DUHOVNI PASTIR
Izhaja vsak mesec.			Velja 8 K na leto.	
VIL in Vlil. zv.	V Ljubljani, julij, avgust 1915.			XXXII. letnik.
Katehetika.
(Spisal dr. Fr. U š e n i č n i k.)
(Konec.)
3. Sv. obhajilo.
1.	Kedaj naj gredo otroci prvikrat k sv. obhajilu? V prvih časih je Cerkev delila sv. obhajilo že dojenčkom, precej po sv. krstu. Tako velevajo obredne knjige tja do 13. stoletja.1 Pri Grkih in vzhodnih kristijanih se je ta običaj ohranil do sedaj. V rimski Cerkvi pa so polagoma začeli otroke puščati k sv. obhajilu šele tedaj, ko so že pri pameti. Obči cerkveni zbor lateranski 1. 1215. je to navado slovesno potrdil, ko je razglasil znano postavo, da morajo vsi verniki, ki so prišli k pameti, vsaj enkrat na leto se izpovedati svojih grehov in vsaj v velikonočnem času prejeti sv. obhajilo.2 Kedaj pa pride otrok k pameti in je torej dolžan izpolnjevati to zapoved, na to vprašanje so v dobi po lateranskem zboru pa do najnovejšega časa različno odgovarjali.
Glosa v cerkvenem pravu3 rabi namesto besed »qui ad annos discre-tionis pervenerint«: »quilibet doli capax«. Ker je po cerkvenem pravu človek idoli capax' šele ,in annis pubertatis', so začeli nekateri sv. obhajilo odlagati do 12. ali celo do 14. leta. A treba je ločiti juridični in navadni pomen besede, v navadnem pomenu nam ,annus discretionis' znači dobo, ko človek začne nekoliko misliti in loči dobro in hudo. In tako umeje to besedo tridentinski cerkveni zbor, ko govori o obhajilu otrok. 4
Še večjo zmedo so provzročili Janzenisti, ki so trdili, da je sv. obhajilo Plačilo za krepost, ne pa zdravilo za človeško slabost. Iz tega kri-Veža nauka so izvajali, da je treba za sv. obhajilo izredne priprave, za kakršno °trok še ni sposoben; čaka naj torej na prvo sv. obhajilo do onega časa, ko
1	Gl. n. pr. Ordo Romanus L, ki ukazuje za velikonočno vigilijo: »illud autem de parvulis providendum est, ut postquam baptizati fuerint, nullum c>bum accipiant nec lactentur, antequam communicent sacra-®enta corporis Christi«. Liturgia Romana vetus, ed. Muratori, tom- II, (Venetiis 1748), 1001. Migne, P. L. 78, 957.
2	Denzinger, Enchiridion10, n. 437.
3	c. 12 X v. 38.
,	4 sess. 21, Doctrina de communione, cap. 4; can. 4. (Denzinger, En-
ch>r.‘», nn. 933, 937).
Duhovni Pastir.
27
bo imel bolj jasne pojme o verskih resnicah in se bo mogel primerno pripraviti. Za prvo sveto izpoved da zadoščuje tista doba, ko otrok razločuje dobro in hudo, za sv. obhajilo pa da je treba večje starosti.
Nasproti tem razlagavcem lateranskega zbora, ki so hoteli, naj bi hodili otroci prvikrat k sv. obhajilu šele v 10., 12. ali celo v 14. letu, so pa največji katoliški bogoslovni učeniki zagovarjali pravi pomen zapovedi lateranskega zbora in trdili, da smejo otroci k sv. obhajilu precej, ko začno nekoliko misliti. Tako je učil sv. Tomaž Akv.1 in za njim mnogi drugi. Rimska stolica je ob raznih prilikah zavrgla pretirane zahteve glede priprave na prvo sv. obhajilo in izjavila, da naj gredo otroci k obhajilu, ko pridejo v leta spoznanja.
Da bi bilo konec vsem dvomom in da bi se napačne navade v tej reči docela odpravile, je kongregacija za disciplino zakramentov dne 8. avgusta 1910 izdala poseben dekret o prvem sv. obhajilu, v katerem avtentično določuje1 2:
»Doba spoznanja je tista, ko otrok začne nekoliko misliti, to je okoli sedmega leta. Od tega časa ga veže dolžnost, da hodi k izpovedi in obhajilu. »A etas discretionis tum ad confessionem tum ad s. Communionem ea est, in q u a puer incipit ratiocinari, hoc est circa sep-timum annum, sive supra, sive etiam infra. E x hoc tempore incipit obligatio satisfa-ciendi utrique praecepto Confessionis et C o m m u n i o n i s.«
Pri nas morajo otroci v sedmem letu v šolo; torej morejo v tej dobi že nekoliko misliti. Zato so otroci, ki se v šoli vsaj srednje dobro uče, redno že v prvem šolskem letu dolžni o velikonočnem času iti k izpovedi in sv. obhajilu. Oba sveta zakramenta naj prejme otrok redno ob istem času; ni pa prepovedano po prvi izpovedi s sv. obhajilom počakati nekoliko tednov.3 Če je kdo tako malo razvit, da v sedmem letu ni še za šolo, tudi za sv. obhajilo in za izpoved ne bo.
Pri komer je d v o m n o, ali ima zadosti spoznanja ali ne, pri njem je treba ločiti dolžnost in pravico do sv. obhajila. Če je utemeljen dvom o zadostnem spoznanju, ni obveznosti prejeti sv. obhajilo; lex dubia non obligat. A dasi ni dolžan, vendar otrok v tem slučaju sme prejeti sv. obhajilo; zakaj in dubio favores sunt ampliandi, odia restringenda.
b) Otrok, ki je prišel k pameti, je dolžan iti k izpovedi in sv. obhajilu; a otrok se te dolžnosti ne zaveda. Zato veli dekret (n, 4): »Dolžnost glede izpovedi in s v. o b h a j i 1 a, ki veže otroka, zadene zlasti tiste, ki morajo zanj skrbeti, to je stariše, izpovednika, vzgojitelje in župnik a.« Ti torej so za to odgovorni, da bo otrok storil svojo dolžnost. Pri nas, kjer morajo otroci v sedmem letu hoditi h krščanskemu nauku v šoli, veže zlasti kateheta dolžnost, da vodi otroke k sv. obhajilu.
1	Summa theol. p. 3, q. 80 a. 9 ad 3.
2	A. A. S. 1910, 577—583; v slov. prevodu je odlok ponatisnjen v knjigi: Berila in evangeliji za nedelje, praznike in imenitnejše godove cerkvenega leta. (V Ljubljani 1912) 373—383.
3	Ljublj. škof. list 1911, 62.

Stariši te svoje dolžnosti do otrok glede sv. obhajila navadno ne poznajo in se časih celo upirajo zgodnjemu obhajilu; zato pa ukazuje sv. oče Pij X., ki je dekret potrdil, »naj se ta odlok ljudstvu vsako leto o velikonočnem času javno prebere v domačem jezik u.« Ko torej dušni pastir oznanja velikonočno izpoved, naj opomni sta-riše na njih dolžnost in jim prebere in po potrebi razloži odlok sv. očeta.
Dekret dostavlja (n. 4): »Očetu ali pa njegovemu namestniku in izpovedniku pristoji, kakor določa rimski katekizem, pustiti otroka k prvemu sv. obhajilu.«
Torej otrokov oče in izpovednik odločujeta o tem, ali je otrok dosti star in pripravljen za sv. obhajilo ali ne. Če namreč stariši sami v domači hiši otroka vzgajajo in uče, morejo brez dvoma oni sami najbolje presoditi otrokovo znanje v krščanskem nauku. Stariši peljejo otroka k izpovedniku; in izpovednik, ki mu otrok zaupno razkrije dušo in srce, bo po previdnosti očetovo sodbo potrdil ali odklonil. Če pa stariši vso ali domalega vso vzgojo in ves verski pouk prepuste šoli ali vzgojnemu zavodu, kamor otroka pošljejo iz domače hiše, tedaj bo o otrokovi dispoziciji za prvo sv. obhajilo sodil katehet in v vzgojnih zavodih predstojnik, namestnik starišev. Zadnja beseda pa gre tudi v tem slučaju zopet izpovedniku. Stariši, katehetje, predstojniki po zavodih in izpoved-niki pa otrokove dispozicije seveda ne smejo presojati svojevoljno, po svojih nazorih, ampak po načelih, ki jih je določil Kristus in njegova Cerkev.
2. Priprava za prvo sv. obhajilo. Kakor pri birmi in sveti pokori, ločimo lehko tudi pri prvem sv. obhajilu trojno pripravo: daljnjo, bližnjo in najbližnjo.
a)	D a 1 j n j a priprava je pouk v krščanskih resnicah vobče. Kaj veli odlok o tej pripravi, smo navedli že prej, ko smo govorili o prvi izpovedi: »Za prvo izpoved in prvo obhajilo ni potrebno popolno in temeljito znanje v krščanskem nauku. Da se bo otrok mogel primerno pripraviti na prvo sv. obhajilo, se zahteva v njem toliko znanja v krščanskem nauku, da po svoje zna n e o b -hodno potrebne skrivnosti svete vere« (nn. 3, 4).
Zahteva se torej tisto splošno znanje kakor za prvo izpoved. Katehet, ki razlaga snov, kakor jo določa naš učni načrt za prvo šolsko leto, poda otrokom mnogo več, nego veleva rimski odlok. Bolj natanko se bo učil otrok katekizma pozneje, in sicer polagoma, kakor se bo razvijal njegov razum.
b)	Bližnja priprava obsega nauk o zakramentu sv. Reškega Telesa in sv. obhajilu. Ta nauk seveda ne more biti popoln in temeljit; dosti je, da otrok »posvečeni kruh raz-
ločuje od navadnega, telesnega kruha in da pristopi k sv, obhajilu s tako pobožnostjo, kakršna je primerna njegovi starosti« (n, 3).
Po dosedanji praksi je bil temeljit pouk glavna stvar pri pripravi na prvo sv. obhajilo. Pretirani intelektualizem, ki previsoko ceni umsko izobrazbo in nje moralno moč, je zmotno vplival tudi na katehezo, in tako se je zgodilo, da so za prvo sv. obhajilo zahtevali neko mero znanja, ki ni utemeljena v načelih katoliške dogmatike in moralke. Kaj pa je treba, da more kdo vredno, s pridom prejeti katerikoli zakrament živih, torej tudi sv. obhajilo? Treba je, da je človek v stanu milosti in da ima pravi namen, voljo, prejeti zakrament. Stan milosti v otroku ni zavisen od intelektualne izobrazbe. Za pravi namen je sicer potrebno neko znanje, pa ne veliko. Zadosti je, da otrok loči sveto hostijo od navadnega kruha. Otrok, ki to loči in ve, da prejme v sv. obhajilu Jezusa Kristusa, ima lehko boljši namen, bolj živo željo in srčneje hrepenenje po sv. obhajilu, zato pa tudi boljšo dispozicijo kakor učen teolog.
Glavna stvar pri pripravi torej ni pouk, ampak stan m i -losti božje in srčna želja po sv. obhajilu. V stanu milosti je nedolžen otrok že po sv. krstu. Hrepenenje pa svetem obhajilu pa vzbudimo v otroških srcih z evharistično vzgojo. Brž ko se v otroku začne probujati pamet, mu mora mati pripovedovati o Jezusu, ki biva v cerkvi, v sveti hišici, ki otroke ljubi in k sebi vabi. Zgodaj naj mati vodi otroka v cerkev; in ko ona pobožno moli pred Najsvetejšim, je ta molitev za otroka najboljši nauk o sv. Rešnjem Telesu. Živ zgled materin in njena prisrčna beseda bo največ pomogla, da bo dete kmalu Jezusa v najsvetejšem zakramentu spoznalo in vzljubilo.
Otrok, ki ga mati zgodaj vodi pred tabernakelj in mu govori o Jezusu v najsvetejšem zakramentu, je evharistično vzgojen. Ko pojde v šolo, bo že domalega pripravljen za prvo sv. obhajilo. Če stariši svoje dolžnosti ne store, je delo katehetovo težje, a ne tako težko, da ne bi ga zmogel pogosto že prvo šolsko leto.1
Nauk o zakramentu sv. Rešnjega Telesa naveži na zgodbo o zadnji večerji. Potem pa otrokom razloži, kako se moramo pripraviti na sv. obhajilo telesno in dušno; kako moramo sveto obhajilo prejeti; kako se po obhajilu zahvaliti (Mali katekizem, Dostavek, vpr. 10., 13., 16., 17,). Ni pa treba, da bi morali otroci odgovore iz katekizma dobesedno znati; dosti je, če le stvar samo vedo. Ko razlaga besede katekizmove: pri sv. obhajilu »moramo biti spodobno oblečeni«, poudari, da bodi obleka pač čedna, praznična, ni pa treba, da bi bila draga in nenavadna in nikakor ne gizdava. To moramo posebe povedati
1 Cf. M. G a 11 e r e r S. J., Bie Erstkommunion der Kinder. Brixen a. E. (1911), 61—66.
starišem, ki večkrat samo radi obleke otroka ne puste k obhajilu.
Navodilo za katehezo o prvem sv. obhajilu gl. A. B. Jeglič, škof: Priprava otrok za prvo sv. izpoved, prvo sv. obhajilo, sv. birmo, str. 21—33, in Kateheze za prvence, 35—62.
Ko govori katehet o nevrednem sv. obhajilu, mora paziti, da ne bo pretiraval, kakor da je sakrilegično obhajilo n a j v e č j i med vsemi grehi. Tako pretiravanje bi bilo zmotno, pa tudi škodljivo. Otrok, ali tudi odrastli človek, ki bi nevredno prejel sv. obhajilo, se bo v tej zmotni misli komaj upal tega greha se izpovedati; in tako bi se sakrilegi samo množili.
Med grehi so največji oni proti trem božjim čednostim: torej sovraštvo do Boga, nevera, obup; sem štejejo tudi bogokletstvo. V drugi vrsti so grehi proti moralnim čednostim. Med moralnimi čednostmi je tudi »religio«, čednost bogoslužnosti. Največji greh proti bogoslužnosti je malikovanje; potem kriva prisega; in na tretjem mestu so grehi proti Kristusu v sv. Evharistiji, nevredno sv. obhajilo. Če sveti očetje nevredno obhajilo včasih primerjajo z izdajstvom Juda Iskariota ali s križanjem, je treba primere tako umeti, da je pač nekaj podobnosti, neka analogija, nikakor pa ne enakost med enim in drugim grehom. Seveda, če prejme kdo sv. obhajilo nevredno iz sovraštva do Boga, ali iz nevere, je ta sakrileg največji greh.
To je objektivna velikost greha v nevrednem sv. obhajilu. Subjektivno pa je lehko nevredno obhajilo v najnižji vrsti med velikimi grehi. Če n. pr. kdo z velikim strahom gre k sv. obhajilu, v svesti si smrt-nega greha; če mu je hudo, ker bo žalil Boga, a si zavoljo ljudi ne upa obhajilo opustiti: ta sicer smrtno greši, a njegov greh je med manjšimi smrtnimi grehi.1
c) N a j b 1 i ž n j a ali neposredna priprava traja le »nekaj dni«,* 2 tri do pet dni. V tem času vodi katehet otroke v cerkev pred tabernakelj in jim pokaži, kako se jim je vesti pri sv. obhajilu, kako naj poklekujejo, kako se vrste in pristopajo k obhajilni mizi; z neposvečeno hostijo jim pokaži tudi, kako se sv. obhajilo deli.
Kar zadeva poklekovanje pri sv. obhajilu, ni nobenega cerkvenega predpisa, ki bi ukazoval, da morajo verniki, ko prihajajo k obhajilni mizi, ali ko odhajajo, poklekovati na obe koleni. Tudi praksa ne govori za to. Učimo torej otroke, naj pri obhajilni mizi pred obhajilom in po obhajilu pokleknejo na eno koleno. To je za otroke laglje, in dečki bodo tudi Pozneje kot mladeniči in možje to radi storili.
Zlasti pa naj bodo zadnji dnevi pred sv. obhajilom posvečeni dušni pripravi. Katehet moli z otroki skupaj pred tabernakljem, obujaj z njimi vero, upanje, ljubezen, kesanje, srčne želje po Jezusu v sv. obhajilu. Če otroci že znajo gladko brati, naj molijo skupaj iz šolskega molitvenika molitve pred svetim obhajilom. Kjer je mogoče, naj se napravi pred prvim svetim obhajilom skupna tridnevnica v cerkvi: kratek, prisrčen govor za otroke in litanije z blagoslovom. Povabijo se tudi drugi otroci in stariši, da tiste dni molijo za prvoobhajance.
' S. Thom. 3. p. q. 80, a. 5; Lehmkuhl, Theol. mor. I.'1, n. 1488 sq Noldin I.\ n. 287.
2 Decret. n. 5.
Dobro vpliva na otroke in odrastle, če dušni pastir v nedeljo po pridigi moli za prvoobhajance. — Dan pred sv. obhajilom bodi izpoved.
Bližnja in najbližnja priprava za izpoved in sveto obhajilo se vrši neposredno ena za drugo v velikonočnem času. Če je katehet že med šolskim letom (pri daljnji pripravi) ob priliki otroke opozoril na zakrament sv. pokore in sv. Reš-njega Telesa, bo za bližnjo pripravo zadoščevalo, če ima o vsakem zakramentu nekako štiri ali pet katehez.
Vobče naj se porabijo za ta pouk redne šolske ure, ki so določene za krščanski nauk. Če je potrebno, da se učenci izven rednega učnega časa še posebe pripravljajo, in če hoče katehet v ta namen porabiti šolske prostore, je pomniti to-le:	a) po šolskih zakonih se mora posebni priprav-
ljavni pouk vsaj osem dni poprej naznaniti okrajnemu šolskemu svetu; b) omeji naj se na malo tednov; c) izredni pouk daje redni veroučitelj na dotični šoli.1 Te določbe vežejo kateheta, če posebe pripravlja otroke na izpoved ali obhajilo izven rednega šolskega časa, pa v šolskih prostorih. Če povabi otroke v cerkev ali v župnišče, ti zakoni ne veljajo.
3. Skupno prvo sv. obhajilo. Odlok veli (n. 5): »Župniki naj skrbe, da se enkrat ali večkrat na leto oznani in vrši skupno obhajilo otrok (»communio generalis puerorum«), in da se ga udeleže ne samo prvoobhajanci, ampak tudi drugi, ki so z dovoljenjem starišev in izpovednikovim že prej pristopili k Gospodovi mizi.«
Posamezno gredo otroci k obhajilu, kadarkoli so pripravljeni. Enkrat ali pa tudi večkrat na leto pa bodi za prvoobhajance skupno sv. obhajilo. Redno bo pač tako, da bo skupno prvo sv. obhajilo v velikonočnem času. Če pa je kaka skupina otrok pripravljena že prej med šolskim letom, lehko gre tudi prej skupaj k sv. obhajilu.
Skupno prvo sv. obhajilo naj se praznuje vselej slovesno. K slovesnosti pripada že tridnevnica pred obhajilom, kjer je mogoča. Povabijo se k obhajilu ta dan tudi stariši in pa drugi otroci, ki so že prej pristopili k mizi Gospodovi. Vprav zato, da se morejo slovesnosti laglje udeležiti tudi odrastli, zlasti stariši, je dobro, če je prvo sv. obhajilo v nedeljo, seveda, kjer to dopuščajo razmere. Kjer je prilično, naj se prvoobhajanci zbero v učilnici ali na katerem drugem primernem prostoru, in od tam gredo s katehetom v sprevodu v cerkev. V cerkvi jim katehet odkaži poseben prostor. Lepa navada je, da s prižganimi svečami v roki obnove krstno obljubo. Pred sv. mašo ali med sv. mašo, neposredno pred obhajilom, bodi kratek, prisrčen nagovor na prvoobhajance.1 Popoldne, na dan prvega sv. obhajila, naj zbere katehet, če je mogoče, obhajance še enkrat v cerkvi pred sv, Rešnjim Telesom k litanijam ali h 1 2
1	§ 9. š. i. u. r.; min. razpis 22. dec. 1876, št, 11.355; ukaz dež. šol. sv. za Kranjsko 16. jan. 1907, št. 4776 ex 1906 ad § 9. š. i. u. r.
2	Da je govor med sv. mašo, neposredno pred obhajilom, dovoljen, je izjavila C. R. 16. aprila 1853, n. 3009 ad 4.

kaki drugi pobožni vaji; zelo primerna je ob tej priliki posvetitev prebl. Devici Mariji. Zunanjih slovesnosti, ki ne pospešujejo pobožnosti v otrocih, ampak jih samo raztresajo, pa ta dan nikar ne bodi.
Da ostane otrokom dan prvega sv. obhajila bolj živo v spominu, dajo katehetje otrokom podobice, na katere zapišejo obhajančevo ime in dan sv. obhajila. Dušni pastir pa zapiše imena prvoobhajancev v knjigo »status animarum«.
Po avstrijskih šolskih zakonih tiste dni (trikrat na leto), ko gredo učenci skupno k izpovedi ali sv. obhajilu, ni šole. Če prejmo otroci zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, je pouka prost ves dan ali eno popoludne in naslednje dopoludne; za en sam zakrament, za izpoved, pa ni šole pol dneva. Vendar pa so pouka prosti samo tisti razredi, v katerih gre več kakor ena četrtina otrok k izpovedi ali obhajilu; v drugih razredih, v katerih ni nobenega ali ne več kakor četrtina izpovedancev ali obhajancev, je reden pouk.	,
Dneve za prejem sv. zakramentov določi šolski voditelj sporazumno z veroučiteljem, ki naj se o tej stvari dogovori z dušnim pastirjem tistega kraja.1
Katehet lahko porabi to ugodnost, ki jo dovoljujejo šolski zakoni, da se prvo sv. obhajilo bolj slovesno praznuje.
4. Dolžnosti, ki jih imajo vzgojitelji po prvem sv. obhajilu otrok. Odlok sv. kongregacije ukazuje (n. 6); »Vsi tisti, ki jim je izročena skrb za otroke, naj se goreče prizadevajo, da bodo otroci po prvem sv. obhajilu pogosto, če mogoče, vsak dan pristopali k sveti mizi, kakor to želi Jezus Kristus in naša mati sv. Cerkev, in da bodo to storili s tisto pobožnostjo srca, ki jo moremo zahtevati od njih starosti. Razun tega naj vzgojitelji pomnijo, da so strogo v vesti obvezani poskrbeti za to, da bodo otroci tudi zanaprej hodili k javnim katehezam (v šoli, v cerkvi) ali se drugače učili krščanskega nauka.«
Dve reči torej nalaga odlok vzgojiteljem; skrbeti morajo, da bodo otroci sv. obhajilo pogosto prejemali in pa da bodo izpopolnili svoje znanje v krščanskem nauku.
a) Otrok mora iti zgodaj k sv. obhajilu, da ne izgubi krstne nedolžnosti, in mora pogosto k obhajilu, da si življenje milosti ohrani in utrdi. Pogostno obhajilo ni edino, je pa najpotrebnejše sredstvo za ohranitev in pomnoži-tev milosti in kreposti. Gospod sam slovesno zatrjuje; »Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj«.1 2 Če s pogostnim obhajilom združujemo molitev in zatajevanje samega sebe, umira v nas bolj in bolj »stari človek« s hudim nagnjenjem in poželenjem, živi pa »novi človek« v pravičnosti in svetosti,
Zato veli dekret, naj se vzgojitelji goreče prizadevajo, da bodo otroci po prvem sv. obhajilu pogosto, če mogoče, v s a k dan pristopali k Gospodovi mizi. Res pa je, da je
1	§ 10. š. i. u. r.; dež. šol. sv. za Kranjsko 16. jan. 1907, št. 4776 ex 1906 ad § 10. š. i. u. r.
2	Cf. Jo. 6, 50—59.
dolžnost, ki jo imajo vzgojitelji, stariši in kateheti, bolj stroga glede prvega sv, obhajila, kakor glede pogostnega obhajila. Zgodnje prvo sv, obhajilo Kristus in sv. Cerkev ukazuje, pogostno sv. obhajilo pa samo želi.
Praktično bo vprav to točko odloka večkrat težko izvesti. Časih se bodo upirali stariši, ki se jim pogostno ali celo vsakdanje sv. obhajilo za otroka zdi preveč. Pa ti pomisleki pri stari-ših bodo polagoma minuli, če bodo dušni pastirji večkrat govorili o odloku rimske stolice in o pomenu pogostnega sv. obhajila. Druga, večja težava je na kmetih, kjer mnogi otroci bivajo daleč proč od župne cerkve. Kje naj otroci zajutrkujejo, če po obhajilu ne morejo iti več domov? Časih bi se morda mogli zadovoljiti s kosom kruha, ki bi ga prinesli z doma s seboj in ga použili po sv. obhajilu, predno bi šli v šolo. Dokler se to vprašanje o zajutrku ne bo kako rešilcf, vabimo bolj otroke, naj prihajajo k sv. obhajilu vse nedelje in praznike. Otrokom, ki imajo blizu v cerkev, zlasti otrokom po mestih, pa priporočajmo pogostno, da, vsakdanje sv. obhajilo.
Ni pa dosti, da otroke vodimo pogosto k mizi Gospodovi; skrbeti moramo tudi, da bodo sv. obhajilo prejemali s tisto pobožnostjo, ki se more zahtevati za njih starost (»ea * animi devotione, quam tališ fert aetas«). Evharistično vzgojo, s katero smo otroka pripravljali na prvo sv. obhajilo, moramo po prvem obhajilu nadaljevati. Ob vsaki priliki spomni katehet otroke na Jezusa v najsvetejšem zakramentu; govori jim večkrat o ljubezni presv. Srca Jezusovega, pripoveduj jim o Jezusu, prijatelju otrok. Med poukom ali po pouku moli časih z otroki v čast presv. Rešnjemu Telesu. Kjer je mogoče, pelji časih otroke po šoli v cerkev pred tabernakelj. Pa tudi katehet sam se rad mudi v cerkvi pred Najsvetejšim, Zlasti pa pobožno opravljaj najsvetejšo daritev. Katehetova pobožnost pri oltarju, zahvala po sv. maši v cerkvi (ne v zakristiji) bo v otrocih budila pobožnost in spoštovanje do sv. Evharistije.
b) Druga, zelo važna dolžnost (»gravissimum officium«), ki jo imajo vzgojitelji po prvem obhajilu otrok, pa je nadaljnji pouk v katekizmu. Pri nas je krščanski nauk v šoli obvezen predmet; zato se otroci katehezi ne morejo odtegovati. Zgodnje in pogostno sv. obhajilo je pa tudi sredstvo za uspešen pouk. Otroci bodo v šoli bolj mirni, bolj pridni in pazljivi, imeli bodo več zanimanja in veselja za krščanski nauk.
Popravek: Str. 275. v 10. vrsti od spodaj beri »nravno« namesto »naravno«.
Govori ob času vojske.
Beseda mladeničem med vojsko.
Vojska vihra že nad .... mesecev in sto in sto naših mož in mladeničev biva na bojnem polju. Marsikateri je pustil svoje mlado življenje na bojišču in počiva v sovražni zemlji. Vrste bojevnikov so postale redke, ali na mesto padlih so stopile nove, izpočite čete. Mnogi izmed naših so zamenjali pero ali orodje s puško in bijejo danes ljuti boj s sovražnikom. Okin-čani z zastavami in cvetkami gredo bojevniki, pevaje in vriskajoč, kakor v svate; godba jih spremlja in navdušuje njihova srca za boj za drago našo domovino! S težkim srcem gledamo za njimi, želeč jim poguma in vztrajnosti, želeč jim srečen povratek. Vseh ne bo več nazaj; marsikateri bo padel in umrl kot junak na bojnem polju časti in slave. Drugi bodo prišli nazaj, morda bolni, morda pohabljeni in vsakdo izmed nas se bo spoštljivo ozrl nanje, češ, to so junaki, ki so zadobili rane v boju za domovino — za nas.
Vsi ne moremo na bojišče; vendar tudi mi imamo doma velike boje zoper sovražnike naših duš, in ti so: svet, lastno meso in hudobni duh. Zlasti mladeniči so v vedni nevarnosti, prvič radi svoje lahkoživosti in neizkušenosti, drugič radi tega, ker ravno nje najbolj zasledujejo sovražne sile; češ, kdor ima mladino, ta ima prihodnost.
Naši vojaki so bili sicer teoretično dobro izvežbani, ali vendar jim je šlo od začetka hudo; v bojnem metežu namreč, ko krogle v resnici švigajo, je bojni ples čisto drugačen, kakor v manevrih. Lahko rečem, da so naši vojaki dandanes popolnoma kos svoji nalogi; najboljši dokaz je ta, 'ker hrabro zmagujejo kljub velikanski premoči sovražnikovi.
Ako hočemo mi zmagati svoje sovražnike, učimo se od njih. Vprašajmo jih, katerih sredstev se poslužujejo, da premagajo nasprotnika. Odgovorili nam bodo tako-le: Vsa naša moč je v tem, da ubogamo, se zatajujemo in molimo. I.
I. Ubogajmo tudi mi, ker pokorščina prinaša zmago, nepokorščina poraz. Ko se je pričela vojska, so nekateri poveljniki preveč hiteli naprej, dasiravno so imeli nalog sovražnika samo zadrževati. In kaj je bil nasledek? Nasledek je bil poraz >n umikanje na celi črti. Pokorščina je prva vojaška čednost; samo brezpogojna, slepa pokorščina privede do zmage. V moderni vojski pride dostikrat povelje, da se mora ta ali oni polk Podati sem ali tja; polkovnik si ne more razlagati povelja, še nianj preprosti vojak. Morda se vojakom zdi povelje celo neumestno. Ali v vojski ni ugovora, tam se pravi slepo ubogati
in po vzrokih ne povpraševati. Po zadobljeni zmagi pa spoznajo vsi, 'kako umestno je bilo povelje, in da ravno ta ukrep je bistveno pomogel k zmagi. Glavni poveljnik namreč, ki trenotek za trenutkom prejema telefonična poročila in posluša razne vesti, ki jih prinašajo na brzih konjih ali v avtomobilih ordo-nance, pregleda celo bojišče, on edini ve, kje je največja sila, kje je treba pomoči. Zatorej je prvo pravilo za vojaka slepa pokorščina. Pokorščina prinaša zmago.
Tudi v našem domačem življenju je treba pokorščine. Svojo voljo moramo podrediti volji višjih, sami sebe moramo vzgojiti v zatajevanju lastne volje. In to dolžnost ima zlasti mladina, ki je še premalo izkušena, da bi smela ravnati po svoji lastni volji. To izkušnjo imajo starejši ljudje, recimo starši, predstojniki, učitelji, in modro ravna, kdor jih posluša, nespametno pa tisti, ki preko njihovih nasvetov dela po svoji glavi. Mladenič! Ako tedaj prejmeš kako povelje, bodisi v hiši staršev, v trgovini ali šoli, in se ti na primer naroča, da se varuj tovarišije s tem ali onim človekom, da ne obiskuj več te ali one hiše, da ne beri nevarne knjige, ne vprašuj: zakaj ne? ne stikaj po vzrokih, marveč trdno zaupaj, da ti, ki ti kaj branijo ali od tebe kaj zahtevajo, imajo že popolnoma jasne svetovne nazore, pregledajo raz visokega vidika svoje starosti in izkušenosti veliko bojišče sedanjega življenja in predobro poznajo slabe strani tvojega mladeniškega srca. Zatorej ne delaj po svoji glavi, marveč ubogaj, ubogaj slepo in mirno; prišel bo čas, ko ti pokorščina prinese zmago in krono, ko boš popolnoma jasno spoznal, zakaj je moralo tako biti. Saj tudi dandanes vsi hvalijo vrhovno vodstvo armade, ker vedo, da je v modrih, izkušenih rokah.
Ubogati, to je svojo lastno voljo ukloniti volji drugih, v malih in velikih rečeh vsakdanjega življenja, to je najboljše orožje v boju zoper sovražnike naše duše.
II.	Zatajuj se!
Beseda »zatajevanje« dandanes, žalibog, ni nič priljubljena, kajti svet noče nič vedeti o zatajevanju in premagovanju samega sebe, marveč hoče le uživati in se takorekoč izživeti. Ljudje so se malo menili za vero in moralo, nobena reč jim ni bila več sveta, celo zakon ne; ločitve med zakonskimi so na dnevnem redu. Strankarstvu na ljubo so se teptale najlepše svetinje naše vere v blato, bil se je bratomorni boj v našem malem narodu. Modri možje so rekli: Tako ne more iti naprej; rešiti nas more le katastrofa. In res, prišla je vojska, se ustavila pri marsikateri hiši, vzela očeta ali sina iz družinskega kroga; ali preden je vpoklicanec zapustil hišo, je zaklical domačim: Ne jokajte, domovina je v nevarnosti, cesar nas kliče pod orožje. Potolažite se, zatajujte se! — Vojska je odpeljala može v vojašnice in tam jim je dala vojaško obleko. In ko jim je potisnila nazadnje še puško v roke, zaklicala jim je trpko besedo: Zatajujte se!

Spremljajmo sedaj v dušu naše vojake na bojišče in vprašajmo jih, kaj se pravi zatajevati? Povedali nam bodo, da se pravi zatajevati: 40 do 50 kilometrov na dan korakati, obtežen s 36 kilogrami prtljage, potem pa brez počitka in okrepčila takoj v ogenj; več tednov se ne preobleči, ne sezuti, na goli zemlji spati, cele dneve in noči v mokrih zakopih ležati, pripravljen biti vsak trenutek na boj in smrt; morda šele v noči zaužiti malo črne kave ali si glad utolažiti s surovim krompirjem. To je zatajevanje, to je trpljenje, in vojak biti, se pravi: trpeti, zatajevati se.
Mladenič, ali kdorkoli si, hočeš tudi ti enkrat služiti domovini, hočeš biti junak, kakršni so naši vojaki na bojnem polju, uči se zatajevati, vadi se požrtvovalnosti.
Morda je tvoj oče v vojski, ali zavoljo vojske doma nima dosti dela in mati si tudi ne more dosti prislužiti, tako da je vsakdanje kosilo kaj hitro pri kraju; ne toži, ne mrmraj, ker bila bi vnebovpijoča krivica, ko bi z neprijaznostjo in čmernostjo žalil svoje starše in jim večal njihovo dovolj veliko gorje. Bodi požrtvovalen, zatajuj se!
Stori še več! Odreci se kajenju, in tiste vinarje, ki jih nosiš v kino, slaščičarno ali kam drugam, skrbno hrani in jih daruj »Rdečemu križu« ali oskrbi zapuščenih.
Še nekaj! Na milijone naših mož in mladeničev se bojuje na bojnem polju. Mnogo jih je’ padlo in počivajo kot junaki v tuji zemlji. Večkrat sto tisoč pa je ranjenih in ječijo v bolečinah v raznih bolnicah. Mnogi bodo prišli domov pohabljeni in nesposobni za delo. Ali bi bilo prav, ko bi v teh strašnih in resnobnih časih mladeniči lahkomišljeno živeli, popivali ali grešne razmere sklepali? Kdor bi to storil, kdor bi se v teh žalostnih časih ne znal ali hotel pomagati in zatajevati, ta ni vreden slovenskega imena, ni vreden rojakov-junakov, ki življenje in kri žrtvujejo za nas.
Omenil sem nekatere vnanje prilike, ki nam dajo priložnost zatajevati se. Še važnejše pa je notranje zatajevanje, ki se godi v globini duše; so boji, ki jih vidi samo ljubi Bog, boji zoper Prirojeno jezo, zoper napuh in meseno poželenje. To je bojišče, na katero se moramo podati vsak dan; bodimo junaki in premagujmo jezo, kletev, sovražnost, zlasti pa poželenje. Jezus vam kliče: »Bodite moji učenci! Zatajujte se, hodite za menoj!«
Tako boste uspevali in rastli — čist in močan rod, boste dika in ponos svoje ožje domovine. III.
III.	Moli!
Molitev je v boju tretji pomoček, ki pokorščini in zataje-vanju deli pravo moč. Ako hočemo, da nam ljubi Bog podeli zmago, tedaj mora naša vojska moliti. Mož, ki zna moliti in v ^°ga zaupati, on zna tudi umreti za Boga in za domovino.
Marsikateri vojak, ki že leta in leta ni molil, naučil se je v vojski sklepati roke in otroško moliti: Oče naš ... V vojaških vlakih, zlasti pa v zakopih je bilo slišati vsak večer sveti rožni-venec, ki so ga vojaki molili in dostikrat ž njimi tudi častniki. Kdo bi mogel našteti izpreobrnjenja, ki so se že zgodila v tej vojski. Navedem samo en slučaj. V Rzeszowu v Galiciij so ustanovili v dijaškem konviktu začasno bolnico; med ranjenci je ležal ondi tudi grof Pongrac, honvedni častnik iz Ogrske, in ta pripoveduje: »Med srdito atako, ki smo jo izpeljali konjeniki, so padale krogle med nas, da je bila groza. Moji tovariši so cepali s konj, kakor muhe. V divjem diru pade moj konj na tla; in ko ž njim ležim na zemlji, šviga nad mojo glavo cela toča krogel iz strojnih pušk. Da se moj konj ni izpotaknil, bil bi zdaj mrtev. Tla so bila ravna in čudno se mi je zdelo, zakaj se je izpotaknil konj. Ko gre bitka mimo, preiščem tla in najdem vrečo, ob katero se je izpotaknil konj. V vreči pa, ki jo je nekdo izgubil, najdem molitveno knjižico, v njej pa podobico presvetega Srca, spominek prvega svetega obhajila neke Ane Novak. Prepričan, da me je rešilo presveto Srce, sem se s celim srcem zopet vrnil k Bogu in vera mojih otroških let se mi je iznova poživila.«
Kakor na morju, tako se človek tudi v vojski uči molitve. Pa tudi mi moramo moliti. Ko se zjutraj zbudimo, spomnimo se, koliko je vojakov na bojnem polju, ki to noč niso zatisnili oči; in ko so se zjutraj dvignili s trde zemlje in so jib objeli prvi solnčni žarki, tedaj si je mislil marsikateri: Bog zna, je li me bo še obsevalo večerno solnce? — Ko zvečer ležemo k počitku, ne pozabimo na molitev, in spomnimo se, da je ta teden velika množica bojevnikov legla k večnemu počitku. Nemi in bledi leže na zemlji in se ne menijo več za bojni šum. — In kadar sedeš k mizi, zahvali njega, ki ti je pogrnil mizo, in spomni se zopet bratov, ki trpe pomanjkanje, so lačni in žejni in bi na kolenih zahvalili Boga, ko bi imeli to, kar imaš ti. — In ko si videl ob mobilizaciji, kako so vojaki oblegali spovednice in se krepčali z angelskim kruhom, nosili blagoslavljat rožne vence in si pripenjali svetinjice na prsi, ali ne boš tudi ti večkrat med letom prejel sveto obhajilo? Bil si priča, da je meseca maja cela garnizija pristopila k spovedi in obhajilu, čili mladeniči, pa tudi krepki možje, ki so morali zapustiti dom, žene in otroke in se podati pod orožje; nekateri že v letih, ki že prav težko opravljajo vojaško službo. V veri iščejo tolažbe, v sv. obhajilu moč za težavno svojo službo. In koliko svetih spovedi se opravi na vojaških vlakih, po zakopih, kjer so najboljši tolažniki in prijatelji vojakov katoliški duhovniki. Naj bi bil sad sedanje vojske, da nihče nikdar ne opusti velikonočnega sv. obhajila. Pa ne samo enkrat na leto, tudi večkrat pristopajmo k sv. obhajilu, da bodemo deležni neizmernih milosti, ki nam jih deli Zveličar v tem svetem zakramentu.

Stari general Ziethen je bil na veliki četrtek povabljen h kraljevi mizi na obed, pa je hvaležno odklonil, ker je ta dan šel k sv. obhajilu in bi mu bilo težavno priti pravočasno k obedu. Kralj pa se je norčeval iz pobožnosti starega generala. Ta pa pravi resnobno: »Veličanstvo! Vi veste, da se jaz v nobeni vojski nisem bal smrti, marveč sem za vas in za domovino postavil svoje življenje. Ali en Gospod je še višji od vas, namreč Zveličar Jezus Kristus, Ta ima prednost pred vami, on je moja vera, moja tolažba, moje upanje v življenju in smrti. V veri na tega Gospoda se je vaša armada vojskovala in zmagala.« — Krasna beseda moža, ki je osivel v vojaški službi, pa ostal veren in pobožen kakor otrok. — Vsak vojak mora tedaj biti trden v veri in trden v zaupanju do Boga; s tako armado se da doseči zmaga. Ljudje ugibljejo dandanes, kdo bo končno popolnoma zmagal; povem vam, da zmage ne bo odločila nobena velemoč, marveč vsegamogočni Bog. In ti, krščanski mladenič, storiš največ za svojo domovino, ako se utrdiš v veri, čistosti in ljubezni do Boga. In če te enkrat cesar pokliče pod orožje, našel te bo pripravljenega in izvežbanega v pokorščini, zatajevanju in molitvi. Pa tudi tedaj, ko te Bog pokliče k veliki armadi v večnosti, ne bo ti težko stopiti pred božjega Sodnika, ako si tukaj izkazoval pokorščino postavljeni oblasti, duhovni in svetni, se krepko zatajeval v vseh rečeh in marljivo gojil molitev. Delajmo torej tako, da bomo mogli reči s sv. Pavlom: »Dobro sem se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil. Zdaj mi je prihranjena krona pravice, katero mi bode dal Gospod, pravični sodnik.«
P. Hugolin Sattner.
Venec govorov ob času vojske.1
I. »Rodila smrt ljubezen je!«
O koliko gorja, bridkosti in solza je že rodila sedanja vojska! Danes zasluži uboga zemlja bolj kakor kedaj ime solzne doline. Kdor pa ima živo vero v božjo neskončno previdnost, v božjo neskončno pravičnost, v božjo neskončno ljubezen, kdor pojmuje dragocenost križa in trpljenja, ta tudi ne bode fiejevoljen nad sedanjo, najkrvavejšo izmed vojska, ampak bo v globoki ponižnosti in spokornosti našel v svojem srcu še besedico blagoslova zanjo. Saj ne rodi le zla, ampak rodi tudi mnogo dobrega! Smrt sicer hudo vlada, a ta smrt rodi tudi ljubezen, ki je bila izginila tako občutno izmed človeštva. Ljubezen do bližnjega, ljubezen do staršev, ljubezen med zakonci, ljubezen do Boga se je v tei vojski poživila. To ljubezen je prerodila vojska. »Rodila Slnrt ljubezen je!«

1 II., III. in IV. govor bodo objavljeni v prihodnjem zvezku »Pastirja«.
Občinske pisarne, kamor prihajajo izkazi padlih, ranjenih in ujetih, so kakor zbiralnik, kamor se steka toliko bridkosti! Tukaj so uradni izkazi, in ubogi domači prihajajo od blizu in daleč spraševat po usodi svojcev na bojišču. Odpro se vrata, in postaren kmetič vstopi težkega koraka: »Vprašal bi rad po sinu; pred osmimi tedni je zadnjikrat pisal, pa se bojimo, da se mu je zgodilo kaj hudega.« Prijazna gospa, ki lista izkaze, ga vpraša: »Kje je bil vaš sin?« Kmet imenuje polk in stotnijo, in ženski glas začne brati. Takoj pri prvem imenu vzklikne mož: »Ta je!« Gospa bolestno bere dalje: »Padel!« — »Sem si mislil, ker že tako dolgo ni pisal,« reče ubogi oče in po kmečki navadi hitro pristavi vprašanje: »Kaj sem zdaj dolžan?« Dobi odgovor, da so mu radi dali pojasnilo; — da bi le ne bilo poročilo tako žalno! — Na mizi pa stoji pušica za milodare, ki naj bi veljali ubogim, osirotelim in zapuščenim. Kmetič poseže v mošnjiček, vrže pet kron v pušico, vzame klobuk in gre še težjega koraka venkaj! — Rodila smrt ljubezen je!
Pride uboga, mlada žena; tri mesece pestuje otroka, mož je v vojski. Že dolgo ni čula o njem ničesar. Navede ime, izkazi zašume, čitateljica naznani: »Mrtev!« — Solze polijejo lice mlade matere; prijazne roke ji zapišejo takoj prošnjo za oskrbo zapuščenih in ji vroče vsebino pušice na mizi, — vdova se opoteka venkaj. — Drugi prihajajo, drugi odhajajo, — in krvava bolest mnogih, le premnogih teče po sobi in se razliva po soseskah. Vse nesrečne pa nesreča veže z vezjo ljubezni, kakršne poprej niso poznali!
Oziramo se po krogu svojih prijateljev in znancev. Lastna bolest in lastna skrb nas je storila sočutne. Tu je padel edini sin postarnega moža, tamkaj objokuje vdova smrt svojih obeh sinov, tretjega nima, da bi ga dala; tam stoji zvestoskrbna mati z devetimi nedoraslimi otročiči in toži za možem in očetom. Grozotna bremena leže na človeških srcih. Tja bi hiteli, pa bi svoja lastna ramena vklonili pod cente težki križ, ki skuša druge udušiti. Ko bi ne imeli svojih bolesti in skrbi, tisočera bol drugih bi nam trgala srce! O koliko sočutne ljubezni je rodila vojska!
V ljubezni smo spomnili te potrte duše na »Očeta usmiljenja in Boga vse tolažbe« (2. Kor. 1, 3). Z Izaijem smo dejali: »Potolaži se, potolaži se, ljudstvo moje, govori Gospod« (Iz. 40, 1.) »Kakor se oče otrok usmili, se Gospod usmili njih, ki se ga boje« (Ps. 102, 13). Ako duša v najgloblji bridkosti vzdihuje in govori: »Zapustil me je Gospod in Gospod me je pozabil«i pa mu polni sočutja ponavljamo njegove besede: »Ali more žena pozabiti svoje dete, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga ona pozabila, vendar jaz ne bom pozabil tebe. Glej na svoje roke sem te zapisal« (Iz. 49, 14—16). Ali nam ne prihajajo prav iz globine srca te besede? Ali nam jih ne narekuje
prerojena ljubezen? Ljubezen do bližnjega, kakor je nismo nikdar poznali in občutili, nam je rodila vojska!
Sveta zveza veže in objema starše in otroke. Bog sam jo je spletel v raju takrat, ko je prvim staršem dal blagoslov otrok, Bog sam jo je posvetil, ko je v človeški postavi postal otrok matere in varovanec očeta. Sveta zveza, koliko tisočkrat je raztrgana v tej vojski. Grozovit čas!
Ako ima kdo mnogo prijateljev, — in kdo danes nima mnogo prijateljev, ko se vendar ljudje, ki so se prej le površno poznali in pozdravljali, z neko skrivnostno močjo zbližujejo in si v medsebojni bridkosti sočutno stiskajo roke, — torej, ako imamo mnogo prijateljev, se nam dan na dan sekajo nove rane. Kamor pogledamo, povsod se režejo vrzeli v doslej srečne družine. »Svojega edinega sina sem dala,« toži žalostna mati. »Pet sinov mi je padlo na bojišču,« je jadikovala druga, ko je prosila vojaško oblast, naj ji puste doma vsaj šestega in — zadnjega. Samo neskončno očetovo Srce božje bi moglo razmeriti vse gorje, ki se pretaka po srcih staršev v tem trdem času ljudskega borenja! Grozovita vojska!
In vendar! Kdaj je zlata vez, ki objema starše in otroke, sveteje in svetleje vzplamtela, kdaj je krepkeje in nežneje objela starše in otroke, kot v teh dnevih, ko se stokrat na dan trga in seka s krvavim mečem? O kako sinovsko in očetovsko in bratovsko ljubezen je rodila vojska!
Konjeniški častnik pride pozno ponoči v svoj stan. Bliža se že jutro. Za spanje je čas prekratek. Zato sede in v sveti tišini piše svojim staršem pismo. Krepki mladenič, odločni lezdec najde kar naenkrat tako nežne misli! Piše svojim staršem, kako srečno je bilo njegovo življenje, ko je bil še pri njih. Prej tega nikoli ni vedel. Vso hvaležnost in ljubezen vlije v svoje vrstice, ki jih piše domov, in prosi svoje starše, naj ne Pozabijo, ako pade, da je hvaležno dal svoje življenje za domovino. Piše tako poln ljubezni, kakršne poprej ni nikdar občutil. Zjutraj zopet zajaha konja in zdirja proti sovražniku. Za nekaj dni pa sta doma brala pismo dva starčka z jokom in veseljem; 2 jokom, ker je sin tako daleč, z veseljem, ker je z ljubeznijo tako blizu. In četudi smrt ugrabi edinca, ljubezni ne ugrabi, 2akaj močnejša kot smrt je ljubezen!
Kdaj, verniki moji, je med starši in otroki vladala taka ?^žna ljubezen? Kdaj so otroci tako spoštovali svoje starše? Kdaj je mogel Bog s svojimi obljubami pri četrti svoji zapovedi 2anetiti tako ljubezen? Kdaj so bili starši in otroci tesneje sklenjeni? Kdaj so se bratje in sestre iskreneje in srčneje tlubili, nego danes, ko je vojska presekala te tesne vezi? Vojska, ki tako kruto trga družine, ta vojska jih veže s tako nežno ‘lubeznijo! Četrta božja zapoved v tej vojski slavi svoje zmagoslavje! Mnogo je vojska razdejala, pa tudi mnogo ozdravila. Na tisoče svetih vezi, ki so združile starše in otroke, je raztrgala.
Pa vendar je ta razpoka le navidezna. V resnici ta sveta vez med starši in otroki že dolgo ni bila tako trdna in nežna, kot danes v dnevih bridkosti. To je rodila vojska!
»Vaše žene bodo vdove in vaši otroci sirote« (II. Moz. 22, 24). Kar je Gospod svojčas zapretil Judom kot kazen, se v današnjih dneh in v naši domovini izpolnjuje: mlade žene postajajo vdove, otroci v deželi sirote! Je-li to kazen ali poiz-kušnja? To bo odkril šele veliki dan razodetja ob koncu časov. Ne samo za kazen, tudi iz ljubezni, za poizkušnjo, za pobolj-šanje, za pomnožitev bogoljubne ljubezni Bog pošilja svojim bolest in gorje. Strašno sega roka smrti v naše družine, Žene postajajo sicer vdove, pa kdaj je bila ljubezen med možem in ženo nežnejša, plemenitejša, nego danes? Koliko src se je sklenilo, ki so bila sicer zvezana, pa vendar tuja. Tudi to je storila vojska!
Postaren oče je dobil poročilo o smrti. Padel je njegov edinec. Prijatelji prihajajo in marsikdo izkuša jecljati nekaj tolažilnih besedi, — kjer je pač prava tolažba prihranjena le božji moči. Tu pa starček izvleče iz žepa pismo, ga pokaže prijatelju in reče: »Beri to pismo, potem izprevidiš, da sem prejel svojo tolažbo od sina samega. Jaz sem potolažen!« In prijatelj bere pismo. Pisano je malo dni pred bitko, kjer je padel dobri sin. V njem prosi svojega očeta, ki mu je v dijaških letih napravil marsikatero grenko in trdo uro, z besedami naj-prisrčnejše ljubezni odpuščanja za vse, kar mu je prizadel bridkega. Vse zlato srce, ki so je zakrivale lahkomišljenosti dijaških let, odseva iz globine dobre duše. Za tega bi oče ne imel nobene skrbi več, ko bi se vrnil. Vrnil se ni, domu ne pride več! Toda oče ve, da je vse nasprotje med njim in mrtvim sinom sežgano v svetem žaru ljubezni, ki odseva iz teh vrstic, in on ve, da je Oče nebeški tega otroka z usmiljenimi rokami pritisnil na srce, da ga zemskemu očetu ob svojem času zopet vrne. V vojski se je v sinovi duši vzbudila ljubezen do Boga in kes nad grehi, in to dvoje ga je osrečilo na veke!
Kdaj je bila ljubezen človeka nasproti Bogu tolika, kakor v vojski? Kdaj je bilo nad grehi toliko kesanja, kakor v boju? Kdaj se je raztrgalo toliko grešnih vezi, kakor ob vojnem času? Kdaj se je toliko izgubljenih src vračalo na Očetove prsi, kakor v teh krutih dnevih? In to ljubezen je rodila vojska!
»Kdor ne ljubi, ostane^ v smrti,« pravi učenec ljubezni sv. Janez. Nasprotno, kdor ljubi, ne ostane v smrti, četudi umrje. In tako lepo, večno oživljajočo ljubezen je rodila vojska s svojo smrtjo in svojim sovraštvom, prav kakor pojemo Slovenci na veliki petek: »Rodila smrt ljubezen je!« — Povejte mi, žalujoči očetje in potrte matere! Povejte mi, ali ste s svojim slovesom res izgubili svojega sina? Ali ga z junaško smrtjo, ki jo je prestal, niste bolj stalno dobili, kakor ste ga kdaj imeli? Ako pogledate na one starše, ki brez otrok stopajo skozi živ-
1/enje, ali pri vsej svoji izgubi niste bogatejši? Pa četudi je padel vaš edinec! Vi veste, da, je padel v izvrševanju svoje svete dolžnosti! Vi veste, da njegovo srce ni bilo nikdar tako vaše, kakor je v dnevih te vojske. Vi veste, da ta sveta vez ljubezni ni bila nikdar tako svetla in nikdar tako tesna, kakor v teh trenutkih, ko se je raztrgala. Vi pa tudi veste, da je Gospod vdovi iz N ujma dal nazaj oživljenega sina, in ta najm-ska zgodba se bo ponovila tudi z vami ob času, ki si ga je zapisal Gospod! Vi ste uverjeni, da bi vaš svojjec morda nikdar s tako ljubeznijo do Boga ne izdihnil svoje duše, kakor jo je na bojišču! In vi bi ne našli tolažbe v svoji bridkosti?
Da, le jokajte, le jokajte! Vaše solze so svete! Med solzami pa blagoslavljajte to vojsko, ki je staršem otroke popolnoma podarila, četudi jih je za nekaj časa utrgala. Ljubezen je vzbudila, in kdor ljubi, ne ostane v smrti. Rodila smrt ljubezen je! V domovini, v večni domovini pa je — svidenje! Amen.	Anton Skubic.
Šesta nedelja po binkoštih.
K presvetemu Srcu Jezusovemu!
(Govor za prvo nedeljo v mesecu.)
Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo, usmili se nas!
»V tej strašni vojni sili, ki grozi uničiti ljudstva in narode v njih obstanku, pribežimo, o Jezus, k tvojemu ljubezni polnemu Srcu, svojemu najvarnejšemu pribežališču.« — S temi besedami1 so nam oče, varih in čuvar vsega katoliškega sveta, povedali, h komu se naj zatekamo v teh težkih časih; pokazali so nam pot »k viru prave tolažbe« sredi mnogega gorja in velike žalosti, ki se zgrinjajo od vseh strani na nas — pokazali so nam pot k Presladkemu Srcu Jezusovemu.
Sv. Cerkev imenuje v litanijah na čast presv. Srcu to božje Srce »dobrote in ljubezni polno«. Po vsej pravici! Ko je Jezus bival na svetu, kolikokrat je pokazal dobroto in ljube-zen svojega božjega Srca! Kazal pa jo je posebno grešnikom, ubogim, trpečim in vdovam in ° t r o k o m.
Grešnikom! Kako čudo! Bog, ki sovraži greh in ga mora sovražiti zaradi neskončne svoje svetosti, je bil tako usmiljen z šarijo Magdaleno, s prešestnico, z desnim razbojnikom, z apostolom Petrom, ki ga je trikrat zatajil. Prišel je pač na svet
^	1 Slovenski prevod papeževe molitve za mir ni v vseh škofijah enak.
* pridigi naj se povsod rabi prevod domače škofije.
Duhovni Pastir.
28
»ne sodit in pogubljat«, temveč »iskat in reševat, kar je bilo izgubljenega« (Luk. 19, 10).
Kazal je svojo dobroto ubogim, trpečim. Kdo je prišel k njemu prosit milosti in dobrot in je odšel prazen in nepotola-žen? — Kazal jo je vdovam. Spomnimo se vdove v mestecu Najmu na Galilejskem, nekaj ur od Nazareta. Jezus pride nekega dne proti mestu, ko ravno prineso iz mesta mrliča. Sv. pismo pravi (Luk. 7, 11—16), da je bil umrli mladenič sin matere, ki je bila vdova. Tako je tem bolj razumljivo, zakaj da je uboga mati tako bridko in neutolažljivo jokala: Moža ji je že pobrala smrt, zdaj ji je pokosila še sina — kdo bo skrbel na stara leta za njo? Ko je Gospod videl njeno žalost, se mu je, pravi sv. pismo, v srce zasmilila in rekel ji je: »Ne jokaj!« In je pristopil in se je nosilnic dotaknil, da so nosci obstali. In je rekel mrliču: »Mladenič, zapovem ti, vstani!« In glej, mladenič je sedel na nosilnicah in je izpregovoril. Gospod ga je dal živega in zdravega obupajoči, zdaj čez vse oveseljeni materi.
Kaj se ti zdi o tem? Ali misliš, da je prišel Gospod Jezus tedaj slučajno proti Najmu? Pač ne! Hotel je ubogi vdovi pomagati, zato je prišel nalašč baš tisti trenutek tja. Tukaj se je zopet pokazalo, da »kadar je najhujša sila, je že blizu božja roka mila«.
Posebno ljubezen in dobrotljivost je izkazoval Jezus naposled nedolžnim otrokom. Jezus je najboljši, najljubeznivejši prijatelj otrok. Otroke je pred vsemi drugimi k sebi klical, jih blagroval, blagoslavljal. Samim apostolom ‘je rekel: »Resnično, povem vam, če ne boste kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo« (Mat. 18, 3).
Vsi prosimo in vzdihujemo dandanašnji, ko so se razlile bridkosti čez nas kakor vodovja razburkanega morja, da bi naj presveto Srce Jezusovo upodobilo naša srca po svojem Srcu. Naj bi torej naša srca bila tudi »polna dobrote in ljubezni!« Mi, žalibog, svoje dobrotljivosti in ljubezni ne moremo izkazovati s čudeži. Ne moremo iti v$i na bojno polje, da bi tam pomagali trpečim in umirajočim vojakom. Ne moremo iti vsi v bolniščnice streč ranjencem in bolnikom. A eno moremo vsi: Zatekati se moremo k božjemu Srcu Jezusovemu, trkati moremo vsi na to presveto, predobrotljivo Srce in ga prositi: »O presveto Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno, usmili sc nas v teh težkih časih! O Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo, usmili se nas, usmili se nas!« — Govori, o Gospod, kakor si govoril, ko si še Bog-človek stopal med trpečimi ljudmi: »Množica se mi smili!«
Usmili se predvsem vseh zaslepljenih trdovratnih grešnikov! Vsi vemo, vsi čutimo: Zaradi grehov, ki so že dolgo vpili v nebo za maščevanje in kazen, je zavihtel Bog bič in je udaril s srdito roko po svetu, da v potokih teče kri in v potokih teko solze širom Evrope. Prevelik je že bil napuh

človeštva, ki je z besedo in dejanjem dan na dan, noč za nočjo napovedovalo vojsko Bogu. Zdaj je Bog napovedal vojsko človeštvu. A ne iz sovraštva, ampak da bi človeštvo poboljšal. Bog kaznuje kakor dober oče, kateri že, ko še vihti šibo, misli, kako bi otroka pozneje, ako kazen pri njem zaleže in ga poboljša, zopet razveselil in obdaroval. — Tako je delal Bog tudi pri Izraelcih, svojem izvoljenem ljudstvu. Ko so ga zapustili, ga žalili, je poslal čez nje sovražnike. A ko so se zopet obrnili h Gospodu svojemu Bogu, »se je obrnil Gospod tudi k njim in jim je bil oče in oni so bili njegovo ljudstvo«.
Trkajmo torej vsi na presveto Srce Jezusovo, bogato za vse, ki ga kličejo, in prosimo, naj da, ker je dobrote in ljubezni polno, pravo spoznanje trdovratnim grešnikom. Naj posije iz božjega Srca žarek spoznanja v temo teh src! Naj jim pokaže vso grozo njih žalostne noči in naj jim da spoznanje: »Tudi jaz sem kriv gorja in trpljenja sedanjih časov, S svojimi grehi sem klical jezo božjo na svet. A Srce Jezusovo, »daritev za grešnike«, usmili §e me! Pomagaj mi, da s pravo pokoro tudi jaz sodelujem pri velikem in svetem delu onih, ki z vsakdanjimi molitvami, z mnogimi zatajevanji in dobrimi deli skušajo čim preje potolažiti tvojo pravično jezo!«
A trkajmo vsi tudi na lastne prsi in ker smo vsi več ali manj žalili Boga v svojem življenju, prosimo vsi: »Presveto Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno, bogato za vse, ki te kličejo, usmili se nas! Daruj se zopet ti za nas, grešnike, nebeškemu Očetu, da odtegne svojo roko in se potolaži njegova jeza, Po naših grehih predrzno izzvana. Reci mu ti: Glej, Oče, saj hočejo biti tvoji pokorni otroci, bodi jim zopet usmiljen, dober Oče!«
Srce Jezusovo ima usmiljenje posebno z vdovami. — Koliko jih je že postalo po tej strašni moriji, koliko jih še bo. Koliko žalosti, koliko solz se je že prelilo v poprej srečnih družinah. Vsakikrat, ko pogleda žena na prostor pri mizi, kjer je sedel poprej mož, ji meč bolečine nanovo presune srce. Vsakikrat, ko pogleda na otroke, nepreskrbljene, negotovi usodi, morda velikemu pomanjkanju, bridki bedi naproti rastoče, naproti gredoče, se ji krči srce od žalosti in bolesti. In mnoga ®e začne v svoji bridkosti nekako prerekati in kregati z Bogom, češ: »Zakaj da je padel ravno moj? Kaj bo z nami?« Bolj in bolj se strup bridkosti, obupa in upornosti zajeda v srce. Naposled morda razje vsa blaga nagnjenja srca. — Glejte, za take Prosimo posebno. Za take trkajmo s posebno gorečnostjo in silo na božje Srce Jezusovo: »Srce Jezusovo, usmili se vseh zapuščenih in po vojski udarjenih! Usmili se vseh vdov! Zakaj dvojno breme nosijo zdaj: lastne skrbi in skrbi, ki jih je nosil Poprej mož. Brez tvoje pomoči tega ne zmorejo. — Posebno s® usmili onih, krepi one, ki omagujejo pod težo udarca, kate-rega jim je zadala strašna sedanja morija!«
Naposled priporočajmo presladkemu Srcu Jezusovemu, temu prijatelju malih in nedolžnih, še vse otroke, katerih očetje so v vojni padli. Za marsikakega teh malih bo morda življenje krenilo sedaj na čisto drugačna pota. Da ne bi na kriva, naj jih čuva in varuje presv. Srce! Marsikak otrok bo sedaj povsem sirota, če je mater že poprej izgubil. Mnoge matere pri velikem številu otrok ne bodo zmagale svoje naloge in dolžnosti kot rednice in vzgojiteljice. Mnoge ne umevajo te naloge. Mnoge so preslabe proti otrokom, druge — veliko in najbridkejše gorje je to! — so pokvarjene. Ne brigajo se za deco, dajajo ji le slab zgled, morda jo celo vzgajajo za greh, napeljujejo v greh. Naj bi presv. Srce sklenilo vse te v se! Naj bi jih varovalo, čuvalo in branilo! — In naj bi zaradi teh nedolžnih src pogledal Bog milostno na svet in mu dal kmalu zaželjeni mir. Naj trkajo tudi nedolžna srca na presv. Srce Jezusovo — z molitvami, s pogostim sv. obhajilom. Ne nehajmo jih voditi zopet in zopet k Jezusu v presvetem zakramentu ljubezni! To je armada, ki se ji presv. Srce in Bog dolgo ne moreta ustavljati!
Vsi k presv. Srcu v teh težkih časih! — A nekako strah nas je. Vemo, kako slabi, siromašni otroci Eve smo. Vemo, da smo vsi grešniki. Vemo, kako so slabotne naše molitve. Zato pa jih položimo v lilijske roke Marijine. Naj jih ona osnaži, očisti posvetnega prahu in potem jih naj položi pred prestol svojega božjega Sina. Naj ona, ki ve in more govoriti s svojim Sinom čisto drugače kot mi jecljajoči otroci, pove svojemu Jezusu, kaj da nas teži, česa da želimo, česa da prosimo. Njej se ljubeče Srce ljubečega Sina ne bo zaprlo. Po njeni priprošnji se bo pokazalo »dobrote in ljubezni polno nam vsem, ki ga kličemo«. Amen.	M. K.
Sedma nedelja po binkoštih.
O štirih dejanskih čednostih.
Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; ampak, kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo.	Mat. 7, 21.
Naš nebeški Učenik nam v današnjem evangeliju pove, kdo le pojde v nebeško kraljestvo. »Ne vsak .,.« Ni torej dovolj samo imenovati se katoliškega kristjana ter klicati h Gospodu na pomoč, zraven pa še morda prav malo se varovati lažnivih prerokov, ampak treba je spoznavati Gospoda Jezusa s celim srcem in z vsem življenjem. Pa koliko je takih mlačnih, malomarnih, lahkomiselnih kristjanov, katerih vera je po besedah sv. Jakoba mrtva.

Treba torej po volji božji delati, ako hočemo priti v nebeško kraljestvo ter tako doseči svoj poslednji namen.
Nastane pa jako važno vprašanje; Kaj nas pa stori zmožne in voljne, da delamo, kar je po volji božji? Na to odgovorim: Krščanska čednost nas stori zmožne in voljne, da delamo, 'kar je po volji božji. Čednosten kristjan je po besedah sv. Ambroža tisti, kdor noče grešiti, ne pa tisti, ki ne more grešiti.
Krščanske čednosti so dvojne: božje in dejanske. Božje se naravnost ozirajo, raztezajo na Boga in Bog sam je vsled svojih lastnosti neposrednji nagib teh čednosti. Tie so: vera, upanje in ljubezen. Obujamo jih po vsaki pridigi in gotovo jih ne opuščate tudi sami obujati, ko greste k sv. obhajilu, dalje v hudih izkušnjavah zoper te čednosti in zlasti še v nevarni bolezni.
Kaj pa dejanske čednosti, katere so pa te? Vse krščanske čednosti razen treh božjih se imenujejo dejanske čednosti, ker store Bogu dopadljiva posebno naša dejanja. Med temi so v prvi vrsti tiste, ki se imenujejo štiri poglavitne dejanske čednosti, namreč:	modrost,
pravičnost, srčnost in zmernost. Te obsegajo in urejujejo vse druge dejanske čednosti.
Da boste bolj vneti, voljo božjo izpolnjevati, hočem vam podati sedaj nekaj pouka o poglavitnih dejanskih čednostih, opiraje se na besede Sv. Duha v knjigi Modrosti (8, 7): »Ako kdo pravico ljubi, so njena dela največje čednosti; zakaj ona uči zmernost in razumnost in pravičnost in srčnost, mimo njih ni nič bolj v prid ljudem v življenju.«
Francoski kralj Karol IX. je vprašal nekikrat velikega pesnika italijanskega, Torquato Tasso, kdo, meni on, je najsrečnejši. Tasso naglo odgovori: Bog. »To ve vsak,« reče kralj, »in tako tudi nisem mislil vprašati, ampak kdo je razen Boga najsrečnejši?« Tedaj odvrne Tasso: »Kdor je postal Bogu naj-podobnejši, namreč tisti, ki je čednosten, kreposten.«
1. Med poglavitnimi čednostmi, ki se imenujejo dejanske, je prva m o d r o s t. To je tista čednost, po 'kateri spoznavamo, kaj nam je storiti v posameznih slučajih, da je naše dejanje Bogu dopadljivo. Ta čednost nas uči spoznavati, kaj nam je storiti ali opustiti z ozirom na okoliščine časa, kraja in ljudi, da se ne zamerimo Bogu. Modrost je voditeljica in vladarica drugih čednosti, ker uči, kako se nam je uriti v vsaki Posamezni čednosti, kako si jo varovati pred pretečimi nevarnostmi in kako bi se v čednostih mogli vedno bolj izpopolnjevati. Modrost mora urejevati druge čednosti, da se drže zlate srednje poti. Modrost nas uči tudi, rabiti take pripomočke, ki nam pomagajo božjo voljo prav izpolnjevati, in opozarja nas na težave, ki bi nas utegnile pri tem ovirati. A presojevaje
razne pripomočke se ne smemo ravnati po načelih tega sveta, a,mpak po svoji vesti in božjih pa cerkvenih zapovedih ter si tako izbrati najpripravnejše pripomočke, da bi mogli biti krščansko modri.
Po vsem tem lahko spoznate, da ravna nemodro tisti, ki n. pr. brez ozira na čas, kraj in na osebe, ki so okoli njega, takoj udari ven z besedo, ki mu jo narekuje njegova strast ali vihrava jezičnost. Kolikokrat se na ta način pohujšajo otroci ali rodi hud razpor. Nemodro ravna, kdor si brez temeljitega preudarka ali posveta izvoli kak stan. Nemoder je, kdor zahaja v tako druščino, kjer je v nevarnosti njegova nedolžnost. Moder pa je, kdor ne govori in ne stori ničesar, 'kar bi mu pozneje utegnilo bili žal, ker pomisli poprej na nasledke. Vzor prave modrosti je naš Gospod Jezus Kristus, ki je rastel v modrosti pred ljudmi ter mogel reči: »Jaz vselej to delam, kar je nebeškemu Očetu dopadljivo« (Jan. 8, 29). Zgled modrosti so tudi petere modre device v evangeliju, katere so si pravočasno preskrbele olja, da so mogle iti na ženitnino.
Krščanska modrost je tako koristna in potrebna čednost, da se ne da preceniti. »Blagor človeku, kateri najde modrost in ima obilno razumnosti; boljše je, pridobiti si jo, kakor kupiti srebra, in njeni sadovi so boljši, 'kakor najdražje in najčistejše zlato« (Preg. 3, 13, 14).
Da si jo ohranimo, ogibljimo se vedno greha, ker modrost ne gre v hudovoljno dušo, tudi ne prebiva v telesu, k: je vdano grehom« (Modr. 1, 4). Zanjo je treba Boga tudi prositi, kakor uči sv. Jakob: »Ako kdo izmed vas potrebuje modrosti, naj je prosi od Boga, kateri daje vsem obilno« (1, 5). Kristjani! Obračajmo se iz tega namena radi tudi k Mariji, ki se imenuje »sedež modrosti«.
2.	Druga poglavitna dejanska čednost je pravičnost. Kdor ima to čednost, je pripravljen, dati in storiti vsakemu, kar mu je dolžan, ter vsakemu pustiti, kar je njegovega. Pravičnost v tem pomenu se torej razteza na to, kar smo po božji postavi ali vsled božje pravičnosti drugim dolžni, in sicer kar drugi od nas zahtevati smejo in morejo. To čednost tirja Jezus z besedami: > Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega« (Mat. 22, 21). In zopet: »Vse, karkoli hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite« (Mat. 7, 12).
Kristjan, ki ima čednost pravičnosti, hoče pred vsem dati Bogu, kar mu je dolžan, in to je: verovati in upati vanj ter ga ljubiti iz vse svoje duše, vedno pripravljen zvesto izpolniti vsaktero njegovih zapovedi. Pravični kristjan je vnet za češče-nje božje in skrben za čast božjo, zato je tudi darežljiv v cerkvene ali misijonske namene. Čut pravičnosti ga priganja, da je tudi voljan zadosto\ati Bogu za storjene grehe ter popraviti po možnosti, če je zakrivil kako krivico. Izkuša namreč tudi proti bližnjemu biti tak, kakor mu veleva Bog po vesti in
čutu pravičnosti: Vsakemu svoje! Predstojnikom izkazuje dostojno čast, vrstnikom primerno prijaznost, podložnim odrajtuje njihov zaslužek in skrbi zanje ter jih varuje, kolikor le more. Če je v takem stanu, podeljuje službe po zaslugah, ne iz rodbinskih in prijateljskih ozirov. Če je gospodar, porazdeljuje tudi opravila tako, da nobenega ne preobloži, nobenemu krivice ne stori. Pravičnik plača, kar je plače vredno, pa tudi kaznuje, kolikor je potrebno.
Prelep zgled pravičnosti nam je očak Jakob, ki se je kar ustrašil, ko so njegovi sinovi iz Egipta pripeljali na vrhu žita tudi denar, ki so ga vzeli seboj za žito. Ko gredo drugič v Egipet, jim naroči: »Vzemite seboj dvakrat toliko denarja, in onega, ki ste ga našli v vrečah, nesite nazaj; morebiti je bila zmota« (Moz. 43, 12). V čutu pravičnosti se je tudi odlikoval stari Tobija, ki je dejal, da kaj »ukradenega ne smemo ne jesti, ne se dotakniti« (2, 21).
Imeniten in zelo bogat Anglež, ki se je pravdal z manj premožnim, ponudil je slavnemu državniku in učenjaku Tomažu Moru veliko vsoto denarja, ko bi razsodil njemu v korist. Mor bogato darilo vznevoljen odkloni, rekoč: »Čemu to darilo? Ako je pravica na vaši strani, ni vam treba ugodne razsodbe kupiti; ako pa nimate vi prav, ne morejo me vsi zakladi sveta premakniti, da bi razsodil vam na ljubo.« Tomaž Mor je bil proti Bogu tako pravičen, da si je pustil rajši glavo odsekati, kakor zatajiti rimsko katoliško vero. Zares »pravični iz vere živi« (Rim. 1, 17).
Kdo ne izprevidi, kako koristna in potrebna je čednost pravičnosti vsem? Na njej sloni zadovoljnost, mir in sreča posameznih ljudi, pa tudi celih občin in narodov. Kjer je ni, tam je prepir, poboj, vojska. Sv. pismo pravi: »V obilni pravičnosti je prav velika moč« (Preg. 15, 5). In zopet: »Gospod je v pravičnem rodu« (Ps. 13, 6). Pravičnosti je namreč zagotovljen božji blagoslov in varstvo od zgoraj.
3.	Oglejmo si tretjo poglavitno dejansko čednost — srčnost. To je tista čednost, po kateri pričnemo in izvršujemo dobro kljub vsem težavam in rajši vse pretrpimo, kakor da bi grešili.
Kristjan je dolžan, izvrševati dobro, katero mu velevajo božje in cerkvene zapovedi; zakaj »vsako drevo, katero ne stori dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo«, pravi Jezus v današnjem evangeliju. Delati samo dobro, pa ni tako lahko. Kristus sam pravi: »Nebeško kraljestvo trpi silo, in le silni ga Potegnejo nase« (Mat. 11, 12). Prirojena nam je neka naravna bojazen pred težavami in nevarnostmi; in to je treba prema-žati, ako hočemo izvrševati dobro. Krščanska čednost srčnosti Pa to stori s tem, da krepi našo voljo v težavah vsakdanjega življenja ter nam daje pogum rajši vse, tudi smrt, pretrpeti,
kakor s smrtnim grehom Boga razžaliti. Ker vodi krščansko srčnost prava modrost, je tak kristjan odločen, pa tudi previden, ni boječ, pa tudi ne preveč drzen v težavah in nevarnostih.
Kako lepe zglede prave srčnosti najdemo v sv. pismu! Egiptovski Jožef si je rajši nakopal sovraštvo Putifarjeve žene in rajši šel v ječo, kakor da bi prešestno grešil. Čista Suzana je hotela rajši umreti, kakor grešiti pred obličjem Gospodovim. Starček Eleazar in makabejski mladeniči so rajši umrli strašne smrti, kakor da bi bili zatajili vero svojih očetov. Sv. Janez Krstnik je dal rajši glavo, kakor da bi bil jenjal govoriti zoper prešestno zvezo krvoločne Herodijade. Najlepši zgled krščanske srčnosti pa nam je podal Jezus Kristus, ki je rado-voljno pretrpel najgrozovitejše muke in umrl najsramotnejše smrti, da bi po volji nebeškega Očeta odrešil vesoljni svet. Njegov prelepi zgled so posnemali apostoli, ki so stanovitno in srčno oznanovali Kristusa križanega kljub največjim težavam, bridkostim in oviram. Pa zdi se mi, kakor bi slišal slehernega izmed njih govoriti s sv. Pavlom: »Nič tega se ne bojim; tudi svojega življenja ne cenim dražjega kakor sebe, da le dokončam svoj tek in službo besede, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da pričujem evangelij milosti« (Dej. ap. 20, 24). In sveti mučenci, koliko srčnost kažejo ti junaki vsake starosti, obojega spola, vseh stanov! Kako jih je navduševala plemenita srčnost, da so se v najsilnejših izkušnjavah in težavah, v najhujših mukah in najgroznejši smrti povpraševali z apostolom:	»Kdo nas bo
ločil od ljubezni Kristusove? ali nadloga? ali stiska? ali lakota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč?« In zopet so si dajali pogum, govoreč z apostolom, da jih »ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne oblasti, ne moč (teme), ne druga stvar ne loči od ljubezni božje« (Rim. 8).
Krščanska čednost srčnosti je tudi nam potrebna. Brez srčnosti si ne moremo pridobiti nobene prave čednosti, in bridkosti sedanjega življenja ne prenašati, kakor tudi ne dušnim nevarnostim se izogibati. Krščanska srčnost nam pomaga odložiti napačno sramežljivost in strah pred svetom, pomaga nam, stanovitno se bojevati zoper greh in za nebesa v svetem strahu božjem.
Tak zgled nam daje sv. Janez Zlatoust, 'ki je rekel dvor-niku cesarice Evdoksije, ko mu je pretil s hudimi kaznimi, ako ne bo pokoren njenim poveljem: »Povej cesarici, da se Krizo-stom ne boji druzega, kakor Boga in greha.«
4.	Predstavimo si še četrto poglavitno čednost — zmernost. To je tista, po kateri krotimo vsako nedovoljeno, zlasti vsako čutno ali nečisto nagnjenje, to pa, kar je dovoljeno, uživamo le zmerno. Beseda zmernost ima torej tukaj širši pomen, ker v tem zmislu zmeren biti pomeni: brzdati vsako nedovoljeno, posebno čutno ali nečisto nagnjenje, pa tudi premagovati se v tem, kar je dovoljenega. Kdor ima čednost zmernosti,
kroti nagnjenje k napuhu, k lakomnosti, k nečistosti; zato skrbno pazi na vsa svoja čutila, na svoje oči, ušesa, jezik, kroti poželenje po jedi in pijači ter se vadi še v mnogih drugih čednostih; n. pr. v ponižnosti, prizanesljivosti i. dr. Kdor ima čednost zmernosti, uživa tudi to, kar mu je dovoljeno, zmerno. Zato ne uživa kar, kadar in kolikor se mu ljubi, kdor ima to čednost, pozna tudi v dovoljenem veselju pravo mero in beži pred priložnostmi, ki bi ga utegnile zapeljati v greh. Starim pivskim navadam se ne uklanja, sile k pijači ne pozna. Sploh, kadar gre za kak čutni telesni užitek, govori s sv. Pavlom: »Tarem svoje telo in ga v sužnost devljem« (I. Kor. 9, 27) in uboga sv. Petra, ki veleva v svojem prvem listu: »Zdržite se mesenih želj, katere se vojskujejo zoper dušo!« (2, 11.) Za čednost zmernosti se je treba truditi tudi v dobrem, da se namreč dobro ne prevrže v hudo. Kdor bi n. pr. ne poznal zmernosti pri dajanju miloščine, mogel bi postati zapravljivec, iz varčnega skopuh, iz priljudnega nevaren nedolžnosti, iz pobožnega prenapet.
Preljubi! V Jezusu Kristusu »se je prikazala milost Boga Zveličarja našega vsem ljudem, katera nas uči, da se odpovejmo hudobiji in posvetnim željam, ter trezno, pravično in bogaboječe živimo na tem svetu« (Tit. 2, 11, 12).
Morebiti je že kdo izmed vas videl štiri poglavitne dejanske čednosti upodobljene, n. pr. na strehi kake prižnice. Kip modrosti drži tam v roki ogledalo, na čegar ročaju Se ovija kača kvišku. Pravičnost sedi z zavezanimi očmi in s tehtnico v roki, srčnost z mečem, zmernost s stebrom. Tako so označene bistvene lastnosti posameznih čednosti.
Modrost se upodablja z ogledalom. Modri kristjan se ozira pri vseh svojih delih v preteklost in prihodnost. Ozira se v preteklost, da se ponižuje zavoljo storjenih grehov ter ložje varuje novih. Sv. Duh pravi: »Modro in razumno srce se bo zdržalo grehov, in dela pravice mu pojdejo izpod rok« (Sir. 3, 32). Modri kristjan se ozira tudi v prihodnost. Zato se zna previdno izogibati nevarnostim, ki bi utegnile zadeti njegovo dušo. Mudi se mu, nabirati si dobrih in zaslužnih del za nebesa); on gleda proti večnosti, kjer vidi svoj brezkončni pbstanek. Kaj pa pomeni kača okoli držaja? Božji Zveličar le rekel apostolom: »Glejte, jaz vas pošljem kakor ovce med volkove; bodite torej razumni kakor kače, in preprosti kakor golobje« (Mat. 10, 16). Kača je previdna, oprezna, v nevarnostih izkuša le glavo obvarovati. Človek mora v vseh slučajih Paziti, da si ohrani dobro vest.
Pravičnost ima zavezane oči in tehtnico v roki. Podoba nepristranosti. Kakor jeziček na tehtnici naznani težo, naj leži v skledici svinec ali zlato, tako tudi pra-vicoljubni kristjan govori in dela, ne da bi gledal na to, za koga nli zoper koga govori, odločuje in dela. Tako posnema najbolj Kristusa, kateremu so rekli celo farizeji: »Učenik, vemo, da si
resničen in pot božjo po resnici učiš, in da ti ni mar za nikogar, ker ne gledaš na veljavo ljudi« (Mat. 22, 16).
Podoba z mečem kaže srčnost. V II. knj. Makabejcev se bere o čudoviti prikazni, v kateri je dal prerok Jeremija Judu Makabejcu zlat meč, rekoč: »Prejmi sveti meč, dar od Boga: ž njim boš posekal sovražnike mojega ljudstva Izraelovega« (15, 15. 16). Tudi krščanska srčnost je »dar od Boga«, je nadnaraven, od Boga vlit dar, kakor uči katekizem. Z njo se imamo boriti zoper sovražnike svojega dušnega miru in večnega zveličanja »močni v Gospodu« po opominu apostolovem: »Vzemite meč Duha, (kar je božja beseda)« (Ef. 6, 10, 17).
Podoba zmernosti objema steber, ki je znamenje trdnosti, moči, stalnosti, neupogljivosti, značajnosti. Kdor ima čednost zmernosti, je tudi trden v svojih načelih, je močno-dušen, ker je ukrotil svoja čutna nagnjenja, je stanoviten v tem, kar je spoznal za pravo in koristno svoji duši, je odločne volje v dobrih sklepih, je značajen, dosleden, kadar se je treba tudi v dejanju pokazati zavednega katoličana, n. pr. pri kakih volitvah. Kogar pa imajo v pesti hude strasti, je slab, omahljiv kristjan, je nezanesljiv človek v razmerah vsakdanjega življenja, kaj še le v izpolnjevanju božje volje!
Tako sem vam opisal in priporočil poglavitne dejanske čednosti. Kaj naj vam še rečem? Prizadevajte si, da boste zares modri, pravični, srčni, zmerni. Lahko ste prepričani, kako so vam koristne in potrebne te čednosti. Poslužujte se torej tudi vseh pripomočkov, s katerimi si jih morete osvojiti. O da bi si jih pridobili v življenju ter vedno izpolnjevati božjo voljo! Potem boste sad tega uživali celo srečno večnost! Amen.	Val. Bernik.
Osma nedelja po binkoštih.
O škapulirju.
(Govor za nedeljo po prazniku karmelske Matere božje.)
Kdor mene najde, najde življenje — in prejme zveličanje od Gospoda.
Preg. 8, 35.
Francoski pisatelj, Colombiere po imenu, pripoveduje tole zgodbo: Neki človek se je naveličal živeti; bil je ves obupan, zato je sklenil, da se bo končal. In res — skočil je v globoko vodo, da bi v njej utonil. Toda, glej čudo! On se je trudil, da bi se potopil, pa se le ni mogel. Izpočetka ni vedel, kaj ga tako šiloma vrhu vode drži. Slednjič zapazi, da ima na sebi škapulir Matere božje; prepričan je bil, da ga je škapulir zadrževal. Zato vzame škapulir, ga vrže od sebe proč — in glej, tisti valovi, ki so ga do zdaj držali na površju, so ga takoj
pokopali. Utonil je. Ta nesrečnež torej nikakor ni mogel poginiti, dokler je nosil na sebi škapulir Matere božje, ki ga je varoval pred večnim ognjem. Brez njega se je pa lahko pogubil. Tako francoski pisatelj.
Predragi! V petek smo obhajali god škapulirske Matere božje. Po celem katoliškem svetu se obhaja ta praznik — in bratovščina škapulirske Matere božje šteje že silno veliko udov; in kakor nam ta zgodba priča in še veliko drugih, je Marija že marsikoga otela, čudežno otela iz nevarnosti zato, ker je nosil škapulir. Z ozirom na vse to je primerno, ako nekoliko izpregovorimo — o škapulirju, da ga bomo bolj čislali ter zaupljivo in zvesto nosili.
Škapulir je pravzaprav oblačilce, katero nam je dala Marija sama. Iz tega lahko spoznamo, da so pod posebnim varstvom Marijinim oni, ki nosijo to oblačilce. Med onimi, ki nosijo škapulir, in med Marijo je nekako tesna zveza ljubezni, kakor med materjo in med njenim otrokom. Oni so Marijini otroci in ona jim je posebno naklonjena in skrbna mati, kar je mnogokrat pokazala. Marija takega človeka, ki nosi njej posvečen škapulir, spozna posebno za svojega otroka ter ga varuje s svojim vsemogočnim materinskim varstvom. Posebno je pa navezala na škapulir dve veliki milosti: Prva je ta, da bo oni, ki nosi škapulir, obvarovan pred večnim ognjem, in druga, da bo prvo soboto po smrti rešen iz vic. Obe milosti je Marija sama razodela.
Bilo je 16. julija 1. 1251. Tedaj se je bi. Devica prikazala Ua Angleškem sv. Simonu Stoku, predniku karmeličanskega reda. Ta svetnik je večkrat Marijo prosil pomoči za svoj preganjani red; zlasti ga je pa bolelo, da bo toliko trdovratnih grešnikov pogubljenih, ki so živeli zunaj reda. Zato je goreče Marijo prosil, naj mu da kako sredstvo, s katerim bi se ljudje *ažje izognili peklu. Marija usliši njegovo prošnjo. Prikaže se mu poprej omenjeni dan; da mu škapulir, rekoč: »Ljubi sin, vzemi ta škapulir, znamenje škapulirske bratovščine; ta ška-Pulir je tudi zagotovilo, da sem tebi in tvojemu redu zelo milostno naklonjena. Kdor umrje v tem oblačilcu, bo obvarovan Pred večnim ognjem. Škapulir je znamenje zveličanja, bramba V nevarnostih, zagotovilo miru in večne zaveze.« Te besede Marijine je papež Benedikt XIV. sam za resnico sprejel in vsled lega vlada pobožno mnenje med kristjani, da bodo oni obvarovani pred peklom, ki nosijo škapulir. Vendar — to razodenje Marijino nas ne sme zmotiti, nas ne sme predrzne storiti, češ: da le nosim škapulir, potem bom gotovo zveličan, naj živim kakor hočem. Ni se mi treba greha varovati; ni mi treba Sv- zakramentov prejemati, popolnoma se zanesem samo na škapulir. Ne — takemu- trdovratnežu škapulir nič ne pomaga.
Ampak Marija je hotela s temi besedami reči: Onemu, ki nosi škapulir in hrepeni in si prizadeva za zveličanje svoje duše, bom izprosila milost srečne smrti. Ne bo zastonj k meni klical. Nekaterim bom izprosila milost izpreobrnjenja na smrtni postelji, drugim pa milost stanovitnosti v dobrem — do konca. In res, Marija je to že večkrat pokazala. Prav na čudežen način je že rešila one, ki so nosili škapulir, iz različnih nevarnosti: iz ognja, iz viharja, v bolezni itd.; na morju in na suhem je že pomagal škapulir, kakor priča v začetku omenjena zgodba. Marsikdo je poprej škapulir odložil, potem šele je nesrečno umrl. Poprej ni mogel — Marija ga je varovala.
Zlasti pa škapulir pomaga v dušnih nevarnostih. Grešnika zopet pripelje na pot pokore. V dokaz temu naj služi en sam zgled.
Sv. Alfonz Ligvorij pripoveduje tole čudovito izpreobr-njenje zakrknjenega trdovratneža. »Goreč duhovnik,« pravi, »je bil ravno v spovednici. Slučajno vidi mladega človeka v klopi poleg spovednice. Na obrazu se mu je bralo, da ga tare velik dušen nemir. Duhovnik ga opozori, da se lahko izpove. Toda mladenič odgovori: »To bi bila pač predolga spoved, poslušajte me raje kje drugje izven spovednice in spoznali boste, kaj me teži!« Duhovnik ga pelje v zakristijo, in ko sta bila sama, jame pripovedovati: »Jaz imam toliko zločinov na svoji vesti, da že skoro obupavam nad božjim usmiljenjem. Bog mi jih ne bo odpustil. Ne bom omenjal vseh nespodobnosti, katore sem že storil, ampak najprvo omenjam, da sem Boga že iz dna srca sovražil; in da bi ga tem bolj žalil, sem se vdal različnim pregreham. Nosil sem pri sebi sv. križ; toda zaničljivo sem ga proč zagnal. In ravno danes zjutraj — bojim se povedati — sem šel k sv. obhajilu, da bi oskrunil Telo Gospodovo. Sklenil sem namreč sv. hostijo z nogami poteptati. In to bi bil tudi storil, ko bi se ne bil zraven stoječih ljudi bal... 0 duhovni gospod! Glejte, tu je sv. hostija, katero sem mislil teptati; vzemite jo in spravite dostojno vi!« — Potem nadaljuje: »Ko sem šel mimo te cerkve, me je nekaj šiloma vleklo vanjo. Vest me je pekla in sklenil sem opraviti spoved, katere že več let nisem opravil. Bližal sem se vaši spovednici, toda noge so se mi tresle in nisem upal stopiti k spovednici. Moji grehi so me tako strašili. Hotel sem že iti iz cerkve, toda neka nevidna moč me je zadrževala toliko časa, da ste me vi nagovorili.« — »0 Gospod! jaz klečim pred vami in se želim spovedati.« Duhovnik ga vpraša: »Dragi prijatelj! Kaj vas je pa vendar gnalo v cerkev in k spovednici? Odkod ta milost? Ali ste danes kako dobro delo storili? Morda ste Devico Marijo s kako molitvijo počastili? Kajti taka milost, tako izpreobrnjenje prihaja iz njenega materinega srca!« — »Jaz — da bi molil, dobro delal Mariji v čast! ... — Kako morete kaj takega misliti o grešniku, ki z eno nogo že stoji v peklu? Kako bi mogel jaz še k Mariji klicati?!« Tako je govoril nesreč-
než. »Pa vendar,« odgovori duhovnik, »pomislite malo, odkod naj bi bila prišla ta milost?« — »Oh, Gospod,« de nato grešnik; »imam nekaj« in pokaže škapulir. »Moj sin,« pravi nato mašnik, »ali ne vidite, da vam je Marija ravno radi škapulirja izprosila to milost? Glejte, tudi ta-le cerkev je posvečena Mariji.« Pri teh besedah se grešnik razjoka; skesano izpove ter razloži vse podrobnosti svojega življenja, t. j. dolgo spoved opravi. Med spovedjo vsled kesanja skoro v omedlevico pade — potem z velikim hrepenenjem prejme sv. obhajilo. Duhovniku pa dovoli, da sme vse to drugod pripovedovati v večjo čast — škapulirske Matere božje. In tako bi mogli našteti več zgledov, ki nam pričajo o resnici: »Obvarovan bo pred večnim ognjem, kdor zaupljivo nosi moj škapulir.«
Na škapulir je navezala Marija še neko drugo milost, namreč, »da bo dotični človek tudi kmalu rešen iz vic.« Blažena Devica se je prikazala papežu Janezu XXII. ter mu razodela, »da hoče takim dušam pomagati tudi onstran groba; hoče jih tolažiti ter jih kakor hitro bo mogoče — zlasti prvo soboto po smrti — rešiti iz vic«. To milost je potem papež sam razglasil v posebnem pismu 1. 1322. Papež Benedikt XIV. je dovolil, da smejo to razodenje Marijino oznanjevati po celem svetu in je to tudi zagovarjal proti nekaterim, ki so te besede Marijine napadali. In veliko drugih papežev; kakor Klemen VII,, Pavel III., sv. Pij V., Gregor XIII., Klemen X., Inocencij XI. in dr. so zopet dovolili duhovnikom oznanjevati: Krščansko ljudstvo sme verovati, da bo Marija res onim dušam iz vic pomagala, katere so tu na zemlji lepo živele, njej na čast škapulir nosile, se postile in molile, skratka: bile v bratovščini škapulirske Matere božje,
To sta, predragi, dve veliki milosti, kateri je bi. Devica sama navezala na škapulir. Marija sama je to raz-pdela, da bo nositelj škapulirja obvarovan pred večnim ognjem in preje iz vic rešen. Rimski papeži sami so to ljudem oznanjevali in dovolili bratovščino priporočati. Papeži sami, škofje in kralji so nosili škapulir, dobro vedoč, da so pod posebnim varstvom Marijinim, ako ga nosijo.1 Amen.	Fr. B.
1 Mesto škapulirja sme vsak član karmelske bratovščine nositi š k a -Pulirsko svetinjico, blagoslovljeno od mašnika, ki ima oblast blagoslavljati škapulirje, in je prav tako deležen vseh milosti, kakor oni, ki nosi škapulir. (Congr. s. Offic. 16. dec. 1910.)
Da pa postanejo vojaki člani karmelske škapulirske bratovščine in 'ja so deležni duhovnih dobrot, zadostuje po indultu Pija X. (januarja 1908), 115 sami sprejmejo že blagoslovljen škapulir in molijo molitev, s katero izroče v varstvo Matere božje (ni potrebno, da bi jih sprejel, kakor druge vernike, v to pooblaščen duhovnik). — Acta Pontificia 1909, str. 97.
Za čas sedanje vojske je pa papež Benedikt XV. dal dne *”• nov. 1914 vsem mašnikom, tudi onim, ki še nimajo pravice izpovedovati, °blast blagoslavljati škapulirske svetinjice za vojake (z zna-IJlenjem sv. križa, ki ga narede nad svetinjico, ki ima na eni strani podobo Jezusovo, na drugi podobo Marijino).
Deveta nedelja po binkoštih.
Kako se more pridobiti sedež v nebesih.
(Priložnostni govor za praznik sv. Jakoba.)
Reci, da sedita ta moja sina, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici v tvojem kraljestvu. Mat. 20, 21.
Zbrali smo se danes v tej lepi cerkvi, da bi počastili (njenega patrona) sv. apostola Jakoba. Naloga mi je, nekoliko vam izpregovoriti v njegovo slavo. In kaj bi bilo v ta namen bolj primerno, kakor da vas izpodbujam posnemati ga in tako svojim dušam koristiti? To hočem zlasti storiti, ker me tudi evangelij praznika sv. Jakoba na to opominja. Mati sv. apostola stopi k Jezusu ter ga prosi, naj bi njenima sinovoma odkazal prve sedeže v svojem kraljestvu. Zveličar ju je bil že poklical za svoja učenca in ona sta ta klic ubogala; pri raznih prilikah ju je že odlikoval, in to je menda v njih obudilo tisto željo. Ali na to prošnjo odgovori Gospod, da je predvsem potrebno, da sta ona pripravljena z njim tudi piti kelih trpljenja; in ko sta to veselo obljubila, jima je napovedal, da bosta to res storila; a sedeti na desni ali levi ima določiti Oče nebeški.
Čeravno ta dva učenca nista prejela prvega mesta v kraljestvu Gospodovem, jima je vendar eno ime-nitnejših odkazano; saj njuna imena res sledita koj za imeni apostolskih prvakov sv. Petra in Pavla. Sploh je Gospod vsakemu, kdor bo njegov zvest nasledovalec, obljubil sedež v nebesih. Ko ga je namreč Peter v imenu apostolov vprašal, kaj bodo za to prejeli, ker so vse zapustili in za njim šli, je odgovoril: »Resnično vam povem, da ob prero-jenju, kadar bo Sin človekov sedel na sedežu svojega veličastva, bodete tudi vi, kateri ste šli za menoj, sedeli na dvanajsterih sedežih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. In slehern, ki zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mojega imena, bo stoterno prejel in dosegel večno življenje« (Mat. 19, 28). Tako je tedaj vsem, ki se svetu odpovedo in se Gospoda poprimejo, zagotovljen sedež v nebesih.
Ona dva učenca, o katerih govori evangelij, sta si z zvestim nasledovanjem Gospoda Jezusa prislužila ta sedež; s svojim mojstrom sta pila kelih trpljenja in zato se udeležujeta njegovega veličastva. Mi pa s prazničnim veseljem obhajamo njun spomin in z njima vred želimo kdaj dobiti sedež v nebesih. To je tudi naša prošnja, s katero danes stopimo pred Gospoda; kajti danes obhajamo spomin prvega teh dveh učencev, sv. apostola Jakoba.

Ker je konečno vse na tem ležeče, da zasedemo nebeški sedež, zato se danes vprašamo, kako se to more zgoditi?
To nam bo jasno, ako premislimo:
a)	Kako si je zaslužil sv. Jakob sedež v nebesih?
b)	Kako si ga lahko pridobimo mi njegovi
varovanci? Poslušajmo sv. Jakobu v čast, nam v zveličanje!	_________
I.	Sv. apostol Jakob si je s tem zaslužil sedež v nebesih,
a)	da je zapustil vse in Jezusa nasledo-v a 1. Njegov životopis pripoveduje, da je bil iz Galileje doma ter rojen od pobožnih staršev, ki so se živili od ribjega lova. Nekega dne se primeri, ko je Jakob s svojim bratom Janezom (pozneje evangelistom) izpiral in popravljal mreže, da gre Zveličar mimo, ju vidi in pokliče: »Hodita za menoj!« Koj zapustita mreže in svojega očeta ter gresta za njim.
Komaj je torej sv. Jakob zaslišal klic Gospodov in njegovo voljo spoznal, ni odlašal ni en trenutek več, temuč je koj sledil temu klicu. Jakob ni oprezoval, ni pomišljal, kaj bo z njegovo prihodnostjo, kaj bodo domači rekli, kako ga ljudje sodili, ampak, ker ga je Kristus, božji Učenik, klical, se je brez vse skrbi popolnoma prepustil božji previdnosti, dobro vedoč, da ona človeku vse v najboljše obrne. To je bila tedaj prva stopinja, ki je pripomogla Jakobu doseči sedež v Jezusovem kraljestvu.
b)	A ne bi bilo dosti samo za Jezusom hoditi kot nem Poslušalec; ako se je hotel plačila vrednega izkazati, moral je tudi dolžnosti svojega stanu, v katerega je bil ravno Poklican, zvesto izpolnjevati. In to je Jakob kot Apostol Jezusov natanko izvrševal. Z vso gorečnostjo je deloval za čast božjo in zveličanje neumrjočih duš. Kristus sam je imenoval njega ter njegovega brata zavoljo zveste vdanosti in goreče vneme: Boanerges, t. j. otroka groma, da bosta namreč kakor bobneči grom pretresala srca človeška in jih iz-Preobračala k pravi veri. Ta gorečnost je bila tako velika, da sta enkrat (Luk. 9), ko Samarijani niso hoteli sprejeti Jezusa v Svoje mesto, ker so ga kot Juda črtili, prosila, naj ogenj z neba Pade ter jih požge. Ali to prenagljeno gorečnost Gospod zavrne, rekoč, da ni prišel ljudi pogubljat, temuč zveličat, t. j. ne se Maščevat, temuč z ljubeznijo in krotkostjo duše pridobivat za nebesa. — Po prihodu Sv. Duha je bila pa tudi ta gorečnost °čiščena, srce sv. Jakoba je bilo s pravo ljubeznijo in ponižnostjo Prešinjeno.
Zdaj je začel zvesto izvrševati svojo apostolsko n a 1 o g o. Zdaj hoče, kolikor je v njegovi moči, natanko izpol-niti povelje Jezusovo: »Pojdite po vsem svetu, oznanujte evan-
gelij vsej stvari!« (Mark. 16, 15.) Poda se med svet, ne da bi si pridobil čast, pozemeljsko blago in premoženje, kateremu se je bil itak poprej na Jezusov klic odpovedal; ampak zato, da bi ljudem, ki so sedeli v smrtni senci malikovalstva in pregrehe, prižgal luč sv. evangelija, da bi tudi oni pravega Boga spoznali, molili in njemu služili ter si tako vsi vkup nabrali zakladov za nebesa.
Najprej oznanuje sv. vero v Jeruzalemu, potem po Judeji in Samariji. Ko je bilo sv. Petru po čudežni prikazni zapovedano, naj se evangelij oznanuje tudi poganom in so se apostoli razkropili križem sveta, tedaj se poda sv. Jakob iz jutrovih krajev v daljno š p a'n s k o deželo, kjer začne v slavnem mestu Saragosa pridigovati in čudeže delati. Tu ustanovi krščansko občino in gre potem dalje v galiciško pokrajino. Krog leta 42. pa se zopet vrne v Jeruzalem in po domačih pokrajinah razširja sveto vero. — Pa ko se tako trudi za čast božjo, ko povišuje Jezusovo ime in neštevilno duš pridobiva za nebesa, tudi sam nase ne pozabi. Zato natanko izpolnjuje dolžnosti do samega sebe, da, »ko druge uči, sam ne bo zavržen« (1. Kor. 9, 27). To pa spričuje njegovo sveto življenje. Voda je bila njegova pijača, kruh in zelenjava njegova jed; borna in preprosta je bila njegova obleka. Po spričevanju sv. Epifanija je živel v vednem devištvu.
Ker je tako zvesto izpolnjeval vse dolžnosti do Boga, do neumrjočih duš in do samega sebe, zato si je pridobil sedež v kraljestvu Jezusovem.
c)	Lahko si mislite, da je bilo to apostolsko delovanje sv. Jakoba sklenjeno z velikimi težavami. Tako je pa tudi moralo biti, ako si je hotel zaslužiti sedež v nebesih. Saj je bil on tudi obljubil Gospodu, da hoče piti kelih trpljenja, kakor ste slišali v sv. evangeliju njegovega praznika. Ko je mati Cebede-jevih sinov prosila Jezusa, naj bi eden njenih sinov sedel v njegovem kraljestvu na desni, drugi na levi, pač oba nista vedela, za kaj sta po materinih ustih prosila. Dokler še nista bila po Sv. Duhu razsvetljena, sta pač hrepenela po časti in prvi stopnji v Mesijevem kraljestvu, katero sta menila, da bo na zemlji ustanovil; a po prihodu Sv. Duha sta spoznala, da če hočeta kdaj z Jezusom v nebesih sedeti, morata z njim kelih trpljenja piti in z njim križ nositi. Kar pa je sv. Jakob takrat obljubib to je zvesto izpolnjeval. Zavoljo Jezusovega imena je on veliko pretrpel. Bil je z drugimi apostoli vred na povelje velikega zbora zavoljo oznanjevanja sv. evangelija s šibami tepen; veselil se je tudi on zaničevan in zasramovan biti zavoljo Jezusovega imena. Vse to je imel prestajati potujoč radi oznanjevanja svete vere po raznih deželah. Kakor vse dobro sploh, našlo je tudi njegovo delo dosti nasprotovanja. V galiciški pokrajini na Španskem je doživel hudo preganjanje. Surovi prebivalci ga v tistem kraju niso hoteli niti sprejeti, celo kamenje so vanj lučali in ga hoteli
s puščicami ustreliti. Zato je prenočeval na neki skali, katero še dandanašji v Komposteli, slavni božji poti sv. Jakoba, ogledujejo, ker so v njej udje nekega moža (po izročilu tega sv. apostola) vtisnjeni. V tujih, neznanih krajih je dosti mraza in vročine, žeje in pomanjkanja prestal. Nič bolje se mu ni godilo doma, ker farizeji in pismarji/so ga sovražili ter želeli s poti spraviti, kar se jim je slednjič tudi posrečilo, ker ga je kralj Herod Agripa leta 44. obsodil v smrt. Jakob je prvi med apostoli svojo glavo dal pod meč ter kri prelil za Jezusa in tako do dna izpraznil kelih trpljenja. Že na zemlji mu je hotel Gospod ta kelih trpljenja posladiti, ko ga je seboj vzel, da bi bil priča čudežnega izpremenjenja na gori Tabor in da bi s spominom na to veličastvo stanovitno se bojeval do konca. Tako si je sv. Jakob prvi med apostoli pridobil sedež v nebesih.
II.	Zdaj vemo, kako si je sv. Jakob zaslužil plačilo v nebesih. Lahko nam je torej odgovoriti, kako si bomo mi, njegovi varovanci, pridobili nebeški sedež. Le poslušajmo svojega variha, kaj nam svetuje. S svojim svetim življenjem uči on vse kristjane, kako morejo enkrat v nebesih se veseliti, posebno pa kliče nam svojim varovancem:	ako
hočete z menoj sedeti enkrat na nebeških prestolih, morate tudi vi: 1. Jezusa nasledovati, 2. dolžnosti svojega stanu izpolnjevati, 3. kelih trpljenja piti, kakor sem z milostjo božjo jaz storil.
a) Kdor hoče z Zveličarjem kdaj gospodovati, mora njegov glas po*slušati, ubogati ter mu ko j slediti. Kadar Gospod kliče, mora biti človek pripravljen vse pozemeljsko, kar človeškega duha le obtežuje, zapustiti ter se njegovi službi posvetiti; on ne sme svojega srca navezovati na pozemeljsko čast in blago, ne sme se ravnati po evangelijskem mladeniču, ki je prišel k Zveličarju ter ga vprašal: Kaj naj stori, da zadobi večno življenje? In ko je zvedel, da mora vse vbo-gajme dati, vse zapustiti in potem za njim hoditi, mu je srce upadlo, ljubezen do blaga ga je obvladala in je otožen proč šel. Nasproti moramo posnemati sv. Jakoba, ki je na prvi klic vstopil v službo Jezusovo ter do konca zvest ostal. Vso svojo prihodnost moramo zaupno prepustiti božji previdnosti, saj nas bo ona tako vodila in tako za nas skrbela, kar bo za naš časni in večni blagor najboljše. — In Gospod nas je že zgodaj poklical v svoj vinograd; saj smo mi v pravi veri rojeni in odgojeni in že zbog tega, ker smo udje edinozveličavne Cerkve Jezusove, imamo pravico do sedeža nebeškega; in da bi tega prestola ne zgrešili, nas Bog v svoji dobrotljivosti in usmiljenosti še vedno kliče, vabi po vesti, angelu varihu, po skrbnih starših, prijateljih in spovednikih — kliče nas še celo ob enajsti uri, da bi delali v njegovem vinogradu za blagor svojih neumrjočih duš ter nam ^hljubuje lepo plačilo v nebesih. In tega gotovo ne bomo zgrešili, ako bomo
Duhovni Pastir.
29
b)	zvesto izpolnjevali dolžnosti svojega stanu. Tudi naša najimenitnejša dolžnost je, čast božjo poviševati in za zveličanje neumrjočih duš skrbeti. Vsa svoja dejanja bi morali tako uravnati, da bi si vedno večje dopada-jenje božje pridobili. Največ nam mora biti na tem ležeče, da zapovedi Gospodove, kolikor je pri človeški pomanjkljivosti sploh mogoče, natanko izpolnjujemo. Za to milost pa ga moramo prositi, torej ne zanemarjati molitve in službe božje. Radi se priporočajmo svetnikom, posebno svojim patronom, kličimo jih na pomoč, posnemajmo njih zgled — saj s tem povišujemo le slavo božjo. Ako nam okoliščine pripuščajo, žrtvujmo kaj za razširjanje svete vere; ljubimo svetišča Gospodova in bogo-ljubne naprave, pomagajmo zidati, ohranjevati, oskrbovati", zalj-šati svoje cerkve — in s tem častimo Boga.
Izpolnjujmo dolžnosti do svojega bližnjega. Saj smo ljudje vsi otroci istega Očeta nebeškega, vsi bratje in sestre Jezusa Kristusa. Radujmo se sreče in zadovoljnosti svojih znancev, a tolažimo jih in pomagajmo jim v nesreči. Kar nas krščanska ljubezen uči, to izpolnjujmo. Sovraštva, zavidanja, nevoščljivosti, maščevanja naj naše srce ne pozna! Z lepim zgledom bodimo vsem v izpodbudo; nikdar nobenemu pa ne v pohujšanje. Posebno starši, gospodarji, predstojniki bi morali danes stopiti pred prestol Jezusov ter z Jakobovo materjo prositi: Reci, o Gospod, da naj ti moji sinovi, hčere, posli, podložni sedijo enkrat s teboj v nebeškem kraljestvu! In zgodilo se bor ako boste vi svoje in oni svoje dolžnosti natanko izpolnjevali. Kajti sam nase človek pozabiti ne sme. Kakor sv. Jakob, mora tudi sleherni kristjan sebe izpopolnjevati. Akoravno moramo za časne reči skrbeti in vsak v potu svojega obraza služiti svoj kruh, vendar ne smemo nikdar višjega cilja izgubiti izpred oči, za zveličanje moramo največ storiti. Torej glejmo, da bomo vedno v milosti božji, in ako bi jo po grehu izgubili, da jo koj poiščemo v svetih zakramentih. Delajmo, kakor sv. Jakob, s talenti, katere nam je Bog podelil, nabirajmo si čednosti in dobrih del, da zaslišimo enkrat besedo: »Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil, pojdi v veselje Gospodovo!« (Mat. 25, 21.)
c)	Pri tem pa moramo biti tudi pripravljeni kelih trpljenja piti. — Ali premnogi kristjani so podobni sinovoma Cebedejevima, dokler sta bila še posvetnega mišljenja. Vsi bi šli radi v nebesa, vsak dan molimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo, in vendar bi moral Zveličar tudi nam reči: Ne veste, kaj prosite. Kajti mi bi radi prišli v nebesa, a nočemo hoditi po pravi poti v nebesa — po poti križa, bridkosti in trpljenja. Ali shio pa tudi enako, kakor apostola, pripravljeni piti kelih Gospodov?
Kupa, katero nam Gospod podaja, je polna grenke pijače. Zdaj so dušne, zdaj telesne bridkosti, ki obiskujejo Adamove
otroke v solzni dolini. Zdaj te obrekujejo, zdaj pride nesreča čez te in tvojo družino, zdaj potrka pomanjkanje na duri, zdaj se prikrade bolezen in vrže na postelj očeta, mater, ki preživljata vso družino. Smrt ti pokosi najljubšo osebo, moža, ženo, očeta, mater, otroka... O to je grenka pijača, ki ti neštevilno solz privabi iz oči. Če pa vzameš tak kelih vdano ter ga izprazniš, se izpremeni v nepopisljivo sladkost, kakor sv. Pavel (Rim, 8, 18) trdi, »da trpljenje sedanjega časa se ne da primeriti prihodnji časti, ki bo nad nami razodeta.«
Na vse to, dragi moji, kar sem vam danes povedal, se lahko spominjate, kolikorkrat se ozrete na podobo sv. Jakoba. Vidite ga kot romarja napravljenega za angelom stopati ter se ozirati proti nebesom. Pred 1900 leti si je on s svojim apostolskim delovanjem privojskoval sedež nebeški in se na njem zdaj veseli. Tudi mi romamo v boljšo domovino, torej živimo lepo, da bomo zasedli nam namenjene prostore nebeške. Amen.
Ant. Žlogar.
Deseta nedelja po binkoštih.
Zakaj se ne smemo povzdigovati nad bližnjikom.
Prilika v današnjem evangeliju nas uči, ne povzdigovati se nad nikomur, niti nad očitnim grešnikom. V resnici pravičen in pobožen človek tega ne stori: zakaj ponižnost ga uči, samega sebe imeti za slabega in bližnjega za boljšega: in v slučaju, da res ni kaj hvalevrednega na bližnjem, istega si vzeti na tihem za zgled, kakšen pošten kristjan ne sme biti.
Ima pač vsak človek nad samim seboj zadosti grajati in popravljali, torej mu ni treba v tujo njivo hoditi plevel ruvat, če ni poklican za to. Pošten človek si pač misli, ko gleda nerodnosti svojega brata: ako bi bil Bog njemu toliko milosti dal k dobremu 'kakor meni, bi bil ta-le nerodnež najbrž boljši v božjih očeh, nego jaz.
Hinavsko povzdigovanje samega sebe je Gospod Zveličar ožigosal v današnjem evangeliju. Kakor nam evangelij opisuje farizeja, se nam le-ta studi: in to po pravici! Daleč sta bila drug od drugega: Farizej tam spredaj pri oltarju, cestninar doli za vratini. Farizej se je imel za svetnika, cestninar za grešnika: Prvo ni bil nobeden, drugo oba, Bog pa ju je sodil po njuni notranjosti in sodba je izpadla v prilog cestninarju.
Glejte, to je tudi vzrok, zakaj ne smemo obsojati in Povzdigovati se nad svojim bližnjim, ker namreč ne vidimo v njegovo srce. — Sicer pa tudi vsled tega nimamo nobe-nega vzroka, prevzemati se, ker nismo sami varni
p r e d p a d c e m. — In če smo si tudi v svesti, da smo vedno storili svojo dolžnost, vedimo in recimo, da smo le nevredni hlapci, ki smo storili, kar smo morali. — Ta trojni vzrok, ki nam brani povzdigovati se nad bližnjim, premislimo danes: spoznali bomo, kako napačno je tako prevzeto-vanje, in kako potrebna nam je ponižnost, da sami ne izgubimo zaslug svojih čednosti.
I.	Vsega zaničevanja je vredna tista prevzetnost, ki zanič u j e bližnjega zavoljo njegovih napak. Če je bližnjik tudi tak v srcu, kakršnega se nam kaže na zunanje, česar seveda ne moremo vedeti, vendar ga ne smemo zaničevati, ampak velikobolj pomilovati. — Zakaj, 'kdo je pač nesrečnejši in dosledno bolj pomilovanja vreden kakor grešnik, ki je v nemilosti pri Bogu, ki je zapravil dragoceni zaklad posvečujoče božje milosti in je v nevarnosti pogubljenja? — Stanje grešnika je stanje, ki je vsega pomilovanja vredno, in nikakor ne primerno vzbujati v človeku čuvstva prevzetnega zaničevanja, pač pa primerno, vzbuditi v njem sočutje z revnim grešnikom.
Vendar, kdo pa pravi, da je bližnjik res grešnik pred Bogom? Morda je prej bil, ali ravno v trenotku, ko ga ti sodiš, je morda že zopet spravljen z Bogom, ker je v trenotku svojega padca že prišel 'k spoznanju in obžalovanju. — Kdo ve? Človek ne, ker ne vidi v srce. Torej »ne sodite, da ne bodete sojeni; ne pogubljajte, da ne bodete pogubljeni!«
Ker tedaj bližnjega ne moremo drugače presojati, kakor samo po zunanjem, kar pa ni zanesljivo, zato nam ljubezen zapoveduje, boljše o njem misliti, upati, da se izpreobrne, in Boga prositi, naj mu da milost izpreobrnjenja.
O kolikokrat se primeri, da koga zaničljivo obsojajo taki, ki so sami slabši nego on, ki je po padcu davno že zopet božji prijatelj, — ki vidijo pezdir v očesu svojega brata, bruna v svojem lastnem očesu pa ne. Ali ni torej res napačno tako prevzelovanje vočigled lastnih svojih napak in pregreh? In ali je morda tak človek zato boljši, ker zna previdneje skrivati svoje grehe pred svetom, kakor njegov bližnjik, ki ga je njegova neprevidnost, človeška slabost, zapeljevanje spravilo na sramotni oder in ob dobro ime?
II.	Sicer pa, »kdor meni, da stoji, naj gleda, da ne pade!« smo brali v listu sv. Pavla zadnjo nedeljo. Najtrdnejšo vero je mogoče omajati, najmočnejšo čednost izpodkopati: sveto življenje je že včasih našlo nesvet konec. Zgledov nam ne manjka.
Ni li bil David mož po božji volji? Kako globoko je padel! In Peter, imenovan skala? — svojega Gospoda je zatajil« tistega, ki ga je malo prej pričal kot Sinu božjega in bil pripravljen zanj iti v smrt. Ni li jih, po besedah sv. Pavla, veliko dobro začelo, pa slabo končalo? — Da, kakor ga ni na svetu

človeka, ki bi bil tako velik grešnik, da bi se ne mogel izpre-obrniti, tako ga ni pravičnega, ki bi mogel reči, da se njemu ni treba bati padca.
Glejte, to je dejstvo, to je resnica, ki nas uči, ne zaničevati bližnjega in povzdigovati se nad njim, če tudi je padel, ker sami nismo varni pred padcem.
Kako kratkoviden je torej tak človek, ki bližnjega greš-nost sodi po svoji pravičnosti, ki globočino, njegovega padca meri po visočini svoje čednosti. — More li kdo reči, da je nemogoča izprememba tega, razmerja med njim in bližnjim, ki ga ravnokar zaničuje? Kaj takega trditi, bi se reklo, zanikati človeško slabost in predrzno zaupati v samega sebe. To bi se reklo, da pomoči božje ni treba, da je sv. Pavel brez potrebe zapisal besede: »Delajte v strahu in trepetu za svoje zve-ličanje!«
Gospod Zveličar je rekel: »Kdor samega sebe povišuje, bo ponižan«, v mislih je imel seveda poviševanje nad bližnjim, ker nad Boga se ni mogoče povišati končni stvari. Zgledov v dokaz za tc imamo toliko, da je pač lahko nastal znani pregovor: Prevzetnost pride in gre pred padcem! — Ni težko umeti, kako se to izvrši. Glejte, da bi človek nikdar ne padel, zato mu je potrebna vedna čuječnost in molitev, kakor je rekel Gospod: »Čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo!« Toda prevzetnež se ima za varnega pred padcem, zato pozablja molitev in zaupa v svojo stanovitnost; ker tedaj prezira prirojeno človeško slabost in ne čuje nad seboj, pride v izkušnjavo, ko sam ne ve, kdaj: potrebne pomoči božje mu manjka, ker Bog daje svojo milost le ponižnim, prevzetnim pa se ustavlja. In konec je sramoten padec.
Glejte, tako nas zgledi človeške slabosti uče ponižnosti in svare pred prevzetnim zaničevanjem bližnjega, grešnika.
III.	Vzemimo pa, da živiš res brez smrtnega greha, da si boljši, pobožnejši kakor drugi, da bi torej brez potrebe ne veselil se svoje mirne vesti: smeš li sedaj prevzetno gledati iz višine svojih čednosti na svojega grešnega bližnjega daleč doli pod teboj? — Poslušajte v odgovor besede sv. Pavla: »Nič ne premoremo iz sebe, kakor iz sebe, ampak vsa naša moč je iz Boga!« — Torej nič ne premoremo iz lastne moči: ne dobro delati, ne hudega se varovati. Ni bila naša moč, ko smo izkušnjavo premagali, ne naša čuječnost, ko smo se nevarnosti ognili, ne naša previdnost, ko smo se hudega obvarovali. ~ - Božja milost nas je vodila in ohranila dobre.
Seveda je bilo potrebno sodelovanje naše volje, ki pa je zopet po božji milosti dobila nagnjenje k dobremu, ko )e po naravi sicer nagnjena k hudemu.
Delo božje milosti in njenega razsvetljenja je, da smo spoznali dobro za dobro in hudo za hudo, da smo dobrega se oklenili in hudo zavrgli. Milost božja nam pri vsem dobrem pride
naproti, nas med dobrim spremlja: brez nje bi pač ne mogli bili dobri.
Torej, kako bi mogel pameten človek ošabovati se z lastno čednostjo in zaničevati bližnjega, če ni tak, kakor on, ko ve, da to ni njegova zasluga, ako je boljši, ampak je le radovoljni dar božji. Bogu se ima zahvaliti, da nad njega ni prišlo toliko nevarnosti in priložnosti za hudo, kakor nad njegovega bližnjega. Bogu mora hvaležen biti, da je on dobil več nagibov božje milosti k dobremu, kakor njegov bližnji. Bogu mora dajati čast zato, da je uspešno zatiral v sebi strasti in nabral si s tem zasluženje.
Seveda je bilo potrebno k vsemu temu tudi človekovo sodelovanje: toda, bi li mogel, o človek, upravičeno reči, da si s tem Bogu kako uslugo storil, ko si ostal pošten in pravičen? — »Potem, ko ste vse storili, kar ste bili dolžni storiti,« pravi Gospod, »potem recite: Nepotrebni hlapci smo bili!«
»Torej, kdor misli, da je kaj, ko nič ni, zapeljuje samega sebe!« so besede sv. Pavla.
Ne pozabimo tedaj nauka iz lepe današnje prilike. Učimo se iz nje, ne obsojati in povzdigovati se nad svojim bližnjim, ker namreč ne vidimo v njegovo srce. Ponižni bodimo, ker vemo, da sami nismo varni pred padcem in da, ko dobro morebiti delamo, smo s tem storili le kot hlapci Gospodovi svojo dolžnost.
»Pred Gospodom pa vsak stoji in pade«, pravi sv. Pavel (Rim. 14, 4), to se pravi: Gospod je, ki nas sodi po našem notranjem. — Vsak naj rajši samega sebe sodi: to ga bo učilo čuječnosti in priganjalo k molitvi ter rešilo po zgledu ponižnega cestninarja. Amen.	P. Jeronim Knoblehar.
Enajsta nedelja po binkoštih.
Božanstvenost katoliške vere se razvidi iz njene vpeljave in razširjenja.
Vse je prav storil. Mark. 7, 37.
V današnjem evangeliju ozdravi Gospod gluhonemega siromaka. Ko ljudstvo to vidi, se začudi in zakliče: Vse je prav storil; gluhim je dal slišati in mutastim govoriti.
Kar kliče evangelijsko ljudstvo o Zveličarju, oznanjujejo vse stvari v nebesih in na zemlji, sploh vsa narava in celo stvarstvo, o Bogu Stvarniku: Vse je prav naredil.
Toda danes ne bomo občudovali, dragi kristjani, del narave, ampak skupno hočemo občudovaje premišljevati najčudovitejše vseh božjih del, namreč sveto vero Sinu božjega. Tu bomo morali vzklikniti, kakor danes ljudstvo v evangeliju: Vse je prav storil. Moj namen je torej, dokazati vam, ljubi verniki, da je vera našega Gospoda zares božja. Pri tem dokazovanju se pa ne bom posluževal drugih dokazil, nego zgolj tistih, ki mi jih podaja vpeljava in razširjanje sv. vere. Zato takoj rečem: Da je krščanska vera res božja, razvidimo 1. iz njenih naukov, 2. iz njenih sredstev, 3. iz njenih ovir pri razširjanju in 4. i z njene trajnosti. — To so štirje dokazi in hkrati štirje deli mojega govora, iz katerih se boste, predragi v Kristusu, prepričali, da je naša vera božja in zato sveta.
I.	Nič ni tako nasprotovalo vsemu mišljenju in življenju celega sveta, nego nauki one vere, katero je vpeljal Jezus Kristus.
Svet, katerega je našel ob svojem rojstvu Sin božji in zapustil ob svoji smrti, je bil brezveren; vladalo je poganstvo in ljudje so živeli v največjih zmotah. Čednost so imeli za greh, greh pa za čednost. Edino peščica judovskega ljudstva je imela še nekoliko vere; pa tudi ta vera se je oddaljila že toliko od svoje prvotne čistote, da je bila navidezno skoraj bolj poganska, nego mozaična.
Sedaj pa premislite, krščanski poslušalci, kaj se pravi, v ta izpriden, brezveren svet vpeljati novo vero, vero, ki je polna težkih, ostrih, neumljivih, skrivnostnih, nadnaravnih naukov! Kaj je bolj nasprotovalo brezbožnemu svetu, nego taki nauki? Prvič so bile poganski pameti nepojmljive že verske resnice in skrivnosti; drugič so pa nravnostni rtauki kar popolnoma obsojali pogansko mesenost in popačenost.
Apostoli in učenci dobe od Gospoda nalog, oznanjevati celemu svetu evangelij. Zaraditega začno učiti, da je le en Bog, kateri je pa trojen v osebah; da se je druga božja oseba učlovečila in bila križana; da je ta križani Sin božji pravi Bog, ki bo prišel sodit žive in mrtve itd. Te in vse druge skrivnosti Jezusove vere so oznanjevali apostoli zaslepljenim, za take Uauke nesprejemljivim malikovalcem. Vrhutega so pa v onem času cvetele vse posvetne vede in zato ni hotel nihče nič drugega verjeti, nego kar je obvladal s svojim razumom.
Pa apostoli niso oznanjevali samo nezapopadljivih skrivnosti, ampak tudi ostre nravnostne nauke sv. vere. Slepi ljudje, klicali so, ne iščite svoje sreče v bogastvu, uživanju in časteh, ampak ravno v nasprotju teh reči; svoje sovražnike morate bubiti, hudo nagnjenje krotiti, sebe zatajevati, križe potrpežljivo Prenašati.
Kaj so si pogani pač mislili o možeh, ki so tako učili? Imeli so jih za sanjače, domišljavce, češ, to je popolnoma zoper človeško naravo, kar uče ti ljudje.
A dasi je svet tako sodil o naukih Kristusove vere, so se vendar sprejeli in verjeli. Pamet se je podvrgla veri in pokvarjena narava se je uklonila jarmu ostrih nravnostnih naukov. Popreje mesenosti vseskozi vdani ljudje so našli zadovoljnost in prijetnost v križu Gospodovem, iskali so ponižnost ob vznožju Kristusovega križa in so objeli evangelijsko revščino. Kako je bilo vse to mogoče? Samo na človeški način gotovo ne; tu je delovala vsemogočnost božja, katera je vpeljala v svet krščansko vero v dokaz, da je v resnici božja.
II.	Božji čudež vpeljave sv. vere se mora nam še jasneje razodeti, če premislimo, kako slabotna so bila sredstva, katera so imela dolžnost, vpeljati novo vero.
Kdo so bila tista sredstva, dragi kristjani? Bili so apostoli. In kdo so bili ti ljudje? Vseskozi možje nizkega stanu, ki niso imeli ne bogastva, ne moči, ne učenosti. Kdo naj bi bil torej, soditi po človeško, bolj nesposoben za tako veliko delo, nego ti ljudje? Da je mogoče, prilastiti si eno samo deželo in ukrotiti eno samo ljudstvo, je treba celih vojsk; apostoli pa hočejo brez orožja in brez tuje pomoči celi svet pridobiti novi veri! Kakšno podjetje! Stopijo pred svet, ki je učen in olikan, govore ljudem, ki so izobraženi in slavni govorniki; apostoli pa so neučeni, neizobraženi! Ali jih ne bo vse zasmehovalo in zasramovalo?
Da, brez božje podpore in pomoči bi se bilo to zgodilo. Nihče bi jih ne bil poslušal, vsakdo bi jih bil marveč imel za bedake, katerim se je v glavi zmešalo. Toda, ne tako, verni kristjani! Bog jih je izvolil za sredstva, ki naj vpeljejo novo vero; zato jim je dal tudi potrebne darove. Gredo po svetu in govore, vse jih posluša; uče, vse jih občuduje; ukazujejo, vse jih uboga. Tako vpeljejo novo vero. Ali ni to čudež božje vsemogočnosti? In kakšna naj je ona vera, ki je bila tako čudovito vpeljana, nego božja?
III.	Kakor slabotna in nesposobna so bila pa sredstva, tako velike in nepremagljive so bile ovire, ki so nasprotovale vpeljavi krščanske vere.
Zoper novooznanjevani evangelij se je dvignil celi svet. Obrekovanje, zapeljevanje, zvijače, izdajalstvo, krive priče, neusmiljenost, krvoločnost, vse se je rabilo, da bi se zatrla nova vera. Učenjaki so vpili, da je ta vera polna skrivnosti, katerih njihov um ne more zapopasti; mesenostni ljudje so kričali, da je ta vera zoper človeško naravo; vladarji in državniki so jo spoznali kot državam nevarno. Zato so besneli zoper njo z ognjem, mečem, vislicami, kolesom, rabelji, zvermi. Vse, kar je

vzbujalo sum krščanstva, se je preganjalo in zatiralo. In ta strašna preganjanja so trajala celih tristo let!
Ali je bilo med takimi razmerami kaj upanja, da bo obstala in se razširila katoliška vera? Po človeško soditi, ne; pa Bog je vse vodil in vladal. Kolikor več kristjanov so umorili, toliko več se jih je oglasilo za smrt. Vojskovodje, cesarski namestniki, deželni poglavarji, visoki dostojanstveniki, bogataši, učenjaki, nedolžni dečki, nežne deklice so se javno proglasili za kristjane in junaško prestali mučeniško smrt. Rahelji so opešali vsled svojega krvavega rokodelstva, toliko je bilo mučencev. Zares »prelita kri mučencev je postala seme novih kristjanov!« — Ali ne zapazimo tu očividnega dokaza, da je tu deloval Bog in da je krščanska vera zares sveta in božja?
IV.	Pa oglejmo si, predragi v Gospodu, še četrti dokaz! T ega nam nudi nepremagljiva trajnost naše sv. vere.
Trajni obstanek krščanske vere je Sin božji sam zatrdil sv. Petru. Obljubil mu je, da hoče svojo Cerkev zidati na skalo, t. j. ustanoviti jo tako trdno, da bodo vsi napadi nanjo, celo peklenski, neuspešni.
Če se ozremo v I. stoletje krščanstva, dragi verniki, kaj moramo po človeško misliti o trajnosti katoliške vere? Res sicer razsvetljuje križ Kristusov kakor baklja celi svet, res se klanjajo vse druge gore gori Kalvariji, res dobiva krščanstvo nadvlado nad drugimi verami; toda ali bo pa vse to obstalo? Vse, kar je novo, se izpočetka radostno sprejme; toda ko se postara, izgubi svoje prijatelje in pristaše. Ali se ne bo zgodilo tako tudi krščanski veri? Vrhutega je ta vera ostra in nasprotuje vsem nagnjenjem narave; kristjan živi vedno v vojski s samim seboj, zmeraj se mora zatajevati in mora to delati, česar se brani njegova narava, ono pa opuščati, kar želi. Ali bo ostal vedno pokoren tako neizprosnemu gospodu, kakor je krščanstvo? Ali se ne bo otresel tega bremena v teku časa? In kako se bo potem obdržala tako srečno vpeljana vera?
Tako moramo misliti, če se ozremo v I. stoletje in iz njega sklepamo na prihodnost. Pa glejmo, kako smo se zmotili! Od vPeljave naše vere do današnjih časov je preteklo že polnih 19 stoletij in naša vera traja še vedno trdno kakor nekdaj. Koliko umetniških, orjaških del, koliko močno utrjenih mest, koliko mogočnih kraljestev in držav je v tem času že razpadlo ali bilo uničenih; postave, navade, običaji so se izpremenili; j}aša vera edino je pa ves čas neizpremenjena in nepremagljiva, ^toj, solnce, je zaklical nekdaj Jozue, in sij mi dotlej, dokler premagam sovražnikov Kananejcev! Tako je dejal tudi Sin božji, ko je ustanovil svojo vero. Stoj, o božje solnce moje Vere, dokler ne pride konec sveta; ne zatoni, dokler kristjani ne premagajo svojih in mojih nasprotnikov! Občudujte, dragi, v
tej trajnosti katoliške vere čudež božji in spoznajte iz tega, da je ta vera v resnici božja, sveta, edinozveličavna! —
Kaj pa sledi konečno iz vsega dosedaj povedanega? To, da so vse druge vere le zmote, laži in prevare. Kajti kakor je le en Bog, tako je mogoča tudi le ena prava vera, piše sv. Pavel (Ef. 4, 5). Radujmo se, da smo v tej pravi edinozveli-čavni veri rojeni in vzgojeni! Živimo pa tudi po zapovedih te vere, zakaj sv. apostol Jakob piše, da je vera brez dobrih del mrtva. Amen.	Po P. R. Graserju O. S. B.: K. čik.
Praznik Marijinega vnebovzetja.
Marija — skrinja miru in sprave.
Odprl se je tempelj božji v nebesih in videla se je skrinja njegove zaveze v njegovem templju.
Skr. raz. 11, 19.
Mnoge slovesnosti so se pač že obhajale na svetu. Ena najlepših pa je bila takrat, ko je kralj Salomon sezidal tempelj v Jeruzalemu in se je skrinja zaveze prenesla s hriba Siona na Morijo. Ta slovesnost pa je bila le predpodoba, le slaba senca tiste slavnosti, ki se je vršila takrat, ko je bila živa skrinja zaveze — Marija — z zemlje povzdignjena v nebesa. »Odprl se je tempelj božji v nebesih in videla se je skrinja njegove zaveze v njegovem templju« (Skr.raz.il, 19). Da, to je bila Marija, povzdignjena v nebesa, ki jo tudi v litanijah kličemo »skrinja miru in sprave«, t. j. skrinja zaveze. Zakaj jo tako nazivljemo? Na to vprašanje hočemo danes odgovoriti. Marija, skrinja miru in sprave, prosi za nas!
I.	a) Bog sam je dal Mozesu načrt, po katerem naj napravi skrinjo zaveze. Bila je izdelana iz nestrohljivega lesa, pozlačena zunaj in znotraj, na pokrovu sta počivala dva zlata keruba, med njunimi peruti oblak kot znamenje pričujočnosti božje; znotraj sta bili shranjeni dve plošči postave. Skrinja zaveze je spremljala Izraelce in je povsod, kjer je bila, razširjala blagoslov in veselje. V vojske so jo Izraelci s seboj jemali. Sovražnikom je bila strašna. Ko so jo Filistejci oropali in postavili v tempelj svojega malika Dagona, so našli drugo jutro Dagona zdrobljenega na tleh, in bolezni in nesreče so prišle nad deželo. Ko so skrinjo zaveze nosili okoli mesta Jeriho, se je mestno zidovje porušilo. Gorje je prišlo na vsakega, kdor se je do skrinje nespoštljivo obnašal! Oza se je samo neprevidno dotaknil tega svetišča in je umrl. Skrinja zaveze je bila v resnici »moč in kras Izraelcev« (Ps. 77).
b) In Marija? »Gospod me je imel v začetku svojih
potov--------od vekomaj sem postavljena« (Preg. 8), tako nam
govori Marija v berilu, ki ga beremo na praznik njenega brezmadežnega spočetja.
Neomadeževana na duši in telesu se je bliščala v zlatu vseh čednosti; nad njo je počival Bog Sv. Duh. Moč najvišjega jo je obsenčila. V svojem deviškem telesu je nosila postavo-dajalca, Beseda je v njej meso postala, v njenem naročju počivala. Spremljala je Jezusa po njegovih potih, tudi v krvavi boj na Kalvarijo, in spremlja še sedaj izvoljeno ljudstvo — sv. Cerkev Kristusovo skozi vsa stoletja. Blagoslov in veselje se širi med ljudstvom, ki časti Marijo, kjer se razlegajo Marijine pesmi, njene podobe kinčajo, njej v počeščenje hiše božje stavijo. Strašna pa je Marija sovražnikom: peklu, vsem krivovercem; Marija razdere vse krive vere po svetu. Kako žalostno je pri protestantih, ki so prišli ob to skrinjo zaveze, ki Marije nimajo. Gorje mu, kdor se zoper čast Marijino pregreši. Očitna kazen božja je zadela že mnogokrat predrzneže, ki Marijino čast skrunijo. Marija je zares »moč in dika svete Cerkve«.
II. Ko je prišla skrinja zaveze v obljubljeno deželo, je romala od kraja do kraja, v Silo, odtod na Sion, konečno je bila prenešena na Morijo v Salomonov tempelj.
Marija je romala iz Kalvarije v hišico sv. Janeza, odtod v Efez, zopet nazaj v Jeruzalem, slednjič v tempelj nebeškega Kralja, v rajske višave.
a)	O, kakšno slavje je bilo prenašanje skrinje zaveze! Nepregledne trume so se uvrstile v procesijo od Siona. Odmevale so cimbale, harfe, citre, trobente; opravilo se je daritev brez števila. Došla je procesija v tempelj in odmevali so slavospevi brez konca in kraja.
b)	In Marija? — Umrla je sicer, kakor vsi Evini otroci, a trohnoba se je ni lotila. Kako bi bilo mogoče, da bi tiste roke, ki so Sinu božjega pestovale, tisto oko, ki je bdelo nad božjim detetom, tisto srce, ki je dalo Jezusu kri in življenje, strohnelo! Bog je obranil druge svoje zveste služabnike trohnobe, kakor sv. Frančiška Ksav., sv. Terezijo, pa bi pustil svojo mater strohneti? — Ni čuda, da se je na vatikanskem cerkvenem zboru 1. 1870. potegovalo 240 prosilcev za to, naj bi se Marijino telesno vnebovzetje razglasilo kot verska resnica. Zbor se je Prekinil, se ni dovršil, sv. Cerkev še ni slovesno izrekla te verske fesnice, mi pa prav nič ne dvomimo, že človeški razum to terja, ln srce, ki res Marijo ljubi, nam glasno priča, da je bila Marija s telesom v nebesa vzeta. Iz nebes se zvrsti procesija vseh zve-bčanih duhov k Marijinemu grobu. Duša Marijina se združi z°Pet s telesom. Njeno sveto srce zopet bije, kri se pretaka y. njenih žilah, njeno ljubeznivo oko se zopet odpre. Lepa je nila Marija že v svojem življenju, njena sedanja lepota pa je
naravnost nepopisna. Ako že mi upamo vstati z lepimi telesi, kakšno je bilo šele telo Marijino po njenem vstajenju! Procesija se zvrsti nazaj proti nebesom. »Kdo je tista, ki prihaja kakor vstajajoča jutranja zarja, lepa kot luna, izbrana kot solnce, strašna kakor zvrščena bojna truma?« Odpro se vrata nebeška. Kam bo peljal Jezus svojo mater? Nam vsem velja njegova beseda: »Grem, da vam prebivališče napravim.« Kakšno prebivališče je torej šele pripravljeno za Marijo! Nikjer drugod za Marijo ni primernega mesta, kakor na desnici njenega sina. Danes je prišel za Tebe, o Marija, dan povračila. Jezus, ki stoterno povrne kupico vode, dano bližnjemu, bode danes Tebi, svoji ljubi materi, povrnil v neizrekljivi meri vse, kar si njemu na revni zemlji storila. O, kdo bi vse to popisal. Nebesa odmevajo slavospevov od enega kraja do drugega.
III.	a) Skrinja zaveze počiva zdaj v veličastnem templju Salomonovem, polna slave in polna blagoslova.
Polna slave: tri dele ima tempelj, že preddvor je svet kraj; Jezus je kupovalce in prodajalce, ki so ta prostor onečastili, z bičem odgnal. Še slavnejši je bil drugi del: Sveto. V »Najsvetejše«, kjer je bila skrinja zaveze, pa je smel le veliki duhovnik enkrat v letu. O, kak svet kraj, kaka slava!
Pa kak blagoslov se je širil odtod! Tukaj v Najsvetejšem se je dobila sprava za razžaljenje božje. Zato »skrinja miru in sprave«! Tukaj se je zadobil dober svet v dvomih, pomoč v stiskah. Tukaj je bil prostor milosti. »Posvetil sem to hišo, da se bo moje ime vedno molilo tukaj. Moje oči in moje srce bodi vedno tukaj in uslišal bom molitev tega, ki bo molil na tem kraju.« To je obljubil Bog glede templja sploh. O, kak posvečen kraj je bilo šele »Najsvetejše« s skrinjo zaveze.
b) Tudi Marija je polna slave — zase, in polna blagoslova — za nas.
Polna slave: Že na zemlji je bila povišana nad angele. Kaj so angeli? Duhovi v službo ljudem, Marija pa je bila izbrana v službo in postrežbo sinu božjemu. Tem bolj je Marija nad angele povišana sedaj v nebesih.
Komu pa je posebna slava v nebesih obljubljena?
1.	Ponižnim — Marija pa je bila najponižnejša, zato je pa tudi najbolj povišana v nebesih.
2.	Tistim, ki opravljajo dobra dela usmiljenja. »Lačen sem bil in ste me nasitili,« bo rekel Zveličar onim, ki so delali krščanska dela usmiljenja. Kdo pa je več del usmiljenja izkazoval, kakor ravno Marija, in sicer ne samo bližnjemu, ampak celo Sinu božjemu?
3.	Tistim, ki nosijo svoj križ in hodijo za Jezusom-»Če s Kristusom trpimo, bomo ž njim tudi poveličani.« Kdo pa je nosil za Jezusom težji križ kot Marija? Ali ne bo njenemu križu primerna tudi njena slava v nebesih?

4.	Čistim dušam — Boga bodo gledale, najbliže jagnjeta bodo prepevale posebno pesem. Kako slavo torej uživa Marija, kraljica devic!
Polna slave v templju nebeškega Jeruzalema je skrinja zaveze, kraljica nebeška Marija.
Pa tudi polna blagoslova za nas. Po božji volji in naredbi je Marija srednica vseh milosti. Poglejte njeno podobo: Iz njenih rok se vlivajo žarki blagoslova na vse strani, na vse stanove. Da vam to razjasnim, moral bi vam odpreti vsa svetišča Marijina, vsa božja pota Marijina in vam razkazati vse dobrote in milosti, ki jih je Marija na teh krajih delila, moral bi odpreti vsa srca in vam razodeti vso tolažbo in sladkost, katero je vlivalo ime Marijino v potrta srca. Blagoslov celim narodom in bojnim trumam je delila Marija. To izpričujejo posebno trije prazniki Marijini: Rožnega venca, Imena Marijinega in Marije pomočnice kristjanov. Pa k tej skrinji nove zaveze nima pristopa le samo veliki duhoven in ne samo enkrat v letu, ampak vsem brez izjeme in vselej je vhod k njenemu prestolu odprt,
Še eno resno misel nam vzbuja spomin na skrinjo zaveze. Jeružalem je bil razdejan, tempelj pokončan. Prerok Jeremija je skril skrinjo zaveze. Čez 70 let se Judje iz sužnosti vrnejo, skrinja pa je zginila, četudi ni bila uničena, pa bila je izgubljena.
Ali se bo Marija nam kdaj skrila? Mogoče; ako bo Prišla nad nas obsodba in razdejanje, če bomo odpeljani v večno sužnost. Za pogubljene v peklu je Marija izgubljena. Nimajo več matere.
Nam se — Bogu hvala — Marija ni še skrila. Pred nami žre skrinja zaveze — Marija — v obljubljeno deželo nebeško. Globoka reka Jordan — namreč valovi smrti in sodbe — nas še ločijo od te zaželjene dežele. Pogumno naprej, ne ločimo se od Marije. Srečno nas bo privedla skozi valove življenja in smrti v obljubljeno deželo v nebesih. Amen.
Po P. Petr. Vogt D. J. — Jožef Atteneder.
Trinajsta nedelja po binkoštih.
O nekaterih lastnostih dobre molitve.
Na ezdrelonski planjavi, šest ur hoda od Nazareta proti jngu, ob meji Samarije, stoji malo mesto Dženin s 3000 mohamedanskimi prebivalci. To je kraj, kjer se je zgodil čudež današ-njega evangelija.
V Palestini, pa tudi drugod po vročih krajih, je bolezen žobavosti še dandanes doma. Taki bolniki so izključeni iz člo-Veške družbe, zato žive zunaj mest in vasi skupno po votlinah
in praznih judovskih grobovih, pravcati živi mrliči. Izmed deseterih, ki jih omenja današnji evangelij, je bilo devet judov in en Samarijan. Isto žalostno stanje jih je prisililo, da so pozabili na medsebojno narodno sovraštvo. Zato pridejo tudi skupno prosit pomoči Jezusa, velikega čudodelnika.
Ti gobavci so nam kristjanom zgled prošnje, p r o -silne molitve, Samarijan pa, ki se je ozdravljen vrnil k Jezusu, nam je tudi zgled hvaležnosti, zahvalne molitve.
Učimo se od njih, kako prosimo Boga in kako ga zahvalimo.
I. a) Ti gobavci nas tedaj uče, kako prosimo Boga, ko molimo. Da nam je molitev potrebna, o tem smo vsi prepričani in zato^smo tudi danes tukaj zbrani. Mi molimo, — molimo pa dostikrat brez uspeha. Kaj je vzrok neuspešnosti naše molitve?
Poglejmo gobavce, poslušajmo jih: »Jezus, učenik! usmili se nas!« Lahko si mislimo, da niso klicali in prosili tako mrzlo, kakor molimo mi dostikrat brez čuta. Evangelij pravi, da so glasno klicali, in gotovo ne samo iz tega vzroka, ker so daleč stali, ampak ker jih je njihova revščina hudo trla, zato so tudi svojim čuvstvom dali duška v glasnem klicanju po usmiljenju. Njihov glas je bil zunanje znamenje njihovega hrepenenja po uslišanju.
Glejte, taka bodi tudi naša molitev, če hočemo uslišani biti: molitev hrepenenja iz srca.
Sv. pismo primerja molitev s kadilom. Lepo dišečemu kadilu enako naj se dviga naša molitev pred prestol božji. Dim kadila pa se dviga iznad žarečega oglja. Žareče oglje pa po-menja v hrepenenju po Bogu in njegovih darovih žareče srce.
Nočem reči, da nikoli ne molimo s pravim hrepenenjem po uslišanju. O, pridejo trenutki v človeškem življenju, v času dušne ali telesne stiske, ko človek moli svetniku enako. Toda to je le včasih, vedno, pri vsaki molitvi pa ne: in vendar je naša molitev vedno prošnja pred Bogom: spomnite se le, kaj vse izgovarjamo v očenašu, za kaj vse prosimo v tej Gospodovi molitvi: spomnite se pa tudi, kako leno, malomarno, brez hrepenenja prosimo Boga za najimenitnejše milosti, proti katerim so naše osebne zadeve prave ničevnosti: — vprašam, bo li hotel Bog uslišati nas v teh naših osebnih malenkostnih zadevah, četudi prosimo z vsem hrepenenjem, ko pa je naše srce mrzlo, ko molimo očenaš brez hrepenenja, brez prave pobožnosti, dasiravno vemo, za kaj prosimo? Torej, če hočemo uslišani biti, ko kaj posebnega potrebujemo, ne pozabimo na hrepenenje po uslišanju sploh, kadar molimo. S kratkimi besedami rečeno: moliti moramo vedno pobožno.
b) Dalje: učimo se od gobavcev današnjega evangelija zaupljivosti v molitvi.
Po Mozesovi postavi je moral gobavec, ki je menil, da je ozdravel, preiskati se dati od duhovnikov v Jeruzalemu in prinesti zaukazani dar v tempelj.
Gobavcem v današnjem evangeliju odgovori Jezus na njihovo prošnjo: »Pojdite in izkažite se duhovnikom!« Do tedaj še niso bili očiščeni gob. Torej je bila zanje velika poizkušnja: še gobavim ukaže Gospod, naj gredo izkazat se, kakor da bi bili že ozdravljeni. Kako lahko bi jih bilo zapeljalo njihovo stanje, da bi bili rekli: »Kam hočemo iti, saj smo še polni gob! Ozdravi nas prej, čemu nas pošiljaš na dolgo pot v Jeruzalem, morda zastonj.« Toda, kakor veliko je bilo njihovo hrepenenje po zdravju, tako velika je bila tudi njihova vera, njihovo zaupanje v Jezusovo moč in besedo. Šli so in ne zastonj.
Glejte, zgled, ki ga posnemajmo pri svoji molitvi: Dokazov, da Bog usliši zaupljivo molitev, imamo mi več, kakor so jih imeli ti-le gobavci; njim niso bile znane Jezusove besede: »Resnično, povem vam, če boste imeli vero in ne boste dvojili..., vse, karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste dobili.. .!« (Mat. 21, 22.) — če bi bilo treba tudi goro prestaviti, čudežnim Potom. Sv. Gregor, imenovan čudodelnik, je to skusil.
Torej, zaupljivi molitvi je uslišanje obljubljeno, če bi bilo za to treba tudi čudeža. Res je, da so se tekom časa godili in se še gode čudeži vsled zaupljive molitve: mi seveda si še od daleč ne upamo misliti, da bo Bog zaradi nas kar naravnost čudeže delal, ampak, kar prosimo, je le to, da bi ljubi Bog Potom navadnega vodstva svoje božje previdnosti nas obvaroval hudega in nam dal tisto dobro, ki je potrebujemo. Tem bolj pa n*ora naše zaupanje trdno biti, čim bolj smo prepričani, da je Bog pripravljen kristjanom vsled zaupljive molitve pomagati, če bi bilo treba tudi čudežnim potom, dalje — čim bolj vemo, da ga z nezaupljivostjo v molitvi naravnost žalimo.
Torej, ko opazimo v svojem srcu med molitvijo čut nezaup-‘jivosti, ko spoznamo, na kako slabih nogah je naša vera v res-Mčnost božjo, o tedaj prosimo predvsem za milost zaupanja in frčimo: »Jezus, učenik, usmili se me! Ti si obljubil: prosite, 1ščite in prejeli, našli boste; meni manjka pri molitvi pravega 2ftUpanja v tebe, daj, da najprvo le-to najdem: s tem najdem °henem, to vem, tudi zlati ključ do vseh tvojih zakladov,«
Ozdravljeni gobavec je moral prinesti ukazani dar v tempelj v spravo za svoje grehe.
Glejte, tudi v tem imamo zgled, ki ga posnemajmo. Pridimo pred molitvijo dar v spravo za greh! Kakšen naj bode la dar? Gobavost je bila pri Judih znamenje božje kazni za Srehe. Bolezni, težave življenja, v katerih prav posebno radi kosimo Boga pomoči, so tudi večinoma kazni za greh. — Dar ki ga Bogu darujmo, ko ga prosimo pomoči, naj b o d a r
žrtve samega sebe, naj bo spoznanje, da smo še več kazni zaslužili: dar naj bo voljno prenašanje bolezni in težav v duhu pokore.
II. Razen čudežnega ozdravljenja gobavih je velepomembno, kar je rekel Jezus o ozdravljenem Samarijanu: >-Ali se ni nobeden znašel ter Bogu čast dal razen tega tujca?«
Tu vidimo, da Gospod Zveličar rad pomaga: ko pa je pomagal, tedaj hoče in zahteva, da smo mu hvaležni. Naše prošnje rad posluša, hoče pa slišati tudi zahvalo. In po pravici. Hvaležnost je plemenito, od Boga človeku v srce vsajeno čuv-stvo. Kdor bi menil, da bi bilo temu ali onemu potreba na srce položiti dolžnost hvaležnosti, ta bi ga s tem razžalil. Ljudje smo in priznamo, da nismo brez napak in slabosti. Toda, da bi bili nehvaležni, tega si ne damo očitati: zakaj nehvaležnost velja med ljudmi za velik madež in stud nad njo izražamo s tem, da jo imenujemo »črno nehvaležnost«.
Kot kristjani pa imamo Bogu nasproti tem več povoda in prilike hvaležni biti, čim bolj spoznamo, da brez njega nič nismo in nič ne premoremo.
Ni treba pa, da bi morale biti milosti in dobrote izredne, za katere bodimo Bogu hvaležni. Ni treba, da bi moral Bog šele čudežno ozdraviti nas in s tem obuditi v nas čut hvaležnosti: zakaj ni li isto pred Bogom, človeka ozdraviti ali pa zdravega ohraniti: ni li isto, ako je Jezus nasitil množico čudežno s pomnoženjem kruha v puščavi, kakor da daje svoj blagoslov in s tem rodovitnost našemu polju? Ni li isto Bogu mrtvega obuditi ali nas ohraniti žive? Ni li isto Bogu očistiti človeka telesnih gob ali pa dušnih gob greha? Ni li vse to našteto izraz in dokaz božje previdnosti, božjega usmiljenja, njegove dobrote, od katere zavisimo in imamo vse? Ni li vzroka dovolj, da smo Bogu hvaležni? Sedaj vprašam: kje tiči nadaljnji vzrok razen pomanjkanja hrepenenja in zaupljivosti, da nas Bog v posebnih slučajih ne usliši? Glejte: v naši nehvaležnosti za prejete dobrote v navadnih dneh.
Dokaz te nehvaležnosti je opuščanje jutranje, večerne molitve, molitve pred jedjo in po jedi ali njeno malomarno opravljanje.
Predragi! Kako moreš upati, da ti bo Bog naklonil še kako posebno dobroto, ko pa mu z nehvaležnostjo vračaš toliko drugih dobrot, čez dan prejetih, ki niso nič manjše in nič večje kakor ta, za katero posebej prosiš: saj prihajajo iz rok istega Boga? Zakaj se pritožuješ, da te Bog ne usliši, ko se mu ne znaš ali nočeš hvaležnega izkazati za to, kar si že prejel? Ne pravi li pregovor: »Kdor se zahvaljuje, se naprej priporočuje!«
Ah, da, molitve manjka, jutranje, večerne, pred jedjo in po jedi, zato ni blagoslova po družinah. In da zginja molitev iz družin, to pričajo otroci, ki se obtožujejo, da ne molijo zjutraj, zvečer, pred jedjo, po jedi, Zakaj ne molijo? Zato, ker
starši tudi ne molijo. Včasih smo molili vsi skupaj, oče ali mati naprej, otroci za njim. In kadar nismo molili skupno, smo morali otroci vsak zase na glas vpričo staršev ali v njihovi odsotnosti vpričo starejših bratov ali sester opraviti jutranjo in večerno molitev. Dandanes starši prepuščajo nedoraslemu otroku na voljo, da moli ali ne, in se niti ne prepričajo, kako ravna: — toda ako vidijo, da bolj ko odrašča otrok, postaja tudi bolj neroden, tedaj hočejo s kletvijo nadomestiti v odgoji, kar so brez molitve zamudili. 0 narobe svet! Pustimo to za danes! Ni moj namen, govoriti o odgoji otrok, ampak o vzrokih, zakaj ostajajo naše molitve dostikrat neuslišane. Kot tretji vzrok sem navedel nehvaležnost, ki se kaže v opuščanju ali malomarnem opravljanju stanovskih molitev, ki naj so vsakdanji dokaz, da smo Bogu hvaležni za vse, kar prejmemo iz njegovih rok. Ta nehvaležnost, to opuščanje vsakdanjih molitev, to pomanjkanje hrepenenja, pobožnosti pri njih in nezaupljivost v molitvi takrat, ko smo božje pomoči najbolj potrebni, vse to je vzrok, da molimo, ne da bi bili uslišani.
Učimo se torej iz današnjega evangelijskega dogodka prav moliti: moliti s hrepenenjem, s pobožnostjo, z zaupljivostjo in hvaležnostjo do Boga, delivca vsega dobrega. In ker nas naši grehi zadržujejo, da si, enako gobavim pred Jezusa, mi ne upamo pred prestol božji, tedaj zakličimo z gobavimi: Jezus, učenik, usmili se nas! Jezus nam bo v naši vesti odgovoril: »Pojdite, izkažite se duhovnikom!«, t j. očistite svojo vest grehov v sv. spovedi, zakaj le svojim prijateljem izkazuje Bog svojo dobroto. Torej, če hočemo uslišani biti v svojih molitvah, glejmo tudi, da bodo naše prošnje prihajale iz srca, ki je čisto grehov. Amen.	P. Jeronim Knoblehar.
Štirinajsta nedelja po binkoštih.
Komu bodemo služili?
Nihče ne more dvema gospodoma služiti.	Mat. 6, 24.
Kajne, dragi prijatelj, sestra moja, o resnici, ki jo oznanja božji Zveličar v današnjem sv. evangeliju: »Nihče ne more dvema gospodoma služiti,« pač ne dvomiva? Saj je to vendar povsem naravno. Zakaj vsak gospodar ima drugačne Potrebe, drugačne želje. In vsak gospodar, ki služabnika plačuje, hoče in zahteva, da služabnik posveti vse svoje moči njemu. Pravična je ta zahteva. Zato služabnik ne more obenem služiti še drugemu gospodu.
Duhovni Pastir.
30
Tem manj je mogoče, da bi kdo obenem služil dvema gospodoma, ki sta si sovražnika. Le pomisli na grozno svetovno vojsko, ko vsa Evropa, in lahko skoro rečemo, ves svet trepeta od grmenja topov. Pa bi hotel kdo služiti obenem domovini in sovražniku. Ali bi bilo to mogoče? Pač ne! Kakšen bi bil konec takega človeka? Čez vse žalosten in nesrečen: Ustrelili ali obesili bi ga!
A glej, hujše nasprotstvo in sovraštvo je med Bogom in med »gospodarjem tega sveta«, med hudim duhom. Od onega časa traja to sovraštvo, kar so se napuhnjeni angeli dvignili zoper Boga, svojega Stvarnika in Gospoda, in so rekli: »N e bomo ti služili!« Ali bi torej bilo mogoče, da bi bil kdo obenem v službi Boga, najvišjega Gospoda, in v službi hudega duha?
Misli si dve hiši. Na solnčnem hribu stoji lep, bel kmetski dom, skoro gradič. Okna lesketajo, ko se upre vanje solnce, daleč tja po cesti in kar vabijo, kakor prijazne oči, v bogati dom. Prijazne zelene trate se razprostirajo naokoli; drevje zeleni in rodi po tratah; dalje spodaj njive, na njih raznovrstno silje, da se veseli oko, ko se razgleda naokoli. Spodaj v dolini pa stoji, skrita med jagnjedi in temnim jelševjem, napol razpadla bajta. Majhna okna so umazana, polomljena, kakor slepa očesa. Zanemarjena, močvirnata zemlja leži naokrog, neprijazna kakor grešen človek. Strupene megle se dvigajo ob jutrih in ob soparnih dnevih iz močvirja.
Misli si zdaj, da prideš tam po cesti, popoten človek, ki išče službe. Kam boš pač zavil? Ali gor v lepi, prijazni dom, ali v ono strahotno bajto, ki ti že pravi srce o njej: »Ali ne stanujejo tukaj roparji in morilci?« Je li treba tukaj kaj pomišljati, dvomiti, se obotavljati, se pustiti od drugih porivati in siliti? Ali ne bo nameril vsak z veselim srcem koraka proti gradiču na hribu, vsem oblitem s toplim solncem božjim?
0 duša, glej, ta domova sta: Nebesa in pekel. Kam bova obrnila midva korak, prijatelj moj?
Pomisli dalje: Vsak vendar rajši služi premožnemu, bogatemu gospodu nego siromašnemu. Res, svetniki so z veseljem služili tudi siromašnim. A služili so dobrim, poštenim, krivičnim ne bi. In služili so s tem najvišjemu Gospodu. Ko se je napotil ustanovnik reda usmiljenih bratov, sv. Janez od Boga (1490—1550 na Portugalskem) s Portugalskega v Afriko, goreč od hrepenenja, da bi pomagal tam ujetim kristjanom in si prislužil morda krono mučeništva, je naletel v Gibraltarju ob morju na portugalskega plemiča, ki je šel z ženo in štirimi hčerkami v Afriko, ker ga je kralj pregnal iz dežele. Pri tem nesrečnem plemiču vstopi Janez v službo. Komaj pa se prepeljejo čez morje v Cento v Afriki, zboli vsa družina. Ono malo premoženja, kar ga je plemenitaš mogel rešiti, ko je bil prognan, kmalu porabijo. In prične se bridko pomanjkanje. In kaj stori Janez?

Ali jih v tej nesreči zapusti? Ne! Temveč porabi zanje ves svoj denar, celo svojo obleko, kolikor je nima na telesu. Potem gre in dela pri zidanju tamošnje trdnjave, denar pa, ki ga zasluži, porabi za bolno družino, on sam pa uživa le toliko, da si ohrani potrebnih telesnih moči. Tako je služil Janez siromašnemu gospodarju, ker je vedel, da služi s tem najbogatejšemu Gospodu.
Temu najbogatejšemu Gospodu služiva tudi midva! Ta bo naju plačal gotovo, plačal bogato. »Glej, jaz sam sem tvoje veliko plačilo!« Oni drugi gospodar ne more plačati nikomur, ker sam ničesar nima. Le baha se, da ima. »Vse to, vse, kar vidi tvoje oko — ti dam, če padeš pred me in me moliš,« je govoril že Gospodu. Pa je lagal. Tako laže nama, ko naju vabi: »Stopi k meni v službo, stori in delaj po moji volji in vse dobiš, kar ti srce poželi!« Ne verujva! Laže. Zakaj on je »lažnik od začetka«.
Glej, nikakor bi ne bilo tudi prav in ne modro, če bi kdo poizkusil služiti obenem v obeh hišah, v oni krasni na hribu in v oni razbojniški v tisti mračni, žalostni dolini. Če bi hodil vedno sem in tja, danes bi delal na hribu, jutri pri sosedu sovražniku spodaj v močvirju. Ali podnevi v bogati hiši na višavi, ponoči v razbojniškem brlogu v nižavi. Naposled bi rekel gospodar na hribu: »Veš kaj, ostani kar za vedno spodaj! Jaz te ne maram več. Ne poznam te!«
In še eno pomisliva: Komu pa hlapec, dekla rajši služita: dobremu ali sitnemu, hudobnemu gospodarju? Kajne, da dobremu? In glej, v domu na višavi prebiva najboljši gospod, v brlogu v oni strupeni nižavi najsitnejši, najokrutnejši, naj-Hudobnejši.
Pomisli, koliko dobrot sva že prejela od gospodarja na višavi, od Gospoda Boga. Že v materinem telesu nama je dal življenje. Zakaj najini materi morata priznati z junaško materjo Makabejcev: »Ne vem, kako si se v mojem telesu spočel. Jaz ti namreč nisem dala ne duha, ne duše, ne življenja, in tudi uda nisem sklepala z udi, temveč Stvarnik sveta, ki človeka ob spo-četku upodobi in ki daje začetek vsem rečem« (II, Mak. 7, 22, 23). Že v materinem telesu naju je čuval. Pri sv. krstu naju je vzel takorekoč v naročje in je slovesno priznal: »Moj otrok si!« Enemu najboljših svojih prijateljev, svojemu angelu, je »zapovedal, da naju naj varuje na vseh najinih potih« (Ps. 90, 11). Vedno je po očetovsko skrbel za naju. Kar sva užila sreče v življenju, srčne, dušne, svete sreče, glej, od Gospoda v oni svetli hiši, od Boga je bila. In če nama je poslal kdaj tudi nevoljo in nesrečo in trpljenje, glej, tudi to je prišlo iz očetovske, iz ljubeče roke. Oče pa ne želi hudega svojim otrokom, torej se ne smeva Pritoževati. In ko bodeva opešala, naju bo vzel k sebi v svoj dom, kjer nama je že »pripravil sedež od začetka sveta« (Mat. 25, 34) — če sva ga zaslužila.
A nasprotno: kaj imava od gospodarja onega mračnega doma, od gospodarja tega sveta, od duha teme? Ves nemir srca, ki je prišel čez naju kdaj po grehu, zakaj »hudobneži so kakor šumeče morje, ki ne more mirovati. Grešniki nimajo miru!« (Iz. 57, 20, 21.) Vso bridkost duše, ki se je odvrnila od pravega gospodarja in je šla v službo k tujcu, k siromašnemu, zlobnemu gospodarju. »Noč in dan so moja jed solze, ker mi vsak dan kličejo: Kje je tvoj Bog?« (Ps. 41, 4.) Ves strah pred Bogom in obličjem božjim zaradi greha, kakor beremo že o Adamu: »Slišal sem tvoj glas in sem se zbal ter sem se skril« (I. Moz. 3, 10).
Torej le hudo!
In takega gospoda naj ljubiva, mu naj služiva, sva mu naj zvesta?
A morda si že v tej težki, žalostni službi, moj brat, moja sestra? Prišel si v to službo kakor izgubljen sin v sv. pismu (Luk. 15). Doma pri očetu je imel vsega v izobilju, je bil gospod in ljubljenec domačih. Pa je zahteval od očeta s trdo besedo denar in je šel na tuje. V tujini pa je vso dediščino, ki mu jo je oče dal, zapravil. Zapravil v slabi družbi, zapravil z grehi. Tedaj pa nastane lakota v tisti deželi. In zdaj je prišla kazen tudi čez nehvaležnega sina. On, ki je imel poprej ob veselju greha toliko prijateljev, je bil zdaj, ko je tičal globoko v grehih in v nesreči, sam in zapuščen. Nobeden nekdanjih »prijateljev« ga ni več poznal. Da ne bi poginil od gladu, je šel iskat službe. Pride je prosit k nekemu meščanu. In kakšno službo dobi? Gospod ga pošlje na svojo pristavo, naj tam svinje pase. Res, najzadnja služba, res, služba za grešnike! In tudi v tej službi je trpel tak glad, da bi se rad nasitil z luščinami, ki so jih dobivale svinje. A mu jih nihče ni dal.
Bore grešnik, glej, to si ti! Ti, ki si šel »na tuje« in si zapravil dediščino nebeškega Očeta, posvečujočo milost, in si vstopil v službo hudega duha, v težko službo, v službo, ki te tako ponižuje, ti otrok božji, ki te je Bog »le malo ponižal pod svojimi angeli« (Ps. 8, 6).
In zdaj tvoja duša trpi pomanjkanje in glad. Greh je ne nasiti, ker greh ne reče nikoli: »Dovolj!« Temveč kakor gladen pes vpije venomer: »Še, še!« In ne nasičuje je milost božja, ker te nima.
A kaj boš storil, ti ubožec, ti trpin? Glej, stori, kar je storil izgubljeni sin. Sv. pismo pravi o njem: »Šel pa je sam v se — to se pravi: spoznal je svoj greh in ga obžaloval — in je rekel: Koliko najemnikov (delavcev) v hiši mojega očeta ima obilno kruha, jaz pa tukaj od lakote poginjam! Vzdignil se bom ter pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe! Nisem več vreden tvoj sin imenovan biti, stori me kakor enega svojih najemnikov.«
Glej njegovo srčno kesanje! Glej njegovo resno voljo, da sprejme za svoj greh hudo kazen, težko pokoro! — A vse to

bi mu še nič ne koristilo, ako bi to le mislil, ne pa tudi izvršil, ako bi ostal z vsem svojim kesom vendar v tujini, v tej ponižujoči službi.
A čuj! »In se je vzdignil in je prišel k svojemu očetu in mu je rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe. Nisem več vreden tvoj sin imenovan biti.« Glej njegovo spoved! — In saj veš, s kakšno ljubeznijo ga je oče sprejel: »Pritekel je, se ga oklenil okoli vratu in ga poljubil.«
Stori tudi ti tako! Spoznaj svoje nesrečno stanje! Obžaluj, da si zapustil z grehom nebeškega Očeta! Vrni se po dobri spovedi nazaj k njemu in tudi ti se boš »napil ob obilnosti njegove hiše« (Ps. 35). Spoznal boš, da »je en dan v hiši Gospodovi boljši od tisoč v hiši grešnikov.« Spoznal boš: »Resnično, ti, Gospod, si vreden popolne službe, vse časti in večne hvale! O, da bi ti pač služil vse dni svojega življenja, da bi le en dan vredno opravljal tvojo službo! Velika čast je, tebi služiti, in vse zaničevati zaradi tebe, je velika slava. O ljubezniva služba, vredna, da se je oklenemo, ker z njo si prislužimo največjo dobroto in si pridobimo veselje, ki vekomaj ostane« (Hodi za Kristusom III., 10). In vzkliknil boš s svetopisemskim pridigarjem in s pobožnim Tomažem Kempčanom:	»Res, niče-
murnost čez ničemurnost in vse je ničemurno razen Bpga ljubiti in njemu edinemu služiti!« (Prid. 1, 2. — Hodi za Kristusom I., 1.)	M. K.
Priložnostni govori.
Presveto Srce Jezusovo in katoliški duhovnik — posredovalec miru in sprave.
Na novi maši č. g. Jožefa Zeichen v Lipi 13. junija 1915 govoril kanonik
Matej WeiB.
Presveto Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava, prosi za nas!
Lit. presv. Srca.
Predragi novomašnik in čč. sobratje!
Preljubi v znamenju presvetega Srca zbrani verniki!
Stojimo pod globokim vtisom svetovne vojske. Krvavo se *ari nebo od vzhoda do zahoda. Ognjeni plameni se dvigajo, krasna mesta gore in prej prijazna sela leže v razvalinah. Rodo-vitna polja so razorana in opustošena. Potoki krvi hrabrih junakov napajajo bojno polje in potoki solza vdov in sirot se pretakajo po tužni domovini. Vojska krog in krog, sovražniki povsod, povsod le tuga in trpljenje. In kruta smrt, kako bogata )e tvoja žetev!
Pa kakor zeleni otok sredi peščene puščave ali strašno besnečega morja se mi zdi današnji dan. Kakor nepremagljiva trdnjava v bojnem metežu, kakor visoko sveto mesto, katerega ne doseže viharne vojske silni val, se mi zdi danes tukajšnje svetišče. Kakor nevesta se je okrasila farna cerkev, da bi gledala, kako stopa na nedeljo presvetega Srca Jezusovega prvikrat pred božji oltar njen zvesti in hvaležni sin.
Da, predragi! Zelen otok miru in sprave je današnji dan, kajti obhajamo nedeljo presvetega Srca, obenem pa obhajamo slovesnost, kakršne še ni zlahka videla lipiška fara, ko bo naš dragi novomašnik prvikrat daroval Bogu n a j -višji dar miru in sprave. — Pred triindvajsetimi leti so ga prinesli botri k temu krstnemu kamnu, tu je sprejel svoje prvo sv. obhajilo, tu je opravljal svojo angelsko službo in tu bo danes pel svojo prvo sveto mašo. — Mene pa je nepričakovano doletela čast, na ta dvojni visoki praznik, vam, predragi verniki, izpregovoriti nekaj besedi. Kakor ptica-selivka vedno rada prileti v svoje staro gnezdo, tako sem tudi jaz z veseljem prihitel v svojo rojstno faro, kjer mi je tekla zibelka in me je prvikrat obsijala milost božja.
In kaj naj vam, predragi verniki, danes govorim? Nič drugega, kar nam pridigujeta nedelja presv. Srca in slovesnost nove maše v vojnem času. — Toliko se govori dandanes o vojski. Dovolite mi pa danes napraviti izjemo, da zopet enkrat slišimo besede o miru, o miru namreč, ki ga svet ne more dati, o spravi, ki je svet dandanes ne pozna. Premišljujmo tedaj: Kako je katoliški duhovnik po zgledu presvetega Srca posredovalec miru in sprave bednemu ljudstvu.
Ti pa, presveto Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava, prosi za nas.
Mir! O sladki in tolikrat pozabljeni, dvakrat sladek nam sedaj ob času vojske! — Toda kdo si pozabljeni znanec izza davnih dni in kje je tvoja domovina?
Pa mi reče kdo: Bogastvo, zdravje, veselo življenje na svetu, to je mir! Toda kako dolgo le? Dokler ne pride uboštvo, bolezen, vojska in končno smrt. — Morda sreča? Je li tu pravi mir? Pa sami predobro veste, kako je opoteča. — Morda visoka čast, posvetna oblast? In zgodovina nam pravi: Ne!
Mir, ki ga nam ponuja svet, je trohljivi mir pokopališča, mir bojnega polja, mir pokončanja. Pravega miru nam svet ne more dati. — Kje ga tedaj iskati? Poglejte proti nebu! Od večnega Solnca nam sije pravi mir visoko nad zvezdami, kjer je Bog neskončni. On edini je, ki uteši našega srca hrepenenje po večnem neminljivem miru. V Bogu in pri Bogu je naš m i r. Saj so znane besede sv. Avguština: Nemirno je moje srce, dokler ne počiva v tebi, o Bog!
In Bog je v drugi osebi prišel na svet in iz betlehemskih jaslic je zasijala zvezda miru in v prvi božični noči so angeli peli do tedaj še nepoznano pesem: Mir ljudem na zemlji... Z nebeškim mirom pa nam je prinesel tudi mir srca in mir z ljudmi. In prišel je ta trojni mir oznanjat in delit vsem po miru hrepenečim. Pri njem so našla mir vsa ljudstva in vsi sloji, posebno revni in trpeči. Mir srca so našli grešniki in vsi, ki so se mu posebej posvetili. Posebno apostolom in učencem svojim, kakor njih naslednikom, škofom in duhovnikom je izrecno izročil svoj trojni mir, z besedami: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne kakor ga daje svet, ga vam dam jaz« (Jan. 14, 27).
Te besede so veljale tudi č. g. novomašniku! »Svoj trojni mir ti dam, ako mi slediš kot moj apostol!« In slišal je Kristusov vabeči glas in mu sledil in danes ga gledate, posebno vi Lipljani, z nekakim ponosom prvikrat ob pobočju svetega oltarja. In Kristus bo hitel danes izpolnit nad njim svojo obljubo, danes pri prvi sveti daritvi in — kako lepo — ravno danes na nedeljo svojega presvetega Srca.
Da! predragi sobrat! Na presvetem Srcu boš našel svoj mir in ga našel tudi drugim. Le iz tega neusahljivega vira miru in sprave ga boš črpal sebi in vsem po telesnem in duševnem miru hrepenečim.
1.	Predragi verniki! Tri prelepe podobe Jezusovega presvetega Srca so nam narisali avstrijski škofje v skupnem pastirskem listu. Prva podoba! Odrešenik usmiljeno zbira pod svojim plaščem uboge in zapuščene, slepe in gobave, ranjene in kruljave, jokajoče vdove in uboge sirote. In Srce njegovo se zgrozi vsled tolikega gorja in zakliče poln sočutja: Smili se mi to ubogo ljudstvo (Mat. 15, 32). Konečno razprostre svoje roke nad njimi ter kliče vsem trpečim: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil (Mat. 11, 28). In poklada svoje roke nanje, jih ozdravlja in tolaži, -— Kajne, prekrasna podoba Jezusovega presvetega Srca?
To pa je tudi vsaj slična podoba katoliškega duhovnika.
Predragi! Samo en pogled v svetovno zgodovino. Ne bodem hvalil, a bolj kot kdaj je dandanes treba povedati resnico: da so namreč imena duhovnikov z neizbrisljivo pisavo vdolbena v spomenike krščanske ljubezni do bližnjega, da so bili duhovniki divjim narodom prvi oznanjevalci miru, ki so prekovali meče in kopja bojaželjnih narodov v orodja mirnega seljaka, ki so zidali nemirno begajočim plemenom mirna selišča, da je razcvetelo rokodelstvo in se razširila omika in umetnost.
Paganstvo ni poznalo usmiljenja z ubogim trpinom. Eden izmed najboljših je celo dejal: Ako ubogi zboli, naj umrje, in
zdravnik naj se ne trudi, ga rešiti. Pa stopili so duhovniki na plan, zbirali predvsem uboge in trpeče in kazoč nanje, klicali poganom: Glejte, to so naši zakladi! S krščanstvom se je širila skrb za ubožce. Nastali so razni redovi, ki so si skrb za uboge stavili za svojo živ-ljensko nalogo. Ni mi treba govoriti o Vincencijevi družbi, o usmiljenih bratih in sestrah, kajti sami jih predobro poznate, te angele krščanske ljubezni. In do 18. stoletja so bili celo edini, ki so imeli še kaj srca do ubožcev. — In vprašam dalje: Kateri so bili oni, ki so v času kuge bolnikom stregli, dokler tudi sami niso padli kot žrtev nalezljive bolezni? In kateri so bili tisti, ki sc poleg prvih sirotišnic in hiralnic zidali tudi prve bolniščnice? Odkod družba usmiljenih bratov, teh vitezov, krščanske ljubezni, ki tudi na Koroškem, v Št. Vidu, skozi dolgo vrsto let že lajšajo gorje trpečih bolnikov. Odkod še mnogo drugih redov — kdo bi jih mogel prešteti — tisoče in tisoče redovnikov in redovnic, ki kakor usmiljeni Samarijani celijo skeleče rane ubogega in trpečega človeštva? Čigavo delo je vse to? To je delo duhovnikov. Še nam je v živem spominu, kako so linški škof dr. Rud. Hitmair noč in dan stregli bolnim vojakom, dokler tudi sami niso podlegli nalezljivi bolezni in si v zgodovini človeštva in krščanske ljubezni postavili vekotrajen spomenik samaritanskega škofa, ki da tudi življenje za ubogega trpina. In naši vojni kurati! Mnogo izmed njih je bilo že odlikovanih, najvišje odlikovanje pa bodo prejeli od Boga. O enem vojnem kuratu-rojaku smo brali, da je bil v srce zadet v trenutku* ko je hitel pomagat padlemu vojaku s tolažili svete vere. — Pa, predragi, recite sami, na katera vrata najčešče trka revež, berač, in ne brez uspeha? In kje najde verno katoliško ljudstvo tolažbo v trpljenju? Kam gre trpeča mati, ki je v vojski izgubila svoje edino dete, kam neutolažljiva vdova, ki žaluje za svojim možem, kam uboga sirota, ki ne* prikliče več nazaj očeta z bojišča? Ali ne k duhovniku? Da, k duhovniku, kajti verno ljudstvo dobro ve, da samo duhovnik najde pravo zdravilo za skeleče rane. Saj je namestnik Onega, katerega božje Srce je bilo polno ljubezni do ubogih in trpečih.
To, predragi, je katoliški duhovnik po zgledu presvetega Srca bednemu ljudstvu. Posredovalec je telesnega, zunanjega miru vsem narodom in slojem, posebno ubogim in trpečim.
2.	Pa telesni mir ima svoje korenine v najglobljih globinah človeškega srca. Pogoj za zunanji mir med svetom je notranji mir vesti in mir z Bogom. In tudi ta mir polaga katoliški duhovnik v človeška srca, V časnosti živi, k večnosti pa je obrnjen pogled njegov, zemeljsko življenje preceni po večnih vrednotah. Na zemlji bivajoč se ukvarja s posvetnim, da je napolni z nebeškim. Kvišku hoče dvigati vse, posvetiti hoče svet v svetišče božjega miru.
In drugo podobo presvetega Srca so narisali avstrijski škofje.
To je podoba, ki jo nam riše tudi današnji sveti evangelij, podoba dobrega pastirja, kako hodi za izgubljeno ovčico, jo izvleče iz trnja, zadene na rame in nese k čredi nazaj.
Genljiva podoba, ki kaže usmiljeno ljubezen Jezusovega presvetega Srca do ubogih grešnikov. To je slika onega presvetega Srca, ki je grešnike toliko ljubilo, ki je milostljivo sprejelo spokorno Magdaleno in odpustilo skesani prešestnici, ki je ljubeznivo pogledalo nezvestega Petra in sveti raj obljubilo desnemu razbojniku. Vsi so okusili njega tolažljive besede: Pojdi v miru, tvoji grehi so ti odpuščeni... Božji Zveličar je pač predobro poznal nemirno srce človeško, ki zamore pridobiti prvotni, rajski mir le z odpuščanjem grehov. —- Kajne, da je krasna podoba presvetega Srca dobrega Pastirja?
Pa tudi v tem je duhovnik kot dušni pastir podoben presvetemu Srcu.
Predragi! Svet nima srca za one, ki jih je v greh zapeljal, pravijo škofje. Zapeljuje kakor satan v raju. Prilizljivo vabi v greh, po storjenem grehu pa zapusti nesrečno žrtev. Ko izrabi izgubljenega sina, ga pošlje svinje past. Ko se Judežu oglaša vest, pa mu reko: »Kaj nas to briga, ti glej« (Mat. 27, 4). Odtod, predragi, toliko obupnih samomorov, Ako pa imaš prijatelja, ki razume tvojo bolečino, kako srečen si tedaj, 'kajne? Kakšna olajšava zate, ako mu odkrito smeš potožiti svojega srca gorje. Kajne, da dvakrat ložje prenašaš svojo bol? In ti ubogo, obupano človeško srce, ki nosiš težko pezo smrtnih grehov, o nemirno srce, kjer tako močno peče vest in tako hudo gloje črv, kje najdeš ti prijatelja? O grešnik, ne obupaj, pokažem ti sočutnega prijatelja. Glej, v spovednici je. On ima tolažbo za te in solzo usmiljenja. Človek je kakor ti in pozna vso človeško slabost, po božji oblasti pa ti odvzame težo grehov, ti da nazaj obleko milosti in vtisne v dušo tvojo pečat miru in sprave. In ko dvigne desnico in izreče besede: »Odvežem te tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha,« tedaj tako Prav začutiš vso nepopisno srečo umirjenega srca. In mir, nebeški mir se razliva v dušo tvojo.
Enkrat pa boš ležal na smrtni postelji. Oko bo polila solza bridkosti, vztrepetalo bo srce pri spominu na večnost. Zbal se boš strašnega računa. Grehi tvoji bodo kakor črne pošasti obstopili tvojo postelj in te tožili. 0 kako boš vzdihoval, kako boječe se oziral naokrog. Ali ga res ni tolaž-nika, ki bi umiril tvojega srca divji vihar? Da, eden je, tvoj Jušni pastir! Slišal je tvoje vzdihe in obupne klice in zdaj hiti Po samotnih gorskih stezah, v dežju, snegu in viharju, da ti Prinese mir srca. »Pax huic domui ... Mir bodi tej hiši, in vsem, ki v njej prebivajo,« so njegove prve besede. Kakor usmiljeni Samarijan vliva olje tolažbe v duševne rane in božji
mir najde zopet svojo pot v prej razdvojeno srce. In ko boš srečno končal svoj zadnji boj, bo zopet duhovnik tisti, ki bo škropil tvoje telesne ostanke in za tvojo dušo molil, želeč jej večnega miru. Na tihem pa bo hvalil Boga, da je v zadnjem hipu še, morda mnogo let izgubljeno ovčico pripeljal k božjemu, Dobremu Pastirju.
To, predragi, je katoliški duhovnik po zgledu presvetegaSrca. Dobri dušni pastir je, p o s r e d ov a 1 e c miru in sprave grešnemu srcu v življenju in smrti.
3.	Še tretjo in najlepšo podobo presv. Srca nam kažejo avstrijski škofje, risano od največjega umetnika vseh časov. To je podoba v plamenih ljubezni gorečega presv. Srca, s križem in trnjevo krono ovenčanega. Le dobro si oglejte podobo presv. Srca, okrašenega z orodji trpljenja in žrtev.
Presv. Srce ovija trnjeva krona, ki nam pove, da je bilo življenje Jezusovo le življenje trpljenja, trda, s trnjem posuta pot od trde zibelke do še trše smrtne postelje. Okusil je Kristus v življenju le delo in pomanjkanje, sovraštvo in preganjanje, obrekovanje in izdajstvo in konečno sramotno smrt na križu. In kaj pomeni križ in zakaj nekako raste iz presv. Srca? Zato, ker je križ iznajdba božje ljubezni, ki ima svoj sedež v presv. Srcu. Kaže nam, koliko žrtev je stalo Boga, da je nam pridobil mir in spravo. Presv. Srce je torej naiš spravni oltar — kako lepa podoba!
In to je tudi podoba katoliškega duhovnika. Na Golgoti je božji Sin izvršil svojo največjo krvavo spravno daritev, nai naših oltarjih pa jo ponavlja nekrvavo pri daritvi sv. maše. Pri sv. maši nam hoče biti Kristus v spravni dar, pa predragi, pomnite dobro, le po mašnikovih rokah. Po mašniku se daruje, po mašniku nam hoče dati zaželjeni mir. Mašnik spregovori le pet besed: »To je namreč moje Telo« in kralj nebes in zemlje, Jezus Kristus pride na oltar. In zopet izreče duhovnik besede: »To je moja kri... ki bo za mnoge prelita v odpuščanje grehov,« in kri Kristusova v kelihu kliče raz sveti oltar k nebu za spravo in mir. — Da, oltar je kraj miru in sprave, mašnik pa njega srečen posredovalec bednemu ljudstvu.
Posredovalec miru je mašnik tudi, ko tolikrat med sveto mašo moli za mir. On moli za zunanji mir: Da propitius pacem in diebus nostris — daj milostljivo mir v naših dneh; in za notranji mir moli 'k božjemu Jagnjetu, ki odjemlje grehe sveta: Dona nobis pacem — daj nam svoj mir.
Pa tudi duhovnik žrtvuje. Tudi njegovo srce je spravni oltar, celo njegovo življenje spravna daritev. — Daruje svoj čas in svojo prostost. Podnevu in ponoči je pripravljen, deliti bolnim grešnikom tolažila vere, nobena pot mu ni pre-

dolga, nobena gora previsoka, nobena kočica preubožna. Tudi zdravje in življenje tvega, da le reši neumrjočo dušo.
V čakalnici velikega kolodvora čaka več ranjencev na slami. Eden med njimi milo stoka in prosi: Prosim, hitro duhovnika! To prošnjo čuje drug ranjenec, ki prav tako že skoraj umira. Zašepeče bližnji strežnici: Duhovnik sem, nesite me k njemu, lahko mu podelim sv. odvezo. Strežnica se brani, češ: premikanje vam utegne povzročiti smrt. Pa duhovnik reče šepe-taje: Ena duša je več vredna, nego ena ura življenja. Prenesejo ga in opravita spoved. Pa duhovnik je že tako slab, da mu mora strežnica pomagati napraviti sv. križ. Po spovedi pa se zgrudita oba: spovedanec kakor spovednik in umrjeta roko v roki. To je pravi, katoliški duhovnik po presv. Srcu Jezusovem. Pa še dalje! — Duhovnik žrtvuje in se daruje navzlic nehvaležnosti sveta. Tudi duhovnik mora po zgledu presvetega Srca okusiti zasmeh in sovraštvo, obrekovanje in izdajstvo, ječo, vezi in udarce. To je delež vsakega pravega namestnika Kristusovega in to je že davno vedel tudi naš č. g. novomašnik. Kristus je rekel: »Sovraženi boste od vseh zavoljo mojega imena« (Mark. 13, 13). »Izdajali vas bodo v zbore, in v svojih shodnicah vas bodo bičali. In pred poglavarje in kralje boste peljani zavoljo mene, v pričevanje njim in nevernikom« (Mat. 10, 17, 18). Pa duhovnika tolaži zopet beseda Kristusova: »Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil kot vas. Spominjajte se besed, katere sem vam govoril. Hlapec ni večji kakor njegov gospod. Ako so mene preganjali, bodo tudi vas preganjali« (Jan. 15, 18, 20). In duhovnik ne obnemaga, ker črpa novo moč iz obljube Gospodove: »Vaše srce naj se ne prestraši, in naj se ne boji,« kajti »mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne 'kakor ga daje svet, ga vam dam jaz« (Jan. 14, 27).
Predragi verniki! Hitim h koncu! Rečem vam vsem, posebno vam Lipljanom, ki ste dobili zopet skrbnega duhovnika: Spoštujte duhovnike in jim bodite hvaležni! Zatecite se k njim kot blagovestnikom miru in sprave vi ubogi in trpeči, prihitite radi k njim vsi, katere peče vest in muči krivde zavest. S čistim srcem pogosto prisostvujte daritvi sv. maše, žrtvujte tudi ob delavnikih vsaj pol ure svojega časa na oltarju miru in sprave in vsedobrotno Srce Jezusovo bo po mašnikovih rokah dalo tudi vam oni trajni mir, ki ga svet ne more dati.
In kaj naj rečem tebi, preč. g. novomašnik, predragi sobrat? Pojdi, rečem ti, v. imenu in miru Gospodovem med svoje ljudstvo, iz katerega si izšel. Smili se ti to ubogo ljudstvo, Pa pomagaj mu kakor usmiljeni Samarijan.
Odpri srce, odpri roke,
Otiraj bratovske solze,
Sirotam olajšuj gorje!
Odpri tudi zapuščene, po grehu otrovane duše cvet, da bode padala božja rosa sprave, miru in ljubezni v potrta srca. Bodi vsem blagovestnik miru! Ako hočejo sovražniki boj, ti oznanjaj mir, ako te psujejo, ti blagoslavljaj, ako te preganjajo, ti moli zanje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (cfr. 1. Kor. 4, 10). Za vsa preganjanja imej kakor Kristus le en odgovor: »Ako sem hudo govoril, spričaj, ako sem prav govoril, 'kaj me biješ« (Jan. 18, 23). Trpi in žrtvuj kot presv. Srce Jezusovo, saj je Gospodov mir s teboj.
In ko boš sedaj opravil svojo prvo sveto daritev, ne pozabi, da je današnji dan posvečen presv. Srcu. Vem, da si zapisan med njega posebne častilce, vem, da si navzlic nastalih ovir vendarle danes hotel praznovati svojo novo mašo. Zato tembolj gotovo vem, da nas boš po zgledu papeža Leona XIII., našega presvetlega cesarja in vseh avstrijskih škofov posvetil presvetemu Srcu. In ko boš pri sveti maši k presv. Srcu molil za mir, se boš spomnil tudi naše prelepe domovine Avstrije in nje presvetlega cesarja. »Et pro imperatore nostro Francisco Josepho«, boš molil. In za našega cesarja Franca Jožefa, in verno slovensko ljudstvo bo s teboj molilo ter s tem pokazalo svojo patrijo-tično dolžnost. Ljudstvo pa, ki z duhovnikom pri sveti maši moli za svojega cesarja, nikdar ne prelomi svoje zvestobe. — Moli za hrabre junake, ki žrtvujejo vse svoje žitje in bitje na oltarju domovine. Moli za svoje dohre, skrbne starše, da jim Bog tisočero poplača ves njih veliki trud. Moli za svoja brata, ki se bojujeta za vero, dom, cesarja, da bi bila junaška v boju in prišla srečno nazaj. Moli za sv. očeta v Rimu, za papeža Benedikta XV., za svojega škofa Adama, za vse svoje sobrate, za vso duhovsko in svetno gosposko, za sorodnike in znance, prijatelje in nepri-jatelje. Položi sebe in nas v odprto stran presv. Srca, da bo v resnici nam vsem mir in sprava, pa ne samo nam, ampak tudi naši lepi, ljubljeni Avstriji in njenim narodom. Amen.
Govori za mladeniške Marijine družbe.
VIL'
Ogledovali smo bolj od blizu lilijo svete čistosti, ki naj raste in cvete v srcih mladeničev in predvsem v srcih mladeničev iz Marijine družbe. Cvetlica potrebuje hrane, da more živeti. Zasajeno v rodovitni zemlji namaka, zaliva skrbna roka gospodarjeva. Lilija svete čistosti, ta nežna cvetka vaših src, tudi ne bo obstala brez hrane. Če ne boste rabili pripomočkov, čednost svete čistosti ne bo uspevala. Ovenela bo in izgubila
Gl. Duh. Past. 1915, str. 331.
življenje, kakor bela lilija brez hrane. Vi ste gospodarji svoje bele lilije in zato vas kliče dolžnost, da jo negujete; vi sami morate skrbeti za sveto čistost in rabiti pripomočke, da si jo ohranite. Pripomočke za to boste prejeli združeni z Bogom v molitvi in sv. obhajilu.
Sin Marijin! Ne pozabi: sveta čistost je dar božji. Bog ti jo je podaril, ko te je ustvaril, Bog ti jo ohranja in ti jo bo vedno ohranjeval. Za to ga pa moraš prositi. Prosiš ga z molitvijo. Hočeš torej ohraniti svoj najdražji biser, moli! Moli še posebej v ta namen, da bi ohranil sveto čistost. Brez molitve bo začela cvetka hirati. Če bi se kdo še tako varoval nevarnosti, ki prete sveti čistosti, ne bo je ohranil, če ne bo molil. Bog je, ki daje rast in cvetje. Sovražnike, ki’ prete tej beli liliji, poznaš. Izkvarjena narava sama, silna, skoro ne-ukročna strast te mami in te hoče pahniti v pogubo; zapeljivi svet tekmuje, kako bo nastavil več vad, ki bo z njimi prežal na tvojo krasno spremljevalko, in zraven še hudobni duh s svojimi pomagači. Glej, koliko sovražnikov! Ne boš jih sam premagal. Preveč jih je in premočni so. Ti si pa tako slab, neizkušen. Pomoči potrebuješ. Kje jo boš dobil? Dal ti jo bo On, ki premore vse — močni Bog. Zato ga pa prosi v molitvi. V Marijini družbi živiš. Zavezal si se posnemati Marijo v čednostih in v celem njenem življenju. Glej, Marijino življenje je bilo življenje molitve! V molitvi jo je našel božji poslanec, ko ji je prinesel veselo oznanilo, da bo postala Mati božja. Ko se je rodil v Betlehemu Zveličar sveta, je bila ona prva, ki je predenj pokleknila in ga goreče molila. In kaj je bilo njeno drugo življenje, kakor ena sama dolga molitev. Živela je vdana v voljo božjo, trpela združena z Bogom. Pod križem je stala žalostna v bridkem trpljenju vtopljena in dvigala pobožno duha proti njemu, ki je visel na križu, k pravemu Bogu. V molitvi je našla tolažbo, ko so položili njenega Sina v grob, ko se je ob vnebohodu ločil od nje. Zadnja leta svojega življenja je gotovo tudi preživela — drugače si ne moremo misliti — v molitvi. Občevala je najraje v duhu z njim, ki jo je ustvaril, ki jo je tako odlikoval med vsemi ženami, dokler ni šla v nebesa, da je tam združena z njim na veke. Mladeniči! Toliko je pomenila molitev pri Mariji. Molite tudi vi! Mladenič, ki bi rad živel čisto, ne opušča jutranje molitve. Takoj ob svitu dneva se izroči v varstvo nebeške Zavetnice, ko moli: o Gospa moja, o Mati nioja ... in jo še posebej prosi, naj mu pomaga v nevarnostih, ki prete sveti čistosti. Ko zvoni angelovo češčenje, se pobožno odkrije, da pozdravi nebeško Kraljico. In zvečer zopet moli na čast presvetemu Srcu Jezusovemu, temu kralju in središču vseh src, naj kraljuje nad njegovim mladim srcem in nikdar ne pripusti, da bi prišel kdo drug, hudobec, hoteč zagospodariti nad
njim. V izkušnjavah moli k angelu varihu in pa sv. Alojziju, angelskemu mladeniču, naj ga varujeta in mu pomagata v boju. Tak mladenič bo ostal čist. Vprašam vas: zakaj se izgubi toliko mladeničev doma, posebno pa še v tujini, tudi takih, ki uživajo posebno varstvo Matere božje? Zato, ker ne molijo, ne doma, ne v cerkvi, sploh nikjer in nikdar. Oni zapuste Boga, Bog pa nje in tako stopijo na ono žalostno pot, ki pelje navzdol, v pogubljenje.
Še tesneje kakor v molitvi se združimo z Jezusom pri svetem obhajilu. Sv. obhajilo je drugi pripomoček, da si ohranimo sveto čistost. Pojdite, mladeniči, z menoj! Peljal vas bom v deželo pravljic, ki jo pesnik tako mično opeva. Glejte! Angeli, krilatci nosijo po zraku dragocen kamen, bleščeč biser. Kam ga neki neso? In kdo je tam? Krasen mladenič, junak, ki se mu bere čistost z obraza. Prikupi se nam ob prvem pogledu. S pomočjo tovarišev zida in sezida v nedostopnem gozdnem zatišju prelepo svetišče in zraven grad, ki se lesketa v zlatu in dragem kamenu. Angeli pridejo in polože biser, ki se imenuje Gral, v svetišče, ki ga je bil pripravil mladenič. Krasni mladenič sam in pa njegovi drugi junaki so določeni, da prebivajo v gradu in čuvajo biser. Komaj so položili angeli Grala v svetišče, glejte čudo, cel kraj se izpremeni iz puščave v prelep raj. Mladenič in njegovi tovariši, vsi nedolžni, čisti, neustrašeni in zvesti, ugledajo Grala in pomlade, ostanejo večno mladi. V bližini Gralovi jih čaka veselje, tam uživajo srečo, ki je ni moč popisati. Čist, devišk zrak obdaja junake, ki hodijo kot vitezi Gralovi po prekrasnih dvoranah, se gostijo, radujejo in vesele. Vsako leto prinese veliki petek bel golobček hostijo, jo položi na dragoceni biser, ki se mu tako obnovi čudežna moč. Tudi stoje ta dan napisana na kamenu imena srečnih mladeničev, ki jim je odločeno, da bodo čuvali Grala in uživali srečo, ki jo daje svojim vitezom. Kdor bi se pa kaj pregrešil zoper sveto čistost, mora takoj zapustiti dvor čudežnega Grala. Kajne, mladeniči, pravljico je prijetno poslušati! A ni pravljica samo prikupljiva. V sebi skriva nauk, ki lepo pojasnjuje moč sv. Rešnjega Telesa do srca mladeničevega. Čudežne stvari, ki so se godile na Gralovem dvoru, so se godile vsled bajne sile, ki jo je dobival Gral vsako leto od bele hostije. Ako bi ne bil prišel vsako leto bel golobček in ne bi bil prinesel hostije, bi tudi ne bilo bajnolepega gradu, ne srečnega življenja v gradu, pa tudi ne čistih, neustrašenih Gralovih vitezov. Vedno-mladi in krasni junaki so zajemali svojo moč in lepoto iz hostije, ki jo je položil golobček na Grala. Mladeniči Marijini! Glejte resnico! Tudi vi boste ostali čisti, ako boste radi prejemali sv. obhajilo, ako se boste radi združevali z Jezusom v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. Sveta hostija je »vino, ki rodi device«, ona ima skrivnostno moč, ki čuva sveto čistost. Zato vas pa božji Zveličar tako prijazno vabi: »Pridite in jejte
kruh, ki sem ga vam pripravil!« »Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi,« tudi ne življenja svete čistosti. Poglejte! Pri sv, obhajilu se združite najtesneje z Jezusom, ki je neskončno svet, ki je najčistejši. Njegova kri se pretaka skrivnostno po vaših žilah, njegovo najčistejše Srce bije z vašim srcem. Ali mu ne boste potem postali podobni, ali ne boste tudi vi postali čisti in sveti? Sveto obhajilo vzame nečisti strasti silno moč, ki z njo zapeljuje čisto srce v greh. Jezus v sv. obhajilu krepi voljo, da se rada ustavlja izkušnjavam zoper sveto čistost.
Bral sem življenjepis sv. Kazimirja. Tako mi je dopadel, da ga moram tudi vam povedati. Bil je sv. Kazimir sin Kazimirja, kralja poljskega in njegove blage žene Elizabete Avstrijske. Že kot deček je kazal veliko pobožnost in modrost. Svoje mlado telo je krotil s tem, da je spal na golih tleh, mesto na mehki postelji. Celo ponoči je obiskaval sv. Rešnje Telo in večkrat so ga našli, ko je ležal na pragu pred cerkvenimi vrati in molil. In še posebno mikavno, privlačno moč do človeškega srca ima njegova skrb za sveto čistost. To angelsko čednost je ohranil neomadeževano celo življenje. Ko je bil star 24 let, se ga je lotila nevarna bolezen. Zdravniki so izjavili: rešila ga bo edino še operacija, ki bi pri njej izgubil svojo čistost. Le s tem bi si bil ohranil mlado življenje. A sv. Kazimir je preveč ljubil svojo nedolžnost, kakor da bi si hotel tako rešiti življenje. Umrl je deviški mladenič v cvetu svoje mladosti. Kako krasen zgled za vas! Tudi vam bo ohranil Jezus, ki je vsemogočni Bog, sveto čistost, če se boste radi združevali z njim v molitvi in še tesneje v sv. obhajilu, ki ga kolikormogoče velikokrat prejemajte. Naj cvete v vaših srcih prelepa bela lilija svete čistosti, vam v veselje, na čast Jezusu, ženinu čistib duš, in v slavo Brezmadežni!	Anton Hafner.
Pogled na slovstvo.
1. Oificia propria Sanctorum dioecesis Labacensis. Cum approbatione celsissimi ac reverendissimi domini domini Antonii Bonaventurae, principis-episcopi Labacensis, ss, Theologiae doctoris etc. etc. — I. Officia propria Sanctorum dioecesis Labacensis: Pars verna. Str. 8. — Pars aestiva. Str. 6.
— Pars autumnalis. Str. 6. — Pars hiemalis. Str. 4. — II. Appendix: Officia propria aliquarum Ecclesiarum dioecesis Labacensis. Str. 45. Labaci. Sumpti-bus librariae Catholicae. Typis typographiae catholicae. MCMXV. Cena 1 K 80 vin.
Dne 24. septembra leta 1912. je dovolila sveta stolica, da se število ljubljanski škofiji lastnih godov skrči, in dne 19. decembra leta 1913. je kongregacija svetih obredov potrdila nov reformirani »Kalendarium perpetuum in usum Dioecesis Labacensis« (Ljublj. škof. list, 1914, str. 53—58). Odslej se v ljubljanski škofiji izmed godov, ki niso »in Kalendario universalis Eccle-siae«, obhajajo samo naslednji: Sv. Klemen Maria Hofbauer, sv. Maksim, škof in mučenec, sv. Mohor in Fortunat (in osmina tega godu), spomin Sacrarum Reliquiarum, quae in ecclesiis Dioeceseos asservantur, sv. Leopold, osmina sv. Nikolaja (sv. Nikolaj je in Kalendario universalis Ecclesiae) in v ljubljanskem mestu sv. Jurij. Za te godove je bilo treba prirediti poseben škofijski pr o pri j. Obenem pa se je moralo poskrbeti, da pridejo v škofijski proprij tudi posebna oficija onih svetnikov, ki so v raznih župnijah in cerkvah »patroni vel titulares«, pa niso in Kalendario universalis Ecclesiae in se je doslej njih oficij molil po škofijskem propriju ali ex appendice Bre-viarii pro aliquibus locis. »Ex Communi« se njih oficij namreč ne sme vzeti. Kongregacija svetih obredov je dne 6. decembra leta 1912. odgovorila na vprašanje: »In kalendariis dioecesanis reformatis quaedam festa particularia et non stricte propria suppressa sunt, quorum Officium vel ex Proprio dioe-cesano, vel ex appendice Breviarii pro aliquibus locis desumebatur. Quaeri-tur: Quodnam Officium adhiberi debet in ecclesiis, ubi eiusmodi festa sint stricte propria, ac retinenda vel ratione tituli, vel patronatus, vel reliquiae insignis? Recitandumne adhuc est Officium in diocesi suppressum, vel po-tius ad Commune recurrendum?« — »Adhibeatur Officium huiusque recita-tum, cum respondente Missa.« — Taki svetniški oficiji so v ljubljanski škofiji: Sv. Ahacij in tovariši, sv. Egidij, sv. Barbara, sv. Kancijan, Kancij in Kan-cijanila, sv. Helena, šv. Janez Nepomuk, sv. Just, sv. Lenart, sv. Marjeta, Marija Devica Tolažnica, sv. Primož in Felicijan, sv. Rok, sv. Urh, sv. Uršula in tovarišice, sv. Vid in tovariši.
Novi ljubljanski proprij obsega v prvem glavnem delu (v štirih sešitkih) oficija, ukazana za celo škofijo, v posebnem dodatnem delu (Appendix) pa oficija za nekatere cerkve in župnije. Prvi del se priveže ali , pridene štirim zvezkom brevirja, drugi del, ki se v posameznih župnijah le en teden v letu rabi, se posebej shrani. Bukvama pa mora prodajati edinole oba dela skupaj, ker sicer bi se drugi del ne mogel za tako nizko ceno dobiti. Cena obema deloma je namreč le 1 K 80 vin.
Glavni del ljubljanskega proprija je izšel v dveh oblikah; večja oblika je primerna brevirju v 12*’ in 18", manjša pa malemu brevirju (potni izdaji) v 48".
Ljubljanski proprij je založila »Katoliška bukvama« v Ljubljani in ga je prav jasno in lično natisnila »Katoliška tiskarna. Tudi drugim škofijam, ki še nimajo novega proprija, bi ga lahko oskrbela »Katoliška bukvama« v Ljubljani.	Al. Stroj.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške tiskarne.