YU ISSN 002 2 /9295 LETNIK XXV št. 5 24. MAJA 1 985 CENA 30 DINARJEV ,
27. marca je študentski delegaciji pri Svetu ŠC uspelo zavrniti planirano zvišanje stanarin, ni pa mogla preprečiti nove cene sobe za pogodbene stanovalce (4250 din), kakor tudi ne nove cene kosil v študentskih razdeljevalnicah hrane. Še isti večer je bila ponekod preko zborov stanovalcev (predsedniki jih niso sklicali povsod) sprejeta odločitev o bojkotu plačevanja stanarin, utemeljena na prepričanju, da bo Svet ŠC hoteno povišanje stanarin hotel izsiliti na svoji ponovni seji, vsekakor pa jo udejanjiti čez poletje, ko študentov ni v Ljubljani. Istega večera so stanovalci po vseh ŠD podpisovali tudi odprto pismo javnosti, v katerem študenti opozarjajo na svoj izredno težek socialnoekonomski položaj in zahtevajo statusno rešitev ŠC, kakor tudi — sičer izredno sramežljivo — odprto šolstvo za vse tiste, ki so sposobni in imajo voljo do študija, ne glede na pripadnost katerikoli družbeni skupini.
V zadnjih marčevskih dneh so po vseh domovih potekale izredno aktivne razprave in priprave na bojkot. V ta namen so po vseh domovih pripravljali plakate, katerih vsebina je opozarjala na socialno ekonomskipoložaj študentov, poslovanje ŠC, pa tudi na položaj univerze v družbi. Le v izjemnih in maloštevilnih primerih so bili nakazani preboji te — pogojno rečeno — sindikalistične vsebine.
Tako uplakateni ŠD v znamenju bojkota so presenetili 1. aprila zlasti upravo ŠC, ki je svoje razburjenje razkazovala skozi sistematično odstranjevanje plakatov v vseh ŠD z izjemo Doma FSPN, kjer so plakati ostali nedotaknjeni. Istega dne je bilo odposlano odprto pismo vsem sredstvom obveščanja, na vse relevantne institucije ter vsem reprezentantom družbene moči in odločanja.
2. aprila je startal razpravljaiski »troj skozi katerega se je pričelo postopno vpenjanje bojkota v politični sistem samoupravljanja. Stanovalce ŠD sta -prestrašili” s svojimi stališči zlasti seansi ZK ŠC in delegatske konference ŠD, ki sta se dogodili tega dne. Obe zaradi svojega radikalizma:
ZK ŠC je namreč podprla zahteve študentov — stanovalcev ŠD in tacite tudi bojkot, pri čemer je opozorila le na to, da je potrebno po domovih odstraniti vse tiste plakate, ki imajo protidrža-vno in protisocialistično vsebino, istočasno pa sprejela sklep, da vsi plakati smejo ostati tam, kjer so.
Drugače radikalna je bila seja delegatske konference ŠD, ki je bila sicer neformalna in bi naj potekala v znamenju priprave za njen formalni sestanek naslednjega dne, na kateri so se sestali predsedniki domov skupaj s člani Koordinacijskega odbora. Delegatska konferenca je sprejela sklep, da bo v nadalje zastopala in se borila za spontano izražene zahteve stanovalcev ŠD ter jih poskušala realizirati skozi že utečene in »normalne« poti, skratka, da bo stvar vzela v svoje roke. Najpomembnejša novica tega dne je bila izjava direktorja ŠC, da podpira bojkot tudi Uprava ŠC, istočasno pa je opozoril na to, da na RIS že tečejo aktivna prizadevanja za najdenje sredstev za sistemsko rešitev ŠD (tistega dne je bilo na razpolago 7 milijard din)2
2) V razpravi so bile formulirane naslednje postavke:
1. Ali trenutno iskanje sredstev s strani RIS predstavlja statusno rešitev ŠC ali pa le gašenje požara: stanovalci vztrajamo na dokončni rešitvi položaja ŠC, pri čemer izrecno opozarjamo na to, da se v ta namen ne sme obremeniti že tako preveč obremenjenega »združenega dela«, pač pa naj se reorganizira njemu že odvzeta sredstva, saj sklepajoč po številnih megalomanskih prireditvah v SFRJ tipa Planica, Olimpiada in druga svetovna prvenstva, je denarja v tej državi dovolj.
2. Naj uprava ŠC eksplicira kriterije za določitev ekonomske stanarine (4250 din), ki jo sedaj plačujejo pogodbeniki.
3. Naj SDK pregleda finančno poslovanje ŠC.
4. Pristojne institucije naj končno že ugotovijo zdaj že obče znano ekonomsko stanje študenta, njegov družbeni položaj in socialno strukturo študentov na ljubljanski Univerzi, strukturo štipendistov in štipendij (zlasti nas zanima KDO v tej družbi prejema Titove štipendije) in te rezultate tudi javno razgrnejo.
5. Študentje-stanovalci ne moremo formulirati dokončnih in do vseh potankosti določenih razrešitev obstoječega položaja, saj za to obstajajo pristojni organi (strokovne službe), od katerih zahtevamo, da pričnejo Korektno opravljati svoje delo, za katerega so tudi plačani. Zato se tudi strinjamo, da se v tej smeri angažirajo vsi naši delegati na vseh ravneh politične organiziranosti družbe in dokažejo svojo učinkovitost.
(Zapisnik zbora stanovalcev Doma FSPN, 02. 04. 1985)
V odprtem pismu sporočajo domovci slovenski javnosti tisto, kar sicer sama prav dobro ve, vendar pa se spričo umetelnosti sprenevedanja obnaša tako, kot da tega ne ve. Obče znano dejstvo je, da delež družbenega proizvoda namenjen za izobraževanje, upada, kar izkazujejo tudi naslednje številke:
leto
delež dr proiz.
1980
3,98
1981
3,86
1982
3,83
Če k temu dodamo še podatek, da je vrednost štipendije leta 1980 znašala 66 % povprečnega osebnega dohodka, leta 1984 pa le še 43 % in istočasno ugotovimo progresivno padanje čistega povprečnega osebnega dohodka in progresivno rast življenjskih stroškov:
Čisti povprečni OD
leto	1970	1980
indeks	100	91,4
Oibanje življenjskih stroškov
leto
indeks
1979
100
1980
138
1981
83,4
1981
188
1982
80,8
1982
242
1983
3,17%
1983
70,1
1983
339
moramo na podJagi tega podatkovja sklepati najprej na odnos družbe do izobraževanja, nato na samo kvaliteto življenja in naposled tudi na socialno-ekonomski položaj študenta. Razrešitev tega položaja mora prehoditi isto pot, kot jo je prehodilo njegovo nastajanje, vandar s to razliko, da se le-to dogajanje ne more uresničevati naslednjih sedem let upoštevajoč seveda stališče domovcev, ki kljub svoji zdajšnji odločnosti tako dolgo vendarle niso pripravljeni bojkotirati. Opirajoč se na statistične podatke bi namreč podaljševanje obstoječe prakse pomenilo v naslednjih sedmih letih komajda le še peščico diplomantov:
Število študentov na ljubljanskih fakultetah
1979/80	1.	letnik	4.	letnik
8519	2185
1983/84	8755	1844
Tisto, kar v bistvu zahtevajo domovci, so pogoji in razlogi za študij.
BOJKOT
68 - 85: KAKO SE PONAVLJA ZGODOVINA
Sedemnajst let mineva od pomladi 68, od pomladi, ko mladinskim aktivistom ni bilo več treba pozivati svojih vrstnikov, naj bodo bolj aktivni; mladina je naenkrat postala preveč aktivna. Morda je golo naključje, da se danes dogajajo podobne stvari kot tedaj. Vseeno pa velja podobnosti vsaj omeniti.
Za začetek se ustavimo pri širših družbenih razmerah. Pc nekajletnem padanju so realni osebni dohodki dosegli nivo iz druge polovice šestdesetih let. To ni edina podobnost. Leta 1965 začnemo izvajati t. i. gospodarsko reformo. Gospodarstvo naj bi dobilo tržnoblagovni karakter. Reforma pa je pustila precej neugodnih posledic: rekordno inflacijo leta 1965 (25 %), manjši izvoz in večji uvoz, ljudje začnejo odhajati v tujino, ker doma ni več dela za vse, reforma povzroči večja družbena razslojevanja.
Začetek osemdesetih prinese novo reformo (reforma dobi ime stabilizacija). Cilj reforme: uvajanje tržnih zakonitosti. Stranski efekti: milijon brezposelnih, skoraj troštevilčna inflacija.
Do prve »povečane aktivnosti« ljubljanskih študentov pride že leta 1964. študentje Ekonomske fakultete izvedejo anketo in ugotovijo, da je študentski standard katastrofalen: 27% študentov nikdar ni večerjalo, 13% študentov nikdar ni kosilo. Še bolj porazna je bila struktura študentov, vpisanih v I. letnik EF: 10% študentov je bilo kmečkega porekla, 22 % delavskega porekla (po popisu prebivalstva je bilo 70 % Slovencev kmečkega ali delavskega izvora). Anketi sledi »izreden« zbcr študentov, kjer študentje zahtevajo ureditev statusa. 20 let kasneje študentje FSPN izvedejo podobno anketo. Tudi rezultati so podobni, če ne še bolj zastrašujoči: le še 5% prebivalcev študentskih domov je kmečkega izvora. Povprečnemu študentu mesečno zmanjka 1400 dinarjev, če denar porabi le za kruh, mleko, stanarino in kosila, ki jih plača z boni. Raziskava ni zajela stroškov za kulturne potrebe, knjige, obleko, obutev,...
Ostanimo še malo pri standardu. Osnovni pokazatelj standarda naj bi bila štipendija. Povprečna štipendija leta 1968 je znašala 267 dinarjev. Za ilustracijo (morda tudi neumestno): za ta denar se je dalo kupiti 195 kg črnega kruha; če bi hoteli danes kupiti enako količino kruha, bi morali odšteti 15 000 din.
Prve dni junija 1968 se gibanje »uradno« začne. Študentom so štiri dni po dnevu mladosti pripravili lepo darilo: stanarine v domovih so povečali za 25 din. Že prej ogrožen standard nove podražitve ne bi prenesel. Študentje se odločijo za demonstracije. Od izvršnega sveta zahtevajo, naj pokrije deficit študentskih domov.
Prve dneve pomladi 1985 hočejo »zacveteti« tudi stanarine v Študentskem centru. Študentje so odločitvi nasprotovali, po institucionalni poti problema niso mogli rešiti, zato so se odločili za bojkot plačevanja stanarin.
Za konec le še nekaj parol iz let 1968—71, ki so nenavadno podobne letošnjim:
1968: Študirajo naj tudi otroci revnih, ne le bogatih družin!
1985: Zakaj je študij postal luksus?
1971: Le še trinajst let do 1984.
1985: 1.4 leta po Orwellu.
1971: Kruha in iger? Oglejte si potujočo razstavo kiča — kmečko ohcet.
1985: Hočemo kruha, iger imamo dovolj!
Živimo v enem izmed tistih socializmov, v katerem je tudi za uporabo ljudskega stranišča treba plačati. Plačati pa je treba tudi dolgove in vojsko, da nas čuva, za kar si privoščimo več kot 13 % narodnega dohodka. Poleg tega pa je na tem računu še 2500 novih milijard dinarjev nepokritih tečajnih razlik, oziroma skoraj toliko, kolikor v enem letu ustvari jugoslovansko gospodarstvo. Pri tem še ni jasno, kdo bo to plačal, čeprav j® vsem popolnoma jasno, da bomo morali to sami storiti, in sicer hitro.
Potem, ko v črno luknjo vržeš en tak Žakelj denarja, je seveda znanost in izobraževanje huda obremenitev za naše gospodarstvo, delovne ljudi in občane. Vsak študent nas nekaj stane, vsak učitelj, vsak raziskovalni projekt prav tako. Drago je vzdrževati izobraževalni sistem, vsaka zahteva po dodatnih sredstvih
Sp^št^v^ri br‘l- cl Urcdnifitv' Stud -tu* ?' < pi KATSDKu ^pmvljn n crg-.ni ncr^čr.iŠk' nlužb:.
Pr-ni''*', di v r	hj 1A	d"! p-Sljc *	r-rcMtn' ndp^v« d	rmdn-
IJp’ п"Г■ f-	• -Jai
Cl v tor r ч-u -	V i n. iaj'v- , t	|pt
tudi vnaprej up'3^ vii • t	сс-1л1*	tn'
r-.-.j	o0,~'	ii	.
i r .1	,	>,	pr-v-.-б	г.-г'	‘r.ii1:.	'y	'	-1	-I
pivjanjlh Kt, v r 11>- -. t з d <V.r.,n r.l.il t ril. Opr— z- - -ir-riz1- . p-vzr-č. ’■ z d	TV	»rgn
-.iz t r" n- ti t j »-i -. r л-1бк, ilulb,:.
pa pomeni, da si bo nekje drugje treba odtrgati od malhe. V sedanjih gospodarskih razmerah to prav gotovo pomeni nož v hrbet, ne samo šestilo, tistemu, ki nas je doslej širokogrudno redil. In kaj bi se zgodilo, če bi vsak od 1040 sisov, kolikor jih je v Sloveniji, zahteval povišanje sredstev?
Hudi časi še niso mimo Komaj smo se otresli kuge, že je tu brezposelnost, ki razsaja še zlasti med mladimi z višjo in visoko izobrazbo. Zato je v takih vremenskih razmerah nespametno in neodgovorno odvajati kakršnakoli dodatna sredstva, še zlasti pa za študente, saj bi jih to prvič pokvarilo, drugič se jih pa zlepa ne bomo znebili.
To niso le besede prismuknjenih novinarjev in pokvarjenih funkcionarjev. Hudo je to, da tako razmišljamo tudi sami. To so naše lastne besede, naša lastna doživetja, naši lastni intelektualni spački. Ideologija ni tam preko in nam ne lajna sem čez. Do vratu smo v njej, to lahko čutimo, sedi nam za vratom.
Za vratom, ja, in nas grize v uhlje in možgane, vsakega posebej z istimi besedami:
Kakšen privilegiranec sem jaz, da LAHKO študiram, da lahko sedim v šolski klopi namesto za tekočim trakom. Kako srečen sem, da živim v družbi, ki mi OMOGOČA, da jem, spim in se razmnožujem v njenih nedrih, da me VZDRŽUJE kljub temu, da sem družbeni PARAZIT, ki me TOLERIRA kljub temu, da nič ne delam, da sem študent, ki samo sedi in nekaj rije po učbenikih. Jaz vem, da družbo ogromno STANEM, ampak saj ji bom vrnil vse, kar sem ji DOLŽAN, čeprav vem, da sem ji dolžan vse.
Jaz, ki vse to vem in občutim, moram biti HVALEŽEN tej družbi, ne pa da neprestano zahtevam več in več. Ne bodi socialni egoist, bodi REALEN. Ne misli (samo) nase, bodi REALEN. Ne bojkotiraj, bodi REALEN. Ne misli, bodi REALEN.
Čas je, da se otresemo te ideologije. Čas je za našo lastno ideologijo. Čas je,, da začnemo živeti za našo lastno sedanjost, ki je v prihodnosti, in ne da zakopavamo luknje v zavoženi preteklosti.
Kdo bo reševal našo družbo, če ne mi, mladi. Kdo bo prestrukturiral gospodarstvo, vzpostavil učinkovite socialne sisteme in vpeljal moderno tehnologijo, če ne mi, ki se drgnemo na fakultetah. Razvoj celotne družbe je v naših rokah. Mi smo tista notranja sila, ki je še popolnoma neaktivirana. Mi smo tisti, ki so družbi v krizi najbolj potrebni. Mi smo ISKANI, ne pa VZDRŽEVANI. Nezaposlenost je mit, s katerim nas strašijo, da se nam vsem kolca. Družba, ki ne zaposli svojega mladega intelektualnega kapitala, dela samomor, reže si zadnjo nitko, ki jo še vleče stran od nerazvitosti.
Družba je tista, ki nam dolguje pogoje za študij, zagotovljena delovna mesta in znosne družbene odnose. Dolguje nam, mladim, in ne mednarodnim bankam. Zato naj plača nam, ki smo pripravljeni vlagati čas in energijo v študij, in ki se ne bojimo prevzeti tveganja intelektualnega življenja in dela nase za celo življenje.
Hočemo živeti in delati doma, ne pa crkniti na Wall Streetu.
KAJ JE SISTEMSKA REŠITEV?
Ob dejstvu, da so si študentje v zadnjih 21 letih že tretjič vzeli besedo zaradi istih problemov — nerešenega socialno ekonomskega položaja študentov in vloge Univerze v naši družbi — se lahko prepričamo, da ti problemi še vedno niso rešeni, To je presenetljivo, saj ne moremo reči, da se sploh niso reševali. Nasprotno, v obeh preteklih »puntih« so se stvari sistemsko uredile — štipendije so se zvišale, organizacije so se menjale, ustanovljenih je bilo nekaj komisij, ki naj bi preprečile ponavljanje problemov. In vendar je problem spet isti, le da je tokrat bojkot in ne . zasedba fakultete. Postalo je evidentno, da nima smisla zgolj zahtevati odgovornost od odgovornih, da komisije sploh ne funkcionirajo, da je nekaj narobe z institucijami in izobraževalnim procesom. Postalo je jasno, da se moramo študentje obrniti nase in sami najti rešitve, ki so izvedljive in, ki probleme rešujejo trajno — sistemsko.
Že od začetka bojkota je redno slišati zahteve po sistemskih rešitvah, tako s strani študentov kot s strani Univerze, šC, Republiške izobraževalne skupnosti, tiska... Vendar se zdi, da sistemske rešitve ne razumemo vsi enako. Po treh tednih bojkota je bila ustanovljena mala množica komisij z nalogo, da preuči poslovanje ŠC, da pregleda normative za izračun stanarin, da ugotovi, kakšni so stroški za pripravo hrane v ŠC. Skratka, da ugotovi, kakšen je socialno ekonomski položaj študentov v Ljubljani in ali so njihove zahteve upravičene tj. ali res ne morejo plačati stanarine in hrane ter koliko jim zmanjka denarja za pokrivanje vseh osnovnih stroškov. Podatki, ki jih bodo dale te komisije, bodo dragoceni, vendar ne dovolj velik razlog za prekinitev bojkota. In na tej točki nas ne razumejo. Kaj za vraga hočemo? Komisije bodo ugotovile napake in nepravilnosti, ki bodo nemudoma odpravljene, s tem pa bodo rešeni vsi problemi. Sistem financiranja domov, prehrane, vloga Univerze in študenta pa bo ostalo nerešeno.
študentje pa si sistemsko rešitev predstavljamo drugače. Nismo šli v bojkot, ker vseh teh komisij ne bi imeli. V bojkot smo šli zato, ker stanarin, izračunanih po tem sistemu ne moremo več plačevati. Sistemska rešitev pomeni vzpostavitev takšnega sistema, ki bo trajno rešil probleme študentov, ki bo preprečeval možnost, da bi se ponovno znašli v isti situaciji. Ker se je izkazalo, da stari sistemi ne funkcionirajo, saj probleme, namesto da bi jih trajno reševali, le generirajo je treba pač vzpostaviti drug sistem, ki bo temeljil na drugačni vlogi izobraževanja v družbi. Kajti nekaj je jasno: sistem ne more zahtevati, da študentje postanemo realni in se mu prilagodimo.
ZA KONEC
Kljub temu, da bi študentska kooperativna banka z investiranjem pripomogla k razr&ševanju soc. ek. položaja študentov, prav tako kot domska samouprava pa ti dve možnosti NE predstavljata sistemske rešitve študentskih problemov. Njun pomen je v alternativnem načinu organiziranja študentske populacije.
INFORMATIVNI BILTEN FSPN
BOJKOT
O mariborskih dogajanjih v študentskih domovih nismo izvedeli dovoli, zato objavljamo informacije o dogodkih v Ljubljani. Iskreno zahvalo dolgujemo redakciji INFORMATIVNEGA BILTENA FSPN, ki nam je dovolila objavo pričujočih tekstov.
Uredništvo
Li p p'i6'ir'vl
urj:dki^tvo
Študentski list KATEDRA Naslov uredništva: Tyrševa 23, 62000 Maribor, tel.: (062) 22-004 Številka žiro računa 51800-678-81846 Izdaja UK ZSMS v Mariboru
Uredništvo: Marko Klasinc, Peter Podgorelec, Samo Resnik, Mitja Reichenberg, Peter Tomaž Dobrila, Branko Greganovič (odgovorni urednik), Edmund Turk (glavni urednik v d.)
Tehnični urednik Marjan Hani Tajnik: Peter Podgorelec Lektoriranje: Irena Smole
Distribucija Slavko Cehner
Predsednik izdajateljskega sveta Tomaž Kšela. Katedra izhaja ob podpori UZ ZSMS Maribor. Kulturne skupnosti Slovenije, Raziskovalne skupnosti SRS, Izobraževalne skupnosti SRS in Zveze skupnosti za zaposlovanje SRS. Tisk CGP Večer, Tržaška c. 14, 62000 Maribor.
Cena izvoda je 30 din Letna naročnina: vsi 250,00 din Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu št 421-1/70, z dne 11 1. 1973.
Sestanki uredništva: vsak torek od 18.—20 ure
OBLIKOVANJE RUDI URAN, FOTOGRAFIJA VOJKO STIPLOVŠEK
Živimo v času socialistične družbe, v kateri živijo sproščeni, iskreni in humani odnosi med ljudmi. Temu naj ustrezajo naše družabne navade, med katere sodi tudi olika. Vljudnost, obzirnost, takt, to so pojmi za tisto, čemur pravimo s tujo besedo »bonton«, ali olika, ali pa kar lepo vedenje. Olikan človek svoje vedenje vsklaja s tistimi pravili, ki mu pomagajo. da svojo omiko izrazi tudi v primernih zunanjih oblikah kadar občuje (tako ali drugače) z ljudmi. Gre torej za tisto vljudnost, ki izvira iz notranjega prepričanja in ni samo formalna, samo zunanji izraz priučenih oblik bontona. Kdor je obziren, prijazen in vljuden, se zna vesti zmerom in povsod in tudi ni v zadregi, če ne pozna vseh zadevnih predpisov.
Olika ni nekaj, kar zadeva samo »boljše ljudi«, kot so nekoč pojmovali. V naši družbi naj bi bilo olikano vedenje z vsemi vljudnostnimi oblikami že posebno zadeva splošne vzgoje, ena izmed nalog pri oblikovanju novega človeka in pri vzgoji humanih, resnično spoštljivih odnosov med ljudmi.
Še v nečem si moramo biti na čistem! Olika se ne kaže samo v odnosih do ljudi, do družbe; človek mora biti tudi olikan tudi tedaj, ko je sam! Merilo njegove olike je tudi njegov odnos do narave, do živali in celo do neživih stvari. Kdor se ne počuti neprijetno, če ni negovan, umit, obrit, počesan, čisto oblečen in podobno, takemu je težko dopovedati, kaj je olika. Kdor trpinči živali, tepta cvetje, grdo ravna z raznimi predmeti, z orodjem, itd, kaže prav malo srčne kulture in olike (Petra KELLY). Kakšno barbarstvo počenjajo na primer nekateri nedeljski izletniki: natrgajo si rož, da jih komaj drže v roki. Čez nekaj časa se naveličajo in jih odvržejo. Drugi pa se veselijo-cvetja v naravi in če že utrgajo kak cvet, ga prinesejo domov, ga denejo v vazo, da jim krasi sobo in jih spominja na lep izlet v naravo.
Kako napačno bi bilo dalje na primer misliti, da k olikanemu vedenju ne sodi tudi naš osebni odnos do ljudske imovine, in to prav povsod in vedno: na delovnem mestu ali v zabavišču, v zdraviliščih ali v domovih oddiha, v šolah, telovadnicah ali parkih in nasadih, pa naj nas kdo opazuje ali ne. Ta olikanost korenini seveda predvsem v našem čutu za skupnost in pomeni predvsem zmago našega človeka nad skrajno zasebno-lastninsko sebičnostjo.!?) Zato je posameznikova skrb za ljudsko imovino, njegovo prizadevanje da bi jo čimbolj ohranil, utrdil in celo pomnožili, ena najočitnejših odlik v vedenju in ravnanju socialističnega človeka. Hkrati je treba neizprosno obsojati vsako početje, ki se opira na miselnost: »Kaj mi mar, saj to ni naše, naj propade, naj se le uničuje, saj to ni nam v škodo ...« Lep odnos do te lastnine terja naposled tudi spoštovanje do dela naših ljudi.
Ljudje so lahko iz različnih razlogov občutljivi. Zlasti še bodimo taktni do ljudi, katerih »ranljiva mesta« poznamo. Vpričo matere, ki ji je pred kratkim umrl otrok ne bomo pripovedovali ganljivih otroških zgodb. Z ženo, za katere moža je znano, da pohaja z drugo, ne bomo začeli pogovora o »zvestobi« njenega moža.
Prav tako ne bomo pretiravali s hvalo in grajo. Pretiravanje ne učinkuje prepričljivo, temveč smešno. Ali nebi bilo lepše, če bi rekli namesto »ta človek je prečudovit, fantastično lep in neznansko inteligenten!!« takole: »Zares čeden, prijazen in bister človek«.
Netaktni so tudi ljudje, ki vas vprašajo, kako je z domačimi, pa v isti sapi začno pripovedovati o sebi, tako da niti do besede ne morete. Isto velja za tiste, ki se sploh nikoli ne zmenijo ne za vas in vaše počutje, ne za vaše najbližje, zraven pa vprašujejo za sto ljudi in stvari, ki vas prav nič ne zanimajo.
Olikan človek bi moral vedeti, da je tudi netočnost na seznamu napak, ki jih z eno besedo imenujemo brezobzirnost. Netočni smo tudi tedaj, če prezgodaj pridemo (npr.: če smo povabljeni ali če se napovemo za določeno uro). Kino, gledališče, koncertne dvorane, čakalnice, itd., bi morale biti prava šola obzirnosti, takta in olike sploh.
Socialistični družbi je do tega, da bi ljudje drug drugega čim bolj razumeli, se spoštovali, se osrečevali.* Velikanske družbene spremembe, ki so nastale pri nas, terjajo, da se tudi med našimi ljudmi razvije tista človeška skupnost, ki ustreza tem spremembam in ki izvira iz socialističnih odnosov med ljudmi.
Lepo vedčnje je zahteva, ki ne izvzema nobenega našega medsebojnega odnosa in sega zato mnogo dalj,
nekaj besed o tem in onem v naši družbi
IN LEPO VEDENJE?
Katedra ZA nov vzgojno-izobraževaini proces
kot je v tem sestavku nakazano. Zato sodi lepo vedenje seveda na vsa področja naših delovnih odnosov, ki jih tu niti ni mogoče, niti ni treba vsakega posebej omenjati.
Razumljivo je tudi, da se bo marsikatero pravilo o lepem vedenju pri nas postopoma na novo še izoblikovalo, kakor se na novo oblikujejo tudi odnosi med nami.(In to vsak dan bolj...)
Л
f -Џ
Morda samo še nekaj malega Katedra o oliki v zakonu in družini. Tudi tukaj, pa čeprav »znotraj zidov« srečujemo večkrat pomanjkanje tistega osnovnega takta, ki je pa pravzaprav zrcalo odnosa do celotne človeške družbe.
Malo je stvari, ki zakon bolj poživljajo kakor tiste drobne pozornosti žene do moža, oziroma moža do žene, ki izvirajo iz vljudnosti. Vsak primer brezobzirnosti v zakonu je znak pomanjkanja vljudnosti in iz neštetih primerov vemo, da je prišlo do ločitve med možem in ženo zato, ker je postal eden do drugega brezbrižen, nemaren, skratka: nevljuden.
Pri nekaterih moških, ki so se v zakonu dobro počutili zaradi ženine ljubezni in njene pozornosti včasih opazimo, da so sami postali hudo nepozorni do žene, naravnost nemarni! Nič več ne pomagajo ženi obleči ali sleči plašč, gredo pred njo skozi vrata, se v kupeju ali na avtobusu vsedejo na boljši prostor pri oknu in niti ne opazijo, da žena nosi težke zavitke, oni pa samo svoje časopise. Poleg vsega tega, se mnogi možje še celo spozabijo, pa vpričo drugih poučujejo ali svarijo svojo ženo. Tako početje ni le skrajno slabo vedenje, ampak popolno pomanjkanje takta, razen tega pa takšno vedenje najbolj ponižuje moža samega, čeprav se tega niti ne zaveda.
Mož, ki kar naprej graja svojo ženo, zdaj zaradi pomanjkanja inteligence, zdaj zaradi pomankljive pozornosti, bi storil bolje, če bi se ob teh očitkih kdaj zamislil in te napake očital sebi. In končno: s to ženo se je nekoč po svobodnem preudarku poročil. Ali je res tako neumna, nerodna, kakor trdi? Ali je takrat, ko se je z njo poročil prezrl pomanjkanje izobrazbe, vzgoje, okusa in lepega vedenja? Saj če bi imela vse te napake, bi se gotovo ne poročil z njo, razen če se je poročil samo zaradi denarja, ali kakih drugih »prednosti«, ki so ga tedaj zamikale. (Velja tudi za ženske)
Bolje bi bilo, da bi morebitne napake svoje žene odpravil. Samega sebe najbolj poniža, če prijateljem in znancem pripoveduje o ženinih napakah in pomankljivostih, kakor, da je sam brez njih, in kakor da se tudi žena nebi morala truditi, da jih pri njem odpravi ali vsaj oblaži. Naj pride do še takih sporov med njima, naj ne bodo drugi priče tega, pa čeprav bi bili to lastni otroci ali moževi oziroma ženini starši.
Zahteva po vljudnem vedenju v zakonu je po tem takem le ena izmed dolžnosti obeh zakoncev in dandanašnji (zlasti moški) na to svojo dolžnost radi pozabljajo, ker mnogi med njimi še vedno tako radi živijo v starih predstavah o podložništvu žene.
Srečen in lep zakon je plačilo za skupna prizadevanja v tem zakonu, pred vsem za tista, da se mož in žena ogneta prepirom, ali da poravnata spore, preden bi se utegnili razrasti v nevarne dolgotrajne prepire. Na splošno pa zškonov ne razdirajo toliko družinski spori, ki jih prej ali slej prinese življenje v vsak zakon, kolikor nepretrgana veriga majhnih občutljivosti in razdražljivosti. (Čitanje vsakodnevnega časopisja ...)
Komaj je treba pripomniti, da so večkrat tudi prilike, ki jih starši lahko odlično izrabijo za to, da uvajajo otroke na najbolj neprisiljen način v napredno miselnosst, na sodobne poglede, na vlogo žene, na vlogo matere in očeta, pa tudi v pristno domovinsko čustvovanje. Naravnost priporočljivo je, da postanejo nekakšna družinska slavja tudi slavja, ki sicer niso neposredno vezana na družinsko občutje, ki pa jih kot svoje slave vsi naši delovni ljudje (državni prazniki, praznik dela in podobno).
Čisto gotovo posebno očitno zaživi ob takih prilikah medsebojno skladje med očetom in materjo, njuna medsebojna ljubezenska pozornost, ki se preliva v radostno sodoživljanje z otroki. Take prilike naj še bolj potrdijo enakovrednost očeta in matere, kar vse bo ostalo otrokom živ spomin na družinsko okolje in v prihodnjem samostojnem življenju morda tudi živ opomin.
Družina, ki zanemarja družinske praznike v tem širokem pomenu, kakor smo nakazali, že samo s tem izgublja veliko sijajnih vzgojnih pobud.(!?)
Tendenca naše socialistične družbe je vsekakor v tem, da vzgoji nje vrednega človeka, človeka z vsemi njegovimi napakami in vrlinami vred. Verjetno pa že ni bilo in tudi ne bo družbenega sistema, v katerem bi se miselnost nagibala proti etiki elitne strukture le-tega sistema ali pa na kakršenkoli drug način zavirala razvoj na vrhu. Ali pa?
(ob pomoči celotnega glavnega odbora »Prešernove družbe« zbral in uredil M. Reichenberg)
NAJBOLJE OHRANJENA SKRIVNOST LETA 1 9 8 4: AMERIŠKA INVAZIJA V SREDNJI AMERIKI
Scenarij ameriške invazije so ameriški politiki izvedli počasi in previdno. Tako so se poskušali izogniti množični uvedbi čet, kot so to storili leta 1965 v Vietnamu Reaganova administracija se je odločila za utrditev in oporo na lokalne vojaške strukture ter uporabo obveščevalne službe CIA in specialnih enot — odločila se je torej za strategijo »tajne« vojne. Območje so opredelili kot izredno pomembno za ameriške interese, zato administracija skrbno pripravlja ameriško javno mnenje, da bi podprlo intervencijo njihovih čet, če bi bilo potrebna
Uradni razlog za ameriško politiko se ni spremenil zadnjih nekaj desetletij: spremembe opozarjajo na sovjetsko prisotnost in predstavljajo komunistično grožnjo ameriški varnosti Carterjeva administracija je verjela, da je moč spremembe, ki so preplavljale Srednjo Ameriko, nadzirati in usmerjati v skladu z ameriškimi potrebami na tem območju Toda v zad-n|em letu Carterjeve administracije in z nastopom-Reaganove se je ameriška politika namenila preprečiti uresničitev obljub nikaragovske revolucije in potlačiti dvig opozicije v El Salvadorju in Gvatemali. Cilji Reaganove administracije so:
- preokreniti nikaragovsko revolucijo,
- preprečiti vstajo v El Salvadorju,
- brzdati opozicijske skupine in uporniška gibanja na območju in
- podpirati ali namestiti vlade, ki simpatizirajo z ameriškimi interesi
Po letu 1979 se je ameriška vojaška prisotnost na tem področju nenehno večala; vojna se je širila, še več je bilo trpljenja in nasilja — očitna invazija za Srednjeameričane, toda nikoli uradno priznana in javno prepoznana kot taka v Združenih državah Ostali programi na tem območju, na primer projekt gospodarskega razvoja: so bili podrejeni vojaškim ciljem Večina ameriške pomoči po letu 1982 poteka v okviru skladov gospodarske pomoči (Economic Support Funds), ki pomagajo pri odplačevanju dolgov držav strateško političnega pomena za ZDA V El Salvadorju in Gvatemali se ti projekti nanašalo na področja, ki so cilj vojske s »pomiritvenimi programi« (pacitication programmes) — vojska družno gradi šole, ceste in zdravstvene centre na zaprtih področjih; vse to z namenom zagotoviti, da lahko prebivalstvo živi le na področjih, ki jih kontrolira vlada V Hondurasu sooeiuje ameriška vojska v vojaških urjenjih — eden od vidikov |e t i. »ci-vic action« (zaposlitev ameriškega vo|aškega osebja v civilnih funkcijah kot zdravstvena služba in razdelitev hrane za podeželska področja) S tem se želijo prikupiti prebivalstvu
AMERIŠKA VOJAŠKA PRISOTNOST
Honduras: S pretvezo VO|aSkega ur|enja ki |e financirano v veliki meri brez nadzora kongresa, je bilo zgrajenih ali posodobljenih sedem pristajalnih stez dve od teh lahko sprejmeta visoko razvite lovce in vseh sedem pist transportna letala C130. osnovna vojaška letala za prevoz čet in tovora Ob nekaterih stezah so ameriški inženirji zgradili prebivališča, skladišča za gorivo in zaloge vojaškega materiala ter dodatne zdravstvene postaje Postavili so dve radarski postaji in osnovali operacijske centre posameznih rodov vojske ter skupnega. Po avgustu 1983 je Pentagon izvajal redne tal ne voiaške vaie ki so |ih dopolnili s pomorskimi manevri v Karibskem mor ju leta 1984 Aprila In ma|a 1984 je na vajah v Hondurasu in Karibskem mor-
ju (Ocean Venturc 84J sodelova Spremenitev Hondurasa v a vzdevek -U S S Honduras«. To ir su kl|ub soviaznosti med diz.c arške družbe vki|učno s pripadi strank
000 vojakov
oporišče |e dobilo tudi idorskih enot v Hondina |0 mnogi sektorii hondu ah najvidnejših političnih
El Salvador: Ameriška izvidniška letala iz Hondurasa in Paname skrbijo za obveščanje in letijo in omogočajo vse več zračnih bombardiranj Helikopterji iz ZDA skrbijo za boljšo mobilnost čet. število bombnih napadov se je od marčevskih volitev leta 1984 povečalo od deset na trideset
»Bombardiranje naj bi preganjalo, ustrahovalo, uničilo ali izstradalo vaško prebivalstvo...«, je dejala zdravstvena delegacija, ki je bila v El Salvadorju leta 1984. Pomladi tega leta je imela salvadorska vojska okoli 18 ame--riških helikopterjev, jeseni so jih imeli 28 in januarja 1985 pričakovanih. 50, k’ar pomeni, da lahko transportirajo bataljon (500—800 enot) ob kateremkoli času na kraj spopada. Poleg šestih ameriških bombnikov A-37 ima salvadorska vojska še dva letala C-47; vsako lahko nosi tri 50-kalibrske mitraljeze.	_
Število salvadorskih oboroženih sil se je podvojilo od 22,000 do skoraj 50,000 od začetka I. 1984 Majhne bojevite patrulje se spoprijemajo z gverilo ves čas Ameriški svetovalci, ki jih urijo za boj z uporniki, so jih privedli na področje bojev, kjer so prekršili t. i. War Povvers Resolution in pa zakon, ki kontrolira izvoz orožja (Arms Export Control Act) — le-ta predpisuje, da mora dovoljenje četam, ki ostanejo na območjih, kjer se borbe'pojavljajo ali so neizbežne, odobriti kongres.
Nikaragva: Antisandinistični kontrarevolucionarji imajo baze v Hondurasu in Kostariki in prejemajo znatno podporo ameriške obveščevalne službe Sodelujejo tudi s Pentagonom, posebnimi enotami in plačano vojsko. Ta podpora je bistveno izboljšala mobilnost, komunikacijske in oskrbne zveze. Cena vojne je bila velika. Več kot 7,000 delavcev in kmetov je bilo ranjenih, ugrabljenih ali ubitih od leta 1982. 3,500 otrok in mladostnikov je bilo umorjenih, 6,239 jih je osirotelo Napadi na pristanišča, požigi žitnic, skladišč, posestev, tovarn in polj, miniranje pristanov, uničenje bolnišnic in šol je povzročilo 200 milijonov dolarjev škode Če prištejemo še druge ameriške ukrepe, vključno z zamrznitvijo bilateralnih odnosov, blokiranjem mednarodnih posojil in drastičnim zmanjšanjem ameriških nakupov sladkorja, je skuprla gospodarska škoda znašala več kot 550 milijonov dolarjev.
V letu 1984 je CIA nadzorovala miniranje nikaragovskih pristanišč in s tem prekršila mednarodne zakone. Kontrarevolucionarjem je svetovala pri metodah sabotaž in atentatov Kot odmev na ta dejanja, katerih namen je bil strmoglaviti sandinistično vlado, je ameriški kongres oktobra 1984 prekinil denarno podporo prikriti vojni Pričakujejo, da bo administracija ponovno načela to vprašanje v tem letu.
Kostarika: Čeprav si je Kostarika zagotovila nevtralnost s predsedniškim razglasom I 1983, se je ameriška vojaška pomoč tej državi povečala na 9 mil dolarjev v proračunskem letu (PL) 1984 — to je štirikratno povečanje glede na PL 1983 Ameriška politika je ozadje najbolj borbenih elementov v državi in preti z omajanjem kostariške nevojaške tradicije: kosta-riška ustava iz I. 1947 prepoveduje stalno vojsko Ameriška vojaška pomoč vsebuje urjenje in orožje (puške M16, topove, mitraljeze), radio postaje in uniforme, za PL 1985 pa transportna in opazovalna letala ter helikopterje. Programi urjenja so za varnostne sile in tako izigravajo kongres, ki je prepovedal urjenje tujih sil I. 1975.
Gvatemala: Kongres |e za proračunsko leto 1985 odobril 300,000 dolarjev za vojaško ur|en|e — s tem je bila odprta pot obnovi ameriško-gvatemalskih vezi, ki so bile dolgo načete zaradi kršenja gvatemalske listine o človeških pravicah Ameriški ambasador v Gvatemali je zagotovil gvatemalski vladi, da bodo volitve v tem letu odprle pot znatnemu povečanju ameriške yO|aške pomoči Ameriška politika naleti na ovire
Ob koncu leta 1984 je bilo jasno, da so neposredni cilji ZDA v Srednji Ameriki ne bodo kmalu dosegljivi Boj salvadorske vlade proti gverili je
ostal na mrtvi točki in ni bilo nikakršnih obetov za zmago protirevolucije, ki jo podpirajo ZDA Avgusta 1984 je general Paul German, komandant ameriškega južnega poveljstva v Panami, odgovoren za programe vojaške pomoči v Srednji Ameriki, priznal: »Dan za dnem kaže vojaška situacija (v El Salvadorju) Taktične polome. Ne pričakujem nikakršnega preboja ali dramatičnih sprememb « Nekaj poskusov kontrarevolucionarjev (1983, 1984) osnovati »osvobojene cone« znotraj Nikaragve je bilo neuspešnih. V ostalih državah tega področja je bila ameriška politika onemogočena zaradi nacionalnih čustev; na primer sovražnost med oboroženimi silami Hondurasa in El Salvadorja ovira ameriške načrte urjenja Salvadorcev v vojaških centrih v Hondurasu. Odločitev Paname zapreti ameriško vojaško šolo v tej državi in trdovratna odločnost Kostaričanov za ohranitev nevtralnosti v regionalnih sporih sta nadaljna primera državnih prioritet, ki ne sovpadajo z ameriškimi voj. načrti.
Alternativa: pogajanja
Mir v Srednji Ameriki se še vedno izmika, čeprav so opazni napori za iskanje rešitve. Najobsežnejši mirovni načrt je poimenovan po otoku blizu panamske obale, kjer so bila uvodna srečanja skupine Contadora (Mehika, Venezuela, Kolumbija, Panama) — Contadora. Po dvajsetih mesecih posvetovanj je skupina Contadora v sodelovanju z državami Srednje Amerike sprejela osnutek mirovne pogodbe (septembra 1984). Le-ta naj bi zagotovil umik tujih vojaških svetovalcev, prepovedal tuja vojaška oporišča in zaustavil dotok orožja — ustavil naj bi prihod sovjetskih in kubanskih svetovalcev in orožja ter odstranil glavne vire vplivov ZDA.
Reaganova administracija je javno podpirala skupino Contadora in je bila v krizi, ko so razglasili mirovni načrt. Nikaragva je odgovorila pozitivno in je bila pripravljena podpisati. Administracija je poskušala vplivati na zaveznice, da bi odstopile. »Učinkovito smo blokirali napore skupine Contadora ...«, je bilo z oznako »tajno« objavljeno v listini amer. državnega sveta za varnost (National Security Council).
. Pravi ameriški odmev na delovanje skupine Contadora je prišel v času volitev V noči, ko je bil Reagan ponovno izvoljen, je njegova administracija obtožila Nikaragvo, da je sprejela sovjetska letala MIG. Po tem neuspelem poskusu so nadaljevali z drugimi obtožbami, češ da Nikaragva izvaja splošno oborožitev, sledila je kampanja za prikaz Nikaragve kot baze za sovjetsko agresijo, kar naj bi pomenilo ogrožanje ameriške varnosti. Reaganova administracija uvršča krizo v Srednji Ameriki v okvir odnosov Vzhod —Zahod in s tem zanika stališče Contadore, ki trdi, da so korenine krize in tudi rešitve znotraj tega območja.
Sedanja politika ZDA v Srednji Ameriki lahko pomeni trajno in stopnjevano vojno stanje Administracija ni izključila stopnjevanega bombardiranja v El Salvadorju, ekspanzije bombardiranja voj. ciljev v Nikaragvi ali morebitne direktne intervencije ameriških čet Ameriške vojne igre v Hondurasu in Karibskem morju so osnova za uvajanje čet, če bo politični in vojaški moment primeren.
Ameriški kongres in številne religiozne, etnične in socialne sile v ZDA Evropi in Latinski Ameriki, ki nasprotujejo ameriški politiki v Srednji Ameriki, so omejevale administracijo v času Reaganovega prvega mandata V prihodnjih mesecih bodo potrebni še večji napori, da bi prepričali politiko ZOA v sodelovanje za rešitve pogajanj in v spoštovanje samoodločbe in dostojanstva Srednjeamc irtanov.
Članek temelji na de:	Ameriška	vojaška	prisotnost v Srednji Ameriki
in Karibih«. 1984--1985
Eva Gold. Disarmament L .rnpaigne (Prevod Irena SMOLE)
ШШ
3
ZNANJE IN ZAVZETOST
POJASNILO
Razmišljanja o organiziranju ljudi, njihovega dela, njihovega preživljanja časa imajo zmeraj pridih utopičnih programov. Zmeraj je vprašljivo, ali lahko računajo na minimalni pristanek, kaj šele na podporo. Vendar bi brez takih predlogov ne bila mogoča razprava. Dosežek je že, če se ob njih premakne mišljenje, na običajni poti razmišljanj pride do gube ali preloma.
Pristanek in podpora sta potrebna, če želimo kakršenkoli že predlog preizkusiti: ga poskusno izpeljati. Saj gre za organiziranje delca življenja: določanje, kako bo del dneva porabljen za dejavnost v določenem prostoru; gre za prevzemanje obvez in za pristajanje na njih.
Predstavljamo tri predloge: za poučevanje naravoslovja, za poučevanje skupnih družboslovnih predmetov in za raziskovalni projekt, ki bi ga izvedel Marksistični center pri Univerzi v Mariboru. Pripravil jih je Igor Kramberger, strokovni sodelavec za raziskovalno dejavnost v Marksističnem centru. Gre za predloge, o katerih bodo različni organi Marksističnega centra in univerze šele razpravljali; trenutno še ni potrjen noben.
Usode predlogov in projektov so lahko zelo različne. Odločilna pa je konstelacija med zavetostjo, spretnostjo predlagatelja in družbenim okoljem (ki zagotovi denar, prostore, ljudi, če dovolj močni subjekti v okolju podprejo predlog). Zato pred predlogi objavljamo prvi, najobsežnejši del PREVAJALČEVEGA POJASNILA, prispevka, ki bo natisnjen v knjigi Theodorja W. Adorna, Uvod v sociologijo glasbe (knjiga bo jeseni izšla pri Državni založbi Slovenije v zbirki itd.) — v njem je opisanih nekaj drobcev o produkciji znanja, na katere so oprti predlogi, ki so predstavljeni v nadaljevanju.
Uredništvo
PREVAJALČEVO POJASNILO
Pričujočo knjigo je prevajalec prvič prebral pozimi leta 1978; pozneje je z zanimanjem prebral skoraj vse eseje v zbirkah Noten zur Literatur I—III in manjše število iz drugih zbirk (zlasti v Stich-vvorte. Kritische Modelle 2, edition suhrkamp 347), s posebnim užitkom pa predavanja Philosophische Terminologie (uredil in izdal Rudolf zur LIPPE; izšlo v zbirki suhrkamp taschenbuch wis-senschaft 23 in 50, Frankfurt/M 1973 in 1974). Nekaj je torej o Theodorju W. Adornu vedel že pred prevajanjem. Poznal je tudi obči mesti o njem oziroma njegovih spisih: o posebni, težko razumljivi nemščini in o ezoteričnosti njegovega načina mišljenja. Oboje je pomenilo dodatno mikavnost, ko se je spomladi 1984 po pogovoru z Mladenom DOLARJEM, in Rastkom MOČNIKOM odločil, da prevzame prevajanje pričujoče knjige. Za predlogo je uporabil izdajo v okviru Gesammelte Schriften, kjer je v 14. zvezku objavljena skupaj z zbirko esejev Dissonanzen. Musik in der verwalteten Welt. Ta zvezek je uredil in izdal Rolf TIEDEMANN in je izšel leta 1973 pri založbi Suhrkamp v Frankfurtu/M. Knjiga je natisnjena na straneh 169—433.
Dvanajst teoretskih predavanj je Adorno pripravil za široko, nespecificirano občinstvo, večji del so jih kot posnetke predvajali po radiu. Niso edino njegovo delo, ki ga je namenil širokemu občinstvu. Posmrtno so objavili magnetograme predavanj za uvod v filozofijo, ki jih je imel leta 1962 na Univerzi J. W. Goetheja v Frankfurtu/M, se torej časovno navezujejo na predavanja o sociologiji glasbe. Naslov predavanj je ohranjen v naslovu knjige: Philosophische Terminologie. Veliko esejev je najprej zasnoval kot radijske eseje ali jih je pred knjižno objavo natisnil v najrazličnejših revijah. Na več mestih je komentiral razlike med teksti, ki so posledica upoštevanja medijev: govorjena beseda je neposredna, zato pa ni do vseh podrobnosti obvezujoče izoblikovana.
Znano je, da so Heglova predavanja, ki so jih izdali šele njegovi učenci na podlagi zapiskov, berljivejša od tekstov, ki so bili od vsega začetka namenjeni natisu. Heglova predavanja o filozofiji zgodovine, umetnosti, religije in zgodovini filozofije so bila v takratnem Berlinu takč rekoč družabni dogodek. Interpreti povezujejo Adorna s Heglom; nanj se ni samo skliceval ali ga navajal v različnih spisih, temveč je objavil v posebni knjižici tri študije o njem: Drei Studien zu Hegel (prvič izšlo leta 1963; v okviru Gesammelte Schriften izdano v 5. zvezku, dostopno tudi kot suhrkamp taschenbuch vvissenschaft 110; obstaja srbohrvatski prevod, ki je leta 1972 izšel pri založbi Veselin Masleša iz Sarajeva v zbirki Logos). Za oba velja zdravemu razumu obče mesto, da je njuna misel ezoterična in težko razumljiva. Pri obeh bi ga morali povezati z raznovrstnostjo in širino javnih nastopanj. Vsaj pri Adornu meri to obče mesto na zavrnitev razmišlanja, ki je radovedno in kritično, oboje je nadomeščeno s sprijaznjenostjo irv strinjanjem.
O razliki med zgodovinsko-sistematično vseobsežnostjo zasnove pri Heglu in parataktično zgradbo esejev in predavanj, ki so zmeraj samo Posegi ali Iztočnice, lahko pa bi navedli še vrsto podobno zgovornih naslovov zbirk esejev, pri Adornu na tem mestu ni mogoče podrobneje govoriti. Lahko zgolj opozorimo na dva Adornova eseja, v katerih obravnava zvrst in postopek pisanja: »Der Essay als Form« in »Parataxis. Zur spaten Lyrik Hdlder-lins«. (Oba sta zdaj dostopna v srbohrvatskem prevodu: Filozof-sko-sociološki eseji o književnosti. Izbrala in uredila Nadežda ČA-ČINOVIC-PUHOVSKI. Izdala leta 1985 Školska knjiga iz Zagreba v zbirki Suvremena misao.)
Med parataktičnimi členi se zdijo prevajalcu zelo pomembni tisti, ki vsebujejo sporrrine na prve vtise ali na doživetja pri seznanjanju in ukvarjanju s fizolofijo, glasbo in literaturo. Adorno ločuje med prvimi vtisi in poznejšimi doživetji; razlika je opazna v načinu, kako je eno ali drugo uvedeno in povedano Za razumevanje tega člena je koristno, včasih nujno, poznavanje konteksta. Zato gotovo ni naključje, da je Hartmut SCHEIBLE, ki je kot gost uredil posebno številko revije ТЕХТ + KRITIK o Th. W. Adornu, na začetek uvrstil prispevke o njegovem odraščanju in intelektualnem dozorevanju: Peter von HASELBERG, »VViesengrund-Adorno« in Carlo PETTAZZI, »Studien zu Leben und Werk Adornos bis 1938« Iz obeh si :e prevajalec pripravil »svoj« kontekst. (ТЕХТ + KRITIK Sonderband. Izdaja Heinz Ludvvig ARNOLD. Miinchen 1977.)
Pri doživetjih je pot bolj zapletena, saveda tudi daljša. Okvir za razumevanje Adornove vpetosti v določeno indistucijo je knjiga Martina JAYa, The Dialectical Imagination: A History of the Frankfurt School and the Institute- of Social Research 1923—1950. (Na voljo je srbohrvatski prevod: Martin DŽEJ, Dija-lektička imaginacija. Izdali leta 1982 založbi Svjetlost iz Sarajeva in Globus iz Zagreba v zbirki Etos.) Posebnost nekaterih Adorno-vih izkušenj, ki so izrazito prisotne v prevedenih dvanajstih teoretskih predavanjih, je povezana z njegovimi izkušnjami iz prvega obdobja emigracije v Združene države Amerike (v drugi polovici 30-tih let). Tudi v tem primeru nam pri razumevanju pomagajo drugi spisi, najprej drugi Adornovi. Vsi njegovi spisi so obravnave predmeta v obliki posegov, analiziranja Disonanac ali Zvočnih figur. ki se medsebojno dopolnjujejo oziroma pojasnjujejo; to nam pomaga razumeti, zakaj mnogi trdijo, da je Adornovo »glavno« delo zbirka aforizmov Minima Moralia Reflexionen aus dem besc-hadigten Leben (Bibliothek Suhrkamp, prvič izšlo leta 1951) in ne njegovi pozni, »sistematični« deli Negative Dialektik in Aesthetisc-he Theorie (Navedene tri knjige so v o.,viru Gesammelte Schrif-
(
ten izdane v 4., 6. in 7. zvezku; zadnji dve sta dostopni tudi kot suhrkamp taschenbuch vvissenschaft 113 in 2 in v srbohrvatskem prevodu, ki sta izšla pri založbi BIGZ iz Beograda, prve knjige 1979 , druge 1982.)
V avtobiografskem eseju »VVissenschaftliche Erfahrungen in Amerika« so med pripovedjo o izkušnjah, ki si jih je nabral s sodelovanjem z ameriškimi družboslovci, pojasnjeni skoraj vsi angleški sociološki termini, ki se pojavijo v pričujoči knjigi. Izčrpno je prikazano sodelovanje v Radio Research Project, ki ga je vodil glavni predstavnik kvantitativnega pristopa v sociologiji, Paul F. Lazarsfeld. Esej je objavljen v zbirki Stichworte. Kritische Modelle
2.	(Skupaj s tremi drugimi zbirkami je objavljena v zvezku 10. 1—2 izdaje Gesammelte Schriften. ki je naslovljen Kulturkritik und Gesellschaft I, II. Frankfurt/M 1977. Pred omenjeno zbirko so natisnjene še naslednje: Prismen, Ohne, Leitbild in Eingriffe. Ne-un kritische Modelle.)
Ker je nekajkrat izkusil, da znanstveniki in umetniki, s katerimi Adorno polemizira, ali jih navaja kot negativne primere, za občo sodbo (denimo v enciklopedijah in priročnikih) niso zgolj negativni primeri, si je prevajalec poiskal dodatno znanje o Paulu F. Lazarsfeldu; v nemškem prevodu študije Michaela POLLAKA, »Paul F. Lazarsfeld — Fondateur d’une multinationale scientifi-que« (Original je izšel v reviji Actes de la recherche en Sciences sociales 25 (januar 1979), str. 49—59; nemški prevod pa v odličnem zborniku, ki v štirih knjigah predstavlja Geschichte der So-ziologie. Studien zur kognitiven, sozialen und historischen Identi-tat einer Disziplin. Izdal Wolf Lepenies; izšlo v zbirki suhrkamp taschenbuch vvissenschaft 367, Frankfurt/M 1981. Študija je natisnjena v 3. knjigi v oddelku Kontinuitet und Diskontinuitet in der empirischen Sozialforschung — navedena študija je zadnja v tem oddelku, tudi prva je posvečena P. F. Lazarsfeldu.); njen avtor med drugim temeljito obdela razlike in razhajanja med P. F. La-zarsfeldom in Th. W. Adornom. Temeljni vzgib za kvantitativne socialne raziskave, ki so jih naročale in tudi plačale različne vladne ustanove, je bilo Lazarsfeldovo hotenje, da bi z rezultati svojih raziskav omogočil učinkovito korporativistično vodenje države, kar se je ujemalo z Rooseveltovim New Deal-programom. Pripravljenost in hotenje, da deluje kot vmesni člen med vlado in vladanimi,
kot člen, ki s svojimi kvantitativnimi metodami ugotavlja tipičnosti in opozarja na odklone, ga temeljno razlikuje od Adorna, ki je zagovarjal in predstavljal tip kritičnega intelektualca, intelektualca, ki razkriva ideološke strani vladnih izjav in ukrepov. Predvsem pa intelektualca, ki v posebnem z močjo svoje misli pokaže obče. S tem smo navedli razlog za parataktično zgradbo esejev in predavanj.
Po prvi, »buldožerski« fazi prevajanja je prebral razpravo Karla Markuša MICHELa, »Versuch, die 'Aesthetische Theorie' zu verstehen« (ki je objavljena v: Materialien zur aesthetischen Theorie Th. W. Adornos. Konstruktion der Moderne; izdala Burk-hardt LINDNER in W. Martin LUDKE; suhrkamp taschenbuch vvissenschaft 122, Frankfurt/M 1980, str. 41 — 107). Medtem ko so bile doslej omenjane razprave, ki so bile bolj povezane s sociološko oz. družboslovno razsežnostjo Adornove misli, gre v tem primeru za filozofsko interpretacijo estetske razsežnosti njegove misli. V središču razprave K. M. Michela je obdelava razmerja med subjektom, umetnino in družbenimi mehanizmi v Adornovi estetski teoriji. Zanj sta zgodovinski oglišči avtonomne umetnine vzpostavitev substancialnega subjekta in njegov razkroj. V tem obdobju nastajajo umetnine in so določene človekove stvaritve iz . prejšnjih obdobij dojete kot umetnine. Subjektu je omogočeno, da se skoz ustvarjanje avtonomnih umetnin postavi v pozicijo negativnosti do postalega, do zgodovinskih realizacij. Prav skoz umetnino teče prepolovišče resničnosti sveta: sprevrnjen svet je postavljen v taka znotrajumetnostna razmerja umetnine, da se prikaže njegova sprevrnjenost. S tem razumevanjem umetnine je povezano razumevanje razmerja med umetnino, nečim estetskim, in čutnostjo, zaznavnim svetom. Za Adorna je avtonomna umetnina zmeraj v distanci, zanjo velja Kantova opredelitev umetnine kot nenamenske namenskosti; toda resnico lahko vsebuje samo, če je obenem omadeževana z grobo čutnostjo; le korak razmejuje avtonomno umetnino od te čutnosti. Prepozna ga lahko samo kritična filozofska misel. Zato mora biti tudi ta avtonomna in realizirana s pozicije negativnosti; toliko je Adornova teorija estetska.
— Branje razprave K. M. Michela je pomagalo razumeti mnoga mesta, ki so bila v prvi fazi prevajanja nejasna, ali kar nerazumljiva. Pozneje se je pridružilo še branje najnovejše knjige Oskarja NEGTA, Lebendige Arbeit, enteignete Zeit. Politische und kultu-relle Dimensionen des Kampfes um die Arbeitszeit. (Knjiga je izšla konec let 1984 pri založbi Campus, Frankfurt/M-New York; tri poglavja iz te knjige so izšla v slovenskem prevodu v prilogah Boj proti delu in levičarjeva kultura, ki jih je v treh nadaljevanjih objavil časopis mariborskih študentov KATEDRA — v številkah 2 + 3 + 5/1985.) Pomenilo je nadaljevanje razmišljanj o pomasovljenju substancialnega subjekta in njegovi usodi v upravljanem svetu. Teorija v tej knjigi ni več samo estetska, temveč je tudi politična
— Oskar Negt si je knjigo zamislil kot politično polemiko, s katero posega v razpravo o bodočem programu nemških sindikatov. Zanj je pomembna razsežnost mišljenja njegova pristranost, kar mu pomeni, da je edino tako rrtisel lahko za korak bliže resnici, da je strastna in zavzeta. Adornova teorija brzda strast v melanholijo, ne preide v polemičnost zavzetosti, njena zavzetost je estetska. Ta razsežnost zahteva od prevajalca, da nekaj pove še o svojem prevajanju in o prevodu.
(Se nadaljuje s tehničnimi pojasnili o prevodu.)
(Igor Kamberger)
. PROLOG
Zapis prve vrstice prispevka mora uvesti bralca, ga pritegniti; upravičeno predpostavlja, da je avtor domislil svoje pisanje do te mere, da začenja na pravem koncu, torej dejanskem začetku.
Avtor tega prispevka ni povsem prepričan v domišljenost tega, kar namerava zapisati, čeprav je čistopis že tretja inačica razmišljanja. Ker bo s prispevkom objavil predlog, kako organizirati določeno vrsto raziskovalnega in izobraževalnega dela na Univerzi v Mariboru, niti ne želi, da bi bralci sprejeli tekst kot nekaj dokončnega.
Prispevek bo govoril predvsem o času, bolje: o različnih časih, ki se bodo v predlogu križali v posameznih točkah. Temeljna izkušnja, ki si jo je pridobil v treh letih, ko se je ukvarjal velik del svojega časa z organiziranjem časa drugih, je namreč prav izkušnja o času: o njegovih značilnostih, odtenkih, kakovosti posameznih časov in podobnega.
Izkušnja je nekaj osebnega, toda pridobljena je bila med opravljanjem delovnih, službenih nalog. Sestavljena je iz dveh gub: prva je avtorjevo opravljanje določenih nalog njegov pristanek, dajih opravlja, druga pa vsebina opravljanih nalog; gre za dve vrsti odnosa do drugih, do ljudi okrog sebe na delovnem mestu in do ljudi, ki jih je srečeval in spoznaval med opravljanjem delovnih obvez.
Šele zdaj, po treh letih mu je v polni meri jasno, s čim se je predvsem ukvarjal. Svojo zainteresiranost za svet okrog sebe, bolje: za rezultate dela in interesov drugih, rezultate, s katerimi so mu odpirali oči za svet okrog njega, je hotel posredovati drugim; predpostavljal je, da so okrog njega ljudje, ki so prav tako zainteresirani, vendar svojih interesov ne morejo potešiti.
Ce je hotel izpeljati ta načrt: omogočati potešitev interesov, je moral poiskati in sodelovati s tistimi, ki bi lahko tak interes potešili. Nedavno je naletel na misel, ki to prizadevanje povzame tako:
»Če boste Vi hkrati upoštevali vse tri glavne skupine človeške delovne sile — stabilnost, notranjo opremljenost motivov, okrog katere se dogaja glavno delo, delo v obratih in poklicih in delo v odnosih — in enkrat izračunali, koliko bi to bilo, potem ostane za političnost nekako 1,5 % človekove družbene delovne sile* (Primerjaj o tem prilogi v KATEDRI 2 in 3/1985 Boj proti delu in levičarjeva kultura.)
Omogočanje nastopov v javnosti, predstavljanje rezultatov znanstvenega, raziskovalnega dela pomeni organiziranje motivov v znanstveniku, raiiskovalcu, pomeni tako opremljanje njegovih motivov, da mu postane smiselno, potrebno vzpostavljanje odnosov z neznanimi ljudmi, da mu p>ostane smiselno izkoristiti tisti majhen delček njegove delovne sile, ki ga porabi za političnost, prav za tako predstavljanje svojega dela.
Zagotoviti je treba organizacijo, ki je dovolj stabilna, da vzbuja zaupanje. Organizator mora biti sogovornik znanstveniku, raziskovalcu. Ne zadostuje torej zgolj brezhibna tehnična izpeljava organizacije. To mora biti samoumevno. Sogovornik mora vsaj slutiti, kakšno znanje mu lahko posreduje znanstvenik, raziskovalec. Organizator kot sogovornik mora znati artikulirati vsebino svojega organizacijskega dela. Pogovor med organizatorjem in znanstvenikom, raziskovalcem mora privesti do prekritja motivov.
Druga stran organizatorjevih poslov je, da zna nagovoriti interese. Njegova ponudba mora biti med možnostmi, s katerimi lahko nagovorjeni (nagovorjeni z obvestili v sredstvih javnega obveščanja, z vabili in še kako drugače) zapolnijo svojih 1,5 % družbenega delovnega časa, ki ga imajo na voljo za političnost, tako zanimiva, za motive tako privlačna, da se nagovorjeni odločijo prav zanjo.
presežnih odnosov je računal na lebdeče, nevezane potrebe; torej na izsek članov skupnosti, ki imajo pogoje za razvoj prav takega presežka. Pri tem pa ni vedel, kolikšna je ta skupina in kakšni so ti nevezani interesi. Zdaj pa bi produkcijsko povezovanje pomenilo dosti bolj jasen izsek; obenem pa bi prišlo do vezave interesov, zavzetosti. Produkcija je najprej artikulacija odnosov, razmerij med udeleženci, členi produkcije; nato pa artikulacija razmerja produkcijske enote do okolja.
Predlog, ki gaje razvil iz teh premišljevanj, se cepi na raziskovalni in izobraževalni del, med katerima pa so vzpostavljene povezave. Predlog je ponudba za organiziranje določenega časa določenim skupinam družbene skupnosti. Del te ponudbe, izobraževanje, predlaga specifično organiziranje dela obveznega časa študentov. Specifičnost je v povezovanju tega izobraževanja z raziskovanjem oziroma znanstvenim delom.
II. EKSPERIMENT
Z NARAVOSLOVJEM
O naravoslovju kot enem izmed splošnih izobraževalnih predmetov govorimo posebej, ker gre za uvajanje nečesa povsem novega. Ostali splošni izobraževalni predmeti naj bi sicer doživeli spremembe, vendar gre v temelju za ohranjanje določenih hotenj, ki so bila izražena, uveljavljena že pred leti z vpeljavo splošnih družboslovnih predmetov v redne programe študija na Višji in visoki stopnji.
Pri pogovorih o naravoslovju je opazna temeljna nerazčišCe-nost, kakšno znanje, pa tudi znanje o čem naj bo posredovano v programu. Ali gre za naravoslovne vede ali za tehniko + tehnologijo (se pravi za dve veščini: izdelovanja orodij in izdelovanja dobrin). Če pristanemo na tako delitev, moramo predlagati dva programa, .ki naj obsegata vsak po 30 ur. V prvem bi predstavljali prodore s področja naravoslovnih ved (in ob predstavitvi prodorov pojasnili temelje, ki so vezani na določen prodor), torej fizike, biologije in kemije. Pri tšm bi upoštevali vso pestrost podzvrsti in medsebojnih povezovanj. Seveda bi to bil splošno izobraževalni ciklus, ki bi se povezoval zlasti s predmetom filozofija med druž-boslovanimi predmeti. V drugem bi predstavljali razvoj tehnike + tehnologije; pogoje za uvajanje sodobnih tehnologij in razvijanje produktivnih sil. Ohranili bi lahko primerjavo naravoslovja s filozofijo iz filozofije so izšle posebne družboslovne vede; iz naravoslovja so izšli tehnični dosežki in se osamosvojili kot avtonomna področja. Vendar!
koordinirali z urnikom ostalih skupnih predmetov (družboslovni predmeti: filozofija, sociologija, politična ekonomija in politologija; primerjaj s predlogom.za te predmete v nadaljevanju). Predavanja so edina oblika dela, ki je mogoča v tako kratkem trajanju ciklusa (največ dva meseca in pol, 16—20 ur) in pri tolikšnem številu študentov z različnih šol.
Študijska literatura bi bila razdeljena na temeljno in aktualno. Delitev je vezana na zamisel, da bi bili naravoslovni ciklusi dvoletni; aktualna literatura bi se vezala na temo vsakokratnega ciklusa, temeljna pa bi zagotavljala temelj, kontinuiteto.
Temeljna literatura, ki bi bila obenem predlagana kot predpriprava za predavanja, bi bilo 13. poglavje v 1. knjigi Kapitala Karla Магха: Mašinerija.
Aktualna literatura pa bi bilo avtorsko polo (16 strani) obse- . žno besedilo predavanja — kar pomeni: brošura, ki obsega 130 do 160 tipkanih strani, študent bi moral tako predelati za izpit skupaj 250—300 strani besedila.
Za organizacijo predavanj to pomeni, da bi morali vsaki dve leti zagotoviti novo brošuro z novimi besedili. Zagotavljanje besedil bi pomenilo dogovarjanje o produkciji znanja; saj bi potrebovali določena besedila, ki bi bila usklajena s predvidenim programom ciklusa. Publikacija bi izšla med potekom ciklusa, tako bi ohranili privlačnost predavanj — omogočili pa študentu izbiro, da študira po zapiskih ali po brošuri.
Za prvi ciklus predlagam naslov, ki je dovolj širok, da bi lahko zajeli, vse štiri elemente: produkcijo, distribucijo, cirkulacijo in konsumpcijo. Obenem je dovolj privlačen, da lahko pričakujemo odziv (obisk): HRANA.
Koordinator ciklusa bi bil nekdo z Višje agronomske šole.
K sodelovanju bi povabili profesorje mariborskih šol, ljubljanske univerze pa tudi strokovnjake iz raziskovalnih oddelkov SOZD-ov ABC Pomurka, Hmezad, Tima . . .
Naloga koordinatorja bi bila, da spomladi 1985 naveže stike s predavatelji in se z njimi dogovori za avtorsko polo dolge prispevke _ besedila predavanj. Metodološko izhodišče za obdelavo vseh štirih elementov bi bil predlog, da naj avtorji zastavijo svoje prispevke kot dialog s knjigo Huberta Požarnika, Alternative. Tako bi med dvema poloma: svojim znanjem in poznavanjem zadeve na eni strani in Požarnikovimi trditvami na drugi strani razvili predavanje, v katerem bi lahko Požarnikove trditve o tehnologiji v poljedelstvu in prehrani ovrgli ali začeli drugače razmišljati o svojem delu.
Naslednji predlog predavateljev je izmišljen; z nikomer ni bilo doslej še prav nič dogovorjeno; predavatelji so poiskani v seznamih predavanj ljubljanske in mariborske univerze oziroma sem zanje izvedel (v obliki predlogov) od obiskovalcev ODPRTE UNIVERZE.
Koordinator ciklusa bi bil Ivo MIKLUŠ (Višja agronomska šola)
1.	predavanje: Bojan PRETNAR ali Ciril BAŠKOVIČ, Razvojna tehnologija
Kaj torej predlagam?
Združitev hotenj nove zasnove splošnoizobraževalnih programov in razpoložljivih kadrov, ki lahko v Mariboru predavajo te programe. Predlog predvideva dogovarjanje na ravni univerze, ne posamezne šole. Sodim, da bi s primerno modifikacijo bilo mogoče izpeljati program tudi v Kranju (Visoka šola za organizacijo dela) in na vseh centrih, ki jih imajo šole izven Maribora.
Novi programi predvidevajo delitev splošnoizobraževalnih predmetov na pet delov: filozofijo, sociologijo, politično ekonomijo, politologijo in naravoslovje. Za posamezen predmet je predvideno 30 ur (kar pomeni pri dveh urah tedensko tri mesece in pol). Nejasno je, kako zagotoviti pri tej drobitvi enako kakovost za vse predmete. Prav na tej točki se zdi v Mariboru smiselna navezava na obstoječ družboslovni kader (kolikor ga je sploh dovolj za izvedbo predloga; morda bi bilo na ravni univerze treba razmišljati o dolgoročni kadrovski politiki za to področje).
Predlagam, da bi profesor, ki je po stroki filozof,predaval za VSE študente mariborske univerze filozofijo; profesor, ki je sociolog, sociologijo; profesor, ki je politični ekonomist, politično ekonomijo; profesor, ki je politolog, politologijo. Naravoslovje se izmika tej delitvi na akademsko uveljavljene stroke in je tudi zato obdelano posebej. Čeprav ta predlog predvideva, da dobi študent najboljše znanje oziroma informacije pri profesorju, ki je za posamezno stroko posebej usosobljen, se predlagatelj zaveda ohranjanja delitve na zgodovinsko nastale posamezne vede. Na tej točki lahko samo dogovor o obliki izvajanja in določena vsebinska usklajenost zagotovijo, da bo študent pri teh predmetih prevzemal vedenje in mišljenje intelektualca.
Kako to zagotoviti?
Predlagam uvedbo trimesečnih ciklusov (24 ur), ki bi jih predavatelji imeli dvakrat v šolskem letu. Enak ciklus bi ohranili dve šolski leti (velja tudi za naravoslovno petino); torej bi imeli študentje štirikrat možnost, da ga odposlušajo. Vpisovali bi jih v 1. in
2.	letniku študentje višjih šol; v 2. in 3. študentje visokih šol oz. fakultete. Ponavljanja bi bila nujna tudi zaradi hkratnosti poteka dveh ciklusov: devet mesecev je dejansko v šolskem letu na razpolago za predavanja; ker bi poslušali predavanja študentje vseh šol, bi morale šole uskladiti za določen dan (morda celo dva, kar je manj smiselno) v tednu svoje urnike; vzporedno bi tekla dva ciklusa, vsi pa bi morali biti tako razporejeni, da se ne bi prekrivali isti v obeh semestrih.
•■Eksperiment z naravoslovjem« predvideva največ 20 ur; v končni obliki jih bo 30 Ker je naravoslovni ciklus že znotraj teh ur razdeljen na več profesorjev, ki pripravijo vsak svoje besedilo predavanja, je zagotovljena možnost gostovanj, zamenjav v skladu z dogovorjeno temo dvoletnega ciklusa. Pri »družboslovnih« predavanjih bi »redni profesorji« predavali 24 ur; razliko, znova 24 ur, pa bi izkoristili za predavanja gostujočih profesorjev. Za šolsko leto 1985/86 predlagam ciklus Socialna gibanja, ki ga tre-
t,Nadaljevanje na 6. strani)
Kaj pa je vse to? Je to produkcija notranje opreme motivov? Do določene mere vsekakor. Vendar samo motivov, ki so vrh vseh motivov, ki so do neke mere v.šok, presežek nujnosti vsakdanjega življenja. Kajti gre za vzpostavljanje odnosov,, ki so višek, ki so več kot najnujnejši odnosi. Gre za odnose, ki so veliko bolj krhki kot temeljni odnosi. Njihova artikulacija je počasna, običajno delna, pogosto negotova.
Organiziranjesocialnezaintereširanostijeorganiziranjesrečanja med socialnim poučevanjem in učenjem; je vzpostavljanje mostu med dvema vzgiboma posameznikove družbene razsežnosti, je artikuliranje njegove političnosti kot oblikovanja presežnih odnosov. Presežni odnosi določajo način zadovoljevanja temeljnih potreb, ker so oblikovanje notranje opremljenosti motivov. Možnosti in oblike vzf)ostavljanja presežnih odnosov nam povedo največ o načinu reprodukcije določene družbene skupnosti.
Oblikovanje organizatorja je potekalo v delovnem času in v prostem času. Nikoli mu ni bilo povsem priznano, da je njegova osebna rast v sogovornika jx>membna za uspešno opravljanje tehnične strani organizacije in da jo naj zato vmesti v delovni čas. Višek njegove zainteresiranosti, znanje, ki si gaje pridobil v prostem času, je bil humus njegovega organizacijskega dela.
Dovolj pogosto je opazil, da se z znanstveniki, raziskovalci pogovarja o delu, ki ga ti velik del opravljajo v svojem prostem času. Vprašal se je, kakšno je razmerje med delovnim časom, tretjino delovnega dne, ki jo moramo preživeti na delovnem mestu, in človekovo družbeno delovno silo; vprašal se je tudi, kakšno je vrednotenje te delovne sile, če so rezultati, ki dobijo za nazaj določeno družbeno priznanje, pridobljeni v višku razpoložljivega časa.
Dvoje postane zanimivo: kako bi lahko organizator zajet še kaj več kot zgolj vrh motivov. Vzgibi, kijih pomaga artikulirati, so zmeraj že družbeno posredovani. Njegovo dosedanje delo je merilo predvsem obseg, vrsto zainteresiranosti (ta izraz je v Slovenskem pravopisu 1962 dopolnjen s predlogom za bolj knjižno, lepšo rabo: zavzetosti), ki je že tu, ki obstaja. In: ali je sploh mogoče narediti ta korak kot zgolj organizator.
Organizator je bil v opisanem primeru predvsem organizator konsumpcije; v najbolj uspelih primerih svojega dela je zajel tudi cirkulacijo rezultatov znanstvenega, raziskovalnegadela in predmetov za notranjo opremo motivov. Produkcija je bila v tem njegovem delu podrejena. Obči družbeni pogoji produkcije in s tem njen način so posredno in posredovano določali način in pogoje te konsumpcije, deloma cirkulacije,-
Odločilen pa bi bil preskok v produkcijo predmetov za opremljanje motivov; v zagotovitev stabilnosti take produkcije in v graditev odnosov, ki bi jih oblikovala produkcija, produkcijska povezanost, ne zgolj konsumpcijska.
Preskok bi pomenil zožitve: kot organizator je nagovarjal zelo širok krog znanstvenikov, raziskovalcev in tako rekoč celotno prebivalstvo na področju, ki ga je pokrival s svojo reklamo. Ob tem se je zavedel, da pravzaprav ne gre za zožitev, temveč drugačno razumevanje izseka, ki ga zajema oziroma nagovarja. Kajti, pri artikuliranju
Predlagana delitev pristaja na določeno, družbeno uveljavljeno delitev dela, ki je povezana s prevladujočim produkcijskim načinom, zlasti z delitvijo moči med materialno produkcijo in državo (oz. druženo skupnostjo v celoti): razvijanje temeljnih znanj z ne-predvidljivimiučinki podjetja prevalijo na državo oziroma družbeno skupnosfv celoti zaradi prevelikega rizika. Delitve dela, posebne oblike institucionaliziranja znanja so povezane s takim političnim bojem za organiziranje produkcije v družbi kot celoti. Delitev ni utemeljena z vsebinskimi razlogi, ki bi jih produciralo samo znanje, temveč s poslovnim rizikom.
Primer za to je bilo predavanje dr. Zdravka Petkovška v okviru ODPRTE UNIVERZE. Ko je govoril o podrobnostih meteoroloških raziskav inverzij, torej o delu temeljnih naravoslovnih raziskav, je postalo njegovo govorjenje politično, družbeno relevantno — ob detajlu smo izvedeli, kaj je ekološko razmišljanje in kako bi lahko reševali tehnične + tehnološke naloge. Ni bilo naključje, da je njegovo predavanje imelo naslov Odnos med naravoslovjem in tehnologijo. Z njim lahko opredelimo vsebnino novega splošnoizobraževalnega programa.
Pri obdelavi podrobnosti je treba upoštevati še drugo stran, študente. Ne vemo, v kateri tovarni bo študent pozneje zaposlen. Prav tako ne moremo ločiti znanja o naravoslovju in tehnologiji na naslednje zvrsti: enkrat za pedagoge, drugič za ekonomiste, tretjič za pravnike, četrtič agronome, petič organizatzorje dela, šestič različne tehnične strokovnjake. Kajti upoštevati velja, da splošnoizobraževalni predmeti opravljajo posebno nalogo — preprečili naj bi nastanek strokovnjaka, eksperta, fahidiota; posredovali naj bi znanja, s katerimi bi strokovnjak, ekspert postal intelektualec, torej nekdo, ki s svojo držo, vedenjem, načinom razmišljanja na specifičen način presoja svoje delo, okolje in razmerje med obojim.
Predlagam, da predavatelji pri predmetu Tehnologija naravoslovja posredujejo znanje o drobcu razmerja med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi, o tistem drobcu, ki mu pravi politična ekonomija fiksni kapital, lahko pa ga poimenujemo tudi mašinerija. Gre za formo mišljenja, njegovo pot, ki jo želimo posredovati študentu, prenesti nanj — da bi jo kasneje ubiral sam.
Primer:
Predavanje naj predstavi Philips—vijak. Pove naj vse njegove značilnosti: mere, kje se uporablja, katera industrija ga predvsem uporablja, skupaj s katerimi stroji je bila poenostavljena oziroma pospešena proizvodnja; kaj pomeni v tej zvezi žensko delo v elektrotehnični industriji ipd.
Predlog eksperimenta za šolsko leto 1985/86:
Spomladi 1986 izvedemo ciklus 8—10 predavanj za študente
3.	letnika visokih šol oz. fakultete in 2. letnika višjih šol. Ciklus bi
2. predavanje: Ivo MIKLUS, Ekonomika kmetijske proizvodnje in tržišče'
3. predavanje: Ivo MIKLUŠ, Urejanje kmetijskega prostora
4. predavanje: Andrej ŠORGO, Proizvodnja rib in ribe v hladilniku
5. predavanje: Dražigost POKORN, Prehranjevanje
6. predavanje: Prane BUČAR, Tehnologija mesa in industrijskih kuhinj
7.in 8- predavanje v krajši varianti oziroma 7., 8., 9. in 10. predavanje v daljši varianti: tehnologija poljedelskih pridelkov, predelava in distribucija (strokovnjaki iz ABC Pomurka, Hmezad in TIMA.
Preverjanje znanja:
Štirje družboslovni predmeti imajo skupaj na razpolago 90 ur, Tehnologija naravoslovja ob tem še 30 ur. Zato predlagam kolektivni izpit v pismeni obliki. Štirim družboslovnim vprašanjem bi bilo pridruženo peto vprašanje z naravoslovnega področja. O podrobnostih primerjaj predlog za družboslovne predmete.
III. PREDLOG ZA SKUPNO POUČEVANJE DRUŽBOSLOVJA
Izobraževalne aktivnosti so v Marksističnem centru od njegove ustanovitve najbolj številne, verjetno tudi najbolj učinkovite. Menda je sedanja oblika zastopanosti splošnoizobraževalnih predmetov v študijskih programih delno tudi posledica aktivnosti centra. Tokratni predlog želi povzeti dobre strani sedanje oblike dela; dodati pa ob uvajanju naravoslovja še nekatere vsebinsko-izvedbene novosti.
Ciklus predavanj ODPRTA UNIVERZA je združeval naravoslovna in družboslovna predavanja v enoten repertoar — ponudbo organizatorjev. V predlogu »eksperimenta z naravoslovjem« je opisana transformacija »naravoslovnega« dela ODPRTE UNIVERZE. V nadaljevanju bo kot moment v razvitju predloga izpeljana transformacija »družboslovnega« dela. Obe transformaciji pomenita odmik od nespecificiranega obračanja h komurkoli in zagotavljanje obiska v obliki obveze. Izobraževalna dejavnost bo nekoliko ob ost, s katero je oblikovala minimalno radovednost, presežek časa; ne bo več ost, ki je drugi gib, gib, ki sledi pripravljenosti za socialno mobilnost, torej prihodu na predavanje.
5
(Nadaljevanje s 5. strani)
nutno (pomlad 1985) izvaja Sekcija za proučevanje socialnih gibanj pri Institutu za sociologijo Univerze E Kardelja v Ljubljani.
Vsak predavavatelj bi pripravil dvodelni seznam literature za študij Prvi del bi bila temeljna literatura; drugi pa aktualna in izpod njegovega peresa Gre* za podobno delitev kot pri naravoslovju Za vsak predmet bi bilo izbrano poglavje ali del iz klasične oziroma temeljne knjige posameznega področja (stroke, vede), ki bi obsegalo 100— 150 strani; vsak predavatelj pa bi moral napisati za svoj del samostojno obdelavo izbrane snovi, ki bi jo predaval' dve leti, tudi ta del bi obsegal 100 do 150 strani Skupaj s snovjo za naravoslovje bi moral torej š’udent za izpit predelati: minimalno 1050 strani; maksimalno 1500 strani v dveh letih; polovica bi
biliusmerjeni deli iz temeljnih del, polovica izvirni prispevki predavateljev.
Preverjanje znanja bi bilo kolektivno. Izpit bi bil pismen; študent bi odgovarjal na pet vprašanj, ki bi jih ločeno ocenjevali predavatelji oziroma pri naravoslovju koordinator. Vprašanja bi bila opisna; merilo uspešnosti pri študiju pa sposobnost povezovanja snovi s specifičnimi temami in vprašanji osnovnega študija.
V nekaterih elementih je ta predlog manj dodelan kot predlog za »eksperiment z naravoslovjem«. Vendar bi njegovo sprejetje zahtevalo več hitrih dogovarjanj, če bi hoteli z izvajanjem začeti že v šolskem letu 1985/86.'
Dogovarjanje oziroma načrtovanje bi potekalo v okviru Marksističnega centra in s sodelovanjem ustreznega odbora pri svetu
univerze. Za predlagatelja je najpomembnejši del -seznam literature«; »temeljne oz. klasične« odlomke naj bi študentje sami poiskali v knjigah, ne bi pripravljali čitank z razmnoženimi poglavji; zato pa bi kot čitanko razmnožili izvirne prispevke predavateljev. Tako bi združili študij s »skripto« in študij po znanstveni knjigi.
»Ciklus« z gosti bi lahko potekal podobno kot sedanja predavanja, ki jih organizira Marksistični center VEKŠ. Bil bi torej »auditorium maximum«, družabni in kulturni dogodek. Ohranili pa bi sinopsis, ki bi bil na voljo vsaj teden dni pred predavanjem.
PRIHODNJIČ:
PREDLOG RAZISKOVALNEGA PROJEKTA NAJNOVEJŠE INFORMACIJE
KDO NAS PONEUMLJA?
PO POTEH MARIBORSKIH DPO-jev
Uvod:
Pojdite vsi k vragu.
Poglavje I:
Pa začnimo od začetka. V glavo mi marca šine zamisel: Organiziraj koncert skupine Laibach v Mariboru! Zakaj pa ne?! Torej: s tovarišem Mitjem Ulrihom najdeva prosto dvorano v študentskem naselju za torek, 23. 4. 1985, in tudi vsa osnovna sredstva za pokritje koncerta. Ozvočenje je bilo pripravljeno, Laibach tudi. Potem je bilo treba zadevo prijaviti na sekretariatu za notranje zadeve. Po napisani prijavi in žigu UK ZSMS Maribor, ki je »stal« za mano, sem nesel to na že omenjen naslov. Pokažem prijavo in opazim: vidno razburjenje prisotnih cenilcev mariborske kulture, ki so izjavili, da so z Laibachom težave in da to v Mariboru že ne bo šlo tako lahko skozi, še prej pa da moram po dovoljenje na MK SZDL. Rečeno — storjeno! Grem na SZDL. Pokličejo tovariša Maksa Veleta, ki čez nekaj časa pride. Pokažem mu listino in razložim, zakaj sem prišel. On se začudi, saj MK SZDL česa takega ne dela, vendar če so me poslali tja z UNZ, bo že treba; kako, kaj, zakaj pa se bo še pozanimal. (Glej: Kafka, Der Pro-zess.) Reče mi, naj ga pokličem čez dan, dva, ko bo vedel, kako je bilo z Laibachom drugod.
Poglavje II:
Telefoniram tov. Veletu in mi reče, češ kaj sem sploh delal, če pa je dvorana v torek, 23. 4. 1985 zasedena, in še, da so mu rekli na MK ZSMS. SZDL bi sicer dala dovoljenje (če ne MK SZDL, pa OK SZDL — premetavanje odgovornosti prvič), vendar se naj najprej mladinci med sabo zmenimo za prost termin. Potem me je še povabil na osebni razgovor o stvareh, o katerih se ne da govoriti po telefonu. (Razumem?) Naslednji dan urno pohitim k tov. Veletu, še prej pa se oglasim na MK ZSMS pri tovarišici predsednici Alenki Jež. Potrdila je zasedenost dvorane in na moje vprašanje o Laibachu povedala, da se MK ZSMS ni dolžna iz-
jasniti o tej zadevi, dokler ne bo potrebno. Malo razočaran grem k tov. Veletu, ki mi sporoči novo informacijo, da študentski domovi oziroma tovariš direktor Mahnič sploh ne dajo dvorane za skupino Laibach. To novico mi je sicer že posredoval tov Mitja Ulrich, ko je bil na sestanku pri tov. direktorju Mariniču. Sam se začudim in tov. Vele pokliče tov. Mariniča, ki se diplomatsko izjasni, da je dvorana pač zasedena le tega dne. Tov. Vele mi je nato pripovedoval, da oni nimajo ničesar proti Laibachu, le da je datum okrog dvajsetega aprila neprimeren (?): lahko bi bila provokacija, saj je v tem času rojstni dan Adolfa Hitlerja, Laibach pa s svojimi križi in držo spominjajo na vse to (čeprav so bili v Evropi lepo sprejeti in na kaj takega ni nihče pomislil op. p.). Sicer pa bodo nastopili v Zagrebu in počakajmo: zakaj bi moral biti prav Maribor tisti, na katerega bi vsa Jugoslavija uperjala prst! Tov. Vele pač pozna zgodovino, slabše pa pozna umetnost in mu je kak Malevič oziroma suprematizem popolna tujka (Rusije, začetek tega stoletja). Tov. Mitja Ulrich je bil spet na sestanku pri tov. Mariniču in načel vprašanje Laibacha, če bi morda našli kak drug termin (na primer maja). Rekli so, da je maja že toplo in da nihče več ne hodi na koncerte (čeprav jih je v Mariboru kar nekaj, sicer pa še Dire Straits na turneji po Jugoslaviji) in da naj počakamo do jeseni.
Poglavje III:
Kako je bilo 23. aprila, na domnevni dan kbncerta? Ja, dvorana je prazna, v neizmernem veselju samevala. Res, da so se 24. aprila začeli dnevi karavane bratstva in prijateljstva jugoslovanskih študentov, ki so bili v glavnem »zastonjkarska« požrtija, pijančevanje malega števila študentov in uprave študentskega doma. Tudi na to srečanje so lahko prišli le redki študentje. Saj poleg tega, da so bili plakati le po študentu, so bile potrebne še vstopnice, katerih je bilo le omejeno število.
Tudi BRATSTVO in PRIJATELJSTVO med študenti je postalo elitizem, sreča ali veza pri kartah, ki se je sprevrglo v vsesplošno požiranje prehrambenih artiklov in družbenega denarja.
Poglavje IV:
Tako torej, tu nekje bi se zadeva nezaključena končala. Vmes so bili v Mariboru še dnevi mladinske kulture, ki so izpadli kot največji pankrt. Vse prireditve so morale biti zastonj (komu pa se splača?), od organizacij pa smo dobili le denar in napotek, naj se preveri politična angažiranost vseh skupin, ker v Mariboru angažirane mladinske kulture že ne bo. (Nekdo je pozabil sklepe kongresa ZSMS v Novem mestu I. 1982).
Epilog:
Za mariborsko kulturo očitno skrbijo nepravi ljudje. Zakaj je
tako, pa se vsiljujejo naslednje teze:
1.	Ti ljudje namenoma skrbijo za svoj narod, da se ne bi slučajno zavedel česa in se razburil (glej: Laibach — totalitarizem!). Tako ga zavestno poneumlja z vsiljevanjem prireditev za narodno veselje (Novi fosili, diskoteke) in političnimi manifestacijami.
Za konec pa povem, da imamo v Mariboru še delitev na študente iz študentskega doma, katerim prireditve dela Obštudijska
dejavnost, ki je nosilec mladinskih prireditev v Mariboru vsaj po številu. Prvi imajo prireditve, za katere se zunaj sploh ne ve (plakati so le po študentu), če pa slučajno zveš, nimaš vstopa, če nimaš domske izkaznice. Morda bi to šlo v Ljubljani, v Mariboru, kjer je le ena mladinska dvorana v času, ko ne dela Klub mladih oa si ustvarjanja takega geta ne bi smeli privoščiti.
PEC
MLADI IN RELIGIJA
INDIVIDUALNE VARIACIJE IN RELIGIOZNI SISTEM
Sodobne empirične raziskave religije kažejo pomembno raven odnosa med individualnim in družbenim vidikom, ki postane aktualen, če predpostavljamo primarnost družbene narave religioznega sistema. Pojavi se namreč vprašanje, ali je posameznik potem le pasiven sprejemnik, odtis objektivno obstoječega religioznega sistema oz. vprašanje izvora t. i. individualnih variacij in aktivnosti posameznika nasproti ofi-cialnemu, objektivnemu religioznemu sistemu, če izhajamo iz koncepcije religioznega doživetja kot učinka družbeno obstoječega religioznega sistema na posameznika, so glede na to možni naslednji vzroki variacij:
— specifična psihična struktura posameznika, na katerega religiozni sistem deluje;
— problemi, ki jih posameznik rešuje skozi religiozni sistem;	.	.
— dostopnost ali nedostopnost danega religioznega sistema v okviru odnosov, v katerih nek sistem deluje.
Takšna interpretacija lahko tudi pojasni iz tega izhajajočo raznolikost med oficialno religijo in t. i. ljudsko religijo, ki je vedno le nekak izbor in interpretacija obstoječe modne religije, povezan z elementi drugih religioznih sistemov in kultur.
Odnos med individualnim in družbenim vidikom religije so ugotovile tudi empirične raziskave na mariborskih srednjih šolah. Ta odnos se je pokazal skozi nepravilen tip: religiozni minimum (doživetje ,,svetega”, nekoherentnost s formiranim religioznim sistemom in neudeležba pri cerkvenih obredih) plus udeležba pri obredih, brez osnovnih značilnosti krščanske religioznosti.
če upoštevamo, da ne le obhajilo, ampak celo maša zgubi svoj krščansko religiozni smisel, če za njim ne obstaja vera v Kristusa, posmrtno življenje in božjo naravo cerkve, je očitno, da se ta tip religioznosti vzdržuje zaradi vpliva drugih, nereligioznih in nekrščanskih nnotivov za obiskovanje obredov. Le tako se vzdržuje (kvazi)krščanski značaj religioznosti, ki je v resnici sestavljen iz religioznega minimuma, ki je nastal oz. lahko obstaja brez specifične krščanske nadgradnje in obredno cerkvene sfere.
Dejstvo, da je večina religioznih dijakov obiskuje cerkvene obrede in obratno, da je večina obiskovalcev cerkvenih
obredov religioznih, govori na prvi pogled proti znani tezi o religioznosti in cerkvenosti kot dveh različnih vprašanjih. Toda prav odsotnost krščanske religioznosti kot veznega člena med religioznim minimumom in cerkvenostjo nam to tezo v bistvu potrjuje: brez religioznih vzrokov zveza med minimumom religije in cerkvenostjo ne bi nastala, saj religiozni minimum ne predpostavlja krščanskih religioznih obredov^
Takšna ugotovitev — razhajanje med obiskovanjem krščanskih verskih obredov in religioznostjo, ki nima uradne cerkvene vsebine — lahko predpostavlja naslednje hipoteze oz. vprašanja: — vprašanje očitno nereligioznega „učinka in nereligioznih funkcij, ki sploh še ohranjajo obstoječi religiozni nauk in obredje, če predpostavljamo, da se prevladujoči religiozni minimum ne oblikuje in izraža v cerkvenih obredih in v zvezi z uradnim cerkvenim naukom, ki tem obredom daje specifično krščansko vsebino;
— lahko predpostavimo, da obstoječi krščanski nauk in obredje še imata določen religiozni učinek, da še producirata določeno religioznost, vendar ta učinek in religioznost nista sorazmerna. Za današnjo religioznost, ki se oblikuje pretežno med mladimi, je še značilna potrebnost tradicionalnega religioznega sistema, toda pri tem je posameznost tega sistema dokaj nepomembna. Takšna ugotovitev lahko eksplicira pojav ekumenizma in „nemisijonarskosti", prepričanja o enakovrednosti religij. Po drugi strani pa to osnovno prepričanje vodi nekatere posameznike v samostojna preizkušanja in raziskovanja novih kultov in religioznih sistemov. Skratka, odprto ostaja vprašanje o odnosu religioznost — razni sistemi, rituali, ki se niso izoblikovali kot posebna religija.
Peter PODGORELEC
TEST O ENERGIJI
Da vam ne bomo samo nakladali o ekologiji in energiji in da vam, dragi bralci, če nas sploh kdo bere, ponudimo, da u porabite lastne glave .. Naloge so rešljive z gimnazijskim znanjem.
1. Iz danih lastnosti naše najljubše zvezde G2V izračunajte pretok sončne energije nad atmosfero:
a) stomska masa H' je 1,0078, He’ pa 4,0026
b) masa sonca je 2 x 10” kg
c) od sonca do zemlje je 150 000 000 km
d) predpostavimo, da bo glavno obdobje sonca končano 10 milijard let po vžigu, ko bo porabljenih 10 % vodika.
2. Kolikokrat se povprečna sončna konstanta iz problema (1) zmanjša zaradi absorbcije v atmosferi, vpadnega kota in noči?
Predpostavimo, da ena zemljina atmosfera absorbira 50 % sončne energije.
3. Kolikšna površina sončnih celic bi potešila jugoslovanske potrebe po elektriki, če bi si želeli 1 kW na prebivalca (2 x 10' kW)?
Bodi izkoristek 10%. Če potrebujete sončno konstanto, poglejte odgovore na nalogi (1) in (2).
%
4 Za pridobivanje elektrike bi lahko uporabili satelite v geosinhroni orbiti 36000 km nad zemljo. Kolikšna površina je potrebna za 2 >? 10' kW, če predpostavimo:
a) 10% izkoristek sončnih celic,
b) 75% izkoristek mikrovalovnega oddajnika,
c) 25% izgub pri sprejemu?
BOJ PROTI DELU IN LEVIČARJEVA KULTURA
3. nadaljevanje
IZBIRA TEKSTA IN PREVOD IGOR KRAMBERGER
Da je človek po naravi len, je temeljno pojmovanje politične antropologije, iz katere črpajo vsa gospostva.
Ovržba tega interesnega predsodka so vse oblike ustvarjalne dejavnosti,
Oskar Negt
S tem nadaljevanjem zaključujemo objavljanje prevodov iz dveh zanimivih knjig, ki sta izšli konec leta 1984 — iz knjige Oskarja Negta Živo delo, odvzeti čas in almanaha Klausa Wa-genbacha Fintentisch. Oskar Negt obravnava politične in kulturne razsežnosti boja za delovni čas, Klaus Wagenbach pa predstavlja 20 let svojega samostojnega založniškega dela. Predvidevamo, da bi v eni od naslednjih letošnjih številk objavili še enega od obeh prispevkov Ernsta Blocha, ki sta omenjena v prvem nadaljevanju v Negtovem tekstu, — in tako počastili 100-letnico rojstva filozofa iz »tople struje marksizma«.
Za tretje nadaljevanje smo izbrali prispevke, ki naj povzamejo niti iz obeh prejšnjih. Na koncu svojega zahvalnega govora omeni Klaus Wagenbach »preganjanega« intelektualca Petra Briicknerja — zato smo dodali njegov kratek tekst o vzgoji v neposlušnost; Oskar Negt na koncu prevedenega poglavja omeni svoje sodelovanje z Alexandrom Klugejem pri razvijanju politične ekonomije sveta — na to omembo smo navezali kratek ironičen zapis o iskanju praktične, realistične drže (gre za zvrst pisanja, ki jo lahko primerjamo z Brechtovimi zgodbami o gospodu Keunerju). Avtorja obeh dodatkov sta uvedla vsak po eno od obeh prejšnjih nadaljevanj — v prvem nadaljevanju, ki je izšlo v Katedri 2/1985, je bil to prispevek Alexandra Klugeja; v drugem, ki je izšlo v Katedri 3/1985, pa prispevek Petra Briicknerja.
Zveza nemških kritikov je leta 1980 podelila Klausu Wagen-bachu nagrado kritikov za leto 1979 za knjigo-zbornik Vaterland, Muttersprache. Deutsche Schrifststeller und ihre Staat von 1945 bis heute (inačica naslova: seit 1945). Sestavil ga je skupaj z Wienfried Stephan in Michaelom Kriigerjem; predgovor je prispeval Peter Riihmkorf. Z antologijo tekstov, ki dokumentirajo posege nemških pisateljev v povojno nemško politično dogajanje, je počastil izid stotega zvezka v zbirki Quarthefte. Za zbirko je namreč značilno, da ne pristaja na ločitev med »politiko« in »literaturo«. »V Nemčiji imajo spoprijemi pisateljev z državo dolgo tradicijo. Pričujoča antologija dokumentira to tradicijo po letu 1945. Ne kaže samo, kot je dejal Erich Kastner, da bi bilo pisateljem včasih bolj ljubo, če ne bi imeli prav, temveč kaže tudi, da so v naši deželi pisatelji slabše slišani (ali: jim ne uspe biti dovolj .razumljivi’), bolj slepo besneče napadani kot drugje.« (Iz pojasnila na hrbtni strani naslovne strani.)
Knjige iz imenitne zbirke Quarthefte, najstarejša Wagenba-chove zbirke, z znamenitim ovitkom — črn z belim pasom za naslov, si je mogoče izposoditi v mariborski Univerzitetni knjižnici — razen seveda zadnjih številk, ki so izšle po praktični ukinitvi uvoza tuje literature.
Tudi tokrat želimo opozoriti, da bo predelana besedila vseh treh nadaljevanj predvajal Radio Štuent iz Ljubljane — v svojem nedeljskem večernem programu, v terminu Teoretski praktikum. Prav tako so vsa tri nadaljevanja teoretska podlaga ciklusu KULTURA MNOŽIC, MNOŽIČNA KULTURA v salonu ODPRTE UNIVERZE. Z nadaljevanji in s predavanji se salon ODPRTE UNIVERZE vključuje v sedanje razprave o kulturi.
Ciljus je obsegal štiri predavanja. France PROSNIK je predaval 27. februarja 1985 na temo Množične histerije v zgodovini; Ervin HLADNIK 6. marca na temo Razlika med terorizmom in Delavsko avtonomijo; Jože VOGRINC 13. marca na temo Množična kultura, mladi in glasba; 20. marca je na zadnjem predavanju Miljana ULE predstavila Portret sodobne nemške mladine (dokončen naslov).
Za podporo in pomoč pri pripravi prevodov in čistopisov se prevajalec zahvaljuje Andreju Fištravcu in Snežani Štabi. Uredništvu Katedre pa za prijetno sodelovanje in lepo likovno in grafično opremo.
KLAUS \VAGENBACH: O NEKATERIH NAMENIH ZALOŽBE
(govor ob prejemu »nagrade kritikov za literaturo«, 1980)
To je prva nagrada, ki jo prejemam, in ker mi je bilo še rečeno, da je običaj ob tem nekaj povedati, bom torej ugodno priložnost izkoristil za majhen nedeljski nagovor med poklicnimi brati.
Domnevam namreč: Ngrade mi niste dali toliko kot biografu Kafke ali sestavljalcu antologij, temveč bolj kot publicistu, kot kolegu, od katerega pričakujete nekaj razmišljanj o njegovem pokluci in o namenih, s katenmi ga opravlja.
Prav vsel sem, da bom nagrado prejel v Berlinu, sedežu založbe, ki ni naključen, opraviti ima z nameni: ko sem 1965 ustanovil založbo, sem bil svoboden pri izbiri sedeža. Kljub temu zame, ki sem takrat živel v Frankfurtu, ni prišel v poštev noben drug kraj. Večina med Vami ve, daje založba ta kraj — dobesedno — drago plačala. V Zahodnem Berlinu sem moral dosti časa -7- namesto za pisalno mizo — prebiti v dvoranah deželnega sodišča, ki s svojo arhitekturo človeka ne prevzamejo preveč.z-meraj v spremstvu svojega ljubega prijatelja Otta Schilya — in vse procese sva (in vsi so bili v zvezi z natisnjenim) pošteno izgubila; Vzhodni Berlin je temu dodal še sedemletno prepoved potovanja (po tranzitnih cestah, ki prek ozemlja NDR povezujejo Z. Berlin z ZRN; pojasnilo I. K.) tako sem se naučil premagati strah pred poleti in sklenil — v to prisiljen, ker sem bil pripet — mtmga prijateljstva.
Berlin je imel prednost, da tu človek dokaj gotovo čuti nemška tla: medtem ko je v Frankfurtu bolj v Chicagu, v Dussel-dorfu nekje med Japonsko in Bottroponi, v Hamburgu se mora odločiti med Bond Street in Hans Albers, v Miinchnu pa je kar naprej zaposlen z organizacijo prostega časa, v Berlinu natanko ve: tukaj si doma, med Nemci, vsake toliko te zagrabi jeza, preprosto se vsi predobro poznamo.
Vse je tu: red in samopoveličevanje, staronemška sadrena malta in novonemški plastični univerzum, Wustenrot (stanovanjska hipotečna banka, ki podpira individualno gradnjo; izraz pomeni tudi: puščavsko rdeč; pojasnilo 1. K.) in betonski silos, gosposki človek z ovčarskim psom. Hladni vojni je tu kot povsod ime Springer, tisti, ki so se rodili med 1933 in 1945, se imenujejo Hartfest ali Sieglinde — kot povsod. Socialistični enakosti je ime Goldbroiler, kapitalistični Wienerwald (gre za zelo obiskane restavracije z jedmi iz perutninskega mesa; obstaja mreža takih restavracij D; pojasnilo L K.) in zaradi znamenite nemške Fraaa-che (ne v slovarjih knjižnega jezika ne v slovarjih pogovornega jezika, ki so bili dostopni, ni bilo mogoče najti razlage ali prevoda; pojasnilo L K.) naredijo tu ulice pogosto koleno. Na teh Koiemn so običajno krčme, kt so tako dolgo odprte kot nemška Fraache in v katere zahajajo ljudje, ki jih takoj prepoznaš kot rojake: nosijo dobro obutev in proti vremenu odporna oblačila na močnih telesih, za seboj imajo dobro jedačo, v sebi vzravnane misli in nemško pesem pred seboj.
Kot založnik sodobne literature in kot levičar pa ne moreš delati brez razmerja do svojega ljudstva in njegove zgodovine. Pravim >razmerja<, kar vključuje konsens in disens. Govorimo torej o disensu, kar pomeni, o anarhiji, zgodovinski zavesti, hedonizmu.
Ti trije pojmi približno opisujejo namene založbe. Zelo heterogeni nameni, ki očitno labko veljajo samo za objavljanje knjig za nemške bralce — če bi bil francoski ali italijanski založnik, bi moral namene formulirati povsem drugače.
Tudi niso to povsem tradicionalno >leve< kategorije, temveč deloma meščanske, kar je povezano s tem, da nemška levica ne more — v nasprotju s skoraj vsemi drugimi deželami Evrope — računati na omejene zveze z radikalno liberalnim ali konservativnim meščanstvom, ker praktično ne eksistira. Spomnil bom samo na de Gaullov stavek, ko so mu omenili, da je treba zapreti Jeana-Paula Sartra, ker ni samo prevzel redakcije časopisa »Cause du peuple« (ki so ga prepovedali in njegove urednike že pozaprli), temveč je časopis tudi prodajal po ulicah Pariza. De Gaulle je samo rekel: »Voltaira se ne zapira.« S tem je zajeto vse: hedonizem v luksuzu živečega zgornjega sloja, 200 let nazaj
segajoč zgodovinski spomin in anarhija predsednika države, ki krši kazenske zakone republike.
Ko rečem hedonizem, to tedaj ne pomeni niti lake drže niti prisilnega konsumizma, ki ga upravičeno kritizira Pasolini, temveč nemški kontekst, sindrom uniformnosti, umujoče uporabne vrednote, nezmožnost uživanja, strah pred individualnostjo, zmotno razumevanje literature kot izključno >političnega sporočilai. Hedonizem vsebuje moment samodoločanja, kos civilnega poguma — in oboje pri nas ni ravno nekaj ljudskega, kot tudi literatura ne.
Literatura pa, s tem sem pri drugi točki, pripoveduje zgodbe. Na tem je svojčas vztrajal Alfred Andersch, ko je del nemške levice oznanjal »smrt meščanske literature« (novejša literatura pa je lahko, kot je to formuliral komunist, Stephan Hermlin, še leta 1978, komaj kaj drugega kot »meščanska): V trenutku, ko se je buržoazija — erodirajoča v splošno nameščensko kulturo ravno tako kakor delavski razred — že odpovedala enemu od svojih najpomembnejših produktov, prav >meščanski literaturi!, ko je torej del nemške levice to tako rekoč še enkrat slepo ponovil, je Andersch ugovarjal s pripombo, literatura pripoveduje zgodbe o ljudeh in kdor jih noče slišati, mu je sumljiv. Upravičeno. Kajti kdor noče slišati zgodb o ljudeh, noče ničesar vedeti o zgodovini in v tem navedeni del nemške levice ni bil levičarski, temveč zelo nemški. Zato je, se mi zdi, nemški založnik še posebej obvezan, da objavlja zgodbe in zgodovino (Geschichten und Geschichte, v nemškem jeziku pomeni izraz Geschichte tako zgodbo kot zgodovino; pojasnilo I. K.)„ kajti, kakor je dejal Bloch (in sicer jasno v zvezi z nami), kdor ne pozna zgodovine, je preklet, dajo
ponavlja. In pred nami so menda bili Kleist, Buchner, Heine, Marx in Kafka?
Slednjič in končno: anarhija. Znano je, kako težko je priti do dna nemški duši — ki tako do kolen tiči v »materah« —, eno pa je gotovo: Ena njenih glavnih sestavin je red, disciplina, rednost, zvesta poslušnost. Med absolutno nasprotne podobe, kijih take kolektivne globočine pošiljajo v nacionalno zavest, spada anarhija.
V meni ljubem, lepem pozitivnističnem »Etymologisches NVorterbuch« Kluge/Gotza (1881) je »anarhija! definirana kot »stanje brez kolovodij«. Kdo bi hotel dvigniti kamen proti taki definiciji, razen nas. ki očitno ne moremo živeti v »stanju brez kolovodij«? Besedo »anarhisti je v nemški jezik sicer uvedel Joseph Gorres, ki se je 1798 v »Rote Blatt«, ki ga je izdajal, posmehoval, da »skušajo z mojim imenom in mojimi lasmi dokazati, da sem anarhist«. Gorres je bil takrat star 22 let, v najboljši teroristični starosti, bi reldi danes — tudi sedanja razlaga anarhizma s frizuro se ne zdi več tako nova. In »Rote Blatt« tega mojega starejšega kolega je bil seveda takoj prepovedan — in to na zahtevo dežele Hessen. O tem zgodnjem GOrresu nočejo današnji krščanski konservativci, katerih hišni filozofje bil seveda pozni Gorres, prav tako nič vedeti kot o ahlenskem programu CDU. (Program, ki ga je februarja 1947 sprejela conska organizacija CDU v Kolnu in ki je bil izrazito socialno kritičen do velikega kapitala; prim. knjigo Arcadiusa R. L. Gurlanda Die CDU/CSU. Ursprunge und Entwicklungen bis 1953. Izšlo posmrtno. Frankfurt: Europaische Verlagsanstalt 1980, zlasti strani 138—141; pojasnilo I. K.)
Se ena definicija, in sicer ena najbolj zgodnjih, v znamenitem Adelungovem »Grammatisch-kritisches Worterbuch der Hochdeutschen Mundart« (1793): »Anarhija je tisto stanje meščanske družbe, v katerem nima nobenega skupnega poveljnika, irrtaka meščanska družba sama, v nasprotju z dižavo v ožjem pomenu.« Treba si je samo predstavljati, kaj se ie medtem moralo zgoditi v javnem meščanskem mišljenju, odlcar je Ade-lung anarhijo razložil kot obliko meščanske družbe in to še povrh »v nasprotju z državo v ožjem pomenu«. Kaj se je zgodilo, bo morda pokazala zadnja leksikonska razlaga, iz Meversovega konverzacijskega leksikona iz leta 1874: »Francija je bila pogosto prizorišče anarhije; zdi se, daje Germanstvu pridržano, da najde pravilno združitev gospostva (oblasti, nasilja) in svobode.«
Ta pojmovni in politični imperializem je pretresalo zadnjih sto let nemške zgodovine, političnega krepko skrivilo, pojmovnega nekoliko poškodovalo, odpravilo pa ga ni, — samo spomniti hočem, na kakšen način »gospostvo! še danes, pred očmi vseh, poplesuje z enim od najpomembnejših nemških intelektualcev, s Petrom Briicknerjem. Prav v tem je razlika med konservativcem de Gaullom in konservativcem Carstensom (takratnim predsednikom ZRN; pojasnilo I. K.).
Rezultat tega so trije navedeni nameni založbe, ki so pravzaprav povsem normalne obveze nemškega intelektualca, če je tej deželi, pa čeprav kritično, naklonjen.
In gre za zelo prijetne obveze, zaradi tega svoi poklic še po tolikih letih opravljam z veliko, da, pravo siadostrastnostjo. Nekomu je v naročje položeno urejeno, bolj ali manj puritansko ljudstvo z močno moteno nacionalno identiteto in kot intelektualcu ti je dodeljen nasproten part. To je skoraj milost! Kajti gotovo je precej bolj veselo zagovaijati več družbe in biti za manj države, biti tako radikalen, kot so v drugih deželah konservativci, biti svobodnejši, kot je zakonsko predpisano, liberalnejši, kot policija dovoli.
Iz srca želim, dragi kolegi, da se tako godi tudi vam.
Iz almanaha Fintentisch. Geschichten, Bilder und Gedichte
aus 20 Jahren (Berlin: K. Wagenbach 1984) so prevedene strani
125 do 128.
PETER BRUECKNER: DOLŽNOST BITI NEPOSLUŠEN
Politična vzgoja, vzgoja v politično zrelost predpostavlja, da se mišljenje osvobodi tabujev in premaga ujetost v predsodke. Tega ne more nihče zaukazati; zožitev mišljenja in ujetost v predsodke sta vendar rezultat poslušnosti včsti in učni poslušnosti. »Glavni razlog za naše zmote so predsodki našega otroštva, načela, s katerimi sem se pustil v otroštvu prepričati, ne da bi kdajkoli izprašal njihovo resničnost.« (Descartes)
Prepoved, ki je kolektivno postavljena v avtoritativnih stilih vzgoje, da bi iskali, dvomili, spraševali zunaj odprtih, dovoljenih problemskih polj, vzbuja v sprašujočem strah, če je te zahteve introjekciral; celo odmiki od etablirane motodike ga vznemiijajo. Tu preneha izobraževanje in se začenja socialna poslušnost.
Strategija, ki dominira v družinski in solski vzgoji, sicer s prilagajanjem in učnim uspehom posreduje doraščajočemu obrtne pripomočke, ki jih potrebuje za premišljevanje, ki pa v enaki meri ugodna za nastanek navade, da bi vedno znova premišljevali, kot je predlagal Bert Brecht.
Kar nujno potrebujemo, pri tem sledimo Alexandru Mit-scherlichu, je model, ki bo lahko jasno pokazal prehod od dolžnosti, da smo poslušni, k dolžnosti, da odklonimo poslušnost. Vzgoja otroka, ki se ne bi mogla kar naenkrat preprosto in povsod odpovedati poslušnosti, bi kljub temu morala omogočiti neposlušnost, to je razvijanje vrline, da odklonimo konsens.
K tehniki vzgoje te vrline spada tudi poduk o tem, kako, kje it) na kakšen način bi bilo treba uriti neposlušnost. Sele pri okostenilvi družbenega aparata in okamnitvi za vse neugodnega socialnega miru bi brezpogojni NE postal brezpogojna vrlina — seveda tako brezpogojna,- kot marsikatera klasična vrlina meščanstva, da je preprosto ne bi bilo mogoče prakticirati. Vsaj za zdaj si moramo zapomniti (se držati tega; pojasnilo I. K.), da mora vzgoja nasploh izpolnjevati dialektično funkcijo: s tem ko nas uri v družbo, nas mora imunizirati pred njo.
Vzgoja nas naj imunizira pred ukazi (tudi če so neizrečeni ali celo predjezikovni, ki so položeni v ponudbo vsakdanjika), in sicer zmeraj tam, kjer bi bili prisiljeni, da sledimo namesto izpričano racionalnim in umljivim maksimam kakršnimkoli predsodkom, denimo ukazom vesti, ali drugim stereotipom.
Cilj vzgoje bi moral biti, da nauči otroke uporabljati mišljenje kot sredstvo za orientacijo v svetu; vsaka prepoved mišljenja in spraševanja, ki bi lahko z gledišča učne poslušnosti postala jedro vesti, zapira pot. Analitična socialna psihologija ima pri takih razmišljanjih pred očmi to, kar so označili kot »poslišnost jazu«: v »poslušnosti jazu«, ki pravzaprav ni nikakršna poslušnost več, je refleksno notranjim ali zunanjim silam podrejajoče se vedenje preseženo v korist sinteze vpogleda in vživetja, in vsako holenje po gospostvu v socialnem svetu je dopuščeno samo do preklica.
Povzeto iz almanaha Zivicbel 1983/84, kjer je na strani 19 n. objavljen odlomek iz knjige Petra Briicknerja Zerstbning des Gehorsams.
Aufsžitze zur Politischen Psychologie.
Almanah ZVVIEBEL izide enkrat letno na 96 straneh, v niem je izčrpno predstavljen program založbe Wagenbach. Vsakdo si ga lahko naroči na naslovu: Klaus NVagenbacn Verlag, Ahornstrasse 4, D-1000 Berlin 30, BR Deutschland. Naj ne pozabi pripisati svoj naslov.
OSKAR NECT: ŽIVO DELO, ODVZETI ČAS
IV. Delo kot življenjska potreba — samo utopije so še realistične
Pod naslovom: Kriza družbe dela v zadnjem času vsepovsod obravnavajo problem dela v dolgoročni razvojni perspektivi; novemu ovrednotenju so podvržena diferenciranja oblik in funkcionalno med seboj povezane oblike dela pa tudi vsebine dela in socialnopsihološka zaznamovanost delovnega vedenja. Tema je pri tem zmeraj tudi zgodovinska legitimacija industrijske civilizacije v celoti in prognoza njenega možnega konca.
Čeprav se zdijo razprave o tem trenutno zelo moderne, nič ne dam na koncepcijo postindustrijske družbe; tudi družba prihodnosti, če naj ne bo doseženo stanje socialnih produktivnih sil nasilno opuščeno (stillgelegt — zaustavljeno, ukinjeno; pojasnilo 1. K.) in stisnjeno v asketski način življenja, bo industrijska družba. Dovolj znakov pa kaže, da se bo morala odpovedati svoji meščansko-kapitalistični dediščini, če noče nekega dne vreči v zrak same sebe. Rušeče nasilje, ki vre v njej, je medtem zajelo podlage produkcije in življenja. Družbene produktivne sile, kakršne so danes na razpolago m kakršne so se razcvetele zgodovinsko skozi roparsko logiko kapitala, že zdavnaj ne gredo več skozi šivankino uho privatnega kapitala, če povsem odmislimo, da prvič v zgodovini njihova vojaška uporaba ni primerna samo za uničenje posameznih ljudstev, temveč-človeštva in celotne zemeljske krogle. Protislovja med vseskozi družbeno produkcijo, razširjenimi prometnimi in komunikacijskimi možnostmi ljudi na eni strani in privatno močjo razpolaganja in prisvajanja družbenega bogastva na drugi strani so se tako zaostrila, da je premeščanje posledic krize, ki ga vedno znova spravljajo v tek, postalo za ljudi nadlega in ogroža pogoje njihovega preživetja.
Tako imenovani realisti med obvladovalci krize, ki se toliko bolj oklepajo podedovanega sistema organizacije družbenega dela, kolikor jasneje je mogoče čutiti njegove razpoke, eksperimentirajo s podaljševanjem sedanjosti v prihodnost ali z zaklinjanjem mrtvih iz preteklosti. Ni še povsem prodrlo v zavest, da pri sedanji krizi ne gre samo za to, da bo vedno manj delovnih mest, ki bodo na voljo, temveč bodo številna med njimi v bližnji prihodnosti povsem izginila, druga pa tako temeljito spremenila svoje kvalifikacijske zahteve, da bodo s tem, kar bo iz njih, imela skupno samo še ime. Nobena skrivnost ni več, da velikega števila poklicev, za katere danes še izobražujemo, v desetih ali dvajsetih letih ne bo več.
Golo dejstvo, da danes mlad človek pride do izobrazbe za kakršnokoli delovno mesto, lahko morda privede do kratkotrajne umiritve trga z učnimi mesti. Dejanska družbena investicija za prihodnost pa to ne more biti. Kar ne velja samo za obrtniške poklice, na njihovo razširitev s ponosom kažejo ob spektakularni zagarantiranosti učnega mesta, temveč tudi za številne akademske poklice. Posledica vedno večje prisotnosti znanosti v produkcijskih procesih je, da bo teoretsko in praktično znanje, ki si ga denimo danes pridobijo zdravniki, že v enem desetletju v bistvenih delih zastarelo. Nujno bi torej bilo ob ožji poklicni izobrazbi delih zastarelo. Nujno bi torej bilo ob ožji poklicni izobrazbi institucionalizirati sprotno nadaljnje izobraževanje, ki bi spremljalo poklicno dejavnost, in bilo usmerjeno k prihodnjim in ne k preteklim delovnim mestom. In skoraj ni potrebno še izrecno opozoriti na to, da bo mikroelektronika, kije na mnogih področjih šele na začetkih razvoja, v celoti preobrnila ob kvalifikacijskih predpostavkah dela tudi njegove organizacijske oblike in razmerje med delom glave in rok. Struktura delovnih mest, da, delo samo je vpotegnjeno v vrtinec družbene dinamike, ki proizvaja odprtost situacije, ki je primerljiva z odprtostjo v fazi preobrata kapitalističnega produkcijskega procesa v sredini 19. stoletja, ko je bilo ekstenzivno mezdno izkoriščanje nadomeščeno z učinkovitejšim intenzivnim.
Preživela je definicija človeka, ki se je oklepala pojmov o razdelitvi časa; delavec sicer ni več zgolj telesna posoda industrijskih časovnih mer, torej personificirani delovni čas.Toda, dokler odtujeno delo obvladuje življenjska razmerja, ostaja celoten prosti čas v risu pravil delovnega časa.
Se abstraktno distanciranje od delovnega vsakdanjika, ko demonstrativno preživljamo prosti čas, je zaznamovano z materinimi znamenji delovnih tegob. Privatna lastnina produkcijskih sredstev kot podlaga profitu, kot čas prisvajanja tujega dela je morda bila nekdaj regulator celotne ekonomije. Da ta mehanizem zagotavlja svobodo in blagostanje vseh, je bilo veliko upanje v dobi meščanskega vzpona; od Adama Smitha do Ricarda so ga ekonomsko utemeljevali kot samoregulirajoče se sile trga, tako se je ta mehanizem utrdil tudi v utemeljevalni logiki meščanske ideologije. Zdi se, da to dokončno pripada preteklosti. Kapitalistična ekonomija, ki bi se morala odpovedati nenehnim podpornim posegom države, bi se že zdavnaj izkazala v svoji funkcijski nezmožnosti, da krmili produkcijo in rast.
Delavnik, organizacijski časovni center te ekonomije, je bil stoletja izhodiščna baza za dan življenja. Vsa znamenja razvite industrijske družbe kažejo na to, da ho v prihodnosti obratno, dan življenja bo izhodiščna baza za merila presojanja, kako dolg in kakšne vrste mora biti delavnik.
Če bo imelo delo za zaslužek v historično postalem smislu načina dejavnosti, ki definira delo nasploh, podrejen pomen v procesu življenja ljudi, zakaj seje potem kljub vsemu smiselno še naprej oklepati pojma delo? Upravičeno smemo vprašati: če se sesuje okrožje podedovanega dela za zaslužek, kaj nas potem ovira, da povsem žrtvujemo ta pojem dela, ki je povsem izpraznjen, glede svojega kulturnega pomena, in izberemo pojme, ki so za sedanjost in prihodnost bolj zgodovinsko določni in je njihov analitični doseg za spoznavanje dosti bolj uporaben? Ni lahko odgovoriti na ta vprašanja.
I.	Živo delo — hisiorično-fundamentalna kalegorija
Boj za politični jezik ali natančneje povedano: ponovna prisvojitev jezikovnega in simbolnega spektra, ki je odvzet v normalno funkcionirajočih gospostvenih razmerjih, je odločilnega pomena za vsa emancipacijska gibanja: kajti pomnožitev živih izraznih medijev, ki imajo izvor v neposrednih interesih, se pa ne izčrpajo v njihovi ponovitvi, je temeljni pogoj za duhovno-moralno bojno sposobnost ljudi, ki so odločeni, da svojo stisko preobrnejo, in vendar ne vidijo povsem natanko, kako lahko njihove vsakdanje korake povežemo s perspektivami prihodnosti. Praktičen občutek za to imajo, da stare besede in pojmi ne zadenejo več brez težav dejstvenosti, za katere so bile skovani, ni paše na voljo novih simbolnih orientacij, ki bi bile uporabne za stabilizacijo zunanjega sveta. Brecht je o pojmih (Begriffen) govoril kot o prijemih (Griffen), s katerimi reči in razmerja spravimo v gibanjt — kar povsem ustreza vedenju obrtnika, ki uporablja orodja, da bi dal kaotičnemu materialu pred seboj podobo, ki mu ustreza glede na zastavljene smotre. Če smo ob te prijeme, izgubijo tudi pojmi in besede svoj zanesljiv način učinkovanja.
Mnogi, ki danes govorijo o krizi družbe dela in iščejo koncepte, da bi lahko pojave poznoindustrijske civilizacije, ki nastopajo kot nekaj novega, razložili bolje, kot jih lahko s tradicionalnim pojmom delo, imajo precej zaupanja v svojo sposobnost znanstvenega definiranja. Kar se pri tem izcimi, praviloma ni nič drugega kot zbir iz zadrege poiskanih pojmov. Kot o alternativi izpraznjeni družbi dela govori Rali' Dahrendorf denimo o »družbi dejavnosti«.’ Najbrž je razmišljal o tem, če ta bledi in nespecifični pojem dejavnost dejansko zadošča za označitev novega tipa družbe. Vsekakor se zdi negotov, kako mu vdahniti življenje, ne da bi po substanco segali znova k (pojmu) »delo«. »Dejansko je danes pomembnejše vprašanje, do katere mere lahko delo postane dejavnost, delovna dejavnost, heteronomno delovanje s krepkim dodatkom avtonomije.«10 Tudi drugi pojmi dokumenti-
rajo bolj zadrego, ko ima opraviti z besedo delo, kakor da bi dejansko lahko odprli novo razsežnost spoznanja, da bi odločali na trdnih ,tleh, se dokončno poslovili od »družbe« dela« in vendar obdržali bistvene poteze, ki so značilne za družbeni produkcijski proces na visoki tehnološki ravni in s kompleksno politično strukturo.
Se zmeraj je ena najbolj spodbudnih in temeljitih raziskav o kulturnozgodovinskih premenah pojma delo knjiga Hannah Arendt Vita Activa ali O dejavnem življenju.11 Znotraj modela Vita Activa, dejavnih, vmes posegajočih in preoblikujočih vezeh-odnosih subjektov do reči in socialnega okolja, razlikuje tri temeljne oblike: delo, proizvajanje in ravnanje. Tudi pri njej ima delo zožen pomen instrumentalnega, pretežno brez jezika in komunikacije potekajočega vedenja kakor v vseh poskusih definiranja, ki se pojavljajo od začetka meščanskega obdobja in ki hočejo bistvo človeka določiti s pomočjo ene same vedenjske poteze, ta nato določa vse druge. V ozadju tega vztrajnega nagnjenja, da bi človeka v njegovih bistvenih življenjskih izkazovanjih dojeli z eno samo, konstantno rodovno potezo, je gotovo zmeraj Aristotelova definicija človeka kot zoon politikon, bitja, ki je nekako po naravi usmerjeno k zadevam polisa, v enaki meri osvobojeno suženjskega dela in obrtništva in povsem izpolnjeno z dejavnostmi občestva; Aristotel pa jo je potegnil iz klasičnega obdobja atenske mestne države. Kot dejanske oblike življenja, ki si zaslužijo sistematično omembo, označi Aristotel samo tiste, ki so oblike življenja svobode; osvobojene nizkih vsakdanjih skrbi. Obrtniki in sploh načini eksistence vseh tistih, ki se morajo
podvreči naporom zagotovitve zaslužka, izpadejo iz kataloga dejansko človeških oblik življenja. Na vrhu te hierarhije razvrednotenja dela tudi ne stoji politični človek. Vsakdanjik atenskega meščana je bil zapolnjen z dejavnostmi, ki so zahtevale dosti časa in bile določene s trajnimi skrbmi, kajti zakon mu ni dovojeval, da bi se pri frakcijskih bojih med ljudskimi zborovanji vzdržal glasu, in je grozil z odvzemom statusa meščana tistemu, ki se je skušal izmakniti političnim prepirom polisa. Tako nastane vrednostna razporeditev dejavnosti, v kateri je delo umeščeno povsem na dno in povsem na vrh bios theorerikos, življenje za spoznanje in v njem, torej življenje filozofa, ki je osvobojen celo prisil političnega odločanja.
Vse besede za »delo« v evropskih jezikih — latinska in angleška ,labor\ grška ,ponos’, francoska .travaif, nemška .Arbeit’ —, pomenijo prvotno .težavo’ v smislu neugodja in telesnega napora, ki povzroča bolečino, in označujejo tudi porodne krče. .Labor’, soroden z labare, pomeni pravzaprav »omahovanje pod bremenom«, .Arbeit’ kot ,p6nos’ imata enak jezikovni koren kot ,Armut (revščina’, oz, ,penia’.12 Če vzamemo klasifikacijo Hannah Arendt, tedaj proizvajanje reprezentira temu nasproti svet obrtnika in umetnika. Ta nastavljenost subjekta-objekta označuje, če jo primerjamo z delom, že nekoliko bolj avtonomno dejavnost; pred-stavljen model, slika v glavi proizvajalca je s pomočjo orodij, aparatov, instrumentov in na podlagi poznavanja materiala spravljena v izoblikovano obliko, kije sama po sebi trajna.
Za novejše razprave o kulturnem položaju dela je značilno (in v tem obstaja nenavadna koalicija med bolj ali manj konservativno in levo kritiko kulture), da se to razvrednotenje dela v težavo in neugodje sicer ohranja, je pa dopolnjeno z dodatnim, spoznavnotogično kakor rodovnozgodovinsko utemeljenim poudarkom: delo načeloma prejme podrejeno obliko dejavnosti, ki je zgolj instrumentalno ravnanje (handeln — delati, ravnati; trgovati, kupčevati, barantati; govoriti, razpravljati o čem; izraz Handeln razumem kot opozicijo k Verhalten: ravnati — vesti se; pojasnilo I. K.), monolog brez jezika in komunikacije. Kjer so skušali razlagati človeka v referenčnem okviru dela, vseeno, ali gre pri tem za ,homo faber’, .animal laborans, .toolmaking animal’ — tej modemi kritiki kulture se prikazujejo bitja, ki so tako definirana, reducirana na vzorce vedenja, ki so bolj ali manj brez jezika, kot bitja, ki so odrezana od sporazumevanja in medsebojnega priznavanja, ki rokujejo s svojimi orodji, aparati in instrumenti tako rekoč znotraj monad brez oken13, ne da bi za uspešno uporabo le-teh potrebovali druge ljudi. Iz tega razloga je tudi za Hannah Arendt ravnanje temeljna kategorija človeškega življenja, da, govorjenje in ravnanje najbolj jasno izražata, v čem se človeško življenje razlikuje od življenja drugih bitij. »Ni človeškega opravila, ki bi v taki meri potrebovalo besedo kot prav ravnanje. Za vse druge dejavnosti igrajo besede podrejeno vlogo.. .«14
Ta odsotnost komunikacije in monadskost dela se zdita tako zanesljivo dejstvo, da oklepanje pojma delo zlahka dobi pridih intelektualne borniranosti. Toda alternativa brez dvoma pravilni kritiki, da delo ni določitev antropološkega bistva človeka, to je, da nanj ne moremo gledati kot na glavno potezo razvoja človekove rodovne zmožnosti, ni abstraktna negacija vseh oblik predmetne in snov spreminjajoče dejavnosti, ki jih je doslej označevala ključna sociološka kategorija delo. Hotenje, da bi si visoko razvite, z delitvijo dela diferencirane industrijske družbe, ki so zaznamovane s kompleksnim preveskom objektov, z blagi, aparati, rečmi in razmerji, predstavljali brez nenehnega dodaja-nja-dotoka živega dela, mora voditi v enak splet fikcij kot domneva, da bi lahko rešili pojem dela, ki ga je zgodovina kapitala zožila in otopila, in ga nadomestili z drugimi potezami dejavnosti povsod tam, kjer v tako bomiranih pogojih ni več uporaben. Kdor se je enkrat prepustil temu zoženemu pojmu dela, ga bo nujno vsrkalo pozitivistično izpraznjevanje pojmovne substance, ker je nemogoče vdihniti živega duha pojmu dela, ki ga definira mrtev kapital.
Delo je historično-fundamentalna kategorija, nikakor ne antropološka. Pri tem imam v mislih naslednje: delo v predme-ščanskih družbenih ureditvah je suženjsko delo v dobesednem pomenu. Njegova onstranskost, ki zlomi sedanje težave, je enostavno zanikanje tega dela, odprava-z-ohranitvijo težav. V delu ni vsebovana niti najmanjša sled obljube sreče, utopične razsežnosti, razen če s tem ne razumemo mezde neba. Celo delo v meniškem oblačilu, s tolažilno formulo »ora et labora« (moli in delaj), so razumeli kot poravnano greha, in kjer so samostani lahko obogateli na drugačen način, z ropanjem kmetov in s prisleparjenimi volili, so to storili rade volje.
Meščanska družba nasprotno razvije pojem dela, ki je od začetka v dva cepa. Označuje izropanje, potlačitev, odvzem časti, obenem pa tudi tega: medij samoosvoboditve; ustvarila je tudi objektivne predpostavke za to, da so lakota, bolezen in strah odpravljivi-z-ohranitvijo. Vsebnosti kulturne resnice žive delovne sile v vseh njenih izraznih oblikah, ki segajo onstran produkcije industrijskih uporabnih predmetov, ne izčrpa to, da je delo dojeto kot nekaj, kar konstituira svet objektov nasploh, da je delo, absolutizirano v edini vir družbenega bogastva in v vsestransko zdravilo združbenega trpljenja pa tudi trpljenja zaradj družbe, opravilo neprecenljive usluge meščanski ideologiji. Ni usoda modernega sveta poklicno delo za zaslužek, kot je mislil Max VVeber, morda je ta usoda živo delo — delo v vseobsežnem smislu neodpravljive, ker je čutno-predmetna, menjave snovi med človekom in naravo, v kateri nobena od obeh strani ne more eksistirati brez druge. Če gledamo tako, je delo edina dejavnost posredovanja, ki lahko ustreza temeljnemu postulatu emancipacije: namreč naturaliziranju človeka in humaniziranju narave, kot je to formuliral mladi Marx.
Da bi lahko jasno pokazal na protestno zmožnost, ki tiči v živi delovni sili sami, se bom zavestno navezal na tradicionalne filozofske povezave dialektike dela, kakor stajo razvila predvsem Hegel in Marx. Za oba je živo delo centralni element konstitucije subjekta-objekta. Svoboda in avtonomija subjektov potrebujeta predmetnost, na katero se lahko vežeta in v kateri naletita nase kot na nekaj potrjenega ali zanikanega. Oba, Hegel kakor Marx, pojmujeta zadevo tako, da bo družbeno bogastvo, ki zajema reči, razmerja in kulturne tvorbe, postalo nekaj, kar bo ljudi smrtno ogrožalo, če bodo hoteli poskusiti iz tega umakniti svoje živo delo in si ob njem (družbenem bogastvu) zgradili ločeno kraljestvo avtonomnega hotenja in svobodne misli. Arhaične poti nazaj, onkraj teh fiksiranih točk zgodovinsko pridobljenega stanja samorefleksije — stran od dela, so nam zaprte. Delali se, kot da bi se lahko potem, ko je svet objektov, ki so ga sproducirali ljudje, začel delovati s silo lastnih zakonov, umaknili v zgolj zroče in uživajoče razmerje, ne bi bilo samo izguba kontrole nad zunanjim svetom objektov, temveč bi bilo tudi izpraznitev subjektov; kot končna bitja so nujno navezani na to, da svoje odslužijo ob predmetih, kar lahko opravijo samo s predmetno dejavnostjo, torej z delom.
Že pri Heglu najdemo to utopično razsežnost dialektike subjeta-objekta, ki je zaznamovana z delom, in to ne samo v vedno znova navajani zvezi v Fenomenologiji duha, kjer hlapec s krtjim delom zlomi gospodarjevo gospostvo in pride iz tega protislovnega procesa kot zmagovalec, temveč tudi v Filozofiji zgodovine in v Logiki.
»Mnogo mi je do tega, da bi kaj izpeljal in spravil v bivanje; zadovoljitev hočem najti v tem, da to izpeljem. Smoter, ki naj bom zanj dejaven, mora biti na karšen koli način tudi moj smoter; hkrati moram pri tem zadovoljiti svoj smoter, tudi če ima smoter, ki si zanj prizadevam, še mnogo drugih strani, glede katerih se me nič ne tiče. To je neskončna pravica subjekta, da najde svojo zadovoljitev v svoji dejavnosti in delu.«15
Marx povzame to Heglovo misel o konstituciji subjekta-objekta z delom, jo pa hkrati kritizira glede tega, da je živo delo reducirano izključno na produkcijsko obliko mislečega subjekta.
Delo kot duhovno-materialna, to je predmetna dejavnost, se pri Heglu razblini v »delo pojma«. Na koncu dolgotrajne poti, na kateri prikazujoči se duh pride do izkušenj na samem sebi in na rečeh s tem, da se utrudi in opravi svoje s predmetnim (inačica prevoda: ko se duh ukvarja s seboj in z rečmi, pride do izkušenj o obojem; pojašnilo Г. K J/šepovnanja in se na vsakokrat razširjeni stopnji zavesti znova najde, se ta predmetnost seveda povsem vrne v subjekt. To je odločilna točka Marxove kritike. »Delo, ki ga Hegel edino pozna in priznava, je abstraktno duhovno delo.«16
Če pa je odprava—z—ohranitvijo (Aufhebung) odtujitve, kot
jo razume Hegel, postavljena kot identična s preseženjem predmetne dejavnosti nasploh, potem je doseženo stanje, v katerem so subjekti z delom odstranili vse, kar jim je nasprotno na tujem, ne-subjektnem in kar jih ohranja v gibanju; toda s tem niso postali bogatejši v svoji notranji razsežnosti, temveč so se sesuli v točko svojega samozavedanja. Za Магха je iluzija taka osvoboditev od težnosti lastnega telesa in zunanje narave, da, če bi bila mogoča, je nima za posebej zaželeno; nasproti temu poudarja, da materialno-predmetnega sveta ravno tako ni mogoče razkrojiti v duha, kot tudi ne lastnega .telesa.
»Da je človek telesno, po naravi krepko, živo, dejansko, čutno, predmetno bitje, pomeni, da ima dejanske, čutne predmete za predmet svojega bitja, svojega izkazovanja življenja, ali da lahko svoje življenje izkazuje samo na dejanskih, čutnih predmetih. (...) Bitje, ki svoje narave nima izven sebe, ni naravno bitje, ni deležno narave. Bitje, ki izven sebe nima predmeta, ni predmetno bitje. Bitje, ki samo ni predmet za neko tretje bitje, nima za svoj predmet nobenega bitja, tj., ni v predmetnem odnosu, njegova bit ni predmetna. Nepredmetno bitje je ne-bitje.«‘r
Najsi gre za osvoboditev od deia ali osvoboditev dela,je s tega gledišča dokaj vseeno: Dokler je človek predmetno-čutno bitje, se ne bo nič spremenilo glede temeljnega dejstva, da iz dialektike subjekta in objekta, ki vendar predstavlja obojestransko razmerje
po
hk:
v konstituaciji in ne zgolj kavzalno zvezo, ne more enostavno izskočiti. Alternativa sistemu meščanskega dela za zaslužek, ki nas je naredilo neumne in enostranske, ni iluzorni idealizem odprave—z—ohranitvijo (Aufhebung) dela, temveč boj za pomno-žitev in razširitev družbeno priznanih oblik dela, ki služijo lastni produkciji in samouresničevanju.
Če govorim o historično-fundamentalni kategoriji delo,
tem natanko v smislb, da emancipacija človeka ni možna brez kratne osvoboditve reči in razmerij iz njihove mrtve predmetno-sti nasploh, ki se križa s človekovimi samopostavljenimi nameni in jih ogroža. V teh pogojih neodpravljivega procesa menjave snovi med človekom in naravo (vključno z izjemno naraslo drugo, družbeno naravo) je zame nujno, da delu izterjamo vsebovano utopičnost, kot se je delavsko gibanje v svoji prvotni zgodovini upravičeno lotilo tega, da zahteve po bratstvu iz deklaracije o pravicah človeka, ki jih je postavila francoska revolucija, ni preprosto zavrglo kot posmeh dejanski bedi, temveč jo je preobrnilo v solidarnost. Epohalnih kategorij kot delo in svoboda se v njihovi odtujeni podobi ne bomo rešili tako, da jih bomo odslovili in jim pokazali hrbet, temveč tako, da jih bomo vzeli zares v njihovi notranji emancipacijski vsebini (inačica: da bomo vzeli zares v njih vsebovano emancipacijo), to je. da jih bomo napolnili s sedanjim življenjem in jih realizirali.18 To je glavna misel, ki sva ji z Alexandrom Klugejem sledila pri formuliranju politične ekonomije sveta dela.19
Naslovi ostalih poglavij v IV. delu knjige:
2. Prisilna povezanost odtujenega dela, svobode in lenobe — v središču tega poglavja je spis Paula Lafarguea Pravica do lenobe (slovenski prevod v: Časopis za kritiko znanosti 37-38/1980, str. 240 - 274).
3. V najbolj naprednih industrijskih družbah so izpolnjeni vsi pogoji za odpravo—z—ohranitvijo (Aufhebung) kraje časa in prisilnega dela — v središču poglavja so Mantovi Očrti kritike politične ekonomije (izide letos v slovenskem prevodu pri Delavski enotnosti).
4. Družbeno nujno delo in kraljestvo svobode — utopije o času in delu — v središču so utopisti, ki jih najdemo v zborniku Utopični socialisti (uredila Neda Brglez, Ljubljana: Cankarjeva založba 1979), konča pa se z interpretacijo spisa Eros und Kultur Herberta Marcuseja in tretje knjige Mantovega Kapitala.
ali ujel parnik proti jugu. Vse je bilo prepočasno, potreben je bil opozorilni čas tri tedne. Kot realist se je lahko odpravil v vsakem trenutku sedanjika, ob naznanitvi konca nevarnosti pa znova nazaj — in bi se bržda vračal ravno v trenutku »dogodka«, peljal bi se torej v sredo nevarnosti.
Tako rad bi našel kakšno bolj praktično rešitev. Tako je nazadnje zvrtal vsaj na vrtu svoje najemniške hiše jašek, ki je vodil 52 m v globino in tam spodaj je predvidel votlino za tri osebe z zalogami. Toda, kdo ve, koliko to koristi.
Alexander Kluge, Neue Geschichten. Hafte 1—18. ,Unheim-lichkeit der Zeit’. Frankfurt (M: Suhrkamp V. 1977. (edition suhrkamp 819) Prevedena je stran 595 n.
prevedel Igor KRAMBERGER maj 1985
Popravki k 1. in 2. nadaljevanju
Najbolj moteče napake v 1. nadaljevanju so popravljene na koncu drugega nadaljevanja. Za ostale navajam popravke na tem listu.
Najprej je navedena stran, potem, ali gre zalevi ali desni stolpec slednjič še zaporedna številka odstavka (če je začetek stolpca nadaljevanje odstavka iz prejšnjega stolpca, je ta začetek štet kot prvi odstavek novega stolpca).
5.	Odprava—z—ohranitvijo (Aufhebung) eksistenčnih strahov in problem morale onstran mezde in dosežka^ — interpretirani so Claus Offe. Andrč Gorz, Marxova spisa Kritika Gothskega programa in Kapital 3, Iring Fetscher.
Iz knjige Oskarja Negta Lebendige Arbeit, enteignete Zeit
(Frankiurt/ M-New York: Campus 1984) so prevedene strani 165—176.
ALEXANDER KLUGE: PRI ISKANJU PRAKTIČNE, REALISTIČNE DRŽE
Nekako je hotel biti praktičen, tj., hodil je v univerzitetno knjižnico in st delal izpiske iz knjig o uničenju nemških mest leta 1944.
Kot rečeno, se je Fred Harsleben hotel vesti praktično. Od svojega poklica je odvajal ure, si pridobil na privatnem letališču v Darmstadtu pilotsko dovoljenje (uro po cesti tja, uro vožnje nazaj). Oskrbel si je aparat Dotter-XII z vodnimi sanmi. Če je vračunal še vmesni pristanek na severu Norveške, je lahko to najmanjše letalo spravil v 12 urah do Spitzbergov, torbo s perilom in sebe kot prtljago. V primeru nevarnosti je torej potreboval 12 ur prednosti, tj., opozorilni čas. Ko bi prispel tja, je hotel tretjo svetovno vojno prezimiti v koči, stesani iz lesa, ki jo je za zdaj najel za dvanajst let in v kateri je deponiral zaloge konzerv za dve leti in pol. Ni bilo rečeno, da se bo vse skupaj začelo v naši življenjski coni, toliko se mu je zdel opozorilni čas 12 ur še v območju možnega.
Potem pa je Fred novembra 1976 postal nezakonski oče: nakliučie, božja sodba, zdaj, v 46. lelu starosti! Hišo je imel na Spitzbergih, kak topol bi se še dalo kje posaditi, zdaj je bilo treba pričakovati otroka, ki je izpolnil življenjski smoter. Iskal je možnosti, da bi otroka in morda tudi mater (če je le mogoče!) vključil v načrt pobega, vzel s seboi v realni pekel na severu.
Razen tega pa se je pokazalo, da Spitzbergi sploh niso tako praktični, kot seje zdelo po prvem študiju. Položaj je kazal, da bodo prav ledena polja polarnega področja glavno bojišče. Na eni strani: po izkušnjah druge svetovne vojne so bile vojaške cone tiste, kjer so se nasprotniki — kar se tiče Freda, individualnega borca in borca za ohranjanje rodu, so vsi bili njegovi nasprotniki — še najbolj racionalno vedli, torej nobenih terorizirajočih bombardiranj površin. Toda, morda ne bodo veljale izkušnje iz druge svetovne vojne tudi tokrat. Dvomi, dvomi. Fredov pogled se je uprl v otočje Kergeulen v antarktični ledeni coni. Zdelo se mu je varnejše. Zadostoval je francoski potni list. Ni bilo verjet-no, da bi »nasprotniki« v primeru vojne imeli še sile, da zajamejo tudi te južne cone planeta, celo tedaj ne, če bi bila Južna Afrika izhodišče konflikta. %
Harslet^n je meril oddaljenosti: še z Ognjene zemlje ali Captowna merjeno — skrajnje daleč. Obiskal je to otočje, kjer so se pasle k'- morda nekoliko bolj hladno kot na severu Škotske. Oskrbel kočo. Toda skrbela gaje transportna pot za njegovo troedinost (otrok, vojna mati, on sam, morda še kos topolove skoije za spomin). Praktično je prišel samo do Sahare, pri tem je zmeraj predpostavljal, da je najmanjše letalo zamenjal za nekoliko večje. Druga izpeljava linije ga je spravila v bližino Bermu-dov. tam prisilni pristanek v vodi, kajti do otokov ni zneslo. Ni bilo mogoče domnevati, da bi lahko lam predpostavil jadrnico
•4	■	rs,
.	•	vr	=*<lr
•• ;/!•• • *\ ?
■	-V ..I.vrt1
■■■•* '4;Л:Г’
1. nadaljevanje
Stran 8 — levi stolpec „ 14 odstavek
Sposobna zagotoviti milijonom ljudi civilizacijskega minimuma za zmožnost, da bi lahko živeli od plačane storitve. Pri tem sprva 15 odstavek
selnost je nasilno dejanje, udarec na telesno in duševno — stran 8 — desni stolpec — desni stlpec 4 odstavek
duhodvnega zasuka« tudi sicer veličasten odvrnitveni manever.
8 odstavek
ti, da bo gospodarska kriza končana s številnimi žrtvenimi darili malih stran 9 — levi stolpec
9 ostavek 9 odstavek
sestavino epohalne bojne črte, ki določa protislovje med politično ekonomijo kapitala in politično ekono-
samorazumevanju sindikatov.3 Pri tem se zdi nujno tako uzavešče-stran 9 — desni stolpec
8 odstavek
su: »Ujeti ptiči pojejo o svobodi, svobodni ptiči letajo«
2.	nadaljevanje stran 8 — levi stolpec
I odstavek
V uvodu k prvemu nadaljevanju smo napovedali, da bomo ob daljšem odlomku iz knjige Oskarja Negta iz almanaha Klausa VVagenbacha FINTENTISCH. V prvem nada-
9 odstavek
situacije: vživljanje, ki je bilo udeleženo — saj je hotelo prihraniti nepotrebno
13 odstavek
še naprej srečuje s .prvobino infamijo’. Mir torej postane
14 odstavek
prizadevanje za spoznanjem, ki ne vidi z interesi in razredno pogoje-stran 8 — desni stolpec
7 odstavek
za izražanje so namreč bile ojDrte zgolj na njihovo korporativno in
8 odstavek
samoumevnega, da v imenu svojih članov — kdorkoli to že je — da-
9 odstavek
če govorimo o političnem mandatu sindikatov , potem v smi-
10 odstavek
nje v prvih letih republike je tak primer opravljanja političnega
II odstavek
Zakaj se sindikati čutijo odgovorne za to? so se takrat mnogi bremeni njun dolžniški konto! Kdor je tako govoril, je neproblem-stran 9 — desni stolpec
1 odstavek
veliki meri določal tradiconalno delavsko gibanje.
2 odstavek
potrebne iniciative, ki bi bile izrecno usmerjene k razvoju žive poli-
4 odstavek
v Nemčiji zaradi tega usodnega povezovanja, čeprav bi tudi bilo napačno, če bi ostalo neomenjeno, da je v sedanjih bojih
5 odstavek
ce obravnava po starem arhaičnem običaju. Na sle nesreče gledajo stran 10 — levi stoljsec 2 odstavek
ja meščanstva proti fevdalno-absolutistični tradiciji, čeprav je bil 4 odstavek
prenos podatkov), zauska, ki je — kot legetimacijska fasada —
7 odstavek
stema ali pa vsaj vpliva na njihove vsakdanje predstave. Boj za lo marsikaj od tega, kar je bilo staremu konservatizmu v Adenauer-stran 10 — dešni stolpec
6 in 7 odstavek
opomba, ki ima en*, se veže na opombo* v tekstu (glej popravek) opomba, ki ima ova ", se veže na opombo ' v tekstu
7 odstavek
cije, spomin, kontrola nevroloških motenj — to so projekti, v
BIBLIOGRAFSKEMU POJASNILU sledijjo POPRAVKI za 1. nadaljevanje, žal pa je izpadel ta mednaslov. Začnejo se za naslovom:
— Die Transformation derDemokratie.
Zahteven tekst je sicer zelo lepo in skrbno postavljen.
Opombe
8Kar opisuje Магх pri industrializaciji Združenih držav kot v tendenci rušilni proces, je treba danes vzeti kot neposredno oprijemljivo realnost in dobesedno opremlienost rodu zadevajočo nevarnost. "Kapitalistična produkcija razvija zato samo tehniko in kombin  —    ■
»nacijo dru2Denega
procesa, ko
hkrati spodkopava vir vsega bogastva: zemljo in delavca« (Das Kapital, MEW23, str. 529 n.) Gre za zadnji stavek v 13. poglavju 1. knjige Kapitala, ki se v prevodu slovenske izdaje iz leta 1961 glasi: »Kapitalistična produkcija razvija torej tehniko in kombinacijo družbenega produkcijskega procesa samo tako, da hkrati spodkopuje oba vira vsega bogastva: zemljo in delavca«(13 poglavje: Stroji in velika industrija, str. 368 n.; prevedel Maks Veselko.)
Ralf Dahrendorf, »Wenn der Arbeitsgesellschaft die Arbeit ausgeht« v: Krise der Arbeitsgesellschaft? Verhandlungen des 21. Deutschen Soziologentages in Bamberg 1982. Frankfurt/M 1983. Stran 37.
Prav tam, str. 32.
11 Izšlo v Stuttgartu 1960. Ta knjiga je skozinskoz fjrežeta s konservativnim duhom, ponuja pa številne nastavke za kulturnokritični spoprijem z oblikami družbenega ravnanja; razpne širok lok od antike do moderne družbe. Ne sprejemam sklepov, ki jih naredi Hannah Arendt.
|3Prim. Hannah Arendt, prav tam, str. 327,
’30 tem govori Leibniz. Celoten univerzum vidi sestavljen iz enostavnih substanc, ki v svo|i notranjosti niso niti spremenljive niti deljive in ki jih imenuje monade. »Monade nimajo oken, skozi katera bi moglo kaj stopiti vanje ali iz njih« (Gottfried VVilhelm Leibniz, Monadologie. Stuttgart 1954 str 12) Navedek prevzet iz: Principi filozofije ali monadologija (1714), 7 opredelitev Natisnjeno v: Izbrani filozofski spisi. Prevedel Mirko Hribar. Ljubljana Slovenska matica 1979. (Filozofska knjižnica, zvezek XXI) Stran 134.
Hannah Arendt, prav tam, str. 168.
,5Georg VVilhelm Friedrich Hegel, Vorlesungen liber die Phllosop-hie der Geschichte. V: SSmtliche VVerke, JubilSumsausgabe in 20 Bšnden. Izd. Hermann Glockner. 11. zvezek. Stuttgart 1949. Str. 50 nn. Pri nas je dostopnejša izdaja Werke in zwanzig BSnden — Theorie VVerkausgabe (Frankfurt/M: Suhrkamp V. 1970), v 12. knjigi najdemo navedek na strani 36 n Prevod prevzet iz: Filozofija zgodovine, izbrana poglavja. Ljubljana: Cankarjeva založba 1967. Uvod (iz njega je navedek) prevedel Primož Simoniti, ostalo Jože Kastelic. Stran 28.
,6Karl Marx, Die Friihschriften. Izd. S. Landshut. Stuttgart 1953. Stran 270, Slovenski prevod v: MEID 1-380 (Kritika nacionalne ekonomije. Pariški rokopisi 1844. (»Ekonomsko-filozofski rokopisi«) Tretji rokopis: Kritika Heglove dialektike).
,7Prav tam, str. 274, MEID I-384 n. Ne vem, ali gre za razliko med predlogama, ki sta ju uporabila Oskar Negt in slovenski prevajalec; Negtov navedek se v zadnji vrstici glasi: »tj., ni v predmetnem odnosu. N|egovo življenje ni predmet -
n0 ' -ih
Marxove splošne pojmovne določitve delovnega procesa so primarno vezane na človekovo menjavo snovi (slovenski prevod pravi: presnavljanje, kar se sicer ujema z Marxovim zanimanjem za fiziko in biologijo, je pa vendar preveč enostransko; pojasnilo I. K.) s prvo naravo. Za današnje pogoje so pretesne; danes so enako pomembne oblike menjave snovi z drugo naravo, če niso celo pomembnejše. Marx pravi: »Delovni proces, kakor smo ga prikazali v njegovih preprostih in abstraktnih momentih, je smotrna dejavnost za proizvodnjo uporabnih vrednot, obči pogoj menjave snovi med človekom in naravo, večni naravni pogoj človekovega življenja in zato neodvisen od vsake oblike tega življenja, morda enako skupen vsem oblikam družb.« —Karl Marx, Das Kapital, MEW 23. str. 198). Slovenski prevod je dostopen v izdaji iz leta 1961 (na strani 208 v 5. poglavju Proces dela in proces večanja vrednosti; prevedel Stane Krašovec) in v poskusni objavi novega prevoda v: časopis za Kritiko znanosti 43, 44/1981 — v prevodu Valentina Kalana, kjer se glasi: »Delovni proces, kakor smo ga prikazali v njegovih enostavnih in abstraktnih momentih, je smotrna dejavnost za izdelovanje uporabnih vrednot, prisvajanje naravnega za človeške potrebe, obči pogoj presnavljanja med človekom in naravo, večni naravni pogo| človeškega življenja in zato neodvisen od vsakršne lorme tega življenja, tem bolj pa enako skupen vsem niegovim družbenim formam.« (Stran 30)
"V tej zvezi lahko zgolj opiozorim na skupaj napisano delo Geschichte und Eigensinn (1981). Gre za predloge, ki sva jih naredila v dokaj zapletenih zgodovinskih msistematičnih ekskurzih o razširitvi pojma dol o Se posebej želim opozoriti na I., 4 m 8 poglavje, med komentarji je problem, ki ga obravnavam, še najbolj prisoten v 16. komentarju.
Oskar Neat ie v Dismu Drevaialcu (12. paril 1985) zapisal, daje knjiga Živo delo, odvzeti čas zelo aktualna kn|iga, je poskus, da bi povzel in razvil naprej vprašanja iz knjige <3eschichte und Eigensinn«'. To je skoraj 1300 strani obsegajoča knjiga, z izjemnimi grafičnimi in tiskarskimi rešitvami, tiskana na bibličnem papirju lososove barve; čutni prevzetosti ob listanju sledi še miselna, ko se zatopimo v kakšen odlomek in ne moremo več prenehati. Prim. Alfred Sohn-Rethel, Duševno in telesno delo. L|ubljana 1982 (KRT — Knjižnica revolucionarne teorije 10). Kn|igo je mogoče naročiti pri Zvveitausendeins Versand, Frankturt/M, vendar potrebujete sorodnika ali znanca, ki živi v Zvezni republiki Nemčiji.
TO
RADOSLAV MILENKOVIČ, 1958, Novi Sad
OČE Tl JE PREBRAL KNJIGO	ko	pena	z	wrhow	va
tvoj oče potrpežljivo s prsti na nogah
mečka vrhove nogavic kakor lastno kožo.
kaj misli, ko gleda niti?
zakaj molči, ko zapira tvojo knjigo?
kaj je prebral v njej?
je prepoznal svoj del tvojih besed.
svoj dih, s katerim si odpihnil pepel s papirja
ko si šušil črnilo?
te obtožuje?
ti odpušča?
ali mogoče ni razumel ničesar?
mrtev, onstran ogledala mirno sedi, molči, gleda te in piše to pesem.
NE SLUTEČ ZADNJI IZHOD
vsakdo počne svoj posel:
ladje se izgubljajo na obzorju.
galebi kljuvajo prozorni plankton.
in sonce zahaja, toda
tvoji nameni so drugačni:
stopiti v pesem znake s krogov
ki se odbijajo iz središča vode/jezika
v katero s slabotno roko mečeš kamenčke/besede.
kremenčke spomina.
drobtinice stvarnosti.	„	.
BORUT GOMBAČ, 1 9 6 2, Maribor
HJA, KAKO IZREDNO NENAVADNA LJUBEZEN!
Nek tip človeka. Namesto očesa glavo. Okroglo ali razpuščeno glavo. Nekam v stran razpuščeno. Tako je nepreklicno to. In mu glava raste: kakor večja glava in vse večja bolj bolj ali manj glava. Morda le nekoliko neprecizno razpuščena stran. Tako je nepreklicno to. To klobuk. To takorekoč cilinder. To čelada.
Nočna posoda na glavo dan. Dandanes, ko se dan postavi. Ne stoji. Tako je kahla to. Nepreklicno je kahla pravzaprav nočna posoda. Namesto, da v glavo. Namesto dneva pade dež. Nevihta. Orkan. Picilula, ki lula, ki tula tula.
To je bil, ne bil, je, bo, nepreklicno, dež. En dež se v tej zgodbi očitno postavi na streho. Izreden dimnik. Dimnikar ploden. Vesten. Blagodejnost godi pridnosti. Priden vesten. Notri v dimniku ima rudnik zaslugo za narod. Naš vesten. Prijetno. Naš ni vesten. Prijetno. Nepreklicno to Dimnik. En dež. Narod ima sajaste oči, če dež nenadoma. Iz dna ali iz globočin neba. Senzacija. Le april se je znova do dna zapletel v tla.
To neverjetno mine. Tla so pač tla. Tla so pač v tla. Veter, hja, odpihne z glavo. Frčiiii. . . frčiiiiii. Stoj! beseda ne stoji. Govornik reče: stoj! naš veter ima zasluge mora veter on veter veter eter.
Še kaj, pa še kaj pove še kaj reče, govori kar naprej, še kaj. ZdajI govorim jaz, osebno jaz. Govorim —^ae tisti, ki sem mu maloprej reke/ govornik, da je govornik — ampak jaz. Torej, zdaj govorim, ki sem napisal tole zgodbo. UpamI da sem to povedal dovolj glasno in jasno. No govori, naj ti bo, mi bo. Nekaj mi je maloprej izredno... hja, kako izredno navadna ljubezen ... priznam ... ta trenutek... pretirano jaz. .. naj bo... težko ven . čisto izredno . .. čisto navadna osebna posoda za luli luli . dimnik mlahavo zaguga guga guga. Nepreklicno je.
Tako bi rekel tip človeka. Vi mislite, da ne. vi mislite da ja. Sem rekel!? Ne vem, ker dim. Ker dim dim hapčiii. . hapčiiiiii. frči iz ust iz glava iz vse večja glava . . kaj pa klobuk tovariš neumestno pesnik pisatelj svobodni umetnik literat sort vseh vsega besede tovariš src glava srce srednjega spola in spolov kaj pa je to neka glava. Kaj pa klobuk?
S klobuka potegnem zajca za roge. S kozarca nekaj drobiža. To enako. Poti enake. A ne v to smer! V podvozu dež urin. Urin je čisto navadna scajnca. To enako. Poti enake. V nekem podvozu ljudje kahle na glavi: jim posoda noč — hja, katero — dan objame dan. Ah ah objame ah ... ah. . . obiame ...
Nabrekne. Pomerim v tapete Bi odtenku lepljive. Pomeri. Smo svetle smo temne smo barve. Ne pomaga Če bi sprožil, bi ubil. Lahkotno ga lagodno dvignem v dlan. Pomerim. Blazinica kazalca. nohet prstanca, oko palca, glavica oko. V lestenec. Ne, ne sprožim*Lestenec glej glej žarnica ima okroglo. Naj sprožim? Umrla svetloba umrla tema To bi se zgodilo, če bi sprožil, sem želel povedati maloprej V prejšnjem, zdaj že pred prejšnjim stavku. Kako naj torej sprožim!? Merim s skrčeno dlanjo, hik, kako skrčeno dlanjo. Tja. Izredno beli zobje črnobele slike moje izpred let. Naj sproži beta? To sem že vprašaI. Sesule kosti.. . sesule pokončnosti. . . zdrobili zobje . . . zdrobili se . . . so.. krvavo ugriznil v iezik . . to. Sem že povedat
Dotikam. Si ga. kar po domače, tikam. Prst premikam prstom. Hja, kaj pa v TV-ekranl? pomeri vame Molk Miša. Če bi sprožil. čujja kje pa bi jaz tako kot se obnašam tako kot to delam dobil dovolj denarja čuj ja na kakšen način, da bi plačal skupno anteno. V naši ulici imamo stanovalci skupno anteno. Da je sprejem jasen Hja. kot kakšen križ na gori
Kaj denar!? Ta je iz prejšnjega odstavka. Kaj me v tem odstavku briga denar iz prejšnjega odstavka. Pustim denar iz prejšnjega odstavka Kaj me v tem odstavku briga denar iz prejšnjega odstavka Pustim denar iz prejšnjega odstavka na miru, pustim naj ga, sem ga. Mehko ga izpustim lagodno ga z dlani. S tem mislim. da izpustim denar in ne kaj drugega Sem dovolj glasno in jasno povedali? JasnoI da sem
Nič mehak Pokončen Na stolu Pomenili v plastične rože na mizi Bi razlile, vročina mojega, mučile mučile. Nočem, da se mučijo! Sem dovolj jasno' . . sem.
Mučim se mučim Mučim . nenadoma: in ven? Pomeri steklo vame Nepreklicno dotik kljuka odperem okno skočim skozi. Okno niha sem ter niha tja Ne bo dolgo Tako je Maloprej skočil gor in skočil dol Pristanem. Stopnice pod oknom Okrušene stopnice pod oknom Gotovo jih boli Nočem! Hop! skokI kar čez Potlačena angleška trava Oprosti mi angleška travaI Nisem, tega resnično nisem hotel! opravičim se.
Skok beg Droben? Or/ak? Nehote zdrobim znanstvenofan tastično polžkovo hišico. Joj hiške joj hiške joj hiše /oj hiše ljudje za ogra/o le glave le glave Morilec ne, rekla glava Spolni iztirjenec ne, grabilo telo Je iztirjenec semafor? Morilec zelen7 oranžen ? rdeč ? vo/ak 7 parada 7 Ne vem jaz tresem sem ter tresem tja gor dol
Gor! zgora/ zrak Hapčiii vse bolj odtrčiii gabi se zakričati. . boš bom zakričat nekomu odgriznil jezik gabi se meni .. ne a vendar tresem tresem Tresem' sem še sam7
Jo bolezen To razdvo/enust To vroča bolezen zelo Mrzlo čisto mrzlo meriš Tako /e neprekelicno to Prst s prst lepi Oko očesu Lahko si izgrebeš obe očesi, ne vidiš ju nikoli Tako /e ne preklicno to. če tak, < e tu/, če svoj če sam če si želim
Tam daleč na p: telu želja
Borut Gombač
ko pena z vrhov valov izginja v temi obrežja
in ne sluti končnega izhoda svojega molka — divjega zeva
ki ga nema vsemogočna sila množi in obnavlja, neznana tebi. neznana sebi.
kaplje/besede, voda/jezik.
tisočkrat tisočkrat
si poskusil zadržati med belimi dlanmi
kaplje/besede.
vodo/jezik, neuspešno"
si pritjateljeval z newtonom
in drhte upal v pesem
ki bi jo lahko tvoj slabotni hrbet
prinesel na sveži zrak.
(daleč od obale letijo.)
enako zasičen s kruhom
enako napojen z vinom.
ker neguješ nezadovoljstvo
razrešuješ skrivnostno tolkalo, ki spaja
hripavi glas in razločno tišino.
muziko, ki te od rojstva spremlja na tvoji poti
do rakve:
do popolnega rezonatorja.
Marjan Pungartnik
ROBERT FROST, ameriški pesnik, 1874,- 1963
Je nekaj na svetu, kar ne ljubi zidu,
Kar dviga zmrznjeno zemljo pod njim In udira luknje, da po dva lahko stopita skozi.
Delo lovcev je drugačna stvar.
Prišel sem že za njimi in popravil,
Kjer na kamnu niso pustili kamna,
Da le dobe zajca iz dupline V veselje bevskajočim psom. Ne, mislim luknje,
Ki jih nihče ni videl, slišal, ko so se udrle,
Pa jih le najdemo pomladi, ko je čas popravkov.
Sosedu onkraj hriba pošljem glas,
In srečava se zjutraj, da greva po meji In še enkrat dvigneva med nama zid.
Hodiva vsak na svoji strani,
Vsak dviga kamne, ki so padli na njegovo.
Nekateri so ploski in drugi skoraj obli,
Da morava rabiti čar, da se drže:
Ostanite kot ste, dokler ne greva dalje!«
Obdrgneva si prste, ko jih porivava okrog.
Oh, le še ena vrsta igre,
Po en na vsaki strani. Se malo več je:
Tam, kjer ne potreb jeva zidu:
On ima same bore in jaz sem sadovnjak.
Moje jablane ne bodo nikoli prestopile zidu,
Da pojedo njegove storže, tako mu rečem.
Pa le odvrne, »Dobri plotovi delajo dobre sosede.« Pomlad je poredna meni, in pika me,
Ce mu lahko vdenem misel v glavo.
Zakaj delajo dobre sosede? Ni to le tam Kjer imajo krave? A tu ni krav.
Preden bi gradil zid, bi povprašal,
Kaj ograjujem noter in kaj ven,
In komu bom s tem a prste stopil.
Je nekaj na svetu kar ne ljubi zidu,
Kar ga podira. »Palčki,« bi mu lahko rekel,
Pa niso ravno palčki, in raje bi, da bi to dejal on sam. Gledam ga,
Ko dviga kamen, z obema rokama ga držeč Pri vrhu, kot star divjak, s skalo oborožen.
Da v temi hodi, se mi zdi,
Ne le v temi gozdov in senci drevesnih krošenj.
Ne bo pogledal pod pregovor svojega očeta,
In tako mu je všeč, da se ga je še spomnil,
Da se spet oglasi: »Dobri plotovi delajo dobre sosede.«
prepesnil: Samo Resnik
ZORAN JEVTIČ, 1963, Arandelovac
SREČANJE
Medtem ko sem počasi
jahal konja,
sem srečal tebe,
se ti približal...
deklica
jabolka
daj mi vrč hladni, da se napijem rose.
Vprašam te po imenu Katerina!
Kaja ...
Razpleti si lase, sleci suknjico sivo... da te ljubim.
greva pred cerkev, da te oženim!
DEL SVETA
Ko del sveta prodre do mene, začutim čudni plam e, medtem ko mlin neumorno melje in škropi.
Molče se namakam in mislim, kako čudovito je biti pohleven, in takrat zatulijo vetrovi pekla, me mečejo majhnega kot list, a kolikšna je šele gora.
Od takrat pojem himne in vse pesmi in kličem svojemu gospodu v večnost.
prepesnil: Marko Klasinc
SAMO RESNIK, 19 6 2, Maribor
OBISK
Ker zvonec ni in ni hotel utihniti, se je Radivoj Jupkovič skopal iz postelje, široko zazehal, se pretegnil,ali nataknil copate in odtavaI pogledat, kdo ga želi. Prekleta svinjarija, da človeku popoldne še spati ne pustijo, pa še nedelja je. Spet je pozvonilo, zadrl se je ,,Ja! Takoj!" in posegel po ključu.
Dva sta bila pred vrati, najbrž študenta. Verjetno on piše in jo je vzel s seboj, da mu daje pogumr ali pa je obratno, bogsiga-ved' Najbrž fantastika ali novi val„ kaj čudaškega. To je Orion, ne Orbit, zaboga!
,, Kaj hočeta? Počivam.”
,, Govoriti morava z vami. Nujno je. Lahko vstopiva?" Stopila je proti njemu inže je bila notri, kot da ga ni.
,, Čakajte no — "
,, Nujno je in zelo pomembno. Ta vrata?"
,, Ona na levi.",, Poslušajte— "
,, Tukaj sva službeno in mudi se nama. Lahko sedeva?"
,, Če že hočeta. M mm, kaj bi pa rada od mene?"
,, Uradno vas obveščava, da je bil na 92. Yuconu, imenovan tudi Če/con, v Celju, 15. in 16. marca 2089 vložen predlog kluba ljubiteljev ZF iz Skopja, da jugoslovanski delegati na evropskem kongresu v Gorici od 12. do 16. avgusta istega leta svetujejo popravek zgodovine — na prejšnjem Euroconu so to storili Švedi in Italijani. Predlagajo, da vi sploh ne postanete urednik Oriona, oziroma da opravljate to delo le kratek čas, kar bi bilo nemara bolje, ker ne bi mogli povzročiti prevelike škode, reakcija na vaše urednikovanje pa bi po vaši smrti lahko še dodatno dvignila kvaliteto jugoslovanske znanstvene fantastike tistega obdobja. Predlagatelji so izjavili, da bi dali prednost kakšni bolj humani rešitvi vašega problema, saj jih nikakor ne vodi želja po maščevanju, da pa se jim zdi, da so pri sedanji stopnji popravkov zgodovine vse ostale alternative predrage in preveč nezanesljive. Mimogrede, kot strokovni delavec na tem področju se strinjam z njimi. Predlogu so se uprli ljubljanski spekulativci z argumentom, da je odstranitev — to se pravi smrtna kazen — morda le prehuda, navkljub soglasnemu mnenju delegatov, da ste povzročili veliko in nesprejemljivo škodo. Ker pa je velik det delegatov pri odstranitvi vztrajal in ker je delegat SFere opazil, da prvega januarja 2090 začnejo veljati ostrejši predpisi in bodo potlej popravki preteklosti, kot je tale, resno oteženi in predvsem dražji, JUSFO pa ima spet finančne težave, tako da bi moral zadostovati en popravek, zahteva zanj pa vložena čimprej, so se udeleženci kongresa sporazumno dogovorili, da se vam namreč omogoči poboljšanje, oziroma, raje odstop, in da naj sledi odstranitev le, če opozorilo ne bo zaleglo. Načrt za popravek preteklosti je izdelal član Konstelacije, inženir Mirko Cvahte, in po predpisih izdelana, kolkovana prošnja je bila pravočasno izročena našemu oddelku, komisija evropske organizacije je prošnjo podprla, kot to ponavadi stori, in ko je bilo tudi plačiio stroškov za popravek zagotovljeno — zaradi kronično slabega finančnega položaja JUSFA so del denarja zbrali s samoprispevkom na Euroconu — je bila prošnja odobrena in midva sva tukaj. Vam je doslej vse jasno?”
,, Hm, tako pač. Zakaj da bi me radi ubili?"
,, Naredili ste precej- škode v razvoju jugoslovanske zf. Literarni zgodovinarji so dokazali, da ste zatrti ali preusmerili vsaj tri obetajoče avtorje, iz enega pa ste naredili neznosnega pisuna; pod koliko-toliko spodobnim urednikom bi se razvil vsaj v užitega obrtnika. Od zf ste odvrniti precej bralcev, umazali ste podobo smeri —"
„ To bo zadosti. Zakaj sta prišla sem? Kdo sta? Ne bom trpel— "
„ — takšnih žalitev. Da. In kaznive so. Veva. Iz časovne službe sva, tovariš Japkovič, če verjamete, je pa vaša stvar. Imate dva meseca časa, da najavite svoj odstop, ah pa spremenite uredniško politiko, prenehate z objavljanjem značilnih orinnovskih neumnosti, izboljšajte izbor in kvaliteto prevodov, ublažite samovšečni ton — "
,,Dajta no. Kaj kdo od vaju piše in sem ga zavrnil, da sta mi gorka? Vesta, zelo se motita, če upata, da bo tako prišel do objave v Orionu. Za to je pač potrebna kvaliteta. Ni vse dovolj dobro za Orion. S takimi metodami— "
,, Pojdite k vragu. Ona ne piše, jaz tudi ne; bereva že. Če bi bil na tistem Yuconu, bi glasoval za odstranitev."
..Jaz tudi."
Opomba pisca: sleherno neodgovorno primerjanje Radivoja Jupkoviča z gnanim in spoštovanim Borivojem Jurkovičem, dolgoletnim urednikom zagrebškega Siriusa, in njegovo uredniško politiko (v teh dolgih letih) je seveda čista spekulacija brez realne znanstvene osnove, skratka fantasy in ne science fiction.
Dva meseca imate čas. Ce se dotlej nič ne popravi, boste - umrli. Ne pretirano nasitno, nekateri bolj razgreti ljubitelji so sicer želeli precej krvavo, bolečo smrt, pa so jih preglasovali, tako da boste umrli čisto blago."
,, Čutili pa boste, da umirate, tako zahtevajo. Precej krvoločen trop, ti fanti."	. '
„ Kaj češ, ljubezen."
Jupkovič se je zbral in se razlezel v nasmeh.
,,Dobro sta povedala. No povejta še, kdo vaju je poslal.
I jubljančani? Sekcija? Nova?
Molčala sta, smehljaje.
,,Res zanimivo, kaj ne doleti človeka," je rekel Jupkovič. ,, Torej ubit sta me prišla." Odprl je omarico. ,, Bosta kaj popila?” ,, Pravzaprav bi moral poklicati milico, pa naj vama ho. Kar dobra zgodbica, vesta. Sicer bi jo zavrnil, če bi jo poslala za Orion, ampak zaigrata sta jo čisto čedno. " Natočil si je. ,,. Vidita, tukaj pri nas je težko biti takšen urednik, kot je recimo Bova. Ni avtorjev. Nekateri bi radi pisali po novovalovsko, pa še po staro ne znajo. Najprej recimo Doca Smitha, potem šele bo čas za Ellisona. Sicer pa ne vem, kaj neki vidijo v Ellisonu. Ne marata me torej. Bi rajši— "
,,Ne mara;o vas, midva sva samo uradnika in opravljava $vojo dolžnost, naju to ne zanima. "
,.Ni čisto res, Miha."
,,No ja, če bi bila na Yuconu, bi glasovala za sprememoo preteklosti."
Jupkovič se je zahihital.
,, Dajta, kdo va/u je poslal? Mrličkovič? Leskovšek? Šinkovec?
,, Pustite to igrico. Nihče vas ne mara, ampak noben od teh ni tako neumen, da bi se spustil do takih stvari. Menda je neki študent, mislim da naslednje leto, predlagal, da bi razpisati tiralico za vami, zaradi posilstva ali umora jugoslovanske znanstvene fantastike, živega ati mrtvega, bolje mrtvega, pa je ostalo pri šali, ki so jo objavili šele nekaj desetletij kasneje, po vaši smrti. Glejte, to sem vas želel vprašati — kaj res morate biti tako zanič urednik, da bi vas raje videli mrtvega? Saj čez Mrličkoviča tudi godrnjajo, pa čez Matjaža Kralja, ker legendarno izgublja stvari, da bi ju pa odstranili, pa ni še nihče resno predlagal. "
,. Ne razumem vaju. Cisto zares vaju ne razumem."
,, Iti morava Dva meseca, ne pozabite."
Dvignita sta se.
Na ulici sta se spogledala.
,, Misliš, da bo pomagalo?”
..Dvomim. Je preneumen."
,, Deset let bi rabil, pa s stalnim pritiskom. "
Smehljaj, , .Dvomim da hi pomagalo. "
SleI tema podobnost z n..,, učnimi dogodki. . .
TA RAZDVOJENOST
-SSNSf.
e ’ /> °o, 7 •> . Te,. ®
'<r~V kV4
4\
V'4
4v
TOMAŽ BRENK, 1957, Maribor
NENAVADNO POSLANSTVO
Ničesar ni vedel točno o tem, zakaj ga pošiljajo na pot in s kakšnim poslanstvom, le to so mu povedali, da se mu bo vse razodelo, ko bo prišel tja, kamor ga pošiljajo. Vedel je le, na kateri planet leti in kateri kraj mora poiskati, ko bo pristal in čutil je, da tako mora biti, kajti poslanstvo ni bilo samo stvar vlade, temveč tudi njegova osebna, bilo je nekaj, pri čemer se mu bo na prav poseben način pokazala in dopolnila vsebina njegove usode. Potovanje je bilo dolgo in če ne bi bilo tega globljega čuta, bi že zdavnaj obupal in. podobno se mu je dogajalo po pristanku, ko je hodil po neizmerni puščavi neznanega mu planeta in je prihajal v stisko glede osnovnih življenjskih potrebščin. Tedaj pa je zagledal veliko stavbo, vzdigujočo se iznad peščenega morja, in vstopil skozi ceremonialno okrašena vrata pa v enakem vzdušju urejenem hodniku. Ko je prišel do zaves, so se mu svečano razgrnile in znašel se je na odru velike dvorane, prepolne občinstva tujega planeta. Prebivalci so mu bučno zaploskali in od naraščajočega navdušenja vstali ter mu zaploskali še glasneje. Navdušenje je opazno preseglo meje običajno kultivirane zadržanosti bitij tega nenavadnega planeta. Oblila ga je neizmerna radost, presegajoča katerokoli doživetje dosedanjega življenja, bila je tolikšna, da je upravičeno ni mogel razumeti.
PETER JANČIČ, 1%6, Maribor
PREDAVANJE
Pravkar se je bil vrnil z dolaeaa ootovania. Potoval je več let. Postaral se je in utrudiI. Ni ga utrudila pot — utrudila ga je brezizhodnost. Izhodov ni.
Ne da bi mnogo premišljeval, se je napotil v center zveze, vedel je, da ima Mojster nocoj predavanje. Zaželel si ga je znova slišati. In tako je sčde/ na oblazinjen stol in prisluhnil.
V poltemi je glas zvenel jasno, bil je star in že rahlo nalomljen, a kljub temu je to bil glas govornika, misleca, glas Mojstra. Glas človeka, ki že štirideset let predava, piše, se trudi. . .
,, Celoten zgodovinski proces bi moral biti šola človeštva, :;al pa — kot vemo — imamo danes znanje zgodovine za nekaj obrobnega, nepotrebnega in nezaželenega; in tako je od celotne veličastne zgodovine, tega boja človeštva za svobodo, pa naj bo ta boj generacij ali znanstvenikov, ostajajo samo letnice, diktatorji in veličastni imperiji.
Človeško željo po osvoboditvi, torej željo po čim večji zadostitvi lastnim potrebam, in te so kar naprej rasle, lahko označimo kot temelj človeške ekspanzije po planetu in pozneje tudi po vesolju. Želje posameznikov so izražale želje celega človeštva, produkt želja posameznikov je bil napredek človeštva, čeprav običajno povsem nenačrtovan, naključen. Oglejmo si samo družbenopolitično področje. Nastanek prvih velikih imperijev je le posledica želja posameznikov po bogastvu in moči in priborili so si ju, pa čeprav na račun drugih in ti ljudje so prvi okušali, kako je, če imaš dovolj sredstev, da lahko lagodno živiš, in šele ta sredstva so omogočila resničen razvoj na področju umetnosti in pozneje tudi znanosti.
Seveda je bila količina bogastva teh prvih imperijev zelo odvisna od povečevanja zasedenih ozemelj in s tem rudnih bogastev, rodne zemlje in seveda sinteze znanosti in tehnike.
Vendarle pa je bilo vse to združevanje prav zaradi nezadostno razvite industrije, slabih prometnih sredstev in komunikacij prezgodnje. Posledice tega so znane — razpad velikih imperijev iz ta' nega ali drugačnega vzroka.
Pomanjkljivosti izkoriščevalskega sistema, kjer en razred iskorišča drugega je bila nezmožnost teh sistemov, da bi se izpopolnil v večji meri, in to se tudi nikomur izmed vladajočih ne zdi važno; nasprotno, preveč znanja, ki pa je za kakršenkoli napredek pomembno Hm lahko samo škodi — ljudje bi se začeli upirati in ne bi več verjeli v bogove in podobno.
Ob tem bi bilo morda zanimivo omeniti srednji vek. Namreč pod vodstvom nekaterih organizacij, predvsem religioznih, se začnejo v začetku tega časa iz povsem neizobražene množice dvigovati redki izobraženci in vse več ljudi se nauči vsaj pisati in brati, vendar pa pozneje prerastejo prav te organizacije v pragmatično nazadnjaške zaviralce kakršnega koli napredka. Spomnimo se samo inkvizitorskih sodišč ali Galileja. Veliki ideologi so bili običajno toliko pred svojim časom, da jih njihovi nasledniki enostavno niso razumeli.
Vendar cerkev ni mogla zaustaviti napredka in počasi se je tudi družbeni red spremenil. Novi družbeni red je bil posledica iznajdbe parnega stroja, strojnih statev, strojev. Več prihodka ni več temeljilo samo na večjem številu ljudi, ampak predvsem na boljši tehnologiji, boljših strojih. V tem času so tudi nastajale države in državice, in sicer tokrat s trdno določenimi mejami, ki so se spreminjale samo ob večjih družbenih pretresih — vsaj v Evropi.
Po drugi strani pa je to spet čas, ko so razne države skušale ustanoviti veliki imperij, in za vzgled so jim bili imperiji iz zgodovine, vendar pa želi človek hitro priti do uspeha, v tem primeru do denarja, surovin in podobnega, in tako so ponavljali napake drug za drugim. V tem času so bili imperiji v bistvu že premalo, človek je bil sposoben obvladati in zavladati celemu planetu brez mej in podobnih ovir. Zanimivo je, da je v tem času živel eden izmed največjih ideologov, ki je prvi natančneje opisal ekonomska razmerja v kapitalističnem redu in nasprotja le-teh, pa ne samo da ga niso razumeli v tistem času, še ljudje, ki so pozneje poskušali uresničevati njegove ideje in so bili njegovi odkriti pristaši, niso razumeli besed, ki so jih tako pogosto omenjali kot cilj svojih dejanj. Tako je človeštvo ostalo razdeljeno in še več — še bolj se je delilo: na kapitalistične in na socialistične, na takšne in drugačne tvorbe. Posledica tega je razdeljeno vesolje danes. Koliko izgubljamo in plačujemo zaradi tega, vam je najbrž znano . .
Poslušal ga je m nehote je bil spet novinec. Dal bi vse, da bi starec imel prav in spet je našel voljo za stvari, ki jih bo moral opraviti, za dolga potovanja, za uboje in laži, za spletke, za kršenje zakonov in samovoljo in pravzaprav je najhujše to, da ni vedel, če bo ravnal prav, če sploh še ima kak smisel. Kako jasne so starčeve besede: ,, Plačujemo drage vlade in vojske in orožja, dajemo življenja za napačno razumljene besede, se borimo za papirnate bogove ..."
Sredi predavanja je nekdo zaploskal in pridružili so se še drugi in ne da bi pogledal, je vedel, da je to eden izmed že starih članov, človek, ki je na višku svoje dejavnosti, ter da med poslušalci ni novincev, da ploskajo predavatelju, ki že štirideset let predava o istem, pa se vendarle nikoli ne ponovi, zmeraj se teme loti na nov 0ečin, njegova analiza dobi nekoliko drugačno smer. Ploskajo, ker želijo verjeti, pa čeprav je nemogoče, čeprav njegovih besed skoraj nihče več ne upošteva — besed — o združi tvi vsega človeštva, — ne glede na politično pripadnost, vero eh narodnost in čeprav vedo, da jim to ne ho uspelo ali pa prav zato, in zato so ljudje in zato poznajo ilfčunalnike in stroje in želijo obvladati vesolje pa čeprav je nemogoče
SREČANJE
Hodil je razmeroma hitro, vendar s skladnimi koraki po hodniku z gladkimi, skoraj zlizanimi stenami, ki so bleščale v neonski svetlobi. Oblečen je bi! temno, ko se je približeval zrcalu z odmevajočimi koraki. Samozavestna hoja je govorila o prepričanosti, o zavesti svojega namena. In res, ko je prišel do zrcala ni okleval, le za trenutek je obvisel njegov pogled na postavi dvojnika in takoj zatem je zavil na levo. Dvojnik je zavil desno in nadaljeval pot proti fotoceličnim vratom. Stopil je v dvorano, svetlo oblečen, enako kakor na drugi strani mož s prepričanim korakom. Roki sta si podala na sredini prostora, skozi katerega prozorni strop je padala svetloba sonca.
Stvarjenje
Sredi neskončne teme je lebdela njegova neskončna svetloba, ko je ustvaril zrcalo onkraj večnosti. Njegova refleksija, refleksija veličastnega žarenja se je odbijala od hladne gladine in se zbirala v stičišču, v zenitu njegove eksistence, svetloba je padala v fokus in se obarvana razlivala čez hrbtno stran večnosti. Toda v resnici ni bilo nobene hrbtne strani večnosti, on je bil stvarnik, hkrati obrnjen na obe strani. In hkrati na obe strarii je bila razlita svetloba, odbijajoča se od hladne gladine zrcala, potujoča v fokus. BiH sta dve refleksni erupciji svetlobe in če bi dogodek lahko opazoval iz strani, bi videl položeno osmico, simbol neskončnosti, katere zanki se stikata v zenitu stvarnika in se odpirata s svetlobo oziroma barvami, vsaka v svojo stran in se zaključita na gladini zrcala, onkraj večnosti. V vesolju, spočetka temnem in praznem in kasneje slepeče ožarjenem, so sedaj plavale barve. In barve so čakale, da jih volja velikega kreatorja začne oblikovati.
SILVO VOGRINEC, 1963, Ptuj
Znanstvena fantastika (SF) je književno področje, ki svojo pozornost usmerja rojevanju prihodnosti. „Prihodnost, ki bo verjetno drugačna od sedanjosti, pa se poraja vse okrog nas," pravi prof. Aleksander B. Nedeljkovič. Dodal bi samo še, da namen SF ni ugibanje prihodnosti, temveč svarilo pred tisto prihodnostjo, ki nam lahko povrne napake, katere delamo v sedanjosti in s katerimi bi morebiti nadaljevali: pa ne v nedogled.
Zgodba „Philadelphijski poskus" temelji na resničnem dogodku iz leta 1943, ko je ameriška mornarica opravila „uspešen" poskus z nevidnim poljem sferoidne oblike, ki pa je imel negativne posledice za posadko. Nekateri so umrli, drugim so ostale hude duševne motnje. Začasno so izginjali in se spet pojavljali doma, na ulici, v restavraciji, na veliko presenečenje ljudi, ki so bili okoli njih.
Dr. Jessup, znameniti znanstvenik in astronom, je odbil predlog mornarice, da bi se spet ukvarjal s philadelphijskim poskusom in podobnimi projekti, ker se je zavedal stranskih učinkov. Njegove teorije so segale zelo daleč in morda so nekateri ljudje ali organizacije želeli preprečili njihovo širjenje. Dr. Jessup je umrl v Miamiju 29. aprila 1959 v dvomljivih okoliščinah.
PHILADELPHIJSKI POSKUS
Rušilec “T. J." ameriške vojne mornarice se je rahlo pozibaval v plitvini philadelphijske luke. Na dokih je mrgolelo vojakov, ki so tekali vsak za svojo zadolžitvijo. Bil je vroč in jasen dan, ki je kar vabil v utrujajoče in lenobno počutje. Toda nemir na dokih in med mornarji na rušilcu T. J. je vse boli narašlal.
Sivolasi narednik John VVelsh se je pridružil kapetanu rušilca Normanu Rodvvavu, kije opazoval zadnjt priprave.
"So že pričeli?" je neodločno vprašal narednik.
"Ne John, a bodo kmalu," mu je odgovoril kapetan.
“Norman, veliko tega sva skupaj preživela, odkar se je pričela ta prekleta vojna. Tvoj oče nam je res vse lepo razložil. Po eni strani mu to sploh ni bilo potrebno storiti, saj smo le vojaki, ki moramo izpolnjevati ukaze. Toda rad bi vedel, v kaj se v resnici podajamo." John je zaskrbljeno pogledal prijatelja.
“Dobro vež, da je moj oče le ubog star polkovniški vrag, ki ve o vsej zadevi le toliko, kolikor mu pove doktor Bailey. Poglej, John, oba imava družine in mar misliš da bi mi oče dovolil ostati na T. J-ju, če bi nam grozila kakšna nevarnost?" Norman pa ni povedal, da sta se z očetom o tem prerekala vso prejšnjo noč.
"Če sem prav razumel, bi naj to bil poskus z nekakšnim nevidnim poljem. Kako to mislijo doseči?" je vprašal še vedno nepoto/aženi John.
“S pulzirajočimi in nepulzirajočimi generatorji nameravajo okoli T. J-ja ustvariti močno magnetno polje. Vsekakor ne bo boleče."
“Pa bo takšna ladja nevidna tudi radarjem?"
Norman je samo skomignil z rameni.
“Verjameš, da bo to odločilno orožje vojne," je vztrajal John.
“Ne vem. A gotovo so ljudje, ki mislijo tako, saj se drugače ne bi ukvarjali s tem. Vem, da smo vsi malce vznemirjeni, a pomni, da bi nam bilo mnogo težje, če bi v tem trenutku sodelovali pri izkrcanju na Sicilijo."
Norman se je zazrl v širno morje, kakor da bi se ga še poslednjič hotel naužiti. Z doktorjem Bailyem je bil verjetno edini človek, ki se je zavedal pravega pomena tega dogodka in njegovih morebitnih posledic. Pred nekaj dnevi ga je Bailey obiskal. Skušal ga je odvrniti od prisotnosti na rušilcu v času poskusa. Z doktorjem sta bila sošolca in v mladih letih oba zaljubljena v isto dekle, vitko, plavolaso Lindo, ki pa se je odločila za Normana in mu je sedaj v Detroitu varovala dva sinova. Skupno jima je bilo še to, da s(a se oba enako goreče zanimala za magnetizem in na tem področju nekaj časa tudi delala. Toda, ko so Japonci napadli Pearl Harbour, je Norman na očetovo željo prestopil iz ORN (Office ol Naval Research — Mornariški raziskovalni urad) v Vojno mornarico. Bailey je medtem razvijal Einsteinovo teorijo o enotnem polju in je menil, da bi moralo zraven električnega in magnetnega polja v prostoru, ki je sestavljen iz treh ravnin, obstajati se tretje polje. Po dolgih raziskavah je pomislil, da bi to lahko bilo gravitacijsko. Normanu je zaupal, da bi bilo možno ljudi pod vplivom močnega elektromagnetnega polja prestaviti v drugo dimenzijo in jih s tem narediti nevidne, če bi teorijo o
težnostnem in elektromagnetnem polju povezal s teorijo o prostoru in času. Zato je rotil Normana, naj ne bo za nobeno ceno na rušilcu. Toda prijatelja ni mogel prepričati. Norman se je čutil kot del projekta, to je bil tudi njegov projekt, zato je hotel nekaj žrtvovati zanj.
“Tako, pa smo tam," je dejal Norman in se kislo nasmehnil Johnu, da bi ga opogumil. “Začelo se je!"
Meglena zelenkasta svetloba je pričela ovijati rušilec, ki se je nemočno pozibaval na mirni gladini morja. Najprej je pričela izginjati ladja, tako da je bilo videti samo njeno sled v vodi. Mornarji pa so negibni lebdeli v zraku. Ko pa so magnetno polje okrepili, so izginili se ti.
Norman je začutil, kako ga je meglica pričela dušiti. Ko so se tla pod njegovimi nogami razblinjala v dim, se je skušal premakniti. Toda telo ga ni hotelo ubogati. Slišal je krike presenečenja, jeze in strahu, toda sam ni mogel izustiti niti besede. Ljudje na doku so začeli izginjati pred njegovimi očmi. Videl je samo nekatere mornarje okoli sebe, pa še te ne vse enako jasno. Čutil je kako se mu vse življenjske funkcije ustavljajo. Nazadnje je pomislil na nežen obraz svoje ljubljene, na njene ustnice, ki so vabile, m čutil, da umira. Nato ga je zagrnila tema.
“Norman ...« G las je prihajal iz daljave in tisočkrat odmeval v njegovi glavi. Ko je s težavo odprl oči, je skozi zaslepljujočo meglico prepoznal zaskrbljen obraz Johna, ki se je sklanjal nadenj.
“Hvala nebesom, smo že pomislili, da se ne boš več zbudil!"
Z Johnovo pomočjo mu je uspelo vstati. Težko je dihal. Znoj mu je curljal v oči in z dlanjo sije otrl čelo. Tudi stari narednik ni izgledal nič kaj boljše, a je bil bolje razpoložen kot na rušilcu. Normah je šele nato opazil vojaka Hala in Vancea, ki sta se jima srajci lepili na prepotenih telesih in ki sta prav tako le s težka dihala. Ozrl seje okrogsebe in videl, da jih obkroža pragozd z visoko v nebo segajočimi drevesi.
“Kje se nahajamo gospod?" ga je vprašal mladi Hale. “Izgleda kot kakšna prekleta umazana Amazonija."
“Ne vem še, vojak, a bomo kmalu odkrili. Najprej moramo zvedeti, če je še kdo od naših kje v bližni."
Tako so se s trudoma pričeli prebijati s kozi goščavo. Zdelo se jim je, da hodijo že cel dan, vendar so sončni žarki, ki so uhajali skozi gosto vejevje stoletnih dreves, pričali, da še ne bo tako hitro padel mrak. Bili so že na koncu z močmi, ko so opazili, da gozd postaja prehodnejši. Kmalu so dosegli rob goščave in pred njimi se je razprostrla sima zelena ravnica. Šele sedaj so uvideli, da so ves čas hodili vzporedno z gorskim masivom, kise je raztezal z njihove desne strani.
“Poglej, Norman!" je rekel John in pokazal s prstom proti ravnici. »Tam na levo, med grmičevjem . . . kakor nekakšna bitka. Lahko, da je kdo od naših v težavah."
Brez besed so se podali v dir. Toda kmalu jih je ustavilo nečloveško rjovenje. Prizor, pred katerim so se naenkrat znašli, je bil več kot grozljiv. Dve plemeni divjakov sta se tolkli na življenje in smrt. Belopoltih rdečelasih divjakov je bilo manj, toda bili so fizično močnejši, kar so dokazovala njihova nekajkrat prebodena telesa. Vrste kosmatih, opicam podobnih bitij pa so se vse bolj redčile. Iznakažena trupla in odsekani ali odtrgani deli teles so ležali vsenaokrog. Leseni kiji in sulice pa so neutrudno odpirali nove rane v tem mesarskem klanju.
Norman je začutil, kakci mu obrača želodec. Samo ena misel mu je rojila po glavi: »Čimprej od tod! Čimprej in za vsako ceno!"
Ko je padel mrak, so dosegli gore in odkrili ozko dolino. Dolgo so hodili skozi njo. Tla so se pričela strmo spuščati, stene gora pa širiti. Za zadnjim ovinkom so obstali kakor vkopani. Med visokimi stenami doline so bile ujete ruševine davno umrlega mesta.
Z mešanimi občutki so brez besed stopali po zapuščenih ulicah. Niti rahle sapice ni bilo več čutiti.
“Za božjo voljo!" je vzkliknil John, da bi pretrgal morečo tišino. “Kakšen prekletkraj pa je to ?"
“Še vedno smo na Zemlji," je ironično dodal Hale. “Kajne, gospod?"
Norman ni odgovoril. Čutil je napetost v želodcu in v grlu ga je vse bolj stiskalo.
Napotili so se v prvo porušeno veletrgovino. Toda vse, kar je bilo iz blaga ali papirja, je razpadlo pod njihovimi prsti.
"Gospod, gospod! Brž sem!" je zaklical Hale, potem ko so nekaj časa ločeno tavali po zgradbi. V trenutku so se zbrali okrog njega. Hale je nepremično buljil v časopise na.stojalu.
“Naj se jih nihče ne dotakne,"je zaukazal Norman. “Sicer razpadejo .. .•
“Nevv York Times, 24. II. 1989," je hitel brati Vanče. “Posebna izdaja. Naslov: Ali bo človeštvo končno premagalo samo sebe? Danes zjutraj ob natanko 7.45, je gospod Perez DeOueliar, predsednik OZN, v imenu mira pozval predsednika ZDA, naj še enkrat premisli o svoji odločitvi. ZDA zahtevajo brezpogojen umik sovjetskih čet iz Albanije, v nasprotnem bododo sprožile svoj RAS (Raketni avtomatski sistem). Gospod DeOueliar je v svojem pozivu še poudaril, da je človeštvo že preveč izčrpano od šestletnih grozot II. svetovne vojne in vojn po njej. Ne vemo, kako daleč si bo predsednik ZDA dovolil iti. Želimo si lahko le, da bi razum odnesel zmago tudi tokrat, kot jo je že poprej v podobnih primerih. Ostane nam samo, da čakamo do 21.00, ko predsednik namerava uresničiti svoje grožnje, in zvedeli bomo odgovor. Tako nam bog pomagaj!"
Hale in Vanče sta se pričela histerično smejati. Johnu so se zasolzile oči. Norman se je ozrl po ruševinah zgradbe, se spomnil na divjake in pomislil: “Le kolikokrat bo še človeštvo moralo ponoviti svojo usodo ?"
JOŽEFINA V DRZNEM PRELETU NAD KAPITAL-SOCIALNIMI ČUDESI
(*
SF
AZBURUIVA POTPISNA ZGODBA, POLNA DRAGIH PORTNIH AVTOMOBILOV, ČRNE TRGOVINE Z DROGO IN OROŽJEM, STRGANIH QIAFRAGEM, KARATE UDARCEV, MACK IZ VISOKE DRUŽBE, INDUSTRIJSKE SPUONAZE, STRELOV & MANY MORE)
PROTI PRIJATELJSKI NAM, DALJNI NIZOZEMSKI
V noči pred pričetkom avtoštopanja spregovori strah skozi megafon povprek čez moje možgane: Prekleto, da mi nemara ne bi Kdo na tej 1200 kilometrski poti odrezal kurca! Da mi ne bi kje ob kaki avtocesti svinčeni plini glodali trupla, duša pa bi to dol z nebes neprizadeto opazovala, svinja mala.
Da, da, strah, ta nesrečna vseobsežna blokada vsakršnega migotanja. To nadvse pripravno politično sredstvo. Strah — zaprta pot! In ne moreš več ne gor ne dol, ne naprej ne nazaj.
Sutradan se enostavno nastavim ob rob ceste. Vržem se v EU avtocestni ocean — zdaj sem prisiljen plavati! Mati so stali na hišnem pragu in mahali s prebelim robcem. Ne plakajte, oj, mati, sin vaš, vaš življenjski pedago-ško-umetniški izdelek spet kmalu povrne se v topel, varen materin objem.
Je pa res hudič, priti iz JLA kasarne in skoraj momen-talno odpeketati v Zahodno Evropo, ki je med drugim, kot vsi vemo, polna raznoraznega kriminala in nepoštenja nasploh. Tam v kasarni sem se počutil varno, bodeča žica in stražarji so bili garant mojega dušnega miru, ekonomske bezbednosti in nravne samozavesti; za avtoceste Zahodne Evrope pa nikoli ne veš, kakšen anti-rdeči zli nepridiprav te dobrodušnega in naivnega čaka za prvim ovinkom.
Zgodil pa se je hec: namesto da bi kaj grdega meni storili, mi je en voznik imel povedati, da se nekateri teroristi v Nemčiji občasno gredo avtoštoparje, kar da povzroča razumljiv strah pri voznikih. Joj, prejoj! Torej so morebiti nekateri šoferji videli v meni potencialnega terorista, ko sem stražil z dvignjenim palcem oni kos roba ceste. Nalepke vlog človeka v družbi kakor da prosto letajo po zraku in prav malo je včasih potrebno, da se ti kakšen anarhist, liberalec, unitarist ali alternativec prilepi na čelo vesoljnemu sveti) v vpogled. Potem pa le pleši kot medved na verigi vpričo radostnih pogledov zadovoljenega publi-kuma.
Avstrijski carinik je deloval nekako bolj prijazno kot jugoslovanski; naš ima pač na grbi prenašanje nasprotja med tržnimi možnostmi in blagovnimi potrebami, ki ga naši življenjsko zavedni ljudje rešujejo z občasnimi nakupi v tujini in črno trgovino skozi novodobne mitnice. Zato ima vso pravico, da v vsakem rojaku-bratu, ki se vrača v pa-trio, zasumi živega trgovskega hudiča.
Mlad Celjan (neporočen, brez otrok, ni v kazenskem postopku, 25/175/73, oči kostanjeve) me pobere v kabino svojega tovornjaka. Že šibava naprej, naprej, v zarje Vidove, proti koncu sveta in še dlje. Da sva res na avstrijskem štajerskem, naju poleg luškane avtoceste prepriča mlad avtoštopar, ki pa v folklorno intonirani sivo-zeleni taborniški uniformi zgleda prav šmentano star. Togo telo, strumno kontrolirano prestrašeno lice, nepogrešljiva pol-lovska nacionalna noša da, da, zagotovo sva na avstrijskem Štajerskem, to drži kot pribito.
France naklada o svojem znancu, zapitem programerju, ki da je le čez mero nalit uspeval spisovati vse možne računalniške programe za vso možno celjsko regijo. Pa da bodo menda sprešali in uničili 100 000 ZX-Spectru-mov, ker bojda zaradi zastarelosti ne gredo več dobro v prodajo; pod ceno pa jih, lepo vas prosim, res ne gre prodajati. Tako je to: če od prodaje mleka in jabolk ni profita, jih raje uničijo, kot pa komunistično razdelijo med programov gladno ljudstvo.
Prijaznost mi odlično uspeva, vljudno poslusam take in drugačne zloge, povezane v nekakšne besede in celo stavke. On the road again, izza prodirajočega vetrobranskega stekla, ki je kot ekran. Drviva z golima glavama naprej nekam kot v epicenter spreminjajoče se slike pokrajine. Letim skozi asfaltiran prostor in čas, nevezan, nezasi-dran, naprej k neznanemu, udarjen s pečatom nepredvidljivosti. Kje bom izstopil, kako dolgo bom čakal, kdo bo ustavil, kje bom spal? Dražeča negotovost.
Policajev je ob cesti za ta letni čas in za te klimatske razmere kar nenavadno mnogo. Množijo se, bi nemara pomislil kak občutljiv ekologist. No, ena teh oboroženih uniform je bila celo tako nesramna, da je prijazno zaračunala mojemu vozniku 500 Sch, ker se prepovedano fura po nedeljskih avstrijskih cestah. Kaj mi je drugega, nesrečniku, preostalo, kakor da sem se zbasal iz zaustavljene mrcine, povezal svojo nahrbtniško culo in se nameril zaustaviti naslednjo žrtev Superavtoštoparja.
No, sreča res nikoli ne počiva: še prsta nisem dvignil, pa že zaustavi tik moje tazadnje tip No. 1. Takisto bivši štopar, izdeluje usnjene torbice in jih- prodaja turistom v Innsbrucku, že bil v Indiji, poleti pase za 3000 DM na mesec planinske krave sebičnih bogatih zgornještajerskih kmetov. Fast-moving dečko, izstopa iz konservativnega miljeja. Spal pri Romih blizu Niša, vozil tovornjak v Iran. Oba se smejiva, kaj bi sicer drugega. Glasen, odprt, poganjajoč smeh s senco ironije in cinizma — kakor se pač začno ljudje smejati pri šestindvajsetih.
Potem pa razredni razcep na bencinski črpalki ob avtocesti. Oni sedijo v restavraciji, v belih čistih čipkastih bluzah in srajcah, pred okusnim zrezkom, mimo se vozijo v skrajno umitih limuzinah — ne bodo zaustavili, zagotovo! Jez pa ubogi proletarski avtoštopar. z zaprtim gobcem, vedno prijazen in na razpolago, pridem tudi na dom
— če me povabijo. Zanesljiv, prijeten, trpežen, smehljajoč
— made in YU.
No, spet zaustavi mlad fant. Starci so, zgleda, bolj samozadostni. Z njim pribijeva neke Alpe in iztovori me pri Salzburgu. Tu pa živi jeb. Tri in pol ure je dvestodeset minut in še več sekund, pa še noč je začela razpenjati svoja tesnobna krila. Pogled že išče prostor, kamor bi mogel položiti svoje razboljeno truplo v spalko, kar se me usmilita dva osemnajstletnika. Če bi sami starci furali mimo me-
ne, bi tako in tako crknil od samega čakanja. Na mladih štopanje stoji — ne samo svet.
Na carini se motam med merjasastimi tovornjaki in iščem YU registracije. Slovenec Slovenca na nemških tleh ne potrebuje, če nosi ta drugi nahrbtnik in vsiljivo moleduje za prevoz. A Mirko iz Ljubljane že ni tak, moč ga je preprositi. Do Nurnberga požirava bele črte sredi ceste skozi noč. On seka čez našo ekonomijo in življenjski standard, a se ob radijskem Jakcu Šraufcigerju sredi.južne Nemčije ganjen nasmeje, ob slovenski polki pa totalno razneži. Naša ekonomija je le naša, pa četudi ji gre bolj slabo.
Zjutraj Mirko zajtrkovat in spat, jaz pa štopat. Jš kaj^ ko pa se mi mudi. (Čas je zlato, vendar se od dolgočasenja žal ne da obogateti.) Mimo vozijo lepe avtomobile osemnajstletne punčke. Nobena ne ustavi, samo pomenljivo se nasmihajo, ena celo noče pogledati moje pojave — kakor da bi bil poosebljen avtoštoparski Eros.
Sedem ur sem jebal ježa na tistem prekletem polva-škem križišču, pa noben živ krst nemški zagamani ni hotel ustaviti svoje polikane krntije poleg mene. Pa oni Slovenec, voznik tovornjaka — neusmiljeno je kljub prošnji pustil ob cesti Slovenca, brata.
Mimo koraka četica ameriških vojakov. Na čelu črna zastava, šele na koncu kolone dva temnopoltneža. Strumna ameriška pesem se razlega sredi nemškega kraja. Kako jo slišijo domačini? Kako čutijo ameriške rakete na svojih tleh? Ali sovražijo Američane podobno kot prene-kateri Poljak Ruse?
Čakal sem, vztrajno čakal samo Sveto Marijo z vozniškim izpitom. Dotolkla pa me je ona punca. Pride, se postavi malo naprej na ugodnejše mesto, dvigne prst in prav kmalu se odpelje v ogromnem tovornjaku. Jaz pa lačen, zaspan, utrujen, poln svinčenih izpuhov, bedasto čakajoč, živčno skrahiran — ona pa pride in odide. Vrgel bi se na mater Zemljo in plakal gorke solze. Ona pač femme fatale, jaz pa man catastrophale. Na izmučenih možganskih režnjih mi je ostalo le vprašanje vprašanj: zakaj, zlomka, tudi ženske ne vozijo tovornjakov?
Odrešenik se je spet prikazal v podobi Mirkota. Ja, seveda lahko greš še dalje z mano, mi je rekel.
Mimo se pelje kiklopsko frankfurtsko letališče, sredi gneče na avtocesti se samozavestno bohotijo US Army vozila, na levi oporišče NATO — to be or NATO be, pravi Borč. Zlikani kraji, mesteca in mesta pa furt na furt mimo naju. Zemlja razrezana na parcele, sredi parcele srečna hiška, urejena travica, vsak kamenček na svojem mestu — okoli parcele ograja. Ni je stvari, ki se je ne bi dotaknila disciplinirana dobro plačana delcvna roka. Red, red, krasen red. Na avtocesti je vse polno znakov, ki vsi kažejo pravo pot. Napaka ni možna, slučajnost izvzeta, spontanost neverjetna.
Pa ogromno avtocestno križišče — prava groza za pešca. Zacvikam. široki hrbti, obsežni valovi pokrajine —
dežela je daljna. Čutim razsežnosti poti in počasnost hoje*
— kot v Španiji. V Sloveniji pa valovčki in ne vali, sprememba na vsakem koraku; drobnost, drobnost. Ni tiste obsežne težke geografske masivnosti.
Utrujen do ničle — a volja je nad bedno nemočjo telesa. Naenkrt začnem mukoma razbirati, ali smo v oktobru 83’ ali aprilu 85’. Znenada tudi več ne vem, v kateri deželi sem. Krepko se moram butniti v mozeg, da se spet nekako zrinem v april 85’ in srednjo Nemčijo. Prostor in čas sta opredeljena na način globoke iluzije.
Mirko govori tako pikantno kot madžarski kuhar v hotelu Lev. Trudi se najti izbrane prežganke iz svojega pozibavajočega zelnika, pa še v krožnikih nekakšne knjižne slovenščine mi jih servira. Vsekakor kulinarično-lingvisti-čni afrodiziak za moja lačna ušesa.
Na počivališču pred Kolnom mu pomaham in odkrevsam položit svojo težo v spalko na rob gozda ob motelu. Ali bo prilezla kača, ali me je kdo opazil? Preutrujen, ne jebem nikogar, pozabim na strahove. Sredi noči me prebudi rahel dež. Jaz pa ven iz spalke. Pa spet not v spalko. Ja, kaj pa bi sicer drugega sredi te dežele in sredi te noči?
Naslednje jutro sem bil čiguma, pripopana na asfalt ob izhodu na avtocesto, Alahu hvala, samo tri ure. Prebral sem vseh petsto razjarjeno čakajočih podpisov avtostoparjev, ki so tu poskušali srečo pred mano — kažipot je prekrit s flomastrskim čečkanjem.
Potem me. pobere prvi mladinski motorizirani dvojec brez krmarja, nato pa drugi — in sem že na Nizozemskem. Ona vozi, izborno je oblečena — z okusom posoljene pomaranče, torej vznemirljivo s pomislekom. Da, da, mlada Nemka na romanju v Amsterdam, na likovno razstavo, jasno tudi po malo marihuance.. Vonj po nekakšnem jazzu. Da, da, vAmsterdam, v severne Benetke, slikovito mesto, polno presenečenj, drobnih radosti, užitkov in umazane vode v kanalih. Pri proizvodnji užitkov so higiensko oporečni stranski produkti pač nujno zlo.
Na cestah sploh ni toliko policijskih avtomobilov kot v Nemčiji. Zato pa se vrti v mercedesu mladega poslovneža svveet USA mušic — še vedno tista iz povojnega časa. Name učinkuje policijsko — morda zaradi svoje pravilne lahkotne čistosti.
Takoj se natoči vame identiteta nizozemske pokrajine, mest, ljudi. A tako zaokrožena in vseobsežna je, da je ne morem prijeti za vrat in razpoznati: doza drugačnosti je premočna. Zasuje me
— zdaj sem nizozemsko omamljen.
V stilu visoko profesionalnega invalidnega avtoštoparskega virtuoza na Mazdi 2500 sem v SRS molu optimistico mantrato pri-čigumil v središče severnonizozemskega Groningena — jaaaa, jaaaa, na cilju, sredi kulminacije potovanja, ha, ha!!
Bus in Violent od veselja zarjujeta, ko potolčem po vhodnih vratih in se derem, da sem končno prilezel. Jip, jip, jipiiii, po dolgem času smo spet staknjeni. Ampak ni vrag! Še soban'nekdanje policijske postaje, rušeče se stare zgradbe, kjer ilegalno-skvoter-sko stanujeta, si nisem utegnil ogledati, pa je že začel delovati kolektivni adrenalin! Ob polnoči se torej zbašemo v avto in kar na pot 200 kilometrov proti Amsterdamu!
Nočna avtocesta, muzika loud, novovalovsko psihodelični Cocteau Tvvins, pa joint. 140 km/h skozi prižgano temo avtoceste, z glavo med zvočniki, s travo v pljučih. Maksimalna doza drvečih impulzov. Sem ogromna krogla, ki sojo zrinili na vrh hriba. Ampak, fasada je prebogata — to vzbuja sum. Ali ni praznina tisto, kar čutim izza polnosti vsega tega dogajanja?
Violent nima dovolj. Hoče kupiti še čokoladko na bencinski črpalki. Zaprto! Prazna bleščeča osvetljena avtocesta je kot oder
— mi smo gledalci in igralci v tem oranžnem nočnem gledališču.
Morje prometnih tabel nas pripelje v srce Amsterdama. Har-lemerdejk 28. Johan odpre. Vsesplošno veselje. Edino jaz ga nisem poljubil na ustnice. Pičje je tudi dima, Fenke leži v postelji — ravno se je izljubila s starim trendom. A brž si natakne spodnje hlačke in živahno gremo proslavit snidenje v pub čez cesto. Ne poznamo se še vsi — tako sveži smoo en za drugega,. Ko še sploh ne veš. s kom imaš opravka in ko še nič ni dolgočasno, nasmehi kar sami lezejo na ustnice.
Johan tera nekakšen James Dean stil; kljub vsemu ima še vedno optimistično mladostno faco. Lep uspeh za 27 let. Nedolgo tega je prvič v življenju delal za par mesecev. Socialni podpiranec. Vsak mesec mu materinsko dobra država nakaže 1000 guldnov; zadnje čase sicer grozi, da bo zmanšala podporo na 650 guldnov. (Navadnim vojakom se godi bolje: njihovih 1600 guldnov mesečno je trdnih). Johan se gre skupaj s Fenke, Ano in Pičje skvoterja v zapuščeni, malce dotrajani hiški, kakršne se mnoge stiskajo ena ob drugi v ulicah središča Amsterdama. Plačajo le vodo in elektriko. Upajo, da ne bo nekega lepega dne prišla policija, jih na zahtevo lastnika hiše nasilno izselila in katerega od njih za par dni postavila na hladno. Johan ima svojo sobo, dober fotoaparat, dober HI-FI, motor, kitaro, nekaj praznih konzerv piva in oči, ki so nekdaj bile še bolj potopljene vase. Pravi, da je že predolgo na enem mestu, v tej deželi. Potreba po spremembi. V maju gre malo pogledat v Ameriko, v kraje ostrejšega kapitalizma.
Fenke je tudi stari skvoter — že osem let živi v ilegalno zasedenih bajtah (ja, kaj pa bi drugega, ko pa je stavbnega fonda več kot potreb po stanovanjih). Prava mladostna divja mucica, a tudi Street fighter. Dvakrat bila po par dni v zaporu — ob eni od nasilnih izselitev iz zasedene hiše je fizično popenila nad policaji in so ji ti pač zlomili roko. Stara dva že zdavnaj ločena. Osnovna šola za težavnejšo mladino. Poskusila je že to in ono. Sedaj študira igralstvo. Polna je intenzivnih izbruhov norih luckastih čustev. Prava vžigalica, zmeraj za neumne štose (možgani so res labirint
— nikoli ne veš, kakšnega Minotavra boš potegnil ven). Toliko trde bolečine na njeni šestindvajsetletni koži. Vendar se še zmeraj lahko joče. Nenačrtna je kot Etna, nohte ima umazane, je za punk in free jazz in za vse stvari vmes. Včasih spizdi v trgovini kako knjigo in čevlje. Ni šala živet s 600 guldni na mesec! Riga in prdi glasno, piše pesmi, nos si čisti v kuhinjskem koritu, rada ima umetnost. Ne vsebuje dosti prepovedi. Če polije kavo po mizi, se zasmeji kot krepka veverica Drzno, samozavestno, odprto, razvezano. A svoboda je brezobzirna tudi do svojega nosilca. Hitro vzame, hitro odvrže.
Tudi Pičje ni več zdržala v provinci in je pred letom prišla v Adam, Drzho je iskrena, seva tuj hlad, ki ni tuj hlad, ima prediren, nekako brezčustven pogled. Izrazit aristokratski obraz, močan samosvoj stil. Njeno telo je popolnoma prosto. Njen oster razkro-jevalni pogled, tudi malo brezobziren. Izdaja selektivno samobitno žensko. Ne, ona ne naredi prvega koraka. Čaka na tvojo gesto.
Vsak ima svojo sobo, televizijo pa gledajo skupaj. Težko je živeti sam v stanovanju in le na ulici čutiti druge ljudi. Mladostni kup ščiti pred zunanjim in notranjim sovražnikom. Ko so se pijani vrnili iz diska, so se nežno objemali, dotikali in si šepetali. Bili so mehki in pazljivi eden do drugega Ko pa nimajo stalnih loverjev. Spet so šli vsak v svojo sobo.
AMSTERDAM
JOŽE KOS (se nadaljuje)
Uvod k nekaterim dilemam
MARIBORSKI KROG IN SLOVENSKA LITERATURA
Področna literatura zajema časovno omejene, tematsko , opredeljene in literarnozvrstne upoštevke, ki jih iz bibliografije mariborskih avtorjev, pa tudi glede na položaj besedne umetnosti in leposlovja v Sloveniji ob razvoju mariborske univerze in kulturnih ustanov ter s samim delovanjem ali delom mariborske podružnice Društva slovenskih pisateljev lahko opredelimo literarnozgodovinsko, kritično, sociološko, psihološko pa psihoanalitično, filozofsko, predvsem estetsko, slogovno, slovstveno periodizirano ... Od šestindvajsetih književnikov, ki se vključujejo v javno kulturno življenje Maribora ip severovzhodne Slovenije, ie izdal vsak vsaj dve knjigi. Toda leposlovna situacija je v Mariboru vendarle manj revidirana zgodovinsko, kot se zdi na prvi pogled, a je tudi manj fiktivna, kot bi bilo mogoče dognati z izposojo knjig mariborskih avtorjev v Univerzitetni knjižnici in Mariborski knjižnici. Celo več, ob založništvu Založbe Obzorja Maribor, ki je svojska „matica" mariborskih pisateljev, ob naši reviji „Dialogi" in celjskih „Obrazih" ter prekmurskih revijalnih poskusih ali ob literarni prilogi mariborskega študentskega lista „Katedra", potem ko je mogoče ugotoviti, da pravzaprav ni pravšnjega literarnega podmladka, ni in ne more biti slogaška, pajdaška, ena sama vserazumevajoča vsepočeznost za merilo žive literarne raz-mernosti, tudi ne politično tajno izglasovani mandati, poročila in že tako skopo odmerjena sredstva, marveč kritika, soočenje z današnjimi literarnimi razmerami, naposled tudi polemika. Strah pred polemiko, namreč pred literarno kritiko in umetništvom, ni nič drugega kot zasebniški strah pred javno kulturo. V Mariboru ni več ne literarnih škandalov in ne javnih literarnih tribun. Odkar se je'sesula vase peterica Skupaj (Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marjan Kramberger, Tone Partljič) in kar so šli zaslužni pisatelji v pokojninsko dobo (Nada Gaborovič, Danilo Gorinšek, Janez Švajncer, Manko Golar, Pavla Rovan, Emil Frelih, Branko Rudolf, Franc Srimpf, Dušan Mevlja), ali kar bo prejemal Miroslav Slana sramotno nizko invalidsko pokojnino, če izvzamemo dva poklicna pisatelja v svobodni kulturni menjavi dela (svobodni poklic umetnika), je kajpak s sociološkega razgledišča mogoče ugotoviti horizontalno umeščenost pisateljev v mesto Maribor in na štajersko območje. Fin de sičclovsko moraliziranje prav na tej družbeni horizontali ali zoper sodobno „dekadentstvo" ne zaleže več, prav tako pa je nerabno tisto mestu zavezano psihologiziranje, ki dojema literaturo kot nekakšno disidentsko tajnost. Izraz „kavarniški" literat je bolj frazeologem, saj v Mariboru ni niti ene same kavarne, kako pa je z gostinskimi lokali ali z druženjem knji-, ževnikov, pa je tako ali drugače očitno: v ospredju so poštnotelegrafske in telefonske storitve, kdaj celo objava v dnevniku „Večer", največkrat v kulturni ali mariborski rubriki.
To, da je znotraj pisateljskih vrst neuvrščenost, ki nikakor ni nevtralna, ampak razvija bolj možnosti za uveljavitev literature in za ugled ali veljavo književnikov, lahko pomeni vraščenost „mariborskega kroga" v razvoj same literature, v gmotni položaj pisatelja in pisateljske podružnice, postopoma pa vendar razkriva še zmerom preostanke starih odnosov. Kolikor bolj je takšna neuvrščenost izraženo javno, je kulturno obstojna, kolikor manj je glasna, je v sebi razpuščena.
Vendar po drugi plati velja, da je prav „mariborski krog" s svoje kvadraturo kroga miselno in čutno zarisan tudi v mesto, v industrijsko proizvodnjo in gmotni položaj kulturnih ustanov sploh. Pisateljevanje je v Mariboru in štajerski regiji vsakič usmerjeno vase tako, da vsakič, ko pride do vidnejših sprememb v obstoječih kulturnih odnosih, kritično ocenjuje svoj čas in lastne razmere kot zgodovino (Švajncerjev Prelom in Jančarjev Severni sij), v najboljšem primeru pa osebnoskušenjsko, doživljajsko, s tem že substratno razvojno možnost. Kakšne so tedaj razmere „mariborskega kroga" v primerjavi z občimi slovenskimi pisateljskimi razmerami? Kje so mogoči razvojni trendi, ki segajo tudi k zamejcem na Koroško, med tržaške Slovence in na Madžarsko? kateri, kakšen je razloček pisateljskega „mariborskega kroga" v primerjavi s tistimi ljubljanskimi tvorbami, ki so organizirane centralno matično, enovito in programsko tako, da obliko razvojnega pisateljskega procesa ne dojemajo kot socializirajočo se tendenco, ampak na estetski ravni brez ovir? je mogoče tudi tukaj zaukazano vrhnje odločanje, ki še celo računa na avtocenzuro?
Pisatelji so v povojnem Mariboru gotovo imeli kup težkih nalog, saj so sprožili dejansko in neizogibno tisto kulturno silo, ki je ob slikarjih in kiparjih, še zlasti pa ob gledališčnikih, izšla iz enobeja in socialistične revolucije. Toda ta sila ni mogla ostati sebizadostna, kajti subjektivni kriteriji v umetnosti so presegli objektivno politično danost, tako da je strah pred pisateljsko elito v Mariboru še dandanašnji odveč. Odsotnost ob-jektivističnih teženj pa je lahko naposled legitimizirala pisateljevanje kot neodvisno ustvarjalno voljo in umetniško delo pisateljev. Ali povedano z drugimi besedami: pisateljskega ustvarjalnega dela ni mogoče kolektivizirati in ga spraviti pod skupni imenovalec politične ideologije zase. Tako še zmerom obstajata pred pisatelji „mariborskega kroga" dve možnosti, ki se med seboj ne izključujeta, a tudi v stvarnosti ne zanikata sprememb. Poudarek naj je na normalizaciji do kraja znor-mativiranih odnosov in na realizaciji literature brez dokončnega, vseveljavnega in edino „svetega" cilja. Drugi poudarek naj bi temeljil na spoznanju, da literature ne gre obravnavati kot „lepo in koristno delo" vnaprej, kot zaželeno, če ne kar pričakovano slovesnost različnih taborov in literarnih sekt znotraj mesta, kot
kulturni privesek množične industrije, kot kulturno podlago politično usmerjenega, a enega samega družbenega razreda na oblasti, marveč vseprej kot splošno sprejeti program različnih pluralizmov v tematiki, zvrsti, slogu. To dvojno poudarjanje obeh možnosti pisateljskega slovesa pa ne more biti zaključen, morda le generacijski, najsi bo tudi organski proces, ampak bo prva možnost, torej podružbljanje pisateljevega dela, naletela na konkurente, druga možnost pa na alternativno svoboščino rekanja in pisanja. In če obe možnosti pripeljeta v zaostritev, ne gre za distribucijo dobrin ali za pomanjkanje bontona, narobe, proti idealni harmoniji, ki se izogne slehernemu antagonizmu, ob dejansko pičlih honorarjih (nagrajevanje po delu) ter v brezdomstvu pisateljev in pisateljic samih se ni več mogoče izogniti v ozdaje, pa tudi ne nergati zaradi stanja, kakrčno „pač" je. Povrhu tega je nujno, da se „mariborski krog" vključi doslednejše v sodobne abecedarske vojne in da se bojuje s peresom na strani vseh kulturnih sil: od članstva v PEN klubu, slovenski center, do premoščanja razlik, torej na Štatenberških srečanjih.
Če je odgovor na dilemo sodobnega pisateljevanja karseda preprost, pa se pojavljajo vse težja vprašanja. Eno od takšnih vprašanj je kulturna in „stanovska" obveščenost. Seveda ni obveščenost, če pisatelj le spremlja dnevnike in tednike in RTV v njihovih kulturnih rubrikah ali oddajah, kot da bi reševal križanke, v tem pa morda vidi smisel demokratičnega centralizma, če ne kar soodločanja, če nastopa s pismi bralcev in zaradi novinarske etike, kar vse je sicer lepa reč, marveč obveščenost že zajema del tiste pisateljeve kritične zavesti, ki ga spreminja v tako imenovanega kulturnega citoyena, v kulturnega javnega občana. Torej ne gre za deklarirano načelo, ampak za dejanskost, namreč za samoupravno dejanskost pisateljevanja in pisateljeve vloge v štajerski regiji in Sloveniji.
Ta-vioga „mariborskega kroga" ni nekakšen samoupravni fantom, ki bi pel le pesmice na račun neobstojnosti ali pisateljske odsotnosti v javnem življenju. Konflikti so bili in še bojo obstajali, ker se ni mogoče vrniti ne k pračloveku ne k prakrščanskemu komunizmu ali v utopijo čisto samostojnih, objektivnih, „idejno-narodno-partijsko" usmerjenih uspehov. Zato so pisateljska stališča za samoupravljanje še kako važna, med drugim gotovo oblikujejo življenjski stil današnjega Slovenca in Mariborčana. Vsaj integracijski procesi so toliko očitnejši v samih pisateljskih vrstah: pisatelji naj bi bili med seboj lepo spravljeni? mar ni že Ivan Cankar, če pustimo vnemar Trubarjeve opomnje Slovencem, ironično svaril pred politiko in ekonomijo tiste hlapčevske, zavesti, ki je blagoslavljala z narodnimi blagri starosvetno gospodovalnost?!
Vladimir GAJŠEK
GLAD PO KRVI
C.	Denevue, D. Bovvie, S. Sarandon Prvenec Топуја Scotta, mlajšega brata Ridleya Scotta (Dvobojevalca, Alien — osmi potnik, Blade Runner), s skupnim poreklom, snemanjem reklam pri BBC.
1) Fin de siecle — konec stoletja, prejšnjega ali našega
— esteticizem, larpurlatizem in dekadenca. Kot vsak konec stoletja, ki ne pozna vojn ali podobnih eksti-stenčnih stisk, se tudi sedanje vzdiguje na visoko civilizirano stopnjo (materialno, ki pogojuje duhovno). Prevladujoča art noveaux scenografija (s fotografijo velikih slikarskih mojstrov — klasikov), z akcesoar-jem sodobnosti. Melanholična lepota (spominjajoča na Verlaina in Mallarmeja), veter, zavese in bele golobice; in kri — lepota nasilja, lepota groze. Klavir in godala v zlitju s sintetiko, z elektronskimi šoki. V zlitju z znanostjo.
2) Oblika — video (veliki revolt sodobne znanosti) — kombinacije kadrov na različnih nivojih v nadrealnih odnosih. Idealen pristop k parapsihološkim potezam vsebine. Telepatska na eni in poetična komunikacija na drugi strani v dobršni meri zamenjujeta govor. Realnosti na različnih nivojih se sklapljajo in zamenjujejo (ona igra na klavir žalostinko, po licu ji drsi solza — njena prijateljica spi v nekem drugem stanovanju, a jo v sanjah sliši — po licu ji prav tako drsi solza, in tako ustvarjajo polifonični splet, iz kakršnega je sestavljeno življenje. Vsakršno. Pri običajnih smrtnikih manj, pri neobičajnih bolj.
3) Vsebina — tako kot se znanost zliva z estetiko, se zliva tudi s parapsihološko dimenzijo. Obe (znanost in okultnost) presevajo fenomeni mladosti, staranja, podaljševanja mladosti ali večne mladosti — življenja (ljubezni). Znanost to področje predvsem raziskuje, medtem ko ga protagonisti filma živijo. Znanost sicer ni nemočna, vendar podleže večtisočletni spiritualni globini, prihajajoči preko Evrope iz vzhoda (indijska bajka, klavir in egipčanski križ nesmrtnosti). Znanost se spreobrne in zavlada kot okultizem — zamenja identiteto.
Kpnec — zavist in egoizem. Hrepenjenje in bolečina. Slika Doriana Graya (fin de sičele) — večna mladost, lepota in zločin. Zločin je pojav zavisti in egoizma, ki sta močnejša od ljubezni. Imeti križ nesmrtnosti, ki ga ne more imeti vsak, a se gre za njega skozi smrt
— če dojameš, če se žrtvuješ. Ljubezen ostane, a zamenja se dominantna oseba.
Tomaž BRENK
RAZMIŠLJANJE O FILMSKI SITUACIJI V MARIBORU (ob filmu Model)
V kinu Gledališču, dvorani namenjeni umetniškim filmom, smo si lahko ogledali ameriški film Model. Film, ki je bil propagiran kot erotična drama, bi lahko opredelili s katerimkoli žanrom, saj združuje različne pristope in kalupe, ki dandanes prevladujejo. Mlado dekle (N. Kinski), lepo in nekonvencionalno, ki se preko revolta povzpne na nivo uspešnega fotomodela. se zaljubi v enako nekonvencionalnega violinista (R. Nurejev), ki je hkrati lovec na teroriste (po modelu vvestern — regulatorja). Po ne preveč spretno izpeljanem zapletu v končnem obračunu Nurejev umre v Nastasjinem naročju (pred tem uspešno pobijeta teroriste) in film se dokaj na hitro konča, četudi v liričnem in estetsko kar dobro izpeljanem izlivu. Model je torej razmeroma uspešna fuzija komercialnega in umetniškega, s tem da zadovoljuje prej potrošnike prvih kot slednjih žanrskih usmeritev.
Film Model je kot takšen dovolj dober model za pojmovanje filmske umetnosti v Mariboru, ki nam jo reprozentira kino Gledališče. Gledano iz tega vidika, Maribor nima zahtevnejše publike ali pa je noče imeti. Mislim namreč, da ostali trije kinematografi s svojim komercialnim programom krijejo finančne potrebe, tako da to ne bi smel biti vzrok za pomanjkanje kvalitetnih filmov (s tem da jih je odkupljenih še vedno dovolj, ne glede na naraščajočo potrošniško naravnanost Fe-sta, ki pretežno oblikuje odkup). Tudi za pomanjkanjem zahtevnejše publike Maribor ne trpi, kar nam dokazuje dokaj dober obisk na Mini festu in Filmski sceni jeseni (čeprav bi lahko bila FS ob ustreznejši propagandi še bolje obiskana).
Kje je torej vzrok? To vprašanje si lahko zastavimo še enkrat, če se spomnimo žalostne usode že omenjene Filmske scene. Ta je do lanskega leta namreč še delovala (četudi z manjšimi problemi), a je bila v sezoni 1964/85 henadoma prekinjena z obrazložitvijo, da je dovolj dobrih filmov v rednem programu (ZKO)?l Propadla je tudi alternativna FS, ki se je hotela dvigniti pod okriljem MKC (problemi z denarjem) in z obema scenama vred filmska vzgoja, ki je že bila v pogonu in ki bi baje naj sčasoma postala srednješolski predmet.
Tomaž BRENK
Pesniki pravijo, da znanost jemlje zvezdam lepoto, da so zanjo zgolj kopice atomov plina. Tukaj ni nobenega zgolj. Tudi jaz lahko gledam zvezde v puščavskih nočeh, in jih občutim. Toda, mar vidim manj ali več? Razsežnost nebes izkuša mojo domišljijo - moje neznatno oko, pika na tem velikem vrtiljaku lahko ujame milijon let staro svetlobo. Mogočni vzorec — in njegov del sem — morda je mojo snov izbruhala kakšna pozabljena zvezda, kot bruha tistale sedaj. Videti jih z velikim	som Palomarja. ko drve narazen iz neke skupne začetne točke, kjer so bile morda nekoč vse	: v eno. Kaj je vzorec, kakšen pomen, zakaj ima vse to? Skrivnosti ne škodi, če veš
nekaj n	mo nje), in koliko veličastnejša je resnica od predstav umetnikov preteklosti. Zakaj pesniki da:	jih	dni ne govore o njej? Kakšni ljudje so pesniki, ki lahko govore o Jupitru, če je podoben č;	ku, silna vrteča se krogla metana in amoniaka pa mora molčati?
Richard P. Feynman Lectures on Physics 1/3.6
prevedel Samo RESNIK
nadaljujemo z bistrimi citati
O PESNIKIH IN REVOLUCIONARJIH
Totalitarizem ni zgolj pekel, je tudi sen o raju — davni sen o svetu, kjer bi vsi živeli v harmoniji, združeni z eno samo skupno voljo, skupno vero, brez skrivnosti eden pred drugim, če ne bi izkoriščali teh arhetipov, globoko vsajenih v nas vseh in vkoreninjenih v vseh religijah, ne bi mogel totalitarizem nikoli pritegniti toliko ljudi, posebno v zgodnjih fazah svojega obstoja. Ko pa se enkrat sen o raju začne, kot kaže, spreminjati v resničnost, se tu in tam prično pojavljati ljudje, ki mu stoje na poti, in vladarji morajo ob strani svojega Edena zgraditi še majhen gulag. Z leti posta ja ta gulag vse večji in bolj popoln, sosednji paradiž pa vse manjši in revnejši'.
Milan Kundera
S.	R.
ALI JE PODKULTURA UMETNOST ?
Snov, ki se nam je v prvobitni obliki kot ideja o odnosu med umetnostjo in podkulturo dozdevala zelo hvaležna, vznemirljiva in izdatna tema, že na začetku tega teksta kaže svojo pravo (dvolično) podobo: je dokaj znana, jasno razpoznavna, toda zelo površno raziskana. Zelo privlačna za raziskovanje in neizmerno bogata se istočasno močno upira klasificiranju in posploševanju. Množica fenomenov, ki jo sestavljajo, je medsebojno prepletenih do te mere, da je skoraj nemogoče prepoznavati oziroma ločevati podkulturo od umetniškega.
Vsebina podkulture že dolgo ni več gola osnova, po kateri posega umetnost, da bi jo transformirala v svoje »univerzalne forme in pomene«. Nasprotno — ta odnos je obojestranski, iz dneva v dan prihaja vanj vse več enakopravnosti. Kdo lahko nasprotuje
Miomir Grujič
tezi, da je Malcolm McLaren, ideolog »Velike rock’n’roll prevare« oziroma punka, logično nadaljevanje kontinuitete Duchampa in VVarhola? Ali pa tezo, po kateri sta Lou Reed in lggy Pop enako pomembna pesnika kot na primer Allan Ginsberg? Ginsberg je napravil nekakšen kulturni izbor, ko se je odločil za podkulturo: napisal je pesem o punku, obiskuje (sicer ne redno) rock koncerte, veliko bolj redno sodomira s Petrom Orlovvskim in redno kadi marihuano, za razliko od Reeda in Popa, ki si vbrizgavata heroin.
Ali je to, kar piše Ginsberg, umetnost?
Ali je to, kar počneta Lou Reed in lggy Pop, umetnost?
Ali je ta tekst zašel v slepo ulico?
Najbolje bo, da se vrnemo na začetek. Če se strinjamo, da imata umetnost in podkultura veliko skupnih odlik (pri tem računamo na elementarno informiranost bralcev), se v nadaljevanju 'lahko malce pozabavamo prav s temi odlikami in nivoji, na katerih se določujeta, indentificirata in uresničujeta. Naloga nujno zahteva postavljanje preliminarnih okvirjev, znotraj katerih bomo preučevali. To nas bo skozi teorijsko opustošenje pripejalo direktno do Hebdigove formulacije podkulture »kot oblike odpora, v kateri se doživljene kontradikcije in pripombe vladajoči ideologiji posredno predstavljajo skozi stil«, če »pripombe vladajoči ideologiji«' razumemo dovolj široko (kot pripombe vladajočem sistemu vrednosti), pojem stila pa razumemo kot način kreativnega mišljenja in izražanja, bomo prišli do sklepa, na podlagi katerega bo moč izpeljati veliko primerjav. Rock kultura je v osnovi podkultur-no področje, na katerem se najbolj radikalno in najbolj očitno ugotavlja odpor proti vladajočim vrednostim in konstatira avtentična POETIKA ODKLANJANJA IN OPOREKANJA. Rock kultura je po svojih PREVRATNIŠKIH NAGNJENJIH in NIHILISTIČNI POZICIJI v odnosu do tradicije zelo podobna odpadniškim avantgardam 20. stoletja, še prav posebej DADI. V primeru rock kulture kot tudi v primeru prej omenjenih avantgard poteka zasledovanje alternativnih vrednosti po pravilu EKSCESNEGA NEGIRANJA tradicionalnih modelov skozi NEGATIVEN ODNOS DO TRADICIJE. Način S. Viciousovega petja Sinatrinega evergreena My way skriva v sebi isto sporočilo kot Duchampova ikonoklastična akcija risanja brčic na portret Monalize. Dobro bi bilo posvetiti nekaj pozornosti vznemirljivemu bogastvu oblik, v katerih se SUBVERZIVNOST, DESTRUKTIVNOST in IRONIJA kot njihovi spremljevalci pojavljajo v agresivnih izpadih podkulture in modeme umetnosti: Duchampove pejorativne skulpture higiensko-utilitarne narave, proglašene za umetnost, umetni falus-naprava za razvedrilo, uporabljana kot okras vratu petnajstletne punkerke. Rock kultura privede UPOR INDIVIDUUMA do neslutenih konsekvenc, izraženih v sloganu »Jaz nisem boljši, jaz sem drugačen!«, razglašujoč DI-
STANCO in RAZLIČNOST. To sovpada z Duchampovo akcijo, ko si je na temenu obril zvezdo — različnost in distanca na relaciji umetnik-ostali svet, kar nam spet daje možnosti branja znakov-vprašanj na skalpih punkerjev. Razglašujoč svojo »OF«, ali še bolje »EX« POZICIJO, mladci in mladenke z »mohikan« frizurami, ostro pobarvanimi z oranžnim in zelenim sprejem, spreminjajo Kings Road v mikro-rezervat lastnega ekshibicionizma, v osebni teater; nekaj podobnega je počel že Vladimir Majakovski v obdobju »rumene srajce«, ko se je z obrazom, obarvanim v plavo in rdečo, ter z otroškim obročem v ušesu sprehajal v predrevolucio-narnih dnevih po Nevskem Prospektu.
Potreba po razglaševanju novih vrednosti združuje istomisle-če pod zastavo SKUPNE STRATEGIJE — podkulturne skupine z zaokroženim sistemom vrednosti so povsem podobne umetniškim skupinam s skupno začrtanim programom. »Mi nismo bend, mi smo opredelitev!« se sliši povsem kategorično, kot odlomek iz katerega koli umetniškega manifesta. Strategija, usmerjena na kršenje vsega, od družbenega do estetskega reda, po pravilu rezul-tira s KRŠITVIJO KOMUNIKACIJSKIH PROPOZICIJ in z napori, usmerjenimi v FORMULACIJO NOVEGA JEZIKA. Hebdige opozarja, da med teoretiki^ ki "delujejo znotraj strukturalistične perspektive, obstaja splošno osvojena opredelitev, po kateri sta umetniško izražanje in estetsko zadovoljstvo neposredno povezana z uničevanjem obstoječih kodov in formuliranjem novih: »Estetsko izražanje teži k temu, da sporoči pojme, detalje, enotnosti, ki še niso formulirane. Umetniška dela težijo k temu, da presežejo ta kod, hkrati pa raziskujejo njegove eventualne spremembe in razširitve. Večji del privlačnosti umetniških del leži v načinih, po katerih raziskujejo in modificirajo prav te kode, s katerimi se navidez okoriščajo. S takšno dialektiko, trdi Hebdige, nastajajo in se oblikujejo podkulturna gibanja. Komunikacijske šifre, novi pomeni in sistemi simbolov, ki nastanejo v tem obračunu znotraj jezika, nam dajejo pravico, da govorimo o avtohtonih jezikih, podkulturnih in umetniških žargonih (nastalih) znotraj bolj ali manj zaprte skupine. Žargon grafiti slikarstva se nahaja na isti ravni kakor podkulturni pomeni newyorškega Undergrounda. Za razumevanje novega nemškega ekspresionizma je pomembnejše poznavanje pomenov morbidnih kontekstov berlinskih punk brlogov, homoseksualnih sestajališč, porno centrov Žida, kot pa poznavanje zgodovinskih zaslug skupine Die Brucke.
Novi žargoni najbolj neposredno izražajo množico skupnih značilnosti podkulturnih in aktualnih umetniških vsebin: OBSKURNOST, DEKADENTNOST, HEDONIZEM, AGRESIVNOST . . . Spisek bi lahko bil veliko daljši, inventar konkretnih primerov neskončen. Seveda so vse te značilnosti istočasno reakcija na zasačen socialni in kulturni kontekst ki je v znamenju krize. Zmanjšane možnosti participacije v taki družbi so indikatorji novih podkulturnih, prav tako kot zmanjšana participacija znotraj take kulture proizvaja nove umetniške reakcije. Utopistični poskus, da se zgradi nov, alternativen, v vsakem primčru celovit in primeren sistem vrednosti, ki bi se uspešno postavil po robu že obstoječemu, pripelje tako pripadnika podkulturne skupine kakor tudi »neprilagojenega« umetnika do marginalne pozicije OUTSIDERJA. To je situacija, ki (lahko) skriva velik potencial, sposoben za osvobajanje esencialno nove kvalitete. Outsiderstvo črnca iz newyorške-ga geta ali londonskega skvoterja li lumpenproletariata, ki živi od UB-40, ni v smislu, ki nas tukaj zanima,'bistveno drugačno od od-padništva potepuha in pijanca Bukovvskega do anateme pisatelja-kaznjenca-homoseksualca Geneta ali pa do etikete, ki.so j,o skozi umetnost nosili Passolini, Fassbinder, Salome . . S posredovanjem Sartrovega maratonskega eseja v stilu intelektualne masturbacije, ki se razteza na približno šeststotih straneh, izvemo, da je
prej omenjeni Genet, zahvaljujoč svojemu silovitemu potencialu, vendarle svetnik! Koliko truda, da bi se avtentičen in znotraj ku-lurnih klišejev časa nastal povsem »neprilagojen« opus iz podkul-turnega konteksta prevedel v čisto umetnost. Toda časi se spreminjajo, bi verjeto opazil Dylan. Čas iz dneva v dan vse bolj odločno briše ostre moje med podkulturo in umetnostjo in vsak poskus ločtevanja se zdi zaman. Ostane nam le ugibanje: Ali je odnos med umetnostjo in podkulturo povraten ali enosmeren?
David Bovvie, nedvomno avtoriteta, ki je svoj uspeh utemeljil na »izposojenih« z obeh strani, trdi: »Rock je praviloma z nekajletno zamudo na novo odkrival stvari, ki so se že odigrale v umetnosti. Šele ko sem se dodobra prepričal, da je Burroughsova CU-TUP tehnika pisanja v literaturi izrabljena do maximuma, sem se odločil, da jo uporabim v svojem delu. »Ugotovili smo že ( med drugim), da so mnoge Duchampove nespodobnosti na moč podobne nekaterim subverzivnim razposajenostim iz podkulturnih sredin. Seveda nihče od punkerjev ni preučeval Duchampa. Transkripcijo je omogočilo dozorevanje kulturnega in socialnega konteksta v smeri, ki jo je ta gospod in šahist nezmotljivo anticipiral. Ikone in arhetipi iz »prave« umetnosti in »resne« kulture so pogosto transkribirani (n prevajani v nove pomene s podkulturnim predznakom. Menetov »Zajtrk na travi«, parafraziran na ovitku albuma »See jungle, see Jungle« benda Bow Wow Wow, nezmotljivo ilustira podkulturno verzijo. Rousseaujevske vrnitve k naravi, ki jo bend zagovarja. To nezmotljivo inicira val javnega zgražanja (gola mladoletnica Annabella Lwin) in še enkrat nezmotljivo, mimogrede demonstrira ves blišč novega imagea, ki si ga je za to sezono izmislil brez dvoma« genialni M. McLaren. Primerov je na pretek: na ovitku Nunsexmonkrock je Nina Hagen Mati božja. Arhetip grešnice in žensk, kot je na primer Marija Magdalena, dobiva šifrirano reinkarnacijo v podobi Christiane F., mladoletna narkomanke in mučenice, katere usoda pozneje postane predloga li-teranih in kasneje filmskih projektov o otrocih s postaje ZOO.
Formulirajoč lastni izraz podkultura brez odrekanja posega za vsem, kar se ji zdi uporabno v skladiščih uradne kulture in umetnosti. To pa še ne pomeni, da ni tudi sama kdaj okradena. Obraz Jaggerja in Presleya je v pravem pomenu ikona podkulture in kot takšna idealna ter povsem »zrela« za vključevanje v Warho-lovo pop art poetiko. Bovvie, Jagger ali John Lydon (Ritten) so v predstavah javnosti živi arhetipi, na katerih moč računajo režiserji (Roeg, Oshima, Faenza ...), ko v svojih filmih ne angažirajo njih, temveč ravno arhitipe.ki jih le-ti predstavljajo. Vse, kar je Bovvie dal filmu, je prevzel od podkulture, tisto, kar je dal podkulturi, pa je prevzel od umetnosti; odnos in vplivi so očitno povratni. Čas bo zelo hitro pokazal, da Hebdigova dilema »Dobro, kultura je, toda ali je umetnost?« izgublja vsak smisel. Ni več velikih in »čistih« celot, znanje in mišljenje sta scefrana do fragmentov. Poseganje za vsem, kar lahko izpopolni izraz, je legitimna metoda, s katero tako umetnost kot podkultura kolažirata svoje pomene. Eklektičnost je še ena skupna značilnost, nova stična točka. Senzibilnosti, vzgojeni na tradicionalnih vrednostih, se nova umetnost verjetno dozdeva kot miksmedialna konfuzija. Pretirano pripenjanje varnostnih sponk, zadrg, bedžev, nalepk in odlikovanj na usnjene jopiče punkerjev je isto kot delo na albumu M. McLarena »Duck Rock« in konec koncev isto kot gledališka predstava rimske avantgardne skupine Gay Science, v kateri so natlačeni Nietzsche, računalniška grafikaJkonoklazem novega vala, performance in glasba benda Tuxedomoon.
In kako sedaj razvrstiti medsebojne vplive? Lahko je spregledati, poudariti, toda ne tudi uloviti (Čatch the Wind) pravilnosti. Sicer pa, v vsem velja le sodelovati! »Če bi lahko postal rock zvezda, ne bi nikdar izgubljal časa s slikanjem!« pravi Ex Vagant-za in se vrne v svoj atelje, ne da bi sodeloval.
1 /Dick Habdige — Potkultura: značenje stila, »Rad«, 1980 2/Sex Pistols: Sex Pistols File
3/Johatah Culler, cit. po Podkultura: pomen stila	_qm—
To predavanje je bilo tiskano v »Incontri musicali« avgusta 1959. V vsaki vrsti so štirje takti na dvanajst vrst v vsaki enoti ritmične strukture. Je oseminštirideset takih enot, vsaka ima oseminštirideset taktov. Celota je razdeljena na pet velikih delov v odnosu 7, 6, 14, 14, 7. Oseminštirideset taktov vsake enote je razdeljenih na enak način. (Objavili bomo le del teksta, zaradi tehničnih razlogov ne bo vizualno enak originalu, ki je namenjen ritmičnemu branju in je v knjigi Johna Cagea Radovi/tekstovi, 1939—1979, v izdaji SIC Beograd, 1981; op. prev.)
- 1 -
Jaz sem tu in nimam kaj povedati. Če so med vami taki, ki hočejo nekam priti, naj grejo v poljubnem trenutku. Tisto, kar nam je potrebno, je tišina; ampak tisto, ker je potrebno tišini, je, da nadaljujem z govorjenjem. Dajte poljubni misli spodbudo: ona lahko pada; toda spodbujevalec in spodbujano proizvajata zaposlenost, ki se imenuje diskusija. Jo bomo imeli kasneje?
Lahko se tudi preprosto odločimo, da ne bomo imeli diskusije. Kot želite. Ampak zdaj so tu tišina in besede ustvarjajo, pomagajo ustvarjati te tišine. Nimam česa rčči in to povem in to je poezija, ki jo potrebujem. To časovno obdobje je organizirano. Ni se nam potrebno bati teh tišin — lahko jih ljubimo.
To je komponiran razgovor, zato ker ga ustvarjam enako, kot ustvarjam glasbeno delo. In kot skodelica mleka. Potrebujemo skodelico in potrebujemo mleko. Toda kljub vsemu kot prazna skodelica, v katero v kateremkoli trenutku lahko nalijemo karkoli. V takšnem nadaljevanju (kdo ve?) se neka ideja lahko pojavi v tem razgovoru. Ne vem, ali se bo ali ne. Če se pojavi, naj bo. Naj bo kot nekaj, trenutno videnega. Kot skozi okno, ko potujete. Če potujete skozi Kanzas, potem seveda Kanzas; Arizona je bolj zanimiva, celo preveč zanimiva, posebno za prebivalca New Yorka, ki ga zanima vse mogoče. Zdaj ve, da potrebuje Kanzas. Kanzas ni podoben ničemur na svetu. In za prebivalca New Yorka je velika osvežitev. Je kot prazna skodelica, ničesar razen pšenice, ali je to mogoče koruza? Je važno kaj? Kanzas to ima: v vsakem tre-
PREDAVANJE O NIČEMER
nutku ga človek lahko zapusti in ko hoče, se lahko vrne. Lahko ga zapustite za vedno in se nikoli ne vrnete, ker nimamo ničesar.
Naša poezija je sedaj posestvo, ker ničesar nimamo. Zato je vse uživanje (zato ker ga imamo) in tako se nam ni potrebno bati, da ga izgubimo. Ni nam potrebno uničiti preteklosti: le-ta izginja; v vsakem trenutku se lahko ponovno pojavi in kaže, da je in je sedanjost. Bi to bilo ponavljanje? Samo če bi mislili, da jo imamo; ampak ker je nimamo, je svobodna in mi tudi. To je največ, kar kdorkoli ve o bodočnosti in tem, kako je negotova.
Tisto, kar imenujem poezija, se pogosto imenuje vsebina. Sam sem to imenoval forma. To je kontinuiteta enega glasbenega dela. Kontinuiteta danes, ko je nujna, je demonstracija nezainteresiranosti. To pomeni, to je dokaz, da naše uživanje leži v ne-imetju česarkoli. Vsak trenutek predstavlja tisto, kar se dogaja. Kako je različno razumevanje forme od tistega, ki je povezano s spominom J teme in druge teme; njihova borba; njihov razvoj; vrhunec; rekapitulacija (kar je verovanje, da lahko ima človek svoj dom). Za razliko od polža nosimo mi svoje domove v sebi. To nam omogoča, da letimo ali da ostanemo, da uživamo v obojem. Pazite se tistega, kar jemlje dih z lepoto, ker v vsakem trenutku lahko zazvoni telefon ali pa se letalo spusti na prazno polje. Kos žice ali sončni zahod nima niti enega, oboje deluje in kontinuiteta ostaja. Ni mogoče reči ničesar več od ničesar. Poslušanje ali ustvarjanje tega v glasbi ni drugačno (le enostavnejše) kot živeti na ta način. To je enostavnejše zame, ker slučajno jaz pišem glasbo.
Ta glasba se ustvarja preprosto, prihaja od človekove volje, da sprejme omejitve strukture. Struktura je preprosta zato, ker si jo lahko izmislimo, izoblikujemo, izmerimo. Je disciplina, ki ko se sprejme, sprejme vse, tudi tiste redke trenutke ekstaze, ki nas trenirajo (kakor se s kockami sladkorja trenirajo konji) da ustvarjamo tisto, kar ustvarjamo. Kako bi lahko bolje povedal, kaj je struktura, namesto da preprosto govorim o tem, o tem govoru, ki
je nameščen v nekem časovnem obdobju, dolgem približno štirideset minut?	»
Teh štirideset minut je razdeljenih na pet velikih delov in vsak del je razdeljen enako. Poddelitevpo kvadratnem korenu je edina možna poddelitev, ki dopušča mikro-makro kozmično ritmično strukturo, ki se mi zdi tako sprejemljiva in sprejemljujoča. Kot vidite, lahko rečem karkoli. Zelo malo pomeni, kar povem ali celo, kako to povem. V tem posebnem trenutku gremo skozi četrti del tega dela, ki je drugi del v drugem velikem delu tega govora. To je skoraj kot potovanje skozi Kanzas. To je konec tega drugega dela.
Opomba prevajalca: Tekst je posvečen gostovanju JohnaCa-gea v Jugoslaviji aprila letos. To je bil njegov drugi obisk (prvič leta 1973) na zagrebškem bienalu, nastopil pa je tudi v Cankarjevem domu 23. aprila 1985. John Cage, komponist, pisatelj, filozof, sinonim glasbene avantgarde, ki je znan po svoji »naključni« glasbi, raziskovanju tišine (ki ne obstaja); znan je kot izumitelj prepariranega klavirja. Izhajal je predvsem iz opusa Arnolda Schoenbe-, ra, ki se ga je lotil na zelo kritičen način. Nanj sta vplivala tudi Anton Webern in Erik Satie. Razvijal je tudi fotografijo, v njegovem življenju pa so pomembno vlogo igrali ljudje, kot so likovni umetniki Marcel Duchamp, Piet Mondrian, Andre Breton, učitelj Zena
D.	T. Suzuki, komunikolog Marshall McLuhan, botanik G. Nearing. Kasneje je ustvarjal s Christianom VVoIffom, Philipom Glassom, Mortonom Feldmanom,...
V Ljubljani nam je ta triinsedemdesetletni umetnik izvedel program GLASBA ZA ŠTIRI IN TALK’SHOW GOBICE IN VARIACIJE. Distanciral bi se od objektivne kritike, ker je bilo vse preveč cageovsko, in zdi se mi, da je bolj merodajen osebni odnos do stvari (če ste si prebrali tekst oziroma če poznate njegovo delo, slutite, na kaj mislim).
Peter Tomaž DOBRILA
vedno
ste se jih tako bali bili ste tako majhni proti njim, ki so vedno stali nad
vami. na stopnicah, balkonih, odrih, in vendar je dovolj, da se le za trenutek nehaš
bati, ali recimo, da se začneš bati malo manj, pa se zaveš, da so oni tisti,
da so oni tisti, ki /ih je na/bolj strah.
Ш 0
•GO <<
l
1. Skupna energija, ki nam jo Sonce lahko da, je W - ((4mH - mHe)/(4mH))(Msonca c2/10) = 1,4 + 1044J.
Povprečno moč Sonca dobimo iz njegove življenjske dobe:
p = W/t = 4,4 x 1026W
Iz tega sledi pretok energije blizu Zemlje:
dP/dA = Р/(4л (1,5 x 10"m)2 = 1,6kW/m2
Rezultat je presenetljivo blizu izmerjeni vrednosti (1,4 kW/m2).
2 Pretok se bo zmanjšal povprečno za faktor 4 zaradi cos vpadnega kota in noči, ker je površina, na katero padajo žarki nr2, površina Zemlje pa je 4nr2. Absorbcija v atmosferi vrednost spet zmanjša na polovico.
Torej, 1,6 kW/m2/8 - 0 2 kW/m2 Resnično povprečje je 0,18 kW/m2
3. P(YU) = (1kW/prebivalca)(2 х 107 ljudi) = 2 x 10' kW Če predpostavimo 20 % učin kovitost sončnih celic, bo potrebna površina:
S = P(YU)(dP/dS)0,2 = 5,5 x 109m2
4. Če uporabimo sončno konstanto nad Zemljo (1.4 kW/m2), dobimo:
S = (P(YU)/ (dP/dS))/(0,20,752) = 24,888 x 108m2 = (4.99 x 104m)2. Samo RESNIK
ART STRIP CLUB C1) živujENjB N* -SVEŽfcM zw№)
fsi stripomatii, stripologi, striprisarii, stripofili, stri pote karii, pozor!	*■.	~	•	■	W
Vsi stripomahi, stripologi, striprisarji, stripofili, stri poteka rji, pozor!
'Najprej je bila tema ...
... in potem je nastala svetloba, ki je povzročila nastanek ASC-ja (Art Strip Club). Le-ta je namenjen kreatorjem stripa (vseh ustrojev, starosti, barv in vetrov).
Kot ste v zadnjih številkah že opazili, se je v časopis prikradel strip, ki bo od sedaj naprej redno in resno prisoten na zadnji strani.
Nekoč
Uredništvo je nekaj mesecev nazaj že razpisalo natečaj, katerega odzivje bil sila skromen. Vzrok za takšno pasivnost v ustvarjanju te vrste medija nismo nikoli iskali.
Namesto tega ponujamo novo možnost pri sodelovanju in kreiranju »Art Strip Ciuha«.
Navodilo za uporabo
ASC ponuja (vsaj) polovico časopisne strani vsem, ki se inventivno, polprofesionalno, profesionalno, amatersko, umetniško ukvarjajo s stripom. Tukaj ne bi postavljali pravila glede na tematiko, stil, žanr, format in tehniko stripa, ki naj bi ustrezal programski usmeritvi ASC-ja, ker bi s tem že na začetku preveč determinirali avtorje. Torej: izdelava je poljubna (kolaž, tuš, monotipija, linorez, lavirana risba, računalniška strip grafika, seveda glede na možnosti avtorjev) — do mere, ki jo še dovoljuje normalen tisk.
Opozorili bi na to, da ASC ponuja nekomercialnost v odnosu do medija samega (s tem dajemo večjo svobodo ustvarjalcem, saj se ni potrebno obremenjevati s tem, da mora izdele hsociirati na že ustaljene stilske opredelitve). Torej — vse možnosti individualnemu izrazu.
Relevantna je le kvaliteta Še nekaj več ...
Da presežemo običajne natečajsko pobudne akcije raznih mladinskih in študentskih časopisov, smo uvedli novost: odpiramo prostor tudi vsem tistim, ki se ali pa se še bodo ukvarjali s kritiko, sociologijo ali zgodovino stripa, s prevodi tujih tekstov o stripu, z eseji o stripu ipd. Tudi ti teksti bodo honorirani (prav tako tudi prispela dela — normalno!). Trud bo poplačan.
Prihodnost
Če nam uspe aktivno delovanje ASC-ja (v kar skoraj ne dvomimo) in pa ob množici prispelih kvalitetnih del, bo uredništvo Katedre prisiljeno izdati posebno številko namenjeno samo nam striparjem. Gradimo torej na tem, da tudi tu v Mariboru razvijemo tovrstno madijsko kulturo.
Naredimo to!
'(НЊ •. ,,
I \ 'j1 i i I Irf / j! jr'
il:»V lП'ih *
ii1 l1 i \ [ ;\| 'j \ 1 W ‘H jl/j C L И	J	o	K	i	n	Г'	-'I-J
V imenu ASC-ja Rudi URAN
v
t
113	^јјГг-
I v'
co o