Dušan Jovanovič Prevzgoja srca (Karamazovi) Režija MILE KORUN Scena in kostumi Meta Hočevar Dramaturg Alja Predan Lektor Majda Križaj Glasba Srečko Lavbič Akustična skupina KLADIVO, KONJ in VODA (Damjana Golavšek, Dani Bedrač, Srečko Lavbič, Gregor Strniša, Vlasto Skale) SVETOZAR MITIČ OLGA MITIČ DEJAN MITIČ BRANKO MITIČ JANEZ MITIČ ZASLIŠEVALEC VIKTOR BIZJAK NATAŠA DORDEVIČ MITIČ SLAVKO MILOSAVLJEVIČ TRIJE OTROCI NATALIJA STROJEPISKA MATIČAR UČITELJICA ČLAN KOMITEJA SEKRETAR STRAŽAR NOVINAR I. NOVINAR II. STEVAN AFEŽEJEVKI JANEZ BERMEŽ JANA ŠMIDOVA MIRO PODJED PETER BOŠTJANČIČ BOGOMIR VERAS STANKO POTISK BRUNO BARANOVIČ LJERKA BELAKOVA JANEZ STARINA Aljoša Jesenovec, Darja Polak, Matevž Božinovič ANICA KUMROVA JADRANKA TOMAŽIČ PAVLE JERŠIN MARJANCA KROŠLOVA MATJAŽ ARSENJUK BORUT ALUJEVIČ IGOR SANCIN DRAGO KASTELIC ZVONE AGREŽ JOŽE PRISTOV NADA BOŽIČEVA MIJA MENCEJEVA Vodja predstave Sava Subotič - Šepetalka Tonka Orešnik - Ton Stanko Jošt -Razsvetljava in tehnično vodstvo Bogo Les - Slikarska dela Ivan Dečman - Frizerska dela Vera Pristov - Odrski mojster Vili Korošec - Krojaška dela pod vodstvom Jožice Hrenove in Adija Založnika Če rečemo, da tekst KARAMAZOVI v dramaturškem smislu predstavlja poskus tragedije, in da je Svetozar Mitič tragičen junak, potem smo v tej zvezi dolžni nekaj pojasnil. Prvič: Tragedije ni in je ne more biti brez pojma tragične krivde. Kralj Ojdip ubije očeta in se oženi z materjo. Tragična krivda je storjena zoper logos ustaljenega reda, v slepoti in nevednosti, zoper nravno prepričanje in voljo junaka. Navzlic temu »opravičila« za očetomor in incest ni, odveze ne more podeliti nihče, tragična krivda je kljub vsemu krivda, je del junakove usode. Svetozar Mitič (zelo preprosto in nedvoumno povedano) »zabije nož v hrbet lastnemu narodu v usodnem zgodovinskem trenutku«. Čeprav je prvoborec in komunist - se v času, ko se v naglici, s srcem odloča za resolucijo IB - ne zaveda objektivnega pomena svojega dejanja: ne ve, kaj je stalinizem, ne ve za pošastni logos njegovega prikritega mehanizma, ne pozna srhljivega, uničevalno nečloveškega bistva sistema. Zaverovan je v utvaro, podobno kot Ojdip ne sprevidi in ne spregleda mnogoterih argumentov in znamenj, ki kažejo na njegovo zmoto. Objektno se - kot Ojdip v tragični slepoti zoper očeta - v kritičnem trenutku, skoraj mimo svoje volje postavi zoper lasten narod. Drugič: Kazen, ki kot posledica Ojdipovih dejanj (tragična krivda) zadene mesto Tebe - je kužna bolezen, so slabe letine, crkavanje živine, stiske, lakote in trpljenje ljudi. Izguba vida, izgon iz mesta in prekletstvo otrok je kazen, ki doleti tragičnega junaka osebno in njegove najbližje. Ekonomske in politične težave, negotovost in zaskrbljenost v zvezi s samostojnostjo dežele so bile samo nekatere od posledic, ki so v obdobju neposredno po resoluciji IB spremljale našo družbo. Svetozarjevo izgubo svobode ne moremo razumeti drugače kakor kazen za njegovo tragično krivdo. Kaznujejo bogovi in kaznujejo ljudje. Tretjič: Družba s kazenskim pregonom sankcionira zločin: policija, sodišče, ječa. Obsodba je zaščitni ukrep, obrambni refleks, očiščevalna akcija. Smisel sodnega pregona je kazen, smoter kazni je izolacija krivca. Smrt je trajna, zapor -začasna izolacija. Družba torej skuša »prepovedati« krivca, ga izničiti, izgnati, ga osamiti, ga pozabiti, ga odtegniti javnosti. Njega in njegovo»prekleto« dejanje izkoreniniti iz zavesti sveta. Teater se ukvarja s prestopništvom na drugačen način, lahko rečemo - povsem nasproten način. Tragedija prikliče »prekleto dejanje« v spomin, takorekoč razstavi ga, da v vsej svoji zavrženosti zaživi pred očmi javnosti, sveta gledalcev. Tragična krivda junaka in kruto odmerjena kazen v tragediji vzbujata strah in grozo, sočutje in očiščenje. Katarza je posredno doživetje prekletstva in očiščenje od njega. Fiktivno soudeležbo gledalca v tragični krivdi junaka, tragedija nagrajuje s katarzo. Soudeležba gledalca je možna, ker je možna identifikacija. Identifikacija je možna, ker je dopustna možnost »tragične slepote«. V kompleksnem sodobnem svetu posameznik uresničuje svojo nravstveno, družbeno, nacionalno, politično bit le skozi sindrom kolektivne zavesti. Sinonim za kolektivno za- vest v helenskem svetu je pojem mitske zavesti. Če je problem tragedije (krivda in kazen) v antičnem svetu krvoskrunsko kršenje mitske zavesti, je problem tragedije v nedopustnem izdajstvu kolektivne zavesti. Četrtič: Ojdip ni navaden zločinec, umor kralja Laja ni navaden umor. Nedopustljivo ob tem umoru je prav to, da je kralj Laj (čeprav Ojdip tega ne more vedeti) njegov rodni oče. Svetozarjevo dejanje zoper kolektivnega očeta (rodno partijo kot predstražo rodnega naroda) ima dovolj stičnih točk z Ojdipovim: storjeno ni premisleku, temveč v trenutku presenečenja, v stiski, takorekoč v afektu. Tragični junak torej v obeh primerih nehote spodreže svojo korenino, svoj izvor, svoje poreklo, spodje svoj temelj, vzrok svojega bivanja in njegovega smisla. Lahko bi rekli: genetsko odmre. Drastična kazen je pohaba (izguba vida, prevzgoja, pranje možgan). Sofoklej se ne čudi pohabi in ne kritizira pohabe. Krivda in kazen sta funkciji sistema, reda sveta, kozmosa. Interes genetskega imperativa (oče, narod, bogovi, partija) ne sme (niti v okoliščinah tragične krivde) nekaznovano biti poteptan, ogrožen, postavljen pod vprašaj. Petič: Tragedija je »nepopravljiva«. Trenutek tragične slepote zadošča za večno poha-bo. Tragedija ne prenese konflikta v dramskem smislu besede. Šele optimistični monoteizem judovsko-krščanskega sveta in iz njega izvirajoča »zgodovinska perspektiva« odpirata možnost vzročno posledičnih gibal novoveškega moralizma. Meščanska drama je edina oblika drame, ki jo poznamo. »Komunistična« drama in kumunist je v tem zgodovinskem trenutku lahko ali objekt meščanske drame ali subjekt tragedije. Najboljši dokaz za to je stanje v mednarodnem komunističnem gibanju sveta. Šestič: Samo v teatrih na ozemlju SFRJ je Svetozar Mitič tragični junak. Razmerje med njegovo tragično krivdo in kaznijo je samo v našem podnebju resnično in pravšnje. Samo na naših tleh njegova tragična slepota vzbuja strah, grozo, sočutje in katarzo. Na drugih geografskih koordinatih je lahko Svetozar Mitič marsikaj. Mučenik, diverzant, slabič, zlomljenec, ameba, žrtev, mali človek, niče (itd.) Pri nas je lahko tragični subjekt. Sedmič: Družba, ki v svoji dnevno politični, aktualistični skušnji ne skriva dimenzij, krize, konflikta, traume (tako jaz razumem samoupravno pot v socializem), družba, ki svojih ključnih trenutkih izpričuje zrelost v presoji dialektične enotnosti nasprotij, družba, ki je (v praksi političnega življenja) neštetokrat manifestirala moč velikodušnega odpuščenja svojim (politično poraženim) nasprotnikom, more biti sposobna in usposobljena, da doume in dopusti na ravni teatra obravnavanje travmatičnega trenutka svoje eksistence v tragični optiki. Rojstvo in uprizarjanje novoveške tragedije je po iskrenem in najglobljem prepričanju avtorja KARAMAZOV1H v skladu z imanentno naturo zvrsti edinstven privilegij samoupravne, Socialistične FRJ. Privilegij, pravica in dolžnost. Dušan Jovanovič Meta Hočevar: tlorisna dispozicija za Prevzgojo srca S skušnje za mizo in na odru, na prvi sliki dramaturg Alja Predanova in režiser TRAGIČNA VELIČINA KARAMAZOVIH Jovanovič izhaja iz antične, klasične sheme tragedije, vendar vanjo zavestno vnaša nove vsebine, ki to shemo spreminjajo in aktualizirajo. Estetski pečat zla, smrti, zločina, kazni je, utelešen v tragediji, prav tako močan kot so te reči same po sebi. Jovanovičevo občutenje tragičnega ne nastaja v tistem hvaležnem prostoru stika in soočenja univerzalne brezčasne etike s konkretnim zgodovinskim trenutkom določene družbe. Jovanovič pozna dramsko načelo, po katerem se mora tragedija prepoznati, toda v procesu objektivne, vsesplošne psevdoindividualizacije ga ne zanima junak, ki hodi po poti očiščenja in odrešenja in ki v krivdi vzpostavlja svojo moralno veličino. Moralna odgovornost je nerazdružljiva od zgodovinske odgovornosti, ne temelji na kakem sodobnem metafizičnem kodeksu, temveč jo narekuje zgodovina in njena resnična humana tvornost, revolucionarna tvornost in aganžiranost. Krivda in kazen sta funkciji sistema, toda kvantitativno lahko med obema obstaja nesoglasje, nesorazmerje, področje napetosti, v katerem lahko raziskujemo ustreznost kazni, ki jo ponavadi spremlja moralistično zgražanje ali resnična altrnistična skrb. Jovanoviča in načina mišljenja, ki ga izpoveduje, travmatični trenutki družbe ne zanimajo s stališča razkrivanja morebitnih napak ali posameznih epizod, temveč na ravni, ki se sklada z obzorjem zgodovinskega. Ne zdi se mu potrebna dedukcija, ki na podlagi posameznih napak, surovosti, strahote sklepa o krivdi in odgovornosti celotnega komunističnega gibanja, t.j. ideje, ki ga konstituira in mobilizira. To je opravek renegatov in antikomunistov, ne pa zgodovinsko tvornih, levo usmerjenih ustvarjalnih subjektov. Konkretno prikazovanje vtem Jovanovičevem delu ni hipostaziranje posameznega pomena na totalitarnost družbe, gre za zgodovinsko, umetniško posredovano konkretnost, ki doseže resnično univerzalnost. »Umetnost postane družbeno spoznanje, če dojame bit, ne pa da govoriči o njej ali jo ilustrira oziroma kopira. .. Samo s takšno transformacijo, ne pa s fotografijo, ki zagotovo vselej potvarja, umetnost podarja realnosti tisto, kar ji gre, epifanijo njene skrite biti in grozo pred njo kot pred nečim pošastnim. »/T. V. Adorno/« Tako pridemo do ustvarjalne moči resnice in tako sta »vsebina resnice in zgodovina tesno povezani«. »Travmatični trenutki eksistence« družbe se ujemajo z »družbeno kritičnimi predeli« umetniškega dela, ki so tam, kjer boli in kjer skozi umetniški izraz dela prihaja na dan in v javnost problematizacija resnice družbenega stališča in njegove zgodovine. Tudi družba podobno kot človeštvo osvaja prostor boljšega in naprednejšega prav z diskontinuiteto in tveganjem prestopka, zatorej mora prenašati vse tegobe z dvignjeno glavo in dostojanstvom. Zavest o tem koraku naprej in tveganem premiku, ko se s svetovno zgodovinskim :ne! ponudi priložnost za svojo lastno pot in ko se sproži mehanizem kazni, ki doleti vse tiste, za katere je značilno pomanjkanje te zavesti samostojnega subjekta. Tako »tragična krivda« pride k junaku, ne pa junak h krivdi«. Toda krivda je storjena, »svojemu lastnemu narodu so porinili nož v hrbet« in sledi kazen. Jovanovič ve, da je pojemanje tragičnega in opuščanje tragedije povezano z izgubljanjem skupne mitske osnove, s propadanjem organsko enotnega svetovnega nazora in s pomanjkanjem simbolične ritualne reference. Jovanovič se zaveda, da ni več publike, ki bi oblikovala skupnost z zanesljivim sistemom vred- not in skupnimi verskimi običaji, kar bi pisatelju omogočalo zanašanje na »skupinsko domišljijsko reakcijo«. Časi organske vzajemne povezanosti« so minili. Avtor jih ne more in tudi ne utegne ustvariti. Soočamo se z različnimi procesi bodisi socialne, bodisi vrednostne dezintegracije ter s fragmentarno in raznorodno publiko. Prav zato Jovanovič tematizira enega od ključnih dogodkov sodobne zgodovine na naših tleh, spopad Jugoslavije z Informbirojem in s Stalinom. Tematizira tisti čas in usodne dogodke, ki jih imenujemo »Informbiro«. Zaradi življenjske in epohalne pomembnosti in aktualnosti imata ta dogodek in situacija izjemno združevalno moč in koherentno vrednostno orientacijo, splošno navzočnost, da je mogoče s kolektivnim mitom posredovati prepoznavanje individualne identitete in izzvati relativno enotno »domišljijsko reakcijo«. Zato je Jovanovič tudi zapisal: »Samo v gledališčih na ozemlju SFRJ je Svetozar Mitič tragični junak. Razmerje med njegovo tragično krivdo in kaznijo je samo v našem podnebju resnično in pravšnje. . .« Vemo, da človek nove zgodovine prihaja v gledališče s časnikom v žepu. On je vsakodnevni odjemalec časopisne resnice in prevzet spričo svojega položaja vaščana »svetovne vasi«. Pod pritiskom »svetovnih« dogodkov in feljtonskih resnic mu korifeje ideologije množične potrošnje priporočajo gledališče kot zavetje, kjer se lahko razvedri, pozabi na vsakdanje skrbi, se zaziblje v iluzijo, seveda zaradi oblastniškega miru in »rešitve aklamacije«. In ko kupuje iluzijo svoje moči in uspeha, s pretvezo da je utrujen od dnevnih resnic, pozablja, da to, ko hodi naokrog s časnikom v žepu, še ne pomeni, da je Izbranec usode in pravi človek zgodovine. Pozablja, da njegove korifeje poneumljanja v resnici niso nič drugega kot vulgarne kuhinjske muze reakcije. Niso vsa vprašanja in odgovori izčrpani v časopisnih novicah o ugotovitvah in nadaljnjih navodilih za življenje in razmišljanje, kamor sodi tudi množična poraba poneumljajočih in imobilizacijskih iluzij. V primerjavi s tem je dramska ustvarjalnost kot je Jovanovičeva vabilo v gledališče pa tudi utelešenje gledališča, ki je »resničnost, večja od resničnosti same« in nima nič skupnega z »novim realizmom« tukajšnjih forsiranih pisunov »realističnega komercialnega gledališča«. Potemtakem je logično in neizogibno, da Jovanovičevi »Karamazovi« (podobno kot pred tem »Osvoboditev Skopja«) naletijo na odpor in prepovedi. Ne gre zgolj za travmatičen trenutek zgodovine in za občutljivost družbene zavesti in življenja, gre za malomeščanski pritisk,za malomeščanske socialne koristi, kjer uspeva tudi določena vrsta politike z enakim imenovalcem ne glede na njegovo deklarativno legitimacijo. Po tej miselnosti bi bilo treba pozabiti travmatične točke zaradi ljubega miru in zaradi drugačnih tematizacij, ki bi odrinile to resnično levo, zgodovinsko aktualno. Čeprav Jean Divignaud opozarja na šibkost stališč, ki povezujejo žanre s socialnimi skupinami, vendarle kaže omeniti Steinerjevo mišljenje, ki priča o razlogih za malomeščansko odklanjanje tragičnega: »Tragedija vsebuje bes in zavračanje najmanjše trohice senzibilnosti srednjega sloja. Tragedija izhaja iz prestopka; zavrača življenjske razmere. Tragedija nosi v sebi možnosti nereda, kajti vsi tragični pesniki imajo nekaj Antigoninega uporništva.« Miiorad Vučelič (Iz eseja Sumrak tragičnog v knjigi Argumenti protiv neutralnog) Meta Hočevar: aksonometrija za Prevzgojo srca IZ DRAMATURGOVE POMOŽNE LITERATURE Bratje Karamazovi, roman v 4 delih z epilogom Fjodora M. Dostojevskega (1821 -1881). Izšel 1879/80. Zadnji roman Dostojevskega je strnitev njegovih razmišljanj o usodi človeštva in doseže vrh v mislih: »Brez višje ideje ne moreta eksistirati ne posameznik ne narod. Samo ena najvišja ideja je na zemlji - ideja neumrljivosti človeške duše, vse druge visoke ideje, od katerih človek lahko živi, se ob tej razblinijo. Skratka, ideja neumrljivosti je življenje samo, živo življenje.« Od tod odseva roman celosten pesniški svet Dostojevskega in - kot nobeno drugo njegovo delo - odstira v sublimni obliki poteze njegove lastne notranje biografije. . . Zgodba romana je bolj kot vsaka druga fabula Dostojevskega podobna kriminalni zgodbi, ker je pravi storilec za bralca do konca neznan (v nasprotju z »Zločinom in kaznijo«). Trije bratje Karamazovi se kot odrasli vrnejo v hišo svojih staršev in stopijo pred očeta Fjodora, ostarelega veseljaka in norca, ki mu ne morejo pokazati nič drugega kot prezir in sovraštvo. Vsi trije želijo njegovo smrt. Ko ga nekega dne najdejo umorjenega, pade sum na najstarejšega brata Dmitrija, rivala starega Karamazova pri lepi Grušenjki. Vsi dokazi govorijo zoper njega. Obtožen in obsojen je na prisilno delo v Sibiriji. Pravi morilec pa je epileptik Smerdjakov, nezakonski sin starega Karamazova, ki uresniči maksimo drugega brata Ivana: »Vse je dovoljeno.« Iz dolgočasja, iz gnusa do življenja in brez občutka krivde se Smerdjakov obesi. Bratje vzamejo realno sokrivdo nase kot domnevo za greh. Kot roman ideje to delo ni samo zgodovina družine Karamazovih, marveč tudi zgodovina človeških razmerij. . . Trije bratje predstavljajo trihotomijo: razmišljanje je element Ivana, strast določa življenje Dmitrija, ustvarjalna volja ravnanje Aljoše. Vsi trije pa izhajajo iz »kara-mazovskega elementa«. . . KINDLERS LITERATUR LEXIKON, zvezek 5, str. 1615-16, DTV, Munchen 1974. Moje življenje pred prihodom v Slovenijo označujejo nenehne selitve naše družine ali njenih posameznih delov - od Beograda do Skopja, od Skopja do Ljubljane. Vojna, menjavanje stanovanj, pobegi, odsotnost staršev, internati, umiranje ljudi, ki sem jih kot otrok imel rad, ljudje, ki so mi bili blizu, streljanja, bolezni, smrti, brezdomstvo, nomadsko življenje. Vendar ni šlo samo za spreminjanje okolja: mladost sem preživel v večnacionalni družini. Mama je Nemka in Flrvatica, oče je srbsko-grškega rodu, druga žena mojega očeta in moja druga mati je Slovenka, moji sorodniki so Makedonci. Potem so tu še jezikovne izkušnje: kot otrok sem govoril srbohrvaško, makedonsko in grško, pogovore odraslih sem poslušal v nemščini in cincarščini. . . In nato slovenska šola. Na fakulteti sem študiral francoščino in angleščino ter obe literaturi. To pomeni, da si v bistvu nikdar nisem pridobil občutka določene narodnostne zakoreninjenosti, zmeraj sem bolj vedel za hišo in manj za dom, nikjer se nisem zares zakoreninil, nikjer nisem bil popolnoma »znotraj«, nikdar pretirano čustveno povezan z določenim okoljem ali mestom. Navadil sem se zgubljati prijatelje, tovariše, sosede, matere, mesta, igre. Nemara je ta izkušnja zato nekako »anti-zgodovinska« in »anti-mitološka«, izključno esencialna, fragmentarna, povezana z ljudmi, dogodki, gibanjem, z golo »sočasnostjo«, s sedanjim časom. Iz pogovora z Dušanom Jovanovičem PROLOG 33-34, Zagreb 1977 Informbiro, okr. za informacijski biro komunist, in delavskih strank (kominform), ust. konec sept. 1947 v Varšavi; sestavljalo ga je 8 KP, poleg vzhodnoevr. (vključno KPJ) še KP Italije in Francije. Sedež nekaj časa v Beogradu, potem v Bukarešti. IB naj bi služil izmenjavi izkušenj in koordinaciji delovanja KP na temelju vzajemne soglasnosti ; postal orodje Stalinove politike do socialist, dežel. Na 2. zasedanju jun. 1948 v Bukarešti na Stalinovo pobudo sprejeta resolucija IB »O stanju v KP Jugoslavije«; v njej KPJ grobo očitali, da je skrenila z marksisti-čno-leninistične linije, da zagovarja revizionist, politiko in ideologijo in da se udinja imperialistom. Z resolucijo hoteli Jugoslavijo prisiliti, da bi se pokorila Stalinu. KPJ zavrnila udeležbo na zasedanju in tudi njegovo resolucijo, s tem bilo konec njenega članstva v IB. Politika IB bila tudi pomagalo politiki hladne vojne, medn. delavskemu gibanju prizadejala veliko škodo. Številni najboljši komunistični kadri v vzhodnoevr. KP, ki se niso strinjali s Stalinovo politiko, so bili polit, ali celo fizično likvidirani. Na 20. kongresu KP SZ 1956 obsodili Stalinovo politiko v IB in napake v odnosu do KP Jugoslavije. Ničnost resolucije IB podpisala J. B. Tito in N. S. Hruščov v Beogradu 1955 in Moskvi 1956. Apr. 1956 je IB objavil sporočilo o svoji razpustitvi s pripombo, da je v preteklosti imel pozitivno vlogo. LEKSIKON CANKARJEVE ZALOŽBE Str. 364, Ljubljana 1973 Kaj so IBEJEVCI? * - Pripadniki afriškega plemena IBO. Iz ankete med beograjskimi srednješolci, NIN 1976. * Prvi del se godi v času od 1946 do 1956, drugi leta 1968. Indikacija avtorja gledališke igre v dveh delih KARAMAZOVI, napisane v Mrzlem logu med julijem in septembrom 1979. NEKAJ VPRAŠANJ ČLOlVEKA, ROJENEGA MED ODMOROM TE GLEDALIŠKE IGRE Vemo, da so naši očetje leta 1945 izšli iz boja kot zmagovalci. Med njimi tudi Svetozar Mitič, oseba iz Jovanovičeve gledališke igre. Verjel je v boj,verjel jev zmago, v svobodo, v pravičnejši svet, ki naj bi ga gradili. Na porušenih temeljih starega sveta bo zrasel nov svet, v katerem se ne bo nikogaršnje »dostojanstvo sprijaznilo s pomanjkanjem svobode misli in hrepenenja. S pomanjkanjem čustev.« Mitič o tem novem svetu ni dvomil. - Kako je torej mogoče, da je v odločilnem zgodovinskem trenutku zastavil vprašanje, ki je njegovim tovarišem zvenelo kot dvom o bistvu tistega, v kar so dotlej skupaj verjeli? - Ali je podvomil o barvi naše nedeljive resnice? - Ali je resnica sploh deljiva? - Ali je podvomil o zgodovini sami? * če kdo podvomi o zgodovini sami, se ji potemtakem implicitno upre in v tem uporu nujno tvega lastno usodo. Njegov dvom, pomislek tako rezultira v tragično zablodo; v tragični nesporazum med njim kot posameznikom, in družbo, ki mu njegovega dvoma in pomisleka ne more odpustiti. Tako posameznik doživi kazen kot kazen za dejansko krivdo. Njegova krivda je implicitna, kazen eksplicitna. Mitič zastavi etično vprašanje: »To se ni moglo zgoditi čez noč. . . Nekaj, kar je bilo ves čas belo, ne more postati naenkrat črno! Mati božja se na vsem lepem ne skurba! Bog se ne spremeni v hudiča. Zemlja je planet in se vrti okoli svoje osi, pa tudi okoli sonca! Tako smo se učili! V to smo verjeli. . .« - Ali Miličeve trditve - ne glede na metaforično religiozno simboliko - po svojem bistvu ne izhajajo iz dediščine krščanskega etosa? - Ali se etična vprašanja v kritičnih in zavezujočih zgodovinskih trenutkih spremenijo v ideološka? * Ko Mitič preživlja kazen, se ga odrečejo vsi. Z njim ostane samo Olga, ki ga ima rada, brezmejno in iskreno. Zvesta in čustveno zavezana mu je vse življenje, tudi po njegovi smrti. - Ali emocionalno v človeku presega etiko, ideologijo in celo zgodovino? V svetu izolacije, zapora ostajata poglavitni samo dve osebi: zasliševalec in zapornik. - Kakšen je odnos med njima? Zasliševalci in informbirojevci so izšli iz istega kroga ljudi, morda iz iste generacije, borili so se za iste cilje in ideale, morda so celo prijatelji iz vojnih let, morda imajo nekateri zaporniki daljšo in pomembnejšo partijsko biografijo kot zasliševalci. Vse to vzpostavlja specifičen odnos, ki se med temi ljudmi razvija. - Ali naj se prevzgoja odvija bolj tovariško kot represivno? - Ali naj zasliševalec spoštuje zapornikovo dotedanje partijsko in družbeno delo? - Ali gre tu prej za odnos tovarištva in spoštovanja kot za odnos inšpektor -kriminalec? Zgodovina ni niti zasliševalca niti zapornika blago opomnila na njun dotlej skupni verujoči zanos. V oba je treščila znenada in ju z vso strogostjo postavila na nasprotni mesti znotraj iste globalne ideološke strukture. - Ali je morda zato zasliševalcev srd še bolj intenziven? - Ali njegov odnos do zapornika zato postane še bolj ortodoksen, hladen, suh, ciničen, krut? - Kako to, da tudi njega niso mučili isti dvomi ? * Fjodor M. Dostojevski je napisal Brate Karamazove, Dušan Jovanovič Karama-zove. - V kakšnem odnosu sta si ti dve deli? - Ali je Svetozar Mitič Fjodor Karamazov? - Kdo med sinovi - Dejan, Branko, Janez - ustreza Dmitriju, Ivanu, Aljoši? -Ali ni družina z očetom in tremi sinovi samo formalen citat in začetni navdih? Miličevi sinovi živijo naprej. Ne samo da se ne poskušajo angažirati pri na-daljnem spreminjanju sveta, marveč iz njega bežijo: bežijo bodisi v fiktivni, neobvezni svet pop glasbe, bodisi v poklic in navidezno družinsko srečo, bodisi v zavesten in hoten spor z vsem, kar je pravno in etično normirano. Brez temeljev so in tavajo. -Zakaj so dezorientirani, zakaj reagirajo naključno, se odločajo nepremišljeno, zakaj so zgubljeni, sami, zapleteni v štrene lastnih življenj ? -Ali je mogoče, da mladi, a vendar že zreli, kot so, ne opažajo, kako krog njih vre razburljivo leto 1968? Očeta so preskočili, pozabili. -Ali je oče za njih samo preteklost, s katero nimajo opraviti ničesar? - Ali obstaja zveza med očetovo usodno krivdo in med njimi? - Ali se je očetova tragična zabloda prenesla tudi na njih? - Ali pa je vse to samo zgodovina? Alja Predan Qlapni odbor Borštnil