Vprašali ste KAKO JE z VELIKO IN MALO ZAČETNICO PRI STVARNIH LASTNIH IMENIH? Očitno prava zmeda. Nanjo so sredstva javnega obveščanja zadnji čas že opozorila. Pravopis kot zakon, ki bi ga morali vsi pišoči spoštovati vsaj kakšno desetletje — vemo zakaj je to nujno! — spoštujemo približno tako kot mnogo drugih zakonov, oziroma — zadnji čas — dogovorov in sporazumov v naši družbi. To pa je: Nikakor! In to vleče — tu in tam! — za seboj mnoge neljube posledice, pri učno vzgojnem delu v šoli — tudi pri vzgojnem! — panespošto-vanje pravopisa v javnem življenju povzroča pravo zmedo. Kako je torej prav?! Npr. v tehle primerih pisanja stvarnih lastnih imen, ki sem jih. vzel iz jubilejnega zapisa Sedemdeset let Franceta Tomšiča, ki ga je napisala Breda Pogorelec, priobčil pa JiS 6/75: 30 — jubilant je »diplomiral na slavističnem oddelku filozoiske lakultete v Ljubljani« — poučeval je »na novoustanovljeni Višji pedagoški šoli« — bil je izredni profesor »na Filozofski fakulteti v Ljubljani« — bil je znanstveni svetnik »v Inštitutu za slovenski jezik SAZU« — v istem »inštitutu je sodeloval« ... — predaval je »na filozofski fakulteti« — »na Višji pedagoški šoli in na fakulteti«. Vsi citati so s strani 160 in 161. Moja vprašanja so toliko bolj upravičena, ker je dr. Breda Pogorelec eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev in še zato, ker je v imenovanem članku (str. 163) zapisala, kako se je prav dr. Tomšič ob Pravopisu 62 (prim. še: Pravopis 62: akademijski institut!) »potegoval za vpeljavo male začetnice pri stvarnih lastnih imenih«. Rado S m r e k a r Cerknica Pravopisna vprašanja so pri nas zmeraj bolečina posebne vrste, morda prav zaradi tega, ker so bila določila sprejeta dostikrat brez ustrezne poglobitve v funkcijo jezikovnih znamenj — in jih je bilo treba sprejemati »kot zakon«. »Zakon« — mislim, da je pravopis le zbirka bolj ali manj natančnih in premišljenih pravil, ki so lahko le napotek za pisanje — »zakon« je lahko primeren ali manj primeren, postavljen na podlagi prakse ali sporočilne vloge znamenj — ali pa z namenom, zaustaviti ali omejiti določen jezikovni pojav. Pokojni prof. dr. France Tomšič se je za malo začetnico navduševal z namenom, preprečiti preobilje velike začetnice, ne pa zaradi posebne vloge tega znamenja. Seveda je bil tudi v prejšnjem pravopisu to samo nasvet, ne »zakon«. Novi pravopis — pišem po spominu na razpravo, ker o vašem vprašanju v pravopisni komisiji nismo posebej govorili in zato ni- sem pooblaščena objavljati odlomkov iz uvoda, ki ga pripravljamo — bo imel glede pisave velike in male začetnice natančna določila, utemeljena s pomensko vlogo posamezne besede ali besedne zveze v konkretnem besedilu. Ce bo šlo za stvarno lastno ime, ga bo pisec pisal z veliko začetnico, občna imena pa bo pisal z malo. O konverziji, kakor imenujemo to prestopanje z ravnine na ravnino, bo v okviru pravopisnih možnosti seveda določal pišoči. Raba velike in male začetnice v sestavku, ki ga navajate, se torej ravna pretežno po tem novem načelu. Možna bi bila še doslednost v pisanju z veliko v primerih v Inštitutu ali na Fakulteti (Inštitut za slovenski jezik SAZU, Filozofska fakulteta v Ljubljani). Mala začetnica pa se je v prvem primeru {»diplomiral je . . .«) po nemarnem vrinila iz objavljenih bibliografij, ki so napisane po drugem načelu. B. Pogorelec Filozofska fakulteta v Ljubljani 31