerje sil v svetu ne dajejo upov v enakopraven in skladen razvoj narodnih gospodarstev manj razvitih dežel.
Odkar je znanost postala gonilna sila tehničnega in industrijskega napredka narodnih gospodarstev, so se sredstva za raziskovalno delo in izobraževanje močno povečala. Postala so poglavitna skrb družbene skupnosti. Vlaganje v ta sektor presegajo vlaganja v osnovne gospodarske panoge. Zato je razumljivo, da država prevzema vodstvo in kontrolo ter financiranje tega sektorja. Izobraževanje in znanstveno delo sta se podružabila, s tem pa so nastali novi problemi na relaciji izobraževalno-raziskovalna skupnost—država. Zanimivo in učinkovito razrešitev teh razmerij daje osnutek nove ustave SFRJ (ustanavljanje interesnih skupnosti, demokratizacija izobraževanja itd.). Danes o znanstvenem delu ne moremo govoriti, ne da bi pri tem omenili izobraževanje. V smislu interdisciplinarnosti in permanentnosti izobraževanja sta to dva procesa, ki se medsebojno propletata in se drug v drugem vračata.
Kje bodo stali novi študentski domovi
Tisti, ki se aktivneje ukvarjajo ali kako drugače zanimajo za delo mariborskih študentov in Združenja mariborskih višjih in visokih šol, vedo, da je njihova dejavnost zelo pestra in obširna. Ob tem pa opažamo, da študentski aktivisti vse premalo obveščamo svojo bazo o svojem delu. Enako zanimivo je/verjetno tudi vse, kar nas čaka v bližnji ali daljnji bodočnosti. Iz opisanih razlogov in še posebej zaradi dejstva, da je stanovanje eden od eksistenčnih faktorjev, smo smatrali za potrebno in koristno, da vas na kratko obvestimo o enem izmed mnogih sestankov, kije bil pred kratkim na Združenju VZM.
Novi predstojnik Združenja VZM dr. Vladimir Bračič je sklical posvetovalni sestanek vseh zainteresiranih dejavnikov pri nadaljnji gradnji študentskih domov in univerze kot celote z namenom, da bi se še enkrat temeljito pogovorili in izdelali predlog lokacijske razporeditve pedagoške akademije, stanovanj za študente, bodoče zgradbe nove „univerzitetne knjižnice" za sejo sveta Združenja, ki bo o teh vprašanjih v kratkem odločal. Čemu tako posvetovanje? Kot vemo, je skoraj gotovo, da bo stala nova pedagoška akademija ob Koroški cesti (v bližini Fontane). Manj jasna pa je lokacijska usoda novih študentskih domov in študijske knjižnice, ki bo že po dveh letih brala in nakopičila toliko človeškega znanja, da bodo imeli vsa sedanja skladišča do vrha napolnjena. Tudi prostor študentskega „geta" ob parku je že tako izkoriščen, da smo se morali na vse kriplje boriti z urbanisti in arhitekti za dvometersko povišanje „mini telovadnice" ob študentskih domovih. Glede na številčno ekspanzijo in prostorsko omejenost sedanjega ozemlja je torej rešitev v osvajanju novih področij. Pri tem imamo na razpolago dva mariborska predela. Prva varianta je področje ob novi pedagoški akademiji, ki obsega 12 ha. Na tem predelu bi po planu do 1. 1980 zgradili dva stolpiča, po mnenju arhitektov pa bi bilo dovolj prostora tudi za štiri stolpiče s skupno kapaciteto 1000 ležišč. Del tega teritorija zasedajo bivše gramozne jame, ki so zasute s smetmi, zato s stališča statike niso primerne za masivnejše objekte. Omenjeni teren bi izkoristili za gradnjo odprtih športnih igrišč, ki bi jih uporabljali vsi mariborski študenti. O veliki potrebi po športnih objektih zgovorno priča že podatek, da odpade na stanovalca študentskega doma 0,16 kv. m rekreacijskega prostora. Ob zgradbi nove hiše pedagoških znanosti, ki bo zgrajena talco, da bo lahko vzgajala tudi visokokvalificirane strokovnjake in znanstvenike, je v doglednem času planirana še telovadnica, ki bo' skrbela za tizično kondicijo študentov in profesorjev tudi pozimi.
Po drugi varianti pa bi se preselili na teren bivšega KPD (Kazensko poboljševalnega doma), kar bi vsekakor imelo tudi pozitivne strani in posledice za razvoj univerze v Mariboru. Ker je bilo o tej varianti v našem študentskem listu (z znakom ,,r“) že mnogo napisanega, bi o njej povedali le to, da je bila to prva varianta, vendar se študentje ogrevamo za lokacijo ob Koroški cesti, ker je z našega aspekta oziroma za naše koristi primernejša. Med najpomembnejše razloge bi lahko prišteli bližino šol (PA, VTS, VAS in po preselitvi z desnega brega Drave VPS), razpolaganje z odprtimi in zaprtimi rekreacijskimi prostori, lepo okolje, relativno zelo miren predel Maribora, ki ga tudi novi most preko Drave ne bo bistveno pokvaril in pa ne nazadnje bližina Fontane, ki bi verjetno povečala rentabilnost poslovanja.
Ivan Trop
Pomen ustanovitve temeljne telesno kulturne skupnosti
14.	novembra 1973 je bila v Mariboru skupščina, kjer so potrdili ustanovitev temeljne telesno kulturne skupnosti. Ustanovitev TTKS pomeni poglabljanje samoupravljanja v telesni kulturi s sodelovanjem predstavnikov gospodarstva, političnega življenja in telesno kulturne skupnosti. Razvoj telesne kulture bo odslej v skladu z sprejetimi merili, ki jih ne bodo opravljali telesno kulturni delavci sami, ampak skupno z predstavniki TOZD in krajevnimi skupnostmi
Naštel bom nekaj bistvenih nalog, ki so si jih TTKS zastavile ob ustanovitvi in ki jih bodo tudi izvajale.
1. Konec mora biti pavšalnega dodeljevanja denarja za katerokoli dejavnost, ne da bi plačniki jasno vedeli, za kaj gre. Uporabniki denarja - v našem primeru telesno kulturne organizacije - bodo morah predložiti v skupno razpravo jasne programe. Nad izvajanjem teh programov in financiranjem izvedbe programov bo stalna učinkovita kontrola.
2. Da bi to bilo možno, naj gospodarstvo v bodoče ne bi več financiralo takšne dejavnosti s prispevki v proračune družbeno političnih skupnosti, kjer se končni porabnik, namen porabe in način porabe praktično ne vidijo, ampak s prispevki na osnovi samoupravnih sporazumov med organizacijami združenega dela in med telesno kulturnim organizacijami.
3. Temeljna telesno kulturna skupnost ima nalogo, da združi medsebojne vplive delavcev in telesno kulturnih organizacij ter medsebojne vplive financerjev in porabnikov telesne kulture.
4. Predvideno je, da so v vseh organih TTKS povsem enakomerno (z enakim številom delegatov in z enakim vplivom) zastopane na eni strani TOZD in krajevne skupnosti, na drugi strani pa telesno kulturne organizacije.	........
5. Pojem telesno kulturnih organizacij zajema več organizacij, kot jih je bilo po sedanji urejenosti vključenih v zvezo za telesno kulturo. Razen športnih organizacij, športnih šolskih društev in TVD Partizan, vključeni so sedaj tudi planinci, taborniki, invalidske telesno kulturne dejavnosti in druge organizirane oblike rekreacijske telesne kulture, med njimi tudi sindikalna športna društva.
6. Program, ki bi ga izoblikovala po skupnem dogovoru obeh delov svoje skupščine telesno kulturna skupnost, bi moral zajemati dejavnost vseh omenjenih organizacij, pa tudi skrb za izgradnjo in vzdrževanje
telesnokulturnih objektov, skrb za strokovne in druge kadre v telesni kulturi, skrb za zdravstveno varstvo udeležencev v telesnokulturnih dejavnostih ipd.
To praktično pomeni, da dosedanje telesnokulturne dejavnosti oziroma organizacije kot so klubi, društva, strokovne podzveze obstajajo še dalje, vendar se njihova dejavnost ne financira več pavšalno, ampak se financirajo potrjeni programi njihove dejavnosti. Potrditev je obstajala v veliki večini teh organizacij že tudi doslej, vendar so jo organizacije potrjevale same. V tem bo sedaj bistvena razlika, v čemer se odraža nadaljnji razvoj samoupravnosti naše družbe in v kateri se prvič v zgodovini uveljavlja samoupravnost tudi na področju telesne kulture. Pri dokončnem potrjevanju programov dela telesne kulture in pri dokončnem odločanju o financiranju telesne kulture imajo bistveno besedo istočasno predstavniki TOZD, krajevnih skupnosti in vseh vrst telesnokulturnih organizacij.
CVETO MARGAN
ir
Skupščina USEFJ
Redna letna skupščina študentov, ekonomskih fakultet Jugoslavije je bila skupaj s simpozijem „Marksistička misao u sauremenoj Jugoslavenskoj ekonomtji" na Bledu od 4.-8. decembra 1973. Organizator letošnjega simpozija je bil izvršni odbor Ekonmske fakultete iz Ljubljane. Študentje VEKŠ na simpoziju nismo prisostvovali zaradi objektivnih težav, pač pa smo se s temi predstavniki udeležeili dvodnevne skupščine. O delu združenja, od izredne skupščine marca v Dubrovniku pa ao decembra, je spregovoril dosedanji predsednik Branko Knivokopič. Poudaril je, da je bil akcijski program, ki obsega športno—rekreativno dejavnost, kulturno dejavnost, organizacijo simpozija ter dela AISEC kot specializirane organizacije Združenja, razširjen z izdajanjem časopisa. Glas ekonomista Jugoslavije. Kijub uspelo organizirani potujoči razstavi, kulturnem programu in ekonomijadi v Šibeniku ter dobro pripravljenem simpoziju, je bila poudarjena premajhna aktivnost in slaba povezanost posameznih izvršnih odborov po fakultetah s sekretariatom, kar se je tuai pokazalo v še ne popolnem delu Združenja. Akcijski program naj bo odsev dela iz zahtev izvršnih odborov kot njegovega izhodišča ne pa obratno. V zvezi z neaktivnostjo je bil sprejet o odgovornosti celotnega izvršnega odbora, kije za svoje delo odgovoren osnovni organizaciji ZK na šoli, sekretariat pa lahko za nedelavnost izreče nezaupnico celotnemu izvršnemu odboru. Poročilo posameznih IO so poudarjala več ali manj podobne probleme: neaktivnost posameznih članov, slabo komuniciranje med sekretariafom - 10 -skupnostjo študentov; neiformiranost kot posledica slabega komuniciranja in problem financijskih sredstev.
Razprava, kije sledila, je skušala odgovoriti na vprašanje, ali je AISEC resnično nepolitična organizacija in če je njen obstoj v naši družbeni skupnosti opravičljiv.	.
Skupščina je potrdila sprejetje študentov na novo ustanovljene Višje šole za vanjsku trgovinu iz Zagreba v Združenje.
Nadalnje delo razširja svoj akcijski program na dva simpozija, ker so bili predstavniki mnenja, da tak način dela pripomore k boljšem reševanju družbeno ekonomskih problemov in k tesnejšemu povezovanju ekonomskih fakultet. V celoti pa mora akcijski program posvečati več pozornosti idejno—polit ič ne m usmerjanju. Določena je bila tema simpozija, ki ga bo aprila v Opatiji organiziral IO EF iz Reke.
Skupščini m uspelo izglasovati novega vodstva, ker večina prisotnih fakultet ni našla potencialnih kandidatov za predsednika, podpredsednika in sekretariata, kljun temu, da je bilo v Šibeniku določeno, da bodo na tej skupščini volitve. Tudi novi kraj sekretariata ni bil določen, kajti vse fakultete razen Zagreba in Ljubljane so bile mnenja, da niso niti kadrovsko niti financjjsko sposobne prevzeti sekretariata. Izvolitev je bila prenesena na redno skupščino v marcu.
Posebni sestanek so imeli člani uredništev GEJ po šolah, kjer so spregovorili o kadrovskih spremembah, o svojem bodočem delu in povezovanju.
v	MARTA	RODMAN
DAVORIN KRAČUN
Ц
V svetu vedno bolj prodira spoznanje o nujnosti zavestnega usmerjanja družbenih sistemov. Medtem, ko se na zahodu eksplicitno omejujejo le na usmerjanje gospodarstva, pa v socialističnih državah plani urejajo tako gospodarski kot tudi družbeno-politični razvoj. V načelu gre za dva sistema istega ranga (veliki ekonomski sistem in veliki politični sistem), ki sta pa močno med seboj povezana z množico relacij in odvisnosti. Primat ekonomskega sistema (materialna baza) je objektivno dokazan, v relativno neusmerjanih družbah je to tudi očitno. Tudi v sodobni usmerjani družbi (z znanstvenimi metodami) ni tega bistva mogoče preseči, vendar pa pri konkretnih planih za konkretne situacije znotraj objektivno danih limit razvoj obeh velikih sistemov kombiniramo v neka optimalna stanja. Pri tem pa množica odločitev vedno pokaže, ali je trend te družbe v urejanju narodnega gospodarstva na račun družbeno—ekonomskih odnosov ali pa si želi ekonomiko do možnih skrajnosti podrediti za dosego političnih ciljev (v smislu družbeno—ekonomskih odnosov). Pri tem je sredinsko načelo (oboje v enaki meri) ostvarljivo le v idealnih pogojih uravnovešenega stanja in pri konkretnih odločitvah nima posebnih izgledov.
Socialistični (torej tudi usmerjani) razvoj Jugoslavije je pokazal, da je naša družba v različnih obdobjih izkazovala različno usmeritev glede načrtovanja razvoja. Prvo obdobje po letu 1945 izkazuje željo, da bi čimprej dosegli materialne pogoje socialističnega razvoja. Težki socializem oz. prvobitna akumulacija socializma kaže izrazito ekonomske cilje, katerim so konkretni odnosi tistega časa podrejeni. Pri tem je bila tudi ekstenzivnost usmerjanja zelo močna. Razvijanje družbeno-ekonomskih odnosov postane očitnejše po letih 1950 (zakon o delavskem samoupravljanju) in 1952 (V. kongres KPJ oz ZKJ). Hitra gospodarska rast na doseženih osnovah je omogočila, da se usmerimo na razvijanje socialističnih samoupravnih odnosov. Intenzivnost usmerjanja zlagoma popušča. V 60-ih letih pa se prične zopetno preusmerjanje (1965 — gospodarska reforma). Intenzivnost usmerjanja še nadalje popušča, problematika gospodarskega razvoja pa dobi v konkretni situaciji zopet primat. Tja do 70-tih let beležimo v družbenih načrtih predvsem gospodarsko problematiko. To je med drugim omogočilo krepitev neželjenih pojavov pri odnosih. Zato pa že od nekako 1. 1972 sem opažamo (med drugim tudi Titovo pismo), kako problematika družbenoekonomskih odnosov dobiva primat in se ji v nekem smislu ekonomska politika podreja. Prav tako je intenzivnost družbenega usmerjanja narasla.
Kaj nam torej obeta družbenoekonomski razvoj v letu 1974 — ali se trend načrtovanih ukrepov orpedeljuje bolj za ekonomijo ali bolj za politiko? Sam objektivni razvoj materialne baze ne vzbuja posebnega optimizma. Jugoslavija bo nujno čutila posledice svetovnih recesivnih procesov. Energetska kriza, denarni deprecia-cijski procesi in valutna nestabilnost sploh, zmanjševanje zaposlenosti so pojavi, ki še vsak posebej utegnejo v naših razmerah komulativno učinkovati. Že tako imamo opraviti s skoraj kronično inflatorno nestabilnostjo in vsemi njenimi spremljevalnimi pojavi. Pričakovani povratek dela zdomcev ali vsaj zaradi zunanjih razlogov zaprta vrata za delo na tujem pomeni za nas nevarnost brezposelnosti večjih razsežnosti. Če v tujini govorijo o energetski krizi zaradi trenutno le še političnih težav v preskrbi z nafto, pa smo pri nas bili iz leta v leto priče vedno močnejše nemoči obstoječega elektroenergetskega sistema. Če k temu dodamo, daje naša ekonomska učinkovitost še bistveno slabša, kot v razvitem svetu in s tem tudi možnost kljubovanja težavam, ugotovimo le, da z ekonomskim instrumentarijem, ki nam je na voljo, v kritičnejših fazah ne bomo uspeli. Tako bo tudi z ekonomskega vidika naša politika družbeno-ekonomskega razvoja 1974 v znamenju pripravljenosti za kar se da uspešno reagiranje ob konstantni borbi proti infalciji in za večjo učinkovitost. Kljub dvomom v tokratno uspešnost že leta neuspešnih ekonomskih instrumentov pa se moramo strinjati z ekspozejem predsednika ZIS, kjer pravi, da naš
odgovor na takšna gibanja ne bi smel biti defenziven. Kje so naše možnosti? Poskusimo biti nekoliko naivni: Pri nas že zdaleč ne moremo govoriti o zasičenosti tržišč. Eden izmed razlogov naše inflacije je, da več trošimo, kot pa ustvarjamo. Poskrbeti torej moramo, da s povečano proizvodnjo to vrzel zapolnimo. Struktura te povečane proizvodnje naj bo takšna, da zadovolji obstoječe potrebe na domačem trgu in da ugodno vpliva na bilanco blagovne menjave s tujino. Pomemben del te povečane proizvodnje bo energija. Pri tem bomo zaposlili več ljudi, prostor torej za vse tiste, ki bi v sedanjih razmerah utegnili ostati brez zaposlitve. To je pot do rešitve problemov pomembnega vira inflacije, pomanjkanja uporabnih virov energije in zaposlitve vračajočih se zdomcev. Sam rok uresničitve investicij naj bo prilagojen predvidenemu terminu zahtev. Manjka nam samo še kapitala, ki bi ne pomenil inflacijskega financiranja investicij. Torej uvoz kapitala. Ob grozečih recesivnih gibanjih v razvitem svetu bodo verjetno naše možnosti ugodne. Problem je le v negativnih družbenih vplivih uvoza kapitala. To lahko preprečimo le z razvitimi produkcijskimi odnosi pri nas.
Klasični ekonomski instrumenti natančno učinkujejo le v točno določenih razmerah. Stvarni razvoj z mnogoterimi nepredvidljivimi komponentami njihovo realno moč izkrivi ali izniči. Če je neki ukrep v določenem trenutku uspešen, je to le do neke mere. Nato je treba pristopiti z novo kvaliteto. Celovitost dogajanj lahko obvladamo le s celovitostjo ukrepov. Razvoj socialističnih držav je nesporno dokazal, da je družbeno—ekonomske odnose možno uporabiti kot faktor razvoja nacionalne ekonomije. Produkcijske sile na daljši rok determinirajo produkcijske odnose; v situaciji ustrezno formirani produkcijski odnosi, ki so za stopnjo pred prod. silami, pa delujejo močno pospeševalno. Za naše razmere torej velja, da lahko z ustrezno oblikovanimi družbeno-ekonomskimi odnosi vplivamo na naše narodno gospodarstvo kot nova kvaliteta v razvoju. Če izražamo skepso klasičnih ekonomskih prijemov, pa nam vliva upanje učinek razvitejših odnosov na gospodarski razvoj. Prav razvoj teh odnosov pa bo bistveni del družbeno-ekonomskega razvoja v letu 1974.
Ne glede na to, da je razvijanje socialističnih samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosov konstantno temeljno načelo našega družbenega razvoja nasploh, bo vendar letošnje leto še posebej v znamenju urejanja odnosov. Najprej gre za uresničevanje nove ustave. Ta postavlja temelje razvitejši stopnji praktičnega uveljavljanja načel samoupravnega socializma. Prav tako pa je pomemben 10. kongres ZKJ, ki bo dolgoročno obdelal vprašanje materialnega in družbenega razvoja Jugoslavije. Pa tudi v tekoči politiki družbeno-ekonomskega razvoja 1974 bo bistveno vlogo odigralo urejanje družbeno-ekonomskih odnosov. Predvidevamo lahko, da bodo prav družbeno-ekonomski odnosi z novimi kvalitetami lahko odločilno vplivali na gospodarski razvoj. Le-ti namreč so pogoj, da se družba v celoti smotrno spoprime z objektivnimi težavami materialnega razvoja. Te težave pa, kot smo že ugotovili, letos ne bodo majhne.
Darja Cerjak
Za jasno usmeritev
EGON ŽIŽMOND
Loto, ki je za nami, je bilo prav tako - ali pa še bojj - razburljivo, kot »bila prejšnja. Znotraj naše skupnosti se je stopnjevala borba za močnejšo uveljavitev samoupravljanja; še posebej z razpravami o novi zvezni in, republiških ustavah. Samoupravljanje, ki obsega tudi svobodno združe vanje in menjavo dela, razumem kot logično posledico družbeno ekonomskega razvoja. Konstituiranje Jugoslavije je dalo možnost, da delavski razred uresničuje svojo oblast s pomočjo posrednikov. To je v prvi vrsti bila država, ker je povzročilo svobodno razvijanje etatističnih tendenc, etatizacijo družbenih odnosov. Ko pa se družbenoekonomska razmcija spremenijo - na določeni stopnji - postane tovrstna oblika oblasti in vodenja zavora nadaljnjemu razvoju. Nujno je bilo, da zveza komunistov razdre odtujene državne strukture; vendar rezultat tega boja ni bil tak, kot smo ga pričakovali. Oslabele etatistične centre so zamenjale druge oblike „posrednega" odločanja delavskega razreda. Krepiti so se začele tehnobirokratske strukture, ki so se za to, da bi zaščitile svoje interese, povezovale z ostanki etatističnih struktur. Ta in podobne povezave so vnovič zavrlc razvoj samouprave.
Danes smo se odločili, da bomo to oviro premagali. Nova ustava in izhodišča za deseti kongres ZKJ poudarjata, da se lahko socialistično samoupravljanje uspešno razvije le, ko je delavski razred nosilec celotne družbene reprodukcije in ko lahko odločilno vpliva na vsa družbena dogajanja. O samoupravljanju ne govorimo več kot o sodelovanju delavcev pri upravljanju, s tem, da obstajajo tudi druge sile, ki lahko izigravajo samoupravne pravice delavcev in prevzamejo odločilno družbeno vlogo. Samoupravljanje je enoten produkcijski odnos, iz katerega izhajajo vsi drugi družbeni odnosi.
Pošteno in pametno zastavljen cilj bomo uresničili le, če si bo za to prizadeva! vsak delavec, vojak, kmet, študent in komunist. V nasprotnem primeru bomo ostali na pol poti, kjer bo laže reproducirati stara razmerja, kot ustvarjati nova.
Politično dogajanje v svetu že dolgo časa ni doseglo tako kritičnih meja kot lani. Če smo v začetku vsi upali v prenehanje vojne v Vietnamu in v Indokini nasploh, potem smo bili krepko razočarani. Indokina je še naprej kritična točka na globusu, pridružil pa se ji je (ponovno) še Bližnji vzhod. Tokrat se je pokazalo, da se arabske države morejo sporazumno in enotno spoprijeti z imperialistično agresjjo. To se je pokazalo zlasti z izvajanjem enotne ,.naftne politike", ki bo v to sem prepričan - imela za svetovno gospodarstvo revolucionarne posledice. Ni namreč mogoče zanikati, da je velik del ekspanzije danes razvitih dežel slonel na ceneni energetski bazi — nafti. Vendar pa, če vemo, kako težko se je odpovedati nečemu, kar sidolga leta imel, sc lahko upravičeno bojimo, da bodo omejitve v dobavah nafte, še posebej pa neverjetno dvigovanje cene, povzročile hude politične in ekonomske spore, morda pa tudi novo vojno.
Ob vsem tem smo, žal je treba priznati, v precejšnji meri pozabili na usodo socialističnih in narodnoosvobodilnih gibanj, ki so jih npr. v Čilu ponovno premagale konservativne, pa v tem trenutku močnejše, sile. Žalostno je, da še tako presunljivo in za svetovni socializem zločinsko dogajanje po nekaj tednih ne privlači več naše pozornosti in da samozadovoljno razmišljamo le o naših domačih problemih. Vendar se mi zdi, da je naša naloga popolnoma drugačna. Čilsko ljudstvo si namreč ne more dosti pomagati z dejstvom, da „svetovna demokratična javnost" podpira njegove težnje. Ta svetovna javnost se opredeljuje tudi ob mesni in energetski krizi, ob izstrelitvi nove vesoljske ladje in pri volitvah novega ameriškega predsednika. Revolucije ne potrebujejo Gallupovega instituta ampak puške.
Mogoče je lansko leto dalo realno osnovo za veder pogled v prihodnost. Vendar nimam takšnega občutka.
Dušan Zbašnik
-I
eo
U.
Qm
•c
§
Ui
Ji
u
V JUGOSLOVANSKI TEORIJI IN PRAKSI
Med socialističnimi državami je Jugoslavija nedvomno najbolj razvila blagovne odnose, zato naš sistem često imenujejo tudi „socialistično tržno gospodarstvo", novo obliko blagovne proizvodnje, ki se je pojavila pri nas, pa „samoupravna socialistična blagovna proizvodnja".
Takoj po vojni je imel naš gospodarski sistem vse karakteristike centralno planskega gospodarstva, medtem ko je igrala blagovna proizvodnja le podrejeno vlogo. To je izhajalo iz dejstva, da smo se o organizaciji socialističnega gospodarstva lahko učili samo na osnovi izkušenj in teorije Sovjetske zveze, ki je bila takrat edina socialistična država in kije še vedno vztrajno zagovarjala koncepcijo o naturalni obliki gospodarskih odnosov v socialističnem gospodarstvu.
S sprejetjem Zakona o delavskem samoupravljanju leta 1950 smo storili odločen korak v smeri blagovne proizvodnje. Osnovne karakteristike našega novega družbeno ekonomskega sistema bi bile naslednje:
- socialistična blagovna proizvodnja je osnovana na družbeni lastnini nad proizvajalnimi sredstvi, ki jo direktno upravljajo delovni kolektivi kot blagovni proizvajalci;
- družbena lastnina onemogoča možnost, da kdorkoli (posameznik ali skupina) upravlja ta sredstva ali si prisvaja rezultate tujega dela;
- samo delo 'neposrednih proizvajalcev, združenih v TOZD, predstavlja osnovo upravljanja produkcijskih sredstev in prisvajanja rezultatov dela;
- zaradi tega se socialistična blagovna proizvodnja razlikuje od prejšnjih zgodovinskih oblik blagovne proizvodnje prav po tem, ker se v njej delavci pojavljajo kot blagovni proizvajalci, ki so samo na osnovi ustvarjenega dela tudi prvi prisvajalci rezultatov tega dela;
- v nasprotju s kapitalistično blagovno proizvodnjo, ki je družbeno iracionalna in anarhična, je socialistična blagovna proizvodnja družbeno racionalna, saj obstaja institucija družbenega planiranja, ki temelji na samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju;
- družbeni plan, ki nastane v procesu samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, omogoča, da sc funkcioniranje družbene reprodukcije regulira ex ante in tako onemogoči negativna gibanja gospodarstva, ki so karakteristična za anarhično organizirano blagovno proizvodnjo, kjer se ekonomske odločitve verificirajo šele ex post - preko tržišča;
- planski karakter socialistične blagovne proizvodnje ustvarja nove pogoje za gospodarsko iniciativo mikroekonomskih subjektov.
Vendar pa obstaja vprašanje, ali se blagovna proizvodnja in socialistični produkcijski odnosi enostavno združujejo in dopolnjujejo v homogen sistem, ali z drugimi besedami, ali je naš tržni mehanizem v sedanjih pogojih sposoben spontano reproducirati socialistične produkcijske odnose na enak način, kakor je bil in je še sposoben reproducirati kapitalistične produkcijske odnose. 1 Pozitiven odgovor na to vprašanje je skušala dati teorija dohodkovne cene, ki pa ni znanstveno konsistentna in zato ni mogla dokazati, da delujejo v našem gospodarstvu novi, specifični socialistični tržni zakoni.
Nasprotno pa najdemo mnogo dokazov za to, da socialistični produkcijski odnosi in blagovna proizvodnja niso enorodni elementi. Oglejmo si samo vprašanje konkurence. Konkurenca sili gospodarske subjekte, da povečujejo proizvodnjo, dvigajo produktivnost dela in vloženih sredstev, znižujejo stroške in s tem večajo svoj dohodek. Ti gospodarski subjekti so sicer indirektno, preko tržišča, preko cen svojih proizvodov povezani med seboj, istočasno pa jih konkurenca razdvaja, saj ima vsak svoje lastne interese in cilje, ki jih izpolnjuje ne glede na cilje in interese svojega konkurenta ter ne glede na cilje in interese družbe kot celote. Jasno je torej, da konkurenca ni in ne more biti element socialističnega gospodarstva, saj v svoji stihiji poraja nesocialistične odnose, ki se kažejo predvsem v neenakosti in socialni diferenciaciji.
Vzrok za tako stanje stvari je v protislovju med socialističnimi produkcijskimi odnosi in stopnjo razvitosti naših produkcijskih sik ki še niso dosegle nivoja razvitosti kapitalističnih gospodarstev. V primeru, da se gospodarstvo in družba razvijata spontano, ustvarjajo produkcijske sile, kot najbolj dinamičen element v gospodarstvu, takšne produkcijske odnose, ki ustrezajo njihovi stopnji razvitosti. Osnovno protislovje našega družbeno ekonomskega sistema je torej v tem, da smo anticipirali takšne produkcijske odnose, ki danes še ne ustrezajo stopnji razvoja produkcijskih sil. Produkcijske sile imajo zato dominantno vlogo, kar se kaže v tem, da naši sedanji produkcijski odnosi še niso sposobni preprečevati negativnih tendenc, ki jih poraja naše gospodarstvo. Ce bi naš sistem deloval brez zavestnega družbenega usmerjanja, bi to brez dvoma vodilo v stare produkcijske odnose.
Osnova za preseganje elementov tega protislovja je po eni strani še hitrejše razvijanje produkcijskih sil, po drugi strani pa krepitev samoupravnih socialističnih družbenih odnosov. Čeprav na področju razvijanja produkcijskih sil v zadnjih letih zaradi nestabilnih gospodarskih gibanj nismo storili vsega, kar bi bilo mogoče storiti, pa smo na drugi strani dosegli velik napredek na področju razvijanja in krepitve samoupravnih socialističnih odnosov. Leta 1967 smo z ustavnimi spremembami dobili novi instituciji samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, ki predstavljata revolucionarno možnost za preseganje prej omenjenih protislovij, saj omogočata usklajevanje mnenj in politik mikroekonomskih subjektov, potrošnikov, družbeno političnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij ter odpravljanje konkurence kot nesocialističnega principa.
л
'0
Vendar pa obstaja vprašanje, koliko je takšno odpravljanje konkurence ekonomsko učinkovito. Omenjeni instituciji skrivata namreč potencialno nevarnost, da postaneta orodji v rokah tistih udeležencev sporazuma, ki imajo dominanten vpliv na tržišču, kar bi pomenilo narodnogospodarsko škodo in okoriščanje teh udeležencev na račun njihovih partnerjev.
Na splošno je za našo teorijo značilno, da se problemi, ki se pojavljajo v praksi, rešujejo samo s stališča njihove družbeno ekonomske vsebine, ali pa samo s stališča tehnično ekonomske učinkovitosti. Vendar pa lahko probleme rešujemo samo z ustrezno sintezo obeh stališč.
Iskati je torej treba rešitve, ki v sebi združujejo tako elemente nadaljnjega razvoja družbeno ekonomskih odnosov, kar je predpogoj za ekonomsko učinkovitost, kot tudi elemente povečevanja ekonomske učinkovitosti, kar je predpogoj za razvoj družbeno ekonomskih odnosov.
Zastopniki koncepcij, ki posvečajo največ pozornosti razvoju družbeno ekonomskih odnosov, s tehtnimi argumenti dokazujejo, da ekonomske kategorije samoupravne socialistične družbe izražajo nove produkcijske odnose, ki so nezdružljivi z ekonomskimi kategorijami kapitalizma. Vendar pa te koncepcije izgubijo precej svoje vrednosti, če jih opazujemo z aspekta tehnično ekonomske učinkovitosti. Njihovi zastopniki sicer pravijo, da se tehnično ekonomska učinkovitost samoupravnega gospodarstva realizira kot rezultat položaja in interesa združenih proizvajalcev, da povečujejo svoj dohodek, zaradi česa so prisiljeni ekonomsko racionalno proizvajati in razdeljevati ustvarjeni dohodek. Postavlja pa se vprašanje, ali združeni proizvajalci, ki izhajajo iz lastnega interesa, da ekonomsko racionalno delujejo, razpolagajo z zanesljivimi indikatorji, ki jim omogočajo izbrati tisto alternativo, ki daje maksimalno možni dohodek in ki je hkrati optimalna tudi s stališča narodnega gospodarstva kot celote.
V kapitalističnem gospodarstvu se ta problem rešuje s pomočjo cen proizvodov in cen proizvodnih faktorjev (mezde, obresti, renta, podjetniški dobički), ki pa jih navedene koncepcije odklanjajo kot oblike kapitalističnega izkoriščanja in prisvajanja na temelju lastnine. Vendar pa brez cen proizvodnih faktorjev ne moremo na zadovoljujoč način reševati vprašanja ekonomske učinkovitosti Če namreč proizvodni faktorji nimajo cene, ne moremo izbrati tiste alternative, ki daje maksimalno možni dohodek delovne organizacije in ki je istočasno optimalna tudi za narodno gospodarstvo. Prav tako ne moremo uresničiti najracionalnejše alokacije razpoložljivih sredstev, najracionalnejše kombinacije proizvodnih faktorjev in reševati kompliciranih razdelitvenih odnosov. Zaradi tega so nekateri naši teoretiki pripravljeni v tej ali oni modificirani obliki sprejeti omenjene kategorije kapitalističnega sistema, kar pa ni izvedljivo, ker lahko na zelo enostaven način dokažemo, da bi te kategorije reproducirale kapitalistične, ne pa samoupravno socialistične produkcije odnosov.
Ti teoretiki so bili posebno močni do oblikovanja ustavnih dopolnil, to se pravi v obdobju, ko je pri nas vladal „fetišizem tržišča" oziroma princip „laissez faire". Svoje teorije so argumentirali z dejstvi, da pri nas premalo skrbimo za proizvodnjo deficitnega blaga, za večjo ekonimičnost in produktivnost, da podjetja ne uporabljajo marketinga, da ne propadajo neuspešna podjetja in podobno. Njihova zahteva po modernem, razvitem in svobodnem tržišču je težila k uvajanju tržišča z delovno silo in tržišča
kapitala, oziroma je hotela nekritično presajati kapitalistične kategorije v naše razmere.
Njihova zahteva гл tržišču delovne sile obravnava delovno silo kot privesek kapitala. Po ,ihovem mnenju je gibanje delovne sile odvisno od gibanja kapitala. Takšno naziranje pa je nevzdržno, saj se je delovna sila že spremenila iz proizvodnega faktorja v subjekt proizvodnje, oziroma je postala nosilka temeljnega produkcijskega odnosa. Vse to pa zahteva, da se giblje poraba družbenih sredstev v skladu s potrebami delovne sile in ne več obratno.
Njihova zahteva po tržišču kapitala je prav tako nevzdržna kot zahteva po tržišču delovne sile. V sedanjih razmerah sicer delujejo določene oblike tržišča s finančnimi sredstvi oziroma oblike združevanja sredstev kot dopolnilne oblike združevanja dela in sredstev, toda v pogojih, ki onemogočajo obnavljanje kapitalističnih produkcijskih odnosov. Vrednostni papirji, kot so obveznica, menica, ček, blagajniški zapis, ki so plačilna sredstva, odsevajo kreditne odnose in so institucionalizirani v našem sistemu kot dejavniki zbiranja in združevanja sredstev organizacij združenega dela, prebivalstva in drugih subjektov, da bi tako uresničili posamezne razvojne programe delovnih organizacij ali programe širšega družbenega pomena. Taki vrednostni papirji onemogočajo, da bi si kdorkoli na njihovi podlagi pridobil kakršnekoli trajne pravice. Nesprejemljive pa so zahteve teh teoretikov po delnicah in podobnih dividendnih papirjih, ker bi to pomenilo razvijanje . akcionarstva, skupinsko lastninskih odnosov, prisvajanje dohodka brez dela ter podiranje samoupravnih socialističnih odnosov.
Problem združitve družbeno ekonomske vsebine in tehnično ekonomske učinkovitosti ekonomskih kategorij v razmerah samoupravnega socialističnega gospodarstva bi lahko brez dvoma optimalno rešili iz izpolnjevanjem obstoječega mehanizma samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, z izoblikovanjem antimonopolne zakonodaje in z njenim striktnim izvajanjem ter s stabilizacijo gospodarskih gibanj, brez katere tak mehanizem ne more uspešno delovati. Na vsak način pa bi morali pri teoretičnem reševanju omenjenega problema razlikovati aspekt cen produkcijskih faktorjev kot produkcijskih stroškov od aspekta teh cen kot determinant in oblik razdelitve in prisvajanja.
Zaključek, ki ga lahko naredimo ob koncu razmišljanj o vlogi, pomenu in problemih blagovne proizvodnje v samoupravnem socialističnem gospodarstvu, je ta, da je blagovna proizvodnja kljub mnogim negativnim pojavom, ki jih poraja, še vedno ustrezen in nujen način gospodarjenja. Nujen zato, ker pospešuje razvoj produkcijskih sil v cilju čimprejšnjega zmanjšanja prepada med njimi in produkcijskimi odnosi bolj kot katerakoli druga oblika proizvodnje, ki danes deluje v svetu. Negativne pojave, ki jih poraja blagovna proizvodnja in ki se kažejo predvsem kot ostanki starih kapitalističnih produkcijskih odnosov, moramo z ustrezno politiko omejevati in preprečevati, ekonomska politika pa mora zagotoviti stabilno podlago za razvoj in krepitev novih, samoupravnih socialističnih odnosov.
1 Vrednost blaga se v okoliščinah kapitalističnih produkcijskih odnosov transformira v produkcijsko ceno, ki zagotavlja enako profitno stopnjo za vse proizvajalce, omogoča približno enake pogoje vsem panogam gospodarstva ter normalno reprodukcijo vseh produkcijskih faktorjev in produkcijskih odnosov.
Janez Pristavec
Železnica-Linorez 1973
DUŠAN ZBAŠNIK A
najprej pomislimo na strogo avtomatizacijo, na birokratizem sistema ter na popolno centralizacijo upravljanja in potekanja informacij. Takšen sistem, ki v njem komunisti igrajo odločilno vlogo voditeljev in „prisile", je v navedenih pgoojih možen, morda tudi učinkovit; s porastom materialne moči in širjenjem zavesti pa je takšna vloga komunistov nujno postala irelevantna, ker je onemogočala razcvet iniciative posameznika in - množice. Komunistična partija je morala opustiti metode poveljevanja in
Zgodovina venomer postavlja narode v položaj, ko so prisiljeni zaobseči preteklost v okvirih sodobnosti. Če se spreminjajo merila, ki določajo korektnost in verodostojnost minulega dogajanja, se spreminjajo zaradi ljudi; tukaj tiči vzrok političnih tokov in večkrat nerazumljivih radikalnih sprememb politične orientacije. Machiavelli je zdavnaj zapisal misel, ki ne dopušča niti razmišljanja, ampak postavlja človeštvo pred odločitev: tako ali ne tako. Cesar njegova kategorična zahteva (cilj posvečuje sredstvo) ni mogla predvideti, se je pripetilo nekaj stoletij kasneje. Kajti nesmiselno bi bilo iskati zametke tega reka v, čeprav ostrih in brezkompromisnih .povojnih poskusih naše družbe, pa vendarle humanih — za večino — in koristnih — ravno tako — socialnih in družbenoekonomskih prizadevanjih. Resnost političnega položaja po drugi svetovni vojni je zahtevala izredno previdno, obenem pa organizirano, ljudskim množicam všečno in koristno angažiranje komunistične partije in vsega delavskega razreda. To ni bilo poslanstvo izbrancev, ker politične silnice sicer ne bi bile sposobne vkleniti akcije v svoje okvire.
Birokratizem, ki se nam je razodeval v prvih povojnih letih kot nujnost, kot zakonita stopnja v razvoju vsake socialistične družbe, je zelo kmalu prerasel okvire, ki mu jih je družba dopuščala. S tem sta se odprli dve vprašanji:
1. Vprašanje samoiniciativnega odločanja za samobitno izgrajevanje socializma, ki ne bi nujno bredel po izhojeni in ne vedno optimalni poti vzornikov,
2.) Vprašanje uvajanja novega neadministrativnega sistema, ki bi funkcioniral v družbenem prostoru uspešneje kot preživeli mehanicizem stalinskega tipa.
Nastanek novih socialističnih držav je prinesel s seboj številne nove probleme, med katerimi je bilo tudi vprašanje odnosov med socialističnimi državami. Tega problema Stalin očitno ni spregledal, ni ga znal pojasniti, prav tako kot ga niso znali pojasniti nekateri, ki so mu slepo sledili. Mislili so, daje socializem predmet trgovanja, da ga lahko razvijamo po enem primeru. Razglabljanja o superiornosti kitajskega, sovjetskega, kubanskega ali jugoslovanskega socializma je lahko teoretično izborno, ker z nepopolnimi komparacijami in z miselnim preigravanjem dokažemo našo, pa tudi nasprotnikovo tezo. Praksa in specifičnost razvojnih pogojev posameznih socialističnih držav pa vedno močneje zahteva odpovedovanje razvoju, ki pomeni posnemanje, oblikovanje socializma po kalupu nekoga drugega. Končno tudi družba sama postavlja cilje razvoja in v najpreprostejši ter najoblj omejeni formi demokratičnega odločanja morajo v državi socialističnega tipa prevladati ljudski interesi. Razkol ideologij (Djilasova zahteva po večstranakrskem sistemu) v skrajni posledici ne sme predstavljati nerešljivega vprašanja, če gre za sistem družbenih pravd, ki imajo v njih polno pravico uveljavljanja vsi delovni ljudje. Produkcija množic in produkcija sredstev, ki množici omogočajo eksistenco, sta organsko povezani. Različne startne osnove de facto zahtevajo diferenciran gospodarski in družbeni razvoj. S to osnovno ugotovitvijo pa je negirana celotna teorija Vzhoda. Začetno razhajanje načeloma ne more zagotoviti kasnejših stičnih točk, ne da bi ena ali druga stran popustila. To pa je po tolikih letih ob tako zapletenem političnem položaju v svetu praktično nemogoče, tako da beograjska in moskovska deklaracija ostajata kot primer možnega sodelovanja in priznavanja dveh v bistvu enakih družbenih usmeritev, ki pa se vendarle v mnogočem razlikujeta.
Ako govorimo o novonastali družbeni tvorbi, ki ji niso zagotovljene osnovne eksistenčne nujnosti (suverenost, ekonomska moč, nedotakljivost meja, notranja trdnost in organiziranost ter državna (takrat) lastna sredstev za proizvodnjo), je jasno, da pri razpravljanju o družbenopolitičnem in gospodarskem sistemu
*
ж
*
*
*
o hT ^ 6» e/a^A-ega
RAZGLABLJANJE PRED KONGRESI ZVEZE KOMUNISTOV O RAZREDNOSTI, RAZREDNEM BOJU IN ŠE O CEM
Marsikatero razmišljanje o „zgodovinski vlogi delavskega razreda, o diktaturi proletariata" in v zvezi s tem o samoupravljanju v sedanjem jugoslovanskem trenutku je grajeno na nemarksističnih temeljih. Takšna tolmačenja se preko različnih „definicij" in pogledov na socialno razredno strukturo in delavski razred v naši družbi vrivajo tudi v ,.znanstveno" delo in preko tega na vzgojno izobraževalni proces. Pravi nositelji teh tendenc pa so pravzaprav družbeni nosilci tehnobirokratizma in tehno-menažerskih konceptov o razvoju naše družbe. S teorijami o tem, da delavski razred izginja, da je razredni boj presežen ter da si vse to zveza komunistov izmišlja, da bi še vnaprej ohranila svojo družbeno vlogo, se zameglujejo dejanski odnosi in resnična nasprotja, kar tehnokracija ter druge protisamoupravne in protisocialistične sile s pridom izkoriščajo v borbi za oblast nad delavskim razredom in presežnim delom.
Nedorečeni zapisi, še posebej pa resnejši publicistični prispevki, tako hote ali nehote zastirajo jasno vizijo zveze komunistov o nadaljnjem razvoju naše družbe. Služijo pa lahko kot osnova in teoretična utemeljitev institucionalnih rešitev v družbeni osnovi in duhovni nadgradnji, ki ne sproščajo nadaljnjega osvobajanja človekovega dela in človeka.
Vso revolucionarno zgodovinsko izkustvo od padca „Basti-lije", do „Sovjetov" in „samoupravljanja", kakor tudi Marksova teoretična dognanja, vedno znova potrjujejo in utemeljujejo zgodovinsko vlogo delavskega razreda in njegove organizirane zavesti pri ukinjanju razredne družbe in ustvarjanju brezrazredne komunistične skupnosti.
Po prehodu v novo kvaliteto družbenih odnosov z revolucijo se je zveza komunistov zavzela za razvoj samoupravljanja. Seveda pa njegov razvoj ne poteka izven prostora in časa. Je kontinuiran revolucionarni proces, ki naj privede do popolne osvoboditve človeka in dela. Po bistvu in vsebini samoupravljanje ni nič drugega kot oblika diktature proletariata, katere nosilec je on sam. To je popolna teoretična in praktična kritika enačenja diktature proletariata z državnim centralizmom in družbene vloge delavskega razreda z močjo državnega aparata. Zakaj proces socialistične revolucije se pri nas uresničuje z udeležbo vsega razreda v upravljanju s celotno družbeno reprodukcijo. Torej je nosilec osvobajanja na osnovi humanističnih načel, s svojo avantgardo, delavski razred sam.
Toda v čem se pri nas kaže razredni boj in kaj je tisto, kar označuje našo družbo kot razredno družbo? Od kod torej delavski
preiti na reševanje „vzgojnih11 nalog in na praktično vodstvo. Ideologiziranje delovne skupnosti je težka naloga, ki se jo da pozitivno realizirati s popolno infiltracijo v vse pore družbenega bivanja. Normalna posledica novega načina projektiranja in graditve politične moči socializma pri nas je potemtakem bila v predaji tovarn tistim, ki so v njih delali. S tem sta bili uresničeni dve hipotezi: udejanjenje resnične oblasti delavskega razreda nad proizvajalnimi silami je pokazalo pravi pomen termina delavski
razred in potreba po avantgardni vlogi ZK? Poseči moramo v nedavno preteklost.
Kritika birokratskih pojmovanj diktature proletariata in na tej osnovi izgrajevanje integralnega samoupravljanja se je „v marsičem vrnila kot bumerang". Namesto oblasti državnolastniške narave se je krepila oblast tehnokratskih in drugih protisamoupravnih in protisocialističnih sil, ki so nadomestile že zdavnaj preseženi razred buržoazije. „Tako se tisti, ki so se nekdaj sklicevali na diktaturo proletariata, na razredno borbo, češ da govore v imenu delavskega razreda, danes v drugačni ideološki preobleki, pojavljajo z gesli, da pravzaprav ni več delavskega razreda, da ni več razrednega boja ali vsaj, da je delavski razred tako spremenjen, da pravzaprav ni več delavski razred". To so v sedanjih razmerah vsi tisti, ki imajo kakršenkoli monopol in privilegije, ki izhajajo iz družbene delitve dela in na njej temelječe družbene neenakosti v prisvajanju družbenega bogastva in celotnih pogojev življenja v odnosu na delavski razred v družbi, ki nastajajo predvsem na osnovi monopola pri odločanju v procesu družbene reprodukcije in družbeni organizaciji dela, z ozirom na dohodek in lastnino, v monopolu na intelktualne in druge funkcije ali pa na osnovi monopola nad ustvarjanjem in uživanjem duhovnih vrednot družbe. Seveda posamezni sloji od delavskega razreda niso oddvojeni po vseh privilegijih, marveč samo po enem ali večih.
Za enkrat tudi ni še popolnoma sprejemljivo istovetenje družbeno koristnega in potrebnega dela v družbenih dejavnostih z materialno proizvodnjo s samim proizvodnim delom, pa zato tudi izenačevanje ljudi, zaposlenih v družbenih dejavnostih z delavci. Sele uresničevanje načela o svobodni menjavi dela med obema dejavnostima zagotavlja ljudem v družbenih dejavnostih enak družbenoekonomski položaj kot delavcem v materialni proizvodnji in jih izenačuje z njimi.
Prav tako tudi delitev dela znotraj proizvodnih organizacij še ni izgubila povsem značilnosti ostankov razrednih odnosov, pa zato vsi, ki delajo v teh organizacijah še niso postali delavci.
Od tod razredni boj in seveda nujnost avantgardne vloge ZK. Ta pa je, kot je pokazala nedavna preteklost in kot potrjujejo sedanja družbenopolitična previranja, celo izredno oster, težaven in dolgotrajen.
Opredelitev pripadnosti k delavskemu razredu tako ni težka, „opredeljuje ga položaj v proizvajalnih odnosih oziroma v razpolaganju s pogoji, sredstvi in sadovi dela". Pronicljivost in teoretična teža Kidričeve misli izrečene na Kočevskem zboru, da je nosilec osvobodilne in revolucionarne borbe „delavski razred združen z množicami kmetov in delovnega izobraženstva," je tako še vedno aktualna.
Dodati moramo le-to, da tako opredeljen delavski razred tvori socialno bazo ZK kot njegove politične avantgarde, z ozirom na znano razslojenost pa predvsem delavci - neposredni proizvajalci ali „najširši sloji delavstva". Ti so po svojem stvarnem položaju najbolj zainteresirani za uspešen razvoj samoupravnega socializma, za nastajanje brezrazredne komunistične družbe. Na to se navezuje vprašanje, „delavske večine" v zvezi komunistov oziroma zahteva po korenitem spreminjanju njene sedanje socialne sestave. Delavska večina je namreč, čeprav ne edini, bistven pogoj za uveljavitev zveze komunistov kot revolucionarne razredne organizacije delavskega razreda, za njeno idejno enotnost, za akcijsko moč in moralno politično trdnost.
E. Kardelj, Komunist,Naša sodobnost, 1969, št. 4, str. 3 Isto, str. 4
Izhodišča za sestavo dokumentov X. kongresa ZKJ B. Kidrič, Dokumenti 1943, str. 50
razred (Stalin je večtcrat govoril, da so v Sovjetski zvezi na pragu komunizma, medtem ko je bil sovjetski delavec mezdni delavec, Rus superioren nad ostalimi narodnostmi. Sovjeti tudi v dolgih desetletjih socialističnega razvoja niso postavili tovarne kaj prida bliže delavcem kot med Oktobrsko revolucijo). Po drugi strani pa je pomenil ta korak naše oblasti zaupanje v delovne ljudi (ne gre pozabiti, da smo prešli na delavsko samoupravljanje v najtežjih povojnih letih; tržaško vprašanje, ekonomska blokada, elementarne nesreče, veliki izdatki za obrambo). Proces uveljavljanja resnične pravice odločanja pri vseh najpomembnejših vprašanjih, zadevajočih vse faze reprodukcijskega procesa, političnega sistema, skratka, vsa področja, na katerih bi delavski razred po zgodovinski logiki moral imeti kot lastnik in proizvajalec potrebnih družbenih sredstev poglavitno besedo, še poteka. Izredno pomembno mesto ima v tem procesu zamisel nove jugoslovanske ustave; s pomočjo ustanovljenih temeljnih organizacij združenega dela poteka integracija, pa tudi organizacija od spodaj navzgor: na osnovi TOZD rase samoupravna zgradba celotne družbe. Na ta način bomo poskušali preprečiti koncentracijo in centralizacijo sredstev družbene akomulacije v rokah manjših skupin. Z družbenimi sredstvi delavci pridobivajo dohodek in jasno, o njem tudi odločajo. TOZD je radikalna možnost za doseganje boljših ekonomskih rezultatov, bolj pomembno pa se mi zdi, da istočasno angažira delavce pri vseh pomembnejših odločitvah. V tem smislu so izdelana tudi izhodišča za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ. Poudarjajo, da „v praksti konstituiranje temeljnih organizacij združenega dela niso navzoče težnje po njihovem formalnem organiziranju in ohranjanju tehnokratsko—centralističnega monopola odločanja o dohodku in sredstvih razširjene reprodukcije na ravni delovne organizacije (podjetja), marveč tudi težnje, naj se vsaka organizacija enota oblikuje kot temeljna organizacija združenega dela..." in da, če želimo zagotoviti smiselno uresničevanje zamisli, moramo preprečiti te in temu sorodne tendence.
Premikanja znotraj gospodarstva odsevajo spreminjanje včasih inertne socialistične zavesti množic. Vprašanje, ki nanj opazovalec mnogokrat naleti, je vprašanje sproščanja individualne iniciative. Teoretično odgovora ne bi bilo težko poiskati, vendarle pa praksa dopušča pomisleke o socialističnosti uvajanja zasebnega dela na zasebnih sredstvih. Ta pomislek, bolje povedano, naša odločitev glede njega, lahko služi kot merilo liberalnosi sistema. Potrditev zavesti, kar venomer zahtevamo, lahko izhaja le iz sprostitve materialne baze v privatnih rokah, oziroma iz ustreznega organiziranja in soodločanje zaposlenih v teh dejavnostih po vzoru temeljnih organizacij združenega dela.
Demokracija ni lastna vsemu ljudstvu, razen v čisto formalnem smislu. Vedno je bila irzaz hotenj vladajočega razreda, izraz ekonomske oblasti tega razreda. Čiste demokracije, „dostopne" vsem, v razredni družbi ni. V. I. Lenin govori v svojih Izbranih delih, da v socialistični družbi prihaja do spreminjanja kvantitete v kvaliteto: spreminjanje buržoazne demokracije v socialistično. Socialistično demokracijo pojmuje kot nujen pogoj za rast socialistične družbe in kot sredstvo, ki omogoča doseganje tega razvojnega cilja. Pospešeno gibanje reprodukcijskih tokov družbe zahteva dejansko oblast delovnih ljudi, dasi to v neki meri izključuje pravico manjšine, (ali „manjšin") do izpeljevanja manjšinskega mnenja. Konflikt med ideologijo in idejnostjo, ki sistem omogoča, se pojavlja v stopnji, ko so demokratični odnosi že razviti. Marksov kriterij prakse dobiva vedno večjo veljavo prav v razvijajočih se socialističnih deželah. Preizkušanje ideologije ne postavlja ovir pragmatizmu. Slejkoprej preostane vodstvu iskanje idejne opore v „delavcih, kmetih in vojakih", pri čemer mora biti jasno, da takšno povezovanje nujno zahteva tudi enakopravno odločanje. Na ta način bi lahko negirali teorije in pojmovanja, da delavski razred izginja ter da ima pomembnejšo vlogo v odločilnih družbenih dogajanjih znanstveno-tehnološka revolucija. Površno opazovanje spremljajočih pojavov sicer omogoča potrditev teze, da delavski razred izginja, analiza proizvodnih sil in proizvodnih odnosov pa bi verjetno dokazala, da kljub vsemu spreminjanju organske sestave kapitala, kvalifikacijske strukture zaposlenih delavcev itd., produkcijska razmerja ostajajo nedotaknjena, oziroma, da se razkorak med lastniki proizvajalnih sredstev in delavci, ki z njimi pridobivajo dohodek (za nekoga drugega), celo veča.
„Izhodišča" pojasnjujejo današnjo stopnjo uveljavitve socialističnih družbeno—ekonomskih odnosov v Jugoslaviji, Te odnose pa vedno uresničuje praksa in nanjo se zanesem.
^{l^nokratizj^
soCiaiizmu
VLADIMIR MINIČ
Pogosto ob razpravah o tehnokratizmu premalo opozarjamo na dva momenta brez katerih ne moremo razumeti njegovega socialnega bistva. Prvi moment se nanaša na idejni izvor tehnokratizma, drugi pa na značaj socialnih razmer, v katerih tehnokratizem nastaja. Oba momenta nista nujno medsebojno povezana. In sicer, idejno „zasnavljanje“ tehnokratizma je osnova za njegovo stvarno socialno formiranje. Bistvo tehnokratizma v družbi odkriva vrsta oblasti v državi. Od svojega nastanka pa do danes je tehnokratizem izkazoval željo, da bi oblast (mišljeno kot upravljanje, zasnovano na interesih), zamenjali z racionalnim upravljanjem na osnovi naravnih zakonov. Ta duhovna nitka se je razvijala od Platona preko Machiavellija do Saint—Simona, Paltonovo idejo ovladarju — filozofu in filozofu — vladarju, Machiavellijeva pravila najboljšega vladanja in Sain—Simonovo znanstveno upravljanje družbe povezuje ideja o najboljših načinih znanstveno upravljanje družbe povezuje ideja o najboljših načinih družbenega upravljanja. To idejno stališče je prehodilo dolgo pot, vendar je jedro ostalo isto. V Saint-Simonovo znanstveno upravljanje družbe povezuje ideja o najboljših načinih družbenega upravljanja. To idejno stališče je prehodilo dolgo pot, vendar je jedro ostalo isto. V Saint-Simonovi ideji je bilo oblikovano in se je razvilo v dve smeri; prva je izražala globoko prepričanje, da je z obstojem industrije in strojne proizvodnje ustvarjena možnost, da se uredi družba kakor tudi proizvodnja. To je izviralo iz naporov galske misli nasploh: odkriti univerzalne zakone gibanja človeške družbe, oziroma tiste, po katerih se, kakor so poudarjali vsi racionalisti, človeška družba razlikuje od vitalističnega, živalskega. VEs problem se je reduciral na določanje toka univerzalne utilitarizacije razvoja človeške družbe in na odkrivanje skladnosti med naravo in družbo - in to na ta način, da razum (um) triumfira nad tistim, ki je življenje dal. V okviru tega splošnega filozofskega stališča, torej ob materialni predpostavki, ki jo je iz dneva v dan ustvarjala industrija, je kazalo, da je lahko upravljati družbo s pomočjo naravnih zakonitosti.
Vendar pa je za duhovni začetek tehnokratskega pogleda bilo to splošno filozofsko stališče ovoj, ki se je razbil v tistem trenutku, ko se je misel o naravni racionalnosti „spopadla11 s politiko kot načinom upravljanja družbe. To je druga smer, ki pomeni vero Saint-Simona in njegovih privržencev, da je možna nova vrsta upravljanja. To je pomembno, ker je celotnemu razvoju tehnokratizma dalo neizbrisen pečat, ki mu je ostal do današnjih dni.
Celotno Saint-Simonovo prepričanje o upravljanju družbe na osnovi naravnih zakonitosti je bilo podrejeno maksimi: od upravljanja ljudi k upravljanju stvari. Bistvo tehnokratizma se je ustvarjalo na mnogo globji filozofski osnovi, odnos proti politiki kot subjektivni volji, pa je prava osnova tehnokratizma. Tehnokrati so mislili in mislijo še danes, da se vladanje „kot igra interesov", ki s seboj nosi vedno določene potrebe, mora nadomestiti z upravljanjem stvari. Ne vladanje temveč upravljanje oziroma podrejanje družbe prirodnim zakonitostim! Ljudje so kot stvari, med stvarmi vladajo prirodne zakonitosti — to je maksima tehnokratizma. Žato tehnika ne pomeni vladanja nad ljudmi, ampak je objektiviziran odnos upravljanja. Tehnika namesto politike, ali da se politika reducira na tehniko — to je prav tako načelo tehnokratskega duha.
Tehnokrati so trdno verovali, da je njihovo upravljanje nepristransko, nevtralno, strogo naravno in znanstveno. Izogibali so se ocenjevanju dejanskih interesov in vrednosti, razen tistih, ki označujejo potrebe ljudske vrste; zanje je bistveno, da so se vedno deklasirali kot pristaši „napredka za vse“.
O omenjeni filozofski osnovi in idejah tehnokratizma je R. Mills izrekel globoko misel. Čeprav govori o „substitutu politične filozofje tehnokratizma", misleč pri tem na moderne predstavnike, | je vendarle njegovo razumevanje vseobsegajoče in zadeva idejo tehnokratizma. „Zelo pogosto, pravi R. Mills se osnovna ideja
prezentira kot zaostajanje družbene znanosti za fiziko in potemtakem insistira kda se ta razlika odpravi. Te tehnokratske parole predstavljajo pri mnogih znanstvenikih, o katerih sem prej govoril, substitut za politično filozofijo. Njihovo poslanstvo je, da z družbo ravnajo tako, kot so fiziki ravnali s prirodo. Njihova politična filozofija je skoncentrirana v enostavnem stališču, da, če bi le znanstvene metode, s katerimi človek uspeva obvladovati atome, bile uporabljene kot sredstvo za kontroliranje družbenega obnašanja, bi problemi človeštva bili hitro razrešeni, mir in izobilje pa bi bila zagotovljena vsem."
Bistvena je seveda težnja, da se družbene potrebe, prikazane skozi interese, zreducirajo na naravne, da se politika zamenja s tehniko. To je tudi pogojilo njihove napore, da se distrancirajo od stvarne družbene strukture, kar jih je, očitno, odpeljalo v spiritualizem.
Morda je vse to v bistvu tehnokratizma bila le utvara, ker se z družbo ne da ravnati tako kot s prirodo. Del argumentacije daje P. Blau, ki pravi: „Upravljati z družbeno organizacijo po čisto tehničnih kriterijih racionalnosti je iracionalno, ker takšno upravljanje zanemarja neracionalne aspekte družbenega obnašanja."
Iracionalizem, ne glede na to, da različni avtorji mislijo, daje racionalizem, ne upošteva drugega iracionalizma, oziroma dela narave družbe. Pomembnejše pa je, da tehnokratski duhovi ne vidijo, da se družbene zakonitosti kot specificum ne morejo reducirati na prirodne zakonitosti...
(Socializem, št. 11, 1973, preveden je uvodni del članka)
Janez Pristavec
/
Hilli!
IGOR KRAMBERGER
Visoka etična in z njo estetska zavest grupe oziroma družbe, j temelj njene uspešnosti in dinamičnosti na drugih področjih.
Razvoj otroka je močno odvisen od načina vzgajanja. Proces razvoja poteka v vsakem prostoru in času, vendar je od oblike prostora in izrabe časa odvisno, kakšen bo rezultat razvoja. Prav ta kompleks: kako je organiziran čas, v katerem poteka razvoj enote - posameznega otroka, bom skušal opredeliti in razjasniti s tem sestavkom. Preden prikažem nov model za organiziranje otrokovega razvoja, želim ugotoviti še nekaj teoretičnih elementov, ki skušajo upravičiti obstoj takšnega modela.
Konec procesa vzgoje pomeni nastanek oblikovane osebnosti. Ta se sedaj še lahko prilagaja novostim, novemu okolju, vendar se nikoli ne more povsem na novo ustvariti. Vsaka novost se združi z
Mesto—Linorez 1973
že ustvarjenim pogledom na svet in s sočlani družbe. Izoblikovana oseba se torej sa, ,o modificira in zato posvečamo tem večjo pozornost času, ko se oblikuje.
Naslednja zahteva je razvoj estetskih meril in splošne kulturne ravni. Ta proces vsebuje oblikovanje kritičnega duha in željo po iskanju kulturnih dobrin — potreba po kulturnem zadovoljevanju. Ta potreba se ob poplavi neokusnosti in nerazvitosti elementov, ki bi priporočali, pomagali z nasveti — skratka vodili, zlahka izgubi.
Vsaka prireditev pritegne dve vrsti ljudi — sprejemnikov. Dva nasprotna razreda se združita v istem prostoru, da bi zadovoljila dvoje potreb. Prva je nujnost družabne uveljavitve, druga pa zadovoljitev kulturnih potreb. Vsekakor je druga pomembnejša in večina ponujenega je pripravljeno prav zaradi tega, žal pa premnogi mislijo, da je potrebno predvsem čim uspešneje pokazati sebe in svojo zunanjost.
Obe skupini zlahka ločimo. Medtem ko hodijo snobje samo na prireditve, kjer bodo videli „klase“, ali na prireditve njihovih prijateljev, vidimo drugo skupino (ljubitelje umetnosti) tudi na prireditvah, ki so kvalitetne, čeprav niso proizvod znanih imen.
Želja vsake vzgoje je vzgojiti čim več ljudi, ki bodo primarno zadovoljevali kulturne potrebe in šele sekundarno družabne. To je tesno povezano s Frommovo tezo odtujene družbe. Odprava te bo tudi spremenila odnos primarnosti in sekundarnosti kulturnih prireditev.
Vse opisano nam pove, da mora biti usmerjajoča, vendar ne vzgajajoča — želja izoblikovati ljudi glede na dan kalup. To je pogosta trditev meščanskih skupin: „rdeči** vzgajajo s črno-belimi pravljicami o pravici in zlu ter z verzi njihovih vodij. Prav model, ki ga nameravam opisati, je pokazal zgrešenost takšnih trditev.
Spoznanje o pomenu in možnih pozitivnih elementih antiavtoritativne vzgoje, je sprožilo v Zahodni Nemčiji iniciativo staršev, da so uredili „otroške trgovine11 — to so prostori opuščenih trgovin z zelenjavo, ribami ali prehrambenimi artikli, ki so jih preuredili v prostore, kjer so se otroci svobodno razvijali.
V trenutku, ko so se pojavili, so povzročili škandale med meščani. Danes so že povsem uveljavljeni in na vsak osmi „pravi“ vrtec pride ena „skupina starši in otroci*1 kot tedaj imenujejo „otroške trgovine**.
Kljub neavtoritativni vzgoji pa ni to anarhistična vzgoja. Izdelane so smernice, kako naj izgleda in deluje takšna „skupina starši in otroci**. Za vodstvo je potrebna posebej šolana vzgojiteljica, za katero je delo še posebno težko, saj mora obvladati različne teorije učenja, imeti estetski občutek, poznati fiziologijo in psihologijo otroka in staršev. S starši mora pregledati rezultate in načrtovati nove dejavnosti in jim svetovati, kako naj ravnajo in spodbujajo otroka doma.
Pokazalo se je, da je delo z otroki lažje kot s starši. Ti niso bili deležni takšne vzgoje, so nesigumi o pravilnosti storjenega in zato še bolj kritični do vodje pa tudi do sebe. To povzroči celo družinske prepire in ločitve — vse v dobro svojih otrok, kot sami pravijo.
Posledice te antiavtoritativne vzgoje so: večja samostojnost otrok, kritičnost, sposobnost vzpostavljanja zvez s člani grupe, naravnost in neposrednost v odnosih. Prav zato se v Zahodni Nemčiji konzervativne sile boje teh skupin, češ da bo to povzročilo revolucijo. Nas te bojazen lahko samo razveseli.
Pri nas smo revolucijo v ekonomskih odnosih že opravili. Sedaj uveljavljamo tudi na drugih področjih samoupravljanje kot možnost spremeniti odtujeno družbo (in zato bolno) v neodtujeno (in zato zdravo). Vendar ni dovolj samo možnost neposrednega vpogleda, potrebna je sposobnost aktivnega soustvarjanja in soodločanja na vseh področjih družbene aktivnosti. Prav vzgoja pa pri nas še v marsičem šepa.
Nerazvitost vzgoje je posledica startne stopnje naše družbe po vojni, ko nismo zmogli tolikšnih investicij za vzgojne ustanove. Vendar nam je sedaj za' to žal. Spoznali smo, da smo zgradili materialne osnove, ki pa jih še nismo sposobni kot celoto pravilno voditi. To je povzročilo nastanek posebnega razreda, ki je zaradi svoje študiranosti „prevzel** oblast - tehnokracija.
Potrebno je torej omogočiti čim širšo vzgojo kritičnosti in samoiniciativnosti. Prav zato sem ta način vzgoje opisal v obrisih „skupine starši in otroci**. Organizacija le-teh je veliko cenejša kot je ona v običajnih vrtcih, obenem pa nudi možnost lažje izpeljave neavtoritativne vzgoje. Morali pa bomo pregledati modele, ki sojih razvili v Zahodni Nemčiji, in predvsem preprečiti, da bi spoznali koristnost samo ljudje—starši z višjo izobrazbo, da bomo torej zajeli otroke iz vseh plasti; saj pomenijo te skupine tudi intenzivno sodelovanje staršev pri organizaciji dela.
Igor Kramberger
STEFAN ZWEIG
LENIN, 9. APRILA 1917
Dvanajsta historična miniatura (vseh je dvanajst) iz dela Zvezdne ure človeštva. Pisatelj Stefan Zweig jo ena vidnih osebnosti prve polovice našega stoletja. Viden in pomemben celo v izbrani vrsti pišočih in venomer nastopajočih prvakov literarne in kulturne Evrope in Amerike. Prevajal je Verlaina in Baudelaira, izdal novele, biografije (Fouche, Maria Stuart) in kronal svojo bogato in dejavno življenje z dvema zahtevnima mojstrovinama: Zvezdne ure človeštva in Včerajšnji svet, kije preveden tudi v slovenščino. Najbrž ni treba omenjati, da se je izognil eksihibicijam Hitlerjevega nastopa in da je naredil februarja 1952 v Petropolisu, v Argentini samomor, star 71 let.
MOZ.KI STANUJE PRI ČEVLJARJU
Švica, mali otok miru, ki obnjo od vseh strani buta plima svetovne vojne, je v letih 1915, 1916, 1917, 1918 brez prestanka scena razburljivega detektivskega romana. V luksuznih hotelih hodijo hladno in kakor da se nikoli niso poznali, drug mimo drugega poslaniki sovražnih sil, ki so lani še prijateljsko igrali bridge in se vabili na obiske. Iz njihovih sob šviga roj neprozornih prikazni, poslanci, tajniki, atašeji, poslovni ljudje, dame s pajčolani in brez njih, vsakdo oskrbljen s skrivnostnimi naročili. Pred hotele zapeljejo prekrasni avtomobili z inozemskimi visokostnimi oznakami, iz katerih izstopajo industrialci, časnikarji, virtuozi in navidez naključni popotniki. Toda skoraj vsakdo ima enako naročilo: kaj izvedeti, kaj izslediti, in tudi portier, ki jih vodi v »bo in snažilka, sta prisilena opazovati, oprezati. Vsepovsod delajo organizacije ena proti drugi; v gostiščih, v penzionih, na poštnih uradih, v kavarnah. Kar se imenuje propaganda, je napol špijonaža, kar se izdaja za ljubezen, je izdaja, in sleherni odkriti posel vseh teh hitečih prišlecev prikriva neki drugi, tictjiposel. Vse se sporoča,vse nadzoruje; komaj da stopi kak Nemec kakršnegakoli ranga na zueriška tla, »vražna ambasada v Bernu to že ve in malo kasneje vedo to že v Parizu. Cele zvezke resničnih in izmišljenih poročil pošiljajo mali in veliki agenti atašejem in le-ti dalje. Vse stene so steklene, telefonski pogovori prisluškovanj, iz košev za papir in pivnikov je rekonstruirana sleherna koresponenca in ta pandemonium postaja na koncu takšen, da mnogi niti sami več ne vedo, kraj », lovci ali preganjanec, špjjoni ali špijonirani, izdajalci ali izdani. Le o nekem možu je malo poročil iz tistih dni, morda zato, ker je preveč neopazen in ne stanuje v uglednih hotelih, ker ne poseda v kavarnah, ne prisostvuje propagandnim prireditvam, temveč stanuje s svojo ženo osamljen pri nekem čevljarju. Takoj za Limmatom, v tesni, stari, grbastiSpiegelgasse stanuje, v drugem nadstropju ene tistih dobro zgrajenih, s streho obokanih hiš starega mesta, ki je napol okajena od časa, napol zaradi tovarne klobas, ki dela spodaj na dvorišču. Njegovi »sedje »: pekova žena, Italijan, avstrijski igralec. Hišni tovariši vedo o njem, da ni preveč zgovoren, komaj kaj več kakor da je Rus in da je njegovo ime težko izgovoriti. Da je že mnogo let, odkar je pobegnil iz svoje domovine, da nima nobenega večjega premoženja in da se ne peča z nobenimi donosnimi posli. To vse vidi gospodinja najbolje ob ubožnih obrokih in ob izrabljeni garderobi obeh, ki z vsem pohištvom komaj napolni malo košaro, ki sta jo ob naselitvi prinesla s seboj.
Ta mali tršati mož je tako neopazen in živi tako nevpadljivo kolikor je mogoče. Izogiba s; družbi, redko vidijo ljudje iz hiše strogi, temni pogled ozko oblikovanih oči, redko dobiva goste. Toda redno, dan za dnem, gre vsako jutro ob devetih v knjižnico in je tam, dokler je ob dvanajstih ne zapro. Natančno deset minut po dvanajsti je spet doma, deset minut pred eno zapusti hišo, da je spet kot prvi v knjižnici in sedi tam do šeste ure zvečer. Ker pa so poročevalski agenti pozorni le na ljudi, ki veliko govorijo in ne vedo, da » vedno osamljeni ljudje najnevarnejši za vsako revolucioniranje sveta, tisti, ki veliko berejo in se učijo, zato ne pišejo poročil o neopaznem možu, ki stanuje pri čevljarju. V socialističnih krogih pa vedo prav o njem, da je bil v Londonu redaktor malega, radikalnega, ruskega emigrantskega časopisa in da velja v Petrogradu za vodjo neke neizgovorljive posebne stranke. Ker pa trdo in zaničljivo govori o najuglednejših ljudeh »cialistične stranke in obsoja njihove metode za zmotne, ker se kaže nedostopnega in vseskozi akonciliantnega, se o njem ne pogovarjajo mnogo. K zborom, ki jih sklicuje včasih zvečer v mali proletarski kavarni, pride največ petnajst do dvajset ljudi, največ mladine in tako imajo tega posebneža za navadnega ruskega emigranta. Nihče pa nima malega moža s pravilno oblikovanim čelom za pomembnega, niti trem ducatom ljudi v Zuerichu se ni zdelo pomembno, da bi si zapomnili ime Vladimira Iljiča Uljanova, moža, ki stanuje pri čevljarju. In če bi ga takrat po naključju eden prekrasnih avtomobilov, ki drvijo v ostrem tempu od ambasade do ambasade, na cesti povozil do smrti, ga tudi svet ne bi poznal niti po imenu Uljanov niti po imenu Lenin.
IZPOLNITEV.........
zanj je vsak dan čudovito resničnejše. Najprej le glas o revoluciji v palači in menda le menjava ministrov, potem odstavitev carja, uvedba provizorične vlade, duma, ruska svoboda, amnestija političnih zapornikov — vse, o čemer že leta in leta sanja, vse, za kar je zadnjih dvajset let delal v skrivni organizaciji, v zaporu, v Sibiriji, v izgnanstvu, je izpolnjeno. In naenkrat sc mu zdi, da milijoni mrtvih, kijih je terjala vojna, ni» zaman umrli. Ne zdijo se mu več nesmiselno pobiti, temveč mučeniki za novo kraljestvo svobode, pravičnosti in večnega miru, ki bo zdaj napočil. Kakor omamljen sc čuti ta sicer tako ledeno jasen in preračunljivo hladen sanjač. In kako drhti in se veseli zdaj več sto drugih, ki posedajo v svojih malih emigrantskih sobah v Genevi, Lausanni in Bernu ob razveseljivem sporočilu: smete se vrniti v Rusijo! Lahko se vrnete, ne z lažnimi potnimi listi, s sposojenimi imeni inv smrtni nevarnosti v kronsko kraljestvo carjev, temveč kot svobodni državljani v svobodno deželo. Že si pripravljajo vso svojo pičlo premoženje, kajti v časopisih bero Gorkijev lakonični telegram: „Vsi se vrnite domov! Na vse strani pošijajo pisma in telgramc: vrnite se domov, vrnite se domov! Zberite se! Združite se! Torej še enkrat dati življenje za delo, ki so mu že od prve budne ure darovali svoje življenje - za rusko revolucijo.
 IN RAZOČARANJE
Nekega dne, 15. marca 1917, se čudi bibliotekar zueriške biblioteke. Kazalec kaže deveto uro in sedež, kjer sedi ta najtočnejši vseh izposojevalcev knjig dan za dnem, je prazen. Pol deset je že, deset bo, neumorni bralce ne pride in ne bo več prišel. Kajti na poti v knjižnico ga je nagovoril ruski prijatelj ali bolje napadel s sporočilom, da je vRusiji izbruhnila revolucija.
Lenin tega sprva noče verjeti. Sporočilo ga ogluši. Potem pa vihra s svojimi kratkimi strogimi koraki h kiosku na obrežju in i. m pred redakcijo časopisa čaka zdaj ure in ure, dan za dnem. Resje. Sporočilo je resnično in
Toda osupljivo spoznanje po nekaj dneh: ruska revolucija, ki je sporočilo o njej kakor z orlovskim poletom dvignilo njih sca, ni revolucija, o kateri » sanjali in ni ruska revolucija. Vstajo v palači proti carjem so zasnovali angleški in francoski diplomati, da bi carju preprečili skleniti mir z Nemčijo in ne revolucija ljudstva, ki hoče mir in svoje pravice. To ni revolucija, za katero » živeli in za katero » priprav jeni umreti, temveč intriga vojskujočih se strank, imperialistov in generalov, ki nočejo, da jih kdo moti pri njihovih načrtih. In hitro spoznajo Lenin in njegovi, da tista obluba, naj se vrnejo domov, ne veja za vse tiste, ki hočejo pravo, radikalno, Karl Mantovo revolucijo. Miljukov in njegovi so že izdali naročilo, naj jim prepovedo vrnitev. In medtem ko zmerni, za podaljšanje vojne uporabni socialisti kot Plehanov napredujejo iz Anglije s torpednimi čolni in s častnim spremstvom proti Petrogradu, zadržujejo Trockega v Halifaxu in druge radikalce na mejah. V vseh antantnih deželah imajo na mejah v rokah črne liste z imeni vseh tistih, ki » bili udeleženci kongresa tretje internacionale v Zimmerwaldu. Obupan pošilja Lenin v Petrograd telegram za telegramom, toda le-ti ostanejo v predalih ali pa jih zaplenijo; česar v Zuerichu ne vedo in komaj kdo v Evropi, to vedo v Rusiji natančno: kako močan, kako energičen, kako načrten in morilsko nevaren je svojim nasprotnikom Vladimir Iljič Lenin.
Brezmejen je obup nemočnih in zadržanih. Že leta in leta » na številnih sejah generalnega štaba v Londonu, v Parizu, na Dunaju strategično domislili svojo rusko revolucijo. Pretehtali » vsako podrobnost organizacije in jo preskusili, obravnavali. Dolga desetletja » v svojih časopisih teoretično in praktično pretresli težave, nevarnosti, možnosti. Celo svoje življenje je ta mož revidirajoče razmišljal le ta miselni kompleks vedno znova in znova in ga privedel k dokončnim formulacijam. In zdaj naj, ker je tu zadržan v Švici, ta njegova revolucija zvodeni in se skazi z ljudmi, ki » postavili sveto idejo osvoboditve ljudstva v službo tujih narodov in tujih interesov. V čudni analogiji doživi Lenin v teh dneh usodo Hindenburga v prvih dneh vojne, ki je enako štirideset let manevriral in ekserciral vojni pohod v Rusijo in, ko ta izbruhne, mora sedeti doma v civilni obleki in na zemljcvicu zasleduje z zastavicami napredovanja in napake vpoklicanih generalov. V dneh obupa vali in tehta drugače trdni realist Lenin najneumnejše in najboj fantastične sanje. Bi se ne dalo najeti letala in poleteti preko Nemčije ali Avstrije? Toda že prvi, ki s ponudi v pomoč, se izkaže za špijona. Vedno bolj divje in razuzdane postajajo domislice: piše na Švedsko, naj mu oskrbijo švedski potni list in skuša igrati gluhca, da mu ne bibilo potrebno dajati podatkov. Seveda Lenin zjutraj vedno po vseh teh fantazirajočih nočeh spozna, da so vse te blazne sanje neizpeljive, toda to ve tudi pri belem dnevu: mora nazaj v Rusijo, on mora izvesti svojo revolucijo namesto drugih, pravilno in pošteno revolucijo, namesto politične. Nazaj mora in nazaj v Rusijo mora cimprej. Nazaj za vsako ceno!
SKOZI NEMCI JO: DA ALI NE?
Švica leži med Italijo, Francijo, Nemčijo in Avstrijo. Kot revolucionarju je Leninu pot skozi dežele aliance zaprta, kot ruskemu podložniku, kot pripadniku sovražne sile mu je zaprta pot skozi Nemčijo in Avstrijo. Vendar absurdna konstelacija: od nemškega kajzerja Wilhelma more Lenin
Pričakovati več naklonjenosti kakor od ruskega Miljukova in Francoza oincareja. Na predvečer ameriške vojne napovedi potrebuje Nemčija za vsako ceno mir z Rusijo. Tako jim more biti revolucionar, ki dela tam poslanikom Anglije in Francije težave, le dobrodošel pomočnik.
Toda velikanska je odgovornost takšnega koraka, naenkrat navezati razgovor s kajzetjevo Nemčijo, ki jo je stokrat psoval in ji grozil v svojih spisih. Kajti v smislu vse dosedanje morale je samoumevna veleizdaja, če sredi vojne in z odobritvijo sovražnega generalštaba prestopiš in potuješ skozi nasprotnikovo deželo. Seveda mora Lenin vedeti, da s tem spočetka kompromitira lastno stranko in lastno stvar, da bo osumljen, da ga pošilja nemška vlada kot plačanega in najetega agenta V Rusijo in da, če uresniči svoj program, takojšnji mir, bo vedno nosil breme krivde v zgodovini, daje preprečil pravi, zmagoviti mir Rusije. Seveda ni» začudeni le blagi revolucionarji, temveč tudi večina Leninovih »mišljenikov, ko sporoči svojo pripravljenost, da bo v stiski šel tudi po tej najbolj nevarni in kompromitirajoči poti. Osuplo ga opozorijo na to, da » s švicarskimi »cialdemokrati že davno navezani pogovori, da pripravijo vrnitev ruskih revolucionarjev po legalni in nevtralni poti izmenjave zapornikov. Toda Lenin spozna, kako dolgotrajna je ta pot, lcako namerno in umetno bo ruska vlada zavlačevala njihovo vrnitev do neskončnosti, medtem ko on ve, kako je vsak dan, vsaka ura odločilna. Vidi le cilj, medtem ko sc drugi, manj cinični in manj premeteni, nc upajo odločiti za dejanje, ki je po vseh obstoječih zakonih in pogledih izdajalsko. Toda Lenin seje odločil in začel na svojo odgovornost pogovore z nemško vlado.
o
PAKT
Prav zato, ker Lenin ve za nenavadnost in izzivalnost svojega koraka, dela s čim večjo odprtostjo. Po njegovem naročilu se poda švicarski tajnik delavskega sindikata Fritz Platten k nemškemu poslaniku, kije še prej že razpravljal z ruskimi emigranti in mu ponudi Leninove pogoje. Kajti ta mali neznani begunec nikakor ne prosi - kakor da bi lahko že slutil svojo prihajajočo avtoriteto - nemške vlade, temveč ji postavlja pogoje, v katerih hi potujoči bili pripravljeni sprejeti naklonjenost nemške vlade. Vlaku je treba priznati pravico exteritorialitetc. Nobene kontrole potnih listov, niti personalne kontrole, niti pri vstopu v deželo, niti pri izstopu iz nje. Svoje potovanje bodo plačali sami po normalni tarifi. Vlaka ni mogoče zapustiti niti na lastno iniciativo niti ne sme kdo kaj takega ukazati. Minister Romberg preda ta poročila naprej. Prispejo do Ludendorffovih rok, kijih je nedvomno priporočil, čeprav v njegovih spominih o tej svetovnozgodovinsko najbrž najvažnejši odločitvi v njegovem življenju, ni najti niti besedice. V nekaterih podrobnostih skuša poslanik doseči še spremembe, kajti namenoma je Lenin protokol tako dvoumno sestavil, da se lahko v vlaku nekontrolirano peljejo ne le Rusi, temveč tudi Avstrijec Radek. Toda enako kakor Leninu se tudi nemški vladi mudi. Kajti tega dne, 5. aprila, so napovedale Združene države Amerike Ncmčjji vojno.
In tako prejme Fritz Platten, 6. aprila opoldne znameniti odgovor: „Zadeva v zaželjenem smislu игејпа." 9. aprila 1917, ob pol treh, se premika °d restavracije Zaehringerhof mala truma slabo oblečenih, kovčke nosečih ljudi proti zueriškem kolodvoru. Vseh je 32, med njimi ženske in otroci. Od moških so ostala znana le imena: Lenin, Sinovjev in Radek. Skupno so skromno obedovali, skupno so podpisali dokument, da jim je znano sporočilo „Petit Parisien-a“, po katerem jih namerava ruska provizorična vlada obravnavati skozi Nemčijo potujoče kot veleizdajalce. Z okornimi, počasi nastajajočimi črkami so podpisali, da prevzamejo popolno odgovornost za to potovanje nase in da so potrdili vse pogoje. Trno in odločno se pripravljajo zdaj za svetovnozgodovinsko potovanje.
Njihov prihod na kolodvor ne izzove nikakršne pozornosti. Nobenih reporterjev in fotografov ni. Kajti kdo pa pozna v Švici gospoda Uljanova, ki z zmečkanim klobukom, v ponošenem suknjiču in smešno težkimi laninskimi čevlji (do Švedske jih je prinesel) tu sredi trume z zaboji in ošarami nadetih mož in žena molče in neopazno išče prostor v vlaku. Ti ljudje niso nič drugačni kakor številni izseljenci iz Jugoslavije, Romunjje, ki tukaj v Zuerichu pogosto sedijo na svojih lesenih kovčkih in si vzamejo nekaj ur počitka, preden jih spravijo naprej na francosko morje in od tam preko Atlantika. Švicarska delavska stranka, ki se z odhodom ne strinja, ni poslala nobenega predstavnika, prišlo je le nekaj Rusov, da dado malo živil in pozdravov s seboj v domovino, nekaj tudi, da bi Lenina v zadnji minuti odvrnili od „nesmiselnega, zločinskega potovanja". Toda odločitev je padla. Ob treh in deset minut da sprevodnik signal. In vlak sopiha naprej h Gottmadingenu, k nemški mejni postaji. Tri in deset minut in od tega trenutka ima svetovna ura drugi tek.
zapečateni vlak
Milijone uničujočih izstrelkov so pognali skozi zrak v svetovni vojni, najsilnejše, najmogočnejše, najdlje segajoče projektile so si izmislili inženirji. Toda noben izstrelek ni bil dalnosežnejši in usodnejši v novejši zgodovini od tega vlaka, ki napolnjen z najnevarnejšimi, naj odločnejšimi revolucionarji stoletja ob tej uri vozi od švicarske meje čez celo Nemčijo, da bo v Petrogradu pristal in tam razstrelil časovno urejenost.
V Gottmadingenu stoji na tirih ta svojevrstni projektil, vlak drugega in tretjega razreda, v katerem so žene in otroci zavzeli drugi razred, moški tretjega. Črta s kredo na tleh razmejuje kot nevtralna cona področje Rusov in oddelek dveh nemških ofocirjev, ki spremljata transport živega ekrazita. Vlak vozi brez prestanka skozi noč. Le vFrankfurtu se nenadoma poženejo nemški vojaki nanj, ko so slišali o potovanju ruskih revolucionarjev in zavrnjen je poskus nemških socialdemokratov, da bi spregovorili s potniki. Lenin dobro ve, kakšnemu sumu sc izpostavlja, če spregovori le eno samo besedo z Nemci na nemških tleh. Na Švedskem jih slavnostno pozdravijo. Lačni navalijo na z zajtrkom prekrito mizo, katere obilnost se jim zdi kot neverjetni čudež. Potem si mora Lenin najprej namesto svojih težkih planinskih čevljev kupiti še nove čevlje in nekaj oblek. Slednjič prispejo na rusko mejo.
PROJEKTIL UDARI
Prva Leninova gesta na ruskih tleh je karakteristična: ne vidi posameznega človeka, temveč predvsem prebira časopise. Štirinajst let ni bil v Rusiji, ni videl te zemlje, t\jene deželne zastave in uniform vojakov. Toda ta železni ideolog ne začne hlipati kakor drugi, ne objema nesluteno presenečenih vojakov kakor ženske. Časopis, najprej časopis, Pravdo, da razišče, če list, njegov list še vztraja dovolj odločno pri internacionalnem stališču. Jezno zmečka časopis. Ne, ne dovolj, še vedno domovičenje, še vedno patriotizem, še vedno ne zadosti v njegovem smislu čista revolucija. Čuti da je čas, da zasuče krmilo in da svojo življenjsko idejo sune naprej proti zmagi ali propadu. Toda bo prišel do tega? Zadnji nemir, poslednja bojazen. Ga bo dal Miljukov takoj v Petrogradu - tako se mesto takrat še imenuje, vendar ne več dolgo - aretirati? Prijatelja, ki sta se mu v vlaku pripeljala naproti, Kamenev in Stalin, se nenavadno skrivnostno nasmihata v temnem oddelku tretjega razreda, kije slabotno osvetljen s koščkom sveče. Ne odgovorita ah nočeta odgovoriti.
Toda nezaslišan je potem odgovor, ki ga da resničnost. Ko vlak vozi v finski kolodvor, je ogromni prostor pred njim poln desettisočev delavcev, častne straže vseh vrst orožij pričakajo došleca iz izgnanstva, internacionala zašumi. In ko Vladimir Iljič Uljanov zdaj izstopi, ga, njega, ki je predvčerajšnjim še stanoval pri čevljarju - že objamejo roke stotih in posadijo na oklopnik. Žarometi hiš in trdnjave so usmerjeni vanj in z oklopnika ima svoj prvi govor ljudstvu. Ulice trepetajo in kmalu se je začela doba „desetih dni, ki so pretresli svet". Izstrelek je zadel in razgnal kraljestvo, svet.
Prevedel: Leopold Petrovič
0 čem je KATEDRA pisala v letu 1973?
V prikazu so zbrani pomembnejši članki, objavljeni v Katedri v letu 1973. Glede na svojo tematiko so razdeljeni v pričujoče skupine. Razporeditev znakov: zap. št.
naslov (avtor) št. (letnik), približni obseg v novinarskih tipkanih straneh
UNIVERZA (SPLOŠNO)
1.	Univerza v permanentnem izobraževanju (Franci Pivec) 4 (XIII) 10 2 . Rojstvo univerze (Franci Pivec 9 (XIII), 4
3. ,,Ena univerza je aovolj . . (Jože Zagožen) 10 (XIII), 4
4. Rojstvo univerze II (Franci Pivec) 10 (XIII), 3 S Urbanistična skica nove univerze v Mariboru
(FAGG, Reischenberg Bogdan) 10 (XIII), 13
DRUŽBENI IN GOSPODARSKI VIDIKI IZOBRAŽEVANJA
1.	Študij — produkcija kadrov in (ali) dela (Kračun Davorin) 4	(XIII), 4
2.	Dvoje enakih vprašanj (Dušan Zbašnik) 4 (XIII), 3
3.	Izobraževati — zakaj? (Dušan Zbašnik) S (XIII), 5
4. Za radikalno prerazdelitev (Davorin Kračun) 7 (XIII), 3
5. Rekapitulacija na startu (Pivec Franci) 7 (XIII), 4
6. Obnavljanje generacij (Dušan Zbašnik) 7 (XIII), 4
7. Rekapitulacija na začetku II (Franci Pivec) 8. (XIII), 4 8^ Zakaj učitelji odhajajo (Edi Pukšič) 12 (XIII), S
9.	Poskus opredelitve reforme visokega šolstva (Zbašnik	Dušan)	12	(XIII), 5
TO.	Plastična operacija (Zbašnik Dušan) 23 (XIV), 3
11. Vloga izobrazbenega produkta (Miro Masnak) 4 (XIV), 4
12. Znanost v službi napredka (Ivan Trop) 4 (XIV), 6
13. Za uveljavljanje vodilne vloge (Dušan Zbašnik) 4 (XIV), 3
14. Podiranje pregrad (Dušan Zbašnik) 5 (XIV), 4
SAMOUPRAVLJANJE V VISOKEM ŠOLSTVU
1. Za delovni status (Jože Zagožen) 7 (XIII), 2
2. Poskus opredelitve statusa študentov (Slavko Gerič) 7 (XIII), 3
3. O samoupravnih odnosih v visokem šolstvu (okrogla miza - Cajnko, Crnkovič, Dožnlagič, Vrabl, Gerič, Kerkez, Pestiček, Vitežnik, Zagožen, Kračun) 8 (XIII)V 11
4. Kakšno univerzitetno središče (priredil Zagožen) 9 (XIII), 10
5. Pozdrav prijateljem (Davorin Kračun) 12[(XIII), 23
6. O ustavnih spremembah — „Študentski amandma" (Okrogla miza -Kšela, Korinšek, Krsnik, Kovačevič, Kračun, Zagožen, Zbašnik', Kerkez), TOZD v visokem solstvu 12 (XIII), 20
7. Uveljavljanje ustavnih sprememb v šolstvu (Šlavko Gerič) 12 (XIII), 7
8. Za jasno ustavno opredlitev (Dušan Zbašnik) 1 (XIV), 4
9. Zakaj študentu delovni status v novi ustavi (Janko Siranko) 1 (XIV), 2
10. Za reformo in razvoj (priredil Zagožen) 3 (XIV), 8
11. Nekateri problemi študentske samouprave (Milan Kerkez) d (XIV), 3
VISOKO ŠOLSTVO - IDEJNOST
1. Novi vidiki dejavnosti (Slavko Gerič) S (XII), 13
2. Marksizem in študij (Vladimir Gajšek) 6 (XIII), 6
3. Kaj nismo — poskus idejne kritike (Bogdan Reichenberg) 6 (XIII), 5
4. Za kaj gre (Dušan Zbašnik) 11 (XIII), 2
5. Vloga inteligence v naši družbi (Edvard Pukšič) 11 ГХШ), 4
6. Razprava o novi ustavi na naših šolah (Janko Siranko) 2 (XIII), 4
7. Idejno —politično izobraževanje članstva ZK (Milan Kerkez) 2 (XIV), 2
ŠTUDIJ (UČINKOVITOST IN KVALITETA)
1. Učinkovitost visokošolskega študija (Franci Pivec) 5 (XIII), S
2. Obisk v Celju (Razgovor - Tone Čeh, Jože Zagožen, Loibner, Kavkler, Tancer) 5 (XIII), 58
3. Profesionalna deformacija (Kračun) 5 (XIII), 4
4. Kibernetizacija izobraževanja (Franci Pivec) 6 (XIII), 4
5. Kako nekateri študentje vidijo svoj zavod (Edvard Pukšič, Igor Plohl, Dušan Najdič, Janko Siranko, Milan Kerkez) 12 (XIII), 12
6. Vključevanje študentov v znanstveno raziskovalno delo (Mik Rebernik)
3 (XIII), 2
0
o
ŠTUDENTSKA ORGANIZACIJA (SPLOŠNO O ORGANIZIRANJU)
1. Študentski list bo ostal študentski (okrogla miza - Zagožen, Gerič, Šošter, Kračun, Vitežnik, Postiček) 4 (XIII), 8
2. Kaj smo in kaj nismo (Ivan Trop) S (XIII), 4
3. .Študentje in družba (Milan Lampe), 6 (XIII), 3
4. Žitje in bitje (Dušan Zbašnik) 7 (XIII), 3
5. Poskus opredelitve položaja študentske populacije (Slavko Gerič)
8 (XIII), 5
6. Novi vidiki političnega organiziranja študentov (Slavko Gerič) 9 (XIII), 4
7. Beograjsko pismo (Dušan Zbašnik) 9 (XIII), 3
8. Okrogle dileme (Davorin Kračun) 3 (XIV), 5
9. O vsebinskih vprašanjih organiziranosti mladih (okrogla miza — Kračun, Zagožen, Kšela, Mali, Kerkez, Marendič) 3 (XIV), 15
10.	Mladinske organizacije - prevod (Edvard Kardelj) 3 (XIV), 4
MATERIALNI POLOŽAJ ŠTUDENTOV
1. Paviljon bo! (Jože Zagožen) 7 (XIII), 2
2.	Ali smo prizadeti? (Jani Vitežnik) 7 (XIII), 2
3.	Življenjski položaj študentov (Tone Cerjak) 7 (XIII),	2
4. Zategnjeni pas (-cm ) 7 (XIII), 2
5.	Materialni cenzus odslej 1220 din (Franjo Žnidar)	10	(XIII),	3
6.	Kdo bo zadrgnil študentom zanko (Jože Zagožen)	11	(XIII),	4
7. Študentski dom (Mik Rebernik), 1 (XIV), 2
8. Problem študentske prehrane v Mariboru (Janko Siranko) 1 (XIV), 2
9. Nova perspektiva študentskega doma (Mik Rebernik) 2 (XIV), 2
VAŽNEJŠA MNENJA O DELU ŠTUDENTSKIH ORGANOV
1. Učvrstili bomo vezi med mladimi (Jože Zagožen) 6 (XIII), 2
2. Študentske skupščine (Tone Čeh) 6 (XIII), 2
3. Kaj in kako delamo študentje v Mariboru (Ivan Trop) 6 (XIII), 4
4. Študentski center (Jože Zagožen) 7 (XIII), 2
5. Pet vprašanj predsedniku IO SŠ MVZ (Davorin Kračun) 8 (XIII), 3
6. 2 x razvoj (Dušan Zbašnik) 8 (XIII), 3
7. Prvi sestanek republiške konference pokrajinskih klubov (Boris Kastivnik)
10 (XIII), 2
8. Nove kvalitete pri obrambni vzgoji študentske mladine (Kodrin),
11 (XIII), 2
9. Bili smo v Linzu (Franček Zorko) 11 (XIII), 2
10. Premislek o dosedanjem delu (Dušan Zbašnik) 1 (XIV), 2
11. Problematika tujih študentov (Ivan Trop) 2 (XIV), 5
12. Žoga v igri (Dušan Zbašnik) 2 (XIV), 2
13. Nekaj misli s Tribune (Jolanda Mohorko) 4 (XIV), 2
14. Sekretar za predsednika (Igor Plohl) S (XIV), 2
15. Mi in naš odnos do SLO (Janko Siranko) 5 (XIV), 2
16. Aktivnost komunistov v skupnosti študentov (Milan Kerkez) 5 (XIV), 3
SAMOUPRAVLJANJE (V DELOVNIH ORGANIZACIJAH)
1. Samoupravno obveščanje (Mirč Pestiček) 4 (XIII), 5
2. Socialistična osebnost (Mirč Pestiček) 7 (XIII), 5
3. Kakšna naj bo kadrovska politika (A. Kajdiž) 8 (XIII), 4
4. Delavsko samoupravljanje in izobraževanje (Drago Golobič) 9 (XIII), 4
5. TOZD v kmetijstvu (Tone Cerjak) 9 (XIII), 3
6. Delavsko izobraževanje (Mirč Pestičelc) 10 (XIII), 8 Kulturo delavcem (Mirč Pestiček) 10 (XIII), 3 Ustanove se borijo za slušatelje (Mirč Pestiček) 11 (XIII), 2
9.	O vlogi sindikatov (Drago Pišek) 2 (XIV), 2
10.	Organiziranje in uspeh (Dušan Zbašnik) 4 (XIV), 2 ’ ' Ob posvetovanju (Dušan Zbašnik) 5 (XIV), 2
7.
8.
12.	Nov produkcijski odnos (Davorin Kračun) 5 (XIV), 6
DRUŽBA IN POLITIKA
1. Teorija materinskega prava (Adrian Grizold) 8 (XIII), 2
2. Osvobajanje dela (Dušan Zbašnik) 8 (XIII), 5
3. Samozadostnost dogovarjanja (Dušan Zbašnik) 9 (XIII), 4
4. Včeraj, danes, jutri (Milan Lampe) 9 (XIII), 4
5. Dve, tri stvari (Dušan Zbašnik) 10 (XIII), 5
6. Iz sedanjosti v prihodnost (Slavko Gerič) 11 (XIII), 3
7. Laični zapis - narkomanija (Ivan Oman) 11 (XIII), 2
8. Vzroki in perspektive blagovne proizvodnje v socializmu — prevod (Ivan Stojanovič) 1 (XIV), 4
9. Teorija med iluzijami in življenjem — prevod (Miroslav Pečulič) 2 (XIV), 3
10.	Država v osnutku nove ustave - prevod (Najdan Pašič) 4 (XIV), 4
GOSPODARSKA POLITIKA
1. Ravnotežje, dinamika, razvoj (Dušan Zbašnik) 6 (XIII), 5
2.	Doklej bo Maribor zaostajal —	javna tribuna	—	Zagožen,	Praznik,
Zbašnik, Kračun, Raič, Strniša 11	(XIII), 20
3. Dejavniki razvoja (Dušan Zbašnik) 12. (XIII), 2
4. Kako daleč je od demokracije do anarhije (Ivan Trop) 1 (XIV), 5
5. Relativnost enakosti (praznih) želodcev asociacija naraščanja delavskega standarda in dohodka (Davorin Kračun) 1 (XIV), 6
6. Nekaj vidikov gospodarskega načrtovanja (Irena Knehtl) 3 (XIV), S
7. Zeleni prispevek (Ivan Oman) 4 (XIV), 3
8. Blagostanje je možno (prevod: John Maddox) 4 (XIV), 7
9.	Razmišljanje ob poročilu svetovne	banke (Irena	Knehtl)	5	(XIV), 3
10.	Zeleni prispevek II (Tone Cerjak),	5 (XIV), 3
ZAMEJSTVO IN SPLOH TUJINA
1. 14. junij (Ivan Oman) 10 (XIII), 2
2. S poti po slovenski Koroški v Avstriji (Milena Hancman) 11 (XIII), 3
3. Pot do rešitve (Dušan Zbašnik) 12. (XIII), 2
4. „Peace Research11 (Irena Knehtl) 12 (XIII), 4
5. Visoko šolstvo na Norveškem (Irena Knehtl) 1 (XIV), 4
6. Cocktail neenakih razmerij (Dušan Zbašnik) 2 (XIV), 3
7. Zadnji opomin (Dušan Zbašnik) 3 (XIV), 2
8. Humanisti dobre volje (Vladimir Gajšek) 3 (XIV), 2
9. Ribiška vojna (Irena Knehtl) 4 (XIV), 3
10.	O Londonu, njegovih znamenitostih (Milena Hancman) 5 (XIV), 3
11.0 Londonu - na univerzi v Cambridgu (Milena Hancman) 5 (XIV), 3
12. Visokošolski študij na Švedskem (M. O.) 5 (XIV), 2
13. Utrinki izza železne zavese (Jože Zagožen) 5 (XIV), 4
INFORMIRANJE
1. Osnove njegovega dela (Davorin Kračun) 6 (XIII), 5
2. Radio študent v Mariboru? (Edvard Pukšič) 9 (XIII), 3
3. Tisk naj bo odraz samoupravne družbe (Edvard Puksič) 9 (XIII), 2
FILOZOFIJA IN PUBLICISTIKA
1. Logični sanjač (Vladimir Gajšek) 4 (XIII), 3
2. Predmetna inkvizicija (Vladimir Gajšek) 9 (XIII), 2
3. Kritična teorija - posebna praksa samoodtujitve (Vladimir Gajšek)
II (XIII), 4
4. Razvoj marksistične misli (Vladimir Gajšek) 1 (XIV), 4
5. Država in zgodovina — prevod (Osvvald Spengler) 1 (XIV), 6
6. Hitler v nas samih (Max Picard - prevod) 2 (XIV), 6
7. Razvoj marksistične misli II (Vladimir Gajšek) 2 (XIV), 3
8. Socialna in ideološka gibanja - prevod (Maxime Rodinson) 5 (XIV), 3
9. Od strahu do svobode — prevod (Salvador de Madariaga) 5 (XIV), 8
VAŽNEJŠE OCENE TEKOČEGA KULTURNEGA DOGAJANJA
1. Nova oblika, novi čevlji (Vladimir Gajšek) 5 (XIII), 2
2. Emil Ludevig Sigmund Freud (Adrian Grizold) 5 (XIII), 2
3. Miroslav Slana na zelenem oslu in dedov klobuk odnese burja (Vlado Novak) 6 (XIII), 5
4. Iskanje resnice (Adrian Grizold) 2 (XIII), 2
5. Rubrika misel in čas (Adrian Grizold) 7 (XIII), 2
6. Picasso (Adrian Grizold) 2 (XIII), 2
7. Maks Kavčič - človeku v spomin (Jože Matela) 8 (XIII), 2
8. Traditional Jazz Studio (intervju - Lampe) 8 (XIII), 3
9. Akcija ali simbol (Žarko Golob) 9 (XIII), 3
10. Trenutek jugoslovanskega filma (Edi Pukšič) 10 (XIII), 3
11. Misel ali dve (Adrian Grizold) 10 (XIII), 2
12. Panorama sodobne slovenske poezije (Edi Pukšič), 11 (XIII), 2
13. Škodljiva enostranska ocena (Mirč Pestiček) 1 (XIV), 2
14. Borštnikovo srečanje 73 (priredil Grizold) 2 (XIV), 2
15. Ob Borštnikovem srečanju (Vladimir Gajšek) 2 (XIV), 2
1 6. Kultur, die aus dem Keller Kamm (Vlado Novak) 2 (XIV), 2
17. Pablo Neruda (Vladimir Gajšek) 2 (XIV), 3
18. Ob robu Borštnikovega srečanja (Grizold, Novak) 2 (XIV), 2
19. Nova opera v Sydneyu (Grizold) 3 (XIV), 2
20. Trigon 73 (Igor Kramberger) 4 (XIV), 5
KULTURA - TEORETIČNO IN SPLOŠNO
1. Mesto med narodi (Vladimir Gajšek) 4 (XIII), 7
2. Esej - Smeh in slikarstvo (Vladimir Gajšek) 6 (XIII), 2
3. Kaj je kulturna raven? (Dušan Zbašnik) 6 (XIII), 2
4. Filozofija, ki postaja aktualna (Adrian Grizold) 6 (XIII), 2
5. Stabilizacija književnosti (Vladimir Gajšek) 7 (XIII) 8
6. Kulturne vrednote (Adrian Grizold) 7 (XIII), 2
7. Kič, Šund (Ivan Oman) 7 (XIII), 2
8. Samoupravno konstituiranje kulture (Edi Pukšič) 8 (XIII), 2
9. Kultura? I (Adrian Grizold) 8 (XIII), 2
10. Kulturni metamorphosis (priredil Pukšič) 9 (XIII), 3
11. O neki družbeni funkciji (Dušan Zbašnik), 10 (XIII), 3
12. Premalo sredstev za kulturo (Mirč Pestiček) 11 (XIII), 2
13. Kultura (Adrian Grizold) 11 (XIII), 2
14. Gledališče in družba (Edi Pukšič) 11 (XIII), 2
15. Kultura in narod (Edi Pukšič) 12 (XIII), 2
16. Odprto pismo ZSS, OOSDDM in KSM (Vladimir Gajšek) 12 (XIII), 5
17. Umetnost in naš vsakdan 1 (XIV), 2
18. Ubijati in posiljevati (Edi Pukšič) 2 (XIV), 2
19. De Temporum fine commoedia (Adrian Grizold) 2 (XIV), 4
20. Prikazano in doživeto (Igor Kramberger) 2 (XIV), 2
21. Estetika v službi človeka (Adrian Grizold) 4 (XIV), 3
22. Prikazano in doživeto II (Igor Kramberger) 2 (XIV), 3
23. Kulturni krogi (Vladimir Gajšek) S (XIV), 2
24. Resnice v nasi glasbi (Adrian Grizold) 5 (XIV), 2
ŠTUDENTSKA KULTURA
1. KUD Študent (Edi Pukšič) 4 (XIII), 4
2. Nov pristop — kako (Leon Senger) 5 (ХПП, 5
3. Talia, vstani med mariborskimi študenti (Teodor Lorenčič) 10 (XIII), 8
4.Kultura med študenti - Kaj? Kako? Kdaj? Zakaj? (Siranko Janko) 10
5. Upravičeno neeksperimentiranjc (Vlado Novak) 11 (XIII), 2
6. Nadrealnost in konstrukcija (Lombergar) I (XIV), 2
7. Lučka na tapeti (Sonja Mihec) 2 (XIV) 2
8. Kako dolgo bo KUD Študent se brezdomec (Mik Rebernik) 4 (XIV), 3
LITERARNA PRILOGA OBRAZI
komu zvoni?
V
Z NOVIM PAVILJONOM V NOVO LETO - IN V NOVE ODNOSE Z>
0
Bila je slovesna, sila pomembna otvoritev novega študentskega paviljona, ki je bil ob tej priložnosti - sodeč po izločitvi ključev — tudi oddan v uporabo skupnosti študentov študentskih domov.
Vrstili so se govorniki, se zahvaljevali na levo in desno in tako vsi zapovrstjo poudarjali, kako pomemben objekt da smo dobili, kako bo poslej na mah razrešeno tako imenovano „kulturno vprašanje" mariborske študentske populacije, tudi z našim zdravjem, da ne bo sitnosti, kako smo zagotovili mladim asistentom in študentom tretje stopnje topla gnezda itd., itd.
Navzlic tako natanko nanizani problematiki, naj nam bo vendarle dovoljeno priklicati si v spomin odstavek iz pisma, ki ga je Izvršni odbor SŠ MVZ 28. februarja 1972 naslovil na bivšega predsednika izvršnega sveta skupščine SRS in ki govori o razlogih, ki so botrovali gradnji depandanse:
„Ob večanju študentske populacije se veča tudi obseg dela študentske organizacije. Sedaj poslujejo študentske organizacije v kletnih prostorih študentskih stanovanjskih stolpičev, prostorih, ki so namenjeni za pralnice, sušilnice in likalnice prebivalcev. Po eni strani omejujejo že tako male možnosti stanovalcev, po drugi pa delamo v prostorih, v katerih bi nam sanitarna inšpekcija že zdavnaj lahko prepovedala poslovanje. Poleg tega so ti prostori premajhni, saj v njih poslujejo: Izvršni odbor SŠ MVZ, študentski list Katedra, Kulturno-umetniško društvo ŠTUDENT, Pododbor Internacionalnega servisa, Kulturno umetniška skupina „Ogledalo", ter pokrajinski klubi (cca 100 kv. m) — z vsem svojim administrativno-tehničnim aparatom ter ob stalni fluktuaciji množice, ki se po poslovnih prostorih nemoteno sprehaja, ker drugačna ureditev ni mogoča ... Novi paviljon bi zagotovil še nekaj prostih ležišč, ki bi lahko rešile stanovanjski problem poročenih študentov oz. stanovanjski problem študentov III. stopnje, bodočih znanstvenih delavcev nove univerze."
Nekoliko dolg citat, a nujen za temeljit vpogled v nastalo situacijo. Spominjamo se, da je takrat šlo zlasti za rešitev prostorske stiske, v kateri se nahajata 10 SŠ MVZ in KATEDRA - brez ovinkarjenja pa je dandanes položaj takšen, da je od vseh visokoletečih obljub in pričakovanj obema institucijama ostala na voljo le ena samcata sobica, dasi ima trenutno Katedra v starih prostorih v uporabi dvoje ličnih izbic.
Izvršni odbor skupnosti študentov se je namreč zaradi pereče prostorske situacije blagohotno ODPOVEDAL novim prostorom, Katedra pa se je — enako kot Študentski servis -PRISILJENA seliti v novo stavbo, kajti njuni dosedanji prostori so predvideni za garderobe in kopalnice nove študentske telovadnice, ki bo stala ob domu II. Nič na boljšem ni tudi KUD Študent, njegov bivanjski prostor je vlažen, pretesen, vrh tega pa obiskovalci močno tarnajo nad nedoslednostjo uprave študentskih domov, ker (navkljub doslednemu izterjevanju zasoljene stanarine) redno pušča posode s smetmi pred vrati pisarne ... (Tudi Izvršni odbor je iz tega vidika v enakem položaju.)
Poročeni študentje se bodo morali prav tako odpovedati iluzijam, da bi stanovali v depandansi, kajti RISK in RASK sta objekt sofinancirala le pod pogojem, da bodo v njih stanovali le ljudje, ki sodijo v njihovo interesno sfero.
In da bo naša „bilanca" popolna, bržčas ne bo odveč, ako se spomnimo še tega, čemu je Izvršni odbor skupnosti študentov sploh prišel na idejo o gradnji paviljona.
Iz sklada za izgradnjo študentskih stanovanj je po izgradnji študentskega doma III ostalo nerazvrščenih lepo število milijončkov, ki pa so jih hoteli tisti, ki so imeli dolžnost in pravico z njimi razpolagati začasno investirati v neki drugi - za študente manj bistven objekt — in bi jih potlej (kot vračilo posojila) reinvestirali v študentske domove. Zatorej gre to pot -namesto omembe ob otvoritvi paviljona (tokrat z naše, študentske strani) - zahvala takratnemu predsedniku 10 Tonetu Janši in potlej vsem tistim študentskim vodstvom, ki so:
— 16. junija 1971 dali „upravičeno zahtevo izvršnega odbora skupnosti študentov MVZ, svetu Združenja MVZ, da naj ta sprejme sklep o financiranju izgradnje študentskega paviljona in ambulante . ..“,
— najprej 20. marca 1972 in potlej še večkrat preko Katedre in študentske radijske oddaje ustvarjali ustrezno javno mnenje,
— imeli 4. decembra 1972 razgovor (o tej problematiki) s takratnim predsednikom Izvršnega sveta skupščine SRS v prostorih VEKŠ, ki se je končal uspešno,
— se udeležili 24. decembra 1972 skupnega posveta predstavnikov združenja MVZ in 10 SŠ MVZ s članom Izvršnega sveta, republiškim sekretarjem za prosveto in kulturo Tomažem Bizajlom in republiškim sekretarjem za finance Cvilakom,
— sredi februarja 1973 poslali telegrame tov. Sergeju Kraigherju, predsedniku skupščine SRS in podpredsednici Izvršnega sveta prof. dr. Aleksandri Kornhauserjevi z željo po nujnem osebnem razgovoru v zvezi z nadaljnjim financiranjem študentskega paviljona,
— se 1. marca 1973 udeležili sestanka pri podpredsednici IS SRS prof. dr. Aleksandri Kornhauserjevi,
— v tem obdobju Izvršnemu svetu grozili z demonstracijami in revoltom ter bili na tej osnovi
— 21. marca 1973 sprejeti (delegacija 10 SŠ MVZ) pri predsedniku skupščine Sergeji Kraigherju in tako naposled izborili manjkajoča sredstva. (Brez teh danes paviljona ne bi bilo!)
Ne gre nam za neko sentimentalno težnjo po pohvali, ki bi je bili morebiti lahko deležni ob priliki otvoritve paviljona -dasiravno nam ni bilo vseeno, ko so bili (kot v starih, dobrih Cankarjevih časih) na vsa usta omenjeni številni „dobrotniki", sotrudniki in entuzijasti — a študentska organizacija ni bila v teku celotnega ceremoniala omenjena niti z besedico.
Samo dvoje je mogoče: da je odgovornim odpovedal spomin — in so tako na nas kratkomalo pozabili — ali pa je to le kamenček v mozaiku načrtno vodene politike, ki ima za cilj izolirati Izvršni odbor, Katedro ter KUD Študent na eni strani na drugi pa forsirati predsedstvo domske skupnosti (to je na otvoritvi prišlo tudi v polni meri do izraza) ter si tako ustvarjati situacijo podobno tisti: divide et impera.
Upoštevaje te in celo vrsto drugih simptomov, močno sumimo in smo celo prepričani, da gre za nevarno in zavestno politiko, katere končna posledica bi bila izločiti iz igre dva, tri doslej najmočnejše dele študentske organizacije .. . Mar ni nekoliko neobičajno, da sta Katedra in Izvršni odbor prav ob izteku leta, ko pripravljamo proračune za naslednje odbodje, dobila obide SDK — katere poročila so razblinila morebitna nečedna pričakovanja nekaterih. Nemara bo za ilustracijo suma prikladno tudi dejstvo, da administracija Združenja MVZ goji do 10 SŠ MVZ in Katedre tolikšno mero nezaupanja, da nam ni hotela v celoti dodeliti naknadno izborjene dotacije od Republiške izobraževalne skupnosti, ki nam jo je le-ta preko Združenja MVZ samo nakazala. Zatorej se nismo zaman čudili, kako to, da je taista administracija kar naenkrat postala nenavadno radodarna in (iz našega denarja) nakazala upravi študentskih domov zapadle stanarine KUD—a Študent — ter pri tem hotela požeti eventuelno zahvalo in priznanje za širokosrčnost ...
Spoštovani tovariši, igra, ki ste jo pokazali doslej („podajanje žoge"), resnično ni bila fair, zato jo takšno odslej vnaprej odklanjamo in izražamo tiho upanje, da se bodoča študentska vodstva ne bodo pustila tako naivno pošiljati v žerjavico po kostanj, kot je bil to primer čestokrat doslej.
Izvršni odbor SŠ MVZ, KATEDRA, KUD Študent in Štud. servis
V ROMUNIJI:
S kot sklep
Na tem mestu smo v minulem letu poskušali kritično, pa kolikor toliko realno, obravnavati posamezna področja, dogodke, pomanjkljivosti in napake, s katerimi se študent spoznava, pa najsi se tega zaveda ali ne. Zavzemali smo se za ustanovitev univerzitetne (visokošolske) tiskarne in založbe, protestirali smo ob napihnjenem poročanju o obisku nekaterih vidnih državnih voditeljev v Jugoslaviji, poudarjali smo pomen študentovega izvenštudijskega in rekreacijskega dela, obravnavali organiziranost naših vrst, kritično ocenili učinkovitost jugoslovanskega visokošolskega študijskega sistema ter se s tem v zvezi zavzemali za uveljavitev študija kot dela.
Ob tem je treba poudariti, da je večina naših zahtev in predlogov bila sprejeta. V isti sapi pa lahko rečemo, da je kot običajno - od predloga pa do njegove realizacije dolga pot. Zaradi tega si nismo delali utvar, nismo poskušali v trenutku, ah pa vsaj zelo hitro, spremeniti družbenih vplogledov na naša prizadevanja, ker smo sc zavedali, da smo tudi sami del procesa, da v njem sodelujemo in da sc ta proces ne bo nikoli zaključil. Vendar to nidvom v uspešnost našega in družbenega delovanja; je le napotek, ki uravnava in prilagaja zahteve in cilje možnostim.
Zatorej velja, da bomo še naprej uresničevali zastavljene сДје, dasiravno nas počasna realizacija ravno ne vzpodbuja. Ker pa mislimo, daje sedaj pravi čas, da rubriko . .kot .,. ukinemo, bo treba poiskati nove in učinkovitejše pristope. Zavedati se moramo, da je študentski tisk lahko toliko bolj Študentski, kolikor študentje v njem izražajo svoja mnenja - kolikor v njem pišejo. In ne bomo preveliki optimisti, če rečemo, da bo tudi zares tako.
Hudo materialno krizo Katedre nam nemara najbolje izpričuje dejstvo, da so si morali ob obisku inšpektorja SDK gostitelji pri študentskem servisu izposoditi stol, na katerega so lahko posadili inšpektorja...
z'
Pevski zbor KUD-a ,študent" se je domenil s Prešernovo družbo, da bo v četrek, 13. 12. 1973, nastopil na proslavi za poverjenike Prešernove družbe v Umetnostni galeriji. Zbor je pospešeno vadil in zaradi tega odpovedal nastop v Ekonomskem centru. Ko so se pevci v četrtek zbrali pred galerijo, so morah za začetek pol ure čakati na mrazu, dokler se jih končno niso usmilihinjih spustili v dvorano skupaj s povabljenci, tako dao prepevanju ni bilo niti govora. Da bi bila mera polna, pa v dvorani, kije dosti premala za nastop 40-članskega zbora, ni bilo niti praktikablov niti klavirja. Tako da so pevci morah odpovedati nastop.
Čuden odnos kulturnikov do kulturno umetniškega društva, kaj?
- 70 % študentov dobiva štipendije,
- najboljši študentje (po politični in študijski plati) stanujejo zastonj v študentskih domovih - ostali napol zastonj,
- isti študenti imajo organizirane zastonjkarske počitnice na obalah Črnega morja,
- vsakršni obiski moških stanovalcev v ženskih študentskih domovih so prepovedani (velja tudi obratno). Kazen: kršilca vržejo s študentskega doma in s fakultete,
- kontrola je približno dvakrat na teden; v skupini hodi fotograf, ki poslika vse nepravilnosti (npr. če najdejo v sobi steklenice alkoholnih pijač, če je nekdo spal celo do osme ure zjutraj, če soba ni vzorno pospravljena. . .) in jih potlej objavijo v „študentskem listu",
- v študentski organizaciji lahko delajo samo odlični študentje, ki so seveda tudi politično neoporeceni. V času izpitov MORAJO asistentje in profesorji prevzeti obveznosti študentske organizacije in tako za to obdobje opravljati delo študentov,
- po končanem študiju država plansko določi delovno mesto diplomanta. Boljši študentje dobe zaposlitev v mestih, slabši na deželi.
- pavziranja v Romuniji ru - poznajo le možnost enkratnega ponavljanja letnika; če tudi potem ni uspeha, izgubi študent pravico nadaljnjega šolanja na vseh visokošolskih zavodih v Romuniji.
Cenjene Danice!
kot vidite, ste žal tudi tokrat sprejele naše literarne stvaritve - to pa zavoljo tega, ker ste, kot bržkone že večkrat prej, tudi to pot pozabile pripisati svoje polno ime in naslov.
Vaša truda polna KATEDRA
11.Dec.71.
JpoStovrni Kntedraši,
danes.sem sprejela nonoVno obvestilo, da naj poravnam svoje obveze,za vaš trud.
Tokrat Vam pišem poslednji krat,sicer se lahko zpo-di ,dn se bom še sama znašlp v finančnih težavah itd.
Da ne bo pomot hvala za vaš trud /doslej/, in mi ne poxiljajte vašega glasila.Zelo Vam bom hvaležna.Za vaše usmiljenje se vam že v naprej zahvaljujem.
Pa Še to,moje ime je Anica in ne Danica, ®icer pa malenkost za vas,soj je *e dosti drugih danic,ki bodo mordo roje prebirale vaše literarne vrednote.
Prvikrat sem vos obvestilo,ds se želim odjavi že v hebriarja te^r leta.
Hvala za pozornost.vas lepo pozdravlja
D.Anica l.r.
Glede na izraženo željo uprave študentskega doma, obveščamo cenjene študente, da je pričela obratovati v novem paviljonu študentska jedilnica.
Cena kosil je 10 novih din, večerje pa 5,20. Blok lahko dobite v sejni sobi študentskega doma; od kdaj do kraj, piše na vratih.
Upajmo, da bo nova študentska prehrana po ceni in kvaliteti vsaj približno podobna tisti, ki nam jo je doslej pripravljala tov. Malenškova.
Finančno leto 1973 je bilo za študentske organizacije še posebej tesno. Prav zato smo bili v Mariboru veseli dodatnih šestih milijonov, ki jih je republiška izobraževalna skupnost namenila študentski dejavnosti v Mariboru. Ko smo ob letu poglobljeno reševali finančna vprašanja, smo tudi ugotovili, da nam prav teh šest milijonov (starih) lahko reši probleme da pa jih nobena študentska organizacija ni prejela. Zvonili so telefoni na relacijah 10 SŠ MVZ, - Katedra, - KUD študent, - Združenje MVZ, - RISK, denarja pa nikjer. RISK je nakazal ves odobreni denar, administracija Združenja MVZ bojda tudi vsa svoja namenska sredstva in vsa RISKova namenska sredstva, na študentskih računih pa denarja kljub temu ni bilo. Šele natančna preučitev financ vseh teh organizacij je pokazala, daje ta denar vendarle ostal pri administraciji Združenja MVZ, ki ga študentom ni nakazala. Ves? Celotna vsota je bila zmanjšana za 700 starih tisočakov KUDove najemnine poslovnih prostorov, ki jo je administracija Združenja pred časom velikodušno poravnala iz „svojih" sredstev ...
Namesto novoletnih čestitk številnim Katedrinim prijateljem se je uredniški odbor odločil prispevati ustrezni znesek v humane namene. Zato želimo vsem delovne uspehe v novem letu po tej poti.