Cerkvene zadeve. Zgodovina lavantinske škofije. Bralce ^Slov. Gospodarja", kojim smo popieali v nekoliko sostavkib zgodovino naše lavantinske vladikovine, bode raeada zaniraivalo soznaniti se tudi z zgodovinoj posameznih župnij domače vladikovine. Začnimo, kakor se spodobi, s popisom 1. Stolne in mestne župnije sv. Janeza Krst. v Mariboru. Ta župnija, edna najstarejšib v doljnem Stirskem, je nekdaj obsegala gore, brcgove in doline mcd Dravoj in Pesnicoj in sicer: za Dravoj od Čermanice *) do Vumpaba pod vurberškim gradom, za Pesnicoj pa od pesniškega izvirka do Hrastovca (GuteDbaag). Ni se čuditi, da so na toliko obširnem svetu že pred več stoletji poleg stare mestne župnije postavili 3 podžupnije ali vikarije, naime: 1 v Selnici, 2. v Kanmici**) ia 3. pri sv. Petiu za Dravoj. Tc podžupanije so odvisac bile od mariborskega župnika ter od njega dobivale svojc dušne pastirje. Stara mariborska župuija je za tem med Dravoj in Pesnicoj scgala le še od kokarskega potoka in viuarskega grabna (Gangersbacb — Wienorgraben) do Melječnika. Še bolj se je pa skvčila 1. 1786, ko so postavili slovensko župnijo pri Materi Božji v graškem predmestji. Ostalo ji je za tem še notranje mcsto. Še le leta 1860 so ji zopet vdružili koroško predmestje s planjavoj do kokarskega potoka in yordernbeiške gorice. Mariborska župnija ob levem dravskem brcgu se jc od starodavnih časov štela k solnograški nadškofiji in do 16. stoletja jo bil solnograški nadškof kolator (podelitel) to župnije. Mnogo se je pa spremenilo v teh razmerah mariborske župnije v zacetku 16. veka. Leta 1505 je bil Janez Schoertel, tadašnji župnik mariborski, v zadregi zavoljo nekc pravde, kojo je z mariborčani imel. Ravno takrat potovaje na Italijansko pride v Maribor Matijaž Laug, plemič Wellenbui'ški, cesarjev kancclar in admiaistrator (oskrbnik) krške škofije. Ž njim sklene župnik Schoertel v svoji zadregi pogodbo, vsled katere sta Scboertel in pa Janez Obernaucr, župnik pri sv. Andražu v Meiseldingu na Koroškein, žnpuiji zamenjala, Obernauer je pa potem maiiborsko mestno župnijo z njenimi vikarijami krškemu škofu v last prcpustil. Vse to je potrdil papež Julij II. 3. dne februarja 1506. Od te dobe bila je mariborska župnija s svojimi vikarijami krškeniu škofu podredjena. Krški škofi so dubovnijam dušne pastirje dajali, pa so tudi nekoliko dohodkov marib. župnije in njenih vikarij za se prejemali. Začeli so potem mariborski okraj krškej škofiji prištevati, čemur so se pa solnograški nadškofi ustavljali. Pravda, ki sc je iz tega izcimala, se je še le leta 1794 končala in poravnala. Slednjič so pa krški škof leta 1859 o priliki, ko sc je sedež lavantinskega knczoškofa iz Koroškega i>restavil v Maribor, vse svoje piavice do Mariborske župnije in njenih vikaiij lavantinskcrau kuezo-škofu po zamembi prepustili, tako da so zdaj domači knezoškof patron uiariborske, sclniškc, kamniške in šentpeterske župnije ter dotičae podelitne doliodke od župnij prejemajo.