in šola za starše Družinska pedagogika Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 17 S člankom želim prispevati k prenosu znanstvenih in strokovnih spoznanj in izkušenj iz klinične psihoterapevtske prakse k drugim strokovnjakom, ki se pri svojem delu srečujejo z zapleti v starševstvu in s težavami, ki se pojavljajo pri otrocih in mladostnikih. 1 Starši potrebujejo podporo Violeta Irgl, mag., specialistka zakonske in družinske terapije, je ustanoviteljica inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost in moderatorka foruma za žalujoče na portalu Med.Over.Net. Je predavateljica in voditeljica delavnic ter avtorica nekaterih strokovnih del. sami? Ali lahko sami naredimo dovolj, da bi pomagali staršem? Ali se prijave bojimo? Se bojimo, da bodo starši prišli v šolo, vrtec in nas besedno napadli? O tem moramo jasno premisliti in se pogovoriti, bodisi na šoli ali v vrtcu bodisi z usposobljenimi strokovni- mi službami. Če starši ne zmorejo zagotoviti stabilne čustvene in fizične varnosti za svoje otroke, jim moramo z ustreznimi strokov- nimi koraki in razdelitvijo pristojnosti med strokovne službe pri tem pomagati. Želimo si, da bi starši v strokovnih delav- cih šole prepoznali dragocene sodelav- ce na otrokovi poti v življenje. Žal smo prepogosto postavljeni na tnalo obso- janja, ocenjevanja in oporekanja našim strokovnim odločitvam. Kadar smo pri- pravljeni iskreno prisluhniti staršem, s katerimi se srečujemo, in kadar starši vsaj malo odprejo vrata zaupanja tudi nam, se odpre prostor za sodelovalni odnos, pre- ko katerega bomo odprli pot učenosti, na katero bo lahko stopal sproščen, varen in miren otrok. Uvod V psihoterapevtski praksi se vsak dan so- očam z bolečimi stiskami, ki jih starši opi- sujejo predvsem kot občutke nesposobno- sti v vlogi staršev, občutke strahu, nemoči, krivde, obupa, kot impulzivno odzivanje na otrokovo vedenje, kot občutek izgube kontrole nad situacijo, ter z mnogovrstni- mi simptomi, stiskami in težavami otrok in mladostnikov, ki se najpogosteje kažejo kot učne težave, agresivnost, depresija, tesnoba, samopoškodovanje, težave v odnosih, za- svojenosti, različne zdravstvene težave itd. Raziskava Duševno zdravje otrok in mla- dostnikov v Sloveniji (Jeriček Klanšček idr., 2018) je potrdila opažanja iz klinične psi- hoterapevtske prakse, da imajo mladi vse več duševnih in vedenjskih težav. Naj na tem mestu izpostavim samo dva statistična podatka, ki govorita sama po sebi: v obdo- bju od leta 2008 do leta 2015 se je število obravnav otrok in mladostnikov s končno diagnozo duševne in vedenjske motnje po- večalo kar za 71 %, število receptov, izdanih za zdravila za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov, pa se je povečalo skoraj za 50 %. Duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu je pomemben napovednik duševnega zdravja odraslih, saj se polovica vseh duševnih motenj začne do 14. leta sta- rosti, tri četrtine pa do 24. leta. Zagotovo so to podatki, ki kličejo po razumevanju vzro- ka težav. Tudi starši so bili otroci K zavedanju o vzrokih težav v starševstvu in duševnih ter vedenjskih težav otrok in mla- dostnikov je pomembno prispevala študija obremenjujočih izkušenj v otroštvu, 2 ki je bila prvič izvedena v Ameriki v letih 1995– 1997 na vzorcu več kot 17 tisoč ljudi. Glav- na raziskovalca, zdravnika Robert Anda in Vincent Felitti, sta pokazala, da imajo obre- menjujoče izkušnje iz izvorne družine izje- men vpliv na fizično in duševno zdravje, na za zdravje tvegano vedenje, pa tudi na šolski uspeh, zaposlitev oziroma širše na social- no-ekonomski položaj posameznika. Raz- iskovalca sta torej analizirala učinkovanje desetih izrazito stresnih dogajanj v izvorni družini: fizične, čustvene in spolne zlorabe s strani staršev ali skrbnikov, fizično in ču- stveno zanemarjanje, zasvojenost, duševne bolezni, kriminal v družini, nasilje med staršema ali skrbniki, izguba enega od star- šev (ločitev, zapustitev, smrt). Rezultati o pogostosti dogodkov so bili zaskrbljujoči in presenetljivi: okrog dve tretjini anketiranih je poročalo o vsaj eni obremenjujoči izku- šnji, desetina do šestina pa ima za sabo štiri ali več takšnih izkušenj. V eč kot je bilo takih izkušenj, slabše je bilo duševno in fizično zdravje nekoga. Pri ljudeh s štirimi obreme- njujočimi izkušnjami obstaja v primerjavi s tistimi, ki nimajo nobene takšne izkušnje, izrazito večja verjetnost, da bodo redni ka- dilci, da bodo debeli, zasvojeni z alkoholom ali drogami, da bodo imeli srčne, ledvične bolezni, pljučnega raka, kronični bronhitis, da bodo nagnjeni k samomorilnosti, imeli učne in vedenjske težave v šoli itd. Rezultati številnih poznejših izvedb študije so si zelo podobni – tako v ZDA kot v mnogih drugih državah in na različnih vzorcih. Slovenija več kot dvajset let od prve izvedbe študije še nima tovrstnih primerljivih rezultatov. Pomen zgodnjih izkušenj S sodobnimi nevroznanstvenimi spoznanji (npr. teorija navezanosti (Bowlby, 1997), polivagalna teorija, 3 medosebna nevrobio- logija (Siegel, 1999)) se nam vedno bolj raz- in šola za starše Družinska pedagogika 18 Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 kriva razumevanje mehanizmov in povezav, kako zgodnje obremenjujoče izkušnje vodi- jo do neugodnih posledic za celotno člo- vekovo življenje. Vedno bolj se zavedamo, kako zelo so za vse naše življenje pomemb- ne prav izkušnje prvih šestih in predvsem prvih treh let življenja. Človek potrebuje ve- liko let, da se osamosvoji. V najzgodnejšem otroštvu smo povsem nemočni, t. i. zunanji fetus. Eno izmed ključnih spoznanj je, da se po naravi otroški možgani razvijajo in zorijo izven maternice preko izkušenj, in to v od- nosu z okolico. Človeška vrsta je po naravi za to nalogo opremljena s sistemom staršev- stva. Odnos med staršem in otrokom je naj- bolj naraven odnos, v katerem starši skrbijo za otroka in ga varujejo. Najpomembnejši varovalni dejavnik za otrokov optimalni razvoj, katerega eden od pomembnih ciljev je razvoj zmožnosti samoregulacije (sa- mopomirjanja), je varen, stabilen, uglašen, podporen odnos z materjo oziroma očetom ali drugo odraslo osebo, ki zagotavlja ustre- zno nego in zaščito (varna navezanost). Izhodišče uresničevanja starševske vloge z vidika duševnega zdravja je torej omogoča- nje in spodbujanje otrokovega optimalnega razvoja s ciljem oblikovanja primernega čustvovanja, mišljenja, vedenja in razvija- nja otrokovih potencialov ter spodbujanja otrokovega osamosvajanja in avtonomije. Obremenjujoče psihične vsebine lahko krnijo starševstvo Kot kažejo zgoraj omenjene študije učin- kovanja obremenjujočih izkušenj v otro- štvu in številne druge študije ter klinične izkušnje, je lahko zaradi slabih zgodnjih izkušenj pred starši izjemen izziv, kako vzpostaviti in vzdrževati varno navezan od- nos z njihovim otrokom. Izkušnje odnosa s starši iz otroštva pomembno zaznamujejo način, na katerega bomo oblikovali svojo starševsko vlogo v odraslosti. Obremenilne psihične vsebine lahko krnijo kapaciteto za naravno prizadevanje staršev za skrb in va- rovanje otroka. Nebogljenost in ranljivost otroka prebudita najbolj ranljive občutke tudi v starših, ki pa se nanje ne zmorejo ve- dno primerno odzvati. Starši se pri svojem vzgojnem delovanju pogosto srečujejo z ob- čutki nemoči in krivde. Stiska staršev, ki se kaže tudi v neempatičnem in impulzivnem delovanju staršev, lahko povzroča odnosno razvojno travmo v vzgojnem procesu. Odnosno razvojno travmo razumemo kot preveliko možgansko vznemirjenost, ki ni regulirana. Starši, ki svojega telesnega vznemirjenja (slaba samoregulacija, nape- tost, nemir, tesnoba, pritisk itd.) ne zmo- rejo umiriti, ne morejo občutiti sočutja do otrokove ranljivosti in nebogljenosti. Ko niso zadovoljene otrokove primarne potre- be (po varnosti, da je otrok viden in globo- ko začuten v svojem bistvu, po tolaženju in pomirjanju, po zaščiti, da mu pomagamo razviti in ponotranjiti občutek dobrega po- čutja v sebi itd.), govorimo o nevarni na- vezanosti, saj otrok ostaja v stresu (stanju čustvene oz. telesne vznemirjenosti), ki mu ga nihče ne pomaga obvladovati. Strokov- njaki za tak stres uporabljamo izraz toksič- ni stres (t. i. nereguliran sistem stresnega odzivanja). Toksični stres v otroštvu dra- stično vpliva na temeljno biološko delova- nje telesa ter na razvoj možganov in drugih organov. Posledice so povezane z razvojem simptomatičnega vedenja otroka in se ka- žejo v vzorcih čustvovanja in vedenja tako na čustvenem kot na psihičnem področju in v odnosih: na ravni kognicije, čustvo- vanja, zmožnosti učenja, samopodobe, socialnih veščin, spolne identitete in od- nosov, v občutkih nemirnosti, tesnobnosti, nepripadanja itd. Obremenjujoče izkušnje imajo lahko zelo negativne učinke tudi na prihodnje generacije. Obstajajo mnoge do- kazljive povezave, da se starševstvo medge- neracijsko prenaša (predvsem z izkušnjo kaznovanja in z uporabo telesnega kazno- vanja pri vzgoji lastnih otrok). Podpreti starše in otroke Izkušnje in odzivi staršev, ki iščejo po- moč (veliko jih tega žal še ne zmore), ka- žejo, da starši zelo potrebujejo podporo in priložnost za predelavo starševskih stisk. Kot smo poudarili, je odnos med starši in otrokom naraven odnos, v katerem star- ši skrbijo za svojega otroka in ga varujejo. To je najpomembnejši varovalni dejav- nik za otrokov optimalni razvoj. Težave se pojavijo, če starši nimajo znanja, če imajo napačne informacije, če so obremenjeni z izkušnjami iz lastnega otroštva, ki se jih niti ne zavedajo. Tako ne morejo dati otroku ti- stega, kar potrebuje (ali celo huje …). Spodbudno je, da se v zadnjem desetletju tudi v Sloveniji vse več govori in javno izpo- stavlja pomen izkušenj zgodnjega otroštva. Razvijajo se tudi strokovno utemeljeni in vse bolj celoviti podporni pristopi, teme- lječi na sodobnem razumevanju travme, še posebej odnosne razvojne travme. 4 Poti podpore in pomoči so različne. Ena od možnih poti je individualna, partnerska in družinska psihoterapija (npr. relacijska dru- žinska terapija 5 ). Terapevt s svojim delova- njem ponuja izkušnjo odnosa, v katerem so prepoznane telesne senzacije, čustva pa po- imenovana in obvladljiva. Poleg tega ustvari čustveno varen prostor, ki udeležencu tera- pije omogoči raziskovanje izvora čustvenih stisk na notranjepsihični ravni, torej v naj- globljih zgodnjih odnosih s starši. Nova izkušnja odnosa, ki ga ustvarita terapevt in udeleženec, in novo ovrednotenje čustve- nih procesov v primarnih odnosih s starši omogočata možnost drugačnega odzivanja (tudi na otrokove potrebe in vedenje). V edno več mladih odraslih in mladih parov išče pomoč pri raziskovanju in ozaveščanju svoje otroške zgodbe v želji, da nadomestijo lastne razvojne zaostanke za varno staršev- stvo. Zelo potrebne in dobro obiskane so v praksi tudi skupine in delavnice za noseč- nice, mlade mamice z dojenčki in mlade starše ter delavnice za učence in dijake na področju krepitve občutka lastne vrednosti. Zelo pomembna in dobro sprejeta so tudi predavanja in delavnice za vzgojitelje, uči- telje, socialne delavce o duševnem zdravju, duševnih motnjah otrok in rizičnih ter va- rovalnih dejavnikih otroštva. Literatura • Bowlby, John (1997): Attachment and loss. Vol. 1, Attachment. London: Pimlico. • Irgl, Violeta; Debeljak, Jana (2017): Konec molka: Kako naj otroka, ko doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpre- mo in mu pomagamo. Ljubljana: Psihoterapija. • Jeriček Klanšček, Helena idr. (2018): Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji. Dostopno na: http://www.nijz.si/ sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/dusevno_zdrav- je_otrok_in_mladostnikov_v_sloveniji_9_05_18.pdf. Ljublja- na: Nacionalni inštitut za javno zdravje. • Siegel, Daniel J. (1999): The developing mind: how relationships and the brain interact to shape who we are. New Y ork, London: The Guilford Press, cop.  Opombe 1 Vsem, ki vas poglobljeno zanima področje podpore in pomoči otroku in staršu po travmatični izgubi, priporočam v branje knjigo Konec molka: Kako naj otroka, ko doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpremo in mu pomagamo (Irgl, De- beljak, 2017). 2 Adverse Childhood Experiences Study – ACE Study. 3 Utemeljitelj Stephen Porges. 4 Več tudi na www.rahlocutnost.si. 5 Več teoretsko poglobljenega znanja o relacijski družinski tera- piji najdete v besedilih Christiana Gostečnika.