DUHOVNI PASTIR. Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto. XXVII. letnik, j V Ljubljani, november 1910. ____________h________________________________ XI. zrezek. Praznik vseh svetnikov. Nebesa — naša sreča in blaženost. Blagor njim, ki so poklicani na že-nitnino Jagnjetovo. Apoc. 19, 9. „Oznanjam vam veliko veselje" (Luc. 2, 10.). Sterni besedami angelovimi stopam danes pred vas, dragi v Gospodu! Kdorkoli ste in kakorkoli ste različni po spolu, stanu, starosti, imo-vitosti, učenosti, radujte se in veselite se, zakaj srečni boste postali, srečni vsi, srečni popolnoma, srečni neskončno, srečni na veke. Tako vam moram danes zaklicati, če obrnem svoj pogled tja gori v nebo, koder obhajajo danes vsi zveličani in svetniki svoje zmagoslavje, svoj god. Saj so bili vsi ti, ki stoje sedaj pred Jagnjetom in mu pojejo novo pesem, tudi enkrat prebivalci te solzne doline, in ta neizmerna množica, katere po besedah skrivnega razodenja ni mogel nihče prešteti, ki se ra-duje sedaj v svatovskih oblačilih pri nebeški ženitnini, ta množica nam kliče danes iz nebes: „Pridite za nami, ker tudi vi ste poklicani na to ženitnino, in zato blagor vam.“ ln Bog sam kliče v sv. pismu: „Blagor jim, ki so poklicani na ženitnino Jagnjetovo. “ Če nas torej Bog sam blagruje, ali vam ne obetam po vsej pravici sreče, neizmerne sreče? In o tej nebeški sreči sem se namenil govoriti danes, da bi se tudi naša srca vnela srčnega hrepenenja in ognjenega zahtevanja po sv. nebesih, v katerih danes gledamo svoje nekdanje brate in sestre poveličane, Pastir, 1910. 40 neskončno, neizmerno srečne. Pa, kaj sem se lotil tega, ko je človeški jezik vendar preokoren in človeška usta premalo zgovorna popisati vsaj približno nebeško srečo. Zato pa se priporočim danes vam, svetniki božji, da meni in mojim poslušavcem vnamete vsaj majhen plamenček, da bi nam razsvetlil um in ogrel srce. Tako upam, da bomo z vašo pomočjo premišljali srečo, katero vi že uživate in katera nas še čaka, sebi v korist, vam in ljubemu Bogu pa v čast in slavo. Naše srce išče neprestano sreče in blaženosti, vedno je žejno sreče. A išče je zastonj, ako je išče na zemlji. Veselje, ki se poraja v našem srcu pri uživanju pozemskih reči, ni pravo veselje, ker nas ne zadovolji. Dragi v Kristusu, ako si videl vse, kar je na svetu lepega in veličastnega, ako si videl najlepše, najdivnejše kraje naše zemlje, o katerih pravijo, da so podoba raja, ako si videl vse to, vendar ne bo nasičeno tvoje oko, želi si še gledati in še in še. In če si slušal igrati največe umetnike na raznih glasbenih orodjih, in si menil, da si očaran, prestavljen na drug svet, zamaknjen, vendar ne bo nasičeno tvoje oko, želi si še prisluškati čarobnim zvokom godbenega umetnika. Če si privoščil vsem svojim počutkom vse najmamljivejše užitke, tvoje srce še vedno drhti po veči sreči, ni zadovoljno. Bog je zato vsadil v naše srce neskončno, nenasitljivo hrepenenje po večni, neminljivi sreči, da bi se pač človek v hrupu in trušču tega sveta ne izpozabil in menil, da je ta svet njegova domačija. Nebesa, uživanje neskončnega Boga, to je naš namen in sreča, in priča temu je neutešljlvo hrepenenje srca po tej sreči. Sv. Avguština slikajo kot Škota, ki drži v roki plamteče srce. Ali veste zakaj ? Glejte, ta največi veleum prvih krščanskih stoletij je zapisal znamenite, prelepe besede, besede pri katerih morajo človeka obliti solze, ako jih izreče s premislekom. In te besede se glase: „Nemirno je naše srce, o Gospod, dokler ne počiva v tebi." Da, sv. Avguštin, ti veliki svetnik, skušnja toliko milijonov je potrdila resničnost tvojih zlatih besedi. Kadar najde to ubogo nemirno srce tebe, o Gospod, kadar se vtopi v nebeški slavi v tvojo brezmejno lepoto, tedaj, tedaj šele je mirno, srečno, zadovoljno. Prava sreča, edina sreča je v nebesih. In kakšno je veselje nebes, kakšno blaženost uživajo te neštete trume svetnikov in svetnic tam gori? Sv. Avguštin pravi tako lepo: „Če si ti, o Bog, za to umrljivo telo, za to strohljivo truplo ustvaril toliko in tako velikih dobrot, ki jih prejema od tvoje roke — in potem našteva dobrote, ki jih prejema od solnca, od zraka, od morja, od luči, od teme, od sence, od rose, od dežja, od vetra, od ptičev, od rib, od živali, od rastlin, od dreves, od sadov, kar vse služi in koristi nam ljudem, — če si tako poskrbel za telo, kakšnih dobrot si pripravil v nebeški domovini za one, ki te ljubijo? Če nam daješ toliko, ko smo še v ječi sveta, kaj nas čaka v kraljevi palači nebes?" Kaj so nebesa? Čudež božje vsemogočnosti, iznajdba božje modrosti, vrhunec božje da-režljivosti, nebesa so neskončna, velika kakor Bog sam, nebesa so sam Bog. „Jaz sam bom tvoje neizmerno plačilo," je obljubil on, večna resnica, svojemu zvestemu vernemu služabniku Abrahamu. „Bog so nebesa," pravi sv. Terezija, „kaj nam je mogel dati Bog boljšega ko samega sebe?" — Vse dobrote in vse veselje, katero nam da Bog v tem življenju okušati, so le kapljice iz neizmerne reke tiste sladkosti, s katero Bog svetnike v nebesih napaja. Oh, če pogledamo krog sebe s kakega hriba, recimo pomladi ali poleti, in gledamo to širno polje zlatega kla-sovja, te duhteče vrtove, te srebrnopene potoke, ki se vijejo po prijetno zelenih livadah, te rahlo šumeče gozdove, in vse to obseva zlatorumeno solnce in oživljajo živali vsake vrste, ali ne rečemo; „Kako lep je svet!" Gotovo. Pa vsa ta čarna lepota je le rob na obleki Gospoda Boga, je le sled njegove noge, je kakor luč brleče svetilnice proti poldanskemu solncu. Solzno dolino imenujemo ta svet, in prav gotovo ne po krivici; če nam je pa Bog že tu pripravil toliko ljubeznjivega in krasnega in veličastnega, kaj smemo še vse pričakovati tam gori nad jasnimi zvezdicami. Da, ta beseda: zvezde, me spominja prelepe jutrovske primere, ki pravi, da zvezdice na nočnem nebu niso nič drugega kakor toliko neštevilnih oken, skozi katera vidimo v nebesa. — Neki duhovit mož, ki je pa svoje lepe misli tudi znal lepo povedati, je rekel, da je človeštvu ostalo samo troje stvari iz raja, in to so: zvezdice, cvetlice in oči otrokove. — Kdo se ne veseli lepe cvetke, tako umetno in umno sestavljene od božje vsemogočne roke? In če je ta spomin na nebesa, če so okna v nebeškem oboku — zvezdice — tako lepe in krasne, kaj naj potem rečemo o svoji prihodnji slavi, ki bo razodeta nad nami (Rim. 8, 18 ), kakor kar je povedal sv. Pavel, ki je bil zamaknjen v tretje nebo: „Oko ni videlo, uho ni slišalo, v nobeno človeško srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tem, ki ga ljubijo" 40* (1. Cor. 2, 9.). To bo delež zveličanih, to bo naše srce nasitilo, ie napolnilo in zadovoljilo na veke. V novem Jeruzalemu, kakor imenuje pogosto sv. pismo nebesa, ni bolečine, ne žalosti, ne solza, ne trpljenja, ampak čisto, prekipevajoče veselje, sladki, večni, neskaljivi mir bodo uživali zveličani. Tam ne bomo samo imeli vsega, kar si želimo, marveč toliko, da si ne bomo mogli ničesar več želeti. Ne samo da bomo imeli v posesti vse dobrote skup, marveč naš bo izvor in začetnik vseh dobrot, Bog sam bo naš. Veselje nebeško ne bo šlo v naše srce, ne, marveč duša zveličanega se bo potopila v veselju Gospodovem. Človek je tako slab in omejen, da niti besed ne more najti, da bi dostojno opisal to, kar pač veruje, po čemur hrepeni, in kar nam daj ljubi Bog doseči, da bomo sami to skušali in uživali. — Sv. Katarina Sijenska se je nekdaj zamaknila in v tem zamaknjenju ji je Bog dal gledati samo en žarek svoje slave in časti. Ko se je svetnica spet zavedla, je vzkliknila: „Videla sem čudeže." Izpovednik ji veli, naj natančneje razodene, kar ji je Bog dal gledati. A svetnica odgovori: „Veliko napako bi storila, ako bi se drznila vas ubogati v tej reči; kajti človeške besede ne morejo lepote in neskončne vrednosti nebeških zakladov nikdar dostojno izraziti." Tako Katarina Sijenska, in sv. Vincenc Ferreri pravi: „Nebeška slava je tako nepojmljiva, da niso vse bolesti tega sveta, da vse muke mučenikov niso zadostna cena, s katero si prislužimo ne rečem nebes, marveč eno samo uro nebeškega veselja." To torej moremo vedeti o nebeški blaženosti: iz razodenja božjega, iz lastnega umovanja, iz besed svetnikov božjih. Pa kaj nam, dragi v Gospodu, pomaga, da to vemo, ako ne znamo te vednosti tudi uporabiti v življenju? In kako uporabimo to vednost? Mislimo pogosto na to nebeško neizmerno, večno, neminljivo srečo in veselje. Da, v nebesa bi prišli radi, dobro, a če hočemo enkrat uživati nebeško veselje, če hočemo tudi mi biti deležni nebeške ženitnine, pri kateri danes gledamo svetnike in svetnice, mudimo se radi v mislih v nebesih. Kdor resno misli na svojo nebeško domačijo, ta bo kmalu spravil svojo vest v red in se izpreobrnil. Ne da se tajiti, da je včasih res treba velikega premagovanja, kedaj tudi junaštva, da človek zlomi vezi greha in verige satanove ter začne služiti Bogu. A ne izgubimo poguma, plačilo, kise nam ponuja, je neizmerno in bi moral biti človek pripravljen pretrpeti še več, ko kako malo zatajevanje lastne volje in premaganje svojih počutkov. Misel na neizrecno nebeško srečo bo vlila v naše srce močnega poguma in jeklene vstrajnosti, katera nam bo enkrat pripomogla do nevenljive nebeške krone. Pa še nekaj tolažljivega nam daje misel na nebeško srečo. Ta misel namreč stori breme življenja lahko in jarem trpljenja sladek. Če je v naši duši temno kakor viharno, za hudo uro pripravljeno nebo, če nas preti vihar in veter nadlog in težav vreči k tlom, in če posije žarek nebeške radosti v to izmučeno dušo, se razveseli naše srce in zroč na plačilo, ki nas čaka, rado prenaša križe, da je celo pripravljano še več trpeti, da si le zagotovi nebesa. Ni je tožbe, katere ne bi udušila misel na nebesa, ni nemira, katerega ne bi pomirila, in nepotrpežlji-vosti, katere ne bi ukrotila, ni solze, katere ne bi mogla obrisati pogostna misel na nebesa. Misel na presrečno ženitnino Jagnjetovo v nebesih nas torej varuje greha in krepča v nadlogah, a vnema v naših srcih tudi sveto, ognjeno, neugasljivo, močno hrepenenje po nebesih. In to hrepenenje nas bode sililo, da bomo rekli z Davidom: „Kakor hrepeni žejen jelen po studencu vode, tako hrepeni, po tebi moja duša, Gospod" (Ps. 41, 2 ). „Kdo mi da peruti, kakor golobu, da bi zletel in počival?" (Ps. 54, 7.) In če bomo tako mislili na nebeško srečo in po nji hrepeneli, se ne bomo zbali ure smrti, ne, marveč veselo jo bomo pozdravili, ker privedla nas bo do tiste tolikanj zaže-ljene sreče, na katero smo v življenju mislili, po kateri smo hrepeneli. In ko nam bode zdravnik odkritosrčno povedal, da so naše ure štete, veselili se bomo, da pridemo vendar enkrat tudi mi v ono izvoljeno družbo, ki danes praznuje svoj god, in rekli bomo: ..Razveselil sem se, ko so mi rekli, v Gospodovo hišo pojdemo." Amen. Fr. S. Watzl. Spomin vernih duš. O trpljenju vernih duš v vicah. Spominjajte se vjetih, kakor bi bili sami vjeti. Hebr. 13, 3. Prazne so vasi, prazni trgi, prazna mesta. Vse: bogato in revno, mlado in staro hiti vun pod milo nebo: zapuščene, osamljene stoje hiše doma. A kam greste, stare mamice, kam greste starčki, kam greste mladeniči in deklice in kam vi otročiči? — Lepe vence, lične šopke in čedne lučice nosite seboj. Kaj pomeni to? — Oh, to bo gotovo za veliko, redko slavnost! — Tudi jaz grem z vami, dragi moji, tudi jaz se hočem z vami veseliti. In šel sem, ali — o groza! — Kje je slavnost, kje je veselje, katero sem iskal? — Zašel sem v čudno, tiho deželico, ki ima, četudi majhna, mnogo stanovitnih prebivalcev in dobiva zmeraj še novih. Tu je polno gričkov in dolinic, v katere se od časa do časa kdo priseli. Ljudstvo pa, ki prebiva v tej deželi, je posebno: nemo je, — pa vendar govori. Vsi so tu enaki in nimajo kralja. Nekaj jih je vže dolgo tukaj, nekaj ne dolgo. Sredi te deželice pa stoji mogočna zastava. — sv. križ. Pod križem kleči ljudstvo, joče, vzdihuje in pravi; „Molimo za uboge verne duše v vicah!" — O, sedaj šele vem, kje sem in kam sem prišel: Na pokopališče, v tisto tiho domovanje, kjer mnogi spe ne-vzdramno spanje. Danes obhajamo spomin vseh vernih mrtvih. Zato hiti danes sin na grob svojega očeta, hči na grob svoje matere, prijatelj na grob svojega prijatelja, starši na grob svojih rano umrlih otrok, zakonski na grob svojih rajnih drugov in družic. In med tem ko se jim solze utrinjajo doli na zemljo, se jim dviga srce v goreči molitvi za drage rajnike kvišku tja gori v nebesa in trepetajoče ustnice prosijo z materjo sv. Cerkvijo: „Daj jim Bog večni mir in pokoj, sveti naj jim večna luč in počivajo naj v miru!" — Tecite torej, o solzice, na mrzle grobove, kipite v nebesa prošnje za uboge verne duše v vicah! O, da, uboge ste, duše v vicah, tako uboge, da se Bogu usmili, ker zelo veliko trpite in ker ste zapuščene od svojih. 1. Verne duše v vicah so ubog e, kerveliko trpe. Ljubi kristjani, zbrali smo se danes na tem svetem kraju najprej zato, da bi premišljevali trpljenje vernih duš v vicah. Stopimo torej v vice, v kraj njih trpljenja, in poglejmo, kako trpe. — Verne duše v vicah so sicer izvoljene, vendar pa ne še popolnoma očiščene božje stvari; prav zato tudi niso za zmeraj ločene od Boga, kakor pogubljeni, ampak lahko upajo, da bodo prej ali slej gledale Boga. Zatorej rečejo lahko po vsej pravici z Jobom: Vem, da moj Odrešenik živi, in da ga bom videl s svojimi očmi, prav takega, kakršen je; to upanje je položeno v moje naročje. Toda vse to upanje jim ne more ohladiti in olajšati nepopisljivih bolečin, katere jim prizadeva zavest, da so ločene od Boga, lci je neskončna sladkost in dobrota. Ta zavest jih žge in peče kakor ogenj, v katerem spirajo svoje madeže. Bolj, kakor ptica, zaprta v kletki, vzdihujejo duše v vicah po prostosti, po prostosti božjih otrok; toda zastonj vzdihujejo, zastonj koprne po tej prostosti. „Kdo mi bo dal perutnice," vprašajo z Davidom, „golobje perutnice, da poletim in se odpočijem v naročju svojega Boga? O Bog, kdaj bo vendar konec našega trpljenja v tej ječi? — Kdaj bo konec naše nesreče? — Gorje, gorje nam, zakaj zdaljšalo se nam je bivanje v tem plamenu ! Kakor hrepeni potnik na tujem po očetovi hiši, kakor hrepeni žejen jelen po mrzli vodi, hrepeni naša duša po tebi, o Bog, po tebi, živem studencu zveličanja. In kdaj, kdaj bomo vendar že smeli priti pred tvoje obličje, o veliki ljubeznivi, neskončno dobrotljivi Bog! — Golobje in grlice na zemlji imajo svoja gnezda, v katerih morejo stanovati in počivati, mi pa, tvoji izvoljeni otroci, nimamo kraja, na katerem bi mogli v miru počivati, v veselju stanovati. Tu sedimo pri potokih nesrečnega Babilona, tu jočemo in žalujemo, ko se spominjamo tebe, presrečni Sijon, veseli Jeruzalem, ljubljena domovina naših očetov, blaženo bivališče izvoljenih." O ljubi Bog, komu bi se pač ne storilo milo pri srcu, ko vidi tako žalost! In glejte, uboge verne duše v vicah so, ki .vzdihujejo tako milo in mi naj bi jim ne hiteli na pomoč? Čujte, kristjani, kako vas kličejo vaši očetje, vaše matere, vaši bratci in sestrice, vaši prijatelji in znanci nekdanji, kličejo vas, stegujejo svoje sežgane roke iz groznega plamena in vas prosijo: „0, vi vsi, ki greste tu mimo naše ognjene ječe, postojte in poglejte, ali je kje bolečina, kakršna je naša! Usmilite se nas, usmilite se nas vsaj vi, prijatelji naši, ker doletela nas je božja roka!" Oh, komu izmed nas se ne bi ukradel iz dna srca vzdih-Ijej Jeremijev: „0 vi trpeči prijatelji božji, oh velika, velika kakor neizmerno morje je vaša žalost, je solzno morje vašega trpljenja!" O ve revne, trikrat revne duše, kdo bi se vas ne usmilil? — Kdo ne bi točil solz na vaš grob ali bolje na plamen vašega trpljenja? — Kdo bi vam ne prinesel v dar srca, polnega usmiljenja, in rok, polnih dobrih del? 2. Duše v vicah so pa tudi uboge za to, ker so pozabljene. O, ljube, uboge duše v vicah, kako je mogoče, da bi bile ve pozabljene od svojih? Jaz ne morem tega verjeti. O rajni oče, ni vas pozabil vaš sin, za katerega ste se toliko trudili, kateremu ste toliko pridobili in zapustili, ni vas pozabil, saj ga vidim še zdaj, kako je jokal pri vaši smrti! — Rajna mati, ni res, ni vas pozabila vaša hči, katero ste tako ljubila, da, še preveč; saj sem jo videl, kako je bila vsa objokana pri vašem pogrebu. — In vendar, kaj pravita rajni oče, rajna mati? — O, pozabil je nas sin, pozabila nas hči! — Kaj pomaga, če sta jokala, če je bil pa ta jok le navidezen, če sta pa v srcu zadovoljna, da naju več ni! — O rajni starši, jaz pa vem, da vaši otroci molijo za vas! — In kaj mi odgovarjajo starši iz vic? — Ta molitev nam ne pomaga, ker Bog ne uslišuje molitve grešnikov. Naš sin nam je delal žalost, dokler smo bili še na svetu, in sedaj nam dela sramoto, ko nas več ni. Naša hči je bila nepokorna, ko smo bili, in sedaj je desetkrat slabša, ko nas več ni. O ljube verne duše v vicah, ni mogoče, da bi bile od svojih že pozabljene! — O rajna žena, ni mogoče, da bi te pozabil tvoj mož, ki je toliko skrbel zate v bolezni; o ni še pozabil ne, saj sem ga videl, kako je jokal po tebi, saj ti je postavil lep spomenik na grob. — In vendar, kaj mi odgovarja rajna žena? — O pozabil, že davno me je pozabil moj mož. Kaj mi pomaga, če je jokal, ko so me zagrebli, kaj mi pomaga dragocen križ, kaj lepo obsekan kamen na grobu, če se pa mož ne zmisli, da bi mi prišel na pomoč z molitvijo in z do- brimi deli ? Tako je torej res, da ste uboge duše v vicah zapuščene in pozabljene od tistih, ki so vam bili na zemlji najljubši, ki so sklenjeni z vami v krvi in ljubezni? O, zdaj rad verjamem, da ste uboge, usmiljenja vredne duše! — Ali pa res nimate prav nobenega, ki bi se vas spominjal ? O da, imamo ga prijatelja, priprošnjika in pomočnika pri Bogu, Kristusa Jezusa Pravičnega, ki je sprava za naše in grehe celega sveta. Da, On je naš pravi prijatelj, ki nas tudi tukaj ne zapusti in se vsak dan za nas daruje na altarju pri sv. maši. Od tam — od sv. maše — nam prihaja največja to- lažba, največja pomoč, najslajše hladilo, najhitreje rešenje. Kakor nesrečne, zapuščene hčerke ozirajo se verne duše na mater sv. Cerkev ter jo prosijo, da bi jim prihitela na pomoč z daritvijo sv. maše. Sv. Cerkev je zato podobna Hagari, Abrahamovi dekli* katero je zapodil Abraham od hiše. S težkim srcem se Hagara poslovi, prime Izmaela, svojega sina za roko in gre ž njim po svetu. Sama ne ve reva, kam bi se obrnila. Ko tava tjevendan okoli, zaide nazadnje v Berzabejsko puščavo. Solnce pripeka hudo in otroka muči strašna žeja. tako, da začne jokati in prositi mater vode. Ali kje bo dobila uboga mati v puščavi vode? — Otrok jej nazadnje obnemore in se pol mrtev zgrudi na tla. Mati ga prime v naročje in ga nese v senco pod neko drevo, sama pa pobegne vsa obupana od njega, ker ne more gledati, kako jej sin umira od žeje. Vsa upehana in zasopljena pade nazadnje na kolena, obrne oči proti nebu in kliče na pomoč. In glejte, pomoč jej res pride iz nebes. Naenkrat zagleda pred seboj angela, ki jej pravi: „Hagara, kaj delaš tu? Tvoje vpitje je pridrlo do neba in tvoj sin Izmael ne bo umrl." Nato izgine angel. Hagara pa pogleda na tla in vidi, da izvira na mestu, kjer je stal angel, šumljajoč studenec. Hitro zajame vode, da otroku piti in ga tako reši žeje in strašne smrti. Ljubi poslušalci! Kakor je žalovala Hagara nad svojim sinom in upila proti nebu za pomoč, tako žaluje tudi sv. mati Cerkev radi svojih otrok, ki medle v vicah, in upije proti nebu za pomoč: .Gospod, daj jim večni mir in pokoj in večna luč naj jim sveti!“ — In kakor je angel žalujoči Hagari odprl studenec, s katerim je pokrepčala svojega sina, pravtako odpira tudi veliki angel novega zakona, Kristus Jezus, proseči Cerkvi vsak dan studenec, ki je vernim dušam v olajšanje in odrešenje, ta studenec je — daritev sv. maše. Sv. Cerkev uči določno, da pomaga zasluženje Jezusovo tudi dušam v vicah. Sv. Janez piše namreč, da je Jezus sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak za grehe celega sveta; torej tudi za grehe vernih duš, ki so še zmeraj živi udje Jezusovega duhovnega telesa. Da je Jezus trpel in umrl tudi za tiste, ki so šli v milosti božji iz sveta in odrešenja čakajo, pokazal je sam s tem, da je šla njegova duša precej, ko se je ločila od telesa, pred pekel oznanit rešenje pravičnim starega zakona. Dokler ni umrl Jezus na križu, ni mogla nobena duša iz predpekla v nebesa; kakor hitro je pa Jezus prelil svojo kri na križu, so bile vse duše rešene. — Glejte, pravtako je tudi z dušami v vicah. One so se ločile s sveta v ljubezni in milosti božji, vendar imajo pa na sebi še madeže, kateri jim ne puste še v nebesa. Kakor hitro pa povzdigne mašnik pri sv. maši telo in kri Jezusovo, ponovi se vselej na nekrvav način, kar je storil enkrat Jezus na križu s krvavo daritvijo. V tistem trenutku, ko mašnik povzdiguje, stopi Jezus pred svojega Očeta, mu kaže svoje rane in ga prosi za duše, ki hrepene po odrešenju. V trenutku darovanja je Oče potolažen, verne duše pokrepčane, trpljenje končano ali vsaj polajšano. Kakor je tekla Jezusova kri s križa, pravtako teče od vsake maše na verne duše, jih pere, očiščuje in rešuje. Kar sem vam torej danes povedal, ljubi moji, bodi vam v pouk in tolažbo. Spoznajte iz tega, kaj pričakujejo od vas verne duše in kako jim najlaže pomorete. Pomagali jim boste lahko z molitvijo, miloščino, postom in z drugimi dobrimi deli, pa le če bo vaše življenje pravo. Največja in najizdatnejša pomoč dušam v vicah pa je daritev sv. maše. Te prosijo od nas, te žele od nas, po sv. maši hrepene najbolj. Kaj pa vi siromaki, ki nimate, da bi dali za sv. mašo ? — O, nikar ne bodite žalostni in potrti; tudi za vaše rajnke se daruje Jezus, daruje se tudi za tiste, katerih se nikdo ne spomni. Glejte, včasih se bere mnogo maš za kakega bogatina, ki jih ne potrebuje, ker je ali pogubljen ali pa že zveličan. Božja previdnost in dobrota pa vsprejme te maše za blagor tistih duš, katere nimajo na zemlji bogatih sorodnikov, k: bi mogli zanje plačevati maše. Torej ne žalujte, če ne morete dati za sv. maše, prizadevajte si pa, da boste večkrat pri sv. maši in darujte vsako sv. mašo, pri kateri ste pričujoči, tudi za svoje rajnke. Preden pa končam, naj izpregovorim še besedo v slovo dušam v vicah: „0 vi trpeči prijatelji božji, o ve, res uboge in dobre, pa tudi revne duše v vicah! Poslušajte zlato obljubo, katero vam sedaj slovesno izrekamo vsi tukaj zbrani: Usmilili se vas bomo in molili bomo za vas ne le danes na vaš dan, ampak vsak dan. Za vas bomo opravljali tudi spokorna dela, za vas bomo ubogajme dajali, za vas sv. križev pot obiskovali, za vas odpustke zadobivali, za vas hodili k sv. obhajilu, za vas darovali neprecenljivo daritev sv. maše in prosili Jezusa, Tolažnika žalostnih, da bo kanil vsaj eno kapljico, svoje sv. Rešnje krvi v plameneči ogenj, v katerem trpite. Le potolažite se, ljubi prijatelji naši, ljubi bratje in sestre v vicah; od danes naprej hočemo biti vaši pravi prijatelji, vaši pravi bratje, vaše prave sestre v Kristusu! Vtolažite se torej, vtolažite se vsi, ki onkraj groba trpite!" Amen. Ivan Kovačič. Petindvajseta pobinkoštna nedelja. (Zahvalna nedelja.) O dolžnosti zahvale. Kralju večnosti, neumrljivemu , nevidnemu, samemu Bogu bodi čast in slava na vekov vekel 1. Tim. 1, 17. Naravni čut veleva človeku, da se dobrotniku zahvali za prejeto dobroto. Da bi tem gotoveje kristjani storili to naravno dolžnost tudi nasproti Bogu, kateremu gre čast in hvala za vse, nas sveta Cerkev danes vabi, naj se mu zahvalimo za dobro letino in sploh za vse dobrote, ki nam jih je v tem letu njegova dobrotljiva roka podelila. Ustrezimo torej želji svete Cerkve in premišljujmo danes, kaj imamo od Boga; iz tega bomo spoznali dolžnost, zahvaljevati se mu in slednjič način, kako naj se mu izkažemo hvaležne.1 Bog je ustvaril vse, on je stvarnik nebes in zemlje, vidnih in nevidnih stvari. Vse, kar je dobrega, prihaja od njega, kajti on je vir vsega dobrega. In karkoli imamo mi dobrega na sebi, vse to je njegove roke dar. Znabiti bo kdo ugovarjal: priznam da imam zdravje, življenje od Boga, ali to in to imam od svojih staršev, ono mi je dal prijatelj, to sem zopet podedoval, torej nimamo vsega od Boga. Toda pomisli: so li mat starši sami naredili, kar so ti dali, ali je stvar, ki si jo prejel od prijatelja, on ustvaril? Ali ni vendar končno vse le od Boga? In če so ti bila srca ljudi naklonjena, da so te obsipali z dobrotami, te vprašam: kdo pa je naklonil k temu njih srce? Ali ne Bog? Sv. pismo trdi, da Bog vodi tudi srca kraljev: „Srce kraljevo je v rokah Gospodovih kakor vodotoki; kamorkoli hoče, ga obrne." (Preg. 21, 1.) Na drugem mestu trdi sv. pismo: „Gospod vodi človekove stopinje". (Preg. 20, 24.) Ali niso te besede 'dovolj jasen odgovor na tvoj pomislek? Zopet drugi pride na dan s tem ugovorom: tega mi ni dal Bog, to sem si sam pridobil s svojo pridnostjo, z žulji svojih rok; kaj bi torej molil predjedjo, ali po jedi se Bogu zahvaljeval, saj sem si jed zaslužil! Dobro. Vzemimo, da je res stvar, ki jo imaš, sad tvojega truda; če si pa domišljuješ, da si to storil brez 1 Razdelitev po sv. Tomažu (Surama theol. 2. II. qu. 107, a. 2 c). božje pomoči, potem si ali silno zloben ali skrajno neveden. Ako imaš moči, s katerim moreš delati in si kaj prislužiti, ti jih ni dal nihče drugi kakor Bog. Ni ravno majhno število ljudi, ki jim manjka kakega važnega uda, so telesno pohabljeni in za delo nesposobni. Pač bi oni Boga hvalili, če bi jim hotel dati naenkrat zdrave ude in bi osramotili tebe nehvaležneža, ki se ne zavedaš ali se nočeš zavedati, da imaš zdravje od Boga. Pa je tudi mogoče, da si popolnoma zdrav in delaš od zgodnjega jutra do poznega dne, ali Bog pošlje sušo, povodenj, ki uniči vse pridelke. Takrat ti vse tvoje delo ne bo nič pomagalo, lakoti ne boš mogel oditi in z odprtimi očmi boš gledal krivico, ki si jo delal Bogu, ker nisi hotel priznati njega kot vir vsega dobrega. Poslušaj, kako bridko se Bog pritožuje po preroku Izaiju nad izvoljenim ljudstvom, ki je pozabilo na svojega največega dobrotnika: „Otroke sem zredil in povišal, oni pa so me zaničevali. Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda, Izrael pa ne pozna mene in moje ljudstvo ne razume." (Iz. 1, 2 sl.) Ali razumeš, kaj Bog očita Judom? Brezumna žival pozna svojega gospodarja — dobrotnika, ljudstvo, ki ga je Bog ljubil s posebno ljubeznijo , pa svojega najvišega gospodarja noče poznati. Kristjanom, ki ne pripisujejo vsega dobrega Bogu, več ali manj velja prav to očitanje. Vendar, ne le dobro je od Boga, sploh vse, kar zadene človeka dobrega ali slabega, je od Boga. Človeško življenje je polno rev in s križi obdano kroginkrog. Ne da se povedati, koliko mora hudega prestati vsak človek, kateremu je previdnost božja odločila dolgo življenje. „Oh kaj misliti, čutiti mora sleherno srce! Oh, kaj mora vse prebiti, predno v črno zemljo gre?" Tako toži naš pesnik.i Vprašuješ: in vse to naj bi bilo od Boga? Ali ni Bog neskončno dober, neskončno usmiljen; kako torej more hudo izvirati od njega? Da, preljubi v Gospodu, prav zato, ker je Bog tako dober in usmiljen, nas obiskuje z nadlogami. Ravno takrat, ko nam pošilja najhujše križe, kaže v najčistejši luči svojo ljubezen do nas. Prijatelja, ki se ti samo sladka, se boj. Če te pa tvoj prijatelj posvari, kadar si svarjenja potreben, potem vedi, da si našel dobrega prijatelja; težko mu je bilo posvariti te, a zmagala je v njem ljubezen do tebe, ker 1 1 Medved, Poezije, str. 71. je vedel, da je to zate dobro. Tako ravna Bog tudi z nami. Ako bi nam delil vedno le dobrote, bi najbrže nanj kmalu pozabili; s križi pa nas hoče zopet prikleniti nase. Naj navedem v veče potrjenje te resnice samo en zgled. Se danes stoji sredi neke nemške vasi lesen križ, pred katerim je svojčas vsak dan starček pobožno molil. Ta mož je imel žalostno preteklost. V mladosti je bil zelo premožen; vsled-tega se je prevzel: pozabil je na Boga, bral slabe knjige in spise, v cerkev sploh ni več hodil in zabavljal je proti veri. To je trpelo več let. Tu ga naenkrat zadene roka Vsemogočnega. V bližnjem gozdu so našli njegovega soseda umorjenega. Ker je bil on ž njim v vednem prepiru, so ga takoj sumili umora. Ker je hlapec s prisego potrdil, da ga je na dan umora videl prihajati iz gozda vsega potrtega, je bil obsojen v dosmrtno kazen. Petnajst let je preživel v ječi, a bil je nedolžen. Tedaj je umrl pravi morivec, ki je priznal na smrtni postelji svojo krivdo. Po nedolžnem obsojeni je bil izpuščen iz ječe. Ostala leta je preživel v molitvah in dobrih delih ; vsak dan je hodil k maši in je še potem dolgo časa molil pred lesenim križem v vasi. Ali mu ni njegova časna nesreča pridobila večno srečo?1 Sveta vera nas torej uči, da imamo vse od Boga, pamet pa nam pravi, da se moramo Bogu za dobrote tudi zahvaljevati. Jaz sem dal vse, jaz hočem imeti vse in tirjam ostro, da meni hvalo daješ," govori Gospod Bog. (Imit. Chr. 111, 9.) Zahvaljujmo se Bogu zlasti danes; potem sploh pri daritvah sv. maše in vsak večer. Dobra zahvala je nova prošnja, pravi pregovor. Kdor pa se noče zahvaliti za dobrote, se že s tem skaže nevrednega novih. A ne hvalimo Boga le v dobrih časih, hvalimo ga tudi takrat, kadar nas bridkosti obdajajo od vseh strani. Pobožni Tomaž Kempčan pravi, naj bi dober kristjan vselej govoril takole: »Gospod ravnaj z menoj kakor hočeš ... Če hočeš, da sem v temi, te bom hvalil, ako želiš, da sem v svetlobi, Te bom tudi hvalil. Če me milostno tolažiš, bodi češčen, in če me stiskaš, hočem te tudi častiti". (III, 17.) Tako je ravnal sv. Ignacij Lojolanski. Vrgli so ga v Sala-manki v ječo in ravnali ž njim kakor s hudodelcem; roke in noge so mu vklenili v verige. A z njegovega obličja odseva notranji mir in srčna zadovoljnost. Od vseh strani ga prihajajo ljudje občudovat. Nekateri so klicali: videli smo Pavla v verigah. Prijatelji ga hočejo pomilovati, on pa hoče, naj mu čestitajo. „Salamanka naj ve,“ tako je govoril, „da nima toliko verig, kolikor bi jih jaz poleg teh še rad nosil iz ljubezni do Kristusa." 1 1 Wetzel, Die unsichtbare Hand, str. 77. Spoznaj iz tega, dragi kristjan, kako malo si podoben temu svetniku! V križih začneš takoj tožiti: to je zame preveč, tega nisem zaslužil. Skleni danes resno, odpraviti to svojo napako. Nismo še pri kraju. Hvaležnost zahteva še več. Ona priganja človeka, da izkuša po možnosti povrniti izkazane dobrote. Toda „kaj naj vrnem Gospodu za vse, kar mi je podelil?" (Ps. 115, 3.) Glej ravno to stori, kar store hvaležni otroci nasproti svojim staršem. Njihove dobrote jim povračujejo s tem, da so jim na besedo pokorni, in starši vidijo v tem zadostno povračilo za ves svoj trud pri vzgoji otrok. Ravnaj tudi ti tako 1 Poslušaj Boga, izpolnuj njegove zapovedi. S tem boš šele spričal svojo hvaležnost in ljubezen do Boga. „Kdor izpol-nuje božjo besedo, v tem je resnično ljubezen božja popolna," pravi sv. pismo. (1. Jan. 2, 5.) Kakšna hvaležnost je torej, če se kdo vdaja pijančevanju, nečistosti, opušča nedeljsko dolžnost ali celo velikonočno? Ali ne zasluži taka črna nehvaležnost, da jo pravična roka božja kaznuje? Sklenimo! Preljubi verniki, spoznali smo danes, da „kralju večnosti, neumrljivemu nevidnemu, samemu Bogu bodi čast in slava na vekov veke!" (1. Tim. 1, 17.) O Bog, zahvaljujemo se ti za to spoznanje. Ti zahtevaš od nas hvaležnost; hvaležnost ti pa skažemo, če izpolnujemo tvojo sveto voljo, zato te prosimo : vlij v naša srca ljubezen do tvojih zapovedi. Sami iz sebe smo manj kot prah in pepel, v tebi pa premoremo vse. Tvoja milost naj okrepi našo voljo, da se bomo vedno ravnali po tvojih zapovedih in se tako izkazovali hvaležne otroke svojega Očeta. Amen. Viktor Čadež. Šestindvajseta pobinkoštna nedelja. /. Homiletična razprava. (Osnova.) Nebeško kraljestvo je podobno gor- .. , čičnemu zrnu. Mat. 13, 31. Uvod .... 1. Božje kraljstvo je Kristusov nauk. Po sv. evangeliju Bog na svetu kraljuje. Povsod, kjer se isti oznanjuje, priznavajo Boga za svojega Gospoda, ga molijo in hvalijo in mu slavo prepevajo, kakor svojemu kralju. Po sv. evangeliju Bog svet vlada. Temu pove: „Sequere me“, drugemu: „Si vis perfectus esse . . zopet drugemu: „lte in universum mundum . . bolnikom: „Patientia est vobis neces-saria“, služabnim osebam: „Bodite podložni svojim..." itd. 2. Kristusov evangelij je podoben gorčičnemu zrnu, ker je izprva le malo ljudi poslušalo sv. evangelij, zdaj pa je vse premagal in ima milijone spoznovalcev ter se ie razširil do mej sveta. 3. Božja beseda je enaka velikemu drevesu, da ptice izpod neba pridejo in v njegovih vejah prebivajo. Kako veselo je pač prebivati v gosti senci velikega drevesa. Ko so preroki Izraelcem oznanjevali boljšo in veselejšo bodočnost, so rekli: ,.Počivali boste vsak pod svojo trto in pod figovim drevesom," t. j. za vas bodo prišli srečni, mirni, veseli časi. Tako je kralj prerokov, Jezus Kristus govoril, da bi pokazal, koliko srečo bo prinesel njegov evangelij ljudem, in je to srečo primerjal drevesu, ki ima široke veje, v katerih ptice prebivajo, kakor bi hotel reči: „Kakor si ptice neba na drevesu, ki je zrastlo iz gorčičnega zrna, lahko počivajo, če so opešale, kakor se tam pekočim solncem lahko skrijejo in, če jih je dobri Bog nasitil, mu zahvalno pesem odpojejo, ravnotako najdejo ljudje pod drevesom sv. evangelija mir, varnost, veselje, tolažbo. a) Mir. Celi narodi so se postavili pred trinogi pod varstvo sv. apostolske stolice, kakor Hrvati, ali Nemci za časa Henrika IV. Tako vsaka duša v sv. Cerkvi najde mir: „Svoj mir vam dam." (jan. 14, 27). Tukaj dene ptica svojo glavico pod peruti in mirno zaspi. b) Varnost. Vejevje, gosto listje skrije ptico, da je lovec ne vidi in ne ustreli, da je ropne ptice ne zagledajo. „Kolikokrat sem hotel tvoje otroke . . .“ (Mat. 23, 37). Pod svojimi peruti nas varuje, s svojo roko nas brani: „Ti si me ustvaril in si položil svojo roko name" (ps. 138, 5) in: „V senci tvojih perut zaupam" (ps. 56, 2). c) Veselje. Ptica prileti, se zaziblje na veji in zapoje. Ko je Marija slišala veseli glas, je zapela: „Moja duša poveličuje .. .“ (Luk. 1, 46). Tako odmeva povsod, kamor je prišel glas sv. evangelija: Te Deum laudamus. Č) Tolažba. Duhovniki in vsi, ki bolnikom strežejo, vemo, da bolnika, da nesrečneža nič drugega ne potolaži kakor beseda božja. Če bi mu vse zlato dajal, celi svet ponujal, ne bo gledal na to, ampak na besedo božjo : „Blagor mrtvim, ki v Gospodu zaspijo'1 (Skrivn. raz. 14, 13) „Kar boste razvezali na zemlji!" . . . {Mat. 18, 18). _____________ Evangelij je gorčično zrno, zasejano v naše srce. Pač ne sme ostati malo, naj raste kvišku, do nebes! Držimo se tega kraljestva, ker „nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle." (Mot. 24, 35.) Amen. Dr. Ivan Križanič (v mariborski bolnišnici 1.1886. - Priobčil Fr. Štuhec.) 2.