RAZPRAVE
Vpeljava psihoanalize
Jacques Lacan, Jaz v Freudovi teoriji in v psihoanalitični tehniki
Prispevki k teoretičnemu spoprijemu s fašizmom
Mladen Dolar, O nekaterih vprašanjih In protislovjih v marksističnih
analizah fašizma
Prispevki k analizi »stalinskega pojava«
Marjan Brltovšek, Leninova vizija socializma in porajanje Stalinovega
kulta osebnosti I.
Rastko Močnik, Problemi stalinizma
Slavoj Žižek, Uvod v stalinsko hermenevtiko
Martin Krpan, človek in mislec
Zoja Skušek-Močnik, Krpanov teorem
Intervencije (R. M., J. V., S. 2., M. D.)
Prispevki h konceptualizaclji zgodovine umetnosti in literature
Zoja Skušek-Močnlk, »... by the very cunning of the scene .. .«
Prispevki k teoriji označevalne prakse
Braco Rotar, Način gradnje I. (materialistična teorija označevalne prakse
na področju gradnje)
Filozofske razprave
Tine Hribar, Resnica o resnici (Znanosti in stvar sama V)
Bis dicit qui cato dicit
Ervln Hladnik, Zlata pravila življenja
Matjaž Potrč, Odtujeno sporočilo
ŠTEVILKA 177-180 (1-4) 1978, LETNIK XVI
PROBLEMI
Uredništvo PROBLEMOV-RAZPRAV: Mladen Dolar, Rastko Močnik,
Slavoj Žižek. V.d. odgovornega urednika: Slavoj Žižek. V.d. glavnega
urednika: Matjaž Hanžek.
Uredništvo: Ljubljana, Soteska 10. Tekoči račun 50101-678-48982, z oznako:
za Probleme. Letna naročnina 80 din, za tujino dvojno. Izdajatelj RK
ZSMS. Tisk: ZGEP Pomurski tisk, TO tiskarna. Murska Sobota, Len-
davska 1.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu Re-
publiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974
je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Cena te številke 30 din.
spraviti pod roko, medtem ko so zadevne transakcije po roko bolj stvar
politične ekonomije, in to čisto določene: kapitalistične — dvakrat ni
nobenkrat prav zato, ker je »hitro« polno pomena in kakega drugič
v primeru hitrosti za meščana biti sploh ne sme, je v območju označe-
valca »hitro« prav šele pogoj, da do »drugič« sploh lahko pride (»go-
vorite, kakor vam prihaja na misel«), in tisto »drugič« šele pomeni
prav zato, ker je brez pomena, čista ponovitev, do katere pride ravno
glede na iluzorni pomen pristniškega prvikrat, morebiti celo proti
njegovim izvomiškim fantazmam. »Drugič« je brez smisla, tu se torej
šele začne užitek, in modrost označevalca za nazaj kaže, da druge re-
šitve kakor »hitro dati« sploh ni: resnica obeh plehkih modrovanj
v okvirjih ekonomije morale in morale ekonomije je prav kretenizem
izraza »bis dicit...«: namreč to, da je »hitri« subjekt vselej na zgubi
— in šele tako lahko pride na svoj račun. To ve proletarec, ki mu jem-
ljejo; to ve ženska, ki jo jemljejo. To ve Marx s teorijo eksploatacije
in revolucije; to ve Freud s teorijo subjekta in njegovega utrinjaja v
označevalcu. Prav k temu utrinjanju, ki ga je razumeti hkrati v pomenu,
ki ga imam v roki, ko utrnem svečo, in v tistem, ki nam zbudi željo
do želje (»hitro si nekaj zaželi!«), ko ugledam utrinek, vodi peljava
pričujočega zvezka — Lacan:
VPELUAVA PSIHOANALIZE
Jacques Lacan
UAZ V FREUDOVLTEORIJI IN
V PSIHOANALITIČNI TEHNIKI
Pričujoča številka PROBLEMOV-RAZPRAV prinaša nekaj ključnih
odlomkov iz pravkar izšle druge knjige Lacanovih Seminarjev (Le Sé-
minaire de Jacques Lacan. Texte établi par Jacques-Alain Miller. Livre II:
Le moi dans la théorie de Freud et dans la technique de la psychanalyse,
1954—1955, Ed. du Seuil, Paris 1978).
Kot pripominja izdajatelj Seminarjev J.-A. Millei", bi se moral naslov
druge knjige pravzaprav glasiti Nagon smrti. Ti teksti so namreč
nastali v letih, ko je v psihoanalizi prevladovala »amerikanizirana«
ideologija »močnega jaza«, ki naj harmonično sintetizira nagonske vzgi-
be, prilagodi subjekta zahtevam objektivne stvarnosti in mu tako omo-
goči »normalen« razvoj; za takšno quasi-optimistično stališče, ki sta ga
— sicer iz čisto drugačnih izhodišč — upravičeno kritizirala že Adorno
in Marcuse, postane seveda popolnoma nerazumljivo ključno Freudovo
delo Onstran načela ugodja in njegov osrednji pojem — nagon smrti.
Prav na tem mestu pa intervenira Lacan in pokaže — če naj navedemo
Millerja —:
»1. da freudovski Jaz še zdaleč ni sintetizirajoča moč, ki bi jo bilo
treba okrepiti, marveč ropotija (bric-à-brac) imaginarnih identifi-
kacij ;
2.	da se subjekt nezavednega razlikuje od tega jaza;
3.	da je pri človeku nekaj, kar presega načelo ugodja (po katerem vsak
organizem teži k ravnotežju, celo k mirovanju); to »onstran« je
načelo ponavljanja, neustavljiva, avtomatična, nesmrtna prisila, saj
ni v njej ničesar, kar bi jo zaustavilo;
4.	da takšnega ponavljanja ni mogoče dojeti v okvirih podob, marveč
le na ravni simbolov.
Odtod lahko razumemo, zakaj se Lacan tako nepričakovano zateče
h kibernetiki, ki je bila tedaj šele v povojih. S pomočjo kibernetike je
lahko dal nov smisel funkciji simbola v psihoanalizi: ne gre za simbo-
lične podobe, marveč za šifre, ^a O in 1, za -f- in —. Odločilen korak, ki
mu še danes nismo izmerili vseh razsežnosti.«
Zaradi teh in še nekaterih drugih razlogov uredništvo meni, da je
druga knjiga Lacanovih Seminarjev — posebej glede na ideologije, ki
še dandanes razsajajo v našem prostora — vredna širše predstavitve.
KROGOTOK (str. 110—113)
Kierkegaard — bil je, kot veste, humorist — je veliko govoril o
razliki med poganskim svetom in svetom milosti, ki pride s krščan-
stvom. Gotovo je v človeku nekaj zmožnosti, da prepozna svoj naravni
predmet, zmožnosti, ki se kaže pri živalih. Pri njem imamo opraviti z
ujetostjo v obliko, z zajetostjo v igro, s tem, da ga prevzame privid
življenja. To je tisto, na kar se nanaša teoretična ali teorialna ali kon-
templativna ali platonična misel, in Platon ni zaman postavil spomi-
njanja v središče svoje spoznavne teorije. Naravni predmet, ki harmo-
nično ustreza živemu bitju, lahko to bitje prepozna zato, ker se že
začrtuje njegov lik. Da pa bi se ta lik začrtoval, mora že biti pričujoč
v tistem, ki se združuje s predmetom. Gre za odnos diade. Celotna
spoznijivna teorija pri Platonu je diadična — Jean Hyppolite mi glede
tega g )tovo ne bo nasprotoval.
Zjradi nekih določenih razlogov pa je prišlo do preobrata. Odtlej
rtamo greh kot tretji člen, človekova pot pa ni več pot spominjanja,
larveč pot ponavljanja. Prav po tem je Kierkegaard na sledi našim
txei lovskim spoznanjem, in sicer v drobni knjigi z naslovom Ponav-
Ijanje. Branje te knjige priporočam ljudem, ki so že nekoliko napre-
dovali v naši snovi. Tisti, ki nimajo dovolj časa, naj preberejo vsaj
njen prvi del.
Kierkegaard hoče uiti problemom — gre prav za probleme nje-
govega vzpona k novemu redu —, pri tem pa naleti na jez svojih spo-
minov, na jez tega, kar verjame, da je, in tistega, za kar ve, da ne bo
mogel postati. Zato poskuša izkusiti ponovitev. Vrne se v Berlin, kjer
je ob prvem bivanju doživel brezmejno ugodje, in korak za korakom
sledi svoji nekdanji poti. Vidite lahko, kaj se mu pripeti, ko išče svoje
dobro v senci svojega ugodja. Poskus se popolnoma izjalovi. Toda
tako nas pripelje do našega problema, ki je v tem: kako in zakaj mora
vse, kar zadeva bistveni napredek človeškega bitja, preiti pot vztrajnega
ponavljanja.
Za konec (današnjega seminarja — prev.) se bom lotil modela, ki
vam ga bom pustil v premislek, da boste lahko zaslutili, kaj pomeni
pri človeku potreba ponavljanja. Vsa zadeva je v vdoru simbolnega
registra. Danes vam jo bom zgolj ponazoril.
Modeli — to je nekaj zelo pomembnega. Ne da bi to kaj pomenilo —
modeli ničesar nočejo reči. Toda takšni pač smo — v tem je naša ži-
valska slabost — potrebujemo podobe. Če ni podob, pride do tega, da
ne nastopijo simboli. Nasploh pa je resna zadeva predvsem simbolni
primanjkljaj. Podobe izvirajo iz ustvarjanja, ki je po svojem bist\ai
simbolno, se pravi iz nekega stroja, najbolj modernega med vsemi
stroji, človeku mnogo bolj nevarnega kot pa atomska bomba, račun-
skega stroja.
Rečeno vam je bilo, razumeli ste, pa le ne verjamete — računski
stroj ima spomin. Zdi se vam zabavno o tem govoriti, vendar ne ver-
jamete. Rešite se te zmote. Stroj ima take vrste spomin, da mu je uso-
jeno spodnesti tla vsem doslednejšim podobam spomina. Doslej smo
si pojav spomina najlaže predstavili z modelom babilonskega pečata za
vosek, valjaste priprave z nekaj malimi vzboklinami in nekaj vdolb-
Ijenimi potezami, ki jo povaljamo po voščeni plošči; temu pravimo
engràm. Tudi ta pečat je stroj, le da tega preprosto ne opazimo.
Da bi se stroj ob vsakem vprašanju spomnil vprašanj, ki so mu jih
postavili pred tem — kar je včasih potrebno — so iznašli nekaj kar se da
zvitega: prvo iskustvo stroja kroži v njem v obliki sporočila.
Recimo, da pošljem od tod telegram v Mans, z navodilom, naj ga
pošljejo naprej v Tours, od tam v Sens, od tam v Fontainebleu, od
tam pa nazaj v Pariz, in tako naprej brez konca in kraja. Ko svoje spo-
ročilo končam, ga še ne sme doseči njegov začetek — sporočilu mora
ostati čas za vrtenje. Vrti se hitro, nikoli ne preneha z vrtenjem, vrti
se v krogu.
Ta stroj, ki se vrača sam k sebi, je zabavna zadeva. Spominja na
feedback, ta pa je povezan s homeostatom. Kot veste, se tako uravnava
dovod pare v parni stroj. Če je pritisk premočan, se to pokaže na
obratalu, sredobežna sila razmakne dve krogli in dovod pare je urejen.
To je tisto, kar obvladuje homeostatični potek parnega stroja. Gre za
nihanje okoli točke ravnotežja.
Tu pa so zadeve bolj zapletene. Stvàri pravimo sporočilo, kar je
zelo dvoumno. Kaj pomeni sporočilo znotraj nekega stroja? Nekaj, kar
poteka na način odprtosti ali ne-odprtosti, tako kot elektronsko luč
opredeljuje da-ali-ne. Nekaj artikuliranega, kar pripada istemu redu
kot osnovne opozicije simbolnega registra. V danem trenutku se to
nekaj, kar kroži, mora — ali pa se ne sme — vrniti v igro. Vselej je
pripravljeno dati odgovor in se v samem tem dejanju odgovora do-
polniti, se pravi prenehati delovati kot izolirani vrteči se krogotok in
se vključiti v kako splošno igro. Prav ta pa se zelo približuje tistemu,
kar si lahko zamislimo kot Zwang, prisilo ponavljanja.
Zadj, ko imamo ta modelček, lahko zapazimo, da so v sami anatomiji
možganskega aparata stvari, ki se vračajo same k sebi. Po Riguetovi
zaslugi, da me je opozoril na delo nekega angleškega nevrologa, me
je za&la hudo zanimati neka hobotnica. Zdi se, da je njen živčni sistem
tako omejen, da imamo opraviti z enim samim osamljenim živcem, ki
upravlja to, kar imenujemo brizg ali tekočinski pogon; prav zato se ta
osmeronožec lahko tako ljubko premika. Domnevamo lahko tudi, da
je njegov spominski aparat omejen bolj ali manj na tisto eno samo
sporočilo, ki kroži prek majhnega števila točk živčnega sistema med
Parizom in Parizom.
Spomnimo se, kaj smo prejšnja leta rekli o presenetljivih ujema-
njih, ki jih je Freud opazil v območju tistega, čemur je pravil telepatija.
Do zelo pomembnih zadev s področja transferja pride vzporedno pri
dveh pacientih, ne glede na to, ali je en v analizi in se drugega analiza
komaj dotakne ali pa sta oba v analizi. Svojčas sem vam pokazal, da
pride pri različnih subjektih ob istem času do nekega določenega
simptomatskega dejanja ali do razgrnitve nekega določenega spomina
zato, ker so ti subjekti vpeti dejavniki, verižni sklepi, nosilci, obroči
enega in istega kroga diskurza.
Na tej točki, ki smo jo zdaj dosegli, vam predlagam, da v per-
spektivi dojamete potrebo ponavljanja tako, kakor se ta konkretno
kaže pri subjektu, na primer — med analizo — v obliki vedenja, zako-
reninjenega v preteklosti, in ki se reproducira v sedanjosti na način,
ki bolj slabo ustreza življenjskemu prilagajanju.
Tukaj znova naletimo na to, kar sem vam že nakazal, da je namreč
nezavedno diskurz drugega. Ta diskurz drugega ni diskurz abstraktnega
drugega, drugega v diadi, meni ustrezajočega nasprotnega pola, niti ni
preprosto diskurz mojega hlapca, marveč diskurz krogotoka, v katerega
sem vpet. Sem eden izmed njegovih verižnih sklepov. To je, denimo,
diskurz mojega očeta, kolikor je moj oče zgrešil napake, za katere
sem jaz nepreklicno obsojen, da jih reproduciram — to je tisto, čemur
pravijo super-ego. Obsojen sem, da jih reproduciram, ker moram pre-
vzeti diskurz, ki mi ga je zapustil oče, ne preprosto zato, ker sem njegov
sin, marveč zato, da se ne bi zaustavila veriga diskurza, zato ker je
prav meni naloženo, da ga v njegovi zablodeli obliki prenesem komu
drugemu. Naloženo mi je, da problem kake življenjske situacije zastavim
komu drugemu, ki ima vse možnosti, da mu bo tako kot meni ob
tem problemu spodletelo, — tako naredi ta diskurz krogec, v katerega
so zajeti vsa družina, zaprta družba, stranka, nacija ali pol zemeljske
krogle. Krožna oblika nekega govora, ki je prav na meji smisla in
ne-smisla in ki je kot tak problematičen.
To je potreba ponavljanja, kakršna privre onstran načela ugodja.
Ta potreba visi onstran vseh mehanizmov uravnoteženja, harmonizacije
in skladnosti na biološki ravni. Vpelje jo šele register govorice, funkcija
simbola, problematika vprašanja v človekovem območju.
CENZURA NI ODPOR (str. 156—159)
Odpor subjekta v pravem smislu je vezan na register jaza, je učinek
jaza. V tem poglavju* je odpor dojet kot neki x, ki zaznamuje vse,
kar zadržuje analitično delo, pa naj bo psihološke narave ali ne, naj
nam ga prinese realnost ali naključje. Cenzura pa nima nič opraviti
z odporom niti v prvem niti v drugem smislu — četudi veliko več v
drugem kot v prvem.
S tem smo zadeli na vprašanje tistega, kar imenujemo nadjaz.
Večkrat sem vam govoril o prekinjenem diskurza. No, ena najbolj
vznemirljivih oblik prekinjenega diskurza je zakon, kolikor je nera-
zumljen. Vsakdo mora po definiciji poznati zakon, toda kljub temu
ostane zakon vselej nerazumljen, saj ga nihče ne pozna v celoti. Primi-
tivec, ujet v zakone sorodstva, poroke, menjave žensk, ne pride nikoli,
četudi je zelo učen, do popolnega pregleda nam vsem, po čemer je
zajet v to množico zakonov. Cenzura je vselej v odnosu do tistega,
kar se v diskurzu nanaša na zakon, kolikor je nerazumljen.
To se vam najbrž zdi nekolikanj učeno; zadevo vam bom skušal
ponazoriti.
Obstoji drobna pornografska knjiga, ki jo je napisalo eminentno
ime naše književnosti, avtor, ki je danes član Akademije Concourt,
Raymond Queneau. V tej knjigi, eni najbolj razburljivih, kar jih je,
pride mlada strojepiska, ki se je zapletla v irsko revolucijo in v zelo
kočljive nezgode, v času, ko je zaprta v stranišču, do odkritja, ki je na
moč podobno odkritju očeta Karamazova.
Kot veste, je očeta Karamazova njegov sin Ivan vpeljal v drzrie
poti, na katere se poda misel izobraženega človeka; še posebej, mu je
rekel, če nI Boga... — Ce ni Boga, mu je odvrnil oče, potem je vse
* Gre za VII. poglavje Freudove Razlage sanj z naslovom Psihologija procesa sanj.
3
dovoljeno. Očitno naivno pojmovanje, saj mi, analitiki, zelo dobro vemo
tole: če ni boga, potem ni sploh nič več dovoljeno — nevrotiki nam to
dokazujejo vsak dan znova.
Tipkarica pride, zaprta v stranišču, do odkritja, ki je za podložnika
Njegovega Veličanstva še bolj razburljivo. Pri vzdrževanju reda v Dub-
linu se pripeti razburljiv dogodek; ta dogodek zbudi v njej dvom,
ki se izrazi v tejle formuli — Če je angleški kralj kreten, potem je vse
dovoljeno. Vsi njeni pripetljaji od tega trenutka naprej — in pri tem
ji pomagajo same okoliščine — pričajo, da se ničemur več ne odreče.
Naslov knjige bi moral biti — Z ženskami smo vselej predobri.
Za podložnike Njegovega britanskega Veličanstva — gre za hipotezo,
nikar ne mislite, da bom obrekoval naše angleške zaveznike — je resnič-
no zelo pomembno, da kdo ne reče, da je angleški kralj kreten. To bi
lahko, denimo, izrazili s temle zakonom: vsakdo, ki bo rekel, da je
angleški kralj kreten, bo ob glavo. Dobro mi sledite. Kaj bo iz tega?
To se vam gotovo zdi zelo zabavno, hotel pa bi, da bi se vam
zdelo tragično. Poleg tega vam želim pokazati, da k vsakemu takemu
zakonu, vsakemu prvotnemu zakonu, ki kot tak grozi s smrtno kaz-
nijo, zavoljo njegove delne narave hkrati sodi osnovna možnost, da
bo ostal nerazumljen. Človek je vselej v položaju, v katerem nikoli ne
more do konca dojeti zakona, saj noben človek ne more obvladati
zakona diskurza v njegovi celotnostnosti.
Če je prepovedano reči, da je angleški kralj kreten, potem tega
zaradi grožnje, da nam bodo odsekali glavo, ne bomo rekli, sàmo to
dejstvo pa nas bo pripeljalo do tega, da ne bomo mogli reči še vrste
drugih reči — se pravi vsega tistega, kar razodeva to v oči bijočo
realnost, da je angleški kralj kreten.
Vse namreč dokazuje, da je angleški kralj kreten. Za to imamo
dovolj primerov. Tisti angleški kralj, ki ni bil kreten, je moral takoj
abdicirati. Od drugih se je ločil po tem, da je padal s konja in da se je
hotel poročiti z žensko, ki jo je ljubil — očitno znamenje, da ni bil
kreten, zato pa so ga takoj prisilili, da je moral s svojimi intimnimi
razmišljanji nadaljevati na drugem kraju. Kaj naj to pomeni? Ali za-
došča to, da nismo kreteni, pa bomo že našli svoj blagor? Takšno mne-
nje je napačno — to prav tako ne zadošča. Nisem vam hotel reči,
da je angleški kralj ravnal prav, da si je nakopal abdikacijo, zato ker
ni bil kreten. Toda to zgolj mimogrede.
Iz tega potemtakem izhaja, da je vse, kar je v diskurzu v zvezi
s to realnostjo, da je angleški kralj kreten, izločeno. Subjekt je zajet
v nujnost, ki mu nalaga, da mora iztrebiti, izključiti vse, kar je v raz-
merju s tistim, kar zakon prepoveduje rčči. Toda ta prepoved kot
taka ostane popolnoma nerazumljiva. Na ravni realnosti ne more
nihče dojeti, zakaj mu bodo, če bo rekel to resnico, odsekali glavo,
nihče ne ve, kam umestiti samo dejstvo prepovedi. Od tega trenutka
naprej pa ne moremo več predpostaviti, da bi lahko nekdo, ki bi rekel
to, česar se ne sme reči, in ki bi mislil, da je vse dovoljeno, čisto pre-
prosto zničil zakon, kolikor je nerazumljen.
Upam, da ste začutili to zadnje nepojasnjeno, nepojasnljivo pod-
ročje, v katerem je zasidran obstoj zakona. Trda in okrutna zadeva, na
katero naletimo v analitični praksi, je prav v tem, da obstoji, namreč
zakon. In prav temu nikoli ne moremo priti povsem do konca v dis-
kurzu zakona — temu zadnjemu členu, ki pojasnjuje njegov obstoj.
Kaj se bo zgodilo, če izhajamo iz naše hipoteze? Podložnik angle-
škega kralja ima obilo razlogov, zaradi katerih hoče izraziti zadeve, ki
so v kar najbolj neposrednem odnosu s tem, da je angleški kralj kreten.
Recimo, da se bo to dogodilo v njegovih sanjah. Kaj bo torej sanjal
ta podložnik? — če upoštevamo, da gre za nekaj težko izrazljivega, ne
le za to, da je angleški kralj kreten, marveč za vse, kar je s tem pove-
dano, za vse, zaradi česar ne more biti nič drugega kakor kreten,
za celoten ustroj vladavine in prek tega za tihi splošni sporazum, ki
vzdržuje kretenstvo angleškega kraljestva. No, pod ožnik bo sanjal, da
ima odsekano glavo.
Na tem mestu je čisto nepotrebno načenjati vprašanja ne vem
kakšnega prvobitnega mazohizma, samokaznovanja, želje, da bi bili
kaznovani. To, da ima odsekano glavo, v tem primeru pomeni, da je
angleški kralj kreten. To je cenzura. Zakon, kolikor je nerazumljen.
Na ravni sanj je to zgolj majhen otročji problem — zakaj sanjamo,
da imamo odsekano glavo? Zakaj vas to tako zabava? Toda zami-
slite si, da nima v kraljestvu, kjer vlada kretenstvo, nobeden izmed
podložnikov glave trdno na ramenih. Tukaj bi se stvar izrazila s simp-
tomom.
Zdi se mi, da je to, kar vam pripovedujem, zgolj basen; toda v
resnici sem poznal človeka, katerega krč pri pisanju se je — tako je
razkrila analiza — vezal na to, da je po islamskem zakoniku, v območju
katerega je bil vzgojen, tàtu treba odsekati roko. Tega pa ni mogel
nikoli požreti. Zakaj? Zato, ker so njegovega očeta obtožili, da je tat.
Svoje otroštvo je preživel v nekakšnem globokem ignoriranju koran-
skega zakonika. Čez celoten njegov odnos do izvirnega okolja, čez
stebre in zidovja, urejenost, osnovne koordinate tega okolja, čez vse
to je padla pregrada, zato ke je v vsem tem bilo nekaj, kar se je
branil razumeti — zakaj je treba nekomu, ki je bil tat, odsekati roko?
Sicer pa je imel prav zaradi tega razloga, zato ker tega ni razumel, sam
odsekano roko.
To je cenzura, kolikor se pri Freudu vse to izvirno dogaja na ravni
sanj. To je nadjaz, kolikor vse to dejansko terorizira subjekta, gradi
v njem dejavne, izdelavne, doživete, trajajoče simptome, ki prevzamejo
reprezentiranje tiste točke, v kateri subjekt zakona ne razume, marveč
ga uprizarja. Simptomi prevzamejo utelešanje zakona kot takega, dajejo
mu njegovo podobo skrivnosti.
To pa je nekaj čisto drugega kot narcisoidni odnos do nam po-
dobnih; gre za odnos subjekta do zakona v njegovi celotnosti, kolikor
nikoli ne more priti do odnosa do zakona v njegovi celotnosti, saj za-
kona nikoli ne zajamemo v celoti.
Cenzura in nadjaz pripadata istemu registru kot zakon. Gre za
konkretni diskurz, ne le kolikor ta obvladuje človeka in izzove naj-
različnejše vrste prebliskov, vse, kar se pripeti, vse, kar je diskurz,
marveč tudi, kolikor daje človeku njegov lasten svet, ki ga bolj ali
manj ustrezno imenujemo kulturni svet. Cenzura pripada tej razsež-
nosti, in takoj lahko ugotovite, po čem se razlikuje od odpora. Cenzure
ni niti na ravni subjekta niti na ravni individuuma, pač pa na ravni
diskurza — diskurza, ki je kot tak sam zase popoln univerzum in
je hkrati v vseh njegovih delih nekaj nezvedljivo neskladnega. Zadošča
nekaj ničnega, čisto nič, — to, da so vas zaprli v stranišče, ali da so
vašega očeta po krivem obdolžili ne vem kakšnega zločina — in že
vam bo zakon v trenutku nastopil v presunljivi obliki. To je cenzura,
ki je Freud ni nikoli pomešal z Widerstand.
SANJE O IRMINI INJEKCIJI (str. 178—192)
Začetne sanje, sanje sanj, tiste, katerih razvozlanje je kot slo-
vesno odprtje, so za Freuda sanje o Irmini injekciji. Njegova analiza teh
sanj je kar se da izčrpna, k njim se zelo pogosto vrača v sami Traum-
deutung — vsakokrat, kadar potrebuje kako oporno točko, posebej ob-
širno pa tedaj, ko vpelje pojem zgostitve.
No, teh sanj se bomo zdaj lotili z našega gledišča. Do tega imamo
polno pravico, s pogojem, da Freudu, ki je tukaj šele na prvi etapi svoje
misli, nočemo pripisati tega, kar nam je povedal šele v zadnji, se pravi,
s pogojem, da se odpovemo svojevoljnemu usklajevanju različnih etap.
V nekem Hartmannovem tekstu naletimo na dovolj odkritosrčno pri-
znanje, da se različne Freudove zamisli konec koncev ne ujemajo tako
dobro med sabo, da jih je treba sinhronizirati. Prav zaradi učinkov te
sinhronizacije Freudove misli pa postane nujno, da se vrnemo k tek-
stom. Po pravici povedano, zdi se mi, da je v tej sinhronizaciji nepri-
jeten prizvok težnje, naj bi vse etape ujeli v isti korak. Ne gre za to,
da bi sinhronizirali različne etape Freudove misli, celo ne za to, da bi
jih uskladili. Gre za to, da uvidimo, kateri edini in stalni težavi od-
govarja napredek te misli, napredek, ki je v protislovjih njenih raznih
etap. Gre za to, da se prek zaporedja antinomij, s katerimi se v tej
misli srečujemo vselej, v vsaki njenih etap, soočimo s tem, kar je pravi
predmet našega izkustva.
Med tistimi, katerih funkcija je, da poučujejo analizo in oblikujejo
analitike, nisem edini, ki mu je prišlo na pamet, da bi se lotil sanj o
Irmini injekciji. To še posebej velja za nekoga, ki se piše Erikson in
ki sam zase pravi, da je zastopnik kulturalistične šole — naj mu to pri-
nese veliko dobrega. Omenjeni kulturalizem poudarja v analizi tisto,
kar je vsakokrat odvisno od kulturnega konteksta, v katerega je po-
5
greznjen subjekt. Tega vidika tudi doslej prav gotovo ni.so spregle-
dali — ne bi mogel reči, da so ga Freud ali tisti, ki bi jili lahko označili
za specifično freudovsko usmerjene, kadarkoli zanemarili. Gre za to,
ali naj damo temu elementu prevladujoči pomen v konstituciji subjekta.
Pustimo za trenutek ob strani teoretično diskusijo, ki jo lahko to sproži,
in si oglejmo, kam nas pripelje takšna usmerjenost.
Ob sanjah o Irmini injekciji nas to pripelje do nekaterih opažanj,
na katere vas bom skušal opozoriti, ko bom naletel nanje v teku
ponovne analize, ki jo bom skušal opraviti danes. Presenetilo vas
bo, ko boste videli, kako se ta kulturalizem na precej svojevrsten
način ujema z nekim določenim psihologizmom, ki dojema celoten
analitični tekst, izhajajoč iz različnih etap razvoja ega. Kot lahko vidite,
Hartmanna nisem omenil zgolj zaradi preproste želje, da bi osmešil
njegovo sinhronizacijo.
Sanje o Irmini injekciji torej skušajo dojeti kot neko določeno
etapo v razvoju Freudovega ega, ega, do katerega se moramo vesti še
posebej spoštljivo, saj gre za ego velikega ustvarjalca v odločilnem
trenutku njegovih ustvarjalnih zmožnosti. Po pravici povedano, ne mo-
remo reči, da je to napačen ideal. Gotovo, da ima pravico do obstoja
tudi psihologija ustvarjalca. Toda mar je v tem nauk, ki ga moramo
povzeti iz freudovskega izkustva, in, ožje vzeto, če si to izkustvo po-
bliže ogledamo, iz tega, kar se dogaja v sanjah o Irmini injekciji?
Ce je to gledišče resnično, potem moramo opustiti pojem, za
katerega sem vam rekel, da prinaša bistvo freudovskega odkritja, po-
jem razsrediščenosti subjekta glede na ego, in se vrniti k razumevanju,
da je v središču vsega tipični razvoj ega. Tu imamo opraviti z alterna-
tivo brez srednje poti — če je omenjeno stališče resnično, potem
je vse, kar vam pravim, napačno.
Samo — če bi bilo to, kar pravim, napačno, potem bi postalo
skrajno težko prebrati najmanjši Freudov tekst tako, da bi v njem
kaj razumeli. To bomo preskusili ob sanjah o Irmini injekciji.
Zakaj je Freud tem sanjam pripisoval tolikšen pomen? Na prvi po-
gled nas lahko to začudi. Do česa Freud pravzaprav pride z analizo teh
sanj? Do resnice, za katero pravi, da je prva, da so sanje vselej realiza-
cija želje, nekega poželenja.
Prebral vam bom vsebino teh sanj, z upanjem, da vam bo pri-
klicala v spomin analizo, ki se veže nanjo.
Velika dvorana — številni povabljenci, ki jih sprejemava. Med njimi
Irma, ki jo takoj potegnem na stran, da bi ji, odgovarjajoč na njeno
pismo, očital, da še vedno ne sprejema moje »rešitve« (Lösung). Pra-
vim ji: »Ce imaš še bolečine, potem je to resnično zgolj tvoja krivda.«
Odvrne mi: »Ce bi vedel, kakšne bolečine čutim zdajle v vratu, trebuhu
in životu, duši me.« Ustrašim se in si jo ogledam. Resnično je videti
bleda in nabuhla; pomislim: morda mi je ušel kak organski simptom.
Odpeljem jo k oknu in ji pregledam grlo. Pri tem se rahlo upira, kot
ženske, ki nosijo protezo. Pomislim: to je vendar nepotrebno. Zatem
široko odpre usta; na desni strani naletim na velik madež, na drugem
mestu pa opazim nenavadno nagubane tvorbe, ki so videti kot nosne
školjke, na njih pa široke belo-sive kraste. Takoj pokličem doktorja M.,
ki sam znova pregleda bolnico in potrdi... Doktor M. ni videti tak kot
običajno; je zelo bled, šepa, brez dlak na bradi... Moj prijatelj Otto
je prav tako tukaj, poleg nje, prijatelj Leopold pa trka po njej prek
steznika, nakar pravi: »Spodaj levo ima medel ton,« ter tudi pokaže
infiltrirani del kože na levem ramenu (dejstvo, ki ga kljub obleki ugo-
tovim tudi jaz). M. pravi: »Ni dvoma, gre za infekcijo, toda nič za to;
pridružila se bo še griža, in strup se bo izločil.« Tudi mi neposredno
vemo, od kod ta infekcija. Moj prijatelj Otto ji je dal pred nedavnim,
ko se je slabo počutila, injekcijo z nekakim preparatom iz propila,
propilen ... proprionska kislina ... trimetilamin (katerega formula
mi jasno visi pred očmi, natisnjena z velikimi črkami) ... Takšnih
injekcij se ne daje tako lahkomiselno ... verjetno tudi brizgalnica ni
bila čista.
Irma je bolnica, prijateljica Freudove družine. Freud je torej do nje
v tistem kočljivem položaju, ki se mu vselej moramo izogibati, kjer
analitik skrbi za nekoga iz kroga svojih znancev. Danes smo, mnogo bolj
6
kot Freud v tem predzgodovinskem stanju analize, pozorni na težave,
ki jih lahko v takem trenutku povzroči nasprotni transfer.
Res je prišlo prav do tega. Freud je imel velike težave z Irmo. V
asociacijah sanj nam pove, da je v tem trenutku še vedno mislil, da
je treba potem, ko smo odkrili nezavedni smisel osnovnega konflikta
nevroze, ta smisel zgolj predložiti subjektu, ki ga sprejme ali pa ne.
Če ga ne sprejme, je to njegova krivda, gre za hudobneža, grdobo,
slabega pacienta. Če je dober, ga sprejme, in vse gre v redu. Ničesar
ne dosegam s silo — obstoje pač dobri in slabi pacienti.
Freud nam predloži to razumevanje s humorjem, ki je soroden
nekoliko preveč površni ironiji, s katero sem se jaz lotil te zadeve.
Pravi, da je lahko hvaležen usodi, da je v tem času tako razumel
stvari, saj mu je to takrat olajšalo življenje.
Z Irmo je torej imel velike težave; njeno stanje se je sicer res
zboljšalo, vendar pa je ohranila nekatere simptome, posebej še nag-
njenost k bruhanju. Prekinil je zdravljenje, ko mu je njegov prijatelj
Otto prinesel novice v njegovi nekdanji pacientki.
O Ottu sem nekoč že poudaril, da je bil Freudu zelo blizu. Vendar
pa ni šlo za intimnega prijatelja, ki bi bil seznanjen z mislimi tistega,
ki je že učitelj. Vrl fant je, ta Otto, po malem skrbi za celo družino,
kadar so prehlajeni, kadar stvari ne gredo povsem gladko, in igra vlogo
simpatičnega, dobrotljivega samca, ki prinaša darila. Vse to seveda
izzove pri Freudu nekakšno kratkočasno ironijo.
Ta Otto, ki ga Freud potemtakem ceni, vendar ne pretirano, mu
prinese novice o omenjeni Irmi; pove mu, da — skratka — stvari gredo,
vendar ne tako dobro. Freudu pa se dozdeva, da je v podtonih in na-
glasih čutiti rahlo očitanje dragega prijatelja Òtta, natančneje, da
tudi Otto sodeluje pri zadržanosti, celo nasprotovanju, na katera je
naletel Freud, ko se je neprevidno lotil tega zdravljenja na področju,
ki ga še ne obvladuje tako popolno, kot sicer zmore.
Freud ima res občutek, da je predložil Irmi pravilno rešitev (solu-
tion) — Lösung. Te besede se drži v nemščini ista dvoznačnost kot v
francoščini — gre hkrati za raztopino, ki jo vbrizgamo, in za rešitev
nekega konflikta. Že od tod dobijo sanje o Irmini injekciji svoj sim-
bolni smisel.
Spočetka je Freud precej nezadovoljen s svojim prijateljem — stvar
je v tem, da je še precej bolj nezadovoljen sam s sabo. Gre tako daleč,
da podvomi o utemeljenosti rešitve, ki jo je dal, morda celo o uteme-
ljenosti samega načela svojega zdravljenja nevroz.
Tega leta 1895 je bil s svojim naukom še v tistem poskusnem
stadiju, ko je prihajal do glavnih odkritij, med katerimi se mu je
zdela analiza teh sanj vselej tako važna, da je leta 1900 v nekem
pismu Fliessu, tik po izidu knjige, kjer poroča o teh sanjah, za zabavo
—	vendar načini, kako se zabava, pri njem nikoli niso čisto brez povoda
—	omenil, da bodo nekega dñe morda nad pragom vaške hiše v Bel-
levueju, kjer je prišlo do teh sanj, postavili napis — Na tem mestu
je 24. julija 1895 Sigmund Freud prvič rešil uganko sanj.
V	tem času je potemtakem, hkrati s svojim nezadovoljstvom,
poln zaupanja. Bodite pozorni na to, da se vse to dogaja pred krizo
leta 1897, ki jo lahko zasledimo v pismu Fliessu; takrat je bil za tre-
nutek prisiljen pomisliti, da je treba zavreči celotno teorijo traume,
ki jo povzroči zapeljanje (séduction), in da to podre vso njegovo stavbo.
Leta 1895 je v ustvarjalnem razdobju, odprt je tako gotovosti kot dvomu
—	kar je značilno za celoten napredek njegovega odkritja.
Neodobravanje, ki ga je začutil v Ottovem glasu, je tisti drobni
sunek, ki bo sprožil njegove sanje.
Ze leta 1882 — na to vas opozarjam — je Freud v nekem pismu
svoji zaročenki zapazil, da v sanjah ne nastopajo toliko velike skrbi,
ki so nas trle čez dan, kolikor zadeve, ki so bile komaj nakazane, nato
pa pretrgane — kot tedaj, ko mi zapre sapo. Ta pojav, da nam zmanjka
besede, je Freuda že zgodaj zbodel v oči, nanj naletimo vedno znova
v njegovih analizah Psihopatologije vsakdanjega življenja. Govoril sem
vam že o pozabi imena avtorja fresk v Orvietu. Tam gre prav tako za
nekaj, kar čez dan ni v celoti prišlo na svetlo.
V	našem primeru pa smo daleč od tega. Freud se je tistega dne
po večerji lotil dela in pripravil pregled primera Irme; vsako stvar je
postavil na njeno mesto, tako da bi lahko po potrebi upravičil splošni
postopek zdravljenja.
7
Zatem je prišla noč. In te sanje.
Takoj bom prešel k rezultatu. Freud ima za svoj veliki uspeh, da
je lahko pojasnil te sanje v vseh njihovih podrobnostih z željo, da bi se
rešil odgovornosti za neuspeh v zdravljenju Irme. Tega se je — kot
rokodelec sanj — lotil v sanjah, in sicer na toliko različnih načinov,
da nas vse to — kot pripominja s svojim običajnim humorjem — precej
spominja na zgodbo o človeku, ki mu je nekdo očital, da mu je vrnil
preluknjan kotlič, ta pa mu je odvrnil, da mu ga je, prvič, vrnil nedo-
taknjenega, da je bil, drugič, kotlič preluknjan že tedaj, ko si ga je
sposodil, in da si ga, tretjič, sploh ni sposodil. Vsaka njegovih razlag
bi bila, vzeta zase, povsem veljavna, vse skupaj pa nas nikakor ne
morejo zadovoljiti.
Tako so narejene te sanje, nam pravi Freud; in kajpada je v tem
res votck vsega, kar nastopi v sanjah. Toda vprašanje, za katero mi gre,
meri na nekaj drugega — kako to, da se Freud, ki kasneje razvije
funkcijo nezavedne želje, na tem mestu, na prvem koraku svojega
dokazovanja, zadovolji s tem, da obrazloži sanje, ki jih v celoti pojas-
njuje zadovoljitev želje, ki je ne moremo imenovati drugače kot pred-
zavestna ali celo povsem zavestna? Saj je Freud prebedel ves večer
zato, da bi skušal črno na belem upravičiti svoje ravnanje tako glede
tega, kar je šlo v redu, kakor glede tistega, kar ni moglo iti v redu.
Zdi se, da Freudu — da bi utemeljil svojo formulo, po kateri so
sanje v vseh primerih zadovoljitev neke določene želje — sprva za-
došča najbolj splošni pojem želje, ne da bi ga skrbelo to, da še ne
ve, kaj je ta želja, niti od kod prihaja — iz nezavednega ali iz predza-
vestnega.
Tako se Freud v opombi, ki sem vam jo zadnjič prebral,* sprašuje —
katera je ta nezavedna želja? Katera je, ta, ki je spodrinjena in ki
zbuja subjektu grozo? Kaj hočemo reči, ko govorimo o nezavedni
želji? Za koga obstoji ta želja?
Na tej ravni nam bo postalo jasno neizmerno zadovoljstvo, ki ga je
Freudu prinesla razrešitev teh sanj. Ce hočemo dojeti ves smisel tega,
da imajo te sanje odločilno vlogo v Freudovem prikazu, moramo upo-
števati važnost, ki ga imajo za Freuda, važnost, ki je toliko bolj zna-
čilna, kolikor bolj paradoksna je videti. Spočetka bi lahko rekli, da še
ni storjen odločilni korak, saj gre konec koncev zgolj za predzavestno
željo. Toda če ima te sanje za sanje vseh sanj, za začetne, tipične sanje,
potem zato, ker čuti, da je ta korak le naredil; nadaljevanjè njegovega
prikaza pa še preveč dokazuje, da ga je zares naredil. Ce ima občutek,
da ga je naredil, ga ima zato, ker ga je naredil.
Ne mislim se znova lotiti analize Freudovih sanj po Freudovi lastni
analizi. To bi bilo absurdno. Tako kot ni govora o tem, da bi analizirali
preminule avtorje, tudi ni govora o tem, da bi bolje od samega Freuda
analizirali njegove lastne sanje. Kadar Freud pretrga svoje asociacije,
tega gotovo ne stori brez razlogov. Na takih mestih reče — Tukaj
vam ne morem več poročati o stvari, nočem vam pripovedovati zgodb,
ki zadevajo posteljo in nočno posodo — ali pa — Tukaj me ne mika
več nadaljevati z asociacijami. Ne gre za to, da bi nadaljevali z razlago
tam, kjer se je sam Freud ustavil, marveč za to, da se lotimo celote
sanj in njihove interpretacije. Tu pa smo v položaju, ki se razlikuje od
Freudovega.
Opraviti imamo z dvema operacijama — sanjati in interpretirati
sanje. Interpretirati, to je operacija, v kateri posežemo mi, analitiki.
Toda ne pozabite, da v večini primerov posežemo tudi v prvi operaciji.
V analizi namreč ne interveniramo zgolj s tem, da interpretiramo
subjektove sanje — če smo sploh tako daleč, da jih interpretiramo —,
marveč smo s tem, da smo kot analitiki vključeni v subjektivno živ-
ljenje, že tudi v njegovih sanjah.
Spomnite se tega, kar sem vam nakazal v začetnem predavanju
naši družbi, ob simbolnem, imaginarnem in realnem. Šlo je za uporabo
teh kategorij v obliki malih in velikih črk.
iS — upodobiti simbol, dati simbolnemu diskurzu figurativno ob-
Ико, na primer obliko sanj.
si — simbolizirati podobo, interpretirati sanje.
Vendar pa je za to potrebno vzvratno gibanje, simbolizacija sa-
mega simbola. To gibanje odpira prostor, od koder lahko dojamemo,
• str. 164 pričujočega dela.
8
kaj se dogaja v tej dvojni transformaciji. Prav tega se bomo lotili —
vzeli bomo celoto sanj in interpretacije, ki jo da Freud, ter pogledali,
kaj to pomeni v redu simbolnega in imaginarnega.
To nam omogoča dejstvo, da te znamenite sanje — glede katerih
je še preveč jasno, da jih obravnavamo le z največjo spoštljivostjo —
prav zato, ker gre za sanje, niso v času. Prav v tem, kar je sicer zelo
lahko opaziti, je izvirnost sanj — sanje niso v času.
Ob tem pride do nečesa presenetljivega — nobeden izmed avtor-
jev, ki obravnavajo te sanje, ne izpostavi tega dejstva v njegovi čistosti.
G. Erikson se temu sicer približa, vendar mu njegov kulturalizem pri
tem na žalost ne rabi za učinkovito orodje. Omenjeni kulturalizem ga
žene, da si zastavlja tako imenovani problem študija očitne vsebine
sanj. Ta očitna vsebina — pravi Erikson — zasluži, da jo spet posta-
vimo v ospredje. Temu sledi dokaj zmedeno razpravljanje, ki temelji
na nasprotju med površinskim in globinskim — glede tega nasprotja
sem vas vselej prosil, da se ga čimprej otresete. Kot to pravi Gide v
Ponarejevalcih denarja, nič ni bolj globokega kot površina, ker globočine
sploh ni. Toda na tem mestu nam ne gre za to.
Izhajati je treba iz teksta, in sicer — kot to počenja in priporoča
Freud — kot da gre za posvečen tekst. Avtor, pisec teksta, je zgolj
njegov zapisovalec, njegova vloga je drugotna. Razlage svetega pisma
so nepopravljivo zablodile z dnem, ko so začeli težiti k temu, da bi dali
psihologijo Jeremije, Izaka ali celo Jezusa Kristusa. Kadar gre za
naše paciente, prav tako zahtevam od vas, da ste bolj pozorni na tekst
kot pa na avtorjevo psihologijo — v tem je sežeta celotna usmerjenost
mojega poučevanja.
Vzemimo tekst Freudovih sanj. G. Eriksonu se zdi zelo pomembno,
da Freud na začetku pravi — sprejemava. Na ta način naj bi šlo za
dvojno osebnost — Freud sprejema s svojo ženo. Gre za majhno praz-
novanje neke obletnice, na katero je povabljena tudi Irma, družinska
prijateljica. Sprejemava zares postavlja Freuda v njegovi identiteti
družinskega poglavarja, vendar se mi ne zdi, da iz tega izhaja ne vem
kakšna dvojnost njegove socialne funkcije, kaj v sanjah niti za minuto
ne nastopi draga Frau Doktor.
Od trenutka, ko Freud stopi v dialog, se vidno polje oži. Irmo
potegne na stran in ji pričenja očitati ter jo napadati — Sama si kriva,
če bi me poslušala, bi šlo bolje. Z druge strani mu Irma odgovarja —
Ne moreš si predstavljati, kako me boli tu in tu in tu, grlo, trebuh,
želodec. Pove še, da jo to zusammenschnüren, veže, stiska in duši. Ta
zusammenschnüren se mi zdi zelo izrazit.
G. X. — V tistih časih so trije ali štirje vlekli trakove steznika,
da so ga zavezali.
Na Freuda naredi to dokajšen vtis; v njem se zbudi nemir. Odpelje
jo k oknu in ji reče, naj odpre usta.
Vse to se dogaja v polju razpravljanja in odpora — ne le odpora
proti temu, kar trdi Freud, marveč tudi odpora proti pregledu.
Tukaj imamo zares opraviti z odporom ženskega tipa. Omenjeni
avtorji gredo mimo tega tako, da se skličejo na tako imenovano viktori-
jansko žensko psihologijo. Danes se nam ženske seveda ne upirajo
več — ženske, ki se upirajo, to nas ne vzburja več, in kadar trčimo
ob ženski odpor, so nam vedno na razpolago te uboge viktorijanke, da
osrediščimo nanje svoje očitke. Precej zabavna zadeva. Posledica kultu-
ralizma, ki pa na tem mestu g. Eriksonu ne pomaga spregledati.
Freudove asociacije pa krožijo prav okoli tega odpora in izpričujejo,
da Irma še zdaleč ni edina, za katero gre, četudi edina nastopi v sanjah.
Med osebami, ki sich streichen, sta še posebej dve, ki nista kljub temu,
da sta simetrični, zato nič manj problematični — Freudova lastna žena,
ki je, kot vemo od drugod, v tem trenutku noseča, in neka druga bolnica.
Znana nam je skrajno pomembna vloga Freudove žene v njegovem
življenju. Nanjo ga je vezala privrženost, ki ni bila zgolj družinska,
marveč tudi zakonska in visoko idealizirana. Kljub temu pa lahko iz
nekaterih odtenkov razberemo, da ga je, kar se tiče nekaterih nagonskih
področij, tudi razočarala. Kar se tiče druge bolnice, pa imamo opraviti
s tako rekoč idealno bolnico, saj ni Freudova bolnica, je dovolj radoživa
in zagotovo bolj inteligentna kot pa Irma, katere umske zmožnosti bi
bilo nasprotno mogoče precej očrniti. Poleg tega privlači Freuda s tem,
da ne zahteva od njega nikakršne pomoči, kar mu seveda zbuja željo,
da ga bo nekega dne morda le prosila za pomoč. Toda po pravici pove-
9
dano na to ne upa preveč. Skratka, ta ženska nastopi in se postavi v
razmerje z Irmo v paliijači, ki sega od najčisteje usmerjenega poklic-
nega zanimanja tja do vseh oblik imaginarne zrcalne prevare.
Freud nastopa v samih sanjah tak, kakršen je, njegov ego pa je
povsem na ravni njegovega budnega ega. Kot psihoterapevt se nepo-
sredno loti Irminih simptomov, ki so nedvomno malo vendar le lahno,
spremenjeni glede na njene realne simptome. Sama Irma je komaj kaj
popačena. To, kar pokaže, bi pokazala tudi, če bi si jo ogledali od blizu
v budnem stanju. Ce bi Freud analiziral svoje vedenje, svoje odgovore,
svoja čustva, svoje transferje, ki so na delu v vsakem trenutku nje-
govega (budnega) dialoga z Irmo, bi prav tako uvidel, da je za Irmo
njegova žena, ki je njegova dovolj intimna prijateljica, pa tudi zapeljiva
mladenka, ki stoji zraven in bi bila precej boljša pacientka od Irme.
Tu smo na prvi ravni, kjer se dialog podreja pogojem realne re-
lacije v meri, v kateri je sama ta relacija povsem opredeljena z ima-
ginarnimi pogoji, ki jo omejujejo in ki Freudu za trenutek povzročajo
težave.
Ta raven sega zelo daleč. Potem ko je dosegel, da je pacientka
odprla usta — prav za to gre v realnosti, da Irma noče odpreti ust —,
uzre v globini nosne školjke, pokrite z belkasto opno: ostuden prizor.
Ta odprta usta pomenijo katerokoli ekvivalenco, katerokoli zgostitev
hočete. V tej podobi se vse meša in druži, od ust do ženskega spolnega
organa, prek nosu — ravno nekaj pred ali po tem je Freudu Fliess
ali nekdo drug operiral nosne školjke. Opraviti imamo s strahotnim
odkritjem, odkritjem mesa, ki ga nikoli ne vidimo, osnove vseh stvari,
narobne strani lica, obličja, iztrebka par excellence, mesa, iz katerega
vse izhaja, na katerega naletimo v sami največji globočini misterija;
trpečega, brezobličnega mesa, katerega sama oblika je nekaj, kar izzove
tesnobo. Prikazen tesnobe, poistovetenje tesnobe, zadnje razodetje
to si ti — To si ti, to, kar je najbolj oddaljeno od tebe, kar je najbolj
brezoblično. Na to razodetje tipa mene, tekel, upharsin je trčil Freud
na vrhuncu svoje potrebe, da bi videl, vedel, potrebe, ki se je dotlej
izražala v dialogu ega z objektom.
Tu da Erikson pripombo, ki je, to moram priznati, izvrstna —
sanje, ki se razvijejo do te točke, normalno izzovejo prebujanje. Zakaj
se Freud ni prebudil? Zato, ker ima trden spanec.
Tudi jaz se strinjam — Freud ima trd spanec. Torej, nadaljuje
Erikson, ker je njegov ego odrevenel v grozi pred tem prizorom, regre-
dirà — to skuša utemeljiti ves preostali del njegove razprave. Erikson
na tem mestu razvije celo teorijo različnih stadijev ega, ki sem vam
jo že omenil. Opraviti imamo s psihološkimi igračkanji, ki so gotovo
zelo poučna, vendar se mi po pravici povedano zdijo naperjena proti
samemu duhu freudovske teorije. Ce je namreč ego to zaporedje na-
stopov novih, višjih oblik, če je zanj značilno to dvojno lice dobrega
in zlega, uresničenja in načinov neuresničenosti, potem ni povsem jasno,
kaj naj v vsem tem išče to, kar pravi Freud na tisoč, dva tisoč mestih
v svojih spisih: da je jaz vsota subjektovih identifikacij, z vsem, kar
je na tem radikalno naključnostnega. Jaz je — če mi dovolite to podobo
— vsota drug čez drugega na vlečenih plaščev, ki si jih je subjekt spo-
sodil iz tega, kar sem imenoval stara šara njegovega skladišča kostimov.
Mi lahko vi, analitiki, z vso verodostojnostjo date kakšna pričevanja
o teh veličastnih tipičnih razvojih ega subjektov? Vse to so zgolj zgodbe.
Pripovedujejo nam, kako se sijajno razvija to veliko drevo, človek,
ki v teku svojega obstoja premaguje zaporedne preskušnje, prek katerih
končno doseže čudovito ravnotežje. Človeško življenje je vse kaj dru-
gegal O tem se že govoril drugod, v spisu o psihogenezi.
Gre v trenutku, ko se Freud izogne prebujenju, res za regresijo
ega? Kar lahko resnično opazimo, je to, da od tega trenutka dalje do-
gajanje ne zadeva več Freuda. Ker ne razume več, za kaj gre, pokliče na
pomoč profesorja M. To pa še ne pomeni, da bo s tem prišel kaj na
boljše.
Doktor M., osebnost, ki ima, kot pripominja Freud, prevladujočo
vlogo v tem okolju — ni mi uspelo ugotoviti, kdo naj bi to bil —, je
nekdo, ki ga v praktičnem življenju zelo spoštujemo. Gotovo ni Freudu
storil veliko zlega, vendar pa ni vselej njegovega mnenja, kar Freud ne
prenaša zlahka.
10
Tu sta še Otto in prijatelj Leopold, ki prekaša prijatelja Otta. To ga
v Freudovih očeh precej povzdigne, tako da primerja obojico z inšfjck-
torjem Brässigom in njegovim prijateljem Karlom. Inšpektor Brässig
je prebrisan tip, ki pa se vedno zmoti, ker si stvari ne ogleda dodobra.
Prijatelj Kari, ki mu stoji ob strani, pa opazi vse podrobnosti, tako da
je inšpektorju treba zgolj za njim.
Ta trio klovnov se spusti v brezvezni pogovor o mali Irmi — po-
govor, ki je bolj podoben igri z nedorečenimi stavki ali celo dobro
znanemu pogovoru gluhih.
Vse to je zelo bogato; stvari bom zgolj povzel. Pojavijo se asociacije,
ki nam kažejo resnični pomen sanj. Freud zapazi, da je — po logiki
sklepanja ob preluknjanem vedru — oproščen vsake krivde. Trojica
je tako smešna, da bi ob takih prikaznih, ki mečejo ven absurdnosti,
vsako bil videti bog. Te osebe so vse tri pomenljive, saj sodijo v
območje identifikacij, iz katerih se oblikuje ego.
Doktor M. ustreza funkciji, ki je imela ključno vlogo v Freudovem
razvoju, funkciji njegovega polbrata Filipa, o katerem sem vam v nekem
drugem kontekstu že povedal, da predstavlja bistveno osebnost za
razumevanje oidipovega kompleksa pri Freudu. Če je bil Freud vpeljan
v Oidipa na način, ki je odigral tako odločilno vlogo v zgodovini člo-
veštva, potem očitno zato, ker je imel njegov oče že iz prvega zakona
dva sinova podobne starosti — treh let razlike —, Emmanuela in Filipa;
vsak od njiju bi glede na svojo starost že lahko bil oče malega Sigmunda
Freuda, katerega mati je imela natanko toliko let kot omenjeni Emma-
nuel. Ta Emmanuel je predstavljal Freudu objekt groze par excellence.
Nekateri so celo menili, da so vse grozote zbrane v njem — po krivem,
saj je tudi Filip imel svoj delež v njih. Filip je bil tisti, ki je dal zapreti
dobro staro Freudovo dojiljo, ki se ji pripisuje prekomeren pomen —
kulturalisti so celo skušali prek nje povezati Freuda s katolicizmom.
Kljub temu pa nič manj ne drži, da so imele osebe te vmesne ge-
neracije znatno vlogo. Opraviti imamo z višjo obliko, ki nam omogoči,
da osrediščimo agresivne napade na očeta na te vmesne osebe, ne da
bi preveč prizadeli simbolnega očeta; le-ta je resnično v nebesih, ki
nimajo — četudi ne gre za nebesa svetosti — zato nič manj odločil-
nega pomena. Simbolni oče ostane nedotaknjen prav zaradi te delitve
funkcij.
Doktor M. predstavlja idealno osebnost, ki jo tvori očetovska
psevdo-podoba, imaginarni oče. Otto ustreza osebnosti, ki ima stalno
vlogo v Freudovem življenju, bližnjemu znancu, ki je hkrati prijatelj
in sovražnik, ki se iz ure v uro spreminja iz prijatelja v sovražnika.
Leopoldu pa gre vloga osebnosti, ki nam vselej pride prav, kot nasprotni
pol osebnosti prijatelja-sovražnika, dragega sovražnika.
Imamo torej triado, ki se povsem razlikuje od prejšnje, ki pa je
prav tako v sanjah. S pomočjo Freudove interpretacije lahko doja-
memo njen smisel. Katera pá je njena vloga v sanjah? Giblje se na
področju besede, odločujoče in razsojajoče besede, zakona, na področju,
kjer Freuda mučijo vprašanja — Imam prav ali ne? Kje je resnica?
kakšna je rešitev problema? Kje sem?
V	prvi etapi smo videli, da spremljajo Irmin ego tri ženske oseb-
nosti. Freud pripominja, da imamo opraviti s takšnim obiljem križanj,
da se na koncu stvari zapletejo in trčimo ob ne-ve-se-kakšen misterij.
Ko analiziramo ta tekst, ga moramo upoštevati v celoti, vključno
z opombami. Ob tej priliki Freud opozori na tiste točke v asociacijah,
prek katerih so sanje vpete v neznano, kar imenuje njihov popek.
Prišli smo do tega, kar se skriva za mističnim triom. Pravim mi-
stičnim, ker nam je zdaj znan njegov smisel. Tri ženske, tri sestre, tri
skrinjice — Freud nam je v kasnejših tekstih dokazal smisel, ki tiči za
tem. Zadnji člen je povsem preprosto smrt.
Prav za to gre. Smrt celo nastopi sredi hrupa besed v drugem
delu sanj. Zgodba o difterični opni se neposredno navezuje na bole-
zen, ki je pred dvema letoma skrajno resno ogrožala življenje ene izmed
Freudovih hčera. Vrednost te grožnje je Freud občutil kot kazen za te-
rapevtsko nerodnost, ki jo je zagrešil, ko je predpisal neki svoje bolnici
preveč sulfonala in pri tem spregledal, da povzroča njegova stalna upo-
raba škodljive posledice. Mislil je, da je s to grožnjo plačal ceno za
svojo poklicno napako.
V	drugem delu sanj igrajo tri osebe to porogljivo igro, da si med
sabo podajajo žogo ob vprašanjih, ki so za Freuda temeljnega pomena
11
— Kateri je smisel nevroze? Kateri je smisel zdravljenja? Na čem te-
melji moja terapija nevroz? Za vsem tem pa stoji Freud, ki sanja, da je
Freud, ki išče ključ sanj. Zato se mora ključ sanj ujemati s ključem
nevroze in s ključem zdravljenja.
Tako kot naletimo v prvi etapi na vrhunec, ko se razodene apoka-
lipsa tega, kar je bilo tu, doseže tudi druga etapa na določeni točki
svoj vrhunec. Najprej, neposredno, unmittelbar, kot v blodnem prepri-
čanju, ko takoj vemo, da je ta-in-ta tisti, ki nam kaj hoče, navzoči vedo,
da je krivec Otto. Dal je mjekcijo. Išče se — ... propil ... propilen ...
Na to se asociira tako komična zgodba o ananasovem soku, ki ga je
Otto na predvečer sanj podaril Freudovi družini. Odprli so steklenico,
dišalo je prav neprijetno. Nekdo je predlagal — Podarimo ga služin-
čadi. Freud, ki je bil, kot sam pravi, bolj human, pa je ljubko pri-
pomnil: — Ne, tudi njim bo lahko po tem slabo. Za tem pride, napisana
z debelimi črkami, povzdignjena nad hrušč besed, kot mene, tekel,
upharsin v Bibliji, formula trimetilamina. To formulo vam bom napisal.
Trimetilamin, s tem je vse pojasnjeno. Sanje ne prejmejo smisla
zgolj iz tega, da Freud raziskuje smisel sanj. Ce si še nadalje lahko
zastavlja vprašanja, potem zato, ker se vpraša, če ni vse to v kakšni
zvezi s Fliessom, v katerega razmišljanjih ima trimetilamin neko do-
ločeno vlogo ob proizvodih razkrajanja spolnih tvarin. Prav res — o
tem sem se pozanimal — trimetilamin je med proizvodi, ki nastanejo
pri razkrajanju sperme; prav to ji daje amonijakalni vonj, če jo pu-
stimo, da se razkroji na zraku. Sanje, ki so prvič, ko je bil ego še
tukaj, dosegle vrhunec z grozljivo podobo, o kateri sem že govoril, do-
sežejo drugič vrhunec z napisano formulo, s svojim mene, tekel, upharsin
na zidovju, onstran tega, kar je lahko le beseda, hrup vsesplošnega
govorjenja.
Orakelj, kakršen je, ne dà ta formula nikakršnega odgovora na
nič. Vendar pa je že sam način, kako je izrečena, njena zagonetna, her-
metična narava, odgovor na vprašanje smisla sanj. Ta odgovor bi
lahko posneli po islamski formuli — Ni drugega Boga razen Boga.
Ni druge besede, druge rešitve vašega problema, razen besede.
Lahko se lotimo strukture te besede, ki je tukaj podana v eminentno
simbolni obliki, saj je sestavljena iz posvečenih znakov.
Ta trojica, na katero naletimo vedno znova, tu je v sanjah neza-
vedno — to, kar je zunaj vseh subjektov. Struktura sanj nam dovolj
jasno kaže, da nezavedno ni sanjačev ego, da to ni Freud kot Freud, ki
nadaljuje razgovor z Irmo. To je Freud, ki je prekoračil trenutek naj-
večje tesnobe, ko se je njegov jaz poistovetil z vsem v njegovi najbolj
neustaljeni obliki. Dobesedno je pobegnil, poklical je — kot je zapisal
sam Freud — skupnost vseh tistih, ki vedo. V njih je izginil, se poraz-
gubil, se zničil. Končno pa je spregovoril neki drugi glas. Lahko bi se
kratkočasili z alfa in omega, ki ju imamo v formuli. Toda tudi če bi
namesto AZ imeli N, bi to bilo isto govoričenje — ta subjekt zunaj
subjekta, ki opredeljuje celotno strukturo sanj, bi lahko imenovali
Nemo.
12
Te sanje nas torej učijo tole — to, kar je na delu v funkciji sanj,
je onstran ega; to, kar v subjektu pripada subjektu, hkrati pa mu ne
pripada, je nezavedno.
V	tem trenutku je kaj malo pomembno, da je Otto dal injekcijo
z brizgalko, ki je bila umazana. Lahko bi se na široko zabavali s to
brizgalko, katere raba nam je prav dobro znana — v nemščini jo
spremljajo vsakovrstni odmevi, ki jih v francoščini izzove glagol gicler
(brizgati, »špricati«). Vsakovrstna drobna znamenja nam dovolj povedo
o tem, kako pomembno vlogo je igral v Freudovem življenju urinalni
erotizem. Nekega dne, ko bom primerno razpoložen, vam bom pokazal,
da imam pri Freudu še tja do zrelih let opravka z nečim, v čemer po-
vsem jasno odmeva spomin na njegovo uriniranje v starševski spalnici
— ki mu Erikson pripisuje tolikšen pomen. Erikson opozarja na to, da
je bila v starševski spalnici nedvomno majhna nočna posoda in da
se Freud ni mogel polulati na tla — sam Freud ne pove natančno, ali
se je polulal v materino nočno posodo ali pa kar na preprogo ali parket.
Toda to je zgolj drugotnega pomena.
Pomembno je to, kar nam kažejo tudi naše sanje, da se anahtični
simptomi proizvedejo v toku neke besede, ki skuša priti skoz. Ta beseda
vselej naleti na dvojen odpor tega, kar bomo danes, ker je že pozno, na
kratko označili kot subjektov ego in njegovo podobo. Dokler ti dve
vmesni instanci nudita zadosten odpor, se — če smem tako reči —
razsvetljujeta znotraj tega toka, se svetlikata, bleščita.
To se dogaja v prvi fazi sanj, v kateri se Freud, ko je na tem, da
se ukvarja s svojo pacientko, giblje na ravni odpora. Z določenim tre-
nutkom — ker se je bil prisiljen spustiti dovolj daleč — pa to preneha.
To, kar trdi g. Erikson, ni povsem napačno — Freud je prekoračil rob
prav zato, ker ga je prevzela takšna strast vednosti.
Ne glede na to, kakšni so že prvotni in infantilni odmevi v teh sa-
njah, njihova resnična vrednost je v iskanju besede, v neposrednem
soočenju s skrivno resničnostjo sanj, v iskanju pomena kot takega.
Prav sredi vseh tovarišev, sredi strinjanja republike vedočih — kajti
če noben nima prav, potem imajo vsi prav: zakonitost, ki je hkrati
paradoksna in pomirjujoča —, sredi tega kaosa se Freudu, v tem izvir-
nem trenutku, ko se rojeva njegov nauk, razodene smisel sanj — ni
druge besede sanj razen same narave simbolnega.
Tudi jaz vas hočem vpeljati v naravo simbolnega s tole oznako, ki
jo uporabite za oporno točko — simboli imajo vselej zgolj vrednost
simbolov.
Pride do neke prekoračitve. Po prvem delu, ki je najbolj obtežen,
imaginaren, nastopi na koncu sanj to, kar bi lahko imenovali gneča
(množica). Vendar gre za gnečo, ki je, kot freudovska gneča, strukturi-
rana. Zato bom raje vpeljal neki drugi termin, ki vam ga prepuščam
v razmišljanje, z vsemi dvojnimi smisli, ki jih prinaša — vmešavanje
(l'immixion) subjektov.
Subjekti nastopijo in se pomešajo med stvari — to bi lahko bil
njegov prvi smise . Drugi pa je tale — med dvema subjektoma je
vselej na delu neki nezavedni pojav, ki se razvije na simbolni ravni
in je kot tak razsrediščen v razmerju do ega. Od trenutka, ko nastopi
posredujoča, resnična beseda, naredi iz njiju subjekta, ki se povsem
razlikujeta od tega, kar sta bila pred to besedo. To pomeni, da se
pričneta vzpostavljati kot subjekta besede šele s trenutkom, ko obstoji
beseda, niti korak pred tem.
SANJE O IRMINI INJEKCIJI (konec) (str. 194—204)
1
Želel bi vedeti, če ste prav dojeli to, kar sem vam povedal. Kaj
sem vam hotel povedati? Kdo se hoče oglasiti?
No, upam, da sem vam nakazal dramatično naravo Freudovega
edkritja smisla sanj med 1895 in 1900, se pravi v letih, ko je delal svojo
Traumdeutung. Ko že govorim o tej dramatični naravi, bi vam hotel
v dokaz prebrati odlomek iz pisma Fliessu, ki sledi znamenitemu pismu
137, v katerem pol za šalo pol zares, v resnici pa strahotno resno,
domneva, da se bodo teh sanj spomnili s ploščo — Na tem mestu je
24. julija 1895 Sigmund Freud prvič rešil uganko sanj.
V	pismu 138 lahko preberemo — Kar zadeva velike probleme, ni še
nič odločeno. Vse visi, je nejasno, intelektualni pekel, pepel nad pepe-
lom, v temačni globočinah pa se razločujejo obrisi Luciferja-Amorja.
13
Pcxloba valovanj, nihanj, kot da ves svet prežema vznemirljivo imagi-
narno utripanje, hkrati pa podoba ognja, kjer nastopajo obrisi Luciferja,
za katerega se zdi, da uteleša tesnobno razsežnost Freudovega doživetja.
To je tisto, kar je doživljal okoli svoje štiridesetletnice, v odločilnem
trenutku, ko je bila odkrita funkcija nezavednega.
Izkustvo osnovnega odkritja je bilo za Freuda doživetje, v katerem
so se mu zamajali sami temelji sveta. Ni nam treba navajati še podatkov
o njegovi avto-analizi, glede katere najdemo več namigov kot pa raz-
kritij v pismih Fliessu. Živi v tesnobnem ozračju z občutkom, da ima
opraviti z nevarnim odkritjem.
Sam smisel sanj o Irmini injekciji se nanaša na globino tega iz-
kustva. Te sanje so vpete vanj, so ena izmed njegovih etap. Te Freudove
sanje so — kot sanje — vključene v napredek njegovega odkritja. Na
ta način prejmejo dvojen smisel. Te sanje na drugi stopnji niso zgolj
jredmet, ki ga Freud razvozla, marveč so Freudova beseda. To je tisto,
car jim daje eksemplarično vrednost — drugače bi kakšne druge sanje
imele večjo dokazilno moč. Pomen, ki ga Freud daje tem sanjam kot
sanjam, ki jih je prve razvozlal, bi ostal precej zagoneten, če ne bi bili
sposobni prebrati tistega, s čimer so odgovorile posebej na vprašanje,
ki se mu je zastavljalo, in kar, skratka, daleč presega to, kar je sam
Freud v tem trenutku zmožen analizirati v svojem spisu.
Historična vrednost, ki jo dejansko prizna tem sanjam s tem, da jih
postavi na prvo mesto v svoji Traumdeutung, daleč prekaša tisto, kar
njemu samemu ostane v rokah, račun, ki ga dà o pomenu teh sanj.
Ta zadeva je bistvena za razumevanje teh sanj; prav zaradi nje — hotel
bi, da mi to potrdite z vašim odgovorom, ne vem, kako naj si razlagam
vaš molk — je bila naša razlaga, upam, dovolj prepričljiva, da se mi
ni treba vračati k njej.
Kljub temu se bom povrnil k njej, vendar na neki drugi ravni.
Poudariti hočem, da se nisem omejil zgolj na obravnavo samih
sanj, pri čemer bi povzel interpretacijo, ki jo da Freud, marveč sem
obravnaval celoto, v katero sodijo tako sanje kakor njihova interpre-
tacija, to pa zato, ker sem upošteval posebno funkcijo interpretacije
sanj v okviru Freudovega dialoga z nami.
V tem tiči bistvena točka — tega, da nam Freud dà te sanje kot
prvi korak pri razklenitvi smisla sanj, ne moremo ločiti od njihove
interpretacije. Mi smo tisti, na katere se obrača Freud, ko interpretira
te sanje.
Pozorna preiskava teh sanj nam lahko pomaga pri razjasnitvi ti-
stega tako trnjevega vprašanja regresije, pri katerem smo obtičali
v predzadnjem seminarju.
Ta pojem uporabljamo vse bolj rutinsko, kljub temu pa lahko še
vedno opazimo, da vsak trenutek vnašamo vanj drugo poleg druge
popolnoma različne funkcije. Vse, kar zajema ta pojem, ne pripada
nujno istemu registru, kar nam kaže že izvirno poglavje (v Traum-
deutung — op. prev.) ob topičnem razlikovanju, ki je gotovo dobro
zasnovano, razlikovanju med časovno regresijo in formalnimi regresi-
jami. Na ravni topične regresije pripelje Freuda halucinatorična narava
sanj v skladu z njegovo shemo (psihičnega aparata — op. prev.) do tega,
da sanje naveže na neki proces nazadovanja, kolikor se v njih nekatere
psihične zahteve vrnejo k najbolj primitivnemu načinu izražanja, k
načinu, katerega mesto naj bi bilo na ravni zaznave (perception). Sanjski
način izražanja naj bi bil tako delno podvržen zahtevam, da uporablja
figurativne elemente, ki naj bi se bolj in bolj bližali ravni zaznave. Toda
zakaj mora proces, ki po navadi poteka po napredujoči liniji, pripeljati
nazadnje do teh mnezičnih mejnikov, to je do podob? Te podobe se
vse bolj oddaljujejo od kvalitativne ravni, na kateri se proizvaja zaznava,
vse bolj so gole, njihova narava postaja vse bolj asociativna, vse bolj
se umeščajo v simbolni vozel podobnosti, istovetnosti in razlike, in s
tem segajo onstran tistega, kar v pravem pomenu pripada asociacij ski
ravni.
Ali nam naša analiza tistega, kar je v sanjah o Irmi v pravem po-
menu figurativno, nalaga takšno interpretacijo? Ali moramo res meniti,
da se to, kar se dogaja na ravni asociativnih sistemov. Si, Si, S3 itd.,
vse bolj približuje prvotnim vhodnim vratom zaznavanja? Je v stvari
res kaj, zaradi česar bi morali sprejeti to shemo skupaj z vsemi, kar
je v njej paradoksnega — kot je opozoril Valabrega —? Ko pravimo, da
nezavedni procesi potekajo v smeri proti zavesti, moramo zavest zares
14
postaviti k izhodu, medtem ko bi zaznava, ki pa je vendarle tesno
povezana z zavestjo, bila pač pri vhodu.
Fenomenologija sanj o Irmini injekciji nas je pripeljala do tega,
da ločimo dva dela. Prvi del pride do vrhunca, ko privre grozljiva, tes-
nobna podoba te prave Meduzine glave, ko se razodene ta dobesedno
neimenljiva stvar, dno tega grla, ki je s svojo zamotano, neujemljivo
obliko hkrati prvotni objekt par excellence, brezno ženskega spolnega
organa, od koder prihaja sleherno življenje, in ustno žrelo, ki vse po-
goltne, prav tako pa podoba smrti, s katero se vse konča — Freudu
se namreč bolezen njegove hčerke, ki bi lahko bila smrtna, navezuje na
smrt bolnice, ki jo je zgubil prav v času, ko je bila njegova hčerka
bolna; to bolezen je imel za nekakšno povračilo usode za svojo po-
klicno nemarnost — ena Matilda za drugo, je zapisal. Pride torej do
tesnobne prikazni podobe, ki povzema tisto, čemu bi lahko rekli razo-
detje realnega v njegovi največji nepredirnosti, realnega brez slehernega
možnega posredovanja, zadnjega realnega, bistvenega objekta, ki ni
več nikakršen objekt, marveč tisto nekaj, pred čemer se zaustavijo vse
besede in kjer spodleti vsem kategorijam, objekt tesnobe par excellence.
V prvi fazi vidimo torej Freuda, kako lovi okoli Irme, ji očita, da
ne dojame tega, kar ji hoče dopovedati. Freud je tu nadaljeval natanko
v slogu razmerij doživljenega življenja, v slogu strastnega, mi bi rekli:
preveč strastnega raziskovanja; in eden izmed smislov sanj je prav
v tem, da to formalno povedo, saj na koncu sanj gre prav za to —
brizgalka je bila umazana, analitikova strast, ambicija, da bi uspel,
sta bili preveč neučakani, nasprotni transfer je bil ovira sama.
Kaj se zgodi v trenutku, ko sanje dosežejo svoj prvi vrhunec?
Ali lahko govorimo o procesu regresije, da bi pojasnili globoko de-
strukturacijo, do katere pride v doživljanju sanjača? Subjektova raz-
merja se povsem spremenijo. Subjekt postane nekaj povsem drugega,
ni več Freuda, nikogar ni več, ki bi lahko rekel jaz. Nastopi trenutek,
ki sem ga imenoval vstop šaljivca, saj je to bolj ali manj vloga subjektov,
na katere apelira Freud. Ta beseda je v samem Freudovem tekstu —
appell. Njen latinski koren nakazuje pravni smisel, ki ga ima beseda
v tem primeru (priziv — op. prev.), — Freud apelira na soglasje sebi
podobnih, sebi enakih, svojih kolegov, svojih nadrejenih. Odločilna točka.
Lahko potemtakem na tem mestu brez nadaljnjega govorimo o
regresiji, celo o regresiji ega? Poleg tega gre za pojem, ki se zelo raz-
likuje od pojma nagonske regresije. Pojem regresije ega je Freud vpeljal
v predavanjih, uvrščenih pod naslov Uvod v psihoana izo. Z njim se
zastavlja vprašanje, če lahko brez nadaljnjega vpeljemo pojem tipičnih
etap ega, pojem, ki zajema razvoj, faze, normativni napredek.
Tega vprašanja ne bomo rešili danes, kljub temu pa vas hočem opo-
zoriti na delo, ki vam je gotovo znano in ki ga lahko imamo za temeljno
o tej zadevi, na Jaz in obrambni mehanizmi Anne Freud. Odkrito je
treba priznati, da v sedanjem stanju teoretskih raziskav nikakor ne
moremo vpeljati pojma tipičnega, stiliziranega razvoja jaza. Za kaj
takega bi bilo potrebno, da bi obrambni mehanizem, če bi se nanj nave-
zoval kak simptom, že s samo svojo naravo nakazoval, kateri etapi
psihičnega razvoja jaza pripada. Tu pa ni ničesar, na kar bi lahko po-
kazali — ničesar podobnega tistemu, kar so naredili za razvoj nagonskih
razmerij, in s čimer so se verjetno še preveč ukvarjali. V sedanjem tre-
nutku je povsem nemogoče sestaviti genetsko shemo raznih obrambnih
mehanizmov, ki jih našteva Anna Freud, shemo, ki bi bila vsaj malo
podobna tisti, ki jo lahko naredimo o razvoju nagonskih razmerij.
To praznino skušajo zapolniti številni avtorji. Tudi Erikson tega
ni pozabil. Pa vendar — se moramo za razumevanje tega obrata v
sanjah res zateči k prehodu iz ene faze v drugo? Tu ne gre za neko
poprejšnjo stopnjo jaza, marveč dobesedno za spektralno razkrojitev
funkcije jaza. Pred našimi očmi se prikaže vrsta jazov. Jaz je namreč
sestavljen iz vrste identifikacij, ki so subjektu v vsakem historičnem
trenutku njegovega življenja in odvisno od okoliščin predstavljale bist-
veno navezno točko — vse to lahko najdete v Das Ich und das Es, ki
pride za Onstran načela ugodja, za ključnim tekstom, h kateremu se
pravkar vračamo po tem velikem ovinku prek prvih etap Freudove
misli.
Ta spektralna razkrojitev je očitno imaginarna razkrojitev. Semkaj
bom zdaj skušal usmeriti vašo pozornost.
15
Prav v listi etapi svoje misli, ki sledi Traumdeutung, je Freud
hkrati s Tehničnimi spisi, ki smo jih študirali lani, v članku Zur Ein-
führung des Narzissmus, na katerega smo se pač že morali sklicevati,
izdelal teorijo narcisizma.
Ce ima Freudova teorija, ki kaže, kako narcisizem strukturira vsa
človekova razmerja do zunanjega sveta, kak smisel, če naj sklepamo
na njene logične posledice, potem se te posledice zagotovo ujemajo z
vsem tistim, kar nam je o ustroju dojemanja sveta po živih bitjih
v zadnjih letih povedala miselna usmeritev, ki ji pravimo gestaltistična.
Strukturacijo živalskega sveta obvladuje neko določeno število te-
meljnih podob, ki temu svetu določajo njegove glavne silnice. Povsem
drugače je s človekovim svetom, katerega strukturacija je na videz zelo
nevtralizirana, skrajno neodvisna od človekovih potreb. Freudovski po-
jem narcisizma pa nam prinaša kategorijo, s pomočjo katere lahko
dojamemo, v čem je vendarle neki odnos med strukturacijo živalskega
sveta in strukturacijo človekovega sveta.
Kaj sem vam skušal dopovedati z zrcalnim stadijem? Da to, kar je v
človeku razvezanega, razkosanega, anarhističnega, vzpostavlja svoje raz-
merje do njegovih zaznav na ravni neke povsem izvirne napetosti.
Prav podoba lastnega telesa je načelo sleherne enotnosti, ki jo zazna
v objektih. Toda enotnost same te podobe lahko zazna le zunaj
sebe in na način anticipacije. Zaradi tega človekovega dvojnega raz-
merja do samega sebe se vsi objekti njegovega sveta vselej strukturirajo
okoli blodeče sence njegovega lastnega jaza. Vsi ti objekti bodo v te-
melju antropomorfne, recimo celo egomorfne narave. V tej perspektivi
se človeku vsak trenutek oznanja njegova idealna enotnost, ki je kot
take nikoli ne doseže in ki mu vsak trenutek uhaja. Ce izvzamemo ne-
katera izjemna izkustva, ni objekt zanj nikoli dokončno zadnji objekt.
Pa še v teh izjemnih izkustvih nastopi kot objekt, od katerega je človek
nepopravljivo ločen, ki kaže človeku sàmo podobo njegove preže (dehi-
scence) znotraj sveta — objekt, ki po svojem bistvu uničuje, tesnoba,
s katero se človek ne more sprijazniti, v kateri res ne more najti pomi-
ritve, svoje pripadnosti svetu, svoje popolne komplementarnosti na
ravni želje. Narava želje je radikalno raztrgana. Sama podoba človeka
vnese vanjo neko — vselej imaginarno, vselej problematično — posre-
dovanje, ki se potemtakem nikoli povsem ne dopolni. Željo vzdržuje
zaporedje trenutnih izkustev, ta izkustva pa človeka odtujijo samemu
sebi, ali pa pripeljejo do uničenja, do negacije objekta.
Ce ima objekt, ki ga človek zazna zunaj sebe, svojo lastno enotnost,
potem povzroči ta enotnost v človeku, ki jo vidi, stanje napetosti, saj
človek zazna samega sebe kot željo, in sicer nezadovoljeno željo. Kadar
pa,narobe, uzre svojo enotnost, je nasprotno svet tisti, ki se razkroji,
zgubi smisel in se prikaže z odtujene in neskladne strani. Prav to ima-
ginarno nihanje daje sleherni človeški zaznavi njeno globoko drama-
tičnost, skoz katero jo subjekt doživlja, kolikor ga zaznava resnično
zadeva.
Razloga imaginarnih prikazni, ki so značilne za sanje, nam torej
ni treba iskati v regresiji. Na to imaginarno razkrojitev, ki je zgolj
razodetje normalnih sestavin zaznave, trčimo, kadar gredo sanje do
skrajne možnosti izkustva tesnobe in kadar doživimo prihod zadnjega
realnega. Zaznava je namreč totalno razmerje do neke dane slike, kjer
se človek vselej nekje prepozna, včasih pa se vidi celo na več točkah.
Ce subjekt s4ike svojega razmerja do sveta ne derealizira, potem zato,
ker ta slika vsebuje elemente, ki reprezentiraj o različne podobe nje-
govega jaza in so tako navezne točke, točke usteJitve, inercije. Prav na
to vas opozarjam pri interpretaciji sanj, ko nadzorujem vaše delo —
gre za to, da ugotovimo, kje je v sanjah subjektov jaz.
Na to naletimo že v Traumdeutung, kjer Freud večkrat ugotovi, da
je on, Freud, tisti, ki ga reprezentira ta-in-ta. Ko na primer v poglavju,
ki smo ga začeli študirati, interpretira sanje o gradu iz špansko-ame-
riške vojne, pripominja — V sanjah nisem tam, kjer se zdi, da sem.
Oseba, ki je pravkar umrla, ta poveljnik, ki je z mano, on je tisti, ki
je jaz. V trenutku, ko trčimo ob nekaj realnega v njegovi največji
brezdanjosti, nam drugi did sanj o Irmini injekciji predoči te temeljne
sestavine zaznavnega sveta, ki ga vzpostavlja narcistično razmerje.
Objekt je vselej bolj ali manj strukturiran kot podoba subjektovega
telesa. V vsaki zaznavni sliki je vselej nekje subjektov odsev, njegova
16
zrcalna podoba; ta odsev je tisti, ki ji daje posebno kvaliteto, po-
sebno inercijo. Ta podoba je zakrinkana, včasih celo popolnoma za-
krinkana. Vendar pa se v sanjah, ker so imaginarna razmerja razrah-
ljana, vsak trenutek zlahka razodene — toliko lažje, kolikor temeljiteje
smo šli skoz tesnobno točko, v kateri subjekt izkusi svojo raztrganost,
svojo osamljenost v razmerju do sveta. Človekovo razmerje do sveta
je od vsega začetka, prvotno, globoko ranjeno.
Prav to izhaja iz Freudove teorije narcisizma, kolikor njen okvir
vpeljuje tisto kdovekakšno brezizhodnost, ki zaznamuje vsa subjektova
razmerja, še posebej vsa njegova libidinalna razmerja. Verliebtheit je v
temelju narcistična. Na libidinalni ravni objekt vselej dojemamo skoz
mrežo narcističnega odnosa.
Kaj se zgodi, ko vidimo, da na mesto subjekta pride večglavi
subjekt? — tista množica, o kateri sem govoril zadnjič, množica v
freudovskem smislu, tista, o kateri govori Massenpsychologie und
Ich-Analyse, sestavljena iz subjektovega imaginarnega mnoštva, iz
razgrnitve, razprostrtja različnih identifikacij ega. Spočetka se nam
zdi, da imamo opraviti z odpravo, uničenjem subjekta kot takega.
Zdi se, da v tej večglavi podobi spremenjeni subjekt pripade področju
brezglavega. Če obstoji kaka podoba, ki bi nam lahko ponazorila freu-
dovski pojem nezavednega, potem je to prav podoba brezglavega
subjekta, subjekta, ki nima več ega, ki je nasprotje ega, razsrediščen
v razmerju do ega, ki ne pripada področju ega. Kljub temu pa je to
subjekt, ki govori, saj je prav on tisti, ki naredi, da vse osebe, na
katere naletimo v sanjah, izrekajo te nesmiselne diskurze — diskurze,
ki jim daje smisel prav njihova nesmiselna narava.
Zares, v trenutku, ko se najbolj kakofonično razlegajo diskurzi
mnogoterih egov, zadeva očitek, ki zanima Freuda, njegovo lastno krivdo,
v tem primeru krivdo glede Irme. Objekt je — če smemo tako reči —
uničen, Freudova krivda, za katero gre, pa je dejansko uničena hkrati
z njim. Tudi tu — tako kot v zgodbi o preluknjanem kotliču — sploh
ni prišlo do zločina, saj je bila prvič — kar nam sanje povedo na tisoč
načinov — žrtev že mrtva, t.j., je že imela neko organsko bolezen, ki
kajpada ne spada v Freudovo območje, drugič je bil morilec, Freud,
nedolžen, kar se tiče kakršnegakoli zločinskega naklepa, in tretjič je
sam zločin, s katerim imamo opraviti, zdravilen, saj je prav ta bolezen,
griža — tu je besedna igra med grižo (dizenterijo) in difterijo —, tista,
ki bo odrešila bolnico — vse zlo, vsi slabi sokovi se bodo izločili z njo.
Vse to se Freudu asociira na neko smešno prigodo, za katero je
slišal v dnevih pred sanjami. Gre za zdravnika z rezkim in preroškim
jezikom, ki pa je hkrati globoko raztresen — kadar zdravniki nastopajo
kot svetovalci, še dandanes ohranijo ta značaj oseb iz komedije —;
ta zdravnik daje mnenje o primeru, pri katerem ga opozorijo, da ima
pacient v urinu beljakovine. Brž odvrne — To je zelo dobro, beljako-
vina se bo izločila.
Prav do tega sanje zares tudi pridejo. Ko simbolni sistem prične
delovati na svoj najbolj radikalni, absolutni način, tako do kraja izniči
posameznikovo dejavnost, da hkrati odpravi njegovo tragično razmerje
do sveta. Paradoksen in absurden ekvivalent tega, da je vse, kar je
dejansko, umno.
Strogo filozofsko obravnavanje sveta nas lahko zares pripelje do
neke vrste ataraksije, kjer vsakega posameznika upravičujejo motivi
njegovega delovanja, motivi, ki so pojmovani tako, kot da ga povsem
opredeljujejo. Sleherno dejanje je s tem, da gre tudi v njem za zvijačo
uma, enakovredno kateremukoli drugemu. S skrajno uporabo radikalno
simbolne narave sleherne resnice torej razmerje do resnice izgubi svojo
ost. Sredi poteka stvari, sredi delovanja uma ni subjekt od vsega
začetka nič drugega kot kmet v igri, porivan sem in tja znotraj tega
sistema in izključen iz vsakršnega sodelovanja pri realizaciji resnice,
ki bi bilo v pravem pomenu dramatično in potemtakem tragično.
Tu gre seveda za skrajni primer, ki se dogaja na robu sanj. V tej
razglasitvi popolne nedolžnosti prepozna Freud oživljajočo silo teh sanj,
smoter, h kateremu teži to, kar imenuje strukturirajoča želja. To pa
nas pripelje do vprašanja o kraju, kjer se sklepata imaginarno in
simbolno.
3
Posredujočo funkcijo simbolnega sem vam že nakazal, ko sem se
— da bi medčloveški odnos ponazoril s predstavo s področja meha-
17
nikc — oprl na najnovejša izkustva kibernetike. Predpostavil sem neko
določeno število teh umetnih subjektov, izmed katerih je vsak ujet v
lodobo sebi podobnega. Ce naj se sistem ne izteče v široko koncentrično
lalucinacijo, ki postaja vse bolj paralizirajoča, če naj sistem kroži,
mora poseči vmes tretja regulirajoča instanca, ki vzpostavi med
subjekti distanco nekega zaukazanega reda.*
No, na našem področju naletimo z drugega vidika na isto zadevo —
vsak imaginarni odnos se dogaja v nekakšnem razmerju vrste »ti ali
jaz« med subjektom in objektom. Se pravi — Ce si to ti, potem mene ni.
Ce sem to jaz, potem si ti tisti, ki ga ni. Na tem mestu pa poseže vmes
simbolni element. Na imaginarni ravni se objekti človeku vselej pri-
kazujejo zgolj v ginečih razmerjih. V njih prepozna svojo enotnost,
vendar le od zunaj. Kolikor prepozna svojo enotnost v kakem objektu,
pa se mu zdi, da je glede na ta objekt sam ves v neredu.
Ta nered, ta razkosanost, to temeljno neskladje, ta bistvena ne-
prilagojenost, ta anarhija, ki odpirajo vsakršne možnosti premestitve,
se pravi zmote, so značilni za človekovo nagonsko življenje — kar nam
kaže samo izkustvo analize. Ce je vrh tega objekt vselej dojemljiv
zgolj kot privid, privid neke enotnosti, ki je na imaginarni ravni nikoli
ne moremo zopet zgrabiti, potem se celotnega objektnega razmerja
drži neka temeljna negotovost. Prav na to naletimo v celi vrsti izkustev,
o katerih nismo s tem, da smo jih imenovali psiho-patološka, še nič
povedali, saj so sorodna mnogoterim izkustvom, ki jih imamo za
normalna.
Na tem mestu posreduje simbolno razmerje. Zmožnost, da objekte
poimenujemo, strukturira sàmo zaznavo. Človekov percipi se lahko
ohranja zgolj znotraj nekega področja imenovanja (nomination). Prav
s poimenovanjem doseže človek, da objekti vztrajajo z neko stanovit-
nostjo (consistance). Ce bi objekti bili do subjekta zgolj v narcistič-
nem odnosu, bi jih vselej zaznali zgolj na trenuten način. Beseda, ki
imenuje, je tisto identično. Beseda ne ustreza prostorskemu razlo-
čevanju objekta — to je vselej na tem, da se razreši v identifikaeiji
s subjektom —, marveč njegovi časovni razsežnosti. Objekt, ki je
bil za trenutek vzpostavljen kot podobnik (semblant) človeškega sub-
jekta, kot njegov dvojnik, ima v času vendarle neki določeni stalni
videz — ta stalnost seveda ne traja brez konca, saj so vsi objekti min-
ljivi. Ta videz, ki traja neki določeni čas, je striktno mogoče prepoznati
zgolj s posredstvom imena. Ime je čas objekta. Poimenovanje vzpo-
stavlja pakt, s katerim se dva subjekta hkrati sporazumeta, da pri-
poznata isti objekt. Ce človeški subjekt ne poimenuje — kakor naj bi
po pripovedovanju Geneze bilo v zemeljskem Raju — sprva glavnih
vrst, če se subjekti ne sporazumejo glede tega pripoznanja, ni nikakrš-
nega sveta, tudi zaznavnega ne, ki bi se ohranil dlje kot za trenutek.
Tu je sklep, tu privre simbolna razsežnost glede na imaginarno.
V sanjah o Irmini injekciji prav v trenutku, ko se sanjač pogrezne
v najhujši imaginarni kaos, stopi v igro diskurz, diskurz kot tak, ne-
odvisno od svojega smisla, saj je ta diskurz nesmiseln.
Tedaj se zazdi, da se subjekt razkroji in izgine. V teh sanjah gre,
ko pridemo čez neko določeno mejo, prav res za priznanje, da je
subjekt v temelju brezglave narave. To točko zaznamuje AZ v formuli
trimetilamina. Tam je v tem trenutku subjektov jaz.**In ko sem vam
predlagal, da dojamete to formulo kot zadnjo besedo sanj, tega nisem
storil brez humorja, niti brez obotavljanja — saj gre skoraj za Witz.
Na točki, ko kača zgubi svojih sedem glav, izzove glas, ki je lahko le še
nikogaršnji glas, formulo trimetilamina kot zadnjo besedo o zadevi,
za katero gre, kot vseobsegajočo besedo. Ta beseda pa ne pomeni nič
razen tega, da je beseda.
Ta formula trimetilamina, ki je beseda quasi delirantne narave,
je prav res delirantna. Recimo raje, da bi bila takšna beseda, če bi
skušal subjekt sam zase — Freud, ki analizira svoje sanje, sam zase
— najti v njej skrivno znamenje točke, ki dejansko prinaša rešitev mi-
sterija subjekta in sveta, tako kot bi lahko ravnal kak okultist. Toda
Freud nikakor ni sam. Ko nam sporoči skrivnost tega luciferskega
* Prim, pričujoče delo, IV. pogl., str. 67—69.
•* »le je du sujet«: ne gre torej za ego, moi, ki pripada redu imaginarnega,
pač pa za je (nezavednega) subjekta, ki sodi v red simbolnega. V slovenščini se to
razlikovanje zgubi.
18
misterija, ni več pam soočen s temi sanjami. Tako kot se v analizi
sanje obračajo na analitika, se Freud v teh sanjah že obrača na nas.
Freud že sanja za skupnost psihologov, antropologov. Ko interpretira
te sanje, smo mi tisti, na katere se obrača. Dojeti zadnjo absurdno
besedo sanj kot besedo zato ni isto kot zvesti to besedo na blaznost,
saj se Freud prek teh sanj oglaša nam in nam dejansko pokaže pot v
tistem, za kar mu gre, namreč pot razumevanja sanj. Nema ali alfe-in-
omege brezglavega subjekta, ki predstavljata njegovo nezavedno, ni
našel preprosto zase. On sam je nasprotno tisti, ki govori prek teh sanj
in ki opazi, da nam pripoveduje — ne da bi spočetka hotel, ne da bi
priznal; do tega priznanja se dokoplje šele v analizi sanj, se pravi
tedaj, ko se obrača na nas — nekaj, kar je hkrati on sam in kar ni več
on — Jaz sem tisti, ki hočem, da se mi oprosti, da sem si drznil
pričeti z zdravljenjem teh bolnikov, ki jih doslej niso hoteli razumeti
in katerih zdravljenje so si prepovedovali. Jaz sem tisti, ki hočem,
da se mi to oprosti. Jaz sem tisti, ki nočem biti kriv, saj je vselej krivda
v tem, da prekoračiš mejo, dotlej postavljeno človeški dejavnosti. Nočem
biti to. Na mojem mestu so vsi drugi. V tej zadevi sem zgolj pred-
stavnik širokega, brezmejnega gibanja, ki je iskanje resnice, v katerem
se jaz zgubim. Nič več nisem. Moja ambicija je bila večja od mene.
Brizgalka je bila nedvomno umazana. Prav kolikor sem si preveč za-
želel, kolikor sem sodeloval v tej dejavnosti, kolikor sem hotel biti
sam ustvarjalec, nisem ustvarjalec. Ustvarjalec je nekdo, ki me pre-
kaša. Ustvarjalec je moje nezavedno, ta beseda, ki govori v meni, on-
stran mene.
To je smisel teh sanj.
S pomočjo te analize bomo zdaj lahko naredili korak naprej in
pokazali, kako je razumeti nagon smrti, razmerje nagona smrti s sim-
bolom, s to besedo, ki je v subjektu, a vendar ni subjektova beseda.
Za to vprašanje si bomo vzeli ves potrebni čas, da se nam utelesi v
duhu in da se bomo lahko sami lotili shematizacije funkcije nagona
smrti. Počasi pričenjamo slutiti, zakaj mora onstran načela ugodja,
ki ga Freud vpelje kot načelo, ki uravnava delovanje jaza in vzpostavlja
zavest v njenih razmerjih s svetom, v katerem je ta jaz, zakaj mora
onstran tega načela ugodja eksistirati nagon smrti. Onstran homeostaz
jaza obstaja neka druga razsežnost, neki drugi tok, neka druga nujnost,
ki ji je treba razmejiti njeno območje. Te prisile vračanja (compulsion
à revenir) nečesa, kar je bilo izključeno iz subjekta ali česar sploh
nikoli ni bilo v njem, vračanja tega, kar je potlačeno, Verdrängt, ne
moremo vključiti v načelo ugodja. Jaz se lahko kot tak najde in pre-
pozna le zato, ker obstoji neka onstranost ega, neko nezavedno, neki
subjekt, ki govori in ki je subjektu neznan. Potemtakem moramo pred-
postaviti neko drugo načelo.
Zakaj ga je Freud imenoval nagon smrti?
PAR ALI NEPAR? (str. 219—221)
3
Pred kratkim smo omenili Ukradeno pismo. Ta zgodba se v celoti
vrti okoli problemov pomena, smisla, splošno sprejetega menja; in
prav zato, ker je sprejeto mnenje nekaj skupnega, zadenemo z njim
ob vprašanje resnice.
Temo zgodbe gotovo poznate. Policijskega prefekta zadolžijo, naj
poišče pismo, ki ga je ukradla neka popolnoma amoralna velika oseb-
nost. Ta človek je zmaknil pismo z mize v kraljičini spalnici; kraljica
je pismo dobila od nekoga, s katerim je bila v takšnem odnosu, da je
imela dovolj razlogov, da je ta odnos prikrivala. Ne posreči se ji, da bi
pismo spravila tako hitro, kot si želi, toda gib, ki ga nakaže, zadostuje
razuzdanemu ministru, krivcu in junaku, da spregleda pomembnost
papirja. Kraljica se dela, kot da ne gre za nič pomembnega, in pusti
poslanico vsem na očeh. Kralju, ki je prav tako zraven, je že po defi-
niciji usojeno, da nič ne opazi, seveda s pogojem, da ne pritegnemo
njegove pozornosti. Prav to pa omogoči ministru, da se z zvijačo — na
dan'^ privleče pismo, ki je približno podobno prvemu, in ga položi na
mizo — pred nosom in brado (zakaj tudi brada je tukaj) navzočih
polasti pisma, ki bo postalo zanj vir nemajhne oblasti nad kraljevskima
osebama, ne da bi kdorkoli mogel o tem kaj reči. Kraljica čisto jasno
vidi. kaj se dogaja, toda sleherno dejanje ji preprečujejo sama pravila
igre v troje.
19
Gre torej za to, da znova najdejo to pismo. Pride do cele vrste
špekulacij — njih odmev smo lahko slišali ob igri par-ali-nepar —, iz
katerih lahko posnamemo, da je igra intersubjektivnosti tako bistveno
pomembna, da zadošča, da je človek opremljen s tehniko, z vednostjo
in z doslednostjo, pa ga bo realno že fasciniralo, kakor fascinira zelo
inteligentne ljudi, ki so prav v tem striktno imbecilni. Ministrovo hišo
prebrskajo palec za palcem in oštevilčijo vsak kubični decimeter. Stvari
pregledujejo z mikroskopom, predirajo blazine z dolgimi iglami, upo-
rabijo vse znanstvene metode. Pisma pa ne najdejo. In vendar pismo
mora biti v hiši; ministru mora biti namreč vsak trenutek mogoče,
da ga zagrabi in pomoli kralju pod nos; pri sebi pa ga ne nosi: policija
je namreč uredila, da so ga tudi oropali.
Tu se tekst poigrava z zelo zapeljivo idejo, da bolj kot policaji
delujejo kot policaji, manj najdejo. Nikoli jim ne bo prišlo na misel,
da je pismo zunaj, pred njihovim nosom, da visi na traku nad kaminom.
Tat se je zadovoljil s tem, da mu je dal videz obrabljenosti ter ga je
zamaskiral tako, da ga je prepognil in mu dal drugačen pečat. Neki
izjemno prebrisan človek, ki ima vrh tega še svoje razloge, da ima
ministra na piki, pa seveda ne zamudi priložnosti •— vzame pismo in
ga nadomesti z drugim, in to bo povzročilo padec njegovega sovražnika.
Toda bistva zadeve ne gre iskati v tem. Kaj je prepričljiva stran
te sicer ne preveč prepričljive zgodbe? Kljub vsemu smo presenečeni,
da policaji med vsemi preiskavami niso našli pisma. Da bi Poe to
razložil, poudari intersubjektivnost — tip, ki je zelo močan, gre do
skrajnosti tega, kar je za drugega nezamisljivo, in kot takemu se mu
posreči pobegniti. Toda če boste pri branju zgodbe pozorni na njeno
temeljno vrednost, boste opazili, da imamo opraviti še z nekim drugim
ključem, ki drži vse skupaj in ki prinaša prepričljivost; saj bi nas
zgodba, ki bi bila narejena le malce drugače, ne zanimala niti minuto.
Ta ključ, zdi se mi, da bi ga morali vi, analitiki, takoj prepoznati
— je preprosto v tem, da je simbolna formula situacije na obeh glavnih
etapah njenega razvoja identična. Kraljica je mislila, da je pismo na
varnem, ker je vsem na očeh; minister ga prav tako pusti na očitnem
mestu in misli, da ga zato ne bo mogoče najti. V igri ne dobiva zato,
ker je strateg, marveč zato, ker je poet — dokler ne pride super-poet,
kot je Dupin.
Nikakršna vrsta intersubjektivnosti ni tu odločilna, zakaj potem,
ko smo enkrat za vselej vzeli mero realnemu, natančno opredelili njegov
obseg in njegovo prostornino, ni več nikakršne podlage za domnevo,
da bi navsezadnje lahko ušlo celo kaj takega, kot je pismo. To, da ga
ne najdejo, pa je vendarle prepričljivo prav zato, ker še nadalje obstoji
jodročje pomenov in to celo v duhu ljudi, ki naj bi bili tako bedasti,
cot so lahko le policaji. Policaji ga ne najdejo — ne zgolj zato, ker
je na preveč dosegljivem kraju, marveč zaradi tegale pomena: pismo,
ki ima tolikšno ceno, pismo, okoli katerega se je nabrala jeza Države
in ki pelje k nagradam, ki jih navadno delijo v takšnih primerih,
takšno pismo mora biti skrbno skrito. Hlapec čisto naravno predpo-
stavlja, da je gospodar gospodar, in da kadar mu pride na doseg kaj
dragocenega, brž položi roko na to stvar. Prav tako verjamemo, da
lahko na neki točki psihoanalitičnega razumevanja položimo roko
na stvar in rečemo — Tu je, mi smo tisti, ki jo imamo. Narobe, pomen
kot tak ni nikoli tam, kjer mislimo, da bi moral biti.
UKRADENO PISMO (str. 226—260)
1
Simbol se prikaže v realnem na podlagi neke stave. Sam pojem
vzroka se — v tistem, kolikor gre lahko v njem za posredovanje med
verigo simbolov in realnim — vzpostavi na podlagi neke prvotne stave:
bo iz tega prišlo tisto ali ne? Pojem verjetnosti ni zaman prišel v samo
središče evolucije fizikalnih znanosti, kar nam kaže epistemologija
prav v svojem sedanjem razvoju, in teorija verjetnosti ni zaman po-
novno aktualizirala vrste vprašanj, ki so jih v stoletni zgodovini misli
izmenično zdaj jasno postavili zdaj spet zastrli.
Stava je v središču vsakega radikalnega vprašanja, ki zadeva
simbolno misel. Vse nas pripelje nazaj k to be or not to be, k izbiri med
tem, kar bo prišlo ven, ali tem, kar ne bo, k prvotnemu paru plus in
minus. Toda tako prisotnost kot odsotnost konotirata možno odsotnost
ali prisotnost. Brž ko sam subjekt pride do biti, je za to dolžan neki
20
določeni ne-biti, na kateri postavlja svojo bit. Če pa ni, če ni nekaj,
potem očitno priča o kaki odsotnosti, toda ob tem bo vselej ostal
dolžnik te odsotnosti; reči hočem, da jo bo vselej moral dokazovati,
ker že ni zmožen dokazati prisotnosti.
Od toda dobi svojo vrednost veriga malih plusov in minusov, ki smo
jih v različnih eksperimentalnih razmerah nanizali na listu papirja.
Pregled zbranih rezultatov ima to konkretno vrednost, da kaže odklone
od krivulje zmag in porazov.*
Igrati, to je — kot smo videli zadnjič — zalezovati pri subjektu neko
domnevno regularnost, ki se izmika, ki pa se vendarle mora prek nekega
niča odklona od krivulje verjetnosti prevajati v rezultate. Prav do
tega tudi res prej ali slej pride v dejanskosti, kar nam kaže, da že sam
dialog kot tak, četudi je še tako slep, stori, da ni nikakršne čiste igre
naključja, pač pa se že ena beseda artikulira z drugo. Ta beseda je
vključena v to, da ima tudi za subjekt, ki igra popolnoma sam, igra
smisel zgolj, če vnaprej napove, kaj misli, da bo prišlo ven. Sam lahko
igram »številko ali grb«; toda s stališča besede že ne igram popolnoma
sam — v tej igri se že artikulirajo trije znaki, in ta artikulacija vsebuje
alternativo »dobil« ali »zgubil«, na podlagi katere dobi sam rezultat
smisel. Z drugimi besedami, ni igre, če ni vprašanja, in ni vprašanja,
če ni strukture. Struktura sestavi, organizira vprašanje.
Igra simbola sama v sebi, neodvisno od posebnosti svojih človeških
nosilcev, reprezentira in organizira tisto nekaj, čemur pravimo subjekt.
Človeški subjekt ne proži te igre, marveč v njej dobi svoje mesto, igra
v njej vlogo malih plusov in minusov. Sam je element v tej verigi,
ki se od trenutka, ko se prične odvijati, organizira po zakonih. Tako
je subjekt vselej na več ravneh vpet v mreže, ki se med seboj križajo.
Vselej lahko pride ven karkoli realnega. Toda brž ko je vzpostav-
ljena simbolna veriga, od trenutka, ko — v obhki enot zaporedja —
vpeljete neko določeno pomensko enoto, ne more več karkoli priti ven.
Dogovorimo se, da bomo pluse in minuse, ki se lahko prikažejo,
razvrstili v skupine po tri in da bomo sekvence glede na njihove zna-
čilnosti poimenovali z 1, 2 ali 3.
Že zgolj ta transformacija prinese skrajno natančne zakone. 1, 2 in 3
si ne morejo slediti v kateremkoli zaporedju. 1 ne more nikoli priti
za 3, 1 se ne bo nikoli prikazala po kateremkoli neparnem številu 2.
Toda po kakem parnem številu 2 lahko pride 1. Med 1 in 3 je vselej
možno nedoločeno število 2.
Od tod lahko sestavite še druge pomenske enote, ki reprezentirajo
intervale med dvema izmed teh skupin.
Lahko se prepričate, da po velikem številu a, če smo pred tem
imeli ß, ne more priti nič drugega kot ß. To je primitivna simbolna or-
ganizacija, s pomočjo katere lahko že presežemo metafore, ki sem jih
uporabil ondan, ko sem govoril o notranjem spominu simbola. Serija a
se na neki način spominja, da lahko — če se je še tako daleč nazaj pred
serijo a proizvedel ß — izrazi zgolj.
Tu lahko vidite možnosti demonstracije in teorematizacije, ki jih
pokaže preprosta uporaba teh simbolnih znamenj. Že od vsega začetka,
neodvisno od vsakršne zavezanosti katerikoli vezi domnevno realne
• Nanaša se na konec prejšnjega poglavja, kjer je Lacan zaprosil poslušalce,
naj vsak napiše na list papirja svojo serijo plusov In minusov, kot da Igra z
mašino 'par-ali-nepar' (op. prev.).
21
vzročnosti, simbol igra in porojeva sam iz sebe svoje nujnosti, svoje
strukture, svoje organizacije. Prav s tem imamo opraviti na našem
področju, saj gre v njem za to, da do dna raziščemo domet simbol-
nega reda v svetu človeškega subjekta.
Iz te perspektive lahko neposredno dojamemo to, kar sem imenoval
vmešavanje (l'immixtion) subjektov. Zadevo vam bom ponazoril z zgod-
bo Ukradenega pisma, ko nam jo je naključje že ponudilo: prav iz te
zgodbe smo vzeli primer igre 'par ali nepar'.
2
Ta primer vpelje glasnik smisla te zgodbe; dal naj bi nam elemen-
tarno podobo intersubjektivnega razmerja, temelječega na tem, da
skuša subjekt uganiti misel drugega na podlagi njegovih domnevnih
sposobnosti zvijače, prikrivanja, strategije, sposobnosti, ki naj bi bile
dane v dualnem odnosu odsevanja. Vse to temelji na ideji, da naj bi
bilo dojemanje idiota mogoče razločiti od dojemanja inteligentnega
človeka.
Že prej sem poudaril, kako krhko in celo popolnoma tuje temu, za
kar tukaj gre, je to gledišče — iz preprostega razloga, ker je v tem pri-
meru edina inteligentna stvar, ki jo lahko storimo, to, da ravnamo kot
idioti. Vendar pa je Poe človek, ki je o teh zadevah zelo dobro poučen —
že samo če si preberete ves ta tekst, boste videli, kako simbolna
struktura zgodbe daleč presega domet tega sklepanja, ki sicer za
trenutek lahko zavede, a je skrajno šibko in ima tu zgolj funkcijo pasti
za bedake.
Naj tisti, ki so, odkar govorim o Ukradenem pismu, to zgodbo
prebrali, dvignejo roko — niti polovica dvorane!
Bržkone kljub temu veste, da gre za zgodbo o nekem pismu,
ukradenem v senzacionalnih in škandaloznih okoliščinah, zgodbo, ki
jo pripoveduje nesrečen policijski prefekt; ta igra v tej vrsti mitologij
klasično vlogo tistega, ki bi moral najti to, kar je iskati, a se pač mora
zgubiti. Skratka, prefekt zaprosi nekega Dupina, naj ga reši. Sam
Dupin predstavlja še bolj mitično osebnost tistega, ki vse razume.
Toda zgodba, s katero imamo opraviti, daleč presega register komedije,
vezane na temeljne like, ki zadoščajo za zvrst policijske preiskave.
Zdi se, da vzvišena osebnost, katere obrisi se kažejo v ozadju
pripovedi, ni nihče drugi kot kraljevska oseba. Dogajanje poteka v
Franciji v času restavrirane monarhije. Avtoriteta torej gotovo nima
več tiste svete narave, ki bi jo varovala pred napadalnimi rokami
predrznežev.
Minister, ki je sam človek na visokem položaju in družabno hudo
uglajen, uživa zaupanje kraljevskega para, saj se pogovarja o državnih
zadevah v zasebni družbi kralja in kraljice, ujame kraljico v trenutku
zadrege, ko skuša svojemu vzvišenemu soprogu prikriti pričujočnost
nečesa na mizi, in to ni »ič manj kot pismo. Minister takoj dojame,
kdo je podpisan v pismu in v čem je smisel tega pisma — gre za skrivno
dopisovanje. Pismo leži brezbrižno zapuščeno na mizi prav zato, da
kralj ne bi opazil njegove prisotnosti; kraljica računa prav na njegovo
nepozornost, če ne kar zaslepljenost.
Minister, ki pa ne skriva, tako kot kralj, oči v žepu, takoj dojame,
za kaj gre, in se prepusti igrici, ki je v tem, da najprej malo zabava
družbo, nato pa potegne iz žepa pismo, ki ga ima po naključju pri sebi,
in ki je v grobem podobno predmetu — odslej že lahko rečemo pred-
metu pravde. Potem ko se nekaj časa poigrava z njim, ga raztreseno
položi na mizo poleg prvega pisma. Po vsem tem mora samo še izko-
ristiti nepozornost glavne osebe, mirno vzeti prvo pismo in ga spraviti
v žep, ne da bi ga mogla kraljica — ki ji seveda ni ušla nobena po-
drobnost tega prizora — kaj drugega, kot da ga vdano opazuje, kako
ji je pred njenimi lastnimi očmi ušel kompromitirajoči dokument.
Nadaljevanje bom skrajšal. Kraljica hoče za vsako ceno dobiti nazaj
to sredstvo pritiska, celo izsiljevanja. V igro požene policijo. Ker je
policija tu zato, da nič ne najde, seveda nič ne najde. Prav Dupin
šele razreši problem in odkrije pismo tam, kjer je, se pravi v ministro-
vem stanovanju, na najbolj očitnem kraju, na dosegu roke, komaj pri-
krito. Seveda se zdi, da pismo ne bi smelo uiti policijskim preiskavam,
saj je v pasu, ki ga je policija preiskala z mikroskopsko natančnostjo.
Da bi se Dupin polastil pisma, poskrbi, da pred ministrovo hišo
poči strel. Medtem ko minister pohiti k oknu, da bi videl, kaj se dogaja,
22
stopi Dupin li pismu in ga hitro zamenja z drugim, v katerem sta
dva verza:
... un dessein si funeste.
S'il n'est digne d'Atrée, est digne de Thyeste.
(... tako zlonosna nakana,
Ce ni vredna Atreja, pa je vredna vsaj Tiesta.)
Verza sta iz Atreja in Tiesta, drame Crebillona-očeta; njun domet
seže daleč prek tega, da bi nas spodbudila, da spet preberemo vso to
nenavadno tragedijo.
Dogodek je dovolj nenavaden, še posebej, če mu dodamo še odtenek
krutosti, s katero si Dupin, torej oseba, za katero se zdi, da je v zgodbi
najbolj odmaknjena in nepristranska, mane roke in se veseli ob misli
na dramo, ki jo bo brez dvoma sprožil. Tu nam ne govori samo Dupin,
marveč pripovedovalec, prikazen avtorja; videli bomo, kaj pomeni ta
prikazen.
Drama bo izbruhnila tako, da bo minister — izzvan, da dokaže svojo
moč, odslej bo namreč zadeval ob odpore — nekega lepega dne pri-
vlekel pismo na dan. Rekli mu bodo: Pokažite ga!, nakar bo odvrnil:
Tu je! — in zgrmel v posmeh, če ne že kar v tragiko.
To je razgrnjeni zastor naše pripovedi.
Tu sta dve veliki sceni — ne v tistem smislu, v katerem govorimo o
prvotni sceni —, scena ukradenega pisma in scena spet pridobljenega
pisma, ter nekaj stranskih scen. Scena, v kateri je pismo spet pridob-
ljeno, je podvojena, zakaj Dupin pisma, potem ko ga odkrije, ne vzame
takoj — pripraviti mora svojo zanko, svojo malo spletko, pa tudi nado-
mestno pismo. Poleg tega imamo še imaginarno sklepno sceno, v kateri
se zgubi najbolj enigmatična oseba zgodbe, ta enkratni primer ambi-
dozneža, ob katerem se moramo vprašati, kakšna je njegova ambicija.
Je preprosto igralec? Njegova igra je izzivanje, in zdi se, da je njegov
smoter pokazati, do kod lahko gre — in v tem bi bil resničen ambi-
cioznež. Zanj ni pomembno, kam gre. Smoter ambicije se zgubi s samim
bistvom njenega izvrševanja.
Katere so osebe? Lahko jih preštejemo na prste. Najprej so tu realne
osebe — kralj, kraljica, minister, Dupin, policijski prefekt in agent-
provokator, ki ustreli na cesti. Potem so tu še tisti, ki ne nastopajo
na sceni in ki ropotajo za kulisami. To bi bile dramatis personae, ki
jih ponavadi naštejejo na začetku gledališkega dela.
Toda mar jih ni mogoče še kako drugače našteti?
Osebe v igri lahko definiramo tudi drugače. Lahko jih definiramo,
izhajajoč iz subjekta, natančneje iz odnosa, ki ga določa težnja realnega
subjekta z nujnostjo simbolnega uveriženja.
Pričnimo s prvo sceno. V nji nastopijo štiri osebe — kralj, kraljica,
minister, in četrta, katera je četrta oseba?
G. Guéninchault: Pismo.
Seveda, pismo, in ne tisti, ki ga je odposlal. Četudi njegovo ime
izgovorijo proti koncu romana, pa je njegov pomen v resnici le fiktiven,
medtem ko je pismo zares oseba. Celo v tolikšni meri je oseba, da ga
lahko čisto upravičeno poistimo s ključno shemo, ki smo jo na koncu
sanj o Irmini injekciji našli v formuli trimetilamina.
Pismo je tukaj sinonim začetnega, radikalnega subjekta. Gre za
simbol, ki se premešča v čistem stanju, za simbol, ki se ga ne moremo
dotakniti, ne da bi nas takoj ujel v svojo igro. Zgodba Ukradenega pisma
potemtakem pomeni, da ni usoda ali vzročnost nič takega, kar bi bilo
mogoče definirati v funkciji eksistence. Lahko bi rekli, da osebe od
trenutka, ko se polastijo tega pisma, prevzame in potegne za sabo
nekaj, kar popolnoma obvlada njihove individualne posebnosti. Kakršni-
koli že so, v sleherni etapi simbolne transformacije pisma jih definira
edinole njihova pozicija do tega radikalnega subjekta, njihova pozicija
v enem izmed СНз. Ta pozicija ni nespremenljiva. S tem da so stopili
v nujnost, v gibanje, ki je pismu lastno, med zaporednimi scenami sle-
herni izmed njih postaja funkcionalno različen v razmerju do bistvene
realnosti, ki jo vzpostavlja pismo. Drugače povedano, če zgodbo vza-
memo v njeni eksemplarični vrednosti, pismo je za vsakogar njegovo
nezavedno. Njegovo nezavedno z vsemi posledicami, kar pomeni, da v
vsakem trenutku simbolnega krogotoka vsakdo postane drug človek.
To je tisto, kar vam bom skušal pokazati.
23
v osnovi vsake človeške drame, še posebej vsake gledališke drame,
je, da obstoje vezi, dogovori, sklenjene pogodbe. Človeška bitja so že
vnaprej povezana med sabo z obveznostmi, ki so opredelile njihovo
mesto, njihovo ime, njihovo bistvo. Potem pride kak drug diskurz,
pridejo druge obveznosti, druge besede. Gotovo so mesta, kjer mora
priti do boja. Vse pogodbe niso sklenjene hkrati. Nekatere so si v
protislovju. Bojujemo se zato, da bi ugotovili, katera pogodba bo
obveljala. Največkrat, hvala bogu, ne pride do vojne, pogodbe še nadalje
delujejo, »podlasica«* še naprej kroži med ljudmi v več smereh hkrati,
in včasih predmet ene igre s »podlasico« naleti na predmet kake druge
igre. Opraviti imamo s podrazdelitvami, ponovnimi obrati, z nadome-
stitvami. Tisti, ki se udeležuje igre s »podlasico« v enem krogu, mora
prikrivati, da igra še v nekem drugem krogu.
V	naši zgodbi ne nastopajo kar tako prav kraljevske osebnosti —
te simbolizirajo temeljnost na začetku sprejete obveze. Spoštovanje
pogodbe, ki druži moškega z žensko, ima Ijistveno vrednost za celotno
družbo, ta vrednost pa je že od nekdaj v največji meri utelešna v osebah
igrajočega se kraljevskega para. Ta par je simbol poglavitnega pakta,
ki usklaja moški in ženski element; v tradiciji igra vlogo posredovalca
med vsem, česar ne poznamo, vesoljem, in socialnim redom. Napad
nanj velja z največjo upravičenostjo za najhujši škandal in nekaj
graje vrednega.
V	sedanjem stanju medčloveških razmerij se je tradicija seveda
umaknila v ozadje ali vsaj prikrila. Gotovo se spominjate, kaj je rekel
kralj Faruk, da je odslej na zemlji le še pet kraljev, štirje na kartah
in angleški kralj.
Kaj je navsezadnje pismo? Kako je pismo lahko ukradeno? Komu
pripada? Tistemu, ki ga je poslal, ali tistemu, ki mu je namenjeno?
Če porečete, da pripada tistemu, ki ga je poslal, v čem je potem poda-
ritev pisma? Zakaj pošiljamo pisma? Če pa mislite, da pripada naslov-
Ijencu, zakaj potem v nekaterih okoliščinah vračamo pisma tistemu, ki
nas je del življenja z njimi zasipal?
Kadar naletimo na kakega izmed pregovorov, ki jih pripisujejo
ljudski modrosti — ta modrost je seveda tako poimenovana po antifrazi
—, takrat smo lahko prepričani, da imamo opraviti z bedarijo. Verba
volant, scripta manent. Ste kdaj pomislili, da je pismo prav beseda,
ki leti? Pismo je lahko ukradeno (une lettre volée) prav zato, ker je že
samo pismo leteči list (une feuille volante). Zgolj scripta so tista, ki
volant, medtem ko besede žal ostanejo; ostanejo celo tedaj, kadar se
jih nihče več ne spominja. Prav tako kot bodo še po petstotisoč znakih
v seriji plusov in minusov prihod a, ß, y in opredeljevali isti zakoni.
Besede ostanejo. V igri simbolov ne morete nič — zato morate biti
zelo pozorni na to, kaj govorite. Toda pismo, pismo gre, sprehaja se
popolnoma samo. To sem pogosto poudarjal, da bi g. Guiraudu dopo-
vedal, da sta lahko na mizi dva kilograma govorice. Ni treba, da bi
je bilo prav toliko — že čisto tenak list pergamenta zadošča, da je
govorica tu. Tu je, in eksistira zgolj kot govorica — je leteči list. Toda
poleg tega je še nekaj drugega, ima posebno funkcijo, ki je popolnoma
nezdružljiva s kakršnimkoli človeškim objektom.
Osebe igrajo torej svojo vlogo. Najprej je tu oseba, ki trepeta,
kraljica. Njena funkcija je v tem, da ne sme drhteti čez neko mejo.
Če bi zatrepetala le malce preveč, če bi se odsev na gladini jezera, ki
ga ona reprezentira, — kraljica je namreč edina, ki se resnično popol-
noma zaveda scene — preveč vzburkal,** ne bi bila več kraljica. Videti
bi bila popolnoma smešna in neznosna bi postala celo končna Dupinova
krutost. Toda kraljica ni niti pisnila. Potem je tu oseba, ki nič ne vidi,
kralj. Tu je minister. Tu je še pismo.
Na koga je v resnici naslovljeno to pismo, beseda, s katero je
nekdo, vojvoda S., nagovoril kraljico. Od trenutka, ko je to beseda,
ima lahko več funkcij. Ima funkcijo nekega pakta, neke zaupnosti.
• »Jeu de furet« — družabna igra, pri liateri igralci sedijo v krogu in si iz
roke v roko hitro podajajo kako majhno stvar (»le furet« — »podlasico«), medtem
pa igralec, ki sedi na sredi, ugiba, pri kom je »podlasica«. Igra je inverzno-simet-
rična našemu »gnilemu jajcu«. (Op. prev.),
•* »Odsev na gladini jezera« se nanaša na Lacanovo opredelitev zavesti v
IV. poglavju Istega dela.
24
Pri tem je kaj malo pomembno, ali gre za vojvodovo ljubezen, za zaroto
zoper državno varnost, ali pa celo za kakšno banalnost. Pismo je tu,
prikrito v neki vrsti prisotnosti-odsotnosti. Tu je, toda hkrati ni tu,
ni tu v vsej svoji vrednosti drugače kot v razmerju do vsega tistega,
kar ogroža, do vsega tistega, kar oskrunja, do vsega tistega, čemur se
posmehuje, do vsega tistega, kar spravlja v nevarnost ali v negotovost.
To pismo, ki nima povsod istega smisla, prinaša neko resnico, ki ni
za javnost. Od trenutka, ko je v ministrovem žepu, ni več tisto, kar je
bilo pred tem, karkoli je že bilo. Ni več ljubezensko pismo, zaupno
pismo, napoved kakega dogodka, marveč je dokaz, morda celo sodni
dokaz. Zamislimo si, da je našega kralja pičil kak strupeni pajek in ga
spremenil v bolj milostljivega kralja, enega tistih prizanesljivih kraljev,
ki so zmožni zadevo spregledati, nato pa predati svojo prevzvišeno so-
progo véliki poroti, kot se je dogajalo v nekaterih trenutkih angleške
zgodovine — spet Anglija! —, in opazili bomo, da je identiteta naslov-
Ijenca kakega pisma prav tako problematična kot vprašanje, komu
pripada pismo. V vsakem primeru pa se je pismo od trenutka, ko je
prispelo v roke ministru, samo v sebi spremenilo v drugo stvar.
Minister se je zatem lotil prav nenavadne zvijače. Rekli boste, da
ga je k temu prisilila nujnost samega dogajanja. Toda zakaj bi se mi,
analitiki, zaustavili pri grobem videzu motivacij?
Hotel sem pred vami potegniti iz žepa pismo iz tistega časa, da bi
vam pokazal, kako so takrat prepogibali pisma, pa sem ga seveda pozabil
doma. Bila je to doba, ko so bila pisma prav ljubka. Prepognili so jih
približno takole —, nato pa so jih zapečatili zalepili.
Minister, ki je hotel s svojo prekanjenostjo doseči, da bi pismo
ostalo neopaženo, ga je prepognil z druge strani in ga zmečkal. S tem,
da ga drugače prepognemo, lahko zelo enostavno pridemo do majhne
prazne in ravne površhie, na katero lahko napišemo nov naslov in vtis-
nemo drugačen pečat, črnega namesto rdečega. Na mesto široke pisave
vzvišenega gospoda pride ženska pisava, ki naslavlja pismo na samega
ministra, in v tej obliki leži pismo na pladnju, kjer pa se ne bo izmaknilo
Dupinovemu risjemu očesu, saj je Dupin, tako kot mi, razmišljal o tem,
kaj je pismo.
Vendar pa za nas, analitike, te spremembe ne pojasnjuje zadostno
dejstvo, da minister hoče doseči, da pisma ne bi prepoznali; pisma
namreč ni poljubno spremenil. To pismo, o katerem ne vemo, kaj je
bilo, je z njegovim novim in lažnim videzom nekako poslal samemu
sebi; povedano je celo, kdo je domnevni novi pošiljatelj — ženska
oseba iz njegovega sorodstva z drobno žensko pisavo —, in poslal si ga
je s svojim lastnim pečatom.
Opraviti imamo z nenavadnim odnosom do sebe. Pismo se nena-
doma feminizira, hkrati pa stopi v neke vrste narcistično razmerje
z ministrom — saj je zdaj naslovljeno nanj s to uglajeno žensko pisavo
in nosi njegov lastni pečat. Gre za nekakšno ljubezensko pismo, ki ga
je minister poslal samemu sebi. Zadeva je dovolj nejasna in neujem-
Ijiva, do ničesar se nočem dokopati s silo — o tej spremembi pravzaprav
govorim le zato, ker je korelativna z nečim neprimerno pomembnejšim.
Zaustavimo se ob tej drami in poglejmo, kaj jo zapleta.
Po čem je to, da je pismo v ministrovi posesti, tako boleče, da
celotno dogajanje poganja absolutna nuja kraljice, da bi znova prišla
do pisma?
Kot pripominja eden izmed inteligentnih sogovornikov, pripo-
vedovalec, ki je tudi priča dogajanja, ima vsa ta zadeva pomen le, če
kraljica ve, da je listina v ministrovi posesti. Kraljica ve, medtem ko
kralj ne ve nič.
Vzemimo, da bi se minister vedel neznosno brezbrižno. Ve, da je
močan, in se temu primerno tudi vede. Kraljica — zanjo lahko upravi-
čeno domnevamo, da ima tudi njena beseda nekaj teže — pa posreduje
v njegovo korist. Domnevnim željam mogočnega ministra je ugodeno,
ta-in-ta je imenovan na to-in-to mesto ali postane njegov kolega, v
monarhični zbornici, ki je še preveč konstitucionalna, lahko sestavlja
večine. Toda nič ne kaže, da bi minister kadarkoli kaj rekel, kaj
zahteval od kraljice. Narobe, minister ima pismo in molči.
Molči, četudi hrani pismo, ki ogroža sam temelj pakta. Je nosilec
grožnje globokega, zatajenega, potlačenega nereda — in molči. Lahko bi
do stvari zavzel odnos, za katerega bi se lahko reklo, da je visoko mora-
25
len: šel bi h kraljici in jo okaial. To bi kajpada bilo hinavsko, toda lahko
bi nastopil kot branilec časti svojega gospoda, kot zavzet čuvaj reda.
Saj je kraljičina spletka z vojvodo S. morda naperjena zoper politiko,
ki se zdi ministru dobra. Toda od vsega tega ne stori ničesar.
Ministra nam kažejo kot osebo, ki je po svojem bistvu romantična;
ob njem se nam ni težko spomniti g. de Chateaubrianda, ki bi nam ne
ostal v spominu kot tako plemenita osebnost, če bi ne bil kristjan.
Zares, če znamo prebrati pravi smisel njegovih Spominov, mar ne trdi,
da ga na monarhijo veže dana prisega, zgolj zato, da lahko kar se da
jasno reče, da pa je vse drugo zgolj umazanija? Tako da bi lahko pooseb-
ljal tisto monstrum horrendum, o katerem govorijo, da bi upravičili
Dupinovo sklepno hudobijo. Obstoji način obrambe načel, ki je naj-
boljši način, da jih uničimo, kar lahko lepo vidimo ob branju Chateau-
brianda.
Zakaj nam ministra kažejo kot takšno pošast, kot človeka brez
načel? Ce si stvari pobliže ogledate, lahko ugotovite, da zato, ker temu,
kar drži v rokah, ne daje nobenega pomena v tem smislu, da bi za
pismo zahteval kakršnokoli povračilo ali kazen. In tega, da mu je znana
ta resnica o paktu, ne izvleče nič. Kraljici nič ne očita, ne postavi se v
položaj spovednika ali usmerjevalca vesti in je ne spodbuja, naj se
vrne na pravo pot, prav tako pa ji tudi ne ponuja kupčije daj-dam.
Oblast, ki bi mu jo lahko dalo pismo, pušča neizkoriščeno v nedoloč-
nosti, ne da ji nikakršnega simbolnega smisla, gre mu zgolj za to, da
pride med njim in kraljico do privida, do tiste vzajemne fascinacije,
ki sem vam jo pravkar nakazal, ko sem govoril o narcisističnem od-
nosu. Dualni odnos gospodarja in hlapca, ki ga v zadnji instanci ute-
meljuje neopredeljena grožnja s smrtjo, v našem primeru pa kra-
ljičina bojazen.
Ce si to kraljičino bojazen ogledate od blizu, lahko vidite, da je
precej pretirana. Kajti — kakor opozorijo v sami zgodbi — to pismo
je morda res strašno orožje, vendar zadošča, da pride na dan, pa
je že izničeno. Poleg tega gre za orožje z dvema konicama. Nikoli se
ne ve, kakšne bi bile posledice ne le za kralja, marveč za vse ljudi,
ki ga obkrožajo, za celotno organizacijo, ki bi jo prizadel takšen škan-
dal, če bi na sodišču prišla na dan vsebina pisma.
Pritisk, ki ga prinaša pismo, je konec koncev neznosen zgolj zato,
ker ima minister do pisma isti odnos kot kraljica — o njem ne govori.
O njem pa ne govori zato, ker — prav tako kot kraljica — o njem ne
more govoriti. In zavoljo samega tega, da o njem ne more govoriti,
se med drugo sceno znajde v istem položaju kot kraljica in ne more
storiti nič drugega, kot da pusti, da mu pismo zmaknejo. Do tega ne
pride zaradi Dupinove prekanjenosti, marveč zaradi strukture stvari.
Ukradeno pismo se je spremenilo v skrito pismo. Zakaj ga policaji
niso našli? Niso ga našli, ker niso vedeli, kaj je to — pismo. Tega pa
niso vedeli, ker so policija. Vsaka legitimna oblast, tako kot vsaka vrsta
oblasti nasploh, temelji vselej na simbolu; tudi pohcija temelji, tako
kot vse ostale oblasti, na simbolu. Kot ste se lahko prepričali v raz-
burkanih časih, bi se pustili aretirati kot drobno jagnje, če bi vam
kak tip rekel Policija! in pokazal izkaznico, — če pa tega ne bi storil,
bi mu razbili gobec, brž ko bi položil roko na vas. Vendar pa obstoji
drobna razlika med policijo in oblastjo: policijo so prepričali, da njena
učinkovitost temelji na sili — ne zato, da bi ji dvignili samozavest,
marveč narobe, da bi jo omejili v njenih funkcijah. In prav zaradi
tega, ker policija verjame, da opravlja svojo funkcijo s silo, je ne-
močna, kolikor si lahko le želimo.
Kadar policijo učijo drugače — kot se že nekaj časa dogaja v ne-
katerih f^edelih sveta —, lahko vidimo, kaj iz tega nastane. Tako do-
bimo univerzalno pripadnost tistemu, čemur bomo preprosto rekli
nauk. Kogarkoli lahko postavimo v položaj, ki se približuje ravnoduš-
nosti do sistema simbolov, in tako dobimo vsa priznanja tega sveta;
komurkoli lahko — po volji razgaljene oblasti simbola na mestu, kjer
manjka neka osebna meditacija — naprtimo katerikoli element sim-
bolne verige.
Policija, ki verjame v silo, hkrati pa v reakio, išče torej pismo.
Kot so sami rekli — Iskali smo povsod. In niso ga našli, ker gre
za pismo, pismo pa je prav nekaj, česar ni nikjer.
To Hi duhovičenje. Pomislite — zakaj ga niso našli? Bilo je tam.
Videli so ga. Kaj so videli? Pismo. Morda so ga celo odprli. Toda niso
26
ga prepoznali. Zakaj? Imeli so njegov opis — Ima rdeč pečat in tak-in-tak
naslov na omotu. Pismo pa je že imelo drugačen pečat in bilo brez
tega naslova. Rekli boste — Kaj pa besedilo? Toda prav besedila po-
liciji niso dali. Ena izmed dveh stvari mora namreč držati: ali je besedilo
pomembno ali pa ni. In če je pomembno, potem je kljub temu, da ga
morda lahko razume zgolj kralj, treba zagotoviti, da o njem ne bodo
čvekali na vsakem vogalu.
Tu lepo vidimo, da je lahko kaj skrito le v razsežnosti resnice. V
realnem je že sama zamisel skrivališča blazna — nekdo je lahko odne-
sel kako stvar še tako globoko v notranjost zemlje, pa vendar stvar tam
ni skrita, zakaj če je on šel tja, lahko greste tja tudi vi. Skrito je lahko
le nekaj, kar pripada redu resnice. Resnica je tista, ki je skrita, ne pa
pismo. Policajem resnica ni pomembna, zanje obstoji zgolj realnost,
prav zato pa ne najdejo.
Dupin pa narobe — poleg svojih pripomb o igri »par-ali-nepar« —
daje opombe o lingvistiki, matematiki, religiji, nenehno razmišlja o
simbolu ter gre celo tako daleč, da govori o nesmislu matematike —
glede česar se opravičujem tu navzočim matematikom. Poskusite,
pravi, reči nekega dne pred kakim matematikom, da x--+-px morda ni
popolnoma enako q — pa vas bo takoj pobil. Kar nikakor ne drži,
kajti Riguetu sem pogosto izrazil svoj sum glede te zadeve, pa se mi
nikoli ni pripetilo kaj podobnega. Moj prijatelj me je nasprotno spod-
bujal, naj nadaljujem s svojimi razmišljanji. Končno je Dupin videl
to, kar je videl, zato ker je nekolikanj razmišljal o simbolu in resnici.
V sceni, kakor je opisana, se Dupin znajde pred nenavadnim razka-
zovanjem. Minister kaže skrajno brezbrižnost — ki pa niti za trenutek ne
prevara našega spretneža; ta dobro ve, da se za njo skriva skrajna
budnost, strahotna drznost romantične osebnosti, ki je vsega zmožna in
za katero, se zdi, so izumili izraz hladnokrvnost, o tem se lahko pre-
pričate pri Stendhalu. Tu ga imamo, zleknjenega, ko se dolgočasi, ko
sanjari — V dekadentni dobi ni ničesar, kar bi zadoščalo, da bi lahko
zaposlilo misli velikega duha. Kaj storiti, ko gre vse navzdol? To je
njegova tema. Medtem pa se Dupin s svojimi zelenimi naočniki povsod
razgleduje in nas skuša prepričati, da je uzrl pismo zaradi svoje genial-
nosti. Nikakor.
Tako kot je pravzaprav sama kraljica pokazala ministru pismo,
je tudi minister sam tisti, ki svojo skrivnost izroči Dupinu. Mar ni
med pismom z naslovom, napisanim z žensko pisavo, in tem med-
lečim Párisom nekaj takega kot odmev? Dupin dobesedno razbere, kaj se
je zgodilo s pismom, iz mehkužne naravnanosti te osebe, o kateri nihče
ne ve, za kaj ji gre, razen tega, da hoče prignati do kraja svojo brez-
temeljno (gratuit) dejavnost igralca. Tu je zato, da izziva svet, tako
kot je z ugrabitvijo pisma izzval kraljevski par. Kaj naj to pomeni? —
če ne, da ministra s tem, ko je do pisma zavzel isto pozicijo kot kra-
ljica, pozicijo, ki je po svojem bistvu ženska, zadene ista usoda kot
njo.
Rekli mi boste, da nimamo kot prej opraviti s tremi osebami in
pismom. Pismo je kajpada tukaj, imamo dve osebi, kje pa je kralj?
Kralj, to je očitno policija. Minister se počuti tako mirnega prav zato,
ker policija sama zagotavlja njegovo varnost, tako kot kralj zagotavlja
varnost kraljice. Zaščita, ki je seveda dvoumna — zaščita, ki jo je
kralj dolžan kraljici kot mož, ki mora pomagati svoji ženi in jo ščititi,
hkrati pa tudi zaščita, ki jo je kraljica dolžna njegovi zaslepljenosti.
Zadošča nekaj čisto ničnega, majhna sprememba ravnotežja, pa bo
v vmesnem času pismo lahko zmaknjeno. Prav to se je pripetilo mi-
nistru.
Minister napačno misli, da je lahko miren, ker pelicija, ki je mesece
preiskovala njegovo hišo, ni našla pisma. Vendar to nič ne dokazuje,
tako kot navzočnost kralja, ki ne more videti pisma, ni učinkovito
zaščitila kraljice. Kje je minister pogrešil? Pozabil je, da policija ni
našla pisma zato, ker je iskala nekaj drugega, ne pa zato, ker pisma ni
mogoče najti. Noj misli, da je na varnem, ker ima glavo v pismu —
minister je izpopolnjeni noj, ki mish, da je na varnem, če ima neki
drugi noj — autrui-che (besedna igra: autruche: noj, autrui: drugi —
op. prev.) — glavo v pesku. Zato pa bo moral dopustiti, da mu nekdo
tretji oskubi zadek in si iz prisvojenih peres naredi perjanico.
Minister je v položaju, ki ga je prej zavzemala kraljica, policija
pa v položaju kralja, tistega degeneriranega kralja, ki verjame zgolj
27
v realno in ničesar ne vidi. Preporazdelitev oseb je popolna. Zaradi
samega dejstva, da se je ta hudobnež vseh hudobnežev, ambicioznež
vseh ambicioznežev, spletkar vseh spletkarjev, diletant vseh diletantov,
vmešal v potek diskurza, da mu je pripadlo to drobno pismo — povsem
ničeva zadeva, ki pa zadošča za opustošenje —, ne \idi, da mu bodo
pred nosom zmaknili njegovo skrivnost.
Za to, da se za trenutek odvrne njegova pozornost, zadošča nekaj
čisto ničnega, na kar ga zelo uspešno opozori policija. Zares, nezgoda
na cesti je pritegnila njegovo pozornost prav zato, ker ve, da ga nadzo-
ruje policija — Kako to, da se je lahko kaj pripetilo v moji bližini, ko
pa na vsakem voglu prežijo name trije kifeljci? S tem, da ima pismo,
se ni le feminiziral, marveč je zaradi pisma, katerega razmerje z neza-
vednim sem vam že nakazal, tudi pozabil na bistveno. Gotovo poznate
zgodbo nekega tipa, ki so ga našli na zapuščenem otoku, kamor se je
umaknil, da bi pozabil. — Pozabil na kaj? — Pozabil sem. No, tudi
minister je pozabil, da si mu, če ga nadzoruje policija, zato še ni treba
domišljati, da ne bo noben drugi opravil posla bolje od nje.
Naslednja etapa je prav nenavadna. Kako ravna Dupin? Bodite
pozorni na dolg premor med dvema obiskoma policijskega prefekta.
Odkar ima Dupin pismo, prav tako o tem nikomur ne črhne besede.
Skratka, samo dejstvo, da imate to pismo, vam zapre kljun — prav v
tem je pomen resnice, ki kroži od subjekta do subjekta. In res, komu
pa bi sploh lahko kaj rekel v pismu? Glede tega je gotovo moral biti
v zadregi.
Tako kot se policijski prefekt vselej vrača na prizorišče svojih
zločinov, pride — hvala bogu — naokoli tudi naš prefekt in poizvedujs
pri Dupinu; ta mu pove sijajno zgodbo o nekem angleškem zdravniku,
iz katerega so skušali zvabiti brezplačen nasvet. — Kaj naj vzamem
v	tem primeru, doktor? — Vzemite nasvet. Tako Dupin namiguje poli-
cijskemu prefektu, da bi mu bilo plačilo precej dobrodošlo. Dobričina
mu takoj zadosti, nakar Dupin pove — Tu je, v moji miznici. Naj to
pomeni, da postane Dupin, ki je bil doslej čudovita, skoraj pretirano
čista osebnost, naenkrat mali prekupčevalec? Tu gre brez dvoma za
odkup tega, kar bi lahko imenovali zli mana, ki se drži pisma. In res,
od trenutka, ko je Dupin sprejel plačilo, potegne svoje niti iz igre.
Ne le zato, ker je pismo predal nekomu drugemu, marveč zato, ker so
njegovi motivi vsakomur jasni — prišel je do svojega kosa pogače,
ne gre mu za nič več. Ozadje gornje zdravniške zgodbice očitno naka-
zuje sakralno vrednost povračila s plačilom.
Pri tem ne bi hotel vztrajati, toda morda me boste tiho opozorili,
da tudi nas, ki preživljamo svoj čas tako, da smo prenašalci vseh pa-
cientovih ukradenih pisem, bolj ali manj drago plačujejo. Pomislite
na to — če nas ne bi plačevali, bi tudi nas doletela drama Atreja in
Tiesta, drama vseh tistih subjektov, ki pridejo k nam, da bi nam zaupali
svojo resnico. Pripovedujejo nam posvečene zgodbe, in zgolj zaradi
plačevanja nismo ujeti v območje svetega in žrtve. Vsakdo ve, da
denar ne služi preprosto nakupu objektov, marveč da je funkcija prav
tistih cen, ki so v naši civilizaciji preračunane najbolj pravično, v tem,
da poravnajo nekaj neskončno bolj nevarnega kot denarno plačilo,
namreč to, da smo nekomu nekaj dolžni.
Za to gre. Vsakdo, kdor ima to pismo, vstopi v senčni stožec, ki ga
Dovzroči dejstvo, da je pismo namenjeno — komu? če ne tistemu,
vi	ga vse to zadeva — kralju. Na koncu bo tudi prispelo do njega,
vendar ne čisto tako, kot pripoveduje Dupin v svoji namišljeni zgodbici,
kjer je minister zaradi nekaj kraljičinih predrznosti dovolj neumen,
da pusti, da pride zadeva na dan. Pismo res prispe do kralja, in še
vedno je to kralj, ki ničesar ne ve. Toda osebnost kralja se je medtem
zamenjala. Sam minister, ki je s prvo rosado postal kraljica, je tisti,
ki je zdaj kralj. V tretji etapi zavzame mesto kralja in ima pismo.
Tu seveda nimamo več opravka s pismom, ki ga je Dupin predal
policijskemu prefektu — ta pa ga je spravil v črnem kabinetu, saj
nam ni treba posebej pripovedovati, da je odiseja tega pisma kon-
čana —, marveč z novo obliko, ki jo je pismu dal Dupin, obliko, ki je
v veliko večji meri, kot nam to da vedeti Poe, orodje usode, izzivajoča
oblika, ki podeljuje zgodbici njeno ostro in kruto plat, primerno za
midinetke. Ko bo minister razgrnil papir, ga bosta udarila v obraz
verza:
28
... tako zlonosna nakana,
Ce ni vredna Atreja, pa je vredna Tiesta.
In dejansko, če bo kadarkoli odprl to pismo, mu ne bo preostalo
drugega, kot da prenese posledice svojih lastnih dejanj, kot da — tako
kot Tiest — poje svoje lastne otroke. Prav s tem imamo opraviti vsak
dan, vsakokrat, ko črta simbolov doseže svojo skrajno točko — naša
lastna dejanja so tista, na katera znova naletimo. Na tem mestu gre
naenkrat za to, da plačamo v gotovini. Gre za to, da, kot temu pravimo,
položimo račun za naše zločine — kar sicer pomeni, da ne boste kaz-
novani, če znate položiti račun zanje. Ce bo minister res zagrešil to
norost, da bo privlekel na dan pismo, predvsem pa, če ne bo pred tem
malo pogledal, ali je to res še isto pismo, mu dejansko ne bo preostalo
dragega, kot da se drži gesla, ki sem ga ironično navrgel v Zürichu,
kot odgovor Leclairu — Požrl svoj Dasein! To bi bil Tiestov obed par
excellence.
Da bi šel minister tako daleč in bi privlekel na dan pismo, bi bilo
res potrebno, da bi prignal paradoks igralca do norosti. Moral bi biti
resnično, do dna, človek brez načel, celo brez tistega zadnjega načela,
ki nam največkrat ostane in ki je preprosto senca neumnosti. Ce bi
zapadel strasti, bi se kraljica izkazala za plemenito, vredno spoštova-
nja in ljubezni — kar je popolnoma bedasto, vendar bi ga rešilo. Ce
bi se vdal čistemu in preprostemu sovraštvu, bi skušal prenesti udarec
na kar se da neškodljiv način. Res, edinole, če se je njegov Dasein
popolnoma izmaknil vsakršnemu vpisu v katerikoli red, vključno s
kakim intimnim redom, redom njegove pisarne, njegovega omizja, edino
v tem primeru bo moral izpiti kelih do dna.
Vse, kar smo tukaj povedali, bi lahko zapisali z malimi alfa, beta,
gama. Vse, kar lahko rabi za opredelitev osebnosti kot realnih, —
lastnosti, temperament, dednost, plemenitost — ne igra v zadevi ni-
kakršne vloge. Vsakogar opredeljuje vsak trenutek tja do njegove
spolne naravnanosti dejstvo, da pismo vselej doseže svojega naslovnika.
ŽELJA, ŽIVLJENJE IN SMRT (str. 259—273)
Pri govorjenju o želji se je prerinil v ospredje pojem libida. Ali ta
pojem in to, kar on implicira, ustreza ravni, na kateri poteka vaše
delovanje, se pravi ravni govora?
Libido nam omogoča, da govorimo o želji v terminih, ki prinašajo
relatitvno objektivacijo. Opravka imamo s — če že hočete — enoto
kvantitativne mere. S kvantiteto, ki je ne znamo izmeriti, o kateri ne
vemo, kaj je, glede katere pa kljub temu vselej predpostavljamo, da
je navzoča. S pomočjo tega kvantitativnega pojma lahko poenotimo va-
riacije kvalitativnih učinkov in vnesemo povezavo v njihovo zaporedje.
Kvalitativni učinki — pazimo, da bomo prav razumeli, kaj to po-
meni. Imamo stanja, spremembe stanj. Če hočemo pojasniti njihovo
zaporedje in njihove transformacije, se moramo bolj ali manj impli-
citno zateči k pojmu nekega praga, hkrati pa neke ravni in stanovitnosti.
Predpostaviti moramo neko nediferencirano, kvantitativno enoto, ki
lahko vstopa v različna razmerja ekvivalence. Ce se ne more sprostiti,
se normalno razširiti in razviti, pride do prekoračenj, ki pripeljejo do
drugih stanj. Tako govorimo o transformacijah, regresijah, fiksacijah,
sublimacijah libida, enega samega kvantitativno dojetega termina.
Pojem libida se je polagoma razvil iz freudovskega izkustva; spo-
četka njegova uporaba ni bila tako razdelana. Toda že v trenutku,
ko je prvič nastopil, se pravi v Treh razpravah, je njegova funkcija v
tem, da poenoti različne strukture faz spolnosti. Bodite pozorni na to,
da je bil — četudi gre za delo iz leta 1905 — del, ki se nanaša na
hbido, napisan leta 1915, se pravi približno v razdobju, ko se je teorija
faz izredno zapletla z vpeljavo narcističnih zaposedenj.
Pojem libida zaznamuje potemtakem obliko poenotenja polja psi-
hoanalitičnih učinkov. Na tem mestu bi vas hotel opozoriti na to, da
se njegova uporaba uvršča v tradicionalno linijo vsake teorije kot
take, ki teži k temu, da bi dosegla neki določeni svet, terminus ad
quem klasične fizike, ali neko določeno enotno polje, ideal einsteinov-
ske fizike. Našega ubogega majhnega polja kajpada ne moremo pri-
merjati z univerzalnim poljem fizike, vendar pa pripada libido istemu
idealu.
29
Tega enotnega polja ne imenujemo zaman teoretično — gre za
idealni in enotni predmet neke tlieoria, neposrednega spoznavanja, celo
zrenja, za predmet, glede katerega menimo, da nam bo njegovo izčrpno
spoznanje omogočilo izpeljati tako vso njegovo preteklost kot vso
njegovo bodočnost. V tem polju ni očitno nobenega prostora za kakršno-
koli novo realizacijo. Wirken, dejanje v pravem pomenu.
Ničesar ni, kar bi bilo bolj tuje freudovskemu izkustvu.
Freudovsko izkustvo izhaja iz pojma, ki je natančno nasproten
teoretični perspektivi. Pričenja s tem, da postavi svet želje. Postavi
ga pred kakršnimkoli izkustvom, pred kakršnimkoli razmišljanjem o
svetu pojavov in svetu bistev. Mesto želje je znotraj freudovskega sveta,
kjer se odvija naše izkustvo, želja vzpostavlja ta svet — na to ne
smemo niti za trenutek pozabiti pri še tako obrobnem ukvarjanju
z našim izkustvom.
Freudovski svet ni svet stvari, ni svet bitij, marveč je svet želje
kot take.
Iz znamenitega objektnega razmerja, nad katerim smo se za
trenutek naslajali, se skuša narediti vzorec, pattern subjektovega prila-
gajanja njegovim normalnim objektom. Vendar pa ta termin, koli-
kor ga lahko uporabljamo v analitičnem izkustvu, prejme svoj smisel
zgolj iz pojmov evolucije libida, predgenitalne stopnje, genitalne stopnje.
Ali lahko rečemo, da so struktura, zrelost, dovršitev objekta odvisne od
libida? Na genitalni stopnji naj bi libido izzval v svetu novi objekt,
drugačno strukturacijo, drugačen tip obstoja objekta, ki doseže svojo
polnost, svojo zrelost. Vse to pa nima ničesar opraviti s tistim, kar
običajno nastopa v teoriji človekovih razmerij do sveta — z nasprotjem
med bitjo in pojavom.
V klasični, teoretični perspektivi obstoji med subjektom in ob-
jektom prilagoditev, so-rojstvo (co-naissance) — besedna igra, ki ohranja
vso svojo vrednost, saj je teorija spoznanja (connaissance) v srcu vsake
razdelave odnosa človeka do njegovega sveta. Subjekt se mora uskladiti
s stvarjo, pri čemer gre za odnos bitja do bitja — odnos subjektivnega,
a kljub temu realnega bitja, bitja, ki ve zase, da je, do bitja, o katerem
se ve, da je.
Polje freudovskega izkustva pa pripada povsem drugačnemu registru
razmerij. Želja je odnos bitja do manka. Ta manko je, natančno rečeno,
manko biti ; ni manko tega ali onega, marveč manko biti, po kateri
eksistira bitje.
Ta manko je onstran vsega, kar ga lahko prezentira. Vselej je pre-
zentiran le kot odsev na zastorju. Libido — vendar ne več v svoji teore-
tični uporabi, kot kvantitativna veličina — je ime tega, kar razvnema
temeljni spor, ki je v srcu človeške dejavnosti.
Nujno verjamemo, da so v središču stvari resnično na svojem
mestu, trdne, stanovitne, pričakujoč, da jih bomo prepoznali, in da spor
poteka na robu. Toda kaj nas uči freudovsko izkustvo? Če ne, da je to,
kar se dogaja v polju, ki mu pravimo polje zavesti, se pravi na ravni
prepoznavanja objektov, prav tako varljivo glede na to, kar bitje išče?
Kolikor libido ustvarja različne stadije objekta, niso objekti nikoli
tisto — razen od trenutka, ko bi to bilo povsem tisto, in sicer vsled geni-
talne zrelosti libida, katere izkustvo pa ohrani v analizi — to je treba
povedati — neizrekljiv značaj, saj zapademo, kakor hitro jo hočemo
artikulirati, vsakovrstnim protislovjem, vključno z zagato narcisizma.
Zelja, osrednja funkcija slehernega človeškega izkustva, ne želi
ničesar imenljivega. Ta želja je tista, ki je hkrati vir vsakršnega oživ-
ljanja. Če bi bit bila zgolj to, kar je, ne bi bilo niti mesta, od koder bi
lahko o nji govorili. Bit dospe do eksistence prav v funkciji tega manka.
V funkciji tega manka, prek izkustva želje, dospe bit do občutka sebe v
odnosu do bitja. Prav prek zasledovanja tega onstrana, ki ni nič, nastopi
bit v občutku nekega bitja, ki se zaveda sebe; to bitje je zgolj odsev
same biti v svetu stvari. Je namreč spremljevalec bitij, ki so pričujoča
pred njim in ki dejansko ne vedo zase.
Bitje, ki se zaveda sebe, ki je sebi prosojno, to bitje, ki ga klasična
teorija postavlja v središče človeškega izkustva, se v tej perspektivi iz-
kaže za enega izmed načinov, kako vmestiti v svet objektov bitje želje,
ki se lahko uzre kot tako zgolj v svojem manku. Prek tega manka biti
opazi, da mu bit manjka irT da je bit pričujoča, da je v vseh stvareh,
ki zase ne vedo, da so. Sebe pa si to bitje zamisli kot še en objekt več,
saj ne vidi druge razlike. Pravi — Jaz sem tisti, ki ve, da sem. Ña žalost
30
pa, četudi morda ve, da je, ne ve popolnoma ničesar o tem, Icaj je. To je
tisto, kar manjka sleliernemu bitju.
Skratka, meša se vzdigovalna zmožnost neke temeljne tesnobe, prek
katere se bit povzdigne kot prisotnost na osnovi odsotnosti, in to,
čemur običajno pravimo zmožnost zavesti, osveščenost, kar je zgolj nev-
tralna in abstraktna, celo abstraktificirana oblika celote možnih prividov.
Razmerja med človeškimi bitji se resnično vzpostavljajo tostran
polja zavesti. Želja, želja kot nezavedna je tista, ki opravi primitivno
strukturacijo človeškega sveta. Glede tega nam je treba zgolj slediti
Freudovemu koraku.
Kopernikanska revolucija, to je konec koncev, kot lahko vidite,
precej robata metafora. Kopernik je res izvršil revolucijo, vendar v svetu
stvari, ki so opredeljene in opredeljive. Za Freudov korak pa bi lahko
rekli, da pomeni revolucijo v nasprotnem smislu, saj je bilo za strukturo
sveta pred Kopernikom značilno prav to, da je bilo vanjo že vnaprej
položeno mnogo človekovega. In, po pravici povedano, četudi smo se
dovolj trudili, da bi jo očistili, nam ni to nikoli uspelo.
Freudovega koraka se ne da pojasniti s preprostim bežnim izkust-
vom dejstva, da smo morali sanjati tako in tako, marveč se v resnici
nanaša na revolucijo, ki zadeva celotno polje tega, kar lahko človek
misli o sebi in o svojem izkustvu; celotno polje filozofije — stvari je
treba imenovati s pravim imenom.
S to revolucijo stopi človek v svet kot ustvarjalec. Vendar od vsega
začetka tvega, da mu bo njegova stvaritev odvzeta s preprosto zvijačo,
ki jo klasična teorija vselej postavi na stran, in ki je v tem, da rečemo
— Bog ni varljiv.
Ta zadeva je tako bistvenega pomena, da ostane glede tega Einstein
na istem kot Descartes. Gospod, pravi Einstein, je gotovo malce zvit, ni
pa nepošten. Za njegovo organizacijo sveta je bilo bistvenega pomena,
da Bog ni varljiv. Prav o tem pa ničesar ne vemo.
Odločilno točko freudovskega izkustva bi lahko povzeli takole —
bodimo pozorni na to, da zavest ni univerzalna. Sodobno izkustvo se je
prebudilo iz dolgotrajne 0Čarlji\'0Sti z zavestjo in obravnava človekovo
eksistenco v njeni lastni strukturi, ki je struktura želje. To je edino
izhodišče, iz katerega lahko pojasnimo obstoj ljudi. Ne ljudi kot črede,
marveč ljudi, ki govorijo — tisti govor, ki vpelje v svet nekaj, česar
teža ni nič manjša od vsega realnega.
Naša uporaba termina želja je v osnovi dvoznačna. Enkrat jo ob-
jektiviramo — in to je treba storiti, že zato, da lahko o nji govorimo.
Drugič jo nasprotno vzamemo kot prvotno v razmerju do sleherne
objektivacije.
Dejansko se spolne želje v našem izkustvu ne drži ničesar objektivi-
ranega. Spolna želja ni neka abstrakcija, neki prečiščeni x, kar je postal
pojem sile v fiziki. Nedvomno jo uporabljamo pri opisovanju določenega
biološkega cikla, natančneje rečeno določenega števila ciklov, bolj ali
manj povezanih z biološkimi aparati — za kar je zelo priročna. Toda
to, s čimer imamo opravka, je subjekt, ki je pričujoč, ki je resnično
želeč, želja, za katero gre, pa je predhodna vsakršni konceptualizaciji —
sleherna konceptualizacija izhaja iz nje. Dokaz, da nas analiza res pri-
pelje do takšnega pojmovanja, je v tem, da ni za nas največji del tega,
glede česar subjekt meni, da poseduje o njem racionalno utemeljeno
prepričanje, ničesar drugega kot površinsko, racionalizirano, naknadno
upravičeno delovanje tega, kar spodbuja njegovo željo •— željo, ki bist-
veno zaznamuje njegov svet in njegovo delovanje.
Če bi morali delovati v svetu znanosti, če bi zato, da bi dosegli raz-
lične učinke, zadostovala sprememba objektivnih pogojev, če bi spolna
želja sledila objektivnim ciklom, potem nam ne bi preostalo ničesar
drugega, kot da opustimo analizo. Kako naj bi na tako definirano
spolno željo vplivalo izkustvo govora — razen če bi nastopilo kot ma-
gična misel?
Da je libido opredeljujoči dejavnik človeškega vedenja, tega ni
odkril Freud. Že Aristotel je podal o histeriku teorijo, ki jo je uteme-
ljil z dejstvom, da je zarodek majhna žival, ki živi v ženskem telesu
in se močno premika, če mu ne damo česa, da se nažre. Ta primer je
očitno vzel zato, da bi se izognil nekemu drugemu, neprimerno bolj
očitnemu primeru, moškemu spolnemu organu, pri katerem ni potreben
nikakršen teoretik, da nas opozori na njegovo poskakovanje.
31
Vendar pa ni Aristotel nikoli pomislil, da stvari urejamo tako, da
se na majhno žival v ženskem trebuhu obračamo s diskurzi. Drugače
povedano, če naj uporabimo besede šansonjerja, ki ga je v njegovi
obcesnosti s časa na čas prevzela sveta jeza, ki je že mejila na pre-
roštvo — ne je kruha, prav tako ne govori, potem pa ničesar ne ra-
zume. Ne razume uma. Ce v tej zadevi kaj zaleže izkustvo govora,
potem zato, ker smo drugje kakor Aristotel.
Želja, s katero imamo opravka v analizi, seveda ni brez odnosa
s to željo.
Zakaj moramo željo, kakršna nastopa v freudovskem izkustvu, kljub
vsemu utelesiti v želji?
Pravite mi, dragi gospod Valabrega, da pride v sanjah do neke
določene zadovoljitve želje. Verjetno mislite na otroške sanje, kakor
tudi na vsakršno halucinatorično zadovoljitev želje.
Toda kaj nam pove Freud? Drži, pri otroku želja ni razdelana, čez
dan si želi češenj, isti večer sanja češnje. Vendar pa ni Freud nič
manj poudarjal, da sta celo na tej otroški stopnji tako želja sanj kot
želja simptoma spolni želji. Glede tega ni nikoli popustil.
Vzemite VVolffmanna. Pri Jungu se libido utaplja v interesih duše,
vehke sanj alke, središča sveta, eteričnega utelešenja subjekta. Freud se
temu absolutno zoperstavi, kljub temu, da gre za izredno kočljiv trenu-
tek, ko skoraj popusti skušnjavi in sprejme jungovsko redukcijo, saj
prav tedaj opazi, da je perspektiva subjektove preteklosti morda zgolj
fantazmatična. Odprta so vrata za prehod od pojma želje, ki jo usmer-
jajo in vežejo nase prividi, k pojmu univerzalnega privida. Kar pa še
zdaleč ni isto.
Dejstvo, da Freud vsakokrat, kadar gre za željo, ohrani termin
spolna želja, prejme ves svoj pomen v primerih, ko se zdi, da gre za
nekaj drugega, naprimer za halucinacijo potreb. Zadeva se zdi povsem
naravna — zakaj ne bi ob potrebah nastopile halucinacije? V to verja-
memo tohko lažje, ker obstoji neka vrsta drugostopenjskega privida,
ki mu pravimo privid privida. Ker smo že izkusili privid, je povsem
naravno, da je navzoč. Toda od trenutka, ko o tem razmislimo, nas mora
začuditi sam obstoj prividov, ne le to, kar se v njih prikazuje.
Prehitro gremo mimo halucinacij otroških sanj ali sanj sestradan-
cev. Ne opazimo podrobnosti jedilnika: kadar si otrok čez dan želi
češenj, ne sanja zgolj češnje. Ce naj se skličemo na malo Anno Freud,
saj gre prav zanjo: v svoji otroški govorici, ki so ji manjkali nekateri
soglasniki, je sanjala tudi kolač, medenjak, tako kot tisti, ki umira od
onemoglosti, ne bo sanjal kruh in čašo vode, ki bi ga zadovoljila, sanjal
bo pantagraelsko požrtijo.
O. Mannoni: — To niso iste sanje, tiste o češnjah in tiste o kolaču.
Zelja, za katero gre, celo tista, o kateri pravimo, da še ni razdelana,
je že onstran ujetosti potrebe. Tudi najbolj preprosta želja je zelo
problematična.
O. Mannoni: — Ne gre za isto željo, saj svoje sanje pripovedujete.
Dobro vem, da odlično razumete to, kar pravim. Seveda gre prav
za to, toda to še ni vsem jasno, jaz pa skušam stvari osvetliti tako, da
bi postale jasne čimveč ljudem. Naj zato ostanem na ravni, ki se je
sedaj držim.
Konec koncev lahko na tej eksistencialni ravni govorimo ustrezno
o libidu zgolj na mitičen način — libido je genitrix, homini divumque
voluptas. To je tisto, za kar gre pri Freudu. To, s čimer imamo tukaj
opravka, je bilo že zdavnaj povedano na ravni bogov, in treba je po-
stopati previdno, preden iz tega naredimo algebrajski znak. Algebrajski
znaki so skrajno koristna zadeva, pod pogojem, da jim obnovimo nji-
hove prave razsežnosti. To sem skušal storiti, ko sem vam govoril o
strojih.
Kdaj nam Freud govori o nečem, kar je onstran načela ugodja?
V trenutku, ko so analitiki krenili po poti tega, kar jih je učil, in so
verjeli, da vedo. Freud jim je rekel, da je želja spolna želja, oni pa so
verjeli. Prav v tem je bila njihova napaka — saj niso razumeli, kaj to
pomeni.
Zakaj je želja največkrat nekaj drugega od tega, kar se dozdeva,
da je? Zakaj je to, čemur Freud pravi spolna želja? Razlog temu ostaja
prikrit, prav tako prikrit kakor je tistemu, ki je podvržen spolni želji,
32
prikrita onstranost, ki jo išče izza pokornega izkustva, v celotni naravi,
v vseh varljivih vabah (ie leurre).
Ce je kaj, ker ne le v doživetem izkustvu, marveč tudi v ekspe-
rimentalnem izkustvu izpričuje učinkovitost varljive vabe v živalskem
vedenju, potem je to spolno izkustvo. Ničesar ni lažjega kakor pre-
varati žival glede konotacij, ki narede iz nekega objekta, iz kateregakoli
pojava, to, čemur se bo približala kot svojemu spolnemu partnerju.
Vabeče Gestalten, vrojeni mehanizmi odpiranja drugemu so vpisani
v register paradiranja in parjenja.
Ko Freud zatrdi, da je spolna želja v srcu človeške želje, mu vsi
njegovi privrženci verjamejo, tako zelo verjamejo, da sami sebe pre-
pričajo, da je zadeva povsem enostavna in da je iz nje treba zgolj
narediti znanost, znanost o spolni želji kot stalni sili. Zadošča odstraniti
ovire, in stvar bo stekla sama od sebe. Zadošča reči pacientu — tega
sicer ne opažate, toda objekt je tu. Na prvi pogled se zdi, da je prav
to interpretacija.
Problem je zgolj v tem, da stvar ne steče. V tem trenutku — to je
prekretnica — rečemo, da se subjekt upira. Zakaj to rečemo? Zato,
ker je tudi Freud to rekel. Toda kaj pomeni upirati se, tega nismo
razumeli nič bolj kot spolno željo. Mislimo, da je stvar treba poriniti
naprej. To pa je mesto, na katerem sama analiza podleže varljivi vabi.
Pokazal sem vam, kaj pomeni insistiranje s strani trpečega subjekta.
JMo, analitik se giblje na isti ravni, insistira na svoj način, ki pa je
očitno mnogo bolj bedast, ker je zavesten.
V perspektivi, ki vam jo odpiram, ste vi sami tisti, ki izzovete odpor.
Odpor v smislu, kakor ga vi razumete, se pravi odpor, ki se upira, se
upira zgolj zato, ker sami pritiskate nanj. S strani subjekta ni nikakrš-
nega odpora. Gre za to, da sprostimo insistiranje, ki je na delu v simp-
tomu. To, kar sam Freud ob tej priliki imenuje inercija, ni odpor — kot
vsaka inercija je tudi ta nekakšna idealna točka. Vi ste tisti, ki jo pred-
postavite zato, da bi razumeli, kaj se dogaja. To ni napačno, pod po-
gojem, da ne pozabite, da gre za vašo podmeno. To preprosto pomeni,
da je pred vami neki proces in da si zato, da bi ga razumeli, zamislite
neko ničelno točko. Odpor se pričenja šele s trenutkom, ko skušate
dejansko doseči, da bi se subjekt premaknil naprej iz te ničelne točke.
Drugače povedano, odpor, to je sàmo trenutno stanje subjektove inter-
pretacije —■ način, kako subjekt v samem tem trenutku interpretira
točko, na kateri je. Ta odpor je abstraktna idealna točka. Vi ste tisti,
ki temu pravite odpor, kar preprosto pomeni, da subjekt ne more
hitreje napredovati in da vi k temu nimate kaj reči. Subjekt je na
točki, kjer je. Gre za to, da ugotovimo, če napreduje ali ne. Jasno je,
da nima nikakršne težnje k napredovanju, vendar pa je to, kar reče,
pa naj reče še tako malo in naj ima to, kar reče, še tako malo vrednosti,
njegova interpretacija danega trenutka, zaporedje tega, kar pravi, pa
celotnost njegovih zaporednih interpretacij. Odpor je, natančno re-
čeno, abstrakcija, ki ste jo sami položili v zadevo, da bi se v nji znašli.
Vpeljali ste idejo mrtve točke, ki ji pravite odpor, in sile, ki sproži
napredovanje. Do sem so stvari povsem v redu. Ce pa od tod preidete k
ideji, da je odpor treba streti, kot to pišejo na vseh koncih psihoanalitič-
nega polja, zapadete čistemu in preprostemu nesmislu. Potem, ko ste
ustvarili neko abstrakcijo, pravite — to abstrakcijo je treba pregnati,
nikakršne inercije ne sme biti.
En sam odpor je, analitikov odpor. Analitik se upira, kadar ne
razume, s čim ima opravka. Ne razume, s čim ima opravka, kadar
misli, da pomeni interpretirati pokazati subjektu, da je to, česar si želi,
tak in tak spolni objekt. Pri tem se vara. To, kar mu tukaj nastopa kot
nekaj objektivnega, je zgolj čista in preprosta abstrakcija. On sam
je tisti, ki je v stanju inercije in odpora.
Gre nasprotno za to, da subjekta naučimo, da bo imenoval, arti-
kuliral, pripustil v eksistenco tisto željo, ki je dobesedno tostran eksi-
stiranja in ki zato insistira. Ce si želja se ni drznila spregovoriti svoje
ime, potem zato, ker subjekt še ni priklical njenega imena.
Da subjekt prepozna in imenuje svojo željo, v tem je uspešno
dejanje analize. Vendar pa ne gre za to, da naj subjekt prepozna nekaj,
kar je preprosto že dano in zgolj čaka, da ga zajamemo. Z imenova-
njem subjekt ustvari, izzove novo prisotnost v svetu; vpelje prisotnost
kot tako, hkrati pa izdolbe odsotnost kot tako. Zgolj na tej ravni lahko
dojamemo dejanje interpretacije.
33
v skladu z nekim nihanjem se vselej postavljamo med Freudov tekst
in izkustvo; vrnite se zato k tekstu, in videli boste, da je v Onstran
načela ugodja želja vmeščena prav onstran slehernega nagonskega cikla,
ki ga opredeljujejo njegovi pogoji.
Da bi ponazoril to, kar vam skušam razčleniti, sem vam omenil,
da nam je na razpolago neki primer, ki sem se ga poslužil, ker mi je
slučajno padel pod roke — primer dovršenega Oidipa, onstranosti
Oidipa.
Ni bil po naključju prav Oidip tisti heroj, ki je dal ime Oidipo-
vemu kompleksu. Lahko bi izbrali kakega drugega heroja, saj so vsi
heroji grške mitologije tako ali drugače v razmerju s tem mitom, ute-
lešajo ga z drugimi obličji, kažejo njegove druge strani. Freud se ni
brez razlogov usmeril prav na Oidipa.
Oidip je s samim svojim življenjem v celoti ta mit. On sam ni nič
drugega kot prehod mita k eksistenci. Prav malo nam je pomembno,
če je obstajal ali ne, saj v bolj ali manj reflektirani obliki obstoji v
vsakem izmed nas, je povsod in obstoji v mnogo večji meri, kot pa če
bi realno obstajal.
O nečem lahko rečemo, da realno obstoji ali ne obstoji. Nasprotno
pa me je presenetilo, da je eden izmed naših kolegov, ko smo raz-
pravljali o kuri-tipu, termin psihična realnost postavil v nasprotje
s terminom resnična realnost. Kljub vsemu namreč mislim, da sem
na vas vendar že toliko vplival, da vam ta termin (resnična realnost)
nastopa kot protislovje in adiecto.
Bolj malo je pomembno, če nekaj eksistira realno ali ne. Nekaj
lahko eksistira v polnem smislu besede, četudi ne eksistira realno. Sle-
herne eksistence se po definiciji drži nekaj tako neverjetnega, da se
moramo dejansko neprenehoma spraševati o njeni realnosti.
Oidip potemtakem eksistira, v polni meri je realiziral svojo usodo.
Realiziral jo je tja do tiste skrajne točke, ki je zgolj še nekaj podobnega
udarcu strele, samorazkroj, samoraztrganje — to, da ni več nič, popol-
noma nič. Prav v tem trenutku izreče stavek, ki sem vam ga omenil
zadnjič — Sem mar postal človek v trenutku, ko nisem več nič?
Ta stavek sem iztrgal iz njegovega konteksta; moram ga postaviti
nazaj v ta kontekst, da ne bi zapadli kakšni iluziji, naprimer temu, da
ima človekova skrajna točka tukaj kakršen pomen. Je strogo brez
jomena, in to prav v meri, v kateri je Oidip do kraja realiziral preroško
Desedo, ki je, še preden se je rodil, opredelila njegovo usodo. Že pred
njegovim rojstvom so povedali njegovim staršem zadeve, ki so povzro-
čile, da je od rojstva drvel svoji usodi naproti, tj. da so ga pustih
v gozdu, obešenega za nogo. Od tega začetnega dejanja naprej je
realiziral svojo usodo. Vse je torej že od nekdaj zapisano in se izpolni
do kraja, vključno s tem, da Oidip s svojim dejanjem vzame nase
svojo usodo. Jaz, pravi, jaz ne igram tukaj nobene vloge. Tebansko
ljudstvo mi je v navdušenju dalo to žensko kot povračilo za to, da sem
ga osvobodil Sfinge, kar pa se tiče tega tipa, nisem vedel, za koga je
šlo, razbil sem mu gobec, bil je star, nisem mogel drugače, malo pre-
močno sem zamahnil, treba je reči, da sem bil grob.
Svojo usodo sprejme v trenutku, ko se pohabi, toda v resnici jo je
sprejel že v trenutku, ko se je strinjal, da bo kralj. Kot kralj prikliče
nad mesto vsa prekletstva in izzove v skladu z zakonom povračil in
kazni ukaz bogov. Povsem naravno je, da vse pade na Oidipa, saj je on
osrednji vozel besede. Gre za to, da zvemo, če bo to sprejel ali ne. Misli,
da je konec koncev nedolžen, pa vendar v celoti sprejme svojo usodo,
saj se sam raztrga. Poleg tega še prosi, če bi se lahko naselil na Kolonu,
v posvečenem gaju Eumenid. Na ta način do kraja realizira besedo.
Ob tem času pa v Tebah še naprej traja govoričenje. Tebancem pra-
vijo — Trenutek! Bili ste nekoliko preostri. Prav, da se je Oidip sam
kaznoval. Vam pa se je zagnusil in ste ga pregnali. Toda prihodnje
življenje Teb je odvisno prav od te utelešene besede, ki je niste znali
prepoznati, ko je bila navzoča med vami, z vsemi svojimi učinki člo-
vekovega razkroja, uničenja. Izgnali ste ga. Slabo se piše Tebam, če ga
ne boste pripeljali nazaj, če ne na samo tebansko ozemlje, pa vsaj tik
k njegovi meji, da vam ne bo pobegnil. Ce bo beseda, ki je njegova
usoda, tavala naokoli, bo odnesla s sabo tudi vašo usodo. Atene bodo
34
pobrale vso resnično bitnost, ki jo uteleša, si zagotovile vseh vrst
prednosti pred vami in bodo deležne vsakovrstnih zmagoslavij.
Brž. tečejo za njim. No, in ko Oidip zve, da ga bodo obiskali po-
slanci vseh vrst, modreci, politiki, ljudje, ki so pobesneli, njegova
sinova, pravi — Sem mar postal človek v trenutku, ko nisem več nič?
Tu se začenja onstranost načela ugodja. Kaj preostane od Oidipa,
ko je beseda popolnoma realizirana, ko je Oidipovo življenje v celoti
prešlo v njegovo usodo? Prav to nam pokaže Oidip na Kolonu — bist-
vena drama usode, absolutna odsotnost usmiljenja, bratstva, česarkoli,
kar je v razmerju s tem, čemur pravimo človeška čustva.
Kako bi lahko povzeli temo Oidipa na Kolonu? Zbor pravi — Konec
koncev je najbolje, sploh ne roditi se, če pa se že rodimo, čimprej um-
reti. Oidip pa prikliče nad potomstvo in nad mesto, za katero je bil
žrtvovan kot spravna daritev, najbolj radikalno prekletstvo — preberite
prekletstva, naslovljena na Polineika, njegovega sina.
Poleg tega je tu še zanikanje besede, do katerega pride v posve-
čenem gaju Eumenid, tem ograjenem prostoru, kjer se razvija celotna
drama, ograjenem prostoru območja, kjer se ne sme govoriti, osrednji
točki, kjer je nujno potrebna tišina, kajti tukaj prebivajo maščevalne
boginje, ki nikoli ne odpuščajo in ki prek vseh ovinkov ujamejo člo-
veško bitje. Vsakokrat, kadar je treba iz Oidipa izvleči nekaj besed, ga
za kratek čas pripeljejo iz tega področja, kajti če bi jih izrekel tam,
bi se to slabo končalo.
Svetega nikoli ni brez razlogov. Zakaj vselej obstoji področje, kjer
se morajo besede ustaviti? Morda zato, da bi preživele v tem ograjenem
prostoru.
Kaj se zgodi v tem trenutku? Oidipova smrt. Do nje pride v izjemno
nenavadnih okoliščinah. Tisti, ki je od daleč s pogledom spremljal
dvojico, ki se je bližala središču svetega mesta, se obrne in zagleda
zgolj še enega, ki si v sveti grozi z rokami zakriva obraz. Dobimo vtis,
da gre za nekaj, kar ni preveč prijetno gledati, za neke vrste izhlapitev
prisotnosti tistega, ki je izrekel svoje zadnje besede. Oidip na Kolonu
tukaj verjetno namiguje na nekaj, kar se je prikazovalo v misterijih — ti
vselej lebdijo v ozadju. Kar pa se nas tiče, če bi vam jaz hotel pona-
zoriti to zadevo, bi se znova oprl na Edgar Poa.
Edgar Poe se je vselej ukvarjal s temo razmerij med življenjem
in smrtjo, in to na način, ki je zelo dalekosežen. V odmev te Oidipove
stalitve bi omenil Zgodbo gospoda Valdemarja.
Gre za izkustvo, ki se tiče preživetja subjekta v govoru, in sicer
s pomočjo tistega, čemur so takrat rekli magnetizem, oblike teoretiza-
cije hipnoze — nekoga hipnotiziramo in articulo mortis, da bi videli,
do česa bo prišlo. Poiščemo človeka, ki je že povsem pri koncu svojega
življenja, ostal mu je le še majhen košček pljuč, vse drugo je že mrtvo.
Razložimo mu, da mora, če hoče postati heroj človeštva, zgolj dati
znamenje hipnotizerju. Če se stvari lotimo v urah, preden bo dokončno
izdihnil, lahko kaj pričakujemo od nje. Lep pesnikov domislek, ki gre
veliko dje od naših skromnih zdravniških domislekov, pa naj si še tako
prizadevamo v tej smeri. Subjekt dejansko preide iz življenja v smrt
in ostane nekaj mescev v agregatnem stanju, ki ravno še zadošča, da je
sprejemljivo — truplo na postelji, ki s časa na čas spregovori, da bi
reklo mrtev sem.
Takšno stanje traja — s pomočjo vseh vrst spretnosti in udarcev
v rebra, da se prepričamo, pri čem smo — do trenutka, ko se s po-
stopki, nasprotnimi tistim, s katerimi smo ga uspavali, lotimo pre-
bujanja, in dosežemo, da nesrečnik spusti nekaj krikov — Brž, uspa-
vajte me spet, toda opravite hitro, grozno je.
Že pred šestimi meseci je g. Valdemar rekel, da je mrtev, ko pa so
ga prebudili, ni od njega ostalo nič razen ostudne raztopine, stvari, za
katero noben jezik nima imena, gole, čiste in preproste, grobe prikazni
figure, ki ji je nemogoče pogledati v obraz, — tiste figure, ki lebdi v
ozadju vseh zamisli o človekovi usodi, ki je onstran vsakršne določ-
Ijivosti in za katero še zdaleč ne zadošča beseda mrhovina, totalen
razpad tiste vrste napihnjenosti, ki ji pravimo življenje — mehurček
poči in se razkroji v gnojno tekočino brez življenja.
Za to gre v Oidipovem primeru. Že od samega začetka tragedije vse
kaže, da je Oidip zgolj še zemljin odpadek, izmeček, ostanek, stvar,
ki ji je odvzet vsak dozdeven videz.
35
Oidip na Kolonu, katerega bit je vsa v besedi, ki je izražena v
njegovi usodi, uteleša vez smrti in življenja. Živi življenje, ki je mrtvo,
ki je smrt, pričujoča prav pod življenjem. Semkaj nas pripelje tudi
dolg tekst, v katerem Freud pravi — Ne verjemite, da je življenje veli-
častna boginja, ki je nastala zato, da bi dosegla svojo najlepšo obliko,
da je v življenju še tako slabotna sila, ki teži k izpopolnitvi in napredku.
Življenje je mehurček, plesen, zanj je značilna — kot je zapisal še kdo
drug poleg Freuda — prav sposobnost smrti.
To je življenje — ovinek, trdovraten ovinek, sam sebi prehoden in
minljiv, brez kakršnegakoli pomena. Zakaj pride na točki življenjskih
manifestacij, ki ji pravimo človek, do nečesa, kar insistira prek tega
življenja in čemur pravimo smisel? Pravimo mu človeški, toda je to
res tako zanesljivo? Je res tako človeški, ta smisel? Smisel je red,
se pravi privretje. Smisel je red, ki privre. Neko življenje insistira na
tem, da bi vstopilo vanj, vendar izraža ta red nekaj, kar se morda
nahaja povsem onstran tega življenja; ko gremo namreč do dna tega
življenja, ko sežemo izza drame prehoda k eksistenci, naletimo zgolj
na življenje, ki je zavezano smrti. Semkaj nas pripelje freudovska
dialektika.
Do neke določene točke se lahko dozdeva, da freudovska teorija
pojasnjuje vse, vključno s tem, kar se nanaša na smrt, v okviru zaprte
libidinalne ekonomije, ki jo uravnavata načelo ugodja in vrnitev k
ravnotežju in ki vzpostavlja določena objektna razmerja. Zraslost libida
z dejavnostmi, ki mu navidez nasprotjujejo, naprimer z agresivnostjo,
je razložena z imaginarno identifikacijo. Namesto da bi subjekt razbil
glavo drugemu, ki je pred njim, se poistoveti in obrne to sladko agre-
sivnost, dojeto kot objektno libidinalno razmerje in utemeljeno v tem,
čemur pravimo nagoni jaza, se pravi potrebe po redu in harmoniji,
proti samemu sebi. Treba je jesti — kadar je shramba prazna, se lotimo
sebi podobnega. Libidinalna pustolovščina je tukaj objektivirana v redu
živega; predpostavlja se, da vedenje subjektov, njihovo vzajemno agre-
sivnost, pogojuje in pojasnjuje neka želja, ki v osnovi ustreza svo-
jemu objektu.
Pomen Onstran načela ugodja je prav v tem, da to ne zadošča. Mazo-
hizem ni sprevrnjeni sadizem, pojava agresivnosti ne moremo preprosto
razložiti na ravni imaginarne identifikacije. S prvobitnim mazohizmom
nam Freud hoče povedati, da je lahko zadnja beseda življenja, ko mu
je bil odvzet govor, le poslednje prekletstvo, ki se izrazi na koncu
Oidipa na Kolonu. Življenje noče ozdraviti. Negativna terapevtska reak-
cija je globoko v njegovi naravi. Razen tega, kaj je to — ozdravitev?
Subjektova realizacija s pomočjo nekega govora, ki prihaja od drugod
in ga prekoračuje.
Življenje, katerega ujetniki smo, življenje, ki je po svojem bistvu
odtujeno, ex-sistirajoče, življenje v drugem, je kot tako zavezano smrti,
se vselej vrne k smrti; v vse širša in vse bolj ovinkasta kroženja ga
vpenja zgolj to, čemur pravi Freud elementi zunanjega sveta.
Življenje sanja zgolj o tem, da bi se čimbolj umirilo, čakajoč na
smrt. Tako troši čas dojenček na začetku svojega obstoja, v presledkih,
ko mu je treba zgolj s časa na čas malo odpreti oči. Treba ga je prav
grdo potegniti iz tega, da bi dosegel ritem, prek katerega se uskladimo
s svetom. Želja brez imena lahko nastopi na ravni želje spanja, o
kateri ste govorili ondan, Valabrega, zato, ker je spanje vmesno stanje
— to dremanje je najnaravnejše življenjsko stanje. Življenje sanja zgolj
o umiranju — Umreti, spati, mogoče sanjati, kot je rekel neki določeni
gospod, prav v trenutku, ko je šlo za to — to be or not to be.
Ta to be or not to be je povsed besedna zgodba. Neki ljubek komik
je skušal prikazati, kako se je Shakespeare dokopal do tega; praskal se
je po glavi — to be or not..., ter začel znova — to be or not... to be.
Će je to Segavo, potem zato, ker se v tem trenutku začrta celotna raz-
sežnost govorice. Sanje in šala nastopijo na isti ravni.
Vzemite ta stavek, ki očitno ni preveč šegav — Bolje bi bilo, če se
ne bi rodili. Dovolj presenetljivo je, da pri največjem antičnem dra-
matiku ta izjava nastopi med verskim obredom. Bi že videli, kaj bi se
zgodilo, če bi danes kdo to rekel med mašo! Komiki so se potrudili,
da so zadevo obrnili na smešno. Bolje bi bilo, če se ne bi rodili. —
36
Na žalost, odvrne drugi, se to posreči le enemu na sto tisoč. Zakaj je
to duhovito?
Najprej zato, ker se odigrava na ravni besed, tehničnega elementa,
ki je nujno potreben. Bolje bi bilo, če se ne bi rodili. Seveda! To po-
meni, da obstoji neka nezamisljiva enota, o kateri ne moremo čisto nič
reči, dokler ne preide v eksistenco; šele od tod lahko dejansko insi-
stira, pri čemer pa si lahko zamislimo, da ne insistira, da se je vse
vrnilo v univerzalni mir in tišino zvezd, kot pravi Pascal. Res je, lahko
je tako s trenutkom, ko rečemo, bolje bi bilo, če se ne bi rodili. Smešno
pa je, če to rečemo in s tem stopimo v področje verjetnostnega računa.
Duh je zgolj zato duh, ker je dovolj blizu eksistenci, da jo lahko izniči
s smehom. V to območje spadajo pojavi sanj, psihopatologije vsakda-
njega življenja, šale.
Zelo pomembno je, da preberete Šalo in njena razmerja do ne-
zavednega. V tem deiu nas prevzame Freudova strogost, vendar pa v
njem ni izrekel zadnje besede, se pravi tega, da pripada vse, kar je v
pravem pomenu duhovitega, nihajoči ravni, na kateri je pričujoč govor.
Ce ne bi bil pričujoč govor, ne bi nič eksistiralo.
Vzemite najbolj neumno zgodbico, tisto o gospodu, ki se v kavarni
dela, da mu ni treba nič plačati — stegnil je roko in zahteval kolač,
dobil je kolač, nato pa zahteval še kozarec likerja in ga spil; ko so za-
htevali, naj plača kozarec likerja, je odvrnil — V zameno zanj vam da-
jem kolač. — Toda tega kolača prav tako niste plačali. — Saj ga tudi
pojedel nisem! Imamo menjavo. Toda kako se je lahko začela ta me-
njava? V danem trenutku je moralo nekaj stopiti v njen krog. V tem
trenutku je torej menjava že morala biti vzpostavljena. Kar pomeni, da
smo konec koncev vselej na tem, da plačujemo kozarček likerja s ko-
lačem, ki ga nismo plačati.
Zgodbe o ženitnih posredovalcih, ki so povsem vzvišene, so prav
zaradi tega razloga tudi šegave. Tista, ki ste mi jo predstavili, ima ne-
znosno mater. — Poslušajte, saj se ne boste poročili z materjo, marveč
s hčerko. — Pa tudi pretirano ljubka in mlada ni. — Zato pa vam bo
toliko bolj zvesta. — Poleg tega nima toliko denarja. — Videli boste,
da ima zato vse dobre lastnosti. In tako naprej. Tisti, ki veže v zakon,
ženitni posredovalec, veže na povsem drugi ravni od realnosti, saj nima
načrtovanje zaroke, ljubezni, nič opraviti z realnostjo. Ženitni posre-
dovalec, ki je plačan za to, da vara, ne more po definiciji nikoli naleteti
na groteskno realnost.
Do manifestacije želje pride vselej v govornem sklepu (joint de la
parole), na ravni njegove pojavitve, njegovega nastopa, njegovega pri-
vretja. Želja privre v trenutku, ko se utelesi v besedi, privre s simbo-
lizmom.
Simbolizem se kajpada pridruži nekemu določenemu številu na-
ravnih znakov, mest, v katera je ujeto človeško bitje. Celo v načinu,
kako ena žival nagonsko privabi drugo, se že začrtuje simbolizem. Toda
to ni tisto, kar vzpostavlja simbolizem; simbolizem nastopi s simbolizi-
rajočim Merken, prek katerega eksistira to, kar sicer ne eksistira. Za-
znamovati šest strani kocke, zakotaliti kocko — iz te kocke, ki se kotali,
)rivre želja. Nisem rekel človeška želja, saj je konec koncev človek,
ci kocka, ujetnik na ta način sprožene želje. Ne pozna izvira svoje želje,
ki se kotali s simbolom, napisanim na šestih površinah.
VPELJAVA VELIKEGA DRUGEGA (str. 284 — 288)
3
Danes bi vam rad predložil drobno shemo, da ponazorim probleme,
ki jih postavljata jaz in drugi, govorica (langage) in govor (parole).
Ta shema bi ne bila shema, če bi prinašala kakšno rešitev. Niti
model ni. Je le način, da si utrdimo misli, način, ki ga zahteva neka
slabotnost našega diskurzivnega duha.
Nisem še enkrat opozoril, saj mislim, da vam je že zadosti domače,
nisem ponovno opozoril na tisto, kar razločuje imaginarno in sim-
bolno.
Kaj vemo glede jaza? Je jaz realen, je luna, ali je imaginarna kon-
strukcija? Izhajamo iz misli, ki vam jo že dolgo lajnam, da ni mogoče
od analitične dialektike prav ničesar dojeti, če ne postavimo, da je jaz
imaginarna konstrukcija. To pa mu prav ničesar ne odvzame, temu
ubogemu jazu, to, da naj bi bil imaginaren — rekel bi celo, da je to
37
tisto, 1<аг je na njem dobro. Ko bi ne bil imaginaren, bi mi ne bili
ljudje, bili bi lune. To pa ne pomeni, da zadošča, da imamo ta imaginarni
jaz, če naj bomo ljudje. Lahko smo tudi tista vmesna stvar, ki se ji
pravi norec. Norec je prav tisti, ki se ,preprosto in vseskoz, zapiše temu
imaginarnemu.
Za tole gre.
S, to je črka S, je pa tudi subjekt, analitični subjekt, to se pravi,
ne subjekt v svoji totalnosti. Zabavajo se s tem, da nas morijo s pripo-
vedovanjem, kako ga jemljejo v njegovi totalnosti. Zakaj naj bi bil
totalen? O tem ne vemo nič. Ste vi že kdaj srečali totalna bitja? To je
mogoče ideal. Jaz jih nisem še nikoli videl. Jaz nisem totalen. Vi tudi
niste. Ce bi bili totalni, bi bili vsak na svoji strani, totalni bi ne bili
tukaj, skupaj, ne skušali bi se organizirati, kakor se reče. To je subjekt,
ne v svoji totalnosti, pač pa v svoji odprtosti. Kakor po navadi ne ve,
kaj pravi. Ko bi vedel, kaj pravi, bi ne bil tu. Tu je, desno spodaj.
Seveda se ne vidi tu — nikoli ni tako — niti na koncu analize ne.
Vidi se v a, in zato tudi ima jaz. Lahko je prepričan, da je ta jaz on,
ves svet to verjame, in temu ni mogoče uiti.
Na drugi strani pa se iz analize naučimo prav to, da je jaz popol-
noma temeljna forma za konstitucijo objektov, še posebej prav v
formi spekularnega drugega vidi tistega, ki mu iz razlogov, ki so struk-
turalni, pravimo njegov podobnik (semblable, »bližnjik«). Ta forma dru-
gega je v najtesnejšem odnosu z njegovim jazom, mogoče jo je položiti
čezenj (elle lui est supersable), in pišemo jo a'.
Je torej ravnina zrcala, simetrični svet egov in homogenih drugih.
Ločevali jo moramo od druge ravnine, ki ji bomo rekli zid govorice.
Prav iz reda, ki ga opredeljuje zid govorice, imaginarno dobiva
svojo lažno realnost, ki pa je vendarle verificirana realnost. Jaz, kakor
ga mi razumemo, drugi, podobnik, vsa ta imaginarna so objekti. Seveda
niso homogena lunam — in vsak trenutek smo na tem, da prav to po-
zabimo. Vseeno pa so objekti, zakaj tako so poimenovana v organizi-
ranem sistemu, ki je sistem zidu govorice.
Kadar subjekt govori s svojimi podobniki, govori v skupni go-
vorici, za katero imaginarni jazi niso preprosto ex-sistentne stvari,
pač pa realne stvari. Ker ne more vedeti tistega, kar je v polju, kjer
poteka konkretni dialog, ima opraviti z nekim določenim številom oseb,
a', a". Kolikor jih subjekt postavlja v razmerje s svojo lastno podobo,
so tisti, katerim govori, tudi tisti, s katerimi se identificira.
Ob vsem tem ne smemo opustiti svoje temeljne predpostavke,
predpostavke nas, analitikov — mi verjamemo, da so še drugi subjekti
razen nas, da so odnosi, ki so avtentično intersubjektivni. Nobenega
razloga bi ne imeli, da tako mislimo, ko bi ne imeli dokaza (témoignage)
tistega, kar je značilno za intersubjektivnost, da nam namreč subjekt
38
lahko laže. To je odločilni dokaz. Ne pravim, da je to edini temelj za
realnost drugega subjekta, to je njen dokaz. Z drugimi besedami, de-
jansko se obračamo na Ai, A2, ki sta tisto, česar ne poznamo, resnična
Druga, prava subjekta.
Na drugi strani zidu govorice sta, tam, kjer ju v načelu nikoli ne
dosežem. Vsakokrat, kadar izgovorim resnično besedo, temeljno merim
prav nanju, vendar po odsevu (par réflexion) dosežem vselej a', a".
Merim vselej na prave subjekte, zadovoljiti pa se moram s sencami.
Subjekta loči od Drugih, od pravih Drugih, zid govorice.
Ce se govor utemeljuje v eksistenci Drugega, pravega Drugega, po-
tem je govorica zato, da nas pošlje k objektiviranemu drugemu, k
drugemu, s katerim lahko počnemo vse, kar hočemo, tudi to, da mislimo,
da je objekt, to se pravi, da ne ve, kaj govori. Kadar 1 uporabljamo
govorico, se naše razmerje z drugim ves čas giblje v tej dvoumnosti.
Drugače rečeno, govorica je prav tako dobra, da nas utemelji v Drugem,
kakor da nam radikalno prepreči, da bi ga razumeli. In prav za to
gre v analitični izkušnji.
Subjekt ne ve, kaj pravi, in za to ima najboljše razloge, saj ne ve,
kaj je. Vendar pa se vidi. Vidi se na drugi strani, na nepopoln način,
kakor veste, zaradi temeljno nedopolnjene narave spekularnega Urbild,
ki ni samo imaginarno, pač pa iluzorno. Prav na tem dejstvu temelji
pervertirana premena, do katere že nekaj časa prihaja v analitski teh-
niki. V tej optiki bi radi, da si subjekt pripoji vse bolj ali manj raz-
kosane, razkosujoče forme tistega, v čemer se nespoznava (dans quoi il
se méconnaît). Radi bi, da zbere vse, kar je zares preživel v predgeni-
talnem stadiju, svoje raztresene ude, svoje delne gone, zaporedje delnih
objektov — pomislite na Carpacciovega Svetega Jurija, ki nabada zma-
ja, vsenaokoli pa ležijo odtrgane glavice, roke itn. Temu jazu bi radi
dopustili, da se okrepi, da se realizira, integrira — dragi malček. Če
skušajo doseči ta cilj neposredno, če se ravnajo po imaginarnem in
predgenitalnem, pridejo nujno do tiste vrste analize, v kateri konsuma-
cija delnih objektov poteka s posredovanjem podobe drugega. Ne da
bi avtorji, ki uberejo to pot, vedeli, zakaj, vendarle vsi pridejo do istega
sklepa, — do jaza je mogoče priti in ga spet sestaviti le prek podob-
nika, ki ga ima subjekt pred sabo — ali za sabo, rezultat je isti.
Subjekt svoj lastni imaginarni jaz ponovno osredotoči v bistvu v
formi analitikovega jaza. Sicer pa ta jaz ne ostane preprosto imaginaren,
zakaj govorjeni analitikov poseg je izrecno zastavljen kot srečanje
med jazom in jazom, kot projekcija čisto določenih objektov po anali-
tiku. V tej perspektivi je analiza vselej predstavljena in načrtana na
ravnini (représentée et planifiée sur le plan) objektivnosti. Gre za to,
kakor pišejo, da bi subjektu omogočili prehod iz psihične realnosti v
pravo realnost, to se pravi v luno, ki bi jo ponovno sestavili v imagi-
narnem, in čisto natančno, tega nam tudi ne prikrivajo, po modelu ana-
litikovega jaza. Zadosti koherentni so, da lahko opazijo, da tu ne gre
za indoktriniranje in tudi ne za to, da bi predstavili, kaj naj bi morali
početi v svetu. Delujejo prav na ravnini imaginarnega. Zato tudi ničesar
ne bodo cenili bolj kakor tisto, kar postavljajo onstran tega, kar jim
velja za iluzijo, in ne za zid, govorice — neizrekljivo živetje (le vécu
ineffable).
Med tistimi nekaj kliničnimi primeri, ki jih navajajo, je en droben,
res zelo ljubek, primer pacientke, ki jo strahuje misel, da analitik ve,
kaj ima v torbi. Ta pacientka hkrati ve in ne ve. Vse, kar lahko reče,
analitik zanemarja s stališča tega imaginarnega nemira. Kar naenkrat pa
dojamemo, da je to edina pomembna stvar — pacientka se boji, da bi
ji analitik ukradel vse, kar ima v trebuhu, to se pravi vsebino torbe,
ki simbolizira njen delni objekt.
Zamisel imaginarnega vnebovzetja delnih objektov s posredstvom
analitikove figure pelje k nekakšnemu Comulgatorio, če uporabimo na-
slov, ki ga je Baltasar Gracian dal Razpravi o sveti evharistiji, pelje k
imaginarni konsumaciji analitika. Nenavadno obhajilo — na pultu glava
s peteršiljem v nosu, ali pa lepo obrezano stegno, in kakor pravi
Apollinaire v Mamelles de Tirésias, Mange les pieds de ton analyste
à la même sauce*, to je temeljna teorija analize.
Ali pa ni še neka druga koncepcija analize, ki dopušča sklep, da je
analiza nekaj drugega kakor arondacija (remembrement: združitev
• Teiresiasove dojke: Jej noge svojega analitika z isto omako.
39
razkosanih delov (zemljišča)) temeljne imaginarne parciahzacije sub-
jekta?
Ta parcializacija dejansko obstaja. To je ena izmed razsežnosti, ki
omogočajo analitiku, da deluje prek identifikacije, s tem, da subjektu
dà svoj jaz. Prizanesem vam s podrobnostmi, zanesljivo pa se lahko
analitiku s pomočjo neke določene interpretacije odporov, s tem, da
celotno izkuSnjo .nnalize nekako reducira zgolj na njene imaginarne
prvine, posreči, da na pacienta projicira različne značilnosti svojega
analitikovega jaza — in bog ve, da se te značilnosti lahko razlikujejo,
in to na način, ki se pokaže na koncu analiz. Tisto, kar nas je naučil
Freud, pa je čisto natančno na nasprotni strani.
Če formiramo analitike, to počnemo zato, da bi bili na svetu takšni
subjekti, pri katerih bi bil jaz odsoten. To je ideal analize, ki seveda
ostaja virtualen. Nikoli ni subjekta brez jaza, popolnoma reahziranega
subjekta, vendar pa si moramo vselej prizadevati, da bi prav to do-
segli pri subjektu v analizi.
Analiza mora meriti na to, da pride do prehoda prave besede,* ki
subjekta poveže z drugim subjektom na drugi strani zidu govorice.
To je zadnje razmerje subjekta do nekega resničnega Drugega, do dru-
gega, ki nam dà odgovor, kakršnega ne pričakujemo — in ki določa
sklepno točko analize.
Tisto, kar se dogaja med vsem časom analize, s tem edinim pogo-
jem, da analitikov jaz izvoli, da ga ni zraven, s tem edinim pogojem, da
analitik ni živo zrcalo, pač pa prazno zrcalo, se dogaja med subjektovim
jazom — na videz vselej govori subjektov jaz — in drugimi. Celotni
napredek analize je progresivno prestavljanje tega razmerja, za katero
lahko subjekt vsak hip dojame, onstran zidu govorice, da je transfer,
ki je njegov in v katerem se ne prepoznava. Ne gre za to, kakor pišejo,
da bi to razmerje reducirali, gre za to, da ga subjekt prevzame na
svojem mestu. Analiza je v tem, da mu omogoči, da se zave svojih raz-
merij, toda ne razmerij z analitikovim jazom, pač pa z vsemi tistimi
Drugimi, ki so njegovi resnični respondenti (réspondants) in ki jih ni
priznal. Gre za to, da subjekt progresivno odkriva, na katerega Drugega
se resnično obrača, četudi tega ne ve, in da progresivno prevzame nase
razmerja transferja na mestu, kjer je in za katero najprej ni vedel, da
prav tu je.
Freudovemu stavku — Wo Es war, soll Ich werden — je treba dati
dva pomena. Vzemite ta Eis kot črko S. Ta je tu, vselej je tu. To je
subjekt. Ta se pozna ali se ne pozna. To niti ni najpomembnejše — ima
besedo (parole) ali pa je nima. Na koncu analize mora prav on imeti
besedo, in stopiti v razmerje s pravimi Drugimi. Tam, kjer je S bil,
tam mora Ich biti.
Prav tu subjekt avtentično reintegrira svoje raztresene ude in
pripozna, ponovno zbere svoje izkustvo.
V teku analize lahko pride do nečesa, kar se formira kot objekt.
Toda ta objekt še zdaleč ni tisto, za kar gre, pač pa zgolj njegova
temeljno alienirana forma. Njegovo središče in skupino mu daje imagi-
narni jaz, in vseskoz ga je mogoče identificirati z obliko alienacije, so-
rodno paranoji. Da subjekt navsezadnje začne verjeti v jaz, je samo
na sebi norost. Hvala bogu se to analizi dovolj redkokdaj posreči, toda
o tem, da jo ženejo prav v to smer, imamo tisoč dokazov.
OBJEKTIVIRANA ANALIZA (str. 296 — 299)
2
Zakaj se v analizi govori? V okviru te** koncepcije nekako zato, da
bi se preproga lahko zabavala. Za analitika je stvar v tem, da na robu
govornega polja preži na tisto, kar subjekta zadržuje, ga ustavlja,
uzda, inhibirá, straši. Gre za to, da subjekta objektivirajo, da bi ga
• L'analyse doit viser au passage d'une vraie parole«: tu se nam za »parole«,
ki jo drugače prevajamo z »govor« (po zgledu: »acte de parole« — govorno de-
janje), zdi ustreznejši prevod »beseda« (vendar ne kot »mot«, pač pa kakor v sin-
tagmah »pesniška beseda«, »vzeti besedo«) — če njen pomen razumemo bolj
»etimološko«; cf Bezlaj, etimološki slovar slovenskega jezika: »samo v sin. dobila
pomen splošno slov. 'slovo' poleg 'govor, razgovor, jezik'« (str. 18, I). »Tavtolo-
gični« prevod »passage« izsiljuje slovenska averzija do samostalniškega Izražanja,
(op. prev.)
Tiste, o kateri je v Vpeljavi velikega Drugega rečeno, da se giblje na imagi-
narni ravnini komunikacije med jazom.
40
popravili na imaginarni ravnini, ki je lahko edinole ravnina dualnega
razmerja, se pravi, da bi ga popravili po zgledu na analitika, ker pač ni
drugega referenčnega sistema.
Freud se nikoli ni zadovoljil s kakšno takšno shemo. Ko bi hotel
analizo konceptualizirati v tej smeri, ne bi občutil nikakršne potrebe
po kakem Onstran načela ugodja.
Imaginarna ekonomija nam ni dana na mejah naše izkušnje, ni-
kakršno neizrekljivo doživljanje ni, ne gre za to, da bi si prizadevali
za kakšno boljšo ekonomijo slepil. Imaginarna ekonomija ima le toliko
smisla, lahko jo le toliko zgrabimo, kolikor se vpisuje v simbolni red,
ki pa nalaga trojni odnos. Četudi je Fairbairnova shema kálk po sanjah,
ki jo ponazarjajo, je vendarle prevladujoče prav to, da sanje pripo-
veduje subjekt. In izkušnja nam dokazuje, da do teh sanj ne pride
kadarkoli, da do njih ne pride kakorkoli, in da se ne naslavljajo na ko-
garkoli. Sanje imajo vso vrednost neposredne izjave (déclaration) sub-
jekta. Prav v samem tem, da vam jih sporoča, da sam o sebi sodi, da
ima tako in tako držo, v nekaterih primerih inhibirano, težko, ali pa v
drugih narobe lahkotno, žensko ali moško itn., prav v tem je vzvod
analize. Ni ničevo, da to lahko v govoru pove. Njegova izkušnja je nam-
reč že od vsega začetka organizirana v simbolnem redu. Legalni red,
v katerega je vpeljan že malone od početka, daje pomen njegovim ima-
ginarnim razmerjem v funkciji tistega, čemur pravim nezavedni sub-
jektov diskurz. Prek vsega tega hoče subjekt nekaj povedati, in to v
govorici (langage), ki se virtualno ponuja, da postane govor (parole),
to se pravi, da je sporočena. Govorjeno razjasnjevanje je gonilo napred-
ka. Podobe bodo zadobile smisel v širšem diskurzu, in v to se integrira
celotna subjektova zgodovina. Subjekt kot tak je skoz in skoz histori-
ziran. Prav tu se odigrava analiza — na meji med simbolnim in ima-
ginarnim.
Subjekt nima kakega dualnega odnosa z objektom, ki je pred njim,
pač pa njegova razmerja s tem objektom dobijo smisel in hkrati vred-
nost glede na nekega drugega subjekta. In narobe, če ima subjekt odnose
s tem objektom, jih ima zato, ker ima s tem objektom odnose tudi neki
dragi subjekt, nekdo drag kakor on, in ker ga lahko oba imenujeta, v
različnem redu realnega. Brž ko ga je mogoče imenovati, je njegovo
prisotnost mogoče evocirati kot izvirno razsežnost, razločeno od real-
nosti. Imenovanje (nomination) je evokacija prisotnosti in ohranja pri-
sotnost v odsotnosti.
Skratka, shema, ki v središče teorizacije analize postavlja objektno
razmerje (relation d'objekt), se izogiba gonilu analitske skušnje, namreč
temu, da se subjekt pripoveduje.
To, da se pripoveduje, je dinamično gonilo analize. Razporki, ki se
pokažejo, kar vam omogoča, da pridete onkraj tistega, kar vam pri-
poveduje, niso nekaj, kar bi bilo poleg diskurza, proizvajajo se v tekstu
diskurza. Prav koilkor se v diskurzu nekaj pojavi kot iracionalno,
lahko dosežete, da podobe posežejo v svoji simbolni vrednosti.
Tokrat je prvič, da vam dopuščam možnost nečesa iracionalnega.
Lahko se pomirite, temu izrazu dajem njegov aritmetični pomen. So
števila, ki jim pravijo iracionalna števila, in prvo tako število, ki vam
pride na pamet ne glede na to, kolikšno je vaše skromno poznavanje
te zadeve je у2, kar nas pripelje nazaj k Menonu, k durim, skoz katere
smo stopili v to leto.
Kvadratova diagonala in njegova stranica nimata nobene skupne
mere. Zelo dolgo je trajalo, preden so to priznali. Naj si to mero izbi-
rate še tako majhno, ne boste je našli. Temu pravijo iracionalno.
Evklidova geometrija temelji prav na tem, da lahko enakovredno
(de façon équivalente) uporabljamo dve simbolizirani realnosti, ki ni-
mata skupne mere. In prav zato, ker nimata nikakršne skupne mere,
ju lahko uporabljamo enakovredno. Prav to dela Sokrat v dialogu s suž-
njem — Imaš kvadrat, rad bi naredil dvakrat večji kvadrat, kaj moraš
storiti? Suženj odgovori, da bo potegnil dvakrat večjo dolžino. Gre za to,
da doume, da če potegne dvakrat daljšo stranico, bo dobil štirikrat
večji kvadrat. In dvakrat večjega kvadrata sploh ni mogoče narediti.
Vendar pa ne manipulirata kvadratov, tudi pravokotnikov ne. Rišeta
črte, se pravi, vpeljujeta jih v realnost. Prav tega pa Sokrat sužnju ne
pove. Verjamejo, da suženj ve vse in da mora to samo spoznati (recon-
naître). Vendar s pogojem, da zanj opravijo delo. Delo, se pravi, da
zarišejo tisto črto in da jo uporabljajo enakovredno s tisto, za katero se
41
predpostavlja, da je bila dana na začetku, za katero se predpostavlja, da
je realna. Medtem ko je najprej šlo preprosto za večje in manjše, za
realne pravokotnike, zdaj vpeljejo cela števila. Z drugimi besedami, s
pomočjo podob zadobi videz evidence tisto, kar je v bistvu simbolna ma-
nipulacija. Problem le razrešijo, to se pravi, le pridejo do kvadrata,
ki je dvakrat večji od prvega, prav zato, ker najprej prvi kvadrat kot
tak razderejo, tako da mu vzamejo trikotnik, in ga spet sestavijo z
drugim kvadratom. Vse to predpostavlja cel svet simbolnih postavk,
ki se skrivajo za lažno evidenco, na katero napotijo sužnja.
Nič ni manj evidentno kakor prostor, ki bi v sebi vseboval svoje
lastne intuicije. Pred temi ljudmi, ki tako učeno razpravljajo na
atenski agora, je moral biti že cel svet zemljemercev, so morale biti
praktične vaje, da zdaj suženj ni več tisto, kar je lahko bil, ko je v
divjem in naravnem stanju živel na bregu velike reke, v prostoru valov
in peščenih kodrov, na obrežju, ki se, psevdopodično, nenehno giblje.
Zelo dolgo se je bilo treba učiti, kako se eno stvar pregane nad drugo,
kako storiti, da se odtisi ujemajo, da so si lahko začeli zamišljati pro-
stor, ki je homogeno strukturiran v treh dimenzijah. Te tri dimen-
zije prinašate prav vi s svojim simbolnim svetom.
Nekomenzurabilnost iracionalnega števila oživi in vpelje vse te
prve inertne imaginarne strukturacije, zreducirane na operacije, kakršne
so tiste, ki se tu pa tam še valjajo po prvih Evklidovih knjigah. Spom-
nite se, s kakšno previdnostjo vzame enakokrak trikotnik, se prepriča,
da se ni premaknil, ga položi na samega sebe. Tu skoz stopite v geo-
metrijo, in to je sled njene popkovine. Pravzaprav res ni nič bolj bist-
veno za evklidovsko graditev kakor prav to, da na samega sebe obr-
nemo nekaj, kar je navsezadnje zgolj sled — pa niti sled ne, kar ni
čisto nič. In prav zato se, ko jo zgrabijo, tako bojijo, da jo silijo delati
operacije v prostoru, v katerega ni pripravljena stopiti. Zares prav
tu vidimo, v kolikšni meri ravno simbolni red vpelje vso realnost
tistega, za kar gre.
Prav tako so podobe našega subjekta vpete (capitonnées) v tekst
njegove zgodovine, ujete so v simbolni red, v katerega je človeški subjekt
vpeljan v nekem trenutku, ki je zraščen, kolikor si le morete predstav-
ljati, v nekem trenutku izvirnega razmerja, ki smo ga prisiljeni jemati
kot nekakšen usedek (résidu) realnega. Brž ko pri človeškem bitju pride
do tistega ritma opozicije, ritma, ki ga skandirata prvi otroški jok in
njegovo utišanje, se prebudi nekaj, kar deluje (est opératoire) v sim-
bolnem redu.
Vsi, ki so opazovali otroka, so videli, da istega udarca, istega sunka,
iste zaušnice ne sprejme enako, če gre za kazen ali če gre za na-
ključje. Kolikor mogoče zgodaj, še celo pred fiksacijo subjektove lastne
podobe, pred prvo podobo, ki strukturira jaz, se konstituira simbolni
odnos, ki v svet vpelje razsežnost subjekta, ki lahko ustvari neko drugo
realnost, drugačno od tiste, ki se kaže kot gola realnost, kot trčenje dveh
mas, kot trk dveh krogel. Kolikor si le morete misliti zgodaj se ima-
ginarna izkušnja vpiše v register simbolnega reda. Vse, kar se proizvaja
v redu objektivnega razmerja, se strukturira kot funkcija subjektove
posebne zgodovine, in prav zato je analiza možna, zato je možen transfer.
DVOJNIK (str. 311 — 313)
Gre za to, da subjekt dojame to, kar reče, kar govori iz tega mesta,
S, in da na ta način zapazi v osnovi imaginarno naravo, ki je lastna od
tod rečenemu, kadar je evociran transcendentni, absolutni Drugi, pri-
čujoč v govorici vsakokrat, ko se skuša sporočiti kaka beseda.
Vzemimo konkreten primer obsedenca. Smrtonosna razsežnost jaza
je pri njem stopnjevana do kraja. Za obsedenostjo se ne skriva, kot
nam to skušajo dopovedati nekateri teoretiki, nevarnost norosti, z verig
spuščenega simbola. Obsedeni subjekt ni shizoidni subjekt, ki na neki
način govori neposredno na ravni svojih gonov. Obsedenec je jaz, ko-
likor nosi jaz sam v sebi lastno razlastitev, je imaginarna smrt; mrtviči
se zato, ker je bolj kot ostali nevrotiki zavezan jazu, ki nosi v sebi
razlastitev in imaginarno smrt.
Zakaj? Dejstvo je očitno — obsedenec je vselej nekdo drugi. Karkoli
vam pripoveduje, kakršnakoli čustva vam sporoča, vselej gre za ne-
koga drugega, ne zanj. Do te samoobjektivizacije ne pride zaradi kakšne
posebne introspektivne nagnjenosti ali daru. Sleherno željo, ki ga —
42
četudi le navidez — prevzame, predstavi kot željo samega tega drugega,
ki je njegov jaz, prav v meri, v kateri se izogiba lastni želji.
In mar ne delujemo prav v njegovem smislu, če si prizadevamo, da
bi ojačali njegov jaz? če mu dopustimo njegove različne gone, njegovo
oralnost, njegovo analnost, njegov zakasneli oralni stadij, njegov pri-
marni analni stadij? če ga naučimo, da prepozna, kaj hoče in kar se
ve že od vsega začetka, namreč uničenje drugega? In kako naj bi to ne
bilo uničenje drugega, saj gre za samouničenje, kar je natančno ista
stvar?*
Preden mu dopustimo, da prepozna osnovno agresivnost, ki jo trosi
in prelomljeno žarči po svetu, in ki strukturira vsa njegova objektna
razmerja, moramo doseči, da bo razumel, katera je funkcija tega smrto-
nosnega odnosa, ki ga ima do samega sebe in ki naredi, da začne ka-
terikoli občutek uničevati takoj, ko nastopi kot njegov občutek. Ce nam
obsedenec pravi, da mu nečesa ali nekoga ni mar, si lahko takoj mi-
slite, da mu je prav to ali ta zelo pri srcu. Prav tam, kjer se izraža
najbolj hladno, je kar najbolj zainteresiran.
Doseči, da obsedenec na ta način prepozna samega sebe v razkro-
jeni podobi, ki nam jo kaže o samem sebi v bolj ali manj razviti, degra-
dirani, ohlapni obliki svojih agresivnih gonov, to je brez dvoma bistve-
nega pomena, vendar pa ta dualni odnos s samim sabo ne vsebuje
ključa zdravljenja. Interpretacija subjektovega smrtonosnega odnosa
do samega sebe ima domet le, če subjekt dojame funkcijo tega odnosa.
Obsedenec ni mrtev niti sam zase niti realno. Za koga je mrtev?
Za tistega, ki je njegov gospodar. In v razmerju do česa? V razmerju
do objekta svojega užitka. Obsedenec izbriše svoj užitek, da ne bi
vzbudil bes svojega gospodarja. Če pa je — po drugi strani — mrtev,
oziroma če nastopa kot tak, potem ni več on tisti, ki je pričujoč, potem
je nekdo drug tisti, ki ima gospodarja, on sam pa ima obratno nekega
drugega gospodarja. Potemtakem je vselej drugje. Kot želeče bitje se
brez konca podvaja v seriji osebnosti, ki jo je Fairbairn odkril s takšnim
začudenjem. Fairbairn pripominja, da je v subjcktovi psihologiji navzo-
čih mnogo več oseb kot pa tiste tri, o katerih govori Freud, id, superego
in ego — izza vogla se pojavita vsaj še dve. Lahko pa najdemo še druge,
kot v ogledalu s pozrcalino (glace avec tain) — če pozorno pogledate, ne
vidite le ene podobe, marveč še drago, ki se podvojuje, če pa je pozrca-
lina dovolj gosta, jih je ducat, dvajset, neskončno. Prav tako je subjekt
v meri, v kateri se niči, mrtviči pred svojim gospodarjem, še nekdo
drug, saj je vselej navzoč, nekdo drug z drugim gospodarjem in drugim
hlapcem itd. Kot sem pokazal v svojem komentarju k Rattemannu, prav
tako pa iz mojega izkustva ob Dichtung und Wahrheit, zadene objekt nje-
gove želje prav tako avtomatično podvojitev. To, za kar gre obsedencu,
je vselej nekaj drugega, kajti če bi se resnično prepoznal, bi ozdravel.
Analiza ne napreduje tako, kot nam to dopovedujejo, prek neke
vrste samoopazovanja subjekta, utemeljenega na znameniti splitting,
podvojitvi ega, ki naj bi imela temeljno vlogo v analitični situaciji.
Opazovanje je opazovanje opazovanja, in tako naprej, s čimer je le
ovekovečeno v osnovi dvoznačno razmerje jaza. Analiza napreduje prek
subjektovega govora, kolikor ta govor prekoračuje dualno razmerje in
torej ne naleti na ničesar več, razen na absolutno Drugega, ki ga subjekt
ne zna prepoznati. Subjekt mora progresivno reintegrirati vase ta
govor, se pravi, končno spregovoriti absolutno Drugemu z mesta, kjer je,
z mesta, na katerem naj se realizira njegov jaz, s tem, da reintegrira
paranoidni razkroj svojih gonov, o katerih ne zadošča reči, da se
subjekt v njih ne prepozna (reconnaît) — subjekt jih kot jaz v osnovi
zataji (méconnaît).
FINALE (str. 368 — 375)
3
Poskusil bom vsa ta razmišljanja zvesti na drobno preglednično she-
mo, ki sem vam jo že prikazal.
Na začetku tretjega poglavja spisa Onstran načela ugodja Freud
razlaga etape v napredovanju analize. Bleščeč tekst, vsakdo izmed vas
bi ga moral nositi v žepu, da bi se lahko vsak trenutek zatekli k njemu.
• Lacan se tu opira na svojo teorijo zrcalnega stadija: jaz (le mol) se vzpostavi
skoz imaginarno identifikacijo z drugim, s svojo zrcalno podobo, je zgolj vsota
teh z nezvedljivo kontigentnostjo zaznamovanih podob.
43
Najprej, pravi, smo slcušali razrešiti simptom talco, da smo ugotovili
njegov pomen. S takim postopkom se nam je marsikaj razjasnilo, dosegli
smo celo nekaj učinkov.
Častiti oče Beimaert: — Zakaj?
To, kar vas učim, samo izraža pogoj, zaradi katerega je možno
tisto, kar pravi Freud. Zakaj?, pravite. Zato ker je simptom sam na sebi,
vseskoz, pomen (signification), to se pravi resnica, uobličena resnica
(vérité mise en forme). Od naravnega indica se razlikuje po tem, da
je že struktuiran na način označenca in označevalca, z vsem, kar to
prinaša, namreč z igro označevalcev. Znotraj same konkretne danosti
simptoma že prihaja do sesedanja (précipitation) v označevalni ma-
terial. Simptom je druga stran (l'envers) diskurza.
Častiti oče Beirnaert: — Toda kako lahko učinkuje neposredno
pojasnilo bolniku?
Pojasnitev pomena bolniku ozdravi, kolikor pri bolniku sproži
Überzeugung, se pravi prepričanje. Subjekt v množico pomenov, ki jih
je že priznal, integrira razlago, ki mu jo daste, in lahko se zgodi, da to
ne ostane brez učinka, v divji analizi in na punktualen način. Vendar to
še zdaleč ni splošno.
Zato preidemo k drugi etapi, na kateri se prizna nujnost integracije
v imaginarno. Priti mora ne le preprosto do dojetja pomena, pač pa do
reminiscence v pravem pomenu, to se pravi do prehoda v imaginarno.
Niz pomenov, ki mu je ostajal neznan, mora bolnik ponovno integrirati
v tisti imaginarni kontinuum, ki mu pravimo jaz, priznati mora, da je
ta niz nekaj njegovega, integrirati ga mora v svojo biografijo. Zdajle sle-
dim začetku tretjega poglavja Esejev iz psihoanalize.
Tretja etapa — opazimo, da to ne zadošča, da ima namreč tisto,
kar je že strukturirano v imaginarnem, svojo lastno inercijo.
Med temi prizadevanji se glavno, nadaljuje tekst, nazadnje nabere
okoli bolnikovih odporov. Umetnost je zdaj v tem, da kolikor mogoče
hitro odkrijemo te odpore, jih pokažemo bolniku in da ga s človeškim
vplivom pripravimo, priženemo, da ga pripeljemo k temu, da opusti te
odpore. Prehoda v zavest, tega, da nezavedno postane zavedno, celo
na ta način ni vselej mogoče doseči. Ves ta spomin nemara ni strogo
bistven, če ne dosežemo hkrati Überzeugung, prepričanja.
Ta tekst je treba brati tako, kakor ga jaz berem, namreč v nemščini,
zakaj francosko besedilo — to je stvar prevajalčeve umetnosti — je
nekako sivkasto, sipko, in prikriva silno reliefnost tistega, kar prinaša
Freud.
Freud poudarja to, da po odpravi odporov ostane usedek (un
résidu), ki je lahko tisto, kar je bistveno. Tu vpelje pojem ponavljanaj,
Wiederholung. V bistл•u temelji na tem, pravi, da na strani tistega, kar
je potlačeno, na strani nezavednega ni nikakršnega odpora, je le težnja,
da se ponavlja.
Prav v tem istem tekstu Freud poudarja, kako izvirna je njegova
nova topika. Preprosta kvalitativna konotacija nezavedno/zavedno tu
ni bistvena. Črta razcepa ne gre med nezavednim in zavednim, pač
pa med nečim, kar je potlačeno in teži le k temu, da se ponavlja, se
pravi med besedo, ki insistira, to nezavedno modulacijo, o kateri vam
govorim, na eni strani, in, na drugi strani, nečim, kar temu postavlja
oviro in kar je organizirano na neki drugi način, namreč jazom. Če
berete ta kest v luči pojmov, na katere, mislim, sem vas privadil, boste
videli, da tekst strogo situira jaz kot nekaj, kar sodi v red imaginarnega.
In Freud poudarja, da sleherni odpor kot tak prihaja iz tega reda.
Preden vas zapustim, in ker je že treba razvrstiti točke, postaviti
končno piko, ki naj vam rabi za orientacijsko ploščo, bom povzel štiri
tečaje, ki sem jih več kakor enkrat napisal na tablo.
Začnem z A, ki je radikalni Drugi, tisti iz osme ali devete Parmeni-
dove hipoteze, ki je prav tako realni tečaj subjektivnega razmerja in
tisto, kamor Freud opre razmerje do nagona smrti (instinct de mort).
Potem imate tu m, jaz, in a, drugi, ki ni prav nič drugi, saj je bistve-
no sparjen z jazom v vselej reflelcsivnem, medsebojno zamenljivem
razmerju — ego je vselej alter ego.
Tu imate S, ki je hkrati subjekt, simbol in tudi Es. Simbolna re-
alizacija subjekta, ki je vselej simbolna kreacija, to je razmerje, ki veže
A s S. To razmerje je podtalno, nezavedno, bistveno za sleherno sub-
jektno situacijo.
44
Ta shematizacija ne izhaja iz izoliranega in absolutnega subjekta.
Odkar so na svetu ljudje in kar govorijo, je vse vezano na simbolni red.
In tisto, kar se prenaša in teži k temu, da se konstituira, je velikansko
sporočilo, kamor se po malem ponovno prenese vse realno, kjer se
ponovno ustvari, predela. Simbolizacija realnega teži k temu, da je
ekvivalentna z vesoljem, in subjekti so v njej le prevodniki, opore.
Kar mi tu notri počnemo, je rez na ravni ene izmed tem spojitev.
Kar je mogoče razumeti, je mogoče razumeti prav izhajajoč iz tega,
in v celem Freudovem delu se vas na to opozarja in se vas to uči.
Vzemite shemo psihičnega aparata iz tistih drobnih rokopisov, ki jih
je Freud pošiljal Fliessu, in tudi s konca Razlage sanj. Lahko mislimo,
da je skušal preprosto formalizirati v tistem, čemur bi lahko rekli scien-
tistična simbolika ■— a sploh ne gre za to. Ostrina tistega, kar prinaša
Freud, ideja, ki je ni nikjer drugod, je tisto, kar poudarja predvsem v
VIL poglavju — zavedna funkcija in nezavedna funkcija sta si zares
v nasprotju. To izhodišče — naj je upravičeno ali pa ne, to ni važno,
zdajle komentiramo Freuda — se mu zdi bistveno, če naj razloži tisto,
kar se konkretnega dogaja s subjekti, s katerimi ima opraviti, če naj
razume polja psihičnega življenja. Tisto, kar se dogaja na ravni čistega
zavednega, na ravni možganske skorje, kamor se umešča tisti odsev
sveta, ki je zavedno, je kot tako pozneje zbrisano, ne pušča sledi. Sledi
se dogajajo drugod.
Prav odtod je izšlo dokaj absudnosti, ki se hranijo s tem izrazom
globine, ki bi se ga bil Freud lahko izognil in ki so ga tako slabo porabili.
To pomeni, da navsezadnje živo bitje lahko sprejme, zazna samo tisto, za
kar je narejeno, da sprejme — natančneje, da so njegove funkcije
narejene precej bolj za to, da ne sprejmejo, kakor za to, da sprejmejo.
Ne vidi, ne sliši tistega, kar ne koristi njegovemu biološkemu preužitku.
Samo da gre človeško bitje prek tistega realnega, ki mu je biološko na-
ravno. In prav tu se začenja problem.
Vse živalske mašine so strogo zakovane v razmere zunanjega okolja.
Spreminjajo se, nam pravijo, prav kolikor se spreminja zunanje okolje.
Lastnost večine živalskih vrst je seveda, da nočejo nič vedeti o tistem,
kar jih moti — da raje crknejo. Sicer pa prav zato crkujejo, in zato
smo mi močni. Freudov navdih ni mističen. Ne verjamemo, da bi bila v
življenju morfogena moč kot taka. Za žival sta tip, forma zvezana z
izbiro v zunanjem okolju kot zadnja in sprednja stran. Zakaj se pri
človeškem bitju godi drugače?
Dovolj sicer utrudljivih laboratorijskih poskusov kaže, da zadošča,
če s pravo trdovratnostjo postavljate sipo ali katerokoli drugo žival
pred trikotnik, da ga navsezadnje prepozna, se pravi generalizira. Prav
na ravni splošnega bi bilo treba odgovoriti na Valabregovo vprašanje.
Toda v človeku je novo prav to, da je nekaj že zadosti odprto, nezaznavno
premaknjeno v imaginarni kaptaciji, da se lahko vrine simbolna uporaba
podobe.
Pri njem moramo predpostaviti neko določeno biološko zev (béance),
tisto, ki jo skušam opredeliti, ko vam govorim o zrcalnem stadiju. To-
talna kaptacija želje, pozornosti že predpostavlja manko. Manko je že tu,
ko govorim o želji človeškega subjekta v odnosu do svoje podobe, o tem
skrajno splošnem imaginarnem razmerju, ki mu pravimo narcisizem.
Živalski živi subjekti so občutljivi za podobo svojega tipa. To je
absolutno bistvena točka, zavoljo česar celotno živo stvarstvo ni ena
sama orgija (partouze). Toda človeško bitje ima poseben odnos s podobo,
ki je njegova — odnos zevi, odtujevalne napetosti (tension aliénante).
Prav tu se vrine možnost reda prisotnosti in odsotnosti, to se pravi
simbolnega reda. Napetost med simbolnim in realnim leži pod tem.
Je substancialna, če lahko daste izrazu substanca njegov čisto etimo-
loški pomen. To je hypokeimenon.
Za vse človeške subjekte, ki obstajajo, bo odnos med A in S vselej
potekal čez posredstvo teh imaginarnih substratov, kar sta jaz in dragi,
substratov, ki konstituirata imaginarne temelje objekta — A, m, a, S.
Poskusimo se malo z lanterno magiko. Padli bomo v nizko mehaniko,
ki je sovražna človeku, in si predstavljah, da je tam, kjer se križata sim-
bolna smer in prehod skoz imaginarno, triodna žarnica. Denimo, da po
krogotoku teče tok. Če je praznina, pride do elektronskega bombardi-
ranja s katode na anodo in zato teče tok. Poleg anode in katode je še
tretja oda, ki je transverzalna. Po tej lahko poženete tok s pozitivnim
polom, tako da elektroni stečejo proti anodi, ali pa z negativHim polom,
45
in proces se talcoj ustavi — negativ, iti ste ga postavili vmes, potiska
nazaj tisto, kar prihaja z negativnega pola.
To je samo nova ponazoritev zgodbe o vratih, ki sem vam jo
pripovedoval zadnjič, ker avditorij pač ni homogene narave. Recimo,
da so to vrata vrat, vrata na drugo potenco, vrata v drugih vratih.
Imaginarno ima tako možnost, da prekine, preseka, skandira tisto,
kar teče na ravni krogotoka.
Vidite, da je tisto, kar se dogaja med A in S, samo sebi nasprotujoče
si narave. V najboljšem primeru si krogotok nasprotuje, se ustavlja, se
reže, sam sebe seka. Pravim v najboljšem primeru, zakaj univerzalni
diskurz je simbolen, prihaja od daleč, nismo ga mi izumili. Saj nismo
mi izumili ne-biti, padli smo v kotiček ne-biti. In tudi glede prenašanja
imaginarnega nam je že prišlo čez, ob vseh pregrehah mesa naših star-
šev, starih staršev in ob drugih spotakljivih zgodbicah, ki so sol psiho-
analize.
Odtod zlahka razumemo nujnosti govorice in nujnosti medčlo-
veške komunikacije. Gotovo poznate tista sporočila, ki jih subjekt
izreka v obliki, ki jih struktuira, gramatikalizira, kakor da bi prihajala
od drugega, v prevrnjeni (inversée) obliki. Ko subjekt reče drugemu
subjektu ti si moj gospodar ali ti si moja žena, to pomeni natančno
nasprotno. To gre skoz A in skoz m, potem pa pride k subjektu, ki ga
kar naenkrat ustoliči na pogubni in problematični položaj soproga ali
učenca. Tako se izražajo temeljne besede.
Za kaj torej gre pri simptomu, z drugimi besedami, pri nevrozi?
Lahko ste opazili, da v krogotoku jaz zares loči od subjekta mali a,
se pravi drugi. In vendar je neka vez. Jaz sem jaz, in tudi vi ste to, vi.
Med obema je to strukturirajoče dejstvo, da so subjekti inkarnirani.
Zares, tisto, kar se dogaja na ravni simbola, se dogaja pri živih bitjih.
Tisto, kar je v S, prehaja v razodevanje prek telesne opore (le support
corporel) subjekta, prehaja skoz biološko realnost, ki vzpostavlja razde-
litev med imaginarno funkcijo živega bitja, funkcijo, katere ena izmed
strukturiranih form je jaz — saj se nam niti ni pritoževati —, in sim-
bolno funkcijo, ki jo je sposobno opravljati in ki mu daje izjemno po-
zicijo glede na realno.
Ce rečemo, da obstaja nevroza, da obstaja potlačeno, ki ni nikoli
brez povrnitve, s tem rečemo, da nekaj od tistega diskurza, ki od A
teče k S, pride skoz in hkrati ne pride skoz.
Tisto, kar zasluži, da mu rečemo odpor, izvira iz tega, da jaz ni
identičen s subjektom in da je v naravi jaza, da se vključi v imaginarni
krogotok, ki pogojuje prekinitve v temeljnem diskurzu. Freud poudarja
prav ta odpor, ko pravi, da sleherni odpor izhaja iz organizacije jaza.
Zakaj prav kolikor je jaz imaginaren, in ne preprosto kolikor je karnalna
eksistenca, je jaz v analizi vir prekinitev v tem diskurzu, ki zahteva samo
prehod k dejanjem, k besedam ali k Wiederholen — to je eno in isto.
Ko vam pravim, da je edini resnični odpor v analizi odpor analitika,
to pomeni, da je analiza možna samo, kolikor je a izbrisan. V analizi
mora priti do nekakšnega subjektivnega prečiščenja — čemu sicer vsi
ti obredi, v katere se spuščamo? —, tako da lahko ves čas analitske
skušnje tečaj a zamenjujemo s tečajem A.
Analitik participira na radikalni naravi Drugega, kolikor je tisto,
kar je najteže dosegljivo. Odtlej, in od tega trenutka, se tisto, kar pri-
haja iz imaginarnega v subjektovem jazu, ne ujema s tistim drugim, na
katerega je navajen in ki je le njegov partner, tisti, ki je narejen za to,
da igra njegovo igro, pač pa prav s tem radikalnim Drugim, ki mu je
prikrit. Tisto, čemur pravimo transfer, se dogaja prav natančno med A
in m, ravno коИког manjka a, ki ga predstavlja analitik.
Kakor Freud prav sijajno pove v tem tekstu, gre za neko Überlegen-
heit — ki jo tokrat prevajajo superiornost, vendar sumim, da gre za
besedno igro, kakor kaže nadaljevanje —, zaradi katere se realnost
do katere pride v analitski situaciji, immer, vselej prepozna als Spiege-
lung — presenetljiv izraz — kot privid neke določene pozabljene pretek-
losti. Tu je izraz Spiegel, zrcalo. Brž ko pa ni več odpora imaginarne
funkcije jaza, se lahko A in m drug drugemu nekako priličita, lahko za-
dosti komunicirata, da se med njima vzpostavi neki določeni izokroni-
zem, neka določena sočasna pozitivacija glede na našo triodno žarnico.
Temeljni govor (parole), ki gre od A k S, naleti tu na harmonično vibraci-
jo, na nekaj, kar ga ne zmoti, pač pa mu dopušča prehod. Tej triodni
žarnici lahko damo celo njeno realno vlogo, saj pogosto deluje kot oja-
46
čevalec, in rečemo, da se temeljni diskurz, ki je dotlej cenzuriran — če
naj uporabim najboljši izraz —, da se ta diskurz razjasni (s'éclaircit).
Do tega napredka pripelje učinkovanje transferja, ki se dogaja
drugod, kakor se dogaja repetitivna tendenca. Tisto, kar vztraja, kar
zahteva le, da pride skoz, tisto se dogaja med A in S. Transfer pa se
dogaja med m in a. In prav kolikor se m po malem nauči, če lahko re-
čemo, ujemati se (se mettre en accord) s temeljnim diskurzom, ga
lahko obravnavamo enako, kakor obravnavamo A, to se pravi po
malem navezanega na S.
To ne pomeni, da se kak jaz, ki naj bi veljal za avtonomnega, opre na
analitikov jaz, kakor piše Loewenstein v nekem tekstu, ki vam ga danes
ne bom bral, ki pa sem ga le skrbno izbral, in postaja vse močnejši,
vse bolj integrirajoč, vse bolj učen jaz. Narobe, to pomeni, da jaz po-
stane tisto, kar poprej ni bil, da pride do točke, kjer je subjekt.
Vseeno pa nikar ne mislite, da po analizi jaz izhlapi — naj bo analiza
didaktična ali terapevtska, človek ne gre v nebo, dezinkarniran in čist
simbol.
Vsako analitično izkustvo je izkustvo pomena. Eden glavnih ugovo-
rov, ki nam jih postavljajo, je tale — do kakšne katastrofe bi prišlo, če
razkrijemo subjektu njegovo realnost, njegov kateri že bodi nagon, njego-
vo homoseksualno življenje? Bogve, če nam v tem primeru ni treba
prepustiti besede moralistom; vendar pa je ta ugovor votel in brez
vrednosti. Včasih subjektu res razkrijemo katero od teženj, ki bi mu
sicer zaradi nevemkaterega prizadevanja ostala za vselej zaprta, toda
v analizi ne gre za to, da bi subjektu razkrili njegovo realnost. Neko
pojmovanje analize odporov se dejansko popolnoma vpisuje v ta regi-
ster; toda avtentično analitično izkustvo se temu absolutno postavlja
po robu — subjekt odkrije prek analize svojo resnico, se pravi pomen,
ki ga dobijo v njegovi posebni usodi tiste danosti, ki so mu lastne in ki
bi jih lahko imenovali njegov delež.
Človeška bitja se rodijo z najrazličnejšimi dispozicijami, ki so med
seboj skrajno heterogene. Toda kakršenkoli je že ta osnovni, biološki
delež, to, kar analiza razkrije subjektu, je njegov pomen. Ta pomen
je funkcija določene besede, ki je in ki ni subjektova beseda — to be-
sedo subjekt sprejme že popolnoma izgotovljeno in je točka njegovega
prehoda. Ne vem, če je ta beseda začetna vodilna beseda Knjige sodb,
vpisana v rabinsko tradicijo; ne oziramo se tako daleč, opraviti imamo
s problemi bolj omejene narave, kjer pa ohranijo termini poslanstva
in poziva vso svojo vrednost.
Ce ne bi bilo te besede, ki jo sprejme subjekt in ki deluje na sim-
bolni ravni, ne bi bilo nikakršnega spora z imaginarnim in vsakdo bi
preprosto šel po svoji poti. Izkustvo nam kaže, da še zdaleč ni tako.
Freud se ni nikoli odpovedal bistvenemu dualizmu, ki naj bi bil kon-
struktiven za subjekt. To ne pomeni nič dragega kot ta prekrižanja; na
tem mestu jim hočem slediti.
Jaz se vpisuje v imaginarno. Vse, kar je jazovega, se vpisuje v ima-
ginarne napetosti, kar sicer velja za libidinalne napetosti: libido in jaz
pripadata isti strani. Narcisizem je libidinalen. Jaz ni niti nekakšna višja
sila niti čisti duh niti avtonomna instanca niti okrožje brez konflik-
tov — kot si je nekdo drznil zapisati — na katerega se nam je opreti.
Kaj naj pomeni vsa ta zgodba? Naj od subjektov zahtevamo višje težnje
k resnici? Kaj naj pomeni to transcendirajoče teženje k sublimaciji?
Freud ga v Onstran načela ugodja najbolj formalno zavrne. V nobeni
od konkretnih in historičnih manifestacij človeških funkcij ne vidi niti
najmanjše težnje k napredku, in pri tistem, ki je izumil našo metodo,
ima vse to gotovo svojo vrednost. Vse oblike življenja so lahko še tako
sresenetljive in čudežne, v nobeni izmed njih ne naletimo na težnjo
C višjim oblikam.
Tukaj privre na dan simbolni red, ki ni libidinalni red, kamor se
vpisujejo tako jaz kot vsi nagoni. Simbolni red teži onstran načela
ugodja, ven iz mejà življenja, in zato ga je Freud poistil z nagonom
smrti. Preberite tekst in videli boste, aíi velja pritrditi. -Simbolni red
je izvržen iz libidinalnega reda, ki zajema celotno področje imaginarnega
skupaj s strakturo jaza. Nagon smrti pa je — kot je to že zapisal Freud
— kolikor je nem, se pravi, kolikor se ni realiziral, prav maska simbol-
nega reda. Simbolni red je per definitionem nem vse dotlej, dokler ne
pride do simbolnega priznanja.
47
Simbolni red kot nekaj, kar je ne-bivajoče in kar hkrati insistira,
da bi bilo, to je tisto, na kar meri Freud, ko nam govori o nagonu
smrti kot o nečem najosnovnejšem, — simbolni red v stanju rojevanja,
na tem, da bo nastopil, insistirajoč, da bi se realiziral.
Prevedli: Slavoj žižek, Rastko Močnik, Zoja Skušek-Močnik
48
PRISPEVKI K TEORETIČNEMU
SPOPRIJEMU S FAŠIZMOM
O NEKATERIH VPRAŠANJIH
IN PROTISLOV^JIH
V MARKSISTIČNIH ANALIZAH
FAŠIZMA
»Iz poraza v poraz do končne zmage.« (Mao Ce-Tung)
Analiza fažizma, ki se je lotevamo, ne bo anailiza fašizma, takega
kot nam je dostopen v številnih virih in dokumentih, temveč analiza
analiz fašiztna, interpretacija interpretacij. Čeprav se zdi, da se ta
druga pot želi povzpeli na pozicijo metagovorice, pa je šele ona tista,
ki se tej poziciji lahko zares izogne. Namesto gole zgodovinske di-
stance, ki nas loči od fašizma, skuša ta pot izstaviti zgodovinsko po-
posredovanost mesta, od koder sama govori in si odvzeti тоапјо po-
zicijo razsojanja nad napakami, ki so jih nekoč nekje drugje zagrešili
drugi, izstaviti hoče vprašljivost svojih lastnih izhodišč. Nemoč levičarja,
ki lahko današljemu razmahu »fašizma z drugimi sredstvi« postavi na-
sproti bodisi golo nasilje bodisi brezmočno in zato pripuščeno teoretsko
refleksijo, je treba zapopasti kot nemoč teorije same.
Ce naj »zavest poraza, celo brezupa«, ki »spada k resnici teorije
in njenemu upanju« ne bo le goli alibi, ki naj teorijo odreši slabe
vesti pred zgodovino, potem morajo imeti konkretni zgodovinski
porazi delavskega gibanja, če povzamemo izraz iz kritične teorije,
»odpoved subjekti\'nega faktorja«, konkretne nasledke ne le za em-
pirično analizo vsaikokratnih zgodovinskih okoliščin, temveč za same
temelje teorije, za njen teoretski domet. Teoriji, ki zahteva vpo-
tegnjenost vseh svojih predpostavk v zgodovino, ne more le-ta nasto-
pati kot splet vnanjih okolnosti, presežek empirične konkrecije, pri
čemer bi ostal nezamajan njen teoretski instrumentarij.
Probleme analize fašizma zato ne more nastopati kot eden med
mnogimi sorodnimi problemi, kjer naj bi se teoretske predpostavke
preverjale v soočenju s konkretno zgodovinsko epoho, temveč je prav
tista točka, ob kateri se meri pripravljenost teorije na samoanalizo
in ob kateri mora polagati račune za svoji konkretni revolucionarni
projekt. Zato ni naključje, da je prav \-zpon revolucionarnega vala
koncem šestdesetih let ponovno z vso nujnostjo zastavil že na pol
pozabljeni problem fašizma — vprašanje, na kakšen način je revolucio-
narna teorija danes možna, mora preko analize fašizma. Izostanek revo-
lucije po prvi svetovni vojni, zlom delavskega gibanja, ki je potegnil
za sabo vzpon fašizma, ter po dragi strani etabliranje sooiajlizma v
5ол'је15к1 zvezi in razcep na »dogmatski« in »kritični« marksizem —
te zgodovinske konstelacije ne moremo stlačiti v ropotarnico in je
odpraviti z množico empirično-zgodovinskih raziskav, saj jo še danes
živimo. Fašizem, kakor tudi stalinizem, ne moreta postati predmet
akademskih razglabljanj — preden se lahko lotimo njune »objek-
tivne« analize, smo v njune nasledke že do vratu potopljeni. Vse
to pa nalaga teoriji mučno vračanje na pretekle poraze, boleče iska-
nje, kjer nam je zaprta pot udobnega razsojanja, saj stoji pod vpra-
šanjem status našega lastnega diskurza in izstavitev njegovih zgodo-
vinskih pogojev. Temu se ne moremo odtegniti z vrsto posameznih
dopolnil in'^konkretizacij, saj je eno osnovnih spoznanj materialistič-
nega pojmovanja zgodovine prav v tem, da posamezne zgodovinske
konkretizacije, niso ravnodušne do občeveljavnih tez, temveč da ra-
dikalno spremenijo status samega občega.
Vse to je bilo potrebno povedati, ker je presentljiiva lahkota, s
katero mnoge marksistične analize obravnavajo fašizem. Velikokrat
že golo obsojanje fasističnih zločinov in glorifikacija protifašistične-
ga boja deluje kot teoretski alibi — kot da bi zadostovalo že to, da
smo »vsi proti«. A tudi analiza fašizma kot »agenture monopolnega
kapitala«, kot organskega izrastka in nasledka kapitalističnega nači-
49
na produkcije ne privede analize do tLste točke, kjer smo vanjo muč-
no vpleteni mi sami, kjer se zamaje distanca zunanjega arbitra. Nič
veliko bolje pa ni tudi s tako imenovanimi psihološkimi teorijami,
ki bodisi v zadnji instanci pristajajo na fetiš individualne duševno-
sti ali masovne psihologije, ali pa se razumejo kot dopolnilo, razši-
ritev in specifikacija že izdelane teorije historičnega materializma in
s tem spregledajo, da se »psihoanaliza « in »marksizem« ne moreta vza-
jemno dopolnjevati, ne da bi se s tem premestilo celotno teoretsko
polje.
Prav to pa se je ob analizi fašizma do neke mere že zgodilo, če
prav le »na sebi«, nereflektirano, tako rekoč jxtd roko. Nova proble-
matika »subjektivnega faktorja«, ki je vnesla nepričakovano dvojnost
v marksovsko enotno znanost zgodovine, dejansko že pomeni premik
celotnega polja. Enotna znanost zgodmiine, katere srčika je kritika po-
litične ekonomije, je to problematiko proizvedila tako rekoč na svo-
jem robu, v refleksiji vstopa človeštva iz prazgodovine v zgodovino in
v refleksiji vstopa posamezjiika iz biološke prazgodovine v družbeno
življenje (cf. Izvor in Nemška ideologija), se pravi obakrat tam, kjer
je refleksija družbene reprodukcije in reprodukcije trčila ob svojo
mejo. In če je v klasični podobi marksizma ta problematika ostala na
robu, pa je bila tudi v sami meščanski družbi izrinjena na rob in le
tako dopuščena. V fašizmu je nepričakovano vdrla na dan v samem
njenem središču in dvojnost mišljenja, ki mora reflektirati »subjek-
tivni faktor« ločeno od »polit-ekonomskega«, je taiko rekoč indeks
dvojnosti v stvari sami. V eno od obeh skupin, v »ekonomsko« ali
»psihološko«, v »objektivistično« aH »subjektivistično« (te izraze je se-
veda treba brati le v narekovajih), lahko uvrstimo skorajda vse pos-
kuse marksistične interpretacije. Pri tem ne moremo pristati na sta-
lišča, da so eni absolutizirani eno plat, drugi pa drugo, potrebna pa
bi bila ravno prava mera obojega — dialektiva prave mere je le videz
dialektike, nasploh zgolj oblika priznanja, da <^govora ne vemo. Ce
se je torej celotno polje »na sebi« premestijo — in ta premestitev ni-
kakor ne zadeva neposredne veljavnosti historičnega materializma,
temveč sam horizont te veljavnosti — pa se ni premestilo »za sebe«:
oba pola, »ekonomija« in »psihologija«, ki se je uveljavila skoraj iz-
ključno kot psihoanaliza, le vračata drug drugemu svoj lastni nedo-
statek. V polju politične ekonomije nastopa psihoanaliza kot naknadni
dodatek, ki naj pojasni to ali ono psiho oško posebnost v obnašanju
»množic«, ki' so v kolektivni evforiji deiovale proti lastnim zgodovin-
skim interesom, pojasni naj npr. podivjani antiseminizem in čaščenje
fiihrerja; v polju psihoanalize pa nastopijo ekonomska gibanja kot
ztmanje okoliščine, kot ozadje, na katerem naj šele izstopi pravi pro-
blem, namreč kaj se v zgodovinskem metežu zgodi s konkretnimi in-
dividui, kakšne spremembe v njihovi interni ekonomiji omogočajo
zunanja zgodovinska gibanja. Beline, ki odpira ta razcep, pa ne mo-
remo preprosto zapolniti z miroljubno delitvijo dela in razmejitvijo
resorjev, niti s kakršno koli prehitro totalizacijo, niti z iskanjem skup-
nih točk, imaginarnega stičišča, od koder bi lahko ujeli celoto in lo-
vili ravnovesje. Adornovo opozorilo^ je tukaj odločilno: ne moremo
zastaviti nobenega občega teoretskega okvira, ki bi kot svoje dele vklju-
čeval tako politično ekonomijo kot psihoanalizo, temveč je treba vztraja-
ti prav pri njunem razcepu. Do njunega posredovanja lahko pride šele
takrat, ko imanentna protislovja enega polja zahtevajo intervencijo
drugega ^ šele tako se lahko izognemo mešanici prave mere ali slabi
neskončnosti izigravanje enega pola proti drugemu.
Problem »križanja« marksizma in psihoanalize je danes postal ve-
lika moda, vse od raznovrstnih poskusov učenih sintez pa do govori-
čenja salonskega revolucionarstva. Odločilnega pomena pa je, da se
je šele zastavili kot problem prav ob analizi fašizma in »odpovedi sub-
jektivnega faktorja«. Fašizem torej ni noben primer, ki naj bi še p<>
sebej dobro osvetlil in ponazoril obče odnose med historičnim materi-
aiiranom in psihoanalizo, temveč je prav njun primer, temu odnosu
lastni primer, kjer odpove klasifikacijska logika splošnih tez in nji-
hovih primerov. Tako kot pravi Marx, da je npr. obča kategorija pro-
dukcije naspJoh (Arbeit sans phrase) omc^očena šele z razvojem ka^
pitalistične produkcije in v svoji abstrakciji vseskozi z njim dolo-
čena, tako bi lahko rekli, da za obče odnose med marksizmom in psi-
hoanalizo predstavlja prav fašizem tisto točko, od koder šele lahko za-
stavimo njihove materialne pogoje.
50
Naša analiza bo le prolegomena k teoriji fašizma, ki bi jo šele
bilo treba izdelati, še več, ki se ob sedanjem vzponu fašizma kot na-
loga z vso nujnostjo zastavlja. V veliki meri bomo ostali pri strogo
vzeto še predteoretskem nabiranju materiala, pri jwzemanju neka-
terih dosedanjih izsledkov. Prvi razdelek bo po nekaj kratkih pripom-
bah o buržoaznih teorijah »totalitarizma« posvečen klasičnim marksistič-
nim teorijam, ki se grupirajo okoli formule o »agenturi monopolnega ka-
pitala«. V drugem razdelku bomo skušali to formulo teoretsko podgraditi
s konkretizacijo analize ekonomske strukture fašizma, sledeč pri tem
Sohn-Rethelovi zastavitvi. Tretji razdelek obravnava teorije fašizma,
ki so nastale v krogu Frankfurtske šole in se ustavlja predvsem
pri njihovi obče-historični plati. Predmet četrtega razdelka so v ož-
jem pomenu psihološke teorije, ki se prav tako navezujejo na teoret-
sko zastavitev Frankfurtske šole. Peti razdelek govori pobliže o feno-
menu antisemitizma, opirajoč se pri tem na dve konkretni analizi, v
šestem pa so podani sp ošni sklepi.
Takoj na začetku moram navesti nekaj omejitev:
1.	Celotni spis v glavnem meri le na nemški fašizem. Italijanskega sem pustil
ob strani delno iz empiričnih razlogov (neznanje jezika, že tako prevelik obseg
teksta), delno pa tudi iz teoretskih: v strogem pomenu lahko le nemški fašizem
velja za »paradigmatski primer« fašizma.
2.	Izbor avtorjev iz nepreglednega morja literature je v veliki meri subjek-
tiven, kakor je subjektiven tudi poudarek, odmerjen posameznim avtorjem. Delno
je ta izbor v tekstu sproti razložen, v veliki meri pa je ostal tudi neekspliclran.
Veliko avtorjev (Gramsci, Lukacs, Bloch) bi vsekakor zaslužilo temeljltejšo ob-
ravnavo, kot sem se je mogel lotiti tukaj. V nekaterih primerih so bili avtorji,
ki so v našem prostoru že dobro znani, (Reich, Fromm), obravnavani le v nekaj po-
tezah.
3.	Jugoslovanske teorije fašizma in nasploh celotna zastavitev protifašistič-
nega boja v Jugoslaviji bi zahtevala posebne historične In teoretske osvetlitve,
ki se je tukaj nisem mogel lotiti.
Meščanske teorije o fašizmu niso predmet tega spisa, zato se bo-
mo omejili le na nekaj splošnih kritičnih pripomb. V ^obem lahko
iščemo ključ za vse meščanske teorije v pojmu totalitarizma. Za glav-
ne značilnosti totalitarnega gospostva veljajo (če se zadovoljimo le
z empiričnim naštevanjem): enopartijski sistem, ukinitev parlamenta-
rizma in svobodnih voilitev, monoJitni aparat državne priisile, odprava
državljanskih svoboščifn, individualne svobode in pravice do drugač-
nega mnenja, ukinitev pravne države, enotna in za vse obvezna ideo-
logija, nasilno obračunavanje z nasprotniki režima (koncentracijska
taborišča etc.), državno upravljanje z ekonomijo, monopol nad sred-
stvi ja\Tiega obveščanja etc. etc.
Na takšen pojem totalitarizma lahko naperimo dva načelna očit-
ka:
1.	Totalitarizem je kot ркзјет smiseln le v opoziciji do pojma de-
mokracije — seveda nereflektiranega pojma meščanske demokracije.
Uvedba pojma totalitarizem kot teoretskega instrumenta je strateški
korak, s katerim naj bi totalitarno gospostvo nepovratno ločili od
normalnega, »demokratičnega« delovanja meščanske družbe in uvedli
med obema sistemoma odločilno specifično razliko, ki naj seveda
omogoči, da pustimo nezamajano gospostvx) buržoazije v tako ime-
no\'ani demokraciji. Opozicija med totalitarizmom in demokracijo slu-
ži ravno temu, da se izrine prava opozicija: med diktaturo buržoazije
in diktaturo proletariata
2.	Pojem totalitarizma naj bi bil tisti obči medij, ki vključuje kot
svoja dela tako »desni« (fašizem) kot »levi« (stalinizem) totalitarizem.
S tem pa je v imenu površinskih podobnosti zaprta pot do prave raz-
redne analize imanentnih protislovij monopolnega kapitalizma, ki so
privedla do vzpostavitve fašizma, ter v temelju drugačnih protislo-
vij »graditve socializma v eni sami deželi«, iz katerih je zrasel stali-
nizem. Iz take analize šele lahko izstavimo bistvene razločke v njuni
interni ekonomiji. Fetišistično iskanje skupnih potez, zunanjih podob-
nosti in ne\'tra]nega občega okvira onemogoči pravo materialistično
analizo.
Ti načelni očitki veljajo v grobem za vse teorije totalitarizma, če-
irav se le-te v mnogih p<xlrobnostih močno razlikujejo. Pojem tota-
itarizma je šel v s-rojem razvoju skozi tri obdobja. V prvem, ki je
trajalo vse do vojaške zmage nad fažizmom, so ga uporabljali v glav-
nem sporadično in teoretsko nezavezujoče predvsem za oznako fa-
51
šističnega gospostva.' V drugem, »klasičnem« obdobju, ki ga je v
»zunanjih« političnih okoliščinah opredeljevala »hladna \"ОЈ'Па« in blo-
kovska konfrontacija, je bil ta pojem sistematično izdelan ter raz-
širjen na stalinizem kot njegov »drugi sestavni del« V tem času sta
nastali obe največji klasični deli Hanne Arendt in C. J. Friedricha
Tretje obdobje, ki se je začelo nekje v šestdesetih letih, pa je hkrati
s politiko popuščanja napetosti prineslo tudi bolj elastičen in diferen-
ciran pojem totalitarizma, ki pa ne more preseči njegove temeljne ne-
zadostnosti.
Zanimivo je, da lahlco tudi najobsežnejše delo o fašizmu napisano s »strult-
turalističnih« pozicij v grobem uvrstimo med teorije totalitarizma. To je delo J
P. Faya o totalitarni govorici, ki sicer prinaša veliko dotlej neznanega materiala.
Čeprav Faye stalinizma eksplicitno ne uvršča v svoj pojem totalitarizma,« pa
vendar išče osnovno speciflko fašizma v kompleksu pojmov okoli »totalne države«
(der totale Staat, 10 stato totalitario). Nekaterih aporij Fayevega dela se bomo
dotaknili kasneje.9
Tukaj bomo navedli le nekaj tipičnih »lieux communs«, značilnih
miselnih obratov, ki se v različnih inačicah vlečejo skozi glavnino me-
ščanskih teorij o fašizmu
Prva je mitologizacija osebnosti fiihrerja, ki naj bi s svojo neu-
stavljivo »demonsko silo« pojasnila nerazumljivo navdušenje mno-
žic in nepričakovani fašistični prevzem oblasti. »Celotno nacionalso-
cialistično gibanje, to vemo danes (1962) bolje kot pred in po 1933, je
osebno delo Adolfa Hitlerja«, pravi recimo F. Glum." »Komaj so bile
odsanjane poželjive sanje tega človeka, je bilo, kakor da bi se narod
prebudil iz dolge omamljenosti.... Zla z^čaranost ni vzdržala dlje
od čarodeja.« (Golo Maim, 1958) Sem spadajo vsi različni poskusi,
ki skušajo pojav fašizma stlačiti v pojem »hitlerizem«. kakor tudi
narazličnejši izdelki t. im. hitlerjevskega vala (Hitler-Welle) v naj-
novejšem času," ki skuša s sumljivimi ideološkimi manevri Hitler-
ja prikrito rehabilitirati V širšem smislu spadajo sem tudi vse tiste
teorije, ki skušajo fašizem pojasniti iz lastne teže in magične moči
njegove ideologije in njegovih ritualov, iz demonske sile, ki naj bi
»podžgala vso kaotično bestialnost in nizkotno hudobijo, ki leži na
dnu nemške duše. Nacionalsocializem je bil zapopadek te vzburjene
germanske usedline.« (Niekisch. 1953) Isti besednjak, ki so ga na-
cisti prihranili za Žide, je zdaj obrnjen proti njim sani'im — s tem
naj bi bila zagotovljena naša lastna neomadeževanost. Ta teoretski
eksorcizem pa je le druga plat fašistične heroizacije voditelja in hi-
postaze magičnih sil, demonizacija je ujeta v isti ideološki medij kot
njen negativ.
Istemu zagotavljanju lastne neomadeževanosti služi tudi teoret-
ski manever, ki skuša fašizem omejiti na proizvod specifično nem-
ških razmer in nemškega duha, pri čemer lahko njegove korenine
iščemo vse od Heglovega poveličevanja države pa do iracionalistične
tradicije z Nietzschejem na čelu. V najbolj grobi obliki je ta manever
znan kot vansittartizem, imenovan po lordu Vaisittartu, državnem
podsekretarju britanske Foreign Office, ki je kar naravnost izjavil:
»Vsi Nemci so si enaki____Vsi Nemci so naoisti.«^^ v bolj prefinjeni
obliki pa spadajo sem tudi vsi drugi poskusi, da bi fašb.em zreducirali
na specifiko Nemčije kot »zakasnelega naroda«, recimo na posebni
nemški »romanticizem«, ki da je rezultiral v levičarskem zanesenja-
štvu ali v skrajnem konsen'ativizmu (Talcott Parsons)
Nadaljnjii tipični obrat meščanskih teorij je besedičenje o t. im.
»duhovni krizi sodobnega človeka«, katerega nasledek naj bi bil tota-
litarizem. Ta kriza naj bi se kazala v razpadu trdnih vrednot, rela-
tivizaciji morale, krizd verovanja (cf. Jaspers) in "v'zgoje, »izkorinjeno-
sti sodobnega človeka«, splošni kulturni krizi, osamljenosti, ki da jo
prinaša tehnični napredek etc. etc. ^^ Dvoznačnost teh opredelitev, ki
jih lahko najdemo pri celi vrsti avtorjev, se izkaže v dejstvu, da bi
jih do velike mere mirne duše podpisal tudi fašizem sam, saj je samega
sebe razumel prav tako kot vseoilrešujoči izhod iz splošne krize za-
hodne civilizacije, iz propada vrednot etc. Tudi tukaj lahko razbere-
mo ujetost teh teorij v isti ideološki humus, iz katerega je nastal
fašizem.
Previdno pa je treba analizirati vse tiste teorije, ki razlagajo fa-
šizem kot proizvod velike ekonomske krize, v kateri naj bi se množice
radikalizirale: v njihovem ozadju se skriva nezamajana vera v »nor-
malni«, uravnoteženi tok meščanske družbe, glede na katerega je
52
vsaka radikali/.acija, tako desna kot leva, samo nezdrav odstop. Prav
ta »Rot gleich Braun« ideologija je še eden velikih »lieux commue«
vseh meščanskih ideologij, še posebno razširjen prav danes (cf. »Ra-
dikalenerlass« v ZRN etc.).
Tudi tiste tüorije, ki niso neposredno ujete v pojem totalitarizma,
zahajajo v podobne aporije. Tako razlage fašizma kot proizvoda »sred-
njega sloja« (S. M. Lipset), ki skušajo zaobiti njegovo zvezo z veleka-
pitalom, ter teorije o fašizmu kot radikalni socialni in ekonomski
»modernizaciji«, ki ga skušajo potihoma opravičiti. Tudi Nolteveja
teorija, ki sicer ne pristaja na pojem totalitarizma, pristane pa pri
izhodiščnem ideološkem postulatu fenomenološke metode, da je treba
fenomene razumeti, »kakor se sami iz sebe prikazujejo« (wie sie sich
von sich aus dastehen) 's.
Splošno lahko rečemo, da se vse meščanske teorije iztekajo v
postopek takega ali drugačnega razmejevanja fašizma od normalne-
ga toka meščanske družbe, v iskanju krivca, ki bi se mu dalo na-
prtiti to izkrivljeno podobo sicer zdrave družbe. Krivca je treba naj-
ti, pa četudi samo v »nesrečnem spletu okoliščin«, drugače pade pod
vprašaj sam meščanski red in tisti mehanizmi v njegovem osrčju, ki
so po svoji notranji logiki proizvedli fašizem. "
»Klasično« marksistično interpretacijo fašizma, ki je v poeno-
stavljeni formuli postala znana kot teza o agenturi monopolnega ka-
pitala, je v izdelani obliki podal Georgij Dimitrov na VII. svetovnem
kongresu Komunistične internacionale v Moskvi leta 1935. Analiza Di-
mitrova je pomenila konec dolgega obdobja zmede, napačnih ocen in
nihanj v komunističnem gibanju, obdobja, ki je trajalo vse od faši-
stičnega prevzema oblasti v Italiji. Čeprav so marksistične analize
iz tega obdobja fašizem v glavnem močno podcenjevale in se veliko-
krat grobo motile glede njegove družbene vsebine, pa vendar lahko
vidimo njihovo prvo temeljno razliko do meščanskih teorij prav v
dejstvu, da so stare toliko kot protifašistični boj, se pravi toliko kot
fašizem sam. Meščanske teorije so ves čas lovile zgodovino za rep,
nastajale so z velikim zgodovinskim zaostankom šele tedaj, ko je fa-
šizem tudi uglednega meščana zgrabil za vrat in mu predložil račun za to,
da ga je potešil iz najhujše zagate. Nekateri meščanski teoretdki
danes priznavajo, da so sam osnovni teren analize fašizma določile
prav marksistične analize, teren, za katerem se je meščanska misel
morala definirati v svoji nenaključni naknadnosti.
Za pomanjkljive ocene iz prvega obdobja bomo navedli le nekaj
ilustrativnih primerov. V resoluciji V. kongresa KI leta 1924 je nastop
fašizma v Italiji veljal le za »menjavo vladnega personala buržoazi-
je« in tudi po prihodu Hitlerja na oblast lahko preberemo: »Hit-
lerjeva Nemčija drvi v ekonomsko katastrofo, ki se kaže kot čedalje
bolj neizbežna----Trenutno zatišje po zmagi fašizma je le prehoden
pojav. Kljub fašističnemu terorju se bo revolucionarni val v Nemči-
ji nezadržno dvignil« 21. V tem času je bilo splošno razširjeno mnenje,
da se bo fašizem po nekakšni avtomatični logiki tako ali tako sam
od sebe zrušil zaradi lastnih notranjih protislovij. Recimo E. Varga
novembra 1933: »Toda fašistična vladavina je obsojena zaradi no-
tranjih protislovij med interesi in željami proLikapitalističnih množic
in objektivno vlogo fašizma kot varuha propadlega kapitalizma«
Ali Zinovjev na VI. kongresu (1922-3): »Ta mračna kontrarevolucija je
pač najšibkejša od vseh kontrarevolucionarnih organizacij... Kar
tvori moč fašizma, je hkrati osnova za njegov propad« v času, ko
ie delavsko gibanje doživljalo svoj največji pK)raz, so lahko teoretiki
KI videli v fašizmu celo pozitivni moment v avtomatizmu zgodovine,
ki da nezadržno vodi k rev^oluciji: »Vspostavitev odprte fašistične dik-
tature ... pospešuje ritem razvoja v Nemčiji k proletarski revoluci-
ji« v Rote Fahne z dne 15. 6. 1930 lahko preberemo: »Napredova-
nje fašizma nikakor ni znak nazadovanja delavskega gibanja, temveč
nasprotno... nujni spremljevalec zrele revolucióname situacije«.25 V
tej perspektivi je lahko fašizem pogosto veljal za najvišji in poslednji
stadij kapitalističnega razvoja, ki mu pač mora nujno slediti pro-
letarska revolucija.
Še posebno usodne in daljnosežne posledice je v svojd slepoti do
konkretnih razmerij razrednega boja imela teza o social-fašizmu. Po tej
tezi naj bi se socialna demokracija prav nič kvalitativno ne razlikcv-
vala od fašizma, temveč je le njegova druga inač''''^ — obema je pač
53
skupna podpora velekapitalu. Klasično formulacijo je podal Stalin
na V. kongresu KI (1924):
». . . fašizem ni zgolj bojna organizacija buržoazije, temveč politični pojav,
osnovan na socialni demokraciji.« In kasneje: »Objektivno vzeto je socialna de-
mokracija zmerno krilo fašizma ... Ti dve organizaciji se vzajemno ne izključu-
jeta, temveč nasprotno, dopolnjujeta. Nista antipoda, marveč dvojčka. Fašizem
je brezrazličnl blok teh dveh organizacij.«20
Poskusi razlikovanja med socialno demokracijo in fašistično
stranko so »izredno škodljive in usodne... napake,« pravi recimo
kasneje Manuilski na XI. plenumu leta 1931.
Te povsem zgrešene analize ne moremo odpraviti zgolj z za-
mahom roke; najprej zato ne, ker je imela na podlagi take ocene iz-
delana strategija za delavsko gibanje naravnost katastrofalne posledi-
ce, in dalje tudi zato ne, ker se danes ta teza ponovno pojavlja pri
različnih levih grupacijah, ki vsevprek delijo etiketo »fašizem« za
najrazličnejše oblike meščanskega gospodstva ali kar za nasilje na-
sploh — s tem ne le pojmu fašizem jemljejo vsakršno analitsko \Ted-
nost, ampak se tudi postavljajo na pozicijo, ki kaj lahko zdrsne v pa-
ranojo 28. Ta teoretsko nevzdržni kratki stik zahteva torej podrobnej-
^ kritike, ki pa je bila v marksistični diskusiji že večkrat podana 2'
in se z^to na tem mestu z njo ne borno ukvarjiali.
Kaj pomenijo te »izredno škodljive in usodne napake« za sama
teoretska izhodišča III. intemacionale? Kakšna so bila teoretska iz-
hodišča, ki so lahko v svoji »aplikaciji« na konkretno zgodovino vo-
dila do takšne zaslepljenosti, v kateri se kaže njihova zgodovinska
resnica? In dalje, kakšna je bila pozicija te teorije v konkretnih raz-
merjih razrednega boja in kakšen zgodovinski proces je s s\x)jiimi
protislovji privedel to teorijo do prav takšne razredne pozicije? Ana-
liza, ki jo je treba tukaj opraviti, je drugi pol analize fašizma, a ne
kot simetrični drugi sestavni del analize »totalitarizma nasploh«, tem-
več kot analiza nasledka in proizvoda iste historične konstelacije —
poraza delavskega gibanja, odpovedi »subjektivnega faiktorja«. Taka
analiza, ki bi zmogla vzeti nase vso težo »zavesti p)oraza«, seveda ne
meri na kakšno »objekti\Tio oceno« preteklih dogodkov, temveč na
naše lastno mesto v revolucionarnem boju, ki nas čaka danes, ^o
Seveda pa se ni socialdemokratski tabor odrezal prav nič bolje. Ce
so komunisti počezno enačili fašiste s socialdemokrati, pa jim le-ti
niso ostali prav nič dolžni. Že takrat so v predvolilnih bojih na veliko
izrabljali tezo o levem in desnem odklonu, ki da se stikata, o »Nazis
und Koizis« kot adeptih terorja ^^ Fašizem jim je veljal le za goli te-
ror, za katerega po njihovem nosi veliko odgovornost ruska revolu-
cija in revolucionarni val, ki ji je sledil. Alternativa terorju pa je kaj-
pada pravo demokratično razredno sodelovanje.
V tem kontekstu pa še posebej izstopajo tiste analize nekaterih
marksistov, ki so v zapleteni in nepregledni zgodovinski situaciji po-
dali mnoge dragocene elemente za materialistično teorijo fašizma.
Vredno se je nekoliko ustaviti ob razmeroma malo znanem in redko
citiranem referatu Claire Zetkin na razširjenem plenumi» Izvršnega
komiteja Komi®terne z dne 23. 6. 1923,^2 referatu, ki se kljub prista-
janju na uradno linijo Kominterne in nekaterim naivnostim (treba je
upoštevati kratek časovni odmik od Mussolini j evega prevzema obla-
sti) odlikuje po veliki lucidnosti in presega uradne analiz^e naslednjih
desetih let.
Po Clari Zetkin je fašizem ». . . najmočnejši, najbolj zgoščeni. . . izraz splošne
ofenzive svetovne buržoazije . . .« (str. 21). Razširjeno je bilo mnenje, »da ni fa-
šizem nič drugega kot nasilni buržoaznl teror, zgodovinsko pa je bil po svojem
bistvu In svojem učinkovanju postavljen na isto stopnjo z belimi grozodejstvi
Horthyjeve Madžarske. A čeprav so teroristične metode fašizma in Horthyjevega
režima enake in so na enak način naperjene proti proletariatu, pa se zgodovin-
sko bistvo obeh pojavov izredno razlikuje. .. . /Fašizem/ nikakor ni bes buržoazi-
je, ker se je proletariat v boju dvignil. Zgodovinsko objektivno gledano je faši-
zem nastopil bolj kot kazen, ker proletariat ni nadaljeval in gnal naprej /weiter-
treiben/ revolucije, ki se je začela v Rusiji. In nosilec fašizma ni kakšna majhna
kasta, temveč široki družbeni sloji, velike množice, ki segajo vse do proletariata.«
(str. 21—22)
To izvajanje vsebuje dve zelo pomembni tezi:
1. Fašizem ni nastopil kot odgovor buržoazije na revolucionarni
boj delavskega razreda, temveč je bU mogoč šele takrat, ko se je
delavsko gibanje že zlomilo zaradi svojih lastnih protislovij. Celo v
Italiji, kjer so se fašistični squadri ponekod neposredno spopadali z
54
revolucionarnim gibanjem, nam podiobnejša analiza pokaže, da to ni
bil pomembnejši тагок z^ poraz revolucionarnega vala iz leta 1920
In tudi mnoge sodobne analize, ki \idijo v fašizmu ofenzivo bur-
žoazije proti proletariatu, ofenzivo, ki naj bi ohranila in obvarovala
kapitalistični red pred revolucionarnim gibanjem (v grobem iz tega
izhajajo tudi vse na- Dimitrova naslonjene teorije)^'*, spregledajo prav
to dimenzijo — da je fašizem nastal takrat, ko je buržoazija to bitko
že dobila.
2. Fašizma se nikakor ne da izenačiti z navadnim terorjem zlo-
činske klike, temveč sodi v njegovo opredelitev dejstvo, da je »zagra-
bil« široke množice, »ki segajo vse do proletariata«. Taka opredelitev
stoji v direktnem nasprotju z večino vzhodnih, na Dimitrova naslo-
njenih teorij, ki iz definicije fašizma zavestno izključujejo množično
gibanje in ga skušajo definirati le na podlagi njegove objektivne eko-
nomske funkcije 35. Kasneje bomo skušali pokazati, da pri tej dilemi
ne gre le 7л to teoretsko dlakocepstvo. To vprašanje ima daljnosežen
pomen tudi za analizo sodobnih desnih režimov in vojaških diktatur
(Grčija, Čile, Brazilija, Argentina etc.), za katere se je uveljavila oznaka
fašizem, čeprav jim manjka prave širše množične osnove.
Tukaj lahko samo opozorimo na zanimivo teorijo, ki jo v zadnjem delu svoje
knjige o fašizmu razvija Poulantzas»« — teorijo o Izjemnih oblikah državne obla-
sti v obdobju imperializma, ki jih je treba razumeti kot odgovor na zaostrene krizne
situacije. Sem spadajo fašizem, bonapartizem in vojaška diktatura, ki se razli-
kujejo glede na to, kateri del represivnega državnega aparata (ki ga je treba ločiti
od ideoloških državnih aparatov) prevzame domlnanto: politična policija-milica
(str. 371), administracij a-birokracija ali vojska. Takšna premestitev dominante
seveda potegne za sabo prestrukturiranje ideoloških državnih aparatov, ki se lah-
ko v določenih situacijah povzpnejo do odločujoče vloge.
K temu bistvenemu vprašanju, ali množična osnova spada k sami
definiciji fašizma ali ne, se še povrnemo, glede sodobnih »fašističnih
režimov« pa lahko za zdaj le na hitro postavimo splošno tezo, da pra-
vi zgodovinski dedič mašizma niso niti različni grobo represivni re-
žimi in vojaške diktature nit različne neofašistične tolpe (tudi če si
nadevajo dostojanstvo strank in uživajo določeno volilno podporo),
temveč »nadaljevanje fašizma z drugimi sredstvi« v razvitem poznem
kapitalizmu, kjer se morajo različna v najširšem pomenu napredna
gibanja (od zmernih do radikalnih) boriti na terenu, ki je že sam kot
splošni medij na določen način zaznamovan s fašizmom. 37
Referat Clare Zetkin je pomemben še zaradi drugih točk. Nenehno opozarja
na važnost ideološkega boja proti fašizmu, na dejstvo, da vojaška zmaga še ni-
kakor ne zadostuje. Npr.: »Ne pozabimo, da je fašizem v Italiji, še preden je z ak-
ti terorja potolkel proletariat, že izvojeval Ideološko in politično zmago nad de-
lavskim gibanjem in kateri so bili vzroki te zmage.« (str. 40) In dalje: v času do
Hitlerjeve zmage je v komunističnih krogih veljala splošna krilatica, da »Nem-
čija ni Italija«, da je bil torej fašizem mogoč v zaostali in pretežno agrarni Ita-
liji, nikakor pa bi ne mogel uspeti v visoko razviti Nemčiji.38 Tudi tukaj je analiza
Clare Zetkin daljnovidnejša: »V zvezi z vojaškim uničenjem nemškega imperia-
lizma po imperializmu antante so zato tukaj dani zelo ugodni predpogoji, da bi
se fašizem lahko močno razbohotil.« (str. 54) In kljub zelo ostrim kritikam na
račun socialdemokratskega revizionizma C. Zetkin že tedaj jasno poudarja nujnost
skupne fronte proti fašizmu.
Zanimiv teoretski prispevek k analizi fašizma je v času pred Hit-
lerjevim prevzemom oblasti podal nemški komunist August Thalhei-
mer 39. Svojo analizo je Thalheimer oprl na tisti Marxov tekst, kjer
se analogija tako rekoč že sama ponuja, namreč na Osemnajsti bru-
maire Ludvika Bonaparta.'"' In res: mar ni prosluli pustolovec Lud-
vik Bonaparte, ki je v protislovni krizni situaciji prevzel politično
oblast kot samovoljni izvoljenec ljudstva in s tem odrešil socialno
gospostvo buržoazije, mar ni natančen zgodovinski pendant Musso-
liniju in Hitlerju, tako rekoč fašistični diktator v miniaturi? Mar ni
kriza iz let 1848 — 1851 zgodovinski pendant krizi v Italiji in Nemčiji
pred nastopom fašizma, namreč stanje, ki ga Thalheimer označi s poj-
mom razredno ravnotežje (Klassengleichgewicht), stanje blokade, kjer
je buržoazija oslabljena od svxjjih notranjih protislovij, proletariat
Ja še prešibak, premalo enoten in organiziran, da bi lahko prevzel o-
jlast, s čimer je odprta pot do »povampirjenja eksekutive«, stanje,
kjer so »gospodarsko in družbeno izkoreninjeni, iz neposredne pro-
dukcij« izločeni elementi vseh razredov naravna podlaga, naravno
orodje 'osamosvojene izvTŠilne oblasti'« (Thalheimer, str. 16)? »Pri
italijanskem fašizmu, tako kot pri bonapartizmu, izjalovljen naskok
proletariata, ki mu je sledilo razočaranje v delavskem razredu, bur-
55
žoazija si onemogla, nesložna, brez energije ogleduje za rešiteljem, ki
bi utrdil njeno socialno oblast. Ujemanje tudi v ideologiji: kot glavno
sredstvo 'nacionalna' ideja, navidezni boj proti parlamentarni in biro-
kratski korupciji, teatralično grmenje proti kapitalu itd. Sorodne po-
teze končno pri ' herojih' državnega udara.« (Thalheimer, str. 24) Tako
kot takrat je tudi tokrat buržoazija žrtvovala svojo parlamentarno
politično oblast, da bi si zagotovila perpetuiranje svojega ekonomske-
ga gospodstva. »Oblika državTie oblasti je torej pri pojmovni določitvi
fašizma specifična razlika, značilnost vrste« (Thal., str 22) Seveda pa
je treba videti tudi razlike — najprej v lokalnih posebnostih, dalje v
vpetosti fašizma v protislovja sodobnega imperializma ter v njegovi
organizacijski podlagi in sredstvih oblasti — »Decembrska 'tolpa'
Ludvika Napoleona je bila pendant malim revolucionarnim tajnim
organizacijam takratnega francoskega delavskega razreda. Fašistična
stranka je kontrarevolucionami pendant (Gegenstück) komunistični
partiji sovjetske Rusije. Za razliko od organizacije Ludvika Napoleo-
na je torej vseskozi široka množična organizacija.« (Thalheimer, str
26) Vse te razlike pa vloge fašizma bistveno prav nič ne spremenijo.
Analogije pa ne ljubijo konkrecije, zato se tudi Thalheimer v
ključnih točkah boječe izogne vsake konkretnejše besede. Ničesar do-
ločenega nc izvemo o protislovjih imperializma, ki so po njegovih za-
trjevanjih drugačna od protislovij liberalnega kapitalizma, in če je
ključna točka Mar.xove analize, da je Ludvik Bonaparte lahko odrešil
buržoazno gospodstvo le zato, ker je zastopal »neki razred, in sicer
najštevilnejši razred francoske družbe male kmete (Parzellenbauern)«
pa bi pri Thalheimerju zaman iskali analize tistega razreda, ki ga
je zastopal fašizem Tukaj bi bila potrebna analiza »srednjega slo-
ja«, glavne opore vseh fašističnih strank, ki pa v svoji dvojnosti »sta-
rega« (drobni podjetniki in trgovci, obrtniki) in »novega« (birokraci-
ja, »tehnokracija«) srednjega sloja nikakor ni analogen množici fran-
coskih parcelnih kmetov iz 19. stoletja. In dalje, konkretna analiza
razmerij v razrednem boju bi pokazala, da fašizem ni nastal iz blo-
kadne situacije, »razrednega ravnotežja«, temveč šele po porazu pro-
letarskega gibanja kot proizvod notranjih protislovij buržoazije, v
Poulantzasovih terminih, »skozi ves proces fašizacije ostaja buržoa-
zija glavni aspekt glavnega protislovja.« "'з
Zamujeno priložnost lahkp pri bonapartističnih teorijah (in te
so še zmeraj aktualne in razširjene) vidimo v njihovi osnovni narav-
nanosti, ki jih sili, da Marxov tekst berejo skozi optiko ujemanja ali
neujemanja s procesom fašizacije — branje, ki bolj ali manj ostaja
pri analogijah, spregleda pa, da nam Marx v konkretnosti svoje ana-
lize daje v roke močno teoretsko orožje, ki bi ga onstran iskanja ana-
logije lahko uporabili tudi pri fašizmu. Tukaj bomo v kratkem poda-
li le nekaj elementov te Marxove analize, ki zadeva v prvi vrsti polje
reprezentacije.
Marxova analiza tukaj ne sloni na kritiki politične ekonomije — zaman bi
iskali njene osnovne termine — temveč, če lahko tako rečemo, na kritiki politič-
ne reprezentacije, se pravi na kritiki tistih mehanizmov, ki ekonomske kategorije
reprezentirajo v političnem polju. Ludvik Bonaparte reprezentira troje (cf. str.
570 ff.) :
1.	Buržoazijo — »Tako je francoska buržoazija klicala po državnem udaru:
Samo poglavar Družbe 10. decembra še lahko reši buržoazno družbo! Samo tatvi-
na še lahko reši lastnino, kriva prisega religijo, bastardstvo družino, nered red!«
(str. 570) Stisnjena je bila v dilemo: »Despotstvo ali anarhija. Glasovala je seveda
za gospostvo.«!! Bonaparte je predstavnik buržoazije, kolikor ga z njo veže tiha
pogodba o imaginarni menjavi: če mi prepustite politično oblast, vam dam red,
ki bo obvaroval vaše gospostvo. Buržoazna množica zunaj parlamenta je »nedvo-
umno izjavila, da koprni po tem, da bi se znebila svojega lastnega političnega
gospostva, zato da bi se otresla naporov in nevarnosti tega gospostva.« (str. 545)''.<
2.	Parcelne kmete — »Nečakova fiksna ideja se je uresničila, ker se je skla-
dala s fiksno idejo najštevilnejšega francoskega razreda.« (str. 563) K temu se
povrnemo kasneje.
3.	»Decembersko tolpo« — »... Bonaparte, ki v tem izmečku, odpadku, odced-
ku vseh razredov odkrije edini razred, na katerega se lahko brezpogojno opre,
to je pravi Bonaparte, Bonaparte sans phrase.« (str. 514) Da bi sploh lahko na-
stopil kot obči reprezentant, mora najprej reprezentirati deklasirance vseh raz-
redov, tisti izvrženi sloj, ki je izključen iz družbene reprezentacije. »Ravno zato,
ker ni bil nič, je lahko pomenil vse, samo samega sebe ne.« (str. 78 — Razredni
boji v Franciji).
Celotna Marxova analiza sloni na strukturi teh treh modusov reprezentacije.
Lahko bi rekli, da v »običajnem« pomenu besede Bonaparte »realno« repre-
zentira parcelne kmete. Preberimo še enkrat sledeči odstavek, kjer Marx eksem-
plarično izstavi paradokse reda »obče« reprezentacije: »Mali kmetje sestavljajo
velikansko množico, katere člani živijo sicer v enakem položaju, toda ne stopajo
v mnogotere medsebojne odnose. Njihov produkcijski način jih izolira drugega
od drugega, namesto, da bi jih spravljal v vzajemne stike . . . Vsaka posamezna
56
kmečka družina skoraj zadostuje sama sebi. producira neposredno sama pretežni
del tega, kar porabi, in dobiva svoje življenjske potrebščine bolj v menjavi z
naravo kakor v stikih z družbo. Parcela, kmet in družina: malo naprej druga
parcela, drug kmet in druga družina. . . . Tako sestavlja veliko maso francoskega
naroda kratko in malo vsota istoimenskih količin, kakor je npr. krompir v vreči
vreča krompirja. . . . enotnost njihovih interesov ne ustvarja med njimi nobene
skupnosti . . . Zato niso sposobni uveljavljati svojega razrednega interesa v last-
nem imenu niti prek parlamenta niti prek konventa. Ne morejo se zastopati,
ampak morajo biti zastopani. Njihov zastopnik mora biti hkrati njihov gospod,
avtoriteta nad njimi, neomejena vladna oblast, ki jih varuje pred drugimi razre-
di in jim od zgoraj pošilja dež in sonce. Politični vpliv malih kmetov se torej
nazadnje izraža v tem. da si izvršilna oblast podreja družbo«, (str. 562—3) Osamo-
svojena izvršilna oblast lahko postane obči reprezentant razrednega interesa
zaradi strukturne nemožnosti reprezentacije skupka posebnih interesov. Obči
interes ni tisti nevtralni medij, ki bi v sebi vključeval posebne interese, temveč
je neizbežno konstituiran kot obči šele kot njim vnanji — na določen način je
obče zmeraj le »iluzorična forma občestvenosti« (Nemška ideologija). Ob tem spo-
znanju se razbije iluzija, da je možna Aufhebung posebnih interesov v občem,
splošno rečeno ukinitev razcepa med posebnim in družbenim interesom. Ker se
posebni interes ne more sam reprezentirati, se pravi se predstaviti kot obči,
mora biti reprezentiran, to pa je možno le »od zgoraj« oz. »od zunaj«, v Marxovi
prispodobi torej kot vreča, ki drži skupaj posamezne krompirje — ti niso vklju-
čeni v neko širšo občost. temveč jih med seboj veže ravno vreča. To pa ima
dvojni nasledek: 1. da je red obče reprezentacije v svoji konstituciji razsredi-
ščen, premaknjen, asimetričen glede na posebne interese, ki jih zastopa, in 2. da
ostane v svoji občosti vseskozi zaznamovan, naddoločen s posebnim Interesom,
da se od njega nikoli ne more odlepiti, saj se je šele lahko vzpostavil kot razre-
šitev nasprotipostavljenostl mnoštva posebnih interesov. Vzpostavi se torej ne kot
Aufhebung, ukinitev in ohranitev svojega posebnega, temveč v odskoku od njega,
pri čemer pa ostaja vseskozi vanj uklenjen in vpleten. Nezadosten ostaja revolu-
cionarni projekt, ki zahteva premostitev razcepa med posameznim in občim —
posamezni interesi naj bi se neposredno stapljali v družbenem, ki bi neposredno
iz njih izraščal — nezadosten zato, ker je obči interes v določenem pomenu zme-
raj »Eixekutivgewalt«. v revoluciji gre torej obratno za to, da bi se razgradilo
sámo to polje reprezentacije.
Marxova analiza, sicer omejena le na francoske parcelne kmete, ima splošno
veljavo, ki pa jo je treba zgodovinsko konkretizirati. Meščanski podjetniki —
paradigma meščanskega individua nasploh — si prav tako stojijo sovražno nasproti
v sferi občanske družbe, vendar je njihov produkcijski način na veliko višji
stopnji podružbljenosti. Meščanstvo je bilo v svojem revolucionarnem boju pri-
siljeno predstaviti svoj posebni interes kot družbeni in si je v dolgotrajnem pro-
cesu izoblikovalo svoje oblike reprezentacije, (parlament, konvent itd.). Parcelni
kmetje, v bistvu preostanek in historična podlaga fevdalnega reda, pa so se morali
šele naknadno vključiti v meščanski red. Svojega razrednega Interesa niso spo-
sobni uveljavljati v lastnem imenu prav zato. ker »dobiva/jo/ svoje življenjske
potrebščine bolj v menjavi z naravo kakor v stikih z družbo.« (ibid.) Kot na-
knadno vključeni so skušali zaobiti vmesne stopnje posredovanja s svojo »fiksno
idejo« o cesarju kot odrešeniku in zaščitniku.« Prav zato je v njihovem odnosu
do Napoleona tako rekoč v čisti obliki Izstopil paradoks obče reprezentacije.
Tukaj je bilo možno le kratko opozorilo na daljnosežne teoretske nastavke
tega teksta, ki še zdaleč niso bili dovolj analizirani, še manj pa uporabljeni v kon-
kretni materialistični analizi.<7
Tudi več drugih avtorjev je v tem času dalo mnogo dragocenih
elementov za analizo fašizma. Ustaviti bi se bilo treba ob Gramsci-
ju -'S, ob Togliattiju ob Trockem dalje ob tekstih P. Seringa
(Richard Löwenthal)," Blocha,^^ Lukacsa^s in drugih. Tukaj se z
njimi ne moremo podrobneje ukvarjati.
Končno se lahko ustavimo ob klasični analizi, ki jo je leta 1935
podal Dimitrov in ki še vedno velja za normo vsem vzhodnim teo-
rijam fašizma. Dimitrov se je naslonil na definicijo, ki jo je podal že
Х1П. plenumu Izvršnega komiteja Kominterne decembra Ì933: »Faši-
zem je odkrita teroristična diktatura najbolj reakcionarnih, najbolj
šovinističnih in najbolj imperialističnih elementov fimanč-nega kapi-
tala.« 54 In dalje:
»Fašizem ni nobena nad razredi stoječa oblast /to leti na Otta Bauerja/ in
nikakršna oblast drobne buržoazije ali lumpenproletariata nad finančnim kapita-
lom. Fašizem je oblast finančnega kapitala samega.« (str. 58—59) »Fašistični pre-
vzem oblasti ni preprosta nadomestitev ene buržoazne vlade z drugo, temveč
zamenjava ene državne oblike razrednega gospostva buržoazije — meščanske
demokracije — z drugo — z odkrito teroristično diktaturo.«59
Dimitrov jasno opozarja, da te razlike nikakor ne smemo podce-
njevati in s tem v zvezi tudi dokaj ostro kritizira napake, ki so bile
v prejšnjem obdobju storjene v komunističnem gibanju.
»Kaj je vir vpliva fašizma na množice? Fašizem uspe pridobiti množice, ker
demagoško apelira na njihove najbolj žgoče stiske in patrebe. Fašizem ne podžiga
le v množicah globoko zakoreninjenih predsodkov, temveč špekulira tudi z naj-
boljšimi občutki množic, z njihovim občutkom za pravičnost in včasih celo z nji-
hovimi revolucionarnimi tradicijami.« (str. 60)
57
s tem opozorilom, ki sicer še nikakor ne zadostuje za razjasni-
tev skrivnostne moči fašizma nad množicami, pa Dimitrov presega
mnoge kasnejše nanj naslonjene teorije, ki odrekajo vsako upraviče-
nost vsem tistim potrebam in upanjem, ki so se investirale v fašistič-
no gibanje množic. Tukaj tudi marksistične teorije še zmeraj po-
gosto govorijo o bestialnosti, nizkotnih nagonih, o »egoističnih dobič-
karskih in roparskih instiktih«," ali pa celo o »obratu k religiji«, kjer
naj »produkcija iracionalnih podob sveta mitologizirajočega značaja«
pojasni »intenzivno učinkovanje in povezujočo süo« fašistične ideolo-
gije Namesto konkretne analize se posamezni avtorji zatekajo k
analo^jam s »srednjeveškim obskurantizmom«, iztrebljanje Židov pri-
merjajo z zažiganjem čarovnic in vidijo v fašizmu skupek » vsega
reakcionarnega v nemški zgodovini«'® — vse to in še veliko podobnega
lahko najdemo pri marksističnih avtorjih.
Tukaj lepo vidimo, kam vodi odsotnost materialistične teorije
»subjektivnega faktorja« — v nasedanje istim floskulam, ki tvorijo
osnovni fond buržoaznih teorij. Napotila Dimitrova, sicer nezadostna,
se jasno izognejo takemu teoretskemu »izgajanju zlih duhov«.
Glavna teža referata Dimitrova je v izdelavi strategije za boj pro-
ti fašizmu. »Zgodovinsko odgovornost« (str. 60) za zmago fašizma no-
si sicer socialna demokracija:
»Fašizem je lahko prišel na oblast predvsem zato, ker je bil delavski razred
zaradi politike sodelovanja z buržoazijo, ki so jo izvajali voditelji socialne demo-
kracije, razcepljen, politično in organizacijsko razorožen nasproti napadajoči bur-
žoaziji. Komunistične partije pa niso bile dovolj močne, da bi lahko brez socialne
demokracije in proti njej postavile množice na noge in Jih povedle v odločilni
boj proti fašizmu.« (str. 63)
Kljub temu pa je edina možna straite^ja enotna fronta, kamor
je treba pritegniti ne le socialno demokracijo, ampak tudi »vrste kr-
ščanskih. anarhističnih in neorganiziranih delavcev« (str. 67)), pa tudi
tistih, »ki so začasno p>ostali žrtev fašistične demagogije« (ibiid.).
»Komunistična internacionala ne postavlja za akcijsko enotnost nobenih po-
gojev, z izjemo enega samega, za vse delavce sprejemljivega pogoja, in sicer,
da Je akcijska enotnost naperjena proti fašizmu, proti ofenzivi kapitala, proti
vojni nevarnosti, proti razrednemu sovražniku.« (str. 68)
Najbolj ranljiva točka fašistične diktature je v njeni bazi, zato je
treba zaostriti protislovje »med fašističnimi vrhovi in množico ra-
zjočaranUi, preprostih privržencev fašizma med delovnimi sloji« (str.
71) ter vse objektivno protikapitaHstične množice pridobiti zase. Pri
tem je še posebej važno propagandno delo z mladino (»... komuni-
stična mladinska zveza ni komunistična partija mladine.« (str. 72)) in
z ženskami ter posebna pozornost nacionalnemu vprašanju (kdor »o-
malovažuje nacionalna čustva širokih delovnih množic, je zelo daleč
od pravega boljševizma.« (str. 95)). Izrednega pomena je dalje ideo-
loški boj, kjer se je treba s fašistično demagogijo spoprijeti na nje-
nem lastnem terenu:
»Te moči ideološke kuge fašizma nikakor ne smemo podcenjevati. Nasprotno,
z naše strani moramo razviti širok ideološki boj na podlagi Jasne, popularne argu-
mentacije in pravilnega, dobro premišljenega približevanja posebnosti nacionalne
psihologije ljudskih množic.« (str. 73)
V tem pozivu morda še najjasneje privre na dan naivnost, ki se
v določeni meri še vedno drži vseh vzhodnih teorij fašizma in ki iz-
vira ravTio iz neizdelane teorije tistih mehanizmov »nacionalne psiho-
logije ljudskih množic«, ki so le-te privedli k fašizmu. »Iz emfaze bor-
ca proti fašizmu govori brezpomočnost tistega, ki s prepričevanjem
(Glaubhaftmachung) pristopi k ciničnemu sistemu, ki sam ne verjame
v lastne proklamacije.« =9 Nasproti iracionalnemu navdušenju mno-
žič, ki so pripravljene gladko žrtvovati svoj zgodovinski interes, lah-
ko Dimitrov postavi nasproti le »jasno, popularno argi^entacijo«.
Ta redukcija »psihologije« na nivo racionalnega prepričevanja, ta
odsotnost vsake teorije »subjektivnega faktorja«, to podcenjevanje, ki
se kaže tudi v anatemi nad psihoanalizo, se kot dedni greh vleče sko-
zi vse na Dimitrova naslonjene teorije. A kaj pomeni ta izvir? Grobo
bi lahko rekli, da se je prav na ta način sámo teoretsko polje teh
amailiz obvarovalo pred soočenjem z »zavestjo poraza«, pred zdvom-
Ijenjem, ki bi zahtevao ponovni pretres lastnih izhodišč. Že sam te-
oretski horizont, ki se konstituira s tem izvirom, je tako zaznamovan
z nepripravljenostjo, da bi organizirano mednaro^o delavsko gibanje
58
historično preverjalo svoje pozicije Za zdaj naj zadostuje ta splošna
ugotovitev.
V	tem horizontu se Dimitrovu kaže fašizem kot teroristični od-
govor na premočrtno napredujoče delavsko gibanje. Fašizem je naj-
hitreje in najbolje uspel v tistih deželah, »kjer se je vladajoča buržoazija
bala skorajšnjega izbruha revolucije.« (str. 59), čeprav Dimitrov v isti
sapi poudarja globoko krizo in nemoč delavskega gibanja ter kriti-
zira njegove daljnosežne napake. Taki oceni so se kasneje izogndli
nekateri najboljši zastopniki teze o »agenturi monojmlnega kapita-
la«.
Oglejmo si za hip Poulantzasovo osnovno zastavitev. »Proces fašizacije in
nastop fašizma odgovarjata situaciji poglobitve in zaostritve notranjih protislovij
med vladajočimi razredi in njihovimi frakcijami.« (Poulantzas, str. 77) »Gre za:
a)	modifikacijo razmerij sil znotraj te alianse (bloka na oblasti), za prerazpodeli-
tev odgovarjajoče teže sil, ki ga sestavljajo;
b)	za vzpostavitev . . . hegemonije nove razredne frakcije znotraj bloka na oblasti:
frakcije finančnega kapitala, oziroma velikega monopolnega kapitala.« (Poulant-
zas, str. 79)
Nasilno uničenje delavskih organizacij in iz tega sledeče povečano izkorišča-
nje delovne sile torej ni odgovor na neposredno nevarnost revolucije, temveč na-
sledek zaostrenih protislovij same buržoazije, nemožnosti ustvarjanja presežne
vrednosti v dotedanjih okvirih.
V	teh teorijah lahko najdemo še vrsto drugih nezadostnosti. Po-
litični in ideološki razvoj k fašizmu jim velja za premočrtni postopni
razvoj, za golo vporedniico in refleks ekonomskih gibanj. Fašistične
stranke so z ideo ogijo in demagogijo vred le lutke in orodje v rokah
finančnih magnatov. Thalheimerjeva problematika delitve ekonomske
dn politične oblasti zanje sploh ne obstaja. Fašizem velja za odraz kri-
ze kapitalistične družbe, hkrati pa finančni magnati kljub tej globo-
ka krizi ra^olagajo s skrivnostno močjo, da vlečejo za nitke oblasti in
se jpslužujejo fašističnih strank kot svojega hlapca. Dimitrov sicer
zairjuje, da si»fašističnega prevzema oblasti ne smemo predstav-
ljati tako preprosto in gladko, kot da bi nekakšen komite finančnega
kapitala sklenil, naj se tega in tega dne vspostavi fašistična dikta-
tura.« (str. 60) To zatrdilo pa je treba brati kot denegacijo, zanika-
nje, ki že predpostavlja potrditev, kajti naknadni dodatki wstrih
bojev« in »dolgotrajnega procesa« bistva prav nič ne spremenijo. Še-
le konkretna ekonomska analiza bi pokazala, da monopolni kapital ni
bil homogeni blok, ki bi enotno podprl Hitlerja, temveč da je bil v
sebi razcepljen (to kažejo tudi analize mnogih vzhodnih teoretikov,
ki pa iz tega ne marajo potegniti konsekvenc) in še zdaleč ni mogel
samovoljno odločati, na katerega konja naj stavi v političnem me-
težu. Konkretno bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, kateri deli ka-
pitala so podprli Hitlerja, in zakaj, oziroma splošneje, katere so bile
tiste zakonitosti, ki so pritirale monopolni kapital v dotlej največjo
krizo in ki jih sam ni mogel obvladati, tako da se je bil prisiljen, da-
leč od tega, da bi lahko za odrom odločal o oblasti, na milost in ne-
milost prepustiti fašizmu kot poslednji odrešilni bilki.
Teorija Dimitrova je služila za podlago večjemu številu različnih
analiz kot katera koli druga teorija. V slabših primerih je bila kanoni-
zirana v apidiktično shemo brezprizivnih učbenikov dala pa je tudi
veliko število pomembnih znanstvenih izsledkov in nekaj še danes
aktualnih in zavezujočih teoretskih nastavkov.
П.
Hitler in Schacht sta prakticirala keynesijanstvo dve leti pred pojavom nje-
gove zavajajoče civilne teorije. (A. Sohn-Rethel: Geistige und körperliche Arbelt,
str. 185)
Nikakor ne zadošča, da bi skušali zapolniti glavni nedostatek te-
orij o fašizmu kot »agenturi monopolnega kapitala«, se prava, da bi
jih skušaU dopohiiti z analizo tistih posebnih »psiholoških« meha-
nizmov, ki so omogočili množično fašizacijo Ne moremo pristati pri
trditvi, da je ta teorija sicer splošno vzeto veljavna, a v posameznem
nezadostno izdelana in prehitro prekorači svojo konkretno posredova-
nost. Četudi drži, da je fašizem utrdil oblast monopolnega kapitala
ter le-tega vsaj začasno potegnil v nov razmah, pa se resnica te tr-
ditve pokaže šele v množični konkretnih posredovanj, ki niso nak-
nadna dopolnila teorije, temveč njen ireduktibilni del. Izstavitev po-
sredovanosti spremeni polje veljavnosti teorije in njen domet, če-
59
prav lahko ostanejo teze skoraj dobesedno iste. Pri konkretni posre-
dovanosti pa ne gre le za navezavo na problematiko »subjektivnega
faktorja«, ki naj bi se kot naknadno dopolnilo vključila v že izdelano
občo »ekonomsko« teorijo, temveč v prvi vrsti vključenost v kon-
kretna ekonomska razmerja sama. Teorijo o agenturi monopolnega
kapitala bomo torej najprej izprašaJi ne na tleh analize, ki je ni iz-
delala, temveč ma njenih lastnih tleh. Sledili bomo Sohn-Rethelovi za-
stavitvi.
Alfred Sohn-Rethel je imel kot sodelavec MWT (Mitteleuropäi-
scher Wirtschaftstag) do svoje emigracije leta 1936 dostop do velike
količine zaupnih informacij o nemških ekonomskih in političnih gi-
banjih (möge so postale dostopne širšemu krogu šele z objavo njego-
ve knjige 1973), na katerih je lahko osnoval svojo analizo, to sicer zu-
nanje dejstvo dobi pri analizi fašizma posebno važnost: »Nobeno pre-
tiravanje ni, če rečemo, da se pod fašizmom vse, kar je vredno vedeti
o politiki, dogaja samo še za zaprtimi vrati in da v časopisih ni več
ničesar, čemur bi bilo moč verjeti,« pravi sam Sohn-Rethel. Njego-
va izvajanja, napisana v letih 1937 — 1941 in objavljena v knjigi Eko-
nomija in razredna struktura nemškega fašizma, dajejo ravno tisti
material, ki lahko pokaže konkretno resnico teze o agenturi mono-
polnega kapitala. V nadaljnjem se bom glede splošne teorije poznega
kapitalizma opiral še na njegov spis Ekonomska dvojna narava pozne-
ga kapitalizma,"^ pri čemer bom pustil ob strani osrednjo Sohn-
Rethelovo temo o sopripadnosti in vzajemni pogojenosti blagovne
forme in forme zavesti
Sohn-Rethelove analize temeljijo na dveh nosilnih tezah: prva za-
deva dvojno naravo monopolnega kapitalizma, namreč razcep v nje-
govem osrčju na produkcijsko in tržno ekonomijo, ki delujeta vsaka
po svoji avtonomni lo^ki in zahajata v nenehna protislovja, v te-
melju drugačna od tistih, ki jih je opisal Marx; druga pa je teza o
fašizmu kot poskusu ekonomske razrešitve teh protislovij na pod-
lagi povratka k absolutni presežni vrednosti — v nasprotju z rela-
tivno presežno vrednostjo, ki je bila pogonska sila dotedanjega ka-
pitalističnega razvoja.
Oglejmo si obe tezi p>obHžje.
»Pozni Icapitalizem je definiran s soobstojem dveh družbenih ekonomij, ki
se opirata na dva različna modusa komenzuracije dela in se s tem izkazujeta za
temeljno različni in po bistvu nasprotni strukturi. Ena konstituira oeconomio
formans blagovne produkcije nasploh in njenega kapitalističnega polnega razvoja
posebej, druga konstituira oeconomio formans socializma, četudi sprva samo v
embrionalni podobi in zaradi madežev svojega porekla popačeno do nespoznav-
nosti. Prva nujno zraste na tleh uposameznjenega dela /Vereinzelung der Arbeit/
in ločitve med delom in podružbljanjem; pojasnjuje zmožnost delovanja družbe
brez zavesti. Druga odgovarja združenju dela in podružbljanja v modernem celo-
kupnem delu (Gesamtarbeit), ki v celoti počiva na potencah 'druge narave'.«
(D, str. 49)
Klasična podoba kapitalizma zraste torej na podlagi dela, ki ga
posamezniki opravljajo neodvisno drug od drugega in si potem s svo-
jimi produkti stopajo nasproti na tržišču; proces produkcije in proces
podružbljanja ne sovpadata, temveč sta drug od drugega ločena
Kapitalistu prodaja delavec
»svojo individualno, izolirano delovno silo. Ta odnos se nikakor ne spremeni
s tem, da kupuje kapitalist 100 delovnih sil namesto ene . . . Teh 100 delavcev upo-
rabi, ne da bi jih pustil kooperirati. Kapitalist plača torej vrednost 100 samostoj-
nih delovnih sil, ne plača pa kombinirane delovne sile teh 100 delavcev. Kot ne-
odvisne delovne sile so delavci posamezniki, ki stopajo v odnos z istim kapitalom,
ne pa drug z drugim.« (Kapital I, str. 380)
Položaj pa se bistveno spremeni, ko zahteva po višji stopnji iz-
koriščanja delovne sile prisilili razvoj k višji stopnji podružbljenosti.
Odločilni korak stori tukaj taylorizcm. Taylor je »s tem, da je na-
pad usmeril na sámo opravljanje dela, torej na obvladovanje živega
dela namesto na prihranek pri upredmetenem delu, poklical prevrat
povečane kvantitete v novo kvaliteto, kvaliteto tekočega traku
(Fliessbetrieb)« (D str. 51). Nikakor torej ne zadostuje prehitra kri-
tika taylorizma, ki ga skuša odpraviti kot najvišjo stopnjo razčloveče-
nja (človek je zgolj privesek stroja itd.), ker spregleda, da nosi taylori-
zem v sebi v sprevrnjeni obliki zametek drugačne ekonomije. Kakšna je
kvalitativna razlika do prejšnje stopnje razvoja, klasične blagovne
produkcije?
60
»Blagovnoekonomska komenzuracija /dela/ temelji 1. ne na produkciji, tem-
več na menjavi blag, tvori torej 2. podlago procesa uvrednotenja kapitala, ne nje-
govega delovnega procesa, 3. se odvija le indirektno kot čisto funkcionalna, slepo
delujoča kavzalnost in s tem kot brezzavestni potek, 4. abstraktna občost njene
vsebine ima neposredno splošnodružbeni obseg, uveljavlja se torej samo preko
družbene menjalne sovisnosti kot celote in 5. last but not least, je komenzuracija
dela zgolj v njegovi v blagu utelešeni, upredmeteni formi 'mrtvega dela'. V na-
sprotju s tem vzame taylorska komenzuracija 1. svoje izhodišče iz delovnega
procesa produkcije, ne iz procesa uvrednotenja, 2. temelji na direktnem merje-
nju, dogaja se torej 3. skozi zavestno dejanje, 4. izhaja iz posameznih delovnih
postopkov m se od tod stopnjema izgrajuje h kompleksom večjega in narašča-
jočega obsega in 5. predvsem je komenzuracija 'živega dela', dela 'in actu' ali v
procesu njegovega izvrševanja.« (D str. 45)
Naraščajoč podružbljanje produkcijskega procesa v kapitalistič-
nem produkcijskem načinu, o čemer govori IVIarx, stopi zdaj na кта-
Itttativno novo stopnjo in dobi povsem drugačno obeležie, kar ima na-
sledke za obče de ovanje ekonomskih zakonitosti. Ključ za razumeva-
nje te nove ekonomije je »funkcionalno celokupno delo« (Funktionale
Gesamtarbeit), ki se podreja zakonitostim »notranje časovne ekono-
mije« (die innere Zeitökonomie) '' ter s tem tvori osnovo za poseb-
no »ekonomijo podjetja« (Betriebsökonomie), ki ne ubo^ več zuna-
njih tržnih zakonitosti, čeprav se jim mora ves čas podrejati. Tržišče,
edini prostor realizacije presežene vrednosti v proftt, postane tej
ekonomiji pretesno. Poleg zakonitosti tržišča mora namreč nenehno
slediti svojim lastnim zakonom, ki so pr\"im nasprotni. Zdi se, da je
ta ekonomija obdarjena s svojevrstno kavzalnostjo nenehnega širje-
nja produkcije.... dokler hoče zadovoljiti potrebe privatnega kapi-
tala po profitu, sto. i pod produkcijsko prisilo ... Za to produkcijsko
strukturo ni nič bolj izgubonosnega kot omejitev ali ustavitev njene-
ga delovanja, pa naj družba v svoji tržni podobi to še tako zahteva.« (D
str. 55)
Z uvedbo tekočega traku in nove notranje produkcijske ekonomi-
je sovpada silovita rast organske sestave kapitala, kar ima za posle-
dico spremenjen odnos med produkcijo in iztrženjem profita v okviru
tržnih zakonitosti. Na to je že leta 1928 opozoril E. Schmallenbach:
»Ce je bistveni del lastnih stroškov fiksen, potem zmanjšanje produkcije
temu ustrezno ne zniža stroškov. In če pri takem stanju stvari cene padajo,
potem nima nobenega smisla izravnavati ta padec cen z zmanjšanjem produk-
cije. Podjetje sicer odslej deluje z izgubo, vendar je ta izguba manjša, kot če bi
zmanjšali produkcijo in kljub temu nosili skoraj vse dosedanje stroške. . . . Tako
je moderno gospodarstvo s svojimi visokimi fiksnimi stroški oropano zdravila,
ki samodejno usklajuje produkcijo in potrošnjo in tako vzpostavlja gospodarsko
ravnovesje.« (D, str. 31).«r
Ti fiksni Stroški, ki tukaj »nastopajo kot demiurg naše usode«, pa
seveda niso »nič drugega kot postvareli izraz visoke stopnje podruž-
bljenosti dela v modernem produkcijskem procesu.« (F, str. 46)
Preden nadaljujemo, se za trenutek ustavimo ob teh občih pred-
postavkah. Celotna Sohn-Rethelova analiza poznega kapitalizma, katere
izhodišča sem zelo na kratko orisal, je torej zastavljen kot konkre-
tizacija Marxovega osnovnega protislovja kapitalistične produkcije
za obdobje monopolnega kapitalizma, protislovja med stopnjujočo se
podružbljenostjo na polu produkcijskih sil in privatnim prisvajanjem
na polu produkcijiskih razm'erij. Na tem mestu pa naletimo na nepri-
čakovane težave: dialektika produkcijskih sil in produkcijskih razme-
rij kaj hitro zdrsne v pojmo\anje, ki jo zvede na v bistvu тоапјо
interakcijo, vzajemno učinkovanje med ločenimi entitetami, v razu-
mevanje, ki sloni na vzorcu idealističnih dvojic materija — forma,
vsebina — oblika. S takim pojmovanjem jx>tihoma zaidemo na teren,
ki predpostavlja primat razvoja produkcijskih sil nad produkcijskimi
razmerji — kot da je v bistvu premočrtni razvoj produkcijskih sil de-
.iansko, pravo mesto dogajanja zgodovine, ki mu produkcijska raz-
merja nastopajo kot vnanja forma, oz. od doiločene točke naprej kot
spona, ki da zaide v protislovje z avtonomnim razvojem produkcijskih
sil. Takšno razumevanje Sohn-Rethel eksplicitno zagovarja:
»Zgodovinskomateriallstično mišljenje . . . počiva ravno na predpostavki, da
človekovo razmerje z naravo, torej delovni proces produkcije v skladu z vsako-
kratno razvojno stopnjo produkcijskih sil izvaja primat determinacije, ki odloča
o načinu družbene formacije in njenem razvoju.« (D, str. 16) Nastanek blagovne
produkcije in s tem vzpostavljeni primat zakona vrednosti je bil po Sohn-Rethelu
možen šele z razvojem tehnike (D 16) v železni dobi: »Toda izvor tega primata
vrednosti in njenega samouvrednotenja kot kapitala je ležal v razvoju produkcij-
skih sil in delovnih procesov posamične produkcije, ki mu je predhodil.« (D,
61
str. П) In vzroki za iztek vladavine zakona vrednosti, za razpad kapitalističnega
produkcijskega načina, ležijo znova v imanentnem razvoju produkcijskih sil v
poznem kapitalizmu.
Slika je torej jasna: dejanski proces historičnih sprememb se do-
gaja v razvoju produkcijskih sil (»tehnike«), le-te si v skladu z različ-
nimi obdobji nadevajo različna produkcijska razmerja kot svoj omot,
ki ga sem in tja prebijejo, kadar ga njihov imanentni razvoj preseže.
S takim pojmovanjem Sohn-Rethel še zmeraj ostaja na evoluoionistič-
nem terenu razvoja produkcijskih sil, kakršnega je v^ostavila II. in-
ternacionala. Četudi mno^ avtorji še tako zagotavljajo, da moramo
imetii pred očmi produkcijska razmerja, pa dejansko ravnajo tako,
da si jih v konkretni teoretski izpeljavi odmislijo in opazujejo razvoj
produkcijskih sil kot neposreden, družbeno »nevtralen« odnos človeka
do narave, ki mu produkcijska razmerja nastopijo kot naknadni izraz.
Marksovska dialektika produkcijskih sil in produkcijskih razme-
rij je veliko bolj zapletena in njena obča formu a o protislovju med
podružbljenimi produkcijskimi silami in рпл'а1п1т prisvajanjem v
produkcijskih razmerjih prej zaivaja kakor razjasnjuje. Če so pro-
dukcijska razmerja oblika razvoja produkcijskih sil, so to le kot njim
samim inherentna, kot oblika v strogo materialističnem pomenu no-
tranjosti vsebini, kot način obstoja vsebine. Ce so torej produkcijska
razmerja horizont in okvir razvoja produkcijskih sil, medij, v kate-
rem se te gibljejo, potem ta primat produkcijskih razmerij ni zrcalni,
simetrični obrat primata produkcijskih sil, temveč vzpostavitev tere-
na, na katerem se šele lahko odvija njuna dialektika — tokrat niti
kot vnanja interakcija niti kot razmerje med vsebino in njenim zme-
raj zaostajajočim izrazom.
Primer: za prehod iz fevdalizma v kapitalizem Marx velikokrat eksplicitno
poudarja, da manufaktura spočetka vseskozi temelji na rokodelstvu, da se torej
v prvih stopnjah njenega razvoja njena tehnika, njen produkcijski način ne raz-
likuje veliko od rokodelske produkcije v cehih.e« Specifične razlike kapitalistične
produkcije torej ne moremo iskati v produkcijskih silah, temveč v (sprva zgolj
formalni) subsumpciji dela pod liapital, ki je šele dala tisti okvir, v katerem so
se lahko razvile specifično kapitalistične produkcijske sile. Zato tudi v strogem
pomenu ne moremo govoriti o produkcijskih silah nasploh, kot o nevtralnem sred-
stvu, ki da se ga da uporabiti tako ali drugače, temveč le o fevdalnih, kapitali-
stičnih, socialističnih produkcijskih silah.«9
Za zastavitev prehoda iz kapitalizma v socializem zato tudi ne za-
dostuje pojmovna dvojica na sebi / za sebe, češ produkcijske sile so
na sebi že podružbljene, za sebe pa bodo to lahko postale šele po re-
volucionarni spremembi produkcijskih razmerij, odstranitvi vnanjega
okova; ali kot pravi Gramsci, delavsko gibanje teži k temu, »da bi
napravilo 'subjektivno', kar je 'objektivno' dano.« (cit. po D, str. 68).
Ne zadostuje zato, ker je že sama podružbljenost določena s privat-
nim razmerjem prisvajanja, njej sami so inherentna kapitalska raz-
merja in je zato hkrati še večje subsumiranje dela pod kapital, je
torej takšna podružbljenost, kakšna je možna na tleh kapitalističnih
produkcijskih razmerij. Zato Sohn-Rethel prehitro pristane pri trditvi,
da je nova ekonomija podjetja že, sicer sprevrnjena, zasnova socia-
lizma, »'materialna pt^gradnja' socialističnega produkcijskega nači-
na.« 'O Vendar pa zdaj ne gre za to, da bi Sohn-Rethela v posamez-
nostih korigirali: njegova izpeljava lahko neposredno vzeto držijo, le
da je treba premistiti horizont njihove veljavnosti, in če imamo ta
premeščeni horizont stalno pred očmi, lahko iz njih črpamo veliko
zelo pomembnih elementov za analizo fašizma in poznega kapitalizma
Ne glede na zgornje pripombe pa lahko še opozorimo, da nam Sohn-Retbel
ostane dolžan odgovore na nekatera temeljna vprašanja. Recimo: »Ali lahko
po tem še vedno uporabljamo razlikovanje med konstantnim in variabilnim kapi-
talom v Marxovem pomenu? Vprašanje potrebuje še točnejše osvetlitve, toda na-
gibam se k temu, da bi odgovoril nikalno.« (D, str. 52) Ali: »Ali lahko v tem
skrajšanju inovacijskega cikla zapazimo tendenco k padanju stopnje surplusa,'!
tega si ne upam odločiti.« (D, str. 54) To pa nikakor niso postranske zadeve, tem-
več ključni nasledki Marxove analize.
Analiza je torej polcazala, kako stopi produkcija v okviru celot-
nega kapitalističnega sistema prisvajanja na višjo stopnjo podružblje-
nosti, in to ne glede na voljo samih podjetnikov. Ta podružbljena
produkcija, ki naj bi tvorila »ekonomsko bazo« socializma, pa hkrati
nosi v sebi nevarnost fašizma. »Marx in Engels sta napovedala, da
se bodo nosilni materialni elementi socialističnega produkcijskega na-
čina izoblikovali v naročju kapitalizma. Iz tega lahko izide rojstvo
socializma ali pa tudi nakaza [Missgeburt] fašizma.« (F str. 52).
62
Razumevanju ekonomske narave fašizma se ne moremo približali,
če nimamo pred očmi dejstva, da je bila velika ekonomska kriza leta
1929 ne le po obsegu od vseh prejšnjih, temveč kvalitativno drugačne
пагате. Dotedanje krize, ki so se podjetniku zmeraj kaz^ale kot dvoj-
ni presežek, po eni strani presežek produktov, ki jih ni mogel vnov-
čiti na trgu, po drugi strani presežek denarja, ki ga ni mogel presto-
piti v kapital, so delovale ravno kot nasilna razrešitev nasledkov sa-
morasle produkcije, kot korektiv, ki je periodično spravljal v sklad
produkcijo in potrošnjo ter s tem omogočil nadaljnje nemoteno delo-
vanje nenačrtne konkurenčne ekonomije. Tokrat pa je kapitalizem
stal na robu lastnega zloma, naletel je na svojo mejo.
»Kapitalistična ekonomska kriza in zlom kapitalizma sta dve zelo različni
stvari in za današnji pozni kapitalizem dve izključujoči se stvari. Kapitalizmu
grozi zlom v delovanju, ker v ekonomskem smislu sploh ni več zmožen zdravila
krize.« (D 56)
Pri visoki organski sestavi kapitala, tem »postvarelem izrazu viso-
ke stopnje podružbljenosti« produkcije, usklajanje s tržnimi zahteva-
mi sploh ni več smiselno in možno, ker ta ekonomija deluje ravno ob
predpostavki izključitve tržišča in se slepo širi n^rej ne glede na
tržne potrebe. Proti upadanju profita in akumulaciji produktov se ne
da več ukrepati z zmanjšanjem proizvodnje, ker 1. pomeni variabil-
ni kapital premajhno postavko v primeri s fiksnimi stroški, in 2. raz-
voj produkcijskih sil sili k še večji racionalizaciji in s tem stopnjuje
naraščanje organske sestave. Bankrot torej ne grozi zaostalim, ne-
konkurenčnim ali slabo vodenim podjetjem, temveč prav največj'im
in najmodernejšim, stebrom celotne ekonomske zgradbe.
Pred Hitlerjevim prevzemom oblasti je bila celotna nemška in-
dustrija v grobem razdeljena na dva tabora. V prvo skupino, ki je
tvorila jedro opore Brüningovi vladi (1930 — 1932) — Sohn-Rethel
jo imenuje kar Briiningov tabor — so spadali v prvi vrsti veliki
koncerni električne in kemične industrije, torej zlasti I. G. Farben
in Siemens, ter dalje večina predelovalne, prehrambene, tekstilne in
strojne industrije V drugo skupino, t. im. Harzburško fronto, znano
tudi kot »Fronde der faulen Debitoren«, pa je spadala celotna težka
industrija, torej v prvi vrsti gigantski koncem Die Vereinigte Stahlwer-
ke AG (Vestag), ustanovljen leta 1926 in takrat največje industrijsko
podjetje v ceM Evropi se pravi velika imena nemške industrije kot
Thyssen, Schacht, Flick itd. Svoje temeljno nasprotje sta oba tabora
razumela kot nasprotje med geslom eksportne industrije za prvo skupino
in avtarkije za drugo, vendar je to nasprotje le površinsko, saj sta
konec koncev oba merila na ekspanzijo nazven, le z različnimi meto
dami in po drugih poteh, kar pa njunega nasprotja nikakor ni zmanj-
še\'alo, kvečjemu povečalo.
Prvi, Briiningov tabor — z^ njegov paradigmantski model lahko
velja koncem Siemens — je bil ekonomsko in tehnološko dovolj mo-
čan, ter mednarodno dovolj uveljaven, da se je lahko zavzemal za boj
z ekonomskimi sredstvi. Zelo nazoren je Sohn-Rethelov opis notra-
njega ustroja koncema Siemens (F str. 55 — 68), njegovega s težavo
pridobljenega svetovnega imperija, njegove skrbi za znanstveno ra-
ziskavo in tehnološki napredek, za renomé temeljito opravljenega de-
la in nemške natančnosti ter skrbi za njegov posebni Arbeiterstamm,
kar je zahtevalo tesne povezave s sindikati. V tem skrbno načrtovanem
mehanizmu so grobi fašistični posegi lahko pomenili le moteči faktor
in so povzročili veliko škodo, tako glede notranje urejenosti koncer-
na" kot glede njegove konkurenčnosti na svetovnem tržišču. Skupna
poteza vseh podjetij v Briiningovem taboru je torej bila, da bi lahko
uspevala naprej tudi brez nasilnega obrata v oboroževalno industrijo
in navidezno investicijsko konjunkturo. Bila so dovolj močna, da so
lahko čakala na iztek krize in se pri tem zavzemala za klasične proti-
krizne ukrepe.
Zgoraj opisani paradoks naraščajoče organske sestave kapitala
ki v določeni točki prestopi na no\X) raven dotlej neznanih in neob-
vladljivih razsežnosti, velja v polni meri šele za Harzburški tabor. »Fron-
de der faulen Debitoren« je bila tista, ki je prestopila prag vsakega
normalnega delovanja kapitalistične ekonomije in se tako znašla pred
prepadom bankrota, ona je za svojo rešitev potrebovala fašizem. Tu-
caj lahko razberemo z.elo pomembni Sohn-Rethelov prispevek k ana^
lizi ekonomske narave fašizma: tega ni prevedel na oblast monopolni
kaphal nasploh, tem\"eč njegov najrazvitejši, a hkrati najbolj zban-
63
krotirani del, in to v ostri konlronlaciji z ostalimi deli. ^^ »Konstela-
cijo lahko povzamemo v facitu, da so bili ekonomsko intaktni deli
nemškega gospodarstva politično paralizirani in le ekonomsko para-
lizirani deli so posedovali politično svobodo gibanja.« (F, str.69) Fa-
šizem torej lahko »opredelimo kot zmago pasive nemškega gospodar-
stva nad aktivo.« (F, str. 120) Prav v tem lahko iščemo ekonomsko
konkretizacijo Poulantzasove formule, da »ostaja v celotnem procesu
fašizacije buržoazija poglavitni aspekt poglavitnega protislovja« (Po-
ulantzas, str. 69). Fašizma ne moremo opredeliti kot vladavine finanč-
nega kapitala, kot najvišje stopnje in končnega nasledka dolgotrajne-
ga procesa koncentracije kapitala — to bi namreč pomenilo, da bi bili
nosilci ekonomske in politične diktature finančno najmočnejše in
ekonomsko »najbolj zdrave« monopolne skupine. Prav tukaj lahko
iščemo strukturno razliko med fašizmom in drugimi oblikami re-
ševanja krize, Rooseweltovim New Dealom in razvojem v Angliji in
Franciji — oblikami, ki so skupaj z dominantno vlogo »klasičnega«
kapitala ohranile tudi njegovo »klasično« demokratsko formo.'"
»Fašizem, vsaj nemški, je v nasprotju s temi zlomljeni kapitalizem,
lomna oblika [Bruchform] kapitalizma. Nastane pri najšibkejših členih
verige svetovnega kapitala in znotraj teh spet izhaja iz najhujših mo-
tenj [Fehlerste len], iz velikih industrij, razvitih preko meja donos-
nosti in prignanih do roba bankrota.« (F str. 134) Teza o najšibkejših
členih svetovnega kapitalizma'8 ^aj^ lahko da tudi zadovoljiv ekonom-
ski odgovor na vprašanje, zakaj se je fašizem razviJ prav v Nemčiji in
Italiji in ne drugod, ko je vendar kriza skoraj v enaki meri prizadela
vse svetovne metropole kapitalizma^'. To bi seveda zahtevalo nadrobne
ekonomske analize, zato se bomo tukaj zadovoljili samo še s sledečo
ugotovitvijo: »... če je bila revolucija izvedena na ravni najšibkejšega
člena verige (v Rusiji), pa se bo fašizem vzpostavil na ravni dveh na-
slednjih, relativno najšibkejših členov v takratnem evropskem prosto-
ru.« (Poulantzas, str. 22)
Kakšno rešitev je lahko fašizem ponudil tem najšibkejšim, na robu
propada stoječim delom monopolnega kapitala? Edina alternativa je
bila nadaljevanje »kapitalistične produkcije neodvisno od tržišča, se
pravi proizvodnja netržnih (nichtmarktgängig) produktov zgolj po nuj-
nostih ekonomije podjetja. To je ekonomska definicija fašizma.«eo
Zbankrotiranemu kapitalu je preostalo le še to, da je svoj nadaljnji ob-
stoj uredil po pravilih tega bankrota. Fašistični odgovor na knizo je
bil, da je presekal še poslednjo vezavo kaipitalistične proiz\xxlnje na
potrošnjo in na i^trebo kot na alibi celotnega proizvodnega procesa.
Realni deficit se je lahko pretvoril v virtualni profit, osnovno vpraša-
nje pa je postalo, »kdo bo lahko realne stroške fiktivnega ustvarjanja
profita zvalil na druge.« (F str. 135) Bankrotirani veliki kapital je lahko
svoj deficit zvalil na državo in si tako privoščil državno gospodarjenje
na svoj privatni račun.
Tukaj pridemo do dmge osrednje Sohn-Rethelove teze: Fašizem
lahko ekonomsko definiramo kot povratek od relati\"ne presežne vred-
nosti, motorja dotedanjega kapitalističnega razvoja, k absolutni presež-
ni vrednosti.
Poglejmo za trenutek Marxovo opredelitev iz kapitala: «Podaljšanje delov-
nega dneva čez mejo, do katere bi delavec produciral samo ekvivalent za vred-
nost svoje delovne sile. in prllastitev te presežne vrednosti po kapitalu — to je
produkcija absolutne presežne vrednosti. Ta je splošna podlaga kapitalističnega
sistema in izhodišče produkcije relativne presežne vrednosti.« (Kapital I., str. 573)
Relativna presežna vrednost temelji na povečanju produktivnosti in intenzitete
dela. »Namen, zaradi katerega se v okviru kapitalistične produkcije povečuje
produktivna sila dela, je v tem, da bi se skrajšal tisti del delovnega dneva, v ka-
terem mora delavec delati za sebe, zato da bi se podaljšal drugi del dneva, tisti,
v katerem lahko delavec dela za kapitalista zastonj.« (Kapital !.. str. 366) Pro-
dukcija relativne presežne vrednosti je torej tista, ki »docela revolucionira tehnič-
ne procese dela in družbene grupacije« in »zahteva torej specifično kapitalistični
način produkcije, ki s svojimi metodami, sredstvi in pogoji samoniklo nastaja in
se Izoblikuje šele na podlagi formalne podreditve dela kapitalu.« Relativna pre-
sežna vrednost Je torej zavezana razvoju specifično kapitalističnih produkcijskih
sil, na podlagi katerega ». . . formalno podreditev nadomesti realna podreditev
dela kapitalu.« (Kapital I., vsi citati str. 573) In prav zaradi silovitega stopnje-
vanja produktivnosti dela zaide produkcijski način, s katerim je bila relativna
presežna vrednost vseskozi zvezana, na rob svojega zloma.
Kakšen je bil torej izhod iz krize? »... nadaljnja akumulacijska de-
javnost je možna le ob znižanju potrošne stopnje, torej s padcem nazaj
v metode produkcije absolutne presežne \Tednosti. Primanjkujoči ka-
pital buržoazije tukaj nadomesti brahialno nasilje njene državne ob-
64
lasti.« (F, str. 121) Za to tezo govori že nekaj grobih statističnih podat-
kov. Skupni realni netto dohodek vseh zaposlenih je od kriznega leta
1932 do leta 1936 ostal praktično isti (ob upoštevanju različnih fak-
torjev), čeprav se je število (delavcev, uslužbencev, nameščencev) med-
tem povečalo od 12,5 milijona na 17 milj., število delovnih ur pa za 84%,
torej se je skoraj podvojilo, (cf. F str. 122) Pri tem je še treba upo-
števati, da se je delovni čas po cenitvah podaljšal za 15 %, delovni tem-
po in intenziteta dela pa za kakšnih 20 — 25 % (F str. 175). Slika je to-
rej jasna: z drastičnim preskokom iz relati^'ne v absolutno presežno
vrednost je država prisiHla delavski razred, da je poravnal deficite tež-
ke industrije ter ji omogočil novo investicijsko konjukturo, ki je slo-
nela na produkciji netržnih, nereproduktivnih dobrin in se je lahko po-
vsem emancipirala od tržišča — od tod tudi drastični padec kupne moči
in potrošnje.
Kakšne so te nereproduktivne vrednosti, na katerih je temeljila no-
vo organizirana produkcija? »Nereproduktivne vrednosti so proizvodi,
ki niti direktno niti indirektno ne vstopajo v vzdrževanje in obnovo
človeške delovne sile ali materialnih produkcijskih sredstev.« (F str^ 50)
V prvi vrsti je to seveda oboroževa'lna industrija, v novejših inačicah
kapitalizma pa tudi cela vrsta luksuznih dobrin in investicije v vesolj-
ske raziskave. Stroške z^ takšno produkcijo mora seveda državna pri-
sila zvaliti na vse zapHDslene.
»Banalni argument pacifistov, kolilio blagoslova bi lahko prinesli človeštvu,
če bi investirali vse danes za oboroževalne namene porabljene milijarde za eko-
nomsko produktivne naloge, . . . razkriva ravno nepremostljivi prepad med do-
bičkarskimi interesi privatnega kapitala in zaiitevaml produkcijskih sil podružb-
Ijenega dela, ki jih je sam razvil. Izpolnitve 'blagonosnih' nalog kapitalu ne pre-
prečuje vojna nevarnost, temveč njegova nesposobnost za te naloge proizvaja
njegovo vojno udejstvovanje, ki postaja čedalje bolj edino, za katerega buržoa-
zija še lahko zaposli produktivne sile in uvrednosti svoj kapital.« (F str. 129)
Da je buržoazija lahko rešila nepremostljive probleme pri uvred-
notenju svojega kap.itala, je morala zapisati svojo dušo tisti novi obliki
državne oblasti, ki je bila pripravljena neskropulozno pokončati orga-
nizirano delavsko gibanje in do absurda povečati stopnjo izkoriščanja
delovne sile. Odnos med monopolnim kapitalom in fašistično stranko
se nam torej pokaže v drugačni luči, ne več kot premočrtni odnos med
naredbodajalcem in poslušnim orodjem, kakršnega skušajo naslikati
vzhodne teorije. V tej zapleteni igri ni bilo nikogar, ki bi lahko za od-
rom držal niti dogajanja v svojih rokah in usmerjal dogodke po svoji
volji. Če je fašizem hlapec buržoazije, je to le tako, da z bičem hkrati
priganja svojega gospodarja.
»Ker stranka tako nima svoje oblasti iz lastne moči ali zaradi kakšne politič-
ne koncepcije in linije, temveč zgolj po milosti prisilnega položaja, v katerega je
med profitnim in deficitnim izračunom svojega razrednega interesa vkleščena
buržoazija, (zato) raste moč .stranke z golo zaestritvijo tega položaja. Z ozirom
nase bi sploh ne mogla ravnati pametneje, kot ji to narekuje maksimum Igno-
rance in bedastoče. Čimveč porcelana buržoazije se razbije, tem bolje gre stran-
ki, toliko trdneje je buržoazija vezana na svojo zaščitno gardo in toliko tišje
mora stranki odstopiti vzvode svoje ekonomske oblasti, enega za drugim. Faši-
stično sukno je črno od črnila, v katerem sedi buržoazija.« (F str. 99) »Razmerje
med fašistično stranko in finančnim kapitalom se lahko še najbolje primerja s
tistim razmerjem, ki vlada v privatnih velikih koncernih med managementom
in kapitalskimi mogotci.« (str. 199)
Podoba, ki smo jo dobili, se od prejšnje močno razhkuje, čeprav
se na prvi pogled zdi, da gre le za razlike v posameznostih in dlakocep-
skih finesah. Na mesto občih tez o katastrofi kapitalističnega sistema
stopi konkretna, teoretsko podgrajena analiza tiste konstelacije, ki je v
določeni, nikakor ne poljubni točki lahko pripeljala fašizem na oblast.
Na mesto enotnega reakcionarnega bloka monopolnega kapitala stopi
analiza njegovih notranjih protislovij. Na mesto premočrtnega proce-
sa, katerega subjekt je monopolni kapital, stopi materiailistična teorija
procesa, s katerim nihče od akterjev ne more uveljaviti svoje samo-
volje in odrejati poteka, temveč so vsi nepovratno ujeti v zgodovinska
protislovja.
Ob tej močni plati Sohn-Rethelove analize pa še toliko jasneje iz-
stopi njena enostranost. Poenostavljeno rečeno, pri Sohn-Rethelu iz-
ostane odgovor na vprašanje, kaj je fašizem množicam ponujal, da jih
je lahko zvabil v politizacijo, v delovanje proti lastnim historičnim in-
teresom, kaj so si množice lahko obetale, kaj so lahko pričakovMe v za-
meno za stopnjevano izžemanje in za »prostovljno« izgubo še tiste ilu-
zorične svobode, ki so jo lahko uživali poprej? Preostane namreč dej-
65
stvo, da je fašLiem »zgrabil množice«, še preden si je zagotovil naklo-
njenost in podporo delov finančnega kapitala/®', da je torej postal po-
membna figura v politični igri šele zato, ker se je lahko postavil z ve-
liko množično podporo. Ta podatek pa nikakor ni le golo dejstvo, tem-
več spada, kot smo videli, k sami opredelitvi fašizma. Sohn-Rethel tu-
kaj ne prestopki tiste meje, kjer bi bila vnanja usoda subjektov spoz-
nana in analizirana kot njihova »notranja« usoda Skratka, kakšni so
bili »subjektivni pogoji« novega tipa političnega in ekonomskega gos-
postva? — vprašanje, s katerim analiza fašizma stoji in pade.
V poglavju »K razredni strukturi nemškega fašizma« daje Sohn-
Rethel nekaj elementov za svoj odgovor na to vprašanje. Osnovna te-
za je, da si stojita razredni množični osnovi fašistične stranke v obeh
stopnjah njenega razv4>ja v izrazitem nasprotju. »V obeh stadijih, pred
in po prevzemu oblasti, stoji njena baza ekscentrično glede na meščan-
sko družbo, toda iz nasprotujočih si razlogov, enkrat z.ato, ker šepa za
njeno razvojno stopnjo, drugič pa zato, ker jo prehiteva.« (F str. 190)
V obdobju fašizacije so ji množično podporo dajali tisti sloji, ki so za-
ostali za razvojem produkcijskih sil, se pravi »drobne kmetije in neod-
visna rokodelstva in ostala raznolika množica drobnih obrtnikov, drob-
nih podjetnikov, trgovcev in kramarjev,« (F str. 190)®^^ torej tistih slo-
jev, ki so se z grozo znašli v brezposelnosti in na robu proletarizacije
in ki jim je Hitler obljubljal trden red. in nove zapo&litл'e (parola
»Immer hinten anstellen!«), s katerimi se bodo lahko povzpeli nad pro-
letairiat. Vsa fašistična retorika se lahko zvede na izrabljanje brezizgled-
nega položaja teh množic, stisnjenih med dva mlinska kamna.
Zaposlitve, ki jih je Hitler po prevzemu oblasti lahko nudil mladim
brezposelnežem iz propadajočega srednjega sloja, pa so bile povsem
druge narave in so odgovarjale družbenemu sloju drugačnega tipa, ki
ga Sohn-Rethel pogojno imenuje »nova inteligenca« (danes bi mu rekli
»tehnokracija«). To so tisti inženirji in tehniki, ki jim je zaupano uprav-
ljanje in nadzorovanje strogo racionalizi ranega delovnega procesa v ve-
likih modemih podjetjih. Njihovemu položaju v produkciji je imanent-
no, da so do namena produkcije, do končnega proizvoda, povsem rav-
nodušni. »Zanje šteje le, da je produkcija v teku in da ne stoji.« (F str.
195) Od tod njihovo slepo zaupanje in pokorščina Hitlerju: on je bil
tisti, ki je produkcijo spet spravil v pogon in ji obljubil neomejeno rast.
Njihova specifična razredna jwicija pa ni osnovana niti na lastni-
št\'u niti na materialnih prednostih. Tako kot delavci, je tudi »nova in-
teligenca« v mezdnem odnosu do kapitala in nima dostopa do lastni-
štva prodiikcijskih sredstev. »Objektivno« vzeto med njima torej ni raz-
rednega antagonizma v klasičnem pomenu besede. Razredni značaj te-
ga sloja temelji le na specifični funkciji, ki jo opravlja v deloraem pro-
cesu, je torej zgolj »funkcionalen« (str. 196), zgolj »izveden (abgeleitet)«
(str. 197), vendar zato antagonizem ni nič manjši. Ta sloj opravlja prav
tiste fimkcije, ki jih je prineslo podružabljanje produkcije, racionaliza-
cija (ročnega) dela, vendar od le-tega odlepljene in fiksirane zase. Da bi
ohranil svojo »izvedeno« pozicijo gospostva nad delavskim razredom,
pozicijo diihovTiega dela nad telesnim, ločitev glave od roke, mora vzdr-
ževati in podpirati vladavino kapitala, čeprav je njegov objektivni in-
teres na strani dela.
Ta analiza sicer daje mnoge zanimive elemente, vendar nikakor ne
z.ad)OŠča. Ne samo, da se Sohn-Rethel omejuje le na nekatere ideološke
vidike fašizma in pušča ob strani morda najvažnejše (antisemitizem,
čaščenje fiihrerja). Grobo bi lahko rekli, da Sohn-Rethel ostaja pri tem,
da fašističnim meglenim ideološkim predstavam išče posvetno jedro in
da ne prestopi tistega praga, kjer je potrebno iz vsakokratnih življenj-
skih razmer izvesti njihove ideološke podobe.®^ (Ideološki produktivi-
zem, npr. ostaja gola vzporedraca zahtevi »notranje ekonomije pod-
jetja« po »Kapazitätsauslastung«, po neoviranem širjenju produkcije
etc.) Čeprav takšne \'zporednice neposredno x-zeto seveda niso zgrešene
in laJiko prinesejo veliko dragocenih idej, pa ostanejo v jedru zaznamo;
vane z izriwm problematike »subjektivnega faktorja«, problematike, ki
se v pravem pomenu razpre šele onstran najdevanja vzporednosti z lo-
giko produkaije. To postransko obravnavx) »subjektivnih pogojev« go-
spostva morda lahko navežemo prav na Sohn-Rethelov prehitri prista-
nek na razvoj produkcijskih sil kot gibala zgodovine. Primat produkcij-
skih razmerij, vpetost v konkretna razjnerja razrednega boja^ zahteva
namreč — kot smo skušali pokazati ob Marxovem 18. brumiareju —
hkratno analizo mehanizmov reprezentacije, analizo premestitev in
66
zgostitev označevalnega procesa, preko katerih se »logika produkcije«
šele reprezentira kot »politična« in »ideološka«. Ta težavni korak, ki ga
Sohn-Rethel ne naredi, je morda ob fašizmu še težavnejši kot ob »kla-
sični« podobi kapitalizma: če namreč fašizem pomeni obrat od prikri-
tega, »demokratičnega« gospostva k neprikritemu terorju, pa njegove
specifične razlike ne moremo iskati v razliki golega komparativa na
isti lestvici (še hujši teror, še večje nasilje), temveč moramo izstaviti
ravno razliko v »subjektivnih pogojih« gospostva, ki je neprikriti teror
šele omogočila. Sohn-Rethelova sicer zgledna ekonomska analiza nas to-
rej napotuje k raziskavi tistega polja, ki ga je sama potihoma postaii-
la v oklepaj.
Ill
Pri izdelavi odgovora na ta vprašanja bomo najprej sledili kritični
teoriji, ki je v brezizglednem času vzpona fašizma storila dvoje: po eni
strani je bila edini prostor, kjer se je ohranila dediščina mateiialistič-
nega pojmovanja zgodovine in navezave na revolucionarno plat Heglove
dialektike — ohranitev te dediščine pa je seveda možna le kot njen na-
daljnji razvoj v soočanju s povsem novo zgodovinsko konstelacijo, in
to v času, ko je delavsko gibanje po eni strani doživelo največji zgodo-
viinski poraz ter se p» drugi strani fiksiralo kot nov oblastniški sistem,
ki naj konkurira meščanskemu redu. Ta nova zgodovinska konstelacija,
opredeljena z »odpovedjo subjektivnega faktorja« ter z razvojem nove
tvorbe, opisane z različnimi imeni kot avtoritarna država, državni kapi-
talizem, totalitarni monopolni kapitalizem itd., je segala preko začetne
marksovske zastavitve in je zahtevala premeno celotnega okvira.®' Po
drugi strani je kritična teorija v tem obdobju date prvi poskus marksi-
stične teorije ne le anatomije produkcijskega procesa (»... kako ljud-
je obdelujejo naravo«), temveč tudi druge plati, »kako ljudje obdeluje-
jo ljudi« Nemška ideologija), se pravi teorije tistih mehanizmov, ki sle-
hernega posameznika šele pregnetejo v družbeno bitje. Tako je s krip-
tično teorijo prvič stopila v ospredje problematika razmerja med histo-
ričnim materializmom in psihoanalizo. Prva, »splošna« »historična zas-
luga« kritične teorije je nerazdružno zvezana z drugo: spremenjena hi-
storična konstelacija zahteva premeno v zastavitvi historično-materiali-
stične kritike, ta promena pa je ravno premestitev težišča s kritike po-
litične ekonomije na teorijo subjektivnega faktorja, na »kritiko sub-
jektov«. Ta teorija subjektivnega faktorja nii nastala kot zapolnitev
kakšne vrzeli ali beline v »klasični« podobi marksizma^"*, temveč jo je
treba zapopasti šele iz same te premestitve težišča in njene navezave na
novo nastali historični sklop. Zato tudi na krtično teorijo ne moremo
nasloviti preprostega očitka, češ da se je preveč osredotočila le na sub-
jektivno plat in zanemarila objektivno — taka kritika predpostavlja ab-
straktno. v zraku lebdečo totaliteto, sestavljeno iz objektivne in subjek;
tivne strani, pri čemer so nekateri absolutizirali prvi, drugi pa drugi
pol po>trebno pa bi bilo nekakšno ravnovesje. Taka kritika spregleda,
da se je s premestitvijo težišča premestila tudi celotna totaliteta. Če-
prav so izsledki kritične teorije problematični in zahtevajo ostre kriti-
ke, pa se .jih nikakor ne da na hitro odpraviti (očitki tipa »padec v
buržoazno ideologijo« ipd.) — njeno teoretsko izkustvo ostaja zavezujo-
če in se ga ne da zaobiti.
Kljub temu, da sta torej obe strani, obča teorija spremenjenih hi-
storičnih pogojev in teorija subjektivnega faktorja v ožjem pomenu,
tesno prepleteni, ju bomo najprej obravnavali zaporedoma v njihovih
različnih, velikokrat protislovnih in nasprotujočih si rezultatih.
Analiza novo nastale in kvalitativno drugačne ravni kapitalističnega
razvoja se je z vso nujo zastavila ob zmagi fašizma — ta je kritični teo-
riji predstavljal ne le bolečo travmo, h kateri se je v vsem nadaljnjem
razvoju nenehno vračala ter vedno znova dodajala nove poteze k nje-
govi analizi, temveč tudi tisti odločilni sunek, ki je teorijo prisilil na no-
va, dotlej v marksizjnu neznana in neraziskana področja. Tudi kadar
v mnogih spisih ni neposredno govora o fašizmu (npr. v Študijah o av-
toriteti in družini), je teoretski impulz, ki nosi in žene naprej teorijo ter
tvori njeno neizrečeno ozadje, moč razbrati šele iz skustva zmage fa-
šizma
V obči analizi spremenjenih historičnih pogojev sta se v prvem ob-
dobju (časo^Tio ga bomo omejili z letnico 194^ izidom Dialektike raz-
svetljenstva) izoblikovali dve skupini: v prvo so spadali avtorji, ki so v
67
stvo, da je fašizem »zgrabil množice«, še preden si je zagotovil naklo-
njenost in podporo delov finančnega kapitala/®', da je torej postal po-
membna figura v politični igri šele zato, ker se je lahko postavil z ve-
liko množično podporo. Ta podatek pa nikakor ni le golo dejstvo, tem-
več spada, kot smo videli, k sami opredelitvi faáizma. Sohn-Rethel tu-
kaj ne prestopi tiste meje, kjer bi bila vnanja usoda subjektov spoz-
nana in analizirana kot njihova »notranja« usoda Skratka, kakšni so
bili »subjektiMii pogojii« novega tipa političnega in ekonomskega gos-
postva? — vprašanje, s katerim analiza fašizma stoji in pade.
V poglavju »K razredni strukturi nemškega fašizma« daje Sohn-
Rethel nekaj elementov za svoj odgovor na to vprašanje. Osnovna te-
za je, da si stojita razredni množični osnovi fašistične stranke v obeh
stopnjah njenega razvx)ja v izrazitem nasprotju. »V obeh stadijih, pred
in po prevzemu oblasti, stoji njena baza ekscentrično glede na meščan-
sko družbo, toda iz nasprotujočih si razlogov, enkrat z.ato, ker šepa za
njeno razvojno stopnjo, drugič pa zato, ker jo prehiteva.« (F str. 190)
V obdobju fašizacije so ji množično podporo dajali tisti sloji, ki so za-
ostali TLa. razvojem produkcijskih sil, se pravi »drobne kmetije in neod-
visna rokodelstva in ostala razjiolika množica drobnih obrtnikov, drob-
nih p(^jetn'ikov, trgovcev in kramarjev,« (F str. 190)®2a torej tistih slo-
jev, ki so se z grozo znašli v brez{x>selnosti in na robu proletarizacije
in ki jim je Hitler obljubljal trden red in nove zaposlitve (parola
»Immer hinten anstellen!«), s katerimi se bodo lahko povzpeli nad pro-
letariat. Vsa fašistična retorika se lahko zvede na izrabljimje brezizgled-
nega položaja teh množic, stisnjenih med dva mlinska kamna.
Zaposlitve, ki jih je Hitler po prevzemu oblasti lahko nudil mladim
brezposelnežem iz propadajočega srednjega sloja, pa so bile povsem
druge narave in so odgovarjaile družbenemu sloju drugačnega tipa, ki
ga S^ohn-Rethel pogojno imenuje »nova inteligenca« (danes bi mu rekli
»tehnokracija«). To so tisti inženirji in tehniki, ki jim je zaupano uprav-
ljanje in nadzorovanje strogo racionalizi ranega delovnega procesa v ve-
likih modemih podjetjih. Njihovemu položaju v produkciji je imanent-
no, da so do namena produkcije, do končnega proizvoda, povsem rav-
nodušni. »Zanje šteje le, da je produkoija v teku in da ne stoji.« (F str.
195) Od tod njihovo slepo zaiupainje in pokorščina Hitlerju: on je bil
tisti, ki je produkcijo spet spravil v pogon in ji obljubil neomejeno rast.
Njihova specifična razredna pozicija pa ni osnovana niti na lastni-
štvu niti na materialnih prednostih. Tako kot delavci, je tudi »nova in-
teligencaK< v mezdnem odnosu do kapitala in nima dostopa do lastni-
štva produlicijskih sredstev »Objektivno« vzeto med njima torej ni raz-
rednega antagonizma v klasičnem p>omenu besede. Razredni značaj te-
ga sloja temelji le na specifični funkciji, ki jo opravlja v delovnem pro-
cesu, je torej zgolj »funkcionalen« (str. 196), zgolj »izveden (abgeleitet)«
(str. 197). vendar zato antagonizem ni nič manjši. Ta sloj opravlja prav
tiste funkcije, ki jih je prineslo podružabljanje produkcije, racionaliza;
cija (ročnega) dela, vendar od le-tega odlepljene in fiksirane zase. Da bi
ohranil svojo »izvedeno« pozicijo gospostva nad delavskim razredom,
pozicijo duhovnega dela nad telesnim, ločitev glave od roke, mora vzdr-
ževati in podpirati vladavino kapitala, čeprav je njegov objektivni in-
teres na strani dela.
Ta analiza sicer daje mnoge zemimive elemente, vendar nikakor ne
zadošča. Ne samo, da se Sohn-Rethel omejuje le na nekatere ideološke
vidiike fašizma in pušča ob strani morda najvažnejše (antisemitizem,
čaščenje fiihrerja). Grobo bi lahko rekli, da Sohn-Rethel ostaja pri tem,
da fašističnim meglenim ideološkim predstavam išče posvetno jedro in
da ne prestopi tistega praga, kjer je potrebno iz vsakokratnih življenj-
skih razmer izvesti njihove ideološke podobe.®^ (Ideološki produktivi-
zem, npr. ostaja gola v^x)redraca zahtevi »notranje ekonomije pc^-
jetja« po »Kapazitätsauslastung«, po neoviranem širjenju produkcije
etc.) Čeprav takšne vzporednice neposredno vzeto seveda niso zgrešene
in lahko prinesejo veliko dragocenih idej, pa ostanejo v jedru zarnamo;
v-ane z izriwm problematike »subjektivnega faktorja«, problematike, ki
se v pravem pomenu razpre šele onstran najdevanja vzporednosti z lo-
giko produkaije To postransko obravnavo »subjektivnih pogojev« go-
spostva morda lahko navežemo prav na Sohn-Rethelov prehitri prista-
nek na razvoj produkcijskih sil kot gibala zgodovine. Primat produkcij-
skih razmerij, vpetost v konkretna razjnerja razrednega boja, zahteva
namreč — kot smo skušali pokazati ob Marxovem 18. brumiareju —
hkratno analizo mehanizmov reprezentacije, analizo premestitev in
66
zgostitev označevalnega procesa, preko katerih se »logika produkcije«
šele reprezentira kot »politična« in »ideološka«. Ta težavni korak, ki ga
Sohn-Rethel ne naredi, je morda ob fašizmu še težavnejši kot ob »kla-
.sični« podobi kapitalizma: če namreč fašizem pomeni obrat od prikri-
tega, »demokratičnega« gospostva k neprikritemu terorju, pa njegove
specifične razlike те moremo iskati v razliki golega komparativa na
isti lestvici (še hujši teror, še večje nasilje), temveč moramo izstaviti
ravno razliko v »subjektivnih pogojih« gospostva, ki je neprikriti teror
šele omogočila. Sohn-Rethelova sicer zgledna ekonomska analiza nas to
rej napotuje k raziskavi tistega polja, ki ga je sama potihoma postavi-
la v oklepaj.
Ill
Pri izdtiavi odgovora na ta vprašanja bomo najprej sledili kritični
teoriji, ki je v brezizglednem času vzjx>na fašizma storila dvoje: po eni
strani je bila edini prostor, kjer se je ohranila dediščina materialistič-
nega pojmovanja zgodovine in navezave na revolucionarno plat Heglove
dialektike — ohranitev te dediščine pa je seveda možna le kot njen na-
daljnji razvoj v soočanju s povsem novo zgodovinsko konstelacijo, in
to v času, ko je delavsko gibanje po eni strani doživelo največji zgodo-
vinski poraz ter se po drugi strani fiksiralo kot nov oblastniški sistem,
ki naj konkurira meščanskemu redu. Ta nova zgodovinska konstelacija,
opredeljena z »odpov4;djo subjektivnega faktorja« ter z razvojem nove
tvorbe, opisane z različnimi imeni kot avtoritarna država, državni kapi-
talizem, totalitarni monof>olni kapitalizem itd., je segala preko začetne
marksovske zastavitve in je zahtevala premeno celotnega okvira.®' Po
drugi strani je kritična teorija v tem obdobju date prvi poskus marksi-
stične teorije ne le anatomije produkcijskega procesa (»... kako ljud-
je obdelujejo naravo«), temveč tudi druge p&ti, »kako ljudje obdeluje-
jo ljudi« Nemška ideologija), se pravi teorije tistih mehanizmov, ki sle-
hernega posamezjiika šele pregnetejo v družbeno bitje. Tako je s kri-
tično teorijo prvič stopila v ospredje problematika razmerja med histo-
ričnim materializmom in psihoanalizo. Prva, »splošna« »historična zas-
luga« kritične teorije je nerazdružno zvezana z drugo: spremenjena hi-
storična konstelacija zahteva premeno v zastavitvi historično-materiali-
stične kritike, ta promena pa je ravno premestitev težišča s kritike po-
litične ekonomije na teorijo subjektivnega faktorja, na »kritiko sub-
jektov«. Ta teorija subjektivnega faktorja ni nastala kot zapolnitev
kakšne vrzeli ali beline v »klasični« podobi marksizma"'', temveč jo je
treba zapopasti šele iz same te premestitve težišča in njene navezave na
novo nastali historični sklop Zato tudi na krtično teorijo ne moremo
nasloviti preprostega očitka, češ da se je preveč osredotočila le na sub-
jektivno plat in zanemarila objektivno — taka kritika predpostavlja ab-
straktno, v zraku lebdečo totaliteto, sestavljeno iz objektivne in subjek-
tivne strani, pri čemer so nekateri absolutizirali piVi, drugi pa drugi
pol potrebno pa bi bilo nekakšno ravnovesje. Taka kritika spregleda,
da se je s premestitvijo težišča premestila tudi celotna totaliteta, če-
prav so izsledki kritične teorije problematični in zahtevajo ostre kriti-
ke, pa se .jih nikakor ne da na hitro odpraviti (očitki tipa »padec v
buržoazno ideologijo« ipd.) — njeno teoretsko izkustvo ostaja zavezujo-
če in se ga ne da zaobiti.
Kljub temu, da sta torej obe strani, obča teorija spremenjenih hi-
storičnih pc^ojev in teorija subjektivnega faktorja v ožjem pomenu,
tesno prepleteni, ju bomo najprej obravnavali zaporedoma v njihovih
različnih, velikokrat protislovnih in nasprotujočih si rezultatih.
Analiza novo nastale in kvalitativno drugačne ravni kapitalističnega
razvoja se je z vso nujo zastavila ob zmagi fašizma — ta je kritični teo-
riji predstavljal ne le bolečo travmo, h kateri se je v vsem nadaljnjem
razvoju nenehno vračala ter vedno znova dodajala nove poteze k nje-
govi analizi, temveč tudi tisti odločilni sunek, ki je teorijo prisilil na no-
va, dotlej v marksizjnu neznana in neraziskana področja. Tudi kadar
v mnoph spisih ni neposredno govora o fašizmu (npr. v Študijah o av-
toriteti in družini), je teoretski impulz, ki nosi in žene naprej teorijo ter
tvori njeno neizrečeno ozadje, moč razbrati šele iz skustva zmage fa-
šizma
V obči analizi spremenjenih historičnih pogojev sta se v prvem ob-
dobju (časovno ga bomo omejili z letnico 1947, izidom Dialektike raz-
svetljenstva) izoblikovali dve skupini: v prvo so spadali avtorji, ki so v
67
Inštkutu ostali razmeroma malo časa in ki niso postali sloveča imena,
s katerimi se takoj asocdira Frankfurtsko šolo — med njimi je dosegel
najveji sloves Franz Neumann, drugi so bili manj znani avtorji kot
Otto Kirchheimer in Arkadij R. L. Gurland®^; drugo skupino je tvorilo
»ožje jedro« Inštituta, torej v prvi vrsti Max Horkheimer in Frederick
Pollock (Adorno v tem času ni pisal posebej o fašizmu, Marcusejcvega
x>membnega prispevka o ideološki p^obi fašizma — Boj proti ìibera-
izmu v totalitarnem pojmovanju dražve — pa se bomo dotaknili v dru-
gem konteksu kasneje.) Ce uporabimo kasneje izvedei^ in analizirano
alternativo med primatom ekonomije in primatom politike oz. ideologi-
je®', bi lahko raz iko med obema skupinama opredelili takole: prva sku-
pna je ostala pri »klasičnem« marksističnem primatu ekonomije in je v
ašizmu videla podaljšek in razvojno obliko monopolnega kapitalizma,
pri čemer je niso posebej zanimale socialnopsihološke predpostavke ob-
rata k fašizmu. Podala je torej posebno, v nekaterih pogledih bolj zni-
ansirano in razvejano inačico teorije o »agenturi monopolnega kapi-
tala«. Druga skupina je sicer prav tako izhajala iz ugotovitve, da je fa-
šizem organski nasledek razvitega kapitalizma, vendar pa je po tej in-
terpretaciji prerasel v nove vrste družbeni red, v katerem je gospostTO
utemeljeno drugače kot v dotedanjem kapitalizmu, zato tudi ekonomska
podgradnja ni več odločujoči del družbene totalitete — kritika se mo-
ra usmeriti na psihološke mehanizme podrejanaj iracionalni avtoriteti,
na področja, ki po tradiciji spadajo v nadgradnjo (masovna kultura,
ideologija) ter naposled na jedro gospostva, ki se skriva že v samem in-
strumentalnem razmerju in ki se ga da navezati na celotno zahodno
tradicijo razsvetljenstva.
Najpomembnejši proizvod avtorjev iz prve skupine je prav gotovo
monumentalno Neumannovo delo Behemoth, struktura in praksa na-
cionalnega socializma 1933 — 1944®'. (Kirchheimer je podal le nekaj
važnih elementov za analizo fašističnega pravnega sistema,®® Gurland
pa za analizo tehnoloških trendov v fašistični ekonomski strukturi."")
Neumanovo delo je še posebej važno zato, ker je prv-a'" izčrpna (čez 6(X)
strani obsegajoča), podrobna in dokumentirana analiza ekonomskega
ustroja nemškega fašizma, izdelana v težavnih pogojih, ko so bilii vsi
glavni viri težko dostopni ali povsem nedosegljivi. Naslov knjige. Behe-
moth, ki je sicer ime pošasti iz židovske mitologije, si je Neumann spo-
sodil pri Hobbesu.
»Njegov Leviathan je analiza države, Iii je politični sistem prisile, v katerem
so še ohranjene sledi vladavine zakona in osebnih pravic. Njegov Behemoth, ali
Dolgi parlament (1688), ki razpravlja o angleški državljanski vojni v sedemnajstem
stoletju, pa opisuje ne-državo, kaos, situacijo brezzakonja, nereda in anarhije.«
(str. XII)
Prav takšen pa se Neumannu kaže nacionalsocialistični red. Njego-
vo izhodišče je sorodno Di,mitrovu, čeprav od njega delno odstopa z
večjim poudarkom na t. im. »komandni ekonomiji« (termin je Polloc-
kov"), ekonomiji, upravljani od države. »Današnja nemška ekonomija
ima dve osnovni in očitni značilnosti. Je monopolna ekonomija — in ko-
mandna ekonomija. Je privatna kapitalistična ekonomija, ki ji povelju-
je totalitarna država. Za ime, ki bi jo najbolje opisalo, predlagamo 'to-
talitarni monopolni kapitalizem'«, (str. 261) Termin »državni kapitali-
zem« je za Neumanna contradictio in adiecto (str. 224), saj državni po-
segi v ekonomiiji bistva nikakor ne spremenijo, gre samo za to, da »v
monopolnem sistemu profiti ne morejo biti ustvarjeni in ohranjeni brez
totalitarne politične oblasti in prav to je razlikovalna poteza nacional-
nega socializma.« (str. 354) Neumann se je ostro zoperstavil vsem ana-
lizam, ki so v fašizmu videle drugačen družbeni red:
»/Avtor/ meni, da antagonizmi kapitalizma v Nemčiji delujejo na višji in zato
nevarnejši ravni, tudi če so ti antagonizmi prekriti z birokratskim aparatom in
z ideologijo ljudske skupnosti.« (str. 227) Ali: ». . . bistvo NS socialne politike
se sestoji iz sprejemanja in krepitve prevladujočega razrednega značaja nemške
družbe.« (str. 366) Ne more torej biti govora o kakšnem primatu politike, saj
». . . je celo v enopartijski državi, ki se baha s prvenstvom politike nad ekono-
mijo, politična oblast negotova brez ekonomske oblasti, brez trdnega prostora
v industrijski proizvodnji.« (str. 305)
V tretjem, sklepnem delu knjige, daje Neumann opis ustroja »nove
dnižbe«, ki sloni na opredelitvi štirih stebrov fašisMČ-nega režima —
velike industrije, stranke, vojske in birokracije, ter na določitvi njiho-
vega zapletenega medsebojnega razmerja. Npr.:
68
»Vojska potrebuje stranko, ker je vojna totalitarna. Vojska ne more 'totalno'
organizirati družbe; to je prepuščeno stranki. Stranka ... potrebuje vojsko, da bi
zmagala v vojni in tako stabilizirala . . . lastno oblast. Obe potrebujeta monopolno
industrijo, ki naj bi zagotovila nepretrgano ekspanzijo. In vse tri potrebujejo
birokracijo, ki naj bi dosegla tehnično racionalnost, brez katere sistem ne bi
mogel delovati.« (str. 397-8) Hkrati pa vse štiri grupacije med seboj konkurirajo,
se vzajemno ogrožajo in sovražijo, in če le morejo, mečejo druga drugi polena
pod noge. Ne veže jih nobena lojalnost. »Preostanejo samo profiti, oblast, pre-
stiž in predvsem strah.« (str. 397)
Neumann tukaj prehitro potegne sklep, da v NS državi v čedalje
večji meii vladajo brezzakonje, anarhija in ka^os — prehitro zato, ker
razmerja med štirimi stebri oblasti niso dosledno izvedena in koncep-
tu^no navezana na ekonomsko strukturo, ki jim šele določa odgovarja-
jočo vlogo in moč. Zato pušča njegova analiza mnoge nejasnosti, na ka-
tere so se kasneje oprle različne teorije o pluralističnem značaju faši-
stične oblasti (Schweitzer, Petzina, Bollmus, Broszat)'^ — po njihovem
je bdi NS sistem, sestavljen iz številčnih centrov odločanja, med kateri-
mi je veljal bellum omnium contra omnes. Takšna zastavitev seveda
kmalu zaide v opis kaosa najrazličnejših razprtij, izpred oči pa ji uidejo
temeljni konflikti, ki šele lahko osvetlijo vse ostalo. Ta splošni očitek
lahko naslovimo že na Neumannovo knjigo, v kateri je sicer vzorno
zbrano pravo bogastvo empiričnega materiala.
Zanemarjanje vsake »psihologije«, ki ji je posvečeno vsega nekaj strani, se
kaže že v pogosto proklamiranem Neumannovem optimizmu, da bo vojaški poraz
dokončno počistil s fašizmom. »Več boljših letal, tankov in topov in popoln vo-
jaški poraz bo izkoreninil nacionalsocializem iz duha nemškega ljudstva.« (str.
XIII) Izza tega optimizma se ne skriva le slepota za »subjektivne pogoje« fašistič-
nega gospostva, temveč tudi nezamajana vera v uravnoteženi tok zahodne demo-
kracije, vera, ki je tudi opredelila nadaljnjo Neumannovo politično usodo.92a
Neumannu povsem nasprotujoče sklepe je v svojih dveh člankih v
Zeitschriftu'3 potegnil Frederick Pollock. Na naslovno vprašanje Ali je
nacionalsocializem novi red? odgovarja Pollock pritrdilno. To svojo tezo
nato preveri s petih vidikov:
1. Vladajoči razred ni več konstituiran z lastništvom produkcijskih sredstev.
Čeprav privatna lastnina še zmeraj obstoji, pa kapitalist ne more več po mili volji
razpolagati s svojim kapitalom, ampak je povsem odvisen od oblastne strukture
(štiri grupe), ki odloča tako o investicijah kot o gibanju delovne sile. 2. Integra-
cija družbe. Ekvivalenčna menjava, ki predpostavlja svobodne ekonomske sub-
jekte. je povsem odstranjena. Kapitalistične izkoriščevalske odnose so nadome-
stili odnosi neposrednega gospostva, ki temeljijo na ukazovanju in pokoravanju.
To zadeva tako delavce kot podjetnike. 3. tJpravljanje ekonomskega življenja.
Državni posegi v ekonomijo so dosegli takšno raven, da se je monopolni kapita-
lizem pretvoril v državnega. Cene so večinoma fiksno določene, tržišče je izgubilo
vse poprejšnje funkcije, profiti sicer še obstajajo, vendar ne uravnavajo več pre-
toka kapitala. 4. Razmerje med vlado in vladanimi. Posameznik je povsem odvi-
sen od administrativno določenega statusa znotraj svoje družbene grupacije.
Zakon, ki bi zavezoval tako vladajoče kot viadane, ne obstaja več, zamenjalo ga
je zgolj tehnično upravljanje od zgoraj. 5. Vloga posameznika. NS je vpotegnil
posameznika v totalno mobilizacijo, kjer mora do maksimuma vse svoje sile dati
na razpolago družbi. Pri tem je odpravil meje med zasebnim in javnim življe-
njem in posamezniku vzel vsako samostojnost. V zameno je dovolil najnizkot-
nejšo agresivnost proti Zidom in drugim sovražnikom reda ter nasploh nebrzdano
izživljanje nagonov. »Razdejanje temeljnega kamna sodobne družbe, družine,
lahko prepričljiveje kot kateri koli drugi posamezni argument dokaže, da se v
Nemčiji gradi Novi družbeni red.« (str. 449)
Ta novi družbeni red imenuje Pollock državni kapitalizem, termin,
ki najustrezneje opiše štiri njegove lastnosti: »1. Da je novi red nasled-
nik privatnega kapitalizma, 2. da država prevzame važne funkcije pri-
vatnega kapitalista, 3. da kapitalistične institucije kot prodaja dela ali
profiti že zmeraj igrajo pomembno vlogo, in 4. da ni socializem.« (str.
450) Ali lahko ta' novi red traja? Z izključitvijo tržišča in popolnim nad-
zorstvom nad ekonomskimi gibanji ima država vse niti v svojih rokah.
»Jasno je vzpostavljen primat politike nad ekonomijo.« (str. 458) »Lahko
celo trdimo, da je v državnem kapitalizmu ekonomija kot družbena
veda izgubila svoj objekt.« (str. 217) Zaključek je torej jasen: »Pri ana-
lizi strukture držaa-nega kapitahzma ne morem odkriti takih inherentnih
ekonomskih sil, ki bi preprečile delo\-anje novega reda.« (str. 454) Novi
red torej sam v sebi ne nosi nobene omejitve.
V podporo in ilustracijo svojih tez navaja Pollock nacističnega av-
torja VVillija Neuliinga'"":
69
». . . konkurenca, monopol In ukazovanje, ti osnovni elementi vsake ekonom-
ske teorije, so danes v ravnovesju glede obsega in moči. Toda postopoma se teža
prenaša v korist ukazovanja. (str. 450) . . . teoretični zakoni klasične ekonomske
teorije kakor tudi teorije monopolistične konkurence so do velike mere izločeni.
. . . vsak ukaz v ekonomski sferi si je pridobil območje poljubnosti, ki prekaša
vse, kar je bilo možno pod individualističnimi in monopolističnimi pogoji, (str.
454)«
Neulingove ugotovitve se v veliki meri skoraj dobesedno ujemajo
s Pollockovimi in prav tukaj lahko morda najlažje vidimo Poilockovo
»laž principa«; Po lock daje z negativnim, kritičnirn predznakom na-
tanko tisto podobo fašizma, ki jo ima ta o samem sebi, verjame mu
tako rekoč na besedo. Fašizem se skuša predstaviti ravno kot sistem
totalno urejene družbe, načrtovane od zgoraj, kjer lahko politika po
svoji volji uravnava in kroji ekonomske zakonitosti ter obvaruje druž-
bo pred vsakovrstnimi motnjami, pred krizami, brezposelnostjo in
anarhijo. Izza te idealizirane jxxlobe totalnega gosj^stva Pollock sploh
ne poskuša najti izrinjenih in potlačenih protislovij in samoraslih za-
konitosti, kot da bi vsa spoznanja historičnega materializma na vsem
lepem izgubila veljaAx>. Pusti se preslepiti gospostvu lastnemu mitu o
gospostvu. Napetost Sohn-Rethelove analize, kjer so vsi akterji, eko-
nomski in politični, vpleteni v vsakokratno tkivo specificiranih histo-
ričnih protislovij, je šla povsem v izgubo.'^
Horkheimerjeva zastavitev se na prvi pogled sicer ujema z glav-
nimi Pollockovimi sklepi, vendar je med njima temelj,na raziika. Os-
novno razliko lahko iščemo v Horkheimerjevem nepretrganem teoret-
skem naporu, ki prežema vse tri njegove spise o fašizmu iz tistega
časa " in ki velja navezavi faš'izma na notranjo logiko razvoja celot-
ne meščanske družbe tako v njeni ekonomski kot v njeni duhovni po-
dobi, in širše, na celotno logiko evropske racionalnosti vse od nje-
nih začetkov. Trije Horkheimerjevi spisi zavzemajo tukaj strateško
posebno važno točko med zgodnjo podobo kritične teorije, kakršno
imamo pred sabo npr. v njegovem spisu Tradicionalna in kritična te-
orija alii v Marcusejevem Umu in revoluciji, in njenim prelomom v
Dialektiki razsvetljenstva — njena velika tema je tukaj že »v malem«
prisotna: katera je bila tista laž principa, ki je biila položena že
v sam začetek razsvetljenske civilizacije, v razcep mythosa in lo-
gosa, da je ta civilizacija lahko po tisočletnem razvoju padla v no-
vo barbarstvo in iz sebe proizvedla iraconalno gospmtvo fašizma?
2e na samem začetku prvega od treh člankov stoji slavno in veliko-
krat citiramo vodilo: »Kdor pa noče govoriti o kapitalizmu, mora
molčati tudi o fašizmu.« (str. 8) Mit o harmoniji interesov in o svo-
bodi pogodbi, ki ga je vzdrževala liberalna ideologija, se je razblinil:
»Iste ekonomske tendence, ki so skozi konkurenčni mehanizem silile
k vedno višji produktivnosti dela, so se sprevrgle v sile socialne dezor-
ganizacije.« (str. 9) »Fašizem je resnica moderne družbe, ki jo je te-
orija zapopadla že od vsega začetka.« (str. 9) Ista racionalnost, ki je
v francoski revoluciji zahtevala človeške pravice, se je zdlaj obrnila
proti njim. »Red, ki je 1789 nastopil svojo pot kot napredni (red), je
že od začetka nosil v sebi tendenco k nacional socializmu.« (str. 29)
»Novi fašistični red je um, v katerem se um sam razkrije kot ne-um.«
(str. 119) Ideja uma je že zmeraj nosila v sebi omejitev na obstoječe
in apologijo gospodstva. »Deduktivni sistem ne zasnuje nobene utopi-
je, njegov; obči pojmi ne merijo na univerzalnost svobode, temveč
kalkulacije « (str. 82) Od metafizične meje uma je zdaj ostalo samo
še njeno razkrito jedro: smotrno ravnanje (zweckgerichtete Verhalten),
kjer je sam smoter racionalnosti izvzet in vnanji ter služi le še ohra-
niti obstoječega gospodstva. »Njegova določila so optimalna prilago-
ditev sredstev cilju, mišljenje kot delo prihranjujoča funkcija.«
(str. 84-5) »Že od vsega začetka so težave racionalistične filozofije skri-
voma izvirale iz tega, da občost, ki jo pripisujemo umu, ne more
pomeniti nič drugega kot soglašanje interesov vseh individuov. med-
tem ko je družba še zmeraj razcepljena na razrede.« (str. 88) »Rast<>
ča formalna občost meščainskega uma ne pomeni rastoče zavesti uni-
verzalne solidarnosti.« (str. 89) Kolikor bolj je z menjavnim razmer-
jem izginjal »red specifičnega«, toliko lažje je bilo postaviti umske
klasifikacije in toliko večja je bila tudi možnost gole manipulacije.
Cel svet je postal goli material »Kot racionalna oblika samoohranitve
je ljudem na koncu preostala prostovoljna pokorščina (Fiigsamkiet),
ki je enako ravnodušna do politične kot cío religiozne vsebine.« (str. 97)
»Avtonomija individua se razvije v njegovo heteronomijo.« (str. 97)
70
Prav takšen .individuum pa je predpostavka avtoritarnega reda, ki
torej le legitimno nadaljuje meščanski гаг\»ој. Takšen in4Üviduum pa
sploh preneha biti individuum, torej subjekt, v katerem koli tradi-
cionalnem filozofskem pomenu besede. »Razpad uma in individua sta
eno. 'Jaza se ne da rešiti' (Mach) in samoohranitvi se izmakne njen
subjekt.« (str. 101) Ta subjekt se je že od nekdaj skrivoma konstitui-
ral z lastnino, njegova prikrita resnica je bil svobodni podjetnik. »Z
razpadom jaza in njegovega reflektirajočega uma se človeški odnosi
pribhžajo meji, kjer se obvladovanje vseh osebnih razmerij z ekono-
mijo, univerzalno posredovanje skupnega življenja z blagom sprevTŽe
v nov način neposrednosti.« (str, 107)
Kakšno je to novo gospostvo, ta dedič meščanske racionalnosti?
»Namesto izmenjave z delom nastopi diktat nad njim. Če so množice
v zadnjih stoletjih iz pogodbenih partnerjev postale berači, objekti
skrbi, pa zdaj postanejo neposredno objekti gospostva.« (str. 13) Iz-
koriščanje se ne dogaja več nenačrtno, preko tržišča, temveč po 7.ave-
stnem planu »Kategorije politične ekonomije: ekvi'valenčna menjava,
koncentracija, centi^zacija, padajoča profitna stopnja itn. imajo še
danes realno veljavo, le da je dosežena njihova konsekvenca, konec
politične ekonomije « (str. 18) Horkheimer se tukaj lahko nasloni na
Engelsa:
»Tako ali drugače, s trustl ali brez njih, končno mora prevzeti vodstvo pro-
dukcije oficialni predstavnik kapitalistične družbe, država. ... In moderna drža-
va ni nič drugega kakor organizacija, ki si jo buržoazna družba ustvarja, da bi
ohranila splošne vnanje pogoje kapitalističnega načina produkcije pred samo-
lastnim vmešavanjem tako delavcev kakor posameznih kapitalistov. Moderna
država, bodi njena oblika kakršna koli, je bistveno kapitalistični stroj, država
kapitalistov, idealni skupni kapitalist. . . . Kapitalistični odnosi s tem niso odprav-
ljeni, nasprotno, pritirani so do vrhunca.« (MEID IV., str. 626—628)
V tem do vrhunca pritiranem kapitalizmu, Horkheimerjevem dr-
žavnem kapitalizmu, v zadnji instanci torej odpovejo kategorije kri-
tike politične ekonomije, z njo pa odpove tudi klasični rev4>luoionarni
projekt. Teorija o koncu kapitalizma je sama dvoznačna: »Bodisi ra-
čuna z zlomom v ekonomski krizi, potem je izključeno fiksiranje v
avtoritarni državi, ki jo pa predvidi Engels. Ali pa pričakuje zmago
avtoritarne države, potem se pa ne da računati z zlomom v krizi, saj
je bila (kriza) zmeraj definirana s tržnim gospodarstvom. Državni
kapitalizem pa odstrani tržišče in hipostazira krizo za kohkor bo tra-
jala večna Nemčija.« (str. 43)
Kakšna je lahko rešitev? Delavske stranke niso več zmožne ponu-
diti nobenega zadovoljiwga izhoda. V svojem razvoju so bolj ubogale
zakonitosti naraščanja v množične organizacije kot pa nujnosti lx>ja
proti razredni družbi. »Kadar se je fantazija sploh oddaljila od tal
dejstev, je na mesto pričujoče državne aparature postavila birokracije
partije in sindikat, na mesto profitnega principa pa letne plane funk-
cionarjev.« (str. 44) Delavske stranke so svojo vizijo bodoče družbe
urejale po predlogu razvitega kapitalizma. »Revolucionarno gibanje
negativno zrcah stanje, ki ga napada.« (str. 47) »Revolucija je postala
zgolja skrajšani p^ostopek, da bi udejanjili ideološki cilj meščanstva,
splošno blagostanje.« (str. 49)
Z razvojem kapitalizma do njegove meje, državnega kapitalizma,
so bili izpolnjeni v^si pogoji za revolucijo. vendar je ta izostala.
Horkheimer ostane zvest Marxovi misli, ko se postavi po robu sleher-
nemu mehanističnemu ¡x>jmovanju, ki skuša v zgodovini videti na-
гатаопијеп, samorasel proces. »Eteducirati se je dalo ekonomski zlom,
ne pa revolucije.« (str. 17) Zgodovina je alternativna in z nastopom
državnega kapitalizma se je alternativa zastavila ostreje kot kadar
koM poprej. V odsotnosti delavskega gibanja, ki bi lahko bilo nosilec
prevrata, preostane Horkheimerju samo še poziv na obupanega in
izničenega jwsameznika: od tvx>je volje je odvisno. »Prevrat, ki na-
pravi konec gospostvu, sega tako daleč kot volja osvobojenih. Vsaka
resignacija je padec nazaj v prezgodovino.« (str. 56) »Možnost ni da-
nes nič manjša kot obup (Verzweiflung).« (str. 67) Posameznik v po-
stvarelem svetu ne razpolaga z nobeno močjo, njegova moč je le v
tem, da so vsi posamezniki Revolucionarna teorija se ne more več
sklicevati na sovisnost subjektivne volje in objektivnih pogojev, na
Marxovo vodilo, da ni dovolj, če misle sili k dejankosti, dejanskot sa-
ma mora siliti k misli ne more se več s;klix;evati na nezadostno
zrelost objektwnih pogojev za prevrat, na nerevolucionarne situacije
in na obdobja, ko da je zgodovina netransparentna: vsi objektivni po-
71
goji so dozoreli, prevrat pa je vendarle izostal. »Govorjenje o nezado-
stni zrelosti daitdanes poveličuje soglasje s slabim. Za revolucionarja
je svet že zmeraj zrel... (Revolucionar) je z obupanimi, ki jih sodba
pošilja na morišče, ne s tistimi, ki imajo čas.« (str. 58-9) Od objektiv-
ne zrelosti zgodovinskih situacij so bile odvisne meščanske revoluci-
je, ki so bile vezane na tehnični in ekonomski napredek in so ga lahko
le skrajšale in pospešile. Socialistične revolucije pa se ne da zreduci-
rati na golo pospeševanje razvoja, ki da že tako ali tako teče k soci-
alizmu, ne moremo je zvesti na golo »pomoč pri rojstvu« (Geburtshel-
fertum) (str. 61) višje razvojne stopnje. Prevrat, ki bi pomenil konec
izkoriščanja, »ni več pospeševanje razvoja, temveč skok ven iz raz-
voja (der Sprung aus dem Fortschritt heraus).« (str. 61-2) Z nastopom
državnega kapitaüzma objektivni razvoj ne teče več k socializmu,
k zlomu kapitalizma, zato praktično nujen ni več revolucionarni boj,
temveč prilagoditev in podpora avtoritarnemu gospostvu. »Državni ka-
îitjalizem je tisto danes možno.« (str. 78) »Ce ni nobene poti nazaj k
iberalizmu, vse kaže, da je prava oblika dejavnosti podpora držav-
nemu kapitalizmu.« (str. 78) Revolucionarne volje in energije se ne
da več črpaiti iz spoznanja o nujnosti propada kapitalističnega reda.
Spremembo lahko nosi zgolj volja in vizija slehernega posameznika,
ne več politični aktivizem. In kljub temu, da Horkheimer deli črno-
gledo Poilockovo mnenje, da fašistični sistem v sebi ne nosi nobene
notranje omejitve (str. 18), pa v^ndlar pristavlja: »Večni sistem avto-
ritarne države, pa naj še tako grozeče vzbuja strah, ni nič realnejši
od večine harmonije tržnega gospodarstva « (str. 67)
Horkheimerjev poziv izničenemu in do kraja obupanemu posa-
mezniku se seveda očividno razhaja z Marsovim revolucionarnim pro-
gramom in kaj lahko je nanj nasloviti očitke subjektivizma in vo-
luntarizma. S strani »klasičnih« marksistov seveda takih očitkov ni
prav niič primanjikovalo. Rusconi povzema razliko takole: »Protislovje
med mezdnim delom in kapitalom je zamenjano s protislovjem med
centralističnim proizvodnim aparatom in administracijo ter posamez-
itikom « '8 Pri tej ugotovitvi pa je treba najprej upoštevati, kot pripo-
minja že Rusconi, da Horkheimerjev posameznik nikakor ni meščan-
ski individuum,®' nase skršena monada občanske družbe, temveč re-
zultat mehanizma, ki je proizvedel avtoritarno družbo, proizvod sa-
moraizdejanja uma in un čujoče racionalnosti. Ni več sintetični jaz,
subjekt, ki je skrivoma že tako zmeraj subjekt gospostva / razpolaga-
nja. »Izpohmtev centralizacije v družbi in državi žene subjekta k nje-
govi decentralizaciji.« (str. 74) Ta decentralizirani subjekt naj bi s svo-
jo individualno voljo nasledil in ohranil tisto pozicijo »zapopadika
vseh ničnosti«, katere historični nosilec je bil proletariat To pozicijo
ničnosti, kjer do kraja pritirani obup daje sj^ iskro upanja, bo v
Horkheimerjevih spisih kmalu nadomestila čista želja po »povsem
drugem« (das ganz Andere), ki ni več posredovana z družbeno de-
janskostjo, zadnji poziv k praktični akciji, četudi povsem drugačni od
organizirane proletarske revolucije, se bo premestil v teorijo kot edi-
ni prostor ohranjanja negativitete in upanja. Vendar ostane kritika s
popcij »ortodoksnega« marksizma tukaj prekratka, ker si: zakriva
oči pred odpovedjo revolucLonamega gibanja, ki je noče in ne more
tematizirati, ker bi se s tem zamajal celoten prostor, od koder go-
vori, ker noče vzeti nase izkustva radikalne zavesti poraza in tistega
zdvomljenja, ki ji ga nalaga dosledna zavezanost konkretni zgodo-
vinski praksi. Zato tudi Horkheimerja ne moremo odpraviti s pozi-
cij Marxove kritike anarhizma, kritike idealističnega abstrahiranja
od konkretne zgodovine in spontoneističnega primata čiste volje v
nasprotju z dolgotrajnim zgodovinskim procesom osveščanja. '"o. Kri-
tika, ki ni pripravljena v analizo vpotegniti spremenjenih zgodovinskih
tal, lahko pove le tisto, kar Horkheimer že sam ve in proti čemur je
ravno zavestno nastopil, zato greši nivo njegove zastavitve.
Vse to pa še nikakor ne pomeni, da lahko pristanemo pri Hork-
heimerjevih nasledkih. Njegova zavezanost konkretni zgodovini v nje-
ni spremenjeni temeljni konstelaciji ostaja v dvojnem pomenu ne-
zadostna: Tudi če je res, da revolucionarna teorija v novih razmerah
ni več možna kot kritika politične ekonomije (o tej tezi tukaj ne mo-
remo podrobneje razpravljati), pa »klasična« marksistična kritika mi-
mo njenega varo\-anja pred »zvestjo poraza« vendar opozori na dej-
st\-o, da Horkheimer prehitro prekorači prag kritike politične ekono-
mije. Ne le, da se v fašizmu ni nakazal »konec politične ekonomije«,
72
ker je bila njegova družba neprikritega gospostva še kako pogo-
jena z ekonomskima zakonitostmi uvrednotenja kapitala, z investicijo
v »nereprodtoktivne vrednosti«, kar je lahko prineslo le navidezno in
kratkoročno konjukturo, temveč je tudi ves povojni razvoj kapita-
lizma s svojimi (seveda drugačne vrste) krizami, nihanji in imperiali-
stičnimi vojnamii pokazal, da gospostvu (ki se je etabliralo kot »na-
daljevanje fašizma z drugimi sredstvi«) nikakor ni uspelo mojstriti sa-
moraslih ekonomskih zakonitosti. Teoretski izraz tega izkustva lahko
vidimo v reaktualiizacijd kritike politične ekonomije koncem 60-tih in
v 70- tih letih. S Krahlom lahko povzamemo: »V tej koncepciji osta-
ja seveda nepremišljeno, aid ne konstituira postvarelost kapitala v nje-
govi končni fazi neko drugo kvaliteto protislovnosti, ali se rev-olu-
cionama subjektivnost in objektivnost ne diferencirata na neki drugi
družbeni ravni.«
Drugo plat nezadostne vi^tostd v zgodovinsko konkrecijo lahko
iščemo v Horkheimerjevih večkratnih opxpzorilih — in taka opozorila
lahko kot simptom najdemo tudi pri kritičnih teoretikih'"- — da je
namen teh analiz le od kraja do kraja izvesti trende, ki so v dani
družbi prisotni in da torej pred seboj še nimamo tiste družbe, ki
jo teoretik analizira —ta opozorila je treba brati kot opravičila: ka-
tera želja potem žene teoretika v podaljšanje trendov? Kaj pomend
dejstvo, da pred seboj nikoli nimamo čistega tipa, da ga je kot pred-
met analize šele treba skonstruirati? Kljub vsem razlikam lahko tu-
kaj navežemo na očitek, ki smo ga naslovili že na Pollocka: od določene
meje naprej tudi Hockheimer naseda tisti podobi, ki jo skuša ustva-
riti gospostvo o samem sebi. Mračna podaba avtoritarne države, kjer
se je gospostvo otreslo še jx>slednjih mediacij, se ne pokriva niti s
tedanjim nemškim fašizmom niti s poznim kapitalizmom, inherent-
na težnja k »upravljani družbi« — in to je velika tema nadaljnjega
razvoja kritične teorije — ostaja zmeraj skrita pod omotom nečiste
oblike. Vsa pozornost teoretske analize je uperjena v totalitarno u-
pravlj,anje, tehnično razpolaganje s stvarmi in ljudmi, v totalno
nadzorstvo nad družbenim nehanjem, v izgubo pa gre napetost tiste
analize, ki bi izza gospostva skušala razbrati njegove razpoke in be-
line. Treba si je torej zastaviti vprašanje, katera želja nosi to ana-
lizo, katera želja spregovori v tej podobi družbe, bolj sperfekcionira-
ne kot dejansko je, kaj sili teoretika k temu, da verjame v totalno u-
pravljanje, v mit, ki ga zatrjuje to upravljanje sámo.
Tvegali bomo grob poskus odgovora: tista negativiteta, ki ji hoče
teorija v do kraja prignani postvairelosti ohraniti prostor, potem ko
je odpovedalo mednarodno delavsko gibanje kot historični nosilec
revolucije, tista negaviteta lahko črpa svojo moč in energijo le tako,
da si sama postavi nasproti totalitarnost upravljenega sveta, da si
postarvi nasproti' nasprotnika strašnejšega in večjega, kot dejansko je.
A kaj s tem pridobi? V določeni točki te analize, ki skuša predstaviti
vse sfere družbenega življenja kot totalno zmanipulirane, se teoretik
sam tej družbi izvzame, potavi sebe na varno kot edinega varuha
vse iz družbe izgnane negativitete, kot posestnika vednosti kot osmis-
Ijevalca brezupa, iz katerega se lahko spet rodi upanje. Šele tako mu
»teoretska mašina« lahko sploh steče. Prisiljen je verjeti gospostvu,
da bi lahko verjel samemu sebi. Z isto kretnjo, s katero kritična teo-
rija skusi možnost upravljanega sveta kot nasledka v marksizmu
dotlej nereflektiranega jedra gospostva, z isto kretnjo pa prav to iz-
kustvo potvori in se zateče v nasprotipostavljenost totalizacije gos-
postva in v teoriji ohranjene negavitete Prav to pa je cena, ki jo mo-
ra kritična teorija plačati za premestitev težišča rev^olucioname te-
orije.
Počezno odklonilne kritike, češ da se lahko celotna kritična te-
orija z\'cde na zgolj filozofsko refleksijo drobnoburžoaznih intelek-
tualcev, odcepljenih od delavskega gibanja in konkretne prakse, ima-
jo neposredno vzeto prav: res je, da je že sámo teoretsko izhodišče
kritične teorije v določeni točki zaznamovano z izvzetostjo neposred-
nemu historičnemu procesu spreminjanja. Vendar si take kritike, ki
nastopajo kot hraniteljice sodobnega kritičnega marksizma, hkrati
žagajo vejo. na kateri sedijo. Ce se hočemo kritično soočiti s celot-
nim mračnim obdobjem 30-tih, 40-tih in 50-tiih let — in v takem so-
očenju danes maksizem stoji aU pade — z obdobjem etabliranja dveh
(po svoji logiki različnih) diktatur in ponovne vzpostavitve meščan-
skega reda po porazu fašizm,a (in ta poraz je ravno utrdil tisto druž-
73
beno klimo, iz katere je zrasel fašizem), na katero teoretsko skustvo
in tradicijo se lahko opremo, če ne ravno na refleksijo, ki jo je
edina opravila kritična teorija? Na mesto počezne odklonit\-e mora
stopiti temeljit premislek paradoksalnega dejstva, da je organizirano
mednarodno delavsko gibanje v svoji uradni podobi ostalo pri pozici-
ji obrambe lastne oblasti, izvzete historični refleksiji, ter da so po
dragi strani v tem skrajno težkem času le malošteviJni in osamljeni
intelektuiMci zmogli vzeti nase vso težo zavesti poraza, pri čemer je
seveda njihova refleksija ostala v celoti zaznamovana z njihovo osa-
mitvijo in izvzetostjo iz delavskega gibanja. Pred refleksijo stoji to-
rej izredno težavna naloga: kaj pomeni ta dvojna historična podoba
marksizma, ta dvojnost, v katero se je v najtežavnejšem času ute-
lesil razvoj Marksove misli, za to misel sámo? To vprašanje sloni se-
veda na drugem, odločilnem: katera je danes tista možnost negativite-
te, iz katere lahko črpa zagon revolucionarno gibanje v poznem ka-
pitalizmu. ne da bi se vrnilo na »ortodoksno« pozicijo, ki ne zmore
na sebi prestati zavesti p>oraza, niti na pozicijo varuha upanja za obu-
pane?
IV.
Za prvi sistematični poskus zastavitve psihoanalize kot teorije
subjektivnega faktorja v napetosti do historičnega materializma kot
teorije »objektivne« plati družbene produkcije in reprodukcije, gre
zasluga Wilhelmu Reichu, ki je hkrati avtor prve marksistično zastav-
ljene »množičnopsihološke« analize fašizma Reichovo zastavitev je
(prav tako v konfrontaciji s fašizmom) ix> svoje nadaljeval in raz-
širil v prvi vrsti Erich Fromm, na Reicha pa so se kot na svojega
predhodnika sklicevali tudi vsi kasnejši poskusi navezave psihoanalize
na historični materializem, od Avtoritarne osebnosti in Marcusejevega
Erosa in civilizacije pa vse do Lorenzerjeve šole in množice dm^
poskuso\' iz novega vala »seksualne revolucije« v pozjiih 60-tih letih.
Reich sicer ni imel neposredne zveze s Frankfurtsko šolo, vendar nje-
gova zastavitev vsekakor spada v isti teoretski ovir. Oba avtorja, ki
sta za našo temo še posebej pomembna, Reich in Fromm, sta pri
nas dobro znana in prisotna tako v množici prevodov (zlasti Fromm)
kot v različnih kritičnih osvetlitvah, tako da se bomo tukaj omejili le
na nekaj splošnih pripomb.
Ob vsej kritiki, ki jo moramo nasloviti na Reichova velikokrat
zelo naivna in poenostavljena izhodišča, pa si je danes težko predočiti
vso teoretsko drznost, ki je bila v tistem času potrebna pri krčenju
nove teoretske poti. Zunanji pokazatelj te nezaslišane novosti je že
dejstvo, da je bil Reich izključen tako iz mednarodne psihoanalitske
organizacije kot iz komunistične partije in mednarodnega delavskega
gibanja, torej iz obeh utrjenih in pripoznanih institucij, ki sta si vzeli
v zakup psihoanalizo in marksizem. Že to nam daje slutiti, kakšen
subverzivni naboj nosi v sebi ideja o povezavi dveh na pni pogled ta-
ko različnih in celo nasprotnih miselnih iskustev.
Reichovo izhodiščno vprašanje ob fašizmu izhaja iz dejstva, da
je nastopil »razkorak (eine Schere) med razvojem ekonomske baze,
ki je težil v levo, in razvojem ideologije širokih sloje\% ki je sledila
v desno.« (str. 32) »Znati moramo pojasniti, kako je bilo mogc^e, da
je mistika zmagala nad znanstveno sociologijo.« (str. 42) Marksistična
označba fašizma za agenturo monopolnega kapitala se naravi fašizma
ne more približati, ker ne more pojasniti prav tega nesovpadanja med
ekonomijo in ideologijo. S fašizmom »se ne da opraviti kot 'zgolj z
zaščito finančnega kapitala', že zato ne, ker je množično gibanje.«
(str. 32) Koren te nezmožnosti »ortodoksne« marksistične analize pa je
treba iskati v nezadostnosti samih izhodišč: »Marxov stavek, da se
materialno (bit) v človeških glavah pretvarja v ideailno (v zavest) ...
pušča odprti dve vprašanjii: prvič. Kako se to zgodi, kaj se pri tem
dogaja 'v človeških glavah', dragič, kako tako nastala zavest... vzvrat-
no deluje na ekonomski proces.« (str. 37) Zaradi izostanka teh po-
sredovalnih mehanizmov med ekonomijo in ideologijo lahko» »socialna
ekonomija brez ostanka pojasni določeno družbeno stanje, takrat,
kadar je delovanje in mišljenje racionalno-smotmo, t. j. kadar služi
zadovoljitvi potreb ter neposredno odraža in nadaljiije ekonomsko
situacijo. Odpove pa, kadar človeško mišljenje in delovanje ekonoimki
situaciji nasprotuje, kadar je torej iracionalno.« (str. 40) Manjkajoče
74
posredovalne člene lahko ponudi prav psihoanaiiza, ki kot pomožna
in dopolnilna veda o »seksualni ekonomiji« stopi ob stran marksistič-
ni »socialni ekonomiji«: »Ne more pa tudi nadomestiti vede o družbi,
niti sama iz sebe razviti vede o dražbi. Lahko pa postane pomožna
znanost vedi o družbi denimo v obliki socialne psihologije.« Psi-
hoanaliza Jahko torej poj-asni, kako so lahko nagoni skozi družbeno
instanco potlačeni in skrivnenčeni do tiste mere, da ljudje, proizvodi
družinske soaializacdje, ne le pristajajo na obstoječi dražbeni red,
temveč celo sami aktivno podpirajo in zahtevajo avtoritarno go-
spostvo.
Vendar ostanejo nagoni, ki so pc^vrženi potlačitvi m deformaciji,
nereflektirana naravna danost, bio oška podstat: »Izvor libida je po
Freudu še ne povsem znani kemični proces v organizmu ... V zavesti
se libido odraža kot telesni in duševni gon (Drang) k seksualni zado-
voljitvi. Freud je izrazil določeno upanje, da bo psihoanaliza nekoč
postavljena na svoj organski fundament in pojem seksualnega kemiz-
ma igra v njegovi teoriji libida bistveno vlogo kot pomožna predsta-
va ...« f^jjs jç sicer, da so Freudove eksplicitne izjave glede bio-
logizma vehkokrat dvoznačne, л-endar to le v tisti meri, kolikor sam
ni dojel revolucionarnega dometa svoje osnove teoretske geste In
prav biologizem je bil tisti moment, ki je omogočil, da je psihoanaliza
zmeraj znova padala pod tisti nivo, ki ga je sama Freudova metoda
že v svoji zastavitvi presegla.
Fromm je Reichovo zastavitev postavil v širši kontekst zgodo-
vinskega razvx)ja 'o®. Kapitalistični razvoj je posameznika sicer osvo-
bodil od substancialne vezanosti s predmetnimi pogoji produkcije in
mu odprl dotlej neznane nove možnosti, vendar je proizvod tega raz-
voja hkrati izolirani in izničeni posameznik, ki ne zmore vzeti nase bre-
mena nove svobode. »Svoboda od« nikakor še ne pomeni »svobode za« in
pred pezo »svobode za« lastnega ustvarjalnega razvoja, beži posamez-
nik v najrazličnejše oblike nove nesvobode, od katerih je najvažnej^
sindrom »avtoritarnega značaja«, ki na njem temelji možnost fašizaci-
je. Avtoritarni posameznik »se odpove neodvisnosti svojega posamič-
nega jiaza in ... . ga združi z nekom ali nečim izven sebe, da bi mu
to dalo moč, ki mu primanjkuje, ali, drugače rečeno, da išče nove 'se-
kundarne spone' v zameno za primarne, izgubljene.« (str. 136) Takšen
avtoritarni zjiačaj je sadomazohističen: mazohizem je pogojen z nje-
govo željo po pokorščini zunanji avtoriteti in represivnemu redu, sadi-
zem pa z željo po gospodovanju nad šibkejšimi. Oba, vzajemno do-
polnjujoča se pola, mu omogočita, da se izmakne odgovornosti za svoj
svobodni razvoj. Sindrom sadomazohizma se da direktno navezati na
vmesni p>oložaj srednjega sloja v dražbeni produkciji, torej tistega
sloja, na katerem so temeljila vsa fašistična gibanja.
Frommova koncepcija se očitku biologizma ne more ogniti nič
bolje kot Reichova, čeprav Fromm kar naprej navaja kot svojo za-
slugo, češ da je Freudov grobi biologizem kot nereflektirano prista-
janje na naravno danost nagonov teoretsko prerasel v historično poj-
movanje človeka. Toda preberimo še enkrat, kaj sam pravi o na-
gonih:
»Čeprav obstojijo določene potrebe — kot so lakota, žeja. seks, ki so ljudem
skupne, pa so vsi tisti nagoni, ki prispevajo k razlikam med človeškimi značaji —
kot so ljubezen in sovraštvo, hlepenje po moči in želja po podrejenosti, užitek
v čutnem ugodju in strah pred njim — proizvodi družbenega procesa.« (str. 30)
Prve, »fiziološko pogojene potrebe lahko strnemo v pojmu potrebe po samo-
ohranitvi.« (str. 34)
Skratka, gon po samoohranitvi je naravna, fiziološka danost, konstan-
ta skozi vse spreminjajoče se oblike dražbenega procesa — od tod
bi lahko vodila ravna pot v »socialni darwinizem«, kjer je »vojna
vseh proti vsem« v kapitalistični produkciji pač samoumevni odraz
naravnega boja za samoohranitev. Da bi se izognili takšnim nasled-
kom, mora Fromm svoje naravne samoohranitvene nagone obdariti
z dmgačno naravo — le-ti da namreč po naravi težijo k harmoniji v
skladu s človeku po naravi prirojenim stremljenjem k ljubezni in sre-
či Do »тојпе v^seh proti vsem« kakor tudi do pervert i ranega sado-
mazonizma pride takrat, ko je ta težnja blokirana (» ... posameznik
je prisiljen v destruktivnost in v hlepenje po moči, ali podrejenosti,
če je njegovo življenje ovirano.« (str. 238)).
Naravni danosti meščanskega »človek človeku volk« lahko
Fromm zoperstavi le dragačno danost — dolgočasno podobo po na-
ravi dobrega človelta. To pravo, dobro in naravno stremljenje po har-
momji naj bi Freud spregledal, ko je vse zreduciral samo na seks,
na instinktualne želje, ki jih je treba razumeti le »kot en del celokup-
nega problema (posameznikovega) odnosa do sveta, ne pa kot edini
problem človeške osebnosti.« (str. 258) Ta očitek, češ da Freud pov-
sod vidi samo seksualnost, igra v odnosu do psihoanalize pač isto vlo-
go, kot jo igra v odnosu do marksizma stari buržoaznl očitek, češ da
je Marx vse zreduciral samo na ekonomijo in ni videl vsega drugega
bogastva človeškega duha. In kakor je Marxov pojem ekonomije ne-
kaj povsem drugega od meščanske predstave o ekonomiji, tako tudi
Freudov pojem seksualnosti nima nobene zveze s predstavo o »instink-
ti^lnih željah«. Pa še v seksualnosti, pra\i daJje Fromm, naj bi Freud
videl samo njeno skrivenčeno, perverzno, negativno plat, »... seksu-
alna zadovoljitev kot spontano uživanje ... ni imela mesta v njegovi
psiholo^ji.« (str. 261) Tukaj pa se Fromm moti: seksualnost kot spon-
tano uživanje prav gotovx) ima svoje legitimno mesto v psihoanalizi,
in sicer v poglavju o fantazmih.
Reichova in Frommova zastavitev imata torej skupno utopično
vero v nemoteni, skladni na.gonski razv-oj, ki bi potekal harmonično
in uravnoteženo, če ne bi vanj nenehno posegala vnanja družbena re-
presija. »Pojem subjekta se izgubi med mlinskima kamnoma družbe-
ne objektivnosti in objektivnosti naravnih potekov, ki oba tečeta drug
z drugim ali drug proti drugemu.«"» Očitek biologizma je samo navidez^
no nezdružljiv z (od Dahmerja razvitim'") očitkom sociologizma: da bi
prebila krog »totalne socializacije« (Dahmer), kjer družba preko družine
kot svoje »ideološke tovarne« proizvaja sistemu konformne osebno-
sti, morata Reich in Fromm seči po izvendružbeni instanci »naravne-
ga in harmoničnega razvoja«, od koder je šele možna utemeljitev
upora obstoječemu.
Naravni danosti, na kateri nereflektiramo pristaneta Reich in
Fromm, pa se v nekaterih, pogledih med seboj močno razUkujeta.
Fromm ostaja vseskozi moralist (kar je čutiti že v njegovi dikciji,
npr.: »Freud se nagiba k razlagi, da so vsi človekovi 'idealni' motivi
posledica nečesa 'nizkega',« (str. 260)) in ga problemi telesa in užitka
nikoli ne vznemirjajo. (Namesto tega moramo prebirati dolgovezna
besedičenja in izlive o ljubezni do človeštva, ki da je predpogoj za
ljubezen do posameznika itd."-) Reicha pa že od vsega začetka muči
totalno doživljanje in izživetje svojega telesa, fantazem polnega užit-
ka, orgazma kot užitka brez manka. In prav v svoji trdovratni dosled-
nosti, pogumnem vztrajanju pri problemu telesa, ostaja Reich zanimiv
in vznemirljiv avtor. Vendar bi lahko rekli, da je njegova pozna faza
na določen način resnica prve faze, ki ponavadi velja za kritično:
»avtoritarneži« in nevrotiki so tisti, ki nimajo dostopa do polnega mesta
užitka, do izživetja lastnega telesa. Reich pa hoče ujeti prav ta polni u-
žitek, ki se v družbenem življenju zmeraj izjnakne. Da bi lahko vzdr-
žal in podprl vero v njegovo polnost, je prisiljen postopoma zgraditi
celo vrsto čedalje bolj mističnih hipotez — o orgonih, kozmični ener-
giji itd. — kot da se ne bi več mogel ustaviti, čim je enkrat skušal
zajeti čutnost kot polno čutnost, kot da bi vsak zamašek zahteval
spet nov zamašek. V Reichovi miselni poti je do absurda pritirana
težava vseh tistih razumevanj psihoanalize, ki vidijo v njenem predmetu,
nezavednem, potlačeno telo-čutnost-naravo ter skušajo to пагатао pod-
lago ponovTio vzpostavitii v vsej njeni polnosti onstran naplavin рт-
tlačitve, ki jo razumejo kot ponotranjeno družbeno represijo; razume-
vanj, ki skušajo zaobiti nepovratno zapletenost seksualno.sti v govori-
co, vselejšnjo simbolno posredovanost »naravne podlage«.
Psihoanaliza je bila že od vsega začetka ključni integralni del kri-
tične teorije. Institucionalni izraz tega dejstva je bil leta 1929 ustanov-
ljeni Frankfurtski psihoanalitski inštitut, ki je bil prva odkrita psiho-
analitska organizacija, ki je imela institucionalno zvezo z nemško uni-
verzo, za kar je sam Freud izrazil Horkheimerju p>osebno hvaležnost."з
Dalje je osrednje delo Inštituta v tridesetih letih. Študije o avtoriteti
in družininastalo prav iz teoretskih impulzov, ki jih je dala psiho-
analiza. To obširno in temeljito delo je sicer ravno tako, četudi indi-
rektno, spoprijem s fašizmom dn prav gotovo spada med važna teoret-
ska izkustva marksizma v soočenju s fašizmom, vendar ga moramo
tukaj pustiti ob strani.
Največji projekt Frankfurtske šole v konfrontaciji s fašizmom pa
je nastal celo desetletje kasneje, in sicer v emigraciji med vojno in tik
76
po vojni v Ameriki. Izšel je kot poročilo o večletnih raziskavah (1944
— 1949) v letih 1949 — 1950 v petih delih Študij o predsodku"5, od
katerih je gotovo najvEižnejše kolektivno delo o Avtoritarni osebnosti
To delo je še posebej zanimivo, ker je v zgodovini marksizma
pravzaprav pr\i sistematični poskus širše teoretske zastavitve na me-
tode empiričnega raziskovanja, kakršne je razvila sodobna empirična
sociologija, in ki segajo vse do anket, intervjujev in postopkov sta-
tistične obdelave podatkov. Takšna navezava je bila sicer zastav-
ljena že v samem programu frankfurtskega Inštituta:
»Kaotične specializacije /posameznih znanosti/ se ne da prevladati s slabimi
sintezami izsledkov specialističnih raziskav, po drugi strani pa ne pride do ne-
pristranske empirije tako, da se poskuša njen teoretski element zreducirati na
nič: temveč tako, da zmore filozofija kot na splošno, na »bistveno« usmerjena
teoretična intenca dati oživljajoče impulze posebnim raziskavam ter je hkrati
dovolj odprta svetu, da dopušča, da nanjo vpliva razvoj konkretnih študij in
jo spreminja.«11»
Tako Horkheimer v nastopnem predavanju, ko je leta 1931 prev-
zel vodstvo Inštituta. Empirične raziskave imajo torej v kritični te-
oriji svojo jasno postavljeno domovinsko pravico, vendar ostaja vse-
skozi jiasno, da ne morejo biti niti podlaga, iz katere bi lahko po
»induktivni« poti izvedli teoretsko sintezo, niti ne morejo teorije ne-
posredno verificirati ali ovreči.
». . . teorije nismo nikoli imeli za skupek hipotez, temveč smo menili, da v
določenem pomenu stoji na lastnih nogah, in zato skozi naša odkritja nismo na-
meravali dokazati ali ovreči teorije, ampak le izvesti iz nje konkretna vprašanja
za raziskavo, ki jo je treba potem soditi po njenih lastnih zaslugah in ki naj
prikaže določene prevladujoče soeio-psihološke strukture«, pravi Adorno v zvezi
z Avtoritarno osebnostjo.ll^
Raziskave v Avtoritarni osebnosti so izhajale iz hipK>teze, »da po-
litična, ekonomska in socialna prepričanja posameznika pogosto tvo-
rijo širok lin koherenten vzorec,... in da je ta vzorec izraz globoko
ležečih teženj v njegovi osebnosti.« (str. 149) Osebnost je po izhodiščni
predpostavki »bolj ali manj vztrajajoča organizacija sil znotraj po-
sameznika« (str. 154), ki se je ne da zreducirati na opazovanje zuna-
njega obnašanja (behaviorizem) —• »osebnost leži za obnašanjem in
znotraj posameznika. Sile osebnosti niso odgovori, temveč pripravlje-
nost na odgovore.« (ibid). Takšna trajna organizacija se navzven kaže
med drugim v izbiri »ideoloških preferenc« (str. 155). Seveda pa je pri
tem treba upoštevati tako »situacijski faktor« kot »osebnostni faktor«
in šele »pazljivo tehtanje vloge bo dalo najtočnejše napovedi.« (str.
161)
Takšna predstava o globinski strukturi osebnosti, ki da se skriva
izza površinskih pojavov, seveda nima veliko zveze s psihoanalizo, ki
jo je treba razumeti šele kot prelom z globinsko psihologijo, čeprav
avtorji uvoda zatrjujejo: »Glede teorije o struktura osebnosti smo .se
v največji meri naslanjali na Freuda, medtem ko nas je glede bolj ali
manj sistematične formulacije asp>ektov osebnosti, ki se jih da bolj
direktno opazovati in meriti, vodila v prvi vrsti akademska psihologija.«
(str. 155) Skratka, domena psihoanalize je globina, ki se izmiika empi-
ričnemu opazovanju, zato jo je pač treba dopolniti z opazovanjem in
merjenjem površine Ker pa je ves smisel Freudovega podvzetja prav
v radikalnem preboju akademske psihologije, bi nam spioj njegove
splošne teorije z akademskimi metodami pač moral ostati nerešljiva
uganka, če ne bi nekaj strani kasneje izvedeli, za kakšno razumeva-
nje psihoanalize pravzaprav gre: »Objektivnost in racionalnost neke
ideologije določa ego, tisti del osebnosti, ki ocenjuje realnost, integri-
ra ostale dele in deluje z najbolj zavestno čuječnostjo.« (str. 163) Ali
naprej: »Ego je tisti, ki obvladuje odnose med sebstvom (the self) in
zunanjiim svetom ter med sebstvom in globljimi sloji osebnosti; ego
deluje tako, da uravnava impulze na način, ki bo omogočil zadovolji-
tev.« (str. 201) Funkcija ega je ustvarjanja širše sinteze med idom in
superegom, avtoritarna osebnost pa je tista, kjer ta funkcija odpove:
»Šibkost tega se izraža z nezmožnostjo, da bi znotraj osebnosti zgradili
konsistenten in trajen sestav moralnih vrednot; in vse kaže, da mora
prav zaradi takega stanja stvari posameznik nujno iskati neko orga-
nizirajočo in koordinirajočo instanco (agency) izven sebe.« (str. 202)
Deviacije avtoritarne osebnosti lahko torej merimo ob celovitem, har-
moničnem posamezniku z močnim egom, ki usklajuje vse ostale dele
77
duševnosti л^ enoto Kot merilo za ideološke odstope nam lahko služi
»pogled na svet, ki bi si ga zase organiziral preudaren (reasonable)
človek z določenim razumevanjem vibge takšnih faktorjev, kot smo
jih pretresli' zgoraj in s popolnim dostopom do potrebnih dejstev.«
(str. 162) Torej »racionalni sistem objektivnega in razmišljujočega
človeka«, ki ga lahko označimo za »zrelo osebnost « (str. 163)
Pred seboj imamo naiv-no razsvetljensko pozicjo, zaupanje v pre-
udarno objektivnost, ki je izvzeta iz protislovij dmžbenega procesa
in ki lahko iz svojega izvzetega mesta ta proces trezno motri in pre-
soja — torej prav tisto pozicijo, ki jo je kritična teorija ne le nadvse
ostro kritizirala, temveč se je kot teoretsko polje šele konstituirala
šele s prebojem meščanske racionalnosti in objektivn^osti. Na egu slo-
neœ dojemanje psihoanalize je seveda tej poziciji komplementarno
— čeprav je Adorno podpisan v skupini avtorjev, ki je sestavila ta prvi,
metodološki del, pa je bil prav on tisti, ki je (med mnogimi drugimi) v
r^li^ih spisih še kako ostro grmel proti t. im. Ich-Psychologie in nje-
ni plitki, konformistični reviziji Freuda. Prav ego, imaginarno mesto
identifikacije , mesto utvar in samozitslepljevanja, ki mu konstitutiv-
no zmeraj uhaja proces, ki ga nosi, se nenadoma prelevi v »zdravi
del duševnosti«, ki mu je naložena vseobča integracija in harmonizaci-
ja »ostalih delov«. Sklepamo lahko le, da je Inštitut v projektu o av-
toritarni osebnosti pristal na kompromis s povsem drugačno narav-
nanostjo, ki jo je v danem trenutku najbrž ocenil za svojo »objektivno
zaveznico«, iz tega kompromisa pa si je obetal obilico empiričnega
gradiva, čeprav .je jasno, da morajo biti tudi vsi empirični nasledki
še kako opredeljeni s sv4)j>imi občimi izhodišči. Tukaj bomo podali
le kratek, čisto informativen pregled najslavnejšega izsledka te štu-
dije, tako imenovane F-skale.
Individui, ki so bili podvrženi raziskavi, so dobili formular z vrsto najrazlič-
nejših stališč, do katerih so morali opredeliti svojo privrženost ali nasprotovanje.
Predmet raziskave ni bila toliko pogostnost določenih stališč glede na vzorec
prebivalstva, kot višina korelacije med različnimi stališči. Tako so dobili skupek
med seboj visoko koreliranih stališč, ki so skupaj tvorila vzorec t. im. avtoritar-
nega sindroma. Poleg PEC-skale, ki je merila politični in ekonomski konzervativi-
zem, AS-skale (antisemitizem) in E-skale (etnocentrizem) so naposled skonstrui-
rali splošno F-skalo kot pokazatelj fašistoidnega potenciala določene osebnosti.12«
Nobeno od stališč se ne nanaša neposredno na politiko, ideologijo, antisemitizem
ipd. — osnovni namen je ravno izluščiti tisti prikriti notranji vzorec, ki pogojuje
direktne politične opredelitve. Stališča so grupirana po devetih osnovnih potezah
»avtoritarnega značaja«, ki naj bi jih raziskava potrdila (ob vsaki točki navajam
nekaj primerov);
a.	Konvencionlzem: Toga privrženost konvencionalnim vrednotam srednjega
razreda.
—	Ubogljivost in spoštovanje avtoritete sta najvažnejši odliki, ki se ju morajo
naučiti otroci.
—	Poslovni človek in podjetnik sta za družbo veliko važnejša kot umetnik in
profesor
b.	Avtoritarna submisija: Submisivno, nekritično stališče do idealiziranih moral-
nih avtoritet notranje skupine ((ingroup).
—	Mladina ima včasih uporniške ideje, toda ko odraste, bi jih morala preboleti
in se ustaliti.
—	Nihče se še ni nikoli naučil česa zares važnega brez trpljenja.
C. Avtoritarna agresija: Težnja, da bi bili na preži za ljudmi, ki kršijo konvencio-
nalne vrednote ter da bi jih obsodili, zavrgli in kaznovali.
—	Mladina najbolj rabi strogo disciplino, trdno odločnost in voljo, da bi delala
in se borila za družino in domovino.
—	Žalitev naše časti je treba zmeraj kaznovati.
—	Večina naših družbenih problemov bi bila rešena, če bi se lahko kako zne-
bili nemoralnežev, pokvarjencev in slaboumnežev.
d.	Anti-intracepcija: Nasprotovanje subjektivnemu, domišljijskemu, občutljivemu.
—	Ce imaš problem ali skrb, je najbolje, da o tem ne razmišljaš, ampak da se
zaposliš s čim prijetnejšim.
—	Ce bi ljudje manj govorili in več delali, bi bilo vsem bolje.
e.	Vraževernost in stereotipnost: Vera v mistična določila posameznikove usode;
dispozicija za mišljenje v togih kategorijah.
—	Vsakdo bi moral imeti popolno zaupanje v kakšno nadnaravno silo in brez
vprašanja ubogati njene odločitve.
—	Nekega dne se bo najbrž Izkazalo, da astrologija lahko veliko pojasni.
f.	Moč in »nadutoet« /toughness/: Zavzetost z dimenzijo gospodovanja-podrejanja.
močnega-šibkega, vodje-vodenega; identifikacija s figurami oblasti; pretirani
poudarek na konvencionaliziranih atributih ega; pretirano zatrjevanje moči
in nadutosti.
—	Kar ta dežela najbolj rabi, bolj kot zakone in politične programe, je nekaj
pogumnih, neutrudnih, zavzetih vodij, v katere ljudje lahko zaupajo.
—	Ljudi lahko razdelimo na dva ločena razreda: na šibke in močne.
g.	Destruktivnost in cinizem: posplošena sovražnost, ponizkotnjenje človečnega.
—	Ker je človeška narava pač taka, bodo zmeraj vojne in konflikti.
78
h.	Projektivnost: Pripravljenost verjeti, da se na svetu dogajajo divje in nevarne
reči; projekcija nezavednih emocionalnih impulzov navzven.
—	Dandanes, ko hodi naokoli toliko različnih ljudi in se tako zelo mešajo med
seboj, se je treba še posebej skrbno varovati, da od njih ne dobimo infekcij
ali bolezni.
—	Večina ljudi se ne zaveda, kako zelo naša življenja nadzirajo tajno skovani
načrti.
i.	Spolnost: Pretirana skrb za spolna »dogajanja«.
—	Homoseksualci niso nič boljši od zločincev in bi jih bilo treba ostro kaz-
novati. (str. 229—231)
Psihoanalltska (in ne na Ich-Psychologie temelječa) analiza te skale bi bila
vsekakor zanimivo podvzetje, vendar se moramo tukaj omejiti le na splošno
pripombo, da skala meša nivoje, da so vsa ta stališča, ki naj veljajo za simp-
tome določene »libidinalne dispozicije«, simptomi na zelo neenak način in v
različnih pomenih in četudi lahko površinsko drži. da se pojavljajo skupaj In
tvorijo vzorec, pa bi bila zato še toliko bolj potrebna analiza, ki bi izstavila
konkretne mehanizme njihovega posredovanja.
Na splošno lahko rečemo, da se izhodiščna naivnost v rezultatu
ponovi: avtoritarnemu značaju, t. im. »high-scorers«, stojijo nasproti
»low-scorers« kot nosilci tolerance, pluralizma in demokracije. Nas-
proti »high-scorers« na skali političnega in ekonomskega konzerva-
tizma je recimo postavljen tipični ideal liberaJca, ki »si aktivno priza-
deva za progresivno družbeno spremembo, ki je lahko militantno kri-
tičen (a ne p)ovsem odklanjajoč) do sedanjega statusa quo, ki se zo-
perstavi j a ali odreka pomen številnim konzervativnim vrednotam in
prepričanjem... in ki želi zmanjšati moč businessa s povečanjem
moči delavcev in ekonomskih funkcij vlade.« Skraka, meščanski
demokrat, prosvetljen s človekoljubnimi idejami o družbenih refor-
mah. Ta zoperstavitev je predpostavka, na kateri je zgrajena vse me-
ščanska teorija totalitarizma in tipično je, da so meščanski kritiki
avtoritarne osebnosti, ki sicer nikakor niso mogli biti nezadovoljni,
kot glavni nedostatek videli prav izostanek analogne skale, ki bi me-
rila represivni komunistični potencial Čeprav lahko ta očitek de-
loma obrnemo v prid kritični teoriji, ki vsem kompromisom navkljub
ni hotela pristati na teorijo totalitarizma, pa ostaja po drugi strani
dejstvo, da je v celotni zgodnji podobi kritične teorije izostala te-
meljitejša analiza edine takrat etablirane proletarske revolucije in
njenih protislovij — dejstvo, ki dobi svoj pomen v premisleku izolira-
nosti frankfurtskega Inštituta od mednarodnega delavskega gibanja
Grobo protipostavljenost avtoritarno-represivnega in demokratsko-tolerant-
nega značaja vsaj implicitno prebija Adorno, ki mu je v razdelitvi dela pripadlo
tudi zaključno poglavje. Tipi in sindromi, se pravi poskus sistematične tipologije
analizirancev z najvišjimi in najnižjimi rezultati na lestvici. Ironija je, da je bil
prav Adorno tisti, ki je prej (recimo v polemiki s Frommom) ostro nastopil proti
načelni možnosti obče tipologije značajev. Možnost svoje tipologije je Adorno
utemeljil s tem, da so osebnosti v postvarelem svetu dejansko podvržene tipo-
logiji, stereotipnost tipologije se torej ujema z dejansko stereotipnostjo samih
osebnosti, da pa tipologija ne more veljati za kakršno koli konstanto v pristopu
k individuu (». . . kritika tipologije ne sme zanemariti dejstva, da veliko število
ljudi niso več, ali bolje, nikoli niso bili, 'individui' v pomenu tradicionalne filo-
zofije devetnajstega stoletja.« (str. 459)) Od tod se zdi upravičen Jayev očitek, da
Adorno ne podaja le tipologije avtoritarnega značaja,125 temveč tudi »avtentične
subjektivnostl«,i2e se pravi analizirancev z najnižjimi rezultati, ki naj bi veljali
za pozitivni protipol onim prvim. Prav tukaj pa se pokaže Adornova implicitna
kritika: Tudi »low-scorers« ne morejo veljati za preprosti pozitivni protipol, za
poosebljenje demokratičnih in naprednih teženj, za trdno oporno točko, ki bi
bila izvzeta postvarelosti in odtujltvl.is?
Zaključimo lahko, da je kritična teorija z Avtoritarno osebnostjo
pristala na teoretski kompromis, tako na kompromis z v glavnem li-
beralno nastrojenimii akademskimi institucijami in raziskovalci, s ka-
terimi je sodelovala, kot na kompromis s financiranjem celotnega pro-
jekta (Jewish Labour Comittee, American Jewish Comittee), in naposled
na kompromis z ameriškim javnim mnenjem, pred katerim nikakor
ni hotela veljati za prevratniško in radikalno, v strahu, da bi si s tem
zaprla pot do vpliva in do vsaj delnega akceptiranja njene kritične
zastavitve. Zato lahko najdemo zares kritične elemente le v bolj ali
manj zaviti in prikriti obliki, čeprav so mnoge Adornove vsebinske
analize antisemitizma, konzervatizma in religije posejane z drago-
cenimi elementi. Prepustimo zgodovinarjem presojo, koliko je bil
ta kompromis ploden in upravičen, za nas pa ostane dejstvo, da je
morala teorija za svojo »popularizacijo« plačati ceno razcepa na »ezo
terično« in »eksoterično« raven, ezoterično, ki se je utelesila v isto-
časno nastali in takrat težko dostopni Dialektiki razsvetljenstva
79
in eksoterično, utelešeno v petih delih študij o predsodku in njihovi
relativno izredni uspešnosti in odmevnosti. Kljub Adomovemu kas-
nejšemu zagotovilu, da ni iskati pomena Avtoritarne osebnosti »v ab-
solutni veljavnosti pozitivnih uvidov, še manj v statistiki, temveč
predvsem v zastavitvi vprašanj (issues), ki jih je motivirala resnična
družbena skrb, v nanosu na teorijo, ki poprej ni bila prevedena v
tovrstne k\-antitativne raziskave,« kljub tej oceni lahko sklenemo,
da lahko imamo to prvo sistematično realizacijo organskega spoja
teorije z empirično raziskavo za neuspelo.
V kratkem Adornovem tekstu z naslovom Freudovska teorija in
struktura fašistične propagandne '^o^ napisanem kmalu po izidu Av-
toritarne osebnosti, lahko vidimo veJik korak naprej v osvetlitvi psi-
hološke anatomije fašizma. V nasprotju z različnimi poskusi revizije
psihoanalize oz. »nadaljnjega razvijanja« njenih osnov (in sem spada-
jo tako Reich in Formm kot Avtoritarna osebnost) se Adorno tukaj
tesno nasloni na samega Freuda, na Množično psihologijo in analizo
jaza se pravi na tisti njegov tekst, kjer Freud sam" podaja j.asno
in dosledno analizo množičnih tvorb in mehanizmov identifikacije,
ki jih konstituirajo. Presenetljivo je dejstvo, da so vse »psihološke«
teorije fašizma v prvem obdobju šle mimo tega ključnega Freudove-
ga teksta, čeprav se le-ta, napisan še pred razmahom fašizma, prav
neverjetno ujema s fašističnimi množičnimi tvorbami, kot da bi že
vnaprej zarisal glavne črte njihove zgodovinske podobe. Šele faši-
stične množice predstavljajo pravi primer Freudove na videz obče
teorije, njeno zgodovinsko realizacijo, saj je bil fašizem prvo zgodo-
vinsko gibanje ,ki je odločilno uporabilo množično identifikacijo kot
svoj nujni in ključni sestavni del. Zgodovinska ironija pa je, da je
Freud pisal v tihem prepričanju, da ima pred sabo obči tip odnosov-,
ki konstituirajo množice v socialističnih gibanjih.
Adorno se opira na izsledke Študij o predsodku in drugih analiz
fašizma, ki so, kot i>ravi, zadovoljivo osvetlile posamezne elemente
psihološkega ustroja fašizma, zdaj pa je nastopil čas, ko je potrebno
VSe te delce razvrstiti v širši okvir psihološkega sistema in jim tako
dati pravo veljavo. Ta okvir pa nam ponuja že Freud sam, ko skuša
izdelati odgovor na izhodiščno vprašanje množične psihologije: Kaj
konstituira množice kot množice? Katera je tista vez, ki množice
združuje in je njena posebnost glede na druge medčloveške vezi? Ta
vez je namreč »prav tista, ki jo skuša demagog proizvesti sintetično;
dejansko je združojioči princip izza njegovih različnih postopkov (de-
vices).« (Adorno, str. 412) Ce se množice obnašajo drugače kot goli
skupek individuov, ki jih sestavljajo, pa se tej skrivnosti prav nič ne
približamo s sumljivimi hipotezami o »črednem instiktu« ali o mi-
tični moči sugestije — take hipoteze pač ničesar ne pojasnijo, ker
same spet potrebujejo pojasnitve — temveč je treba iskati ključ do
množične psihologije v individualni psihologijii. v izhodišču, »da soci-
alni nagon ne more biti izvoren in neraz^stavljiv in da je moč najti
začetke njegcn'cga oblikovanja v ožjem krogu, kot denimo v družini.«
(Freud, str. 66) Obnašanje posameznika kot dela množice ne nosi v se-
bi kakšnega presežka glede na njegovo obnašanje kot posameznika,
temveč nasprotno, »psihična nadgracinja (Oberbau), ki se je pri posa-
meznikih tako raznoliko razvila, se podre, izgubi svojo moč in raz-
krije se (postane dejaven) pri vseh enakovrstni nezavedni temelj.«
(Freud, str. 69) Ne gre torej iskati kakšnih novih značilnosti, ki bi jih
posameznik dodal svojim siceršnjim lastnostim, temveč »pride indi-
vidum v množici pod pogoje, ki mu dovolijo, da odvrže potlačitev
svojih nezavednih nagonskih vzgibov.« (ibid.) In Adorno dodaja: »Fa-
šizem kot ирнзг proti civilizaciji ni preprosto ponovni pojav (reoccu-
rence) arhaičnega, temveč njegova reprodukcija v sami civilizaciji in
skozi njo. Sile fašističnega upora je komajda ustrezno definirati kot
močne energije ida, ki odvržejo pritisk obstoječega družbenega reda.
Točneje je, da si ta upor delno S{X)iS0di svoje energije od drugih psi-
holoških instanc (agencies), ki so prisiljene v službo nezavednega.«
(Adomo, str. 415)
Kakšna je torej narava skrivnostne zveze, ki druži individue med
seboj v množico, narava skrivnostne sugestivne moči, ki jo ima nad
množicami njihov vodja? (Freud vzpostavlja prvi sistematično razliko
med množicami z vodjo in množicami brez vodje, domet tega razli-
kovanja pa se bo izkazal kasneje (Freud, str. 88)). Očitno je ne moremo
iskati v moči in prepričljiTOSti racionalnih argumentov, saj je ena
80
od značilnosti demagoških govorov, ki najprej bode v oči, prav od-
sotnost vsakega »pozitivnega programa« (Adomo, str. 420) in vsake
argumentacije — propaganda že ne glede na njene siceršnje namene
sama kot taka deluje kot Wunscherfülltmg, kot izpolnitev želje
naslovljena je na nezavedne vzgibe. Sugestija, ta čarobna formula, ki
naj pojasni nerazumljivo vedenje množic, je torej razložljiva le kot
»prepričanje, ki ne temelji na zaznavi in miselnem delu, temveč na
erotični vezi.« (Freud, str. 119) Skrivnost njene moči je torej v naj-
tesnejši zvezi s skrivnostno silo, ljubezni, ki jo opeva poezija in slavi
ljudska modrost, tako ljubezni v neposrednem, »seksualnem« pome-
nu kot v njenih razširjenih in oddaljenih pomenih ljubezni do matere,
domovine, človeštva, idej.
»Jezikovna raba ostaja ceio v svojih muhavostih zvesta določeni dejanskosti.
Tako imenuje 'ljubezen' sicer zelo raznovrstne čustvene odnose, ki jih tudi teoret-
sko povezujemo kot ljubezen, dvomi pa spet, ali je ta ljubezen pravšna, resnična,
prava in tako kaže na célo lestvico možnosti znotraj ljubezenskih pojavov.« (Freud
str. 104))
Zaljubljenost in množična identifikacija nastopita torej kot raz-
lični stopnji na isti lestvici in njuna razlika je v tem, ali se njuno sek-
sualno stremljenje kaže kot direktni cilj ali pa je glede svojega cilja
zavrto in preusmerjeno drugam. Njun vmesni, vezni člen lahko najdemo
v prav tako skrivnostnem pojavu hipnoze, ki nam lahko velja za »mno-
žico v dvoje« (Freud, str. 107). Preberimo Freudov lastni povzetek raz-
merij med temi pojavi:
»Zaljubljenost sloni na hkratni navzočnosti direktnih in zavrtih seksualnih
teženj /von zielgehemmten Sexualstrebungen/, pri čemer objekt pritegne nase del
narcističnega jaznega libida /Ichlibido/. V njej je prostora le za jaz in za objekt.
Hipnoza deli z zaljubljenostjo omejitev na ti dve osebi, sloni pa vseskozi na
zavrtih seksualnih težnjah in postavlja objekt na mesto ideala Jaza /Ichldeal/.
Množica pomnogoterl ta postopek, s hipnozo se sklada v naravi nagonov,
ki Jo združujejo, in v nadomestitvi ideala jaza z objektom, k temu pa pristavi
identifikacijo z drugimi individui, ki je bila morda prvotno omogočena z enakim
odnosom do objekta. Obe stanji, tako hipnoza kot množična tvorba, sta dedna
usedlina iz filogeneze človeškega libida, hipnoza kot dispozicija, množica pa vrh
tega kot direkten preostanek. Nadomestitev direktnih seksualnih teženj z zavrtimi
pri obeh pospešuje ločitev /sonderung/ jaza in ideala jaza, h kateri je pri zaljub-
ljenosti že storjen začetek.« (Freud, str. 133)
Vse tri pojave torej povezuje dejstvo, da namesto ideala jaza sto-
pi objekt, le da slednji dve obliki temelj ta izključno na razvdtih sek-
sualnih težnjah, pri zaljubljenosti pa se »direktna« in zavrta seksu-
alnost med seboj prepletata.
Uvesti pa je treba še dodatno razlikovanje med dvema tipoma ve-
zave, ki sta v vseh treh primerih med seboj prepletena, odločilno vlo-
go pa igrata prav pri tvorbi množic, namreč razlikovanje med iden-
tifikacijo in zaposedanjem objekta (Objektbesetzung) Јјо^ dvema
temeljnima obhkama medčlo\-eških razmerij. »Identifikacija je v psi-
hoanalizi znana kot najzgodnejši izraz čustvene vezi na drugo osebo«
in »igra določeno vlogo v predzgodovini ojdipovega kompleksa«, ki ga
»pomaga pripraviti« (Freud, str. 98). Mali deček »kaže torej potem dve
psihološko različni vezi, do matere naravnost seksualno zaposedanje
objekta, do očeta pa zgledno identifikacijo (die vorbildliche Indenti-
fizierung).« (ibid.) Njuno razliko bi najlažje opisali tako, da bi deček
mater želel imeti, oče pa bi želel biti (Freund, str. 99). Oba tipa sta
kasneje med seboj tesno povezana v vseh človeških vezah, kjer t. im.
»normalni« izbor (seksualnega) objekta kaj lahko regredirà v iden-
tifikacijo. Identifikacijo in zaljubljenost lahko načelno ločimo po tem,
»ali je objekt postavljen na mesto jaza ali ideala jiaza.« (str. 107) '34
Obe vezi se v množici križata: vodja vstopi na mesto ideala jaza vsa-
kega individua, ta skupni objekt pa vsem individuom, ki tvorijo mno-
žico, omogoči vzajemno identifikacijo: »Takšna primarna množica je
skupek individuov, ki so postavili en in isti objekt na mesto svojega
ideala jaza in se zaradi tega v svojih jazih drug z drugim identifici-
rali.« (str. 108 135
Ključ za tvorbo množice kakor tudi drugih ix>javov ljubezni os-
tane torej razumevanje posebne instance, ideala jaza. posebne »stop-
nice v jazu« (Eine Stufe im Ich — naslov XI. p)Oglaivja Freudove štu-
dije). »Priznamo, da se vse, kar bi lahko doprinesli k razjasnitvi li-
bidinalne strukture množice, zvaja na razlikovanje jaza in ideala jaza
in na skozi to omogočeni dvojni način vezave — identifikacijo in po-
81
stavitev (Einsetzung) objekta na mesto ideala jaza.« (str. 121) Ali lahko
to posebno instanco, ideal jaza, prevedemo v znane termine in jo
preprosto izenačimo s superegom, nadjazom, znanim v različnih po-
pularizacijah psihoanalize kot nosilcem morale in vesti, kot ponotra-
njenjem družbene avtoritete, reprezentantom očeta? Tukaj pa nale-
timo na posebne vrste težavo, ki je morda na prvi pogled videti ter-
minološko dlakocepstvo. V Množični psihologiji in analizi j'aza se Fre-
ud opira na svoja spoznanja iz vrste dragih spisov, zlasti iz zelo po-
membnega spisa K uvajanju narcizma '^б^ kj^j- jg distinkcija med
jazom in idealom jaza prvič uvedena. Na ključnem mestu, kjer Freud
uvaja novi termin Ichideal р^ vlada določena terminološka zme-
da: v istem odstavku uporabi Freud za označitev nove instance kar
dva termina, drag dragemu močno podobna in ki na videz merita na
isto, namreč Ichideal (ideal jaza) in Idealich (idealni jaz). Ne more-
mo se spuščati v zapleteno in še tipajoče iskanje, ki prežema ta
ključni Freudov spis, zato se bomo zadovoljili s sklepom, da ta termi-
nološka razlika pokriva dejansko razliko dveh temeljno dragačnih in-
stanc, med seboj prepletenih in kaj lahko zamenljivih. Preprosto po-
vedano meri Ichideal na tisto, kar bo kasneje zaznamoval strogi po-
men termina nadjaz, namreč na dimenzijo zakona / prepovedi, in je
torej simbolna instanca, medtem ko je Idealich povečanje našega la-
stnega jaza, njegova realizacija na imaginarnem nivoju, mesto speku-
lame identifikacije, torej imaginarna instanca.
Za trenutek si oglejmo nekaj Lacanovih pripomb k temu problemu iz Sémi-
naire I.i37a »Ichideal, ideal jaza, je drugi kot govoreči, drugi, kolikor je z mano
v simbolnem, sublimiranem razmerju, /drugi/, ki je v našem dinamičnem ravna-
nju hkrati podoben in različen od imaginarnega libida. Simbolna menjava je to,
kar povezuje človeška bitja med seboj ... in kar omogoča identifikacijo subjekta.«
(Lacan, str. 162) »Drugi, alter ego, se glede na etape življenja bolj ali manj staplja
z Ichidealom . . . Narcistična identifikacija — nediferencirana beseda identifikacija
je neuporabna — ... je identifikacija z drugim, ki pri normalnem poteku človeku
omogoča, da natanko vmesti svoj imaginarni libidinalni odnos do sveta nasploh.
. . . Subjekt vidi svojo bit skozi refleksijo v odnosu do drugega, se pravi v odnosu
do Ichideala.« (str. 144—145) V tem lahko vidimo tisto »temeljno alienacijo« (str.
145), od katere je treba strogo ločiti Ideallch kot imago jaza, kot imaginarno za-
polnitev razcepa, ki identifikacijo šele omogoča, Nadjaz, ki meri na »brezsmiselni,
slepi« (str. 119) zakon, ravno nikoli ne more postati imago (kar nam pri uvajanju
tega termina implicitno pove že Freudsis). Različne figure družbene prisile, vesti,
očeta, delujejo ravno kot imaginarni vložki, ki nam šele omogočijo, da si integri-
ramo zakon v njegovi brezsmiselnosti in neznosnosti.138
Freudom distinkcija med idealom jaza in idealnim jazom, uve-
dena tako rekoč pod roko in mimogrede v tekstualnem tkivu spisa o
narcizmu, kasneje ni dosledno izvedena. V tekstu, ki ga imamo pred
sabo. Množična psihologija in analiza jaza, pokriva termin Ichideal obe
plati, tako simbolno kot imaginarno. To nas ne sme presenetiti:
»Ichideal kot govoreči se lahko vmesti v svetu objektov na nivoju Idealicha,
torej na nivoju, kjer se lahko proizvede narcistična zajetost /captation/ . . . Lahko
si mislite, da v trenutku, ko se proizvede ta konfuzija, ni več možno nobene vrste
upravljanje aparata. Drugače rečeno, zaljubljenost je norost, kot pravi ljudska
govorica.« (Lacan, str. 162—3)
Šele iz tega spoznanja, da »reelno in imaginarno igrata na istem ni-
voju« (Lacan, str. 161), lahko razumemo naravo tiste posebne vrste
zaljubljenosti, ki jo predstavlja tvorba množic. V ključnih točkah
Freudove analize moramo torej brati Ichideal kot Idealich, kot po-
večanje. kot imaginarno realizacijo našega lastnega jaza.
Temu uvidu se lahko približamo še po dragi poti: Freud posv-eča
posebno poglavje svojega spisa razmerju med množico in prahordo.
znano iz »znanstvenega mita«, hipoteze, na katero se je Freud naslonil
v Totemu in tabuju. Vse se zdi, da je množica »ponovno oži\-etje
(Wiederaufleben)« (Freud, str. 115) prahorde, ki ji kot neomenjeni ab-
solutni gosjxxlar vlada vodja — praoče. Vse različne značilnosti obna-
šanja množic — »izginotje zavestne posamezne osebnosti, usmerja-
nje misli in čustev v iste smeri, prevlada afektivnosti in nezavednega
duševnega, težnja k nemudni izvršitvi namer, ki se pojavljajo — vse
to odgovarja določenemu stanju regresije k primitivni duševoii de-
javnosti, kakršno bi lahko pripisali ravno prahordi.« (Freud, str 114)
Množica sinov, ki ji praoče odreka seksualno zadovoljitev, saj ima e-
dino on neomajno oblast nad seksualnim občevanjem, je takorekoč
prisiljena v množično psihologijo, od katere se je kot od svoje »na-
ravTie podlage« šele odlepila in izobhkovala individualna psihologija.
82
•Grozljivi /unheimliche/, prisilni /zwanghalte/ značaj tvorbe množic, ki se
kaže v njenih pojavih sugestije, lahko pač po pravici zvedemo na njen izvor iz
prahorde. Vodja množice je še zmeraj strah vzbujajoči praoče, množica si še
zmeraj želi biti viadana z neomejeno oblastjo, v največji meri hlepi po avtoriteti
/autoritätssüchtig/, po Le Bonovem izrazu ima žejo za pokoravanjem. Praoče je
množični ideal, ki na mestu ideala jaza vlada nad jazom.« (Freud, str. 119)
Seveda pa je začetni akt civiiMzacije ravno uboj očeta in s tem vzpo-
stavitev vladavine mrtvega očeta kot »Imena očeta«, ki šele razpira
dostop v simbolna razmerja, zato dobi Freudova neposredna primer-
java množice s prahordo svoj pomen, šele če imamo pred očmi, da
tvorba množic, z Adornovimi besedami, ni noben preprost ponovni po-
jav arhaičnega v civilizaciji, temveč »njegova reprodukcija v sami civi-
lizaciji in skozi njo.« (Adorno, str. 414) Reprodukcija imaga praočeta kot
vodje v sami civiliz^aciji lahko torej služi le zamračitvi, izrivia simbol-
nega, vladavine Imena očeta, zapolnitvi brezna razJike. Nobenega
sniisla nima vprašanje, pripominja na drugem mestu Freud, »ali je
libido, ki združuje množice, homoseksualne ali heteroseksualne na-
rave, saj ni diferenciran po spolih in se še posebej ne ozira na cilje
genitalne organizacije sibida.« (Freud, str. 131-2) Tudi kjer so množi-
ce sestavljene iz moških in žensk, »ne igra spolna razlika nobene vlo-
ge.« (Freud, .str. 131, podčrtal M. D.)i''o. Od tod lahko vidimo, kaj indi-
vidue s tako skrivnostno močjo vabi v tvorbo množic, kaj si lahko od
nje obetajo in v njej pridobijo: v evfoiiji identifikacije, homogenosti
brez razpok, lahko zaobidejo spolno razliko, izognejo se lahko tesnobi
konfrontaciji z razliko, ki jih šele konstituira kot želeče subjekte.
Spolna ljubezen, pravi dalje Freud, zato prebija vsako množično
formacijo in zato v družbi, ki temelji na množični psihologiijj, ne mo-
re biti dopuščena (točneje, pripuščena je lahko le kot »proizvodnja
otrok«, kot prokreacija, kot množenje množice, torej ravno kolikor
je deseksuali Zli rana) Podobno pa je tudi z nevrozo —« ... tam, kjer je
usp>el močan preboj k množični tvorbi, nevroze pojemajo in lahko
vsaj ¿a nekaj časa izginejo.« (str. 132) V Freudovo formulo, da sta
zaljubljenost in tvorba"množic različni stopnji na isti lestvici »ljubezni
nasploh«, moramo tukaj uvesti še drugačne vrste distinkcijo: premalo
je, če rečemo, da se razlikujeta zgolj po stopnji »sublimacije«, da so
torej v enem primeru seksualne težnje direktne, v drugem pia zavrte.
Ta formula lahko kaj hitro zavmja, saj nas po drugi strani celotno
psihoanalitsko izkustvo uči, da direktne seksualne težnje še zdaleč
niso nezavrte ali kaj manj imaginirane od zavrtih. Prava distinkcija
tukaj zadeva razmerje do (spolne) razlike, ki je v enem primeru pri-
poznana (skozi zapleteni mehanizem potlačiitve), v drugem pa »ne
igra nobene vloge«, je torej izključena. Naleteli smo torej na temelj-
no razlikovanje med nevrozo in psihozo, ki mu ustreza dvojica potla-
čitev (Verdrängung) — izključitev (Verwerfung), v kateri množice
рк) svoji strukturi vseskozi ustrezajo polu psihoze. Z nenadno histo
rično vlogo množične psihologije v fašizmu, to reprodukcijo arhaične-
ga v civilizaciji in skozi njo, se nam zastavlja sledeče temeljno vpra-
šanje: po kateri logiki, po kakšni interni ekonomiji je razvoj meščan-
ske družbe, po svoji strukturi v jedru »nevrotične«, lahko proizvedel
takšno situacijo, kjer se je nevrotični mehanizem potlačitve / prizna-
vanja razlike sprevrgel v psihozo, v izključitev razlike?
Mimogrede naj omenimo, da Iz te Freudove zastavitve postane tudi jasna
nezadostnost Sollersove analize fašizma»! (nanjo se v svoji knjigi opira tudi S.
Zižeknž). »/Fašizem/ deluje kot poziv zakonu, ko ta ne more več zagotoviti užitka.
Je poziv k represiji. . . . Najbrž gre za krizo očetovstva, kakršne zgodovina še ni-
koli ni poznala ... In na mesto zakona, ki ne zagotavlja užitka, stopa . . . seveda
zakon, ki bo desetkrat huje naložil /infliger/ užitek. . . Brž ko se pojavi ta kriza
v dostopu do užitka preko zakona, zakon naloži užitek,« (Sollers, str. 133—4) Ta
splošna formula fašizma spregleda njegovo psihotično plat: fašizem rešuje krizo
zakona ne z afirmacijo zakona, temveč z njegovo izključitvijo, s kratkim stikom,
ki zakon zaobide v evforiji homogenosti. Sollers prehitro prestopi iz splošne ugo-
tovitve, da je »stanje brez zakona . . . stanje brez užitka« (ibid.) v afirmacijo
zakona, ki nalaga užitek, ter pri tem spregleda paradoks psihoze, simbolnega krat-
kega stika.
Adomov spis daje v jedru prav tako interpretacijo Freudove štu-
dije, kot smo jo zarisali zgoraj. Izhajajoč iz dejstva, da se p>odoba
fašističnega vodje kaj malo ujema s podobo očeta, razreši to navi-
dezno protislovje s Freudovim tekstom tako, da razume idealizirane-
ga vodjo kot imaginarno realizacijo posameznikovega lastnega jaza:
»s tem, ko naredi vodjo za svoj ideal, ljubi tako rekoč samega sebe,
znebi pa se pritiskov frustacije, ki kalijo njegovo sliko o lastnem em-
83
piiičiiem jazu.« (Adomo, str. 419) Nobenega protislovja ni torej, če
\'odja nastopa hkrati kot imago očeta in kot »eden izmed nas«, kot
»sestavljenka (composite) King Konga in predmestnega brivca
(str. 420). Od tod tudi eden najbolj priljubljenih demagoških postop-
kov, ki ga Adorno imenuje »veliki mali človek« (the great little man)
(str. 421) — »Podoba vodje zadovoljuje priverženčevo dvojno željo, da
bi se podredil avtoriteti in da bi bil sam avtoriteta.« (str. 421) Za to
pa fašističnemu agitatorju ni potrebno nobeno posebno vedenje ali
obvladovanje množične psihologije, zadostuje že, da »preprosto obrne
svoje nezavedno nazven.« (str. 427)
Adornova obširna in podrobna analiza Freudovega spisa se izteče
v vprašanje, zakaj je množična psihologija bolj značilna za fašizem
kot za katero koli drugo gibanje. Čeprav se lahko z njo okoriščajo v
različnih situacijah tudi številna (če ne vsa) druga politična gibanja,
pa je le fašizmu strogo vzelo imanentna in vstopa tako rekoč v sámo
njegovo definicijo. Objektivni cilji fašizma, pravi Adomo, so vseskozi
iracionalni, »kolikor nasprotujejo materialnim interesom tistih, ki jih
skušajo zajeti.« (str. 429) Ta razkorak med materialnimi interesi in ob-
jektivnimi političnimi cilji pa še nikoli ni bil tako velik in prav
množična psihologija je edini medij, s katerim se ga da prekriti, za-
streti in tako premostiti.« .., nadomestitev individualnega narcizma
z identifikacijo s podobami vodij je usmerjena v nekaj, kar bi lahko
imenovali prisvojitev nmožične psihologije s strani zatiralcev.« (str.
431) V tem se »nakazuje naraščajoča težnja k odpravi psihološke moti-
vacije v starem, Mberalističnem pomenu.« (ibid.) Psihologija v klasič-
nem pomenu v taki konstelaciji tako rekoč izgine, saj se ji odtegne
individuum kot njen osnovni medij. Ta »ekspropriacija nezavednega«
za namene neprikritega gospostva je tista specifična novost, ki loči faši-
zem od ostalih gibanj — izredno pomemben Adornov sklep, h kateremu
se še povrnemo.
Adornovo mejo pa lahko lepo vidimo v njegovem »pozitivnem«
projektu, ki ga lahko postavi, nasproti fašizmu: ta naj bi bil »emanci-
pacija človeka od heteronomne vladavine nezavednega«, proces, v
katerem se »subjekti osvestijo svojega nezavednega« (str. 431), prav
to pa fašizem onemogoča s svojim organiziiranim izrabljanjem ne-
zavednega za podporo gospostvu. Čeprav lahko velja celotna Adorno-
va analiza za kritiko ravno tistega prehitrega zaupanja racionalni re-
fleksiji, ki smo ga videli pri Dimitrovu (postavljanje »jasne, popúlame
argumentacije« nasproti fašističnim »demagoškim frazam«), pa na
dmgi ravni sama zaide v prehitri pristanek na refleksijo: psihoanali-
za, naj bi se ¡X) modelu heglovske samorefleksje iztekla v ukinitev
svojega predmeta, nezavednega. S tem pa ostaja Adorno še zmeraj za-
vezan polju meščanske subjektivitete, ki ga hoče prebiti, čeprav ga
skuša prignati do tiste skrajne točke, kjer bi se njegovx> orožje obr-
nilo proti njemu samemu. Zakaj to podvzetje nujno zaide v aporije
in na kakšen način ravno Freudova koncepcija psihoanalize prebija to
polje meščanske subjektivitete, na takšna vprašanja bi morali odgo-
voriti v ptosebnem spisu
Za konec je potrebno še Adorna obvarovati pred preprostim
očitkom, da absulutizira le eno plat, »subjektivnost« množic in nji-
hovo psihologijo, pozablja pa na drugo, važnejšo, na perpetuiranje e-
konomskega gospostva. Tako v tem spisu kot v številnih drugih je
Adornovo "staliišče do tega vprašanja povsem jasno:
». . . fašizem kot tak ni psihološko vprašanje in vsak poskus, da bi razumeli
njegove korenine in njegovo zgodovinsko vlogo v psiholoških terminih, še vedno
ostaja na ravni ideologij, kakršna je ideologija 'iracionalnih sil', ki jo razširja
fašizem sam. . . . Psihološke dispozicije dejansko ne povzročijo fašizma; točneje
je, da fašizem obmeji psihološko področje, ki ga lahko uspešno izrabijo sile, ki ga
podpirajo zaradi povsem nepsiholoških sebičnih razlogov.« (str. 430) In tudi v šte-
vilnih drugih tekstih lahko velikokrat beremo o »nespornem primatu ekonomije
pred psihologijo v posameznikovem vedenju«!»^ ipd.
S tem pa »enostranska« analiza nikakor ne izgubi svoje upravi-
čenosti, prav nasprotno, pri Freudu, ki se je »omejil na polje indi-
vidualne psihologije in se modro vzdržal uvajanja socioloških faktor-
jev od zunaj« (str. 431), lahko veliko več zvemo o fašističnih gibanjih
kot pri različnih analizah, ki skušajo podati »celovito sliko«, »vse-
stransko prepletanje«, »vzajemoio učinkovanje« ipd. Z golim zago-
tavljanjem »primata ekonomije« v analizi nismo storili niti koraka
naprej in Adornovo vodilo ostaja tukaj odločilno: »Resnica celote
je na strani enostranosti in ne pluralistične sinteze.«^^^
84
V.
Od naše začetne raziskaw ekonomske podlage fašizma smo sledili
maksističnim analizam v zapleteno vprašanje po »subjektivnem fak-
torju«, po »subjektivnih pogojih gospostva«, na področje, ki se na vi-
dez močno oddalji od ekonomskega ustroja družbe in ki se ravna po
svojih lastnih nepričakovanih zakonitostih, področje, ki pa ga zato
še ne moremo imeti le za vsiljeni naknadni dodatek »pristni« mark-
sistični zastavitvi, kritiki politične ekonomije, saj ga je skozi protislo-
ven proces z vso nujnostjo proizvedla marksistična teorija sama —
seveda marksistična teorija v svoji razcepljeni in protislovni zgodo-
vinski podobi, ujeta v precepu protislovnega zgodovinskega trenutka,
ki mu je fašizem dail svoje ime. Na poti skozi to vprašanje po »subjek-
tivnem faktorju« smo morali opustiti prenagle in nekritične zastavit-
ve, kakršne so tako Reichova in Frommova kot tista, ki služi za os-
novo Avtoritarni osebnosti, ter smo naposled vsaj provizorično pri-
stali pri tistem splošnem referenčnem ok\-iru, ki nam ga nudi Ador-
nov spis o Freudovi množični psihologiji, kratek povzetek dolgotraj-
nega in mučnega iskanja. Čeprav nam ta okvir daje nekatere oporne
točke za analizo, pa ostaja vsekakor presplošen in nedorečen. Splošno
strukturo množične pshologije bomo zato skušali dopolniti in konkre-
tizirali z analizo še posebej zloglasne poteze fašizma, tistega poseb-
nega vira »iracionalnosti«, mračnega sovraštva in nerazumljivega uni-
čevalnega besa, ki ga predstavlja antisemitizem.
Sledili bomo dvema močno različnima analizama: eni, ki je nastala
ob koncu vojne v prelomni točki razvoja kritične teorije in tvori po-
glavje Horheimerjeve in Adornove Dialektike razsvetljenstva, in drugi,
ki je zrasla na tleh tako imenovanega »strukturalizma« (če naj ta
ideološka skovanka sploh kaj pomeni) in jo je pred leti napisal fran-
coski psihoanalitik Daniel Sibony.
Četudi je v Dialektiki razsvetljenstva le eno poglavje v ož-
jem pomenu posvečeno fašizmu, pa celotnega mislenega podvzetja, ki
sta se ga v tej knjigi lotila Horkheimer in" Adorno, ni mogoče razu-
meti brez soočenja s fašizmom kot skustvom naj radikalnejše zavesti
poraza. Začetna zastavitev kritične teorije, ki se je navezala na oživ-
Ijenje revolucionarne misli po 1. svetovni vojni, je tukaj prišla do
tiste točke, kjer se je njen revolucionarni projekt, razimiljen kot po
vratek k »izvorni« Marxovi misli izpod zgodovinskih naplavin, izkazal
za nezadostnega in kjer je kritična zavest morala vzetii nase dejstvo,
da so se premestile same njene predpostavke. Vprašanje, »zakaj člo-
veštvo, namesto da bi stopilo v resnično človeško stanje, tone v novo
vrsto barbarstva« (str, 5, 7), je zahtevalo premestitev teoretskega po-
lja.
Ne bomo se spuščali v analizo zapletenega miselnega toka, ki sku-
ša izstaviti dialektiko razsvetljenstva in mita, duha in narave, meha-
nizem, po katerem duh tem bolj zapade naravi, čim bolj se skuša kot
gospodar dvigniti nad njo. Ustavili se bomo le ob tistem manj zna-
nem in redko citiranem poglavju, ki najbolj neposredno zadeva fa-
šizem, oz. njegov temeljni sestavni del, antisemitizem.
Ob koncu pretresa posameznih historičnih in psiholoških elemen-
tov antisemitizma lahko preberemo na videz zelo presenetljiiivo trdi-
tev: »Toda antisemitov ni več.« (str 235, 212) Leta 1944, v času, ko so
milijoni Židov umirali v koncentracijskih taboriščih, zveni ta trditev
malone neverjetno. Kateri je bil torej tisti antisemitizem, ki je v
fašizmu privrel na dan v dotlej najbolj grobi sistematično barbarski
obliki in ki po tej trditvi ne more več veljati za antisemitizem? Od-
govor na to vprašanje moramo iskati v njegovi razliki do tistega anti-
semitizma, ki je bil na določen način vgrajen že v sámo osrčje zahod-
ne civilizacije in se je v številnih inačicah zmeraj znova prikradel na
površje.
Ekonomski koren antisemitizma lahko iščemo v »maskiranju
(Verkleidung) gospostva v produkcijo« (204, 185) Pred vzponom me-
čanskega reda je stalo gospostvo nasproti izkoriščanim kot iz-
venprodukcijska prisila, kot represija, ki ni potrebovala preobleke
ekvi\-alenčne тепјал^е. Šele z meščanskim redom si je gospodar prvič
»nadel civil« (205, 185) in nastopil kot »enak med enakimi«, ki je kot
kovač svoje lastne sreče sam zaslužen za svoj privilegirani položaj.
Da bi se prikrila »grabežljwa narava gospodarskega sistema« (205, 186)„
je treba s prstom pokazati na grešnega kozla: primite tatu! Žid je za
85
takšno vlogo še posebej primeren zaradi svoje specifičnega položaja,
svoje zaprtosti v sfero cirkulacije. Sfera cirkulacije pa je prav tisto
mesto, kjer se v produkciji ustvarjmi dobički šele ahko realizirajo
in v kateri najjasneje pada v oči izkoriščevalski značaj celotnega pro-
cesa. »(Trgovec) je sodni izvrševalec za celotni si&tem in jemlje nase
odium za druge. Odgovornost cirkulacijske sfere za izkoriščanje je druž-
beno nujni videz.« (206, 186) Sfera cirkulacije, v katero spadata obe
podobi Zida, denarna in duhovna, bankir in intelektualec, pa je mesto
hkrati njegovega privilegija in izobčenosti: »... trgovna ni bila nje-
gov poklic, bila je njegova usoda.« (207, 187) Navidezni raj dobička
brez dela budi zavist in zbuja slabo vest Buržujev antisemitizem je
njegovo »sovraštvo do samega sebe, slaba vest parazita.« (207, 187) V
antisemitizmu so Židje presleparjeni sleparji: prav oni, ki so se po-
tegovali za univerzalnost človeških pravic, za »individualizem, abstrakt-
no pravico, pojem osebe« (207, 187), so postali žrtev prikritega imanet-
nega partikularizma, sami degradirani v species.
Antisemitizem ne mara priznati svoje religiozne podlage, vendar
ostaja ta v njem hkrati ukinjena in ohranjena. Krščanstvo je pomenilo
tako napredek kot regresijo glede na židovsko religijo: po eni strani
je prebilo grozo absolutnosti židovskega boga, ki v svoji univerzalno-
sti »še ni povsem odvrgel potez naravnega demona« (208, 188) — ne-
omenjeni stvarnik in vladar je v »absolutnem sebstvu« povzel in zdru-
žil grozo posameznih naravnih demonov, prav to pa krščanstvo omili
s posredništvom med bogom in človekom, z zapovedjo ljubezni; po dru-
gi strani pa je moralo krščanstvo za to pla&ti ceno nove^ maliko-
val'stva, ki se mu рол-гпе kot poduhovljeno »Kristus, duh, ki je postal
meso, je pobožanstveni mag.« (209, 189) In čeprav je krščanstvo v sebi
ohranilo »židovski element« v negotovosti odrešitve, ki ostaja stvar
božje milosti in odločitve, pa je tista njegova zgodovinska podoba, ki
je »zajemale množice« in postala »materialna sila «, bila vseskozi mali^
kovalsika. Njegova prevara se pokaže v zapovedi, naj ljubezen, posredo-
vana z računanjem na odrešitev, ostane hkrati neposredna. V razcepu
med uradnim tolmačenjem krščanstva in malikovalstvom kot njego-
vim nujnim zgodovinskim dopolnilom je iskati tisto slatK> vest. ki je
religiozni temelj antisemitizma: »Antisemitizem bi moral potrditi, da
ima prav ritual vere in zgodovine, v tem. da ga izpolnjuje na tistih,
ki mu ta prav zanikajo.« (211-2, 191) V tem ko je zveza gospostva in raz-
svetljenstva preprečila emancipatoričnemu momentu religije, da bi pri-
šel do zavesti, je ohranila religiozno dediščino v njeni postvareli formi.
Iz religije univerzalne ljubezni se je rodilo tmiverzalno sovraštvo do
Židov.
Alternativa mythos / logos je alternativa med mimetičnim priličeva-
njem naravi in oddepljenjem od narave v distanco pozicije gospostva, ki
se izteče v golo tehnično razpolaganje. Naravna podlaga mimezisa je
mimikrija iz »biološke predpgodovine«, otrplost v grozi preganjane
živali, ki v svojem priiličev^anju mrtvemu ohranja goli prostorski odnos.
V tej arhaični shemi samoohranitve »plača življenje davek za nadaljnji
obstoj preko izenačevanja z mrtvim.« (213, 192) Na mesto te mimikriie
je v ma^j&ki fazi nastopilo »organizirano rokovanje (Handhabung) z
mimeziis in končno, v historični (fazi), racionalna praksa, delo.« (213,
192) Mimezis je postala izrinjena plat razsvetljenskega napredka, ven-
dar je prav ta napredek, koMkor bolj se je oddaljeval od mitske mi-
mezis, sam postal ^gantska mimezis: »Prilagajanje mrtvemu v službi
samoohranitve tehnika ne izvaja več kot magija skozi telesno oponaša-
nje zimanje narave, temveč skozi avtomatizacijo duhoraih procesov,
skozi njihovo preobrazbo v slepe poteke (Abläufe).« (214, 193) Mimetič-
na varovalna barva je že sámo slepo gospostvo nad naravo, ki se odvi-
ja kot samorasli proces. Paradoks Žida je, da prav on, ki je v zgodovini
prvi prekinil z mimezisom in magijo, se otresel mitskih spon vpetosti
v naravo in malikomalstva, da prav on v tej civilizaciji reprezentira po-
tlačeni mimeziis, grozo izrinjene magije. Ambivalenca židovstva je v
tem, da je najradikalneje pretrgalo s substancialno vezanostjo na na-
ravo, z magičnim priličevanjem, hkrati pa je v isti gesti to zvezo z
naravo ohranilo v hipostazi in zavezujoči zakonitosti svojih ritualoy,
ne da bi pri tem regrediralo v mitologijo, pa vendar ohranjujoč pri-
mes »krvi in skrivnosti«, ki v razsvetljenski racionalnosti reprezentira
njegovo potlačeno plat; skratka, uspelo mu je takorekoč »odvzetje
moči magije s pomočjo njene lastne sile, ki se kot služba božja obme
proti sebi.« (219, 198) V razsvetljenski civilizaciji so Židje i zaostali
86
i preveč napredni. Še splošneje formulirano, Žid v isti podobi repre-
zentira razsvetljenstvo par excellence (bankir, intelektualec) in njego-
vo potlačeno plat (smrduh, umazanec, primitivni rituali etc.). Antise-
mitovo sovraštvo do Žida je hkrati sovraštvo do tujega, grozečega in
ogrožajočega ter sovraštvo do preveč bližnjega, njemu samemu preveč
podobnega. Žida ne more trpeti, a ga nenehno imitira, točneje, imi-
tira svojo podobo Žida: vse od pojoče intonacije, od voha, do kodi-
ficiranih ritualov umiibrmirane discipline, mrtvaških glav, monotone-
ga ponavljianja besed in gest, ritualov, ki so prav »organizirano opo-
našanje magijiskih postopkov, mimezis mim'czisa.« (218, 197), pa do
nacističnih fantazij o židovskih zločinih, »o pobojih otrok in sadistič-
nih ekscesih, zastrupljanju ljudstva in mednarodni zaroti, «ki vse»
točrio definirajo antisemitsko željo-sen in še zaostajajo za njenim
udejanjenjem.« (219, 198) Židje, ki se jim očitajo skrivnostni obredi
žrtvovanja, naj bodo sami žrtvo\'ani. Ta »mimezis mimezisa« pa je
prav avtoritarno dopuščena oblika predajanja prepovedanemu, preko
katere fašizem »stremi k temu, da bi se upor potlačene narave proti
gospostvu neposredno uporabil v korist gospostva.« (218, 197)
Antisemitski mimezis je hkrati nasprotje mimezisa: če je mimezis
priličenje sebe zunanjemu svetu, je paranoična napačna projekcija,
priličenje zimanjega sveta sebi. Napačna projekcija, ki je jedro anti^
semitizma, ni napačna zato, ker je projekcija — vsaka zaznava .je
hkrati tudi subjektova projekcija, ki preko razcepa zunanje / notranje
proizvede po eni strani »trdni univerzum stvari« in po drugi iden-
tični jaz. Nobena zaznava ni goli odtisk zunanjega sveta v zavesti,
temveč dobi s\x)j smisel šele v refleksiji dialektike receptivnosti in
projekcije. Šele skozi to refleksijo se izkaže subjektova vpetost v
zaznavni proces — »Zaznava je posredovana neposrednost, misel v
zavajajoči moči čutnosti.« (228, 205) V napačni projekciji antisemita se
refleksija zgubi v obeh smereh: ».. ker (subjekt) ne reflektira več
predmeta, ne reflektira več niti samega sebe in tako izgubi zmožnost
razlikovanja.« (223, 201) Paranoja se v obeh svojih oblikah dopolnjuje,
kot preganjavica in kot fantazem o lastni vsemogočnosti: »Obakrat
je subjekt v centru, svet pa je gola prilika za njegovo manijo (Wahn);
(sv^et) postane brezmočni ali vsemogočni zapopadek tega, kar se vanj
projicira.« (224, 202) Ker spadata v zaznavo tako domišljija kot spre-
jemanje, se prizadetemu kaj lahko dozdeva, »da je resnica fantastič-
na in da je njegova fantazija resnica.« (227-8, 205) Priložnosti za pa-
ranoično fiksacijo prav nič ne manjka: »V tistem breznu negotovosti,
ki ga mora premostiti vsak objektivirajoči akt, se vgnezdi paranoja.«
Skušnjava, da se subjektova želja prelevi v objektivno silo, je sprern-
Ijala razvoj spoznanja kot njegova nujna paranoična senca — od mi-
ta o hudiču, teozofije, alkimije do vseh vrst obskuranističnih sekt.
Paranoja je simptom polizobrazbe (Halbbildung), »ki v nasprotju
z golo neizobrazbo hipostazira omejeno vedenje kot resnico «in ki»
ne more prenesti do neznosnosti stopnjevanega razkola med znotraj
in zunaj, med individualno usodo m družbenim zakonom, med poja-
vom in bistvom.« (230, 207) Pred trpljenjem, ki ga poraja ta razkol,
beži v pripravno paranoično formulo, ki naj brez ostanka vse po-
jasni. Razmah fašistične paronoje lahko razumemo šele po eni stra-
ni iz skrajne zaostritve tega razkola ter po drugi strand, kar je del
istega procesa, iz univerzalizacije polizobrazbe, ki je v času, »ko izo-
brazba zaradi ekonomskih vzrokov izumira« (231, 208), postala ob-
jektivni duh« (223, 209). »Brezsmiisel gospostv^a lahko danes zdrav-a za-
vest tako lahko spregleda, da gospostvo potrebuje bolno (zavest), da
bi se ohranilo pri življenju. Samo tisti, ki bolujejo za preganjavico,
pristajajo na preganjanje, v katerega mora preiti gospostvo, tako da
smejo preganjati druge.« (233, 210)
»Toda antisemitov ni več.« (235, 212) V tej točki analize smo pri-
šli do ugotovitve, ki smo jo vzeli za izhodišče. Vsa dosedanja analiza,
ki je zapovrstjo izstavila, grobo rečeno, ekonomsko, religiozno, »kultur-
nozgodovinsko« in »psihološko« plat antisemitizma, je veljala v pra-
vem pomenu besede za tisti antisemitizem, ki je bil imanenten meš-
čanskemu redu. Poslednji antisemiti so bili »liberali, ki so hoteli po-
vedati svoje antiliberalno mnenje« (235, 212). Fašistični antisemitizem
ni antisemitizem par excellence, kjer bi ta prišel do svoje izostrene
in do skrajnosti pretirane podobe, nasprotno, v fašizmu se mu je od-
tegnil njegov družbeni temelj in nj^ova družbena vsebina, prav zato
pa je lahko nastopil še s toliko večjim fanatizmom, kot da bi v svojd
87
paroniji o resniičniosti svojih umislekov hotel prepričati predvsem
samega sebe. Od subjektivnega izkustva, ki se je v antisemitizmu str-
dilo v stereotip, je ostal samo še stereotip. Poznavanje Židov pri
tem ne igra nobene vloge več: antisemitizem se z enako lahkoto rodi
tudi v krajih, kjer Židov sploh ni Antisemit se za preganjanje
Židov odloči en bloc, s tem ko plebiscitarno podpre fašistično listo.
Individualno presojo je zamenjala slepa subsumpcija, odločitev brez
procesa odločanja. »Zaznavajoči ni več prisoten v procesu zaznave.«
(237, 213) Židovski trgoviec se pretvori v inkarnacijo vseh mračnih sil
šele takrat, ko ga pravzaprav ni več, v dobi koncemov in tekočega tra-
ku, ki ravno ukine cirkulacijsko sfero. Zato pa je triumf tem lažji
in tem boilj mamljiv. »Fašistični antisemitizem si mora svx>j objekt
tako rekoč šele izmisliti.« (243, 218) Nesovpadanje tehničnega in kul-
turnega razvoja se izteka v usklajenost — ekonomska racionalnost
prežema družbo do zadnje pore. »Subjekti ekonomije na^gonov so
jsihološko ekspropriirani, to (ekonomijo) pa racionalneje vodi druž-
Da sama.« (239, 215) Izza anonimnih procesov izgine vsak videz avto-
nomije individua, s tem pa individuum sam. »Dialektika razsvetljen-
stva se objektivno sprevrže v blaznost (Wahnsinn).« (240, 216)
Tej analizi lahko postavimo ob stran drugo, veliko kasneje na-
stalo in v osnovi dingače zastavljeno analizo antisemitizma. Gre za
Sibonyjev tekst Pripombe k »ratialnemu« afektu"® (besedno igro v
naslovu bomo razložili kasneje), ki ga tukaj ne bomo mogli obrav-
navati tako podrobno, kot bi morda zaslužil, tekst, ki v celoti sloni na
tleh t. im. »strukturalne« psihoanalize, kar nas že od vsega začetka
postavlja pred posebne težave. Čeprav imamo pred seboj "fetišistično
vzeto isti predmet analize, antisemitizem, pa je ta zdaj konstituiran
v povsem drugačnem teoretskem polju, ki ga lahko kratko označimo
kot »simbolno«. Ce pa je za predmet psihoanalize doslej veljajo nezave-
dno kot potlačena narava, pa se ves subverzivni potencial Freudo-
vega odkritja morda sprosti šele v tisti teoretski gesti, ki zastavi ne-
zavedno kot prelom z naravo, kot posebno, simbolno strukturirano
prakso, če naj še enkrat brez zardevanja napišemo stotine krat po-
navljano formulo, »nezavedno struktuirano kot govorica (le langage)«.
Kako naj to posebno polje vmestimo glede na celotno problematiko
predhodne analize v Dialektiki razsvetljenstva, v alternativo mit —
razsvetljenstvo, mimezis — logos ,simbol — znak? Kako naj se izog-
nemo dialogu gluhih, kjer gresta dve teoretsko različni zastavitvi pač
druga mimo druge, ne da bi se mogli dotakniti, ter po drugi strani
preprostemu primerjanju in iskanju sorodnosti, izstavljanju skupnih
točk in podobnosti (pot, ki jo med drugim uteleša tudi znani očitek,
češ da strukturalizem že znane vsebine odeva v nov terminološki o-
mot, jih prevaja v drugačen žargon ter tako le ustvarja zmedo)? S
tem problemom pred očmi bomo skušali prebrati nekaj »ključnih pa-
saž« Sibonyjevega teksta.
Sam izraz »ključne pasaže« je tukaj potrebno brati strogo v na-
rekovajih: z naravnanostjo na »ključne točke«, »izhodišča«, »obče
predpostavke« bi naše branje že od vsega začetka privzelo optiko, ki
vnaprej zgreši raven »materialistične teorije subjekta«. Takšno opti^
ko branja postavi Sibonyjev tekst pred nerešljive probleme: name-
stvo razvijanja občih tez, logičnega sosledja, namesto sklenjenega pre-
hajanja od predpostavk h konkretni izpeljavi, od občega k posamez-
nemu imamo pred seboj tekst, ki se neprestano lomi, se zgublja v po-
sameznostih, posebnih primerih, v obilici »štosov«, domislic in besed-
nih iger, napreduje »od posebnega k posebnemu« in daje prej vtis
»zbirke opomb pod črto« kot filozofskega diskurza. Tukaj bomo osta-
li le pri splošni ugotovitvi, da je lahko le takšna praksa pisanja ne le
sovisna z zastavitvijo materialistične teorije (kot da bi se določena
teorija lahko »izražala« v določenem načinu pisanja), temveč da je
materiaMstična teorija že ta praksa pisanja sama.
Začnemo lahko pri banalni ugotovitvi, da temelji rasizem pač na
izkustva razlike, »nas« do »onih drugih«, »arijcev« do Židov. V kak-
šnem razmerju je zdaj to skustvo razlike do razvpite diferencialnosti
označevalca, do označevalne / spolne razlike, na kateri temelji red sim-
bolnega? Ce je prišla že v splošno zavest ugotovitev, da ima rasizem
opravka s spolnostjo, seveda »izkrivljeno« in »sprevrnjeno«, pa pri
tem niti najmanj ni jasno, na kakšen način naj razumemo sámo spol-
nost. kako naj' razmejimo njeno »pravo« in »sprevrnjeno« podobo,
kako naj jo vmestimo glede na temeljno skustvo spolne razlike.
88
»Spolna razlika ni tisto, kar brez dvoumja odloča o tem, kaj je moški in kaj
ženska, ni kriterij, /temveč/ mnogotera in neskončna sled, ki naseljuje govore-
čega subjekta, kolikor ima ta v govorici in da bi dosegel simbolizacijo svoje
želje, odnos z Drugim, začenši z Drugim-spolom. Hipoteza bi bila torej, da se
sovraštvo, ki meri na Zida, vzdržuje z neke vrste denegacijo (ali neskončno
negacijo) te razlike; skozi Igro izmenjav, kjer bi ta razlika, brž ko se pojavi,
padla pod udar negacije, ki jo zavrže, nato spet druge negacije, ki jo oživi, da
bi jo naslednja zanikala in tako naprej. Ves ta kompleks meri na določen način
k »izničenju« razlike, a pristane pri paradoksalnem rezultatu, da jo izlcaže za
absolutno, ker je neobčutljiva na vsako negacijo; je torej vdirajoča /envahissante/
in toliko bolj tesnobna /angoissant/, kolikor je nevidna.« (str. 14»—150).
Razlika, postavljena med nas in Žide kot neskončen prepad, se je
skozi ta postopek Izkazala za absolutno, a prav v tej absolutnosti kot
izriv spolne / označevalne razlike. Ob tem pa se razblini tudi splošni
»racionalistični« očitek rasistu, češ da je netoleranten do različnosti
Žida, da mi voljan sprejeti njegovega drugačnega načina življenja —
kot da bi o tem odločala dobra volja in razumevajoča razsodnost:
»Rasizem ne meri na nestrpnost do tega, kar je različno, temveč na strah ali
panično grozo pred tem, kar ta razlika prikriva podobnega in pred tem, da vas
ta prikrita podobnost vrže v absolutno razliko luknje v reelnem.« (str. 159)
Izrinjena je torej prav tista razlika, ki konstituira tako nas kot Žide
kot želeče subjekte. »Luknja v reelnem«, paradoks označevalne razlike,
je rasistu nevzdržna. »Razvpita rasistova 'napačna (abusive) generali-
zacija' je zgolj 'logični' učinek tega, da je zanj misel ali sled manka
v Drugem nevzdržna.« Židje mu lahko nastopajo le kot brezrazlič-
na masa, kot en sam človek — od tod tudi znani antisemitski fantaz-
mi: Židje zmeraj tičijo skupaj, vendar so hkrati povsod razkropljeni,
vsepričujoči, lepijo se ti na kožo etc. »(Rasist) jih je torej očistil a.
vsakega njegove lastne razlike, njegove razdeljenosti, njegove drame
in subjektivnosti, skratka, njegove želje; b razlike, ki teče med njimi
in jih 'drži skupaj'.« ^^^
Od tod še eden izmed odločilnih fantazmov: ta polni Drugi je hkrati gospodar
nad mojim užitkom, pripada mu mesto, ki je meni odtegnjeno. Arijci smo samo
prevaranci, ki se pustimo gospodovati Zidom — ti imajo neomejeno vednost o
našem užitku, nas skozi to držijo na vrvici in manipulirajo.'•'о
Brezrazlična homogena masa Židov po drugi strani konstituira nas
kot celoto brez razpoke — zakaj brezrazJičnost Drugega, celovitnost
brez manka je prav naša lastna brezrazličnost, homogena, sklenjena
skupnost brez luknje in praznine. »Že velikokrat je kakšen narod to
potrebovali, da bi mislil — si umišljal — svojo občost. da bi se
določil ali se 'konjugiral', da bi se skladal s seboj ('v spolu in številu...'),
skratka, da bi zareza (la barre) kastracije tekla visoko nad njim.«'^'
Da bi se skupnost konstituirala kot polna skupnost, mora zapolniti
praznino, oko i katere se kot skupnost sploh lahko konstituira: Žid
naj bo tista žrtev, ki zacementira našo občost.
»Žrtvovati koga — in cela skupnost se veseli tega praznika — se pravi posta-
viti ga v luknjo vozlišča, identificirati ga s praznino in z izgubo, ki vzdržuje celoto
kot mesto želje; ta praznina potem privzame podobo smrti.«ne
Da bi si rasist lahko zapolnil praznino, ki zeva sredi reelnega in
ki mu nalaga mučno konfrontacijo z razliko, z dejst\-om, da je »oče
zmeraj že mrtev«, mora poiskati jamstvx) za svojo željo, ki naj ga kot
subjekta postavi na ravno. To jamstvo pa mu nudi prav Žid kot trdni
označevalec, označevalec brez dvojnega vpisa. »V določenih regijah
svoje besede je torej subjekt aficiran z neke vrste edinstvenim vpi;
som, ki izključuje dvojni vpis« (170-1), ki se torej izmakne neskončni
igri sledi, ki je fiksiran kot trdni člen v drsenju označevalne verige —;
»en sam označevalec, 'Žid', torej sploh ne označevalec.« Ta trdni
označevalec mu omogoči, da mu »ni treba intervenirati kot subjekt,
kot učinek označevalca, ki ga reprezentira za drugega (označevalca).«
Skozi to »goljufijo z govorico« skuša igrati takšno igro, v kateri
zmeraj dobi in se tako »izogne temu, da bi rekel jaz«''^. Za to udob-
no pozicijo, za to »rento nad označevalcem« i^t pa mora plačati ceno.
V govorici je to pozicijo nemogoče vzdržati, saj »uničujoča masivnost
označevalca, ki ga je 'izbral'____odgovarja masivnosti njegove lastne
nepripozjiane (méconnu) praznine.« Praznina, ki naj bi jo zapolnil
trdni označevalec, se mu maščuje, simbolni kratki stik se obda z ne-
vzdržno tesnobo, ki se je lahko odreši le tako, da jo investira v »re-
89
alne« Žide, ki jih srečuje na ulici, v sv-ojem družbenem življenju. »Te
realne silhuete mu bodo omogočile, da tx> svojo simbolno slepo ulico
(¡impasse) razrešil z vlomom (effraction) v reelno.« izrinjeno se po-
vrne v reelnem — šele tako se lahko simbolna blokada na videz skle-
ne, da bi vzdržala pritisk tesnobnega delovanja kastracije. »... sub-
jekt skuša v reelnem zagrabiti simbol oporno točko, ki v govorici
propade.« (ibid.) In prav ta zaigozda dveh blokad, v simbolnem in v
reelnem, daje rasistu na vse strani odporno samogotovost — siimbolni
kratki stik najde svojo oporo v kratkem stiku, ki zaobide »realna
družbena razmerja«, kar ima, kot bomo videli, odločilne nasledke za
strukturo in delovanje fašizma. Ozadje te blokade, njen referenčni
okvir je rasistova »neuzkorenljiva vera, da obstoji mesto, kjer je vpi-
san njegov adekvatni užitek, kakršnega nobena želja ne more razkro-
jiti ali načeti, in da vsa nesreča izvira iz tega, da so nekateri zlorabili
ta paradiž.«	kraj neskaljene harmonije in popolnosti je treba
očistiti tujih elementov, vriinlcov, treba ga je realizirati s križarskim
pohodom, katerega gonilo je lahko fantazem o »dokončni rešitvi«,
Endlösung, ki pa se nenehno odmika in hkrati z napredovanjem k
njej raste tudi tesnoba negotovost: »Rasno sovraštv'o je blazen poskus,
da bi ponovno vzpostavili harmonijo, hi je bila porušena že ob rojst-
vu (in z rojstvom), se praivi 'na začetku' časa, denimo v nezavednem.
Hkrati pa je že ujet v neizprosni sum, da to ni mogoče.« Simbolni
paradoks Židov bi torej lahko strnili s tem, da po eni strani tvorijo
homogeni blok, postavljen nasproti homogenemu bloku naše skup
nostii, polnost brez razpoke, Drugega brez manka, prav v tej brezraz-
Učni polnosti pa v najvišji meri; reprezentirajo izrinjeno brezno razli-
ke, grožnjo negotovosti', moreči ostanek, tujek, ki zmeraj' preprečuje
isn maže harmonijo, »grozo pred semo« pred norim semiotičnim u-
žitkom, ki vdira v razpoke našega diskurza, izm'eček, »analni objekt«.
Za trenutek se zadržimo pri problemu analnostl. Zidje niso identificirani z
»analnim objektom« na podlagi svojih lastnosti (so umazani, smrdijo, barva kože,
posestvo denarja etc.), temveč se jim, nasprotno, pripisujejo določene lastnosti
prav zato, ker so identificirani z »analnim objektom«. A kaj to pomeni? Specifike
Zidov ne moremo iskati zgolj v njihovih ritualih in tradicijah, naj bodo te äe tako
izjemne glede na druge skupnosti, Zidje ne nastopajo le kot različni od drugih,
s katerimi bi bili na isti ravni, temveč njihove posebnosti šele zadobljo pomen iz
specifičnega položaja, ki ga zavzemajo v označevalni ekonomiji. Mesto Zida je
prav rob, obrobje drugih skupnosti, njihov Izvržek, Izmeček, Izloček. To posebno
pozicijo — pozicijo elementa, ki ga mora sleherna skupnost izločiti, izvreči, da bi
se lahko vzpostavila kot celota — se da navezati na funkcijo analnostl, privilegi-
rano mesto analnega objekta v libidinalni ekonomiji. Izloček, ki krši red harmo-
nične celote, zaradi katerega se ta nikoli ne more skleniti v krog in ki predstavlja
nenehno ogrožajočo nevarnost. »Fascinantna pozicija, iz katere se neprestano . . .
sproža vprašanje pripadnosti neki skupnostl-množlci /ensemble/,vprašanje vklju-
čenosti ali nevključenosti vanjo.«i50 (NC, str. 146—7). »Kdor hoče zavzeti (ali zakri-
vati /occulter/) /to mesto/, velja za videa, glasnika in za plen; ker je najbolj ljub-
ljen, je najbolj osovražen, ker je najbolj cenjen . . ., je najbolj zaničevan.« (NC,
147) »Mojzesovo pleme si je pripisalo poslanstvo, da je izvržek drugih plemen Де
déchet des autres peuplades/; nenavaden izziv; biti njihov izvržek gotovo ne po-
meni tavati brez smeri, preprosto bloditi po puščavi, temveč lepiti se jim na ro-
bove, na negotove ali otrdele kompromise njihove spolne razlike. Biti na robu,
toda iskati tesen stik, da bi se rob lahko kot tak zarisal, na robu teksta, ki ga
izdaja.« (NC, 149)i5l Zelo pomembna pa je tukaj Sibonyjeva pripomba (NC, 137),
da tega »logičnega« mesta, ki ga zavzemajo Zidje v topologiji želje, ne smemo
neposredno enačiti ali zamenjati z njihovo historično, »empirično« podobo, pri
kateri bi bilo seveda treba upoštevati še vrsto drugih elementov. Vendar pa lah-
ko po drugi strani šele iz tega mesta v označevalni ekonomiji razkrijemo pravi
domet antisemitizma in razberemo smisel najrazličnejših fantazmo v, ki so se v
večtlsočletni zgodovini Investirali v Zide.
S svojim paradoksalnim položajem izziva Žid red racionalne kla-
sifikacije in pri tem kot prvo klasifikacijo ras, delitev »človeštva« po
rasnih posebnostih. Sam pojem »rasa, na katerega se obešajo in ob
katerem se ponavljajo najbolj divje iracionalnosti, izvira iz 'ratia'«'®',
prav tistega, ki utemeljuje klasifikatorični red. Od tod tudi besedna
igra — »ratialni« namesto rasni predsodek (v francoščini ratial / ra-
cial).
»... če se 'ratialen' nanaša na racionalne . . . delitve. Je ob tem recipročno
osvetljen delež iracionalnosti (nezavedne želje), ki je zamolčan v racionalnih kla-
sifikacijah, v ureditvah kaotičnih mnogoterosti, skratka v zajetju reelnega z dolo-
čenim simbolnim redom (recimo znanstvenim dlskurzom). . . . med temi konti-
nenti, ki Jih razmejuje sleherni 'um', se razprostira mučna praznina /la tourment
vide/, ki jo vsak um Izžene, ob kateri se ohranja in se hkrati odtujuje, tok, kjer
je pogreznjen njegov neum /déraison/«.isi
90
Rasna delitev, ki je osnovana na delitvi po najvidnejših znakih, po
barvi kože, naleti prav pri Zidu na svojo »ničelno točko«, na nevidno
razliko — Žid je prav takšen kot arijec, zato se lahko pomeša med
nas do te mere, da ga ni mogoče ločiti od ne-Žida, zato je potrebna
xjsebna pozornost, posebna vnaprejšnja vednost o razHki, da bi ga
ahko prepoznali — najmanjša, nevidna raziliika, ki pa je absolutna,
ireduktibilna — »... nima spekulame podobe, ki bi jo definirala, prav
zato pa lahko usmerja pogled in besedo in deluje kot predmet želje.«
182
Židje torej nastopajo hkrati kot homogen blok in kot reprezen-
tanti izrinjene razlike. Antisemiti rabijo Žide, a »ne toliko zato, da bi
zaprli svoj diskurz v resnico (saj če bi šlo le za to, zakaj ga potem
končno ne zaprejo?), temveč da bi svojemu diskurzu zagotoviii beža-
Mšče (point de fuite), ki bi bilo hkrati fiksno, priročno, ki ga vemo
kje najti. BežalSšče, ki naj nadomešča (qui tienne lieu — drži mesto)
razkroj in norost, ki najeda sleherni diskurz, in jo tako z zakliinja-
njem izžene (conjurer).« Ustavimo tukaj, ob tem povzetku funkcije
antisemitizma, naše branje Sibonyjeve analize, ki smo jo morali v tem
hitrem pregledu oropati številnih plasti.
Čeprav smo se morali iz omenjenega ptroblema fašiističnega antise-
mitizma nenehno spuščati v obče vprašanje: kaj je naši kulturi Žid?,
pa tukaj nismo posegli po dveh ključnih tekstih, poreko katerih mora
analiza židovstva: Marxovem Židovskem vprašanju in Freudovem Moj-
zesu in monoteizmu. Njuna vzporedna analiza naj ostane naloga 7Л
naprej.
Zgrešeno bi bilo, če bi zdaj oba teksta, ki ju imamo pred sabo, posta-
vili drugega ob drugega ter iskali njune stične točke ali pa način, kako bi
se oba lahko dopolnjevala. Kdor pristopi k analizam tako, da hoče is-
kati podobnosti, jih bo gotovo tudi našel, pravi problem pa se zasta-
vi šele ob različnosti ravni obeh analiz, ki temeljita na različnih teo
retskih izkustvih. Ker se tukaj ne moremo spuščati v širšo raziskavo
razmerij med t. im. »strukturalizmom« in marksizmom ter o njunem
morebitnem posredovanju, se bomo omejili le na sledeče vprašanje:
na kakšen način sam tekst Dialektike razsvetljenstva prav ob fašizmu
proizvede določene nastavke, ki bi se jiih dalo navezati na avtononmo
raven simbolnega, osnovo Sybonijeve analize psihotičnih mehan'izmoy
rasističnega diskurza, v njeni različnosti tako od ekonomske raci-
onalnosti produkcijske prakse kot od problematike potlačene narave?
Ter po drugi strani, kako vmestiti Sybonijevo analizo v polje politič-
ne ekonomske osnovanosti fašizma, polje, ki ga je v različnih ina-
čicah razčlenila marksistična analiza?
Prva težava, ki jo je treba razčistiti, je v tem, da se analiza
antisemitizma, kakršno razvija Dialektika razsvetljenstva, močno raz-
likuje od, recimo, »običajne« marksistične analize tega fenomena —
to nam kažejo že osnovne pojmovne dvojice narava — duh, mit —
razsvetljenstvo, mimezis — logos itd., ki na videz zaobidejo kritiko po-
litične ekonomije, iz katere bi pač vsaka marksistična analiza morala
izhajati. »Kliasično« marksistično razumevanje antisemitizma bi lah-
ko strnili nekako takole: v stopnjevani odtujenosti znotraj monopol-
nega kapitalizma stojijo ljudem družbena razmerja nasproti kot po-
vsem tuja in netransparentna ter zato investirajo svojo realno fru-
stacijo in iz nje izvirajočo agresivnost v imaginarnega nasprotnika, ki ga
najdejo v Židu. Ta je po svoji tradiciji in po družbenem statusu za to še
posebej pripraven. V rasizmu torej lahko razberemo »gigantsko pre-
mestitev« razrednega boja, lahko pa bi dodali še, da je hkrati nje-
gova gigantska »zgostitev«. Žid namreč v isti podobi reprezentira kapi-
talista, rejenega imetnika, skopuškega izžemalca, sfero cirkulacije, ter
po drugi strani umazanca, smrduha, kužno bolezen, primitivne ritu-
ale, brezdomovinsko nomadstvo, nedoločljivo pretnjo, pred katero
nismo nikoli na varnem; reprezantira torej oba pola razrednega pro-
tislovja, tako kapitalista kot »nižje sloje«. Ta zgostitev in preme-
stitev pa pctótavlja nas same na vamo, v udobno pozicijo, kjer smo
protislovju izvzeti in pred njim zavarovani. Realno družbeno bazo te-
ga postopka lahko najdemo v objektivni poziciji srednjega sloja, tega
glavnega nosilca fašističnih gibanj, ki ix> eni strani sovraži vladajoče
razrede zaradi njihovega privilegiranega položaja ter se ix> drugi stra-
ni boji lastne proletanizacije, utopitve v množici.
Takšno razumevanje pa ostaja le pri najdevanju korelatov, pri
iskanju posvetne osnove ideološkim umislekom in fantazijam, ne sto-
91
ri pa še odločilnega koraka k edino materialistični poti, ki mora
галио pokazati, kako ideološke fantazije niso zgolj kot naknadne po-
stavljene nasproti razmerjem produkcije, temveč Љ delujejo že sredi
njih in le-te s svojim delovanjem šele omogočajo. Pa ne samo to.
V občem zatrjevanju, da je treba iskati koren~tudi tako »iracionalnih«
pojavov kot je antiisemitizem v ustroju ekonomske baze (in njenih
premenah v poznem kapitalizmu) ta analiza že sama predpostavlja
določeno razumevanje »psihološkega« ustroja in »subjektivnosti«
kot nevprašljivo, ne da bi ga mogla pojasniti — tukaj konkretno prista-
ja pri samioumevnosti mehanizma projekcije (odtujenost — frustraci-
ja — projekcija), ki ga ne more posredovati s samim produkcijskim
procesom.
To velja tudi za Frommovo lîoncepcijo psihoanalize in druga, na njem teme-
lječa in danes zelo razširjena razumevanja: socialna represija zatira naravni, ne-
vprašljivi potek psihičnega razvoja, ki pač sam po sebi teče k harmoniji, zato
ta vdre na dan v sprevrnjenih in popačenih oblikah, v destruktivnosti, napačnih
projekcijah itd. Ta razumevanja si ponavadi umišljajo. da ima že ta zdravora-
zumska shema kai opravka s psihoanalizo, kar naj bi potrdilo še zatrjevanje, da
ti procesi potekajo »nezavedno«.
Analiza v Dialektiki razsvetljenstva se s tem neposrednim ekonom-
skim temeljem antisemitizma ukvarja le v svojem prvem delu (Žid kot
reprezentant sfere cirkulacije, ki mora po družbeno nujnem videzu
prevzeti nase odium za druge itd.), njen pravi problem pa se zastavi
šele z vprašanjem, od kot mehanizem napačne projekcije, od kot vrsta
fantazmov, ki jih je naša kultura investirala v Zide, in kakšna je nji-
hova zveza s procesom produkcije kot predelavo narave. Analiza mo-
ra zdaj prebiti sam referenčni okvir zgoraj skiciranih razumevanj, s
tem da problematizira dotlej v marksizmu na določen način nepro-
blematični pojem produkcije — če je bil dotlej osnovni problem pre-
dela\"a zunanje narave skozi proces dela, se zdaj kot središčno vpra-
šanje zastavi ravno notranja narava, ki jo je moral duh v konstituciji
gospostva v sebi potlačiti. Ta potlačitev pa se mu maščuje, da neneh-
no sam zapada naravi in v točki najvišjega dviga nad njo zmeraj
sam regredirà v slepo naravno silo. »Zapadlost naravi je v obvladova-
nju narave, brez katerega duh ne eksistira.« (str. 54, 53). S tem pa je
problematika obvladovanja zunanje narave že neposrecino dojeta kot
potlačitev notranje naraa-e, iz česar izhaja precej drugačno razumeva-
nje psihoanalize kot tisto, ki smo ga orisali zgoraj. S tem obratom
pa se je premestilo tudi celotno polje tistega razumevanja historič-
nega materializma, ki je tvorilo izhodišče kritične teorije same. V
tako premeščenem okviru se tudi antisemitizma ne da več dojeti z go-
lim zvajanjem ideoloških predstav na njihov ekonomski temelj, tem-
več je postavljen v dialektično napetost dvojic mit — razsvetljenstvo,
mimezis — logos id. Dojet je torej ravno kot nujna druga plat raz-
voja ekonomskega gospostva v njegovem prehodu v golo fašistično
gospostvo, ki se je otreslo še poslednjih mediacij. Neproblematična
shema odtujitev — frustracija — projekcija zdaj zgubi svojo nedolž-
nost in samoumevnost. Če je tudi v tej analizi govora o mehanizmu
projektcije, pa ima ta v novem kontekstu povsem drugačen pomen —
reflektirana je ravno kot nujna druga plat istega procesa obvladova-
nja narave.
v Dialektiki razsvetljenstva se razkrije, da je subjekt za svoj proces obvla-
dovanja narave skozi produkcijo moral plačati veliko višjo ceno, kot je to lahko
uvidel »klasični« marksizem. Izhajajoč iz odpovedi subjektivnega faktorja je treba
pojasniti ravno izostanek geneze proletarske razredne zavesti, njen zgodovinski
poraz, ta izostanek pa zdaj ni več dojet kot posledica vnanje represije vladajočega
razreda niti kot nasledek teže tisočletne tradicije, ki bremeni zavest zatiranih in
jim zastira pot do lastne emancipacije, temveč kot položen že v sam osnovni akt
produkcije. Zato tudi zdaj odpove v bistvu še heglovsko razumevanje historičnega
procesa (takšna je tudi Lukacseva zastavitev v Zgodovini in razredni zavesti), po
katerem stoji proletariat kot vseh vezanosti na materialne pogoje produkcije
osvobojeni subjekt nasproti tuji substanci s kapitalskimi razmerji univerzalno
posredovanega sveta in si jo lahko prav v tej skrajni točki odtujitve znova pri-
svoji. jo prepozna kot svoj lastni proizvod v odtujeni, sprevrnjeni obliki, kot
»odprto knjigo človeških bitnih moči« (MEID I.. str. 340) — razumevanje, ki temelji
na materialistično obrnjeni heglovski dialektiki subjekta in substance, kjer je
skrajna točka njune nasprotipostavljenosti predpogoj za obrat k razodtujitvi.
Osnovno skustvo Dialektike razsvetljenstva pa je prav v tem, da skrajna točka
odtujitve ni rezultirala v nastanku revolucionarne zavesti, ki bi segala preko ob-
stoječega, temveč nasprotno, v padcu v še hujšo obliko zasužnjenosti. Dosledna
miselna lionsekvenca tega skustva je, da je treba zamajati še tiste korene odtu-
jitve, ki segajo že v sam produkcijski proces, pri Marxu razumljen še kot v dolo-
čenem pomenu nevprašljivi horizont. V Dialektiki razsvetljenstva imamo pred
seboj takšen marksistični miselni spoprijem s fašizmom, ki je pripravljen vzeti
nase vso težo zavesti poraza in premestiti same teoretske predpostavke.
92
Pozitivu projelvt Dialektike razsvetljenstva ni niti skok ven iz raz-
svetljenstva nitii sestop v kakšno »izv-omejšo« dimenzijo, temveč o-
brat razsvetljenstva proti njemu samemu, spodbijanje razsvetljen-
stva z orožjem, ki ga je sámo proizvedlo. »Razsvetljenstvo, ki obvia-
da sebe in ki postajia moč, bi sámo moglo prebiti meje razsvetljen-
stva.« (str. 244, 220) Ne gre več za to , da bi z obratom heglovske sa-
morefleksije duh prepoznal sebe v tuji substanci narave kot v"svojem la-
stnem proirzvodu, temveč za to, da sam v sebi odkrije svojo nezvedlji-
vo posrcdov-anost z naravo, pos redo varnost, ki se ne more več skleni-
ti v krog totalitete prepoznavanja. (Od tod problematika jwznega
Adorna — negativna dialektika, prednost objektivnega — neidentič-
nega itd.). Obrat razsvetljenstva protii sebi samemu, pripoznanje Dru-
gega v sebi, pa postane nezadosten, kolikor je kot Drugo duha, njego-
vo radikalno heterogeno, še zmeraj zapopadena narava, kolikor sub-
jekt refleksije — ki je seveda subjekt dela, produkcijske prakse —
še zmeraj zjaupa prav tej refleksiji, ki je vseskozi rasla na tleh razsvet-
ljenstva, kolikor se torej ta refleksija ne izkusi kot v sami sebi raz-
središčena ne izkusi, da je že duh sam svoj Drugi — to pa je možno
šele s korakom, ki Drugega ne dojame kot naravo, temveč kot sim-
bolno — heterogenost, ki se zdi duhu veliko bližja kot narava, ki pa je
ргал' v tej bližini toliko bolj radikalna. Kar duh v sebi potlači, ni
narava, temveč že prelom z naravo, določena, simbolno struktuirana
praksa, zaznamovana s travmo preloma. Tako na primer magijska
mimezis, katere jedro naj bi bilo priličevanje naravi, ni nekakšno na-
daljevanje narave, temveč je že sama simbolno strukturirana. Prav ta
prelom pa gre v izgubo v določeni linearnosti dialektike razsvetljen-
stva, ki zaznamuje tako njeno izhodišče kot njen rezultat. Ce se torej
ta dialektika ne izteče več v spekuilamo spravo z пагал'о, pa osta-
ne v določenem pomenu še vedno imaginarna, kolikor je zavezana
dvojicam mit — razsvetljenstvo, narava duh itd., ki ravno izključu-
jejo simbolno kot sv^oje asimetrično tretje. Ta nezadostnost je očit-
na tudi pri poznem Adornu, ki mu jezik že zmeraj nastopa kot
mesto identifikacije, ki ga mora napor dialektičnega mišljenja držati
odprtega za neidentično, dojeto kot nejezikovno. Da je mesto neiden-
tičnega že jezik sam, prav to je teza, ki radikalno spodbija zaupanje
v razsvetljenski obrat proti razsvetljenstva, jx) katerem ostaneta
Horkheimer in Adorno v zadnji instanci, kljub odločilnim razlikam, še
vedno zavezana polju nerazsrediščene subjektivitete in zaznamujeta
njegov skrajni rob. V tej točki tudi Dialektika razsvetljenstva zaide
v tiste aporije kritične teorije, ki smo jih skušali nakazati že ob Hork-
heimerjevih člankih (cf. str. 59 — 60 tega spisa).
Po dolgem ovinku se vrnimo k našemu izhodišču, k vprašanju,
koliko ta problematika zadeva analizo fašizma in posredovanje obeh
analiz antisemitizma, ki sta pred nami. Tukaj, nas zanima predvsem,
koliko se da daljnosežno ugotovitev, da v fašizmu antisemitov ni
v^eč, brati tudi izven polja, v katerem je bila zastavljena, koliko se ta
trditev prehitro izteče v posplošeno kritiko totalitarnega reda, ki upor
potlačene narave neposredno izrabi v korist gospostv:a (str. 218, 197).
Zdi se nam, da lahko to trditev beremo ne več kot učinek upora
potlačene narave, ki bi v dialektiki duha in narave prišel do tiste
točke, kjer se gospostvo izteče v skrajnost ncposredovanega obvladova-
nja, kjer torej obvlada svojo potlačeno naravo, reducirano na goli stereo-
tip, s tem pa sámo regredirà v slepo naravno silo — temveč da prav ta
skrajna točka odpira pot drugačnemu razumevanju. Ali nimamo v tem
antisemitizmu, odcepljenem od slehernega izkustva, ki si mora svoj ob-
jekt šele izmisliti (243, 218), v tej odločitvi brez procesa odločanja (236,
212), zaznavi brez subjekta zaznavanja (237, 213), pred sabo prav pa-
radoks psihotičnega delovanja simbolnega reda? Naša teza je torej,
da tukaj Dialektika razsvetljenstva ne proizvede le, kot mislita
Horkheimer in Adorno, skrajne točke dialektike narave in duha, kjer
se ta izteče v totalitarni red,' temveč nastavek, ki že presega nj.uno dia-
lektiko in ki dobi svoj pravi teoretski domet šele, če ga beremo v
polju simbolnega, konkretno kot delovanje psihotičnega diskurza v
njegovi izključitvi razlike; nastavek, ki ga prehitro zatre teza o u-
pravljenem svetu. Ce subjekt zaznavanja v zaznavi ni več prisoten, je
to prav zato, ker je iz nje izključen, in naše drugačno branje lahko po-
tegnemo še dlje. Razlika med poprejšnjim antisemitizmom in faši-
stičnim antisemitizmom, ki to vieč ni, je prav v tem, da je prvi zrasel
na tleh historičnega izkustva, na tleh ekonomskih interesov, ki so do-
93
locali njegovega subjekta, da je bil pri njem subjekt zaznavanja v za-
znavi še prisoten, čeprav se je v sovraštvu do Žida njegovo izkustvo
strjevaio y stereotip paranoidne projekcije. Tukaj pa bi bilo treba v
tej drugačni obliki branja podrobneje določiti modus te prisotnosti
subjekta. Ce naj uporabimo analogijo z dvojico subjekt izjavljanja
— subjekt izjave (in Horkheimer in Adorno ravno poudarjata, da za-
znava ni nekakšno predrefleksivno neposredno doživljanje, temveč
zmeraj že »posredovana neposrednost, misel v zavajajoči moči čut-
nosti« (228, 205)), da je v tem prvem polju (torej pred nastopom fašiz-
ma, polju meščanskega reda v pravem pomenu besede) subjekt za-
znave skušal stopiti sebi za hrbet in zajeti svoj lastni proces zazna-
vanja, da je hotel izreči mesto, od koder govori, in s tem prikriti svoj
razcep, kar mu je v ekonomiji gowrice zmeraj spodletelo in se mu
maščevalo — točka polne prisotnosti, gotovosti zaznave, zapopadanja
prisotnosti prisotnega se mu je nenehno izmikala in hkrati z zatrje-
vanjem samopričujiočnosti je moral že zmeraj mimo svoje intence
priznati njeno nezmožnost. Tukaj bi se dalo navezati na celotno no-
voveško problematiko iskanje samogotovosti subjekta — od Descar-
tesa do Husserla, na utemeljitev transcendentalne subjektviitete itd. —
Ce naj vzamemo le ta primerila. Kar je subjektu zaznave uhajalo in
se mu maščevalo, ni bila potlačena narava zatrta nagonska substan-
ca, temveč subjekt zaznavanja, že vpisan v simbolno mrežo, in prav ta
vpis v simbolno mrežo je že zmeraj načenjal polno prisotnost in sa-
mogotwost subjekta zaznave.
Fašizem pa gotovosti ne išče, temveč jo zmeraj že ima, zmeraj
že govori s piozioije gotovosti. Njegov rasni pred-sodek je ravno sod-
ba, ki je bila razsojena že vnaprej. Njegovo iskanje, preverjanje, do-
kazovanje je zmeraj le ovinek, ki ima gotovost že v žepu. Fašistič-
nemu subjektu zaznave je tako rekoč uspelo stopiti samemu sebi za
hrbet, in to tako, da je subjekt zaznavanja preprosto izključil. Njego-
va gotovost, zajamčena z izključitvijo semiotičnega procesa, se zabari-
kadira v polju, ki se konstituira in vzdržuje onstran zaznavanja in histo-
ričnega izkustva. »Izkustvene 'elemente antisemitizma', ki jim je odvzela
moč izguba izkustva, ki se nakazuje v ticket-mišljenju (das Ticket-
denken'"), ticket ponovno mobilizira. Kot že razpadli ustvarjajo v
neoantisemdtu slabo vest in s tem nezasitnost zla.« (242, 218). Ž d^-
giimi besedami, v prvem primeru je subjekt zaznave v sebi skušal
zajieti subjekta zaznavanja in ga je prav skozi ta akt potlačil, s tem
pa tudi nehote pripoznai (in prav to je modus prisotnosti subjekta v
meščanski ideologiji), v drugem primeru pa ga je izključil in si^ s tem
zagotovil svojo neomajno vladavino (za kakšno ceno, smo videli v
Sibonyjevem tekstu).
Pred seboj imamo torej dva tipa diskurza: če je v prvem prime-
ru potlačeni razcep gnal subjekta k vedno novim začetkom, k vedno
radiikalnejšemu iskanju, ki se vsem naporom navkljub nikoli ni mo-
glo skleniti v totaliteto, pa je drugi model v sebi sklenjen, zaprt v pol-
no totaliteto in lahko brez ostanka vse pojasni, lahko bi rekli s Heg-
lom, da vse. kar se mu utegne ponuditi, vrže v isto prazno brezno,
prisiljen je neskončno in monotono ponavlajti svoj isti trdni označeva-
lec in s tem nenehno kazati na isto čmo luknjo izključenega označe-
valca. Njegova meja se pokaže šele v reelnem. kjer svoje dokonč-
ne razrešitve nikoli ne more dopolniti, tudi če je zanjo pripravljen
storiti nemogoče. V njegovo patentno vsepojasnjojočo formulo sodi
tudi vizija nesklajenega paradiža, ki ga je treba realizirati, vizija no-
vega človeštva, ki bo vzniknilo, ko bomo počistili še s poslednjimi e-
lementi, ki reprezentirajo izrinjeno razliko.
Odločiibio pa je, da ta modus vpisa subjekt v govorico — in naš
opis se je doslej na videz gibal le na ravni simbolnih mehanizmov —
zadeva prav vključitev subjekta v realna družbena razmerja, v raz-
merja razrednega boja, da torej semiotični proces zadeva sámo kon-
stitucijo družbenosti. Ce je meščanska ideologija potlačila razcep raz-
redne delitve družbe, pa ga je v svojih simptomih, vrzelih in belinah
tudi nenehno izdajala. Zato bi lahko rekli, da lahko Marxovega simp-
tomabiega branja meščanske poütike ekonomije razširimo v splošni
princip simptomalnega branja meščanskega ideološkega diskurza. Psi-
hotični diskurz fašizma, ta diskurz brez belin in vrzeli, pa družbena
razmerja zaobide, jih izključi in tako rekoč sam stoji na mestu ve-
like beline. Fašističnega diskurza se v principu ne da simptomalno bra-
94
ti, simptom je že njegova polna celota sama. Storiti je torej treba od-
ločiilni korak k uvidu, da ima na videz interna označevalna organi-
zacija določenega diskurza že neposredno svoj politični domet v raz-
merjih razrednega boja.
Seveda pa fašistični diskurz ni nastal na vsem lepem, drugi tip
diskurza je kot senca že zmeraj spremljal prvega. »Paranoja je sen-
ca spozjianja.« (230. 207). A če je bila dotlej njegova senca, njegov
rob, je tokrat postala središče in prav v tej razliki med robom in sre-
diščem lahko vidimo prelom fašizma, prelom, ki mu je treba določiti
njegove materialne historične pogoje, torej ga vmestiti v sklop ima-
nentnega razvoja poznega kapitalizma, ter po drugi strani analizirati
njegov učinek na sámo konstitucijo družbenosti, na premestitev polja
političnega.
Od tod bi lahko vzvratno iskali temeljno pomanjkljivost Sibonyje-
ve analize, ki sicer v splošni obliki opozarja na politični domet ana-
lize zapletenosti subjekta v govorico, a prav tega preloma ne izstavi
»Ni namreč res, da psihoanalitslco izltustvo a priori uvršča poiitični disicurz
in delovanje določenega subjekta med čiste pobege in zaslepljevanja v opoziciji
do a priori avtentične scene njegove osebne drame, kjer bi se zanj odigravali
resnični konflikti. Nasprotno, /to izkustvo/ odkriva, da so zaslepitve in naivnosti,
ki jim je lahko priča na političnem planu, iste kot one, s katerimi se napaja na
skrivnem v svojem jazu.« (Sibony, str. 147)
Te trditve v svoji obči veljavnosti prikrivajo prelom, ki doleti
sam status političnega. Ce je splošno vzeto res, da so mehanizmi, ki
obvladujejo subjekta v njegovem političnem delovanju, prav taki kot
tisti, ki ga obvladujejo v »najintimnejšem« življenju, pa gre pri tem
v zgubo refleksija o konstituciji političnega in njenih notranjih prelo-
mih. V svoji analizi internih označevalnih mehanizmov rasističnega
diskurza se Sibony zavestno ne ukvarja z njihovimi političnimi in e-
konomskimi predj^stavkami (kar je seveda povsem legitimno), ven-
dar se mu to maščuje z določeno nevprašljivostjo političnega dometa,
ki ga sicer ves čas poudarja. Pohtični domet njegove analize bi bilo
treba šele vmesiti v analizo ekonomkse in razredne strukture fašiz-
ma.
Tukaj smo skušali le nakazati možno navezavo dveh po svojem
teoretskem polju močno različnih analiz antisemitizma, navezavo, sko-
zi katero sta se nam problematiki obeh tekstov premestili. Morda nam
prav te premestitve odpirajo novo pot za premislek fašizma kljub
temu, da ostaja veliko nedorečenega in veliko trditev nedomišljenih.
VI.
Lahko torej rečemo, da je tega dne (30. januarja 1933) umrl Hegel.
Carl Schmitt: Staat, Bewegung, Volk
Naši osnovni tezi se bomo skušali približati še po drugi poti. V
nekaj osnovnih črtah bomo skušali zarisati delovanje ideologije v ti-
stim razmerju med bazo in nadstavbo, ki je opredeljevalo meščansko
družbo od njenega nastanka do njenega izteka v fašistično gospostvo
ter potem skušali določiti, koliko fašistična ideologija še vedno lahko
velja za ideologijo v pravem pomenu besede in v čem je njena po-
sebnost Pri izpeljavi splošnega razmerja baza — nadstavba — ideo-
logija se bomo naslanjali v prvii vrsti na z.eIo zanimivo delo Hansa
Jürgena Krahla Konstitucija in razredni boj ^^б izbira ni poljubna.
Krahl je mislec, ki se uvršča na začetek novega razmaha marksistične
miisli v Nemčiji, razmaha, ki je nastopil v veliki meri kot reakcija
na zastavitev kritične teorije in kot njeno preseganje, a ohranjajoč pri
tem njeno miselno izkustvo. Ce je osnovna teža Krahlove misli v po-
vratku h kritiki politične ekonomije, ki je bila v Frankfurtski šoli po-
tisnjena ob stran, pa po drugi strani vseskozi ohranja miselno nape-
tost spoprijema z odpovedjo subjektivnega faktorja, ohranja težo za-
vesti poraza.
Začeli bomo s Krahlovim napotkom, da »shema nadstavbe in ba-
ze v strogem pomenu velja le za meščansko družbo« (str. 372) Deli-
tev na bazo in nadstavbo nikakor ne sovpada z delitvijo produkcija
/zavest, s katero jo Marx v neposredni argumentaciji pogosto enači. V
predkapitalističnih družbah »se delavec sam pojavlja med naravni-
mi pogoji produkcije« (MEID IV., str. 75), s kateremi je še neposred-
no zra"ščx>n, »... posebna vrsta lastnine, ki konstituira delo, ni oprta
95
samo na delo, ali menjavo dela, ampak na neko objektivno povezanost
delavca z neko skupnostjo in s pogoji, ki jih dclav^ec že najde, ki
iz njih kot svoje baze izhaja.« (ibid., str 98). Družbena ideologija'de-
luje torej kot nejwsredni legit i maci j ski mehanizem, ki omogoča od-
n^ gospostva in iztrženje presežne vrednosti. V kapitalistični produk-
ciji pa se »delavec pojavi kot svobodni delavec, kot brezobjektna,
čisto subjektivna delovna zmožnost nasproti objektivnim pogojem
produkcije kot svoji nelastnini, kot tuji lastnini, kot za sebe bivajoči
vrednosti, kot kapitalu.« (ibid., str. 78). Objektivni pogoji dela so pri-
čujoči »kot svoboden fond, kjer so izbrisani v-si stari politični itn. re-
lations (odnosi).« (ibid., str. 83; vse podčrtal Marx). To pa ima odlo-
čilne nasledke za družbeno zavest: po eni strani postanejo sama raz-
merja v materialni bazi neposredno abstraktna, se pravi univerzalno
posredovana z abstraktnim delom, produkcija šele zdaj postane
produkcija nasploh, indiferentna do svojih posebnosti, vTednost sama
kot na abstraktnem delu temelj^eča menjalna vrednost, kot »fikcija«
(Krahl, str. 371) zadobi neposredno konkretno bivanje, sama material-
na baza je pojmovno strukturirana. »Ce pa je družba pojmmno
strukturirana (begrifflich erfasst), potem sta pojem in zavest prav
tako kategoriji baze.« (ibid., str. 37 ). Zato je tudi Marxov metodo-
loški postopek napredovanja od abstraktnega h konkretnemu »več kot
zgolj metodološki, saj že sam podajia konkretne trditve o obstoječi
strukturi kapitalistične družbe...« (ibid., str. 366). Po drugi strani
pa dobi s tem nadstavba svoj lastni prostor, svoj odskok od baze, ki
šele omogoča, da lahko »odraža« razmerja v bazi. Ideologija se lahko
odcepi od baze šele tedaj, ko postanejo sama bazična razmerja ne-
posredno »ideološka«, kolikor je torej razcep na delu že sredi baze.
Zavest deluje torej na obeh koncih, tako v bazi kot v nadstavbi, a na
obeh koncih bistveno drugače.
V predkapitalističnih družbah je družbena zavest, v srednj-em ve-
ku npr. religija, substancialno zraščena s produkcijiskimi pogoji, prav
zato pa je, paradoksalno, od njih lahko določena šele po ovinku »zad-
nje instance«, ki po Althusserjevi formuli odloča, katera instanca bo
neposredno odločilna Ta formula pa ne zadošča več za meščansko
družbo, kjer je ekonomska instanca hkrati neposredno odločilna, ker
ne zaobseže s tem temeljno spremenjenih razmerij. Ta formula ne
more pojasniti, da ekonomija ni nekakšno jasno občrtno polje, katere-
ga posebnost bi bila ta, da je v marksistični zastavitvi pač zmeraj
odločilno, temveč da njene notranje premene zadevajo sam status te-
ga polja, s tem pa tudi mehanizme določanja zavesti. (Nasploh je spo-
znanje odločilne vloge ekonomije omogočeno šele z razvitim kapitali-
stičnim načinom produkcije in šele od tod lahko vnazaj razberemo
njieno v zadnji instanci odločilno vlogo v poprejšnjih družbah.) Ide-
ologija, ki je v predmeščanskih družbah zraščena z materialno pro-
dukcijo, je tej produkciji sami vnanja, produkcija zaradi svoje ne-
razvitosti potrebuje sebi tujo ideologijo., da sploh lahko teče, zato
tukaj v strogem pomenu ne moremo govoriti o ideologiji V kapita-
lizmu pa je s produkcijo zraščena prav njena lastna ideologija, tako
rekoč v sami produkciji do pojma privedeni njen lastni temelj, ideo-
logija blagovne produkcije. »Kapitalistična družbena formacija je
namreč prva ____v zgodovini človeške produkcije, kjer legitimacija
gospostva ni več vzeta iz negativno ekonomsko določenih kozmološ-
kih nebes metafizičnih in religioznih vrednot.« (Krahl, str. 394). k tudi
ta ideologiija v strogem pomenu ne more veljati za ideologijo, saj gre
prav za produkciji saimi inherentno družbeno zavest — na to opozarja
že Kari Korsch v Marksizmu in filozofiji: »... za Marxovo in Engel-
sovo pojmovanje pa je še posebej značilno, da prav te ekonomske te-
meljne ideolo^je (Grundideologie) meščanske družbe nikoli ne oz-
načita za ideologijo.« g tema dvema razmejitvama šele dobi svoj
pravi prostor ideologija v strogem pomenu besede.
Videli smo, da deluje zavest tako v bazi kot v nadstavbi, toda na
obeh koncih po drugačni logiiki. Grobo bi lahko rekli, da je zavest
v bazi nezavedna, v nadstavbi pa imaginarna, če lahko koketiramo s
temi freudovskimi pojmi Kaj to pomeni? Marx večkrat opozarja,
da lahko ekonomski miehanizmi delujejo le kot nezavedni, in to v od-
tujeni družbi kot konstitutivno nezavedni. Citirajmo recimo še en-
krat slavno mesto iz Kapitala: »Ko (ljudje) svoje raznovrstne produk-
te drugega z drugim v menjavi enačijo kot vrednosti, enačijo svoja
raznovrstna dela kot človeško delo. Tega ne vedo, toda to delajo. (Sie
96
wissen es nicht, aber sie tun es.)« (Kapital I., str. 86).i58 Družbeni
procesi se v odtujeni družbi sploh šele lahko odvijajo, kolikor je eko-
nomska »Grundideologie« nezavedna. V tem smislu lahko razumemo
vodilo, da ljudje delajo svojo zgodovino, a le tako, da ne vedo, da jo
delajo. V nasprotju s tem pa ima ideologija dvojno vlogo: po eni stra-
ni je napačna, sprevrnjena zavest, in to kot zavest sprevrnjenega sve-
ta, zavest napačne realnosti. Realna razmerja se ji prikazujejo po-
stavljena na glavo, ker so postavijena na glavo že v sami realnosti,
torej je ideologija sami tej realnosti adekvatna zavest, njena prava za-
vest. Po drugi strani pa je idealno dopolnilo dejanskih razmer, torej
imaginarna zapolnitev dejanskih protislovij, »zamašek«, ki omogoča
bazi njeno delovanje. Prva vloga je predpogoj druge: ideologija »a-
dekvatno odraža« družbena razmerja prav zato, da bi jih lahko ima-
ginarno dopolnila, pravilno odražanje je pogoj za njihovo potvobro
— potlačitev in iz te potvorbe jih šele treba razbrati. Z grobo v'zpo-
rednico (ki ima seveda svojo jasno mejo) bi lahko rekli, da je Marxov
postopek analagon Freudovemu: če ideologija zapolni protislovja na
svoji »dmgi sceni«, je ta zapolnitev možna le za ceno preostankov,
belin, prelomov, premestitev in zgostitev, ki jih je treba brati kot
simptome in se tako prebiti do potlačenega interesia, ki je spregovoril
v potvorbi. Skozi takšno simptomalno branje ideologija zmeraj neho
te pokaže to, kar naj bi prikrila, šele skozi to optiko lahko Marx očita
Heglu, da stoji na stališču nacionalne ekonomije. Seveda pa je treba
imeti nenehno pred očmi, da ideologija ni goli i^t festum družbenim
razmerjem, njihovo naknadno dopolnilo, temveč da je prav kot ima-
ginarno dof^nilo že na delu sredi teh razmerij samih in jih kot
take omogoča.
Marxov projekt za preboj imaginarnosti ideologije ni v kakšnem
althusserjanskem skoku ven iz ideologije v znanost, temveč prav v
refleksiji lastne »druge scene«, v refleksijii interesa, ki nosi sámo
teorijo, torej ne v povzpenjanju nad zgodovino v pozicijo objektivne-
ga védenja, temveč v zavestni potopitvi lastne pozicije v zgodovino.
Takšen preboj pa je postal možen šele z nastankom proletariata kot
imanentne negativnosti meščanskega reda, notranje rušilne sile,^ kii
jo je ta red sam proizvedel. V procesu razvoja meščanske družbe,
v katerem so, kot smo videli, sama bazična razmerja zadobila svojo
univerzalno abstraktnost, je hkrati nastal novi historični subjekt, os-
vobojen vsake vezanosti na materialne pogoje produkcije, ki si lah-
ko šele iz te ničelne točke znova pridobi »bogastvo vse substance«,
proletariat kot »popolna izguba človeka in ki se torej lahko piidobi
samo s popolno ponovno pridobitvijo človeka.« (MEID L, str 207).
Tukaj pa je potrebno storiti korak naprej Doslej smo sledili kri-
tiki politične ekonomije po njeni lastni poti in pokazali njej imanent-
no koncepcijo ideologije skozi dvojno delovanje zavesti kot nezaved-
ne v bazi in imaginarne v nadstavbi. Ce ta model nudi zadostno raz-
lago za pogojenost zavesti z družbeno bitjo, pa ostane vprašanj'e, če
zadostno izstavi mehanizme, po katerih lahko zavest določa družbeno
bit, kar je ravno smisel Marxovega revolucionarnega projekta: obrniti
razmerje med bitjo in zavestjo. Krahl odgovarja na to vprašanje ni-
kalno. Navedimo dolg odločilni citat:
»Ce v jeziku in zavesti niso vsebovani momenti, ki presegajo določitev zavesti
z družbeno bitjo, kako lahko potem kritično spoznamo družbo. Kaj pa je moment,
ki sega čez določitev zavesti z družbeno bitjo in kako se konstituira? Marx ima
objektiven odgovor: konkurenca, pravi, sicer proletarce med seboj izolira, vendar
pa jih tudi združuje, spravlja jih v medsebojno občevanje In to združevanje po-
meni zmožnost sinteze, ... To je objektivna interpretacija, ki nečesa ne razloži. . .
Marx mora tako navesti pogoje, pod katerimi je zavest določena z družbeno bitjo
■. ., kakor mora tudi navesti pogoje, kako lahko z zavestjo določamo družbeno bit.
To je nujno za konstitucijo razredne zavesti. . . . Tukaj vstopa v Marxovo kon-
strukcijo zgodovine vrzel /eine Lücke/ in menim, da jo lahko označim kot »jezik«.
... Ne pravim, da stopa jezik kot princip enakovredno poleg pojma produkcije,
menim pa, da vsebuje jezik v trenutku, ko se razvijejo blagovna produkcija, me-
njalno občevanje in denar, določen moment, ki presega določenost z družbeno
bitj*.« (Krahl, str. 386—7).159
Predvsem je treba razumeti konkretni historični kontekst, ki nare-
kuje takšne trditve. Z odpovedjo subjektivnega faktorja, z zlomom re-
volucije je bila potrebna nova refleksija o konstituciji razredne za-
vesti: ta se je skozi to odpoved izkazala za prekratko, imanentna ne-
gaitivnost, ki jo sistem sam proizvaja, je odpovedala prav v času, ko
se prevrat pokazal kot konkretna historična možnost. Pa ne zato,
ker bi bila ta negativnost preveč radikalna ali preveč utopična, da bi
97
se mogla realizirati v konkretnem zgodovinskem procesu, kot bi nas
radia prepričala meščanska ideologija; prav nasprotno, morda se je
izkazala za še preveč /-avezano obstoječemu redu, za še »premalo ne-
gativno«, in naloga, ki se je zdaj zastavila refleksiji, je bila prav pre-
mislek tistih mehanizmov, ki jih je ta negativnost produkcijskega re-
da pustila nezamajane, torej prav osrednje vprašanje konstitucije raz-
redne zavesti, tiste zavesti, ki naj seže preko obstoječega. Izkustvo
upravljanega sveta, ki ga je široko razvila kritična teorija in iz ka-
terega v predelani obliki izhaja tudi Krahl, je prav izkustvo te ne-
zadostne negativnosti, izkustvo možnosti konsolidacije obstoječega re-
da, ki v sebi po imanentni logiki ne proizvaja več lastnega grobarja,
ampak to negativnost lahko vsrka vase.
Na to bi se dalo navezati tudi Krahlov očitelc Marxu, (ki ga Je razvil tudi
Korsch), da proletarsko revolucijo še vedno vse preveč misli po modelu meščan-
ske: »Četudi Marx historično pravilno izhaja iz vnaprejšnje danosti meščanske
revolucije, zastavljajoč si problem: kako Je treba meščanslie revolucije spreme-
niti v proletarske? pa je v zadnji instanci napačno razrešil ta problem v materialni
analizi; nasprotno, potek meščanskih revolucij projicira na potek proletarskih re-
volucij«. (ibid., str. 391).leo
Krahlova pripomba, čeprav problematična, da lahko vrzel v Marxo-
vem pojmovanju zgodovine iščemo prav v koncepciji jezika, se nam
zdi v tem historičnem kontestu zelo daljnosežna: nedomišljene beline,
nezadostne izstavitve konstitucije razredne zavesti ni več iskati v upo-
ru potlačene narave kot nujni drugi plati produkcijskega procesa (in
s tem procesa reprodukcije gospostva konstitucije identičnega jaza, sub-
jekta samoobvladanja), temveč prav v jeziku, ki sega preko dialekti-
ke narave in duha. Seveda te pripombe ne smemo razumeti v tem
smislu, kot da bi bil jezik nevtralen receptor, ki bi kot vseobsegajoči
medij v sebi vključeval družbena razmerja, tako bazo kot nadstavbo,
in bi ta razmerja kot njihova nevtralna podlaga presegal, pri čemer
naj bi se revxjlucionama zavest oprla ravno na ta presežek. Nasprotno.
Jezik je v celoti vpotegnjen v družbena razmerja, njegov presežek nc
štrli preko njih, temveč je njim samim notranji, znotraj negativ-
nosti, ko jo nosi v sebi produkcijski proces, je že na delu negativnost,
ki jo grobo lahko označimo za negativnost jezikovne posredovanosti.
Tukaj je treba Krahla interpretirati tudi proti njemu samemu, zla-
sti pa prebiti njegovo nereflektirano zamenjavanje nivojev znaka in
označevalca.
»Jezik bi bil tako konstitutiven za nek tip delitve dela, in sicer za tisti, ki ga
označuje abstraktno, blago proizvajajoče delo. Nasprotno je v primitivnih druž-
bah delitev dela in jezikovno obnašanje določeno z družinsko zvezo... To se
spremeni, ko menjalni odnosi potisnejo določenost človeškega obnašanja z dru-
žinsko zvezo.« (Krahl, ibid., str. 387)ioi Jezik, sovisen z nastopom blagovne pro-
dukcije, ki je potlačila določenost z družbenimi vezmi, je prav jezik, reduciran
na nivo znaka, postavljen v vnanjo distanco podvajanja »objektivnega sveta«.
Označevalno logiko pa Je treba isitati že v tistih družinskih vezeh (in z njimi so-
visno mitologijo, totemizmom itd.), ki so bile odločujoča instanca v t. im. primi-
tivnih družbah in ki jih je potlačil nastop blagovne produkcje ter jih ravno
zvedel na znak.
Subverzivni potencial Krahlove pripombe je treba iskati ravno v na-
vezavi na raven označevalca, ki pa nikakor ni »interesno nevtralna«,
temveč je, kot nas uči celotno psihoanalitsko izkustvx», subjekt s svo-
jo željo vanjo že zmeraj zapleten. Kategorija želj'e, ki jo ta raven od-
pira, stopi kot druga instanca k Marxovi izstaviitvi »Druge scene« e-
konomskega interesa. Šele s tem premislekom pa lahko stopimo v
sfero Freudovega nezavednega, ki se od Marxovega radiikalno razliku-
je. Tam, kjer je marksovs.ki subjekt še lahko »stopil sebi za hrbet«
seveda ne na kakšno nevtralno točko objektivnega védenja, temveč
skozi zavestno vračunanje lastila interesa, kot ovédenje nezaved-
nega, ki je v odtujeni družbi subjekta vseskozi obvladovalo — se je po-
kazal še drugi subjekt, ki ne more hkrati gov'oriti in izreči mesta, od
koder govori, konstitutivno raz.središčeni subjekt, razcepljen ne le kot
učinek odtujene zgodovine, kjer ljudje dolajo zgodovino tako, da tega
ne vedo, temveč razcepljen že, kolikor je govx>reči subjekt. S tem pa
se premesti tudi sam revolucionarni projekt, a tukaj lahko le na hitro
postavimo, tezo, da šele ta refleksija razgradi polje subjektivitete, ki
je bila sovisna z meščanskim redom — tega ne moremo podrobneje
razvijati.
Kar se tiče samega Krahla, pa bi lahko na splošno rekli, da nje;
govo osnovno podvzetje, vrnitev h kritiki politične ekonomije in pri
98
tem ohranitev' relleksdje o odpovedi subjektivnega faktorja, zatre kon-
sekvenco radikahzirane zavesti poraza, ki jo je sama izstavila.
Njegova zastavitev »ne razioži melianlzmov zioma subjelitivnega ialctorja, ne
da bi že hlcrati predpostavljala klasično vlogo kritike politične ekonomije, čeprav
pri tem izhaja prav iz zloma te vloge. . . . Vedno znova lahko le ugotavlja objek-
tivne pogoje za zlom delavskega gibanja, nujnost napačne zavesti zaradi sprevrnje-
nosti same biti, tako da ji nastopi odpoved subjektivnega faktorja v zadnji in-
stanci kot naknaden učinek samospreminjanja ekonomskega bistva.«i»s
Še enJkrat: nikakor ne gre za to, da bi premislek o »jezikovnah po-
gojih« revolucionarne zavesti nastopil kot vnanji Marxovi zastavitvi pro-
letariata, temveč za to, da se v sami notranjosti te zastavitve prodre
do tedaj še nezadostno domišljene plasti, da se s to novo ref eksijo
ta zastavitev poglobi
Ce je refleksija o vrzeli v Marxovem pojmovanju zgodovine z vso
nujnostjo nastopila po zlomu subjektivnega faktorja in če lahko to
vrzel opredelimo s premislekom jezika, potem moramo s stališča te
refleksije vnazaj brati Marxove opredelitve ideologije in nadstavbe.
Razumevanje ideologije kot sprevmjenemu svetu adekvatne zavesti
in njegove imaginarne dopolnitve se pokaže za nezadostno tudi v
splošnem dojetju delovanja meščanskega reda. Ta koncepcija še zme-
raj ohranja model imaginarnega dopolnjevanja in v določeni točki
značaj zrcalnosti — to seveda ne v preprostem pomenu, da nadstavba
zrcali razmerja v bazi (kar je odločilna diamatska simplifikacdja, kjei-
zavest zmeraj šepa za bazo), saj je že vedno na delu sredi baze, ki jo
v svojem odražanju in z imagmamimi dopolnitvami sploh omogoča.
Izostane ravno refleksija o njeni jezikovni posredo vanos ti, ki izza
premisleka posredovanosti z ekonomskim interesom pokaže njeno
vselejšnjo posredovanost z željo kot tisto instanco, ki je glede na
interes razsrediščena. V ideološkem občem prikriti partikularizem je
zmeraj dvojen — ne le, da občost prikriva posebni ekonomski in-
teres, ki jo nosi (cf. »'Ideja' se je vedno blamirala, kolikor se je raz-
likovala od 'interesa'.« (MEID L, str. 501)), hkrati prikriva tudi lastni
označevalni proces, katerega učinek je in ki ga v svoji konstituciji po-
tlači. Prikriva ne le razredno opredeljenost, ampak tudi opredeljenost
govorečega — spolnega — subjekta. Obe potlačitvi sta si ovisni, a
delujeta na različnih ravneh. Će so simptomi taki, da se jih da od-
praviti, če se da zapolniti beline ideološkega diskurza (in na tej ravni
se giblje tudi Althusserjevo razumevanje simptomalne^ branja), pa
so simptomi, ki jih proizvede potlačena želja, ireduktibilni — čeprav
gre lahko površinsko vzeto za isti simptom, za isto behno.
Ne zadošča le, da preprosto ugotavljamo, da Marx te druge in-
stance »ni videl«, ne da bi vprašal po pogojih tega spregleda. Naša
teza je, da sta v meščanskem redu obe instanci delovali ena znotraj
druge v sovisnosti obeh ravni potlačitve, v fašizmu pa imamo pred
seboj red, kjer delujeta disparatno — po eni strani ekonomsko g<>
spostvo kot golo, neprikrito gosj^tvo, s stališča meščanske ideologi-
je nelegitimirano, po drugi strani, ki vdre na dan v psihotičnem bes-
nenju in sankcionira ekonomsko gospostvo prav v svoji odcepljenosti
od njega. Ce so historični subjekti v fašizjnu delovali proti svojim
historičnim interesom in so se torej »pustili varati«, pa se želje ne da
prevarati. Ce je v meščanskem redu želja dejansko zmeraj delovala
na tleh ekonomskega interesa, si je zdaj izsilila pot tako rekoč na
svoji »avtonomni ravnini« — videli smo že, za kakšno ceno, in k temu
se še povrnemo.
Vodi nas vprašanje, ali fašistična ideologija še lahko velja za ide-
ologijo v pomenu, kakršnega smo razvili zgoraj. Prva težava, na kate-
ro naletimo, je izrazita heterogenost fašistične ideologije. Ta še naj-
bolj spominja na skupek raznorodnih elementov, ki jim tako rekoč
manjka sekundama predelava, ki bi jo šele lahko zaokrožila v homo-
geno celoto, kakršno so dajale klasične meščanske ideologije. Na to
opozarja že Togliatti v svojih Predavanjih o fašizmu; »Fašistična ide-
ologija vsebuje vrsto raznorodnih elementov... je orodje, ustvarje-
no za povezovanje teh elementov---- Svarim vas pred težnjo, da bi
fašistično ideolt^ijo imeli za nekaj trdno izoblikovanega, dokončne^,
homogenega. Nič ni bolj podobno kameleonu kot fašistična ideolo-
gija.« 1". Poulantzas, opirajoč se na Togliattija, skuša podati bolj ali
manj sistematičen pregled različnih aspektov fašistične ideologije:
99
1. statolatrični aspekt (čaščenje države), 2. antijuridični aspekt, 3, elitistični
aspekt, 4. rasistični — antisemitski aspekt, 5. nacionalistični aspekt, 6. militaristič-
ni aspekt, 7, antiklerikalni aspekt, 8. posebna vloga, ki je odmerjena družini, 9.
posebna vloga odmerjena vzgoji, 10. anti-intelektualistični, »obskurantistični.
aspekt, 11. korporativistični aspekt, (cf. Poulantzas, op. cit., str. 283—286).
Ta pregled se seveda giblje na ravni še predteoretskega našteva-
nja, in če bi sledili posameznim aspektom in jih skušali drugega za
drugim raziskati v njihovi posebni socialni funkciji, bi nas to sicer
">ripoljalo do mnogih dragocenih posamezjiih uvidov' (in to delo so raz-
lične marksistične analize že zadovoljivo opravile), v^endar bi s tem
izgubili spred oči teoretski domet same osnovne pozicije fašizma, iz
katere še e lahko razložimo, kako je mogoč soobsto.j heterogenih ele-
mentov v istem političnem gibanju, kako je mogoče, da sii določeno
gibanje zapiše na zastavo prav krpaiijo najrazličnejših prvin. Posa-
mezni elementi, ki jih našteva Poulantzas, nikakor niso na isti rav-
ni, in mnogo med njimi je takih, da se jih da razložiti pod okriljem
klasičnega pojma ideologije. Takšen je, recimo, fašistični korporativi-
zem, ki skuša doseči spravo med delom in kapitalom, pomiritev raz-
rednih nasprotij, izzja katere lahko razberemo afirmacijo srednjega
sloja kot »srednjega pola« v delitvi dela. Naša teza pa je, da dajejo
celoti »ton« in »osnovno barvo« prav tisti elementi, ki se jih s poj-
mom meščanske ideologije ne da zaobjeti in ki delujejo drugače, kon-
kretno tisti psihotični mehanizmi, ki smo jih skušali pokazati ob
množični psihologiji in ob antisemitizmu.
Vzorno analizo nekaterih ključnih ideoloških momentov fašizma
je podal Marcu.se v svojem zgodnjem članku Boj proti liberalizmu v
totalitarnem pojmovanju države (1934) ki se ga bomo tukaj le
bežno dotaknili. Marcuse izpostavi tri temeljne ideološke pojme fa-
šizma: 1. Univerzalizem — »Družbena celota (das Ganze) kot samostoj-
na in primarna dejankost pred invidiui postane zaradi svoje čiste ce-
losti (die Ganzheit) že tudi samostojna in primarna vrednota: celo-
ta je kot celota resnična in pristna « (str. 20). Njegovo realno bazo je
seveda iskati v ekonomskem ustroju, v razvoju monopolnega kapita-
lizma, ki zahteva totabio poenotenje v vseh družbenih sferah. 2. Na-
turalizem je s svojim hipostaziranjem narave v večno danost prvemu
komplementarnem. To veljia zlasti za naravno danost naroda kot
narave (kri in zemlja) celote, ki predhodi vsem umetnim družbenim
delitvam. 3. Eksistencializem nastopi kot opravičilo za tisto, česar ni
moč racionalno upravičiti.
»'Nobenega racionalnega cilja ni. nobene še tako pravilne norme, nobenega
še tako zglednega programa, ne še tako lepega socialnega ideala, nobene legitim-
nosti ali legalnosti, ki bi lahko upravičila, da se zanjo ljudje drug drugega ubi-
jajo.' /Schmittiee/. Kaj pa potem še preostane kot možno upravičenje? Samo to,
da je tukaj pred nami stanje stvari, ki je že po svoji eksistenci, svoji prisotnosti
izvzeto slehernemu upravičenju, t, j. 'eksistencialno', 'bitno' stanje stvari: upravi-
čenje skozi golo eksistenco.« (str. 44)
Izkaže se, da ima ta pojem eksistenciializma tudi svojo zvezo s
filozofskim eksistencializmom, da se v pristajanju na totalitarno d'r-
žavo in na slepo subsumpcijo individua pokaže tudi resnica t'istega
eksistencializma, ki je skušal individuu vrniti njegovo Jemeinigkeit.
Vse te elemente, zlasti seveda prva dva, pa lahko najdemo že v kla-
sičnem meščanskem ustroju ideologije liberalizma. Prav sklicevanje
na univerzalnost in naravnost njegovih družbenih razmerij je ena
njegovih osnovnih značilnosti. V fašizmu so ti pojmi le priti.raini do
svoje skrajne podobe, kjer se meščanska univerzalnost umnega iz-
kaže za svoje nasprotje, zvajanje na naravno danost pok^e svoj ira-
cionalni značaj, skrivoma prisoten že od vsega začetka itd. Skratka,
v fašistični rabi teh ključnih meščanskih pojmov privre na dan nji-
hova do tedaj prikrita resnica. Kljub opozorilom na prelom, ki ga ta
raba nosi v sebi, ostane sam prelom nezadostno tematiziran. Marcu-
se opredeli niaik>go kritične teorije v soočanju s fašizmom kot »iden-
tificiranje tendenc, ki so povezale liberalno preteklost z njieno tota-
litarno Aufhebung« (str. 7). Prelom je torej dojet kot skrajna točka
meščanske ideologije, njena Aufhebung, ne pa še kot zareza, ki vzpo-
stavlja nov tip »produkcijc ljudi« in s tem sega preko polja meščanske
ideologije.
Ce je meščanska ideologija omogočala izpolnitev želje na podlagi
»adekvatne« družbene zavesti, če je v svoji potlačitvi nenehoma ne-
100
hote izdajala svoje potlačeno (Hegel stoji na stališču nacionalne eko-
nomije ...), pa tukaj nastopi obrat, kjer v določeni točki pride do krat-
kega stika, ki se iz ekonomije želje izključi realna družbena razmer-
ja in omogoči zadoTOljitev na drugi bazi. Ko fašizem obljubi izpol-
nitev želje skozi simbolni kratki stik, družbena razmerja ne le ostane-
jo nezamajana, temveč šele pridobijo prostor za razrešitev svojih a-
kutnih imanentnih protislovij, ki so se pokazala v krizi. Fašizem bi
torej lahko opredelili kot tisto obliko družbene reprodukcije, kjer sta
preživetje in afirmacija družbenega gospostva monopolnega kapitala o-
mogočena z obljubo gosix>stva nad označevalnim procesom, z obljubo
»rente nad označevalcem«, kjer torej ena oblito gospostva imaginar-
no odtehta drugo. Ce je stal Hegel na stališču nacionalne ekonomije,
pa je fašizem še najbližji stališču Daniela P. Schreberja, ki je s svo-
jimi Denkwürdigkeiten inavguriral naše stoletje.
Ce označevalni proces vdre na dan v sv4>ji »avtonomiji«, v loče-
nosti od miehan-izmov ekonomskega gospostva, pa je ta vdor možen
le kot svoja lastna parodija, svoj lastni zator — kot izključitev oz-
načevalne razlike, kot jezikovno zabarikadiranje pred procesom, ki no-
si jezik sam. Pri analizi Krahla smo videli, da mora negativnost pro-
letarske pozicije storiti korak naprej v skustvo negativnosti semiotič-
nega procesa, da lahko paradoksalno šole z izstavTtvijo konstitutivno
razsrediščenega subjekta govorice pridemo do tiste točke v zasta-
\it\i revolucionarnega prevrata, kjer lahko »zavest določa bit«. Faši-
stični vdor semiotičnega procesa pa je prav nj^egova izključitev — nje-
gova največja bližina revolucionarnemu projektu je njegova največja
oddaljenost od njega. Vendar je s tem paradoksom fašizem našel
marksistično analizo nepripravljeno: podal je odgovor na vprašanje,
ki si ga dotlej ni zastavila, njegova psihotična formula je bila historič-
ni odgovor na zlom revolucionarnega gibanja, na odpoved subjektiv-
nega faktorja, na tisti nedomišljeni proces osveščanja, ki ga je ta od-
poved postavila pod vprašaj. S tem pa je pomenil izziv k premestitvi
predpostavk historičnega materializma, izziv, ki ga je ta vse preveč
podcenjeval.
Tukaj lahko mimogrede pripomnimo, da Fayev poskus analize fašistične go-
vorice,m» sicer temelječ na »strukturalizmu«, zaobide prav problem posredovanja
med označevalnimi in ekonomskimi mehanizmi. V ključnih točkah poda Faye le
formule, ki se problemu izognejo: ». . . ena raven /premene forme/ je govorica,
medtem ko je ekonomska vrednost njena druga plat ali drugi register.« (str. 286)
•Namesto da bi preiskovali 'ideje', ki po idealistični verziji 'vodijo' zgodovino ali
jih po materialistični verziji zgodovina 'vleče za sabo' — gre za raziskavo procesa
govorice, ki se proizvaja in izmenjuje skozi sam ekonomski proces in spada k nje-
govim opornikom.« (str. 286—7) »Socioekonomske raziskave ... in lingvistične raz-
iskave ... se stekajo k istim točkam artikulacije.« (str. 326). Ker gre Faye v svoji
teoriji govorice mimo psihoanalize, je obsojen le na neke vrste sociologijo govo-
rice — katere rezultati so sicer lahko dokaj zanimivi in prinašajo mnogo nezna-
nega materiala. Tukaj lahko še mimogrede vidimo, kako malo skupnega imajo
med seboj različna miselna podvzetja, ki se jih skuša strpati v oznako »struktura-
lizem«.
Se pripomba k terminu »psihoza«, ki smo ga pogosto uporabljali. Zgrešena je
predstava, da so psihotiki le nekakšni od realnosti odmaknjeni »shizofreniki«, ži-
veči v lastnem bolnem umišljenem svetu, v nasprotju z njimi pa naj bi bili po ute-
čenem mnenju nevrotiki do neke mere tudi vsi t. im. »normalni« ljudje. Prav na-
sprotno: psihotik je »normalni človek« našega časa »/Psihotik/ daje svetu velike
sisteme znakov, heroje, komplote, armije, rase, kontinente in včasih pregovore,
jezike in pesmi. Ni 'nor', kot se to misli, 'normalen' je.«i7o (Morda bi za prototip
psihotične formule lahko veljala »Zdrav duh v zdravem telesu« — od tod ni več
daleč do vsakovrstnega obsojanja bolnih izmišljotin v pokvečenih telesih in s
Sibonyjem bi lahko rekli, da se je »gonja /la curée/ že začela.« (Sibony, op. cit.,
str. 143)).
Videli smo, da je v predmeščanskih družbah ekonomska baza za-
radi svoje nerazvitosti potrebovala sebi vnanjo »ideologijo«, ki je bila
z njo neposredno zraščena in ji je tako omogočala delovanje — raz-
merje, ki ga je Engels poimenoval negativna ekonomska določenost.
V meščanski družbi postane z razvojem baze, z univerzalizacijo pro-
dukcije, ideološka zavest v nadgradnji zavest same ekonomske baze,
ki prav v odcepu od nje »odraža« bazična razmerja. S fašizmom se ta
model znova spremeni: Ideološka zavest ni več zavest ekonomske ba-
ze, v njej ne moremo več neposredno razbirati bazičnih razmerij — v
tem bi iahko videli določen povratek k predmeščanskemu modelu,
vendar z odločilnimi razlikami: 1. ta novi tip ideološke zavesti ni več ne-
posredno zraščen s produkdjiskimi razmerji, ni več neposredna legi-
timacija gospostva, temveč je, nasprotno, od njih »emancipiran«;_ 2.
nastopi ne zaradi nerazvitosti ekonomske baze, temveč pra'v v točki
njene najvišje razvitosti. Morda lahko prav od tod ©.svetlimo naše
101
izliodlišče vprašanje o razmerju med historičnim materializmom in
psihoanalizo. Ta problem se je lahko z vso nujinostjo zastavil šele ob
fašizmu, kjer obe logiki, označevalna in ekonomska, delujeta dis-
paratno. Dvojiiost v mišljenju je treba zapopasti kot indeks dvoj-
nosti v stvari sami. Vprašanje ni rešljivo, če v poskusu odgovora bo-
disi ubiramo pot občih primerjav in dedukcij ali pa če iz zgodovini
izvzetega mesta iščemo različne zgodovinske primere, k,i bi ga lahko
osvetlili. Rešljivo postane šele, če se obrnemo k samim historičnim
predpostavkam, ki so to vprašanje proizvedle, če torej raziščemo nje-
gove materialne zgodovinske pogoje. Zato nam fašizem ne more velja-
ti za poseben primer občih razmerij med kritiko politične ekonomije
in psihoanaliz», ampak prav za tem razmerjem lastni primer. Njuna
dvojnost je prav poskus miselnega zapopadanja tega novega, od me-
ščanskega reda različnega modela, po katerem se ravnajo družbena
razmerja.
Za trenutek se vrnimo k naši analizi 18. brumairea in k trojni strukturi re-
prezentacije, ki smo jo skušali nakazati. Ali lahko isti model razširimo na fašizem
s preprosto modifikacijo, da moramo na mesto parcelnih kmetov, »realne baze«
vladavine Ludvika Bonapartea, vstaviti srednji sloj (v dvojni podobi obrtnika —
trgovca in »birokrata — tehnokrata«), realno množično osnovo fašizma? Odločilna
razlika se pokaže v dejstvu, da mora Ludvik Bonaparte svojo reprezentacijo na
določen način »vzeti resno« — v svojih ukrepih skuša dejansko zadovoljiti raz-
lične grupacije, ki jih po različnih modusih reprezentira, pri čemer se nenehno
zapleta v krog protislovij (cf. MEID III., str. 570—573). »Bonaparte bi rad veljal za
patriarhalnega dobrotnika vseh razredov. Toda nobenemu ne more dati, ne da bi
vzel drugemu.« (ibid., str. 572). V občosti svoje reprezentacije (videli smo, kako
se je ta občost konstituirala) je nenehno napoten k njenemu potlačenemu — če-
prav je njegovo gospostvo možno le kot »osamosvojena izvršilna oblast«, skuša
prav ta značaj prikriti s koncesijami na vse strani. Tudi kot despot je Ludvik
Bonaparte prisilno ujet v cerculus vitiosus svojih potlačitev, ki so le v diktaturi
izvršilne oblasti do karikature povečane potlačitve meščanskega reda. Reprezen-
tacijo »jemlje resno« že, kolikor skuša svoje podložnike zadovoljiti z realnimi
koncesijami. V fašizmu pa je že sámo to polje reprezentacije razgrajeno. Ce fa-
šistični vodja reprezentira srednji sloj, pa se nanj prav nič ne ozira — nasprotno,
morda se temu sloju še nikoli ni godilo tako slabo kot pod fašizmom. Pa ne le to
—	z arogantno nonšalanco lahko obravnava svojega zaveznika — velekapital (kot
je lepo opisal Sohn-Rethel) in lahko si celo privošči, da naroči organiziran eno-
nočni poboj svoje »decemberske tolpe«, ki mu je pomagala priti na oblast, ne da
bi pri tem njegova pozicija kakor koli trpela. V nobeno smer mu ni treba dajati
realnih koncesij (prav nasprotno, stopnja izžemanja se drastično poveča, življenj-
ski standard drastično upade itd.) — paradoks, ki ga ne moremo pojasniti iz
»realnih družbenih interesov«, lahko se mu približamo šele, če raziščemo meha-
nizme. ki vzpostavljajo njegovo reprezentacijo na podlagi »gospostva v govorici«
—	če lahko na ravni simbolnega sklene svoje pripadnike v homogeno celoto in
jih mobilizira pod zastavo vsakršnih »dokončnih razrešitev«, potem izgubi svojo
veljavnost vprašanje, koliko jih »realno« reprezentira. Kako naj to razumemo
drugače kot skozi refleksijo še kako »realne« in historično delujoče »materialne
sile« simbolnega? Ni mi treba posebej poudarjati, da ta vzvišenost nad realno
reprezentacijo obstoječih družbenih razredov pomeni prav največji pristanek na
obstoječe, največji Realitätsverlust je največje sprejemanje obstoječe realnosti.
Z našo analizo bi se lahko lotili nekaterih dilem in težav sodobne
marksistične diskusije o fašizmu in nakazali nekaj novih možnosti
za njihovo rešitev. Tukaj se bomo omejili le na nekaj shematskih pri-
pomb. Eden takih problemov je, kako določiti specifičnost fašistič-
nega gospostva glede na siceršnjo delovanje meščanske družbe v ob-
dobju monopolnega kapitalizma, kako razmejiti fašizem od drugih
oblik reševanja enakih problemov v poznem kapitalizmu. Ponavadi
nastopi razlika v golem komparativu še hujšega, še bolj neprikrite-
ga terorja.
Ta težava se morda eksemplarično kaže v opredelitvi, ki jo daje znani teo-
retik fašizma Reinhard Opitz:!" ne zadošča še opredeUtev, da služi fašizem uve-
ljavljanju interesov monopolnega kapitala, niti dodatek, da za to uporablja di-
rektno neomejeno teroristično nasilje. »Zato mora obstajati še tretji element de-
finicije, element določitve kvantitativne mere nasilja, po kateri zadobi določen
sistem fašistično kvaliteto. . .: Fašizem je tista oblika gospostva monopolnega ka-
pitala, v kateri so vsa gibanja, kjer se politično artikulirajo objektivni interesi
nemonopolistične večine — v prvi vrsti torej genuine politične organizacije delav-
skega razreda — ilegalizirana in zatrta skozi teroristično nasilje.« (str. 186—7).
Težava golega komparativa je povezana z Opitzevim odgovorom na drugi tipični
problem marksističnih analiz, na vprašanje protislovja med objektivno funkcijo
fašizma (»agentura monopolnega kapitala«) in njegovo množično osnovo. Po Opitzu
(in številnih drugih avtorjih) se da fašizem določiti le na podlagi njegove objek-
tivne funkcije, interesi množic, ki so mu sledile, pa ostanejo za definicijo irele-
vantni. (Zato lahko kot fašistične opredeli tudi vse sodobne vojaške diktature —
cf. str. 186). Na interese svojih pripadnikov se fašizem demagoško opira le pred
prevzemom oblasti, ». . . niti iskrica interesa srednjega sloja iz opozicijske faze
fašizma ne preskoči v njegovo fazo gospostva.« (str. 183). Ta interes pa tudi v prvi
fazi ne more veljati za objektivni zgodovinski interes srednjega sloja, »temveč
je le odraz njegove klavrnosU v željah-sanjah /Wunschträume/, nabitih z ressen-
102
timentom, ki se spričo progresivne ekonomske razvojne stopnje ne dajo udejanji-
ti.« (str. 181). Realno moč lahko zadobljo le, kolikor se povežejo z interesi mono-
polnega kapitala. Pri tem pa ostane nepojasnjen tako mehanizem, po katerem se
objektivni interes določenega razreda popači v izkrivljenost ressentimenta, kot po
drugi strani vprašanje, kaj se pri objektivni funkciji fašizma zgodi s popačenimi
željami in sanjami množic, ki so tvorile njegovo podlago, kako so se mogle tako
zelo slepiti, da niso spregledale značaja njegovega gospostva. Opitz nam lahko tu-
kaj le suho zatrdi, da Je »njihova zavest. . . tako močno prevzeta od monopolno-
kapitalistične ideologije, da ne morejo dospeti niti do spoznanja vzrokov /svojega
položaja/ niti do spoznanja lastnega objektivnega interesa sploh.« (str. 179). Vzro-
ke za svojo nesrečo lahko vidijo le tam, »kjer jim jih monopolnokapitalistična
ideologija pokaže.« (ibid.) Opitz torej preprosto predpostavi, kar bi šele moral
razložiti: od kod tej ideologiji njena skrivnostna moč?
Na sorodne probleme naleti v precej drugačni zastavitvi Manfred Clemenz.i7ä
Clemenz metodološko loči tri nivoje analize: »1. pod katerimi družbenimi pogoji
je nastal fašizem (genetična dimenzija); 2. katere funkcije Je izpolnjeval fašizem
(funkcionalna dimenzija); 3. katero ideologijo in organizacijsko obliko so imela
fašistična gibanja? (fenomenološka dimenzija).« (str. 207) Ce pustimo ob strani po-
sebne probleme pogojev nastanka fašizma (Clemenzovo delo Jih podaja obširno, z
zgledno natančnostjo in historičnim posluhom), preostane trditev, da specifične
razlike fašizma ne moremo iskati na funkcionalni ravni, temveč na fenomenološ-
ki.1'3 Fašizem namreč izpolnjuje iste funkcije kot različne druge oblike vlada-
vine monopolnega kapitala (1. discipliniranje delavskega razreda in srednjega
sloja. 2. zagotovitev pogojev za nadaljnjo akumulacijo kapitala, 3. ekspanzionistič-
no širjenje vplivnih sfer in tržišča — cf. str. 230), vendar na drugačen način in z
drugimi sredstvi, kar je razvidno šele iz opredelitev na fenomenološki ravni: 1.
hierarhična, paramilitaristična organizacija na čelu s führerjem, 2. anti-humani-
stična, anti-liberalna in anti-sociallstična doktrina, 3. prioriteta fiihrerja in partije
pušča nezamajano staro oligarhijo in strukturo oblasti, 4. nasilje v obliki sistema-
tičnega terorja, ne le vnanjega, ampak tudi ponotranjenega (str. 231). Pri tej di-
menziji, odločilni za definicijo fašizma, ostaja Clemenz torej le pri naštevanju raz-
ličnih značilnosti fašizma, ne da bi mogel razviti njihovo sovlsnost — zaobide
vprašanje, kako se morajo v svojem ustroju spremeniti sami historični subjekti,
da bi fašizem lahko imel takšne in takšne lastnosti. Pa ne le to. Abstraktna meto-
dološka delitev ga sili le k dolgočasnim in praznim napotkom, da šele vse tri di-
menzije dajo zadovoljivo podobo fašizma in da se nobene ne da izpustiti, da so
med seboj tesno prepletene itd. — ne da bi pri tem mogel pojasniti, kako izpolnje-
vanje določenih funkcij zahteva določeno interno organizacijo, kako konkretna
organizacija omogoči izpolnjevanje različnih funkcij itd. — seveda, kot smo videli
v naši analizi, nikakor ne tako, da »ena plat dopolnjuje drugo«.
Nadaljnji tipični problem predstavlja razmerje med politiko in ekonomijo
v fašizmu. Glede tega vprašanja Je še posebej znana polemika iz let 1966—1968
v teoretski reviji Das Argument,iv-» kjer je vsaka stran vztrajala pri enem od
obeh polov alternative — ena stran Je zatrjevala, da gre pri fašizmu za novo raz-
ličico kapitalističnega reda in da torej marksistični postulat o primatu ekonomije
(v veliki meri razumljen v ekonomistični zožitvi) vseskozi zadostuje, druga pa,
da imamo pred seboj red, kjer politika igra bistveno spremenjeno avtonomno
vlogo (cf. npr. Masonovo naštevanje primerov, kjer .so različne politične odločitve
neposredno škodovale ekonomiji). Na podobno kontroverzo smo naleteli že znotraj
Frankfurtske šole med Neumannom, Kirchheimer Jem itd. na eni ter Horkheimer-
jem in Pollockom na drugi strani (cf. III. pogl. tega spisa). Drugačno možnost je
v to diskusijo vnesel Eike Hennigns s svojim predlogom, da je treba obe poziciji
brati skupaj, da torej ne gre za togo izigravanje enega pola proti drugemu, tem-
več za delitev dela — da je torej fašizem »na podlagi teroristično stabiliziranega
kapitalističnega produkcijskega in lastniškega reda izvedena celokupnodružbena
delitev dela med 'kapitalističnimi funkcijskimi elitami' na področjih gospodar-
stva, uprave in vojske ter 'osamosvojeno-intervencionistično' fašistično izvršilno
oblastjo, ki naj omogoči in realizira produkcijo absolutne presežne vrednosti. . .«
(str. 162). S tem Je ohranjena po eni strani »relativna avtonomija« (str. 158) države
in politike v njeni različnosti od liberalnega modela ter po drugi strani refleksija
njene posredovanosti s pogoji razrednega boja in pogoji uvrednotenja kapitala.
Vendar Hennlg prav s tem, ko hoče ohraniti oboje, i avtonomijo politike v fašiz-
mu i njeno odvisnost od ekonomije, daje imaginarno rešitev s formulo vzajem-
nega dopolnjevanja obeh polov in s tem potlači pravi problem: da se ekonomske
posredovanosti političnega v fašizmu ne da več reflektirati s teoretskim instru-
mentarijem, ki je lahko zapopadel njuno razmerje v liberalnem meščanskem redu,
da obeh polov, politike in ekonomije, ne veže njuno medsebojno dopolnjevanje,
temveč prav zareza, ki Je zazijala med njima. Zato tudi Hennigu analiza »psiho-
loških mehanizmov« nastopi šele kot koristni naknadni dodatek, ne pa kot tisti
nujni korak, ki šele lahko osvetli premestitev političnega polja.
Naše pripombe so ostale le načelne narave in bi jih bilo treba šele izdelati.
Naša pot skozi marksistične analize fašizma ni skušala podati
kaJtšnega nev-tralnega pregleda teh anaMz in njihovih dosežkov, tem-
več je sledila predvsem tistemu, kar so bile različne analize v so-
očanju s fašizmom prisiljene proizvesti novega, sledila je tistim
momentom, kjer so marksistično refleksijo njene lastne analize,
ki jih je morala opraviti, nepovratno ločile od »klasične« zasta-
vitve, od arheološkega izkopavanja izvorne misli izpod ideoloških
naplavin. Videli smo, da je refleksija morala vzeti nase breme zavesti
poraza, zloma revolucionarnega gibanja, se soočiti z dejstvom, da te-
melji S]x>pad našega stoletja ni potekal med socializmom in silami sta-
rega reda, temveč med fašizmom na eni ter »demokratskimi« in »soci-
alističnimi« silami na drugi strani, dejstлч>m, da^ naše epohe ni opre-
delilo napredovanje proletarske re\x>lucije, temveč prav fašizem. V
tem grenkem izkustvu je morala marksistična refleksija ne le znova
103
premestiti svojo ekonomsko zasnovanost, temveč tudi proizvesti novo
teoretsko polje, dotlej potisnjeno ob rob, prisiljena se je bila torej
artikulirati v nepričakovani dvojnosti, čeprav je pri tem nenehno sku-
šala zatreti lastne konsekvence. Ta teoretska samorefleksija spoprije-
ma s porazom postaja danes nujnejša kot kdaj koli poprej: danes
vemo, če naj parafraziramo Marcuseja, da je vojaška in administra-
tivna zmaga nad fašizmom le posodobila in napravila učinkovitejše
tiste družbene strukture, iz katerih je fašizem zrasel, nikakor pa jih
ni odstraniila da historična dediščina fašizma ni ohranjena v tistih
gibanjih in režimih, ki so mu po vnanjdh znakih najbolj podobni, tem-
več v samem poznem kapitalizmu. Zaključimo naj torej, da je naša
pot, na videz ves čas naperjena le na historično podobo nemškega fa-
šizma, obmejeno z letnico njegovega poraza, že vseskozi merila na
drugo odločilno vprašanje: na kakšen način se danes fašizem z dru-
gimi sredstvi nadaljuje?
Mladen Dolar
Ljubljana, marec 1978
OPOMBE:
1	H. Marcuse: »Osemnajsti brumaire Louisa Bonaparta« in naš čas. Problemi
40—41, Ljubljana, 1966.
2	Adorno: Zum Verhältnis von Soziologie und Psychologie, GS 8, Frankfurt
1972. Str. 42 ff. (Slov. prevod v Problemih 163—8, Ljubljana 1975, str. 30 ff.).
3	cf.: »... naše psihološke analize nas vodijo toliko globlje v družbeni smisel,
kolikor bolj se vzdržimo vsakega napotka k očitnim In racionalnim socioekonom-
skim faktorjem. Družbeni element bomo znova odkrili na samem dnu psiholoških
kategorij, a ne tako, da bi tam, kjer imamo opravka z nezavednim, prenaglo vnesli
ekonomske in sociološke površinske vzroke — nezavedno je z družbo povezano
ne veliko bolj Indirekten in zapleten način.« (Adornov memorandum o »Labor
Project«, november 1944, cit. po Jay: The Dialectical Imagination, London 1973,
str. 230),
4	MEID IV., str. 38.
5	Ta tema je danes pridobila na aktualnosti v zvezi s t. im. »evrokomuniz-
mom«. Spomnimo se kratkovidnih reformističnih poskusov na zadnjem kongresu
KP Francije, da bi se v marksističnem pojmovniku otresli neprijetnega pojma
diktature proletariata.
6	Pojem avtoritarne države in avtoritarnega gospostva, izdelan v okviru kri-
tične teorije, sicer deli nekatere poteze s pojmom totalitarizma, vendar zahteva
posebno obravnavo, cf. nadaljevanje tega spisa.
7	H. Arendt: The Origins of Totalitarianism, New York 1951 (kasneje mnogo-
krat ponatiskovana in večkrat predelana knjiga); C. J. Friedrich: Totalitäre Dik-
tatur, Stuttgart 1957. Zanimivo je, da je eden važnih teoretikov totalitarizma tudi
Zbignlew Brzezinski, danes zelo pomembna osebnost v Carterjevi ekipi.
8	J. P. Faye: Langages totalitaires, Paris 1972; Isti: Théorie du récit, Paris
1972. Glede totalitarizma in stalinizma cf. Théorie du récit, str. 131,
9	Za marksistično kritiko Faya cf. Poulantzas: Note à propos du totalitarisme.
Tel Quel 53, Paris 1973.
10	Tukaj sledimo analizi v W. F. Haug u. a.: Ideologische Komponenten in
den Theorien über den Faschismus, Das Argument 33. Berlin 1965, ter klasifikaciji
v R. Opitz: tJeber die Entstehung und Verhinderung von Faschismus, Das Argu-
ment 87, BerUn 1974, zlasti str. 555 ff.
11	Haug u. a., op. cit. str. 8.
12	ibid. ,str. 9.
13	Najambicioznejši proizvod tega vala je J. C. Fest: Hitler, Berlin 1973 (1192
strani), zdaj tudi filmska uspešnica.
14	Haug u. a., op. cit. str. 15.
15	cit. po E. Hennig: Bürgerliche Gesellschaft und Faschismus in Deutschland,
Frankfurt 1977, Str. 67.
16	cf. R. Reiche u. B. Blanke: Kapitalismus, Faschismus und Demokratie, Das
Argument 32, Berlin 1965, Str. 12 ff.
17	Za primer le citat iz zaključka slavnega dela Hanne Arendt: »V netota-
litarnem svetu pripravlja ljudi k totalitarnemu gospostvu prav dejstvo, da je
osamljenost, ki je bUa nekoč mejno izkustvo v določenih marginalnih družbenih
pogojih . . ., postala vsakodnevno izkustvo čedalje večjih množic našega stoletja.
Neusmiljeni proces, v katerega totalitarizem nažene in organizira množice, je ka-
kor samomorilski beg od te dejanskosti.« cit. po H. Arendt: Totalitarionism, New
York 1968, str. 176.
18	cit. po Hennig, op. cit., str. 53.
19	Mnoga dela meščanskih teoretikov so prinesla veliko koristnega materiala
in bi zaslužila bolj diferencirano obdelavo. To velja zlasti za gigantsko delo Bra-
cher, Sauer, Schulz: Die Nationalsozialistische Machtergreifung, Köln in Opladen
1963 ter K. D. Bracher: Die Auflösung der Weimarer Republik, Villingen 1960 (3.
izd.), dalje za dela E, Nolteja (Der Faschismus in siener Epoche, München 1963 —
zelo znano delo s številnimi ponatisi in prevodi, dalje Die faschistische Bewegun-
gen, München 1963 in več drugih), kakor tudi za nekatera dela R. Dahrendorfa
(Gesellschaft und Demokratie in Deutschland, München 1965) in Talcotta Parsonsa
(Essays in Sociological Theory, New York — London 1964) ter za obsežno mono-
grafijo A. Schweitzerja: Big Business in the Third Reich, Bloomington (USA)
1964. Za marksistično kritiko teh del cf. recimo M. Clemenz: Gesellschaftliche
Ursprünge des Faschismus, Frankfurt 1972, dalje Hennig, op. cit., Reiche-Blanke,
op. cit., ter številne prikaze in recenzije v Das Argument.
104
20	N. Poulantzas: Fascisme et dictature, Paris 1974 (2. izd.) str. 52.
21	ibid., citat iz Resolucije prezidija KI z dne 1. 4. 1933.
22	ibid., str. 53.
23	ibid.
24	ibid., str. 54.
25	ibid., str. 55.
26	ibid., str. 172.
27	ibid., str. 173.
28	Najbolj znani in tipični primer na francoslti levici je brošura Glucksmann,
Geismar, Foucault in dr.: Nouveau fascisme, nouvelle démocratie, posebna števil-
ka Les temps modernes 310 bis, Paris, 1971. Za kritiko te pozicije cf. M. Clemenz:
Prilog fenomenologiji fašizma, v: Fašizam 1 neofašizam, Zagreb 1976, str. 22 ff.
29	cf. Poulantzas, op. cit., zlasti str. 171 ff. Ob oživitvi te teze na nemški levici
cf. J. Schmierer: Sozialfaschismusthese und politische Programmatik der KPD
1928—33, Kommunismus und Klassenkampf, št. 1/1975, Mannheim.
30	Tukaj lahko le napotimo na dobro analizo teoretskih protislovij Kominter-
ne v Poulantzas, op. cit., zlasti str. 37—66 in 171—192. Ta kritika je še podrobneje
razvita v prvi izdaji te knjige (Paris 1970).
31	prim, predvolilne plakate, prvič ponatisnjene v Gesellschaft, Beiträge zur
Marxschen Theorie 6, Frankfurt 1976, str. 292 ff.
32	C. Zetkin: Der Kampf gegen den Faschismus, fotomehanični ponatis v
Faschismusanalyse und Antifaschistischer Kampf der Kommunistischen Interna-
tionale und der KPD 1923—1945, Heidelberg 1974 (2. izd.).
33	cf. Clemenz: Gesellschaftliche Ursprünge des Faschismus, Frankfurt 1972,
Str. 158 ff.
34	cf. npr. W. Alff: Der Begriff Faschismus und andere Aufsätze . . ., Frank-
furt 1971. Alffovo definicijo navajamo kot informativni primer številnih podobnih
poskusov opredelitve fašizma: »Fašizem je bil politično gibanje, ki se je navezova-
lo na arhaično psihično pripravljenost sprejemanja avtoritete pri velikih množi-
cah in na njihov skozi zgodovinsko Izkustvo aktualizirani strah pred dekadenco,
politično gibanje, ki je v interesu ohranitve celokupnega družbenega stanja, ki
ga je določal kapitalizem, nastopilo proti proletariatu, ki se Je v razmerah rela-
tivno razvite demokracije organiziral s čedalje večjim uspehom, zato je to giba-
nje moralo poskušati zatreti razredna protislovja znotraj posameznih držav v ko-
rist agresivne zunanje politike in pri tem propadlo v katastrofi leta 1945.« (str. 50)
35	npr. R. Opitz: Die faschistische Massenbewegung, v: R. Kühnl (Hg.): Texte
zur Faschismusdiskussion I., Reinbek bei Hamburg 1974, str. 185.
36	Poulantzas, op. cit., str. 343—375.
37	Na podlagi množične osnove in legitimacijskih mehanizmov, ki so z njo
povezani, lahko iščemo tudi bistveno razliko do stalinizma.
38	npr. G. Dimitroff: Arbeiterklasse gegen Faschismus, v: Kühnl (Hg.), op.
cit., str. 64—5.
39	August Thalheimer: Ueber den Faschismus, prvič objavljeno v Gegen den
Strom. Organ der KPD (Opposition), Berlin 1930. Tukaj citiramo po nekoliko
skrajšanem ponatisu v Kühnl (Hg.), op. cit., str. 14 ff.
40	Avtor prve bonapartistične teorije fašizma je pravzaprav Otto Bauer (cf.
R. Opitz: Ueber die Entstehung und Verhinderung von Faschismus, Das Argument
87, Berlin 1974, Str. 576).
41	MEID III. Str. 562. Nadaljnje navedbe strani v tekstu veljajo za MEID Ш.
42	cf. R. Opitz: Ueber Faschismustheorien und ihre Konseqenzen, v: Kühnl
(Hg.), op. cit., zlasti str. 234 ff.
43	Poulantzas, op. cit.. str. 69.
44	K. Marx: Osemnajsti Brumaire Ludvika Bonaparta, Ljubljana 1947. Nave-
deni stavek (in več drugih) Je Engels v izdaji leta 1885 zaradi cenzure izpustil. Iz-
puščeni pasusi so prevedeni v prvi slovenski izdaji iz leta 1947, v MEID III. pa Jih
iz neznanih razlogov ni najti.
45	Zanimivo analizo Razrednih bojev v Franciji, ki Jo Je nakazal S. Žižek
(Napomene uz odnos »kritičke teorije« i »strukturalizma«, Ideje št. 4—5—6/1976,
Beograd, str. 211—2), bi se dalo tako še dopolniti: če je bila zagotovitev repro-
dukcije buržoaznega gospostva sprva možna le preko združitve orleanistov in legi-
timistov (dveh rojalističnih frakcij) pod masko repubUkanstva, se je zaradi no-
tranjih protislovij republike ta konstelacija morala premestiti v trojno strukturo
reprezentacije, ki določa vladavino Louisa Bonaparta — le tako se Je lahko bur-
žoazno gospostvo še naprej reproduciralo.
46	MEID III., str. 77.
47	Tukaj naj le omenimo, da bi se marksistična analiza morala resno spo-
prijeti z analizo Marxoveoa stila — seveda v strogem pomenu materialistične prak-
se pisanja. 18. Brumaire nudi pravo izobilje primerov za subverzijo »klasičnih«
metafor.
48	A. Gramsci: Socialismo e fascismo, Einaudi, Torino 1966. Dobro analizo
Gramscijevih stališč Je najti v M.-A. Macclocchi: Gramsci et la question du fascis-
me. v: Macciocchi (éd.): Eléments pour une analyse du fascisme 1., Paris 1976,
49	P. Togliatti: Predavanja o fašizmu, v: Izbrano delo, Ljubljana 1976, str.
91—182.
50	Leo Trotski: Schriften über Deutschland 1929—1940, hg. von H. Dahmer,
Frankfurt 1971. Pozicijo Trockega Je komentiral in razvil Ernest Mandel: Du
fascisme, Paris 1974.
51	p. sering (Richard Löwenthal): Faschismus und Monopol-kapitalismus
(Raubdruck).
52	Ernst Bloch: Erbschaft dieser Zelt (1935), Frankfurt 1962 (politični spisi
iz let 1929—1933). Dalje: Vom Hasard zur Katastrophe. Politische Aufsätze aus den
Jahren 1934—1939. Frankfurt 1972.
53	G. Lukács: Die Zerstörung der Vernunft (1955), Darmstadt/Neuwied 1973—4.
Nezanesljiv slovenski prevod: Razkroj uma, CZ, Ljubljana 1960.
54	G. Dimitroff: Arbeiterklasse gegen Faschismus, v: Kühnl (Hg.): Texte zur
Faschismusdiskussion I., Reinbek bei Hamburg, 1974, str. 58. Od tod tudi nadaljnji
citati v tekstu.
55	B. Blanke. R. Reiche u. J. Werth: Die Faschismus-Theorie der DDR. Das
Argument 33, Berlin 1965, str. 47.
56	ibid. (cit. po W. Heise: Aufbruch in die Illusion, Berlin (DDR) 1964).
105
57	ibid. CLanelc dodaja, da spada zažiganje čarovnic v novi in ne v srednji
vele.
58	ibid. (Avtor citata je Walter Ulbricht).
59	ibid., str. 45.
60	npr. Grundlgaen des Marxismus-Leninismus, Lehrbuch, Berlin (DDR) 1960.
61	Nekaj važnejših del:
E. Czichon: Wer verhalf Hitler zur Macht?, Köln 1967
D. Eichholtz: Geschichte der deutschen Kriegswirtschaft 1939—45, Berlin
1969
D. Rlchholtz/W. Schumann: Anatomie des Krieges, Berlin 1969
K. Gossweiler: Die Rolle des Monopolkapitals bei der Herbeiführung der
Röhm-Affäre, Berlin 1963.
isti: Grossbanken, Industriemonopole, Staat 1914—1932, Berlin 1971
K. Gossweiler/R. Kühnl/R. Opitz: Faschismus: Entstehung und Verhinde-
rung, Frankfurt 1972
J, Kuczynski: Die Geschichte der Lage der Arbeiter unter den Kapitalis-
mus 1/5, Berlin 1966.
62	A. Sohn-Rethel: Ökonomie und Klassenstruktur des deutschen Faschismus,
Frankfurt 1973 (citati v tekstu z oznako F),
63	Die ökonomische Doppelnatur des Spätkapitalismus, Darmstadt und Neu-
wied 1972 (citati v tekstu z oznako D).
64	c£. edini slovenski prevod Sohn-Rethela: Osnovne poteze zgodovinskoma-
terialistične spoznavne teorije. Časopis za kritiko znanosti 4—5—6, Ljubljana 1974,
str. 138—157. Obširno je to temo razvil Leo Šešerko v svojem magisteriju: Zavest
in blagovna forma v Kapitalu, rokopis, Ljubljana 1977,
65	Celotni Sohn-Rethelovi zastavitvi bi se dalo očitati, da izhaja iz menjave
in ne iz produkcije — cf. npr. H. Reinicke: Ware und Dialektik, Luchterhand,
Darmstadt und Neuwied 1974, str, 103 ff. Sohn-Rethelova obramba pred tem očit-
kom v dodatku k 2. izd. Geistige und körperliche Arbelt (1970), Frankfurt 1973,
zlasti str. 235 ff.
66	cf. »Ökonomie der Zeit, darin löst sich alle Ökonomie auf.« (Marx: Grund-
risse, Str. 89). Sohn-Rethelova interpretacija v Geistige und körperliche Arbeit,
op. cit., Str. 179.
67	cit. po E. Schmalenbach: Die Betriebswissenschaftslehre an der Schwelle
der neuen Wirtschaftsverfassung, referat na dunajskem kongresu »obratnih izve-
dencev« /Betriebwissenschaftler/ leta 1928, ob 30-letnici prvega akademskega pri-
poznanja te nove discipline.
68	cf. npr.: »Glede samega načina produkcije se npr. manufaktura na začetni
stopnji svojega razvoja razlikuje od cehovske rokodelske industrije edinole po
tem, da zaposluje isti kapital istočasno večje število delavcev. Delavnica cehov-
skega mojstra se je samo razširila.« (Kapital I., str. 367). ». . . specifično kapitali-
stični način produkcije ... s svojimi metodami, sredstvi in pogoji samoniklo na-
staja in se izoblikuje šele na podlagi formalne podreditve dela kapitalu«. (Ibid.,
str, 573).
69	cf. Poulantzas, op. cit., str. 44 op. Za celoten problemski sklop cf. G. La
Grassa: Proizvodne snage 1 odnosi proizvodnje. Marksizam u svetu, št, 10/1974,
str. 38 ff.
70	Geistige u. körperliche Arbeit, op, cit„ str. 197.
71	V novem delovanju ekonomije se ne da več govoriti o presežni vrednosti
v Marxovem pomenu — ta je rasla le iz variabilnega kapitala — temveč o »sur-
plusu«, ki nastaja na podlagi »izkoriščanja kapacitete celotne naprave /Kapazi-
tätsauslastung der Gesamtanlage/ (zaposlene mašinerije in zaposlene delovne sile
skupaj)« (Doppelnatur, str. 52). Ta pojem sta izdelala Baran in Sweezy v Mono-
polnem kapitalu.
72	2e Schmalenbach ugotavlja: »Ce bi našim današnjim gospodarskim vodi-
teljem rekli, da so hote ali nehote izvrševalci marksistične oporoke, potem bi po
mojem proti temu z vso zavzetostjo protestirali. . . Samo orodje so, nič drugega
kot orodje,« (F 41).
73	Imenujejo jih tudi »desne keynesovce« — cf. Clemenz, op. cit. str. 50.
74	Geistige und körperliche Arbeit, op. cit., str. 182—3.
75	K temu je veliko prispeval tudi izgon znanstvenikov židovskega rodu.
76	Poseben položaj je v tem konfliktu zavzemala firma Krupp, ki je segala
vse od težke do predelovalne Industrije in je bila tako sečišče različnih intere-
sov. Ob tem je razpolagala s suvereno finančno neodvisnostjo, ki ji je omogočila,
da Je lahko čakala na izid konflikta, (cf. F str. 73).
77	Resnica teh poskusov reševanja krize se pokaže tudi z dejstvom, da bi tudi
New Deal ne mogel uspeti brez obrata v oboroževalno industrijo, da mu je torej
nemško mrzlično oboroževanje prišlo samo prav. Navedena ekonomska razlika
je torej le relativna, cf. G. M. Bonacchi: Marxistische Theorie und Krise: die
'Rätekommunisten' zwischen New Deal und Faschismus, v: Arbeiterbewegung.
Theorie und Geschichte — Jahrbuch 4, Frankfurt 1976, str. 109 ff.
78	cf. »Fašizem ni, kot se pogosto trdi, višja dopolnitev finančnega kapitaliz-
ma, nasprotno, . . . nastal je pri (zaradi izgubljene vojne, razlastitve tujega kapi-
tala in reparacij) najšibkejšem členu svetovnega kapitalizma in v njem spet pri
ekonomsko najšibkejših delih buržoazije.« (F 174).
79	Razen Anglije, cf. Tabelle II. v Clemenz, op. cit., str. 318.
80	Geistige u. Körperliche Arbeit, op. cit., str. 185.
81	velekapital Je še leta 1930 veliko izdatneje podpiral DVP kot Hitlerja.
81a Tako tudi Togliatti o italijanskem fašizmu: »Fašistična stranka ne more
obdržati oblasti z istimi kadri, s katerimi jo je prevzela.« (Predavanja o fašizmu,
v: Izbrano delo, Ljubljana 1976, str. 120).
82	cf. Kapital I., str. 423 (op. 89).
83	cf. Engelsova slavna pripomba, da historične pogoje »spreminja npr. vsak
trust in vsakih deset let so izhodišča za naskok /Angriffspunkte/ totalno pre-
maknjena.« (Pismo C. Schmidtu z dne 1. 7. 1891, cit. po dr. B. Debenjak: Friedrich
Engels — zgodovina in odtujitev, Maribor 1970, str. 137).
84	To nima zveze s starim meščanskim očitkom, da marksizem vse zvaja
na »ekonomijo« in zanemarja druge »človeške razsežnosti«.
85	glede njihove biografije, teoretske fiziognomije in bibliografije cf. M. Jay:
The Dialectical Imagination, London 1973, str. 144—150.
106
86	Cf. polemika med T. Masonom. E. Czichonom, D. Einchholtzem in K. Goss-
weilerjem v Das Argument 41 in 47, Berlin 1966 in 1968, ter Intervencija E. Hen-
niga, op. cit.
87	F. Neumann: Behemoth: The Structure and Practice of National Socialism
1933—1944, rev. ed., New York 1944, ponatis New York 1963 — po tej izdaji tudi
nadaljnji citati.
88	cf. O. Kirchheimer: Criminal Law in National Socialist Germany, v: Stu-
dies in Philosophy and Social Sciences /v nadaljnem SPSS/ VIII, 3, New York
1939.
isti: The Legal Order of National Socialism, SPSS IX, 2, New York 1941.
89	A. R. L. Gurland: Technological Trends and Economic Structure under
National Socialism, SPSS IX, 2, New York 1941.
90	Tej je predhodna le analiza Daniela Guérina — zlasti v Sur le fascisme
II. — Fascisme et grand capital, Paris 1936, ki bi zaslužila posebno obravnavo.
Nova izdaja Paris 1965 (Maspero) s številnimi ponatisi.
91	Termin izvira pravzaprav od fašističnega ekonoma W. Neulinga..
92	recimo R. Bollmus: Das Amt Rosenberg und seine Gegner, Stuttgart 1970
in M. Broszat: Der Staat Hitlers, München 1969.
92a cf. G. Stollberg: Der Vierköpfige Behemoth... v: Gesellschaft. Beiträge
zur Marxschen Theorie 6, Frankfurt 1976. str. 92 ff.
93	F. Pollock: State Capitalism, SPSS IX, 2, New York 1941, str. 200 ff. ter
Is National Socialism a New Order, ibid., str. 440 ff. Nadaljnji citati po SPSS IX.
94	Pollock citira po: W. Neuling: Wettbewerb, Monopol und Befehl in der
heutigen Wirtschaft, Zeitschrift für die Gesamte Staatswissenschaft 1939 (SPSS IX.,
Str. 450 op.).
95	Dne 28. 7. 1943, ob padcu Mussolinija, je Bertold Brecht v svoj delovni
dnevnik zapisal, da je povprašal »altruiste« z Inštituta: »Kaj bi bilo sedaj z vašim
ekonomom Pollockom, ki je pričakoval stoletje fašizma, verjel v plansko ekono-
mijo nemške buržoazije itd. . .. Ko sem jim pred letom dni povedal svoje mne-
nje o tem. da v Nemčiji ne gre za nič drugega kot za površno vojno gospodarstvo
z zelo malo prave koordinacije, z občasnimi državnimi Intervencijami, so samo
dvignili obrvi.« (cit. po Geyrhofer: Planska privreda — desna ili leva?. Marksizam
u svetu 10—11/1976, str. 437).
% М. Horkheimer: Autoritärer Staat (Aufsätze 1939—1941), Amsterdam 1967 —
od tod tudi nadaljnji citati. Knjiga vsebuje poleg naslovnega spisa še dva: Die Ju-
den und Europa ter Vernunft und Selbsterhaltung.
97	cf. "...dve zoperstavljeni 'realnosti' 'silita k misli': 'realnost' etabliranega
sveta sili k ideološki misli, 'realnost' negativitete (proletariata) sili k revolucloni-
rajoči misli, misli revolucionirajoče prakse.« (Debenjak, op. cit., str. 140).
98	A. Schmidt — G. E. Ruščini: Frankfurtska škola, Beograd 1974, str. 106.
99	Čeprav se mnogih pasaž drži določena dvoznačnost, lahko bi rekli nostal-
gija za pretečenim in izgubljenim.
100	H. J. Krahl: Konstitution und Klassenkampf, Frankfurt 1971, str. 220. (slov.
prevod tega odlomka v: Problemi 163—168, Ljubljana 1976, str. 61).
101	Krahl, op. cit., str. 221 (slov. prevod op. cit., str. 62).
102	cf. npr. tudi Marcusejev uvod v Enodimenzionalnega človeka.
103	Tukaj bomo citirali po W. Reich: Massenpsychologie des Faschismus, v:
R, Kühnl (Hg.): Texte zur Faschismusdiskussion I.. Reinbek bei Hamburg 1974,
Str. 30 ff.
104	cit. po A. Lorenzer: Symbol, Interaktion, Praxis v: Psychoanalyse als
Sozialwissenschaft, Frankfurt 1971, str. 21.
105	cit. po ibid., str. 12—13.
106	k tej problematiki cf. M. Tort: Ob freudovskem pojmu »zastopstva« (Re-
präsentanz), Problemi 163—168, Ljubljana 1976, str. 248 ff.
107	»Prav biologistični moment je zmeraj znova vezal nazaj na ravno tiste
pozicije, ki jih je Freudova psihoanalitična metoda že zapustila.« (Lorenzer, op.
cit., str. 14).
108	citiramo po E. From: Bekstvo od slobode, Beograd 1969 (original New
York 1942).
109	recimo: »Človekovi naravi so vrojene težnje po sreči, harmoniji in svo-
bodi.« (E. Fromm: Zdrava družba, Ljubljana 1970, str. 78.) Podobnih mest bi lahko
našli še celo kopico.
110	Lorenzer, op. cit., str. 28.
111	H. Dahmer: Notizen zur antifaschistischen Sozialpsychologie, v: Arbeiter-
bewegung. Theorie und Geschichte, Jahrbucii 4, Frankfurt 1976, str. 78.
112	Fromm, op. cit., str. 114—5.
113	cf. Jay, op. cit., str. 88.
114	Studien über Autorität und Familie, Paris 1936 (večji del Horkheimerje-
vega, morda najpomembnejšega, prispevka v slov. prevodu: Avtoriteta in družina.
Problemi 163—168, Ljubljana 1976).
115	Studies in Prejudice:
B. Bettelheim — M. Janowitz: Dynamics of Prejudice: A Psychological
and Sociological Study of Veterans, New York 1950
N. W. Ackermann — M. Jahoda: Anti-Semitism and Emotional Disorder:
A Psychoanalitic Interpretation, New York 1950
T. W. Adorno, E. Frenkel-Brunswik, D. J. Levinson, R. Nevitt Sanford:
The Authoritarian Personality, New York 1950
L. Lowenthal — N. Guterman: Prophets of Deceit, New York 1949
P. Massing: Rehearsal for Destruction, New York 1949
116	Citirali bomo po T. W. Adorno in drugi: The Authoritarian Personality,
v: Adorno: Gesammelte Schriften 9/1 (Soziologische Schriften II/l), Frankfurt
1972.
117	Prvi tovrstni poskus so bile raziskave, izvedene v 30-tlh letih pretežno v
Nemčiji, ki so tvorile drugi, empirični, del Studien über Autorität und Familie. Te
raziskave so bile v glavnem skromnega obsega in metodološko neizdelane, po-
membnejše so le Frommove raziskave psihološkega stanja nemških delavcev in
uslužbencev — k temu cf. Jay, op. cit., str. 131 ff.
Nadaljnji veliki poskus empiričnih raziskav je bila Inštitutova raziskava o
antisemitizmu med ameriškimi delavci, ki je bila izvedena v letih 1943—4 in ki jo
je financiral Jewish Labor Comittee. Zaradi notranjih razprtij in tehničnih težav
107
ni bila nilíoli objavljena, rezultati pa so pokazali, da je bilo najti antisemitska
nagnjenja v različnih oblikah pri več kot 50 ','» ameriškega delavstva — k temu
CÍ. Jay, op. cit.. str. 224 fi. Pri Avtoritarni osebnosti so bili uporabljeni nekateri
izsledki te študije, zlasti pa številne izkušnje.
118	Die gegenwärtige Lage der Sozialphilosophie und die Aufgaben eines
instituts für Sozialforschung, v: M. Horkheimer: Sozialphilosophische Studien.
Frankfurt 1972, Str. 40 — 41.
119	Adorno: Scientific Experiences of a European Scholar in America, cit.
po Jay, op. cit., str. 240.
120	Zanimivo je, da je prvo takšno skalo izdelal nacistični psiholog E. R.
Jaensch leta 1938, seveda s pozitivnim predznakom.
121	cit. po Jay, op. cit., str. 249.
122	recimo Edward Shils in drugi avtorji v Studies on the Scope and Method
of The Authoritarian Personality, Glencoe (III.) 1954.
123	M. Rokeach je v knjigi The Open and Closed Mind, New York 1960, celo
skonstruiral D-skalo (dogmatizem) za merjenje »leve avtoritarnosti«.
124	Skoraj edina izjema je F. Pollock: Die planwirtschaftliche Versuche in
der Sowjetunion 1917 — 1927, Leipzig 1929. Najtemeljitejša analiza stalinizma s
pozicij kritične teorije je H. Marcuse: Soviet Marxism: A Critical Analysis,
New York 1958.
125	Za »high-scorers« daje Adorno naslednje tipe: 1. površinski ressentiment,
2. »konvencionalni« sindrom (pristajanje na konvencionalne vrednote, strah pred
različnostjo), 3. avtoritarni sindrom v ožjem pomenu (močan superego v spopadu
z ambivalentnimi težnjami ida, strah pred lastno šibkostjo), 4. »tough guy«
(nadutež) (prevlada id-teženj, ki se sprevržejo v destruktivnost), 5. »crank«
(čudak) (izolacija, umik v imaginarni svet, projektivnost), 6. manipulativni tip
(beg pred psihozo skozi redukcijo zunanjega sveta na goli objekt manipulacije),
cf. Auth. P., op. cit., str. 466 — 491.
126	Jay, op. cit., str. 228
127	»Pozitivni« tipi so sledeči: 1. »togi« (rigid) low-scorer (močan superego,
vendar je očetovska avtoriteta nadomeščena z imagom skupnosti), 2. protestnik
(ista pozicija kot v prvem primeru, le da -obrnjena v konstantno nasprotovanje
vsaki avtoriteti), 3. Impulzivni low-scorer (prevlada libidinalne energije, pozitivni
pendant »čudaku« in manipulativnemu tipu), 4. »easy-golng« tip (sublimacija v so-
čutje. pasivnost, ideologija »živi in pusti živeti«), 5. »pristni« liberal (ta pravza-
prav edini pozitivni prototip je relativiran z izrazito naivnostjo edinega primera,
ki ga navaja Adorno), cf. Auth. P., op. cit. str. 491 — 508.
128	M. Horkheimer u. T. W. Adorno: Dialektik der Aufklärung, Amsterdam
1947. Knjiga ni bila prevedena v angleščino vse do 70-tih let, pa tudi v nemščini
je zelo kmalu pošla in je bila vse do uradnega ponatisa 1969 zelo težko dostopna,
v 60-tih letih je v Nemčiji postala »an underground classic«, kot pravi Jay (str. 255),
in se je širila v najrazličnejših »Raubdruck« ponatisih.
129	Adorno: Scientific Experiences of a European Scholar in America, cit.
pa Jay, op. cit., str. 250.
130	Adorno: Freudian Theory and the Pattern of Fascist Propaganda (1951).
v: Adorno: Gesammelte Schriften 8 (Soziologische Schriften I.), Frankfurt 1972,
Str. 408 ff.
131	S. Freud: Massenpsychologie und Ich-Analyse (1921), v: S. Freud Studien-
ausgabe Bd. IX., Frankfurt 1974, str. 61 ff.
132	Adorno: Anti-semitism and Fascist Propaganda (1946), v GS 8, op. cit.,
Str. 399.
133	Ta termin povzroča prevajalcem velike težave. Francozi so se odločili za
investissement, investir, slavni angleški prevod J. Stracheya (t. im. Standard
Edition) pa je segel po grški tujki cathexis. Slovenska raba še ni utemeljena in
niha med izvedenkami iz investiranja ter iz dobesednega prevoda zasesti, zasedba,
ev. zaposesti.
134	Simptomatična je Freudova negotovost pri opisu te razlike: najprej pred-
laga ločevanje po tem, da je pri identifikaciji jaz obogaten z lastnostmi objekta,
ki si ga »introjicira«, pri zaljubljenosti pa je osiromašen, saj objektu pripadeta
vsa vrednost in bogastvo. Potem mu teče ločnica v tem, da gre pri identifikaciji
objekt v izgubo, da ga jaz opusti, pri zaljubljenosti pa je ohranjen in »überbe-
setzt« v škodo jaza, saj stopi na mesto njegovega »najvažnejšega sestavnega dela«,
ideala jaza. Sele nato pristane Freud pri zgoraj navedeni formuli, (cf. Freud, op.,
cit.. str. 106—7).
i,r, r-' u-^-.-ri-^" diagram na str. 108.
136	Zur Einführung des Narzissmus (1914), v: Studienausgabe III, Frankfurt
1975, sir. 61 fi.
137	Ibid., Str. 60 — 61.
137a J. Lacan: Le Séminaire I., Paris 1975.
138	»Ce takšna instanca obstaja, potem je nemogoče, da bi se nam pripetilo,
da bi jo odkrili (so kann es uns unmöglich zustossen, sie zu entdecken); lahko
jo le kot táko pripoznamo (agnoszieren) ,.. < (Freud, Zur Einführung .. ., op. cit.,
str. 62). (Agnoszieren je zelo neobičajna beseda, kl izvira iz dunajskega muieuja.
Wahrig daje kot sinonime anerkennen in Identifizieren (npr. die Toten agno-
szieren). Lacan poudarja ravno razliko do anerkennen (pripoznati), ki še nosi
v sebi običajni »heglovski« pomen dialektike priznavanja (réconnaissance) —
cf. Lacan, op. cit., str. 175). Ta zagonetni odlomek si lahko tolmačimo tako, da do
instance nadjaza-zakona ne moremo priti tako rekoč po »induktivni poti« iz
množice posameznih opazovanj, temveč jo moramo šele »deducirati«.
139	Od tod tudi številni nesporazumi o zgodovinski pogojenosti ojdipovega
kompleksa, o »falokratizmu« in patriarhalnosti naše civilizacije itd.
140	Zagotovo pa se homoseksualnost, pripominja Freud, »mnogo bolje ujema
z množičnimi vezmi, tudi kadar se pojavi kot nezavrta seksualna težnja.« (str. 132).
141	P. Sollers: Critiques, Tel Quel 57, Paris 1974, str. 127 ff.
142	S. Žižek: Znak, označitelj, pismo, Beograd 1976, str. 316—320.
143. Aluzija na Chaplinovega Velikega diktatorja.
144	Adorno: Zum Verhältnis..., v: GS 8, op. cit., str. 48 (slov. prevod Prob-
lemi 163 — 168, str. 32).
145	ibid., str. 45 (str. 31)
08
146	M. Horkheimer in T. W. Adorno: Dialektik der Aufklärung, Amsterdam
1947, Hrv. prevod: Dijalektika prosvjetiteljstva, Sarajevo 1974. Pripomnimo naj,
da je hrvaški prevod precej nezanesljiv in površen, večkrat spušča besede in
se odmika od izvirnika, najdemo pa lahko tudi grobe napake (recimo str. 211
»vladajući« in celo »oni koji gospodare« za nem. die Beherrschten — cf. str. 234
izvirnika itd.) Pri citatih se prva številka v oklepaju nanaša na izvirnik, druga
pa na hrv. prevod.
147	Znan je primer fanatičnega antisemitskega lista, ki je nastal v nekem
nemškem kraju, kjer Zidje nikoli niso živeli.
148	D. Sibony: Remarques sur l'affect »ratial«, v: M.-A. Macciocchi: Eléments
pour une analyse du fascisme 2, Paris 1976, str. 141 ff.
149	Pa ne le to: hkrati z gospostvom nad užitkom drugega gospodarijo
tudi nad lastnim užitkom — uživajo v vseh nesrečah, ki jim jih je zadala
njihova tisočletna zgodovina, v pogromih in preganjanjih, in prav zato jih
preganjanje nikoli ne zadene, preganjalec jim ne more biti kos. Kot amorfna
vztrajajoča masa, pred katero si brez moči. (cf. str. 175).
150	D. Sibony: Le nom et le corps, Paris, 1974 (NC), (cf. zlasti Les tribula-
tions de la tribu, str. 115 ff.).
151	Od tod je tudi treba razumeti fantazem »izvoljenega ljudstva«, ki ga je
»postavil v vzporednico z njegovim bogom. Ta pozicija mu navduhuje njegovo
geslo, naj bo /ne-skupaj/ (de faire /pas ensemble/) z drugimi. Fiksiralo je svojo
posvečenost, svoj izbor, prav v neizčrpnosti videzov (semblants), tam, kjer kon-
stituirane množice-skupnosti črpajo, kar pač rabijo videza, da bi se vmestile;
tako pa se bo /edinstveno/ ljudstvo (se pravi do vratu kompromitirano z Enim)
okoristilo s protislovno strukturo tega Enega: njegova disperzija, njegova razdrob-
ljenost, njegova notranja zavitost (rétorsion) in njegova mnogoterost bodo z roko
v roki z njegovim pojavom Idealne enotne točke«. (NC, str. 136).
152	Tukaj se opiramo na analizo S. Žižka, op. cit., str. 163 ff.
153	Tukaj bi se dalo navezati na številne analize, ki jih je opravil J. Derrida
— cf. zlasti La voix et le phénomène, PUF. Paris 1967 (analiza Husserla), De la
Grammatologie, Minuit, Paris 1967 in La dissémination, Suil, Paris 1972.
154	Hrv. prevod predlaga »programsko mišljenje«, »program«.
155	cf. recimo sledeči odlomek iz Mein Kampfa:
,Ko sem nekoč tako taval po (dunajskem) Notranjem mestu, sem nenadoma
naletel na pojavo (eine Erscheinung) v dolgem kaftanu s črnimi kodri.
Ali je tudi to Zid? je bila moja prva misel.
. . . Kradoma in previdno sem opazoval tega moža, a čim dlje sem strmel
v ta tuji obraz in raziskujoč preverjal potezo za potezo, tem bolj se je v mojih
možganih prvo vprašanje spreminjalo v neko drugo vprašanje:
Ali je tudi to Nemec?«
(Hitler: Mein Kampf, München 1941, str. 59).
Lahkotna premestitev iz prvega vprašanja v drugo, po logični formi prvemu
enako, prikriva odločilni premik v topologiji želje. Seveda pa Je že prvo vpra-
šanje zastavljeno iz horizonta drugega kot začasna prepustitev svoji nemoči in
naivnosti, kar naj še toliko poveča užitek vzpostavitve gotovosti. Za uvedbo tega
premika mora Hitler uporabiti célo orožarno svoje retorike in celih 16 strani
(cf. str. 54 — 70). »(Ta sprememba) me je stala največ notranjih duševnih bojev
in šele po mesece dolgem spopadu med razumom in čustvom se je zmaga začela
nagibati na stran razuma«, (ibid.).
156	H.-J. Krahl: Konstitution und Klassenkampf, Frankfurt, 1971.
157	K. Korsch: Marxismus und Philosophie, Frankfurt, str. 123. cf. dalje tudi,
da Marx za predmeščanske družbe uporablja izraz Gemeinwesen (skupnost),
izraz Gesellschaft pa prihrani le za meščansko družbo — to razliko je razvil
že Alfred Schmidt (cf. Krahl, str. 362). S t. im. primitivnimi družbami se tukaj
ne moremo ukvarjati.
158	cf. MEW 23, str. 88.
159	Slov. prevod tega odlomka: H.J. Krâhl: Produkcija in razredni boj.
Časopis za kritiko znanosti ... 21 — 22, LJubljana 1977, str. 266 — 268.
160	ibid., str. 266.
161	ibid., str. 268.
162	R. Riha: Jürgena Habermasa zainteresirano spoznanje, Problemi 154-6 —
Časopis 11, Ljubljana 175, str. 150-1. Na te kritične pripombe se navezuje tudi zelo
zanimiva kritika zastavitve kritične teorije; njene »laži principa«; »... ta se
razume, kljub poudarku na »subjektivnem faktorju«, kot ostajanje znotraj polja
prakse, kot ga Je začrtal Marx. Ker pa ne premisli mehanizmov premeščanja
»poudarka«, se jI to polje, nasprotujoč njeni lastni intend, spremeni v transcen-
dentalni okvir.« (ibid., str. 152).
163	Tukaj se deloma opiramo na S. Žižek: Mesto teorije označevalne prakse
v historičnerri materializmu, Časopis za kritiko znanosti 9 — 10, Ljubljana, 1975.
164	Primer naddoločenosti objektivnega historičnega interesa: Ko Turjašk-a
Rozamunda zve, da bi »sestra bašetova v Bosni« utegnila biti lepša od nje,
v nagli jezi odvrne:
»Slišim, da so Bosnijaki
v sužnost gnali kristjane,
res junakom je sramota,
da jih še obklada Jarem«.
Partikularnost želje si mora nadeti prevleko historične objektivnosti, da bi se
sploh uveljavila.
165	Togliatti: Izbrano delo, Ljubljana 1976, str. 98.
166	H. Marcuse: Der Kampf gegen den Liberalismus in der totalitärer Staat-
sauffassung, prvič objavljeno v Zeitschrift für Sozialforschung III/I, 1934, tulsaj
ciüramo po Marette; Kultur und Gesellschaft I., (1965), Frankfurt 1971.
167	Za Izraz Volk, völkisch, ne ustreza niti ljudstvo niti narod.
168	Avtor navedenega citata Je Carl Schmitt (iz Der Begriff des Politischen).
169	J. P. Faye: Langages Totalitaires, Paris 1972. Tukaj citiramo po članku Faye:
Critique des langages et analyse de classe, v: M.-A. Macciocchi (éd.): Eléments
pour une analyse du fascisme I., Parie 176. str. 279 ff.
170	E. Roudinesco: Pour une politique de la psychanalse, Paris 1977, str. 112-3.
171	R. Opitz; Ueber die Entstehung und Verhinderung von Faschismus, Dae
Argument 87, Berlin 1974, str. 543 ff.
109
isti: Die faschistische Massenbewegung, v: Kühnl (Hg.), op. cit. Franlcfurt 1972.
173	cf. tudi M. Ciemenz: Prilog fenomenologiji fašizma, v: Fašizam 1 neo-
fašizam, Zagreb 1976. str. 21.
174	T. Mason: Der Primat des Poliülc — Politik und Wirtschaft im National-
sozializmus. Das Argument 41, Berlin 1966.
E. Czichon: Der Primat der Industrie im Kartell der Nationalsozialistischen
Macht, Das Argument 47, Berlin 1968.
T. Mason: Primat der Industrie? Eine Erwiderung, ibid.
D. Eichholtz u. K. Gossweiler: Noch einmal: Politik und Wirtschaft 1933 —
1945, ibid.
175	E. Hennig: Bürgerliche Gesellschaft und Faschismum in Deutschland,
Frankfurt 1977.
isti: Zum Verhältnis von Industrie und Faschismus in Deutschland, v: Kühnl
(Hg ), op. cit., Str. 140 ff. Citiramo po slednjem članku.
176	H. Marcuse: Kultur und Gesellschaft I., Frankfurt 1971. str. 7.
GLAVNA LITERATUR-^
Abendroth, Wolfgang (Hg.): Faschismus und Kapitalismus, Europäische Verlags-
anstalt, Frankfurt 1967.
Adorno, Theodor W.: Gesammelte Schriften 8 (Soziologische Schriften I.), Suhr-
kamp, Frankfurt 1972.
isti: K razmerju med psihologijo in sociologijo. Problemi 163 — 168, Ljubljana 1976.
Adorno, Theodor W. in drugi: The Authoritarian Personality, v: Gesammelte
Schriften 9/1 (Soziologische Schriften II.'I), Suhrkamp, Frankfurt 1972.
(gl. tudi pod Horkheimer).
Alff, Wilhelm: Der Begriff Faschismus und andere Aufsätze zur Zeitgeschichte,
Suhrkamp, Frankfurt 1971.
Arbelterwegung. Theorie und Geschichte, Jahrbuch 4 — Faschismus und Kapi-
talismus, Fishcer, Frankfurt 1976.
Arendt, Hannah: Totalitarianism (Part Three of The Origins of Totalitarianism),
Harcout, Brace and World Inc., New York 1968.
Blanke, B., Reiche, R., Werth, J.: Die Faschismus-Theorie der DDR, v: Das
Argument 33, Berlin 1965.
Clemenz, Manfred: Gesellschaftliche Ursprünge des Faschismus, Suhrkamp,
Frankfurt 1972.
isti: Prilog fenomenologiji fašizma, v: Fašizam i neofašizam, cdd, Zagreb 1976.
Dahmer, Helmut: Notizen zur antifaschistischen Sozialpsychologie, v: Arbeiterbe-
wegung (gl. zgoraj).
Debenjak, dr. Božidar: Friedrich Engels — Zgodovina in odtujitev. Obzorja,
Maribor 1970.
isti: Adorno in njegova kritika nekega ideologema, v: Adorno, T. W.: Žargon
pravšnjosti, CZ, Ljubljana 1972.
Dimitroff, Georgi: Arbeiterklasse gegen Faschismus, v: Kühnl (Hg.): Texte zur
Faschismusdiskussion I., Rowohlt 1974.
Engels, Friedrich — gl. Marx.
Faschismus und Kapitalismus — gl. Arbeiterbewegung.
Faschismusanalyse und Antifaschistischer Kampf der Kommunistischen Interna-
naüonale und der KPD 1923 — 1945, Sendler, Heidelberg 1974.
Fašizam i neofašizam, cdd, Zagreb 1976.
Faye, Jean Pierre: Langages totalitaires, Hermann, Paris 1972.
isti: Théorie du récit. Introduction aux »Langages totalitaires«, Hermann, Paris 1972.
isti: Critique des langages et analyse de classe, v: Macciocchi (éd.): Eléments
pour une analyse du fascisme I.. Paris 1976.
Freud, Sigmund: Massenpsychologie und Ich-Analyse (1921), v: Sigmund Freud
Studienausgabe Bd. IX., Fragen der Gesellschaft, Ursprünge der Religion.
Fischer, Frankfurt 1974.
isti: Zur Einführung des Narzissmus (1914), v: Sigmund Freud Studienausgabe
Bd. III., Psychologie des Unbewussten, Fischer, Frankfurt 1975.
Fromm, Erich: Bekstvo od slobode, Nolit, Beograd 1969.
isti: Zdrava družba, DZS, Ljubljana 1970.
Gesellschaft. Beiträge zur Marxschen Theorie 6, Suhrkamp, Frankfurt 1976.
Geyrhofer, Friedrich: Planska privreda — desna ili leva? v: Marksizam u svetu
10 — 11/1976, Beograd,
Haug, Wolfgang Fritz, u, a.: Ideologische Komponenten in den Theorien über den
Faschismus, v: Das Argument 33, Berlin 1965.
Hennig, Eike: Bürgerliche Gesellschaft und Faschismus in Deutschland. Ein For-
schungsbereicht, Suhrkamp, Frankfurt 1977.
isti: Zum Verhältnis von Industrie und Faschismus in Deutschland, v: Kühnl (Hg.):
Texte zur Faschismusdiskussion I., Rowohlt 1974.
Hitler, Adolf: Mein Kampf (1925, 1927), Zentralverlag der NSDAP, München 1941.
Horkheimer, Max u. Adorno, Theodor W.: Dialektik der Aufklärung, Querido
dam 1967.
isti: Sozialphilosophische Studien, Fischer Taschenbuch, Frankfurt 1972.
Horkheimer, Marx u. Adorno, Theodor W.: Dialektik der Aufklärung, Querido
Verlag, Amsterdam 1947 (hrv, prevod: Dijalektika prosvjetiteljstva, Veselin
Masleša, Sarajevo 1947).
Jay, Martin: The Dialectical Imagination. A History of the Frankfurt School and
the Institute of Social Research 1923 — 1950, Heinemann, London 1973.
Korsch. Karl: Marxismus und Philosophie, Europäische Verlagsanstalt, Frank-
furt 1966.
Krahl, Hans-Jürgen: Konstitution und Klassenkampf. Zur historischen Dialektik
von bürgerlicher Emanzipation und proletarischen Revolution. Verlag Neue
Kritik, Frankfurt 1971.
isti: Konstitucija in razredni boj. Problemi 163 — 168, Ljubljana 1976 (odlomka
str. 204 — 221 in 330 — 345 izvirnika).
110
isti: Produkcija in razredni boj, Časopis za kritiko znanosti ... št. 21 — 22,
Ljubljana 1977 (odlomek str. 384 — 391 izvirnika).
Kühnl, Reinhard: Formen Bürgerlicher Herrschaft. Liberalismus — Faschismus,
Rowohlt, Reinbek bei Hamburg 1971.
isti: Der deutsche Faschismus in Quellen und Dokumenten, Pahl-Rugenstein,
Köln 1977.
isti: (Hg.): Texte zur Faschismusdiskussion I. Positionen und Kontroversen, Ro-
wohlt, Reinbek bei Hamburg 1974.
Lacan, Jacques: Le séminaire I. Les écrits techniques de Freud, Seuil, Paris 1975.
La Grassa, Gianfranco: Proizvodne snage 1 odnosi proizvodnje, v: Marksizam
u svetu 10/1974, Beograd.
Lorenzer, Alfred: Symbol, Interaktion und Praxis, v: Psyhoanalyse als Sozial-
wissenschaft, Suhrkamp, Frankfurt 1971.
Lüdtke, Alf: Faschismus-Potential und Faschistische Herrschaft oder Theorie-
Defizite und antifaschistische Strategie, v: Gesellschaft (gl. zgoraj).
Macciocchi, Maria-A. : Eléments pour une analyse du fascisme I. in II. (Séminaire
de Maria-A. Macciocchi — Paris VIII. — Vincennes 1974/1975) 10/18, Paris 1976.
Marcuse, Herbert: Kultur und Gesellschaft I., Suhrkamp. Frankfurt 1971.
isti: »Osemnajsti brumaire Louisa Bonaparta« in naš čas, Problemi 40 — 41,
Ljubljana 1966.
Marx, Karl in Engels, Friedrich: Izbrana dela I. — V. (MEID), CZ, Ljubljana
1969 — 1975.
Marx, Karl: Kapital I., CZ, Ljubljana 1961.
Mason. Tim: Der Primat der Politik — Politik und Wirtschaft im Nationalso-
zializmus, Das Argument 41, Berlin 1966.
isti: Primat der Industrie? Eine Erwiderung, Das Argument 47, Berlin 1968.
Neumann, Franz: Behemoth. The Structure und Practice of National Socialism
1933 — 1944, Harper Torchbooks, New York 1966.
Opitz, Reinhard: Ueber die Entstehung und Verhinderung von Faschismus, Das
Argument 87, Berlin 1974.
isti: Die faschistische Massenbewegung, v: Kühnl (Hg.) (gl. zg.)
isti: Ueber Faschismustheorien und ihre Konsequenzen, v: Kühnl (Hg.) — gl. zg.
Pollock, Friedrich: State Capitalism, v: Studies in Philosophy und Social Sciences
IX/2, New York 1941.
isti: Is National Socialism a New Order? v: Studies in Philosophy and Social
Sciences IX/3, New York 1941.
Poulantzas, Niçois: Fascisme et dictature, Seuil/Maspero, Paris 1974.
Puhovski, Zarko: Kritika nacionalsocijalizma u redovima suradnika »Frankfurtske
škole«, v: Fašizam 1 neofašizam (gl. zgoraj)
Reich, Wilhelm: Massenpsychologie des Faschismus, v: Kühnl (Hg.) — gl. zgoraj.
Reiche, Reimut u. Blanke, Bernhard: Kapitalismus, Faschismus und Demokratie,
Das Argument 32, Berlin 1965.
Riha, Rado: Jürgena Habermasa zainteresirano spoznanje, Problemi 154 — 156 in
Časopis za kritiko znanosti... 11, Ljubljana 1975.
Roudinesco, Elisabeth: Pour une politique de la psychanalyse, Maspero, Paris 1977.
Schmidt, Alfred in Rusconi, Gian Enrico: Frankfurtska škola. Komunist, Beo-
grad 1974.
Schmierer, Joscha: Sozialfaschismusthese und politische programatik der KPD
1928 — 1933, Kommunismus und Klassenkampf 1/75, Mannheim 1975.
Sibony, Daniel: Remaques sur l'affect »ratial«, v: Macciocchi (éd.) — gl. zgoraj,
isti: Le nom et la corps, Seuil, Paris 1974.
Sohn-Rethel, Alfred: Ökonomie und Klassenstruktur des deutschen Faschismus
(Herausgegeben und eingeleitet von Johannes Agnoli, Bernhard Blanke
und Niels Kadritzke), Suhrkamp, Frankfurt 1973.
isti: Die ökonomische Doppelnatur des Spätkapitalismus, Luchterhand, Darmstadt
und Neuwied 1972.
isti: Geistige und körperliche Arbeit, Suhrkamp, Frankfurt 1973.
Sollers, Philippe: Critiques, Tel Quel 57, Paris 1974.
Stollberg, Gunnar: Der vierköpfige Behemoth. Franz Neumann und die moderne
Auffassung vom pluralistischen Herrschaftssystem des Faschismus, v: Gesell-
schaft 6 — gl. zgoraj.
Thalheimer, August: Ueber den Faschismus, v: Kühnl (Hg.) — gl. zg.
TogUatti, Palmiro: Predavanje o fašizmu, v: Izbrano delo, CZ, LJubljana 1976.
Zetkin, Clara: Der Kampf gegen den Faschismus (1923), v: Faschismusanalyse . ..
(gl. zgoraj).
Žižek, Slavoj: Znak, označitelj, pismo. Mala edicija Ideja, Beograd 1976.
isti: Mesto teorije označevalne prakse v historičnem materializmu. Časopis za
kritiko znanosti ... 9 — 10, Ljubljana 1975.
111
PRISPEVKI K ANALIZI
STALINSKEGA POUAVA
LENINOVA VIZlUA SOCIALIZMA
IN PORAUANJE STALINOVEGA
KULTA OSEBNOSTI
Uvod v revolucionarne pretrese v carski Rusiji
FORMIRANJE REVOLUCIONARNE PARTIJE
Vladimir Uljanov je stopil na politično prizorišče, ko se je carski
Rusiji približevalo obdobje revolucionarnih pretresov. Z njegovim na-
stopom je povezano novo obdobje v razvoju marksizma. Proučeval je
revolucionarno teorijo in upošteval pri tem nove zgodovinske izkušnje
in nove zahteve proletarskega gibanja. Odločno je zavrnil vulgarno,
dogmatično sprejemanje marksizma. V idejnih bojih, ki jih je vodil
proti narodnikom in »legalnim marksistom«, se je začela opredeljevati
nova stopnja v teoriji in praksi marksizma.
Ko je Lenin branil in razvijal marksizem, je izhajal predvsem iz
praktičnih zahtev ruske socialne demokracije, iz nujnosti, da teore-
tično utemelji njen program.
V 90-tih letih je ideja ustanovitve socialno-demokratske stranke v
Rusiji dobila najbolj utemeljno podlago v delih Lenina. Vsa njegova
teoretična in organizacijska dejavnost je bila podrejena temu cilju.
Leninovi nastopi so bili organsko povezani z osnovnim vpraša-
njem revolucije in z osnovanjem borbene revolucionarne marksistične
stranke. Ko je razkrinkaval »liberalne narodnike«, »ekonomiste«, »stru-
viste«, in »bernsteinovce«, je posebno pozornost posvetil znanstveni
analizi socialnoekonomskega razvoja dežele. Menil je, da mora biti
teoretično delo ruskih marksistov »usmerjeno h konkretnemu prouče-
vanju oblik ekonomskega antagonizma v Rusiji,« in opredelitvi bor-
bene poti delavskega razreda in njegove partije.
Na osrednjem mestu med Leninovimi deli tega obdobja je knjiga
Razvoj kapitalizma v Rusiji. Prvič v marksistični literaturi se proučuje
položaj kmetov v kapitalizmu in dokazuje zavezništvo delavcev in
kmetov. V delu je Lenin razvil ekonomski nauk Marxa na podlagi
konkretnih zgodovinskih razmer Rusije, odkril zakonitosti, posebnosti
in protislovja ruskega kapitalizma, pokazal novo razmerje razrednih
sil v deželi in vsestransko utemeljil vodilno vlogo proletariata v prihod-
nji buržoazno-demokratski revoluciji.
Ko je proučeval gospodarstvo in razredno strukturo ruske družbe
je opredelil mesto raznih razredov v osvobodilnem gibanju, znanstve-
no dokazal nujnost vodilne vloge proletariata v revoluciji, njegovo
sposobnost, da povede večmilijonske delovne množice tlačanskih kme-
tov v napad proti carizmu. Ta sklep se vleče kot rdeča nit skoz vso
knjigo. Zavrnil je tudi dogmo, po kateri je vodilna vloga proletariata
v revoluciji mogoča le v primeru, če ta predstavlja večino ljudstva.
Delavski razred, povezan z naprednimi oblikami proizvodnje, ima re-
alno možnost strniti svoje vrste in ustanoviti svojo politično organi-
zacijo. Samo proletariat kot dosledni revolucionarni razred lahko po-
stane resnični hegemon revolucije.
Drugi bistveni sklep zadeva kmete. Znanstveno je dokazal eko-
nomsko podlago zavezništva delavca in kmeta, nujno obojestransko
zainteresiranost v boju proti carskemu samodrštvu in kapitalizmu.
Zgraditi marksistično revolucionarno stranko v ognju carističnega
preganjanja in hkrati obvladati zaostalost ter ozki prakticizem je bila
izredno zapletena naloga. Vsa Leninova aktivnost je bila podrejena te-
mu cilju. Vsak njegov članek izraža neko stopnjo boja s smermi, ki
so nasprotovale njegovi zamisli.
K vprašanju delavskega gibanja je Lenin pristopil z vidika nalog
socialistične revolucije. Socialni demokrat mora nastopiti kot nosilec
aktualnih občedemokratičnih zahtev, kot voditelj vseh opozicijskih
slojev. Postavljati mora akcijske programe raznih slojev prebivalstva.
113
Organizirani sili proletariata v stranki je Lenin pripisal zgodovin-
ski pomen v znameniti formuli: »... dajte nam organizacijo revolucio-
narjev in prevrnili bomo Rusijo!« Brez trdne centralizirane partije de-
lavstvo Rusije ne bi moglo doseči zmage.
Leninove ideje o stranki, temeljih njene taktike in načelih organi-
zacije so povzročile hud prevrat v predstavah in delu socialne demo-
kracije. Opredelile so prihodnji razvoj partije, njenih oblik, metod
dela in naravo kadrov.
Glavna naloga П. kongresa ruske socialnodemokratske stranke je
bila ustanoviti učinkovito stranko na tistih načelih in organizacijskih
temeljih, ki jih je postavila Iskra. Leninovi govori na kongresu so bili
uperjeni proti prizadevanjem vseh tistih, ki so hoteli ustanoviti raz-
nobarvno in razblinjeno stranko. Organizacijska nesoglasja so opozar-
jala na hudo krizo v stranki. Začel se je dolg, zapleten proces diferen-
ciacije v stranki na revolucionarno in zmerno krilo.
Bližali so se novi boji, nove preskušnje. Krvavi pokol delavcev
9. januarja 1905 pred zimsko palačo v Peterburgu je bil uvod v buržo-
azno-demokratično revolucijo. Po besedah Krupske je Lenin ob iz-
bruhu revolucije izjavil: »Gibanje v Rusiji se bo usulo kot plaz. Re-
volucionarno ljudstvo ne bo ostalo na pol poti.«
Po svoji socialni sestavi je bila revolucija 1905—1907 buržoazna,
po sredstvih boja in vodilni vlogi, ki jo je imel v njej delavski razred,
je bila proletarska. Obenem je bila kmečka revolucija, ker je agrarno-
kmečko vprašanje predstavljalo njeno osnovo.
»Brez takšne »generalne repeticije« kot v letu 1905« je opozoril
Lenin, »bi bila nemogoča revolucija v 1917, tako buržoazna februarska
kot tudi proletarska oktobrska«.' Revolucija sicer ni dosegla svojega
neposrednega cilja in se je končala s porazom. To je mogoče pojasniti
predvsem s tem, da delavskemu razredu v boju s samodrštvom ni
uspelo osnovati tesne zveze s kmeti. V ognju revolucionarnih bitk se je
ustvarila zveza delavcev in kmetov. Toda ta zveza je bila »spontana,
neizoblikovana, delno ne dovolj zavestna.«^ Poglavitne njene sile so
bile slabo organizirane in brez centralnega vodstva. Nastopi delavcev,
kmetov in vojakov se niso stekali v eno strugo. Kmetje so delovali
razpršeno in ne dovolj napadalno. Mnogi kmetje so verovali v očetov-
sko dobroto carja, verovali obljubam kadetov, poslušno sledili liberal-
cem in se izogibali revolucionarnega proletariata.
Šibkost kmečkega gibanja se je pokazala tudi pri obnašanju ar-
made, ki so jo v glavnem sestavljali kmetje. Kljub številnim lokalnim
uporom v vojski je glavnina armade služila za zadušitev ljudskih vstaj.
Vojaški in mornariški upori so bili slabo organizirani. Vojaki in mor-
narji so delovali prema o odločno, se spuščali v dogovore s koman-
danti. Prav tako ni bilo potrebne stmjenosti in soglasnosti v vrstah
proletariata. Manjkala je koordinirana akcija. Največje breme bojev
je nosu najzavednejši del velikih industrijskih središč.
Frakcijska razrvanost je po svoje hromila gibanje in mu jemala
udarne moči. Menjševiki so s svojo sporazumaško politiko zavirali
razvoj revolucije, slabili njen razmah, prilagajali gibanje delavstva
interesom liberalne buržoazije. Iz teh razlogov delavski r^.red ni mo-
gel do kraja iz¡x>lniti vloge hegemona revolucije in strniti vse sile v
odločilen napad na carizem.
Eh-olično vlogo v revoluciji je odigrala liberalna buržoazija. Ljud-
stvu so mnogo obljubljali, mnogo govoričili o svobodi, v praksi pa so
bili proti revoluciji in se sporazumevali z vladnim taborom. Ko je
revolucija prišla do odločilnega spopada s carizmom, do oborožene
vstaje, so se liberalci za kulisami dogovarjali s carizmom. Carsko
samodrštvo je izkoristilo dvoličnost liberalne buržoazije, zaostalost
kmetov, ki so zaupali kadetom, in pričelo spodkopavati revolucijo.
Herojski boj ruskega proletariata je izsilil od carizma vrsto bi
stvenih koncesij. Izvojeval je, čeprav za kratek čas, svobodo govora,
tiska, zborovanj, pravice do koalicij. Revolucija je pripravila carizem
do sklicanja predstavniškega doma, kar je pomenilo n^aljno evolucijo
na poti preraščanja v buržoazno monarhijo. Delavstvo je doseglo skraj-
šanje delovnega dne, znižanje kazni, zvišanje mezd v posameznih indu-
strijskih panogah. Carska vlada je büa prisiljena dati koncesije tudi
kmetom — znižala je zakupnino in prodajno ceno na zemljo.
Revolucija je prisilila vse razrede ruske družbe, da nastopijo jav-
no, da razkrijejo svoje težnje in cilje. Potrdila in okrepila je obstoj
114
treh političnih taborov, ki so se očrtali v političnem življenju dežele
že sredi XIX. stoletja.
Dogodki 1905—1907 so potrdili življenjsko moč in pravilnost Le-
ninovih idej o hegemoniji proletariata v demokratični revoluciji. V
celotnem toku dogajanj je delavstvo zavzelo napredne pozicije, vodilo
najupomejše herojske borbe s samodržavjem in pritegnilo za seboj
demokratične sloje prebivalstva. Delavci so učili kmečke množice, ka-
ko naj se borijo s carizmom, jih poHtično presvetljevali in strnjevali
in jim pomagali pri premagovanju maloburžoaznih iluzij.
V ognju revolucionarnih bitk se je delavstvo kalilo in okrepilo ter
se izoblikovalo v samostojno politično silo, ki je zavzela pomembno
mesto v osvobodilnem gibanju.
Lenin je tedaj izoblikoval novo taktiko proletariata v buržoazno-
demokratični revoluciji. »Že nekoliko let«, je dejal Lenin na V. kon-
gresu RSDDP, »preverjamo na osnovi izkušenj naše revolucije svoje
teoretične nazore in splošnotaktične odločitve.«' Ta izkušnja je potr-
dila pravilnost strateškega načrta in taktične linije boljševikov in od-
krila šibkost menjševiške politike, ki je obsodila proletariat na vlogo
skromnega »težaka« v demokratični revoluciji, ki hodi po kostanj v
ogenj za buržoazijo.
Dogodki v letUi 1905—1907 so pokazali, da so bili boljševiki pod
Leninovim vodstvom jedro v demokratičnem taboru. Vnašali so za-
vestnost in organiziranost v spontano gibanje.
Na izkušnjah stavkovnih bojev ruskega delavstva je Lenin izdelal
teze o množični politični stavki kot novem močnem taktičnem orožju
delavskega razreda. V tedanjih konkretnih pogojih so_ boljševiki pre-
učevali množično politično stavko v tesni povezanosti z vstajo, kot
uvod v oborožene boje.
Revolucija je nudila bogato gradivo za nadaljnji razvoj marksi-
stične teorije. Lenin je prvi obdelal vprašanje o sp)ecifičnosti bur-
žoazno-demokratične revolucije v obdobju imperializma, njenih gibal-
nih silah in perspektivah. Ko je posplošil nakopičene izkušnje, je d^
nov prispevek agrarnemu programu stranke, utemeljil preraščanje
buržoazno-demokratične v socialistično revolucijo, odkril pomen sov-
jetov delavskih odposlancev kot bojnih organov množic in revolucio-
narne ljudske oblasti.
Revolucija je prebudila k aktivnemu političnemu življenju vse
plasti delavskega razreda. V ospredju so korakali kovinarji — najtrd-
neje organizirani in pod najmočnejšim vplivom boljševikov. V januar-
ju sta stavkali dve tretjini vseh kovinarjev.
Revolucija je postavila pred stranko ogromne zahteve. Nujno je
bilo treba mobilizirati vse sile za vodenje revolucionarnega boja тпсн
žic, izoblikovati nove taktične prijeme tega boja in jih uskladiti z obli-
kami organizacij.
Preosnovi partijskega dela je Lenin posvetil poseben članek »Nove
naloge in nove sile«.-' V njem je pozival k vsestranskemu razvijanju
organizacijskega dela, k revolucionarni samodejavnosti in iniciativi
ter k pritegovanju novih mladih moči. Revolucionarno gibanje množic
po 9. januarju je označil z začetkom državljanske vojne v Rusiji in
opredelil neposredne naloge stranke: razširitev agitacije, prite^itev
širših slojev delavcev in kmetov, ustanavljanje širših, elastičnejših in
močnejših organizacij, priprave na oboroženo vstajo, oborožitev Ijud-
stva.
Revolucija je dobivala vse večji razmah. Od ekonomskih in soli-
darnostnih stavk so pričeli delavci prehajati k političnim stavkam,
demonstracijam in ponekod že k oboroženemu odporu proti carskim
četam. Organizirani značaj so imele stavke zlasti v velikih mestih.
Pred stranko se je postavljala nujna naloga, da izdela jasno tak-
tično linijo. V takih okoliščinah je postalo sklicanje III. kongresa
partije nujno. Boljševiki so menili, da mora kongres prekiniti partij-
sko krizo, opredelili taktiko stranke v revoluciji ter obsoditi opx)rtu-
nistično pozicijo menjševikov v organizacijskih in taktičnih vpraša-
njih. Lenin je vstrajal, da naj bi biro komitejev večine javno nastopil
z razglasom o sklicanju III. kongresa stranke.
Glavna naloga kongresa je bila v tem, da izdela jasno taktično
linijo stranke na začetni stopnji revolucije. Temu je bil podrejen tudi
dnevni red.
Vse glavne resolucije, ki jih je sprejel kongres o oboroženi vstaji,
o začasni vladi, o odnosu do kmečkega gibanja — je napisal Lenin.
115
v njih je poudarjal potrebo po aktivni udeležbi proletariata v revolu-
ciji, potrebo, da si delavstvo v rev-oluciji pribori vodilno vlogo, da se
poveže s kmeti in izolira liberalno buržoazijo. Lenin je pozival stranko,
naj krepi zvezo z delovnimi množicami, jih vzgaja v socialno demo
kratični zavednosti, razvija njihovo revolucionarno dejavnost in skrbi
za to, da bi iz delavskih vrst prišlo čimveč sposobnih delavskih vo-
diteljev.
III. kongres je označil porajajočo se revolucijo za buržoazno-de-
mokratično revolucijo, v kateri se pojavlja proletariat kot glavna sila
in kmetje kot njegovi zavezniki. Kongres je jasno opredelil taktično
linijo stranke, da mora na prvi stopnji revolucije delavstvo v zavez-
ništvu z vsemi kmeti nevtralizirati omahovanja buržoazije in voditi
boj za demokratično republiko. Kongres je nakazal pot prehoda od
množičnih političnih stavk k oboroženi vstaji.
Zmago nad samodržavjem je Lenin ocenil kot demokratično-revolu-
cionarno diktaturo. »Za strah pred njo ni nikakih razlogov. Proglasitev
republike je gigantska pridobitev za proletariat, čeprav za socialnega
demokrata republika 'ni absoluten ideal' kot za buržoaznega revolucio-
narja, toda je vsaj zagotovilo svobode za prostrani boj za socializem.««
Kongres je odobril Leninov osnutek resolucije glede kmečkega
vprašanja. Krajevnim in partijskim organizacijam so'priporoöili, naj
propagirajo in energično podpirajo vse revolucionarne nastope kmetov
za izboljšanje njihovega položaja. Poudarili so, da je boj za odrezke
pomanjkljiv, da je sedaj treba voditi boj pod geslom konfiskacije zem-
Ijiškogosposkih, državnih, cerkvenih, samostanskih in fidejkomisnih
zemljišč. V resoluciji so postavili zahteve po takojšnji organizaciji
revolucionarnih kmečkih komitejev s ciljem, da izvedejo vse revolucio-
narno demokratične preosnove v interesu osvoboditve kmetov policij sko-
uradniškega in fevdalnega zatiranja.
Sklepi III. kongresa so usmerili delavski razred v boj proti samo-
državju, opredelili so pot in sredstva nadaljnjega razvoja revolucije.
Ko je kongres sprejel novi statut, je usmeril stranko na dosledno ures-
ničevanje Leninovih principov partijske izgradnje. Uveljavljanje teh
principov je stranki omogočilo okrepiti vodilno vlogo v revolucionar-
nem boju množic.
Lenin je bolj kot kdajkoli cenil enotnost stranke. V njej je videl
poosebljenje enotnosti proletariata. Storil je vse, da ne bi prišlo do
razcepa. Celo tedaj, ko so menjševiki postavili stranko pred izvršeno
dejstvo sklicanja konference v Ženevi, si je Lenin prizadeval premo-
stiti razcep. Na kongresu je postavil vprašanje o jamstvu pravic manj-
šine. Podčrtal je, da doslej v stranki ni bil sprejet sklep, da to jamstvo
vključuje pravico manjšine braniti svoje nazore in voditi idejni boj
v strankinih okvirih. V Poročilu o III. kongresu RSDDP so poudarili,
»da ima manjšina sedaj brezpogojno, s statutom partije zagotovljeno
pravico, braniti svoje nazore, voditi idejno borbo — dokler spori in
nesoglasja ne bi vodili do dezorganiziranje, ovirali pozitivnega dela,
drobili naših sil im ovirali složnega boja s samodržavjem in kapita-
lizmom.«'
Lenin ni postavil vprašanja o pravicah manjšine zato, da bi ove-
kovečil obstoj manjšine in večine v stranki, ampak zato, da bi olajšal
pogoje izoblikovanja resnične strankine enotnosti. Zato je v Poročilu
pozval socialne demokrate, naj pripomorejo k enotnosti stranke in
spremenijo sklepe kongresa v izhodišče za odpravo sleherne dezorga-
nizacije in za strnitev vrst proletariata.
Za strnitev boljševiških organizacij na doslednih revolucionarnih
pozicijah je imelo vidno vlogo Leninovo delo Dve taktiki socialne de-
mokracije v demokratični revoluciji, ki ga je napisal kmalu po III.
kongresu RSDDP. Osnovo knjige je predstavljala komparativna anali-
za taktičnih sklepov III. kongresa m ženevske konference menjševikov.
V njej je Lenin preučil bistvene probleme politike delavske stranke
v zvezi s porajajočo se revolucijo, razčlenil vprašanja, ki so povezana
s hegemonijo proletariata v buržoazno-demokratični revoluciji, odnos
proletariata do kmetov, poti in sredstva vzpostavitve demokratične re-
publike, mesto in vlogo delavske stranke v boju za demokratični pre-
obrat in perspektive preraščanja buržoazne revolucije v socialistično.
Vsi ti problemi so imeli življenjski j>omen 7л oblikovanje pravilne li-
nije stranke za vse obdobje boja za uresničevanje njenega minimal-
nega programa.
116
Ko je Lenin analiziral taktične sklepe IIL kongresa stranke in
menjševiške konference v ženevi, je kritiziral neživljenjsko shemo in
teoretične dogme menjševikov o značaju in gibalnih silah ruske re-
volucije, razkrinkal modrovanje, s katerim so zamenjali živo revolu-
cionarno delo.
Razkril je šibkost in brezprespektivnost menjševiške koncepcije
buržoazno-demokratične revolucije, ki je biia zasnovana na stališču,
da mora pripadati vodilna vloga v njej buržoaziji, podobno kot je bilo
v buržoaznih revolucijah XVIIL in v XIX. stoletju v Zahodni Evropi.
Menjševiki niso dojeli bistvenih posebnosti buržoazne revolucije v
Rusiji in niso upoštevali novih zgodovinskih pogojev. Tako se je v de-
lih Plehanova, ki jih je napisal v letu 1905, pogostokrat ponavljala mi-
sel o buržoaznih revolucijah v duhu starih pojmovanj, ne da bi upo-
števali spremembe v odnosih razrednih sil, ki so se izoblikovale v
Rusiji. Plehanov si je vztrajno prizadeval dokazati, da lahko proleta-
riat samo v zavezništvu z liberalno buržoazijo doseže uspehe v svoji
borbi proti samodržavju. V vrsti primerov je sicer opozarjal na vo-
dilno vlogo proletariata, toda vsa njegova argumentacija je vodila do
zaključka o nujnosti hegemonije liberalne buržoazije.
Taktična linija boljševikov je bila zasnovana na stališču, da je
glavni pogoj zmage buržoazne revolucije zavezništvo delavskega raz-
reda in kmetov ob vodilni vlogi proletariata. Lenin je pojasnjeval, da
je za izvojevanje zmage ljudstva nad samodržavjem nujno treba osvo-
boditi kmete izpod vpliva liberalne buržoazije, jiih pridobiti na stran
proletariata, paralizirati nestanovitnost buržoazije in njene poizkuse,
da bi dosegla sporazum s carizmom na račun ljudstva in tako zavrla
revolucijo. Prav s teh vidikov je Lenin opredelil taktiko boljševikov
v odnosu do liberalcev.
V osnovi taktike menjševikov je bilo nerazumevanje samega bistva
novega obdobja, v katerem se je razvijala buržoazna revolucija. To
revolucijo so ocenjevali s starimi merili, ne upoštevajoč tega, da je
človeštvo stopilo v »obdobje političnih pretresov' in revolucij«,® v ob-
dobje bistvenih sprememb pomena in vloge različnih razredov, pred-
vsem delavcev in kmetov.
Ko so menjševiki usmerjali proletariat na zavezništvo z liberalno-
monarhistično buržoazijo, so spregledali revolucionarno-demokratično
buržoazijo in večmilijonske množice revnih kmetov. Menjševiki niso
dojeli, da je bilo agrarno-kmečko vprašanje osnovna vsebina demo-
kratične revolucije v Rusiji. Zato so se zavzemali za takšne politične
akcije, ki so obsodile revolucijo na poraz.
Ko je Plehanov opravičeval sporazumaško taktiko povezovanja
menjševikov z liberalno buržoazijo, je skušal obdolžiti Lenina blankiz-
ma, ker se je usmeril na zavezništvo proletariata s kmeti. »Delovni
kmetje«, je pisal Plehanov, »so bili že zdavnaj tisti steber, na katerega
so stavili utopične upe ruski blankisti. Cim bolj so blankisti idealizirali,
'delovne kmete', tem trdneje so se oklepali svoje zarotniške taktike.«"
Ta trditev je bila povsem neosnovana, ker so prav Lenin in boljševiki
predvsem delali na tem, da bi dvignili množice delavcev in kmetov
v odločilni boj s carizmom.
Geslo revolucionarno-demokratične diktature proletariata in kme-
tov je logično izviralo iz idej hegemonije proletariata v demokratični
revoluciji. Zveza delavskega razreda in kmetov v okoliščinah demo-
kratičnega prevrata je lahko dobila svoj realni izraz kot revolucionar-
no-demokratična diktatura teh dveh razredov. Po Leninovi viziji je bila
torej odločilna zmaga revolucije nad carizmom mogoča kot revolucio-
narno-demokratična diktatura proletariata in kmetov.
-Taka zmaga pa še nikakor ne bo napravila iz naše buržoazne revolucije so-
cialistično revolucijo; demokratični prevrat ne bo neposredno presegel okvira
buržoaznih družbenoekonomskih odnosov; toda kljub temu bo taka zmaga ve-
likanskega ixjmena za bodoči razvoj Rusije in vsega sveta. Nobena stvar ne bo
dvignila revolucionarne energije svetovnega proletariata tako visoko, nobena
stvar ne bo tako zelo skrajšala poti do njegove popolne zmage, kakor ta odločilna
zmaga revolucije, ki se je začela v Rusiji.«io
Lenin V svojih preudarjanjih ni prezrl možnosti, da se lahko de-
mokratična revolucija konča s porazom. Toda ne glede na njen izid je
poudaril, da sta proletariat in njegova partija zainteresirana za maksi-
malno razširitev in poglobitev revolucije.
Lenin je revolucijo označil s slavjem zatiranih in izkoriščanih.
».Množica rie more biti nikoli tako aktivna ustvarjalka novega druž-
117
benega reda, kakor ravno v času revolucije. Potrebno je, da tudi vo-
ditelji revolucionarnih strank v takšnem času širše in pogumneje
postavljajo svoje naloge, da gredo njihova gesla vselej pred revolu-
cionarno samodejavnostjo množice ter ji služijo kot svetilnik, kažejo
naš demokratični in socialistični ideal...«"
Ko je Lenin utemeljeval taktično linija stranke v buržoaznl revo-
luciji, je hkrati tudi očrtal perspektive preraščanja buržoazno-demo-
kratične v socialistično revolucijo. To so bile nove ugotovitve, ki so
koreninile v konkretni zgodovinski situaciji Rusije. Marx in Engels
sta v poslanici marca 1850 pozvala Zvezo komunistov, naj naredi »re-
volucijo trajno, in sicer vse dotlej, dokler ne bodo vsi več ali manj
posedujoči razredi pregnani z oblasti, dokler se ne bo proletariat po-
lastil državne oblasti in bo organizacija proletariata ne samo v eni
državi, temveč v vseh vodilnih državah sveta toliko napredovala, da
bo medsebojna konkurenca proletarcev v teh državah prenehala in
bodo vsaj odločilne proizvajalne sile združene v rokah proletarcev.«
V spomladanskih in poletnih mesecih 1905 je revolucija doživela
nov vzpon. Vse bolj je dozorevala j^litična zavest proletariata in nje-
gova pripravljenost na političen boj s carizmom.
Viharen porast množičnih revolucionarnih nastopov in vsesplošno
nezadovoljstvo so prisilili carizem, da je hkrati z okrepljenimi reprc-
salijami pristopil k obljubam in koncesijam z namenom, da bi nevtra-
liziral opozicijsko gibanje liberalne buržoazije in ljudstvo odtegnil od
revolucionarnega boja.
6. avgusta 1905 so portdili manifest in odlok o volitvah v dr-
žavTio dumo, ki je nosila irne po ministru za notranje zadeve Bolyginu.
Boljševiki so do Bolyginove dume osnovali svojo taktiko z vidika,
da je revolucija v vzponu, in da bi pripomogli k njenemu nadaljnjemu
razvoju, branili in postavljali v ospredje aktivni bojkot dume. hkrati
pa posvečali vso pozornost množični agitaciji za oboroženo vstajo pro-
ti carizmu in za ustanovitev začasne revolucionarne vlade.
Boj proti Bolyginovi dumi in stavkovno gibanje v deželi so bili
uvod v vserusko politično stavko. Oktobrska stavka v Moskvi je vlado
slednjič prisilila, da je odstopila od sklicanja Bulyginove dume!
Car je bil prisiljen, da je 17. oktobra izdal poseben manifest. Smi-
sel manifesta je bil v tem. da z ustavnimi koncesijami razcepi sile
revolucije odreže od boja omahujoče elemente, na svojo stran pri-
tegne liberalno buržoazijo in z njeno pomočjo zaduši rev^olucijo.
Dumi so priznali zakonodajne pravice. To je bila prva zmaga re-
volucije. Carizem se je moral umakniti pred močnim pritiskom ljudstva.
Po objavi manifesta je prišlo do razmejevanja razrednih in poli-
tičnih sil v revoluciji. Prestrašena zaradi razmaha revolucije je bur-
žoazija z navdušenjem sprejela carski manifest; ocenila ga je kot iz-
polnitev svojih ciljev. Odtlej je pričela podpirati carizem v njegovem
boju proti revoluciji. Politična konsolidacija buržoazije se je pokazala
ustanavljanju buržoaznih strank.
Oktobrski nastop ruiskega proletariata je praktično pokazal pomen
vsesplošne politične stavke kot ene oblik revolucionarnega boja. Le^
nin v svojih analizah tedaj ni izključeval možnosti, da lahko ob močni
splošni stavki z udeležbo vojske, ki bi odrekla pokorščino, da strelja
na ljudstvo, pride v teh ali drugih okoliščinah do odločilne zmage.
Toda oktobrski dogodki so pokazali, da sama stavka ne bo mogla str-
moglaviti carizma, ampak da je zmaga nad njim možna le z vstajo.
Revolucionarni instinkt je velel naprednim delavcem, da je mogoče
uničiti trdnjavo samodrštva le z vstajo. Takšna vstaja pa je dejansko
stihijsko rastla iz splošne stavke.
Med revolucijo so ljudske množice nastopile kot mogočna sila,
sposobna samostojne zgodovinske ustvarjalnosti. Posebno jasno se je
to pokazalo v jeseni, v obdobju revolucionarnega vzpona, ko so de-
lavci začeli sami javno uresničevati politične svoboščine. Višja oblika
revolucionarne ljudske tvornosti so bili sovjeti delavskih odposlancev
— organi vstaje in revolucionarne oblasti. »Te organe so ustanavljali
izključno revolucionarni sloji prebivalstva,« je pisal Lenin, »ustanav-
ljali so jih mimo vseh zakonov in norm. povsem revolucionarno, kot
produkt samobitne ljudske ustvarjalnosti, kot pojav samoiniciative
ljudstva, da se reši in znebi starih policijskih spon.«'-'
Sovjeti delavskih odposlancev so bili rojeni v ognju oktobrske
vseruske delavske stavke. Pojavili so se v okoliščinah revolucionarne^
ga vv.pona. Iz stavkovnih komitejev so v raznih mestih zrastli »odbori
118
delavskih odposlancev.« Nastali so kot vodstveni organi vstaje, hkrati
pa so se bistveno razlikovali od navadnih stavkovnih komitejev, ko so
pričeli prevzemati vlogo organov splošnega boja delavstva proti ca-
rizmu.
Odnos boljševikov in menjševikov do sovjetov je izviral iz raz-
ličnih ocen značaja in gonilnih sil revolucije. Boljševiki so ocenjevali
sovjete kot organe oborožene vstaje, embrionalne organe revolucio-
narno-demokratične diktature proletariata in kmetov. Menjševiki pa
so jih imeli le za organ krajevne samouprave in niso povezovali nji-
hove dejavnosti z oboroženo vstajo. Potrebna je bila Leninova pro-
dornost, da bi že v prvih dneh življenja sovjetov odkrili njihov zgo-
dovinski pomen revolucionarne oblasti in orisali pravilen odnos med
revolucionarno stranko in sovjeti.
Bojševiki tedaj niso bili edini voditelji gibanja. Uspeh revolucije
je bil odvisen od enotnosti akcije vseh revolucionarnih sil. Prav zato
je Lenin menil, da morajo sovjeti združiti vse kolikor toliko vplivne
revolucionarne stranke vseh socialnih demokratov in revolucionarno
buržoaznih demokratov ter nastopiti kot vodilni revolucionarni cen-
ter. V sovjetu delavskih odposlancev je Lenin že tedaj videl zarodek
nove oblasti, organ diktature revolucionarnih elementov ljudstva. Sov-
jete je ocenil kot klico začasne revolucionarne vlade, kot organ vstaje.
Posvaril je stranko pred sektaštvom v odnosu do sovjetov. Na-
stopil je proti takim tendencam v stranki, ki so skušale omejiti sestav
sovjetov le na tiste predstavnike delovnih množic, ki so docela kora-
kali pod zastavo socialne demokracije. Zavzemal se je za široko
fronto.
Leninu sta bila povsem tuja sektaštvo in doktrinarnost. Ogromen
pomen je pripisoval enotnosti akcije vseh revolucionarnih in celo opo-
zdcionalnih sil.
Po prvi zmagi revolucije z vsesplošno oktobrsko stavko leta 1905
in objavo carskega manifesta se je položaj v deželi spremenil. Izvoje-
vane svoboščine so bile »navidezne« in »skrajno krhke«. Zato so boljše-
viki ohranili ilegalni aparat konspirativnih zvez.
Do jeseni leta 1905 je bila stranka v globoki ilegali, kar je dejan-
sko omejevalo rast njene številčnosti in otežkočalo delo. Ko so se po-
litični pogoji spremenili, je stranka morala preiti iz ilegale in se pre-
oblikovati v množično delavsko stranko. To je bilo toliko nujneje, ker
so se tedaj formirale meščanske politične stranke in skušale vplivati
na delavstvo ter ga podrediti svojemu vplivu.
8. novembra 1905 se je Lenin vrnil iz emigracije v revoluciorani
Peterburg. Kljub »svoboščinam«, ki jih je »podaril« car, se je moral
skrivati pred policijo. Takoj po prihodu se je vrgel v partijsko delo.
že naslednjega dne se je posvetoval z boljševiškim delorn redakcije
centralnega glasila stranke »Novaja žizn«; 10. novembra je izšel njegov
članek o reorganizaciji partije.^'' V njem je opozoril na nove okoliščine,
ki vplivajo na aktivnost stranke, in skiciral drzne obrise 'nove smeri':
»Pogoji za dejavnost naše stranke, so se povsem spremenili. Dosežena
je svoboda zborovanj, koalicij in tiska.«V tej zvezi je Lenin opo-
zarjal, da je treba ohraniti konspirativni aparat stranke, toda tudi
čim bolj izrabiti legalne možnosti. V stranko je treba pritegnili de-
lavce. Delavski razred, ki je instiktivno in elementarno socialno-de-
mokratično usmerjen. Več kot desetletno delo je veliko prispevalo k
temu, da se je ta elementarni instinkt spremenil v zavest. Lenin je
opozoril, da je na III. kongresu stranke priporočil, naj bi prišla v
strankinih komitejili po dva intelektualca na osem delavcev. »Kako
zastarela je ta ideja,« je zapisal. »Sedaj bi želel, da bi v novih social-
nodemokratskih partijskih organizacijah prišlo na enega izobraženca
nekaj sto socialnodemokratskih delavcev.«'' Zavračal je bojazen članov
komitejev, da se bo stranka razblinila v množici in zapisal: »Tovariši,
ne slikajte na steno strašil! Sociahiodemokratska inteligenca mora
sedaj med 'ljudstvo'... Iniciativa delavcev bo dosegla tak obseg, kot
še včeraj, ko smo biU zarotniki in 'krožkarji', nismo upali sanjati...
Naša trenutna naloga ni v tem, da postavljamo norme za organizacijo
na novih osnovah, temveč mnogo bolj v tem, da široko in pogumno
razvijemo naše delo... Da bi postavili nove osnove organizaciji, je
nujno potreben nov strankin kongres.«'' Lenin je napovedal boj sta-
remu krožkarskemu duhu, ki je bil prisoten povsod. Oblika osnovne
organizacije celic je morala postati širša v primerjavi s starimi krož-
119
ki. Le z razširitvijo svojili organizacij in njihovo preosnovo je lahko
stranka korakala vštric z življenjem.
Revolucionarno gibanje v Rusiji se je vse bolj širilo. V teh pogo-
jih je naraščala vloga sovjetov kot bojnih vodilnih organov oborožene
vstaje. Poseben pomen v tej deavnosti je imel Peterburški sovjet
saj se je usoda revolucije odloča a prav v tem velikem proletarskeni
središču.
Odločilni spopad med silami revolucije in kontrarevolucijo je sle-
dil kmalu po aretaciji peterburškega sovjeta. Proti koncu oktobra je
vstaja spontano rasla, v vojski in med kmeti. Uspeh vstaje je bil v
mnogočem odvisen od odločilnega nastopa delavstva v prestolnici. Ko
je Lenin ocenjeval medsebojno razmerje sil v decembru 1905, je ugo-
tovil. da je bil v Petrogiadu organ nove oblasti najšibkejši, stara
oblast pa najmočnejša. Iniciativa za odločilen nastop proti carizmu je
prišla iz vrst delavstva Moskve. Iz dokumentov razberemo, da so bili
pobudniki vstaje dejansko moskovski delavci, medtem ko je bilo pri
moskovskem sovjetu opaziti omahovanje, nekoordinirane nastope z
vojaškim sovjetom, posebno, ko je izbruhnila vstaja v rostovskem
polku.
Prva bitka moskovskih delavcev s carizmom se je končala s po-
razom. Carizem se je pokazal močnejši in je zmagal.
Revoluciji sta manjkali strnjenost in moč. Carizem je vzpostavil
red z jeklom, svincem in bičem. Trdne zveze med delavci in kmeti še
ni bilo. Revolucija se je umikala.
Lenina je moskovski poraz hudo prizadel. Z največjo pozornostjo
je preučeval rezultate bojev. Poudaril je, da je vstaja lunetnost, glav-
no opravilo te umetnosti pa je drzen in odločen napad. Lenin je ra-
čuna , da se bodo spomladi 1906 spet uprli kmetje, kar ne bo ostalo
brez vpliva na armado. »Strniti moramo nove sile, ki se pridružujejo
proletariatu. Prevrednotiti moramo 'izkušnje', ki so se nabrale v dveh
mesecih revolucije. Napasti moramo restavrirani absolutizem in se
spet umakniti v ilegalo povsod tam, kjer je to potrebno.«
Ko je carizem zadušil decembrsko vstajo, je pohitel brutalno za-
treti revolucijo. V nekaterih gubernijih so uvedli obsedno stanje, v
drugih poostren policijski nadzor.
Carska vlada se je povsem zavedala, da revolucije ne more zadu-
šiti le z represivnimi ukrepi. Kazenske akspedicije so se prepletale s po-
litičnim manevriranjem, s poskusi, da bi prevarili ljudstvo z bednimi
ponaredbamii ustave. 11. decembra, ko je bila vstaja v največjem raz-
mahu, so objavi'li carski odlok o spremenjenem volilnem zakonu v
državno dumo, ki so ji sedaj formalno priznali zakonodajne pravice.
Novi volilni zakon je nekoliko razširil krog volilcev, toda več kot
polovica prebivalstva je ostala brez volilne pravice.
Pred Lenina in boljševike se je postavljalo vprašanje: kakšno sta-
lišče naj zavzamejo do nove dume? Vprašanje se je osredotočalo na
oblike boja, na izbiro poti v razvoju revolucije. Položaj v začetku leta
1906 je bil zapleten in protisloven. Na eni strani je decembrska vsta-
ja boljševikov doživljala poraz, na dragi strani se je vstaja v mnogih
krajih Rusije nadaljevala. Revolucionarni nemir množic je elektriziral
politično vzdušje v državi. Moč revolucionarnega proletariata in kme-
tov še zdaleč ni bila izčrpana.
Vprašanje je bilo postavljeno zelo jasno: ali bo revoluci.ja zmagala
v neposrednem revolucionarnem boju, ali pa bo treba preiti na ustav-
no pot. Boljševiki so računali z možnostjo takega prevrata dogodkov,
toda sklenili so, da se do konca borijo za direktno pot razvoja, ker
najbolj odgovarja interesom ljudskih množic. »Vese imo se«, je га-
pisal Lenin, »da smo prvi stopili na pot vstaje in da smo jo zadnji
zapustili, ko je v praksi postala nemogoča.«'» V marcu leta 1906 je
Lenin prišel v Moskvo. Njegovi razgovori z moskovskimi delavci so
bili »polni zaupanja v vstajo«, je zabeležil v spominskem zapisu Le-
ninov soborec Skvorcev — Stepanov.
Revolucionarni položaj v deželi je zahteval enotnost akcije de-
lavstva in premostitev razcepa v stranki. Proti koncu decembra 1905
so se vodilni centri obeh frakcij spojili in na načelu enakega pred-
stavništva osnovali CK, ki je bil pooblaščen, da skliče združeni kon-
gres RSDDP.
Ko si je Lenin prizadeval odpraviti partijski razcep, je menil, da
je treba nadaljevati idejni boj z menjševiki glede taktike, toda boj
120
naj se razvija tovariško, v polemikah naj se navajajo tez^e za in pro-
ti."
V drugi polovici februarja 1906 je Lenin pripravil osnutek osnov-
nih resolucij združenega kongresa RSDDP, v katerih je obravnaval
boljševiške poglede na bistvena vprašanja revolucije. Četrti kongres
RSDDP je šel v zgodovino kot »združitveni«. Sestal se je v Stockholmu
v dneh od 10. (23.) aprila do 25. aprila (8. maja).
Premoč menjševikov je dala pečat vsemu delu kongresa in vna-
prej določila značaj večine njegovih sklepov. Zasedanje je od vsega za-
četka potekalo v ostrem idejnem boju.
Kongres je pričel svoje delo s pretresom agrarnega programa
stranke. Agrarno vprašanje je predstavljalo osnovo prve ruske revo-
lucije, opredelilo je njene nacionalne značilnosti. Agrarni program so-
cialne demokracije je Lenin preučeval kot proletarski program v kmeč-
ki revoluciji, usmerjen proti ostankom podložništva, kot program
kmečke vstaje in zmage demokratične revolucije. Vse do kongresa so
vodili v stranki živahno diskusijo o agrarnem vprašanju. Na kongre-
su se je diskusija razmahnila z novo močjo. O tem vprašanju so po-
slušali dva osnovna referata in tri dopolnilne referate.
Prvi je nastopil Lenin. Njegov referat se ni ohranil v protokolih
kongresa. V svojem govoru je branil nazore, ki jih je obravnaval v
brošuri »Revizija agrarnega programa delavske stranke«, ki so jo ob-
javili neposredno pred kongresom in so jo razdelili delegatom.
Ko je Lenin utemeljil novi agrarni program stranke, je izhajal
iz konkretne analize zemljiških odnosov v Rusiji in posebnosti prve
ruske revolucije kot kmečko-buržoazne revolucije. Jasna podoba po-
sesti v Rusiji je bila prisotnost velikih fevdalnih latifundij. Največji in
najboljši del zemlje je bil v rokah majhnega števila fevdalcev — dvor-
janov, mnogomilijonskim kmečkim množicam pa je zemlje primanj-
kovalo. Ves sistem podložniških preostankov, ki so bili povezani s fev-
dalno posestjo, je prišel v ostro protislovje z zahtevami kapitalistič-
nega razvoja dežele. Agrarni preobrat, ki je bil poklican, da p)rekine
s srednjeveškimi oblikami gospodarjenja, je postal ekonomsko in zgo-
dovinsko neizogiben.
Do tega prevrata je lahko prišlo na dva načina: na osnovi preosno-
ve fevdalnega gospodarstva ali na osnovi uničenja fevdalnih latifundij,
to je bodisi od zgoraj, s pomočjo reform, bodisi od spodaj, s pomočjo
revolucije. Prvo pot agrarne evolucije je nakazala reforma leta 1861;
pomenila je ohranitev fevdalnih latifundij in njihovo postopno preosno-
vo v kapitalistična gospodarstva. Lenin je to pot razvoja kapitalizma
v kmetijstvu po zgodovinski analogiji imenoval prusko pot. Celotni
agrarni ustroj dežele bi postajal kapitalističen, dolgo časa pa bi ohranil
podložniške obrise. Kmetje bi bili v tem primeru obsojeni na desetletno
mučeniško izkoriščanje in hlapčevanje, dežela pa bi bila obsojena na
zaostalost in vegetiranje. Druga pot je predvidela revolucionarno uni-
čenje fevdalne posesti, ustvarila bi ugodne pogoje za hiter razvoj pro-
izvajalnih sil in bi najbolj odgovarjala interesom kmečkih množic. To
pot je Lenin pogojno označil z ameriško potjo, ker bi vodila do formi-
ranja svobodnih farmarjev, njihova zemlja pa bi bila očiščena vse
srednjeveške navlake.
D^'em oblikam agrarnega preobrata sta odgovarjali dve liniji re-
šitve agrarnega vprašanja. Liberalno-buržoazna je skupaj s fevdalci
branila prusko pot, šla po poti buržoazjiega napredka fevdalnega tipa
posesti, kar je odgovarjalo interesom dvorjanstva in peščici industrij;
skih in finančnih velikašev. Revolucionarni socialni demokrati so videli
svojo nalogo v tem, da podpirajo buržoazno agrarno revolucijo kmeč-
kega tipa, pomagajo kmetom, da kar najbolj radikalno počistijo z
ostanki tlačanstva^na vasi, predvsem pa s fevdalno posestjo.
Agrarni program, ki ga je Lenin branil na kongresu, je usmerjal
stranko v lomljenje vsega starega zemljiškega reda. Njegove osnovne
postavke so se omejile na sledeče: 1) konfiskacija fidejkomisnih, dr-
žavnih, dvorskih in vseh cerkvenih, samostanskih in zemljiškogospo-
skih zemljišč; 2) ustanovitev voljenih kmečkih komitejev za uničenje
vseh sledi fevdalne oblasti in fevdalnih privilegijev, da dejansko raz-
poreditev osvojenih zemljišč; 3) pri določenih političnih pogojih (od-
ločilna zmaga revolucije in ustanovitev republike) nacionalizacija vseh
zemljišč, to je njihova izročitev v last države. Leninov agrarni program
je odgovarjal obsegu in globini agrarnega gibanja, ki se je razmahnilo
v deželi. Pozival je kmete k odločnemu navalu na fevdalno zemljiško
121
posest. Bil je tesno povezan s splošno taktično linijo boljševikov,
usmerjeno k temu, da izvede buržoazno demokratično revolucijo do
konca.
y imenu menjševikov je nastopil z referatom Maslov. V njem je
branil polovičarski reformistični program municipializacije zemlje.
Njegovo bistvo je bilo v tem, da naj bi kmetje ohranili v privatni last-
nini zemljo, ki so jo dobili ob osvoboditvi (odrezke), fevdalno pa bi iz-
ročili organom samouprave oz. zemstev (munidpializacija). Menjševiki
so zahtevali ne konfiskacijo, ampak odtujitev fevdalne zemlje, kar je
odkrivalo poskus za pretihotapljenje kadetske ideje o privatnem nakupu
fevdalne lastnine.
Menjševiki niso pozvali kmetov, naj si vzamejo zemljiškogosposka
zemljišča. Namesto ustanavljanja revolucionarnih kmečkih komitejev
so predlagali, naj ustanavljajo organe samouprave, pod nadzorstvom
katerih mora priti vsa odtujena fevdalna zemlja.
Menjševiška municipiailzacija ni pomenila revolucionarne rešitve
agrarnega vprašanja, temveč reformistično. Povezana je bila z demo-
kratizacijo samo krajevne samouprave, povsem ob strani pa je puščala
vprašanje o popolni demokratizaciji osrednje uprave, celotne držav-
ne ureditve, in je objektivno vodila do sporazuma s kadeti in fevdalci.
»Kmečka agrarna revolucija brez strmoglavljenja samodrštva«, je po-
udaril Lenin, »to je najreakcionarnejša ideja menjševikov.«''
Skratka, menjševiški program je bil po Leninovi oceni v ekonom-
skem pogledu napačen, ker je ignoriral nujnost korenitega prelo-
ma z vsemi sredjeveškimi oblikami v kmetijstvu — tako fevdalnimi
kot osvobojenskimi (nadeljnimi), v političnem pogledu pa je bil reak-
cionaren, ker ni vseboval poziva kmetom, naj na revolucionaren način
uresničijo preobrat.
Lenin je menil, da je najbolj dosledno geslo agrarne revolucije v
ruskih pogojih geslo o nacionalizaciji. Nacionalizacija je odgovarjala
ekonomski nuji, kmetom pa bi omogočila svobodno gospodarjenje,
odgovarjala je interesom boja za revolucionarno-demokratično dikta-
turo delavcev in kmetov.
Lenin je utemeljil tudi velik politični pomen nacionalizacije zem-
lje. Po njegovem mnenju bi širila polje razrednega boja na vasi.
Obravnaval jo je v zgodovinskih okoliščinah, ko se je postavljalo vpra-
šanje strmoglavljenja carizma in zmage demokratične revolucije.
Leninov agrarni program so branili na kongresu le nekateri nje-
govi najožji somišljeniki (S. L Gusev, A. V. Lunačarskij, V. V. Ve-
rovskij, E. M. Jaroslavskij in drugi). Toda med boljševiki ni bilo enot-
nosti glede tega vprašanja. Mnogi med njimi so zagovarjali razde-
litev fevdalne zemlje in njeno izročitev v privatno lastnino kmetom.
Ce je bila municipiailzacija zemlje po Leninovem besedilu napačna
in škodljiva, tedaj je bil program razdelitve napačen, ne pa škodljiv.
Program pristašev razdelitve je v nasprotju z osnutkom municipializa-
cije imel revolucionarno-demokratičen značaj in je vseboval nekaj
splošnih obrisov, podobnih Leninovemu programu. Ko je po-
stalo jasno, da kongres ne bo sprejel Leninovega osnutka agrarnega
programa nacionalizacije, je Lenin umaknil svoj predlog in skupaj s
zagovorniki razdelitve glasovali za njihov osnutek, v prepričanju, da jih
bo kasneje prepričal o pravilnosti svojega osnutka.
Boljševikom je tako uspelo z Leninovim prizadevanjem nekoliko
oslabiti reformistični duh menjševiškega osnutka municipializacije.
Zahteva po konfiskaciji fevdalnih zemljišč je pomenila, da je stranka
odločno stopila na pot kmečke agrarne revolucije. Ta pot ni bila po-
vsem jasno začrtana. Novi agrarni program je vseboval elemente pro-
tislovnosti: od nacionalizacije in razdelitve do municipializacije. Zavr-
nili so, da bi revolucionarni kmečki komiteji osvojili fevdalna zemlji-
šča. Sprejeli so nekaj sredinskega med kmečko agrarno revolucijo in
kadetskim agrarnim programom. »V praksi«, je zapisal Lenin, »naš
partijski agrarni program ostaja program sporazuma z reakcijo.«''
Nov korak v razvoju marksistične teorije agrarnega vprašanja je
bila Leninova knjiga »Agrarni program socialne demokracije v prvi
ruski revoluciji 1905—1907«, ki jo je napisal v času od novembra do
decembra 1907. Opirajoč se na izkušnje revolucije je podal podrobno
kritiko agrarnih programov fevdalno-buržoaznih in maloburžoaznih
stranic in utemelji! teoretično, ekonomsko in j>olitično osnovo boljše-
viSkega programa v agrarnem vprašanju.'^
122
Obravnavanje agrarnega programa je ponovno pokazalo, da bolj-
ševiki in menjševiki različno ocenjujejo gibalne sile revolucije in raz-
redne naloge delavstva. Po porazu decembrske vstaje so se menjševiki
ponovno premaknili v desno, na stran sporazuma s kadeti.
Lenin in njegovi somišljeniki so menili, da je potrebno voditi idej-
no borbo v združeni stranki na načelnih osnovah, v tovariški obliki
in v skladu »s strogo organizacijsko enotnostjo, š podreditvijo vseh
sklepom kongresa.
1	Lenin, Sočinenija 38. str. 306
2	Lenin, Sočinenija V/17, str. 342
3	Lenin, Sočinenija V/15, str. 313
4	Lenin, Sočinenija V/9, str. 294—306
5	Lenin, Sočinenija V/10, str. 172
6	Lenin, Sočinenija V/10, str. 129
7	Lenin, Sočinenija V/10, str. 206—207
8	Lenin, Sočinenija V/11, str. 18
9	Plehanov G. V., Sočinenija XV. Mosicva-Leningrad 1926, str. 120
10	Lenin, Izbrana dela II, str. 48. 49
11	Ibidem, str. 107
12	Lenin, Sočinenija V/13, str. 317
13	Lenin, Sočinenija V/12, str. 317
14	Ibidem, str. 83—93
15	Abidem, str. 83
16	Ibidem, str. 90
17	Ibidem, str. 91
18	Lenin, Sočinenija V/14, str. 169
19	Glej Lenin, Sočinenija V/12, str. 173
20	Lenin, Sočinenija V/12, str. 221—238
21	Lenin, Sočinenija V/16, str. 313
22	Lenin, Sočinenija V/13, str. 20
23	Lenin, Izbrana dela VI, str. 186—379 (srbohrvatska izdaja)
24	Lenin, Sočinenija V/12, str. 400
LENIN KALI PARTIJO ZA NOVE ZGODOVINSKE NALOGE
Oktobrska revolucija in Leninovo pojmovanje socializma
Druga Leninova emigracija je bila dolgotrajnejša in težja od prve.
Delimo jo lahko v tri obdobja. Prvo obdobje od 1908 do 1911 je čas,
ko je v Rusiji vladala najbolj mračna reakcija, v drugem obdobju od
1911 do 1914 je revolucionarno gibanje zaznamovalo vzpon, tretje ob-
dobje od 1914 do 1917 pa zajema vojna leta; označimo ga lahko tudi kot
zimmerwaldsko obdobje Leninovega boja za III. internacionalo.
Obdobje reakcije Lenina ni strio. Postal je še bolj trden in nepo-
mirljiv. Njegova dela iz tega obdobja prežema pogumen miselni zagon.
Ze v prvem članku takoj po prihodu v Ženevo je zapisal: »Znali smo
delati dolga leta pred revolucijo. Niso zastonj govorili o nas, da smo
trdi kakor kamen. Socialni demokrati so ustvarili proletarsko partijo,
ki ne bo klonila zaradi neuspeha prvega orjaškega navala, ki ne bo
izgubila glave, ki se ne bo pustila zvabiti v avanture ...«
Za Lenina so bila leta 1908 do 1911 čas najbolj napornih bojev
na ideološki fronti. Stranko je bilo treba obvarovati pred ideološkim
razkrojem. Ko je reakcija slavila zmago, so se množile »kritike« mark-
sizma in poskusi, da bi revidirali njegove osnove. Pojavile so se filo-
zofske struje, ki so skušale omajati marksistični svetovni nazor ter
najti izhod iz težke vsakdanjosti v novi, prefinjeni religiji. To strujo
je vodil Bogdanov.
Lenin se je pričel sistematično ukvarjati s filozofijo, ki je postala
njegovo bojno orožje. Organsko jo je povezoval z vprašanjem o vred-
notenju vseh pojavov s stališča dialektičnega materializma, z vp)ra-
šanjem praktičnega boja na vseh področjih. Rezultat njegovega filo-
zofskega študija je bilo delo »Materializem in empiriokriticizem«, v
katerem je Lenin podal razlago spoznavne teorije dialektičnega mate-
rializma. Opozoril je, da Bogdanov in njegovi pristaši oživljajo pod
viidezom filozofije prirodoznanstva 20. stoletja subjektivni idealizem
angleškega filozofa Berkeleva iz XVIII. stoletja.
Bogdanov ni bil Leninov nasprotnik samo na filozofski fronti.
Okoli sebe je začel zbirati otzoviste in ultimatiste. Otzovisti so bili vse
bolj prepričani, da je tretja državna duma tako reakcdonama, da je
treba odpoklicati socialdemokratsko frakcijo, ultimatisti pa so za-
htevali, naj socialnodemokratska frakcija s svojimi radikalnimi zahte-
123
vami y dumi izzove, da jo bodo iz nje izgnali. V bistvu med otzovisti
in ultimatisti ni bilo razlike. Lenin je ocenjeval njihova stališča kot
napačna. Ce bi sprejeli taka stališča, bi to pomenilo opustiti praktično
de o med množicami. Med seboj so se bojevali ljudje, ki so bili še
pred kratkim v istih bojnih vrstah.
Mnogi so mislili, da je vzrok boja v Leninovi nestrpnosti, v njegovi
ostrini. Ostrino polemične oblike pa je po izjavah Krupske nareko-
vala kompliciranost vprašanj. Lenin je pogosto vprašanje zelo ostro
formulira , ker bi ostalo bistvo vprašanja brez ostrine dejansko ne-
jasno. V resnici se je bil boj za obstoj stranke, njeno konsekventno
linijo, za pravilnost njene taktike.
Po neutrudnih Leninovih prizadevanjih' je prišlo 5. januarja 1912
do šeste vseruske praške konference boljševikov. Lenán je vodil vse
delo konference: sestavil je glavne referate in napisal najvažnejše re-
solucije. Konference se je udeležilo 15 delgatov. V svojih poročilih so
podali jasno sliko položaja v stranki in poročali o nevarnostih, ki so
stranki pretile od provokatorjev. Konferenca je sprejela vrsto zelo
pomembnih sklepov, s katerimi je začrtala jasno partijsko linijo gle-
de bodočega dela v Rusiji. Lenin je poudaril, da je treba osnovati
krepko, strnjeno ilegalno partijo z gibljivimi ilegalnimi celicami, po-
vezanimi z mrežo legalnih organizacij. Konferenca je pozvala socialne
demokrate, naj se ne glede na različne tendence in odtenke borijo proti
likvidatorstvu in vzpostavijo ilegalno stranko.
S praško konferenco je stopila boljševiška stranka na zgodovin-
sko ospredje kot samostojna stranka in izvolila svoj CK. Končalo se
je pomembno razdobje v Leninovem življenju in delu.
Za mnoge neruske socialne demokrate so nenehne razprave, frak;
cijski boji, razcep med boljševiki in menjševiki, idejni spori in razcepi
v okviru same boljševiške stranke pomenili nekaj nenavadnega. V
teh sporih nikakor ni šlo za sholastične subtilnosti, kot so mnogi misli-
li, ampak za osnovna vprašanja revolucionarnega gibanja. Zgodovina
je pokazala, da so bili samo Lenin in njegovi sodelavci kos bodočim
zgodovinskim nalogam. Skrbno so definirali platformo in opredelili
razmejitvene linije. Samo tako si je mogoče razložiti vrsto uspehov,
ki so jih dosegli privrženci »Pravde« med delavstvom. Stara genera-
cija se je v veliki večini v času reakcije umaknila iz ^ja. Legalni
marksisti, ki so se radi trkali na prsi zaradi svojega političnega realiz-
ma in izjavljali, da je Lenin voditelj dekadentne sekte, so bili vse bolj
izolirani in potisnjeni v stran.
Pisma, ki jih je Lenin pisal iz Krakova, so postajala vse
bolj optimistična. Krupska je v začetku leta 1913 pisala Šklovskemu:
»Zveze so sedaj povsem drugačne kot nekoč. Mnogo bolj je čutiti, da
imamo opraviti s somišljeniki... Boljševiška stvar stoji bolje kot
kdajkoli.« Iz Krakova je Lenin neumorno zasledoval vzpon delavske-
ga gibanja, registriral in klasificiral vsa dogajanja. Z njemu lastno
natančnostjo je zasledoval utripe proletarskega gibanja. »Lenin ima za
seboj samo mladino«, so ironično opozarjali likvidatorji. Lenin pa je
prav v tem videl prednosti za svojo stranko. Revolucija in vojna sta
naložili prav mladim generacijani najtežja bremena. Socialistična
stranka, ki ni sposobna, da pritegne mladino, nima česa pričakovati.
Boljševizmu sovražne skupine — likvidatorji, otzovisti, spravljivci
vseh vrst — so bili nesposobni, da bi se ukoreninüi v delavskem gi-
banju. Lenin je iz tega povzel sklep: »Samo v boju s temi skupinami
bo mogoče skovati resnično socialnodemokratsko stranko Rusije.«
»Vojna med Avstrijo in Rusijo«, je pisal Lenin v začetku leta 1913
Gorkemu, »bi bUa v vsej vzhodni Evropi za revolucijo zelo koristna;
malo pa je verjetno, da nam bosta Franc Jožef in Nikolaj pripravila
to veselje«. Cez leto in pol pa se je vojna začela.. .
REVOLUCIJA V PERMANENCI — TORIŠČE RAZREDNEGA
BOJA PROLETARIATA
Ko je Nemčija napovedala Rusiji vojno, so se boljševiki v Poro-
ninu zbrali v Leninovem stanovanju in se posvetovali, kakšno stali-
šče naj z.a'vzamejo. Lenin je bil mnenja, da bo vojna pospešila revo-
lucijo, vodstvo stranke se mora zato kar najtesneje povezati z Rusijo
in voditi propagando v duhu revolucionarnih persp>ektiv.
124
Pet dni kasneje so Lenina aretirali in ga nato po posredovanju
vidnih socialnih demokratov pri centralnih oblasteh po desetih dneh
izpustili. Viktor Adler je izposloval dovoljenje, da je Lenin lahko za-
pustil Avstrijo, ter se skupaj s Krupsko 5, septembra 1914 preselil v
Bem. Takoj po svojem prihodu v Švico je napisal znane teze »O na-
logah revolucionarne socialne demokracije v evropski vojni«. Vsebo-
vale so osnovne misli o taktiki stranke v boju proti imperialistični
vojni. V bistvu so bile bojni poziv kapitalističnemu svetu. »Sestavlje-
ne niso bile zato, da bi se zaprašile v kakem predalu«, je duhovito pri-
pomnila Krupska.
Revolucionarno taktične poglede je bilo treba kar najhitreje pri-
bližati delovnim slojem, ki so nosili glavna bremena vojne. V prvih
dneh bivanja v Švici pa so bili Lenin in njegovi sodelavci povsem
odrezani od Rusije. Šele sredi oktobra je bila vzpostavljena zveza prek
Šljapnikova, ki je prišel v Stockholm z namenom, da posreduje zvezo
med Leninom in Rusijo. Iz Leninove korespondence je mogoče razbra-
ti, v kako hudih razmerah so boljševiki vzdrževali zveze s političnim
vodstvom v domovini.
Pričelo se je Leninovo zimmervvaldsko obdobje, oz)iroma njegov
boj za tretjo internacionalo. Dolgotrajno, naporno delo za zgraditev
stranke in organiziranje delovnih slojev Rusije, predvsem delavskega
razreda, je Leninu omogočilo, da je hitro in brez tavanja odkril ter
oblikoval pravilno taktično smer. V dveh in pol mesecih je izdelal
jasno, brezkompromisno taktično linijo, ki je opredeljevala vso nje-
govo nadaljnjo dejavnost. Lenin je v medvojnih letih zrastel v po-
membnega vod.itelja mednarodnega delavskega gibanja. Njegovi na-
stopi na mednarodnih konferencah socialistov so z jasno začrtano
platformo želi vse večje uspehe.
Študij ekonomije imperializma, analiza tega gibanja, dojemanje
celotne podobe imperializma so Leninu omogočili, da je vrsto politič-
nih vprašanj postavil na novo in probleme temeljito osvetlil.
Sredi Leninovega znanstvenega in političnega dela je dosegla Švico
novica o zmagi februarske revolucije v carski Rusiji. Lenina so odtlej
dogodki v Rusiji povsem zaposlili. Pričel se je pripravljati na vrnitev
v Rusijo.
Februarska revolucija je bila po svojem socialnem sestavu od sa-
mega začetka delavsko-kmečka. Najdelavnejši so bili tekstilne delav-
ke, kovinarski delavci in vojaki-kmetje iz petrograjske garnizije. Gi-
banje se je najprej usmerilo proti pomanjkanju kruha in proti tego-
bam, ki jih je prinesla vojna. Delavci so zahtevali osemumi delavnik
in vrsto socialnüi reform, kmetje pa odpravo fevdalnih odnosov in
razdelitev veleposesti.
Istega dne, ko se je začela vstaja, so nastali prvi sovjeti delavskih
in vojaških odposlancev. Na pobudo menjševikov so ustanovili začasni
izvršni komite delavskega sovjeta. 27. februarja so predstavniki menj-
ševikov, socialnih revolucionarjev, boljševikov, judovskega bimda in
poljsko letonske socialne demokracije osnovali petrograjsfci sovjet in
izvolili Cheidzeja za predsednika. V boju se je izoblikovala enotna, re-
volucionarna organizacija sovjetov delavskih in vojaških odposlancev,
medtem ko so bili v revoluciji leta 1905 sovjeti še ločeni med sebej.
Novo osnovani petrograjski sovjet je pozval delavce, naj izvolijo v to-
varnah svoje odposlance v sovjete, in potrdil spontano nastajanje
skupnih vojaških in dela\-skih sovjetov.
Zmagi revolucionarne vstaje v Petrogradu je sledil revolucionarni
polet v vsej deželi. Poleg sovjetov, ki so poosebljali revolucionarno-
demokratično diktaturo proletariata in kmetov, je nastala v februar-
skih dneh tudi začasna vlada, ki jo je imenoval začasni komite držav-
ne dume; prišlo je do dvovladja.
Z zakonom o svobodi gibanja je bilo tudi boljševiški stranki omo-
gočeno legalno delovanje. Boljševiki so se pričeli vračati iz pregnan-
stva in politične emigracije. Novi položaj je zahteval od stranke nov
strateški načrt, novo taktiko in gesla. Vodstvo boljševiškega CK v
Petrogradu je bilo tedaj v rokah Molotova. Šljapnikova in Saluzkega.
Stranka se je znašla v zamotanem položaju dvovladja začasne vlade
in sovjetov delavskih in vojaških odposlancev, to je dveh diktatur —
diktature buržoazije ter revolucionarno-demokratične diktature prole-
tariata in kmetov.
Pred boljševiško stranko je bilo vprašanje, kakšno taktično stali;
šče naj zavzame v novem položaju. Mnogi boljševiki niso takoj dojeli
125
razredne vloge in pomena sovjetov kot nove oblike oblasti. Milijonske
množice je bilo treba povezati in pred njimi razgaliti politiko začasne
vlade ter škodljivo vlogo sporazumaštva. Glede teh vprašanj od vsega
začetka stališča boljševiških organizacij niso bila jasna.
Kako ogromna je razlika med Leninovo analizo v »Pismih od da-
leč« in stališčih boljševikov, ki so se vrnili iz sibirskega pregnanstva!
V	svojih člankih »Pisma od daleč« je Lenin nakazal, kakšno smer
naj stranka zavzame po februarski revoluciji. Pisal je, da je treba
boljševiško taktiko prikrojiti novemu položaju. »Do februarja 1917 je
bila na dnevnem redu drzna revolucionamo-internacionalistična pro-
paganda; pozivali smo množice v boj in jih prebujali. V februarskih in
marčnih dneh je bil potreben nesebičen, borben heroizem, da bi čim-
prej premagali neposrednega sovražnika — carizem. Sedaj preživlja-
mo prehod od prve etape revolucije k drugi, od boja s carizmom k
boju z imperializmom Gučkova in Miljukova, veleposestnikov in ka-
pitalistov.« Lenin je dalje pozival, da revolucija še ni končana, da se
morajo delavci še naprej junaško boriti in izvojevati zmago tudi v
drugi etapi revolucije. Poudarjal je, da je bila februarska revolucija
le prva stopnja revolucije in da preživlja Rusija svojevrstno zgodo-
vinsko stanje prehoda k drugi etapi. Opredelil je tudi razredno bistvo
nastajajoče oblasti sovjetov delavskih in vojaških odposlancev. Novo
oblast je označil kot zarodek delavske vlade, ki predstavlja interese
vseh siromašnih množic prebivalstva, devetih desetin državljanov, ki
zahtevajo mir, kruh in svobodo. Edino poroštvo za svobodo in končno
uničenje carizma je videl v oborožitvi proletariata ter v utrjevanju,
razširjanju in razvijanju vloge, pomena in moči sovjetov delavskih
in vojaških odposlancev. Zahteval je, naj ustanovijo delavsko milico
ali delavske straže in onemogočijo buržoaznl vladi, da bi s svojo po-
licijo rešila monarhijo.
Leninovih idej tedaj ni nihče branil. Nihče ni poznal gesel boljše-
vikov, kot je zapisal Antonov. Sljapnikov pa je leta 1925 takole ocenil
takratni položaj: »Tovariši, ki so se vrnili iz Sibirije, so naše delo kri-
tično in negativno ocenjevali. Niso kritizirali pomanjkljive stmjenosti
in odločnosti našega dela. Nasprotno! Zavračali so naše nenehno pri-
zadevanje, da bi potegnili ločnico med boljševiki in spravljivci.«
3. aprila 1917 so se Lenin. Zinovjev in skupina ruskih političnih
emigrantov (okrog 30 po številu) vrnili iz Švice v zap>ečatenem vagonu
prek Nemčije v Rusijo.
Množice so na petrograjski postaji navdušeno sprejele svojega
voditelja, ki se je po devetih letih vrnil v domovino. Njegova vrnitev
je bila za usodo revolucije odločilnega pomena. V pozdravnem govoru
je Lenin pozval delovne množice Rusije v boj za zmago socialistične
revolucije.
2e naslednjega dne po vrnitvi v Petrograd se je Lenin udeležil po-
sveta boljševiške frakcije v tavriški palači, na katerem je obrazložil
svoja stališča. Mnogim se je zdelo, da je Lenin vprašanja preostro
formuliral in da je bilo še prezgodaj govoriti o socialistični revo-
luciji.
V	pritličju tavriške palače so tedaj zasedali tudi menjševiki. Eden
izmed njih je prišel k boljševikom in vztrajal, naj Lenin svoje teze
ponovi na skupnem zasedanju menjševiških in boljševiških delegatov.
Konferenca boljševikov je njegov predlog sprejela. Lenin je ponovil
svoj referat na skupnem zborovanju socialnih demokratov. Govoril je
okoli dve uri in nato povzel svoj govor v kratke teze, ki so prišle v
zgodovino kot aprilske teze. V njih je nakazal naloge boljševiške
stranke v procesu preraščanja buržoazno-demokratične revolucije v
socialistično. Nakazal je politične in ekonomske osnove stranke v novi
etapi revolucije ter določil politično-organizacijsko obliko nove ob-
lasti. Leninove teze so zajele vse vidike boja za prehod od buržoazno-
demokratične revolucije k socialistični. Poudarile so vodilne sile pro-
letarske revolucije, nakazale etape prehoda in določile stališča stranke
do vseh tekočih problemov. Teze so vsebovale teoretično natančno
zasnovan, konkreten načrt za prehod k socializmu.
Ko je v tezah nakazal bodoče naloge stranke na stopnji prera-
ščanja buržoaznodemokratične revolucije v socialistično in karakte-
rizira! gonilne sile nove revolucije, je Lenin označil tudi politično-
organizacijsko obliko nove oblasti. Poudaril je, da so sovjeti delavskih,
vojaških in kmečkih odposlancev nova oblika, oziroma nov tip države.
126
Posebno mesto je v tezah zavzemala ocena mednarodnega delav-
skega gibanja. Lenin je zahteval, naj proletarske partije postavijo
proti internacionalizmu reformistov z vso jasnostjo in natančnostjo
internacionalizem v dejanjih. »Resnični internacionahzem je samo
eden — brezpogojno delo za razmah revolucionarnega gibanja in revo-
lucionarnega boja v svoji deželi, podpiranje (s propagando, simpati-
jami, z materialno pomočjo) tega boja, te linije in samo te v vseh de-
želah brez izjeme.«
Lenin je napovedal neusmiljen boj sociaino-pacifističnemu fra-
zerstvu in najrazličnejšim pretvezam, s katerimi bi nasprotniki revo-
lucije radi prepričali proletariat, da sta revolucionarni boj in prole-
tarska socialistična revolucija med vojno nemogoča, neumestna in ne-
aktualna. Opozoril je, da med strašno imperialistično vojno ni lahko
biti resničen internacionalist. Takih mož je malo, toda na njih sloni
bodočnost socializma.
Z vidikov preraščanja buržoazno-demokratične revolucije v socia-
listično je Lenin v tezah podal tudi oceno zimmerwaldskega gibanja.
Zahteval je, da je treba takoj ustanoviti tretjo internacionalo.
Lenin je v svojem govoru prav tako ostro obsodil težnje po po-
novni združitvi boljševikov in menjševikov, za katero se je Stalin za-
vzemal še tri dni pred njegovo vrnitvijo. V tezah je Lenin opozoril na
potrebno, da skličejo partijski kongres, in je napovedal sprejem nov-ega
statuta. Zaradi izdajstva predstavnikov druge internaciona e je Lenin
predlagal spremembo imena stranke: namesto socialnodemokratska
stranka naj bi se stranka imenovala komunistična partija, ker bi to
ime po njegovem mnenju pravilneje označilo borbeni cilj stranke —
izgradnjo komunizma.
Leninov govor in aprilske teze so pomenil« dokončen prelom z
buržoazno demokracijo in menjševiki. Pomenile so vojno napoved
buržoazni republiki. — Govor in teze, ki so bile objavljene 7. aprila
v Pravdi pod naslovom »Naloge proletariata v naši revoluciji«, so re-
formisti sprejeli zelo sovražno. Govor je izzval pri menjševikih vihar
ogorčenja. Vsc^rek so vpili, da izkazuje Lenin veliko uslugo reakciji
in da revoluciji grozi nevarnost. Plehanov je aprilske teze označil kot
»vročično fantazijo«. Po izjavah menjševika Suhanova so Leninov go-
vor menjševiki sprejeli kot »pljuvanje na idejo združitve in na osnov-
ne ideje sociabiodeomkratskega programa ter marksistične teorije.«
»To je vročična blodnja, vročična blodnja prenapeteža!« je vpil Bog-
danov, menjševik Goldenberg pa je ironično izjavil: »Trideset let je
ostal evropski prestol nezaseden — namreč prestol Bakunina. Lenin
je postal kandidat zanj. V Leninovih besedah zveni odmev starih te-
sed — zastarele resnice primitivnega anarhizma... Lenin je spet dvig-
nil zastavo državljanske vojne v okviru socialne demokracije. Smešno
je govoriti o združitvi z ljudmi, katerih geslo je razcep in ki se sami
postavljajo izven socialne demokracije.«
Brez Lenina se ne bi nihče znašel v novem položaju. Vsi so bili
ujetniki starih formul. Po ocenah Lenina pa bi, če bi se omejili samo
na geslo demokratične diktature, dejansko prešli na stran malome-
ščanstva.
Šele čez nekaj časa je stranka dojela zgodovinski pomen aprilskih
tez. Na petrograjski vsemestni konferenci 14. aprila 1917 se je že uve-
ljavil Leninov vpliv, čeprav so še vodili ostre razprave. Na sedmi vse-
niski konferenci stranke, ki je bila od 24. do 29. aprila 1917, pa so že
sprejeli Leninove teze z večino glasov.'
V referatu o agrarnem vprašanju je Lenin opozoril na razredno
bistvo zahtev po zaplembi veleposesti in nacionalizaciji zemlje. Zaplem-
ba veleposesti brez odškodnine bi izpolnila stoletne težnje kmetov in
spodkopala gospostvo veleposestnikov in buržoazije. Ti ukrepi bi bili
po Leninovem mnenju jamstvo proti obnovi monarhije.
Glede narodnega vprašanja je konferenca sprejela kot svojo pro-
gramsko točko pravico narodov do samoodločbe, vključno s pravico
do odcepitve.
Partija je zahtevala za vse narode, ki hočejo ostati v enotni državi,
široko pokrajinsko avtonomijo in posebne zakone, ki bodo zagotav-
ljali svoboden razvoj narodnih manjšin.
Konferenca je zavrnila menjševiško-bundistično »kulturno-nacio-
nalno avtonomijo« in zahtevala, naj se združijo delavci vseh narod-
nosti Rusije v enotnih proletarskih oi-ganizacijah. Samo taka združi-
127
tev bo dala proletariatu možnost, da bo bojeval zmagovit boj z med-
narodnim kapitalom in z buržoaznim nacionalizmom.
Konferenca je torej priznala:
1.	narodom Rusije pravico samoodločbe vse do odcepitve,
2.	pokrajinsko avtonomijo za narode, ki bi ostali v enotni državi,
3.	za narodne manjšine posebne zakone, ki bi zagotovili njihov svo-
bodni razvoj,
4.	za proletarce vseh narodnosti enotno stranko.
Kaj je Leninu omogočilo, da je preusmeril stranko na nove tir-
nice že v nekaj dnevih? Primarno sta bila odločilna Leninova osebna
kvaliteta voditelja in objektivni revolucionarni položaj. Lenin ni bil
močan samo zato, ker je poznal zakone razrednega boja, ampak tudi
zato, ker je znal pravilno prisluhniti živemu gibanju množic. Bil je
prepričan, da bodo delavci, ki so podpirali ilegalno stranko, priprav-
vljeni izkoristiti revolucionarne perspektive. Množice so bile bolj re-
volucionarne kot mnogi stari boljševiki, ki so se oklepali starih for-
mul. Leninu je uspelo s sorazmerno majhnimi izgubami obrniti krmilo
stranke in jo usposobiti za nove revolucionarne podvige.
Oktobrska revolucija in priprave nanjo so bile Leninovo delo.
Mnogi sodobniki priznavajo nemajhne organizacijske zasluge za ures-
ničevanje Leninovih strateških konceptov Trockemu in številnim Le-
ninovim ožjim sodelavcem, ki so kasneje postali žrtve Stalinovih čistk
v času terorja Jagode, Ježeva in Berije, razvpitih Stalinovih komisar-
jev za notranje zadeve. Trocki je pozneje iz svojega pregnanstva v
Alma-Ati. kamor ga je pregnal Stalin, leta 1928 pisal znanemu gospo-
darskemu teoretiku Preobraženskemu: »Vi veste bolje kot jaz, da
oktobrske revolucije ne bi bilo, če se aprila 1917 v Rusiijo ne bi vrnil
Lenin.« Leninu je vselej usp>elo j^ridobiti stranko za svojo strategijo in
jo povesti v boj. Velikopotezno je prešel konfhkt z Zinovjevom in Ka-
menevom ter jima zaupal pomembna mesta, ne da bi jima kdajkoh
očital omahovanje v revoluciji. Podobno je bilo s Trockim. Za Lenina
je bil dolgoletni boj s Trockim končan v tistem trenutku, ko je Trocki
začel izvajati njegovo politiko.
Ves oktobrski preobrat je bil izveden brez zmenšnjav, brez ulič-
nih spopadov in brez prelivanja krvi. Boljševiki so prevzeli v svoje
roke ustanovo za ustanovo. Boj se je zavlekel le okoli Zimskega dvor-
ca in okrožnega štaba. Okoli 10. ure dopoldne 25. oktobra je izšel oklic
ruskim državljanom, ki ga je sestavil Lenin: »Začasna vlada je strmo-
glavljena. Državna oblast je prešla v roke organa petrograjskega sov-
jeta delavskih in vojaških odposlancev, vojaškega revolucionarnega
komiteja, ki načeluje petrograjskemu proletariatu in garniziji.
26. oktobra se je začel drugi kongres sovjetov, na katerem so
sprejeli vrsto pomembnih sklepov. Najpomembnejša sta bila odlok
o miru in odlok o zemlji.
Istega dne (26. oktobra) so na seji centralnega komiteja izvolili
novo delavsko-kmečko vlado. Na predlog Trockega so jo imenovali
sovjet ljudskih komisarjev. Moč nove vlade je bila v radikalizmu pro-
grama in odločnosti akcije. Nova vlada in stranka sta se znašli v iz-
redno težkem položaju; treba je bilo premostiti velikanske težave.
Sirom prostrane Rusije se je pričel boj za vzpostavitev sovjetske ob-
lasti; zlasti oster je bil ta boj v Moskvi. Nasprotniki sovjetske oblasti
so si prizadevali z vsemi sredstvi spodkopati novo oblast. Številni nek-
danji voditelji menjševikov in eserov (Cernov, Cereteli, Avksentijev,
Götz in drugi) so se i)odali na fronto, se pogajali s starimi armadninvi
komiteji, se zbirali v glavnem štabu, nagovarjali generala Duhonina,
naj se upre novi sovjetski oblasti, ter spodbujali uradnike starega
aparata k sabotažam. Nasprotniki boljševikov so bili prepričani, da
bo sovjetska vlada strmoglavljena v nekaj dneh. Trocki je duhovito za-
pisal: »V Smohiem so se medtem pojavili prvi tuji konzuli in posla-
niki, ki so sem prišli manj zaradi tekočih dnevnih poslor, kot zaradi
radovednosti. Etopisniki so prihiteli s svojimi beležmcami in fotograf-
skimi aparati. Vsem se je mudilo ogledati si novo vlado, zakaj vsi so
bili prepričani, da bo že čez nekaj dni prepozno... V taboru nasprot-
nikov sovjetske oblasti je rasla bojazen, da ne bi ta epizoda trajala
predolgo.« Eseri in menjševiki niso verjeli, da pomeni oktobrska vsta-
ja začetek nove dobe. Nova vlada in stranka sta bili pred izredno tež-
ko nalogo; treba je bilo zgraditi novo oblast in jjritegniti delovne
množice k upravljanju države. Težave so bile že večje, ker kenkretne
128
organizacijske oblike uprave, gospodaretva, vojaštva in drugih orga-
nov niiso bile poznane; potrebnih izkušenj ni bilo še nikjer.
Oktobrska revolucija je bistveno spremenila tudi položaj boljše-
viške stranke, ki je bila postavljena pred povsem nove naloge; treba
je bilo zgraditi in utrditi sovjetsko državo, preosnovati družbo na
socialističnih osnovah in braniti deželo pred sovražno intervencijo.
Položaj je bil nedvomno zelo kompliciran in težaven, zlasti še zato,
ker je bila Rusija ena najbolj zaostalih dežel v Evropi. Prizadevanja
za uresničevanje socialističnih ciljev v"lade so naletela na ogromne
zapreke: zaostalost Rusije v gospodarskem pogledu, maloposestniška
struktura, vojna, ki je opustošila deželo in izzvala ogromno gospodar-
sko škc^o, pomanjkanje kadra za vodstvo države in gospodarstva.
Prvi ukrepi Leninove vlade so bili na liniji buržoaznodemokratič-
ne revolucije. Nikdar dotlej buržoazna revolucija ni tako odločno in
dosledno odstranila fevdalnega reda, kot je to storila oktobrska re-
volucija. Sovjetska oblast je hitro in smelo odpravila ostanke srednje-
ga veka. Stari državni aparat so razbili in ga zamenjali z novim. 2e
v prvih dneh revolucije so bila ministrstva začasne vlade razpuščena.
Višji uradniki, ki jih je postavila začasna vlada, so bili odpuščeni.
Krajevne organe stare oblasti, mestne parlamente in urade zemtstev,
ki so zastopali koristi buržoazije in veleposestnikov, so razpustili.
Povsod so postali sovjeti delavskih, vojaških in kmečkih odposlancev
edini polnomočni organi sovjetske oblasti. Delitev v stanove in sta-
novske oznake, ki j ili je uvedel Peter Veliki, so 23. novembra odpravili
Za vse prebivalce so uvedli nov naziv »državljan republike Rusije«.
Sovjetska oblast je razglasila svobodo vesti, izvedla ločitev cerkve od
države in šole od cerkve. Na mesto starih sodišč in policije so stopila
sovjetska sodišča in delavska milica. Za boj proti kontrarevoluciji
so 20. decembra ustanovili poseben organ vseruske izredne komisije
(Čeka) pod vodstvom Dzeržinskega.
Težak problem je bila izgraditev nove armade, čeprav so vojaki
prešli na stran sovjetske oblasti, stara armada ni mogla biti jamstvo
za obrambo sovjetske države. Izčrpana zaradi dolgotrajne vojne je že
zdavnaj izgubila svojo bojno sposobnost.
Da bi ohranila revolucionarni red v četah in obdržala fronto, dok-
ler ne bi bil sklenjen mir, je sovjetska oblast armado demokratizi-
rala. Položaji so bili ukinjeni; z uredbo 29. decembra so vojaki sami
volili poveljnike. Januarja leta 1918 je pričela sovjetska vlada de-
mobilizirati staro armado. 15. januarja 1918 je izšel odlok o ustano-
vitvi rdeče delavske in kmečke armade na prostovoljni osnovi. Jedro
nove revolucionarne armade so lahko sestavljali le zastopniki delav-
skega razreda in revnih kmetcn', ki so bili pripravljeni braniti sovjet-
sko oblast.
V oktobrski revoluciji in pri izgradnji sovjetske države se ie zlasti
pokazal Leninov organizacijski genij. Kot predsednik sveta ljudskih
komisarjev je vodil neposredno organizacijo centralnega garata sov-
jetske države in graditev organov sovjetske oblasti v vsej deželi. Na
vsa vprašanja gospodarskega, političnega, administrativnega in kul-
turnega življenja je odgovarjal z odloki. Pri tem ga ni vodila nikaka
strast po birokratskem uradovanju, temveč težnja, da program stran-
ke pojasni v vladnem jeziku. Odloki so imeli v začetku bolj propa-
^dističen kot administrativen pomen Lenin je pohitel, da pojasni
ljudstvu, kakšna je nova oblast, kaj hoče in kako hoče uresničivi svo-
je cilje. Globoko je veroval v ustvarjalno silo ljudskih množic, s ka-
terimi je bil tesno povezan. »Živa ustvarjalna dejavnost množic«, je
zapisal »mora biti glavni dejavnik novega javnega življenja«.
Komunistična internacionala je v leninskem obdobju opravila iz-
redno veliko revolucionarno delo. Čeprav se takratni Leninovi upi v
evropsko revolucijo niso izpolnili, je revolucionarna akcija evropske-
ga delavskega gibanja, združenega v okvirih KI, izpodkopavala te-
melje imperialističnega in kolonialnega sistema po vseh kontinentih
in odprla epoho socializma vsem narodom sveta. KI v Leninovi kon-
cepciji je bila sposobna za svojo zgodovinsko nalogo. Ta revolucio-
narni organizem pa je začel s Stalinovim vodstvom kosteneti in se biro-
kratizirati.
Dejavnost boljševikov se je v tem obdobju manifestirala na mno-
gih zborovanjih in manifestacijah, na vseruskih gubemijskih in okrož-
nih konferencah. Na vseh teh zborovanjih so poudarjali zgodovmsko
vlogo oktobrske revolucije, pojasnjevali bistvo sovjetske oblasti, njeno
129
politiko in odloke. Stranka v Leninovem obdobju je usmerjala revo-
lucionarno energijo in ustvarjalno dejavnost množic v tirnice gradit-
ve sovjetske države.
1	Ze proti Iconcu decembra leta 1910 so podali Lenin, Zinovjev in Kamenev
skupno izjavo inozemskemu biroju centralnega komiteja, da bi bilo treba sklicati
plenum centralnega komiteja v tujini. Menjševiški inozemski biro je predlog za-
vrnil. Na pobudo boljševikov so 10. junija 1911 sklicali konferenco članov central-
nega komiteja v Parizu. Na njej so razpravljali o sklicanju strankine konference
in sklenili, da bodo ustanovili ruski organizacijski biro za sklicanje konference,
v avgustu je odšlo nekaj boljševikov v Rusijo, Lenin pa je obiskal boljševiške
skupine v Parizu, Zürichu, Bernu, Ženevi, Bruslju, Antwerpnu in Londonu.
Boljševiškim aktivistom, ki so jih poslali v Rusijo, je uspelo v izredno hudih
pogojih vzpostaviti zveze z ilegalnimi krajevnimi organizacijami.
2	Leninova zmaga na konferenci se je pokazala že pri izvolitvi petih članov
predsedstva, v katerega niso izvolili zaradi oportunistične politike v marcu niti
Kameneva niti Stalina.
LENIN IN KRIZE V RKP(b) V LETIH OD 1918 DO 1921
Brest — Litovski mir in sindikalna kriza v boljševiški partiji
Pred mlado sovjetsko državo je stala izredno težka naloga, da čim-
prej dokonča vojna. Na zgodovinski nočni seji drugega vseruskega
congresa sovjetov so 8. novembra 1917 soglasno sprejeli »odlok o mi-
ru«. V njem je revolucionarna vlada ponudila vsem vojskujočim se
državam, naj sklenejo splošen demokratičen mir, brez aneksij in kon-
tribucij. Za mnoge je mirovni odlok boljševikov pomenil zgolj politič-
no demonstracijo. Meniževiki in desni socialni revolucionarji so pov-
sod razglašali, da od oktobrskega preobrata ni pričakovati praktičnih
rezultatov. Bili so prepričani, da nemški imperialisti ne bodo priznali
boljševikov in se ne bodo hoteli pogajati z njimi, antanta pa jim bo
napovedala vojno, če bodo začeli voditi ločena pogajanja.
Leninu je bU položaj povsem jasen. V svojem govoru je 23. no-
vembra na zasedanju centralnega izvršnega komiteja dejal: »Miru ni
mogoče skleniti od zgoraj. Mir je treba izbojevati od spodaj. Nemški
generaliteti ne zaupamo, verujemo pa nemškemu ljudstvu. Mir, skle-
njen z glavnim poveljstvom brez aktivnega sodelovanja vojakov, ne
more biti trajen.«'
Položaj boljševikov je bil nedvomno težak. Potreben jim je bil
takojšen mir, vendar niso mogli sprejeti miru pod kakršnimikoli po-
goji, ker bi s tem prepustili pobudo desnim socialnim revolucionarjem
in menjševikom ali pa bi ogrozila sovjetsko oblast meščansko-monar-
histična reakcija. Na svojih mejah so bili brez moči, ker je vse več
vojakov zapuščalo fronto, da ne bi izgubili deleža pri delitvi zemlje.
Na politiko sovjetov v Brestu-Litovskem lahko gledamo kot na poskus,
da se prebijejo med Scilo ekstremnih in ponižujočih nemških impe-
rialističnih pogojev ter Karibdo cepitve stranke in kontrarevolucije.
Nemška imperialistična vlada se je zavedala, kako nevzdržen je
položaj boljševikov. Bila je odločena, da ta položaj brezobzirno izko-
risti, ne le da doseže rešitev vzhodnega vprašanja v imperialističnem
smislu, ampak da po separatnem miru z Rusijo izvojuje z ofenzivo
odločitev tudi na zahodu. Mir z Rusijo bi Nemčiji omogočil, da bi lah-
ko sprostila ogromne sile, ki so bile dotlej vezane na vzhodu. Zato je
Ludendorff težil k sklenitvi miru na vzhodu, ne da bi pri tem opustil
nemške imperialistične interese.
Sovjetska delegacija je pod vodstvom Trockega pokazala močan
odpor proti nemškim zahtevam. Trocki se je boril zelo trdovratno.
Hotel je pridobiti čas v upanju na svetovno revolucijo in na pomoč
antante, zlasti ZDA. Čeprav so boljševiki želeli skleniti mir čimprej,
niso bili pripravljeni sprejeti »mir po diktatu«. Trocki si je prizadeval
mimo imperialističnih vlad s propagandnimi sredstvi okrepiti težnjo
narodov po miru in jih vzpodbuditi k svetovni revoluciji.
Zaradi nepopustljivih zahtev Nemčije, ki je terjala iz vojaških ciljev
zasedbo Estonije, so pogajanja prekinili za dvanajst dni. Krizi v Bre-
stu Litovskem je sledila tako kriza sovjetov kot kriza pri centralnih
silah. Za mlado sovjetsko državo je bila odločilna, usodna ura. Lenin
je ponovno prvi spoznal, da čas za revolucijo v Srednji Evropi še ni
130
zrel. Njegovo stališče je bilo jasno: treba je bilo ubraniti oktobrsko
revolucijo z vsemi sredstvi in sprejeti pogoje diktiranega miru. Ni se
predajal iluzijam. Na brestlitovski problem je gledaf povsem kon-
kretno: »Aneksionistični mir je sicer težka stvar, toda ali smo spo-
sobni voditi vojno?«
7.	(20) januarja je Lenin napisal svoje Teze o takojšnji sklenitvi
separatnega in aneksionističnega miru. Menil je, da je vojno treba
končati za vsako ceno. V svojih tezah je dokazoval, da je armada do
skrajnosti izčrpana, njena preskrba je v razsulu in nikakor ni spo-
sobna, da bi se uspešno borila proti nemškemu prodiranju. Nada je-
vati vojno proti volji večine vojakov bi bila avantura. Za osnov^anje
socialistične delavsko-kmečke armade bi bilo potrebnih najmanj ne-
kaj mesecev.
Proti koncu novembra 1917 so izvedli volitve v konstituanto, ki
jih je razpisala še začasna vlada. Volitve so bile v času, ko veMk del
ljudstva še ni dojel pomena oktobrske revolucije.
Tik pred otvoritvijo ustavodajne skupščine je Lenin sestavil »De-
klaracijo pravic delovnega in izkoriščanega ljudstva«, ki jo je odobril
vseruski centralni izvršni komite sovjetov.'
Edina možna rešitev, edini izhod iz protislovja, bi bila razpusti-
tev ustavodajne skupščine. Razkolnikov in Lobov sta v imenu boljše-
viške frakcije prebrala izjavo, v kateri so boljševiki utemeljili svoj
odhod iz ustavodajne skupščine.з
Trocki se je zavzemal v svojih člankih in govorih za razpust usta-
vodajne skupščine, češ da je to nujen kirurški poseg. Dan pred njego-
vim povratkom iz Bresta so 6. januarja konstituanto razpustili.
8.	(21.) januarja je nato centralni komite razpravljal o vprašanju
vojne аМ miru. Na posvetovanju članov CK in boljševiških delegatov
tretjega kongresa sovjetov je Lenin 8. (21.) januarja 1918 prebral teze
o nujnosti takojšnje sklenitve separatnega miru. Ocenil je, da objek-
tivni socialnoekonomski in politični položaj v deželi ter okoliščine, da
sovjetska republika ne razpolaga z armado, sposobno za boj, zahtevajo
takojšnjo sklenitev miru.''
Takšna lahkomiselna stališča mnogih partijskih komitejev in par-
tijskih delavcev bi lahko resno ogrozila obstoj inlade sovjetske države.
V vrstah levih komunistov se je krepilo prepričanje, da boj de-
lavcev za oblast ne bo izzval težav v mednarodnih odnosih. Izrekali so se
proti miru z imperialisti in zavračali vsako dogovarjanje z njimi. Ro-
parski mirovni iK>goji so izzivali nezadovoljstvo in ogorčenost nad
nemškimi antiimperialisti. Mnoge partijske in delavske orgaiiizacije so
zahtevale prekinitev pogajanj. Razpravljanje o vprašanju miru je po-
tekalo v zelo težkih in dramatičnih okoliščinah. Na posvetu centralne-
ga komiteja s partijskimi delavci 8. (21.) januarja niso sprejeli obvez-
nega sklepa o sklenitvi separatnega miru z Nemčijo. Na naslednjem
zasedanju CK 11.(24.) januarja so morali sprejeti navodila za delo sov-
jetske delegacije, ki se je vračala v Brest-Litovsk. Kot prvi je na tern
zasedanju spregovoril Lenin. Ponovil je svoja stališča proti vojni, ki
jih je pojasnil že v tezah. Opozoril je, da je treba iti zaradi rešitve so-
cialistične republike skozi gnusni brcst-litovski hlev. Ta mir je sra-
mota, toda omogoča nujno potreben predah. »Ce bodo Nemci začeli
napad, bomo prisiljeni podpisati kakršenkoli mir, ki bo tedaj še težji«,
je opozarjal Lenin.^ Zahtevo po razglasitvi revolucionarne vojne so
preg asovali.'
Lenin je bil glede rezultatov generalne stavke v Avstriji zelo skep-
tičen, medtem so ji Trocki in zagovorniki revolucionarne vojne
pripisovali zelo velik pomen. Lenin je bil prepričan, da bo njegova
vlada strmoglavljena, če bo zavrnila mir in nadaljevala vojno. Leni;n
ni zanikal revolucionarnih možnosti na zahodu. Menil je, da bo mir
pospešil njihove izglede. Zahod šele nosi v sebi revolucijo, medtem
ko je ruska revolucija že zdrav in glasno jokajoč otrok, katerega živ-
ljenje je treba zaščititi, so bile Leninove besede.
Medtem je Trocki podal svoje poročUo tudi na tretjem kongresu
sovjetov. Kongres se je izrekel za revolucionarno vojno. Soglasno je
sprejel poročilo Trockega, sprejel pa ni nobenega sklepa. Prepustil
je vladi, naj svobodno odloča. Boj v stranki je postajal iz dneva v
dan ostrejši. Kardinalno vprašanje spora je bilo: Ali so boljševiki spo-
sobni voditi revolucionarno vojno? Ali revolucionarna sila sploh sme
sklepati pogodbo z imperiahzmom ? Sprte frakcije so iskale oporo za
svoja stališča v krajevnih partijskih organizacijah. Levica mirovnih
131
pogajanj ni mogla združiti s pričakovano revolucijo v zahodni Evropi.
Zavzemali so se za partizansko vojskovanje proti Nemcem in za okre-
pitev propagandnih naporov, da bi izzvali revolucijo v srednji in zahodni
Evropi.
Levica se je celo bala, da bo v primeru kompromisnega miru pri-
šlo do notranjega poraza revolucije. Bili so celo pripravljeni žrtvovati
sovjetsko oblast v Rusiji za interes svetovne revolucije.
Na razširjeni partijski konferenci strankinih funkcionarjev 8. (21.)
januarja v Petrogradu je prišlo do ostrih razprav. Zavzeti so morali
stališče do Hoffmanovega ultimativnega predloga. Lenin se je še na-
prej zavzemal za sklenitev miru. Svoj predlog je takole utemeljil:
»... Za zmago socializma je potreben Rusiji določen čas, vsaj nekaj
mesecev, v katerem mora imeti socialistična vlada povsem proste ro-
ke..., da bo dosegla zmago nad buržoazijo najprej v lastni deželi in
za izvajanje široko zasnovanega in temeljitega organizacijskega dela
med množicami ... Ne dvomimo, da mora priti do socialistične
revolucije v Evropi... Bilo pa bi napačno, če bi na tem gradili taktiko
socialistične vlade Rusije, če bi poskušali ugotoviti, ali bo ali ne bo
prišlo do evropske, posebej nemške socialistične revolucije, v nasled-
njega pol leta ..
Samo Lenin se je jasno zavedal nevarnosti. Ce bodo Nemci šli v
napad, bo mlada, šibka sovjetska republika podlegla udarcem nem-
škega imperializma. Edini izhod je videl v možnosti, da se obrne ne-
posredno na množice. Vendar Lenin ni mogel javno razkriti težkega
položaja v partiji, saj bi to pomenilo razkriti Nemcem šibke točke
sovjetske države. Moral je počakati v upanju, da bo življenje samo
razkrilo šibkost pozicij nasprotnikov miru.
Mirovna pogajanja v Brestu so obnovili 17. (30.) januarja 1918.
Pred odhodom delegacije v Brest se je Lenin še enkrat sestal s Troc-
kim in skušal omiliti posledice pogubnega sklepa, ki ga je sprejela ve-
čina CK. Trockemu je skušal dokazati vso globino in škodo napačnega
sklepa centralnega komiteja. Leninu je uspelo pregovoriti Trockega,
da bo mirovne pregovore v Brestu zavlačeval do ultimata Nemcev.
Po ultimatu pa bo delegacija podpisala diktirani mir.® Lenin pa se
je zaskrbljeno vpraševal, kaj se bo zgodilo, če bodo Nemci obnovili
sovražnost. Trocki je to nevarnost neodgovorno podcenjeval. Njegovi
kritiki v Sovjetski zvezi mu še danes očitajo, da je bil njegov načrt
avanturističen, kapitulantski in izdajalski. Lenin pa je na to frakcij-
sko krizo gledal povsem z drugimi očmi in v Trockemu ni videl iz-
dajalca.
Sredi januarja so se 17. (30.) pogajanja v Brestu obnovila. Med-
tem so stavke in mirovne demonstracije v Avstriji in Nemčiji zadušili
Nemški sobesedniki na pogajanjih so nastopili z novim elanom.
Zadnji dan pred prekinitvijo pogajanj so centralne sile postavile
rusko delegacijo pred izvršeno dejstvo: podpisale so separatni mir z
ukrajinsko "Rado, kljub opozorilu Trockega, da je Rada kapitulirala.
Naslednjega dne, 28. januarja (10. februarja), je prišlo na zase-
danju do neprijetne scene, ko je general Hoffm.ann razgrnil velik zem-
ljevid in na njem pokazal obseg ozemlja, ki ga namerava anektirati
Nemčija. Trocki je izjavil, da general očitno verjame, da bo neprikrit
prikaz nemških zahtev najhitreje vodil do sklenitve miru.
28. januarja (10. februarja) je Lenin na vprašanje sovjetske dele-
gacije, »kaj storiti«, odgovoril s telegramom: »Naše stališče vam je
jasno; v zadnjem času se je le okrepilo ...«'
Kljub Leninovemu telegramu in dogovoru z Leninom je Trocki pod
vtisom Hoffmannovega ultimata imel usoden govor, katerega posledica
je bila prekinitev mirovnih pogajanj.
Trocki je dejal: »Umikamo se iz vojne in to objavljamo vsem na-
rodom in vladam. Odrejamo popolno demobilizacija naše armade...
Hkrati izjavljamo, da so predloženi mirovni pogoji s strani vlad Nem-
čije in Avstro-Ogrske v osnovi nasprotni interesom vseh narodov,
vključno avstro-ogrskih in nemškega naroda... Upiramo se podpisati
pogoje, ki jih piše nemški in avstroogrski imperializem z mečem v
živo telo naroda. Ne moremo dati podpisa ruske revolucije pod mirov-
no pogodbo, ki prinaša milijonom ljudi zatiranje, bolečine in nesre-
čo.« 10 "
Boljševiki so molče zapustili sejno dvorano. Zgodilo se je tisto,
pred čemer je Lenin brezuspešno svaril. Položaj za mlado sovjetsko
državo je postal katastrofalen.
132
18. februarja je nemška vojska ob napovedani uri začela z napa-
dom na vsej fronti.
Usoda mlade sovjetske države je visela na nitki.
18. februarja je zasedal CK ves dan od jutra do večera s krajši-
mi odmori. Razpravljali so o možnostih, da rešijo mlado sovjetsko
republiko pred propadom. Na prvi jutranji seji je Lenin kategorično
zahteval, naj pošljejo Nemcem telegram z mirovnimi predlogi. »Po-
stavljeni smo pred dejstvo, ko moramo nujno nekaj ukreniti«, je upor-
no zagovarjal svoj predlog Lenin. »Niti trenutka ne smemo izgubiti.«"
Trocki in Buharin sta mu nasprotovala, še naprej sta dvomila, da
bodo Nemci krenili v ofenzivo. Menila sta, da računajo predvsem na
psihološki učinek. Po mnenju Trockega bi bilo treba počakati, kakšen
vpliv bodo imele akcije Nemčije na nemško ljudstvo. Ko so glasovali
o Leninovi resoluciji, da je treba Nemcem takoj predlagati obnovitev
mirovnih pregovorov, so resolucijo zavrnili.
Za njo je bilo šest glasov, sedem pa jih je bilo proti.
18. januarja zvečer, ko je bilo očitno, da je nemška ofenziva v
razmahu, so ponovno sklicali zasedanje CK. Boj mnenj je dosegel iz-
redno napetost in ostrino.
Levi komunisti so še naprej ostro napadali Leninovo linijo. Buha-
rin se je izrekel za svetovno revolucijo delavskih in kmečkih množic
proti svetovnemu imperializmu.
Buharin je menil, da je ruski kmet pripravljen boriti se za svojo
zemljo, ki jo je v revoluciji dobil. Lenin pa je videl pred seboj v vojaš-
ke uniforme preoblečene kmete — vojake, ki so siti vojne v skupinah
zapuščali fronto, in je odgovoril Buharinu: »Kmet si ne želi nobene
\ojne in je ne lx) vodil. Mar lahko rečemo kmetom, naj se podajo v
revolucionarno vojno? Toda če to želimo, tedaj ne smemo demobi-
lizirati armade. Permanentna kmečka vojna je utopija.« Lenin in nje-
govi privrženci so uporno in kategorično zahtevali sklenitev miru.
Trocki je predlagal, naj najprej vprašajo nemško vlado, kakšne so nje-
ne zahteve. Lenin je temperamentno napadel sredinsko pozicijo Troc-
kega, da je treba čakati. Poudarjal je, da bi čakanje v odločilnem
trenutku pomenilo propast ruske revolucije. Za čakanje in izmenjava-
nje ipslanic ni časa. Lenin je upravičeno pripomnil: »Med vojno ne bi
smeli demobilizirati. To pomeni igrati se z vojno, kar lahko vodi v
uničenje revolucije. Pišemo znanstvene razprave, medtem pa Nemci
osvajajo naš vozni park. Zgodovina nam bo očitala, da smo revolucijo
izročili sovražniku. Lahko bi podpisali mir, ki ne bi ogrožal revolu-
cije.« Lenin je bil za mir po diktatu, tudi če bi z njim izgubili Ukrajino,
toda Zinovjev ni bil pripravljen popuščati tako daleč.
Naslednjega dne, 19. februarja, je vlada formalno zaprosila za mir.
Ponoči med 18. in 19. februarjem so na hitro odposlali radiogram, v
katerem so izrazili pripravljenost, da p>odpišejo mir. Osnutek zanj je
napisal Lenin. Nemška vlada je namenoma štiri dni zavlačevala z od-
govorom in medtem nadaljevala ofenzivo.
Dotlej so boj o vprašanju miru vodili le v parti,ji. 21. februarja,
dva dni zatem, ko je Lenin dobil v CK-ju večino v korist podpisa miru,
je prvič javno nastopil v tisku proti trockistom in buharinovcem. V
Pravdi je začel javno agitacijo za podpis miru z Nemčijo. Hkrati pa je
ukazal, da je treba storiti vse za organizacijo obrambe sovjetske drža-
ve. V kritičnih trenutkih revolucije se je Lenin vselej obrnil k širokim
slojem proletariata. 21. februarja je pozval ljudstvo v obrambo domo-
vine. V članku Socialistična domovina je v nevarnosti, je pozval de-
lavce in kmete, naj zaščitijo republiko pred vojaškimi krdeli buržoaz-
no-imperialistične Nemčije.
23. februarja ob 10.30 je sovjetska vlada prejela odgovor nemškega
poveljnika. Nemški mirovni pogoji so bili še težji in še bolj poniže-
valni kot tisti, ki jih je zavrnil Trocki v Brestu.
Že dopoldne je prišlo do odločilnega zasedanja CK. Lenin je vedel,
da je bil CK ogorčen nad nemškim diktatom Pričel je zasedanje, o
katerem so na razpolago le pomanjkljivi zapisi. V svojem govoru je
izjavil, da je konec politike revolucionarne fraze. V teh kritičnih tre-
nutkih je posvaril CK, da bo izstopil iz CK, če ga bo ta ponovno pre-
glasoval in tudi iz vlade, partijsko članstvo pa bo pozval proti njim.
Ciani so bili šokirani. Sprva Lenina ni nihče podprl. Lenin pa je opo-
zarjal CK: »Mirovne pogoje moramo podpisati. Ce tega ne bomo sto-
rili. bo to v treh tednih smrtna obsodba za sovjetsko oblast.« Lenin
je predlagal tri alternative za glasovanje: Ali naj takoj sprejmemo
133
nemške predloge? Ali naj vodimo revolucionarno vojno? Ali naj vpra-
šamo za mnenje o tem volilce petrosrajskega in moskovskega sov-
jeta?'2
Po Leninovem mnenju pa je bil za zmago socializma v Rusiji po-
treben predah vsaj nekaj mesecev. V tem času mora imeti socialistič-
na vlada proste roke, da bo dosegla zmago nad buržoazijo v lastni de-
želi in začela izvajati široko zasnovano organizacijsko delo med mno-
žicami. Lenin je izjavil: »Ne dvomimo, da mora priti do socialistične
revolucije v Evropi. Bilo pa bi napačno, če bi na njej gradili takti-
ko socialistične vlade Rusije, če bi poskušali ugotoviti, ali bo ali ne bo
prišlo do evropske, posebej do nemške socialistične revolucije v na-
slednjega pol leta...« Za Lenina sramotni brestlitovski mir ni Idü
dokončen. Večkrat je opozarjal na tilzitski mir, ki ga je Napoleon leta
1907 diktiral Prusom. Argumenti opozicije so bili za Lenina nespre-
jemljivi.
Obema frakcijama je bilo jasno, da je položaj zelo resen. Krizo
je bilo mogoče premostiti na miren način samo s pomočjo Leninove
genialnosti, da je znal tolerirati tudi stališče opozicije. Ko je Lenin
zagrozil z odstopom, je Trocki izjavil: »Mi ne moremo voditi revolu-
cionarne vojne, če je partija razcepljena. Naša partija v takih pogo-
jih sploh ne more voditi vojne, zlasti ne. ker tisti, ki se zanjo zavze-
majo, ne želijo sprejeti materialne pomoči antante.«" Trocki je izjavil,
da ne prevzema odgovornosti, da bi glasoval za vojno in dodal: »V
Leninovem stališču je veliko subjektivnega. Ne vem, če ima prav, to-
da ne želim storiti ničesar, kar bi lahko omajalo enotnost partije. Na-
sprotno, želim pomagati, kolikor morem. Toda ne morem ostati na
položaju komisarja za zunanje zadeve in nositi osebno odgovornost
za vodenje zunanjih zadev.«
Nespravljivi pristaši vojne Buharin, Uricki, Lomov, Bubnov, Pjata-
kov in Smimov so označili glasovanje o mirovnih pogojih kot odlo-
čitev, ki jo je odobrila samo manjšina, in so iz protesta odstopili z
vseh pomembnih položajev v partiji in vladi.
Lenin si je zaman prizadeval, da bi jih pregovoril. Na istem za-
sedanju je prišlo do STOjevrstne scene. Lenin je zagotovil premaganim
oponentom, da imajo pravico voditi agitacijo proti miru. Stalin pa je
zagovarjal stališče, da so se voditelji vojne frakcije s svojo nediscipli-
niranostjo in s tem, da so zapustili svoje položaje, avtomatično iz-
ključili iz partije. Lenin in Trocki sta ostro protestirala proti Stalino-
vi izjavi, ki jo je Stalin moral umakniti.
Žasendanje centralnima izvršnega komiteja je trajalo vso noč V
zgodnjih jutranjih urah je Leninov predlog dobili 116 glasov, proti jih
je glasovalo 84, glasovanja pa se je vzdržalo 26. članov Boljševiki, ki
so nasprotovali mirovni pogodbi, se večinoma niso udeležili glaso-
vanja.
Trockemu so upravičeno očitali napake, ki jih je storil zavestno
ali podzavestno in tako privedel deželo v katastrofalen položaj. Prek
noči je postal iz idola glavni krivec za vse gorje, ki je doletelo mlado
sovjetsko državo. Sklenitvi miru so najbolj nasprotovali v tistih pre-
deliih, ki niso okusili nemške okupacije in jih nemška ofenzi\-a ni ne-
posredno ogrožala. Težak je bil položaj ukrajinskih boljševikov, ki so
pregnali iz Kijeva nekaj dni pred ponovnim nemškim prodorom ukra-
jinsko provizorno vlado. Kratkotrajna ukrajinska sovjetska republika
je postala prva žrtev nemškega prodiranja.
Krupska je takole opisala situacijo: »Člani CK in tovariši, ki so se
zbrali okoli Lenina in s katerimi je bila izvedena oktobrska revolu-
cija, so nasprotovali Leninu in zavračali njegovo linijo. V ta boj so
pritegnili tudi posamezne partijske k®miteje. Moskovski in petrograj-
ski pokrajinski komite sta nastopila proti Leninu. Levim komunistom
so se priključili številni tovariši, s katerimi je bil Lenin več let po-
vezan v skupnem delu in ki so ga podpirah v najtežjih trenutkih. Oko-
li Lenina je nastala praznina.«''
K skupini, ki je Leninu nasprotovala, so spadali tudi nekateri
ožji prijatelji Leninove družine: Ines Armandova, Olga Ravič, Kollon-
tajeva. Med nasprotniki >e bila tudi mlajša generacija boljševikov, kot
naprimer Buharin, Pjatakov, Lomov, Preobraženski, Smirnov, Bubnov,
Rjazanov, Dzeržinski, Radek, Joffe. V vrstah opozicije so bili Uricki,
zgodovinar Pokrovski, pisatelj Skvorcov-Stjepanov. Mnogi med njimi
so bili sijajni govorniki in pisci, nihče od njih pa ni imel neomajne
volje, moralne avtoritete, političnega in strateškega talenta, taktične
134
gibkosti in administrativne sposobnosti, ki jo mora imeti voditelj v
revolucionarni vojni.
Na sedmem kongresu RKP(b), ki so ga sklicali na hitro, je Lenin
podal analizo položaja. Optimistična upanja v svetovno revolucijo so
splahnela. Leninu je bilo že dolgo jasno, da se mora ruska revoluci-
ja postaviti na lastne noge: »Revolucije ne bo tako hitro, kot smo
pričakovali... S tem se moramo sprijazniti kot z dejstvom. Račtmati
moramo s tem, da se socialistična svetovna revolucija ne more tako
lahko začeti y naprednih deželah, kot se je začela revolucija v Rusiji...
Ne vemo, nihče tega ne ve, morda — to je povsem mogoče, — bo
zmagala v nekaj tednih, ali celo v nekaj dneh, toda graditi na tem u-
panju ne moremo ...«."
Nekaj dni zalem se je preselila sovjetska vlada v Moskvo, kjer
je kongres sovjetov 15. marca ratificiral brestlitovski mir. Levi ko-
munisti se zasedanja niso udeležili. Prišlo je do razcepa med boljše-
viki in levimi socialnimi rewlucionarji, ki se ga je bal Buharin. Lenin
je na tretjem kongresu sovjetov še računal, da je zveza z levimi so-
cialnimi revolucionarji trdnejša.
Resnica je, da je Buharin privedel partijo na rob razcepa. To je
leta 1927 tudi sam priznal: »V letu 1918 je moral Lenin premostiti celo
vrsto predsodkov v naši partiji (za del teh predsodkov sem bil med
dragimi kriv tudi jaz)..
Neposredno po epizodalni vlogi voditelja levega komunizma je
Buharin potoval v diplomatski trgovski misiji v Nemčijo. Lenin je v
začetku junija 1918 pisal Joffeju: »Buharin je predan, pustil pa se je
zavesti v svoji levi norosti do absurdnih ekstremov.«
Proti koncu državljanske vojne je Trocki osredotočil svojo po-
zornost na gospodarsko problematiko. Reševanja teh problemov se je
lotil pod vtisom uspehov, ki jih je dosegel v armadi z neverjetno
samozavestjo in dokajšnjo mero avanturizma. 16. decembra 1920 je
predložil centralnemu komiteju svoje teze o prehodu gospodarstva iz
vojne v mirnodobno izgradnjo. Poudarjal je potrebo po militarizaciji
dela. Buharin je teze objavil v Pravdi, kar je dalo povod za ostro
diskusijo, ki je trajala vse do leta 1921."
Leta vojne, revolucije, državljanske vojne in tuje vojaške inter-
vencije so opustošila in razmajala rasko gospodarstvo. Iz tega izredno
težkega pioložaja je zrasel vojni komunizem. Potrebni so bili rigo-
rozni ukrepi, da bi zaščitili deželo pred razsulom. Podržavili so indu-
strijo, prepovedali privatno trgovino, pošiljali delavske oddelke na de-
želo, da so rekvirirali živež za potrebe vojske in mestnega prebival-
stva. Vlada ni mogla pobirati davkov, ker ni imela ustreznega uprav-
nega aparata. Za kritje vladnih potreb po finančnih sredstvih so tiska-
li denarne obveznice. Denar je bil tako jrazv-rednoten, da so plačevali
mezde in plače v naturalijah. S takimi ukrepi pa ni bilo mogoče za
trajno premagati težav. Kmet je delal samo toliko, kot je bilo nujno,
da je preskrbel svojo dražino. Upiral se je, da bi prideloval presežke.
Ljudje so zapuščali mesta, da bi se rešili lakote. Normalne trgovine ni
bilo, vse bolj pa se je širila čma trgovina. V tem težkem gospodarskem
položaju se je postavljalo pred partijo in državo vprašanje, kako ob-
noviti gospodarstvo in dvigniti proizvodnjo. Trocki je v svojih te-
zah, ki so bile objavljene 17. decembra 1919 v Pravdi, predlagal, naj
izkoristijo aparat za vojaško mobilizacijo za mobilizacijo dela. Mislil
je, da bo mogoče s preizkušenimi vojaškimi metodami centralnega po-
veljevanja in discipline premostiti gospodarski kaos v deželi. 27. de-
cembra so objavili, da je vlada ustanovila komisijo za delovTio ob-
veznost, katere predsednik je postal Trocki. Začel je uvajati takoime-
novano militarizacijo dela. Ukazal je, naj uporabijo čete delavske ar-
made za izvajanje gospodarskih nalog, namesto da bi jih demobili-
zirali. V militarizaciji dela je Trocki videl učinkovit sistem, da pri-
tegne množice k reševanju gospodarskih problemov. Delovne kompa-
nije naj bodo organizirane po načelu proizvodnih enot, civilno delo
pa naj bo podvrženo vojaški disciplini.
Komaj so teze objavili, že so izzvale val protestov.'» Protesti proti
militarizaciji dela v boljševiškem tisku so pastajali vse glasnejši. Pro;
ti njemu so nastopili Rjazanov, Larin, Rikov, Miljutin, Nogin in mnogi
dragi vidni boljševiki. Lenin je sprva podpiral politiko Trockega gle-
de militarizacije dela. Ni pa odobraval metod, ki jih je Trocki upo-
rabljal. Na največji odpor je Trocki naletel pri sindikatih. Ko sta
Lenin in Trocki 12. januarja 1920 nastopila pred sindikalnimi voditelji
135
in jih skušala pridobiti, sla od 60 voditeljev glasovala za teze Trockega
samo dva. Nasprotniki Trockega niso verjeli, da bi bilo mogoče kolesa
gospodarstva pognati v tek z vojaškimi povelji. Prepričani so bili, da
ni pravilno v delavskii državi s silo priganjati delavski razred k delu.
Vse leto 1920 so polnile stolpce časopisov (Pravda in Ekonomičeskaja
žizn) razprave o teh vprašanjih. Medtem je nastala prva delovna ar-
mada, ne na osnovi militarizacije civilnega dela, temveč na temelju pre-
obrazbe regularne armade v delovno. Pobudo je dal revolucionarni vojni
svet tretje armade, ki je bila na Uralu. Lenin in Trocki sta pozdravljala
to pobudo. Kmalu zatem so osnovali takšne delovne armade tudi na Kav-
kazu in v Ukrajini. Delovne armade so zaposlili v rudnikih, gozdovih,
na poljih itd. Stalin je postal glavni komisar ukrajinske delovne ar-
made. Trocki je prvi vnesel vojaške izraze in simbole v gospodarsko
tehnologijo. Mnenja o produktivnosti teh delovnih armad so bila raz-
lična.
Gospodarsko razsulo dežele je zahtevalo hitre ukrepe zlasti na
področju transporta. Politbiro je Trockega zadolžil, da uredi trans-
portni sistem. Poleg položaja komisarja za vojsko je prevzel še ljud-
ski komisariat za transport.
Trocki se je najprej lotM reorganizacije železnic in ustanovil po-
litično glavno upravo za transport (Glavpolitput). Na IX. kongresu
RKP(b) je opozoril, da bo prisilno delo v obdobju prehoda iz kapita-
lizma v socializem doseglo najvišjo stopnjo intenzivnosti. Kongresu je
predlagal, naj potrdi posebne disciplinske ukrepe, ki so nujni v po-
ložaju, v kakršnem se nahaja sovjetsko gospodarstvo. Saboterje v
delovnih armadah naj uvrstijo v kazenske bataljone, ali pa zaprejo v
koncentracijska taborišča.^^
Na ekonomskem področju je bil Trocki nekak začetnik stalinizma.
Sindikati so bili odgovorni za storilnost dela in disciplino. Odob-
raval je uradno nasilje in pritisk v gospodarskem življenju, se zav-
zemal za totalitarno gospodarsko politiko in centralizacijo gospodar-
stva itd. IX. kongres partije je v marsičem podprl nazore Trockega.
V	resoluciji so poudarili, da je treba uresničiti Leninov načrt elektri-
fikacije in centralizacijo gospodarstva.Manjšina na kongresu je poli-
tiko Trockega ostro kritizirala.
Kmalu zatem je Trocki svojo politiko izčrpno obrazložil tudi na
sindikalnem kongresu. Zahteval je, naj sindikati vzpodbujajo delavce
k disciplini in jih poučijo, da je proizvodnja nad njihovimi težavami
in zahtevami. Centralni svet sindikatov je bil razcepljen na dve sku-
pini. Prva je Trockega podpirala, druga, tkim. sindikalna opozicija,
ki jo je vodil Tomski, pa je bila mnenja, da morajo sindikati ščititi
konzumne potrošniške interese delavcev. Ko so se voditelji sindikata
železničarjev pritoževali, jih je Trocki enostavno odstavil in na njihovo
mesto postavil druge, ki so sledili njegovim ukazom.
V začetku septembra je bil osnovan centralni komite za tran-
sport (Cektran), katerega predsednik je postal Trocki. Trocki je v delo
vnesel načrtnost. Lenin je menil, da vzorno vodi to institucijo.^'' Re-
zultati dela so presegali vsa pričakovanja. Železnice so stekle pred do-
ločenim rokom.
Ko se je vojna na Poljskem končala, so se pritožbe sindikalistov
nad nedemokratičnimi metodami Trockega vse bolj množile. S svojimi
postopki v sindikalnem vprašanju pa je Trocki izzval tudi Leninovo
nenaklonjenost in ogorčenje.^s Trocki je predlagal, naj sindikate pod-
redijo vladi in jih do neke mere podržavijo (osojuzit' gosudarstvo).
V	delavski državi ni naloga sindikata, da zastopa zahteve delavcev
proti državi, ki je država delavcev, je poudarjal Trocki. V svojem
spisu Vloga in naloge sindikatov, ki je izšel decembra 1920, je za-
pisal: »Sindikalni funkcionar ne sme biti advokat, ki skrbi za zado-
voljitev potreb delavcev, temveč organraator delavcev, ki dviga pro-
izvodnjo na vedno višjo stopnjo.«" Trocki se je zavzemal za povsem
birokratsko metodo izbire sindikalnih voditeljev in za njihovo nasta-
vitev od zgoraj, brez volilnega postopka. To metodo je prakticiral pri
Cektranu.
Nad metodami militarizacije se je pritoževalo tudi desno krilo v
partiji: Rikov, Miljutin in Nogin. Lenin je sprva podpiral Trockega.
Nujno je bilo' treba braniti revolucionarno državo in obnoviti gospo-
darstvo in včasih so bili nujni tudi rigorozni ukrepi. Nesoglasja gle-
de sindikatov med privrženci Trockega in Lenina so se pojavila na
subtilnem področju teorije.
136
Na IX. kongresu je Buharin uporabil izraz »podržavljenje« za
vključitev sindikatov v upravljanje industrije. Lenin je priporočal, naj
sindikati, ki jih vodi komunistična partija, politično šolajo množice
in jih vzpodbujajo k čim višji delovni učinkovitosti. To Leninovo
misel o vlogi sindikatov so v resoluciji IX. partijskega kongresa takole
izrazili: »Smdikati morajo prevzeti nalogo, da pojasnijo delavskemu
razredu, kako je nujno potrebno preosnovati industrijsko upravo ta-
ko. da bo čimbolj elastična in bo dosežena večja storilnost, kar lah-
ko dosežemo samo tako, da preidemo s kolegijskega upravljanja k
postopnemu uvajanju individulanega vodenja tistih obratov, ki so ne-
>osredno povezani s proizvodnjo.« V resoluciji so točno opredelili po-
ožaj sindikatov v obdobju diktature proletariata, njihov odnos do
sovjetske države in komunistične partije ter oblike sodelovanja sindi-
katov v gospodarskem aparatu.''
Shema Cektrana po zamisli Trockega je bila neke vrste fuzija
ljudskega komisariata, sindikatov in političnega aparata. V njegov
resor je spadal ves prevozjii park. Ustanova je delovala po strogo vo-
jaških in birokratskih načelih. Tak sistem je na tej razvojni stopnji
moral izzvati ostre proteste. Ideje o militarizaciji in drastične metode
Trockega v Cektranu so izkoristili njegovi nasprotniki.
Koncept Šljapnikova je bil izrazito anarhosindikalističen. Osinjski
je govoril v imenu demokratičnih centralistov (decistov). Zavrnil je
militarizacijo dela in branil načelp kolegijskega upravljanja industri-
je, češ da edino omogoča pritegnitev množic k upravljanju. Zavračal
je mehanično prenašanje vojaških metod v upravljanje gospodarstva.
Lenin je ostro nastopil proti anarhosindikalističnim konceptom
delavske opozicije. V zvezi z dnevnim redom IX. kongresa RKP(b) je
zapisal: »Med nekaterimi delavci sindikalnega gibanja so se v zvezi z
ustanavljanjem delovnih armad pojavila stališča, ki jih CK partije ne
odobrava, ker načelno nasprotujejo militarizaciji dela, sklicujoč se na
načelo »svobode dela« ... Komunistična partija Rusije se nikakor ne
more strinjati s tem, naj partiji pripada le politično vodstvo, sindika-
tom pa ekonomsko. To je dediščina nazorov bankrotirane druge inter-
nacionale. Komunisti se v nobenem primeru ne morejo strinjati s tem,
naj se »partija« ukvarja samo s politiko, sindikati pa samo z ekonomi-
ko. Komunistična partija je avantgarda delavskega razreda, ki vodi
njegov boj na vseh področjih. Ločevati politiko od ekonomike je bilo
nemogoče tudi tedaj, ko je bil delavski razred zasužnjen. Toliko bolj
je to nemogoče sedaj.«'»
Spomladi leta 1920 se je diskusija o vlogi sindikatov razvnela z
vso ostrino. Razpravljali niso samo o vlogi sindikatov, temveč tudi o
biistvenih vprašanjih razvoja sovjetske države. Sindikalno vprašanje je
izzvalo tako viharne razprave, da so bile po svoji dramatičnosti po-
dobne razpravam okoli vprašanja brestlitovske mirovne pKjgodbe.
Jeseni leta 1920 se je povsod krepila opozicaja proti načinu, kako
je Trocki poskušal z administrativ^nimi sredstvi utišati sindikate. V
dneh od 2. do 6. novembra 1920 je zasedala 5. konferenca sindikatov.
Trocki je i^zdravil konferenco in postavil zahtevo, naj se povežejo sindi-
kati in državna uprava industrije. V svojiih tezah se je zavzel za združitev
sindikatov in gospodarskih organov. »Administrativno-ekonomski apa-
rat ni nič drugega kot proizvodni organ sindikatov; to je njihov naj-
važnejši organ.« Po njegovem mnenju bi bilo treba spremeniti sindi-
kate v proizvodne organizacije."
Rudzutak, sindikalist iz Letonije, sekretar sveta sindikatov, član
prezidija Cektrana, je predložil konferenci smele teze z naslovom:
Proizvodne naloge sindikatov. V njih je zahteval za sindikate aktivno
vlogo v upravi industrije.^" Njegove teze je Lenin odobraval in podprl,
kar je opogumilo nasprotnike Trockega v CK.
Lenin je v svoji resoluciji branil »zdrave oblike militarizacije de-
la.«, obsojal pa »ekscese v Cektranu in militarizirane oblike dela, ki
so vodile v birokratizem, svojeglavnost, formalizem« itd. Cektran so
opozorili, naj bolj aktivno sodeluje v splošni dejavnosti vseruskega
centralnega sveta sindikatov, kateremu naj pripadajo enake pravice
kot drugim sindikalnim zdraženjem. Leninov osnutek je plenum spre-
jel in ga sklenil predložiti sindikalni konferenci. Po ostri diskusiji je
večina delegatov konference resolucijo sprejela.
Trocki je vztrajal pri birokratskih metodah, ki jih je opravičeval
z izgovorom, da jih zahteva obstoj dežele. Nezadovoljstvo sindikalnih
funkcionarjev nad vojaškimi metodami, s katerimi je hotel Trocki
137
obnoviti promet, je izzvalo jeseni 1920 sindikalno diskusijo. Buharin,
ki so ga že med brestlitovsko diskusijo ožigosali kot frakcionaša, si
je prizadeval s kompromisno resolucijo preprečiti razcep v partijskih
vrhovih. Velik del partijskega članstva je zajelo nezadovoljstvo. Se
zlasti so bili ogorčeni nad birokratizmom.
Lenin se je bal, da bodo zahteve Trockega po »preverjanju« sindi-
katov in njihovi preosnovi v »aparat delavske države« ter uvedba
»načela militarizacije dela in sistema gospodarskih udarnih čet« po-
vzročile izolacijo partijskega in državnega aparata.^' Lenin je hotel
zagotoviti partijskemu aparatu potrebno manevrsko sposobnost. Sin-
dikatom je bil sicer pripravljen priznati določeno samostojnost, da
nastopajo kot nadzorni organi, kot korektiv državnega gospodarskega
aparata, na drugi strani pa je hotel ohraniti absolutno hegemonijo
partije v vseh osnovnih vprašanjih gospodarske politike. Sindikatom
je priznaval vzgojne in socialne funkcije, njihovo odgovornost v gos-
podarskih vprašanjih pa je omejil na organizacijo dela za proizvodne
naloge.
Stališča Lenina in Trockega do sindikalnega vprašanja niso bila
združljiva. Buharin je skušal formirati nekako vmesno skupino med
Leninom in Trockim. Svojo pozicijo je takole utemeljil: »Če hoče
vlak iztiriti, odbijači niso slaba stvar.«32 Buharinovo prizadevanje, da
premosti konflikt, je Lenin sprva ovrednotil pozitivno.
Javne diskusije o sindikatih ni bilo več mogoče preprečiti. Cen-
tralni komite je 24. decembra razglasil svobodo diskusije. Glavni fo-
rum, na katerem so razpravljali o spornih vprašanjih, je postal osmi
kongres sovjetov, ki se je sestal proti koncu decembra.
Programsko brošuro Trockega Vloga in naloge sindikatov je Lenin
ostro kritiziral. Trocki je v uvodu brošure napisal, da je sad kolek-
tivnega dela skupine odgovornih funkcionarjev, zlasti sindikalistov.
Lenin je hkrati ožigosal tudi Buharina in njegovo vmesno skupino, ki
se je vse bolj razgaljala kot frakcionaška skupina, ki je prešla na
stran Trockega. Lenin se je čudil, kako da privrženci Trockega ne
vidijo njegove frakcionaške dejavnosti. Kritiziral je metodološki pri-
stop Trockega k sindikalnemu vprašanju. Lenin se je povsem zavedal
nevarnosti razcepa v partiji: »Vsaka, celo nepomembna razlika, lahko
postane politično nevarna, če obstaja možnost, da povzroči razcep, ki
lahko omaja in uniči vso politično stavbo... Jasno je, da v deželi, ki
jreživlja diktaturo proletariata, neenotnost med proletariatom ali pro-
etarskimi množicami ni samo nevarna, temveč skrajno nevarna, po-
sebno še, če je proletariat v tej deželi v manjšini.« Razcep v sindikal-
nem gibanju je po Leninovem mnenju pomenil razcep v proletarskih
množicah.
30. decembra 1920 se je ponovno razvnela diskusija na skupnem
zasedanju delegatov osmega kongresa sovjetov, članov vseruskega
centralnega sveta sindikatov ter moskovskega gubemijskega sindikal-
nega sveta, ki je bilo v moskovskem Bolšoj teatru. Navzoča so bili vsi
glavni akterji v sindikalni debati. Lenin je v svojem referatu ponovno
kritiziral stališča Trockega in Buharina. Takole je dejal: »Ko primer-
jam brošuro Trockega (O vlogi in nalogah sindikatov — op. pis.), s
tezami, ki jih je predložil centralnemu komiteju in se p^lobim vanje,
me preseneča množina teoretičnih napak in v nebo kričečih netočno-
ti.« Lenin je napake podrobno razčlenil ter jasno definiral vlogo in
pomen sindikatov v obdobju diktature proletariata. Poudaril je, da
so sindikati, ki vključujejo pretežno večino industrijskih delavcev, za
uresničenje diktature proletariata izredno pomembni. Niso državna
organizacija, organizacija pritiska, temveč vzgojna organizacija, šola
upravljanja, gospodarjenja, komunizma. Sindikati so nekako na sre-
dini med partijo in državno oblastjo ter povezujejo avantgardo z mno-
žicami. Diktaturo lahko izvaja samo avantgarda, ki je vsrkala vase
revolucionarno energijo delavskega razreda. Lenin se je nato dotaknil
teorije o transmisijah. Opozoril je, da je Trocki povsem prezrl vlo-
go sindikatov v obdobju prehoda iz kapitalizma v socializem. »Dikta-
ture ni mogoče uresničiti brez nekih transmisij od avantgarde do
množice napredaega razreda in od tega do množice delovnih ljudi.
V Rusiji so ta množica kmetje...« Lenin je poudaril, da obstajajo ne-
soglasja med njim in Trockim predv-sem glede metode, kako pristo;»iti
k množieam, jih pridobiti in poveza.ti. Poudaril je pomembno vlogo
sindikatov v kapitalizmu, pa tudi v obdobju prehoda iz kapitalizma v ko-
138
munizem. Kakšna pa bo njihova vloga v komunizmu, bo pokazala bodoč-
nost.
Po mnenju Trockega obramba materialnih in idejnih interesov
delavskega razreda v delavski državi ni bila stvar sindikatov. Lenin
je to stališče označil kot napačno. »Tovariš Trocki govori o delavski
državi. Dovolite, menim, da je to abstrakcija. Ko smo leta 1917 pisali
o delavski državi, je bilo to razumljivo, če pa sedaj govorimo: Zakaj, pro-
ti komu moramo zaščititi delavski razred, ko ne obstaja več buržoa-
zija, obstaja pa delavska država, delamo očitno napako. Prav v tem
je bistvo stvari. Prav tu je jedro napake tov. Trockega... Mi v resnici
nimamo delavske države, temveč delavsko in kmečko državo.«
Buharin se je vmešail: »Kakšno državo? Delavsko in kmečko drža-
vo?« Lenin je nato ta del svojega govora takole korigiral: »Reči bi
moral: Delavska država je abstrakcija. V resnici imamo delavsko drža-
vo, v kateri, prvič, ne prevladujejo delavci, ampak kmečko prebival-
stvo, in drugič, imamo delavsko državo z birokratskimi deformaci-
jami.. .Mar mislite, da v takšni državi nimajo sindikati kaj ščititi,
mar je mogoče izhajati brez sindikatov...? Sovjetska država je taka,
da je treba organizirani proletariat zaščititi pred državo, in za to
moramo izkoristiti te delavske organizacije za zaščito delavcev.« Le-
nin je zavrnil tudi napade Trockega na Tomskega in Lozovskega, češ
da sta sindikalna birokrata.
Zelo pa je Lenin pohvalil Rudzutakove teze, ki jih je v svojem
govora v celoti prebra . O teh tezah je izjavil Lenin, da predstavljajo
stokrat boljšo platformo kot tisto, kar sta napisala tov. Trocki po
večkratnem premisleku in tov. Buharin brez vsakega premisleka. Svoj
govor je Lenin takole zaključil: »Teze tov. Trockega so politično škod-
ljive. Njegova politika pomeni v zadnji konsekvenci birokratsko ma-
ličenje sindikatov. Naš kongres bo, v to sem prepričan, obsodil in od-
klonil tako politiko.«'^
Lenin je podal jasno definicijo vloge sindikatov kot množične or-
ganizacije delavskega razreda v sistemu diktature proletariata: »Po-
državljanje in preverjanje sindikatov pomeni negiranje demokracije
v sindikatih in voLilnosti njihovih organov, pomeni vnašanje metod
administratorstva, neprikrite prisile in poveljevanja v sindikate. Po-
litika Trockega je nedopustna, ker izziva razcep. Uresničenje tez Troc-
kega bi vodilo do odstranitve sindikatov kot šole komtmizma in sla-
bitve diktature proletariata.« Lenin je poudaril, da je dolžnost sindi-
katov nenehna skrb za dvig materialnega blagostanja in za izboljša-
nje življenja delavskih slojev, kakor tudi obramba interesov delav-
skega razreda.
Privrženci delavske opozicije so postavili sindikate proti partiji in
sovjetski državi in jih razglašali za edino obliko združevanja delavcev.
Predlagali so podružbitev države, kateri bi podredili sindikate. E>elav-
ska opozicija je tako zanikala vodilno vlogo partije v delavskem gi-
banju in neizogibnost proletarske države v prehodnem obdobju.
Sindikalna komisija je končala svoje delo in objavila 14. j.anuarja
1921 platformo desetih.
Ob podpori partijskih proletarskih množic je uspelo leninistom
obvladati položaj v »vrhovih«.
Ko se je 8. marca sestal X. kongres RKP(b), je ogiwina večina
delegatov jxxlpirala Leninovo platformo.
V diskusiji se je izkristaliziralo troje stališč. Trockisti in kasneje
platforma Trockega in Buharina so hoteli oropati sindikate njihove
avtonomije in jih vgraditi v državni aparat. Sindikalni voditelji bi
tako postali uslužbenci države. Skrbeli naj bi za dvig proizvodnje in
delovno disciplino ter vzgajali delavce, ki bi bili sposobni voditi indu-
strijo in sodelovali pri vodenju celotnega gospodarstva.
Dmgi pol je predstavljala delavska opozicija, ki je nastopila proti
»preverjanju« sindikatov »od zgoraj«, to je s strani vlade in partije,
¿nina in Trockega so obtoževali, da militarizirata delo (ia krepita ne-
enakost). S svojih anarhosindikalističnih stališč so zahtevali, naj to-
varniški komiteji in vseraski kongres proizvajalcev prevzamejo nad-
zorstvo nad celotnim gospodarstvom. Medtem ko je Trocki trdil, da
sindikati ne morejo braniti delavcev pred delavsko državo, sta Kollon-
tajeva in Sljapnikov sovjetsko državo razglašala za trdnjavo nove pri-
vilegirane birokracije.
Partija v zagonu obnove gospodarstva ni mogla graditi svojega
programa na utopičnih in demagoških geslih ter donkihotskih gospo-
139
darskih zahtevah delavske opozicije. Opozicija je zahtevala, da je ta-
koj treba z^adovoljlti potrebe delavcev, uvesti enake mezde in nado-
mestila za vse. preskrbeti delavce z živili, obleko in stanovanji, jim
zagotoviti brezplačno zdravniško nego in vzgojo. Hoteli so takoj ures-
ničiti komunizem, ne da bi se vprašali, ali bo vlada lahko uresničila te
želje. Pozivali so partijo, naj podredi industrijo nadzorstvu tistih to-
varniških komitejev, ki so zrasli za časa oktobrske revolucije.
Po mnenju Trockega naj bi sindikati postali administrator in po-
zabili na svoje sindikalne pravice. Lenin pa ni hotel, da bi postali
sindikati privesek države. Priznaval jim je določeno avtonomijo in ce-
lo pravico, da branijo delavca pred državo. Država je bila za Lenina
abstrakcija. V njej mora biti prostora za raznolike interese in vplive
Država v zamisli Trockega pa bi morala biti monolitna. Deseti kon-
gres je glasoval z ogromno večino za platformo Lenina.
15. marca je Lenin predložil kongresu novo ekonomsko politiko
(NEP). X. kongres je brez diskusije sprejel zgodovinske sklepe o za-
rnenjavi obvezne oddaje presežkov z davkom v naravi. NEP je ustva-
rila pri kmetih gospodarsko zainteresiranost in utrdila zveza delav-
skega razreda s kmeti. Razprava o sindikatih je stopila v ozadje. Kron-
stadtski upor in upori po deželi so dokazali, da ideje Trockega niso
uresničljive. Liberalni ukrepi, na katerih je ÌjìIo zasnovano gospodar-
sko življenje v naslednjih letih, so bili daleč od militarizacije dela.
Deset let kasneje pa je Stalin sprejel nevarne zamisli Trockega. Ven-
dar Stalin ni bil pripravljen priznati, da je zapustil Leninovo stališče
in presedlal na stališča Trockega. Sam Trocki je prestrašen odstopil
od svojih idej, ko je videl, kako jih njegov oponent Stalin brez usmi-
ljenja izvaja. V tridesetih letih je Stalin izvajal program levice iz
leta 1920/21. Uvajal je metode, ki spominjajo na militarizacijo dela, od
sindikatov je zahteval »proizvodno politiko« in jih vgradil v državo.
V začetku leta 1929 je nekaj tednov po izgonu Trockega iz Rusije pro-
klamiral na 16. partijski konferenci »socialistično tekmovanje«, ki ga
je utemeljil z argumenti Trockega iz njegove resolucije iz leta 1920
(ne da bi ga navedel!). Tako je Stalin po svoje uresničil verzijo »sov-
jetskega taylorizma«, katerega pobudnik je bil Trocki.
Kronstadtska vstaja je prisilila vodstvo partije, da je strnilo svo-
je vrste in z drastičnimi ukrepi utišalo skrajno levo opozicijo. V tem
kritičnem obdobju v letu 1921 je vlada prepovedala vsako organizira-
no opozicijo. Proti menjševikom in ese rom so uporabili represivne
ukrepe, ki so jih diktirale okoliščine državljanske vojne. Boljševiki so
si prizadevali, da v sovjetih omejijo njihov vpliv. Lenin je vodil boj
proti kontrarevoluciji s pomočjo sovjetov in ni želel, da bi v njih se-
deli sovražni ali nevtralni elementi. Boljševiki so gledali v vsaki opo-
ziciji nevarnost kontrarevolucije. Bali so se tudi, da se ne bi nova
nepovska mestna buržoazija in bogati kmetje povezali v protisovjetsko
grupacijo. Tudi v delavski opoziciji je Lenin videl kontrarevoluciona-
ren faktor, ki ovira prizadevanje pairtije, da eliminira maloburžoazne
\plive, in vzbuja delavcem upanja, ki jih ni mogoče izpolniti. X. kon-
gres je na predlog Lenina sprejel resolucijo o prepovedi frakcij:
«Nujno je, da vsi zavedni delavci spoznajo škodljivost in nedopustnost vsa-
kega frakcionaštva, ki v praksi nujno slabi složno delo in vodi k ponovnim po-
skusom sovražnikov, da napadejo vladajočo stranko, ki se ji hlinijo, da bi poglo-
bili razcep in ga izkoristili v cilju kontrarevolucije.«
V resoluciji kongresa so poudarili ideale delavske demokracije:
»Pod notranjepartijsićo demokracijo razumemo takšno organizacijsko
obliko, ki jamči vsem članom partije, tudi najbolj zaostalim, aktivno
udeležbo v partijskem življenju, pri obravnavanju vseh vprašanj in
pri odločanju o vprašanjih. .« Ostro so nastopili proti kršitvam vo-
lilnega načela pri izbiri partijskih funkcionarjev: »Delavska demokra-
cija izključuje vsako imenovanje kot sistem in se odraža v široki vo-
lilnosti vseh ustanov od spodaj navzgor...« Zagotavljali so svobodo
kritike in diskusije v mejah demokratičnega centralizma. Opustili so
sistem vojaških povelj vodilnih partijskih organov, značilen za me-
tode iz obdobja militarizacije partijskih organizacij. Partijski kon-
gres je sklenil, da lahko višji organi razpustijo oz. odstavijo nižje sa-
mo tedaj, če obstajajo jasni dokazi o kršitvi partijskih sklepov. V
vseh drugih primerih mora sklicati višji organ konferenco ali zbor
delegatov^ ki naj rešuje nastalo vprašanje ali spor.^-t Čeprav je Lenin
delavsko opozicijo ostro napadal, jo je px>zval k sodelovanju v boju
140
proti birokratizmu. Na Leninovo pobudo so sprejeli v kongresno re-
solucijo O enotnosti partije nekatere zahteve iz programa delavske
opozicije.3= Celo prepovedi frakcijske dejavnosti Lenin ni vzel dobe-
sedno. »Ne moremo oropati partije in članov CK pravic, da se obra-
čajo k partiji, če nastajajo vprašanja, ki izzivajo bistvena nesoglasja ...
Ne predstavljam si, kako bi lahko to storili! ... Toda če se bo pojavilo
v-prašanje, kot je bilo npr. vprašanje brestlitovskega miru. ali jamčite,
da takih vprašanj ne more biti? Morda bo tedaj treba glasovati na os
novi platform. Toda v naši resoluciji je zapisano: nobenih volitev po
platformi. Mislim, da tega ne moremo preprečiti.. .«з' Lenin je pred-
lagal naj v CK izvolijo Šljapnikova in sindikalnega voditelja Ku-
tuzova.
Kljub prepovedi frakcij oziroma notranjepartijske opozicije je
Lenin vzpodbujal ljudi, ki so bili drugačn^a mišljenja, naj svoje
nazore izražajo v tisku. Kazenska klavzula je pomenila Leninu le iz-
hod v sili.37
Leto 1921 je boljševiški Rusiji končno prineslo mir. Belogardistične
armade so se razkrojile in ruski emigranti so se razbežali po svetu.
Rusija je bila po končani državljanski vojni na robu gospodarske-
ga propada. Narodni dohodek Rusije je znašal le eno tretjino dohodka
iz leta 1913. Industrija je proizvajala manj kot eno petino predvojne
proizvodnje, proizvodnja premoga je dosegla le še desetino, železa pa
četrtino normalne proizvodnje. Železniški vozni park je bil uničen.
Rezerve, brez katerih se gospodarstvo ne more razvijati, so bile iz-
črpane, trgovska menjava med mestom in vasjo je usahniJa. Meščani
so zapuščali mesta. Moskva je leta 1921 štela le polovico, Petrograd pa
tTio tretjino nekdanjega prebivalstva. Racionalizirana preskrba ni za-
doščala. Primanjkovalo je kruha in goriva.^» Začenja se obdobje kon-
cesij privatnemu kmetijstvu in privatni trgovini, začetek »vsiljenega
umika«.
Medtem ko so partijske celice razpravljale o šestih sindikahiih
platformah, se je Lenin ukvarjal z vprašanjem položaja kmečkih mno-
žic v Rusiji. 8. februarja 1921 je presenetil politbiro s spomenico, v
kateri je napwvedal novo ekonomsko politiko: odpravo obvezne oddaje
in namesto nje pobiranje vnaprej predpisanega naturalnega davka od
kmečkih posestev ter možnost proste prodaje presežnih pridelkov.
Že proti koncu leta 1920 je Lenin priznal tujim podjetjem konce-
sije za izkoriščanje gozdov, nafte in drugih suro\in. Že v oktobru 1920
je na konferenci zastopnikov vaških sovjetov moskovskega gubernija
obljubil, da bo proučil vse predloge za olajšanje visokih davčnih bremen.
Buharin ni predvidel nove ekonomske politike Na prehodu iz leta
1920 v leto 1921 je bil še povsem prežet z idejami vx)jnega komuniz-
ma. V svojih spisih je poudarjal nujnost izboljšanja upravnih insti-
tucij in jx>državljenja sindikatov. Leninovo novo ekonomsko ix)litiko
je CK sprejel brez debate. Položaj boljševikov je bil tako težak in
njihova izolacija tako očitna, da je večina članov CK sprejela novo
ekonomsko politiko brez odpora. Nemiri po vaseh, kulaški upor, kron-
stadtski upor so nakazovali nujnost preusmeritve gospodarstva. Bu-
harin je položaj kasneje takole ocenil: »V tem uporu so sodelovali
skrajno levi' revolucionarji, deloma celo nekateri komunisti, levi in
desni socialni revolucionarji kot tudi belogardisti. Ali so imeli skupen
cilj? Nikakor. Cilji so bili različni, toda zgodovinska vloga enaka. Vsi
so usmerili topove proti nam.«-'»
Trocki, ki si je prizadeval zmanjšati frakcijske razlike v sindi-
kalni debati, je zapisal, da so z uvedbo nove ekonomske politike ne-
nadoma izginile vse razlike. »Glede prehoda na novo ekonomsko po-
litiko ni biTo različnih stališč. Obstajale so razlike v sindikalnem vpra-
šanju pred uvedbo NEP-a. ko je partija iskala izhod iz slepe ulice v
gospodarstvu. In ko je bila na osnovi NEP-a nekaj mesecev po X. par-
tijskem kongresu predložena nova sindikalna resolucija, smo v CK
soglasno glasovali za resolucijo.«""
Buharin in drugi so videli v novi ekonomski politiki možnost, da
gradijo skupaj s kmeti v bistvu socialistično gospodarstvo. Nove eko-
nomske politiJce ruski komunisti niso sprejeli z navdušenjem. Mnogi
navadni člani so jo ocenjevali kot izdajo revolucije. Oživljanje kapi-
talizma je okrepilo ideološko diverzijo na področju družbenega življe-
nja. Učitelji in študentje so prirejali ant i komunistične demonstracije
in stavke. Delavska opozicija je postajala vse glasnejša Napadla je
141
Lenina, da preveč popušča kapitalizmu, kulakom itd. Mnogi so celo
vračali članske izkaznice.
V mesecih po uvedbi nove ekonomske politike se je porajal sloj
nepovskih trgovcev, tovarnarjev, prekupčevalcev, katerih življenjskega
standarda ni bilo mogoče primerjati z vegetiranjem večine delavcev
na robu eksistenčnega minimuma. To razpoloženje je predstavljalo
razredno osnovo različnih skupin. Prepričani so bili v vrnitev k inte-
gralnemu komunizmu, čim se bodo razmere izboljšale Ixxiisi z revo-
ucijo na zahodu ali z notranjo okrepitvijo Rusije. To stališče so v
naslednjih letih zastopali Trocki, Zinovjev, Kamenev in tudi Stalin,
pri čemer so računali na svetovno revolucijo, Stalin pa vsekakor bolj
na gospodarske možnosti v sami sovjetski zvezi — graditev socializ-
ma v eni deželi.
Nekaj tednov kasneje je Preobraženski razvil nasprotno tezo —
teorijo, da NEP nujno zaostruje razredni boj.'*' V okviru nove eko-
nomske politike se bodo hkrati razvijali kapitalistični odnosi in »so-
cialistični proces«. Na podeželju bo vodil gospodarski vzpon k raz-
slojevanju. Del kmetov se bo razvil v kulake, drugi pa bodo obubožali
in prišli v odvisnost od kulakov. V mestu bo nastala nova trgovska in
industrijska buržoazija, povezana v trgovini s premožnimi kmeti. Tu-
jii kapital, ki ga bodo s koncesijami pritegnili v deželo, se bo povezal
z novo buržoazijo. Sredi rastočega kapitalizma se nahaja otok socia-
lizma. Ta otok se bo prav tako krepil, deloma z lastnimi sredstvi, de-
loma z izkoriščanjem rastočih meščanskih profitov. Dodatna sredstva
za njegovo rast bodo ustvarjali dobički iz zunanjetrgovinskega mono-
pola, iz emisij vrednostnih papirjev in iz državne trgovine. Ta otok bo
poleg velike industrije na podeželju krepila izgradnja državnih velikih
obratov in krčenje novih zemljišč ter deloma pritegnitev tuje delovne
sile.
Buharin si je bil na jasnem o konsekvencah razvoja, ki ga je ski-
ciral Preobraženski. Zavedal se je, kam lahko vodi skrajna centrali-
zacija državnega aparata. Predvideval je nevarnosti birokratizacije
tega aparata.''^
Sedem let vojne: svetovna vojna, revolucija, državljanska vojna,
inten'encija in vojni komunizem so povsem spremenili družbo. Stara
družbena struktura Rusije je bila razbita. Fevdalni gospodje so izgu-
bili svoja življenja v gorečih graščinah ali na bojnih poljih državljan-
ske vojne. Preživeli so zbežali skupaj z belogardističnimi armadami v
inozemstvo. Tudi buržoazija, ki sicer ni bila številna, je bila v ognju
državljanske vojne večinoma uničena ali pa je emigrirala. Tisti, ki so
ostali v Rusiji in se skušali prilagoditi novemu režimu, so bili le pre-
ostanki svojega razreda. Staro infeligenco in carsko birokracijo je do-
letela ista usoda kot buržoazijo. Nekateri so jedli emigrantski kruh
na zahodu, dragi pa so služili kot specialisti novi sovjetski draavi. Z
oživitvijo privatne trgovine je zrasla nova nepovska buržoazija, ka-
tere socialna eksistenca je bila povezana z suharevko, ilegalno trgo-
vino.
Boljševiško politiko so običajno določali v ozkem krogu partije.
Lenin je v pismu Molotovu, tedanjemu sekretarju CK, takole zapisal:
»Ce ne zapremo svojih oči pred resničnostjo, moramo priznati, da
proletarskega značaja politike, ki jo sedaj vodi partija, ne opredeljuje
razredni sestav članstva, ampak ogromna in nedeljiva avtoriteta tiste
zelo tanke plasti članov, ki jo je mogoče označiti kot staro gardo.«''^
To gardo je tvorilo nekaj tisoč veteranov revolucije. Lenin je opozar-
jal: »Že majhno nesoglasje v tej plasti lahko zadošča, da bo njihova
avtoriteta tako oslabela, da ne bodo več mogli sprejemati odločitev
in obvladati položaja. Zato je nujno, da za vsako ceno ohranimo so-
lidarnost stare garde in zavest o njeni zgodovinski misiji.«
Leninova kritika Trockega v obdobju formiranja Leninove parti-
je in njegove ostre borbe proti likvidatorjem in proti Trockemu je
bila upravičena, toda Lenin je nikdar ni izkoriščal proti Trockemu v
času oktobrske revolucije, ko je izvajal linijo Leninove partije.
V času boja za oblast v 20. letih so zgodovinarji in politiki Jaro-
slavski, Olminski, Stalin, Zinovjev, stratka stara garda, z veliko vne-
mo zbirali privatna pisma in spomenice iz obdobja Leninovega boja
proti likvidatorjem, v katerih je Lenin ostro nastopil proti svojim
protivnikom. Toda te kritične ocene je Lenin zapisal v polemičnem
žargonu tako na račun svojih političnih nasprotnikov, kot tudi ožjih
sodelavcev. Kar pa .se tiče stalne vrednosti takšnih oznak, je razum-
142
Ijivo, da Lenin kaj takšnega ni mislil. Najboljši dokaz je njegovo so-
delovanje s Trockim takoj po njegovi vrnitvi v Rusijo. Lenin je v
govoru na petrograjski mestni partijski konferenci takole ocenil Troc-
kega v oktobra 1917, ko je šlo za volitve kandidatov v ustavodajno
skupščino:
1.	takoj po svoji vrnitvi je zastopal stališče internacionalista
2.	zavzemal se je, da se medrajonci združijo z boljševiki in
3.	v nevarnih julijskih dneh se je pokazal kot požrtvovalen pristaš
stranke revolucionarnega proletariata.""
O vlogi Trockega pri organiziranju vstaje v Petrogradu je podoba
prilično jasna, čeprav je tu prisotnih še mnogo legend; v sovjetski
historiografiji je glede tega še mnogo potvarjanj. Pozicija Trockega
v Brest-Litovsku je bila deležna ostre Leninove kritike. Vse tisto, kar
je stalinistična historiografija na račun kulta osebnosti zapisala »o
neki izdaji«, kapitulacijii, ne vzdrži nikake zgodovinske kritike. Pri
tem sovjetski zgodovinarji sploh ne omenjajo, da mu je Lenin zaupal
takoj po sporazumu v Brest-Litovskem (3. marca 1918) še pomembnej-
šo vlogo, da organizira Rdečo armado. Lenin je njegove vojašne vrline
visoko cenil in nikdar nr razmišljal, da bi ga zamenjal z nekim dra-
gim »še sposobnejšim«.
V knjigi Nauki oktobra je Trocki pretiraval svojo vlogo v revolu-
ciji in tako osiromašil pozicijo Lenina. Nenehna skrb Trockega v tem
obdobju za demokracijo je imela demagoški prizvok. Njegova aro-
gantnost in vzvišenost je negativno vplivala. Partijska disciplina mu
je bila tuja, njegov stil dela pa je bil izrazito »birokratski«. Njegovi
pristaši (Radek, Antonov — Ovsejenko) so pričeli ustvarjati klice nje-
govega kulta.
Ali je mogoče sistem mišljenja, ki se je izoblikoval okoli Trockega
v letih 1923/24, označiti s trockizmom, kot je to storil Zinovjev v po-
litičnem boju z njim, je sporno. Harkovski profesor Daškovskij meni,
da ne moremo opredeliti trockizma kot neko eksaktno določeno ide-
ologijo. Po njegovem mnenju je Trocki v raznih stopnjah revolucije
zbiral okoli sebe heterogene skupine v svojo podporo, ko so nastale
razlike v mišljenju o konkretnih vprašanjih partijske politike. Takšne
skupine so vselej nastale v zvezi s spornimi vprašanji in so se razšle,
ko so bili problemi rešeni. Neke trdne celote trockizem ni predstav-
ljal. Drugi sovjetski zogodovinarji pretiravajo pomen trockizma. Me-
nijo, da je bil trockizem vselej konsekventno dobro razvit sistem, so-
vražen do leninizma. V osnovi predstavljajo te teze stalinistično re-
cidivo. Trapeznikov še piše, da je bil trockizem v vsaki fazi raske re-
volucije skrajno nevarna politična tendenca. Odtrgan od proletariata,
predstavlja trockizem po njegovem pisano druščino, ki jo predstavlja
mestna mala buržoazija in določeni sloj inteligence. Po mojem oseb-
nem mnenju motivi trockistične opozicije niso bili povsem zasnovani
v čistem interesu demokracije, toda njihova kritična zapažanja vse-
bujejo velik del resnice. Logika notranje-partijskega boja je Trockega
silila večkrat do pretiravanja, toda nevarnost birokratizacije \išjih
partijskih krogov je bila resnično prisotna
Mnoge ugotovitve o birokratizaciji so bile v letih 1923/24 pre-
tirane, ne moremo pa jih zanikati za naslednja obdobja. Ce kdo oce-
njuje trditve Trockega za demagoške, mora priznati, da so bile trditve
Stalina, Zinovjeva, Kameneva in Buharina, da stranka izvaja Leninovo
linijo in vlada demokratično, prav tako demagoške.
Ideološke in politične razprave so v stranki na vseh njenih raz-
vojnih stopnjah vselej obstajale. Lenin je vselej stal v središču raz-
prav. Ne glede na to, s kako ostrino so iznašali svoje platforme, Lenin
ideoloških razlik med članstvom stranke ni obravnaval z istimi me-
todami kot jih je uporabljal proti sovražnikom stranke Dokler niso
bile načete politične in teoretične osnove stranke, je Lenin obravnaval
svoje nasprotnike kot tovariše. Potrpežljivo jih je prepričeval, po-
jasnjeval njihove napake in si prizadeval, da slehernega, ki je bil do-
stopen, prepriča o pravilnosti partijske linije. Posebna Leninova po-
teza je bila, kot je opozorila Krupska, da je znal ločiti načelne razlike
v mišljenju od spletk in osebnih razprtij; vedno je znal izluščiti bistvo
stvari. Naj bi ga Plehanov še tako zmerjal, bi se povezal z njim, če
bi to bilo v interesu stvari. Takšnih primerov lahko najdemo pri
Leninu veliko. — »Ce je nasprotnik Lenina napadel, je vzrojil in se
brezobzirno postavil v bran svojih stališč«, je zapisala Krapska. »Ce
so bile pred namii nove naloge, v reševanju katerih je bilo mogoče
143
sodelovati z nasprotniki, je Lenin znal pristopiti k včerajšnjemu na-
sprotniku kot tovariš. To je storil povsem neprisiljeno. V tem je bila
Leninova veličina. Ob vsej svoji previdnosti je bil velik optimist v
odnosu do ljudi. Pri tem se je tudi motil, toda v celoti je ta optimi-
zem stvari zelo koristil.«'"';' Prav ta ocena Krupske je k juč za razu-
mevanje Leninove veličine v kritičnih zgodovinskih situacijah. V na-
čelu se je Lenin izogibal izključitvam iz stranke in je tovariše držal v
stranki, čeprav so bili v zmoti. Med viharno razpravo, ki jo je vodil z
Delavsko opozicijo na čelu z Šljapnikovom, ga je predlagal za člana CK,
»Ce je sprejet v CK tovariš iz delavske opozicije« je izjavil Lenin »je
to izraz tovariškega zaupanja«.
Ce so se protislovja vsekakor preveč zaostrila in so Leninovi naj-
ožji somišljeniki kršili disciplino, Lenin ni okleval, da ne bi prelomil
s takšnimi tovariši. Ko Zinovjev in Kamenev v oktobru 1917 nista
glasovala le proti oboroženi vstaji, ampak sta svojo odklonilno sta-
lišče objavila v polmenjševiškem časopisu Novaja žizn, je označil
njun korak za izdajalstvo in stavkokaško dejanje.
Misel na maščevanje je bila Leninu povsem tuja. Nikdar ni zasle-
doval nekoga, ki je priznal svoje napake, od nikogar ni zahteval jav-
nega priznanja naj^k. Značilen primer, kako je obravTiaval Zinovjeva
in Kameneva, je bil edinstven za stil Leninovega dela. Oprostil je na-
pake desni opoziciji, čim so spregledali svoje napake. Zinovjev in Ka-
menev sta dobila pomembna mesta takoj po prevzemu oblasti. V času
vstaje je bil Kamenev predsednik drugega kongresa sovjetov, nato po
je bil izvoljen za predsednika osrednjega izvršnega komiteta.
V najtežjih trenutkih j>o oktobrskem prevratu, ko so v Petrogradu
zadušili upor gojencev oficirske šole, ko je pričel Kerenski napad na
Petrograd, v Moskvi pa so še vodili ostre boje, so začeli nekateri čla-
ni omahovati. Razpoka med boljševiško večino in desnim krilom, ki
so jo v kritičnih dneh Oktobra prehodno 'zalepili', se je spet odprla.
Kamenev, Zinovjiev, Rikov in drugi so menili, da je položaj brezupen.
Odpor proti sovjetski oblasti je tedaj prihajal iz vrst menjševiškega
vseruskega izvršnega komiteja železniških delavcev in nameščencev
(Vikžel). Ko je antisovjetski odpor Kerenskega in Krasnova dosegel
višek, je ta organizacija 9. novembra 1917 zahtevala ustanovitev 'so-
cialistične' enotne vlade. Centralni komite boljševikov se je bil pri-
pravljen pogojati pod pogojem, da te stranke priznajo sovjetsko ob-
ast in vse pridobitve oktobrske revolucije. V začetku se je pogajala s
centralnim komitejem, ki je pooblastil Kameneva in Sokolnikova, da
vodita pogajanja, samo levica Vikžela. Menjševiki in desni socialni
revolucionarji sprva niso sodelovali pri pogajanjih. Ko pa so začutili,
da so boljševiki zaradi ofenzive Kerenskega in dogodkov v Moskvi
prisiljeni k popuščanju, in ko so izvedeli za omahovanje nekaterih
članov centralnega komiteja, so postajale njihove zahteve vse bolj
agresivne.
Na zasedanju 12. in 13. novembra (30. in 31. oktobra) 1917 so zah-
tevali, naj se boljševiki odpovedo sovjetski oblasti. Iz vlade naj iz-
ključijo vse tiste, ki so izzvali oktobrsko vstajo. Zahtevali so odstra-
nitev Lenina in Trockega ter ustanovitev nove vlade pod vodstvorn
Cernova in Avksentijeva. Kljub takšnim provokativnim zahtevam bolj-
ševiška delegacija ni zapustila zasedanja, temveč je celo dopustila, da
so o teh predlogih razpravljali. Poročilo Kameneva in Rjazanova so
na zasedanju CK hladno sprejeli. Trocki je izjavil, da je bila vstaja ne-
smisel, če boljševiki ne bodo obdržali večine v vladi. Skupno z Dzer-
žinskim je napadel posrednike, ker so se spustili v pogajanja o od-
stranitvi Lenina in njega. Lunačarski je branil pogajanja z utemeljit-
vijo, da so pogajanja vodili s pogojem, da boljševiki obdržijo večino v
vladi. Lenin je predlagal, da je treba pogajanja prekiniti, njegov pred-
log pa so preglasovali. Slednjič so sprejeli predlog Trockega, ki se
je g asil: »Članom naše stranke dovoljujemo, da se danes udeležijo
zadnjega poskusa 'levih' socialnih revolucionarjev za ustvaritev tako-
imenovane homogene oblasti in tam še enkrat prikažejo politično ban-
krotstvo tega poskusa ter za vselej končajo pogajanja o koalicijski
vladi.«''^
Lenin je na zasedanju petrograjskega mestnega partijskega ko-
miteja odločno nastopil proti koalicjiski vladi. »O spravi ne moremo
resno govoriti... če pa želite razcep — začiiite! Ce imate večino, pre-
vzemite oblast v centralnem izvršnem komiteju in sami vodite zade-
ve!« Ko je Lunačarski hotel iz protesta proti obstreljevanju belogar-
144
distov v Kremlju odstopiti Ivot minister za prosveto, je Lenin upravi-
čeno zahteval njegovo izključitev iz partije.""
Kriza okoli problema koalicije se je 2. novembra približala kri-
tični točki. Centralni komite je sklenil, da bosta Lenin in Trocki brez-
pogojno ostala na položaju, boljševiki pa morajo dobiti v vladi naj-
manj polovico ministrskih mest. Desna opozicija boljševikov je za-
vrnila ta minimalni pogoj in je na zasedanju izvršnega komiteja sov-
jetov glasovala proti sklepom partije o prekinitvi pogajanj. Lenin je
ostro napadel opozicijo"' in jo pozval k partijski disciplini. Zahteval
je, da se morajo oponenti podrediti sklepom partijske večine, ali pa
zapustiti boljševiško stranko ter javno prestopiti k menjševikom in
socialnim revolucionarjem."» Ta ultimat je dal Lenin podpisati tudi
članom in kandidatom centralnega komiteja. Pet članov je podpis za-
vrnilo. To so bili Zinovjev, Kamenev, Rikov, Miljutin in Nogin. Le-
ninovemu ultimatu se niso uklonili in ix>gajanj niso prekinili.
4. novembra je kriza v stranki dosegla višek. Centralni izvršni ko-
mite je razpravljal o ukrepih vlade za zadušitev nesocialističnega, re-
akcionarnega tiska. Sprejeli so resolucijo, ki je odobrila nadzorstvo
nad tiskom in zavrnili resolucijo, ki je nadzorstvu nasprotovala. Za-
stopniki desnega krila boljševikov so iz protesta izstopili iz CK in
vlade. V skupnem sporočilu so izjavili: »Ne moremo prevzeti odgo-
vornosti za nevarno politiko CK, ki jo vodi proti volji velikega dela
proletariata in vojakov... Odlagamo članstvo v CK, kar nam daje
pravico, da javno povemo vojakom in delavcem svoje mišljenje in jih
pozovemo, naj podprejo geslo: Naj živi vlada sovjetskih strank!
Zahtevamo takojšen sporazum s temi strankami.«"'
Lenin je ostro napadel člane opozicije, češ da so s svojim odstopom
ravnali kot dezerterji. Njihovo izdajstvo stranke ne bo odvrnilo od
začrtane poti. Opozoril je tudi na omahljivo stališče Zinovjeva in Kar
meneva na večer pred oktobrsko vstajo. Po nalogu boljševiške frak-
cije je bil Kamenev razrešen funkcije predsednika vseruskega CK, na
njegovo mesto pa je bil izvoljen Sverdlov. Centralni komite je okre-
pil tudi svet ljudskih komisarjev. V teh dneh globoke partijske krize
je Lenki zapisal: »Pasivnost vlade Kerenskega je privedla deželo in
revolucijo na rob propada. Vsako nadaljnje zavlačevanje bi pomenilo
propad. Ko je nova sovjetska vlada izdala zakone, ki so izpolnili upa-
nja in želje širokih množic, je postavila nove mejnike na razvojni po-
ti novega načina življenja. Živa, ustvarjalna dejav-nost množic je po-
stala glavni činitelj novega javnega življenja. Delavci morajo organizi-
rati delavsko kontrolo v tovarnah in delavnicah, deželo morajo pre-
skrbeti z industrijskimi proizvodi in jih zamenjati za kruh... So-
cializma ni mogoče zgraditi z ukazom od zgoraj. Njegovemu bistvu
je tuj uradniški birokratski avtomatizem. Živ, ustvarjalni socializem
je delo ljudskih množic samih.«
Opozicija se je postopoma notranje razkrojila. Zinovjev je Sfio-
znal, da je revolucionarno razpoloženje množic tako močno in enotno,
da opozicija nima opore v petrograjskih in moskovskih organizacijah.
V posebni izjavi 9. novembra je zapisal: »V takem položaju smo se dolž-
ni združiti v boju s svojimi starimi tovariši. Doba je težka, zahteva
največjo odgovornost. Naša pravica, naša dolžnost je, da posvarimo
stranko pred napakami. Ostajamo zvesti stranki. Skupaj z milijoni de-
lavcev in vojakov raje delamo napake in umiramo z njimi, kot da bi
v tem zgodovinskem trenutku stali ob strani. Razlike v mišljenju so
mogoče. V takem položaju smo se dolžni... podrediti partijski dis-
ciplini ... V naši stranki ne sme in ne bo prišlo do razcepa.«'^'' Zinovjev je
kmalu nato spet sprejel članstvo CK. Ko so se bo jševiki sporazu-
meli z levimi eseri, so nesoglasja postala brezpredmetna. »Vsesplošni
vzpon revolucionarnega gibanja je pomagal, da smo hitro premosti-
li krizo«, je zapisala Krupska. Trocki pa je zapisal, da množice notra-
nje partijske krize niso niti zapazile. Brez pridržkov so podpirale sov-
jete ne le proti nasprotnikom sovjetske oblasti, ampak tudi proti
skeptikom v lastnih vrstah. Leninove govore iz tega obdobja prežema-
ta zmagovalni zanos in trdno prepričanje, da je politična linija pra-
vilna in da jo množice v celoti podpirajo. Nova sovjetska oblast se je
krepila iz dneva v dan. Krupska v spominih tudi omenja, da Lenin v
razgovorih z njo te krize ni nikdar omenil.
Lenin je obema voditeljema, Kamenevu in Zinovjevu, ponovno za-
upal pomembne naloge. V pismu itahjanskim komunistom iz leta 1921
je opozoril, da so takšne izkušnje v partijskem življenju običajne.
145
Lenin je biJ do svojih nasprotnikov, tudi članov partije, ki so se od-
makniJi od partijske linije, oster, toda ta ostrina ni bila žaljiva in ni
prizadela osebnosti kritiziranega. Bil je sposoben izvajati kritiko, ne
da bi človeka osebno prizadel.
Stalin je obravnaval nasprotnike in kritike povsem drugače. Ze
v obdobju Leninovega življenja (1918—1923) se je odlikoval s svojo
robatostjo in nepriljudnostjo napram tistim, ki so v praksi delali
napake. Stalin je bil daleč od tega, da bi svoje nasprotnike prepričeval
in pridobil za skupno delo. Svojega oponenta je hotel zlomiti in ga
podrediti svoji volji. Ce mu to ni uspelo, ga je postavil ob stran. Le-
nin je imel ogromen smisel, da je odkril razliko med tovarišem, ki
je zabredel v zmoto, in sovražnikom. Stalin pa je imel slehernega na-
sprotnika za svojega osebnega sovražnika in ga je z vsemi sredstvi po-
niževal in žalil.
Na takšne primere naletimo v ostrih kontraverzah, ki so jih vo-
dili za časa partijskih diskusij. Na IV. vseruskem sindikalnem kon-
gresu 18. maja 1921 sta imela Lenin in Stalin referate partijskim
funkcionarjem. Na tem zborovanju je Rjazanov ostro napadel CK in
se zavzel za neodvisnost sindikatov od stranke. Njegovo stališče jc
bilo demagoško in proti osnovni liniji stranke v odnosu do sindi-
katov. Predlagal je, naj mezde plačujejo v naturalijah. Predlog je
bil vabljiv, ker je denar zaradi inflacije izgubljal na kupni moči. Pre-
senetljiva večina partijskih funkcionarjev je bila za predlog Rjaza-
nova, ne pa za sklep, ki ga je predložil CK. Stalin je oponiral pred-
logu Rjazanova, njegova argumentacija ni bila dovx)lj utemeljena. Raz-
prava se je sprevrgla v ostro polemiko, v kateri niso štedili z be-
sedami. Stalinu ni uspelo uveljaviti predloga CK.
Lenin je pomiril razgreto diskusijo in prepričal delegate v pra-
vilnost predloga. Kot je razvidno iz protokolov partijskih kongresov,
sindikalnih konferenc, je Lenin ostro in brezkompromisno nastopil
proti Rjazanovu in Tomskemu, ne da bi jih osebno žalil, am-
pak jih je prepričeval s silo svoje logike. Leninova odlika je bila, da
je znal razpravljati z ljudmi in jih prepričati.
V	brošuri Neposredne naloge sovjetske oblasti je orisal načrt iz-
gradnje socializma, osvetlil pomembnejše probleme prehodnega ob-
dobja in izdelal osnove ekonomske politike sovjetske države. Posebno
pozornost je posvetil socialistični demokraciji in formuliral njene
glavne značilnosti. Demokratični centralizem po Leninovem mnenju
nikakor ni izključeval doslednega izvajanja načel sovjetske avtono-
mije in sovjetske federacije.
Komunistična partija pod vodstvom Lenina je usmerjala prve ko-
rake sovjetske federacije in zastavila konkreten program izgradnje
sovjetske mnogonacionalne države. Konkretne oblike združevanja na-
rodov pa so dobivale šele prve obrise (federacija, avtonomija). Jasen
program je bilo mogoče izdelati le na osnovi izkušenj glede medseboj;
nih odnosov v novih pogojih. Sovjetska država se je začela rćizvijati
že v prvih dneh svojega obstoja v smeri zvezne države na osnovi sov-
jetske države. Lenin je že ob koncu leta 1917 poudaril potrebo in
smotrnost federativne izgradnje sovjetske države. Uradno opredeli-
tev partije za federacijo kot osnovni princip izgradnje je izrazila De-
klaracija pravic delovnega in izkoriščanega ljudstva, ki jo je napisal
Lenin, VSIK pa jo je sprejel 3. januarja 1918. V njej je bilo poudar-
jeno, da se ustanavlja sovjetska ruska republika na osnovi svobodne
zveze svobodnih narodov kot federacija sovjetskih nacionalnih re-
publik.
Reševanje nacionalnega vprašanja in povezovanje delovnih slojev
raznih nacionalnosti je bilo znatno bolj komplicirano, kot je to zgle-
dalo pred Oktobrom ali v prvih mesecih sovjetske oblasti. V tem ob-
dobju so se že kazali v obrisih možni tipi sovjetske federacije. Med
tujo intervencijo in državljansko vojno je Lenin nadaljeval z izpo-
polnjevanjem oblik državne zveze narodov. Točneje je opredelil vse-
bino in tip sovjetske federacije. V tem obdobju sta se v državi izobli-
kovala dva osnovna tipa zveze:
a)	pogodbena federacija, ki je bila osnova medsebojnih odnosov ne-
odvisnih sovjetskih republik in
b)	federacija, zasnovana na avtonomiji, kakor so oblikovali medse-
bojne odnose narodi znotraj RSFSR.
V	procesu izgradnje ruske federacije je partija izkoristila raz-
lične oblike sovjetske avtonomije, od ozkih, administrativnih (avto-
146
nomnih nacionalnih oblasti) do širokih, ix)liticnih avtonomnih nacio-
nalnih republik. Oblike avtonomije so prilagajali stopnji razvoja po-
sameznega naroda.
Sovjetska federacija se je utrjevala v izredno težkih pogojih, ko
so med državljansko vojno zasedli njena nacionalna ozemlja enega
za drugim tuji okupatorji ali belogardisti. Proces razvoja federacije
je bil izredno zapleten in protisloven. Le s potrpežljivim prizadeva-
njem Lenina je bilo mogoče uspešno premagovati protislovja in ustva-
riti potrebno strnjenost delavcev vseh nacionalnosti.
Zlitje neodvisnih republik je Lenin ocenil kot prisilen ukrep ki
ga pogojuje težak vojaški položaj. Taki ukrepi so bi i za Lenina lahko
samo začasni. V tezah o nacionalnem in kolonialnem vprašanju, ki
jih je Lenin napisal leta 1920, je podčrtal, da je federacija prehodna
oblika na poti k popolni enotnosti delavcev vseh narodov. Vsebino
federativnih medsebojnih odnosov republik je Lenin videl ne samo
v njihovem tesnem političnem sodelovanju temveč tudi v povezova-
nju na ekonomskem, vojaškem in kulturnem področju. Zlasti je po-
udarjal pomen tesnih gospodarskih zvez, ki so eden glavnih pogojev
državnega združevanja republik v okviru sovjetske federacije.
Tesnejša federativna zveza republik je bila po Leninovem mnenju
nujna, da bi lahko usmerjali socialistično gospodarstvo po enotnem
načrtu. Velik pomen za oblikovanje teh odnosov je imel načrt
GOELRO, izdelan p^ Leninovim vodstvom. Drugi pomembni ukrep
partije je bila sklenitev zveznih dogovorov med RSFSR in neodvisnimi
republikami proti koncu leta 1920 in v začetku leta 1921. Ti dogovori
so poudarili suverenost republik in dokončno formirali državno zvezo
v smislu pogodbene federacije. Lenin je teda nasprotoval vključeva-
nju neodvisnih sovjetskih republik v RSFSR. Ugotovil je, da je nujno
potrebno izpopolniti obliko državnih zvez z republikami, in poudaril,
da bi bila naglica lahko zelo škodljiva.
Položaj je bil zelo resen, ker so težave glede odnosov med re-
publikami nastale prav v času, ko se je začela mlada sovjetska re-
publika uveljavljati na mednarodnem prizorišču. Voditelji so bili pri-
siljeni pojasniti celoten sistem nacionalne politike. Ta naloga je pri-
padla Stalinu kot izvedencu za nacionalno vprašanje. Osnova za raz-
pravo je bil Stalinov osnutek o vključevanju neodvisnih republik v
RSFSR, ki je prišel v zgodovino pod naslovom O vzajemnih odnosih
RSFSR in neodvisnih republik. Gruzinci so kategorično nasprotovali
načrtu o avtonomizaciji. Menili so, da je združitev neodvisnih repub-
lik na osnovi avtonomizacije, za katero se je zavzemal v svojih tezah
Stalin, preuranjena. Ordžonikidze je ukazal gruzinskemu centralnemu
komiteju, naj se prilagodi Stalinovim direktivam.
Medtem je Lenin, ki ga je prizadela kap, toliko okreval, da se jc
začel živo zanimati za gruzinski problem. Po njegovem mnenju bi bilo
treba najprej rešiti osnovno načelno vprašanje o kompetencah posa-
meznih držav, ki bi sestavljale federalno republiko. Stalin je hotel osre-
dotočiti vso oblast v enem središču, posameznim repubhkam bi pustili
le upravo nad policijo, šolstvom in zdravstvom. Svoj osnutek je tako
spretno formuliral, da so bile republikam priznane navidez široke kom-
petence, dejansko pa bi bila vsa oblast v rokah centralne vlade. Lenin
je želel drugačno rešitev tega vprašanja, in sicer prostovoljno združitev
vseh štirih sovjetskih republik, med njimi torej tudi RSFRS, na popolno-
ma enakopravnih načelih, v novo državno tvorbo — zvezo sovjetskih
socialističnih republik. Lenin je pisal iz Gork v Moskvo Kamenevu in
ga pozval, da je nujno treba skrbno revidirati Stalinovo resolucijo o
sprejemu neodvisnih republik v Zvezo sovjetskih republik. Lenin je
predlagal, naj pogodbeno federacijo z RSFRS zamenjajo z novo fe-
deracijo, zasnovano na združenju suverenih republik v eni centrali-
zirani državi. Na Leninovo pobudo je bila ta zveza v začetku leta 1922
preosnovana v novo višjo stopnjo federacije. Pogodbena federacija je
bila prehodna etapa na poti k formiranju zvezne države. Nova fe-
deracija je odpravila okorni, nepopolni sistem medsebojnih odnosov
neodvisnih republik in ga zamenjala z boljšim. Stalinov načrt o avto-
nomizaciji je Lenin ostro kritiziral prav zato, ker bi lahko spodkopal
načelo enakopravnosti združenih republik in okrnil njihovo suvere-
nost kot neodvisnih držav.
Spor okoli gruzinskega vprašanja je dobil medtem nove razsežj
nosti. Gruzinski centralni komite je odstopil, Ordžonikidze se ni več
obvladal in se je fizično lotil svojega sobesednika, privrženca starega
147
centralnega komiteja. Lenina so ti dogodki globoko vznemirili. Odnosi
med njim in Stalinom so se začeli zaostrovati.
Ko je Lenin diktiral svoji sekretarki Fotijevi dodatek k testamentu
s predlogom o odstranitvi Stalina s položaja generalnega sekretarja, n¡
imel pred očmi samo Stalinov nastop proti Krupski, ampak še tehtnejše
razloge. Dokaz o tem so zapiski, ki jih je diktiral o nacionalnem vpra-
šanju in o avtonomizaciji 30. in 31. decembra. Fotijeva je takole za-
pisala: »30. decembra je Vladimir Iljič narekoval dvakrat po petnajst
minut pismo K vprašanju o narodnostih ali o avtonomizaciji in ga
bral dvakrat po dvajset minut«. 31. decembra zvečer je Vladimir Iljić
v dveh zamahih končal z narekovanjem pisma »K vprašanju o na-
rodnostih ali o avtonomizaciji«.
Vladimir Iljič je v svojem pismu »K vprašanju o narodnostih ali
o avtonomizaciji« opozarjal, da maličenje politike proletarskega inter-
nacionalizma lahko izpodkoplje avtoriteto sovjetske oblasti med narodi
Vzhoda, kar je posebno škodljivo in nevarno v trenutku, ko se zače-
njajo prebujati stotine milijonov narodov Azije in se vključujejo v boj
za svojo osvoboditev.
Iz Leninovih besed je razvidno, da se je povsem zavedal težkih
posledic birokratizacije. Lenin je pred koncem življenja dojel vzne-
mirljive simptome bolezni, ki je napadla celotno politično telo mlade
sovjetske države. Zamotanost grazinske afere se mu je pokazala v
povsem drugačni luči. Zapisal je ostre besede na račun Stalinovega
»upravljanja« in dela komisije ter postopkov Ordžonikidzeja: »Mislim,
da sta bili usodni Stalinova naglica in administratorska vnema pa
tudi njegova jeza na razvpiti »socialni nacionalizem«. Jeza je sploh v
politiki navadno najslabša stvar.«
Kot razberemo iz Leninove kritike, strankini voditelji niso vselej
dojeli splošnih načel nacionalnega vprašanja v intemacionalističnem
duhu. Lenin je obtožil Ordžonikidzeja in Stahna, da sta ravnala kot
velikoruska prenapeteža, oziroma da sta bila pobudnika »velikoruske
nacionalistične gonje«, da sta prekršila načela proletarskega inter-
nacionalizma in zapadla v »imperialistično ravnanje v odnosu do za-
tiranih narodov«. Lenin je zahteval za Ordžonikidzeja primerno ka-
zen, za Stalina in Dzeržinskega pa javno obsodbo zaradi njune politič-
ne odgovornosti za gruzinsko zadevo. Lenin ju je obsodil zaradi »od-
klona«. Ugotovil je, da je bila zamisel o »avtonomizaciji« zgrešena in
neaktualna. Strinjal se je, da je treba ohraniti in okrepiti zvezo socia-
lističnih republik. Skupna naj bi ostala vojaški in diplomatski aparat,
ostali komisariati pa naj bi bili povsem samostojni. Z drugimi bese-
dami, obnovili naj bi take odnose, kakršni so bili pred minulim kon-
gresom sovjetov.
Fotijeva je opozorila, da se je Lenin močno bal neijravilnega re-
ševanja nacionalnega vprašanja v Gruziji. Njegova kritika Stalinove
nacionalne politike je okrepila njegov sklep, da je treba Stalina od-
straniti s položaja generalnega sekretarja. Leninovi zapiski z dne
31. decembra 1922 dajejo ključ za razumevanje njegove ocene Stalina
ki jo je diktiral 4. januarja kot dodatek k svojemu testamentu.
Na 12 kongresu RKP (b) je Stalin nastopil kot izvedenec za nacio-
nalno vprašanje. V svojem govoru si je prizadeval opravičiti svojo
politiko v Gruziji. Izjavil je: »Gruzinski nacionalizem je stopil v
ofenzivo in zato je bilo potrebno, da ga spodrežemo s transkavško fe-
deracijo, s čimer se je strinjala večina gruzinskih komunistov. Na par-
tijski konferenci v marcu je bila zato strmoglavljena skupina okrog
Mdivanija«. V svojem govoru je Stalin zasramoval in napadal gru-
zinske opozicioniste, kot da bi bili klovni, ki so pomotoma prišli na
kongres namesto v cirkus.
Samo mesec in nekaj dni je poteklo od Lenonivega tretjega na-
pada kapi, ko je Stalin nastopil tako ofenzivo proti predstavnikom gru-
zinskega odklona. Gruzinski opozicionalci so se v svojem odgovoru
javno sklicevali na Leninovo pismo o nacionalnem vprašanju. Mdivani
je izjavil: »Potrebna nam je politika, o kateri nas je vedno učil Iljic
in h kateri nas je stalno pozival v svojih zadnjih pismih, znanih
kongresu le prek posameznih delegacij«.
Rakovski, predsednik ukrajinske vlade, je imel več posluha za
predstavnika tako imenovanega nacionalnega odklona. Obžaloval je,
da ni navzoč Lenin, da bi opozoril na usodne napake v nacionalnem
vprašanju.
148
Rakovskega je podprl Buharin in zagovarjal nacionalne zahteve
skupine Mdivani-Maharadze. Opozoril je na glavno nevarnost veliko-
ruskega šovinizma. V retorični obliki je zastavil vprašanje: »... Za-
kaj tovariš Lenin ni povedal niti besedice o slabostih odkionistov,
ampak obratno, vse svoje besede — krepke besede — je naslovil
proti politiki, katero so vodili proti odklonistom? Zakaj je to storil?
Ali zato, ker ni vedel, kaj predstavlja lokalni šovinizem? .. . Zato, ker
je bil Lenin genialen strateg. Vedel je, da je treba tolči glavnega so-
vražnika, ne pa eklektično opazovati odtenek za odtenkom.«
Privrženci vodilne skupine so skušali razvrednotiti Leninovo pis-
mo s tem, da so se sklicevali na napačne informacije. Kljub številnim
zahtevam so nasprotovali objavi članka pod pretvezo, da za to manj-
ka potrebna Leninova privolitev. Enukidze je trdil, da Lenin ni bil
dovolj obveščen o Gruziji. Branil je postopke in politiko Ordžonikid-
zeja v Gruziji. Čeprav je razprava o nacionalnem vprašanju osvetlila
šibke strani reševanja tega vprašanja, je vodilni skupini vsekakor
uspelo, da je na kongresu uveljavila svoj vpliv in dobila soglasno
podporo za svoja stališča glede gruzinskega vprašanja. Gruzinci so
na kongresu doživeli Dopoln poraz.
V	enem svojih pisem je Lenin poudaril: »Za vso našo Weltpoli-
tik je vražje važno, da si osvojimo zaupanje domačinov... Da do-
kažemo, da nismo imperialisti, odklona v tej smeri ne dovolimo. To
je svetovno vprašanje, brez precenjevanja svetovno. Tu je treba biti
nadvse strog... molčati tu ne smemo, tu je treba biti tisočkrat
previdnejši..
Zadnja zgodovina partije SZ iz leta 1970 osvetljuje ta problem
brez upoštevanja Leninove kritike takole: »... Med partijskimi de-
lavci KP Gruzije in delno Ažerbejdžana pa so bili tudi nasprotniki
formiranja zakavkaške federacije. V CK KP Gruzije je skupina na-
cionalnih odkionistov na čelu z Mdivanijem uporno nasprotovala zbli-
ževanju narodov... Začasno je glede nacionalnega vprašanja oma-
hoval F. I. Maharadze. Nacionalni odklonisti so zahtevali ohranitev
svoje armade v vsaki republiki, svojo valuto, svobodo zunanje trgovi-
ne in partijsko avtonomijo. Niso upoštevali, da bi tedaj formiranje
federacije odločilno okrepilo sovjetsko oblast in utrdilo mir in pri-
jateljstvo med narodi Zakavkazja. Strinjali so se le z ustanovitvijo
zveze vsake teh republik z RSFŠR.
V	KP Ažerbejdžana se je prav tako pojavila skupina nacionalnih
odkionistov... Za nacionalne odkloniste je bilo značilno maloburžoaz-
no poudarjanje ozkih nacionalnih interesov pred splošnimi med-
narodnimi interesi prijateljstva sovjetskih socialističnih republik. Ta-
ko je boj gruzinskih nacionalnih odkionistov v mnogočem kazal tež-
nje, da iácoiistijo ugodnosti geografskega položaja Gruzije, ker
je batumsko pristanišče imelo velik pomen za trgovino z Zahodom,
Tiflis pa je bil veliko železniško križišče, za katerega so bile zain-
teresirane druge republike. Azerbejdžanski nacionalni odklonisti so
hoteli izkoristiti monopol Ažerbejdžana glede naftnega bogastva in
spraviti druge republike v odvisnost.«" Teh ugotovitev pa avtorji
niso argumentirali. Ostali so v okviru Stalinove interpretacije.
1	Lenin, Sočinenija V/35, str. 88
2	Ibidem, str. 338—341
3	Levi socialni revolucionarji so si prizadevali za sporazum med boljševiki in
desnimi socialnimi revolucionarji. Nasprotovali so aretaciji Ceretelija in Cer-
neva. ker bi to ustvarilo iz njiju »mučenika«. Po njihovem mnenju bi se moral
parlament sam onemogočiti. Boljševiki so se nato odločili, da Cernova in Cere-
telija ne bodo aretirali.
< Protokoly Centralnogo Komiteta, str. 200
5	Protokoly Centralnogo Komiteta RSDRP(6), avgust 1917 — fevral' 1918 (Moskva
1958. str. 168—169)
6	Ibidem, str. 204—206
' Lenin, Sočinenija V/35, str. 244—245
8	Lenin, Sočinenija IV/27, str. 90
9	Glej Lenin, Sočinenija IV/27, str. 90
10 Trocki, Sočinenija, XVII. str. 102
4	Protokoly Centralnogo Komiteta, str. 198
12	Ibidem, str. 247—248
13	Protokoly Centralnogo Komiteta, str. 248
» Ibidem, str. 251
5	Ibidem, str. 254
8 Krupska, Erinnerungen, str. 500
" Lenin. Sočinenija IV/27. str. 76
149
18	Buharin. N. Zehn Jahre siegreiche proletarische Revolution. Inprelcorr át
105/1927, str. 2272/3. Na procesu je Buharin opisal v duhu obtožnice takole'
»Logika tega boja nas je vodila korak ra korakom v gnusno močvaro. Postajalo
je vse bolj jasno, da pomeni odstopanje od pozicij boljäevizma preusmeritev v
kontrarevoluclonarno banditstvo. Kontrarevolucionarno banditstvo je sedaj uni-
čeno, mi sami smo ga uničili in obžalujemo naše pošastne zločine.« Proceedings
str. 778.
19	Trockij, Sočinenija XV, str. 10—14
20	Na partijskih in sindikalnih konferencah so Trockega imenovali novega
Arakčejeva, ki je ustanovil pod Aleksandrom I. in Nikolajem I. znane kmetij,
ske vojaške kolonije, ki jim je poveljeval z barbarsko ostrino.
21	Glej Lerünovo korespondenco s Trockim od 1. februarja do marca 1920 v
Zbirki dokumentov The Trotsky Papers II. str. 22—82.
22	Devjatyj sjezd RKP(b), Moskva 1960, str. 93
23	Ob očerednyh zadačah hozajstvennogo stroitel'stva. KPSS v rezoljucljah in
rešenijah I, str. 477—489
24	Lenin. Sočinenija IV, XXXI, str. 479
25	Kanev S. N., Partuye masy v bor'be za edinstvo RKP(b) v period profsojuznoi
diskusii 1920/1, Voprosy istorii 1956 št. 2, str. 17—27
26	Leninskij zbornik VI, str. 331. Lenin je spis dvakrat skrbno prebral in opremil
s svojimi značilnimi pripombami ob robu, kot na primer »Zmešnjava, nesmi-
sel, Ha, ha«, itd. Ibidem str. 320—348. Spis z Leninovimi pripombami so leta
1927, v času ostrih frakcijskih bojev, ponatisnili.
27	Po voprosu o professional'njlh sojuzah i Ih organiziacii, KPSS v resoljucijah
i rešenijah I, str. 490—494
28	K organizacijam RKP po voprosy o pozjadke duja partinogo sjezde. Devjatyi
sjezd, str. 494
29	Glej Professional'nye sojuzy i ih del'nejšanja гоГ, str. 815—819
30	Lenin, Sočinenija IV/32, str. 18—21
31	Trotzki, Rolle und Aufgaben der Gevi'erkschaften. Russische Korrenspondenz,
3/4 1921, Str. 158—159
32	Lenin, Sočinenija IV/23, str. 50
33	Lenin, Sočinenija IV/32, str. 22
34/a Ibidem, Str. 282
34	KPSS V rezoljucljah i rešenijah I, str. 522—523
35	Desjatyj s'ezd, str. 535—538, KPSS v rezoljucljah i rešenijah I, str. 529
36	Ibidem, str. 540
37	Desjatyj s'ezd, str. 535—538
38	III. s'ezd profsojuzov, Moskva 1920, str. 79—86; Poročilo Miljutina za IV. s'ezd
profsojuzov, Moskva 1921, str. 72—77, Kristman L., Geroitčeski Period Velikoj
Russkoj Revoljucii, Moskva 1924, str. 150
39	Buharin, Die Opposition in der KPSU und die Komintern. Poročilo na 9. ple-
numu EKKI. Iprekorr 18/1928, stran 372
40	Inprekorr 139/1926, stran 2424
41	Preobraženski, Die perspektiven der Neuen Wirtschaftspolitik. Russische Kor-
respondenz ,št. 10/11. november 1921, stran 1921; glej tudi Iprekorr št. 37 1921,
stran 330
plenarnem zasedanju 4. kongresa KI dne 18. novembra 1922. Inprekorr 2 29/1922,
42	Buharin, Das Programm der KI und ihrer einzelnen Parteien. Referat na 14
stran 1673
43	Lenin, Sočinenija IV/33, stran 228—230
44	Lenin, Sočinenija V/34, stran 345
44a Krupska, Erinnerugen II, str. 282
45	Protokoly Centralnogo Komiteta, str. 148—155
46	Trotsky L., The Stalin School of Falsification. New York 1937 (dalje navajam
Trotsky, The Stalin Shool), str. 110—112
47	Protokoly Centralnogo Komiteta, str. 161—164
48	Ibidem, str. 162—164
49	Ibidem, str. 167—169
50	Protokoly Centralnogo Komiteta, str. 177
51	Lenin, Sočinenija V/53, str. 190
52	Istorija KP SS, IV/1 Moskva 1970, str. 194
BOJ ZA LENINOVO DEDIŠČINO
(Stalin osredotoča oblast v svojih rokah)
Po Leninovi smrti je bilo težko obvladati položaj in reševati proble-
me. Njegovim naslednikom sta manjkali energija in razsodnost, da bi od-
ločali brez omahovanja. Povsem nesposobni so bili, da bi prepričali
omahljivce in pridobili pristaše opozicije. Leninove genialnosti ni bilo
mogoče prenesti na ostale voditelje. Ko je Lenin zbolel, dejansko ni
bilo voditelja, ki bi ga lahko nadomestil. Partijski voditelji so se okle-
pali formule o kolektivnem vodstvu. Stranko in državo naj vodijo
tako, kot predvidevajo statuti.
Pomembno vlogo v boju proti birokratizmu naj bi odigral Stalin
kot ljudski komisar delavske in kmečke inšpjekcije.' Njegov položaj v
delavsko-kmečki inšpekciji je bila pomembna stopnja, ki mu je do-
puščala, da je dnevno sodeloval pri vladnih poslih, in mu podelila ne-
omejeno oblast nad celotno armado civilnega uradništva. Omogočeno
150
mu je bilo, da je postavljal na ključne položaje svoje ljudi. Delavsko-
kmečko inšpekcijo so ustanovili, da bi nadzirali administracijo, da
bi eliminirali napake, do katerih je prišlo zaradi korupcije in ne-
sposobnosti. Razen tega je bil Stalin predsednik organizacijskega bi-
roja. Organizacijski biro je kot nadzorni organ nadziral, če ljudje iz-
polnjujejo navodila politbiroja. Stalin je imel v rokah veliko moč,
vendar pa je deloval za kulisami in se je le redko pojavil v javnosti.
V kratkem času je zelo razširil svoje funkcije. Postal je komisar za
nacionalnosti, član politbiroja, član vojaškega revolucionarnega sve-
ta, uradni generalni nadzornik rdeče armade, potujoči politični ko-
misar itd.
Organizacijske spremembe leta 1921 v RKP(b) so bile odločilne
za zmago leninistov in za Leninovo organizacijsko koncepcijo partije.
Spremembe so bile še posebno všeč Stalinu, ki je spretno; deloval za
kulisami. Postal je priznana, vplivna osebnost v organizacijskih vpra-
šanjih partije. Imenovanje za generalnega sekretarja je dejansko samo
legaliziralo oblast, ki jo je že posedoval. Vodilni položaj Stalina v or-
ganizacijskem aparatu partije je bil nesporen.
Stalinova glavna politična opora je postal sekretariat, v katerem
je deloval tudi poseben oddelek za evidenco in razporeditev kadrov.
Ta ustanova pod vodstvom generalnega sekretarja je postala pomem-
ben instrument pri uveljavljanju Stalinove osebne avtoritete v držav-
nem in partijskem aparatu.
Lenin ni želel, da bi po njegovi smrti vodil rusko partijo Zinovjev,
Stalin. Trocki ali kak drug vodilni boljševik. Niti enega izmed njih ni
imel za sposobnega, da bi sam vodil partijo, zato ni želel osebnega
vodstva. Odločno pa je nasprotoval vsem poskusom, da bi zmanjšali
ali oslabili vodilno vlogo partije v sistemu sovjetske države. Izdelal je
boljševiška načela partijskega vodstva in pravila partijskega življenja.
Poudaril je, da je najvišje načelo partijskega vodstva njegova kolek-
tivnost. Še pred revo udjo je centralni komite partije označeval kot
kolektiv voditeljev, kot varuha in razlagalca partijskih načel. Poudar-
jal je: »Načela partije med dvema kongresoma varuje in razlaga cent-
ralni komite.«! »Naš CK se je oblikoval v strogo centralizirano skupi-
no z veliko avtoriteto.«'
Za Leninovega življenja je bil centralni komite partije resnični
izraz skupnega vodstva partije in države. Lenin ni nikdar vsilieval
svojih nazorov sodelavcem. Prepričeval jih je in ix>trpežljivo razlagal
svoje mišljenje. Vedno je strogo pazil na to, da so se izvajala pravila
partijskega življenja, da so se komunisti ravnali po statutu partije,
da so ob pravem času sklicevali kongrese partije in plenume central-
nega komiteja.
Iz Leninovih besed je razvidno, da se je jwvsem zavedal težkih
posledic birokratizacije. Lenin je pred koncem življenja dojel vznemir-
ljive simptome bolezni, ki je napadla celotno politično telo mlade sov-
jetske države.
Kljub Stalinovi funkciji borca proti birokratizmu se je ta bole-
zen globoko zajedla v državni in partijski aparat, svojo osnovo pa je
vsekakor imela v veliki gospodarski in kulturni zaostalosti Rusije. Boj
proti temu zlu je z uvedbo nove ekonomske politike postajal vse bolj
očiten.
Na IV. kongresu komunistične intemacionale je Lenin priznal ne-
varnosti birokratizacije državnega aparata. Tako je izjavil: »Prevzeli
smo stari državni aparat, in to je bila naša nesreča. Državni aparat
zelo pogosto dela proti nam. Stvar je bila taka, da nas je leta 1917, ko
smo prevzeli oblast, državni aparat sabotiral. Takrat smo se zelo pre^
strašili in prosili: 'Prosimo vas, vrnite se k nam.' Pa so se tedaj vsi
vrnili in to je bila naša nesreča. Zdaj imamo velike množice name-
ščencev, nimamo pa dovolj izobraženih, da bi z njimi lahko resnično
razpolagali. Dejansko se zelo pogosto dogaja, da tu, na vrhu, kjer
imamo mi državno oblast, aparat še nekako deluje, toda tam spodaj,
kjer oni ukazujejo, ukazujejo tako, da zelo pogosto delajo proti na-
šim ukrepom. iZgoraj imamo, ne vem koliko, a mislim vsekakor sa-
mo nekaj 1000, največ nekaj 10.000 svojih. Spodaj pa je nad lOO.OW
starih uradnikov, ki smo jih podedovali od carja in buržoazne druž-
be. Ti delajo, deloma zavestno, deloma nezavestno proti nam. V krat-
ki dobi se tu ne da nič narediti. To je gotovo. Tu bomo morali delati
mnogo let preden bomo aparat izpopolnili, ga zamenjali in pritegnili
vanj nove moči. To delamo v precej naglem, morda celo prenaglem
tempu '
151
^ Lenin je v jesem leta 1921 predlagal, da naj bi delavsko-kmečka
inspekcija postala organ za nov sistem nadziranja odlokov sovjeta
ljudskih komisarjev m sveta dela in obrambe. Trocki je ta predlog
ostro napadel m pripomnil, da so tisti, ki delajo v delavsko-kmečld
mspekciji, imeh smolo na dragih področjih, pritoževal se je nad splet-
kami, ki prevladujejo v tem organu. Lenin je mirno odgovoril da je
potrebno izboljšati delo delavsko kmečke inšpekcije, ne pa io od-
praviti.
26. maja 1922 okoli 10. ure dopoldne je Lenina zadela rahla mož-
ganska kap. To je bil začetek njegovega konca. Živel je sicer še dve
leti, toda nikdar ni več imel oblasti trdno v rokah. Sredi avgusta se je
Leninu zdravje tohko popravilo, da ni imel več glavobolov, in tudi
nespečnost kot posledica kapi je prenehala. Stalin si je prizadeval po-
udariti Leninovo izredno prisrčnost do njega. Toda proti koncu sep-
tembra so se njuni odnosi spremenili. Vzrok napetosti med njima
je očitno postalo nacionalno vprašanje, vmes pa so vsekakor bila tudi
draga nesoglasja.
Lenin je toliko ozdravel, da se je lahko na lastne oči prepričal,
kako delajo njegovi sodelavci. Prišel je do vznemirljivega spoznanja,
da so birokratske delovne metode v stranki in državi zavzele never-
jeten razmah. Da bi omilili zlo birokratizma in tekočo politiko bolj
uskladili s proklamiranimi demokratičnimi ideali partije, je začel ski-
cirati široko zasnovan načrt reform partijskega in državnega aparata
in podal kritiko obstoječih razmer.
Med Leninovo odsotnostjo se je Stalin polastil številnih vladnih
dolžnosti. Ves oktober in november je Lenin lahko opazoval nenehno
rast Stalinove moči. Stalin je bil tisti, ki je sprejemal končne odlo-
čitve o državnih zadevah. Bil je veliko bolje poučen o Leninovih na-
merah kot Lenin o njegovih.
16. decembra 1922 je Lenina dragič zadela kap. Še nekaj mesecev
je bil sposoben misliti. Sestavljal je pisma in članke ter črpal iz svojih
neizčrpnih telesenih rezerv, da je dal socialistični državi končno po-
dobo. Na svoji bolniški postelji je pripravljal vrsto ukrepov, da bi od-
stranil Stalina z vodilnega položaja.
Umrl je 21. januarja 1924 ob 18.50. Obdukcija je pokazala, da je
vzrok mogoče iskati samo v arteriosklerozi možgan. Glavna žila (ar-
terija carotis interna) je bila na različnih mestih skoraj povsem po-
apnela.
Stalin je bil glavni organizator pogrebnih svečanosti
V dneh in tednih po Leninovi smrti so ves sovjetski tisk in perio-
dična glasila objavljali članke, v katerih so slavili Lenina. V njih so
poročali o vtisih in izkušnjah ob srečanjih z Leninom. Od vseh teh
komemorativnih piscev je bil najbolj plodovit in zgovoren. Zinovjev
Po Leninovi smrti je kot Leninov najožji sodelavec zlahka krepil svoj
položaj. Svoj prvi komemorativni članek je zaključil s pozivom: »Na
delo, na delo, na delo! Tako nas je učil Lenin! Lenin je mrtev — naj
živi leninizem! Živi v naši partiji, v kominterni, v rev4>lucionarnem
gibanju vsega sveta. Ce bo zmagala proletarska rewlucija v vsein
svetu, bo to predvsem zmaga leninizma.«" V podobnem duhu je bil
napisan tudi članek Leninova smrt in naloge njegovih učencev. V
njem je vzporejal Leninovo in Marxovo smrt. Takole je zapisal:
»Na dan Marxove smrti dne 14. marca 1883 je Engels pisal staremu Marxo-
vemu prijatelju Sorgeju takole: ,Vsl dogodki, ki so posledica naravne nujnosti,
naj bodo še tako strašni, nosijo v sebi tolažbo. Tako tudi ta. Umetnost zdravnikov
bi mu morda še lahko omogočila nekaj let vegetiranja, nekaj let življenja nemoč-
nega bitja, ki bi počasi umiralo zaradi zmagoslavja umetnosti zdravnikov. Tega
pa naš Marx ne bi nikdar vzdržal. Živeti z mnogimi nedokončanimi deli pred
seboj, s tantalovskimi mukami, da jih konča, nemočen, da to stori, bi bilo tisoč-
krat težje kot blaga smrt, ki ga je dohitela!'
Ko imamo pred seboj komaj posušeni protokol o zdravniški obdukciji Vla-
dimirja Iljiča, lahko uporabimo Engelsove besede tudi za tovariša Lenina . .
Zinovjev je kot voditelj intemacionale primerjal naloge, ki so
stale pred mednarodnim delavskim gibanjem po Marxovi smrti, z na-
logami mednarodnega proletariata po Leninovi smrti: »Naloge, pred
katerimi so stali marksisti v letu 1883, po Marxovi smrti, so bile težke
in komplicirane, toda neprimerno težje in bolj komplicirane so na-
loge, pred katerimi stojimo marksisti in Leninovi učenci v letu 1924,
ko nas je zapustil tovariš Lenin!«
Po Marxovi smrti so stale pred marksisti po mnenju Zinovjeva
predvsem teoretične naloge, saj mednarodno delavsko gibanje takrat
ni imelo pred seboj nobenega globljega cUja. Prva internacionala je
152
razpadla, do ustanovitve druge pa še ni prišlo. Francosko delavsko
gibanje — in ne samo to — si še vedno ni opomoglo po težkem porazu
pariške komune leta 1871. Mednarodno revolucionarno delavsko giba-
nje se je šele začenjalo razvijati. Glavna naloga je tedaj bila, da po-
stane ogromna teoretično dediščina Marxa bogastvo delavskega raz-
reda.
Naloge marksistov in leninistov so danes mnogo bolj komplicirar
ne in odgovorne. »Mednarodna proletarska revolucija se je začela«, je
optimistično zapisal predsednik KI »Dosegla je pr\-o zmago v eni naj-
večjih dežel sveta. Hkrati pa stojijo pred nami še vse težave velikega
boja za uresničevanje diktature proletariata v mednarodnem merilu.
Dniga intemacionala še vedno vnaša svoje strujjene klice v medna-
rodno delavsko gibanje. Naloge KI, ki jo je ustvaril Vladimir Iljič,
postajajo vsak dan težje. Pot postaja težavnejša in vse bolj kriva...
.Marksisti in leninisti, ki morajo zdaj voditi mednarodno delavsko
gibanje brez Lenina, stojijo pred neznanskimi težavami ne samo teore-
tičnega ampak tudi praktičnega političnega dela.« Zinovjev je naštel
nato pet poglavitnih nalog, ki jih morajo izpolniti Leninovi učenci
v Rusiji:
Prva naloga je predvsem, da krepimo osnovno idejo leninizma — zvezo de-
lavskega razreda s kmeti. S svojim delom moramo doseči, da bodo v najkrajšem
času milijoni in milijoni ruskih kmetov dojeli, da je Lenin sicer mrtev, toda
leninska partija bo v tem vprašanju, od katerega je odvisna usoda ruske revo-
lucije, nadaljevala zdajšnjo politiko s še večjo energijo. Druga naloga RKP je, da
okrepi povezanost partije z nepartijsklmi množicami. . . Lenin je sicer mrtev,
toda Partija, ki jo je ustvaril, bogastva, ki ji ga je zapustil, ne bo zapravila,
ampak bo znala ohraniti zvezo komunistične prednje straže z množico delavcev
izven partije. S plugom leninizma bo partija zaorala globoke brazde, dvignila bo
nivo delavcev-nepartljcev in pomagala milijonskim delavskim množicam, da se
bodo učile in še učile, da bodo dvignile svoj kulturni nivo in sodelovale pri socia-
listični izgradnji. Tretja naloga je, za vsako ceno očuvati enotnost partije, ki jo je
ustvaril Vladimir Iljič, Četrta naloga je, da partija ostane partija bojujočega se
boljševizma. Pogoj za to je, da si mora biti na jasnem o vseh nevarnostih NEP,
da ne zapira oči pred resno nevarnostjo degeneracije in da se odločno bori proti
potvarjanju leninizma in proti maloburžoaznim odklonom, od koder koli bi ti
lahko prišli.
Leninovi učenci v Rusiji, v KI in po vsem svetu stojijo pred gigantsko nalogo.
Pomembna dediščina, ki nam jo je zapustil umrli učitelj, pa so Zveza socialistič-
nih republik. Komunistična Intemacionala in njena prednja straža KPR.«5
Stalin, ki se ni mogel hvaliti z osebnimi zvezami z umrlim vodi-
teljem, se je obnašal zelo skromno. Govoril je na večeru kremeljskih
tečajnikov, dan po Leninovem pogrebu, 28. januarja 1924. V svojem
govoru je poudaril Leninovo skromnost, moč logike v njegovih go-
vorih, pogum, načelnost, vero v množice in genia nost v revoluciji. V
številnih komemorativnih člankih so stari Leninovi sodelavci objav-
ljali spomine na Lenina, Stalinov nastop s posebnim poudarkom na
Leninovih kvalitetah pa naj bi opozoril na njegovo lastno skromnost.
Stalin je poudaril, da je imela Rusija z Leninom nenavadnega človeka,
ki ni bil samo voditelj partije, temveč človek, ki je razumel notranje
bistvo in nujne potrebe naše partije. »Kadar sem. ga primerjal z dru-
gimi voditelji naše partije, sem vselej dobil vtis, da so Leninovi so-
borci — Plehanov, Martov, Akselrod in drugi — za celo glavo nižji od
njega, v primerjavi z njimi je bil Lenin voditelj višjega tipa, planinski
orel, ki v boju ne pozna strahu, ki pogumno vodi partijo po neraziska-
nih poteh ruskega revolucionarnega gibanja.«
Stalin je nato govoril o svojih zgodnjih srečanjih z Leninom v
Tammerforsu, Stockholmu in Londonu, in ta srečanja prepletel z no-
vimi spomini na Lenina.
Buharin je v spominskem govoru na drugem kongresu sovjetov
takole povzel rezultate Leninove aktivnosti: »V naši deželi smo uvelja-
vili državljanski mir, v katerem se ni treba delavskemu razredu pod-
rejati volji vladajoče buržoazije, ampak se vsi razredi prebivalstva,
vse mestne skupine in vsi zastopniki radikalnih smeri podrejajo volji
ruskega delavskega razreda, ki je postala zakon. To pomeni, da nam je
že uspelo položiti solidne temelje, da je najtežji čas za nami, da je
genialni mojster revolucionarne taktike. Vladimir Iljič, našo državno
ladjo prekrmaril skozi vse nevarne čeri in sipine, da je devet desetin
osnovnih nalog v naši deželi že opravljenih ... Vprašanje časa je le,
kdaj bomo uspeli obnoviti narodno gospodarstvo in v SZ uresničiti
izgradnjo socializma. Solidni temelji so položeni; ta fundament je NEP
— medsebojno prepletanje državnih, zadružnih in privatnih gospo-
darskih obhk.« Buharin za razliko od drugih ni videl v NEP prisilje-
nega umika, ki je postal nujen zaradi izostanka svetovne revolucije.
153
Tri tedne kasneje je Buharin govoril na komemorativnem zase-
danju v komunistični akademiji. Svoj govor je posvetil temi: Lenin
kot marksist. V zadnjem delu govora je povzel pod naslovom »Novi
teoretični problemi« misli, ki sta jih razvijala z Leninom med nje-
govo boleznijo. Glavni sklepi, do katerih sta prišla, so bili: Revolucio-
narno nasilje je po Marxu sicer babica nove družbe — toda potem,
ko revolucija zmaga, ko se proletariat polasti oblasti, se mora socia-
lizem razvijati v miru, brez nasilja, na temelju poznavanja in obvladova-
nja gospodarskih zakonitosti. Ti nazori so bili v nasprotju s teorijami o
drugi revoluciji, ki jo je Preobraženski označil kot »socialistično reak-
cijo« in predvidel kot končno posledico NEP, in z nazori Stalina, ki
je to drugo revolucijo uresničil leta 1929 z likvidacijo kulaštva.
Buharin je Leninove misli iz njegovih zadnjih člankov takole for-
muliral: »Delavska država je država posebne vrste, njen razvoj naj bo
evolucionaren. V toku evolucije bodo začela po določenem času proti
slovja izginjati. Delavska država ni razširjena reprodukcija protislovij
našega sistema, ampak zmanjšana reprodukcija, ki pripravlja prihod
komunizma.«'
Svoje filozofsko razmišljanje je Buharin konkretiziral takole: »Mi
bomo premagali NEP tako, da ga bomo onemogočili s konkurenco in
rastočo močjo naše industrije in državnih organizacij.« Dodal je še, da
spada k zmagi nad NEP tudi rešitev drugega neekonomskega vpra^
šanja, ki ga Lenin ni več utegnil teoretično obdelati — vprašanja kul-
ture v prehodnem obdobju.' Iz razprav z Leninom je Buharin pov~zel
tudi teorijo o različnih tipih socializma. Opozoril je, da se je Lenin v
zadnjem obdobju svojega življenja zavzemal za širši pluralizem v
mednarodnem socialističnem gibanju: »Možni so različni tipi sociali-
stične izgradnje, pogojeni v vsaki deželi z materialom, ki ga pode-
duje. Lenin tega vprašanja ni več utegnil teoretično formulirati, toda
ko je delal v KI, nas je pogosto oix>zarjal, da ne smemo pozabiti na
posebnosti posameznih dežel in ustvarjati določenih klišejev.«® Bu-
harin je povzel te Leninove misli iz njegovega govora na IV. kongresu
KI v novembru 1922, v katerem je svaril komunistične partije pred
tem, da bi mehanično posnemale ruske vzore. Stalin pa je nasprotno
skušal ustvariti »monopolni svetovni komunizem«, ki je po njegovi
smrti doživel popoln bankrot. V svojem spominskem govoru je Bu-
harin nastopil proti težnjam, da bi napravili iz marksizma-leninizma
mit. Buharin ni govoril o marksizmu-leninizmu, ampak o Leninovem
marksizmu, katerega bistveno vsebino je videl v pravilnem razumeva-
nju Marxove dialektične metode in v eliminiranju vsake dogmatike.
Buharin je imel občutek, da je bil sam v svojim razpravah z Leninom
vselej okorel dogmatik, medtem ko je Lenin veliko globlje razumel
celovito podobo Marxovega nauka. »Pogosto smo se šalili na račun
Leninovega praktičnega pristopa k določenim političnim vprašanjem.
Globoko razumevanje vloge vsake teoretične konstrukcije... je ena
najbolj srečnih ¡»tez Leninovega marksizma. .. Bil je sposoben, da
je videl epoho kot celoto, obenem pa tudi vse podrobnosti.«'
Leninova smrt je pomenila težak udarec za celotno KPR. Preobra-
ženski, vodja opozicije, je v Pravdi zapisal: »Vladimirja Iliča ni več
med nami. Naši sovražniki triumfirajo. Zdaj, ko Lenina ni več, bodo
'poznavalci' ruske revolucije, našega delavskega razreda in naše par-
tije, ki sedijo v kavarnah Pariza, Berlina in Prage, s podvojeno vne-
mo za Rusijo kovali kontrarevolucionarne načrte... V tem trenutku,
ko naši sovražniki pričakujejo neenotnost med nami, ko prežijo na
nesoglasja in na oster prepir, prav v tem trenutku jim bomo dokazali
našo enotnost, ostali bomo neomajno strnjeni in disciplinirani. To je
vsem komunistom jasno in samoumevno in tega ni treba posebej pou-
darjati. V trenutku, ko bodo položeni v grob na Rdečem trgu posmrtni
ostanki voditelja velike revo udje, bo naša partija soglasno prisegla,
da bo svojo železno enotnost še okrepila ..
Položaj Trockega se je po Leninovi smrti še poslabšal. Iz Tiflisa se
je podal v Sohum in dolge dneve preležal na verandi sanatorija. Zgle-
dalo je, da je živčno povsem razrvan, njegova volja pa ohromljena. Iz
nepojasnjenih razlogov je bil povsem neaktiven Ni niti nastopal, niti
pisal kakih člankov o Leninu. Želel je biti sam. Kasneje je zapisal:
»Nisem mogel dvigniti niti peresa, da bi pisal.«" Prisrčna poslanica
Leninove vdove mu je vlila nekoliko tolažbe. Sporočila mu je, da je
Lenin tik pred svojo smrtjo prečital, vidno ganjen, oceno Trockega, v
kateri ga je primerjal z Marxom. Zagotovila mu je, da je Lenin do
154
smrti ohranil do njega prijateljska čustva, ki mu jih je izkazal že ob
njunem prvem srečanju v Londonu. Medtem je Trocki dobil tudi si-
novo pismo z očitki, ker se oče ni udeležil Leninovega pogreba. Sin
Ljova je v pismu opisoval pogrebne svečanosti in povorke množic ob
odru z mrtvim Leninom. Ljudje so opazili, da med člani pohtbiroja
na častni straži manjka Trocki. Nekateri so si razlagali njegovo od-
sotnost kot posledico nesoglasij v politbiroju.
Kmalu je postalo očitno, da je samo Lenin lahko krotil in usmer-
jal dva tako nasprotujoča si značaja, kot sta bila Trocki in Stalin.
Trocki ni nikoK uspel zbrati okrog sebe večjega kroga prijateljev, s
katerimi tudi ni znal pravilno ravnati. Bil je zelo samoljuben in pre-
pričan, da noben predstavnik strankin^a aparata ni enakovreden
njemu. Precej resnice tiči v oceni Oskarja Bluma: »Trocki je najmoč-
nejša osebnost oktobrske revolucije. Toda to ne pomeni, da je tudi naj-
boljši politik. V tem pogledu ga nemara prekaša vsak povprečen bolj-
ševik Samostojni sprehodi Trockega na področje visoke politike so
se redno končali z njegovim porazom.
Lenin je s Trockim leta 1917 sicer sodeloval, ni pa užival njego-
vega intimnega zaupanja. Trocki ni nikdar skušal prikazati naukov
leninizma v obliki sistematičnega priročnika. Za tako delo tudi ne bi
bil sposoben, ker so ga preveč pritegovale njegove lastne predstaa'e.
Od leta 1923 je bilo opaziti težnjo, da se iz bogastva Leninovih misli
ustvari okorel, poenostavljen sistem. Partijsko vodstvo je bilo prisiljeno,
da postavi proti opoziciji veljavne smernice in dokaže pravilnost svoje
smeri in zmotnost stališč opozicije. Živi dinamični leninizem so začeli
»balzamirati« že pred Leninovo smrtjo. Trocki se je proti koncu leta
1923 pritoževal: »Leninovega nauka ni mogoče s škarjami razrezati
v citate, ki bi bili primerni za vse primere.
Dokler je bil Lenin odločilen faktor v pohtiki, se je leninizem ne-
nehno obnavljal in dopolnjeval. Četudi je Lenin pogosto razmišljal
v zgodovinskih analogijah, se ni ravnal po kakem precendenčnem
primeru, ko se je odločal za pot, po kateri naj bi šel. Za diktaturo pro-
letariata v zaostali deželi v zgodovini ni imel vzorov. Brest-Litovsk ali
.\EP so bili problemi, ki jih ni mogel rešiti na osnovi Marxovih spisov.
Lenin prav tako ni želel zapustiti kakega sistema, ki bi bil sam v sebi
zaključen in bi dajal veljavni odgovor na vsa vprašanja. Leninove od-
ločitve so vedno izhajale iz specifičnega položaja.
Trocki je leta 1924 nasprotoval postavitvi mavzoleja na Rdečem
trgu in balzamiranju Leninovih posmrtnih ostankov Zavzemal se je,
da bi Leninovo truplo sežgali. Trocki Lenina ni oboževal, vsekakor pa
ga je globoko spoštovali kot največjega člo\eka revolucionarne epohe.
Nikdar ni doumel čaščenja, ki so ga Leninu izkazovali ruski delavci
in kmetje. Po svoje pa je tudi on prispeval k oblikovanju Leninovega
kulta, ki je bil živemu Leninu povsem tuj.'
Ob Leninovi smrti je govoril tudi Radek. eden najboljših pozna-
valcev evropske diplomacije leninskega CK. Bil je prvi, ki je utiral
poti zunanjepolitičnim zvezam sovjetske Rusije, V svojem govoru je
v splošnih obrisih skušal prikazati zgodovinsko vlogo Lenina in bistvo
njegovih idej. Svoj govor je sestavil kot opravičilo pred obtožbami
plenuma CK, ki ga je dolžii desnega odklona v nemškem vprašanju.'•
Leninova smrt je pomenila za boljševiško partijo in svetovno ko-
munistično gibanje težak udarec. V vodilnih grupacijah ni takoj prišlo
do večjih sprememb. Skupina Zinovjev, Kamenev in Stalin pa je po
XII. partijski konferenci vsezvezne komunistične partije boljševikov
premagala trockistično opozicijo in utrdila svoj položaj.
1	l^enin, Sočinenija IV/13, str. 116
2	Lenin, Sočinenija IV/33, str. 443
3	ProtoitoU des vierten Kongresses der Kommunistisclien Internaüonale, Ham-
burg 1923, Str. 228; glej tudi Lenin. Pet let rusiíe revolucije in perspelîtive sve-
tovne revolucije. Izbrana dela IV, Ljubljana 1950, stran 654—655.
4	Pravda dne 30. januarja 1924; Inpreltorr št. 17 dne 7. februarja 1924. stran 181
5	Inprekorr št. 15 dne 1. februarja 1924, stran 159—160
6	Bukharine, Lenine-Marxiste. Discours prononcé àia séance follennelle de l'Aca-
démie de l'Humanité 17 février 1924. Paris 1924, stran 41
7	Ibidem, str. 43
8	Ibidem, str. 44
9	Ibidem, str. 22
10	Inprekorr št. 19, 1924, stran 212—213
11	Trocki, Mein Leben, stran 467
12	Blum o., Russisctie Köpfe. Bern 1923, stran 82
13	Trockij, Novyj kurs, stran 46
14	Radek K., Lenins Leben und Werk, Inprekorr št. 17, dne 7. februarja 1924.
stran 182—188
155
STALINOVA KONCEPCIJA IZGRADNJE SOCIALIZMA V ENI
DEŽELI
(Njegov boj z levim in desnim odklonom)
Ko je postalo v letih 1921/22 jasno, da se bo socialistična revo-
lucija v Evropi zavlekla, in ko se je v Rusiji pričel NEP, je Lenin pre-
tresel svoje stališče glede izoblikovanja socialistične družbe. Med nje-
govimi zadnjimi spisi sta posebno značilna članka »O zadružništvu« in
»O naši revoluciji«. Mnogi partijski voditelji niso posvetili Leninovim
novim nazorom potrebne pozornosti in so še naprej trdili, da socia-
lizma v eni deželi, in to celo v eni tako zaostalih dežel, kot je Rusija,
ni mogoče zgraditi Tudi Stalin je spr\'a spadal med takšne v'oditelje.
V prvi izdaji svojega spisa Vprašanja leninizma je opozoril, da za or-
ganiziranje socialistične proizvodnje ne zadostujejo napori ene same
dežele, posebno ne agrarne dežele kot je Rusija. Tu so potrebni napori
proletariata več razvitejših dežel. Kasneje, v letu 1925. je to stališče
spremenil in vnesel popravke v teorijo o izgradnji socializma v eni
deželi.
Svojim zbranim spisom iz leta 1917 Na poti k oktobru je Stalin
napisal uvod z naslovom: Oktobrska revolucija in taktika ruskih ko-
munistov. V njem je med drugim obravnaval' vprašanje, kako je mo-
goče graditi socializem v kmečki državi. Z argumenti, ki so bili po-
dobni Buharinovim, je svoja razmišljanja takole utemeljil: »Po Le-
ninu črpa revolucija svoje sile med samimi delavci in kmeti Rusije.
Trocki pa nasprotno trdi, da je mogoče črpati potrebne sile le iz arene
svetovne proletarske revolucije. Kaj pa se bo zgodilo v primera, da
se bo mednarodna revolucija zakasnila? Ali obstaja tedaj sploh kakš-
na možnost za uspeh naše revolucije? Trocki ne vidi nobene možnosti.
Po tem planu ostaja naši revoluciji samo ena perspektiva: vegitirati v
svojih lastnih protislovjih in zgniti v pričakovanju svetovne revo-
lucije.«
Stalin ni bil človek, ki bi se bil pripravljen odreči perspektivi iz-
gradnje socializma po svoji zamisli. Teoretično je utemeljil možnost
socializma v eni sami zaostali državi, kakršna je bila Rusija. Svoje
misli je spretno povezal z Leninovimi citati in si tako ustvaril močno
ideološko orožje, s katerim je zavrnil trditve oponentov, da sovjetska
vlada opušča sprejeta načela in revolucionarni program. Teoretično u-
temeljitev o možnosti izgradnje socializma v eni sami, tako zaostali
deželi, kakršna je bila Rusija, je Stalin spretno vgradil v nauk leni-
nizma kot fundamentalno razlago in edino možno perspektivo. Vsako
odstopanje od teh načel je zanj pomenilo omahovanje ali v zadnji
konsekvenci izdajo socializma.
Bolj ko se je birokracija nekontrolirano krepila, bolj grobo so
se kazale negativne poteze Stalinovega značaja. Resnični stalinizem pa
se je začel razvijati šele po Leninovi smrti. V začetku je bil sam Stalin,
kot se vidi iz njegovih govorov in nastopov, presenečen nad svojim
hitrim vzponom. Ravnal je izredno previdno in taktično, vselej priprav-
ljen. na popuščanje. Proti Trockemu so ga podpirali in krepili njegove
pozicije Zinovjev in Kamenev, delno tudi Rikov, Buharin in Tom-
ski. V obdobju »trojke« je bil Zinovjev v odnosu do Stalina previden
in blagohoten. Kamenev' nekohko ironičen, Buharin pa ga je ocenil
kot značajnega človeka. Stalinovo obdobje lahko razdelimo v dve raz-
dobji: v prvem obdobju do smrti Kirova (1934) je še upošteval dolo-
čene norme partijskega žiAijenja, v dragem obdobju pa so povsem
prevladale despotske poteze njegovega značaja.
Leninova podoba je vse bolj bledela v megleni tenčici zgodovin-
skih abstrakcij. Za Stalina je bilo njegovo balzamirano telo grenak
ojX)min preteklosti, Rdeči trg pa nekaka shramba relikvije. Svoj vzpon
in poskuse revizije revolucije je skrival za avtoriteto nekdanjega re-
volucionarja. V začetku leta 1925 je zapisal: »Odločno nasprotujem
politiki, da odbijemo tovariše, ki niso istega mnenja kot mi. Takšni
x)litiki nasprotujem ne zato, ker bi mi jih bilo žal, temveč zato, ker
ji takšna politika ustvarila v partiji režim tiranije, režim, ki ubija du-
ha .samokritike in vsako iniciativo.«
Takšno pravilno in realistično zastavljanje vprašanja pa je bil
spreten Stalinov taktični manever v boju z opozicijo.
Vzdušje pred kongresom je bilo vsekakor izredno napeto. Po pi-
sanju Medvedova naj "bi na večer pred XIV. kongresom leta 1925 pri-
156
šlo do sestanka nekaterih članov CK v stanovanju Petrovskega, na
katerem so baje obravnavali vprašanje o odstavitvi Stalina s položa-
ja generalnega sekretarja. Na tem pol legalnem sestanku so predla-
gali Dzeržinskega za naslednika. Ordžonikidze je bil proti, ker bi
stranka v tem videla koncesijo Trockemu.
Na XIV. kongresu VKP( ) od 18. do 31. decembra 1925 je prišlo do
dokončnega preloma med Stalinom, Zinovjevom in Kamenevom.
Trocki je ostajal ob strani. Navidezno ni sodeloval v spom med večino
in »Noto opozicijo«. Večina njegovih aktivnih pristašev je glasovala
proti platformi Zinovjeva in Kameneva. Dve leti pred tem sta bila
Zinovjev in Kamenev najostrejša proti\-nika Trockega. Zinovjev je
celo zahteval, naj z organizacijskimi ukrepi nastopijo proti trockistom,
Trockega pa izključijo iz politbiroja. Svarila Trockega o nevarnosti
pred birokratizacijo je Zenovjev ostro zavračal; vsako sodelovanje z
Trockim je označil z.a opuščanje leninizjna. Z isto ostrino je nastopil
tudi Kamenev.
V letih 1923—1924 sta se izrekla Zinovjev in Kamenev ne le proti
frakciji trockistov, ampak proti vsem frakcijam, grupiranjem in po-
dobnim tendencam v okviru stranke Celo 1. 1925, ko sta oba že izobli-
kovala svojo frakcijo, sta nasprotovala Trockemu, CK pa dolžila, da
je preveč popustljiv do Trockega. Na zborovanju v Leningradu tik pred
XIV. kongresom je Zinovjev označU člane CK, da so na pol »troc-
kistični«. Že v predkongresni kampanji so stopala v ospredje vpra-
šanja ekonomskega in političnega razvoja dežele. V začetku decembra
1925 se je razvnela s predstavniki opozicije ostra polemika. Opozicija
je obdolžila CK, da sk epa kompromise in da ni dovolj odločen v boju
proti odpadnikom od leninizma. Privrženci opozicije so dvomili o mož-
nosti socialistične preosnove vasi; precenjevali so vpliv bogatih kme-
tov na vasi. Zaluckij, viden član opozicije, je trdil, da je CK izpostav-
ljen nevarnosti termidorske degeneracije. Sodobni zgodovinarji KPSZ
označujejo takšne napade opozicije za zlobne klevete sovražnikov par-
tije in sovjetske oblasti. Po njihovem mnenju so privrženci opozicije
precenjevali vlogo in vpliv elementov privatnega kapitala v narodnem
gospodarstvu. Trdili so, da je sovjetsko gospodarstvo povsem odvisno
od stihije ztmanjega trga in zahtevali odpravo monopolov nad zuna-
njo trgovino. Sovjetska država naj bi usmerila svoje narodno gospo-
darstvo predvsem v kmetijski izvoz, iz zamejstva pa naj bi uvažali
industrijske izdelke.
Opozicija je trdila, da se v državi razvija kapitalistična diferencia-
cija na vasi, ki jo spremlja množična proletarizacija kmetov in inten-
zivna rast vaške buržoazije, vsaka trdna zveza delovnih slojev mesta
in vasi pa je nesmisel. Opozicija je ostro napadala vodilno jedro par-
tije, ki je svojo politično dejavnost usmerilo v krepitev zveze s srednjimi
kmeti. Trdili so, da se ti sloji izmikajo graditvi socializma.
Sredi 20-tih let so trockisti propagirali zaostritev razrednega boja
na podeželju. Včasih direktno, včasih pa po ovinkih so se pristaši
Trockega in Zinovjeva opredeljevah za »tretjo revolucijo« na pode-
želju. Gospodarstvenik Jurij Larin je izjavil: »Posestva kulakov ne bo-
do ostala stalno nedotaknjena. Njihov živinski fond in orodja bodo
materialna osnova kolektiл'nih gospodarstev, ki jih bodo formirali rev-
ni kmetje.«'
Polemike okrog teh vprašanj so vodili v zaostrenem tonu. Mare-
ckij, nekdanji Buharinov učenec, do leta 1925 Stalinov pristaš, je za-
vračal Larinove izjave o nujnosti tretje revolucije. Menil je, da dokler
je srednji kmet osrednja figura na podeželju, je tretja revolucija ne
e odveč, ampak bi bila usodna, ker bi odtujila srednjega kmeta in priza-
dejala udarec zvezi kmetov in delavcev, ki so osnova sovjetske države.
Na oktobrskem plenumu so leta 1925 sprejeli sklep o sklicanju
XIV. kongresa partije v decembru leta 1925. Vodilno partijsko jedro
se je na plenumu izreklo proti partijski diskusiji. Nova porajajoča se
opozicija tega sklepa ni upoštevala. V Leningradu se je Zinovjevu pri-
ključil velik del vodilnega partijskega kadra. Z njihovo pomočjo je
skušal spremeniti leningrajsko organizacijo v svoje oporišče in za-
četi boj na kongresu partije. Notranji boj v partiji se je vse bolj za-
ostroval Vodilno jedro partije, s Stalinom na čelu, je sprva skušalo
rešiti spor interno, brez široke razprave med članstvom partije. Proti
koncu novembra 1925 je CK partije prek svojih predstavnikov, ki so
nastopali z referati na partijskih konferencah, informiral partijsko
organizacijo o bistvu nesoglasij z opozicijo. Posamezne teze opozicij-
157
¿
ske platforme so ostro kritizirali v predkongresnih tezah CK in v
partijskem tisku. V začetku decembra 1925 se je razvnela široka po-
lemika s predstavniki opozicije.
-Ma partijskih konferencah se je razvnemal vedno ostrejši boj.
Člani CK in CKK RKP(b) so na številnih sestankih in osebno pozi-
vali voditelje opozicije, naj se odpovejo Irakcijski dejavnosti. XIV.
kongres RKP(b) se je začel 18. decembra 1925 v Andrejevi dvorani kre-
meljskega dvora. Delo je končal 31. decembra z izvolitvijo osrednjih
organov partije.
V poročilu CK so poudarili, da bo v izgradnji socializma partija ne-
uklonljivo sledila leninski generalni liniji, ki se zavzema za izgradnjo
težke indrustrije kot osnove vsega, tudi kmečkega gospodarstva. Opo-
zicija je skušala vsiliti partiji drugo linijo, po iTateri bi SZ ostala ag-
rarna dežela in poljedelski privesek razvitih kapitalističnih dežel. XI\'.
kongres je razglasil prehod k socialistični industrializaciji kot odločilni
komponenti v boju za preosnovo sovjetskega gospodarstva, za pospeši-
tev socialistične izgradnje. Kongres je prišel v zgodovino kot kongres, ki
je sprejel teze o izgradnji težke industrije. Posvetil je veliko pozornost
vprašanju enotnosti partije, potem in sredstvom premagovanja notra-
njih nasprotij v partiji.
Kongres je sprejel sklep o preimenovanju RKP(b) v Vsezvezno
komunistično partijo boljševikov, kar naj bi v pogojih nastajanja več
sovjetskih republik opozorilo na obstoj enotne komunistične partije
in še pospešilo strnitev sovjetskih narodov. Misel o ohranitvi in okre-
pitvi enotnosti partije je prežemala vse sprejete resolucije, izražala
se je v govorih referentov in diskutantov. Kongres je sprejel linijo CK,
da ne bodo dopustili frakcijskih nastopov v partiji in Centralnem ko-
miteju naložil nalogo, naj vodi odločen boj proti vsem poizkusom
spodkopavanja enotnosti partije, od koderkoli bi prišli.^
Na kongresu je vodilno jedro skušalo premostiti nesoglasja v par-
tiji in osredotočiti pozornost delegatov na obravnavo tekočih poli-
tičnih in gospodarskih nal^. Predstavniki opozicije so že drugi dan
kongresa zahtevali, naj dajo besedo njihovemu predstavniku kot ko-
referentu na poročilo ĆK. Predsedstvo kongresa je predstavnikom opo-
zicije omogočilo, da so pojasnili svoje nazore. Na kongresu se je raz-
vnela ostra diskusija. Vodilno jedro s Stalinom na čelu je dajalo pre-
vladujoči ton usmeritvi kongresa. Govorniki so z ogorčenjem napadli
opozicijo in ji očitali, da skuša postaviti proti celotni partiji lenin-
grajsko organizacijo. Izražali so prepričanje, da bodo leningrajski ko-
munisti obsodili opozicijo in zagotovili trdno povezanost svoje orga-
nizacije z vso partijo. Predlog Andrejeva, naj pošljejo v Leningrad
grupo partijskih delavcev, ki naj tam pojasnjujejo sklepe kongresa, so
delegati pozdravili z vzklikanjem: »Gremo vsi!«
Opozicija je skušala na kongresu doseči odstavitev Stalina s po-
ložaja generalnega sekretarja. Kamenev, ki je Stalina poznal bolje kot
vsi drugi, ga je na kongresu napadel z izredno udarnostjo in ptogumom.
Izjavil je: »Nasprotujemo ustvarjanju neke legende o voditeljih. Na-
sprotujemo temu, da bi bil voditelj vsemogočen. Nasprotujemo, da
praktično sekretariat odloča o vseh političnih in organizacijskih vpra-
šanjih, da se je povzpel nad politični organ partije... Ne zdi se nam
normalno, temveč škodljivo za partijo, da dopuščamo položaj, v ka-
terem združuje sekretariat v svojih rokah politiko in organizacijo in
dejansko dekret ira partijsko politiko. Kar sem več kot enkrat izjavil
tov. Stalinu osebno in različnim skupinam delegatov, ponavljam pred
celotnim kongresom: Prepričan sem, da tov. Stalin ne more združe-
vati funkcije celotnega boljševiškega generalnega štaba v svoji osebi.«^
Kamenev s svojimi nazori na kongresu ni bil povsem osamljen.,
vendar si jih nihče ni upal izraziti tako neposredno, kot je to storil
Kamenev. Na veliko nesrečo je bil Kamenev vse preveč ranljiv. Stalin
se je lahko vselej skliceval na dejstvo, da Kamenev revolucijo že en-
krat izdal lin jo "lahko tudi ponovno izda. Zinovjev in Kamenev sta
zavračala gesli o graditvi socializma v eni deželi in o preobrazbi SZ
iz agrarne v industrijsko deželo, nista pa imela nikakega učinkovitega
nasprotnega programa. Zinovjev je na kongresu izjavil, da je v tezi o
možnosti zmage socializma v eni deželi čutiti prizvok nacionalne ome-
jenosti. Zahteval je, da je treba nadaljevati diskusijo o tem in drugih
vprašanjih.
Kamenev in Zmovjev sta se takrat oklepala stare formule in na-
sprotovala takšni zgračlitvi.
158
v številnih konkretnih vprašanjih gosp<^arskega razvoja sta pred-
lagala nesprejemljive predloge. Kamenev ni le predlagal, naj obdavči-
jo močneje bogate kmete, po njegovem naj znaša obdavčitev ne le od
300 mihjonov do petsto milijonov rubljev, ampak naj iz kmetijstva
potegnejo miljardo rubljev za potrebe industrializacije. Opozicija je
menila, da se lahko samo tako obdrži diktatura proletariata. Zinovjevo
glavno delo »Leninizem«, ki je izšlo tik pred XIV. kongresom, je vse-
bovalo več teoretičnih napak in napačnih priporočil Za Zinovjeva je
bil NEP umik. Voditelji opozicije so pretiravali glede vpliva kulakov
v kmetijstvu po revoluciji. Zinovjev je spregledal, da se je Leninovo
mnenje o izgledih sodelovanja s kmeti v letih 1921—1923 spremenilo.
Nova opozicija je v mnogih vprašanjih nastopila na XIV. kongresu
neenotno. Vsekakor je bilo opozorilo opozicije na nastajanje Stalino-
vega kulta upravičeno. Tudi kritika Zinovjeva in Kameneva na račun
Stalinove in Buharinove kmetijske politike je imela neko osnovo. Opo-
zicija je opozorila, da ne izvajajo dovolj konsekventno restriktivno poli-
tiko proti kulakom in da se zadružništvo prepočasi razvija. Kamenev je
zahteval večje obdavčenje kmetijstva, Stalin in Buharin pa sta se za-
vzemala, naj se znatno znižajo ne le davki v kmetijstvu, ampak tudi
grosistične cene mnogim industrijskim proizvodom. Buharinovo geslo,
namenjeno kmetom, je bilo: »Obogatite se!« Smer Buharinove politike
je vodila do tega, da je prišlo zaradi pomanjkanja blaga v letu 1925
do kopičenja zalog denarja v rokah kulakov in do upadanja predvi-
denih državnih dohodkov za industriahzacijo. Buharin je bil na XIV.
kongresu glavni govornik proti opoziciji. Stalinovi privrženci so ga
hvalili. Ordžonikidze se je spomnil, kako je Lenin cenil Buharina, ne-
kateri so ga označevali kot voditelja v boju z opozicijo.
Opozicija je imela prav, da je zavračala notranjepartijski režim,
ki je pod geslom enotnosti dobival vse bolj nedemokratične oblike.
Partijski zgodovinar Šaumijan je opozoril, da Stalin ni bil sposoben,
da svoje nasprotnike prepriča, jih pridobi za partijo in z demokratič-
nimi sredstvi premosti razlike v mišljenju, kot je to storil Lenin. Vse-
lej pripravljen za administrativne ukrepe, je Stalin izkoristil notranje
partijske spore za to, da je okrepil svoj osebni položaj in povečal svo-
jo oblast.'' V takih okoliščinah sploh ni moglo priti do plodne izme-
njave mišljenj. Mnogi, ki so simpatizirah z nazori opozicijskih vodi-
teljev, so morali svoje mnenje prikrivati in simpatizirati z večino
manj iz prepričanja kot iz strahu pred represalijami. Mnogi drugi
partijski voditelji, med njimi očitno tudi Krupska, so bili prehodno
v taboru opozicije ne zato, ker so se strinjali s stališči opozicije, am-
pak, ker so hoteli protestirati proti Stalinovim oblastnim mahinaci-
jam. Krupska je na XIV. kongresu opozorila na zatiranje notranje
partijske discipline, na odstranitev članov opozicije s pomembnih par-
tijskih položajev, nastopila proti zahtevi, naj opozicionalci ne le izv^
jajo večinske sklepe, temveč javno prekličejo svoje nazore, zahtevi,
ki je Lenin ni nikdar postavil svojim oponentom.
Stalin je pohitel, da je zmago nad novo opozicijo okrepil z orga-
zacijskimi merami.
Zinovjeva so podpirali člani leningrajske partijske organizacije,
Kameneva pa moskovske. Kljub temu so bile njune sile poražene.
Kongres je v celoti odobril politično in organizacijsko linijo CK
RKP(b) ter odločno obsodil poskuse opozicije, da popači predloge par-
tijske politike. Rezultati glasovanja so pokazali, da je za poročilo CK
glasovalo 588 delegatov, proti pa jih je bilo 65. Stalin si je lahko če-
stital. Tritunvirat je prenehal obstajati. Najvišja oblast je bila v nje-
govih rokah, medtem ko so se Trocki Kamenev in Zinovjev bližali do-
končnemu porazu. Na predlog nekaterih delegatov so z dnevnega re-
da črtali referat Kameneva o tekočih vprašanjih gospodarske izgrad-
nje, ker .je glasoval proti p>oročilu CK in ker njegovi nazori niso od-
ražali linije centralnega komiteja.
Po sprejetju resolucije o poročilu centralnega komiteja so delo
kongresa prekinili in poslali delegate na področja, kjer je imela opo-
zicija svoja oporišča. Zaradi težkega položaja v Leningradu je bil kon-
gres prisiljen 28. decembra 1925 objaviti »Poziv vsem članom petro-
grajske organizacije«, v katerem so pozvali komuniste, naj prenehajo
s frakcionistično dejavnostjo.^ Hkrati so spremenili tudi sestav re-
dakcije leningrajske Pravde. Istega dne se je sestal izredni plenum
centralnega komiteja, na katerem so obravnavali vprašanje realizaci-
je sklepov kongresa glede opozicije.
159
Centralni komite je ugotovil, da leningrajska Pravda krši statut
partije, da vodi kampanjo proti sklepom kongresa, gubemijski komite
pa ne nastopa proti frakcionastični aktivnosti. Z večino glasov je Cen-
tralni komite potrdil sklep politbiroja, da imenujejo za odgovornega re-
daktorja leningrajske Pravde Skvorceva-Stepanova in mu dodelijo v
pomoč nekaj delavcev. Proti temu sklepu so razen »nove opozicije«
glasovali tudi voditelji »stare trockistične opozicije«. V obrisih se je
že nakazovalo formiranje bloka, ki so ga sestavljali Zinovjev, Kamenev
in Trocki.
V Leningrad so odpotovali tudi člani predsedstva kongresa in dru-
gi politični delavci iz Stalinove najbližje okolice. Pod osredotočenimi
napadi so se pričele partijske organizacije Zinovjeva v Leningradu in
Kameneva v Moskvi majati. XIV. kongres je utemeljil in razglasil
splošno usmeritev k industrializaciji dežele. Podčrtal je, da je pr\'en-
stvena naloga pospešiti razvoj težke industrije in njenega jedra, stro-
jegradnje. Kongres je sprejel Stalinovo razlago ix>litične platforme
opozicije, ki jo je ocenil kot trockistično-menjševiško.
Do XIV. kongresa je bil Stalin razmeroma malo znana osebnost,
po njem pa je bil v ospredju pozornosti. »Kakšen človek je to?«, je pred
tem nekdo vprašal Trockega. Ta pa mu je presenetljivo netočno od-
govoril: »V partiji predstavlja povsem povprečnega člana«. Stalin pa
nikakor ni bil povprečen, temveč človek z velikimi organizacij sitimi
sposobnostmi, z asti pri graditvi partijskega aparata. Spretno je znal
manipulirati s kongresi, dokler niso postali poslušni izpolnjevalci nje-
gove volje. Ce ni bil prepričan, da mu bo to uspelo, jih raje ni skli-
ceval.
Po svoji zmagi na XIV. kongresu se je začel Stalin pripravljati,
da sistematično uniči svoje nasprotnike. 1. januarja 1926 se je sestal
prvi plenum CK RKP(b) Izvolil je nov politični in organizacijski biro
ter sekretariat CK. Sklenili so pozvati opozicijo, naj opusti svojo de-
javnost in se podredi sklepom XIV. kongresa. Po uradni verziji sta
Kamenev in Zinovjev vztrajala pri zahtevi, naj CK privoli v notranje-
partijsko diskusijo. Plenum je zahtevo opozicije zavrnil in prepovedal
vsako propagiranje nazorov opozicije. Od članov so zahtevali, nai na
partijskih zborovanjih dosledno izvajajo sklepe kongresa. Načelnim
nesoglasjem glede generalne linije so se pridružili tudi osebni motivi.
Zinovjev je kot prvi občutil Stalinovo jezo, morda tudi zato, ker mu je
bil bližje kot drugi in mu pcmiagal pri njegovem vzponu. Odstavili so
ga z vodilnega p>oložaja leningrajske partijske organizacije, njegovo
mesto pa je zasedel Kirov. Poleti so Zinovjeva izključili iz politbiroja,
jeseni pa so ça odstavili s položaja predsednika III. intemacionale.
Sledila je izključitev Trockega iz politbiroja. Prav tako so odstavili s
položajev njune prijatelje in privržence V vsej tišini se je oblikovala
»monolitna enotnost partije«. Vsi so se morali podrediti »suvereni vo-
lji voditelja.«
Proces likvidacije opozicije je nezadržno napredoval. Vodilno jed-
ro s Stalinom na čelu je energično realiziralo sklepe XIV. kongresa.
Pod udarci Stalinovih privržencev se je opozicijsko jedro vse bolj raz-
krajalo.
4. januarja 1926 je po navodilu CK VKP(b) leningrajski guber-
nijski komite sklenil izvesti pojasnjevalno kampanjo o rezultatih kon-
gresa. Politbiro je poslal tja svojo delegacijo osmih članov centralne-
ga komiteja, ki so jo sestavljali: A. A. Andrejev, K. E. Vorošilov, M. I
Kalinin, S. M Kirov, V. M. Molotov, G. I. Petrovski, M. P. Tonsski in
V. B. Šmidt. V I^ningrad ie prispela tudi delegacija predsedstva CKK
VKP(b) in CK RLKSM. V procesu pojasnjevalne kampanje je Zinovjev
izgubil svoja oporišča. XXIII. leningrajska gubemijska partijska kon^
ferenca, ki je bila v začetku februarja, je lahko samo ugotovila idejni
in organizacijski polom nove opozicije v Leningradu. Hitra zmaga nad
privrženci Zinovjeva kaže, da je opozicijo podpiral le ozek krog vo-
dilnega partijskega jedra, medtem ko med ötanstv4>m ni uživala do-
volj podpore.
Ko sta bila Kamenev in Zinovjev poražena na XIV. kongresu, sta
spremenila svoje linijo. Zagrenjen zaradi poraza je Zinovjev poleti
1926 ponudil, da formirajo pod vodstvom Trockega »Združeno opozi-
cijo« proti Stalinu. Trocki je s tem soglašal. Do združitve je prišlo od
zgoraj, žal ne na načelnih osnovah, ampak z medsebojnim oprošča-
njem ostrih polemik, ki so jih vodili med sabo. Zinovjev je svojo opo-
zicijo takole pojasnil: »Na žalost je poteklo mnogo časa, ko smo se
160
mi, dve skupini pristnih proletarskih revolucionarjev, do besnosti med
sabo spopadali, namesto da bi skupaj nastopali proti' zaostalemu Stali-
nu in njegovim prijateljem. Zelo obžalujemo in upam, da do tega nik-
dar več ne bo prišlo.«'
Trocki pa mu je prav tako prijateljsko odgovoril: »V »Naukih
oktobra« sem imeni Zinovjeva in Kameneva istovetil s političnim opor-
tunizmom. Kot je pokazal ideološki boj v okviru CK, je bila to moja
hujša zrnota. Pojasniti jo je mogoče samo s tem, da nisem mogel za-
sledovati ideološkega spora v septembru in nisem pravočasno spoz-
nal, da je skupina, ki jo je vodil Stalin, pričela z oportunističnimi
manevri proti Zinovjevu in Kamenevu.«'
Oblikovanje Nove opozicije je še bolj okrepilo notranjepartijski
spor, ne da bi izboljšalo izglede opoziciji. Do te koalicije je prišlo ta-
ko iznenada, da je bilo članstvo presenečeno, saj jim je še tičal v uše-
sih oster ton polemik, ki so jim pred kratkim vodiJi. Združena opozi-
cija je bila z.aradi takšnih okoliščin šibkejša kot katerakoli prejšnjih
grupacij. Pristaši obeh protagonistov so ocenjevali to zvezo za težko
politično napako.
Ce primerjamo platformo Trockega iz let 1923/24 s platformo Zi-
novjeva in Kameneva iz leta 1925, vsebujeta neko skupno osnovo, ki
je bila podlaga platformi »Združene opozicije«. Ne da bi se spustili v
analizo posameznih postavk teh platform, lahko ugotovimo, da je
bilo v njih nekaj točnih opažanj. Zahteva, naj se obsodi teorija, da so-
cialna demokracija pooseblja »socialni fašizem«, ki jo je nekoč formu-
riral sam Zinovjev, je bila pravilna. Ta teorija je preprečila ustanovitev
skupne fronte vseh demokratičnih sil proti fašizmu. Kritika opozicije
na račun premajhne demokracije v stranki je tudi imela svojo težo, kar
so pokazali kasnejši dogodki. Upravičena je bila tudi kritika ukrepov,
ki so jih Stalin, Buharin in Rykov podvzeli na področju gospodarstya
Rastoče povpraševanje ob padajoči blagovni proizvodnji je vodilo
do porasta cen. Bilo je potrebno preprečiti dviganje cen in mezd.
Solidno padanje cen je bilo mogoče doseči samo s hitro rastjo bla-
govne proizvodnje, z dvigom storilnosti dela in s padanjem neproduk-
tivnih stroškov v trgovini. CK je skušal po administrativni poti reše-
vati probleme padanja cen.
Opozarjanja Zinovjeva in Kameneva poleti in jeseni 1926, da gro-
zi zbiranju žita po državnih organih kriza, je bilo točno. Jeseni 1926
so Stalin in njegovi pristaši takšne teze opozicije ironično zavračali
Toda do krize je kmalu prišlo. V decembru 1927 in v začetku 1928
je Stalin prišel do istih zaključkov kot Kamenev pred nekaj leti. Po-
leti 1926 je Kamenev zahteval ne le spremembo politike cen, ampak
tudi večje obdavčenje kmetijstva 15. partijska konferenca v oktobru
1926 je takšen predlog zavrnila. Goldenberg-je menil, da bi to vodi-
lo na vračanje metod vojnega komunizma in predloge opozicije ozna-
čil z^ demagogijo
Nekaj mesecev kasneje je bil Stalin prisiljen uvesti izredne ukre-
pe na podeželju.
Platforma združene opozicije je kljub nekaterim opravičenim kri-
tičnim tezam bila v osnovi napačna, ker je zanikala možnosti izgrad-
nje socializma v eni deželi. Večina opozicijskih voditeljev je menila,
da Rusija ni v stanju brez pomoči proletariata zahodnih evropskih
dežel prehiteti kapitalistične dežele, to pa se lahko zgodi šele, ko bo
proletariat prišel tam na oblast.
Vodilno jedro partije je na svojih plenumih osredotočilo vse na-
pore, da realizira proces industrializacije in zadružništva. Proces in-
dustrializacije pa je naletel na oster odpor tako z desne kot z leve.
Sokolnikov, Sanin in drugi so se zavzemali najprej za razvoj kmečke-
ga gospodarstva; menili so, da bo mogoče začeti z industrializacijo
šele čez nekaj desetletij. Take nazore so ppodpirali tudi nekateri stari
specialisti, ki' so delali' v državni planinski komisiji, Vseruskem sov-
jetu narodnega gospodarstva (VSNH) in v ljudskem komisariatu za
kmetijstvo (Narkomzeme).
Na aprilskem plenumu leta 1926 sta Trocki in Kamenev nastopila
s predlogom, v katerem sta formulirala osnovne postavke ekonomske
platforme bodoče združene opozicije. Po uradni interpretaciji sta
precenjevala težave, povezane s pičlo blagovno proizvodnjo, in dvo-
mila, da lahko delavski razred v takšnih pogojih obdrži oblast. Hiter
razvoj industrije so Trocki in njegovi privrženci povezovali predvsem
z osnovno nalogo, da se čimprej odpravi pomanjkanje industrijskega
161
blaga na trgu. Edini cilj, ki so si ga zastavili, je bil, da vzdržijo, do-
kler ne bo proletariat zmagal v industrijsko razvitih deželah. Od tod
je izvirala njihova zahteva, da je treba industrializacijo naglo začeti,
nato pa jo postopoma slabiti, planirati rast industrije po tako ime-
novani pojemajoči kriv-ulji. Opozicija je napadala Stalinov koncept
industrializacije in centralni komite, ki si je prizadeval vskladiti tempo
industrializacije z realnimi ekonomskimi možnostmi.
Nesoglasja med vodilnim jedrom partije in trockisti so izhajala
iz različnega pojmovanja bistva in perspektiv industrijskega razvoja
ZSSR. Nasprotniki generalne linije, sprejete na XIV. kongresu, so
zanikali možnost izgradnje socializma v eni deželi. Zahtevali so gos-
podarsko vraščanje ZSSR v svetovni kapitalistični sistem. Računali
so, da bodo tako pospešili tempo industrijske rasti in odpravili po-
manjkanje blaga. V situaciji kapitalistične obkolitve so trockisti in
nova opozicija v bist\4i nasprotovali industrializaciji v smislu Stalino-
ve koncepcije.
Iz nezaupanja trockistov v možnost zmage socializma v eni iz-
med zaostalih dežel je izhajal tudi odnos trockistov do metod indl^
strializacije. Po njihovem predlogu naj bi izvedli industrializacijo
na račun kmetov. Sredstva za industrializacijo so hoteli črpati iz va-
si, s čimer bi prišli v nasprotje z načeli nove ekonomske politike in
z nujnostjo krepitve ekonomskih vezi industrije s kmečkim gospo-
darstvom.
Zahteve trockistov po večjem obdavčevanju vasi so podpirali tu-
di voditelji nove opozicije, ki so precenjevali specifično težo bogatih
kmetov med kmečkim prebivalstvom. Takšna davčna politika bi ško-
dila tudi srednjemu kmetu.
Posebno ostro so Trocki in njegovi zavezniki napadali tisti del
osnutka resolucije CK, v katerem je bilo govora o možnosti, da se
zajamči socialistična akumulacija na račun notranjih rezerv. Ne-
realen je bil predlog, da bi leta 1926 zvišali delavcem mezde do takšne
stopnje, ki ni ustrezala realnim ekonomskim pogojem; večina ude-
ležencev aprilskega plenuma je ovrednotila »popravke« opozicije k
osnutku resolucije kot »izraz menjševiškega odnosa do delovnih kme-
tov, ki jih dolžijo sovražne usmerjenosti do socialistične izgradnje
in nasprotavanja, da sodelujejo v izgradnji težke industrije.« Udele-
ženci plenuma so poudarili zapletenost pogojev, v katerih se razvija
industrializacija dežele. Izrekli so se proti predlogom privržencev
Trockega Vodilno jedro je na plenumu ubranilo in konkretiziralo
smer industrializacije, kot je bila sprejeta na XIV. kongresu.
V jeseni leta 1926 je industrija v ZSSR dosegla predvojno raven,
uspeli so premostiti mnoge gospodarske težave. Nastali so ugodni
pogoji za nadaljnji razvoj industrializacije. Na XV. konferenci VKP(b)
(od 26. oktobra do 3. novembra 1926) so obravnavali vprašanja
ekonomske politike. Politbiro je pripravil osnutek resolucije »O gos-
podarskem položaju dežele in nalogah partije«.
Konferenca je razčlenila gospodarski položaj in v sprejetih skle-
pih utemeljila naloge v pogojih obdobja rekonstrukcije gospodarstva.
Odločili so se za razširitev takšnih proizvodnih fondov, ki bi omo-
gočili preosnovo vsega narodnega gospodarstva in njegov dvig na
višjo tehnično raven. XV. konferenca je poudarila, da je »osnovni po-
goj uspeha socialistične izgradnje utrditev gospodarske hegemonije
velike socialistične industrije nad celotnim gospodarstvom dežele,
predvsem pa njena vodilna, socialistično preobrazujoča vloga do kmeč-
kega gospodarstva, številčna rast aktivnosti proletariata ter krepitev'
zveze ^delavskega razreda z osnovnimi kmečkimi množicami « ®
Konferenca je potrdila partijsko linijo, sprejeto na aprilskem
plenumu leta 1926 glede vprašanja virov akumulacije, in jih podrob-
no opredelila. Med takšne vire so uvrstili podržavljanje industrije,
izkoriščanje državnega budžeta in obdavčevanje bogatejšega prebival-
a
kot vaz-
stva. Posebno pozornost so posvetili produktivnosti de ;
nemu činitelju zmage socializma
Enega zapletenih problemov industrializacije je predstavljala
politika cen. Februarski plenum leta 1927 je poudaril, da se ob vpra-
šanju cen križajo vsi ekonomski in politični problemi sovjetske dr-
žave.' Od politike cen je bila v znatni meri odvisna trdnost eko-
nomskih vezi med državno socialistično industrijo in majhnim kmeč-
kim gospodarstvom. Nujno je bilo treba premostiti veliko nasprotje
162
med cenami industrijskega in kmetijskega blaga na osnovi znižanja
cen na drobno v trgovini.
Predlog opozicije, da bi industrializacijo krepili na račun pove-
čanja davčne obremenitve vasi in zvišanja cen industrijskega blaga,
so zavrnili, ker bi to spodkopalo kmečko gosjxxlarstvo in upočasnilo
proces industrializacije. Pri davčni politiki na vasi so se odločili, da
bodo upoštevali velikost dohodkov raznih socialnih skupin kmečkega
prebivalstva.
Na prvi stopnji industrializacije je prišJo do velikih težav. Kon-
ferenca je poudarila, da izdatki za kapitalno izgradnjo zahtevajo ogro-
men napor gospodarstva. Izboljšanje položaja bo možno šele čez ne-
kaj let.
V takih pogojih je bilo treba nujno okrepiti gospodarsko-orga-
nÌ7.acijsko dejavnost in izboljšati strukturo gospodarskega aparata.
Vodilna vloga v industrializaciji dežele je pripadala delavskemu razre-
du, hkrati pa so poudarili nujnost, da pritegnejo stare specialiste,
ki so bili predani sovjetski oblasti.
Temelje z.a industrializacijo dežele je postavil XIV. kongres VKP(b),
poglobila pa sta jih aprilski plenum CK (leta 1926) in XV. konferenca. V
teh dokumentih je bil zasnovan načrt izgradnje težke strojne industri-
je, materialno-tehničnih temeljev državnega socializma.
Prehod države k socialistični rekonstrukciji je izzval nasproto-
vanje opozicijskih sil Ob podpori od zunaj so začeli ustanavljati ile-
galne skupine. Svoje ilegalne organizacije so skušali osnovati tudi
menjševiki in eseri. Na vaseh so razvijali agitacijo za ustanovitev po-
sebnih kmečkih zvez veleposestnikov. Na E>onu in Kuhanu so kmetje
ustanavljali ilegalne vojaške organizacije.
Oster boj se je razvnel tudi na ekonomski fronti. Bogati kmetje
so skušali spodkopavati monopol države nad zunanjo trgovino. Zavi-
rali so preskrbo s kruhom, zavračali plačevanje davkov. Ti sloji so
izkoriščali malolastniško psihologijo delovnih kmetov in obrtnikov
ter jih usmerjali v boj proti sociahstični izgradnji.
Z okrepljeno aktivnostjo opozicije je spomladi 1926 leta no-
tranji boj v partiji dosegel nove razsežnosti. Prehod privržencev Zi-
novjeva na idejne pozicije trockistov je omogočil oblikovanje nove o-
pozicije. Trockistom so se priključili ostanki »levih komunistov«, de-
cistov in delavske opozicije.
Socialno osnovo združene trockistično-zinovjevske opozicije naj bi
po Stalinovi verziji predstavljala mestna mala buržoazija, ki je bila
po uradni oceni nagnjena k nestanovitnosti in omahovanju. Nazori
opozicije so bili zelo raznoliki — skrajna revolucionarnost se je pre-
p etala z nestanovitnostjo. Za Stalina je bila to psihologija male bur-
žoazije, nagnjene h kapitulantstvu.
Po aprilskem plenumu CK VPK(b) leta 1926 so trockisti in zi-
novjevci skupaj nastopili proti sklepom XIV. kongresa. Opozicija je
skušala dezorganizirati delo politbiroja tako, da bi zapletli njegove
člane v brezkončne diskusije. V raznih predelih so sklicali konspira-
tivna zborovanja in razpošiljali partijskim organizacijam svoje doku-
mente, da bi razvrednotili linijo partije. Oskovskij je leta 1926 v svo-
jem diskusijskem članku v Boljševiku trdil, da je enotnost partije ne-
mogoča. Zahteval je legalizacijo frakcij v VKP(b) in pravico do
ustanovitve nove stranke. Sklicevali so tudi ilegalna zborovanja. Po
izjavah Trockega so v vrstah leve opozicije leta 1926 razpravljali o
možnostih, s katerimi nasprotniki bi lahko formirali blok. Njegov
Privrženec Mračkovskij je baje izjavil: »Z nikomer. Zinovjev bo po-
begnil, Stalin pa nas bo prevaral « Na to izjavo je Trocki retrospek-
tivno v emigraciji pikro pripomnil: »Zinovjev je z nami sklenil blok,
kmalu nato^pa pobegnil. Za njim je skupaj z mnogimi pobegnil tudi
Mračkovskij.«
Iz pisanja Trockega izvemo malo več o naivnih političnih pred-
stavah nove opozicije. Ko je v začetku leta 1926 nova opozicija (Zi-
novjev, Kamenev in drugi) začela pogajanja s Trockim, mu je baje
Kamenev v razgovoru na štiri oči izjavil: »Blok z vami bi bilo mogo-
če uresničiti le v primeru, če ste pripravljeni sprejeti boj za ob-
last. Večkrat smo si zastavljali vprašanje: nemara je Trocki utrujen
in se hoče omejiti le na literarno kritiko, ne da bi z.ačel boj za ob-
last?...« V teh dneh sta bila po izjavah Trockega tako Zinovjev kot
Kamenev povsem prežeta z iluzijami, da bi bilo mogoče dobiti iz-
gubljeno oblast z lahkoto nazaj. Po pisanju Trockega je baje Kamenev
163
takole razmišljal: »Cim se boste pojavili na tribuni roko v roki
z Zinovjevom, bodo rekli: Tu je Centralni komite! Tu je vlada! Vpra-
šanje je le, če hočete ustanoviti vlado?«
Trocki je imel vsekakor realnejše predstave o dogajanju, ki ga ј^;
ocenjeval z vidika svojih opozicijskih nazorov. Takole je zapisal:
»Po treh letih opozicijskega boja (1923—1926) nisem delil teh optimističnih
pričakovanj. Naša skupina (t. j. trockistov) je imela v tem času že dokončno
izdelano predstavo o drugem termidorskem poglavju revolucije, o rastočem raz-
doru med birokracijo in ljudstvom, o nacionalno konservativni degeneraciji vo-
dilnega sloja in o globokem vplivu porazov svetovnega proletariata na usodo
Sovjetske zveze. Vprašanje oblasti nisem obravnaval kot samostojno vprašanje,
to se pravi odtrgano od teh notranjih in zunanjih procesov. Vloga opozicije je
v naslednjem obdobju nujno dobila pripravljalni značaj. Treba je bilo vzgojiti nove
kadre in počakati, kako se bodo razvijali dogodki. V tem smislu sem Kamenevu
odgovoril: »Niti najmanj se ne počutim utrujenega, toda mnenja sem. da se mo-
ramo oborožiti s potrpežljivostjo za celo zgodovinsko obdobje. Sedaj ne gre za
vprašanje boja za oblast, ampak za pripravo duhovnih in organizacijskih sredstev
za ta boj v primeru novega revolucionarnega vzpona. Kdaj bo do tega prišlo, ne
vem ... Ze v naslednjem letu in pol notranje partijskega t>oja so se razblinile
iluzije Zinovjeva in Kameneva glede skorajšnjega povratka na oblast. Iz teh
preizkušenj pa sta povzela zaključke, nasprotne tistim, ki sem jih branil. Ka-
menev je baje izjavil: »Ce ni možnosti, da bi vodilni skupini odvzeli oblast, nam
preostane samo, da se vrnemo v isto vprego.« Do istih zaključkov je prišel po
obotavljanju tudi Zinovjev.«
Dejavnost opozicije pa ni ostala prikrita vodilnemu jedru s
Stalinom na čelu. Z vprašanjem delovanja opozicije se je ukvarjal
\ juliju 1926 združeni plenum CK CKK. Po referatu Kujbiševa je
nastopil Trocki z izjavo trinajstih članov opozicije, ki je predstavlja-
la združeno platformo trockistično-zinovjevskega bloka. Teorijo o
možnosti izgradnje socializma v eni deželi so ocenili kot »dvomljivo
novotarijo«. Vodilne kadre partije in sovjetske države so ožigosali,
da so se »birokratsko degenerirali«. Na plenumu so nastopili pro-
ti opoziciji Stalinovi najožji sodelavci. Z vso ostrino je opozicijo na-
padel Dzeržinski. Očital ji je, da se poslužuje demagoških in po-
litikantskih metod. Poudaril je, da zaključki opozicije ne temeljijo na
dejanskih podatkih, ampak na željah, da na vsak način preprečijo
ustvarjalno delo politbiroja in plenuma. V resoluciji plenuma so
poudarili, da se opozicija dejansko poigrava z idejo o dveh stran-
kah. Zaradi frakcijske dejavnosti so Zinovjeva izključili iz politbiro-
ja, njegovega privrženca Laševiča pa s položaja kandidata za člana
CK in mu v svarilo izrekli strog ukor. Plenum je opozoril na nedopu-
nost frakcij znotraj partije. Notranja nesoglasja so skušali premostiti
s čarobno formulo v deklarativni obliki. V resoluciji so takole za-
pisali: »Samo ena partija in en sam voditelj in vodnik proletarske
diktature KP lahko zagotovi zmago proletarske revolucije.«
Po plenumu so voditelji opozicije nadaljevali s svojo dejavnostjo.
Odločili so se, da bodo partiji vsiilili novo diskusijo, širili opozicijsko
literaturo, tiskano na hektografih, pisalnih strojih itd. Nastopili -so
tudi na partijskih zborovanjih v Moskvi in Leningradu, toda brez več-
jih uspehov. 16 oktobra so se odrekli svoji dejavnosti. Centralni ko-
mite je o tem obvestil vse partijske organizacije, hkrati pa postavil
pred komuniste nalogo, naj ne opustijo idejnega razkrinkovanja
opozicije, dokler opozicijskih voditelji ne bodo priznali zmotnosti svo-
jih nazorov in jih nehali propagirati.
Vprašanje frakcionistične dejavnosti opozicije je ponovno obrav-
naval združeni plenum CK in CKK v prisotnosti članov centralne re-
vizijske komisije v dneh od 23. do 26. oktobra 1926. V imenu CKK je
nastopil kasnejši Stalinov zgodovinar Jaroslavski. Med drugim je
izjavil: »O delu opozicije nam še zdaleka ni vse jasno, toda to, kar
nam je jasno, nakazuje podobo, ki jo je mogoče označiti kot poskus
oblikovan ja druge stranke v okviru VKP(b) ...«
Plenuma so se udeležili: delegat izvršnega komiteja komunistič-
ne intemacionale Palmiro Togliatti, Sen Katajama, Kuusinen in dru-
gi. Na plenumu so obravnavali tudi vprašanje odstopa Zinovjeva s po-
Tožaja predsednika Komunistične intemacionale. Kot je razvidno iz
resolucije, se je plenum strinjal, da nadaljnje delo Zinovjeva v Ko-
munistični internacionali ni več mogoče Izključili so Trockega iz se-
stava politbiroja CK, Kameneva pa s položaja kandidata za člana
politbiroja centralnega komiteja. " Proces likvidacije opozicije je
napredoval počasi in nezadržno. Zinovjeva, Trockega in Kameneva
so odstranili s položajev, razpustili njihove sekretariate, njihove avto-
164
mobile in šoferje pa dodelili drugim. V časopisih in revijah niso
smeli ničesar objavljati. BiH so sicer formalno še vedno člani cen-
tralnega komiteja, a imeli so le malo moči. Opozicija je bila v ago-
niji. Privržence opozicije in njihove ideje so javno zasmehovali.
V	imenu opozicije je na plenumu nastopil Zinovjev. Od centralne-
ga komiteja, je zahteval, da naj vprašanja o antipartijski dejavnosti
bloka ne postavi na dnevni red XV. partijske konference, sicer bodo
obnovili opozicijsko aktivnost. Plenum je zavrnil to zahtevo in skle-
nil, da je treba na konferenci do kraja »razkrinkati bistvo opozicij-
ske platforme«.
Se preden so bili Zinovjev, Kamenev in Trocki izključeni iz Cen-
tralnega komiteja jeseni leta 1927, so bili politično mrtvi. Imeli niso
nobenega urada, postali so privatni ljudje, katerih vpliv ni segel dalje
od štirih sten njihovih sob. Pogrezali so se v pozabo. Za Stalina niso
predstavljali posebne nevarnosti, toda že sam njihov obstoj je muč-
no opozarjal na nerešene probleme
Trocki je sicer predvideval, da bo prišlo po porazu levice do no-
vih frakcijskih bojev. Jeseni leta 1926 je trdil, da so se izoblikovale
v okviru vodilnega bloka tri skupine: kmetom prijazna skupina, sin-
dikalna skupina in skupina »aparatčikov.«'^ Ideja o predstoječem
razcepu v partiji mu je lebdela pred očmi vse leto 1927. Opozoril je,
da bo boj med temi skupinami naravna posledica zatiranja levice.
Označil je tudi idejne nosilce teh skupin. Center naj bi po njegovih
izjavah predstavljali Stalin, ¿Molotov, Kaganovič, Mikojan, Kirov in
Ugljanov, sindikaiiste Tomski, kmetom naklonjeno skupino pa Rykov
in Á. P. Smirnov. Trocki je tej skupini domnevno prištel celo Kalinina
in druge. Takšna dokaj točna razmišljanja pa so bila brez vpliva na
potek dogajanj.
Stalin je postal razsodnik nad nemočno opozicijo. Delegatom XV.
zveze partiiske konference so predložili osnutek resolucije O opo-
zicijskem bloku v VKP(b), ki jo je potrdil oktobrski združeni ple-
num CK in СКК partije.
Stalin je v referatu »O opoziciji in položaju v partiji« razčlenil
dejavnost opozicije, njeno bistvo in vzroke nastanka. Poudaril je, da
se opozicija in partija razhajata predvsem v različni oceni značaja in
perspektiv oktobrske revolucije in možnosti zmage socializma v ZSSR
v pogojih kapitalistične obkolitve. Ta vprašanja je partija po izjavah
Stalina že davno rešila in opredelila v resoluciji XIV. konference
RKP(b).
Po Stalinovi teoretični konstrukciji se je opozicija idejno zbliža-
la z menjševiki in oportunističnimi voditelji II. internacionale. Svoje
obdolžitve je utemeljil s tem, da je opozicija zanikala možnost iz-
gradnje socializma v ZSSR, zahtevala svobodo frakcij in grupaštva
znotraj partije, si prizadevala izzvati nezadovoljstvo med delavci in
zagovarjala idejo izkoriščanja kmetov.
Iz vrst opozicije so na konferenci nastopili s pravico posvetoval-
nega glasu Kamenev, Trocki in Zinovjev. Branili so svoje nazore in
izrazili pomisleke glede možnosti izgradnje socializma v . eni deželi.
Konferenca je zavrnila predloge opozicije in obsodila njihove defe-
tistične nazore. Stalinu je uspelo ustvariti na konferenci takšno enot-
nost, da opozicijski blok ni dobil nobenega ¿asu. Konferenca je spre-
jela Stalinovo oceno, da predstavlja opozicija socialdemokratski od-
klon, in pozvala članstvo partije, naj razkrinka oportunistično bistvo
lega odklona. Stalin je v zaključnem govoru poudaril, da si je opo-
zicijski blok zastavil cilj, da poruši enotnost VKP (b), poveže neza-
dovoljne elemente v partiji in izkoristi težave socialistične izgradnje
v antipa-rtijske namene. Neučinkovite nastop>e opozicije je Stalin
spretno izkoristil za krepitev svojega položaja. Navzven je precenje-
val vlogo in pomen opozicije, njeno aktivnost pa prikazoval kot iz-
redno nevarno za obstoj ZSSR. V resoluciji konference so v Stali-
novem stilu zapisali: »Ni slučaj dejstvo, da so eseri in kadeti, ruski
menjševiki in »levi« socialdemokrati — vsi ti skupaj izkoristili pri-
ložnost, da javno izrazijo svoje simpatije z bojem opozicijskega blo-
ka proti naši partiji, računajoč, da bo privedel boj opozicijskega
bloka do razkola v partiji, razkol pa bo sprostil antiproletarske sile
naše dežele, v veselje sovražnikov revolucije,«""
V	izjavi platforme štiridesetih opozicijskih voditeljev z dne 2 ju-
nija 1927 je bilo rečeno: »Tehnična zaostalost naše dežele in iz tega
izvirajoča majhna produktivnost dela predstavljajo neverjetne ovire
165
na poti scxialisticne družbe. Zaradi te zaostalosti je prehod k so-
cialistični organizaciji proizvodnje, v kateri se bo delavec spremenil
iz orodja v gospodarja proizvodnje, blagovni značaj proizvodnje
pa bo odstranjen, nemogoč brez pomoči naprednejših dežel, brez sve-
tovne revolucije.«
Opozicijski voditelji so pretiravali glede zaostalosti dežele in s
tem izzvali nevoljo partijskega članstva. Tendence birokratizacije so
predstavili kot povsem razvit proces, kali deformacij pa že kot de-
formacije. V času, ko so pojavi degeneracije zajeli manjši del par-
tijskega vodstva, so voditelji opozicije govorili o degeneraciji partije
kot celote. Opozicija je kritizirala partijski režim ne brez razloga,
toda njen poziv k revoluciji proti partijskem vodstvu je vplival na ve-
čino partijskega članstva kot nevaren psevdo levi odklon. Opozicija
je zanikala sleherni napredek, smer partije je označila za kapitulacijo
pred kapitalizmom. Iz rasti kulakov in nepmanske buržoazije je za-
ključila, da hočeta Stalin in Buharin restavrirati kapitalizem. ''
Opozicija je ne dovolj prepričljivo trdila, da privatni sektor hi-
treje akumulira kot socialistični, meščanska inteligenca pa učinko-
viteje nadzira industrijo in finance kot partija. Zinovjev je pred
CKK CK VKP(b) leta 1927 izjavil: »V Moskvi že sedijo odposlanci Ustrja-
lova, prav tako tudi Miljukova. Skoraj že vodijo delo ljudskega komi
sariata za kmetijstvo in državno plansko komisijo, vodijo, več kot mi
in Kalinin. Pravijo sicer, da ti profesorji... opravljajo delo samo za
nas, toda v resnici odločajo.«"
V maju in juniju 1927 so voditelji opozicije, ne brez osnove, kri-
tizirali Stalinova navodila kitajskim komunistom o sodelovanju s
kuomintangom. Zinovjev je imel na Dan tiska govor po radiu, v ka-
terem je kritiziral linijo CK VKP(b) na področju mednarodnih od-
nosov. Proti koncu maja so Evdokimov, Zinovjev, Smilga in Trocki
poslali politbiroju CK VKP{b) pismo v obliki platforme, ki ga je pod-
pisalo 83 privržencev združene opozicije. Čez mesec dni so pred-
stavniki demokratičnega centralizma (Sopronov, Smirnov) poslali po-
litbiroju svojo platformo, ki jo je podpisalo 15 aktivnih privržen-
cev. y platformi triinosemdesetih so podpisniki označili teorijo iz-
gradnje socializma v eni deželi kot maloburžoazno ter nasprotujočo
idejam marksizma in leninizma. V juniju 1927 je Trocki na zase-
danju predsedstva CKK obdolžil vodstvo termidorskega prevrata in
omenil pogoje, pod katerimi bi bila opozicija pripravljena braniti
deželo sovjetov. Stalin je izkoristil zaostritev mednarodnega polo-
žaja — prekinitev diplomatskih in trgovskih zvez med Anglijo in
ZŠSR ter poraz kitajske revolucije — da je povsem utišal opozicijo.
Vprašanja se je lotil z vidika kršitve partijske discipline. Problem ak-
tivnosti opozicije so obravnavali na združenih plenumih CK in CKK
VKP(b) proti koncu junija, v začetku avgusta in v oktobru 1927.
Na združenem plenumu CK in CKK VKP(b} konec julija in v za-
četku avgusta so na osnovi referata Ordžonikidzeja sprejeli resolu-
cijo »O kršitvi partijske discipline Zinovjeva in Trockega«. V njej
so poudarjali, da je opozicija leta 1923 na čelu s Trockim, nato pa leta
1926 na čelu s Trockim in Zinovjevom izkoristila težave, ki jih je
morala premagovati partija v boju za socialistično izgradnjo dežele,
za to, da bi zadali udarec enotnosti partije in njenemu vodstvu, ne
da bi si pomišljali kršiti partijsko disciplino.
Plenum je ugotovil, da so privrženci opozicije prelomili obljubo,
da bodo nehah s frakcionalistično dejavnostjo. Opozicija je postala
objektivno središče, okrog katerega se zbirajo antipartijske in anti-
sovjetske sile, na njihovo razkrajajočo dejavnost pa računa tako no-
tranja kot zamejska kontrarevolucija.
Na plenumu so obravnavali tudi predlog o izključitvi Trockega in
Zinovjevia iz CK VKP(b). Izpostavljeni pritisku so se privrženci opo-
zicije z nekaterimi pridržki odrekli svojim trditvam v zvezi z obram-
bo ZSSR, termidorjem itd. Obljubili so, da bodo pretrgali zveze ?
opozicijsko skupino Rut Fišerjeve in Maslova v Nemčiji in da ju
bodo nehali moralno podpirati. Obljubili so tudi, da bodo opustili
frakcionistično dejavnost.
Plenum je opozoril Zinovjeva in Trockega, naj dojameta, da je
njuno članstvo v partiji nezdružljivo z njunim ravnanjem. Sklenili
so, da bodo umaknili z dnevnega reda vprašanje njune izključitve
iz CK in jih v svarilo strogo ukorili. Plenum je zadolžil opozicijo, da
166
takoj razpusti frakcijo, in pozval vse komuniste, naj preprečijo na-
stope opozicije in oblikovanje antipartijskih grupacij.
Voditelji opozicije po plenumu niso opustili boja 3. septembra
1927 so privrženci opozicije poslali CK platformo, ki jo je podpisalo
13 opozicionalcev: Trocki, Zinovjev, Kamenev, Evdokimov, Pjatakov,
Bakajev, Rakovski in drugi. V glavnem so ponovili svoje zahteve iz
deklaracije 83 podpisnikov. Očitali so Centralnemu komiteju, da na-
merava odpraviti monopol na zunanjo trgovino, plačati dolgove carske
vlade, odtegnil podporo kitajski revoluciji in razširiti politične pravi-
ce buržoazije.
Opozicija se je zatekla k pretiravanju, ko je skušala diskreditirati
večino v CK in Stalinu iztrgati vodstvo. Zinovjeva trditev, da gospo-
darski aparat vodijo >xxlp>oslanci« Miljukova, je bila vsekakor preti-
rana. Prav tako je pretiraval tudi Trocki v svojih ocenah, ko je iz-
javil: »Vodilni krogi vse tesneje zraščajo s sovjetsko nepmansko
družbo. Obstajata dva sloja, dvoje načinov življenja... oziroma še
ostreje formulirano, v vsakdanjem življenju nastajajo elementi dvoj-
nega gospodarstva. Ce bodo zadeve še naprej tako potekale, bodo
kmalu tudi politično imeli dvovladje, takšno dvwladje pa bi nepo-
sredno ogrožalo diktaturo proletariata. Proletariat mora dojeti, da
v določenem zgodovinskem obdobju sovjetska država — če politika
proletariata odpove — lahko postane aparat, če mu odtegnemo oblast
proletarske baze in predamo v roke buržoazije, ki nato spodkoplje
podnožje sovjetov in njihovo oblast, se spremeni v bonapartistični si-
stem.«
Ta ocena je vsekakor bila izrečena v stilu frakcijske nestrpnosti.
Partijski in vladni krogi leta 1926 niso zrastli z nepmansko družbo.
Degeneracija dela partije je bila vsekakor mnogo bolj zapletena in
prikrita.
Voditelji opozicije so vsekakor imeli prav, ko so nasprotovali
zviševanju cen v zvezi s pomanjkanjem blaga. Nekateri so hoteli
dvigniti cene kar za 30 %, kar je bilo povsem napačno. Opozicija
se je izrekla proti uvedbi sedemurnega delavnika, ki so ga uvedli
ob 10. obletnici oktobrske revolucije. Zinovjev je ta nekoliko preuranjem
ukrep označil za demagoški predlog brez primere. Nekateri opozi-
cijski voditelji so na XV. partijskem kongresu izjavili, da je CK na
najboljši poti, da uniči stranko. Stalinovi politični nasprotniki so
prešli s tako vnemo v napad proti Stalinu, ko okoliščine za njih niso
bile ugodne. Težava je obstajala v tem. da še niso bile očitne resnič-
ne slabosti Stalina, njegove napake in možne posledice njegovega
vodstva. Preprosto članstvo ni poznalo njegovega resničnega značaja,
večina partijskih voditeljev ga ni poznala. Opozicija se ni povsem
zavedala svojega položaja: v zapletenih odnosih 20,-tih let je not-
ranjepartijska opozicija nujno morala pritegniti določene protisovjet-
ske sile. Opozicija bi morala upoštevati takšne okoliščine v večji me-
ri kot je to storila, kar je Stalinu in njegovi skupini dalo povod, da
v pretirani obliki napihne nevarnost. Stalin je opozicijske voditelje
ožigosal, da so neznačajni, in obilno uporabljal njihovo frakcijsko
polemiko, ki so jo vodili med sabo pred oblikovanjem »Nove opozici-
je«. V tem frakoijskem boju je vešče izkoriščal vse napake opozicij-
skih politikov iz preteklosti za utrditev svoje pozicije. Vselej je opo-
zarjal na enotnost stranke in opozicijo dolžii frakcionaštva. Stalinu
je uspelo mobilizirati partijske množice okoli gesla izgradnje socializ-
ma v eni deželi. Praktično je to pomenilo, da se je »Združena opozi-
cija« že v jeseni 1926, nekaj mesecev po ustanovitvi, razbila. Ko so
njeni voditelji to spoznali, so ob velikem zadovoljstvu stalinistov poz-
vali k umiku. 17. oktobra 1926 so Zinovjev. Kamenev, Sokolnikov,
Trocki, Pjatakov in Jevdokimov pajasnili svoja stališča glede vrste
bistvenih vprašanj, izčrpno pa so priznali svoje statutarne kršitve.
Formirali so frakcije, da bi uveljavili svoje nazore. Pozvali so svoje
pristaše, naj razpustijo vse frakcije in v bodoče iznašajo svoja stališ-
ča »v obliki, ki jo predvidevajo partijski statut, kongresne resolucije
in CK«. Menili so, da bodo tako iz stranke izključeni opozicionalci po-
novno sprejeti v stranko, v kateri se bodo odslej izkazali v boju pro-
ti razpuščeni disciplini.
Teh obljub pa se opozicijski voditelji niso mogli držati. Skratka,
ni jim uspelo prikriti svoje nezadovoljstvo s Stalinom in večino
CK. Svoje poglede so sicer branili v oblikah, ki jih je predvideval sta-
tut stranke, to je v člankih, v izjavah, razpravah in peticijah — to-
167
da logika notranjepartijskega boja je pogostokrat silila, da so preko-
račili meje, ki so bile začrtane s partijskim statutom, kar je takoj iz-
zvalo s strani Stalina in večine CK represijske ukrepe! Stalin je
budno bdel nad aktivnostjo opozicijskih voditeljev. Zavračal je, da
bi se pomiril s Trockim in Zinovjevom. V zavesti svoje superiornosti
si je prizadeval, da povsem uniči svoje oponente in da \-zpostavi go-
spodstvo nad stranko. Opozicija je zahtevala, nai tri mesece pred XV.
kongresom začnejo diskusijo v partiji. Centralni komite je zavrnili
zahteve opozicije in kategorično prepovedal razširjanje njihovih do-
kumentov. Zgleda, da prepoved ni zalegla. Jeseni 1927 so odkrili v
Moskvi ilegalno tiskarno. Organizacija opozicionalcev se je začela
spreminjati v ilegalno. Zgleda, da je Stalin načrtno prisilil organiza-
cijo v ilegalno, da jo je lahko v skladu s statuti povsem onemogočil.
Združeni plenum Centralnega komiteja in CKK je v dneh od
21. do 23. oktobra ропотао razpravljal o dejavnosti opozicije. Zaradi
ilegalne frakcijske dejavnosti sta bila Trocki in Zinovjev izključena
iz centralnega komiteja. Sklenili so, da bodo gradivo predložili v
preučitev XV. kongresu partije. 2'
Plenum je po izključitvi Trockega in Zinovjeva iz Centralnega ko-
miteja sklenil v skladu s statutom partije začeti predkongresno par-
tijsko diskusijo. Partijskim organizacijam so predložili v razpravo te-
z.e »Navodila o sestavi petletnega načrta narodnega gospodarstva« in
»O delu na vasi«, ki jih je sprejel oktobrski združeni plenum CK in
CKK. Opoziciji so formalno sicer dovolili, da pojasni svoje nazore
V posebni rubriki Pravde so objavljali članke, ki so branili linijo par-
tije, in prispevke opozicije.
Tik pred kongresom je opozicija mobilizirala vse svoje sile, ven-
dar je na predkongresnih zborovanjih doživela poraz. Večina partij-
skih organizacij se je izrekla za generalno linijo izgradnje socializma.
Stalin je povsem obvladal partijski in državni aparat. Užival je pod-
poro ogromne večine partijskega kadra, ki se je opredelil za kon-
kreten program izgradnje socializma, V svoji nemoči se je opozicija
lahko zatekla le k neučinkovitim ukrepom. Izdelali so akcijski pro-
gram demonstracij ob deseti obletnici oktobrske revolucije. 7. no-
vembra 1927 so demonstrirale po ulicah Moskve in Leningrada majh-
ne opozicijske skupinice z rdečimi zastavami in gesli: »Dovolite nam
uresničiti Leninov testament! I>ol z oportunizmom! Za enotnost Le-
ninove partije!« Če so organizatorji teh pohodov upali, da bodo pri-
tegnili prebivalstvo Moskve in Leningrada, so se zelo zmotili. De-
monstracije je milica razgnala.
Centralni komite se je nato obrnil s pismom na vse organizacije
VKP(b). Opozorili so, da aktivnost opozicije ni združljiva, zlasti še
to velja za njene voditelje, s članstvom v leninski partiji, in da mora
CKK preučiti vprašanje zadnjega nastopa op)ozicije.
Centralni komite je dal v boju za enotnost partije naslednja na-
vodila: Odločno je treba nastopiti proti poskusom trockistov, da razširi-
jo partijsko diskusijo izven okvirov partije. Množici nepartijcev je tre-
ba pojasniti linijo partije in jo braniti. Iz partije je treba takoj iz-
klučiti opozicionalce, ki na nepartijskih zborovanjih nastopajo proti
politiki partije. Ilegalna trockistična zborovanja je treba prepre-
čiti.
Če skrbno razčlenjujemo frakcijske boje med Stalinom in levo
opozicijo, pridemo do zaključka, da leninskih norm partijskega živ-
ljenja ni kršila le opozicija, temveč tudi Stalin. Preprečeval je na vse
pretege, da bi prišlo do notranjepartijskih razprav o teoretičnih in
praktičnih vprašanjih. Nenehno je silil opozicijo, da se razkrije,
žigosal je njeno neodkritosrčnost, hkrati pa je stranko varal in pri-
krival svoje resnične nazore. Ko je podpiral Zinovjeva in Kameneva,
proti Trockemu, nato pa izigraval Buharina, Rykova in Tomskega
proti Zinovjevu in Kamenevu, stranke ni združil, ampak cepil. Po-
glabljal je obstoječe razlike v mišljenju, izsilil je izključitve in re-
presijske ukrepe proti vsem, ki niso soglašali z njim.
Stalin, Molotov, Kaganovič in Jaroslavski ter nekateri njihovi pri-
staši so vodili notranjepartijske boje v 20-tih letih na nož; podobno
velja to tudi za Trockega, Zinovjeva in Kameneva ter njihove pristaše.
Namesto spopadov idej se je bolj uveljavljal organizacijski konflikt.
Najmanjšo napako so neizmerno povečali, mnoge izjave svojevoljno
potvarjali. Najmanjše razlike v mišljenju z večino CK so spremenili
168
v napad sovražnika ali v subverzivno ogrožanje dikature proletariata,
iz opozicije pa so napravili »aktivne kontrarevolucioname sile«.
Takšna kritika ni biila primerna, da bi pridobila opozicionalce
in jih pritegnila k skupnemu delu. Frakcijski spori med ruskimi vo-
ditelji so imeli svoje odmeve v KI Antonio Gramsci je v pismu, ki
ea je pritihotapil iz zapora, izrekel ogorčenje nad notranjepartijskimi
Spori v RKP(b),
V takem vzdušju je razumljivo, da so na večer pred XV. partij-
skim kongresom prenesli notranjepartijski boj na ulice. V zvezi s
pregonom Smilge, Trockijevega pristaša, iz Moskve zaradi frak-
cijske aktivnosti je prišlo do neuspelih demonstracij. Opozicijski vo-
ditelji, ki so jim vselej preprečevali, da stranki pojasnijo svoj pro-
gram, so na hektografih razmnožili svoje dokumente in Leninov te-
stament in skušali ilegalno zaseči tiskarno v Moskvi. To je Stalinu da-
lo povod, da ni proti opozicionalcem mobiliziral le stranke, ampak
tudi aparat GPU. Jeseni 1927 je prišlo do prvih aretacij pripadnikov
opozicije.
Na skupnem zasedanju CK in CKK VKP(b) 14. oktobra 1927 so
obravnavali pollegalno in ilegalno dejavnost opozicije oziroma troc-
kistično-zinovjevskega bloka. Trocki je v svojem govoru, ki je bil
zadnji pred CK, napadel svoje nasprotnike. Proti njemu so nastopili
Skrypnik, Gološčekin, Unšlilit, Cubar in Lomov, ki so deset let za
tem postali žrtve Stalinovega terorja.
Plenum je prišel do zaključka, da sta Trocki in Zinovjev prelo-
mila obljubo, da se ne bosta več ukvarjala s frakcijsko dejavnostjo.
Izključili so ju iz CK in pozvali partijski kongres, ki so ga priprav-
ljali, naj preuči celoten kompleks frakcijske dejavnosti in oblikova-
nja grupaštva.
Kriza v partiji je bila vsekakor izredno globoka. Nemara jo je
najglobje dojel privrženec Trockega Adolf Joffe, viden boljševiški
funkcionar, ki je v pismu Trockemu dne 17. novembra, tik preden
se je ustrelil, med drugim vzpodbudno takole zapisal: »Ce lahko pri-
merjamo veliko z malim, lahko rečem, da je zgodovinsko eminentno
pomemben dogodek Vaša in Zinovjeva izključitev, dogodek, ki mora v
naši partiji neogibno začeti obdobje termidorja... Ne izgubljajte
poguma, če Vas nekateri danes zapuščajo, zlasti še, če množice ne
bodo tako hitro našle poti k Vam, kot si mi vsi želimo. Vi ste na
pravilni poti, toda zavest, da bo Vaša resnica zmagala, je zasnovaiia
prav na dosledni nepopustljivosti, na neizprosni trdnosti, zavračanju
slehernega kompromisa, kar je bila vselej tajna Iljičevih zmag...«
Joffejevo poslovilno pismo ni samo globoko pretresljiv človeški
dokument, ampak tudi zanimiv zgodovinski vir, ki prikazuje položaj,
v kakšnem se je nahajala opozicija, nekdanji Leninovi sodelavci. Joffe
je menil, da pomeni izključitev Trockega likvidacijo revolucije. Ni sa-
mo napovedal začetek obdobja termidorja, temveč je tudi predvidel,
da se bo revolucija končala v osebni diktaturi. Po njegovem mnenju
ni bilo nikogar, ki bi v trenutni situaciji imel voditelj ske in intelek-
tualne sposobnosti Trockega. Upal je, da bo njegovo pismo predra-
milo Trockega iz njegove pasivnosti. Mislil je, da bi bil Trocki boljši
diktator kot Stalin, toda moral bi vedeti, da so Trockemu manjkale
prav tiste lastnosti, ki bi mu bile potrebne v boju s Stalinom. »Za-
vest, da bo zmagala Vaša resnica je zasnovana prav na dosledni ne-
popustljivosti neizprosni trdnosti, zavračanju slehernega kompromi-
sa . . .« Prav te karakterne lastnosti so pripomogle k zrnagi Stalinu
Joffejev pogreb 19. novembra so privrženci opozicije izkoristili
za manifesticijo svojih nazorov. Po govoru Cičerina ob grobu Joffeja,
ki je govoril v imenu CK, so nastopili Trocki, Zinovjev. Kamenev.
Trocki je pozval, naj vzpostavijo enotnost stranke; Stalinovega inie-
na ni niti omenil. Ob grobu je izjavil: »Ne prostovoljna smrt Joffeja,
temveč njegovo življenje naj preživelim služi za vzgojo. Boj se nada-
ljuje. Vsakdo naj ostane na svojem mestu«; to so bile prazne besede.
Stalin je poskrbel, da ni prišlo cio boja; opozicijo je povsem razorožil.
Jamčiti ni bilo mogoče niti za varnost Trockega. Po pogrebu se je
Trocki skril v neko stransko poslopje Novodevičjega samostana. Tam
ga je videl ameriški žurnalist Louis Fisher. Po njegovem pripovedo-
vanju je bil Trocki ves pretresen. Menil je, da je bil to njegov zadnji
javni nastop na ruskih tleh.
Zinovjev je imel agresiven govor. Govoril je o Stalinovih zloči-
nih, ga obdolžil, da je izdal stranko, zlorabil pravice partijskih članov,
169
potvoril voljo partije. Očividci, ki so prisostvovali pogrebu, so lahko
opazili, da je stvar Trockega izgubljena. Združena opozfcija ni imela o-
pore v proletariatu.
Dva meseca kasneje so Trockega pregnali v Alma-Ato v Kazakstan
in ga namestili v neki s trstiko pokriti kmečki hiši. Tam je prevajal
Marxova dela in dela angleškega utopista Tomasa Hodgkina ter začel
pisati svojo študijo o permanentni revoluciji.
Z odstranitvijo Trockega si je Stalin utrl pot do četrtstoletnega
gospostva. Njegova moč je nenehno rastla. Kot temna senca se je
širila nad deželo, v kateri ni bilo več nikake organizirane opozicije, ki
so jo brez usmiljenja zadušili.
Boj proti trockizmu je postal vsakodnevno geslo, ki so ga izvajali
z vso rigoroznostjo. Ze v januarju 1926 je politbiro obvestil članice
KI o rezultatih XIV. kongresa in o boju partije z opozicijo. Menil je,
da ni smotrno, da bi vnašali diskusijo o ruskem vprašanju v Komi-
terno. Organi KI (IKKI in VI. razširjeni plenum IKKI v dneh od
17. februarja do 15. marca 1926) so se strinjali s predlogom.
Opozicija si je skušala zagotoviti oporo pri somišljenikih v zamej-
skih komunističnih partijah, in je v ta namen izkoristila nekatere de-
lavce iz aparata KI. Oporo je uživala predvsem med sektaškimi sku-
pinami v nemški in italijanski partiji. Na III. kongresu KPI v janu-
arju 1926 je Amadeo Bordiga ostro napadel KI in KPI Kongres je na
osnovi referata Antonia Gramscija in njegovih tez zavrnil levo sek-
taško kritiko na račun VKP(b). Proti skrajno levim sektašem so na-
stopili tudi v KPN. Skrajno levo sektaško skupino so zamenjali z
Ernstom Thällmannom. v Franciji je imela leva opozicija oporo v sku-
pini sindikalistov (P. Mormatte, A. Rosmer) in pri Souvarinu. Leva opo-
zicija je zanikala taktiko enotne fronte. Zahtevala je, da je treba pre-
učiti to taktiko, ki jo izvaja KI. Vsesplošna stavka v Angliji je Zi-
novjeva navdala z optimizmom. Menil je, da je stabilizacija kapitaliz-
ma končana in da je na obzorju novo revolucionarno vrenje. Taktika
enotne fronte in de o v reformističnih sindikatih sta zato izgubila po-
men. Osnovati je treba nove sindikate, ki naj se oprejo na manjšino.
Predlagal je, naj razpustijo angleško-ruski komite. Stalin je bil v oce-
ni revolucionarne situacije veliko previdnejši.
Velik pomen v idejnem razčiščevanju z opozicijo je imel VII. raz-
širjeni plenum IKKI, ki je zasedal v Moskvi v dneh od 22. nowmbra
do 16. decembra 1926. Eno od osrednjih vprašanj na plenumu je bilo
vprašanje boja s trockistično-zinovjevskim blokom Zinovjeva so od-
stranili s položaja v KI. Stalin je s svojim uvodnim referatom intoni-
ral diskusijo. Pristaši opozicije so branili svoje teze. VKP(b) so med
dmgim obdolžili, da skuša perspektivno svetovno revolucijo zame-
njati »z nacionalnoreformistično perspektivo in zdrsniti z razrednih
pozicij na pozicije nacionalnega reformizma.«
Udeleženci plenuma so v svojih nastopih podprli usmeritev de-
žele k izgradnji socializma. Opozorili so, da imajo nazori opozicije
prizvok reformističnih dogem, usmerjenih v razorožitev delavskega
razreda in v odvračanje od razrednega boja. Togliatti je povsem real-
no presodil historično situacijo, ko je dejal: »Glavno vpraš«nje, ki se
vanj reducirajo vsa ostala, je vprašanje možnosti izgradnje socializ-
ma v eni deželi. Stvar je namreč v tem, da si moramo biti v položaju,
v katerem delamo, vsi na jasnem glede perspektive razvoja svetovne
revolucije. Vsaka diskusija o perspektivah ruske revolucije je diskusi-
ja o perspHîktivah svetovne revolucije«. 25
Predstavnik IKIM L. Longo je opozoril, da je zanikanje možno-
sti izgradnje socializma v eni deželi obramba likvidatorskih pozicij
v odnosu do ruske revolucije. Trditi, da ruski proletariat ne more gra-
diti socializma, če revolucija ne zmaga v drugih deželah, pomeni se-
jati zmedo in nezaupanje, pomeni odtegniti široke plasti od aktivnega
boja za diktaturo in izgradnjo socializma v SZ — kar neposredno po-
meni zadati udarec mednarodnemu delavskemu gibanju.. . 26
Resolucija O ruskem vprašanju, ki so jo predložile tuje delegacije,
je skoraj soglasno podprla linijo VKP(b). V resoluciji so ugotovili,
da predstavlja opozicija v VKP(b) po svoji idejni vsebini resno ne-
varnost, ki jo marsikdaj prikrivajo leve fraze. Opozorili so, da opozicija
s svojimi nastopi škoduje izgradnji socializma. Partije so zadolžili,
naj vodijo boj proti sektaštvu in dogmatskim skrajno levim odklonom
v mednarodnem delavskem gibanju. Zavedati se je treba tudi desne
170
oportunistične nevarnosti. Plenum je sklenil reorganizirati nekatere
vxxlilne organe IKKI.
Voditelji opozicije so okrepili svojo aktivnost na mednarodnem
nivoju. IKKI je bil prisiljen na VIII. plenumu od 18. do 30. maja 1927
ponovno obravna\'ati vprašanje frakcionistične dejavnosti opozicije.
Trocki in njegov somišljenik Vujovič sta na plenumu predložila na-
sprotne teze. Po mnenju Trockega je bilo obdobje stabilizacije kapita-
lizma končanu, v ospredje je stopalo novo obdobje »kriz in pretresov«.
Zahteval je, da je treba opustiti taktiko enotne fronte in podpreti ak-
tivnost skrajno leve grupacije. Izjavil je, da se bo opozicija borila
proti liniji partije do konca. Plenum je zavrnil nasprotne teze Troc-
kega in Vujoviča ter jih označil kot »direktno izpodkopavanje boja
komunistov z imperialistično vojno.«
Plenum je Trockemu in Vujoviču prepovedal nadaljnjo frakcio-
nistično dejavnost in dal predsedstvu IKKI polnomočje, da oba izklju-
či iz IKKI, če ne bosta prenehala s svojim frakcionističnim delova-
njem. Aktivnost Trockega in njegovih somišljenikov v mednarod-
nem komunističnem delavskem gibanju se je zdela Stalinu tako ne-
varna, da je Trockega predsestvo IKKI 27. septembra 1927 izključilo
iz IKKI. 'S
Sredi ostrih frakcionističnih bojev je vodilno jedro s Stalinom
na čelu osredotočilo svoje moči na izgradnje socializma. Na partij-
skih konferencah in plenumih, ki so jih v obdobju od XIV. do XV.
kongresa redno sklicevali, so obraTnavali gospodarska vprašanja v
zvezi z industrializacijo dežele. Velik idejni pomen so pripisovaili Sta-
linovim delom, napisanim v boju s trockizmom. S prehodom k indu-
strializaciji je bilo delo partijskih organizacij vse bolj osredotočeno
na glavne ekonomske probleme socialistične proizvodnje, predvsem
na vprašanje ekonomike in rasti fondov socialistične akumulacije. Več-
ja proizvodnost dela je predstavljala pogoj za uspeh industriahzacije.
XV. kongres od 2. do 19. decembra 1927 je potekal v vzdušju zmago-
slavja ob prvih uspehih industrializacije in določil usmeritev v kolek-
tivizacijo kmetijstva. Ugotovili so, da je na fronti boja z opozicijo
trockizem doživel idejni in organizacijski polom. Od predsta-vnikov
opozicije so na kongresu nastopili Rakovski, Evdokimov, Kamenev,
Muralov in Bakajev. "^Njihovi nastopi na kongresu pa niso naleteli na
razumevanje.
Kongres je sprejel Stalinove ocene opozicije. Ovrednotil jo je
kot »menjševizem v svojevrstni trockistični formulaciji«. Opozicija
se je spremenila v »orodje maloburžoazne demokracije v ZSSR in v
pomožni odred mednarodne socialne demokracije v zamejstvu.«
V resoluciji so poudarili, da so nesoglasja med partijo in opozicijo
prerasla iz taktičnih v programska in da je trockistična opozicija ob-
jektivTio postala faktor antisovjetskega boja, pripadnost trockistični
opoziciji in propagiranje njenih nazorov pa je nezdružljiva s član-
stvom v boljševiški stranki, зо
Na predzadnjem zasedanju 18. decembra je kongres poslušal po-
ročilo Ordžonikidzeja, predsednika komisije, ki je preučila gradivo
in dokumente o aktivnosti opozicije. Kongres je potrdil sklepe CK in
CKK o izključitvi Trockega in Zinovjeva iz partije ter sprejel sklep
o izključitvi 7 aktivnih privržencev opozicije. Iz partije so bili med
dragimi izključeni Kamenev. Pjatakov, Radek, Rakovski, Safarov,
Smilga, I. Smirnov, Laševič in 23 privržencev skupine Sapronova.
Glavni Stalinov antagonist Trocki je kasneje v emigraciji v spo-
minskem zapisu takole ocenjeval položaj: »Na večer pred, morda celo
med XV. partijskim kongresom, sem imel z Zinovjevom in Kamene-
vom zadnji razgovor. V teh dneh je moral vsakdo od nas odločiti o
svoji nadaljnji usodi za vrsto let, ali pravilneje o preostanku svoje-
ga življenja. Na koncu razgovora, ki smo ga vodili v zadržanem, toda
v bistvu globoko patetičnem tonu, mi je Zinovjev dejal: »V testa-
mentu je Vladimir Iljič svaril, da lahko zaostreni odnosi med Troc-
kim in Stalinom partijo razcepijo. Pomislite, kakšno odgovornost pre-
vzamete nase«. Po mnenju Trockega ni šlo z^ konjukturna nesoglas-
ja, ampak za socialna nasprotja. V tej zvezi se je. ne dovolj preprič-
ljivo, skliceval na Leninov testament, ko je zapisal: »Ce pride do ne-
soglasja v partiji sočasno z razhajanjem razredov, nas ne bo pred
razcepom rešila nobena sila, najmanj pa nas more rešiti kapitulacija«.
Po nekaj replikah se je povrnil k testamentu in sogovornika opozoril,
da se v letu 1917 nista »slučajno umaknila pred vstajo«. »Današnji
171
trenutek«, je poudaril Trocki, »po svoje ni nič manj odgovoren, vid-
va pa sta na tem, da bosta napravila novo napako iste vrste, ki se
bo pokazala kot največja zmota vajinega življenja!« To je bil zadnji
razgovor z njima, je zapisal Trocki. »Nato si nismo izmenjali niti
enega pisma, niti enega sporočila več, niti posredno niti neposredno.
V zadnjih desetih letih nisem nikoli prenehal s kritiko kapitulacije
Zinovjeva in Kameneva, ki je imela za posledico poleg težkega udar-
ca opoziciji tudi mnogo bolj tragičen udarec za same kapitulante kot
sem lahko doumel proti koncu leta 1927.«
XV. kongres je pokazal, da je Stalin izšel iz frakcionističnih bojev
kot nesporen zmagovalec. Njegovi tekmeci, ki so se potegovali za Le-
ninovo dediščino, so bili premagani in niso mogli upati, da bodo pre-
živeli Stalinovo obdobje. Trockega so »zaradi priprav^ na oboroženo
vstajo proti sovjetski oblasti« na osnovi člena 58 10 izgnali v Alma-
Ato. Edino orožje, ki mu je ostalo, je bilo njegovo zajedljivo pero
Ko so objavili obtožnico proti njemu, je sarkastično zapisal, da je »po
vsebini kriminalka, po obliki pa ilegalna.«
Stalinove zmage nad opozicijo ne moremo ocenjevati za zmago
leninizma, kot pišejo sovjetski zgodovinarji. Dobršni del odgovorno-
sti za to nosi opozicija. Tragedija stranke ni bila le v tem, da je lah-
ko Stalin s takšnimi kvalitetami prišel na oblast, ampak v tem, da so
opozicijo vodili ljudje, ki niso znali postaviti nikake uporabne alter-
native Stalinovemu vodstvu.
(Se nadaljuje)
1	Larin Ju.. Sovetsltaja derevnaja. Moskva 1925
2	KP SS v rezoljucijah II, str. 201
3	XIV. sjezd VKP(b). Stenografičeskij otčet. str. 161
4	Saumjan L. S., Kult ličnosti. Filozofska enciklopedija III, Moskva 1964, str. 114
5	KP SS v rezoljucijah II, stran 212
6	Zinovjev G., Reč'na prezidlume CKK dne 26. VI. 1926, str. 62
7	Trockij D., Zajavlenije po ličnomy voprosu. Ob'jedinennyij plenum CK i CKK.
14—23 i' j ulj a 1926 g., vypusk 4, stran 103
8	KP SS v rezoljucijah II, str. 294
9	Ibidem, stran 345
10	Ibidem, str. 273
11	Ibidem, str. 290—291
12	Trockyj D., Predloženie za XV konferenciju VKP(b) dne 16. septembra 1926
13	Trotsky D., The Russian Opposition: Questions and Answers (1927). The Ne-w
International. May 1938, str. 156
14	KP SS v rezoljucijah II, str. 339
15	Oppozlcionnyj neomen'ševizm. Moskva 1927, str. 4
16	Bol'ševik 1927, št. 19/20, str. 13
17	Partija i oppozicija po dokumentam; materialy k XV sjezdu partii vypusk I
Moskva, str. 57
18	KP SS v rezoljucijah II, str. 387
19	Ibidem, str. 390
20	Partija i oppozicija po dokumentam, str. 58
21	KP SS v rezoljucijah II. str. 431
22	Ibidem, str. 393—413, 413—130
23	Pravda dne 14. januarja 1926
24	Kommunističesklj Internacional v dokumentah, str. 546
25	Sedmoj rasširennyj plenum IKKI 22 nojabra — 16 dekabrja 1926 Stenografi-
českij otčet II, M. L. 1927, str. 147
26	Ibidem, str. 260—261
27	Kommunističeskij Internacional v dokumentah, str. 745
28	Pravda dne 1. oktobra 1927
29	KP SS v rezoljucijrah II, str. 448
30	Ibidem, str. 441
172
PROBLEMI STALINIZMA
3. o PRAKTIČNOSTI STALINISTIČNEGA DISKURZA'
Grau, teurer Freund, ist alle Theorie,
und nur das business ist grün.
Karl Marx
(1)	To se pravi, da postane znanost o zgodovini družbe, ne glede
na vso zapletenost v pojavih družbenega življenja, lahko prav tako
točna znanost, kakor recimo biologija, sposobna, izkoristiti zakone
družbenega razvoja za praktično uporabo.
(2)	To se pravi, da ne smejo partije proletariata voditi v njeni
praktični dejavnosti kakršni koli slučajni motivi, temveč zakoni
družbenega razvoja, praktični sklepi iz teh zakonov.
(3)	To se pravi, da se socializem iz sanj o lepši bodočnosti člo-
veštva pretvarja v znanost.
(4)	To se pravi, da mora zveza med znanostjo in praktično dejav-
nostjo, zveza med teorijo in prakso, njuna enotnost postati zvezda
vodnica partije proletariata.
(O dialektičnem in zgodovinskem materializmu,
2. oddelek IV. poglavja Zgodovina VKP (b), kratki
kurz, cz, Ljubljana 1946, str. 160).
— tO je seveda tudi način, kako štirikrat povedati eno in isto; nič
presenetljivega — glede na to, da se je isto vsaj dvakrat ponovilo v
poprejšnjih odstavkih, in da bomo v nadaljevanju zadevo lahko pre-
brali vsaj še enkrat. Če kaj preseneča, je nemara to, da se diskurz kljub
vsemu vendarle »odvija« naprej — odvija se, četudi ni več nič odviti
— zato poteka na način »zavijanja«, toda ne tako, kakor mislijo mo-
ralisti — da namreč zavijanje obide resnico: narobe, tukajšnje zavijanje
nam resnico lepo ovije in nam jo v ličnem zavoju moli pod nos. Če le
malo poškilimo, če se nam oči le za hip pregrešijo proti pravi liniji,
jo bomo nemara zaslutili. Takoj lahko opazimo, da vsak naslednji
stavek obide dosežek ali »pridobitev« poprejšnje izjave: stavek šte-
vilka (2) preskoči prav tisto, kar lahko praktične sklepe povezuje z za-
iioni družbenega razvoja — namreč zgodovino kot znanost, postavljeno
v stavku številka (1); socializem iz stavka številka (3) postaja znanost
prav s posredovanjem dejavnosti partije iz številke (2); v številki (4)
bo luknja v tej zanki nazadnje poimenovana — in znanost zgodovine
opredeljena kot nebesna znanost; zdaj bi lahko vso pot prehodili še
enkrat — toda v nasprotni smeri: zakaj med objektivno enotnostjo in
njeno znanstveno konstatacijo, med znanostjo in praktičnim skle-
pom, med sklepom in njegovim uresničevanjem, med uresničevanjem
in njegovimi učinki vselej ostaja razmak, ki ga je treba zapolniti. Zvezda
vodnica repatica torej zasveti na kraju luknje v zgodovinskem nebu,
1 Objavljeni odlomek skuša prikazati nekatere glavne mehanizme specifične
stalinistične manipulacije sicer lažnega ideološkega vprašanja o odnosu med teorijo
in prakso. Tako se navezujemo na teorijsko problematiko, materialistične analize
diskurzivnih ekonomij, s katero se Razprave že dalj časa ukvarjajo, skušamo pa
tudi opozoriti na resne nevarnosti meščanskega ideološkega obdelovanja tega
vprašanja, ki ga pogosto lahko razberemo v naših sedanjih idejnih bojih. Kseno-
fobija in antiintelektualizem. ki spadata k meščanskemu vsakdanjemu jedilniku,
sta končno iznašla svojo ustrezno gastrono-msko metaforo: prebavljanje tujih
vplivov in biološka potreba po »nenehno novih filozofskih sistemih«; meščan
skuša namreč po svoje povedati, da gre tudi pri filozofiji pravzaprav »zares«.
Resnica te digestivne metafore je v tem. kar zamolči: namreč v tistem, kar se
izpostavi na koncu prebavnega trakta. Tako se po dobri prebavi meščanski kozmos
kar naturno presnuje v stalinizem (glej opombe o analni naravi stalinističnega
diskurza v tem in v naslednjem prispevku). Nevarnost zadeve je v tem. da je
ljubezen obojestranska: kakor je stalinizem izpolnjena meščanova diskurzivna bio-
logija, tako je tudi tehnokratizem narclstični Ideal birokrata. V trenutku, ko nam
pripravljajo šolsko reformo, uperjeno proti splošni izobrazbi (tj. proti tistemu,
kar bi lahko postalo orožje v rokah delovnih monžic in kar si bodo te množice
zdaj pač same vzele), in ico smo v Tribuni lahko prebrali zgodovinski kuriozum,
da je forum delavske stranke nastopil proti teoriji kot teoriji (v konkretnem
primeru marksistični teoriji), nas pravzaprav ne bi smel presenetiti naslov v časo-
pisu Delo: »Ne kot siva teorija«. Marx je na to pač moral odgovoriti, Lacan pa
je v tej zvezi pripomnil, da se pač moramo strezniti, ko se nam razodene, »Que la
dialectique circule brûlante dans la chair avec le sang«. Kar tudi kaže pravo
barvo teorije.
173
in čistost tega denominacijskega akta nam diskretno izdaja samo
formulo diskurzivne revolucije okoli te nebesne luknje. Glede na to,
da se ves čas ponavlja, mora Stalin ravnati tako, da nam dà razumeti;
»Kar sem enkrat rekel, tega ne bom več ponavljal.« Tako torej s tem,
da zavrže poprejšnji stavek, odpira sámo možnost, da se diskurz lahko
nadaljuje — ta »zavržek« pa hkrati omogoča diskurzu, da obide raz-
liko med enim in drugim označevalcem, omogoča mu, da se okoli te
razlike »obrne« — da iz nje naredi retorični obrat. Toda: tisto, kar
na ta način diskurz »opušča«, tisto, kar odpade, je prav člen, ki je
razliko ravno že odpravljal. »Logični« videz tega diskurza prihaja od
tod, da napreduje tako, da sam sebe bere nazaj, to se pravi, da se
navsezadnje odvija tako, da si izumlja nove razlike, ki pa so vselej že
vnaprej odpravljene. (Pri Stalinu je pogost trik, da si sam postavlja
vprašanja, na katera potem takoj odgovarja: specifični imbecilni učinek,
ki ga ima ta postopek za naša ušesa, izvira iz tega, da ga nanašamo
na normo klasičnega retoričnega vprašanja, kjer je odgovor že impli-
ciran v samem vprašanju in se zato zamolči, drugače zazveni preveč
plehko; toda Stalinova figura je inverzna: on ves čas odgovarja, včasih
si postavi tudi vprašanje — vprašanja so torej predpostavljena v od-
govorih, tj. v vaših srcih, poslušalci: kar pomeni, da je vsaka njegova
beseda odgovor na vaše tiho vprašanje, ki se ga nemara niste še niti
zavedeli; dober oče vselej zadovolji epistemofiliji otroka: toda kateri
oče more biti boljši od tega, ki že vnaprej ugane otrokova vprašanja
— ki otroku tako rekoč prihrani, da bi sploh vpraševal: imbecilni uči-
nek je torej pravzaprav »na mestu«, samo na pravi kraj ga je treba
postaviti — kot bedaki se počutimo mi sami, saj smo prikrajšani celo
za svojo nevednost).
Ta diskurz se lahko izogne izgubi realnosti (Realitätsverlust) samo
tako, da se ponovno in ponovno zateka k fetišističnemu zanikanju
(Verleugnung; glede na to, da zanikanje lahko v slovenščini pomeni
tudi »Verneinung«, bi lahko uvedli za prevod tudi »nikanje« ali celo
»tajba«, »zatajitev«: pri Cigaletu, Pleteršniku in Janežiču se prav »tajiti«
specifično veže na »Leugnen«), Zahteva po enotnosti »teorije in prakse«
se, denimo, izraža takole: »ne moremo se zadovoljiti s kakršnokoli
teorijo — pač pa nam gre za progresivno, napredno teorijo«. Teorija
je nezadostna, ker si v bistvu sama sebi zadošča: proces izčiščevanja tu
pripelje do fetišistične fiksacije, ki popolnoma sami, izolira prav tisto,
kar smo hoteli podrediti. Na eni strani teorija kot »posplošitev« definira
sámo praktično prakse, na drugi strani pa lahko shaja vseskoz brez
svoje praktične zunanjosti, glede na to, da jo je treba še posebej
spodbujati, naj vendar poseže vanjo. Teorija torej v tem diskurzu
predstavlja označevalno konstitucijo socialnega, vendar pa ostaja —
prav koliko pripada redu označevalca — v temelju asocialna. Zahteva
po enotnosti »teorije in prakse« torej izraža fetišizacijo teorije, ki pa
je vendarle edina možnost, kako lahko stalinistični diskurz nekako
vključi vase označevalno diferencialnost — se pravi edina možnost,
da se izogne popolnemu izrivu (forclusion, Verwerfung) kastracije.
Toda ker je ta fetiš (namreč »teorija«) žal prav govorna praksa, se
subjekt stalinističnega diskurza ob njem nekako ne more umiriti, saj
ga ta posebni fetiš pošilja naprej k tistemu, kar ta subjekt dojema kot
neznosno razliko med besedo in realnostjo: vrača mu sprevrženo po-
dobo postopka njegovega lastnega diskurza; tako pritisnjen ob zid,
subjekt stalinističnega diskurza ne more ravnati drugače kakor prav
po zakonitostih svoje specifične diskurzivne mehanike — to se pravi
tako, da zavrže fetiški objekt.
Zato bi nemara lahko videli funkcijo stalinističnega procesa v tem,
da poskuša »realizirati« halucinacijo: potem ko se operacija fetišistič-
nega zanikanja ponesreči in ko se je kastracija že pojavila v reelnem,
lahko »fetiš« privzame novo funkcijo. Dvojno in nemogočo nalogo, da
izvršimo kastracijo v reelnem- in hkrati (vsaj začasno) obnovimo fe-
tišistično tajbo, lahko vendarle rešimo, če to »izvržbo« opravimo na
nekom, ki participira na fetišu (prav zato so ravno partijski kadri in
intelektualci še posebej cenjene žrtve stalinističnih procesov): toda
proces kot »praktična kritika fetišizma« žal le ponovno utrdi izriv.
2 ». . . tov. Stalin (je) odgovarjal: ... Na srečo imamo v partiji sile, ki lahko
odsečejo tako prvi kakor drugi odklon.'
Partija je dejansko razbila in odsekala levi' kakor desni odklon.« (Zgodo-
vina VKP (b) , str. 383).
174
Bizarna logika, ki se mora prignati do značilno sramežljivo izpo-
vedane fetišizacije teorije, je nemara še posebno lepo razvidna iz inter-
pretacije, tj., iz tako rekoč »prežvečenega« stalinskega diskurza; tu lahko
prav filistrsko, tj. semiološko, ponazorimo poprejšnje opombe:
Tovariš Stalin opozarja, da (prizadevanje tistih praktikov, ki se otresajo
teorije) »nasprotuje vsemu duhu leninizma in da je zelo nevarno za stvar«,
znana je opredelitev teorije, ki jo je dal tovariš Stalin: »Teorija je izkušnja
delavskega gibanja vseh dežel, vzeta v njega splošni obliki«.
Ali je Leninova formula: »Brez revolucionarne teorije ne more biti revo-
lucionarnega gibanja« — formula, ki je z njo pred 42 leti V. I. Lenin odgovoril
na eno izmed »prokletih vprašanj« tistega časa, na vprašanje »Kaj storiti?«. ..
Toda za to mora biti teorija resnično napredna. Ideje, teorije morajo pravilno
odražati potrebo družbe in biti sposobne razgibati široke množice ljudstva, spo-
sobne, mobilizirati in organizirati jih v silo, ki je zmožna razbiti reakcionarne sile
in utreti pot naprednim silam družbe.
Lenin in Stalin sta vedno govorila ne zgolj o teoriji, temveč o napredni teoriji,
o znanosti, ki se ne zapira pred ljudstvom, ki gre skupaj z ljudstvom, služi ljud-
stvu, giblje življenje naprej.
(A. J. Višinski, Lenin in Stalin, velika organizatorja sovjetske države,
Ljubljana 1947, str. 30—31. Da se tu zlorablja Leninovo ime, je seveda zgolj
stvar posvetitve Interpretirajočega in interpretiranega teksta — ni naključje,
da se tu prav ob navedku iz Lenina nekomu nekaj zatika; stavek, ki
smo ga tu izpustili, skrivnostne dikcije ne pojasni, pač pa jo še dodatno
zavozla, glede na to, da se začne z besedama »Formulo, ki. . .« in da se
torzo slutnje glavnega stavka ne dopolni več — da torej ne bomo zvedeli,
kdo ali kaj je njegov subjekt in kaj dela s formulo v akuzativu — ali celo,
kakor nakazuje prejšnji kontekst, v instrumentalu: nam zadošča, da
preberemo zadnje tri slovnične kategorije semantično-naivno).
Argumentacija poteka v petih retoričnih korakih, pri katerih se
izmenično vrstita apodiktična trditev v nikalni obliki in eksplikativna
definicija, se pravi leva in desna noga, konča pa se s sonožnim dia-
lektičnim poskokom na »zato«; pri tem teorija in praksa dobita pra-
vično enako mero brc, vendar tako, da je praksa abonirana na ni-
kalno obliko, teorija pa na definitivno.'
Prva koraka:
(1.) Ni prakse brez teorije.
(2.) Teorija je generalizacija prakse.
Prvi korak, še obča negativacija, kliče seveda na pot, vendar se
vsiljuje podmena, da je pravzaprav le komplement paralelnega niza,
ki bi se začel z »ni teorije brez prakse«, potem pa bi tekel po istih
stopnicah, le vlogi bi bili zamenjani: prav kakor lahko šepamo na
obe nogi, je tudi prava hoja, hoja po liniji, lahko obojenožna; glede
na to, da se npr. šepanje ene noge v bistvu opredeljuje glede na ne-
šepanje druge noge (npr.: ali sta lahko obe nogi krajši? — toda
stalinska gramatika, kakor bomo videli, vključuje tudi to možnost),
je že šepavost na obe nogi zelo metafizična kategorija — kaj šele
sonožni korak v bodočnost. Razen kolikor sredstvo tu ne anticipira
cilja, oz. je cilj navzoč že v sredstvu, in ta sonožnost pač že oznanja
bodočo odpravo protislovij.
Drugi korak je vsekakor mogoče razumeti na dva načina:
(2.') Teorija je produkcija generalizacije »ven iz« prakse, in torej avtonomna.
(2.") Teorija je splošna stran prakse, tisto, kar je vsem praksam v »vseh
deželah« (!) skupno, in je torej praksi imanentna.
Ce obvelja možnost (2."), teorija pride nazaj v prakso; za nazaj
pa se potem izjava (1.) preobrazi v tavtologijo; če namreč namesto
»teorije« vstavimo njeno definicijo po (2."), dobimo:
(1.') Ni prakse brez tistega, kar iz neke prakse dela Prakso.
Nadalje:
(3.) Ni prave prakse brez (revolucionarne) teorije.
Ta izjava ustreza obema možnostima razlage druge izjave, tako
»avtonomističnemu« kakor »imanentističnemu« razumevanju:
(3. ) Ni prave, avantgardne prakse brez teorije, ki prakso poučuje o njenih
generalijah (morebiti na podlagi poprejšnjih praks: temporalni moment v na-
sprotju s »strukturnim« momentom imanentizma).
(3.") Neka praksa postane Praksa po tistem, kar je v njej teoretično, tj.,
splošno.
3 Ta diskurz med drugim dobro ve. da enotnost teorije in prakse
ni »tehnika«, pač pa jo je mogoče zagotoviti le. če jo antropomorfizi-
ramo: »Brez ljudi, ki bi obvladali tehniko, je tehnika — mrtva . . . naj-
dragocenejši in najodllčnejši kapital (so) ljudje, kadri. . . . Ce ne bomo
imeli takih kadrov — bomo šepali na obe nogi.« (Stalin).
175
Ta druga interpretacija implicira »lieglovsko« postavko, da ima vsak
genus eno samo species. Prehod, privzdig od specie na genus je prav
teorija: (samo)preseganje prakse kot prakse (tj., če je zares prava
praksa, vredna svojega imena). Toda: ni speciei brez generis, zatorej;
ni prakse brez teorije. Vsaj ne tiste prave; tu se nujno začne mučno
dlakocepstvo.
(4.) Prava teorija je tista, ici je resnično napredna.
Najprej smo prakso dodatno opredelili za pravo, in povedali, kak
pogoj naj izpolni za to pravost. Zdaj zahtevamo od teorije, da bodi
prava — in določamo pogoj, ki naj ga za to odliko izpolni. Pomembno
je, da ta pogoj ni kakšna praksa: denimo v hipotetični izjavi »Prava
teorija je tista, ki se na način posplošitve opira na pravo prakso, do-
ločeno z izjavo (3.).« Naš diskurz se spretno izogiba vicioznim cirklom.
Njegovo kroženje je spirala, tj. gibanje, ki se ne pusti prikrajšati za
profit: za »pravo prakso« je zadoščala že gola »revolucionarna teorija«,
prava teorija pa je tista, ki je »resnično napredna« — atribucija se
vse bolj bogati.
Ta pogoj je nadalje še natančneje opredeljen z dvema postavkama;
resnično napredna teorija je tako tista, ki:
a.	pravilno odraža potrebo družbe
b.	je sposobna razgibati široke množice ljudstva.
Ce ta pogoja vstavimo na ustrezno mesto v izjavi (4.), dobimo tole
opredelitev:
Prava teorija je tista, ki pravilno odraža potrebo družbe in je sposobna,
da razgiba široke množice.
Zahteva je torej nekoliko protislovna: prava teorija mora nekaj
odsevati, hkrati pa mora dejavno vplivati vsaj na en del tistega, kar
naj bi zvesto posnemala. Odkod torej »odraža« — zakaj če odseva s
stahšča zahteve, da »razgiblje« ljudstvo, mora biti njen odsev nujno
enostranski, torej vsekakor ne »pravilen, zvest«. In narobe: odkod
razgibava ..
Glede na to, da bi ta zadnji izrek lahko veljal za »teorijski« kom-
plement izjavi o praksi v (3."), je vsekakor zanimiv rezultat, ki ga
dobimo, če izjavi nanesemo drugo na drugo: praksa postane praksa po
tistem, kar je v njej »sposobno razgibati široke množice« (definicija
teorije po pogoju (b.)) — torej praksa je praksa po tistem, kar je v
njej praktično — Q.E.D.: tu smo očitno pri kraju s sklepanjem.
Vendar lahko zaplujemo še po drugem rokavu »prave teorije«:
po pogoju (a.) bi praksa postala prava praksa po tistem, kar v njej
pravilno odraža potrebo družbe, torej po tistem, kar je v njej avtonom-
no teoretično. Težava je zdaj v tem, da križanje (3.") s (4.a.) spodbije
prav predpostavko, s katero smo si sploh omogočili interpretacijo (3.")
izreka številka (3): ta predpostavka je namreč bila, da je teorija
praksi imanentna. Tukajšnji sklep je namreč tak: če je teorija zmerom
dana »v« praksi in »z« njo, če je torej heteronomne narave, potem
mora biti (pogoj a.!) avtonomna, potem mora, kot »pravilen odraz«,
v prakso priti od zunaj (namreč: iz same sebe).
Vendar lahko tudi opustimo to abstraktno logicistično zlobo in se
bolj približamo dobronamernosti samega teksta. Prava teorija je po-
tem očitno tista, ki participira na ljudskih gibanjih. Toda »na« njih
participira tako, da jih proizvaja. Kako jih producira? Tako, da se
i Pri nas zadnje čase na veliko šušmarijo z nekoliko preprostejšo mehaniko
»teorije in prakse«; ker je manj subtilna, se tudi hitreje ujame v idealistično
protislovnost svojih postavk. Po tej mehaniki naj bi se teorija »preverjala« v prak-
si. Denimo, da se tak preskus slabo izteče: postavi se vprašanje, ali je teorija
prekilava za prakso, v kateri se preverja, ali pa nemara, prav narobe, ta praksa
sploh ne dosega ravni preskušene teorije, in teorija v njej ni uporabna, ker ji pač
praksa ni dorasla. V okviru omenjene mehanike na to vprašanje ne moremo
odgovoriti. Posebej zabavna postane zatorej zadeva, kadar teorija uspešno pre-
stane preskus v praksi: vselej namreč ostane možnost suma, da si ustrezata prav
v svoji kilavosti; da slepec slepca vodi.
Zato je na stvari vendarle nekaj patetike: naj gre namreč še tako slabo, nihče
nam ne more vzeti zaupanja, da je ena izmed obeh sfer nespodbitno, na sebi.
dobra — saj to je prav pogoj fiaska; in narobe, kar daje zadevi pravo prote-
stantsko razsežnost: naj gre še tako dobro, nikoli ne moremo vedeti, ali nismo
prekleti.
176
v njihovo prakso vpisuje kot praktično same prakse, tako, da je splošno,
generalno te prakse (in general teh množic) — tako, da ta gibanja
odseva, vendar z odsevom, ki ni drugo kot ta gibanja sama — še
več, kot odsev, ki jih konstituira. Naš diskurz je tu materialist: odsev
proizvaja odsevano. Seveda pa spusti to priznanje samo, če ga pri-
tisnemo ob steno. (Materialistična teoretska metodologija se lahko
vsaj tu zgleduje po neki določeni praksi).
-Končno suma in sklep:
(5.) Zato ne smemo govoriti zgolj o teoriji kar tako, pač pa o napredni
teoriji.
Teorija si torej ne zadošča — saj se mora »po-naprediti« —, prav
zato, ker je vseskoz samozadostna: lahko je »ne-napredna«, zunaj
ljudskih gibanj, zunaj potrebe družbe in njenega pravilnega odseva,
pač bržčas na kakem platonskem nebesu idej. Subtilna ekonomičnost
našega diskurza se kaže v tem, da za ta končni in totalno fetišističen
sklep zadošča že parafraza poprejšnjega izreka številka (4.). Parafraza,
ki je zgolj v tem, da k apodiktičnemu filozofičnemu in načelnemu
reklu (4.), ki ne-osebno govori o naravi prave teorije, doda subjekta
izjavljanja, v našem tekstu dvoglavega monstruma, ob katerem nas
danes nekoliko strese: »Lenin in Stalin sta vedno«.
- Na tem mestu bi lahko opozorili na tisti ireduktibilni raz-
mik, zaradi katerega je zgornji dvoglavec pač zgolj obrekovanje. Glede
na to, da za Lenina Partija uteleša dejavno enotnost teorije in prakse,
se lahko opremo na motiv v njegovi koncentraciji iz »S čim začeti?«,
iz odlomka, ki ga navaja tudi v »Kaj delati?«: status boljševiške partije
je namreč tu prav paradoksen, saj partija hkrati zbuja strast raz-
krinkavanja v širokih množicah, nudi tribuno za izražanje te strasti
in deluje kot naslovnik tega izražanja. Partija je tako hkrati na strani
govorca (saj ta je brez nje le nem), na strani naslovnika in med njima,
ker omogoča sam proces občevanja. Prav v tem svojem paradoksnem
statusu je boljševiška partija prevodnik tistega, kar med množicami
ostaja le na ravni »nezavednosti« (bessaznatel'nost') in spontanosti
(stihijnost'): partija tako artikuhra ali, natančneje, omogoča, da »se«
artikulira tisto, kar na ravni empirije deluje kot molk množic, kot
silna skanzija njihovega mrmranja. Partija je tako, če smemo reči, in-
stanca prevajanja, ali, z Marxovimi besedami, instanca »pozabljanja«
materinega jezika: črni humor zgodovin je v tem, da prav v času, ko
Freud opozarja, da lahko konstitucija fetiša temelji na pozabljenju
materinega jezika," Stalin, ki sam sebe rad imenuje »vrednega Lenino-
vega učenca«,' to konstitucijo prakticira.
Tajba kastracije se tedaj uveljavlja prav skoz govorno funkcio-
niranje jezika — to se pravi, in v tem je nepopravljivi kratki stik
stalinizma, skoz tisto, kar se v (materin, naraven, vsekakor vselej si-
stemski) jezik vpisuje kot nezbrisno znamenje kastracije.
Jezik za Stalina ne spada v družbeno vrhnjo stavbo' prav zato,
ker je kot dar tisto, kar prinaša zadolžitev, ki je konstitutivna za sle-
herno družbeno-proizvodno odnosnost. (Jezik je za Stalina dar, saj ga
konceptualizira kot dediščino zgodovine, prakticira pa ga — na drugi
ravni — kot darilo partije). Zato je tudi stalinistični diskurz tako
ranljiv pred slehernim dejanjem govorice: skoz tisto, v čemer nemara
marksist ne more videti drugega kakor malomeščansko ideologijo
»disidence«, gre stalinizem naravnost k označevalni operaciji. Tu se
njegova lastna moč obrne proti njemu samemu: ne sliši zavednih
izjav, slep je za sistemske odtenke — topo in odločno gre naravnost
k mehanizmom nezavednega.
Kolikor si torej prav sam voditelj pridržuje urejanje govoričnih
zadev, in kolikor je tistim, ki sodijo k »množicam«, dodeljeno, da govore
neki »materin« jezik, tj., da molčijo, lahko rečemo, da jim voditelj
s tem prav prizanese s sinovskim položajem: zadolži jih prav s tem,
da jim prihrani, da bi se morali zadolžiti, s tem, da si »sposoja« v
njihovem imenu; s tem, da troši namesto njih, in seveda zanje, jih
»odveze« sinovske dolžnosti, da bi zahtevali pravico do utroška.
5 V tekstu o fetišizmu iz leta 1927; fetiš temelji na homonimiji angleškega
glance« in nemškega »Glanz«.
R Cf. v pogovoru z nemškim pisateljem Emilom Ludwigom. leta 1938.
' Cf. Stalin. Marksizem in problemi jezikoslovja, 1950. (Pravda. 20. 6.. 4. 7., 2. 8.)
177
Stalinistična dialektika je prav zato tako demonska, ker ne do-
pušča možnosti upora. Ali natančneje: s tem uporom vselej že računa
—	tisti, proti katerim bi bil morebitni upor naperjen, se že vnaprej
upirajo v imenu onih, ki bi imeli za odpor razloge. Preprosto rečeno:
tisti, ki prevzemajo figuro »očeta«, hkrati monopolizirajo pozicijo »sina«
—	in tisoč »retoričnih« načinov poznajo, kako se »odlepijo« od te figure,
da jo, kot figuro, potem teptajo; na njihovo srečo je »figura« označe-
valec — in zato »neuničljiva«: zato lahko teptajo kar naprej. Stalinist
s tiranom deli vednost, da na bajonetih ni mogoče sedeti; vendar ima
pred njim to prednost, da zna sedeti na »besedah«. Koliko ve, kaj »zna«,
je seveda vprašanje: Marx in Freud nas poučujeta, da z ideologijo, da z
označevalcem ni mogoče »manipulirati« — da je prej domnevni mani-
pulator »manipuliran«. To je prav stari krt: ...---!
Voditelj se zato lahko vpiše pod figuro analnega očeta, katerega
»dobrota«, ki ji tako »levičarsko« nasede Finzi (v zborniku Psychanalyse
et politique; cf. Žižkovo interpretacijo v tej številki), tukaj pokaže svoje
zobe. Analni oče, za katerega dejavnost je ljudstvo v svoji modrosti
iznašlo prav fekalno metaforo, je ravno tisti, proti kateremu se upreti
ni mogoče: ne zato, ker bi bilo brez smisla, to je v vsakem primeru,
tudi ne zato, ker bi bil premočan, in celo ne, ker je prešibak: pač pa,
ker je zunaj »vica« — presega sleherno možno predstavo o upornosti,
presega sleherno zamisel o zavrženosti: ni šibak, ker je šibkost odsotnost
moči — pač pa je prav onstran sleherne modalitete moči, nezadržen
v svoji nezdržnosti, prav nevzdržen (v vseh plasteh pomena te be-
sede).
Disident, tvegajmo še to mitično figuro, je prav tisti, ki te nevzdrž-
nosti ne vzdrži. (Bodimo še malo preprosti, in poskusimo literarno
primerjavo, ki je kar »na mestu«: disident ne vzdrži, da mu analni oče
kar naprej dokazuje, da ni boga; nemara je tu iskati razloge za disident-
sko verništvo, celo kar ortodoksijo). Zato ga nosi dvojna fantazma:
fantazma ohranjanja »prave« dediščine (nemara celo krščanske), in
tista druga fantazma, zavoljo katere sam sebe ne more zamisliti drugače
kakor objekt zamenjave, generahzirane prostitucije — tj., ki ga goni
v to, da zahteva, da bodi subjekt (vselej zahteva, in spet zahteva:
s tem nujno konstruira distinkcijo »beseda-realnost«, ujame se v staro
past Razkolnikova: eno je biti — drugo je govoriti): tako prav disident
prvi vpelje slovito razločevanje med »pravo« in »lažno« besedo, in
zahtevo po enotnosti, enosti, celotnosti subjekta — in se ponudi za
vlogo zavrženega, izločenega predmeta. V stalinizmu množice histe-
rizirajo po svojih predstavnikih.®
Glavna strategija stalinističnega diskurza je nemara v tem, da
se skuša ves čas obdržati prav v ničelni točki teh distinkcij besede-
realnost, lažno-pravo, da si torej omogoča, da sam razbira med njimi;
da se torej postavlja v nekakšno utopično »točko« medsebojne pri-
padnosti izjave in izjavljanja, ali, če hočemo in v njegovih pojmih, teorije
in prakse.
Prav s tega punktualnega kraja je mogoče reči »ljudje, ki so po-
skušali tolmačiti nep kot umik od socialističnih pozicij in predlagali,
naj se izročimo v suženjstvo kapitalizmu« (kakor pravi o XII, kongresu
Stalinov »Kratek življenjepis«): ta očitek očita seveda preveč, vendar
svojo kontradiktornost (opoziciji pripisuje izključujoči se stališči)
kompenzira s pravim kretenizmom v drugem delu: slovnično gre tu
za indirekten govor, kar pomeni, da naj bi opozicija rekla nekako
takole: »Predlagamo, da se izročimo v suženjstvo«. Jasno je torej,
da te izjave ne smemo brati na ravni pomena: njen »smisel« je ves v
mehanizmu, s katerim zapre sleherno možnost odgovora — in za
nazaj tudi sleherno možnost tistega, ki se mu pripisuje to nemogoče
stališče. Ta izjava sodi med tiste vrste šale, za katere Freud pravi
da hočejo zares povedati tisto, kar pripovedujejo z namenoma napač-
nimi argumenti: namreč, da je opozicija nemogoča. Kontradiktornosti
te izjave ne prevzema subjekt, pač pa se avtomatično naprti njenemu
objektu: izjava sama pač ne more biti drugačna kot kontradiktorna,
če pa je tisto, na kar se nanaša, že samo na sebi kontradiktorno. Tu
imamo z enim zamahom razrešeno aporijo subjektobjekt relacije in
s za Icritiko »disidentske pozicije« gl. tudi: Nekaj pripomb o sedanjih raz-
merjih razrednega boja na področju književne produkcije in njenih ideologij,
Problemi-Literatura 169—170 (1977), v rubriki Umetnost, družba / tekst (kjer Je
pač tekst tisto, kar je v literaturi moralo simptomatično izpasti).
178
potrjeno tezo o kreativni moči »teorije«. Na to obtožbo se ni mogoče
braniti: če zanikam en njen del, že s samim tem priznavam drugega...»
Isti postopek se lahko tudi logiško uobliči, denimo, v implikaciji
»če za vsak x velja Px, potem tudi za x' velja Px'« (prim, spekulacije
o delovanju splošnih zakonih sveta v človeški družbi, v »O dialektič-
nem in zgodovinskem materializmu«) — tu se namreč prav samo
izjavno dejanje postavlja za garanta, da x' res pripada množici, ki je
pravkar predicirana. Ali, natančneje, s takšno izjavo pravzaprav trdi-
mo, da s tem, da množici, katere vsi elementi so P, dodamo še en x',
tej množici pravzaprav ničesar ne pridamo.'°
Pred kratkim smo imeli priložnost, da se seznanimo še z enim
praktičnim doneskom k tej teoriji množic — in da se še enkrat pre-
pričamo o koherentnosti tega diskurza, ki niti v ječah ne zanemarja
svojih kosmoloških trikov. V svet so namreč vrgli tole enačbo: »Disi-
denti plus kriminalci so vsi kriminalci«. Ce kriminalcem dodamo di-
sidente, jim s tem nič ne dodamo.
Ta enačba je vendarle samo izčiščena oblika neke precej skrbnejše
operacije, s katero so nas časopisi seznanili malo p)red tem. Tistikrat
so namreč bolj pikolovsko povedali, da ta izvira iz meščanske dru-
žine, drugi je moralno sprijen, tretji da je bil minister leta 1968, spet
drugi pa je že večkrat prišel navzkriž z zadevno zakonodajo. S tem je
dokazano, da je množico disidentov mogoče brez preostanka preslikati
v množico kriminalcev (po neki določeni koncepciji kriminala). Spon-
tana logika nas potem seveda napeljuje na misel, da je disidentstvo
pač enako kriminalnosti, in zato ni prav nič nenavadno, da je eden
izmed elementov, v katerega lahko odpošljemo disidenta, čisto be-
dasto disident kot element množice kriminalcev. To, da disident v sekciji
kriminalcev naleti sam nase, ni zgolj najboljši dokaz, da je spontanost
omenjene enačbe logična — pač pa je tudi način, kako ta diskurz,
ki dobro ve, da ni meta-govorice, disidentu pokaže njegovo zmoto:
namreč vero v meta-govorico, vero v možnost razločitve množic, vero
v to, da se množice ne jahajo. Žal se, in to na njegovem hrbtu.
Ce je potem torej disident element v množici kriminalcev, je ta
večna skrb, da bi pokazali, kako ga je vselej mogoče vanjo »preslikati«,
videti pravzaprav odveč; in ne samo odveč — tudi škodljiva, saj bi
nepoučeni zdravi razum lahko pripomnil, da prav takšna operacija
vselej znova vzpostavlja možnost, da so lahko »disidenti« tudi množica
zase — vsaj kot delovno hipotezo, ki jo potem sicer odpravi. Toda
prav v tem je stvar: to razliko je treba vselej dopuščati, jo odpraviti
in spet dopustiti itn. — vse prav zato, da pride do tistega kratkega
stika, ko disident sreča samega sebe tam, kamor so ga pravkar šele
poslali: tu nastopa kot nekakšna »belina«, kot nekakšen »nič« — le kot
sled same zapore kriminalnosti, kot vpis njene obmejitve v njej sami,
kot vpis meje, ki jo je treba kar naprej na novo začrtovati... Zato
ni čudno, da je druga figura, pod katero je vpisljiv, prav prikazen
norca.
9	v še bolj subtilni in še bolj izčiščeni obliki najdemo ta postopek v pismu
CK VKP(b) centralnemu komiteju KP Jugoslavije dne 22. maja 1948:
■Eno ali drugo: ali si Je Politbiro CK KPJ v duši svesten resnosti napak,
ki jih je storil, a v želji, da bi to prikril Kompartiji Jugoslavije . . .. ustvarja
verzije, da teh napak ni......ali pa dejansko ne razume, da se v svojih napakah
odmika od marksizma-leninizma; toda tedaj je treba priznati, da je pri Politbiroju
CK KPJ nepoznavanje vprašanj marksizma preveliko.«
Res: »ali eno ali drugo« — priznati je treba, da je pod to dilemo pre-
eksistenca »napak«, namreč tistega, kar bi bilo prav treba dokazati, kar elegantno
pred-postavljena, se pravi, odtegnjena takšnim »slovničnim« operacijam, kakršna
je, denimo, negacija.
10	Višek pretanjenosti je seveda, če tej logiki dozidamo še drugo nadstropje,
in njene mehanizme naprtimo samemu nasprotniku; iz pravkar navedene zaklad-
nice trikov te vrste lahko uberemo tudi takšno cvetko: »Omenjeno stališče to-
variša Tita pa ne samo zanika vodilno vlogo delavskega razreda, temveč raz-
glaša vse kmete — torej tudi kulake — za najmočnejšo osnovo nove Jugoslavije«.
(Pismo CK VKP (b) 4. 5. 1948. — mi podčrtujemo). Univerzalni kvantifikator »vsi«
kmetje ima pač to vlogo, da pove. da je »vsak« kmet potencialen kulak. S tem je
tej nenavadni teoriji množic pravzaprav omogočeno, da opravi operacijo tudi v
nasprotni smeri: če od »vseh« kmetov odštejemo tiste, ki niso kulaki, ostane
ta množica še zmerom cela. Ta obrnjena operacija na ravni izjave bi ustrezala
obratu na ravni izjavljanja, saj omenjeni navedek izrecno trdi, da govorec
prakticira logiko inkluzije (da on »razglaša« kulake za podmnožico kmetov).
Sklepanje v pismu temelji na tejle »divji« teoriji govornih mehanizmov: če rečem
kmetje, rečem s tem »vsi« kmetje; če ne mislim vseh. moram reči »kmetje
minus...«; bistveno je, da je ta postavka naturaliziran aksiom in zato vdelana
v generativno mašino govorne kompetence — ali, preprosto, gre za to, da »mi
že dobro vemo. kaj si rekel«.
179
Stalinistični diskurz je ves čas v nevarnosti, da sam sebe spodbije,
ko svoj »objekt« izniči — saj z objektom uniči samo možnost razlike
(zato mora biti tudi tako subtilno iznajdljiv pri izumljanju deviacij): če
ni možna diferenca, namreč tudi ni več zmožna prav tista »pozitiva-
cija«, ki jo hočejo operacije te vrste zagotoviti:
Na vprašanje, kateri odklon je slabši, je tov. Stalin odgovarjal: »Oba sta
slabša, tako prvi kakor drugi odklon . . .«
(Zgodovina VKP(b), str. 283.)
Glede na kateri terminus ab quo se opredeljuje ta komparativ?
Odklona nista primerljiva med seboj, pravi Stalin, ker sta — glede
na položaj izjavljajočega subjekta — eno in isto; še manj ju je
seveda mogoče primerjati s samim tem položajem, saj sta glede nanj
radikalno heterogena. Zato je ta komparativ očitno brez členov, ki
bi ju primerjali, primernik brez možne primerjave, in nanaša se na
nekakšen »bel«, »prazen« gradus positivus, ki zaznamuje samo nemo-
goče."
Pozitiv je nemogoč(e): od časa do časa disidenti zahtevajo tisto,
čemur pravijo dialog; odgovor je vselej približno enak: »kdo pa ste
vi, da bi lahko zahtevali dialog?«, s čimer se seveda misli, da niste nič.
To je sicer že tudi dialog, vendar ga sogovornik plača z izničenjem.
Edini možni pozitiv je potem demarkacijska črta med »znotraj« in
»zunaj«, črta, ki pa je dobesedno ni mogoče potegniti: nikoli namreč
ne teče tam, kjer se črta, ali natančneje, črta se tam, kjer je vselej
že predpostavljena kot začrtana. Pojasnimo z zgledom: stalinist se
prav lahko pretvarja, da ve, kakšna je razlika med besedami in stvar-
nostjo (cf. argumenti proti trockistično-zinovjevskemu bloku leta 1927:
»na jeziku, to se pravi v platformi ... toda dejansko ......na jeziku ...
toda dejansko......na jeziku ... dejansko pa...«) — toda začrta
jo lahko samo z rezom v reelnem. Ta razločitev nazadnje pripelje do
izničenja »preostanka« (»izmečkov«, »izrodkov«) — zato lahko rečemo,
da likvidacije v temelju zgrešijo samo svojo intenco. Toliko po-
udarjeni odnos med besedo in stvarnostjo je tako vseskoz impertinenten,
saj ne deluje niti na strani govorca, pri katerem beseda in stvarnost
druga drugo prežemata v popolni identičnosti, niti na strani nasprotnika
(obdolženca), pri katerem gre zgolj za preprosto, mehanično nasprotje
(»dvoličnost«) (Ta redukcija je nujna: glede na to, da nasprotniku
navsezadnje očitajo to, da govori nekaj drugega kakor tisto, kar go-
vori, je njegova krivda pravzaprav le v tem, da govori »v označevalcu«,
se pravi, da je seksualno bitje, se pravi, da je govoreče bitje, »Dvo-
ličnež« je, če lahko poduhovičimo, tisti, ki ni enega spola, ampak je
različnega spola; »izmeček človeškega rodu« je tisti, ki ga izvrže kon-
stitucija generis humani, ta pa je, ne pozabimo, kot sleherni genus,
neutrum: izmeček je torej »različek«. Tako bi lahko rekli, da uni-seks
totalitarne institucije živi prav od seksualne narave žrtve).
Razliko, iz katere je stalinistični diskurz sploh možen, ta diskurz
najprej prenese na drugega; vanj se vpiše kot njegova krivda, in je
potem »na« njem likvidirana. Paranoično operacijo, ki »v življenje so-
človeka« projicira »tisto, kar v njegovem lastnem življenju obstaja
v nezavednem stanju«, prižene tu čez sleherno mejo prav sam kod
humanistične-samomorilske ideologije tega diskurza.
Partija je z ogromno večino enodušno zavrgla platformo bloka.
(Zgodovina VKP(b), str. 394.)
Enačba iz leta 1927 je inverzno simetrična s tisto iz leta 1977:
partija minus opozicija je vselej cela partija, in za opozicijo ni pro-
stora nikjer. Imaginarna demarkacija beseda/stvarnost pobegne tako
v radikalno utopijo, in reelnega ni mogoče nikjer več zatipati, če ne
prek smrti; govor postane nemogoč; zaradi te nemožnosti je stalini-
stični diskurz govorjenje brez naslovljenca: možno je zatorej le dvoje:
ali da ga ne poslušaš — ali pa da ne preneseš, da bi ga poslušal, in
udariš ob reelno.
Rastko Močnik
11 Stalinska gramatika goji korelativno ljubezen do superlativa: leta 1921-1925
so »eno najbolj odgovornih obdobij«; težave v obdobju 1926-1929 so »ogromne«;
leta 1930-1934 postavijo »nalogo . . ., ki je bila . . . najtežja«; uspehi so seveda
vredni preskušenj: med 1921 in 1925 so »odločilni«, v letih 1926-1929 »ogromni«, od
1930 do 1934 »gigantski«. Pa tudi volitve leta 1937 »niso bile preproste volitve,
temveč velik praznik, zmagoslavje . . . veličastna zmaga . . . triumf«.
180
UVOD V STALINSKO
HERIVIENEVTIKO
»Qu'une chose existe réellement ou pas, n'a que peu d'im-
portance. Elle peut parfaitement exister au sens plein du
terme, même si elle n'existe pas réellement. Toute existence
a par définition quelque chose de tellement improbable qu'on
est perpétuellement en effet à s'interroger sur sa réalité.«
(J. Lacan, Séminaire II, str. 238)
Z aktualno poplavo psihoanalitičnih pristopov fašizmu postaja vse
bolj viden izostanek analiz 'stalinskega fenomena', njegove označevalne-
-libidinalne ekonomije, analiz stalinskega diskurza v striktnem pomenu
socialne vezi — 'stalinizem' v glavnem nastopa kot dodatek analiz fašiz-
ma (opozarja se na homologue mehanizme itd.); izostanek, toliko bolj
nenavaden, ker so prav danes — s predelavo analitičnega polja, ki na-
vezuje na Lacanovo ime — dani pogoji za takšno analizo. Grobo pove-
dano: za fašizem zadošča Freudova pojmovna aparatura (mehanizmi
kolektivne hipnoze, ki vzpostavlja »maso«, imaginarne identifikacije,
ki postavlja »vodjo« v pozicijo »skupnega imenovalca« itd.); zdi se, kot
da se Freudova 'naivnost' — naivnost začetka, ob katerem nujno spre-
gledamo domet lastnega dejanja, in ki kot taka odpira možnost padca
nazaj v 'pred-Freuda' pri revizionistih — uglašuje z določeno 'naivnost-
jo', 'neposrednostjo' samega fašizma (kjer kot da 'pade maska' Kulture
in vdre latentna 'druga, temna stran' v vsej svoji neposredni-psihotični
brutalnosti), medtem ko šele Lacanova »vrnitev k Freudu«, k njegovi
'zrelosti', k vselej že 'posredovanemu', 'zvitemu', z eno besedo: ozna-
čevalnemu značaju želje, poda konceptualno polje za analizo specifično
stalinskih »poganjkov-k-uživanju« (»les pousse-au-jouir« — izraz Gerarda
Millerja) v vsej njihovi pervertiranosti in subverzivnosti.'
Na tem mestu smo daleč od tega, da bi hoteli izpeljati takšno ana-
lizo; podati želimo zgolj nekaj 'elementov za analizo stalinskega diskur-
za' v obliki zbiranja materiala, ki ga bo spremljala nekakšna »divja«
teoretizacija.
* A *
Gre za to, da skušamo zajeti sklop stalinskega diskurza kot »želečo
množico« (»l'ensemble désirant« — izraz Daniela Sibonyja); neko mno-
žico definira kot želečo sàmo dejstvo naddoločenosti: ne bi bila »želeča«
množica, ki bi bila zgrajena kot zaprt-simetričen hierarhičen sistem brez
paradoksalnih elementov, ki sekajo red hierarhične klasifikacije od
univerzalnega do partikularnega, ki držijo mesto manka, okoli katere-
ga se organizira ta množica. Na paradoks pa v stalinskem diskurzu
naletimo že tam, kjer ga najmanj pričakujemo, v samih začetnih opre-
delitvah dialektike kot »direktnega nasprotja metafiziki« in materializ-
ma kot »direktnega nasprotja filozofskemu idealizmu« (Zgodovina vse-
zvezne komunistične partije /boljševikov/. Kratki kurz, CZ, Ljubljana
1946, str. 105 in 110 — odslej cit. kot Z). Povzemamo torej na kratko
znamenite štiri »osnovne poteze marksistične dialektične metode« v nji-
hovi opoziciji do ustreznih potez metafizike:
a)	v nasprotju z metafizilio gleda dialektika na prirodo ne kot na slučajno
nakopičen j e predmetov, temveč kot na zvezno, enotno celoto.
b)	V nasprotju z metafiziko ne gleda dialektika na prirodo kot na stanje
miru in negibnosti, temveč kot na stanje nepretrganega gibanja In spreminjanja.
C) 'V nasprotju z metafiziko ne gleda dialektika na razvojni proces kot na
gibanje v krogu, kot na preprosto ponavljanje prehojene poti, temveč kot na na-
predujoče gibanje, kot na gibanje po dvigajoči se črti, kot na prehod iz starega
kakovostnega stanja v novo kakovostno stanje.
d) Y nasprotju z metafiziko je dialektična metoda mnenja, da ne poteka
razvojni proces od nižjega k višjemu v obliki harmoničnega razvijanja pojavov,
temveč v obliki razkrivanja protislovij, svojstvenih predmetom, pojavom, v obliki
•borbe« nasprotnih si tendenc, delujočih na osnovi teh protislovij. (Z — 105—108).
Protipol dialektike, »metafizika«, je pri tem — kar lahko takoj
zapazimo — veliko bolj »dialektičen« od same dialektike: vsaka njenih
potez ima — vzeto v paradigmatski opoziciji z ustrezno potezo dialekti-
181
182
Ice — smisel, toda če beremo vse poteze »metafizike« skupaj, sintagma-
tično, dobimo nesmiseln nazor, ki hkrati trdi: (a) da je priroda slučaj-
no nakopičenje predmetov in ne zvezna, enotna celota; (b) da je pri-
roda kot celota stanje miru in ne stanje nepretrganega gibanja in
spreminjanja, razvojni proces; (c) da je razvojni proces gibanje v krogu
in ne razvojni proces od nižjega k višjemu; (d) da je razvojni proces
od nižjega k višjemu harmonično razvijanje pojavov in ne borba na-
sprotnih si tendenc. S tem pa smo že povedali, v čem je iskati
»skrivnost« stalinske »metafizike«: vsaka njenih potez deluje povsem
enostavno kot protipol, opozicija, v postopnem dieretičnem razločevanju
»dialektike«.- »Metafizika« vedno znova »pade v« »dialektiko« in omo-
goči, »žene naprej« njeno razločevanje; stanja se zato ne da ponazoriti
s »togo« vertikalno ločnico, marveč moramo uporabiti diagonalo. Ista
je stvar z materializmom — oglejmo si še tri »distinktivne poteze mar-
ksističnega filozofskega materializma«:
a)	V nasprotju z idealizmom, ki ima svet za utelešenje »absolutne ideje«,
»svetovnega duha«, izhaja Marxov filozofski materializem iz tega, da je svet po
svoji naravi materialen.
b)	V nasprotju z idealizmom, ki trdi, da obstoji realno samo naša zavest, da
obstoji materialni svet, bit, priroda le v naši zavseti, v naših občutkih, predstavah,
pojmih, izhaja marksistični filozofski materializem iz tega, da je materija, priro-
da, bit objektivna realnost, ki obstoji izven zavesti in neodvisno od nje.
C) V nasprotju z idealizmom, ki izpodbija možnost spoznanja sveta in njego-
vih zakonitosti in meni, da je svet poln »stvari samih na sebi«, katere znanost
ne more nikoli spoznati, izhaja marksistični filozofski materializem iz tega, da so
svet in njegove zakonitosti popolnoma spoznatni. (Z — 110—112)
Isto kot pri dialektiki: medtem ko je materializem v sebi popolno-
ma koherenten nazor, ki meni, da je svet materialen, da obstoji izven in
neodvisno od naše zavesti ter da je spozna ten, pa »idealizem« hkrati
trdi: (a) da je svet utelešenje »absolutne ideje«, (b) da obstoji zgolj
v naši zavesti, (c) da je nespoznaten, kar se seveda med sabo izključuje
— gre za tri vrste ideahzma, ki jih pozna stalinska klasifikacija: »objek-
tivni idealizem«, »subjektivni ideahzem«, »agnosticizem«." »Idealizem«
igra tukaj isto vlogo kot »metafizika«, vlogo protipola v postopnem die-
retičnem razločevanju: svet je nespoznaten ali spoznaten; če je spo-
znaten, obstoji v zavesti ali izven zavesti; če obstoji izven zavesti, je
utelešenje ideje-duha ali materialen. Za ponazoritev moramo torej zno-
va uporabiti diagonalo in ne vertikalno ločnico.
Pri tem ne govori Stalin slučajno, da »v nasprotju z metafiziko
(ednina!) dialektika (ednina!)« gleda, je mnenja itd. — v ozadju vsega
tega leži implicitna trditev, da so vse variante metafizike »v bistvu«,
»objektivno« isto; to lahko verificiramo, če beremo razpredelnico »na-
zaj«: harmoničen razvoj ni »v bistvu«, »objektivno vzeto«, nikakršen
razvoj od nižjega k višjemu, marveč golo gibanje v krogu, gibanje
v krogu ni »v bistvu« sploh nikakršen razvoj, marveč ohranjevanje
istega stanja miru, stanje miru ni »v bistvu« nikakršna živa celota,
marveč mrtev soobstoj slučajno nakopičenih predmetov. Isto je z ma-
terializmom/idealizmom: Svet je materialen, kar sledi iz tega, da obstoji
izven zavesti, kajti svet izven zavesti, ki bi bil utelešenje ideje-duha,
»v bistvu«, »objektivno vzeto«, ni nič drugega kot projekcija naše za-
vesti; da svet obstoji izven zavesti, sledi iz tega, da je spoznaten, kajti
trditi, da svet obstoji zgolj v zavesti, pomeni »v bistvu« trditi, da je ne-
spoznaten, saj se s tem popolnoma zapremo za resnični svet izven za-
vesti.
Sklop stalinskega diskurza je potemtakem »želeča množica« prav
po tem, da ga cepi navzkrižna, poševna diagonala, da prihaja do križa-
nja, kjer dialektika neprestano pada v metafiziko. Katera želja je tedaj
na delu v tej diagonali? Že tukaj, v sami najbolj abstraktno-obči formuli
»osnovnih potez« dialektike in materializma, naletimo na »paranoidno
pozicijo« — da se (vselej parcialni) objekt cepi na »dobri« in »slabi«
objekt. Zgodovina označi namreč »izmečke iz vrst buharinsko-trockistič-
ne bande« kot »te izmečke človeškega rodu« (334) — to označbo je treba
vzeti dobesedno in jo uporabiti na samem procesu dieretičnega razlo-
čevanja »potez« dialektike in materializma: Formalno imamo opravka
z rodom, ki se členi na dve vrsti, »slabo« in »dobro«, od katerih se
»dobra« (seveda desna!) spet členi dalje; pri tem je leva, »slaba« vrsta
183
dobesedno izmeček rodu: zgolj desna, »dobra«, je njegova prava vrsta.
Rod se s svojo »specifikacijo« ne oži, marveč obratno čisti svojih izmeč-
kov, kajti »paranoidna logika« stalinskega diskurza je zgrajena prav na
tem, da diagonalo, ki loči »dialektiko« od »metafizike« oz. »materializem«
od »idealizma«, beremo navpično — kot ločnico »dveh taborov« in ne
kot poševno prečnico. Od tod, iz tega navpičnega branja diagonale, lah-
ko tudi nastopi implicitna trditev, da so vse variante metafizike »v bistvu
eno in isto«: da je harmoničen razvoj »v bistvu« gibanje v krogu itd.;
ali — glede na linijo »dialektike«, ki jo je treba brati nasprotno, od
zgoraj navzdol — da je edina »prava« celota razvojni proces, edini
»pravi« razvojni proces razvoj od nižjega k višjemu itd., in obratno, da
je gibanje v krogu zgolj »izmeček« razvojnega procesa, harmoničen
razvoj zgolj »izmeček« razvoja od nižjega k višjemu in nikakor njegova
prava vrsta itd.''
Hkrati lalko vidimo, kako to navpično branje diagonale poenoti
»sovražnika«: vsaka faza »izgradnje socializma v SZ« prinese svojega
»sovražnika« (zgodnja dvajseta leta: Trocki, pozna dvajseta leta: Buha-
rin, itd.), z navpičnim branjem pa se zatre, da je šlo za 'postopno' dife-
renciacijo (najprej je Stalin skupaj z Buharinom spodrinil Trockega, na-
to je šele nastopil spopad z Buharinom, tako kot je npr. gibanje v kro-
gu najprej skupaj z razvojem od nižjega k višjemu zoperstavljeno mi-
rovanju in stopi v nasprotje do njega šele po »izvrženju« mirovanja),
iz vseh »opozicij« se konstruira ena sama »buharinsko-trockistična za-
rota«.
Ta linija od abstraktnega rodu preko njegovega izmečka do njegove
(prave) vrste navidez oponaša beg ovsko formulo »negacije negacije«;
tudi pri Heglu ima vsak rod paradoksalno eno samo vrsto, tudi pri
Heglu specifična razlika sovpade z razliko rod/vrsta, toda ta vrsta je pri
Heglu prav negacija abstraktne občosti rodu, in abstraktno-obči rod
je že sam v sebi vrsta, ker izključi vrsto, tj. ker ni dejanska univerzal-
nost rodu, ni vseobsežen, ne zajame svojega drugega. Pri Heglu sta
torej dve vrsti vsakega rodu, sam rod in njegova vrsta, prava neskonč-
nost konkretne univerzalnosti rodu pa je enotnost-v-razliki rodu in vrste,
tj. univerzalnost, ki vključuje svojo specifično razliko, svojo negacijo-
-determinacijo. Pri stalinski logiki pa obratno izhodišče — abstraktno-
-obči rod — v negaciji negacije, svoji 'konkretizaciji' v 'pravi' vrsti, ne
zajame svoje negacije, marveč jo prav izključi: »razvoj od nižjega k
višjemu« kot konkretizacija »razvojnega procesa« ni sinteza izhodiščne
abstraktne občosti »razvojnega procesa« nasploh in njegove 'negacije',
»gibanja v krogu«, marveč obratno izključitev »gibanja v krogu« iz
»razvojnega procesa« nasploh.
'Kratek stik' stalinskega diskurza je preprosto v tem, da 'hoče obo-
je'^: biti hkrati Celota in Del (Partija). Dialektika (ali Materializem, ali
Partija) je — prav v pravnem smislu — »vsa resnica«: rod, toda hkrati
se definira kot »prava« vrsta v nasprotju z »lažno« vrsto, z izmečkom
rodu. »In če definiram »človeka« z vrstama »moški in ženska«, lahko ta-
koj preidem k propoziciji-o-eksistenci, s tem, da zapišem: »Ni moškega
brez ženske«« (Pour une logique du fantasme. Scilicet 2/3, str. 232) —
ali, če definiram rod s pravo in lažno vrsto: »Ni resničnega brez lažne-
ga« (ibid.). Ni boja nasprotij brez harmonične evolucije, ni napredujo-
čega gibanja brez gibanja v krogu itd. — skratka, ni dialektike brez
metafizike, ni prave-vrste brez izmečka, ni Partije brez »oportunističnih
elementov«. Propozicijo »Partija se krepi s tem, da se očiščuje od opor-
tunističnih elementov« (Stalin, Načela leninizma) doleti s tem neugoden
obrat: edina pot h krepitvi Partije vodi preko »očiščenja« od teh »ele-
mentov«, zato je sama Partija tista, ki rabi te elemente, tako kot resnica
rabi laž; potemtakem je laž v striktnem pomenu notranja resnici, loč-
nica resnica/laž je linija, ki poteka znotraj vsakega od teh členov — prav
na to notranjost ločnice (na delu že v heglovskem rodu, ki je sam svoja
lastna razlika do vrste) pa stalinski diskurz ne more pristati: ostati hoče
'čist' in zato zabrede v orisano slepo pot; drugače povedano: stalinski
diskurz živi v tipično spekularni iluziji, da bi bila Partija kot izpolnjen
Ideal, se pravi kot 'do kraja očiščena' od teh elementov, »popolna in
absolutna enotnost akcije« (ibid.), ne pa zničenje same Partije."
Stalinska razlika »dveh taborov«, ločnica idealizem/materializem ali
metafizika/dialektika, potemtakem NI označevalna (»seksualna«) Raz-
lika, učinek simbolne kastracije, marveč prav njena zamračitev: nepre-
nehen proces »izmetavanja« »monstrov«, »izrodkov« itd., prav zato, da bi
184
ohranili univerzalnost rodu v njegovi 'čistosti' — torej prav nasprotje
označevalne Razlike, ki vselej že cepi-maže univerzalnost rodu.'
Ta operacija »čiščenja« rodu izstopi eksemplarično ob »svobodi«.
Za razliko od fašizma, ki — vsaj v tendenci — direktno reče »Nesvobo-
da!«, je stalinski postopek mnogo bolj prefinjen: seveda je »garanti-
rana« osebna, umetniška itd. svoboda, toda »resnična«, »prava« svoboda,
ne pa njene »zlorabe«, ki »pravzaprav pomenijo omejevanje resnične
svobode najširših množic« itd. itd. Stalinist potegne dodatno ugodje
iz tega, da se dela, kot da ta operacija »konkretizacije« občosti ne le
ne zniči te občosti (»svobode«), marveč celo šele omogoči, da pridemo
do »prave« vsebine te občosti (do »resnične« svobode) zoper njene
»zlorabe«.
Navidez se ta operacija ozko navezuje na Mar.xovo in predstavlja le
njeno drugo plat: tudi Marx opozarja na konkretno vsebino buržoazne
parole o »svobodi« nasploh, tj. na to, da ta »svoboda« dejansko vselej
pomeni določeno svobodo (svobodo trgovanja ipd.) in s tem hkrati nesvo-
bodo (za tistega, ki prodaja zgolj svojo lastno delovno silo), tj. da je
konkretna oblika, »realna baza« te »svobode« nasploh prav negacija
dejanske univerzalne svobode. Zdi se, da gre orisana stalinska operacija
prav v tej smeri: zoper »formalno« svobodo, ki je vselej hkrati dejansko
omejevanje svobode, zahteva »pravo« svobodo. Toda Marxova intenca
je prav revolucioniranje same takšne konstelacije, v kateri je univer-
zalnost svobode lažna in pomeni v resnici zgolj določeno svobodo, ki
je že negacija njene univerzalnosti; revolucioniranje, ki meri na to, da
bi »svobodni razvoj vsakega posameznika postal pogoj svobodnega raz-
voja vseh«. Pri stalinizmu pa ni »resnična« svoboda nič drugega kot
»dojeta nujnost«, tj. to, da dojamemo in nato »svobodno hočemo« to,
kar je »objektivno nujno« — kaj je »objektivno nujno«, to pa seveda
(vsaj glede na družbo) spet določi diskurz, ki je na oblasti; za to dolo-
čitev ima stalinizem natančno ime: »generalna linija«. Skratka, svoboda
je — v zadnji instanci — samo brezpogojno podrejanje »modremu vod-
stvu«: »železna disciplina ne izključuje, marveč predpostavlja zavestno
in svobodno sprejeto podrejanje, kajti edinole zavestna disciplina je
lahko resnično železna disciplina« óbid.)."
Toda tu ne gre zgolj za opozicijo univerzalnega in njegove »kon-
kretizacije«, marveč predvsem za napetost med izjavo in izjavljanjem,
med — rečeno po angleško — denotativom (konstativom) in perfor-
mativom: ne le, da tisto, kar stalinistu nastopi kot »prava« svoboda,
v resnici nima veliko opravka s svobodo, marveč je že sam ta PO-
STOPEK »konkretizacije« svobode negacija svobode; svoboda je vse-
lej — če naj se skličemo na sicer že zlizano rečenico Rose Luxembourg
— svoboda za tiste, ki mislijo drugače, t.j. sama svoboda zahteva
alternativnost, drugačnost, izključuje omejitev na eno samo svobodo,
naj bo ta še tako »prava«."
V tem vidimo specifičnost 'stalinskega performativa': na določen
način prav nasprotje Austinovemu, kjer s samim aktom izjavljanja izvr-
šimo dejanje, ki ga pomeni izjavljena propozicija (npr. »Obljub-
ljam, da bom jutri prišel« — obljubo dam prav s tem, da izrečem ta
stavek); stalinski diskurz potegne ugodje prav iz tega, da s samim
procesom izjavljanja spodbija izjavo. Tako stalinski diskurz dobesedno
živi od tega, da mu — na ravni izjave — 'ne verjamemo'; to toliko bolj
utrjuje njegovo moč kot moč diskurza v striktnem pomenu socialne
vezi. Tisti, ki 'mu verjame', je že v poziciji histerika, je že na poti
iz njega — in glavni problem »kritike stalinizma« je prav v tem, kako
razrešiti pozicijo histerika, prevladati stanje, v katerem nastopamo s
histerično zahtevo vladajočemu diskurzu gospodarja — z zahtevo,
ki se še predobro ujame v igro »samokritike«, obljube neke druge,
»dobre«, še nevidne oblasti." Histerično zahtevo bi namreč lahko de-
finirali prav iz ravni te napetosti med denotativom in performativom:
ta zahteva takorekoč pade na finto stalinskemu diskurzu, sprejme z
njim 'dialog' na denotativni ravni, tj. ga ravno s tem, ko 'argumen-
tira', 'dokazuje' njegovo lažnost itd., 'vzame resno', pusti nedotaknje-
no socialno vez, ki jo vzpostavlja kot diskurz; s tem zgolj stopnjuje
ugodje, ki ga stalinist vleče iz napetosti med izjavo in izjavljanjem."
Brez te razsežnosti performativa je povsem nedojemljiv učinek
stalinskega diskurza; tako bi se napr. brez te razsežnosti ob »izvrže-
nju« »sovražnika« zdelo, da gre zgolj za »subjektivno« blodnjo, »iz-
mišljotino« ipd. Sodba »Ti si izdajalec!«, četudi »povsem izmišljena«,
185
deluje kot performativ: ta sodba te ne opisuje za izdajalca, marveč
te naredi za izdajalca, saj te — seveda, če je izrečena iz »pravega
mesta« — izključi iz »Partije«; ne moreš se braniti, češ 'v resnici ni-
sem izdajalec', saj že govoriš 'od zunaj' saj tudi 'v resnici' nisi več
'notri'. To je glavna past, v katero ujamemo žrtev v priznanje: pri-
znanje je edini način, da potrdiš svojo pripadnost »stvari«. 'V resnici
nisem izdajalec, sem dober komunist, ves predan stvari!' 'Dokažil'
'Kako?' 'Tako, da priznaš!'
»Edino tvoje priznanje te lahko spravi s Partijo... če je vse noro,
če je ves svet nor, če ni nikjer nobene opore, razen Partije...« (E. Fi-
scher, Le Grand rêve socialiste). »Partija« je potemtakem tisti ozna-
čevalec brez dvojnega vpisa (D. Sibony), ki igra vlogo Descartovega
boga: opora, ki nas edina varuje pred Realitätsverlust. Struktura je tukaj
striktno psihotična, tj. izključitev (Verwerfung) razlike: na eni strani
zaprt univerzum diskurza Partije, onstran njega grozljiva praznina;
praznina, ki je zunanja polni homogenosti diskurza Partije. Od tod
je tudi dojeti stalinsko razlikovanje med resnico kot pravda in res-
nico kot istina:
»Ekvivalent resnice je istina, beseda, ki hkrati pokriva abstraktni pojem
resnice in konkretno realnost, ki se nanjo aplicira ta pojem. Pravda pa je na-
sprotno povsem ruski pojem, pojem višje resnice, povzdignjene na raven do-
stojanstva ideje. / Tako za NKVD kot za Partijo resnica, izražena z istino, ni
obstojala: bila je povsem relativen pojem, torej pojem, ki se ga zlahka da spre-
meniti. Edino pravda je bila absolutna resnica ... in vse, kar se ni ujemalo z
njenim okvirjem, objektivno ni bilo resnično.« (Berger, Le Naufrage d'une
génération).
Na tem mestu gre predvsem za to, da se izognemo 'spekularni'
kritiki, ki bi razmerje enostavno obrnila: seveda, p^ravda je zgolj sub-
jektivna resnica Partije, učinek njenega »voluntarizma«, istina pa je
»objektivna«, »faktična resnica, ne pa, da je pravda objektivna res-
nica, istina pa subjektivni- spremenljivi privid. Stvar se zaplete, če po-
gledamo, kako deluje v stalinskem diskurzu 'objektivna neresničnost'
istine: 'Lahko, da govoriš resnico, toda s tem objektivno že delaš za
sovražnika.' Če vztrajam pri istini zoper pravdo, če proti trditvi, da
'sem špijon', dokazujem njeno empirično ne-resnico, tedaj — ne glede
na to, kaj subjektivno menim, in ne glede na faktično resnico ali ne-
resnico — objektivno že delam za sovražnika; in vsa poanta je v tem,
da to ni zgolj 'subjektivna izmišljotina' Partije, da z mojim zoper-
stavljanjem 'res' že delujem proti Partiji, 'res' razlsijam njeno enotnost,
se 'res' zoperstavljam njeni sodbi. 'Past' je v tem, da diskurz Partije
kot diskurz, v katerega je investirana oblast, že vnaprej tako strukturira
diskurzivno polje, da je sleherno zoperstavljanje 'izdaja' itd. Pravda
je s stališča denotativa res lahko gola »izmišljotina«, toda s stališča
performativa je intersubjektivno diskurzivno polje, v katerega je in-
vestirana oblast in ki kot tako vnaprej začrta mrežo alternativ, v katero
se bo vpisalo naše dejanje. Delirij, lasten stalinskemu diskurzu, pa je
v tem, da smo prisiljeni v imenu pravde negirati istino, tj. da nas
postavlja pred neznosno alternativo: ali v imenu pravde zatajiš real-
nost, ali pa si zunaj Partije; ta zatajitev realnosti v osrčju pravde,
lastna stalinskemu diskurzu, nakazuje, da pomeni stalinski diskurz
tisto točko, na kateri se Institucija — sicer, kot vemo, »nevrotična«
— »psihotizira«. Kot taka nikakor ne zaznamuje »šibke točke«, Ahilove
pete stalinskega diskurza, marveč je obratno — če naj tako rečemo —
'vir njegove moči': prav ona podeljuje tistim, nad katerimi dominira
stalinski diskurz, njihov 'fanatizem', 'vero v nemogoče' itd.^-
Prav ta napetost performativ — denotativ (oz. konstativ) kaže, da
je stalinskemu diskurzu inherantna »indiferenca« množic." Gospo-
darja se ne posluša, in prav skozi to ne-poslušanje gospodar vlada."
Zato tudi »množice« niso histerizirane, histerični protipol vladajočemu
diskurzu gospodarja. Igra gospodarja in histerike je omejena na 'pri-
vilegirane' sloje, poteka napr. mecl birokracijo in »inteligenco«.
Če naj torej ob stalinskem diskurzu res ponovimo vprašanje, »ka-
teri so poganjki-k-uživanju tega diskurza? Katere označevalne učin-
ke se mu posreči mobilizirati, da bi se ga poslušalo...« (G. Miller,
Les pousse-au-jouir du maréchal Pétain, str. 19), potem je treba takoj
dodati, da se stalinski diskurz posreči prav s tem, da ga ne poslušamo:
186
dolgočasnost je njegova 'objektivna' opredelitev, ne zgolj slučajna po-
sledica ljudi, ki so njegovi 'avtorji' — preko te neberljivosti, celo
bedastoče, se daje kot diskurz oblasti:
»v osemdesetih letih preteklega stoletja, v dobi, ko so se marksisti borili
z narodniki, je predstavljal proletariat v Rusiji neznatno manjšino v primeri
s posamičnimi kmeti, ki so tvorili ogromno večino prebivalstva. Toda prole-
tariat se je kot razred razvijal, medtem ko so kmetje kot razred razpadali.
In prav zaradi tega, ker se je proletariat kot razred razvijal, so se marksisti
orientirali na proletariat. In niso se zmotili, zakaj proletariat se je potem —
kakor je znano — razvil iz neznatne sile v zgodovinsko in politično silo prvega
reda.
To se pravi, da je treba gledati naprej, ne pa nazaj, če se nočeš zmotiti
v politiki.. (Z — 109)
Prav Stalinov leitmotiv če se nočeš zmotiti v politiki, je treba...
najjasneje nakaže prelom z Mar.xom: historični materializem postane
metagovorica, ki zamrači lastno pozicijo izjavljanja. Od kod so marksi-
sd v dobi, ko so se borili z narodniki, govorili, da so sploh bili « poziciji,
iz katere so se lahko »zmotili«, »napačno izbrali«? — očitno iz neke 'zu-
nanje' objektivne točke metagovorice, od koder se nam zgodovinsko do-
gajanje razpre kot objektivno »polje sil« in kjer je treba »paziti, da se
ne zmotimo«, da se »orientiramo na« prave sile, na tiste, ki bodo zma-
gale — skratka, da stavimo na pravega konja.'' Na isto konstelacijo na-
letimo že v Stalinovem zgodnjem delu Anarhizem ali socializem:
»... ker je proletariat edini razred, ki nepretrgoma raste in se krepi, ki raz-
vija družbeno življenje in zbira okrog sebe vse revolucionarne elemente, je naša
dolžnost, da ga priznamo za glavno silo v sodobnem gibanju, stopimo v njegove
vrste in sprejmemo njegove napredne težnje za svoje težnje.« (Anarhizem ali so-
cializem, Ljubljana 1948. str. 12; podčrt. S. Z.)
Ta konstelacija nahaja svoje izvire v znani Kautskyjevi teoriji, po
kateri proletariat »spontano« pride zgolj do »ekonomizma«, ustrezno raz-
redno zavest pa lahko vanj vnese »od zunaj« edinole malomeščanska
inteligenca, nosilec znanstvenega spoznanja, ki se pridruži proletariatu
potem, ko 'objektivno-znanstveno' ugotovi njegovo zgodovinsko vlogo.
Simptomatično je seveda dejstvo, da gre za potezo, ki druži socialdemo-
kratski reformizem in stalinizem — gre za njuno skupno predpostavko,
ki oba zoperstavlja tako Marxu kot hniji marksizma, ki je oživela sredi
1. svetovne vojne in kjer se obnovi historični materializem kot znanost
pozicije, znanost, ki računa z mestom, od koder govori: za Marxov histo-
rični materializem je nesmiselno reči, da 'se ni zmotil s tem, ko se je
orientiral na proletariat', saj ni 'za' proletariat zato, ker bi pred tem
'objektivno-znanstveno' ugotovil, da 'bo proletariat zmagal', marveč zato,
ker vselej že govori iz pozicije proletariata. (Znano je, da je Kautskyjevo
teorijo vnašanja zavesti »od zunaj« v delavski razred prevzel tudi Lenin
— toda Leninovo ime smo izpustili namenoma: menimo namreč, da je
možno drugačno branje zadevnih Leninovih tekstov (nekaj nakazil v tej
smeri je podal že Etienne Balibar v Cinq études du matérialisme
historique); polje »teorije« mora glede na proletariat kot »dejavni sub-
jekt« ohraniti določeno vnanjost, ki še zdaleč ni prienačljiva poziciji
meta-govorice, marveč prav ohranja odprto praznino, preko katere pro-
letariat 'pride do besede'.) Ta zunanja pozicija metagovorice opredeljuje
tudi dvoznačnost, ki je na delu v pojmovanju svobode kot »dojete nuj-
nosti«:
»To se pravi, da postane znanost o zgodovini družbe, ne glede na vso zaplete-
nost v pojavih družbenega življenja, lahko prav tako točna znanost, kakor recimo
biologija, sposobna, izkoristiti zakone družbenega razvoja za praktično uporabo.
To se pravi, da ne smejo partije proletariata voditi v njeni praktični dejav-
nosti kakršni koli slučajni motivi, temveč zakoni družbenega razvoja, praktična
sklepi Iz teh zakonov.« (Z — 113—114)
V prvem odstavku gre za to, da — na način »zvijače uma«, na isti
način, kot pri tehnološki aplikaciji prirodnih znanosti'® — družbene za-
kone »izkoristimo za praktično uporabo«, kar implicira zunanjo pozicijo
»nas samih«; v drugem odstavku pa za to, da potegnemo »praktične
187
sklepe iz teh zakonov«, da sam smoter našega delovanja uskladimo s
spoznano nujnostjo. Enkrat je v svobodi spoznana nujnost omejena na
instrumentalno področje: če hočemo biti zares svobodni, moramo upo-
števati »objektivne zakone«, ki pa jih toliko bolj lahko »izkoriščamo« za
svoje lastne smotre, ki jih — vsaj implicitno — ne določa ta nujnost;
drugič pa je s »spoznanjem nujnosti« opredeljen sam smoter našega
delovanja — aporijo te druge variante lepo pokaže definicija svobode v
vzhodnonemškem filozofskem slovarju: da to, kar smo spoznali za nuj-
no, tudi »zavestno hočemo«. »Svobodni« smo torej le v toliko, v kolikor
se »objektivna nujnost zgodovine« ne izvršuje več »slepo«, kot »zvijača«
objektivnega/zgodovinskega uma, preko naših strasti itd., marveč mi
sami (Partija) stopimo na mesto »objektivnega uma« zgodovine; 'resnica'
te aporije je seveda — kot smo že videli — v tem, da sama Partija vna-
prej določa polje te »objektivne nujnosti« zgodovine, da s to »objektivno
nujnostjo« legitimira svoj voluntarizem.'"
Ista pozicija metagovorice opredeljuje osnovni postopek stalinska
»hcrmenevtike«; vzemimo spodbitje »platforme 83-ih« iz I. 1927:
.Na jeziku, to se pravi v platformi, niso trockisti in zinovjevci ugovarjali temu.
da je treba izpolnjevati partijske sklepe, in so se izjavljali za lojalnost, toda de-
јалвко so na najbolj grob način kršili partijske sklepe In se norčevali iz vsakršne
lojalnosti v odnosu do partije in njenega CK-ja.
... (ta formula na jeziku — dejansko se ponovi še trikrat) . . ..
To je bila najbolj lažniva platforma od vseh lažnivih platform opozicije.
Namen ji je bil, prevariti partijo.« (Z — 275)
Bolj kot libidinalno zanimiv očitek, da so se opozicionalci »norče-
vali« iz partijskih zadev, nas zanima odločilno vprašanje, od kod govori
samo to spodbitje, da lahko tako nevprašljivo sooča to, kar je zgolj »na
jeziku«, in to, kar je »dejansko« ter od koder je treba dojeti resnični
»namen« tega, kar je zgolj »na jeziku«; kajti platforma je — kar je iz
teksta jasno — »na jeziku« povsem sprejemljiva. To spodbitje pač go-
vori iz neke zunanje pozicije, od koder lahko primerjamo to, kar je
»na jeziku«, in to, kar je »dejansko«, skratka: govorico in »realnost«. Od
tod, iz te zunanje pozicije, se je treba približati tudi tim. »teoriji odraza«;
vprašanje je, kdo je tisti, ki zavzema »objektivno«-nevtralno pozicijo,
od koder lahko presoja, katera je tista odrazu zunanja, odražena »objek-
tivna realnost«, ter nato »primerja« odraz z njo in odloči, če ji odraz
ustreza ali ne. Takšna pozicija je seveda povsem nasprotna historično-
materialistični »kritiki ideologije« ali analitičnemu »simptomalnemu
branju«: »govorica« in »realnost«, »ideologija« in »dejanskost«, »odraz«
in »odraženo« so postavljeni kot povsem vnanji: pravda (Resnica Par-
tije) zoper istino (objektivno-faktično resnico), dejansko zoper tisto, kar
je na jeziku, eno poleg drugega, neposredno soočeno z drugim, ne pa,
da bi s simptomalnim branjem, detekcijo lukenj v istini, prodrli do po-
tlačenega Zakona (»tendence«) kot njene razsrediščene resnice: totalna
nemoč stalinskega diskurza — prav nemoč posredovanja-'kopulacije'
med univerzalnim in partikularnim (ta »impotenca« je seveda cena, ki
jo diskurz plača za to, da deluje kot diskurz oblasti); nemoč, ki se že
neposredno kaže kot nemoč, zajeti konkretno vsebino, priti od abstrakt-
nih »Zakonov« do njihove vsebine.i'a Od tod stalna potreba, da se tekst
nenehno polni s »primeri« (ki so seveda popolnoma neobvezni in vnanji,
povsem nasprotno analitičnemu »slučaju«), da se vsaka trditev ponovi:
»Dialektični materializem je svetovni nazor marksistično-leninske partije.
Imenuje se dialektični materializem zato, kar je (1) njegovo pristopanje k prirod-
nim pojavom, (2) njegova metoda proučevanja prirodnih pojavov, (3) njegova me-
toda spoznavanja teh pojavov dialektična, (1) njegova razlaga prirodnih pojavov,
(2) njegovo pojmovanje prirodnih pojavov, (3) njegova teorija pa materialistična.
Zgodovinski materializem je (1) razširitev tez dialektičnega materializma na
proučevanje družbenega življenja, (2) uporaba tez dialektičnega materializma (2a)
pri pojavil družbenega življenja, (2b) pri proučevanju družbe, (2c) pri proučevanju
zgodovine družbe,« (Z — 104)
Vsaka trditev je dva- ali trikrat ponovljena, pri čemer seveda ne
gre za označevalno-dialektično ponovitev, ki retroaktivno specificira iz-
hodiščni člen, mu 'da poanto' — obratno, te ponovitve so popolnoma 're-
dundantne', razlike med variantami ne igrajo nikakršne pertinentne
188
vloge. Dragače povedano, zadevo bi lahko napisali tudi takole: »Imenuje
se dialektični materializem zato, ker je njegova metoda dialektična, nje-
oova teorija pa materialistična. Zgodovinski materializem pa je uporaba
fez dialektičnega materializma pri proučevanju zgodovine družbe.«, ne
da bi karkoli releventnega izpadlo (le da tautologija izstopi še jasneje).
Repeticije so tu zgolj zato, da dajo abstraktni občosti videz konkretne-
ga bogastva, tj. vanje nas žene prav strah, da se ne bi pokazalo 'prazno
ogrodje', v zadnji instanci — čista tautologija (oblast je .. .oblast, zanjo
se ne da .seči) :
»To. kar se v življenju rodi in iz dneva v dan raste, je nepremagljivo, usta-
viti njegovo gibanje naprej je nemogoče. To se pravi, če se na primer poraja
v življenju proletariat kot razred in iz dneva v dan raste, naj bo danes še tako
slab in maloštevilen, končno bo vendar zmagal. Zakaj? Ker raste, se krepi in na-
preduje.« (Anarhizem ali socializem, str. 11)
Skratka: To, kar raste in se krepi, je nepremagljivo. Proletariat se
poraja in iz dneva v dan raste, je torej nepremagljiv. Zakaj? Zato, ker
raste, se krepi... Prav bedastoća tega tautološkega kroženja gibanja je
znamenje diskurza oblasti in proizvede specifično stalinsko ugodje,
ugodje, da na koncu spet naletimo na to, iz česar smo izšli. Obča formu-
la" takšnega 'stalinskega silogizma' je: 1. Obstoji A. 2. Ker če bi obstajal
ne-A, bi to pomenilo B. 3. Ker pa je to nemogoče, absurdno, smešno ...,
obstoji A. Primere bi lahko nizali v neskončnost, napr. 'pri nas je na ob-
lasti delavski razred, ker če ne bi bil na oblasti delavski razred, bi to
pomenilo, da je na oblasti nekdo drug; ker pa je to seveda absurdno ...
(»kdo pa naj bi bil ta drug...« itd.), je na oblasti delavski razred'. Drugi-
4)bjekt se evocira kot hipoteza, a takoj zavrne kot absurd, kot »nemož-
no«, tj. kot nekaj, kar a priori izključuje zaprto-homogeno polje stalin-
skega diskurza: če bi nastopil B, bi prišlo do Realitätsverlust, do groz-
ljivega srečanja z realnim — evocirana možnost je torej pobita na
eminentno simbolni ravni, s tem, da se skličemo na njeno nezdružljivost
z vladajočim diskurzivnim poljem. Dostop k realnosti pripada zgolj
»dialektični metodi«:
»Dialektična metoda pravi, da moramo gledati življenje prav tako,
kakršno je v resnici.« (ibid., str. 10) Ob tem ne zadošča pokazati, da je
ta propozicija glede na svojo vsebino zakrita tautologija »realnost je
treba gledati takšno, kakršna je realno«, marveč predvsem za nesmisel-
nost njene opozicije: kot da njena opozicija, »metafizična metoda«,
pravi, da življenja ne smemo gledati takega, kakršno je v resnici'! S
tem zgolj v čisti obliki privre na dan tendenca, da se — v klasični ter-
minologiji povedano — opredelitve veljave (pravilno-nepravilno ipd.) po-
dajajo v obliki opredelitev biti: ko stalinist sodi o stvari, se dela, kot da
jo zgolj opisuje. S tem izda svoj »voluntarizem«: 'v zadnji instanci' ni
važno, kaj kdo pravi, važno je, ali je — glede na svoj »objektivni po-
men« — 'na liniji' ali ne; o tem pa odloča prav sama Partija s tem, da
začrta razliko med »pravo« in »napačno linijo« — odločitev, ki je čisti
performativ: »prava linija« je to, kar pravi Partija, da je »prava linija«.
»Utemeljitev« pride kasneje, naknadno.
Druga plat tega »voluntarizma« je to, kar bi lahko s Heglom imeno-
vali 'strah pred objektom' (tudi in predvsem objektom želje): Stalinski
diskurz ne pove, kaj dobesedno trdi »sovražnik«, kaj je tisto 'negativno';
nasprotne teorije so »pobite« tako, da se jih zvede na očitni nesmisel:
»Po mnenju buharincev je bila stvar taka, da zmaga socializma ne po-
meni likvidacije buržoazije, temveč podpiranje njene rasti in njeno bo-
gatenje.« (Z — 266) Takšnih »buharincev« seveda ni težko »ovreči«. Ali:
»Pokazalo se je, da se je kršilo načelo prostovoljnosti v kolhozni gra-
ditvi. V celi vrsti okrajev so kmete silili vstopati v kolhoze, grozeč jim
z »razkulačenjem«, z izgubo volilne pravice itd., namesto da bi dovolili
kmetom, storiti to prostovoljno.« (Z — 296—297) Skratka: alternativa je
prisiljen ali prostovoljen vstop v kolhoze — da kmetje preprosto tudi
niso hoteli vstopiti v kolhoze, to je a priori izključeno.
Ta strah pred tem, da bi 'zvedeli, kaj pravi drugi', strah pred
dobesednostjo »sovražnika«, seveda implicira določeno libidinalno eko-
nomijo: prav drugi je s tem strahom predpostavljen kot objekt želje.
Stalinski diskurz ravna kot Nezavedno: ve, da zanikanje nima nikakrš-
ne moči, da bi drugi — čim bi ga dopustili v njegovi dobesednosti —
že zmagal, ne glede na to, če bi dodali, da to 'ni ta pravo'; zato ga je
189
treba izključiti. Ta psihotična poteza definira stalinski diskurz kot total-
no zaprto polje brez odnosa do svoje zunanjosti: vse, kar je 'izven', je
treba prevesti v že znano, že dogodeno, v tisto, kar že predvideva klasi-
fikacija »deviacij«. Ce upoštevamo to psihotično potezo, potem nas ne
sme presenetiti dejstvo, da se Zgodovina zaključi z dolgim Stalinovim
citatom proti »birokratičnemu prahu«, citatom, ki naj bi nam izdal
»ključ za nepremagljivost boljševiškega vodstva«:
»Mislim, da nas boljševilii spominjajo na junaka grške mitologije, na Anteja.
Tudi ti so prav tako kakor Antej silni zaradi tega. ker ohranjajo zvezo s svojo
materjo, z množicami, ki so jih rodile, vzredile in vzgojile. In dokler bodo ohra-
nili zvezo s svojo materjo, z ljudstvom, imajo vse šanse, da bodo ostali nepre-
magljivi.« (Z — 349)
Ni slučajno, da najdemo isto aluzijo na Anteja na začetku Mar.xove-
ga 18. bruniaira — vendar kot prispodobo razrednega sovražnika pro-
letarskih revolucij, ki »mečejo svojega nasprotnika le zato ob tla, da bi
se napil iz zemlje novih moči in da bi nato še ogromnejši znova vstal
proti njim«. Posebno važno pa je, da te Stalinove vrstice beremo v na-
vezavi na začetek znamenite »prisege boljševiške partije svojemu vo-
ditelju, Leninu, ki bo živel na veke« :
»Mi, komunisti, smo ljudje posebnega kova. Ustvarjeni smo iz posebnega ma-
teriala. Mi smo tisti, ki tvorimo armado velikega proletarskega stratega, armado
tovariša Lenina. Nič ni višjega kakor čast, pripadati tej armadi. Nič ni višjega ka-
kor naziv člana partije, ki ji je ustanovitelj in voditelj bil tovariš Lenin , , .
Ko nas je zapuščal, nam je tovariš Lenin naročal, naj cenimo visoko in ohra-
nimo čisti velik naziv člana partije. Prisegamo ti, tovariš Lenin, da bomo častno
izpolnili to tvojo zapoved! . . .« (Z — 259)
Itd. Še Šestkrat. — Navidez je to prisego kaj lahko zvesti na model
»oidipianizacije«, zadolžitve mrtvemu očetu, ki zavlada kot ime. Toda
takšno branje prepreči njena navezava na zaključek Zgodovine; navidez
sta ta dva odlomka nasprotna: enkrat je govora o stopljenosti boljševi-
kov z »množicami« kot o viru njihove moči, drugič o tem, da so »ljudje
posebnega kova«. Vendar je treba ti dve potezi brati skupaj: »privilegij«
boljševikov, ki jim daje posebno moč, je prav v tem, da »ohranjajo zve-
zo s svojo materjo, z množicami«. Paradoks (kako naj jih prav njihova
privilegirana zveza z množicami loči od ostalih ljudi, torej konec kon-
cev od — množic?) se razreši, če upoštevamo, da je osnovna poteza sta-
linske ideologije prav abstraktna opozicija »množice« in »individua«:
»množica« je bitnost, ki pravzaprav neposredno nima nič opraviti
z empiričnimi individui — obratno, ti so vselej potencialni »izmečki«,
nosilci maloburžoaznih »navad iz preteklosti« itd,; edini »empirični«
reprezentant »resnične« množice so prav — boljševiki.
Od tod pa ni več težko opredeliti mesto »Partije« v ekonomiji sta-
linskega diskurza: Partija — ta »udarni odred delavskega razreda«, se-
stavljen iz »ljudi posebnega kova«, ustvarjenih »iz posebnega materia-
la«'®, in hkrati tesno zavezan »svoji materi, množicam« — zavzema prav
mesto materinega falosa. Materin falos pripada — kot je znano — feti-
šistični strukturi, in reči, da deluje »Partija« znotraj stalinskega diskur-
za kot fetiš, to gotovo drži, ni pa nič novega, poleg tega pa še odpira pot
humanistični kritiki »fetišizma« (ne pozabimo, da je sam pojem »fetiša«
v naši tradiciji nezvedljivo zaznamovan s krščanskim monoteizmoml).
Zato je treba toliko bolj vztrajati pri striktno freudovski opredelitvi tega
pojma; kot vemo, se pri Freudu fetiš veže na določeno »zatajitev real-
nosti«, v zadnji instanci: »realnosti« kastracije (zatajitev — Verleug-
nung — in ne zanikanje — Verneinung —!); to, kar se »zataji«, je prav
ločitev falosa (Partije) od matere (množic), se pravi tista zgoraj orisana
pozicija vnanjosti, metagovorice, iz katere se Partije 'ne zmoti' s tem,
da 'izbere' delavski razred. (Izhajajoč od tega sklopa bi lahko tudi doje-
li vsaj določeno plat stalinskih »procesov« kot halucinatorično prikazova-
nje v »realnem« tega, kar je izključeno iz zaprtega-homogenega univer-
zuma stalinskega diskurza kot »nezamišljivo« in česar »zatajitev«
vzpostavlja simbolno realnost tega diskurza; hkrati pa že kot »realiza-
cijo realnega«, tj. kot — vselej znova spodleteli — poskus, »realizirati« to
halucinacijo v simbolni realnosti, doseči, da bi •— skozi »priznanje«
drugega — delovala kot diskurz, kot intersubjektivna vez, »Izdajalcem«
190
se namreč očita prav razcep z množicami, izdaja interesov množic, po-
skus restavracije prejšnjega družbenega reda itd. — skratka, lasten
„termidor«.)
Ta zatajena ločitev Partije od množic pa sama nakazuje neko glob-
ljo spremembo osnovne konstelacije: premik »revolucionarnega sub-
jekta« od proletariata v striktnem marksovskem pomenu brezsubstanč-
ne subjektivnosti na 'najširše kmečke in delovne množice" itd. Tako
se težišče od razreda in razrednega boja vse bolj premika na boj »širo-
kih množic« zoper prav tako abstraktneje opredeljene »izkoriščevalce«.
Od tod lahko nastopi Partija kot Antej v odnosu do matere-množice;
.\larxov revolucionarni subjekt — proletariat — pa nasprotno NI v po-
ložaju »matere-množice«, marveč je zanj značilna prav totalna brezsub-
stančnost, iztrganost sleherni »zakoreninjenosti«, sleherni incestuozni
zaprtosti — zato tudi za odnos marksovske revolucionarne stranke do
proletariata ne moremo uporabiti prispodobe Antej-zemlja. (Na tem
mestu bi lahko razpršili nesporazume v zvezi s Freudovo analizo raz-
merja »vodja«-»množica«: kot smo že nakazali v 1. opombi, je 'čisti
model' tega razmerja fašizem, in revolucionarno delavsko gibanje kot gi-
banje, ki zavestno prakticira razredni boj, preprosto NI v položaju
»množice« v striktnem freudovskem pomenu. V kolikor v delavskem
gibanju zavlada ekonomija »množice« (ki se vselej konstituira v kore-
Faciji z »vodjo«, skozi imaginarno identifikacijo z likom »vodje« kot
»skupnim imenovalcem« množice — kar še kako potrjuje »stalinizem«!
—) gre prav za »dogmatizacijo« tega gibanja. V zvezi s tem je posebej
instruktivna Freudova pripomba, da na ravni »množice« ne obstoji spol-
na razlika — posebej instruktivna, če ob nji upoštevamo homolognost
vlog spolne razlike in razredne »razlike«.)
Stalinizem kajpada ta premik v praksi 'realistično' prizna in ga
celo aktivno proizvaja (odpoveduje se revolucijam v Evropi itd.), toda
zanika njegove odločilne teoretske konsekvence: dela se, kot da obstoji
glede tega kontinuiranost z Marxom. Prav po tem je stalinski diskurz
»psihotičen«, tj. zaznamovan s psihotičnim razcepom: 'nevtralen'-nepo-
sredovan soobstoj teoretskih »dogem«, ki ponavljajo Marxove besede
(ki pa imajo seveda v novi zgodovinski konstelaciji povsem drug domet),
ter skrajnega praktičnega »realizma«. Zato se ne smemo začuditi, če se
ta zatajitev realnosti v osrčju stalinske ideologije ne le ujema s skraj-
nim »realizmom« efektivne stalinske politike, marveč mu prav odpira
polje; ta »realizem« začrta namreč že sama »teorija«; kaj je drugega
vsebina Stalinovih formul dialektike kot vrsta abstraktnih napotil, kako
ravnati, da »se ne zmotimo v politiki«, kaj drugega ostane, če abstrahi-
ramo od nalepljenih »primerov«, kot abstraktna shema oblasti: kako
obvladati naravo, kako obvladati družbo. Prav oblast je tista, ki vztraja
kot isto v teku dialektičnega »univerzalnega spreminjanja«.
Ta dostop na mesto oblasti seveda zahteva določeno odpoved: »Uži-
vati oblast je božanske narave in predpostavlja neko žrtev, znamenje
kastracije. ... Božanski red čistega užitka zabriše razliko spolov: tam,
kjer se nahaja oblast, so zgolj kastriranci.« (P. Legendre, Jouir du pou-
voir, str. 140, 141) Toda ne pozabimo, da ta »kastracija« ni simbolna
kastracija, preko katere »integriramo« spolno razliko, marveč prav na-
sprotno zator te razlike: »kastriran« je prav falos kot označevalec Raz-
like, s čimer se Oblast definira kot »kraljestvo Enega, edinega Spola,
Eno-spola, ki ne pozna niti umazanije niti razlike« (ibid., str. 141). »Pri-
sega« ob Leninovi smrti ni zaobljuba Imenu-Očeta, marveč prisega
»čistih«, da bodo varovali svojo »skrivnost« — imaginarno kastriranost,
ki jih postavlja na mesto materinega falosa kot privilegirano mesto
Oblasti.
Retorika, s katero se maskira užitek stalinskega gospodarja, nje-
govo uživanje oblasti," in ki hkrati omogoči zator tega, kar bi lahko
imenovali 'revolucionarno uživanje' — moment irupcije tega, kar po-
navadi skušamo zajeti z ne povsem primerno, ker teološko obarvano
formulo »samogibanja množic«, v polje oblasti —, ta retorika se organi-
zira okoli pojma »izgradnje socializma«; 'graditi socializem, to je resna
zadeva, zanjo je treba zbrati vse sile' itd. Opora temu je nova libidinalna
vsebina, s katero se nabije Marxova teza o »dveh fazah komunizma«:
ostra ločnica med prvo, »nižjo« fazo (»izgradnjo socializma«, ko so po-
trebne odpoved, disciplina, diktatura itd.), ter drugo, »višjo« fazo »uži-
vanja plodov« te izgradnje, kar pa seveda v konkretni konstelaciji delu-
je kot v 'slabo neskončnost' odlagani alibi.-" Kratek stik, ki je tu na
191
delu, bi lahko zajeli, izhajajoč iz pričujočnosti 'naivne' teološko-instru-
mentalne relacije (sredstvo — cilj) med dvema fazama — najprej odpo-
ved, delo za..., nato uživanje: kot da ne prinese že ta odpoved-uživanju
v »prvi fazi« (ko je treba še 'graditi materialne pogoje komunizma')
na ravni označevalca specifično libidinalno ekonomijo uživanja, znotraj
katere lahko »druga faza« deluje zgolj kot imaginarni alibi. Razlog
temu je nedvomno iskati v »nedoločeni ogromnosti« smotrov revo-
lucije, pred katero se »vedno znova zgrozimo« (Marx) — groza pred
»nemogočo« nalogo, ki nakazuje bližino realnega, medtem ko ni stalini-
zem nič drugega kot skrajni «realizem«.
Glede na to fetišistično strukturo, ki je na delu v stalinski »Partiji«,
pa je jasno, da vodja stalinske Partije ne more delovati kot mrtev-sim-
bolni oče, nosilec simbolne kastracije (se pravi »integracije« označevalne-
spolne Razlike). Na tem mestu bi veljalo tvegati in predlagati nov kon-
cept. sposojen pri Sergiu Finziju:-' stalinski vodja-Partije igra — v
libidinalni ekonomiji, ki mu je lastna — vlogo analnega očeta, paranoid-
nega očeta, ki neprenehno »čisti« rod njegovih »izmečkov«, da bi ohranil
Partijo v njeni nedotaknjeni čistosti, ne-kastriranosti, torej prav nosilca
seksualne in-diference, odbitja Razlike.
Stalinski analni oče ni Ime, ki nas zadolži, marveč nasprotno sam
deluje v našem imenu (v imenu »množic«, »delavskega razreda« itd.);
v našem imenu razločuje v nas samih »dobro« in »zlo« (»progresivno«
in »reakcionarno«), s tem, da nastopa — stoječ na mestu objektivne-
nevtralne vrednosti — kot nosilec našega lastnega »objektivnega«,
»resničnega interesa«, tj. kot tisti, ki (se zanj predpostavlja, da) ve za
nas. In prav to nevtralno-objektivno mesto vednosti je tisto, ki naredi
stalinski diskurz povsem nezvedljivega na fašizem: če drži, da je za
fašistoidni rasizem odločilen fantazem Žida kot gospodarja moje želje
(D. Sibonv) — »Žid« je tisti, ki 've za mojo željo' in me od tod obvlada,
medtem "ko je Führer tisti, ki (seveda v ekonomiji tega fantazma)
uteleša željo »množice« in jo od tod 'obvlada' —, pa je v stalinski
ekonomiji razmerje takorekoč obrnjeno: njen odločilen fantazem je
ravno gospostvo nad željo drugega. Sam stalinist pretendira na to, da
bi postal preko brezkončnega »procesa« gospodar želje drugega (»izda-
jalca« itd., ki — v ekonomiji tega fantazma — uteleša željo, ne toliko
željo »množic« kot željo samega stalinista, izključeno in vračajočo
se »od zunaj«, v halucinaciji »komplotov« ipd.), in to na podlagi ti-
stega nevtralnega, »kastriranega« mesta brez želje, mesta »objektivne«
vednosti »interesov«.-^ Ce prinaša fašizem v svoji libidinalni ekono-
miji psihotični fantazem želje, ki je osvobojena Crke: čisti glas,
ki nas neposredno ('iz oči v oči') hipnotično zajame, pa se stalinska
objektivna Vednost veže na fantazem Spisa, izvzetega Želji."
Vzemimo velike stalinske procese in takoj naletimo na dejstvo,
ki je nezamišljivo v fašizmu: popolno »priznanje«. Tega nikakor ne
smemo zvesti na domnevni »hujši teror« stalinizma, češ tukaj je pritisk
tako stopnjevan, da je onemogočena celo vloga heroja-žrtve — na-
sprotno, opravka imamo z v osnovi drugačno konstelacijo: v fašizmu
manjka tisti »univerzalni«, skupni medij med krivcem in tožiteljem,
znotraj katerega bi lahko krivca «prepričali« v njegovo krivdo. Gre
za spopad partikularizmov, utemeljenih v »bioloških« danostih (Blut
und Boden), in to, da krivec »sprejme« krivdo, bi — v očeh fašista —
prej postavilo v čudno luč njega samega: kako to, da so moji argu-
menti sprejemljivi za Zida? Eden osnovnih mehanizmov stalinskih
procesov pa je, da dosežemo priznanje z dobro znano argumentacijo:
'kriv ali nedolžen, bodi dober komunist, uvidi, kaj tvoja dejanja, kaj
sàmo tvoje zavračanje krivde objektivno pomeni, ne glede na to, da
si subjektivno lahko pošten; Partija v sedanjem trenutku (da si utrdi
notranjo kohezijo zaradi zunanjega sovražnika itd.) rabi žrtve — zato
priznaj !'-< Skratka, psihotični razcep med nevtralnim mestom »ob-
jektivnega spoznanja« in partikularnim kraljestvom »izmečkov« je
vnešen v samo žrtev: žrtev je kriva, je »izmeček«, hkrati pa se je
zmožna povzpeti do univerzalnega — »objektivnega« gledišča, od ko-
der lahko »uvidi« svojo krivdo. Ta osnovni mehanizem »samokritike« —
kjer imamo v skrajni konsekvenci opravka z žrtvami, ki same zase
zahtevajo smrtno kazen — je nezamišljiv v fašizmu; v čisti obliki
izstopi v samoobtožnicah Rudolfa Slanskega, Laszla Rajka itd. v znanih
procesih: na vprašanje, kako je zašel na pot izdaje, Slanskv popolnoma
jasno odgovori v stilu pozitivističnega opazovalca — v stilu čiste nev-
192
traine metagovorice —, da zaradi buržoaznega okolja in vzgoje, zato,
leer se že zaradi porekla ni mogel vživeti v delavski razred itd. In —
kakorkoli že to zveni paradoksno — prav po tem momentu je stalinski
diskurz dedič razsvetljenstva, izhaja iz osnovne postavke enotne, uni-
verzalne »umnosti«, ki je zanjo vsakomur, tudi najbolj zavrženemu
trockističnemu »izmečku«, dano, da jo »uvidi« — in od tod »prizna«.^'^
Stalinski diskurz je prav svojevrsten »terorizem« te lastne univer-
zalne »menosti« — nezamišljivo je, da krivci ne bi »priznali«, da ne
bi 'uvideh, kaj objektivno pomenijo njihova dejanja', vse dileme so
v polju tega diskurza že vnaprej prevedene v samoobsebiumevno
obliko.^"
Oblast intervenira potemtakem v diskurzu prav tam, kjer je, je
navidez najmanj, kjer jo najmanj pričakujemo: nastopi prav v obliki
nevtralnega, zunajdiskurzivnega mesta objektivne vednosti, ki naj bi
se vanj ne vpisala subjektivna pozicija izjavljanja: v obliki »objektivne
realnosti«, s katero se legitimira oblast, v obliki »objektivnega po-
mena« tvojih dejanj itd. In Partija deluje kot fetiš prav s tem, da
je »enotnost teorije in prakse«: edino mesto v redu »empirije« (prak-
tičnih interesov, profanega, v zadnji liniji: izmečkov), na katerem
se utelesi objektivna-nevtralna vednost, ki jo reprezentirajo Teksti
»klasikov«;-' kot taka je lahko zgolj nekaj brez-spolnega, absolutno
homogena enotnost brez razhke, čista tautologija: »Partija, to je enot-
nost volje, ki izključuje vsakršen frakcionizem in vsakršno delitev
oblasti v Partiji.« (Načela leninizma) Izrinjena razlika pa se seveda
maščuje tako, da se enotnost nujno premešča v nikoli dosežen Ideal,
ki se mu lahko bližamo zgolj prek brezkončnega procesa »čiščenja«,
torej prav diferenciacije — procesa, ki je zavoljo svojega nezvedlji-
vega insistiranja spodrsljaj par excellence.
Zato velja zaključiti z opisom zadnjega velikega stalinskega pro-
cesa — gre za tekst čistega označevalnega uživanja, 'poslastico', ki
smo jo namenoma hranili za konec in ki jo bomo — za zdaj — pustili
interpretativno neobdelano. Jasno je le to, da pred libidinalno pezo
takega teksta odpove sleherna »kritika«, ki dosledno ne upošteva
'avtonomne' označevalne ekonomije.
»Leto 1937 je razkrilo nove podatke o Izmečkih iz vrst buharinsko-trocki-
stične bande. Sodni proces v zadevi Pjatakova, Radeka in drugih, sodni procesi v
zadevi Tuhačevskega, Jakira in drugih ter končno sodni proces v zadevi Bu-
harina, Rykova, Krestinskega, Rosenholza in drugih — vsi ti procesi so po-
kazali, da so buharinci in trockisti, kakor se vidi, že zdavnaj tvorili eno samo
skupno bando sovražnikov ljudstva v podobi »desničarsko-trockističnega bloka«.
Sodni procesi so pokazali, da so se ti izmečki človeškega rodu skupaj s
sovražniki ljudstva — Trockim, Zinovjevom in Kamenevom — združili v zaroto
proti Leninu, proti partiji, proti sovjetski državi že od prvih dni Oktobrske
socialistične revolucije dalje. Provokatorski poskusi, onemogočiti brestlitovski
mir v začetku 1. 1918; zarota proti Leninu in dogovor z »levimi« eseri o aretaciji
In umoru Lenina. Stalina, Sverdlova pomladi 1. 1918; zločinski strel na Lenina
in njegova ranitev poleti 1. 1918; upor »levih« eserov poleti 1. 1918; namerna za-
ostritev nesoglasij v partiji 1. 1921 s ciljem, omajati in od znotraj vreči Leninovo
vodstvo; poskusi, vreči vodstvo partije med Leninovo boleznijo in po njegovi
smrti; izdajanje državnih tajnosti in oskrbovanje tujih špijonskih služb s špi-
jonskimi podatki; zločinski umor Kirova; saboterske delovanje, diverzije, eksplo-
zije; zločinski umor Menžinskega, Kujbyševa, Gorkega — vsi ti in podobni jim
zločini so se izvrševali, kakor se je pokazalo, vseh dvajset let s sodelovanjem
ali pod vodstvom Trockega, Zinovjeva, Kameneva, Buharina, Rykova in njihovih
pajdašev — po naročilu tujih buržoaznih špijonskih služb.
Sodni procesi so razkrili, da je bil trockistično-buharinskim izmečkom pri
tem, ko so izpolnjevali voljo svojih gospodarjev — tujih buržoaznih špijonskih
služb, cilj, uničiti partijo in sovjetsko državo, spodkopati obrambo dežele,
olajšati tujo vojaško intervencijo, pripraviti poraz Rdeče armade, razkosati ZSSR,
izročiti sovjetsko Primorje Japoncem, izročiti sovjetsko Belorusijo Poljakom,
izročiti sovjetsko Ukrajino Nemcem, uničiti pridobivanje delavcev in kolhoz-
nikov, obnoviti kapitalistično suženjstvo v ZSSR.
Ti belogvardejski pigmejci, ki bi njihovo moč mogli primerjati kvečjemu
moči ničevne mišice, so se očevidno imeli — sebi v zabavo — za gospodarje dežele
in so si domišljali, da dejansko morejo razdajati in prodajati tujcem Ukrajino,
Belorusijo, Primorje.
193
Te belogvardejske mušice so pozabile, da je gospodar sovjetske dežele
sovjetsko ljudstvo, gospoda Rykovi, Buharini, Zinovjevi, Kamenevi pa da so
samo ljudje, ki so začasno v službi države, ta pa jih vsak trenutek lahko vrže
iz svojih pisarn kot nepotrebno navlako.
Ti ničevi lakaji fašistov so pozabili, da je treba, da sovjetsko ljudstvo s
prstom migne, pa po njih ne bo ne duha ne sluha.
Sovjetsko sodišče je obsodilo buharinsko-trockistične izmečke na ustrelitev.
Ljudski komisariat za notranje zadeve je obsodbo izvršil.
Sovjetsko ljudstvo je odobrilo razbitje buharinsko-trockistične bande in
je prešlo k na dnevnem redu stoječim zadevam.«!«
Žižek Slavoj
OPOMBE:
1	Freud v Massenpsychologie und Ich-Analyse — kot je to pokazal že Adorno
—	navidez opisuje libidinalno strukturo množičnih političnih gibanj 'nasploh', toda
v resnici takoreltoč vnaprej zariše libidinalno strukturo fašizma (čeprav so mu bila
—	paradoksalno — konkretno pred očmi takratna socialistična gibanja); ne da
njegova analiza nima 'splošne veljave', toda tisti konkretni 'primer', 'reprezentant
svojega rodu': historična podoba, ob kateri takorekoč v čisti obUki izstopi relacija
vodja-množica, ki jo opisuje Freud, in ki zato zavzema mesto 'ključa' za razre-
šitev občega problema, so nedvomno fašistična gibanja. Vsa ta vprašanja so osvet-
ljena iz striktnega materialistično-dialektičnega gledišča v spisu M. Dolarja o
marksističnih interpretacijah fašizma, natisnjenim v tej številki.
2	Je pri tem slučajno, da se to dleretično cepljenje zaključi z »borbo proti-
slovij« kot zadnjim »dobrim« objektom? Ne, kajti zaključi se na mestu, kjer tako-
rekoč proizvede svojo lastno formulo: »borba protislovij« je namreč prav cepljenje
vsakega objekta na »progresivno« in »reakcionarno«, »rastočo« in »propadajočo
stran, prav to pa se dogaja v sami shemi potez dialektike! Navedimo odlomeit,
ki jasno izpriča teleološko-evolucionistično naravo stalinske »borbe protislovij«:
»Videli smo, da je življenje v nepretrganem gibanju, zato moramo gledati
življenje v njegovem gibanju in se vprašati: kam teče življenje? Videli smo, da je
življenje slika nepretrganega propadanja in nastajanja, zato je naša dolžnost
gledati na življenje v njegovem propadanju in nastajanju in se vprašati: kaj pro-
pada in kaj nastaja v življenju? . . . kakor hitro se življenje spreminja in je v gi-
banju, ima vsak življenjski pojav dve tendenci: pozitivno in negativno, prvo mo-
ramo braniti, drugo pa zavreči.« (Anarhizem ali socializem, str, 10—11 in 17)
Takšna »enotnost nasprotij« je seveda nekaj povsem drugega od tiste pri
Marxu, kjer gre predvsem za to, da ugotovimo, kako »negativna« plat izvira iz
same »pozitivne«, »normalne« — kako napr. kriza ni izjema, marveč nujen rezultat
»normalnega« razvoja kapitalizma. Pri Stalinu pa imamo opravka prav s tistim,
kar Marx ironizira v Bedi filozofije kot Proudhonovo malomeščansko dialektiko:
vsaka stvar ima dve plati, dobro In slabo; proti slabi se je treba boriti, dobro
podpirati.
3	Takšen logični ustroj stalinskih »osnovnih potez« je nakazan že v spisu B.
Debenjaka Dialektična metoda plus materialistična teorija, v V alternativi, Ljub-
ljana 1974.
4	N1 slučajno, da najdemo homologno logiko v znani šali o stalinskem postop-
ku ugotavljanja krivde: (1) Ti si špijon. (2) Sicer nisi špijon, vendar bi lahko bil,
ker imaš doma radijski oddajnik. (3) Oddajnika sicer nimaš, vendar bi ga lahko
sestavil, ker delaš v tovarni radijskih aparatov. (4) V tej tovarni sicer ne delaš, a v
nji dela tvoj prijatelj, ki bi ti lahko preskrbel sestavne dele. (5) Tvoj prijatelj sicer
ne dela v tej tovarni, a je delal v njej pred tremi leti itd. itd. — za vsem tem
se jasno kažejo obrisi osnovne formule psihotičnega razcepa, kakor jo je izpostavil
Octave Mannoni (prim. Clefs pour l'Imaginaire): je sais bien, mais quand même...
—	saj vem, pa vendar, , . (rasistična varianta: saj nimam nič proti Zidom, pa ven-
dar. . .). Sofizem tega postopka je jasen: gre prav tako za vrsto opozicij, ki se
'diagonalno' nalagajo druga na drugo v procesu dieretičnega razločevanja, in
vsa operacija je v tem, da možnost vzamemo za dejanskost (napr. da bi lahlio
.sestavil radijski oddajnik, to se Izenači z = da si ga sestavil), tako da nam je treba
dokazati zgolj ustrezen člen najvišje opozicije (napr. da je tvoj prijatelj pred tremi
leti delal v tovarni z radijskimi aparati), pa »postane vse jasno«, tj. je »izpeljano«,
da si špijon. In če upoštevamo, da pomeni simbolna kastracija »nemogočo mož-
nost« (groza me je kastracije, hkrati pa sem prepričan, da me ne more doleteti —
ta protislovna konstelacija je tipično znamenje kastrativne razsežnosti), potem bi
lahko tvegali trditev, da že sam formalni ustroj stalinskih »osnovnih potez« deluje
kot zatajitev kastracije.
5	Ista logika »hočem-oboje« vdre na površino v sledečem Stalinovem odgovoru:
»Na vprašanje, kateri odklon je slabši, je tov. Stalin odgovarjal: »Oba sta slabša,
tako prvi kakor drugi odklon. In če se bosta ta dva odklona razpasla, lahko raz-
krojita in pogubita partijo. Na srečo imamo v partiji sile, ki lahko odsečejo tako
prvi kakor drugi odklon.« /Partija je dejansko razbila in odsekala tako »levi« ka-
kor desni odklon.« (Z — 268) Kot otrok — koga imaš rajši, očeta ali mamo? Oba
imam rajši. Kot nam pove nadaljevanje, je cena, ki jo moramo plačati za tak.?no
Celoto brez zgube, kajpada v tem, da je treba marsikaj »odsekati«.
e Stalinski diskurz tukaj pravzaprav trči ob aporijo kantovskega moralnega
Ideala, ki Jo je Hegel izstavil v Fenomenologiji: kot da realizacija moralnega
Ideala ne bi zničila same morale!
7 Vsa marksistična tradicija je zaznamovana z bojem teh »dveh linij« neinte-
grirane-paranoldne razlike in integrirane-označevalne razlike; njegov odmev naj-
demo celo v znamenitem kitajskem sporu o tem, ali se eno cepi v dvoje, ali pa se
194
dvoje združuje v eno, sporu, ki je — kot vemo — pomenil uvod v »kulturno revo-
lucijo'. Za nas je seveda važno, da smo pozorni na libidinalni vložek tega boja,
vložek, ki izstopi toliko bolj jasno, kolikor bolj zavzame ta boj obliko »abstraktno-
-leoretičnega« spora.
Prav tako ni slučajna vez stalinske diferenciacije na »pravilno« in »nepravil-
no« linijo s Platonovo diéresis: sploh bi lahko — nekolikanj eshatološko povedano
Stalina dojeli kot dovršitev' in hkrati 'obrat' tiste linije, ki začenja s Platonom
in ki zasnavlja politiko filozofije kot poziv Tiranu, poziv filozofa — dvornega nor-
ca Gospodarju (Lacan), naj ga vzame resno, (Platon — Dioniz, Aristotel — Aleksan-
der, Tomaš — papež, Hegel — Napoleon in pruska monarhija); s Stalinovim »O dia-
lektičnem in historičnem materializmu« pa postane za razliko od Platona, ki hoče,
da bi filozofi postali tirani, sam tiran filozof.
» Kar ni povsem brez veze že s Kantovo opredelitvijo svobode kot možnosti,
ravnati v skladu z univerzalnim Zakonom. Sicer pa je med stalinsko in heglovsko
svobodo kot »dojeto nujnostjo« odločilna razlika: pri Heglu ne gre zgolj za to, da
se prepoznamo v tuji nujnosti, da jo 'naredimo za svojo', 'ravnamo v skladu z
njo', marveč da jo hkrati 'ukinemo', dojamemo kot naše lastno delo.
9 Da se izognemo nesporazumu — zaradi povedanega nič manj ne mislimo,
da "Svoboda« pretežno deluje kot ideološki pojem, tj. da je prav tisti »spontani«
pojem »svobode«, v imenu katerega se zoperstavljamo »stalinizmu«, pretežno ideo-
loško zaznamovan.
'o S tem, ko histerična kritika — večina »disidentov« — kritizira 'paradokse'
in nesmisle' stalinskega diskurza, ki smo jih mi nekaj skušali Izločiti, to še zme-
raj počenja z zahtevo koherence brez paradoksov — odveč je pripomniti, da s tem
zgolj utira pot 'neostalinizmu', ki ohranja isti sistem brez 'ekscesov'. Drugače po-
vedano. 'nesmislov' stalinskega diskurza mi ne kritiziramo v imenu 'smisla', kohe-
rence brez paradoksov, marveč vidimo v teh nesmislih prav učinek radikalnega
stremljenja k homogenosti Smisla brez praznin, psihotične težnje k 'zaprtemu
sistemu'.
11 Na isto napetost performativ/denotativ naletimo že v sami shemi dialektika/
metafizika: v tej postopni diferenciaciji potez dialektike deluje »metafizika« kot
sama sila »abstraktne negativnosti«, ki prlsiljuje nevtralno-pozitivno občost vsako-
kratnega rodu »dialektike« k specifikaciji: ki prisili celoto, da se specificira v
razvojni proces in ne stanje miru, razvojni proces, da se specificira v razvoj od
nižjega k višjemu itd.; prav nasprotno ravni »izjave«, kjer naj bi bila »dialektika«
in ne »metafizika« tista sila neprenehnega preraščanja danega, negiranja itd., tisti
krt«, ki načenja otrplo »metafizično« danost.
li Prav o tej »zatajitvi realnosti«, na kateri je zgrajen stalinski diskurz, o do-
metu razkoraka med istino in pravdo (da ima dejstvena napačnost kot taka pomen
zanikanja dejstev, ki so »napačna« glede na »objektivno resnico«. Pravdo, utele-
šeno v Partiji) najdemo mnogo zanimivega v morda preveč zanemarjeni Marcuse-
jevi knjigi Soviet Marxism, ki — mimogrede povedano — daleč presega njegova
razvpita dela, Eros in civilizacijo ter Enodimenzionalnega človeka.
Ko naletimo v stalinskem diskurzu na »implicitne« trditve — na trditve, ki
sicer niso direktno izrečene, vendar »implicirane« v izrečenem — očitno »iracional-
ne«, »neznanstvene« narave (napr. implicitni finalizem/teleologizem, v okviru kate-
rega llsenkisti direktno trdijo, da pri sajenju dreves v »šopkih« nekatera med
njimi odmrejo ne zato, ker je premalo prostora, da bi vsa preživela, ker jim torej
postane pretesno in lahko prežive le močnejši, marveč odmrejo zato, da jim ne bi
postalo pretesno, se torej »žrtvujejo« za dobro celote; ali — pravtako lisenkistična
ideja — da samo žito v sebi »teži« k popolnosti, »teži« k temu, da bi dalo čim
boljše rezultate poljedelcu, da torej takorekoč že sama narava v sebi »teži« k temu,
da bi čimbolj ustregla svojemu gospodarju — človeku), je odločilno vprašanje, ki
se ob tem zastavlja, na kateri ravni se gibljejo te trditve. Menimo, da je takšne
trditve treba dojeti, izhajajoč Iz psihoanalitičnega pojmovnega instrumentarija: iz
tistega, kar Freud imenuje »nezavedne teorije« (tako kot napr. otrok — pa tudi
odrasel — »veruje« v kastracijo ženske — lahko, da »raclonalno-zavestno« vanje
ne verjamemo, da vemo, da gre za »nesmiselne fantazme«, toda nezavedno smo
fiksirani nanje, in kot take še bolj kot to, v kar smo zavestno »prepričani«, opre-
deljujejo našo libidinalno ekonomijo in naše delovanje. Pomenijo našo potlačeno
'resnico«, in to. da »raclonalno-zavestno« »vemo, da ne držijo«, je zgolj njihovo
zanikanje v strogem analitičnem pomenu (Verneinung), ki je prav oblika spregle-
danja njihovega dometa, daleč od tega, da bi prizadelo njihovo moč. Trenutke,
kjer te trditve že napol eksplicitno vdrejo na dan, napr. omenjena mesta lisen-
kističnega diskurza, je potemtakem bržkone treba dojeti kot »simptome«, vdore
tega sicer Izrinjenega diskurza, ki pa zato — prav kot izrinjen — nič manj ne ob-
vladuje celotno ekonomijo »stalinizma«, torej kot mesta, na katerih le-ta »pokaže
karte«.
Morda tukaj poteka meja med »objektivizmom« In »subjektlvizmom«: na za-
vestno-eksplicitni ravni pomeni »stalinizem« mehanično-materialistični objektivi-
zem. toda v kar »v resnici (nezavedno) verjame«, je skrajni antropocentrični teleo-
logizem-finalizem: da narava sama »po svoji naravi« hoče ustreči človeku ipd.
13	Ta tip indiference do političnega se seveda v osnovi razlikuje od konzer-
vativno-meščanskega, usmerjenega v »državo blagostanja«. Mimogrede povedano, s
tem nikakor ne pobijamo trditve, da ne obstoji indiferenca v političnih zadevah
— saj gre prav za to, da je že sama indiferenca (negativni) modus diference, tj. že
pomeni, da 'zavzamemo stran'.
14	Zadošča vzeti v roke vodilne sovjetske dnevnike, natančneje: njihove na-
slovne strani: ne le. da jih 'nihče ne bere', marveč je to ne-branje že vračunano
v njihovo produkcijo; bere se jih prav 'med vrsticami' (da bi se iz 'simptomov' —
napr. vrstnega reda omembe funkcionarjev, tega, kar je bilo pri poročilu o obisku
tujega državnika spuščeno itd. — razbralo o premikih v sferi oblasti itd.).
15	Ta prelom z Marxom, premik iz znanosti pozicije' v metagovorlco, simpto-
matično nakaže spremenjena dimenzija pojma ideologije; ozko povezana s tem
pa je druga poteza stalinskega diskurza: le-ta ravna — četudi tega ne
feče —, kot da buržoazni ideologi vedo, kako je 'v resnici', a kljub temu — zaradi
svojih »Interesov« — zavestno lažejo; pogojenost spoznanja z razrednimi interesi
(s pozicijo v razrednem boju) je s tem dojeta kot zunanja opredeljenost: tudi
buržoazni ideologi 'vidijo resnično stanje', ki ga šele naknadno 'falsificirajo' —
spet smo pri vsem dostopnem mestu objektivne-nevtralne vednosti.
195
16 v zvezi s tem bi bilo zanimivo zastaviti vprašanje dvoznačnosti »zvijače
uma«: enitrat gre za delovni proces, lîjer človelc izliorišča naravne sile, jim »pusti
delati zase«, drugič za zgodovinsiii proces, v katerem sami individui, njihove
»strasti«, igrajo vlogo teh sil, ki jim »pusti delati zase« zgodovinski um — kateri
pomen je tu »osnoven«, kateri »metaforičen«?
Ta znotraj,'zunaj je tipična spekularna (če se že hoče: predoidipska) slepa
pot, in kot tak znova priča o določeni zavrnitvi Razlike: enkrat smo mi sami
'znotraj', brez distance, drugič smo v poziciji čiste zunanjosti — kar je s tem iz-
ključenega, je prav mesto križanja, na katerem 'znotraj prehaja v zunaj', na ka-
terem smo 'mi sami' v razliki znotraj/zunaj, na 'nemogočem' mestu Razlike.
lía Vzemimo značilen odlomek dokazovanja, kako je z uporabo dialektične
metode pri družbenem življenju (vsa podčrt. in vel. črke — S. Z.):
dalje. Ce je prehod počasnih količinskih sprememb v hitre in nenadne ka-
kovostne spremembe razvojni zakon, tedaj je jasno, da so revolucionarni pre-
vrati, ki jih izvršujejo zatirani razredi, popolnoma naraven in neogiben pojav.
TO SE PRAVI, da se prehod od kapitalizma k socializmu in osvoboditev de-
lavskega razreda izpod kapitalističnega jarma ne more uresničiti po poti počas-
nih sprememb, po poti reform, temveč samo po poti kakovostne spremembe kapita-
lističnega reda, po poti revolucije,
TO SE PRAVI, da je treba biti revolucionar, ne pa reformist, če se nočeš zmo-
titi v politiki.
DALJE. CE poteka razvoj v obliki razkrivanja notranjih protislovij, v obiiiti
spopadov med nasprotnimi si silami na osnovi teh protislovij zato, da bi se ta
protislovja preodolela, TEDAJ JE JASNO, da je razredna borba proletariata po-
polnoma naraven in neogiben pojav.
TO SE PRAVI, da ne smemo zakrivati protislovja kapitalističnega reda, tem-
več jih moramo razkrivati in razmotavati, ne smemo gasiti razredno borbo, temveč
jo moramo izvajati do kraja.
TO SE PRAVI, da je treba izvajati nespravljivo razredno proletarsko politiko,
ne pa reformistično politiko harmonije med Interesi proletariata in buržoazije,
ne pa sporazumaško politiko »vraščanja« kapitalizma v socializem, Ce se nočeš
zmotiti v politiki,
TAKO JE z marksistično dialektično metodo, če pogledamo, (1) kako se da
uporabiti pri družbenem življenju, (2) kako se da uporabiti pri zgodovini družbe«.
(109—110)
18	Posebej velja opozoriti, da je razlika komunist-nekomunist tukaj oprede-
ljena kot razlika v sami materiji (». . . iz posebnega materiala«) in ne zgolj kot
formalna razlika (komunisti kot najbolj osveščeni del delavskega razreda ipd.).
19	»Politični ritual nalaga vodjem, vsem vodjem, to govorno ceremonijo: izogi-
bati se morajo temu, da bi rekli, kako uživajo oblast, maskirati morajo ta užitek
z retoriko aparata, ki deluje kot tehnika zastraševanja« (Legendre, op. cit., str.
131—132).
20	To govorjenje o »izgradnji socializma« poleg tega vsebuje isti trik subver-
zije denotativa s performativom : ne uporabi se slučajno beseda »izgradnja«, ki
pripada redu »produkcije stvari« — kot da je »socializem« stvar, katere proizvod-
nje se je treba načrtno lotiti in ki bo na koncu stala pred nami kot nekaj danega-
-gotovega, pri čemer 'mi sami' ostanemo v zunanji poziciji — stvar, ki je »zelo
težavna« in zato zahteva toliko več discipline, enotnosti volje itd.; kot da ni »socia-
lizem« tisti proces, v katerem se subvertirá predvsem pozicija 'nas samih', in ga
potemtakem takšen pristop že vnaprej blokira.
21	Studija Sergia Finzija o analnem očetu (v Psychoanalyse et politique,
Seuil, Paris) se nam zdi v mnogih pogledih izredna, toda kljub temu žrtev dolo-
čene prevare, tipične za sodobne poskuse »transgresije« Simbolnega: tiha identifi-
kacija Nadjaza (ali celo Zakona) z imaginarnim Idealom (»višja instanca«), ki mu
nato ni težko najti 'realnega', profanega protipola, ki ga spodbija (»Zadošča lahen
šum, smrad..,«); to operacijo ponavadi spremlja še afirmacija kontinuiranosti
nezavednega Zakona s socialnim zakonom, »falokracije« z danim »socialnim redom«
itd. (»simbolizacija falosa . . . usmeri subjekta k sprejetju socialnega pakta«) — z
vsem tem se zgubi prav 'druga, nora stran' Zakona , ki jo poudari Lacan, ko napr.
govori o vselej obscenem značaju Nadjaza. Naša premeščena uporaba pojma anal-
nega očeta meri torej predvsem proti tistim, ki preozko dojamejo dimenzijo Za-
kona in od tod zahtevajo »transgresijo« v »anti-Oidipa« ipd. — ne da gre za »uto-
pijo«, da je Zakon »neukinljiv«, prav nasprotno, zdi se. da ti poskusi zapadejo
klasični ideološki prevari, katere mehanizem je lepo orisal že Marx (napr. ob raz-
merju Platonove »utopije« do dejanskosti takratne grške družbe): mislijo, da se-
žejo preko danega, toda to, kar opisujejo, je zgolj Idealna podoba samega obsto-
ječega; drugače povedano, za »subverzijo Oidipa« nam ni treba prav nič čakati
kake prihodnje Revolucije, že stalinizem pomeni realizacijo anti-Oldipa, v stali-
nizmu naletimo prav na poteze, ki jih Finzi povzema po mladem Marxu: obsce-
nost (teror nad množicami v imenu samega delavskega razreda), generalizirano
prostitucijo Državi, feminilnost (»imaginarna zareza kastracije«, pogoj, da doseže-
mo mesto oblasti, »se vpisuje v kategorijo ženskega« (Legendre, op. cit., str.
144—145).
22	Ne pozabimo: uživanje oblasti pomeni »Cisti užitek«; če kot tako »zabrišs
razliko spolov«, se pravi seksualno-označevalno razliko, potem je na ta način hkra-
ti točka brez želje.
23 Zato nikakor ni slučajna poteza, da vodja stalinske Partije ni 'dober govor-
nik', za razliko od fašističnega vodje. Vselej gre na zapis — na »brošure«, članke
itd., in celo, ko ima »velike govore«, jih obvezno bere. Eden redkih 'govornikov'
med boljševiškimi voditelji je bil prav Trocki, model »izdajalca« v stalinskem di-
skurzu.
21 »Partija rabi tvoje priznanje« — ta raba, poziv Drugega, nikakor ne naka-
zuje manka v Drugem, marveč ga nasprotno zastira; Partija nas rabi, da bi se
ohranila homogena-zaprta množica brez luknje.
25 Stalinski diskurz ob tem ugotavljanju krivde izvrši dvojno 'postavitev v
oklepaj': »subjektivne intence« akta v tem, ko se omeji na njegov »objektivni po-
men«, katerega »objektivnost« pa je znova učinek 'postavitve v oklepaj' določene-
ga diskurzivnega mehanizma. Najprej se vzpostavi totalna odgovornost subjekta
za nasledke njegovih dejanj, in to tako, da se ta objektivni nasledek, to, kar tveje
196
dejanje »objektivno pomeni« (»ne glede na še tako iskrene subjektivne želje«),
projicira nazaj v subjekt kot njegova »pritajena želja«: 'to, kar je tvoje dejanje
objektivno pomenilo, si v resnici tudi hotel'. Tako piše Zgodovina o mnenju neka-
terih voditeljev industrije, po katerem naj bi se komunisti ukvarjali zgolj s sploš-
nim vodstvom produkcije, tehnična vprašanja pa prepustili specialistom: y>v svo-
jem bistvu je tak odnos do tehnike prikrival, zakrinkaval pritajeno željo dela
gospodarstvenikov-komunistov ■— zavreti tempo v industrijskem razvoju, ga zmanj-
šati. . .« (Z — 302) Ni slučajno, da Zgodovina rešitev tega problema nakaže v ter-
minih biološke metafore: »Nujno je bilo treba gospodarstvenike-komuniste pripra-
viti do tega, da se začno zanimati za tehniko, vcepiti jim je bilo treba ljubezen do
tehnike ...» (Z — 303). Toda — če naj se vrnemo h glavnemu toku — kaj je ta
.objektivni pomen« drugega kot — kar smo že pokazali — dejstvo določenega
diskurza, prav tistega, ki 'je na oblasti' in od tod določa dominantni frame of re-
ference.
26	Od tod retorika vprašanja/odgovora v stalinskem diskurzu: treba je že
tako vprašati, da bo odgovor 'jasen', da bo vnaprej izključen kakršenkoli 'pro-
tjlem'. Neposredno vzeto naj bi seveda spraševala »množica«, odgovarjalo pa »mod-
ro vodstvo« (nasprotno od fašizma, kjer Führer sprašuje in »množica« zagrmi od-
govor); karte pokažejo odlomki, kjer zavzame obe vlogi sam Stalin: »»V čem je ti-
sto, kar je novo v sedanjem kolhoznem gibanju?« je spraševal tov. Stalin v svo-
jem članku »Leto velikega preloma«. In odgovarjal je: »Novo in odločilno v se-
danjem kolhoznem gibanju je to, da . . .«« (Z — 228).
27	Znotraj korpusa »marksizma-leninizma« poteka ostra zareza sveto/profano
med Teksti »klasikov« (Marx-üigels-Lenin-Stalin) in kopico njihovih »komentar-
jev«, »aplikacij« itd.; odnos do Tekstov »klasikov« je tipično ambivalenten: sakrali-
zacija koeksistira s skrajno indiferentnim, celo agresivnim odnosom. Z ene strani
so res »sakralizirani«, toda ta premik v sfero nedotakljivega pomeni hkrati njihovo
totalno nevtralizacijo, Teksti so zvedeni na mrtvo »zakladnico spoznanj marksizma-
-leninizma«, od koder lahko poljubno črpamo »citate« za legitimiranje pragmatične
politike, in če kateri od Tekstov preveč direktno nasprotuje tej politiki, si ga izda-
jatelji niti najmanj ne pomišljajo skrajšati ali predelati. Stalinizem hkrati s sa-
kralizacijo »klasikov« neprenehoma vrši svetoskrunstvo — njegov odnos do Tek-
stov je tako povsem katoliški (v nasprotju s protestantizmom, ki zahteva 'nepo-
sreden' stik z božjo besedo), katoliški prej kot ortodoksen-pravoslaven: »svete«
tekste se neusmiljeno cenzurira, greh jih je brati brez komentarjev, sami Teksti
M nas zapeljali itd. (Zato ni slučajna simpatija nekaterih katoliških filozofov —
napr. Gustava Wettra — za sistem diamata, njihovo poudarjanje podobnosti dia-
mata z neotomlzmom). Iz te konstelacije lahko tudi razumemo, zakaj je Zgodo-
vina .. . takorekoč »knjiga knjig« stalinskega diskurza: je edino delo, ki je hkrati
klasično delo« in »komentar«.
28	Ob opisovanju teh procesov je interpretativno zanimiva sintagma »kakor se
je pokazalo pozneje«, »takrat je postalo jasno«, »kakor se (sedaj) vidi« in druge nje-
ne inačice — zgodovina je neprenehno brana 'nazaj'; odveč je pripomniti, da je to
branje nazaj' kolikor le mogoče daleč od učinka označevalčeve naknadnosti oz.
retroaktivnosti. Zanimiva je tudi osrednja vloga Trockega: »Glavni inspirator in
organizator vse te bande morilcev in špijonov je bil Judež Trocki. Pomočniki
Trockega in izvrševalci njegovih kontrarevolucionamih navodil so bili Zinovjev,
Kamenov in njihove trockistične pleve.« (Z — 315) Zastaviti bi bilo treba vprašanje,
kaj reprezentira označevalec »Trocki« v ekonomiji stalinskega diskurza — kajti gre
zanj in ne za »realnega« Trockega; za slednjega je prav možno, da je — vsaj po
določeni plati svoje dejavnosti — sam med snovalci »stalinizma«.
197
MARTIN KRPAN,
ČLOVEK IN MISLEC
KRPANOV TEOREM*
Pred časom smo lahko v Razgledih prebrali polemiko z IVlartinom
Krpanom, ki mu je v glavnem očitala, da ni Lucien Leuwen, če že
Stavrogin ne more biti. Vprašanje subjekta pa je danes materialistično
vprašanje, in odgovora nanj res ni mogoče najti tam, kjer ga ni iskati.
Ideologom slovenske buržoazije, ki se že nekaj let slastijo z njeno belle
époque, za kar so retroaktivno razglasili svoj fin de siècle — za to drago
ceno, ki pa njih seveda nič ne stane, da morajo razdirati simbolni tekst
epohe, prav kakor njihovi bolj praktični kolegi podirajo njej snovnejši
tekst — pač ne more ugajati ljudska robatost kakega Krpana: simpto-
matično je vsekakor, da ga ne morejo dojeti drugače, kot da ga vklju-
čijo v predromaneskno pismenstvo: tako vselej buržoazija v svoji grozi
arhaizira ljudske sile, in kolikor se pri tem mora zatekati k htoničnim
metaforam, jo seveda vodi somnambulna slutnja, da gre za starega krta.
»Slišal sem«, pravi Krpan, »da vsi ljudje vse vedó; na vsem svetu se pa vse
dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? . . .«
To je seveda pogled na svet; toda pomembno je, da je struktura
tega svetovnega nazora logična: Krpan ne javka kakor idealist cesar »ni
ga, mislim, pod soncem junaka,« pač pa ve, da se dejanja preverjajo v
označevalcu. Gospoda hiti od besed k dejanjem, in se dà poklati —
Krpan pa je teoretik, to se pravi »kmet je kmet«, ne magister (»Nikar
praznih besed ne razdirajte!«) ne junak (»saj se ne zna bojevati, kakor
gre junakom«, si misli Brdavs);
izid dvoboja je za Krpana teorem, ki ga je treba izpeljati iz kakega
veljavnega aksiona. Tu pa je priložnost za Levstikovega Slovenca, da
pokaže, v čem je superioren nad zgodovinskim velikim svetom. Ne gre
za to, da bi narodu ponaredili ljudski epos, kakor so poskušali Lev-
stikovi sodobniki, pač pa da ljudsko izročilo z banavzarskim dovtipom
obrneš sebi v prid. Ljudska modrost je cenena, kdo bi to bolje vedel
od kontrabandarja — se pravi zastonj, to je brez cene, kar pomeni
brez pomena, kot pravi označevalec nesmiselna. Pravilni odnos do tra-
dicije je tihotapstvo: dela Krpanu ni bilo mar — znal pa je valorizirati
mejo in carinske predpise: zato ve, da je edina vrednost izročila v meji,
ki ga loči od proze sodobnosti, in avantgardist, ki to izročilo destruirá,
res zaničuje svoje lastno bogastvo, kakor opozarjajo kulturniški reak-
cionarji. Vse, kar konstituira aksiom, je v tem, da je postavljen za
aksiom: »slišal sem«. Zakaj pa ne avtoriteta doxe, ki se gotovo prilega
cesarjevemu ušesu, glede na to, da je reakcionar po službeni dolžnosti.
»'Slišal sem,' pravi Krpan,« in se tako konstituira kot pravi literarni
junak: ravno toliko pripet na ustno izročilo, da še lahko zbuja estetiško
konstitutivno, in narodno potrjevalno, verovanje — in prav toliko osvo-
bojen, da to izročilo lahko samovoljno eksploatira.
Vera je potrebna cesarju, Krpan pa potrebuje cesarjevo vero: cerkev
je zanj le kraj za opolzek dovtip (»Rajši bi bil imel, da bi se mi bili
utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi ravni bil sveče
prižigal!«) — toda materialni pogoji za zmago nad Brdavsom so odvisni
prav od cesarjevega zaupanja. Zato ne neti cesar Krpana na Brdavsa,
pač pa Krpan cesarja sokoli za dvoboj. Krpan bije dva dvoboja, vmes
pa opravi še naročilo: da Brdavsu vzame glavo. Za junaka je Krpana
naredil cesar: »Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz
nisem vedel ne zate ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje.«
Krpan je lahko junak nad Brdavsa, ker se požvižga na krvave
poboje zgodovine velikega sveta, tj. vladajočih razredov: če ga cesar
že vleče v ta bordel za junaka, ga mora pač tudi storiti za junaka.
In v pravem sokratovskem dialogu bo Krpan s potrpežljivo majevtiko
pomagal cesarju, da ga porodi kot junaka: pri tem mu je ves čas ne-
• Na tem mestu objavljamo uvodni tekst Krpanov teorem in najpomembnejši
del intervencij internega kolokvija na temo Martin Krpan, človek in mislec, ki ga
je ob 120-letniici izida »Martina Krpana« organizirala Semiotična sekcija Sociološ-
kega društva Slovenije v LJubljani dne 21. III. 1978.
199
koliko nerodno, saj junak žal lahko pride na svet le iz nekoliko koč-
ljivega množevanja.
Ženska stopi na prizorišče šele po praznični paradi, kot reprezentant
državne oblasti — v podobah gospodarjeve žene in pohabljenega mi-
nistra Gregorja. Ta drugi dvoboj je trši, kolikor oblast postavi podlož-
nika v nemogočo alternativo: lahko si vzame spisek pogač, janjcev in
krač, ki pa ga ne more zamenjati ne odnesti — lahko pa tudi (in to je
drugi člen alternative, hkrati pa tudi »resnica« aporije prvega člena)
postane dvorni norec.
Takšno je plačilo oblasti: »kakor bi mački miš na rep privezal.«
Ta prava dvoboja izbojuje Krpan v tesneh označevalca: prav mi-
nister Gregor je tisti, ki topoumno skuša označevalec z.atolči s prav(n)o
besedo (katere nasledek se seveda glasi: »državi dela škodo. Primite ga,
zaprimo ga!«). Glede tega si Krpan ne dela iluzij: zgodovino piše Gregori
če bo od otepanja z Brdavsom kaj ostalo, se bo »govorilo«. Nezgodo-
vinski bo Krpan tudi preživel zunaj neke določene zgodovine: klasično
literarno-zgodovinsko vprašanje glede »resnične podloge« je tu nemo-
goče — Krpan ni alegorija, ker v njem govori resnica sama: »morda
bodo postavači še celo skladali pripovedovalke in pesmi« — literatura
je za materialista pertinentna, le kolikor ne pripada gregorjevski zgo-
dovini, kolikor je torej označevalna.
Toda tudi junaškega opravila se Krpan ne loti po gosposko: to
pisec Razgledov še posebno zameri — socialdemokratski reformist
nemara hoče, naj bi se Krpan podredil pravilom viteškega klanja:
Krpan pa ve, da je parlamentarna demokracija past za zatirane, vendar
tudi ne nasede terorizmu. S konkretno analizo konkretnih okoliščin
najde pravi prijem: mehko pot lipovine, ostrino mesarice, hkrati je
ves v pravilih in vendar vseskoz zunaj njih: Krpan je leninist in Japonec
cesarskega Dunaja.
Njegov postopek se priključi na dva označevalna mehanizma: na
vozlanje nominacije in na dialektiko podobnika.
Krpanov prvi prijem je praktična kritika fetišizma vojne ekono-
mije: »Ne bojim se ... velikanovega orožja ... ki mu vsemu še imena
ne vem...» S tem sproži dérive označevalca prav na šibkem členu
vladajoče simbolne ekonomije: na kraju vere v Ime, se pravi v temelju
njene teologije. Kar ga pripelje k drugemu prijemu, s katerim »naredi
veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna ...«
Ne veruje v Ime in sega po moči ne-podobnega — »Ti nisi právdanski
človek!« mu pravi cesar — Krpan je tako rekoč od hudega, kar je
navsezadnje le arhaična ubeseditev tistega, na kar moderni mislimo, ko
pravimo, da je nezgodovinski, tj., da ne pripada zgodovini vladajočih
razredov. (Veselo je zato slišati, da sodobna buržoazija ne zna nič
drugega, kakor da blebetaje ponavlja cesarjeve besede). Ni pa tudi
preprost nacionalističen ateist, tu se izmakne imperializmu »post-me-
tafizične« misli, saj je veliko hujši: on z bogom računa.
»Vsak človek je tak, kakršnega je bog dal,« pravi Krpan; toda
v čem je zanj božje poreklo človeka?: »vsak ima nekaj nad sabo: kdor
ni grbast, morda je pa trobast!«
Tu smo torej spet pri Krpanovem teoremu, se pravi pri strukturi
njegove vizije sveta, in prav poučno je videti, kako na tem mestu Gold-
mannova kobila bose razdira. Teorem se torej glasi: k vsakemu x"
obstaja neki element x"-l-l, ki je tak, da je »nad« x". Iz tega naj bi
nadalje izhajalo, da Krpan lahko premaga Brdavsa: da pa bi dvoboj
postal pravi model tega teorema, je treba izpolniti še neki pogoj, s
katerim se Krpan mora odločiti od klasičnega logiškega diskurza.
Vendar moramo prej še pojasniti, da Krpan svojo formulo izvaja
pravzaprav iz aksioma, ki trdi, da vsi ljudje vse vedo: nad »vsemi« x
torej vendarle ni »nič«, s pogojem, da množico človeštva pravilno ko-
puliramo z vednostjo: ta pogled je le na videz razsvetljenski, saj raz-
sv'etljenjstvo prav dopušča možnost, da »vsi« lahko ne vedo tudi nič,
in s tem izprazni mesto za »enega več«, za katerega se pač predpostavlja,
naj bi vedel »vse«.
Krpan kot pravi literarni junak se seveda z veseljem utemelji z lo-
giko, ki utemeljuje tudi eno izmed možnih definicij stavka: tudi stavku
je vselej možno dodati še en člen. Toda medtem ko slovničarska ideo-
logija plačuje svojo slepoto za označevalec s paradoksom, da je stavek
hkrati samozadostna enotnost smisla in načelno odprt večnemu nada-
ljevanju (pika za tem večnim in neskončnim stavkom je pač sam bog)
200
—	pa Krpan meni, da je vsakdo en in zato (ali: ker) je manjkav. Stavek
se za gramatičnega nevrotika mora nadaljevati, ker je njegov smisel
počen. Kaj vse bi lahko literarna zgodovina razbrala iz podrobnosti, da
se »Martin Krpan« konča z besedo »nič«, četudi položeno na usta
(? psihotična zaprta, torej »odpravljena«? torej bolje: položeno na dolgo-
peto in ražnjasto suho telo) ministra Gregorja — kar bi omogočilo
vsaj spekulacijo o nihilizmu oblasti. Toda kobila, ki ni Krpanova, je
pač'spet bosa.
Božje poreklo človeka je torej v tem, da nad vsemi ljudmi ni ni-
kogar, ki bi vedel več kot »vsi«: »kdo ni grbast, morda je pa trobast«
—	prav ta ugotovitev onemogoča, po Krpanu, da bi iz zapore vseh
kripljev lahko sklepali na eksistenco nekega x »vsi plus ena«, ki pa mu
ne bi nič manjkalo. Ni namreč naključje, da je Krpanov silogizem
prav parafraza teološkega dokaza za eksistenco boga: ravno kakor popje
iz božje vsemogočnosti izpeljujejo nujnost božje eksistence — pa Krpan
iz človekove nepopolnosti sklepa, da boga ne more biti: torej se tudi
Brdavs ne more upostaviti na njegovo mesto.
Toda Krpanov aksiom je dvojen: če njegova prva poluta pokriva
epistemološko vprašanje, pa je druga loputa praktično-družbena in se
tiče strukture družbene menjave. Krpan torej očitno ne verjame v
metafiziko usmerjenega izobraževanja: zanj je splošna izobrazba nepo-
sredno praktična — zato pa tudi splošnost lahko razume materiali-
stično: splošna vednost pripada množici človeštva in se ne cedi iz
kakršnih privilegiranih možganov. S tem je posredno tudi pokazano, da
metafizika usmerjenega izobraževanja pripada ideologiji vladajočih raz-
redov: cesarjev sin se je na drugi stopnji prav gotovo usmeril v pod-
skupino viteških veščin, ki zagotavljajo profil junaka — pa ga je to
pripeljalo naravnost pod Brdavsov meč. Posnemanje tujih vzorcev nas
ne zavaruje pred tujim »knovv-hovv«, pač pa nas ravno podvrže uvo-
ženi tehnologiji.
Šele v svoji dvojnosti lahko aksiom zagotovi ontološko možnost
junaka nad Brdavsa.
V dialogu med Krpanom in cesarjem ima ta dvojnost izhodiščne
postavke posebno vlogo: z drugo formulacijo namreč Krpan poda be-
sedo cesarju in mu omogoči, da si ga poišče za junaka; Krpan cesarja
dobesedno (tu mislimo dobesedno) posadi na kraj, ki ga je izpraznila
ljudska modrost s svojo neosebno formulacijo »se dobi«.
Še več: Krpanov teorem je sploh šele mogoče izvesti zgolj v inter-
subjektivni besedi — v tem je vsa Krpanova paralogika. Aksiom namreč
zagotavlja samo, da ima vsakdo nekaj nad sabo, da je pač trobast,
če že ni grbast — in torej ni nikjer rečeno, da ne bi Krpan v Brdavsu
mogel dobiti junaka »nad sabo«. Most od predpostavke k izjavi postavlja
prav menjalna formulacija — ta pa najprej zahteva dialogično, tj. ne-
ekvivalentno, označevalno zamenjavo med cesarjem in Krpanom: Krpan
zamenjuje na simbolni ravni — kaj? zgolj označevalce: njegova ljudska
modrost je v tem, da cesarja obravnava kot označevalec, pod katerega
se je pač zapel človeček, s katerim ima opraviti, in ga postavi na
mesto manjkajočega označevalca v formulaciji na »se« (Levstikova
preciznost je tudi v tem, da pokaže, koliko laže je prestaviti kobilo
kot označevalec): cesarju Krpan tako omogoči, da predstavlja subjekt,
vendar na ravni socialne menjave: cesar je tisti, ki bo »našel« Krpana.
(Levstiku v prid je vsekakor, da je na ta mehanizem opozoril s speci-
fično literarno anticipacijo: »Cesar si misli: to velja, da bi se zapom-
nilo — in« pozabi; vendar se zapomni: namreč v kočijažu, tj. v hlapcu.
Za ustanovitev množice »vsi ljudje« torej očitno zadošča par gospodar-
hlapec: da namreč gospodar pozablja tisto, kar hlapec »ve«).
Prav zato tudi cesar Krpana ne more »izplačati«: niti s svojo hčerjo
ne, se pravi, da pravljica ni možna. Kakšen razlog zoper poroko s ce-
sarjevo hčerjo navede Krpan, ko pravi: »To je presneto slaba krama,
babo po svetu prenašati!«? — ta, da cesarjeva hči zanj nima uporabne
vrednosti, zamenjati pa je, kot ženo, tu ne more: skratka, če cesar
ponuja hčer, ima ta ponudba prav isto strukturo kakor cesaričina
pijača z janjci, kračami itn. Cesar ne more dati Krpanu ničesar, kar
ima: je pa, inverzno, edini, ki lahko kupi, kar ni naprodaj: namreč
sam vel, v katerega je potisnjen »njegov« podložnik. Zato lahko edinole
njemu Krpan proda tisto, česar nima: namreč cesaričine krače itn. Ta
kupčija je nekakšna analepsa menjalne polovice Krpanovega aksioma in
je kompozicijska paralela proleptični epizodi s kočijaževo vednostjo.
201
Prav zato, ker je dvoboj z Brdavsom na simetrali med dvema epizo-
dama, je lahko mitološka kondenzacija njune logike: Brdavs pogine
ker si je s tavtologijo »kmet je kmet« zaprl pot do vednosti in ker je
zaslepljen od fetišizma imena in idealistične ontologije podobnosti, svojo
definicijo hitel udejanit — se pravi, zadri meč v mehko lipovino.
Cesar kot cesar lahko dà samo tisto, kar je: podpis svojega imena
tj. pravi zapis: toda tak, ki bo v avtokratskem sistemu Krpanu ven-
darle zagotavljal vagabundstvo subjekta; Krpan spet zlorablja najvišje
Ime: zdaj bo tihotapec v cesarjevem imenu, ali, če hočete, kapitalist po
fevdalnem pravu.
Kakor je cesar »kupil« Krpana za junaka od hlapca (celo dvakrat:
najprej od kočijaža in potem, v meandru silogizma, od Krpana samega),
tako mu zdaj hlapec proda svoje hlapčestvo v podobi cesaričine krače:
in kakor je bila simbolna polovica zamenjave prej uvod v socialno-
vojaško transakcijo, tako zdaj družbeno-ekonomska »pogodba« uvede
simbolno odvezo za tihotapca.
In Krpan ve, da s tem zgodbe še ni konec:
Krpan odgovori: »... Pa saj imam priče, da ste vi prevzeli vse sitnosti, ki
bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!«
Družbeno-zgodovinska konsekvenca Krpanovega aksioma je pač, da
za vsakim »prvič« pride še »drugič«; in če je druga značilnost Krpanove
sintagmacije, da v njej utripata v železnem zaporedju označevalno in
socialno, simbolno in družbeno-politično, potem si glede na to, da je
Krpan, odrobivši glavo stvarnemu Brdavsu, tudi cesarju simbolno od-
strigel njegovo, pač lahko mislimo, kakšen bo ta »drugič« —
še posebej, če upoštevamo, da je po tretji zakonitosti te sintagma-
cije njen meander zdaj potezo prepustil drugemu subjektu, namreč
bralcu.
Krpana je treba, kakor sam pravi, samo dobro poslušati.
Zoja Skušek-Močnik
INTERVENCIJA
Uvodni tekst napeljuje na vrsto misli. Naj nekatere omenim.
Pravljično hipotezo poroke s cesarjevo hčerjo Krpan zavrne, kakor
ugotavlja zgornji tekst, z ugotovitvijo, da ta hči (po »naturi« — namreč
po tem, da je iz bogate hiše) zanj nima uporabne vrednosti, da pa,
če bi jo vzel za ženo (tj. po »kulturi«, namreč zaradi cesarjeve starostne
demence), tudi menjalne vrednosti ne bi imeli. Tej poroki se torej
Krpan odpove tako, da formulira sámo prepoved incesta: sestra (če
lahko uporabimo ta udobnostni izraz, ki nam in abstracto zaznamuje
razmerje ne glede na njegovo konkretno določenost v vsaki posamični
družbi) je za brata zamenljiva, prav kolikor zanj ni uporabljiva: tabu
na uporabo je tu neposredno sama možnost zamenjave; zato tudi pre-
poved incesta nič ne prepoveduje, pač pa, narobe, prav odpira menjalno
socialno raven (»odpira« seveda še več: glede na neposredno preple-
tenost sorodstvenih razmerij s produkcijskimi odnosi je neposredno
člen produkcijske odnosnosti). (Primerjaj, npr., dvojno gesto, ki je
Lévi-Straussov donesek k tej problematiki: kakor se hipotetična »nukle-
arna družina« ne more socializirati, tj. preseči v širše občestvo brez za-
povedi, ki ukazuje eksogamijo, pa tudi te »nuklearne družine« sploh
ne more biti brez prepovedi incesta: ta tabu je konstitutiven za samo
opredeljivost člena v strukturi).
Cesarjeva hči predstavlja torej za Krpana ničelno stopnjo kontra-
dikcije med uporabno in menjalno vrednostjo, tj. točko, kjer druga
drugo ničita, nekakšen negativ denarja. Če torej Krpan tisto, česar
nima (cesaričino kračo), pretvori v mošnjo zlatnikov, tj. v zaklad kot
primitivno (»prvobitno«) obliko imetja, ne preseneča, da ponujeno
izjemo od incestnega tabuja' preobrazi v legitimacijo za kapitalizacijski
obtok D — B — D', se pravi za splošno formulo kapitala, kakor se ne-
posredno kaže v sferi cirkulacije, tj. za zaželeno iluzijo kapitalske plo-
ditve brez produktivnega ovinka. Ne vem, če je že kdo ustrezno obču-
doval eleganco, s katero Krpan punktualni blagoslov fevdalnega go;
spoda breobrazi v neskončno veriženje vrednosti v procesu, se pravd
to čisto »idiosinkratično« ideološko interpretacijo prehoda v kapitali-
202
zem, in se zadosti čudil gibu, s katerim preskoči iz norčevskega ne-
gativa subjekta v nosilca »avtomatičnega subjekta« tega prosilca, tj.
kapitala. Še posebej, ker to ni le poslanica Slovencem leta 1858, ampak
tudi estetično uobličenje procesa, ki je ravnokar v teku, ko se »Martin
Krpan« piše — namreč konstitucije »umetniške proze«, kakor pravijo
slavisti, tj. dokončnega obračuna s folklorističnimi nostalgijami takrat-
nih buržoaznih ideologov: tu se seveda odpirajo vprašanja o Levstikovi
ideološki meji, o nujni dvoumnosti tega teksta, o navsezadnje lažni di-
lemi, ali gre za subverzivnost ali zgolj za mlado-meščansko ideologijo;
zgornji tekst to dilemo uspešno odpravlja.
Krpan demontira mehanizme epskega fantazma z dejavnim preho-
dom v prozo »kapitalizma«, ki pa se je vselej že pisala in ga je prav
kvalificirana za kandidata fevdalne norosti: če bi Krpan sprejel ka-
terokoli izmed ponujenih plačil, bi le priznal, da je tisto, za kar ga
imajo — namreč norec cesarskega Dunaja; in prav tu je njegova supe-
riornost nad kakim Sorelom ali Razkolnikovim — da namreč ne po-
trebuje priznanja od gospodarja. Prav ti dve točki želim poudariti v
tem pripisu, da bo tudi delfinom in drugim kulturniškim ribam jasna
poanta zgornjega spisa:
1.	anti-Ojdipa si nista izmislila Deleuze in Guattari, pač pa ga je izumil
Levstik;
2.	Levstik ne sodi v histerično linijo slovenske literature od »Prešerna«
do glasnikov trenutne desne »avantgarde«.
Ad secundum. Kolikor, denimo, Levstikovi sodobniki (Trdina) mi-
slijo Prešerna v nasprotju s Koseskim v sponi »labud vs. orel«, ga
»histerizirajo« pred tistim, kar je za nas današnjike delirij grando-
manije: že Trdinova postavitev kljub vsemu, kar izrecno govori in kar
misli, kar pripoveduje, zadošča, da fenomen Koseskega dobi tisto malo
svojega pomena zgolj na »podlagi« in pod dominante Prešernove
poezije. To Levstik povsem jasno eksplicira v svoji praksi: vendar se
s tem podre neka negotova ideološka konstelacija — in Levstikov
problem je prav, kako v tem prevratnem hipu zavreči hlapčevsko
5ozicijo. Odgovor je, denimo, tudi »Martin Krpan« — ki je prav zato,
cakor smo se prepričali, neberljiv z neke določene sodobne ideološke
pozicije; ta slednja se, denimo, kaže v odnosu dela sodobne književne
tvornosti do meta-govorice: teorija jo namreč travmatizira (pri tem
doživlja natančno isto kakor sodobni tehnobirokrati v svojem paničnem
sovraštvu, strahu pred teorijo), prav kolikor hoče (tj. ne more) biti
njena meta-govorica, tj., kolikor noče in ne more govoriti njene resnice,
ker pač ne more več naivno deliti tradicionalnega pojma resnice, ker
pač ni več teorija v sponi »teorija/praksa«; ta abortirana zahteva,
prošnja, se zato k svojemu nosilcu vrača kot fantazma očetomora;
ta del literarne tvornosti se še ni soočil s Krpanovim diskurzom in
ostaja diskurz nesrečnega hlapca. (Zato na tem mestu predlagam,
da se »Martina Krpana« vključi v seznam obveznega branja za pred-
met »temelji marksizma« na vseh visokih in višjih šolah, ki se kljub
vsemu še ukvarjajo s humanističnimi vedami). Odtod vsi servilni re-
fleksi v obliki oglasa: »iščemo gospodarja«, oglasa, ki ne preseva zgolj
s platnic naše Literature. Vztrajati danes pri razločitvi »teorije« od
»literature« je pač le vseskoz problematična taktična poteza, ki naj
— bona fide, sed incerta — omogoči v polju retrogradne tradicije
pomesti s to nesrečno vidmarjansko ideologijo.
Ad primum. Krpan izvrši vrsto preračunanih inverzij na Ojdipovem
mitu. Kakor Ojdip dobi kraljevo ženo, tako naš rešitelj mesta zavrne
cesarjevo hčer; oni zagreši incest, ta ga konceptualizira; oni noče več
gledati, ta noče več poslušati; Ojdip je kruljav, Krpan korači mastito;
prvi je predmet genetske kontrabande, drugi je subjekt komercialnega
tihotapstva; oni izročen zverinam v žrtje, ta od cesarja premalo na-
hranjen; prvi na poti ubije, drugi se iz gazi umakne; Ojdip na sfingino
uganko odgovori, Krpan jo Brdavsu raje sam po(d)stavi; prvi se kvali-
ficira z resnico, drugi z lažjo; Ojdip je na koncu kot predrt mehur
1 z roko cesarjeve hčere mu ponudijo vstop v norost: paralela ali kar prevod
te možnosti je ponudba, da postane dvorni norec — natančneje, nadomestnik za
mrtvega norca; to je seveda, kakor ugotavlja zgornji tekst, past, da bi Krpana
hamletovsko znevrotizirali — živi norec namreč v tej fantazmagoriji očitno lahko
spregovori le, če kralj psihotizira. t.j., ko se posvetna oblast sesuje (kralj Lear);
zanimivo in poučno je, da kobilje branje zahteva od Krpana prav zahodnoevropsko
nevrozo.
203
(Lacan dixit), Krpan jo malia s polno mošnjo; nekaj ju vendarle druži:
nobeden kralja ne prepozna. In še nekaj: kakor je Ojdip sam svoj očini
po zakonski zvezi, tako je Krpan, kot smo prebrali v zgornjem tekstu,
svoj oče po govornem (p)aktu.
Problematike »malih narodov« in velike Evrope torej očitno ni
mogoče misliti v udobnih okvirih krivde »mnogih zamud«: navsezadnje
smo Slovenci imeli nouvelle philosophie že od leta 1968.
R.M.
ŠE ENA PRIPOMBA
»Magister Gregor, veste kaj? Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat
pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni
pameti, ko bi to naredil.«
Kdaj 'enkrat' je bil Krpan magistrov bebec? V gotovosti, da se
bo že še našel, ki bo iskal ta fiktivni punkt, nalašč zanemarjamo prvi
del Krpanovega stavka drugemu v prid: dvakrat bebec bi bil, če ne
bi speljal teorema do (Gregorjevega) konca, marveč bi se dal razglasiti
za dvornega norca.
Ko cesarju Krpan prizna, da se je o prvem srečanju z njim zlagal
glede karakterja svojega tovora, pristavlja: »Saj se nisem bal pravza-
prav ne vas ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne
s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo
udari.« Takšen silak se ne boji nobenega fizičnega osebka in ker takrat
še ni vedel, koga srečuje, tudi ne nobenega moralnega; da bi se pred
bogom kesal svojih grehov, pritiče idealistu Brdavsove baže. Oprezen
je le nasproti pravu — ono je tisto, ki te zgrabi za besedo.
Kontrabandar opravlja svoje contra bannum, nasproti pravni pre-
povedi, zato po definiciji ni »na pravem potu«, na potu prava. Z njega
je izrinjen; njegova beseda ni prava, marveč ne-umna, prav bebasta. Be-
bavost seveda ni nič točkastega; v njej se pač znajde, kdor se med
sukanjem okoli pravnega pota zatakne v kak člen — takrat in tam ga
pravo drži za besedo.
Ker je treba vseskozi računati s pravom, ni legalizacije socialnega
statusa za Krpana stvar monarhove volje, temveč problem, kako izreči
zahtevo po delitvi privilegija. Cesar ni ravno primeren naslovljenec, da
bi mu tihotapec brez ovinkov zašepetal v uho: »Cesarost, veste kaj? Ce
mi nudite uvozno dovoljenje, vam garantiram redno dobavo prvoraz-
redne angleške soli.«
Krpanu v nuji pride na misel, kar je že dolgo imel na jeziku. Ko je
bil zasuknjen s pravega pota, se mu je ukresala laž in zabrusil jo je
cesarju. Zdaj na njej, znova z majevtiko, porodi resnico. Resda se nje-
gova dialektika loči tu in tam od platonske: za resnico zaležeta dve
podtaknjeni laži.
Cesarju, pozabljivcu po funkciji, je treba s spretnim spraševanjem
privabiti v spomin in izvleči iz ust kako staro resnico:
—	da je predlansko zimo c. srečal K. s kobilico v snegu,
—	da je ob isti priložnosti K. tovoril, cesar citira Krpana, »bruse in
kresilno gobo«. V tretje gre rado in po predjedi dveh izjav, pripoznanih
za resnični, vtihotapi Krpan cesarju na krožnik še dobro misel: »To jc
bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem«.
Gospod ve za Jeruzalem ravno toliko, kolikor za svoje pozabljene
izjave. Da pri priči zanika svojo domnevno trditev in tako prizna laž, ki
je ni izrekel, ni nič čudnega. Kot prepričan idealist je nasedel označevalni
zvijači in v njej 'prepoznal' prizadevanje po rekonstrukciji realnega
dogodka. Po svojih močeh sodeluje pri tem prizadevanju z izločitvijo
neustreznega elementa iz predvidene celote — in se zadolži pri Krpanu.
Ta je potreboval cesarjevo priznanje, da bi mogel sam priznati,
kako se ukvarja s kontrabantom. Priznanju se ne more izogniti, če hoče,
da pravo v osebi ministra Gregorja prizna njegovo tihotapstvo za
legalno. Cesar veruje v boga in v ekvivalentnost simbolne menjave,
zato bo drobno cesarsko laž odtehtala debela podložnikova — in si
bosta bot. Ne, ne bosta si bot. Krpan v odgovor na 'cesarjevo laž'
brž ponudi za resnično vsebino svojih vreč namesto brusov in kresilne
gobe angleško sol. S cesarskimi očmi gledano je to prav uslužni gib,
ki se spodobi podložniku, ko je zasačil svojega gospoda pri grehu.
204
Spričo tega giba je spet in spet Krpanov simbolni dolžnik; mora biti
radodaren in ga — ministrovemu pravnemu posegu navzlic —narediti
za izjemo sredi bebcev. Malo in veliko se bo smejalo nekomu drugemu,
ne Martinu Krpanu.
J. V.
DVA ASPEKTA
Prvi aspekt, na katerega bi hotel opozoriti v svojem — žal impro-
viziranem — posegu, je, da si je ob uvodni intervenciji tov. Skuškove
treba nujno zastaviti »transcendentalno« vprašanje o pogojih možnosti:
kako je takšna intervencija sploh možna? Skratka, treba se je vprašati
po tisti liniji »slovenske književnosti«, ki predstavlja — če naj upora-
bimo izraz iz strukturalnega besednjaka — njen »fon«, njeno vselej-že-
predpostavljeno ozadje.
Tu izhajamo iz dognjanj magistra Močnika (prim. Mescevo zlato,
Problemi-Razprave 106—107, predvs. str. 68), ki je — opozoriti velja,
da tu igram vlogo bedaka, ki 'jasno pove' tisto, kar je iz konteksta
tako in tako že jasno — v desetem verzu Prešernovega soneta Na jas-
nem nebu... razbral Lacanovo znamenito »shemo Z« (prim, razlago te
sheme v pričujoči številki RAZPRAV). Deseti verz se glasi »Ne bojte pes-
mi se, ki jih prepeva TVOJ PEVEC, TI, TVOJ LJUBI, TVOJA MATI, in
ki jih pel do zadnjega bo dneva.« TVOJ PEVEC je kajpada S, subjekt
izjavljanja, TI je imaginarni naslovnik, alter ego, TVOJ LJUBI je pes-
nikov ego (moi, ne subjekt), tj. zrcalni-imaginarni protipol TEBI; na
četrtem mestu pa je — in v tem je ključ zadeve — TVOJA MATI,
ne pa OČE, ime očeta kot nosilec simbolne funkcije!
Skratka, mati nastopa kot nosilec falosa, označevalec simbolne kastrak-
cije. Zadeva kajpada ne bi bila več kot bežen domislek, če ne bi na
isto konstelacijo naleteli pri Cankarju; ključni tekst za to konstelacijo
je novela Ob smrtni postelji; na to njeno razsežnost je doslej najjas-
neje opozoril pokojni Dušan Pirjevec — spomniti se ga na ta način se
nam zdi vsekakor primerneje kot mešanica pietetnega slinjenja in
molka, značilna za »naš sedanji trenutek«. V mislih imam zaključni del
knjige Ivan Cankar in evropska literatura (CZ 1964):
»... v noveli Ob smrtni postelji je mati tik pred svojo smrtjo izročila
svoje materinsko poslanstvo svojemu sinu. Naročila mu je, da mora
skrbeti za vso družino, ki zdaj izgublja svojo rednico. Vendar pa v
noveli ne gre samo za prehajanje materinskih dolžnosti od matere na
sina, marveč še za nekaj drugega, kar je za našo analizo naravnost
odločilnega pomena. Iz novele je namreč razvidno tudi tole: v trenutku,
ko je umirajoča mati izročila svoje materinsko poslanstvo svojemu
sinu, je bila s tem enkrat za vselej določena vsebina tega bodočega
sinovega življenja. Še več. V tem trenutku je sinova eksistenca sploh
šele dobila svoj pravi smisel. Smisel sinovega bivanja se je konstituiral
iz materinega naročila; od matere torej sin ni prejel samo golo življenje,
marveč tudi smisel življenja. In če uporabimo pojme Freudove psiho-
analize, potem smemo verjetno reči, da se pri Cankarju kot njegov
nad-jaz, super-ego, ni pojavil oče, marveč mati« (str. 437).
Mati je potemtakem znanilka simbolnega »pakta«, s svojo smrtjo
nastopi kot Ime, ki nas zadolži in opredeli našo dejavnost kot porav-
navanje »neporavnanih, a tudi nepovračljivih dolgov« (str. 436); s to
ireduktibilno zadolženostjo Drugemu prebije Cankar Zupančičev nar-
cisizem:
»Cankar očitno ni bil, kakor je to o sebi zapisal Župančič, le sam
svoj upnik in le sam svoj dolžnik. Njegov upnik je bila njegova mati,
205
in dolžnik ni bil sebi, marveč svoji materi. Mati je bila zanj vrhovni
etični princip in simbol neke zaveze in dolga.« (ibid.)
Na tem mestu pa se kajpada pokaže tudi nezadostnost Pirjevče-
vega pristopa, tj, pomanjkanje pojmovnega aparata materialistične
teorije označevalne prakse (dialektičnomaterialistične psihoanalize),'
ki bi mu edini lahko omogočil razviti subverzivni potencial lastnih tez.
Tako je napr. izredno dalekosežna njegova teza, da je za Cankarjev
opus značilno nihanje med »pesimističnim dualizmom« in »optimi-
stičnim spiritualizmom«, le da jo je kajpada treba dojeti v njeni ozna-
čevalni ekonomiji: kot nihanje med imaginarnim-dualnim-zrcalnim raz-
merjem in simbolnim razmerjem, ki razreši slepo pot imaginarnega raz-
merja. Ob smrtni postelji kot »kritika nekdanjega dualističnega pesi-
mizma in torej afirmacija bolj optimističnih pogledov« (str. 380) za-
znamuje kajpada prav točko simbolizacije, prehoda iz imaginarne
zaprtosti v simbolno relacijo, iz pozicije »lepe duše« v »odprtost svetu«.
Mati kot nosilka falosa in s tem znanilka simbolne kastracije ni
isto kot to, kar v analitični teoriji nastopa kot »falična mati«: pri slednji
gre prav za zatajitev kastrakcije. Bržkone pa je prav v tem iskati razlog
Cankarjevemu nihanju med imaginarnim in simbolnim razmerjem:
mati se ne more ustaliti kot nosilec kastracije, ker smo z njo v temelju
v zaprtem-dualnem razmerju: simbolna kastracija nas odpre »svetu«,
tujemu, utemelji »socialnost«, Cankarjeva mati pa deluje kot prototip
zaprtega-»neukega«-domačega kozmosa, ki ga »izdamo« s »tujo uče-
nostjo«. Zato mora Cankar vedno znova zagrešiti dejanje »izdajstva«,
da bi se iztrgal materi,-
Iz te konstelacije dobi temeljni pomen dejstvo, da Cankar piše o
mrtvi materi; to pisanje nas niti za trenutek ne sme prevarati — njegov
nujen korelat in predpostavka je dejstvo, da je bil »realni« Cankar v
razmerju do »realne« matere ravno najbolj svojeglav, samostojen itd.
otrok;' prav ta »svojeglavost«, dejstvo, da jo je v »realnosti« najbolj
od vseh otrok »izdal«, da je najbolj od vseh uhajal zaprtemu družinske-
mu krogu, je predpostavka oz. pogoj tega, da nastopi kot izvrševalec
njenega »poslanstva«, da mu mati lahko nastopi kot »ime«, ki ga zadolži.
Preprosto povedano: vse Cankarjeve brezkončne litanije o materi
zgolj zastirajo in s tem pač simptomatsko nakazujejo dejstvo ne-
skončnega olajšanja, da se je rešil matere, so neke vrste nevrotsko za-
klinjanje, da se mati ne bi povrnila. Kajti v tem je laž Cankarjevega
pisanja o materi — laži iste vrste kot npr. občudovanja idiličnega sveta
»malih, dobrih ljudi«, ki nanj naletimo pri Dickensovih junakih: njegova
predpostavka je, da mi sami že govorimo od zunaj, in tako kot napr.
Davidu Copperfieldu ob vsem občudovanju »malih ljudi« še na kraj
pameti ne pade, da bi se jim sam pridružil, si ne moremo predstaviti
ničesar grozljive j šega od tega, da bi mati nekega dne vstala iz groba
in rekla Ivanu: Hotel si me, tu sem.
Na tem mestu bi kajpada bilo treba nadaljevati z analizo pogojev
tega, da nastopi mati kot nosilka simbolizacije, tj. simbolne kastracije;
trditev, da je ključ tej prikazni iskati v nerazvitosti naše lastne, slo-
venske buržoazije (tj. da je očetu zaradi podrejenega socialnega statusa
primanjkovalo avtoritete, da bi zavzel mesto »nad-jaza«), je kajpada
vulgarno-sociologistična; pomislimo zgolj na Prežihovega Voranca, ki ga
je v osnovi zaznamovalo skustvo »ponižanega očeta«, pa je njegov odnos
do matere — v Solzicah — pravi antipod Cankarjevemu. Seveda pa
nikakor ne gre za izključitev »socialne« ali »politične« razsežnosti, mar-
več prav za to, da se izstavi neposredna politična investiranost libi-
dinalne ekonomije; tako bi npr. — če vzamemo primer Tavčarja — že
bil čas, da začnemo brati Cvetje v jeseni kot to, kar ono (po besedah
samega Tavčarja) je: politično dejanje, manifest »starega«, desnega
liberaUzma proti preveč levo usmerjenim »mladim«; od tod ni dojeti
le poveličevanja bogatega, samostojnega kmeta, marveč celotno »ero-
tično« razsežnost teksta, vez ostarelega meščana s kmečkim dekletom.
Drugi aspekt, na katerega bi želel bežno opozoriti — in ki, sodeč po
reakcijah poslušalcev na uvodno intervencijo tov. Skuškove, točneje,
sodeč po izostanku pravilnih reakcij, ni naletel na pravi odmev —.
je vprašanje leninizma. V tem okviru bi veljalo nakazati tri momente,
v katerih je — med drugim, kajpada — iskati aktualnost leninskega pri-
stopa: (1) znamenito in že kar zloglasno vprašanje »vnanjosti« zavesti
glede na razred, (2) Leninova razmišljanja o libidalni ekonomiji revo-
lucije v okviru polemik proti revizionistom in anarhistom, (3) vloga
206
provokacij', 'nespoštovanja pravil igre' itd. kot ireduktibilne sestavine
.,leninskega stila«.
Vnanjosti se danes, kot je znano, slabo piše. Ob nji takoj pomislimo
na parazitirajočo instanco reprezentacije, na pozicijo metagovorice Par-
tije-vzgojitelja z njeno »objektivno vednostjo« itd., na instanco, ki — iz
svoje vnanje pozicije — totalizira razred, čemu zoperstavljamo spontano
samoorganizacijo samega razreda kot zgodovinskega subjekta itd.;
skratka, če naj omenimo najslavnejši рагГ Lenin — Luxembourg. Teh
dveh pozicij se kajpada ne da združiti v nekakšni »sintezi« tipa 'treba
je upoštevati tako objektivno kot subjektivno plat...': ta operacija
'ne gre' — oba skupaj ne tvorita komplementarni par, saj vsak od njiju
igra vlogo 'simptoma' (vrnitve potlačenega) drugega — kot taka se
konstitutivno ne moreta srečati. Z ene strani »objektivizem« diamata
predpostavlja absolutni subjektivizem tistega, ki je v položaju, da
določa, kaj naj velja za 'objektivno nujno,' z druge strani pa ostane
zahteva »spontane« organizacije, neodtujene od svoje baze, torej zahteva
razrešitve »fetiša« Partije v samogibanju razreda kot zgodovinskega
subjekta (zahteva, ki kulminira v fantazmu reprezentacije, ki je not-
ranja totalnost »razreda«) po svoji libidalni ekonomiji monoteistična
defetišizacija (ni slučajno, da se spontaneistična »antidogmatska« re-
akcija vselej zateče k tej teološki sintagmi — samogibanje). Nasprotno,
treba se je lotiti same njune skupne predpostavke — »razreda« kot
zaprte in sebi notranje totalnosti, pa naj bo ta totalnost totalizirana
od zunaj, s strani fetiša »Partije«, ali od znotraj, prek svojega »samo-
gibanja« — in dojeti to predpostavko kot zrcalno podobo »obstoječega«,
ki jo je sàmo treba v zgodovinskem procesu »negirati«.
Edini način, da se iztrgamo tej igri dopolnjevanja, je potemtakem
opora v neki vnanjosti •— to, da gledamo nase, »kot da bi bili kdo
drug« (Freud), kar je že Brecht (v ME TL Knjigi obratov, kar lahko be-
remo tudi kot Jaz-Ti) imenoval »živeti v tretji osebi«, prebiti okvir
zrcalne-dualne relacije. Gledati nase, »kot da bi bili kdo drug«, / »živeti
v tretji osebi«, vse to nima ničesar opraviti s pozicijo metagovorice,
»objektivne vednosti«, ki ne računa z mestom, od koder se izreka.*
Gre preprosto za to, da se razmerja »transferja« in »kontra-transferja«
med »razredom« in »partijo« (v »partiji-za-katero-se-predstavlja-da-ve«
s strani razreda in za razred — nosilki njegovih interesov« — bi veljalo
videti prej učinek »kontra-transferja« s strani same partije kot pa
učinek preprostega transferja s strani razreda) ne da razrešiti z ne-
kakšno »spontano« / »avtonomno« dejavnostjo samega razreda — po-
trebna je neka zunanja instanca, absolutno gibljivo, neujemljivo mesto,
ki »usmeri revolucionarno energijo množic« ne s svojo več-vednostjo,
ne s tem, da 've namesto množic', marveč takorekoč s sàmo svojo po-
zicijo Drugega, mesta, na katerega se obrača »revolucionarna energija«.
Glede libidinalne ekonomije revolucionarnega procesa bi bilo vredno
natančno prebrati Leninove zapiske zoper revizionizem in anarhizem
v Državi in revoluciji, Proletarski revoluciji in renegatu Kautskemu,
Levičarstvu — otroški bolezni komunizma itd.; tu Lenin sijajno izpostavi
revizionizem in anarhizem kot dva tipa, kako 'izriniti' revolucijo.
Poanta revizionističnega razpravljanja o revoluciji je v tem, da — kot
pravi Lenin — »revolucija izgine«: razpravlja se o tem, kako bo pred
(parlamentarna borba in koalicije ipd.), celo o tem, kako bo po (v neki
nedoločeni prihodnosti), sam prelom pa se preprosto izbriše. Anarhizem
kot protipol revizionizmu, ki zahteva 'totalno' revolucijo, pa ostane na
ravni 'abstraktne negacije' in prav tako ne more misliti revolucije kot
konkretnega preloma. Z eno besedo, Leninova zasluga je v tem, da je
detektiral grozo pred revolucionarnim prelomom, ki opredeljuje kastra-
tivno logiko, na delu v teh poskusih: »revolucija« nastopa kot nekaj, k
čemur težimo, kar pričakujemo ipd., nekaj, kar se bo z gotovostjo pri-
petilo, hkrati pa kot nekaj nezamišljivega-nemogočega (tako kot je
otroka v konstelaciji Oidipa groza pred kastracijo, hkrati pa je pre-
pričan, da je kastracija nemogoča, da 'se mu kaj takega ne more
pripetiti'). To logiko je lepo nakazal že Robespierre, ko je omahljivcem
paradoksalno očital, da hočejo »revolucijo brez revolucije«. Odveč je
pripomniti, da je prav aktualnost revolucije kot temeljna poteza Le-
ninove misli (ki jo je zaznal že Lukacs) tista, ki mu omogoči detek-
tirati različne moduse izmikanja revolucionarnemu prelomu, izmikanja
temu, da bi (v vseh konotacijah, ki jih prinaša ta sintagma) prestopili
prag. Libidinalna vsebina tega izmikanja je kajpada — kot smo pravkar
207
nakazali — umik pred »realnostjo« (simbolne) kastracije, pred tem, da
bi vsprejeli/»integrirali« manko. Prav na to grozo, na to izmikanje pred
»prekoračitvijo praga« računa Gospodar (oblast), ki nam v zameno
za odpoved prekoračitvi zagotavlja, da bo zareza kastracije potekala
»daleč nad nami« (D. Sibony).
Tretji moment pa je doslej najširše razvila Elisabeth Roudinesco
v Pour une politique de la psychanalyse (Maspero 1977): »leninski stil«
per definitionem ne spoštuje 'pravil igre', ki opredeljujejo politični boj
kot spopad dveh zrca nih-simetričnih nasprotnikov; razredni boj je per
definitionem nekaj »provokativnega«, »škandaloznega«, nasprotnika ni-
koli ne pričaka tam, kjer ga le-ta pričakuje itd. Z eno besedo, gre za
razliko Imaginarno Simbolno: meščansko ideologijo (vključno z upo-
rabo matematične »teorije iger« v političnem območju) v temelju opre-
deljuje pojmovanje političnega boja kot boja dveh zrcalnih-simetričnih
nasprotnikov, boja, ki se gib je v nekem 'objektivnem' okviru, katerega
pravil igre se ne da postaviti pod vprašaj, marveč jih je treba spo-
štovati; proletarska politična akcija pa vselej postavlja pod vprašaj
samo polje, v katerem se srečuje z nasprotnikom, tj. se neprenehoma
izmika poziciji zrcalnega nasprotnika in računa s Tretjim, ki zajema
obe zrcalni poziciji. Heglovsko rečeno: meščanski politični boj se
giblje na ravni negacije, proletarski na ravni negacije negacija, tj.
proletarski boj neprenehoma negira samo pozicijo, od koder (je) ne-
gira(l) buržoazno pozicijo.
To razliko pojasni E. Roudinesco z izvrstnim primerom iz krimi-
nalne pripovedi, z razliko med Poejevim Dupinom in Poirotom Agathe
Christie. Poirot ostaja na ravni imaginarne identifikacije: postopa tako,
da se skuša »vživeti v nasprotnika«, »misliti tako, kot razmišlja zločinec«
ipd., in na ta »psihologističen« način najti ključ zločina; Dupin pa se —
razlika je navidez neznatna, vendar odločilna — ne identificira z drugim,
marveč z njegovim sklepanjem (umovanjem) — kot pravi Lacan v svoji
interpretaciji Poejevega Ukradenega pisma —, tj. računa z Drugim
kot z razsrediščenim mestom »logike«, ki opredeljuje drugega. (Ta vsta-
vek je kajpada dojeti kot »samokritiko« mojega prikaza razmerja
med analitikom in detektivom — Razprave 173-175, str. 217-219 —, kjer
nakazana razlika ni izpeljana.)^
S. Ž.
1	Kot je znano, je tudi Pirjevčeva predavanja zadnjiii let v temelju opredelila
ta enigmatska praznina: skoraj vsako leto najavljena predavanja iz »strukturalne
poetike« so se običajno končala pri Tainu, nikoli ni prišlo do temeljnega spopri-
jema z osnovnimi teoretskimi sklopi: Derrida, Lacan itd. To praznino mu je kaj-
pada šteti v dobro — tako je vsaj prostor ostal odprt, za razliko od kopice pre-
hitrih kritik, ki so skušale zapolniti razpoko, ki jo je prinesel »strukturalizem«.
(Ta odprt prostor velja ohraniti tudi proti poskusom, ki vnašajo v Pirjevčev opus
svojsko aristotelovsko ekonomijo, češ da je ta opus z zadnjo študijo o Bratili
Karamazovah dosegel vrh, zaokroženost, kjer ni ničesar niti dodati niti odvzeti ipd.)
2	V zvezi s tem bi bilo zanimivo opozoriti na dialektiko presežnega objekta
pri Cankarju, točneje: na njeno implicitno analno vsebino. Presežni objekt, prek
katerega se skuša Cankar iztrgati materi, objekt, ki naj bi simboliziral presežno
uživanje nad materinskim ugodjem. — napr. prosluli dateljni — se v trenutku, ko
ga zasežemo, spremeni v »kup dreka« (analni podtoni gnusne-lepljive gmote, v
kar se Cankarju spremenijo dateljni, so nezgrešljivi). Tako se omenjeno nihanje
na objektivni ravni prikazuje kot nihanje med analnim in simbolnim objektom.
Zanimivo je, da na isto nihanje med analnim in simbolnim objektom na-
letimo celo pri Henryju Jamesu, v njegovih Ambasadoriih. Gre za znamenito vpra-
šanje, kaj je tisti vselej evocirani, a nikoli imenovani objekt, ki ga proizvajajo v
Woollettu in s katerim so obogateli Newsomovi — objekt, ki se vselej najavi
prezgodaj ali prepozno, nikoli 'ob svojem času,' v ubranosti intersubjektivnega
trenutka: na začetku Ambasadorjev bi Maria rada vedela, kateri je ta objekt,
pa Strether tega noče povedati, ob koncu se Strether ponudi, da ji to pove,
pa Marie zadeva več ne zanima. V različnih študijah naletimo na dve inter-
pretaciji: prva — pogostejša — trdi, da je ta objekt nočna posoda, druga, da je
ura; menimo, da je vsa poanta zadeve ravno v tem. da ohranimo nihanje med
obema možnima razlagama, med prvo — »analno« —in drugo — »simbolno« (ura
s svojim tiktakanjem kot oznanilom simbolne artikulacije).
3	o tem razmerju »realnega« Cankarja do »realne« matere veliko pove spo-
minski zapisek Janeza Kocmurja Cankar in delavske matere iz leta 1939 (cit. po
Pirjevčevi knjigi, str. 443); Cankar je — pripoveduje Kocmur — zbadal sestro
Nežo: »Ali še veš, kako si bila najbolj nagajiva izmed vseh...« Ali slabo je na-
letel. Zdajci se sestra vzravna, oči se ji zaiskrijo, da mu zastane sapa. Prestrašeno
je pogledal s širokimi očmi, v trenutku se zave, da je segel predaleč. Pre-
pozno. »Ni res!« plane ona. »Kaj govoriš! Ravno narobe je res . . , TI si naredil
materi največ sivih las . . . he, verjemite mi, gospod! ... On je bil najbolj na-
gajiv in svojeglaven. Vse je moralo biti po njegovem; kar si je on vtepel v glavo,
je moralo biti. . . . Ce smo biU vsi lačni, cigarete si moral imeti.. .« Cankar strmi
nanjo prestrašen, z izbuljenimi očmi, trd od sramu. Zardi do ušes, na čelo mu
208
stopijo debele potne srage. »Ja, sedaj te je sram,< nadaljuje sestra, videč njegovo
zadrego. »Saj te je lahko. Sedaj, ko je ni več, pišeš, kakor da si jo imel bogve
Kako rad . . .« Naprej ni prišla, divji bratov pogled ji je zaprl sapo. Zakrilil je
г rokami, srdito stresel z glavo in šinil pokonci. Iz prsi se mu je izvil hropeč glas
in obtičal v grlu. Krik groze. Koj nato se je sesedel brez moči, pogled uprt v me,
kakor bi hotel reči. Cemu poslušaš? /Razumel sem — v njem je butalo: Raz
krinkan!«
K tej zgodbici je pripomniti zgolj to, da je pravzaprav odvečna, saj je vse
to jasno že iz samih Cankarjevih tekstov. Vredno pa jo je bilo navesti, ker kljub
tej jasnosti kaj radi spregledamo »realnost«, ki se skriva za sluzasto-patetičnim
likom »plemenite slovenske matere«.
v zvezi s tem bi že bil čas, da začnemo brati nekatera dela slovenske »mla-
dinske« književnosti kot slabo, napol zakrite »umazane«, obscene zgodbice. Vze-
mimo sledeči happy end: »Ni jima več manjkalo kruha, rada sta se imela in se
nista več ločila«. Kaj je to — srečna poroka na koncu pravljice? Ne, ne gre za
moža in ženo, gre za Petra Klepca in njegovo mati v varianti Franceta Bevka,
Čebelica 36, MK 1958) Sploh gre bržkone pri Petru Klepcu In Martinu Krpanu za
paradigmatske opozicijo dveh tipov »narodnega junaka«, pri čemer je Klepec
in ne Krpan tisti, ki igra vlogo materinega falosa (njenega »ta malega«), tj. ki
mu daje moč to, da ostaja stopljen z »zemljo-materjo«; drugače povedano, če je
Krpan »leninist na cesarskem dvoru«, pa je Klepec »stalinist« (prim, zaključek
Zgodovine VKP(b), kjer je prek metafore Anteja Partija postavljena v položaj
materialnega falosa).
* Tudi kar zadeva razmerje političnega Vodje do vednosti, se nam zdi, da
je (vsaj danes) glavni problem v tem, kako dokazati njegovo ne-vednost, da bi
ohranili nedotaknjeno njegovo pozicijo kot pozicijo subjekta-za-katerega-se-pred-
postavlJa-da-NE-ve — pogoj sine qua non političnega verovanja: mar se »afera
Watergate« ni vrtela prav okoli vprašanja »je Nixon vedel ali ne (za vlom)?«;
danes se skuša celo dokazati (angleški zgodovinar David Irving), da Hitler »ni
vedel« (za »končno rešitev židovskega vprašanja«), da ne omenjamo vzklika tisočih
obsojenih komunistov: »Ce bi le Stalin vedel. . .«.
5 Na tem mestu velja za konec še opozoriti, da smo že pred sedmimi leti,
ko se je materialistična teorija označevalca pri nas šele konstituirala v dodelano
teoretsko prizorišče, zapisali: »Literarnim zgodovinarjem prepuščamo zaenkrat,
da pojasnijo, kaj za »slovensko literaturo« pomeni, da je mati ne le znanilec
kastracije . . ., ampak da se dejavno vključuje na kraj manka v subjektu .— kaj
torej od Prešerna pa vsaj in predvsem do Cankarja pomeni, da je mati imetnik
falosa.« (R. Močnik, Mesčevo zlato, ibid., str. 88) Sedem let se nam zdi pravno
dovolj dolga in glede na »mitski« pomen števila lepo zaokrožena doba, da to pre-
pustitev — četudi se na tem mestu vprašanja lotujemo le Improvizirano in bežno
— vzamemo nazaj.
MARTIN KRPAN IN PROBLEM EKVIVALENCNE MENJAVE
Že pri površnem branju lahko opazimo presenetljivo dejstvo, da
se glavina fabule Martina Krpana izteče že nekje ob dobri polovici
teksta, namreč z zmago Krpana nad Brdavsom. Tukaj pa se zgodba
nenadoma ustavi, fabula se zatakne in kakor da bi ji zmanjkalo niti,
kakor da bi začela cepetati na mestu — a ne na katerem koli mestu,
temveč prav na mestu ekvivalenčne menjave, ob tej temeljni postavke
in temeljni skrivnosti družbe, ki temelji na blagovni produkciji. Druga
polovica teksta mora namreč razrešiti vprašanje, kakšen ekvivalent je
mogoče postaviti nasproti Krpanovemu junaškemu podvigu, kakšno naj
bo plačilo za njegovo delo, kolikšna je njegova vrednost. Za opravljeno
delo ponudijo Krpanu tri ekvivalente, od katerih prvega in tretjega
zavrne, drugega pa v določeni obliki pogojno sprejme, a le kot del
svojega plačila; naposled pa, kot je znano, sam predlaga še drugačno
vrsto plačila.
Osnovno strukturo teh ekvivalenčnih razmerij bi najlažje ponazorili,
če posežemo po Marxovi shemi totalne ali razvite vrednostne forme
(cf. Kapital L, str. 74 ff.), druge izmed štirih stopenj dedukcije vrednost-
ne forme. Ustrezna shema bi bila torej sledeči:
zmaga nad Brdavsom = poroka s cesarjevo hčerjo
= sod vina, 105 pogač, 20 janjcev, 48 krač
= mesto dvornega norca
Dobljena farmula se od Marxove razlikuje v dveh pogledih:
1. Če je snovna lastnost razvite vrednostne forme v tem, da se da
verigo, » v kateri se ena vrednostna enačba pridružuje drugi, ... vedno
znova podaljšati z vsako novo nastopajočo vrsto blaga, ki daje snov
za nov vrednostni izraz« (str. 76), pa je v naši formuli serija vrednostnih
izrazov omejena in dokončna.
209
2. Ce Marxova formula raziskuje skrivnost blagovne menjave in
velja le za njo, pa v naši shemi ni težko prepoznati tistih treh tipov
menjave, ki po Levi-Straussu ležijo v temelju sleherne družbe: menjavo
žena, menjavo dobrin in menjavo besed.
Oglejmo si zdaj pobližje vsak člen posebej.
Cesarjeva hči.
Kot prvi člen v verigi ponujenih zamenjav nastopi ženska,
in to kot metafora blaga s kar najvišjo menjalno vrednostjo:
»Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: ne dam ti je, če jo hočeš;
celo mojo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi oženjen,«
pravi cesar. Krpan to velikodušno ponudbo zavrne po kratkem raz-
misleku in pri tem kot razlog navede dokaj bizarno zgodbo: njegova
rajnka žena mu je nekoč na poti zbolela in moral jo je naložiti v
oprtni koš, kar se mu je izredno »sitno zdelo«. A od kod ta sitnost in
težava, kako naj bi to motilo takega hrusta? Sitnost nikakor ni bila v
tem, da bi bila težka: »Izhajal bi že bil; ... težka ... ni bila; ali kamor
sem prišel, povsod so me vprašah, kakšno kramo prodajam.« Sitnost
je torej iskati v zelo nenavadni težavi, v kateri nepričakovano znova na-
letimo na problem menjalne vrednosti. Z ženo v odprtem košu je
bil Krpan postavljen v dvoumni položaj, kjer se je zdelo, da je žena
stavljena na prodaj, soočen je bil torej z mučnim vprašanjem, na
kakšen način in pod katerimi pogoji lahko ženska v našu kulturi velja
za menjalno vrednost. Od Levi-Straussa smo se naučili, kakšne pasti
in prepade skriva v sebi to vprašanje, kako nas menjava žena navaja
k temeljnemu dejstvu prepovedi incesta.
»Od trenutka, ko sem si prepovedal uporabo ženske, ki postane s tem raz-
položljiva za nekoga drugega, obstoji nekje nekdo drug, ki se je odpovedal
ženski, ki postane s tem razpoložljiva zame. Vsebina prepovedi Incesta ni izčrpana
s prepovedjo: ta je vzpostavljena le zato, da bi neposredno ali posredno zagotovila
neko menjavo«. (Levl-Strauss)
Ženska je Krpanu ponujena ne v zameno za žensko, temveč v za-
meno za opravljeno delo, menjava žena stopa v polje blagovnih menjal-
nih razmerij. »To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati!«
pripominja cinično Krpan. Posebno sitnost in tesnobo mu povzroča
torej nedoločni občutek, da se tukaj navadna blagovna menjava križa
z nekim drugim tipom menjave, s katerim je kaj mučno imeti opravka.
Še toliko bolj mučno, če gre za cesarjevo hčer, za to prispodobo
najvišje menjalne vrednosti. Krpanova zavrnitev tega prvega ekvivalenta
temelji torej na ugovoru, da je ženska, postavljena v menjalno enačbo,
vir posebnih sitnosti in preglavic.
Sod vina, 105 pogač, 20 janjcev, 48 krač.
To je cesaričina ponudba, ki preseneča po svoji numerični natanč-
nosti, V prvem delu zgodbe zvemo, koliko hrane je Krpan pospravil
vsak dan, ki ga je prebil na dvoru, in po preprostem izračunu lahko
ugotovimo, da bi mu ponujena jedila zadostovala za 20 — 25 dni (trije
kopuni, ki tvorijo del njegove dnevne porabe, v ponudbi sicer ne nasto-
pajo, zato pa količina janjcev zadostuje za 40 dni). Lahko sklepamo,
da je bilo to prav tisto obdobje, ki ga je Krpan prebil na dvoru (v
prvem delu namreč zvemo, da je pot od Dunaja do Vrha in nazaj
trajala vsaj štirinajst dni — toliko je moral torej Krpan počakati,
da so mu od doma pripeljali kobilico, k čemer je še treba prišteti nekaj
časa za priprave na boj), Cesaričina ponudba se torej v grobem ujema
s tisto količino hrane, ki jo je Krpan porabil v času svojih priprav na
spopad, ponuja mu torej ekvivalent za reprodukcijo delovne sile, ki
jo je moral potrošiti pri opravljanju svojega dela. Takšna menjava
ima po Marxovi definiciji določeno ime: mezda. Mezda, izraz vrednosti
delovne sile, se določa »z vrednostjo življenjskih potrebščin, ki so po-
trebne za reprodukcijo, razvoj, ohranjanje in ovekovečenje delovne sile.«
(MEID IV., str. 194, cf. Kapital I, str. 601—609). Cesarica ravna kot
buržoazni ekonom, ko ponuja Krpanu ekvivalent za reprodukcijo nje-
gove delovne sile, računajoč pri tem na prilastitev presežne vrednosti.
Natančna določenost količine jedil temelji torej na hitrem izračunu
prevejanega kapitalista. Cesarica ponudi Krpanu mezdo po opravlje-
210
nem delu, vnazaj, medtem ko je Krpan to količino že porabil za svojo
reprodukcijo v času priprav. A to plačilo, ki ga je Krpan prejel vnaprej
kot aro in kot zalog, je bilo vključeno v kupčijo že od trenutka, ko
je Krpan prispel na dvor in to ne glede na iztek dvoboja. Podvojitev
iste količine jedil, ki je po opravljenem delu ponujena kot mezda, naj
bi služila videzu pravičnega plačila za pošteno delo.
Cesaričina ponudba pa vsebuje še posebne pogoje: »To moraš pa
vse domu na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati pa ne smeš cepéra,
ne tukaj ne na potu. Kadar boš na Vrhu pri Sveti Trojici, potlej pa stori,
kakor se ti zdi.« Cesarica hoče torej še dalje goljufati z zakoni poli-
tične ekonomije: v družbi, ki temelji na zakonitostih blagovne me-
njave, je Krpanu naloženo, naj ekvivalent za svojo delovno silo tretira
zgolj kot uporabno vrednost. Če vsebuje sleherna menjalna vrednost
določenega blaga, njegova vrednostna forma, nujni quid pro quo, po
katerem »uporabna vrednost postane pojavna forma svojega nasprotka,
vrednosti« (Marx: Vrednostna forma), pa temelji cesaričina zahteva na
dvojnem quid pro quo, po katerem naj blago, ta »čutno nadčutna«
reč, neposredno abstraktna telesnost, nastopi zgolj kot uporabna vred-
nost. Ta obrnjeni quid pro quo je zato dvakrat sprevrnjeno, dvojno
spervertirano razmerje. Splošneje vzeto je cesaričina ponudba prispo-
doba tistega stanja, v katerem kapitalist delavcu s sladkim glasom
ponuja pošteno pogodbo in pravični delež dobrin, da bi si v spremnih
klavzulah te pogodbe zagotovil svoje gospostvo. »... to je ravno, kakor
bi mački miš na rep privezali, da se potlej vrti sama okrog sebe,
doseči je pa vendar ne more,« pravi Krpan. Krog, v katerem se vrti
podložnik, je prav tisti, ki omogoča perpetuiranje gospostva: »double
bind« situacija, v kateri je podložniku zmeraj na razpolago vse bogastvo,
a le pod pogoji, pod katerimi ga ne more doseči; situacija, ki v pogojih
blagovne produkcije zmeraj temelji na quid pro qui uporabne in me-
njalne vrednosti. — Cesaričino ponudbo sprejme Krpan na njenih lastnih
tleh, torej ne tako, da bi pokazal njene goljufive predpostavke, tem-
več tako, da pregoljufa njihovo goljufijo: na dvorišču cesarskega
dvora si bo postavil kolibo, kjer bo svojo mezdo v miru použil.
Mesto dvornega norca
Da gre za menjavo besed, kaže že formulacija, s katero minister
Gregor predlaga to vrsto plačila: »Vaš norec Stehàn je umrl... Stehan
in Krpàn, to si je nekam jako podobno.« Toda položaj je tukaj obr-
njen glede na ргл'а dva ekvivalenta: beseda ni tisto, kar naj bi Krpan
prejel kot plačilo za svoje delo, temveč tisto, kar bi po tej izmenjavi
sam moral dajati v zameno za določen status oz. določeno mezdo. To
obrnjeno razmerje je indeks tiste sprevrnjenosti, ki ji je podložna be-
seda v razmerjah blagovne menjave, kjer ima ne le svoj ekvivalent in
se kot vsako blago vpisuje v vrednostne enačbe, temveč tudi kot delo
ustvarjanja svoj presežek in s tem zagotavlja gospodarju njegov presežni
užitek. Kaj drugega je posel dvornega norca kot gospodarjevo iztrženje
presežnega užitka in besedovanja svojega podložnika, način, kako
gospodar lokalizira muhavost besede, kako jo kroti in vpreže v svoj
voz? — Krpan tudi to ponudbo zavrne: »Magister Gregor, veste kaj?
Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom«. Krpanovo zavrnitev si
lahko tolmačimo takole: vaš dvorni norec sem že tako ali tako, v ta
položaj sem bil postavljen že od vsega začetka. Kljub zvijačnosti,
s katero Krpan rokuje z besedo (če je Krpan kontrabantar, pa je njegovo
najimenitnejše kontrabantarstvo ne tisto s soljo, temveč tisto z jezi-
kom), pa je bil že od svojega prihoda postavljen v položaj, kjer je
presežek njegove jezikavosti šel na mlin njegovih naredbodajalcev, in
v tem izkoriščevalskem odnosu ne mara več vztrajati. — Ce ta tretji
člen v verigi vrednostnih enačb reprezentira menjavo besed znotraj polja
blagovne menjave, pa uvaja tekst o Krpanu še drugo enačbo, ki, kot
bomo videli, sega preko tega polja in njegovega pojma ekvivalence.
Krpan zavrne prvo in tretjo ponudbo (zanašajoč se morda pri tem
na ljudsko modrost, da se ne kaže zanašati ne na ženske ne na besede)
ter pristane pri sledeči končni enačbi:
zmaga nad Brdavsom = pismo -1- mošnja
211
Oglejmo si najprej mošnjo.
Mošnjo dobi Krpan v zameno za vso jedačo, ki jo je ponudila
cesarica: »Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še drugih
reči? Najlaže bo tako, lej! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav.
Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago pustil.« Mošnja je torej ekviva-
lent mezde, sredstev za reprodukcijo delovne sile, a šele po posebnem
odbitku; Krpan namreč odgovori: »Poldrugo mošnjo pa še kakšno
krono povrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu.
Pa naj bo, no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel
pri cesarici zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli go-
sposke.« Vrednost pijače je bila torej več kot poldrugo mošnjo, med
brati, kot hitro oceni Krpanovo vajeno tihotapsko oko. Ali je hotel cesar
Krpana preslepariti? Krpan mu rade volje odstopi polovico mošnje, da
bi tako tudi cesar dobil svojo odškodnino za sitnosti, ki jih bo imel s
cesarico. V blagovnem svetu, kjer ima vsaka stvar svojo numerično
vrednost, se lahko izračuna tudi vrednost teh sitnosti: polovico mošnje
in še kakšno krono povrhu. A ne le to. Sitnosti s cesarico izvirajo
v prvi vrsti iz razprtij glede lipe, torej lahko ta odbitek od mezde velja
za davek na obrabo produkcijskih sredstev oz. surovin. Cesarica torej
nastopa kot kapitalist, in to v dvojnem pomenu: 1. kot buržoazni eko-
nom, ki ponuja ekvivalent za potrošeno delovno silo in hkrati poskrbi
za klavzulo, ki naj delavca dvojno oškoduje, in 2. kot posestnik produk-
cijskih sredstev oz. surovin. (Še en dokaz, da se v slovenski literaturi
pojavi mati, kjer bi se moral pojaviti oče, da imamo torej opravka
s falično materjo).
Ce v tej enačbi mošnja (po omenjenem odbitku) reprezentira mezdo,
DOtem pismo reprezentira presežno vrednost. V Krpanovi zahtevi torej
ahko vidimo zahtevo po razpolaganju s presežno vrednostjo lastnega
dela.
2e Slodnjak pravi, da je Levstik v Krpana položil »zavest, da ljudstvo dela,
trpi in se žrtvuje, gospoda pa nehvaležno uživa sadove tega.« V zahtevi po pismu
pa je Slodnjak v svojem predvojnem spisu o Krpanu videl celo zahtevo po ustavi.
Krpan se torej ne pusti preslepiti kapitalistovi zvijači, ki hoče
vrednost delovne sile predstaviti že kar za vrednost dela. S pismom,
ki naj mu zagotovi nemoteno trgovanje s soljo, posega Krpan na ob-
močje predpisov in zakonov, na območje pravnega diskurza, se pravi
prav tistega diskurza, ki mu je naloženo jamstvo za iztrženje presežne
vrednosti, zagotovilo za videz ekvivalenčne menjave.
Pismo je edini ekvivalent, ki ga Krpan predlaga sam, čeprav se
tudi mošnjička ne brani. Ob pozornem branju se izkaže, da je Krpan
zahtevo po pismu imel že ves čas v glavi in da je kot dober trgovec
hotel zbarantati višjo ceno za svoje delo.
Njegove manevre lahko vidimo že v prvem delu. Spočetka se je ustil: »Petnajst
Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen spraviti čez
lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro«. A že čez nekaj strani se popravi:
»Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji
vsakega ocepka in kamna.«
Pismo zaprosi Krpan takole: »Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na
misel! Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo na jeziku.« In po
cesaričinem izpadu Krpan »prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti« —
ne »da bi šel« in tudi ne »kakor da hoče iti«; pogojnik nam izda, da je
bil teatralični odhod le manever.
Ob zadnjem odlomku je treba opozoriti še na zanimivo dejstvo, da
ima Krpan tri roke.
»Krpan ga pa nič ne posluša, temveč zadene si na desno ramo kij, na levo pa
mesarico, stopi k durim in reče: »Veste kaj? Bog vas obváruj! Pa nikar kaj ne
zamerite!«
Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti.«
Ce je imel na desni rami kij in na levi mesarico, s katero roko je
potem prijel za kljuko? Gotovo prav s tisto tretjo roko, katere spretnost
in trdoto je občutil že Brdavs.
»Brdavs visoko dvigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo;
ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino;
in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa
na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel déval . .
212
Ce je Krpan tudi toI<rat držal v eni roki kij in v drugi mesarico,
kako naj bi položil svojega nasprotnika na tla, če ne prav s" tisto tretjo
roko, s katero je prijel za kljuko?
S.Ž.: To, ravno to potrjuje dognanje magistra Močnika, da je že
Levstik izumil anti-Oidipa: Oidip ima — kot je znano — »oko preveč«
(organ teorije, zrenja, ne-dejavnosti), Martin Krpan pa »roko preveč«
(organ dejavnosti).
Med tremi tipi menjav, ki jih razgrinja drugi del povesti o Krpanu,
ima menjava besed gotovo posebno in privilegirano mesto: vse menjave
se lahko odvijajo le skozi besedo in na njenem terenu, kot medij jo
vseskozi predpostavljajo. Zdi se, da služi beseda ves čas kot sredstvo
vzporejanja menjalnih ekvivalenc, a kot njihovo sredstvo menjavam
hkrati izvzeta in vztrajajoča v določeni neekvivalenčnosti in neekonomič-
nosti. A prav beseda je lahko edini pravi ekvivalent za Krpanovo deja-
nje: »Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno«. Njegovi
vrednosti se lahko približamo z imenom, ime njegove vrednosti je lahko
le vrednost njegovega imena. A katerega imena? »Kaj se zna? Morda
bodo postavači še celo skladali pripovedovalke in pesmi, da se bo
govorilo, ko ne bo ne vas ne mene, kosti ne prsti...« Njegova prava
vrednost se lahko zrcali le v imenu, ki mu ga lahko dajo pripovedovalke
in pesmi, se pravi ta zgodba sama, edini predstavnik razreda pripove-
dovalk in pesmi. Pravi ekvivalent Krpanovega dejanja je torej prav ta
zgodba, ki jo beremo. A kaj to pomeni? Ce je Krpanova zmaga nad
Brdavsom le del te zgodbe (njen drugi del, kot smo videli, ji skuša
postaviti ob bok primerno plačilo), pa se njena prava vrednost lahko
razodene šele v ekvivalentu, ki je ta zgodba sama. Kar nam tekst proiz-
vede kot svoj element, je torej vredno celoto tega teksta. Lahko bi torej
rekli, da se osnovna ekvivalenčna enačba glasi:
del (zgodbe) = celota (zgodbe)
in prav ta temeljna neekvivalenčnost je tista, ki odlikuje red menjave
besed. Če Marxove ekvivalenčne enačbe vzpostavljajo razmerje enakosti
med dvema vrstama blaga, v katerih tiči ista substanca strjenega dela,
pa se besede izmenjavajo le tako, da je njihova ekvivalenca nenehno
prelomljena, neenaka, protislovna, njihova substanca zgolj neskončno
sledenje razlik. Ta red besede, kjer je del lahko enak celoti, celota pa
spet nič drugega kot svoj lastni del, prostor, kjer je klasifikatorični
red nenehno kršen, kjer je lahko element enakoznačen množici, ki ga
zaobsega, to je prav paradoksalni red naddoločenosti.
M. D.
INTERVENCIJA II.
Anti-Oidipa sem vpeljal nekoliko abruptno. Zdaj, ko je tovariš
Dolar po drugačni poti prišel do korelativnega sklepa, začenjam tej
domislici verjeti. Zato se jo splača še nekoliko razviti.
Kakor veste, je mit za Lévi-Straussa kup kart: na vrhu pikova
sedmica, pod njo karina trojka itn. — členi so na vsaki karti drugačni,
razmerja med členi na eni karti tudi niso homologna razmerjem na
drugi — in vendar strukturno pripadajo istemu mitemu: takoj namreč
veste, da so vse te karte enako ničvredne. Vse pripadajo mitemu
»platica«. In element »pik desno zgoraj« je strukturno ekvivalenten ele-
mentu »kara spodaj na sredi«. Vendar pa s temi kartami igrate: in
lahko se zgodi, da s pikovo sedmico zbijete pagata, kar ima v teleologiji
'agata ultima vrednost revolucionarne katastrofe — toda zato ne bo
carina trojka nič boljša karta. Za Evropo je npr. Ojdip tak pik-siebner,
čeprav ni po Lévi-Straussu nič boljši kakor, denimo, Kadmov mit. V
procesu neke konkretne igre se je namreč zgodilo, da je pikova sed-
mica iz člena postala funkcija — funkcija elementa, ki se imenuje od-
sotnost pikove barve pri tistem, ki igra pagat ultimo. Mimogrede si
zdaj lahko mislite, zakaj je kartanje za kristjana greh in za sodobno
213
davčno upravo čezmerno obdavčljiv luksuz: je namreč mitologija mi-
tološke konstitucije družbe, tj. mitologija na kvadrat — se pravi pa-
rodija.
Kar nas pripelje h Krpanu.
Ta je namreč še več kot parodija: tu karte niso naloženo druga
na drugo, pač pa stojijo počez. To mu med drugim omogoča, da je sam
svoj mit in svoja teorija — zanesljivo znamenje materializma.
Jože Pogačnik je zgodbo razkosal na narativne sekvence in pokazal,
da je tektonično-klasicistično urejena. Toda prav njegova razvrstitev
tudi pokaže, da v vsesplošni simetriji en člen nima komplementa: poleg
cesarice Krpan namreč užali tudi »viteze« — cesarica se maščuje, vitezi
se pa ne. A zato zgodba ni nič manj simetrična. Na kraj manjkajočega
maščevanja vitezov pride spopad z Gregorjem.
Kaj to pomeni? Zakaj se vitezi ne maščujejo. Bržčas zato, ker se ne
morejo. Razlaga, da se ne morejo zato, ker so zgodovinsko odpisan
razred, bi sicer bila pravilna, vendar prelahka. Cesarica jim resda pove,
da gre država k hudiču, ker so možje postali babe — toda Gregor, ki
vzame zadevo v roke, ko plemstvo odpove, ni zato nič manj pohabljen.
Tako tudi mora biti: resnica aristokracije je homoseksualizem urad-
ništva.
Greimasovsko bi lahko sklepali, da je Krpanova žalitev mogoče le
vračilo za neko drugo zlo, ki so mu ga prizadeli že v kakšni prejšnji
zgodbi. Zgodbi, tj. mitu. Da pač poravna dolg in da je ponižanje vitezov
konec nekega mitičnega krogotoka, ne njegov začetek.
Krpan poniža dvorjane, ko jim potegne vse konje za rep iz hleva,
njegova kobilica pa jih zbrca na smetišče (zgodovine). Na tem kraju
zgodbe je to že star Krpanov trik: za branilca cesarstva se je namreč
kvalificiral prav s tem, da je prestavil kobilo. Toda pri tistem dogodku
Krpan ne doživi nikakršne žalitve; narobe: na cesarjevo duhovičenje
mu že vnaprej opsuje njegove mesnate konje. Kolikor je tu cesar za
Krpana še predstavnik gospode nasploh, lahko torej rečemo, da je
Krpan aristokracijo zmerom že razžalil — in da na to tudi nikoli ne
pozabi še posebej opozoriti (»bolje enkrat preveč kakor nikoli«).
Toda prenašanje konj je lahko Krpanov star trik prav zato, ker
spada v njegovo osnovno življenjsko dejavnost: tu se vključuje v pa-
radigmo »prenašati sol — prestavljati kobilo«. »Žalitev« sama je tako
kondenzirana incidenca Krpanovega habitusa v kontekst salonskega
petelinjenja — vrne jim tako rekoč za to, da jih mora v svojem živ-
ljenju in delu kar naprej prenašati. Vme jim za to, da mora mlatiti
njihove pandurje, če hoče preživeti: in kakor je gosposko oko Krpana
zavoljo prenašanja kobile sploh opazilo, tako ga tudi prepozna, ko goni
cesarske pse tako, da enega izmed financarjev prenaša po zraku.
Kako da cesarjev odposlanec prepozna Krpana prav po tem, da
mlati po državnem aparatu, je tudi skrivnost teksta — tj. Levstikov
materializem: slu ni treba vedeti, da kot cesarjev hlapec že deli kočija-
ževo vednost, tudi se mu ni treba zavedati, da se kot angel, tj. kot
mitični shifter, spušča iz enega mitskega krogotoka v drug krogotok —
označevalec misli namesto njega.
V	prizoru s cesarskimi konji se torej križata dva krogotoka, Ijudsko-
tihotapski in dvorsko-viteški, in s tem, da ta mitem rokovanja s konji
postane tu utopično križišče dveh ekonomskih, družbenih, simbolnih,
žanrskih nivojev, nekako kvadrira svojo mitično naravo, postane mi-
tologem na drugo potenco — in zanka v nasnutku tretjega mita (»Krpana
kot celote«, če lahko preplet prvih dveh mitov pogojno tako imenujemo).
Pod konjsko opravilo se torej vpiše Krpan kot subjekt; nemara ni
odveč pomisliti, kaj hipična figura pomeni v kmetski ideologiji: je sta;
tusni simbol kmečke aristokracije, simbol luksuznega utroška, in hkrati
priložnost za najbolj zavrženi status konjskega hlapca ali tatu (ali, če
smo že pri tem, konjskega tihotapca, zelo aktualnega prav na Notranj-
skem: berite današnjega Levstika, materialista sodobne slovenske knji-
ževnosti Matevža Haceta, ki ga tovarišici Skušek ni bilo treba omeniti,
saj ga je prav ona pripeljala v krog našega interesa). Brdavs podpiše
svojo smrtno obsodbo, ko o Krpanu pravi »kmet je kmet« — Krpan
ni kmet, on je polutan, toda tako daleč od romantike Desetega brata.
V	viteškem mitu Krpan dokaže superiornost, ker se mu ga posreči
križati s svojim lastnim tihotapskim mitom — vlači konje čez prag
kakor sol čez mejo. S stališča narativne strukture imamo tu paralelo z
epizodo, ko prestavi kobilo iz kulturne gazi v snežno naturo. Torej sta
214
se ta dva mita že enkrat križala: kar je vsakdanje početje v delovni prozi,
je épreuve de qualification v dvorni poeziji. Dvoumni označevalec po-
nižanih cesarskih konjev dobi interpretacijo, če ga nanesemo na
uvodno zimsko sekvenco — toda ta spet ni nikakršna v sebi umirjena
izrazna substanca, pač pa pomeni le in prav spet kot križišče dveh
krogotokov, ki se očitno ne nehata srečevati, odbijati in dvoumiti.
Toda »prenašanje« — ki je očitno, sit venia verbo, »arhetip« tlače-
nega naroda, pri čemer naj pripomnim, da se jungovskemu mračnjaštvu
lahko izognemo le, če tipamo za vozlanjem označevalcev, ki pa po de-
finiciji ne pozna nikakršne »arhe«, četudi sem pa tja kakšno proizvede
—	»prenašanje« se še enkrat prikaže: Krpan zavrne cesarsko hčer, ker
bi je ne mogel prenašati, to mu lahko verjamemo, in cenimo njegov ev-
femizem, kako nam pove, da Krpan pač mora z ženo tako kot s konjem,
tolikšno nežnost zmorejo samo ljudske množice, a plemkinje je ne
prenesejo. Tu Krpan sam, položaju ustrezno, prav angelsko ravna in
se spusti iz ene sfere v drugo, vendar ne brez inverzije: prenašanje
je bilo prej funkcija člena »Krpan«, funkcija, ki ga je pognala iz enega
mita v drugega, zdaj je »narativni« člen, v katerem sam Krpan nastopa
v funkciji soproga-prenašalca — in ki mu na »meta-diskurzivni« ravni
pomaga, da se zavaruje pred novo takšno funkcijo, ko se po tem mitemu
kakor po nitki spusti iz ene mitične zgodbe nazaj v drugo. Prej je
»prenašanje« delovalo kot protaza in katalitična opora za pot »navzgor«,
zdaj je uokvirjeno v analepso in rabi za pot »navzdol«. Mimogrede s
tem še enkrat eksplicira proleptično naravo začetne kvalifikacije —
po konjski moči, zavoljo katere je Krpan zadosti dober za cesarski
dvor, je hkrati tudi že predober, tj. prehud zanj: na koncu linije vidi-
mo, da pravzaprav že ves čas krožimo — vse je bilo že na začetku;
ciklično, tj. »mitsko« branje razodene »Krpana« kot politično retoriko
—	medtem ko ga linearno branje konstituira kot mitologijo: se pravi,
zavede nas v ciklično branje, ki pripelje spet v linijo polemike — itn.:
nikoli nas ne pusti pri miru.
Lahko rečemo tudi: element, ki je bil prej vzrok za kvalifikacijo po
drugem, je zdaj argument za diskvahfikacijo po samem sebi. Itn.
Pomembno je, da se ti »preskoki« dogajajo prav po formuli mitskega
invertiranja, katere razlago najdete v Strukturalni antropologiji.
In zavoljo te zadnje konsekvence sem se pravzaprav spustil v vso
to mučno mitografijo.
Kot »mythe de fondation« mora biti »Krpan« neizbežno v zvezi
z Ojdipom, ki je tudi utemeljevalni mit ali neka določena »kritika«
mitov te vrste, kolikor so pravi utemeljitveni miti nekoliko naivni glede
vprašanja »oblasti«. Kot stališče hlapca se »Krpan« ne more zadovoljiti
s kakšno parodijo, pač pa mora konstituirati neko »globino«, tj., biti
mora večplasten. Levstikova genialnost je v tem, da je, prvič, doumel,
da mit ni fabula, temveč označevalni dispozitiv, in drugič, da se mu
je posrečilo, ker nas mit neizbežno zapre v svojo horizont, da z mitskim,
tj. simbolnim orožjem to simbolno zaporo stre.
Lévi-Strauss meditira o grškem mitu, katerega problem naj bi bil,
kako iz dvojega nastane eno; in o ameriških mitih, ki rešujejo problem
opozicije med človekovo avtohtonostjo in njeno negacijo. Z isto preciz-
nostjo bi lahko rekli, da gre »Krpanu« za obojno problematiko hkrati
—	in za njeno inverzno postavitev: kako naj iz enega (habsburška
monarhija) nastane več (narodi!) — kako iz Evrope svete alianse, ki
je negacija avtohtonosti, priti do Evrope, ki bi to avtohtonost uve-
lja»ljala (pravice vseh, da so, kakor so zrasli iz zemlje).
Toda tu gre še za več — ali, natančneje: te dvojne problematike ni
mogoče razreševati, je sploh ni mogoče vzdržati, vzdrževati, če ne
postavimo globljega problema, o katerem lahko pravzaprav spregovori
edinole mit. Tu je Levstik visoko nad helsinško listino.
Krpan nas uči takole: problema narodov, problema Evrope, prob-
lemov sodobnega sveta ne moremo ne postaviti ne reševati, ne da bi
posegli v ekonomijo oblasti, ne da bi posegli v ekonomijo spolnosti. Ne
da bi posegU v ekonomijo oblasti kot spolno ekonomijo.
To je zadnja opomba, do katere sem hotel priti: če je v Ojdipu
rodbinsko-spolna ekonomija raven členov in je oblast funkcija — je pri
Krpanu, prav v duhu Lévi-Straussa in proti njegovemu zaprtju, oblast
člen in je spolno funkcija, medtem ko je sorodstveno raven zgodovina
že odplaknila, denimo, z viteško smrtjo cesarjevega sina. Potem je
lahko Krpan svoj oče, sin in svoj gospod, toda roka, nikakor ne duh.
215
Potem je lahko oblast zdaj moški, pohabljen, zdaj virilna ženska, ves
čas pa uni-sex, ker protiljudska. Ljudska oblast bo oblast spolne razlike
— tj. odprava oblasti.
Zakon mitskega pretvarjanja (ta beseda mi na tem pravem mestu
zveni zelo prava) — Fx (a) : Fy (b) — Fx (b) : Bx-a (y) —- opisuje torej
»Krpanov« tekstualni proces tako na »zunaj« (vis-à-vis Oidipa) kakor
na »znotraj« (tj. razmerja med posameznimi miti, iz katerih je »Krpan«
spleten); tu se lahko še enkrat prepričate, da ta opozicija znotraj/zunaj
strukturno ni pertinentna. Na antioidipsko branje nas je napeljala prav
eleganca, s katero se je Levstiku posrečilo, da ekonomično postavi svoje
karte hkrati pokonci in počez — samo pri »vitezih« mu hudič očitno
ni dal, da ne bi pustil enega označevalca samo počez. Počez v goltancu
monarhije.
Prav zato, ker karte tu niso samo zamešane in ker »Krpan« tudi
ni samo hiša iz kart — pač pa je talon slovenske simbolne zgodovine,
kjer vam iz vsakega srca počez ven štrli pik, in iz vsakega križa (pozor:
od tod vam je brati Cankarja!) materialistična rdeča kara — prav
zato si ga tudi literarna veda že sto let zaman prizadeva brati: manjka ji
ena roka, preprosto ga ne more zgrabiti. Zakaj, kakor nam je pokazal
tovariš Dolar, če se hočete spoprijeti s Krpanom, morate imeti tri roke.
Za nobeno izmed Krpanovih kart ne morete reči, ali je pik-siebner
ali škis: sestavljen je iz samih jokerjev. To je njegova vrednost, ki je
ostala malone brez tekmeca v slovenski literaturi: jokerji sicer še kar
naprej hodijo naokoli, zato pa jih na straneh njihove književnosti ni.
R.M.
216
PRISPEVKI
H KONCEPTUALIZACIUI
ZGODOVINE UMETNOSTI
IN LITERATURE
„...BY THE VERY CUNNING
OF THE SCENE..."
Kako začeti razpravljanje o gledališču? Vprašanje se praktično vsi-
ljuje, četudi je načelno odveč: kot »teorija« je takšno razpravljanje za-
vezano logiki teorijskega diskurza, ki naj se začne pri prvinah in se
prek vse bolj sestavljenih členov dvigne do zakonitosti občega; kot raz-
pravljanje o gledališču pa ga obvezuje že sam predmet, ki je vzor celote
z začetkom, sredino in koncem.
Vprašanje o začetku je torej v posebnem primeru govora o gledali-
šču dvakrat odveč, in Aristotel ga tako tudi »prakticira« — da ga namreč
odpravi, še preden bi se lahko postavilo:
. . . légomen arksámenoi katà fysin proton apò tön proton.
... pa govorimo začenši naravno prvo (najprej) od prvega.
(Poetika I, 1447, a)
Ce že hočemo odgovor na dvakrat odvečno vprašanje, bomo našli
tavtologijo: proton apò tön proton. Ni naključje, da slovenski prevod
tega stavka ne prevaja: zakaj začeti od začetka predpostavlja, da je to
mogoče storiti »naravno, katà fysin«. V sodobnosti, ko je sleherna more-
bitna »narava« vselej že družbeno-zgodovinsko, torej razredno posredo-
vana, nam ta opora ni več mogoča. In z njo padeta še drugi predpostavki
aristotelovskega načina govorjenja: lògos, arhé.
Brez izvora, ki bi ga bilo mogoče zajeti v logos, se mora naše raz-
pravljanje zateči pač v skromnejše konstrukte; zato si izberemo »razum-
no abstrakcijo« (Marx), ki — kolikor smo prepričani, da ni popolnoma ar-
bitrarna — naj nam bo vodilo, dokler nas pač ne pripelje do stopnje, ko
nam jo bo mogoče de-konstruirati.
Nemara bi si omogočili nekoliko jasnejši pregled, če bi gledališče
vključili v njegov širši kontekst; s tem seveda ne mislimo na njegov
splošni družbeni položaj, na njegovo morebitno družbeno vlogo (to bi
bilo preveč posplošeno), pač pa na specifično družbeno »funkcijo«, ki jo
gledališče opravlja — ki pa sama presega posebni gledališki način svo-
jega »udejanjanja«, saj jo lahko »nosijo« tudi nekatere druge dejavno-
sti. Najprej bomo torej skušali poiskati tisto kulturno ali civilizacijsko
funkcijo, katere prevodnik je med drugimi tudi gledališče, potem pa
bomo poskusili določiti, kaj je tisto, kar v okvirih same te funkcije
še posebej opredeljuje gledališče v njegovi specifičnosti. To je seveda
zgolj začetni prijem, zato je nujno nekoliko abstrakten: 1. predpostav-
ljamo nekakšno družbeno funkcijo, čeprav je jasno, da dejavnosti,
skoz katere naj bi se po naši začetni fikciji »izražala«, to funkcijo šele
prav konstituirajo; 2. za začetek gledamo nezgodovinsko, tj., izhajamo
implicite iz sodobnega položaja (z vso tridicijo, ki ga opredeljuje, ki pa
ostaja še nerazčlenjena): jasno je namreč, da ni nikakršne vnaprejšnje,
nadzgodovinske spektakelske funkcije — pač pa vsakokratna zgodovin-
ska konstelacija razmerij med kulturnimi ali civihzacijskimi funkcijami
temeljno opredeljuje tudi sam notranji ustroj teh funkcij (ni namreč
isto, če se gledališče opredeljuje v razmerju z ohmpijskimi igrami v Gr-
čiji ali v srednjem veku glede na cerkveno mašo ali viteški turnir ali
y sodobnosti v razmerju s TV in nogometom: gledališka funkcija ni
ista, gledališče družbeno ne pomeni istoT
Zgodovinsko-kulturni kontekst, v okviru katerega se nam vprašanje
gledališča neposredno postavlja, nas napeljuje k domnevi, da gre gle-
dališču v »ožjem pomenu« vendarle neko posebno odlično mesto v celoti
širše spektakelske »funkcije«; vsaj v okvirih naše kulturne tradicije
je gledališče bržčas privilegirana manifestacija spektakla in je tako
rekoč tisti element, ki v okvirih te širše celote in zanjo predstavlja to
celoto kot celoto: tako se npr. nove tehnike predstavljanja (film, radio,
TV) »merijo» glede na plasično gledališče, nanj se konceptualno, kadrov-
sko, delno celo institucionalno opirajo itn. Rečemo lahko, da je gledali-
217
šče dominantno v odnosih, ki vladajo med člani strukturirane celote
spektakelske funkcije.
V čem je potem tista posebna vrednost gledališča, zaradi katere mu
sodobnost pripisuje tako pomembno mesto?
Blagovnost produkcije je v gledališču vsaj zelo specifična, če že ne
načelno nemogoča. Blagovna proizvodnja proizvaja dobrine, namenjene
trgu — blaga. Pri gledališču manjkata oba pogoja za blagovno proiz-
vodnjo: gledahška predstava ni dobrina in zato ne more postati pravo
blago, prav tako tudi ni pravega trga gledaliških ponudb.
Očitno je, da je tudi v družbi, ki jo obvladuje blagovna proizvodnja,
gledahšče ustanova, ki se je menjalno-tržna razmerja dotikajo le ob-
robno in je ne morejo temeljno opredeljevati: pri gledališču gre za ne-
kaj, kar »presega« splošno blagovnost kapitalistične družbe in kar
že v sami meščanski ideologiji ne deluje v skladu z njenimi siceršnjimi
kramarskimi premisami (subvencioniranje gledališč je tako rekoč trans-
-historično: od Grčije do sodobnih nacionalnih teatrov).
Te posebnosti gledališča izvirajo iz tega, da je gledališče najprej in
predvsem predstava, in ves lesk, s katerim je mogoče povečati privlač-
nost, je namenjen temu, da poveča »izjemnost« te predstave — tj. kraja
in časa gledališke uprizoritve. Vsi prijemi, s katerimi je mogoče pove-
čati odličnost gledališkega »dogodka«, so le dodatni postopki — gleda-
liški kraj in čas definira edinole predstava.
Toda četudi sta gledališki kraj in čas odvisna od uprizarjanja, ki
ju opredeljuje, se vendar v samem predstavljanju ne izčrpa »telos« gle-
dališča — ali, natančneje, samo uprizarjanje je vselej uprizarjanje za
nekoga — in za »nekaj«; da gre za kompleksen problem, nas prepriča
limitni primer festivala, ko sta kraj in čas uprizarjanja glede na samo
vsebino predstavljanja popolnoma «arbitrarna«, in je predstava očitno
pretveza, pretekst, podlaga za nekaj drugega.
Predstava je po svoji naravi namenjena gledanju, in gledališki kraj
in čas, katerih pomembnost se nam je vsilila, sta torej očitno kraj in čas
za zbiranje gledalcev, zbirališče občinstva. Gledališče je tako očitno pred-
vsem zbirališče nekega določenega občinstva, zbirališče, ki to občinstvo
—	vsaj za čas predstave in vsaj »v domišljiji«, ideološko — konstituira
ali vsaj potrdi kot specifično družbeno skupino. Gledališču je torej inhe-
rentna socialna, če ne celo socializacij ska funkcija; jasno je torej, da je
gledališče temeljno nedostopno površni komercializaciji (ali pa se mora
spremeniti v nekaj drugega: npr. v kabaret), in razumljivo je, zakaj
prav gledališče lahko postane pomembno mesto političnega boja; ra-
zumljiva je tudi izjemna vloga gledališča pri narodih brez države — in,
vzporedno, zanimanje, ki ga mora sleherna državna organizacija gojiti
prav za gledališče — ali vsaj za njegov »reprezentativni« del.
Pripadnost skupini, ki jo gledališče konstituira ali vsaj potrjuje, je
pravzaprav tavtologična: posameznik skupini pripada, ker je tam, kjer
se ta skupina zbira, pripada ji, ker ji pripada — je v njej, ker se je pač
nekako znašel v njej. To je značilna logika ideološke identifikacije, ki že
vnaprej računa z možnostjo, da je taka identifikacija lahko tudi lažna
—	torej v nasprotju z realnim družbenim položajem posameznika, ki
se je na tak »ideološki« način vključil v neko družbeno skupino. Očitno
torej ne gre le za to, da se neka skupina konstituira in loči od drugih sku-
pin, pač pa tudi za to (vsaj v sodobni situaciji in seveda z vrsto odten-
kov), da se omogoči ideološka solidarizacija s skupino tudi pripadni-
kom tistih skupin, katerih interesi so lahko nasprotni interesom skupine,
ki se na ta način »potrjuje«. Pri tem je seveda odločilnega pomena, da
se pripadniki drugih skupin ideološko identificirajo kot posamezniki —
da je torej ta identifikacijski postopek hkrati tudi ideološka dezintegra-
cija drugih skupin. Ta »demokratični« postopek je značilen za sodobno
meščansko ideologijo — opaziti ga je mogoče tudi na drugih ideoloških
področjih. V drugačnem ideološkem kontekstu lahko seveda gledališko
»zbiranje« deluje tudi kot mehanizem socialnega ekskluzivizma, kar je
vsaj delno značilno za nekatera avantgardna gibanja — zelo očitno je
bilo v neki fazi črnskega ameriškega gledališča, ki se je navezovalo na
ideologijo in na gibanje »black power«.
S tega stališča socialno relevantni oder ni na »odru«, pač pa v dvo-
rani, ki je edina čutno-nazorna pred-stavitev te skupine, ki je sicer lahko
socialno-empirično popolnoma razpršena. Oder je v tem primeru vselej
že gledališče v gledališču in z »estetiko« eventualno prikriva socialno raz-
sežnost gledališča (s tem, da zbuja videz, kot da bi šlo za »obče« vred-
218
note, torej za univerzalno humanistične — in ne skupinsko-politične —
ideale). Participacija, za katero se vnema del avantgarde, je v tej luči
le linearno nadaljevanje in razodevanje situacije, ki je implicitno navzo-
ča (in celo determinantna) že v klasičnem meščanskem gledališču — saj
takšna participacija »estetsko« razsežnost širi v dvorano, ki jo v klasič-
nem gledališču obvladuje pohtična razsežnost (v skrajni mistificirani
različici lahko dobi participacija obliko — temeljno lažnega — mistič-
nega »obhajila«, zaveze med gledalci in igralci, med člani iluzomega
občestva) — medtem ko npr. Brecht dela prav narobe — politično raz-
sežnost iz dvorane širi na oder, in s tem subvertirá odrsko estetiko.
Participacija pa seveda deluje lahko tudi ekskluzivno-politično — če
vpelje med publiko popolnoma neestetiško ločnico, s tem da npr. črni
igralci vabijo k sodelovanju samo ne-bele gledalce.
ARISTOTELIZEM IN VPRAŠANJE »GRŠTVA« NOVOVEŠKEGA
GLEDALIŠČA
Pri razčlenjevanju za nas izhodiščne sodobne situacije moramo naj-
prej tematizirati »aristotelizem« meščanskega gledališča (in s tem v zvezi
vprašanje avantgarde in dvoumnosti njenih »prebojev«). V tem okviru
moramo ustrezno valorizirati tale paradoks: atiška tragedija je cvetela
slabo stoletje, potem pa je po več kakor tisočletnem »molku« usodno
opredelila celotno novoveško gledališko zgodovino. Kakšen je odnos med
»grštvom« gledališča in potrebami vladajočih razredov v novoveški
Evropi? Kakšne so te »potrebe«, da vsaj v kulturni sferi postavijo prav
gledališče za preskusni kamen legitimacije ne le aristokracije, pač pa
tudi pragmatične buržoazije?
Vrsto problemov, ki se postavljajo v zvezi z grško tradicijo sodob-
nega gledališča, lahko poskusimo preliminarno sistematizirati takole:
1.	Jasno je, da je vsakršna »klasika« konstrukt tiste dobe, ki se na
to klasiko sklicuje; sama konstrukcija neke konkretne klasike je stvar
konkretne zgodovinske analize; problem pa se zaplete drugje; zakaj
lahko Poetika deluje kot temeljni tekst za popolnoma različne gledališke
prakse (implicite celo v avantgardi)? In naprej: kako je mogoče, da se
Ajshil in Sofoklej odtrgata od svoje religiozne in politične podlage — in
da delujeta kot »vzor« prav na temelju pozabe zgodovinskega (politične-
ga, religioznega...) konteksta, v katerega sta »izvirno« skoz in skoz
vpletena?
2.	Do selekcije klasičnih tekstov je v veliki meri prišlo že v antiki:
to zbuja iluzijo o kontinuiranem procesu predajanja in ohranjanja
(odbiranja) estetskih vrednot. To iluzijo pa najprej vsaj delno spodbi-
jata dve empirični dejstvi:
a.	to, da v antiki estetska dovršenost umetnin (kakor jo danes doje-
mamo) ni v premem sorazmerju s socialnim uspehom gledališča: ta
uspeh traja tudi v času dekadence dramske literature; glede na sodobno
situacijo, ki tudi pozna to neskladje, lahko to antično diferenco sicer (po
svoje?) razumemo, interpretirati pa bi jo bilo mogoče le konkretno-
-zgodovinsko iz tedanje situacije;
b.	fenomen srednjega veka: ta pozna specifične manifestacije »spek-
takelske funkcije«, hkrati pa ima literatura v srednjem veku specifičen
položaj, še posebej pred sholastiko, tj. pred 12. stoletjem; specifična je
tudi notranja struktura te literature in v njenem okviru valorizacija
(latinske) antike (cf. za nas popolnoma konfuzne spiske šolskih avtorjev,
ki jih navaja Curtius).
Za specifiko novodobnega razumevanja grške klasične tragedije
pa govori predvsem implicitna strukturacija trojice Ajshil-Sofoklej-Evri-
pid po stereotipnem vzorcu rojstvo-razcvet-propad; in privilegij, ki ga
v okviru Sofok ejevega opusa uživa Kralj Ojdip, pri Ajshilu pa bržčas
drugi del Oresteje — skratka poudarek, ki ga naš čas daje enemu izmed
členov v triadni strukturi grške tragedije — prav tistemu, kjer se upri-
zarja razkol (med človekom in bogovi, v človeku samem); novodobna
percepcija torej že vnaprej podere specifično strukturo antične trage-
dije.
Za specifiko tega novodobnega dojemanja bi govorilo tudi razume-
vanje Antigone (npr. v modemih verzijah, ki poudarjajo spopad med
»notranjim« in »zunanjim« zakonom, medtem ko gre pri Sofok eju, vsaj
če verjamemo Tronskemu, za spopad med dvema raznorodnima zakono-
219
ma, med zakonom rodu in zakonom polis —■ ter za poskus, kako bi
na specifično »literarni« način, ta konflikt presegli; podobno interpre-
tacijo ima že Hegel: gre za dve tragiki, Kreonovo in Antigonino, ne za
eno samo); ali pa razumevanje Evripida, v katerega se je danes vrinila
neizbrisna »melodramatska« razsežnost, medtem ko je njegov problem
(po Tronskem) prav vdor »subjekta« kot destrukcija poskusov mitološ-
kega preseganja razkola (značilnega za poprejšnjo tragedijo).
Oba problemska sklopa (1. spektakelska funkcija; 2. antična klasika)
se križata v problemu katarze; katarza je sploh »kondenzacijsko vozli,
šče« teorij o gledališču, in to vsaj iz treh razlogov:
1.	S tem da se pri tem problemu teorije nujno nanašajo na Aristo-
tela, se opredeljujejo glede svojega odnosa do grške klasike; s tem da
se vse teorije nanašajo na isti stavek v Poetiki, implicite opredeljujejo
svoja medsebojna razmerja (pri čemer mitični »tertium comparationis«
ni drugo kot povsem negativno določeno križišče razlik — ob pač ne-
preverljivi možnosti, da »izvirno« gre za prepisovalsko napako, kar
daje stvari še dodaten mik: prav to, da je vprašanje te pomote popolno-
ma irelevantno za »veljavnost« interpretacij, to, da bi »interpretacije«
veljale tudi, če bi se nanašale na nekaj, česar v »izvirniku« ni — prav
to kaže, da je katarza vsekakor problem novoveškega gledališča, četudi
bi nemara ne bila problem za Aristotela — pri čemer pa se specifična
novoveška »slaba vest« vede do katarze kot do nečesa, kar je za Aristo-
tela »še« samoumevno, kar pa je za »nas« vselej že zgubljeno — ali vsaj
nedostopno, dostopno le posredno, prek analize, prek specifične narav-
nanosti itd.).
2.	Razpravljanje o katarzi zato nujno govori o specifičnem dojema-
nju »spektakelske funkcije« v okviru vsake posamezne teorije; v teorijah,
ki vključujejo tudi pojem katarze, je katarza očitno tisto, kar specifično
diferencira gledališče — ali vsaj tragedijo — od drugih manifestacij
spektakelske funkcije (specifični element krščanske maše bi bil, denimo,
bržčas evharistija, tj. učinek identifikacije in participacije; sodobne
športne igre bi bile nemara primer specifične redukcije katarze in raz-
pada njene notranje dialektike — funkcija identifikacije in funkcija raz-
like se povnanjita, »substancializirata« in dokončno razločita: to je po-
vsem očitno pri kolektivnih športih, pa tudi nacionalistična interpreta-
cija individualnih športov izvršuje isto operacijo); način, kako posa-
mezne teorije interpretirajo katarzo, zato neposredno govori o funkciji,
ki jo pripisujejo gledališču v celoti pesniških umetnosti.
3.	Glede na to, da je katarza konceptualizirana kot pogoj za gledališ-
kost — kot nekaj, kar v sami gledališki praksi zmeraj že »je« (ali bolje:
kot nekaj, po čemer ta praksa v svoji specifiki sploh je) — kar pa je
teoriji le težko dostopno, kar je v teoriji dano le posredno, na način de-
skripcije ali refleksije, ne pa kot »neposredno doživetje« — govorijo
teorije o katarzi vselej imp icite tudi o statusu same teorije o gledali-
šču v njenem razmerju do prakse v gledališču; katarza torej razpade
v nerazrešljivo dvojnost: ali imamo neposredno doživetje, toda brez
refleksije — ali pa imamo refleksijo, toda na račun neposrednosti do-
živetja. (To nas pelje nazaj k »temeljem evropske metafizike«; tvegali
bi celo paradoksno opredelitev, da je edina možna definicija katarze
tavtologija: katarza je katarza; če je namreč katarza izkustvo diference,
kot pravi Pirjevec', potem je pač najprej izkustvo svoje lastne razlike,
svoje lastne nemožnosti, da se »izkusi« drugače kot razlikovanje v kon-
ceptu: potem bi bila tudi usoda Poetike le tekstualno-teorijska uprizo-
ritev tega paradoksa, strogi teorijski komplement gledahški praksi ka-
tarze.) Iz tega paralogizma bi lahko interpretirali tudi spontanistično
ideologijo avantgarde (valorizacija enega pola proti drugemu) ali, na-
tančneje: dejstvo, da relativne praktične uspehe gledališke avantgarde
spremlja popolna teorijska regresija.
Znano je, da je pojem katarze Aristotelov »coup de force« v pole-
miki proti Platonovi kritiki drame in nemara sploh proti izgonu pesni-
kov iz države; značilno je, da Aristotel svoj pojem katarze, kakor bomo
skušali pokazati na koncu, razdela prav kot »odpravo, preseganje« para-
logizma, o katerem pravkar govorimo. Če pa je v Poetiki paradoks ka-
tarze razrešen že, še preden se sploh lahko pokaže (glede na to, da je
mimesis za Aristotela užitek in spoznanje hkrati, in katarza zbujanje
čustev strahu in sočutja in njuno očiščenje), se moramo vprašati, zakaj
1 Cf. uvod v Stendhalov roman I.ucien Leuwen, zbirka 100 romanov, CZ,
Ljubljana 1970.
220
v sodobnem (meščanskem) gledališču ti pojmi, ki naj bi dvojnost prav
premagovali, spet »razpadejo« in porodijo dileme, iz katerih to gleda-
lišče ne more uiti — ali, še natančneje, katerih prakticiranje je prav
temeljna dejavnost tega gledališča. Ali ta zgodovinska usoda aristote-
lovskih kategorij vendarle na neki način ne »daje prav« Platonu — ali
torej sodobno gledališče kljub svojemu aristotelizmu (ali pa nemara
prav zaradi njega) vendarle ne živi v Platonovi senci?
— Eden izmed stereotipov avantgardne kritike tradicionalnega me-
ščanskega gledališča je očitek, da je to gledališče »literarno«. Pri tem
seveda mislijo na aristotelovsko vrednotenje »delov« tragedije, po ka-
terem je mythos pač najpomembnejša prvina. Toda takšna koncepcija
tistega, čemur avantgardni ideologi pravijo »literatura v teatru«, odpira
bistveno vprašanje: kako se že v samem dramskem besedilu »producira«
scenski prostor. Kako ta »literarni« del kljub svoji morebitni samoza-
dostnosti odpre možnost, da bo »presežen« na posebni način dramskega
spektakla?
Ce je med elementi tragedije najpomembnejši mythos, in če lahko
torej tragedija »naredi vtis« tudi brez gledališke uprizoritve, mora biti
pač že v mitu, tj. »besedilu, tekstu«, vpisana produkcija prostora scene,
konstituirana razlika med sceno in ne-sceno: na ta vpis se mora opirati
celotni uprizoritveni mehanizem, brez te »podlage« nastane popolnoma
drug tip gledališča, kakor kažejo nekatera avantgardna prizadevanja, ki
uprizarjajo predloge, ki niso »namenjene« uprizarjanju; ta naš aristo-
telizem ni naivna predpostavka, saj je to dejanska predpostavka celotne-
ga »klasičnega« novoveškega evropskega gledališča.
Zanimivo bi bilo v zvezi s prvenstvom mita p)remisliti tole hipotezo:
če gre v gledališču predvsem za zbiranje družbenih skupin, za specifičen
način njihove identifikacije, konstituiranja itn. — potem je element tra-
gedije, ki tej socialni funkciji gledališča najbolj ustreza in jo lahko
najuspešnejše nosi, pač spektakel; s tem, da spektakel zdrkne po po-
membnosti prav na zadnje mesto, bi se torej predvsem prikrivala »pra-
va« socialna funkcija gledališča; toda v nekem smislu se ta funkcija
mora prikrivati: spektakel namreč resda lahko nosi »zbirno« funkcijo,
vendar ne zadošča za definicijo specifično gledališkega načina zbiranja;
brž ko dosežemo, da je gledališče »zmerom že« spektakel, je trditev,
da v njem prevladuje mythos, popolnoma pravilna: v okvirih spektakel-
ske funkcije namreč prav mythos in z njim povezana katarza opre-
deljujeta specifiko gledališča; sam spektakel bi nemara zadoščal za
zbiranje na način praznovanja, medtem ko mythos izpolnjuje, med
drugim, enega izmed temeljnih pogojev za gledališkost: namreč indi-
vidualno identifikacijo gledalca z družbeno skupino, ki si prireja gle-
dališče; lahko torej rečemo: mythos je nemara resda pretveza, vendar
pa je nujna pretveza; šele mythos daje tavtologični »ploskosti« praz-
novanja, ki ji zadošča spektakel, tisto globino, distanco, ki je nujna za
specifično gledališko dialektiko identifikacij in integracij.
SCENA PO HEGLOVI ESTETIKI
Privilegiran vstop v problematiko sodobnega gledališča bržčas od-
pira Heglova Estetika (3. del, 3. poglavje, C, III). Branje te Heglove in-
terpretacije nam lahko odgovori na vrsto vprašanj, ki smo jih načeli
v uvodnem razmišljanju.
Pri Heglu najprej preseneča sama dispozicija problematike: med
načelno vprašanje o obči naravi dramske umetnine, vprašanje, ki ga
obdela na začetku, in vprašanje o posebni razčlenitvi te občosti (vrste
dramske poezije in zgodovinski momenti), tj. vprašanje, ki izhaja iz na-
čelnega prvega vprašanja, se — za naiven pogled kakor nekak tujek —
umešča dejanje, ki ne pripada apriorni členitvi imanentne problematike
dramske umetnine: vprašanje zunanje »izvedbe«. Hegel ta »ovinek« svo-
jega izpeljevanja utemelji že v uvodnih opombah k razdelku o »dramski
poeziji«: nujnost, da se dramska umetnina uprizori na sceni, izvira prav
iz tistega, zaradi česar je drama najvišja stopnja poezije in umetnosti
sploh. Specifično dramsko povezovanje epskega elementa s subjektiv-
nim elementom drami ne dopušča, da bi epsko opisovala kraj dogaja-
nja in njegovo zunanjo stran: zato je nujno, da se ta (»zunanja«) raz-
sežnost predstavi na sceni. Dramska totalizacija epskega in lirskega
elementa v njuni razločenosti, totalizacija, ki je hkrati »ponotranjenje«
protislovja in njegovega razpleta (saj je značilnost v sebi sklenjenega
221
dramskega dejanja prav v tem, da hkrati izhaja iz subjekta in se raz-
reši objektivno), zahteva, da se dramska umetnina »povnanji« na sceni:
to povnanjenje pa nikakor ne izdaja kakšne »šibkosti« dramske sklenje-
nosti in totalnosti, nikakor ne deluje kot kakšna raznorodna »bergla«,
na katero bi se morala opirati dramska celota, da bi si zagotovila sarno^
zadostnost — pač pa, nasprotno, šele prav razvija temeljno razsežnost
samozadostnosti dramske celote: namreč njeno neposredno sedanjost.
Za Hegla je torej načelno razrešena aporija teatrske metafizike,
aporija, ki bo mučila še Artauda in katere nerazrešljivost bo Derrida
razglasil za samo vzmet gledališkosti gledališča: aporija diskurza in sce-
ne, pri-sebnosti in zgube, ponavljanja in absolutne navzočnosti (aporija,
ki je pravzaprav »dialektika« življenja in smrti: če hočemo zadržati samo
navzočnost navzočnosti, sedanjost sedanjosti, samo živost živosti, паш
gre za tisto, kar se ne ponavlja, kar se ne sme, ne more ponavljati:
torej za tisto, kar je neizbežno zavezano smrti, kar se zadržati ne da:
kar je mrtvo, brž ko je zadržano; če pa hočemo živost kot tisto, kar
»ostane«, ohranimo le, kar v neposrednosti že »ni«, kar je v njej že mrt-
vo: kar jo druži s preteklostjo, in nikoli ne bo neposredna živost; če
zavračamo smrt kot ponavljanje, jo sprejemamo kot čisto in nepovrat-
no zgubo sedanjosti — in narobe: če jo zavrnemo kot »neujemljivost»
zdajšnjosti, jo sprejmemo kot ponavljanje...). To aporijo je Aristotel
enostransko že rešil: bistveni element tragedije je mythos, ta pa je
mimesis práxeos: torej diskurz (ponovitev itn.); ópsis, spektakel, nepo-
sredna uprizoritev je manj pomemben element: Aristotel se tako ume-
sti v diskurz — a mu zato celotna problematika udari na dan prav na
področju diskurza: ves Aristotelov problem je potem, kako zagotoviti
takšno razčlenitev mita, da bo ta mythos čim manj raz-členjen, da bo
torej ustrezal idealu celotnosti (najboljši mythos je tisti, ki je najbolj
razčlenjen, zapleten, a hkrati najbolj »celotnosten« •— ki torej po za-
konu verjetnosti ali nujnosti najbolje »totalizira« razčlenjenost).
Hegel to aporijo načelno razreši, vendar za to ceno, da (vsaj v uvod-
nih opombah) ne tematizira odnosa med govorom in sceno: zakaj tisto,
kar je podlaga za privilegij poezije — in drame še posebej, je prav govor,
edini »element, ki je vreden, da rabi za zunanje izražanje duha«. Vse
naštete odlike dramske umetnine, ki neposredno lahko utemeljijo nuj-
nost scenskega ovinka, vendarle črpajo svojo moč in odličnost iz svoje
skupne podlage — iz tega, da so že odlike govora, da so neki specifičen
način delovanja govora (dramski način v nasprotju z epskim, lirskim).
Neposredna enotnost subjektivnega in objektivnega je mogoča le v go-
voru; neposredna sedanjost, tj. neposredna enotnost dejanja in njegove
predstavitve je prav tako mogoča le v govoru: govor je torej vnaprejšnja
totalizirajoča instanca tistih totalnosti, ki odlikujejo dramo.
(Če je govor neposredna enotnost dejanja in njegove predstavitve,
če torej z besedo hkrati nekaj »storim« in že tudi predstavim, kaj poč-
nem, če sta torej, rečeno v besedju sodobne lingvistike, konstativna in
performativna funkcija v govoru na neki način vselej nerazdružljivo
navzoči — potem bi se veljalo vprašati, ali ni govor na sceni »predstava
predstave«, predstavljanje na drugo potenco: ena izmed obeh govornih
funkcij se od-loči od govorne celostnosti in vzame sebe in svoje dopol-
nilo za predmet svojega posnemanja; sceno bi torej »odprlo« križanje
dveh protislovnih operacij: 1. razločitev, diferenciacija, osamostojitev
ene izmed obeh funkcij na račun komplementarne uravnoteženosti ce-
lote; torej afirmacija razlike in različnosti; 2. operacija samo-nanašanja,
podvojitev »istega«, tavtologija, isto, ki govori o sebi, plastenje iste
funkcije, ki je hkrati dejavnik in predmet — torej afirmacija istosti,
identitete. S tem bi v samem govoru opredelili tečaja, okoli katerih
kroži gledališka dialektika: razlika in identiteta. Konkretna gledališka
praksa lahko poudari en ali drugi tečaj — toda tako ali drugače vselej
subvertirá »naravno« uravnovešenost govorice; vselej tudi afirmira
razliko med obema »funkcijama« na način protislovja — ki ga sicer
lahko »zabriše«, ki pa jo vendarle »nosi.)
Tisto, kar si mora drama dati prek scene, česar navzočnost v drami
brez scene ni zagotovljena (kraj in okoliščine dogajanja, zunanja stran
dogajanja), je prav ne-govoma stran dejanja: toda če je tako, potem je
govor že opredeljen kot besedni govor, kot jezikovna ali fonetična govo-
rica; k temu pojmu govora ne sodita npr. govorica gibov, obrazna mi-
mika, govorica oblačil, in še celo ne »govorica« krajev, okoliščin (kakor
bi nujnost scene izvirala iz nemožnosti »topo-logija«). Tiho predpostav-
222
Ijeno vprašanje Heglovih uvodnih opomb je torej vprašanje o razmerju
med govorom in sceno; na to nemo vprašanje odgovarja netematizirana
opredelitev govora kot jezika, kot človekove besede, izbranega izrazila
duha. (Tu seveda razvijamo derridajevsko tematiko fonocentrizma: gle-
de na specifične težave, ki jih Hegel povzroča Derrida ju, pa je vsekakor
zanimivo najti foncentristično predpostavko v odlomku, ki na videz drsi
mimo celotne te problematike.)
Na to netematizirano vprašanje, torej na vprašanje, ki ga Hegel tu
ne postavlja, odgovarja, vsaj sprva, tradicionalistično: s »pravo mero«
in, v okviru te srednje prave poti, s hierarhizacijo dramskih prvin. Pra-
va dramska umetnost bo tista, v kateri bo torej funkcija recitiranja,
mimike, dejanja (pa tudi: arhitekture, skulpture, slikarstva, glasbe)
vnaprej omejena z dominanto besede.
Rečemo torej lahko, da si prava dramska beseda jemlje druge prvi-
ne — kot dramske prvine — zgolj za svoj znak; toda sama beseda je
spet »zgolj znak«: hierarhična urejenost pa se Heglu ne razprši v ne-
skončno členitev znakov, v kateri en znak pomeni samo drug znak, in
se smisel le brez konca odlaga; zanj je, po paradoksu, ki zadre v jedro
sodobne metafizike, odličnost besede prav v njeni skromnosti, in beseda
mora dominirati prav zato, ker je »šibka« — ker je »samo še znak, raz-
ličen od same vsebine«.
V uvodnem razpravljanju k poglavju o poeziji (ko Hegel govori
o poeziji »nasploh«), opredeli mesto poezije kot govorne umetnosti med
drugimi umetnostmi — in utemelji iz tega položaja izvirajočo »superior-
nost« poezije. Medtem ko se pri likovnih umetnostih duhovna vsebina iz-
raža prek čutnega materiala, ki je neposredno navzoč kot lik, in je pri
glasbi ta vsebina prav tako posredovana prek čutnega elementa zvoka
(pri tem pa je izraz pri likovnih umetnostih še preveč potopljen v nepo-
sredno konkrecijo, medtem ko se pri glasbi duhovna vsebina izraža le
prek odnosov med toni — in je torej izraz abstrakten) — pa zmore poe-
zija malone brez čutnega načina pojavljanja svoje vsebine: objektivnost
in »zunanjost« poezije sta »samo notranje predstavljanje in opažanje«;
funkcijo, ki jo ima pri dragih umetnostih čutni material, opravlja pri
poeziji »duhovna forma«.
Zvočno-čutni element besede deluje v poeziji »samo še kot znak, raz-
ličen od same vsebine«: odličnost poezije je prav v tem, da je njena čut-
na razsežnost samo še »nesamostojno sredstvo duhovnega izražanja«,
»enostaven zunanji znak sporočanja«: Heglu torej uspe, da se izogne
mistificiranju »pesniške besede«, posreči se mu, da ohrani novoveško
razumevanje govorice kot občevalnega (in sporočilnega) sredstva —
in da prav iz tega instramentalnega delovanja govorice izpelje moč
duhovne vsebine, ki se prek njega izraža.
Tu je Hegel očitno superiornejši kakor nekatere sodobne umetnost-
ne ideologije, ki skušajo poetsko besedo izločiti iz tistega, čemur pra-
vijo »vsakdanja govorica« — in ki z mistifikacijo pesniške besede le po-
trjujejo svojo nemožnost, da bi resnično subvertirale novoveški instra-
mentalizem govorice. Za Hegla je duhovna vsebina, ki je dosegljiva
le prek »magičnega« izraza, »prešibka«, da bi se izrazila drugače: v in-
strumentalizaciji besede ne vidi nesreče govorice, pač pa moč duhovne
vsebine,
(S »strukturalističnim« besednjakom bi lahko Heglovo pozicijo she-
matizirali takole: medtem ko je pri likovnih umetnostih izraz motiviran
in je pri glasbi diferencialen, pa je v poeziji arbitraren; vsebina je pri
likovnih umetnostih zunaj izraza in mu je heterogena, pri glasbi je izraz
edini izraz vsebine, torej je vsebina le v odnosih med toni in je izrazu
homogena, celo zavezana — medtem pa je pri poeziji vsebina hkrati
zunaj izraza in je izrazu homogena — ali, kar je pravzaprav isto, vse-
bina je v izrazu in je heterogena do njega: prevedljivost »označevalca«
je moč »označevalca«, ki se znebi zavezanosti na označevalec.)
Iz teh splošnih postavk izhaja, da je dramska umetnost prav ude-
janjenje superiornosti poezije, živa pred-stavitev razmerij med umet-
nostmi v neposredni sedanjosti realnega dogajanja. Odlikovanost dram-
ske umetnosti je prav v tem, da sintetično prikazuje telos, h kateremu
teži »razvoj« umetnosti, da v sinhroni formi najvišje umetnosti prikaže
logiko njenega notranjega razvoja — da, navsezadnje, v enem izmed de-
lov celotnega področja umetnosti prikaže, zrcali celoto umetnosti in
razmerja, ki to celoto kot celoto strakturirajo.
223
Heglova razvrstitev problematike pa s tem še zmerom ni pojasnje-
na: preden se namreč problematika scene vrine v členitev problematike
od občega k posebnemu, se anticipira kot podrazdelek k začetnemu
občemu razdelku — vendar samo z enim svojih elementov: v razčle-
nitvi prvega razdelka, ki spet poteka kot sestop od občega k poseb-
nemu (od »principa dramske poezije« k »dramski umetnini«), kot tretji
člen nastopa (na videz) radikalno heterogen element: »odnos dramske
umetnine do publike«. Scena se anticipira v tistem, kar naj bi šele do-
polnila — toda prek tistega, kar njo samo dopolnjuje, prek svojega last-
nega komplementa, do katerega je v razmerju kot do svojega drugega.
Ta logika ni preprosta; če je scena dopolnilo drame, je publika dopol-
nilo scene, torej dopolnilo dopolnila, dopolnilo »drugega reda« (že izve-
deno iz nekega dopolnila): toda v dramo se scena najprej vpiše kot svo-
je lastno dopolnilo — torej je dopolnilo drugega reda pred dopolnilom
prvega reda, ali: dopolnilo scene že spada k tistemu, kar naj scena sama
pride dopolnit. Sama scena je že dopolnjena v tistem, kar sama dopol-
njuje. Prej kakor pred »circulus vitiosus« stojimo tu pred nekakšno
spiralo, ki ji s paradoksnim preskokom uspeha, da se sklene.
— Toda pravi Heglov odgovor je drugod: privilegij govorjene be-
sede, hierarhija delov, odlikovanost sedanjosti, arbitrarnost znaka so
stari motivi, ki svoj pomen dobivajo šele iz konkretne razmestitve, iz
konkretnega načina izvajanja in torej iz konkretne podlage, na katero
jih veže neki tekst.
Na paradoks scene Hegel najprej odgovarja na način, ki ga utemelju-
je tole empirično dejstvo: če bralec odloži knjigo, ki mu ne ugaja, je to
pač njegova pravica, ki mu jo bo dopustil tudi umetnik, ne da bi v tem
videl kakšno grožnjo za svojo umetnost; če pa odidem z gledališke
predstave, je to dejanje, ki spodbija samo umetniškost umetnine —
in do katerega umetnik kot dramski umetnik ne more biti ravnodušen;
še več — in o tem govorijo tako kontekst Heglovega dokazovanja kakor
nekateri dogodki iz gledališke zgodovine — dogajanja v »dvorani«, ki
neposredno zadevajo umetniškost dramske umetnine, so hkrati nepo-
sredno tudi prava politična dejanja. Prav v tem je izjemni domet Heg-
love analize, in tudi njegova meja; tega problema se bomo najprej lotili
s stališča vprašanja o subjektu v dramskem diskurzu (tako ga prav-
zaprav rešuje tudi Hegel, ki govori o publiki, kolektivu in naciji). (Ce
vprašanje postavimo na ta način, si bomo tudi omogočili, da ga poveže-
mo s prejšnjim vprašanjem o govoru in sceni — ali bolje, omogočili si
bomo, da pokažemo, kako gre za eno in isto vprašanje.)
Dramski umetnik je svoji publiki zavezan: to je vselej določena
publika, za katero je napisana dramska umetnina, in ta publika je »na-
vzoča celota«, ki »živo sodeluje« pri uprizoritvi; dramska umetnina se
mora tako uveljaviti, realizirati kot umetnina na nekem določenem kraju
in času. Videti je, kakor da bi celotnost dramskega »dogodka« presegala
celotnost dramske umetnine kot »dela«.
Toda, ugotavlja Hegel, publika je heterogena: kaj naj bo torej pod-
laga za enotnost in celotnost dramskega »dogodka«, če te podlage ne
daje publika sama na sebi, kakor se po igri vrste naključij zbira v gle-
dališču; in če, na drugi strani, te podlage ne more priskrbeti že zgolj for-
malna uravnoteženost in enotnost dramske umetnine same na sebi.
Hegel na tem mestu nekoliko abruptno, in najprej na ravni ilustra-
tivnega »zgleda«, vpelje pojem naroda (nacije). Konkretno publiko, ki se
zbere na neki konkretni predstavi, tako preobrazi v celotni pesnikov
narod, tj. v konkretno zgodovinsko skupnost, ki ji pesnik pripada.
Po tej »zamenjavi« Hegel izreče in izpelje temeljno tezo: opora, iz
katere izvira celotnost dramskega dogodka, mora biti vpisana v samo
dramsko umetnino. Osnova teženj, ki se v dramskem konfliktu spopa-
dajo in razrešujejo, mora biti »ali neki splošni človeški interes ali pa
neki patos, ki predstavlja substancialni, polnovredni patos pri tistem
narodu, za katerega pesnik ustvarja«. Implicite torej Hegel trdi: kon-
kretna empirična publika, ki se zbere na gledališki predstavi, se kot
udeleženec v realizaciji dramske umetnine kot umetnine poenoti kot
publika nekega zgodovinskega naroda, in to na podlagi nekega specifič-
nega »patosa« — ali splošnega človeškega interesa. Patos, ki je podlaga
dramskega dogajanja, je zgodovinski patos naroda, ki mu pripadata
publika in umetnik: ta patos je tista »moč«, iz katere raste dramski do-
godek v svoji totalnosti.
224
Očitno je torej, da nas Heglova izpeljava sili, da naše manj filozo-
fično razmišljanje najprej posvetimo nacionalnemu gledališču kot naj-
višji obliki nekega zgodovinskega tipa gledališča; ta sklep se ujema
tudi z empirijo, v kateri živimo, in v kateri nacionalno gledališče ven-
darle še zmerom deluje kot najodličnejša ustanova na svojem področju.
Tega pregleda se seveda lotevamo z nekoliko manjšim zaupanjem v
poslanstvo nacionalnega gledališča, kakor bi ga nemara lahko posneli
iz Heglovih besed. Vsekakor nas Marxove mladostne opombe o vlogi
»patosa« v zgodovini in revoluciji in o vlogi »afekta«, o katerem govori
predvsem na začetku »18. brumaira«, kjer piše o »dramatičnem afektu«
in o zanosu kot »samoprevari, iluziji«, napeljujejo k temu, da si postav-
ljamo vprašanje o mehanizmih »produkcije« tega zgodovinskega »pato-
sa«, ki naj, denimo, delni razredni interes meščanstva predstavi kot obči
družbeni interes — in tako omogoči buržoaziji, da kot »splošni repre-
zentant« »celotne množice družbe« s pomočjo vseh vladanih razredov
izvrši svojo revolucijo. Iz te Marxove problematike moramo tudi dru-
gače interpretirati Heglov pojem katarze kot »pomiritve«, tj. prav kot
zmage občega nad posebnim. Marx namreč zahteva takoj vprašanje:
»katero obče?«, saj predpostavlja, da ni občega občega, pač pa da je
obče vselej posebno — ali, natančneje, da je obče specifičen učinek raz-
merij med elementi sfere posebnega.
LESSINO IN NACIONALNO GLEDALIŠČE
»Spektakelska funkcija«, v okviru katere smo se odločili obravnavati
gledališče, se v našem zgodovinskem času bržčas najpopolneje uveljav-
lja v nacionalnem teatru: prav v vlogi, ki jo imajo gledališča pri konsti-
tuiranju sodobnih narodov (in še posebno tistih, ki dolgo nimajo svoje
države), se lahko ta »funkcija« gledališča v polni meri izživi, tako da
lahko celo rečemo, da imamo, ko govorimo o »spektakelski funkciji«, v
mislih najprej in predvsem prav temeljno vlogo, ki jo ima gledališče
pri vzpostavitvi najbolj pomembnega občestva nedavne pretekle in so-
dobne zgodovine — naroda. To tudi pomeni, da gledališča danes pre-
prosto ne moremo gledati drugače kakor v perspektivi, ki jo je začrtal
projekt nacionalnega teatra: to je, med drugim, tudi ena izmed bržčas
ne tako številnih postavk, o kateri se strinjata spontana ideologija gle-
dališke prakse in teoretično-filozofična refleksija o njej.
2e pri Lessingu najdemo formulacijo temeljnega paradoksa, ki ga
predpostavlja to nacionalno podjetje — in ki ga dobro poznamo tudi
iz zgodovine konstituiranja slovenskega naroda »skoz« literaturo in poz-
neje tudi »skoz« gledališče:
Dobrosrčni domisleli, da bi Nemcem pripravili narodno gledališče, ko Nemci
še nismo narod!
(Hamburška dramaturgija, str. 392.)
Kako narediti gledališče, ki bi raslo iz naroda in bi se obračalo k
temu narodu, če pa naroda še ni? Toda ko narod »že bo«, bo tudi na-
rodno gledališče na neki način odveč, ali bo vsaj moralo precej zožiti
svoje poslanstvo — denimo v narodnoobrambno prizadevanje. Ne glede
na to, da se narod dokončno vzpostavi prav skoz buržoazno državo —
v kateri dobi »obramba« povsem specifično ideološko-politično funkcijo,
ki je umetnosti vsaj tuja, če že ne sovražna. Toda ne da bi »prehitevali«
Lessingov zgodovinski trenutek, lahko vso ostrino tega paradoksa raz-
beremo že na samem specifičnem lessingovskem nivoju; odlomek se
namreč nadaljuje takole:
Ne govorim o političnem ustroju, govorim samo o nravstvenem značaju.
Glede na temeljni, prav usodni pomen, ki ga ima termin »nravstve-
nost« za Lessinga, ima beseda »samo« vsekakor nekoliko ironični pri-
zvok; ne samo, da je politični ustroj v Lessingovem miselnem obzorju
lahko le nekakšna »kristalizacija« nravstvenega značaja nekega naroda,
pač pa je sama raven, na kateri in iz katere deluje gledališče, prav
»nravstvena« raven — seveda v popolnoma nemoralističnem pomenu
kot temeljna »eksistencialna« človekova raven. Najvišji namen in smi-
sel nacionalnega gledališča bi torej bil, da vzpostavi in goji prav tisto,
kar na drugi strani sploh šele omogoča, da se nacionalno gledališče
225
lahko »pripravi«. Ce ni tega pogoja, ne more biti gledališča; toda če ni
gledališča, tudi tega pogoja ne more biti. Paradoks nacionalnega gleda-
lišča je tako paradoks samo-nanašanja: če postavimo, da je gledališče
heterogeno (da črpa svoj obstoj iz nečesa drugega, kot je samo, iz nrav-
stvenega značaja nekega naroda), se pokaže, da je avtonomno (da ta
»značaj« sámo vzpostavlja); če rečemo, da je gledališče avtonomno, smo
prisiljeni v trditev, da je heteronomno.
Naš namen seveda ne more biti, da bi skušali ta paradoks kakorkoli
»razrešiti«: Lessinga ni treba popravljati, zadošča nam, da smo ta pa-
radoks razkrili kot eno izmed temeljnih postavk njegove misli; kolikor
namreč tak »paradoks« nujno že vnaprej lomi logicistično sistematike,
odpira prav možnost za svoje praktično udejanjanje. Tako lahko reče-
mo, da »paradoks« opredeljuje horizont nacionalnega gledališča, ne
da bi ga zapiral: prav vsa zgodovinska praksa (meščanskega) nacional-
nega gledališča je (vselej nesklenjeno) »razreševanje«, tj., prakticiranje
njegovega paradoksa. Pač pa moramo pregledati, kako ta temeljni pa-
radoks zaznamuje samo Lessingovo teorijo gledališča v ožjem pomenu,
se pravi, teorijo gledališča kot gledališke predstave.
Najbolj abstraktno lahko zaenkrat rečemo, da je Lessingova uteme-
ljitev nacionalnega gledališča teološka (saj gledališče teži k nekemu
cilju) in aktivistična (njegov cilj je neko »socialno« dejanje, ki se nanaša
na nekaj, kar biva zunaj gledališča ali vsaj tudi zunaj njega). Ta opre-
delitev je seveda danes »locus communis«, vendar v svoji abstraktnosti
omogoča, da povežemo splošno Lessingovo refleksijo o gledališču z
njegovo konkretno teorijo predstave — tj., z njegovo specifično inter-
pretacijo Aristotelove Poetike.
Način, kako Lessing izdeluje svojo teorijo, namreč kot interpre-
tacijo Aristotela, moramo razumeti v vsej njegovi temeljni določujoč-
nosti: ne gre namreč za kakšno »taktično« potezo, da se pač loti teksta,
na katerega se sklicujejo tisti, s katerimi polemizira, in tudi ne za ab-
straktno presojo, da je med dotedanjimi misleci pač Aristotel tisti, ki
je gledališče »še najbolje« obdelal. Ce Lessing res tako sodi, ga k temu
»sili« njegova lastna pozicija; če namreč, kakor sam poudarja, Aristote-
la popolnoma sprejema, dela tako zato, ker v njem resnično najde argu-
mente, ki jih p)otrebuje za svojo lastno teorijo. Že iz same napetosti
Lessingovega pisanja je jasno razvidno, da gre tu za proces branja
Poetike v pomenu, ki ga ima »branje« v sodobni teoriji označevalca. Les-
sing »bere« Aristotela tako, da v njem najde razsežnosti, ki jih drugi
bralci pred njim niso našli in jih niso mogli najti; v tekstu Poetike
Lessing razbira distinkcije, ki jih drugi bralci in prevajalci sploh niso
zaznali ali so jih drugače interpretirali (npr. problem prevajanja pri-
devnika filanthropon; ali interpretacija »štirih možnih tragičnih situa-
cij«, slovenski prevod je glede teh mest precej »ne-lessingovski«) — in
domet te njegove »bralne prakse« je tolikšen, da lahko upravičeno
dvomimo, ali je danes mogoče brati Aristotela drugače kakor »lessin-
govsko« (vsaj pri Brechtu se, denimo, pokaže, da je njegovo »drugačno«
interpretiranje Aristotela pomembna redukcija Aristotelovega teksta:
Brecht, tako se nam zdi, v Aristotelu bere bolj usedline meščanske prak-
tične interpretacije tega teksta in ne teksta samega). Ce dodamo, da je
sodobno gledališče z avantgardo vred v temelju še vedno aristetolovsko
— in če Aristotelov tekst danes deluje predvsem skoz Lessingovo inter-
pretacijo, je to le še razlog več, da temeljito premislimo Lessingovo
dramaturgijo — in torej tudi ideologijo nacionalnega gledališča.
Osrednji vozel, kjer se zgoščajo razlikovanja med interpretacijami
Poetike, je seveda vprašanje katarze. Ko Lessing razvija svojo interpre-
tacijo katarze, si vzame za zgled razumevanja, ki ga je treba odkloniti,
Corneillevo teorijo; Lessingovo kritiko lahko strnemo v dva temeljna
očitka: 1. Corneille neupravičeno simplifikatorsko sistematizira Aristo-
tela in meni, da zadošča, če tragedija vzbuja aH strah ali sočutje; s tem,
da Corneille to dvojico razdruži, prezre vso bogato zapletenost njunega
odnosa — ali bolje: njunega medsebojnega učinkovanja — in prezre
prav tisto, kar je v Poetiki bistveno; 2. Corneillevo stališče, da trage-
dija očisti strasti, je abstraktno pedagoško in spet simplifikatorsko: na
eni strani je presplošno, ker je spodbujanje k čednosti namen sleherne
umetnosti in ne specifični namen tragedije; na drugi strani bi po Cor-
neillu tragedija očistila vseh strasti — razen strahu in sočutja, med-
tem ko je po Aristotelu specifični namen tragedije prav in edinole očišče-
nje teh dveh občutij; nazadnje se »pedagogičnost« Corneilleve pozicije
226
kaže v tem, da sta tragična strali in sočutje zanj torej nujno zgolj sred-
stvi za neki povsem abstraktni in nespecifični namen. Iz teh očitkov
in iz nekaterih drugih opomb lahko jasno razberemo, kakšna je Lessin-
gova »bralna taktika«: ohraniti skuša zapletenost in prepletenost Ari-
stotelovega teksta, pri tem pa hoče hkrati dokazati, da tekst Poetike
ni protisloven. Zdi se, kakor bi ta načrt na drugi ravnini »ponavljal«
paradoks nacionalnega gledališča: Lessing hoče hkrati dvoje: ne poe-
nostavljati in ne reducirati teksta, ki je vendarle — vsaj »na prvi pog ed«
— v nasprotju sam s seboj, in dokazati, da v tem tekstu ni protislovij.
Kako uveljavlja to dvojno zahtevo, je bržčas najbolje razvidno iz
razrešitve nemara najbolj presenetljivega protislovja v Poetiki: na-
sprotja med zahtevo v 13. poglavju, naj v »lepo zgrajenem mitu« preobrat
vodi iz sreče v nesrečo, in oceno v 14. poglavju, da je najboljša tragič-
na situacija tista, v kateri pravočasno prepoznanje prepreči nameravano
»zlo« dejanje. Lessingov postopek pri razreševanju tega problema je to-
liko pomembnejši, ker nas vpelje tudi v njegovo razumevanje osred-
njega vprašanja tragičnega očiščenja.
Že v prevodu odlomka o štirih tragičnih situacijah (37. list Ham-
burške dramaturgije) Lessing na čisto tekstovni ravni daje svojo speci-
fično formulacijo Aristotelovega teksta (tako da je »pisec«, s katerim
bomo imeli poslej opraviti, pravzaprav »Aristotel po Lessingu« — pri
čemer lahko predlog »po« beremo kot operator v pasivni zvezi ali pa
kot navaden časovni predlog — v tem zadnjem primeru bi se nanašal
na zgodovinski čas, ki ga živimo): veliko bolj kakor drugi prevodi (slo-
venski tu ni izjema) razločuje med opozicijo vednost/nevednost in na-
klepnost nenaklepnost. Ko se ti opoziciji kombinirata z opozicijo izvr-
šitev/neizvršitev (dejanja), nastanejo znane štiri možnosti. V tej igri
permutacij sta že vnaprej izključeni »nesmiselni« možnosti: da na za-
četku ni naklepa; da na koncu ni vednosti. Struktura tragedije je tako
že pri Aristotelu teleološka, Lessing pa to teleologičnost še izostri s tem,
da izolira nasprotje naklepnost/nenaklepnost in da — implicite in sle-
deč Aristotelu — ohrani samo naklepnost kot strukturirajočo možnost.
Vendar ta kombinatorika ni tako preprosta; na koncu je seveda
vselej vednost — in tragedija je lepša, če je na začetku nevednost, saj
tako vsebuje še dodatni mik preobrata iz nevednosti v vednost. Zdelo bi
se nam naravno, če bi pri naklepnosti bila zadeva še enostavnejša: pri
grškem pojmovanju človeka kot bitja prakse je vendar popolnoma ne-
mogoče, da bi nenaklepno dejanje bilo kakorkoli tragično. Toda če bi
bilo tako, bi bilo pravzaprav odveč še posebej poudarjati, da se dejanje
lahko izvrši z namenom ali brez njega: in prav to nasprotje Lessing
še posebej poudarja, čeprav ga resnično pozneje ne izkorišča. Videti
je, da tu tiho sprejema Aristotelovo samoumevno predpostavko.
Toda Aristotel na nekem drugem mestu (v 9. poglavju) vendarle
govori o tistem, kar prevajalci komentirajo z besedami »umetniška vred-
nost naključja«. Odsotnost naklepa namreč lahko — v nekaterih situa-
cijah — razodeva neki višji namen, namreč samo nujnost, ki je temeljna
zahteva v tragičnem mitu. V naključju se nujnost uveljavlja ne glede
na pričakovanje, proti njemu in ne glede na zavednost naklepa. Aristo-
tel daje primer Mitisovega kipa, ki se podre prav na krivca Mitisove
smrti: tu gre za nekakšen »višji« naklep, za usodo, ki je seveda uperje-
na proti človeku. (Za nameček imamo tu tisto, kar bi glede na druga
mesta in glede na Lessingovo problematiko lahko imenovali »nravstveno
zadoščenje«: pomembno je, da se tu nravnost ujema s tisto nujnostjo,
ki je za mit konstitutivna, ki iz zaporedja dogodkov šele naredi »sintezo
dogodkov«, kakor Aristotel opredeljuje tragično fabulo). Če bi torej
skušali izluščiti »globinsko« strukturo, iz katere je mogoče izpeljati štiri
tragične situacije, bi jo lahko ponazorili takole:
V tem okviru opozicija izvršitev neizvršitev ni pertinentna distinkci-
ja; to razlikovanje postane pomembno šele »znotraj« tega okvira — in še
227
tu dobiva svoj pomen (svojo »lepoto«) iz razvrstitve preostalih členov:
v prvi situaciji je neizvršitev nameravanega dejanja grda oziroma netra-
gična, v četrti situaciji pa je — skupaj z drugimi prvinami — »najlepša«,
Narobe pa se pokaže, da je nekakšna apriorna zahteva razdelitev
tragičnega dogajanja na začetek in konec, se pravi distinkcija, ki v opre-
delitvi štirih situacij ni neposredno navzoča. Pač pa nastopa ta razdeli-
tev v Aristotelovi opredelitvi organske celote (7. poglavje). Rečemo lah-
ko, da je ta Aristotelova definicija celote, ki ima začetek in konec, šele
prav z zgornjo shemo »strukturno« utemeljena: šele v tej shemi se
namreč pokaže, da ta definicija celote ni tavtologična. Razdelitev na za-
četek, sredino in konec je prav specifični čas tragedije, tisto apriorno
ozadje ali podlaga, na katerih se šele lahko razvijejo štiri možne tra-
gične situacije. Ta razdelitev je tako rekoč »a priori« strukture, pogoj,
da se struktura štirih možnosti šele lahko vzpostavi.
Vidimo tudi, da samo vprašanje izvršitve ali neizvršitve dejanja za
Aristotela še ni v neposredni zvezi s človekovo praksis: odločilna je šele
raven, na kateri gre za vednost nevednost. Ce se odsotnost naklepnosti,
tj. naključje, lahko spremeni v neki »višji« namen ali v usodnejšo nuj-
nost, se to zgodi prav kot spoznanje pri gledalcu: ta nepričakovana zve-
za, skoz katero se uveljavlja nujnost povezave dogodkov, zbudi v gle-
dalcu prav spoznanje o tej nujnosti, navda ga s to posebno vednostjo.
»Naklepnost« usode presega raven namenov tragične osebe — in njej
ustrezajoča vednost se ne ustavlja v okvirih tragične fabule (junakovega
zavedanja), pač pa napolnjuje celotni prostor grškega gledališča — tj.,
prostor občestva.
Prav to »preseganje« ali »preskakovanje« ločnice, ki razdvaja sceno
od občinstva, se pravi gledalce od tistega, kar se jim daje v gledanje,
je temeljna značilnost grškega gledališča in ostaja temeljni problem
tudi v sodobnosti. To preseganje ni preprosto prekrivanje ali kak »pa-
ralelizem«, »homologizem« obeh struktur; gre namreč za to, da se di-
stanca hkrati ohrani in premosti, in, splošneje, da se občestvo v privi-
legiranem prazničnem času hkrati spodbije in utrdi. Osrednje vozlišče
te problematike je problem katarze, za katero lahko tu predlagamo
najbolj splošno interpretacijo, da je katarza prav »ime« za to specifično
prelamljajočo se, neuravnoteženo strukturo, ki pa vendarle aktivno
spet in spet vzpostavlja svojo enotnost. Katarza je tisti »moment«, ko
specifična struktura scene poseže v strukturo gledališča kot celote, se
pravi v prostor, ki ga opredeljuje ločnica scena/občinstvo; je torej uto-
pična točka, v kateri se celota seka s svojim delom, v kateri se nadreje-
na paradigmatska opozicija občinstvo'scena prekriva s sebi podrejeno
»notranjo« strukturo same scene.
Ta vpetost ene strukture v drugo, ki se dogaja na način katarze,
ima svoj strukturni reprezentant »en abime«, če lahko tako rečemo, v
samem razmerju med deli tragične zgodbe (mita); Lessing govori o tem
razmerju v 38. listu in razbere, da je po Aristotelu najpomembnejši del
tragičnega dejanja pathos: ta je najvažnejši za namen tragedije, tj. za
zbujanje strahu in sočutja. Vendar, kakor smo že ugotovili, je na koncu
tragedije vselej vednost: prav ta privilegij pathosa, ki ga Lessing odkri-
va pri Aristotelu, nam omogoča, da našim trditvam o vlogi vednosti (in
torej o teleologiji v tragediji) vzamemo sleherni racionalistični prizvok:
končna vednost je glede na osrednji pomen pathosa sicer »dodaten«
pogoj, ki pomaga, da tragedija doseže svoj namen — toda prav ta »do-
datni« pogoj šele omogoči, da bistveno deluje kot bistveno; dodatek
sicer prihaja iz »manj« bistvenega, vendar šele omogoči bistvenemu,
da deluje kot bistveno.
Lessing s tem razmerjem med deli tragične zgodbe uspešno razre-
šuje Aristotelovo protislovje; toda s tem, da trdi, da Aristotel v svojih
na videz protislovnih trditvah govori o dveh različnih stvareh, o dveh
različnih delih tragične zgodbe, in da zato mora ali vsaj more povedati
dve različni stvari (najboljši preobrat sreče, tisti, ki pripelje iz sreče v
nesrečo, se nanaša na spremenljivost sreče; najboljša tragična »situaci-
ja«, tista, v kateri pravočasno spoznanje prepreči trpljenje, se nanaša
na spoznanje trpljenja kot del tragičnega dejanja) — hkrati tiho pove,
da je protislovje položeno v samo strukturo tragičnega dejanja (mita):
tragedija, ki bi hkrati izpolnila oba pogoja za najboljšo različico v obeh
delih, namreč po tej interpretaciji ni možna.
228
KATARZA PO LESSINGU
Po teh nekaj zgledih lahko tvegamo domnevo, da Lessing ne pole-
mizira zgolj proti simplifikatorski sistematičnosti francoskega klasiciz-
ma, pač pa mu gre za to, da načelno problematizira sistemskost sistema
»nasploh«; mogoče je preveč reči, »da mu za to gre«, saj ta namen ni
nujno »zaveden«: pač pa bi to subverzivno gesto lahko razbrali že iz
same Lessingove prakse pisanja: ta namreč ni »sistematična« v običaj-
nem metafizično-scientističnem pomenu, vendar pa je dosledna (zgled:
v 77. listu na začetku trdi, da nas s koncem predstave mine sočutje,
ostane le bojazen; ta trditev zveni kot preprosto »menje« ali predsodek,
dokler se ne pokaže, da je dosledna anticipacija, saj nekoliko pozneje da
načelno utemeljitev povezanosti sočutja s prezentom, sklicujoč se na
odlomek iz Retorike, ki ga je komentiral v podobnem kontekstu že v 75.
listu; opozorili bi tudi lahko na številne ovinke in stranske poti, po ka-
terih teče prav »meandrski« tok njegovega razpravljanja; nazadnje tudi
njegovih opomb, da ni hotel dati didaskalij ali sistema, ne moremo
razlagati zgolj kot retorično skromnost).
Lessingovo prizadevanje bi torej merilo predvsem na to, da zgrabi
»moment«, ko se sistem zlomi; privilegirani moment, v katerem se lomi
sistemskost sistema, je seveda katarza. Pri Lessingu se ta prelom zgodi
na poseben način, ki bi ga lahko imenovali «samo-nanašanje«:
Kakor hitro je tragedije konec, preneha naše sočutje in od vseh občutkov ne
ostane v nas nič drugega kot morebitna bojazen, ki jo črpamo iz pomilovainega
zla. Ta strah vzamemo s selDoj, in kakor je bojazen kot primes sočutja pomagata
očistiti sočutje, tako pomaga kot občutje, ki traja naprej, očistiti samo sebe,
(77. list, str. 311.)
Najprej že znani prijem: bojazen je neločljiv del tragičnega sočutja;
tako zelo, da Aristotelu pravzaprav ne bi bilo treba še posebej poudar-
jati, da tragedija zbuja sočutje in bojazen. Sočutje postane tragično
sočutje in se dvigne nad golo filantropijo šele, ko ga prepoji ta specifič-
na bojazen za nas same. Torej: četudi je sočutje temeljno, ne more po-
stati zares tragično brez tega posebnega dodatka; vendar: ko sočutje
ugasne, njegov »dodatek« traja naprej — dodatni pogoj tragičnega ob-
čutja postane bistveni pogoj za očiščenje tega občutja. Zato je tudi Ari-
stotel upravičen, da to bojazen še posebej poudari. Toda tu gre Lessing
še naprej: način, kako ta sámo gledališko predstavo presegajoča boja-
zen deluje, ni nič manj paradoksen. Bojazen namreč po Lessingu naredi
tipično »münchhausensko« dejanje: sama sebe prime za lase in se poteg-
ne ven iz našega sveta.
Lessing ta paradoks katarze tudi izrecno formulira v polemiki proti
Corneillu:
Ta edina igra bi bila kakor točka, v kateri bi se sekali dve ravni črti, da se
vso večnost več ne srečata. (78. list, str. 315.)
To se seveda nanaša na Corneillevo interpretacijo Aristotela; važen
pa je vendarle moment »utopičnosti«, ki se nam je že vsilil pri poprejš-
njem razmišljanju o katarzi v tekstu »Aristotela po Lessingu«. Lessing
je seveda sam zase prepričan, da s svojo interpretacijo lahko to utopič-
nost preseže oziroma odpravi. Tu je redukcionist (toda: reducira prav-
zaprav domet svojega lastnega teksta), zato se mora zateči k minimal-
nemu psihologističnemu aparatu; vendar smo daleč od tega, da bi to
razsežnost pri Lessingu pretirano poudarjali, četudi moramo priznati,
da je v njegovem duhovnem potomstvu prav ta komponenta zasenčila
bogastvo prepletenosti njegovega teksta. Menimo namreč, da napačno
ravnajo tisti (Vidmar), ki prav ta regresivni vidik povzemajo za današ-
njo rabo: ta »barva časa« je namreč le površinska plast mehanizma Les-
singovega branja, ki pa je za naš namen odločilen.
Po Corneillu zavrne Lessing tudi Daciera z njegovo stoično inter-
pretacijo katarze: zavrne torej varnost stoične razdalje, ki bi gledalcu
omogočila klasični filozofični dušni mir odmaknjenega modreca. Potem
kakor mimogrede navrže opombo, ki pa je pravzaprav sama Lessingova
definicija katarze.
Stoična distanca je razdalja jaz/drugi, ali bolje, jaz/svet drugih
(vsaj v Dacierovi verziji); Lessing proti tej razdalji diskretno uvede neko
drugo ločnico. Njegova distanca je specifično gledališka, je razmejitev, ki
konstituira specifični gledališki prostor: tragična bojazen (na sceni) /
229
moja bojazen (občinstvo). S tem utemelji nujnost razločevanja scene od
občinstva in hkrati pokaže na mehanizem »preskakovanja« te razmejit,
vene črte (78. list, str. 316). Tako odpre prostor meščanskega gledališča,
vendar na ravni, ki jo je meščanska gledališka praksa tako rekoč vselej
nujno reducirala: ali je to razločevanje hipostazirala v simplifikaciji
gledališča-škatle (tako imenovana »četrta stena«, ki je ni) — ali pa je
ločnico prehitro reducirala v ideologiji participacije (happening).
Lessing ohranja oba momenta: razliko in njeno »odpravo« v ka-
tarzi. Pogoj za odpravo razlike v katarzi je prav obstoj te razlike — in ta
razlika na poseben način še naprej vztraja, tudi ko je že »presežena«.
Zato lahko rečemo, da danes Aristotela pravzaprav ne moremo brati
čez rob, ki ga je začrtal Lessing, ali natančneje, naše branje Aristotela
je nujno »lessingovsko«.
To se pokaže na primer pri Brechtu: šele Brecht se je namreč s svo-
jo teorijo učinka otujitve spet dvignil na raven Lessingove teorije ( v na-
sprotju z Arthaudom, ki se ne more upreti redukcionističnim skušnja-
vam); vendar je pri tem pomembno, da Brecht ni razumel Aristotela,
vsaj ne tako kakor Lessing: Brecht očita Aristotelu ravno redukcijo,
ki jo v svojem »branju« Poetike zagreši post-lessingovska meščanska
gledališka praksa. Tako se paradoksno Brecht v uporu zoper meščansko
gledališče spet dvigne na raven začetkov tega gledališča pri Lessingu
— s to razliko, da pa si Brecht nikoli psihologistično ne maskira uto-
pičnosti katarze. Mogoče v nekaterih Brechtovih spisih to funkcijo za-
krivanja dometa lastnega teksta opravlja didaktični razsvetljenski pred-
sodek, vendar vsaj »Mali organon za teater« to redukcijo odpravlja
(»Protislovje med učenjem in zabavo moramo jasno fiksirati kot po-
membno ...« seveda z dodatkom teleološke vizije: »Šele ko je produktiv-
nost osvobojena, se lahko učenje preobrazi v zabavo, zabava pa v uče-
nje.«) Nemara bi lahko to tezo formulirali tudi ostreje: Brecht izreče
resnico, ki jo Lessing sicer pripoveduje, a se je ne »zaveda«. Lessing
namreč simptomatično takoj zabriše svoj domet v naslednjem stavku z
nravstveno-pedagoško interpretacijo očiščenja in s klasično zahtevo po
izravnavi tistega, »kar je preveč ali premalo«, se pravi s slovito »sred-
njo mero« (pp. 316—317).
»ZA NARODOV BLAGOR« IN VPRAŠANJE PRELOMA MEŠČANSKEGA
NACIONALNEGA GLEDALIŠČA
Lessingovsko gledališče temelji na vrsti protislovij, ki jih lahko
ugotovimo na različnih njegovih ravneh in ki se specifično prepletajo;
najbolj splošno in tudi najbolj abstraktno je protislovje, ki izvira iz
navezave specifičnega gledališkega projekta na nacionalnost kot zgodo-
vinski projekt: prav ta dvojna teleologija povzroča neki posebni »kratek
stik«, saj obeh projektov ni mogoče spojiti v kak neproblematičen
paralelizem ali celo v »višjo« enotnost: že Lessing se zaveda, da njegov
gledališki projekt nekako »anticipira« zgodovinsko dogajanje na »nrav-
stveni«, danes bi lahko rekli na splošni politični ravni. Podoben položaj
se, denimo, ponovi pri Levstiku in pri njegovem gledališkem projektu.
Nadaljnji zgodovinski razvoj nas lahko pouči, da za to protislovje na-
cionalnega gledališča ni nikakršne plehke »razrešitve«: na nasprotnem
koncu zgodovinske verige je nacionalno gledališče pri narodih, ki so se
politično in celo državno, vsekakor pa tudi »nravstveno«, že konstituirali.
Toda če na svojih začetkih nacionalno gledališče »anticipira«, potem lah-
ko rečemo, da na svojem »koncu« — ali ob svoji »dopolnitvi« — »misti-
ficira«: splošni nacionalni interesi se v tem času razkrijejo kot poseb-
ni razredni interesi, in kolikor se gledališče še povezuje z ideologijo
obče narodnostne »nravnosti«, pač nujno poskuša zakrinkati razredno-
-posebno naravo interesov buržoazije. Zato tudi ni naključje, da v slœ
venski slovstveni zgodovini nacionalistična meščanska ideologija doživi
230
v svojem času najbolj radikalno demistifikacijo prav v gledališču — v
Cankarjevi »komediji« za narodov blagor,-
V nekem določenem trenutku se nam je problem nacionalnega gle-
dališča postavil v obliki vprašanja o heteronomnosti ali avtonomnosti
gledališča. Ta oblika vpraševanja je seveda čisto prehodna, saj se zave-
damo, da je to v bistvu napačno vprašanje že klasični prepoznavni znak
raznih sociologizmov in vulgarnih različic marksizma. Vendar nam ne
gre za to, da bi dokazovali, da je navsezadnje vse »družbene pojave«
mogoče povezati med seboj, pač pa želimo fiksirati trenutek, ko se gle-
dališče samo v svojem »projektu« začne heteronomno utemeljevati —
to je sicer tudi prav trenutek, ko začne samo sebe misliti na način »pro-
jekta«, se pravi teleološko (k čemur seveda spadajo literarno-teatrski
programi, se pravi sam načrt, da se napiše »dramaturgijo«).
Nerodno vprašanje o avtonomnosti ali heteronomnosti je mogoče
drugače formulirati, če ga povežemo s pravkar načeto problematiko an-
ticipacije in mistifikacije: meščansko narodno gledališče se namreč
ne razvija linearno od ene skrajnosti k drugi, pač pa moramo priznati,
da je že sam začetek »okužen« s koncem, da torej že sama anticipacija
ne more brez neke določene mistifikacije. Tu mislimo na Marxove pri-
pombe v Kritiki Heglove filozofije državnega prava, kjer ugotavlja, da
noben razred ne more prevzeti vloge voditelja revolucije, če v družbi
ne zbudi trenutka »splošnega navdušenja«, če ne razneti nekega poseb-
nega »afekta«, ki v trenutku »splošnega bratenja« zabriše v momentu
revolucije drugotna razredna nasprotja — tako da vsi zatirani razredi
z buržoazijo na čelu revolucionirajo skupaj kot »celotna množica druž-
be« proti aristokraciji: prav ta »afekt« omogoči meščanstvu, da se kon-
stituira v »splošnega reprezentanta«, torej v govorca in voditelja celotne
revolucionarne družbe v trenutku, ko podere zgodovinsko odpisani raz-
red. V svoji družbeno-politični razsežnosti deluje nacionalno gledališče
pri nastajajočih narodih prav kot netilec tega specifičnega konstituirajo-
čega »afekta«: kolikor prebujajoči se nacionalizmi ne pripeljejo kar na-
ravnost v nacionalno revolucijo, je tudi zbujanje »afekta« lahko manj
dramatično: v tem primeru lahko Tugomer nadomesti giljotino. Četudi
razlika ni tako samoumevna: ne smemo namreč pozabiti, da je spekta-
kel na Place de la Révolution prav presenetljivi spektakularni dodatek
k nespektakelskemu izidu, ki ga je občinstvo pripisovalo Figarovi svat-
bi (»tout finit par des canons«).
Specifika gledališča je vendarle v tem, da ne deluje kot preprosto
mamilo (kakor, denimo, sodobna množična občila): ni navadno dražilo,
ni zgolj uspavalo. Čeprav je ta razsežnost tudi neločljivo povezana z gle-
dališčem: agit-prop in Broadway, pornoshow in poletne gre v izbranih
okoljih so margine, ki gledališče ves čas najedajo v njegovi gledališko-
sti — ranljive točke, skoz katere je odprto vsakršni »heteronomni« eks-
ploataciji.
To problematiko bi nemara najustrezneje razsvetlili na zgledih iz-
recno aktivističnega gledališča, tistega, katerega eksplicitni namen je,
da »služi« neki »ideji« — in ki se mora zato tudi izrecno ukvarjati s tra-
dicionalnim vprašanjem o razmerjih med umetnostjo in ideologijo.
2 Poseben problem je konkretni uspeh gledališke uprizoritve 1906. Za naš na-
men je pomembna že sama »stilska vrsta«, namreč »komedičnost«: meščansko gle-
dališče, ki se samo sklicuje na tragedijo, Cankar spodbije s specifično »komedičnost-
jo« (tu ne bi mogli reči »komičnostjo«) — z nekim posebnim »ščukovskim« smehom
(ki se sliši izza odra; Ščuka tudi še pred koncem demonstrativno odide s prizo-
rišča in se pridruži množicam, ki nastopajo nevidne iz prostora onstran prizorišča:
komedijsko prizorišče je tu meščansko, množice na njem niso uprizorljive in iz
ozadja razbijajo šipe: zadnje besede v Igri so povsem »tendenčne«: »... Kdo je
razbil te šipe? —« Cankar torej zavestno postavi svojo sceno na mejno področje —
med publiko in nevidnim ozadjem, ki je hkrati tudi »molčeče« — ali, bolje, govori
drugo govorico kakor osebe na odru: »zunaj hrup, smeh in nerazumljivi klici«
(režijska opomba v 27. prizoru, zadnje dejanje). Sčukovo pozicijo je mogoče še inter-
pretirati teološko; vendar pa je ta specifična scenska razpostavitev prav revolu-
cionarna: k razmejitvi scena/občinstvo, ki jo lahko zasledujemo od Aristotela prek
Les&inga do Hegla, Cankar doda še »tretji« člen, »neuprizorljivo« dno, in s tem po-
vsem radikalno problematizira sam položaj občinstva: ne samo, da ni identifikacije
(to onemogoča že sam komedijski žanr), pač pa je publiki onemogočeno, da bi sploh
vztrajala v golem razmerju scena-občinstvo: kolikor se zapre v ta klasični odnos,
s tem prizna, da je vendarle bolj solidarna z vidnim prizoriščem kakor z neupri-
zorljivim ozadjem scene. V to Cankarjevo past se popolnoma simptomatično ujame
reakcionarna klerikalna kritika: s tem, da postavlja enačaje. Grozd je Tavčar,
Gruden je Hribar, Siratka Aškerc, češ »glejte liberalce«, prav pokaže svojo identi-
fikacijsko slepoto, torej ne odbije osti komedije, ampak prizna svojo solidarnost
z njeno »sceno«. Reakcija je torej povsem imuna za tisto, kar pri Cankarju deluje
kot praktična anticipacija poznejšega Brechtovega otujitvenega učinka.
231
Vendar je za nas bolj zanimivo, in toku tega razmišljanja bolj ustreza
če ugotovimo, da je ta specifična razdalja, v kateri živi gledališče glede
na neposredno politično-tendenčno uporabljivost, navzoča že v meščan-
skem, to se pravi v »lessingovskem« razumevanju teatra. Glede tega je
slovenska meščanska zavest, seveda v svojem naprednejšem delu, prav
dobro prenesla konfrontacijo z »ne-lessingovsko« gledališko prakso Na-
rodovega blagra: ko bi liberalci brali Blagor na isti način kakor kleri-
kalci, bi komedija bržčas še dlje čakala na uprizoritev v Ljubljani, in
tudi kritike v Slovenskem narodu bi ne mogle biti tako navdušene;
formulo, ki omogoča takratno dvoumno liberalno stališče, najbolj na-
tančno izraža odgovor na klerikalna izzivanja v Slovenskem narodu
15. decembra 1906: »... Cankarjeva fantazija 'Za narodov blagov...«
Protislovnost te formule, ki pa jo je bila takratna liberalna slovenska
meščanska zavest očitno pripravljena vzeti nase, je lepo razvidna iz Tav-
čarjevega pamfleta 19. decembra v istem časniku, kjer Tavčar z impli-
citno istih stališč piše proti Cankarju; specifičnost položaja gledališča
v meščanski zavesti in meščansko strategijo konstitutivne gledališke raz-
mejitve (scena — občinstvo) seveda v tem času lahko definira edinole
»Rdeči prapor« :
... ali Narod' si zna pomagati. Kalio zna potolažiti olimpske in podsvetne
bogove obenem to je zares imenitno. Najprej objavi entuziastično kritiko o pre-
mieri. potem pa — se roga lastni kritiki. In tako ima literatura svoj delež, veljaki
pa svojega! (28. decembra 1906.)з
Ce Slovenski narod manipulira meščansko razumevanje gledališke
razlike v prid »avtonomnosti« umetnosti, v imenu implicitne koncepcije,
da je namen gledališča »višji«, vsekakor nad strankarskimi prepiri (torej
»nravstven« in ne zgolj politikantski) — a se nazadnje ujame v lastno
past (Tavčarjev pamflet pade vseskoz pod raven Kobalovih kritik), pa je
strategija našega lista prav nasprotna, a v istem horizontu: ob premieri
objavi izrazito militanten spis, ki se konča: »Revoluciji glave in srca
dajmo prostora!« — ko pa teden dni pozneje odgovarja na Tavčarjev
napad, ahko dosledno svoji poziciji zapiše: »Omejenec pa si misli seve-
da, da je poezija fotografija ...«.
Vendar se paradoks meščanske pozicije gledališča ne izčrpa v ideo-
logiji, ki ga tako ali drugače spremlja, ki je na neki način vendarle zu-
naj gledališke prakse v ožjem pomenu — pač pa prežema samo gleda-
liško dogajanje, samo gledališko predstavo kot predstavo; nemara bi
lahko celo tvegali domnevo, da je paradoksnost prav konstitutivna za
specifično gledališko predstavljivost, vsaj v meščanskem obzorju. Les-
singova dramaturgija nas je o tem prepričala na teoretičnem nivoju;
ljubljanska premiera Cankarjeve komedije nam na drugem koncu zgo-
dovinske verige, ko se začne dogajati izstop iz meščanskega gledališča,
govori o tem paradoksu tudi na čisto »pragmatični« ravni.
Formulacijo tega paradoksa spet lahko povzamemo po Rdečem pra-
poru, saj je drugje kakor pri revolucionarni protiburžoazni ideologiji
tudi iskati ne moremo; na drugi strani pa je značilna analitična nemoč
te konstatacije, ki se mora pač zateči v moralizatorsko opombo o »srcu«;
za Rdeči prapor je namreč protislovje dvojno: 1. prava Cankarjeva publi-
ka do Cankarja nima dostopa; razrešitev, ki jo predlaga Rdeči prapor,
je razsvetljenska — »ljudska izobrazba«; 2. Cankar je doživel uspeh
pri »nepravem« občinstvu; razrešitev je še manj prepričljiva in morali-
stična: navdušenje ni prišlo iz srca. Simptomatično je, da tu socialistič-
na ideologija odpove prav pri problemu specifičnosti gledališča, pri ti-
stem problemu, kjer se ne more izviti v zgodovinsko teleologijo.
... je prava Cankarjeva publika v nižavah, ne pa v višavah.
... je dosegla domača igra za naše razmere naravnost neprimeren uspeh . ..
Gotovo ni prišlo vse prav iz srca. V gledališču so sedeli ljudje, ki bi bili gotovo
z večjo slastjo slkali. Ali, . . vse je čutilo, da je protest nemogoč ... In vendar niso
zasedli delavci parketa, niso bili socialni demokratje v ložah . . . (28. decembra 1906.)
Problematičnost tega stališča postane posebno razvidna, če hipote-
tično predpostavimo, da bi bilo tako, kakor bi po premisah navedenih
stavkov moralo biti: potem bi Cankarja gledala njegova prava publika,
meščani pa bi »sikali«. Ta zadnja premisa je očitno nekoliko manihej-
ska: meščan naj bi potemtakem bil nekdo, ki ves čas misli na svoj raz-
redni interes, ki je ves čas politično na preži — nobena »slast« mu ne
3 Cf. Moravčeve opombe v Cankarjevih zbranih delih.
232
more priti zares od srca, če ni specifična meščanska razredna slast.
Ne glede na to, da je ta vizija vseskoz »teatralična«, saj od gledalca
zahteva, naj se vede kakor buržuj na odru, tj., kot dramski tip, pa prav-
zaprav blokira sleherno možnost gledališča: če bi meščani v dvorani
morali protestirati, potem dogajanje na odru ni nič drugega kakor poli-
tična demonstracija, na katero se pač odgovori z nasprotno manifesta-
cijo: med dvema političnima taboroma ni prostora za specifično »umet-
nostno, estetsko« dogajanje; če pa sprejmemo »ironično« branje te po-
zicije (ki je vseskoz neupravičeno, vendar poučno, saj razgalja pred-
postavko), potem zahtevamo od dvorane, da postane tudi sama oder —
in ni več specifične gledališke razmejitve, pač pa ostane zgolj oder social-
nih bojev: meščanski oder v dvorani proti socialističnemu na sceni; če
stvar formuliramo tako, potem naša druga interpretacija ni več tako
pregnana: revolucionarni kritik je namreč prisiljen k minimalni peda-
goški gesti — gledališki oder mora implicitno predstavljati kot dogaja-
nje na sceni razrednih bojev. Zato lahko samo ponovimo prejšnjo trditev,
da je Rdeči prapor najbolj radikalno osvetlil paradoks meščanskega gle-
dališča, kakor se zaostreno kaže v trenutku, ko se to gledališče »izteka«
— in da je hkrati najbližji samo-refleksiji, tj., najbolj eksplicitno mani-
pulira predpostavke svoje lastne kritiške prakse: predvsem to, da proti
meščanskemu odru, ki je varno spravljen v zakoličeno področje umet-
nostnega (literaturi njen delež, veljakom njihov), afirmira univerzalni,
vse vključujoči »oder« razrednih bojev.
Toda s tem je tudi že zgubljena specifična napetost, ki konstituira
Cankarjevo gledališče v tej komediji: v samem Narodovem blagru je
namreč že predpostavljeno, da komedije ne gleda njeno »pravo« občin-
stvo — hkrati pa je ta prava publika iz »nižav« tudi že vključena v topo-
logijo scenskega prostora: ta »publika« razbija šipe na odrskem ozadju,
torej prebija scensko »dno« — odpira gledališče na kraju, kjer mora
biti najtrdneje sklenjeno. Ta »drhal« zato predvsem ni nikakršna publi-
ka — pač pa predstavitev meje tega gledališča v samem njegovem pro-
storu.
To napetost natančno formulira Rdeči prapor z opozorilom, da spo-
ročilo satire ni namenjeno tistemu naslovniku, ki mu satira kaže ogle-
dalo:
z njo pokazuje sicer zrcalo tistim prvakarjem, ki valjajo neprenehoma /na-
rodov/ blagor po ustih ... ali od njih ne pričakuje kesanja in spokorjenja, temveč
obrača se indirektno prav do tistih 'razcapancev', do kraljev v cunjah', kakor
njegov Ščuka.
S tem se razkolje enotnost, za katero gre prav meščanskemu gle-
dališču in ki je za Lessinga še mogoča: enotnost estetske in sporočilne
(tendenčne) razsežnosti, enotnost ogledala (mimesis) in politične spod-
bude (praxis), skratka zaokrožena enotnost gledališkega nravstvenega
učinkovanja, poduka in užitka. Zato tudi Cankar ne more napisati tra-
gedije: tisto občinstvo, ki bi na podlagi minimalne identifikacije nemara
doživljalo katarzo, ne sme razumeti sporočila, in oni, ki sprejemajo
sporočilo, ne smejo priti do katarze. Ce se je županu Hribarju, kakor
poroča Slovenec, »igra očividno zelo dopadla«, to nemara govori o nje-
govi duhovni širini, vsekakor pa predpostavlja, da je ni razumel. Ce
Cankar ne more napisati tragedije, pa njegova »komedija« čutno-nazorno
in na način neposrednega dogajanja predstavlja tragično zagato gleda-
liške umetnosti (ali bolje: gledališča kot umetnosti) v zgodovinskem
trenutku, ko ni več mogoče vzdrževati niti iluzije o občestvu, na katerem
ne temeljita le ideologija in praksa meščanskega gledališča, pač pa tudi
njegov daljni zgled — klasično grško gledališče. Četudi je po razpadu
specifične »nravstvene« enotnosti, ki jo uveljavlja meščansko gledališče
v svojih največjih trenutkih (Lessing), videti, da preostajata le še dve
temeljito reducirani možnosti: agitka ali esteticizem, pa Cankarju ven-
darle uspe, da na spiecifično gledališki, na specifično estetični način
uprizori prav to protislovje — da ga »uporabi« prav kot konstituanto
svojega gledališkega prostora.
Zato lahko Cankar tudi radikalno problematizira samo kategorijo
občestva ali, bolje povedano, množice. Kakor je pokazal Primož Kozak,''
množica v Cankarjevih dramskih delih nikakor ne deluje enopomensko,
pač pa je vselej specifično strukturirana, ima v različnih tekstih različne
»funkcije« — in torej v celotnem dramskem korpusu poraja svojevrstno
in kontradiktorno »strukturo«.
233
Množica v Cankarju nastopa v »ozadju« konfliktov med osrednjimi
protagonisti, v nekaterih določenih trenutkih »intervenira« v te kon-
flikte in tako deluje kot nekakšen »komentar« k dejavnosti osrednjih
junakov — komentar, ki pa ni v položaju »meta-govorice«, saj lahko
nastopi na ravni neposredne in enakopravne »interakcije« s protagoni-
stom (Jerman prav proti množici izkaže svoj moralizem in ne-populistič-
ni »intelektualizem«). Množica lahko torej neposredno »subvertirá« to
ali ono pozicijo v drami, s tem da jo prižene do njene resnice (ali s pre-
prostim »demistifikacijskim« delovanjem, kot npr. v Blagru, ali na način
subverzije s tragičnimi posledicami, kot npr. v Hlapcih). Vsekakor kate-
gorija »množice«, kot jo koncipira Kozak, »permanentno« problematizira
tisto »občestvo«, ki ga gledališka praksa pred-postavlja in hkrati dejavno
postavlja.
V Blagru deluje množica »izza« odra in njena incidenca na sceno
je nekako »kompaktna«, nediferencirana: že prav zato ne more na sceno,
kolikor je scena prostor razlike. Proti lažnemu občestvu na odra (»ko-
ruptna srenja malomeščanskih oblastnikov«) deluje tu množica kot pra-
vo, resnično občestvo, tj. kot socialna pozitiviteta in kot etična avtentič-
nost, kot pozitivna koincidenca moralnega in socialnega aspekta proti
njuni negativni koincidenci na sceni.
Toda: glede na to, da množica za odrom ne skandira socialističnih
gesel in da anarhoidno razbija šipe, lahko morda danes valoriziramo
tudi Cankarjevo »fin de siècle« ideologijo, ki jo Kozak »odšteje«. Četudi
namreč množica s svojo incidenco na sceni deluje kot identiteta, pozitivi-
teta itn., torej kot nediferencirana »točka« resnice na sceni razlike (in
laži), četudi torej na sceni deluje kot njen punktualni razsvetljevalni
»vir« — je »sama na sebi«, torej kolikor deluje »čez« sceno tudi med
občinstvom, vendarle nekaj popolnoma »relativnega«, nekaj, kar se v
svoji notranji členjenosti kot kompakten člen zgublja, »hrup, smeh in
nerazumljivi klici«. V teatru logosa nerazumljivost, v gledališču besede
klic, in smeh, ob katerem so »prepadeni« meščani: izza scene prihaja
odmev v negativu morebitnega »smeha« v dvorani.
(Paralela za morebitno primerjalno analizo bi bila figura Damjana iz Kozalco-
vega Kongresa: ta namreč tudi — itakor Ščuka -— odide s scene, in to v imenu
analize, ki razodeva resnico odrskega dogajanja in ga relativizira. Ivan Urbančič
je že v času uprizoritve postavil tezo, da prav ta figura nosi »luč«, ki omogoča,
da se scenski prostor sploh razgrne. Onstran morebitne polemike zoper Damjanovo
»proletarsko« pozicijo bi morali postaviti vprašanje o nujnosti te napetosti za
samo konstitucijo sodobne scene (namreč tiste, ki — kot pri Cankarju ali Brechtu
— subvertirá meščansko sceno s »prečenjem« njenih lastnih zakonitosti in torej
z valorizacijo njenih paradoksov): prav kolikor Sčukova pozicija ni proletarska ali
je »razredna« le v negativnih izjavah (»— proti blagru naroda — proti narodovim
idealom —«) in prav kolikor lahko domnevamo, da bi se po Cankarju s Ščuko
»med množico« godilo podobno kot z Jermanom med »hlapci«, je »filozofična« po-
lemika redukcionistična: postaviti vprašanje revolucije zgolj kot vprašanje dopol-
nitve novoveške volje do moči je tipična intelektualistična zožitev, ki ne more
razložiti prav množične »strasti« v revoluciji.)
Po tej interpretaciji množica ne bi moi
ila na sceno razlike tudi zato.
ker predstavlja sam proces razlikovanja, ker je torej »pred« razliko in
se v razčlenjeno vesolje besede oglaša le s »hrupom« razlikovanja pred
razliko. Ta množica je strašna — in naq bo tisto, kar se dogaja na sceni,
še tako zavrženo, ob podtalnem in nenadzorljivem gibanju množice je
zgolj »komedija«.
Prav ob tem predzadnjem prizoru Narodovega blagra lahko bolj
oprijemljivo postavimo vprašanje »neuprizorljivosti« drame tega tipa:
režijska opomba je v tiskani obliki drame del teksta in lahko deluje,
denimo, tudi s svojo precizno ponovitvijo:
Sipe na oknu zazvenkečejo na tlà, zunaj hrup, smeh in nerazumljivi klici; vsi
prepadeni, — hipoma se hrup deloma poleže
GLAS SCUKOV pod oknom: Gospod doktor, —.........— Do svidenja! -
Okna zazvenkečejo znova; zunaj hrup in smeh
Pri uprizoritvi pa lahko hrup za odrom deluje zgolj kot ponazorilo
tega tekstualnega Cankarjevega postopka; zmerom obstaja razlog za
domnevo, da klicev nemara v dvorani ni razumeti zaradi tehničnih po-
manjkljivosti, zaradi konstrukcije dvorane ali slabo odmerjenih glasov
igralcev — tako da ni neposredno razvidno, da so ti klici za Cankarja
načelno nerazumljivi. Opomba deluje v tekstu kot člen teksta, uprizo-
4 Primož Kozak, Problem množice v Cankarjevi dramatiki, v: Simpozij o
Ivanu Cankarju, 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977.
234
ritev pa mora prenesti njen pomen — in prenaša zgolj pomen. Cankar
se tu genialno izogne težnosti, noče biti tezen, ker daje proces pred tezo
— režiser pa ga mora brati in uprizoriti kot tezo: uprizoritev ponazarja
tezo, idejo, ne pa teksta. (Ob grških praznikih so načelno uprizarjali
nove tragedije: za gledalca je bil tekst torej vselej že uprizorjen, ni
bilo dihotomije predloga ■ uprizoritev.) Opombo, ki je napisana kot »na-
potilo« za predstavo, mora predstava uprizoriti kot tezo: toda kakšna
naj bo potem drama, v kateri je tisto, »kar je pisatelj hotel povedati«,
izrečeno v režijski opombi? Tu je nemara najbolj ilustrativno ponazor-
jen privilegij, ki ga pri sodobnem gledališču teorija uživa glede na prak-
so: praksa mora nujno pasti v paradoks čutnega svetenja ideje — med-
tem ko teorija lahko razbira proces porajanja idej iz tekstualnih »po-
stopkov«. Z drugimi besedami: kako je mogoče odrsko uprizoriti tale
znak iz Cankarjeve opombe: », — «?
Tukajšnjo interpretacijo lahko podpremo prav s Kozakovo analizo
problema množice v Cankarjevi dramatiki: množica ni le vselej specifič-
cirana, pač pa je diferencirana glede na temeljne razsežnosti posamez-
nih dram. Lahko celo rečemo, da status, ki ga ima množica v vsaki iz-
med teh dram, kondenzira njeno specifično problematiko. Tako da
lahko Kozak postavi tole paradigmo:
Narodov blagor: enotnost moralnega in socialnega aspekta, mno-
žica predstavlja njuno pozitivno skladje.
Kralj na Betajnovi: med oblastnikom in proletariatom ni zgolj
socialnih in moralnih razlik, pač pa temeljna eksistencialna razlika.
Kolikor je proletariat »občestvo«, ga »drži skupaj« sistem nasilja, kate-
rega zavestni nosilec je Kantor. Njihova eksistenca je »eksistenca za
drugega« in samo to — množica lahko biva samo tako, da se njeni pri-
padniki kot posamezniki predajajo uničevanju po drugem. Cankarjeva
pozicija je tu zelo blizu Marxovi teoriji alienacije.
Pohujšanje: pripadniki množice so kot posamezniki vsi ljudje —
torej grešni; toda sistem njihovega skupnega bivanja, njihovo sožitje
na način nekega specifičnega občestva zahteva, da to svojo »grešnost«,
tj. človeškost, prikrivajo, zatirajo--in tako zagrešijo edini resnični
greh: izdajajo svojo človeškost.
Hlapci: posamezniki kot člani množice se delijo v dve skupini: na
cinike in tiste, ki še imajo minimum človečnosti. Genialni Cankarjev
obrat je v tem, da je s temi zadnjimi mogoče bolje manipulirati, ker so
zaslepljeni. Avtentičnost je v Hlapcih negativna kategorija (naivne žrtve
manipulacije) ali pa je nemogoča: za Jermana v občestvu, vsaj takšnem,
ni prostora. Tisti, ki bodo »kovali« prihodnji svet, so ljudje, ki so šli skoz
to skušnjo, ki so izkusili nemožnost takšne »intelektualistične« avtenti-
ke (Kalander).
Hlapci so torej »sinteza« te paradigme — toda zato mora »uporniš-
ka« pozicija razpasti na dvoje: na Jermanovo »disidentstvo« in Kalan-
drovo revolucionarnost. Kalander je pozitivna razrešitev problema »in-
telektualci in revolucija« — kakor je Maks negativna parabola: Maks
mora pasti, ko se »tam doli ljudje začnejo gibati«.
Pozitivni prostor za »intelektualca« kot nosilca avtentičnosti je mo-
žen v Blagru in Pohujšanju: prav zato, ker obe drami puščata odprto
razliko, ki je v Hlapcih »sintetizirana« (z revolucijo v prihodnosti — torej
za ceno teleologije!), v Kralju na Betajnovi pa zamrznjena, petrificirana
v razredni kontradikciji, ki so jo njene žrtve prisiljene aktivno repro-
ducirati (prav to je pozicija proletariata v kapitalizmu: prisilna repro-
dukcija produkcijskega načina pod nenehno grožnjo smrti). Razlika, ki
je v Blagru topološka (meščani na sceni, množica za odrom), je v Po-
hujšanju »interiorizirana«: šentflorjanske pokveke vendarle nosijo
v sebi neki minimum človečnosti (in prav to je nujna humanistična
predpostavka teorije alienacije: proletarci ostanejo ljudje, naj si kapi-
talizem še toliko prizadeva, da bi jih popolnoma »poživinil«).
Ščuka in Peter sta torej — kot »intelektualca, kot avtentista« —
predstavnika nezadržne dejavnosti te razlike na sceni in med šentflor-
janci: prav onadva lahko prisluhneta tistemu »hrupu«, ki ga žene mno-
žica — in ki ga nemara množica sama niti ne sliši — Peter je umetnik
in razbojnik, popotnik in rokovnjač, kuštravo frizuro ima in pisano
pentljo okoli vratu, v vseh njegovih besedah je ironija in huinor (cf.
Cankarjeve opredelitve »oseb in obrazov« na začetku Pohujšanja). Jas-
no je torej, da sta Ščuka in Peter popolna »outsiderja«, skoznju se —
v nujno »degradirani« obliki — oglaša nerazumljivi hrup razlike, ki
235
poraja sceno, ki pa je popolnoma neuporabna — tako za socialno kon-
stitucijo kakor tudi za organizirano socialno revolucijo. Zato nam lahko
Cankarjeva »fin de siècle« ideologija tu zveni zelo sodobno.^
AVANTGARDA PRED DILEMO »ESTETICNO : POLITIČNO«
Analiza konkretnega učinkovanja Cankarjevega Narodovega blagra
v njegovem sodobnem okolju nas pripelje do paradoksa: če afirmiramo
specifično estetično razsežnost gledališča, končamo v liberalistični mod-
rosti »literaturi njen delež, veljakom pa njihovega« — in s tem zgubimo
prav bistveno razsežnost Cankarjeve umetnine kot umetnine, saj se po-
topimo v pragmatizem upravljanja in politikantskega manipuliranja
z umetninami; če pa nam gre prav za to konstitutivno napetost Cankar-
jeve umetnine, moramo žrtvovati specifičnost estetičnega in prestaviti
gledališče kot celoto na prizorišče družbenega razrednega boja. Ta žrtev
estetičnega je dokončna — zakaj njena nujna posledica je, da postuli-
ramo obstoj specifično meščanskega ugodja: meščani ne morejo uživati
ob Narodovem blagru, njihova estetiška slast je lažna. Toda na drugi
strani je »pravo« Cankarjevo občinstvo, ki je po Rdečem praporu v
»nižavah«, tj., med delavstvom, njegovo pravo občinstvo prav zato, ker
edino lahko doume resnično politično sporočilo »komedije«; ker se ne
pusti zaslepiti od estetičnega blišča. Sporočilo je torej dojemljivo na
podlagi žrtvovanja estetične razsežnosti — estetiška razsežnost, ki očit-
no »živi« le med meščanstvom, pa je vnaprej lažna, ker jo omogoča le
slepota za sporočilo.
Leta 1906 seveda ni bilo mogoče pomisliti še na tretjo možnost, da
namreč skušamo ohraniti estetično razsežnost prav skoz gesto, ki jo
nakaže že Rdeči prapor: gledališko prizorišče je prizorišče na prizori-
šču socialnih bojev, sleherno gledališče je gledališče v gledališču. Na ta
način estetičnega ne bi reducirali, pač pa univerzalizirali: ta univerza-
lizacija se je zelo močno uveljavila v revolucionarnem letu 1968, ko so
nekatere težnje v študentskem gibanju vrgle parolo: revolucija je estet-
sko dejanje. Ne glede na to, da je revolucija kot estetski akt nujno ne-
uspešna, premagana kot revolucija (na to lahko zastopniki te ideolo-
gije odgovarjajo s frazo, da je sleherna revolucija pač neuspešna revo-
lucija, da vsaj nujno v dejanskosti pade pod svoje začetne cilje — s či-
mer se odpovedujejo Marxovi zahtevi iz 18. brumairea, da naj bi v pro-
letarski revoluciji v nasprotju z meščanskimi, kjer fraza prekaša vse-
bino, vsebina presegala frazo) — ta univerzalizacija estetike temelji na
izjemno »težki« humanistični podmeni, da je namreč vsakdo najprej
človek in kot človek (nasploh) »zmožen estetskega doživetja«, potenci-
alno pa estetski ustvarjalec. Takšna »levičarska« ideologija predpostav-
lja človeško solidarnost, ki je globlja od razrednih interesov, in je
torej vsekakor še zakoreninjena v meščanskem humanizmu — v na-
sprotju s klasično socialistično tezo, ki se na svoj način uveljavlja
tudi v stališču Rdečega prapora, da namreč ni človeka »nasploh«, pač pa
je vsakdo najprej meščan ali delavec. Ta univerzalizacija razrednega
pogleda seveda pripelje do posledice, da nihče ni zmožen estetskega do-
živetja, ali natančneje — da je estetsko doživetje razredna (ideološka)
laž. Pomembno je, da obe univerzalizaciji »zgubita« samo možnost gle-
dališča: če se za »razredno« stališče v tej naivni obliki možnost gledali-
šča skrči zgolj na razsvetl
more biti dominantna in na
ensko-pedagoško dejavnost, ki nikakor ne
višja oblika razrednega boja, pa »estetično«
stališče radij gledališča tako zelo razširi, da prav zato, ker je »vse«
scena, gledališke scene v njeni specifičnosti ne more biti.
Lahko tudi rečemo, da je skupno obema univerzalizacijama to, da
v njunem kontekstu »ni« gledalca. Pri prvi je pravi gledalec samo dela-
vec, ta pa je gledalec le toliko, kolikor »še ne pozna« svojih pravih inte-
resov, se pravi, samo kolikor še ni osveščen delavec — gledalstvo je
pri njem le prehoden moment; pri drugi pa so »vsi« gledalci, prav
kolikor so zmerom že igralci. Najsplošnejša poteza, ki je značilna za
obe univerzializaciji, je prav nemožnost specifične pasivne estetične na-
ravnanosti; lahko bi torej rekli, da ju v njuni različnosti druži prav skup-
ni aktivizem.
•'■> K vprašanju »neuprizorljivosti« in določene .>premoči« (teoretsitega) branja
še tale podrobnost iz režijskih opomb k pohujšanju: «Jacinta. ... v laséh. na
tilnik spletenih, ima tuberoze. ki dešé do galerije« (3. akt, 9. prizor).
236
Nemara odtod izvirata zavestna »marginalizacija« in težnja k ekso-
tiki, misticizmu ali prvinski religioznosti, ki sta značilni za dobršen
del sodobne avantgarde. Ne gre le za to, da pragmatičnega aktivizma so-
dobne meščanske ideologije utrujenega malomeščana privlači eksotika
vzhodnjaškega »pasivizma« — to nam lahko kvečjemu pojasni nemara
»nehoteni« komercialni uspeh avantgard —, pač pa avantgarde segajo
po eksotičnih elementih (lutke japonskega gledališča bunraku — Bread
& Puppet Theatre; joga — Living Theatre; afrikanizem afro-ameriškega
gledališča ...) -prav zato, da bi si utrle sam prostor gledališke scene.
Ker se scena vzdržuje s svojo mejo, mora današnje gledališče vztrajati
kot obmejno, obrobno gledališče: z »off-« se seli na »off-off-«, ne da bi
bilo mogoče skleniti to veriženje ven iz središča: današnje gledališče je
možno le kot raz-središčena scena, zakaj le čim dlje od »središča« še
ima možnost, da potegne mejo. Popolnoma drugotno je vprašanje, koli-
ko zvesto je lahko uvažanje tujerodnih prvin iz neznanih kultur — ali,
natančneje: logika sodobnega gledališča prav zahteva, da je raba tujih
prvin nepristna, saj delujejo s svojo tujostjo, ne s kakšnim morebitnim
pravim, pristnim pomenom, ki bi ga utegnile imeti v tej ali oni do-
morodski omiki.
Kot posebno strategijo, kako premagati to nemožnost »gledanja«,
ki danes ogroža samo možnost gledališča, naj omenimo Brechtov otuje-
valni postopek: prav gledalčeva dejavnost se po Brechtu valorizira
kot nedejavnost glede na odrsko dogajanje — gledalčeva »politična«
aktivnost v gledališču se neposredno sprevrača v kontemplativni odnos
do gledališkosti gledališke dejavnosti. Pod vso navidezno didaktičnost-
jo gre tu — vsaj načelno — za razrešitev sodobnega gledališkega para-
doksa, ali, bolje, za prakticiranje tega paradoksa na način gledališkega
uprizarjanja: to, da gledalec »razmišlja« s stališča svoje za gledališki pro-
stor vselej apriorne politične pozicije, mu hkrati zagotavlja kontem-
plativno naravnanost do gledališkega scenskega dogajanja — se pravi,
da politična, zunanja »incidenca« prek otujevalnega učinka neposredno
zagotavlja specifično estetično naravnanost, od katere gledališka umet-
nina živi. Brecht ravna torej v načelu podobno kakor Cankar v Narodo-
vem blagru: dualizma estetično/politično noče »presegati«, pač pa nje-
govo notranjo kontradikcijo »uporabi« za konstitucijo specifičnega
gledališkega prostora. V nasprotju z naivnim razumevanjem vprašanja
o »tendenci v umetnosti«, ki vselej predpostavlja, da mora biti »politi-
ka« na odru, v dvorani pa naj bi se zagotovila »estetika« — tj. v nasprot-
ju s stališčem, ki mu navsezadnje zmerom gre le za prijetno preobleko
neprijetne »resnice« — je pri Brechtu politika »v dvorani«, estetika pa
se ponuja z odra kot zavračanje estetike na meščanski način, tj. kot ne-
možnost vživetja, tj. kot nemožnost tistega estetičnega do-živetja, za
katero je že 19Ö6 jasno, da je meščanska laž. S tem pa je že tudi jasno,
da tudi politična razsežnost ne bo delovala samoniklo, temveč kot prob-
lematizacija političnosti političnega: načelno lahko trdimo, da je otuje-
valna strategija kontradikcije »estetično/politično« v tem, da se estetično
uveljavlja na način zavračanja, politično pa na način problematiziranja.
Podobno kakor se Brecht v drami Galilej ne loteva vprašanja odnosa
med znanostjo in družbeno-politično sfero na način vulgarnega marksi-
zma ali sodobnih tehnokratskih pozitivistov (ki obupno kopičijo empi-
rične podatke, kako »znanost« vendarle lahko »koristi« »družbi« —
prav zato, da bi prikrili, kako ne morejo dati načelnega odgovora), pač
pa že na začetku vprašanje obrne in skuša pokazati, zakaj in kako se
zgodi, da postane znanost družbeno nevtralna--tako tudi ne skuša
dokazati, da je estetično mogoče tudi politično »uporabljati«, pač pa
neposredno kaže, kako je estetična razsežnost vselej že specificirana
in kot taka vselej že politična.
Jasno je torej, da pojmovni dvojček »estetično-politično« ne more
utemeljiti teoretskega razpravljanja o umetnosti, prav tako pa ni nepo-
sredno navzoč v umetnostni praksi sami: kolikor se umetnostna praksa
nanj nanaša, ga hkrati vselej že tudi predeluje — kakor je splošni odnos
med umetnosljo in ideologijo v tem, da je ideologija delovni predmet
v specifično strukturiranem umetnostnem postopku." Pojmovni par
»estetično-politično« je tako prvina v specifični ideološki zunanjosti
e Klasično vprašanje o odnosu med umetnostjo in ideologijo »lilcvidira« v polju
marksističnega problemskega polja Pierre Macherey s tezo, da je ideologija pred-
met dela v specifičnem umetnostnem produkcijskem procesu. Cf. Pour une théorie
de la production littéraire, Maspero, Paris. 1971.
237
umetnostne prakse in je zato zgodovinsko in družbeno opredeljen: pred-
postavlja sodobno »duhovno« zgodovinsko situacijo, ki šele razloči este-
tično od političnega, ali natančneje, ki politično in estetično šele kon-
stituira kot relativno avtonomni sferi — in s samo to avtonomizacijo
problematizira njun medsebojni odnos; ta situacija, denimo, predpo-
stavlja, da umetnost zgubi neposreden stik s sfero religiozne ideologije,
da religija ni več specifična ideološka zunanjost umetnostne prakse: to
je, sumarno povedano, novoveška situacija, kakor se ta situacija temelj-
no razlikuje od, denimo, srednjeveške, ki jo opredeljuje religiozna do-
minama, ali od klasične grške situacije, kjer, kakor pravi Mar.x, »grška
mitologija ni bila samo arzenal grške umetnosti, marveč tudi njena
baza«.' To je položaj, ki od umetnika zahteva »individualno fantazijo« —
na drugi strani pa torej tudi individualno politično opredelitev. Za gle-
dališče ima ta položaj še posebno usodne posledice, glede na to, da: 1.
gledališče niti na strani »produkcije« niti na strani »konsumpcije« ne
more biti individualno početje, pač pa je že vnaprej kolektivna dejav-
nost; 2. za gledališče ne more veljati »umik« v privatno sfero, ki je sicer
značilen za umetnost v meščanski družbi, saj je vselej tudi ireduktibilno
»javna« dejavnost, torej tudi v okviru meščanskih distinkcij sodi v
»politično« sfero.
Gledališče je tako nemara še edina »umetnost«, ki v individualistič-
nem meščanskem svetu ohranja kolektivno naravo, vendar je kolektiv,
ki nosi sodobno gledališče, vseskoz problematičen: univerzalnost gle-
dališke publike je potrjena s tem, da si vsakdo lahko kupi ceneno vstop
nico za gledališče, ki ga podpira država ali kaka ustrezna njej podrejena
ustanova; ta abstraktna (denarska) občestvenost gledališča seveda šele
omogoča, da se na njeni podlagi začrtajo realne, razredne družbene
meje, ki vzpostavljajo specifični gledališki kolektiv.
V Grčiji je bilo gledališče zastonj za vse državljane (pozneje, ko
so uvedli enotno vstopnino, je država podpirala reveže), uveljavlja po-
litično enotnost mesta, in njegov kolektiv je »realen«, saj gre za skup-
nost svobodnih državljanov polis — ki se prav kot subjekti najvišje člo-
vekove dejavnosti, politične dejavnosti kot etičnega delanja razločujejo
od tujcev in nesvobodnih. Srednjeveško gledališče je praznični spekta-
kel, tako ekspanzija sakralnega kakor vdor profanega v sakralno, skrat-
ka, praznična, časovno in prostorsko umejena transgresija konstitutiv-
nih ločnic srednjeveškega sveta; zato sproža vrsto permutacij, ki razo-
devajo bistveno »dvosmiselnost« srednjeveškega praznika: predstave
so lahko v cerkvi, na mestnem foru ali na živinskem trgu; mecen je
kralj, samostan ali mestna aristokracija; nastopajo stanovi od kmetov
do duhovnikov, in nastopajo v množicah (v nekaterih misterijih nasto-
pa do tristo igralcev); snov je pretežno religiozna, toda na začetku ali
na koncu je mogoče pridodati »lascivne farse«, kakor se leta 1542
pritožuje pariški parlament; prizorišče je lahko fiksno (na odru), lahko
se pomika mimo gledalcev, lahko pa se tudi procesija gledalcev pomika
mimo posamičnih prizorišč (tako v Valenciji, 1512); nazadnje ni le mo-
goče, da gledalci plačujejo za predstavo, pač pa se lahko zgodi celo, da
igralci na dražbi kupujejo vloge (čim imenitnejša je vloga, tem dražja
bo: primer je zabeležen v Franciji v 16. stoletju). Gledališče je tako, su-
marno rečeno, spektakularna manifestacija začasne praznične odprave
»tabujev«, mitološka figuracija »ničelne točke« začetkov (religiozne sno-
vi!), nekakšna mitična genealogija človeške družbe kot krščanskega
vesolja, geneza v »kratkem kurzu«: umetno ustvarjeni »nevtralni« pro-
stor, v katerega se zarišejo konstitutivna razlikovanja. Torej praznična
figuracija kolektiva na način mitične produkcije tega občestva. V tej
razsežnosti je funkcija srednjeveškega gledališča prav inverzija funkciji
gledališča v Grčiji: tudi v Grčiji gre za praznik, za problematično reli-
giozno filiacijo itn. — toda v nasprotju s srednjim vekom, kjer je učinek
praznika hierarhizacija, je njegov učinek v Grčiji »izravnalen«: boga-
ti državljani, ki financirajo predstavo, se s tem simbolično odkupijo za
svojo »neenakost«, in praznik afirmira polis kot enoten, četudi osre-
dotočen prostor.
Sodobno meščansko gledališče bi lahko v tej luči opredelili kot ne-
kakšno »inverzijo« srednjeveškega: medtem ko je v srednjem veku gle;
dališče »belina«, v katero se vpiše hierarhično vesolje, pa v abstraktni
belini denarnega iluzoričnega občestva gledališče (med drugimi meha-
' Uvod v Očrte kritike politične ekonomije, Marx-Engels, Izbrana dela IV, CZ,
Ljubljana, 1968, str. 45.
238
nizmi) šele umogoča, da se vzpostavijo razlike med družbenimi skupina-
mi- Natančneje povedano: realna protislovja, ki vladajo v »občanski
družbi« (v Marxovem pomenu), se ne morejo in ne smejo simbolizirati
v meščanski demokratični državi, ki je sfera politične enakosti; zato
jc gledališče kot ena izmed maloštevilnih še preživelih kolektivnih »umet-
nosti« redka možnost, da se razredne razlike simbolizirajo — toda ne
kot razredne, tj. družbene razlike, pač pa kot »naturalizirane« kulturne
razlike, tj. kot razlike v stopnji estetske občutljivosti, kultiviranosti,
okusa. Ideologija »estetskega čuta« je zatorej spontana ideologija tega
razrednega položaja sodobne umetnosti, ki na svoj posebni način poma-
ga reproducirati ta razredni položaj: zato tudi ni naključje, če je prav
gleda išče priljubljeno področje njenega početja, saj je s svojo kolek-
tivno naravo privilegirano mesto simbolične identifikacije meščanstva
kot »naturalizirane« kulturne skupine.
Osrednje vprašanje je seveda, kakšne posledice ima ta posebna
»sociološka« situacija sodobnega meščanskega gledališča za samo
estetično razsežnost gledališke predstave: dokler namreč ne pokažemo,
da je ta tako imenovana »estetična« razsežnost vselej že razredno spe-
cificirana, ostajajo vse pripombe o družbenem položaju gledališča ven-
darle še na ravni zunanjega sociologiziranja.
Meščanska ideološka naturalizacija družbenih kontradikcij se bo
v gledališču dogajala tako, da bo predstava prikazovala pač naturo po
meščanski koncepciji; pri tem se lahko problematika meščanske »natu-
re« poveže s specifičnim aristotelovskim motivom, ki obvladuje me-
ščansko gledališče od Lessinga pa prav do sodobnih avantgard (na ari-
stotelovsko zasidranost avantgardnega gledališča smo skušali opozoriti
v spisu »Barthes, Derrida, 12 režiserjev...«. Problemi 128—132/1973):
tako da lahko tu na odličnem zgledu opazujemo razredno ideološko pre-
delavo in uporabo »kulturne dediščine«. Plod tega križanja Aristotela
z Rousseaujem je v zgoščeni obliki tudi pri nas v zadnjem času doživel
nekoliko popularnosti: kot monodrama.
MONODRAMA: RESNICA V KONCENTRATU
Paradoks aristotelizma meščanskega gledališča je v tem, da se »do-
polni« v zvrsti, ki je za »Aristotela« iz Poetike nemogoča: kolikor lahko
razberemo iz teksta, bi minimalni aparat, potreben za tragedijo, sestav-
ljala igralec in zbor, pa še to bi bila zgolj rudimentarna oblika, ki je že
od Ajshila naprej ni več (»Ajshil je povečal njih število od enega na
dva; hkrati je zmanjšal vlogo zbora in prenesel težišče dejanja na dia-
log«, IV). Na ravni teksta Poetike namreč brez tega minimalnega dispo-
zitiva sploh ne more priti do tragičnega preobrata, kolikor ta preobrat
izvira iz »križanja« človekove prakse z nujno členitvijo dogodkov kot
usode. Preobrat, ki bi izviral iz junakovega značaja (ethos), bi govoril
zgolj o tem, da ta značaj ni »dosleden« (hómalon), tak značaj pa ni »lep«,
in preobrat bi ne bil tragičen. Preprosto rečeno: za Aristotela iz Poetike
junak z meščansko psihologijo ne more biti tragičen junak.
Narobe pa je za meščansko ideologijo individualna psihologija edini
prostor, o katerem je še mogoče verjeti, da v njem delujeta kakšna
nujnost ali verjetnost. Temeljna zahteva aristotelizma glede nujne ali
verjetne členitve dejanja je v meščanskem kozmosu uresničljiva edino-
le v tistem, kar je zunaj klasične tragične scene: zato se mora ločnica,
ki omogoča sam scenski prostor, pomakniti drugam, abstraktno jo
lahko povzamemo z nasprotjem »zunanje prizorišče/notranje prizorišče«.
Odrska scena je zdaj »zunanja« scena, na kateri se bodo izrazili boji
»notranejga« dušnega prizorišča, tistega, ki kot specifično človeško pri-
zorišče apriorno druži igralca in občinstvo. Odtod logično izvirata te-
meljna motiva meščanske gledališke ideologije: motiv komunikacije in
sporočila, motiv specifično odrskega »izrazila«. Po naravi sta ta motiva
religiozna (komunikacija: občevanje, občestvo, obhajilo), po načinu po-
stavitve pa sta tehnicistična (komunikacijska sredstva, tehnika odrskega
izraza): opredeljujeta oba tečaja, med katerima nenehno oscilira me-
ščanska ideologija — misticizem in tehnicizem (ali, kot se to formulira
na ravni same te ideologije: vprašanje participacije in vprašanje umet-
239
v množino nasilnežev in norcev. Obtoženca dobita v tem diskurzu vred-
nost paradigme, delujeta strukturno, zato kvantitativna razsežnost
sploh nima nikakršnega pomena:
Predstavnika promilne nasilne skupine med obiskovalci sodišč sta minuli
teden . . . (Mi podčrtujemo.)
In ta paradigmatska »skupina« nikakor ni nedolžna: zakaj normal-
no loči od deviacije popolna diskontinuiteta, medtem ko so notranje raz-
like med vrstami deviacije v luči te normativne diskontinuitete zanemar-
ljive; omenjeni komentar se namreč začne s temile besedami:
Umor pred razpravno dvorano na sodišču, pobeg sodnika skozi pritlično okno,
da ne bi postal druga žrtev razdraženega obtoženca, ugrabitev sodnika za talca . . .
Se bi lahko naštevali primere . . . (Ml podčrtujemo.)
Katera je torej tista občost, ki omogoča zgornji nenavadni amalgam
»primerov«? Ce smo se pravkar metaforično izrazili in zapisali, da gre
za »svetoskrunstvo«, smo skušali s tem povedati predvsem, da v sodob-
nosti sodišče »poseduje« tisto razsežnost, ki nepopravljivo manjka me-
ščanskemu gledališču in katere odsotnost je njegova prava tragedija:
razsežnost slovesnosti, izjemnosti, »prazničnosti« (odsotnost, o kateri
govori že mladi Lukacs). Zdi se, da nam tu lahko pomaga marxovski
koncept za meščansko družbo značilnega razcepa na državo in »občan-
sko družbo« — razcep, ki polje političnega umeji v državne okvire »jav-
nih zadev« in odpravi sleherno možnost tiste enotnosti, ki je značilna
za grško polis in iz katere raste grško gledališče. Meščansko gledališče
je potisnjeno v meje »občanske družbe« in je tako najprej zasebna za-
deva: videli smo že, da prav iz tega položaja izvira njegova »naturali-
zirajoča« funkcija prikrivanja razrednih protislovij. Prazničnost je se-
veda vezana prav na to možnost neposredne pripadnosti občestvu, na
možnost, ki je lahko v sodobnosti zgolj iluzorna — četudi zato nič manj
»realno« ne deluje kot simbolna družbena vez, o čemer nas prepriču-
jejo specifični praznični spektakli, kakršni so, denimo, značilni za fa-
šistično državo. V klasični demokratični meščanski državi pa ostaja po-
litičnost, ta sodobna reducirana forma tistega, čemur Grki pravijo
tà tés poleos (kamor sodi tudi gledališče), privilegij meščanske drža-
ve in raztresena po njenih ustanovah, tudi sodiščih (omenjeni komentar
tega ne pozabi omeniti: »Po našem kazenskem zakonu lahko po uradni
dolžnosti... postopamo proti vsem tistim, ki so razžalili državni organ
oziroma uradno osebo.«).
Tabu, ki velja na prostoru državne javnosti, je veliko zaresnejši od
tistega, ki varuje gledališko prizorišče: kdor žvižga igralcu, izraža svoje
svobodno čustvo, kdor žvižga sodniku, gre lahko za tri mesece v zapor.
Toda »transgresija«, ki je zbudila upravičeno pozornost osrednjega
dnevnika, je za nas pomembna tudi po svojem notranjem mehanizmu,
ne zgolj po svojem splošnem pomenu sodobnega laičnega svetoskrun-
stva.
Najprej gre za »gledališče« na nepravem prizorišču: v časopisni
papir zavita kost, ki jo omenja časnikar, namreč ni rabila temu, da bi ob-
tožencu potešila lakoto, pač pa neki posebni predstavi, ki se močno
približuje postopkom happeninga v avantgardnem gledališču. Toda
medtem ko je happening praksa, ki »razbija« tradicionalno škatlasto
sceno, jo dekonstruira na način univerzalizacije, je postopek s kostjo
nekako inverzen in zato toliko učinkovitejši: ta postopek sceno, narobe,
vzpostavlja, jo obmejuje na kraju, kjer je takšna meja popolnoma neza-
slišana — konstituira »karnevalsko« sceno burke in s tem že subvertirá
prizorišče sodne resnosti kot ravnine državljanske enakosti: glumaški
»trik«, če smemo tako reči, je tu prav v parcializaciji, burkač se odpove
svojemu univerzalnemu statusu človeka in državljana in se brutalno
neposredno parcializira v klovnovsko figuro na ostentativno ne-univer-
zalni, delni, »nizki« sceni. Brž ko pa se pokaže, da je »visoko« in uni-
verzalno prizorišče sodne javnosti mogoče »okužiti« z delnostjo in »niz-
kotnostjo«, se seveda zamaje tudi sama visokost njegove vzvišenosti
in univerzalnost njegove občosti.
Nadalje pa gre za neko posebno tehniko pesniške figure: »(vsakda-
nji)kruh« je metonimija, ki nastopa v vrsti par excellence utrjenih
ideoloških sintagem (s svojimi rokami služiti si..., človek ne živi samo
od... itn.); če rečem »požrl si mi vsakdanji kruh«, je to že svojevrsten
»surovi« stilizem, katerega sočnost izvira iz križanja »vzvišene« figurira-
242
ne govorice s trivialnim glagolom (»žreti«); povrh iz tega križanja na-
stane posebna heterogena figura glede na to, da abstrakcije »vsakdanje-
ga kruha« ni mogoče dobesedno použiti — tako da krepki in konkretni
glagol tu deluje kot metafora, ki parazitira na poetsko konotirani
metonimiji; če pa vrh vsega to sprevrnjeno figuro še »materializiram«,
sem »das sinnliche Scheinen« dobesedno spektakularno pripeljal na
drugo potenco, izpeljal sem nemogoči poetski dokaz, ki je nostalgija
slehernega gledališča da je namreč abstrakcije vendarle zares mogoče
žreti, in dodaten premik v kulinarični paradigmi daje našemu zgledu
pravo svetopisemsko veljavo, saj je tu beseda (že sama »kruh«) res
postala meso. Spektakularno dejanje (opsis) je tu najprej v tem, da
pesniško figuro »razumem« dobesedno in je dobesedno neposredno
»uprizorim«; gr,e torej za dvakratno redukcijo — od figuriranega po-
mena k dobesednemu pomenu in od besede k dejanju ( v obeh primerih
torej od občosti v konkrecijo in »empirijo«). Gre torej za pravi negativni
postopek v Lotmanovem pomenu» — za postopek, ki najprej zbudi »me-
tafizično« pričakovanje, da se bo razodela neka splošna resnica, potem
pa to pričakovanje z banalno gesto razočara. Toda prav s tem, ko meta-
fiziko občosti in resnice pusti na cedilu, se sama ta gesta izkaže kot
čisti »luksus«, kot goli utrošek (ta »razkošnost« je v obravnavanem pri-
meru precej eksaktno semantično podvojena in torej že v samem de-
janju interpretirana s subtilnim premikom od »kruha« k »mesu«). Te-
meljna značilnost celotnega prizora je v tem, da je odveč; prav zato tudi
šokira: odveč je v dvojnem pomenu, da je deplasiran in da gre prek
sleherne mere. Prav s tem pa se vrne k svoji prvotni naravi in jo tako
rekoč »ontološko« utemelji: značilnost gledališča v meščanski družbi je,
da je »odveč« in da je »luksuz«: da je neproduktiven utrošek. Tudi tu
se spet ponovi reduplikacija, ki je splošna značilnost v strukturi obrav-
navanega prizora: na semantični ravni je namreč ta trivialna ontologija
sodobnega gledališča figurirana s fingirano biološko funkcijo (hranje-
nje) — prav kakor je družbena funkcija meščanskega gledališča, kakor
smo videli, v tem, da naturalizira družbene (razredne) razlike.
— Na podlagi dveh »monodramskih« zgledov (Severjevega in sod-
nega) se vsiljuje tale splošni sklep: aristotelovska narava sodobnih gle-
daliških praktik še ne zadošča, da bi zgolj z njo opredelili njihovo »on-
tološko« utemeljenost in iz nje izhajajoči družbeno in estetično razsež-
nost. Sever ponovno aktivira nekatere temeljne aristotelovske motive,
da bi razdrl nacionalno-meščansko (»lessingovsko«, »levstikovsko«) ob-
zorje neke empirične gledališke ustanove, ki deluje kot osrednja in cen-
tralizirana (tj. »represivna«) norma sleherne možne gledališke prakse
v nekem družbenem trenutku: »v resnici« pa se mu posreči zgolj to,
da prikriti aristotelizem te norme prižene do vrhunca, in njegovo počet-
je se izteče v demistifikacijskem učinku — se pravi, da ne ponudi tiste
alternative, za katero Severju pravzaprav gre. — Na drugi strani se
pokaže, da je slepa (spontana«) negativna estetična praksa sodnih raz-
grajačev rigorozno aristotelovsko strukturirana — in da ima prav kot
taka nepričakovan subverziven učinek. Znajdemo se pred paradoksom:
Sever izhaja iz »platonističnega« razumevanja umetnosti, po katerem
je umetnost že sama na sebi nekaj, kar je nevarno državnim ustanovam
in človeškemu sožitju na način državne organizacije: pokaže pa se, da
ima proti Platonu prav Aristotel, da je umetnost blagodejna, »državo-
tvorna«, in da je Platonova zaskrbljenost odveč; na drugi strani pa neka
spontana in »nizka« aristotelovska praktika deluje na način, ki bi si ga
lahko izmislil Platon, da bi ponazoril razdiralno čutno naravo umetnosti
(in njeno dvojno etično zavrženost tipa »mimesis mimeseos«: namesto
duhovne lakote po idejah telesna lakota po mesu, in namesto zdrave
lakote sprevržen posnetek žretja — pot, ki je čista inverzija pravega fi
lozofičnega erosa iz Simpozija: od ljubezni do enega lepega telesa k lju-
bezni do vseh lepih teles in odtod k ljubezni do ideje lepega ... pravega
in dobrega) — in ki spodbudi pravi platonističen izpad v dnevnem ča-
sopisu — tako da je s paradigmo »glumači, norci, morilci« verificiran
Platonov prav proti povsem »blagodejno« aristotelovski zasnovanosti
gledališča.
V luči tega sklepa, da je namreč splošni aristotelizem gledališča v
sodobni družbi razmeroma irelevanten za vsako posamično gledališko
prakso in za njene specifične učinke, je lahko celotno naše početje videti
9 Cf. J. Lotman. Predavanja iz strulituralne poetike, Zavod za izdavanje udžbe-
nika, Sarajevo 1970.
243
pretirano grob redukcionizem: na dnu slehernega gledališkega podjetja
najdemo isto temeljno opredeljenost, kar sicer nemara ustreza splošne-
mu horizontu gledališke sodobnosti, vendar pa prav s tem žrtvujemo
tisto specifiko, ki je na splošni aristotelovski podlagi edinole pomemb-
na. Vendar pa nam prav ta dvom o upravičenosti našega postopka omo-
goča, da ga pozitivno opredelimo: če je namreč aristotelizem podlaga,
na katero se danes vpisujejo gledališke in nemara tudi nekatere druge
spektakularne prakse, potem je nevtralno delovanje te podlage prav
strukturni učinek, namreč učinek posebnega mesta, ki ga ima raven
aristotelovskih konceptov v strukturi, ki ji sumarno pravimo sodobno
gledališče.'" Kolikor sleherna gledališka praksa vsakokrat znova repro-
ducira, modificira, transformira, spodbija itn. to splošno »strukturo« (ki
je seveda »struktura v gibanju« — in jo lahko v vsakem danem trenut-
ku zgolj konceptualno fiksiramo) — potem je tudi vsakokratna more-
bitna nevtralizacija aristotelovske podlage specifičen učinek te de-
javnosti strukturiranja, ki jo opravlja sleherna gledališka praksa kot
praksa. Ce torej velika večina sodobnih gledaliških praks pripada isti
strukturi tudi po tem, da nevtralizira svojo aristotelovsko podlago,
potem mora vendarle to nevtralizacijo izvršiti s specifičnimi postopki —
in videli smo, da ti postopki niso vselej isti. Eno izmed pomembnih
meril za diferenciacijo sodobnih gledaliških početij je torej prav način,
kako izvršujejo to nevtralizacijo, ki je očitno ena temeljnih značilnosti
sodobnega gledališča.
Kolikor torej sleherna gledališka praksa danes neizbežno »konstrui-
ra« svoj specifični aristotehzem, da mu podleže, da ga kritizira ali »nev-
tralizira«, lahko rečemo, da je njena najgloblja izvirnost prav v njeni
najbolj temeljni opredeljenosti.
V laičnem in nesakralnem meščanskem gledališču lahko ideološki
odmev temeljne določenosti gledališča razbiramo skoz simptomatično
nostalgijo enkratnosti »znotraj« repetitivnosti, skoz značilno meščansko
vulgarizacijo kozmičnega topoi v prostorsko-časovni lieu commun:
najizrazitejši takšen simptom bi bil festival.
»Festival« je pravzaprav »didaktičen« zgled, saj ga v njegovi spc-
cifiki konstituirajo prav razsežnosti, ki smo jim doslej odmerili malo
ali nič pozornosti: dela, ki jih na festivalih igrajo, so znana (po mož-
nosti čimbolj znana), igralci, režiserji so čimbolj slavni, predstave so
bile velikokrat že tudi odigrane drugod, temeljna določila scene so ne-
problematična, »tendence« preskušene in uveljavljene — v vsej tej festi-
valski askezi je edina novota tisto, kar je pač že po definiciji vselej
specificirano: čas in prostor predstavljanja. Toda čas in prostor sta
prav zato, ker sta neizbežno vselej že specificirana po koledarskih in
geografskih koordinatah, povsem nespecifična: vsak kraj in vsak hip
sta vredna slehernega drugega kraja in trenutka — vsaj v svetu, ki poz-
na le linearni čas in evklidski geometrijski kontinuum. Sama ideja festi-
vala prižene nemožnost gledališča v meščanskem svetu do skrajnega
roba: kako v svetu, ki ne pozna ne dionizij ne saturnalij, ki ne vsebuje
ločnice sveto, profano, odpreti prostor scene? Iz te opredelitve je jasno,
da se »festival« lahko pojavi šele, ko so vse druge možnosti za konsti-
tuiranje scene že izčrpane — ali, natančneje, za tisto družbeno skupino,
za katero so vse možnosti scene vselej že izčrpane. Festival je gledališče
za razred, ki svojega gledališča ne more imeti.
Postavlja se seveda vprašanje, zakaj ta razred gledališče vendarle
hoče imeti in ga torej očitno tudi mora imeti. Se posebno, ker je to prav
tisti razred, ki je družbeni nosilec linearizacije časa in »kontinuifikaci-
je« prostora — ki torej, nezmožen, da bi sceno odprl s specifično teatr-
skimi mehanizmi, tudi ni sposoben, da bi jo postavil na izjemnost časa
in kraja.
Je namreč tako v Dubrovniku, In to je poglavitna posebnost, v istem pa vse-
kakor najvišja draž poletnih iger — da so vse uprizoritve zgrajene že v svojem iz-
hodišču samem z nadvse pozorno in teatrsko brez dvoma tudi konstitutivno mislijo
na pitoreskna naravna prizorišča v starih dubrovniških trdnjavah, trgih (poljanah,
plačah), stopnicah (skallnah) . . . Zmerom bolj je tudi tako, da si prizadevajo tam-
kajšnji komedijanti odkriti vsako poletje najmanj po eno novo prizorišče pod
odprtim nebom. (Delo, 24. 8. 1976.)
— Poglavitna posebnost in najvišja draž sta pač tudi edina poseb-
nost in edina draž dubrovniških iger na dubrovniških prizoriščih, in če
10 o konceptu »podlage« (»fon« v srbohrv. prevodu) cf. J. Lotman, nav. delo,
pogl. Umetnost kot semiotični sistem, in passim.
244
je »pitoresknost« dubrovniških prizorišč v Dubrovniku za neki družbeni
razred »teatrsko brez dvoma tudi konstitutivna« — potem res nismo
daleč, da sprejmemo »levičarsko« tezo iz Rdečega prapora (1906), da
namreč obstaja specifični meščanski užitek: lahko tudi natančno dolo-
čimo prostor tega posebnega užitka — umešča se namreč v tisti razmak,
ki loči »trg« od »place« in »poljane«, »stopnice« od »skalin«. Iz tega je
tudi popolnoma jasno razvidno, da je užitek stvar označevalca in ne
referenta: kup podrtih stopnic je »na sebi« vselej pač kup podrtih stop-
nic, in če jim rečem »stopnice«, so le podrtija — če pa rečem, Evropec
z domorodci, »skaline«, postanejo naenkrat »pitoreskne«, na njih ugle-
dam sled zgodovinske noge in prah stoletne slave ...
Iz tega bi nemara lahko začeli tudi uvidevati, zakaj za zagotavljanje
razrednega gospostva ne zadoščata vojska in policija, pač pa je potreb-
no tudi gledališče. Neka konkretna zgodovinska družbena struktura se
namreč ne more ohranjati zgolj s pomočjo ekonomskih mehanizmov in
represivnih aparatov, če je ne podpira tudi tisto, čemur Plehanov pravi
»družbena psihologija«." Meščanstvo, katerega prihod na zgodovinsko
prizorišče sicer prav odpre razsežnost individualne psihologije, pa je v
svoji prozaični vsakdanji naravnanosti pač silno nespretno v zadevah,
ki se tičejo psihološkega in simbolnega nasploh: odtod nemara tudi za-
drti antiintelektualizem trivialne meščanske zavesti, saj intelektualci
predstavljajo za buržoazijo in predvsem za njene vladajoče skupine prav
tisto, česar meščan po definiciji nima: zapis zgodovinske kontinuitete
v vsakokratno sodobnost in teoretsko subverzijo ekonomske mehanike
meščanskega vsakdanjika. Gledališče kot duhovna in neproduktivna
dejavnost bi prav tako zapadlo pod ta para-rasistični srd, ko bi s svojo
neločljivo socialno razsežnostjo ne odpiralo prav zadnjih vratic, skoz
katera se lahko meščan vtihotapi v kraljestvo duha: prav kakor si na
začetkih svoje družbene vladavine lahko kupi baronski naslov, si lahko
v gledališču omisli legitimacijo dobrega okusa. To vsekakor govori o
neki določeni zgodovinski zrelosti razreda, ki že opušča svoj samonikli
in izvirni puritanizem — četudi ga seveda s toliko večjo strastjo zdaj
sprošča na ne-okusnih avantgardnih manifestacijah, ki skrunijo gleda-
liško svetišče.
FESTIVAL IN VPRAŠANJA IDEOLOŠKE KONSOLIDACIJE
RAZREDOV
»Festival« je nemara najmočnejši postopek, s pomočjo katerega se
gledališče vpenja v obzorje meščanske ideologije. Seveda ta »uvoz« ne
gre brez posebnih redukcij; meščanski um je predvsem kvantifikacijski
in inovativen: »vsako poletje najmanj po eno novo prizorišče« se sliši
malone kot reklama za pralni prašek. Jasno je, da namesto novih po-
stopkov za produkcijo scene meščan lahko ponudi le turizem.
Toda ko se ta kvantifikacijski postopek sproži, ga ni mogoče več
ustaviti; ne sme se ustaviti, saj je meja, ki naj bi pripeljala do »kvalita-
tivnega preskoka«, zmerom odmaknjena za mitološko »stopnico več«:
odločilen je vselej tisti korak, ki ga še nismo naredili.
... še predstava Sofoklove Elektre, postavljena v razsežen in pitoresken atrij,
pod renesančne arkade poletne vile, ki so jo na začetku 16. stoletja zgradili na obali
lapadskega polotoka dubrovniški vlastelini iz rodu Sorkočevičev: gotske monofore
in trifore v nadstropju, zadnji novejši del ima zgoraj odprto ložo z baročnimi sten-
skimi slikami: v prostranem vrtu ribnik, kapela, velika terasa . . . (Delo, 1. 9. 1976.)
Ni zadosti torej Sofoklej, dodati mu je treba še gotske monofore
in trifore, renesančne arkade, baročno stensko slikarijo in učeni navedek
iz turističnega vodiča; meščanska pamet je zgodovinska in koherentno
sistematična; pričakovati bi torej bilo, da se ji bosta upirala anahroni-
11 Plehanov nam s svojim v bistvu »tainovskim« obzorjem danes nemara zveni
nekoliko naivno. Vendar pa moramo upoštevati, da ima »psihologija družbenega
človeka« v njegovi sistematizaciji zelo sorodno funkcijo kot »strukture človeškega
duha« pri, denimo, Lévl-Straussu: psihologija družbenega človeka je pri Plehanovu
prav tako mediator med družbeno bazo in vrhnjo stavbo, kakor so pri Lévi-Straussu
(apriorne, nad-zgodovinske) duhovne strukture »baza« družbene vrhnje stavbe ali
tistega, čemur marksizem v nekaterih variantah pravi »oblike družbene zavesti«.
245
zem in stilska neenotnost. Toda ne: ti »tabuji«, ki konstituirajo me-
ščansko »ratio«, na gledališkem kraju padejo. To je za meščanski »festi-
val« vendarle še dosegljiva sled sence arhaičnega praznika, ko so se
sprevrgle družbene norme (cf. saturnalije). In gledališče je zares lahko
izbruh spontanosti... meščanskega kulturnega eklekticizma; tu je očit-
na »kratkovidnost« tiste avantgarde, ki ji gre za »spontanost«, saj je že
s svojim projektom vpeta v koordinate meščanske redukcije gledališča.
Slo je seveda za raiinirano »Imitacijo« s štiristoletno časovno rezervo . . . grajena
vseslcoz s čisto jasno voljo do čistega estetskega učinka . . . (je) ustvarjala ... (z)
rafinirano stiliziranimi situacijami hkrati tudi že jasno razvidno »distanco« do svoje
teatralne rekonstrukcije . . . Bila je izjemno rafinirana . . . predstava . . . ujeti stari
svet in njegovo gledališče v kar se da zvesti rekonstrukciji. (Delo, 1. 9. 1976.)
Po prejšnjih opombah smo videli, da je vrhunec meščanske rafinira-
nosti prav odsotnost (meščanske) rafiniranosti. Zdaj se ta račun nada-
ljuje: rafiniranost je distanca, tj. štiristoletna rezerva; to je aksiom, in
res ima tavtološko vrednost, saj je med 16. in 20. stoletjem pač vselej
minilo štiristo let: meščanu torej v kulturni sferi uspeva tisto, za kar
se je vendarle še treba potruditi v ekonomski sferi — uspeva mu, da
kapitalizira čisti časovni potek. Jemlje obresti na štiristoletno obdobje,
ki je sicer čisto naključna letnica njegovega prihoda v svetovno zgodo-
vino. Toda iz tega aksioma je mogoče izvleči tale račun: »kar se da zve-
sta rekonstrukcija plus rafinirana distanca je enako čisti estetski uči-
nek«. Ne samo, da z enim zalogajem pogoltne Sofokleja, Zlatariča in še
Sorkočeviče, pač pa je ta svetovno-zgodovinski imperializem povrhu še
»čisto estetski učinek«, »opravljen zgolj (?) z estetskimi, bolje — artistič-
nimi pretenzijami«.
Zdaj je nemara tudi razvidno, zakaj je meščanstvu v času, ko je že
vladajoči razred (ko ima že državo, ko že razpolaga tudi z narodom kot
družbeno integrativno močjo »nad« razrednimi razlikami — položaj, ki
nikakor ne velja za Lessingovo zgodovinsko obdobje), gledališče še zme-
rom potrebno; zakaj si ga mora ves čas še zmerom prisvajati — četudi
s pomočjo festivalov.
Med njimi (gledalci) so slednjič le v zanemarljivem odstotku takšni, ki so
drago vstopnico pošteno plačali; med zračnimi, svetlimi dubrovnišklmi zidinami
se zbira, kajpada, brez števila tako Imenovanega profesionalnega oziroma proto-
kolarnega občinstva, žurnalisti In gledališki recenzenti, strokovnjaki vseh baž,
diplomati in drugi renomirani prišleki in domačini. Vsi ti se seveda strnejo v de-
belem krogu okrog teh uprizoritev, ki se potem odpro »običajni« publiki šele na
reprizah čez leto in dan, v naslednjem poletju. (Delo, 24. 8. 1976.)
Ta z obilo zlobe (Andrej Inkret) sestavljeni spisek bi se bral kot
preskripcija lista revolucionarnega komiteja, ko bi ne bil prav seznam
občinstva nekega določenega gledališča. Moč Inkretovega domisleka je
prav v tem, da nazorno pokaže na ne-naravno, tj. družbeno konstitucijo
skupine, ki se na predstavi zbira prav zato, da bi se naturalizirala, da
bi tisto, kar bi se nemara povsod drugod prikazalo kot učinek razredne
dominacije, predstavila kot plod prirojenega estetičnega čuta. Že davno
pred prihodom avantgardne »participacije« občinstva gledališče kot
družbena in torej razredna ustanova prakticira predstavo med občin-
stvom; vprašanje je, če se gledališče ne naseli na sakralnem prostoru
(s katerim ima sicer oddaljene in ne enosmiselne filiacije) prav zato, da
bi »družbeno« (občinstvo) pred »svetim« (božanskim ali vsaj herojskim:
scena) delovalo homologno kot »naravno« pred družbenim: četudi svet
naravnega časa in naravne nuje ugasne pred gledališkim pragom, se v
grškem teatru pije in jé — kolikor človek prinese v teater »nature«, ni
pertinentna, saj opizicija natura/kultura presahne pred obličjem bo-
žansko-herojske scene.
Naturalizacija razrednega protislovja poteka, kakor smo pravkar
videli, na način naturalizacije zgodovine: kultura postane plod zorenja
zgodovinskega časa, tem žlahtnejši in tem bolj pretanjen, čim dlje se
medi. Zato se kultura hkrati razteza diahrono in je vsa sočasna: gleda-
liški kraj je prostor, kjer se »sekata« obe razsežnosti (meščanske) zgo-
dovine, sinhronija in diahronija — je torej nad-zgodovinski, zunaj sin-
in dia-hronije, u-topos. Prostor, kjer se pomirijo družbena nasprotja,
je hkrati kraj »ničelne« stopnje zgodovine. (Vselej ni bilo tako: v ne-
-zgodovinski aristokratski družbi je gledališče prav prostor, skoz kate-
rega vdira zgodovinskost; za pozno meščanstvo pa so topovi že potihnili
ali vsaj grmijo le še na eksotičnih obrobjih, ki šele stopajo v svetovno
246
zgodovino Itapitalizma; nad vrata sodobnega meščanskega gledališča bi
lahko zapisali: »Ko Muze govore, naj orožje molči.«)
Presenetljiva prednost enega leta, pridržana odličnikom, dobi vso
svojo vrednost prav šele v tem kontekstu naturalizirane zgodovine: to
preprosto pomeni, da je »navadno« občinstvo pripuščeno šele, ko so plo-
dovi že obrani. V tej zgodovini je važna samo zadnja beseda: v njej se
kumulira dediščina stoletij; če sem te besede deležen šele, ko ni več
zadnja, poslušam zgolj tisto, kar je že govorjeno v novi poslednji be-
sedi, do katere pa nimam dostopa. Resnica mojega »navadnega« zdaja
se zliva v odličniška ušesa, in ta bodo vselej za tisti odločilni korak pred
mano. — V nemeščanskih razrednih gledališčih je zadeva jasna: g eda-
lišče je predstava, ki si jo daje ta ali oni razred in so druge skupine
(vsaj načelno) izključene — ali pa je nemara predstava, ki jo vladajoči
uprizarjajo za viadane; kombinacij je možno veliko, možna je tudi neka
določena »interna« subverzija, kakor npr. v srednjem veku, vselej pa je
»socialni« pomen bolj ali manj presojen tudi za neposredno prizadete;
— meščansko gledališče pa je demokratično: vsakomur odprto, kakor
slehernik lahko sodeluje pri vladanju prek svobodnih in tajnih vohtev;
toda zadošča že goli linearni časovni premik, in že je gledališče sleher-
niku popolnoma zaprto: premik, ki je pri dubrovniških igrah groteskno
potenciran, ki pa je pravzaprav edina racionalna razlaga za splošno
vpeljano institucijo premiere.
»ARISTOTEL VS. PLATON« DANES
Kolikor smo sodobno (meščansko) gledališče »brali« skoz tekst
Aristotelove Poetike, tega nismo delali predvsem ali zgolj zato, da bi
pokazali, kako to gledališče kljub svoji drugačni samozavesti ostaja v
obzorju tega besedila: že sama naša bralna praksa onemogoča sleherni
»fetišističen« odnos do teksta — Poetike ali teksta te ali one gledališke
ideologije —, odnos, ki bi temeljil na podmeni, da obstaja neki »izvirni«
smisel Poetike, ki ga je pač treba razbrati, ga izkopati spod usedlin
»ponaredkov« in »napačnih« interpretacij itn. Načelno je vsekakor
jasno, da sleherni tekst »mora« biti protisloven, če naj se sploh piše:
zato ni mogoče ostajati, denimo, »znotraj« Aristotela drugače kakor
tako, da aktiviramo določene motive Poetike proti drugim motivom,
da beremo eno razsežnost besedila in smo »slepi« za druge; takšna
slepota je seveda zgodovinska kategorija, ni nič naključnega ali sub-
jektivnega, in prav zato izvira iz vselej specifičnih bralnih mehaniz-
mov, skratka, iz zgodovinsko in družbeno specificirane bralne prakse.
Najodllčnejši zgled za takšno bralno prakso je bržčas Lessing — ne le
zaradi izjemne preciznosti njegovega branja, pač pa tudi, ker njegov
»dispozitiv« vključuje vsaj tri tekste: poleg tistega, ki je v procesu
zapisovanja, in Aristotelovega, »skoz« katerega se Lessingov tekst piše,
še tekste poprejšnjih interpretacij, ki jih zavrača.
Prav tako ni mogoče, denimo, »zapustiti« aristotelovskega obzorja,
ne da bi šli »skozenj«, se pravi, ne da bi se opredelili do njegovega
konceptualnega aparata v vsej kompleksnosti njegovih notranjih raz-
merij; to je jasno že, ker se sleherna avantgarda opredeljuje do celotne
>>preteklosti«, ne le do tiste, ki jo kritizira, pač pa tudi do tiste, za
katero morebiti sploh »ne ve« — že s tem, da zanjo ne more ali »noče«
vedeti; da pa je celotna specifična preteklost meščanskega gledališča
aristotelovska, o tem pač ni dvoma. Zatorej za teorijo nima nikakrš-
nega pomena morebitna dilema »za Aristotela ali proti njemu«, naj je
takšno postavljanje še tako priljubljeno in še tako koristno v boju tea-
trskih ideologij in praks; v teoriji bi bila takšna zastavitev problema
najbolj zanesljiva pot v vulgarizacijo; Brechtov zgled je vsekakor do-
volj svarilen.
Cankarjeva praktična subverzija meščanskega aristotelizma v Na-
rodovem blagru lepo kaže, kako je mogoče to obzorje prelomiti samo
»od znotraj«, tako rekoč z revolucionarno uporabo njegovih lastnih
orožij. Korelativno naivno spontaneistični avantgardni poskusi govori-
jo o tem, kako je mogoče prav meščanskemu aristotelizmu slepo pod-
leči, brž ko ga ne moremo zajeti v vsej njegovi kompleksni in zgodovin-
sko, tj. razredno, opredeljeni dialektiki.
247
Naša hipoteza o gledahškem aristotelizmu vendarle meri še neko-
liko dlje: menimo namreč, da se v stari polemiki med Platonom in
Aristotelom sodobnost odloča za Aristotela.
Platon navaja v Državi dva glavna argumenta proti drami. Prvi
argument je splošni argument zoper umetnost: vse umetnosti posne-
majo predmete, ki so že sami posnetki idej, edine prave biti — umetni-
na kot umetnina je zatorej posnetek posnetka, mimema mimčmatov.
To je ontološki argument: umetnost je degradirana po svojem onto-
loškem statusu.
Drugi Platonov argument meri posebej na pesništvo in še posebej
na dramo: kdor se je v gledališču naučil, da se razjoka nad tujo ne-
srečo, se tudi v svojih lastnih težavah ne bo bolje držal. Platon upra-
vičeno opozarja na paradoks: ugaja nam in visoko cenimo, če se nam
v gledališču razburijo močna čustva; v zaresnem življenju pa cenimo
prav nasprotno držo, namreč to, da nas naše in naših bližnjih nesreče
ne pahnejo v nizka in neobvladana čustva. Platon torej na neki način
bolj verjame v umetnost kakor Aristotel: moč umetnosti je neobvlad-
ljiva, v gledališču vžganega ognja čutnosti ni mogoče pogasiti. Katar-
za na način tragedije za Platona torej ni mogoča — ne zato, ker bi bila
tragedija na tem področju nezadostna, pač pa prav zato, ker je njena
moč prevelika.
Tu lahko že zabeležimo prvo točko, ki jo sodobnost piše v prid Ari-
stotelu in Platonu v škodo: tudi za sodobnost je umetnost, in še posebej
gledališče, nekaj od vsakdanjega (političnega, državnega) življenja loče-
nega, umetnost je temeljno drugačna od resnosti vsakdanje ekonomije,
umetnost ni zares. Kolikor meščanski idealizem reaktivira nekatere pla-
tonistične motive, jih glede umetnosti in gledališča vendarle aristote-
lovsko manipulira: umetnost ni zares, med sceno in »življenjem« ni
kontinuitete. Meščanska speksa do umetnosti ni platonska, meščanstvo
ne verjame v umetnost.
Toda bolj zanimivo pri Platonu je to, da med obema argumento-
ma, splošnim in posebnim, ontološkim in »etičnim« (kar je za Grke
enako političnemu, saj je etika definirana prav pri Aristotelu kot téhne
politiké), ni nikakršne posebej opredeljene zveze: drugi argument ne
valorizira tega, da se v gledališču razjočemo nad posnetkom tuje ne-
sreče, ne nad nesrečo drugega kot tako, da je torej tisto, kar v drami
apelira na zavržena čustva, že samo ontološko degradirano. Platon
spet jemlje umetnost preveč zares: toda če je tako, in drugi argument
se prav tako razvija, potem prvi argument ne more držati. Ker pa prvi
argument nujno drži, saj je vpet v celotno tkivo platonske ontologije,
potem je drugi argument, če že ne neveljaven, pa vsaj močno brutalen,
neprecizen.
Seveda je v platonskem kontekstu za to aporijo mogoče najti tale
izhod: umetnost prav zaradi degradiranega ontološkega statusa etično
degradirano deluje, zbuja tista čustva, ki so tej ontološki zavrženosti
priličena. Toda prav takšno sklepanje bi nas pripeljalo nazaj v proti-
slovje: trdi namreč prav to, da med čutnim zanosom in njegovim po-
snetkom ni temeljne razlike. Pridemo spet nazaj v trditev, da sta strast
na sceni in strast pri drugem v temelju enaki — in primeri iz Države
X, 7 to izrecno pripovedujejo (cf. »če se sam sramuješ zbijati šale, jih
pa pri komični predstavi ali v družbi prav rad poslušaš ...«).
Izhod iz tega protislovja je drugje: tuja nesreča me lahko gane ali
pa ne, to je odvisno od moje kreposti — medtem ko pesniški posnetek
tuje nesreče prav to krepost prevara; nerazumni del duše že tako in
tako po svoji naravi išče hrane za svoje strasti, toda krepost ga brzda
—	tu pa priskočijo na pomoč pesniki in te strasti nahranijo: in prav tu
najboljši del naše duše popusti svoje brzde — popusti jih zaradi ugod-
ja, lažno utvarjajoč si, da s tem ugodjem nekaj pridobi. Ne gre torej
toliko za razdaljo, ki čutno strast loči od njenega posnetka, saj so v teh
spodnjih regijah za Platona takšne distinkcije očitno manj pomembne
—	kolikor za bistveno razliko, da je posnetek nevarnejši od posnetega.
Tu se spet vračamo k že omenjeni Platonovi »veri« v neobvladljivo
moč umetnosti — in kolikor bi nemara lahko rekli, da je pesniški po-
snetek zapis strasti, da je umetnost pisava čutnosti (kot pisava, ki čut-
iš Tu bi nemara lahlco pripomnili, da je v nasprotju z meščansicim aristoteliz-
mom stalinistični odnos do umetnosti »platonističen«: že Pirjevec opozarja, da na
»Vzhodu« ni aristotelovske umetnosti, ker ni novoveške skušnje; dodali bi lahko, da
stalinistična travma umetnosti bržčas izvira prav iz tega, da Rusija ne »preživi«
kapitalizma.
248
nost zapisuje, in kot pisava, ki jo čutnost piše), bi lahko ves sklop Pla-
tonove averzije do umetnosti povezali s problematiko pisave v njego-
vem tekstu, kakor jo razbira Derrida," s pisavo, ki jo Platon skuša sicer
izključiti ali »zbrisati«, ki pa ga na drugi strani kar naprej nezadržno
in popolnoma dvoumno privlači. Pesniško ugodje je torej nevarno
prav zato, ker je hibridno: je sicer čutno ugodje, vendar hkrati takšno,
da deluje tudi na »naš najboljši del«: je torej vpis nerazumnega dela
duše v njenem boljšem delu, predstavlja (v dvojnem pomenu: zaznamu-
je in postavlja »pred« nas, razodeva) torej njuno »skupno pripadnost«,
to, da oba dela vendarle nekako drug drugemu »pripadata«. Ugodje, ki
ga zbuja pesništvo, tako »preči« in s tem razveljavlja prav tisto di-
stinkcijo, ki si jo Platon prizadeva uveljaviti.
Zdi se, da Aristotel prav tu zastavi svojo »polemiko« s Platonom:
Posnemanje je ugodje, vendar hkrati tudi način spoznanja; posnema-
nje je ljudem prirojeno, prakticirajo ga že od otroštva in po tem se
ljudje razlikujejo od drugih živih bitij. S tem je umetnost utemeljena
v samem človeškem človeka. Aristotel torej tudi izhaja iz neke določene
nerazločljivosti, vendar pa je ta nerazločljivost že sama na sebi nekaj
»pozitivnega«, torej ne nekaj, kar je nevarno, kar je treba razdeliti,
izključiti itn. — pač pa je samo »antropološko bistvo« človeka. Vendar
pa prav mesto, kjer deluje ta nerazločenost in nerazločljivost, zazna-
muje subtilen premik od Platona: pri Platonu je ugodje »vpis« neraz-
ločenosti boljšega in slabšega dela človekove duše; pri Aristotelu pa
gre za nerazločljivost ugodja in spoznanja v mimesis, sama mimetična
dejavnost je uživanje v spoznanju, »zakaj učenje ni kar najbolj pri-
jetno le filozofom, temveč tudi drugim ljudem« (IV): da je torej ta
hedoné tipična »filozofična, grška« naslada v spoznavanju, kaže na to,
da se Aristotelova polemika odvija že na »platonistični« podlagi, tj., da
je morebitni filozofski materializem zmerom že določen po temeljno
idealističnem metafizičnem obzorju; še več: za Aristotela je posnetek
zmerom že v razdalji do posnetega, in prav ta razdalja, ki je za Platona
ontološka degradacija, je podlaga za neko določeno »premoč« posnetka
nad posnemanim: »tistega, kar samo na sebi le neradi gledamo, kar
najbolj natančne upodobitve radi gledamo, npr. like najbolj odvratnih
živali ali mrliča« (IV). Mimesis je ugodje prav kot izključitev posne-
tega samega na sebi.
Poetična mimesis je bolj filozofična in bolj resnična (vrednejša,
resnejša) kot zgodovinopisje, ker ji gre za splošno in ne za posamično
(IX); splošno, to je verjetno in nujno: ena izmed modalitet te splošnosti
je seveda možnost: zato Aristotel svetuje pesnikom, naj raje posnemajo
dejanja, ki so se resnično zgodila, saj so takšna dejanja očitno možna;
toda: »temu, kar je verjetno pa nemogoče, je treba dati prednost pred
tem, kar je neverjetno pa mogoče« (XXIV)" — prav v imenu lastne
zakonitosti poetične mimesis je treba zanemariti tisto, kar se nemara
zares dogaja: posnetek je bolj resničen od tistega, kar bi bilo za Pla-
tona samo posnetek v prvi stopnji — ali, radikalneje: posnetek nam kot
poetični posnetek pove resnico posnetega.
Premik, ki je že sam na sebi »pozitivacija« pri Platonu še nevarne
nerazločenosti (in po katerem mimesis zbuja ugodje in prinaša spo-
znanje), omogoči Aristotelu, da uspešno razreši Platonov navidezni »pa-
radoks« že na njegovi lastni ravni — hkrati pa tudi prisili Aristotela,
da vsa njegova argumentacija poteka prav na tej ravni, ki za Platona
še ni najbolj bistvena: sama opredelitev blagodejnega učinkovanja poe-
tične mimesis deluje zgolj »aksiomatično«, pač kot opredelitev, kot sta-
lišče, postavljeno proti Platonu.
Zakaj brž ko Aristotel reče, da posnetek dejanja prinaša spoznanje
o nujnosti ali verjetnosti, po kateri se je to dejanje zgodilo, tj. o »res-
nici« tega dejanja, s tem afirmira razdaljo, ki loči posnetek od posnete-
ga, in tuja nesreča ne more biti več isto kot posnetek te nesreče: to ali
ono stvar lahko sámo le neradi gledamo, a njen posnetek nam ugaja.
Nauk o poetični umetnosti lahko zato v nekem smislu beremo kot nauk
o razdaljah: tragični junak mora biti človek »sredine« (XIII), ne sme
biti ne preveč oddaljen od nas (»nam podoben«), vendar tudi ne pre-
14	La pharmacie de Platon, Tel quel 1968.
15	Cf. na videz nasprotno stališče iz poglavja IX: »Verjamemo le to. itar je
mogoče. Ce se nekaj ni zgodilo, potem tudi nismo pripravljeni verjeti, da je kaj
takega mogoče; če pa se je nekaj že zgodilo, potem je jasno, da je mogoče (saj
se ne bi bilo zgodilo, če ne bi bilo mogoče), . . . kajti to, kar se je v resnici zgo-
dilo. ustreza temu, kar bi se po zakonih verjetnosti ali možnosti lahko zgodilo . . .«
249
blizu nam (»rajši boljši kot slabši«, »ki je poprej užival velik sloves
in srečo«).
Specifični blagodejni učinek tragične mimesis je v tem, da s stra-
hom in sočutjem doseže očiščenje teh čustev. Pogoj za katarzo je se-
veda mimetična razdalja; toda kaj je pogoj za čustvi straha in sočutja?
Kdo so tisti, ki so sočutja sposobni? V Retoriki Aristotel odgovar-
ja: ljudje, ki so v sredini; tisti, ki se ne bojijo preveč, a tudi ne premalo;
»sposobnost« za čustvo sočutja je torej odvisna od neke določene
»srednje pozicije« na lestvici človeških kreposti, družbenih položajev,
čustvenih stanj itn. itn. — skratka, od neke ustrezne razdalje.
Do koga lahko občutimo sočutje? Do sebi enakih, do tistih, ki (po
kreposti, družbenem položaju, čustvenem stanju itn.) niso preveč odda-
ljeni od nas, a ki nam tudi niso preveč blizu: tu Aristotel navaja izjem-
no nazorno zgodbo o Amasidu, ki ne joče za sinom, odhajajočim v smrt,
a zajoče, ko mora njegov prijatelj beračiti: zakaj sin mu je preblizu, da
bi zbujal sočutje, kar se sinu zgodi, je kakor bi se zgodilo meni, zase pa
ne morem občutiti sočutja, marveč le grozo. Spet gre za pravilno,
ustrezno razdaljo: sočutja tudi ne zbuja toliko tisto, kar se je zgodilo
že pred davnim časom, niti ne tisto, kar se bo nemara zgodilo v daljnji
prihodnosti, pač pa predvsem to, kar se bo vsak hip zgodilo ali kar se
je pravkar že zgodilo; in iz te časovne razdalje preide Aristotel nepo-
sredno k razdalji med znakom in tistim, kar znak pomeni: »zato ga-
nejo tudi zunanji znaki in dejanja, kakor obleka trpečega in podobno,
potem besede in vse, kar počnejo trpeči, npr. tisti, ki že umirajo«
(Retorika 1385 b 11): nemara ne bi Aristotela preveč ponaredili, če bi
domnevali, da ganejo predvsem znaki in besede, zakaj stvar sama je
lahko vse preveč strašna (prim, omembo umirajočega v retoriki in
omembo mrliča v Poetiki).
Kdo je lahko tisti, ki ga je strah? Ne tisti, ki so preveč srečni, ne
oni, ki so preveč bedni, temveč spet ljudje na sredi; iz obširnega spiska,
ki pripoveduje, koga se je bati, je najbolj sočen nemara navedek, kate-
rega pomen prav zaradi njegove logične presojnosti ni takoj razviden:
»tisti, ki so ubili močnejše od nas; ki napadajo slabotnejše od nas« —
seveda kolikor njegov pomen ni prav v tem, da pod tavtologično oprede-
litvijo »strah zbujajočih« določi ravno pozicijo tistega, v katerem se
strah budi, namreč »nas«, ki nismo ne močnejši ne slabotnejši, torej
spet »sredinski« ljudje. Naposled nam opredelitev, česa se je bati, spet
pove, da prav tistega, kar se lahko vsak čas zgodi (cf. isti »pred-pri-
hodnji« čas za sočutje!), in pripelje do nekoliko bizarnega argumenta:
saj vsi vedo, da jih čaka smrt, pa jim vendarle ni mar, ker ni blizu.
Prav ta odnos do smrti je značilen za Aristotela: zanj zadošča, da smrt
ni neposredno navzoča, da je zgolj nekje v prihodnosti, pa se nam je ni
treba bati. Zadošča mu tako rekoč razlika med besedo »smrt« in smrtjo
samo kot biološkim pojavom, da se znebimo strahu pred smrtjo. Tak
odnos, ki je konstitutiven za aristotelovsko koncepcijo mimesis, seveda
predpostavlja linearizacijo (živetega) časa — in koncepcijo smrti, ki
je biološka, ki je zgolj dogodek »na koncu« življenja, torej ne nekaj,
s čimer je treba ves čas računati, ne nekaj, v razmerju do česar sploh
šele (kot človek) »živim«.
Opredelitev subjekta strahu kot sredinskega človeka ima za korelat
opredelitev nevarnega, strah zbujajočega človeka kot tistega, ki je »v
sredi« na negativen način, ki je »sredinski« per negationem: to so za-
hrbtni ljudje, sladki in licemerski, za katere se ne ve, ali so blizu, in
katere zato nikoli ni očitno, da so daleč.
Celoten nauk o čustvih strahu in sočutja je torej nauk o razdaljah,
prav kakor je nauk o poeziji nauk o mimetični razdalji. Križanje teh
dveh vrst razdalj pa očitno pripelje do očiščenja čustev strahu in so-
čutja.
Prav kombinacija teh dveh razdalj je tisti razmik, ki vzpostavi tra-
gično sceno. Tako da lahko predlagamo tale paradoks: prav tragična
scena je razrešitev »neusklajenosti« Platonovih dveh argumentov proti
pesništvu in drami na ravni samega njunega golega protislovja, tj. na
ravni, kjer tega protislovja pri Platonu ni mogoče razrešiti in kjer ga
v njegovem kontekstu tudi ni treba (ali se ga nemara niti ne sme)
razreševati. Prva postavka (ali prvi »nasprotni argument«): mimesis
ni nič zavrženega, pač pa prav šele vzpostavlja razdaljo, skoz katero
prihaja resnica posnetega; prihod ali razkritje te resnice je spoznanje
in hkrati ugodje. Druga postavka ali drugi »nasprotni argument«: tuja
250
nesreča nas ne prizadene kar tako, da se »pavšalno« razjočemo, pač
pa nas gane na poseben način — s čustvoma strahu in sočutja; obe
čustvi afirmirata prav razdaljo med »dragim« in menoj in me afirmi-
rata kot človeka sredine, tj. kot človeka prave filozofične mere. Sklep:
ker gre pri tragediji za posnetek tuje nesreče, prihaja skoz mimetično
razdaljo scene na dan resnica mojega odnosa do tuje nesreče, tj. resnica
čustev strahu in sočutja, to pa je resnica moje »sredinske« razdalje do
dragega, in prav ta resnica je nemara očiščenje teh dveh čustev kot
njun »dvig« iz naključne posamičnosti v resničnost splošnosti. Katarza
je torej prav učinek križanja teh dveh razdalj, je spoznanje in ugodje,
je užitek v spoznanju resnice mojih »čustev« — in torej hkrati vzvod,
ki me kot gledalca tragedije postavi v resničnost moje sredinske, tj.
prave krepostne, filozofične pozicije.
Prav ker lahko Aristotel že na tej ravni afirmira tragedijo, sceno
in poetično mimesis nasploh, lahko »prezre« tisto raven, ki je za Pla-
tona bistvena in kjer gre za »nevarnost« mimesis in zapisa nasploh.
Aristotelov nauk o govorici in pisavi je lahko že popolnoma sodobno
jezikoslovski (cf. XX) — in prehod od nepomenskosti k pomenu lahko
popolnoma neproblematično umesti na kontinuum sestavljanja nižjih
(nepomenskih) enot v vse bolj zapletene sestavljene pomenske enote.
Zato je izhodišče njegove klasifikacije delov govornega izraza (dikcije)
prav nedeljiv zvok, katerega lastnost pa je, da se lahko sestavlja v višje
zvočne enote. Prav ta možnost sestavljanja je tisto, kar človeške zvoke
loči od živalskih: človeško »zvočenje« je artikuliran govor, torej govor,
ki nedeljive in nepomenske zvoke sestavlja v višje enote in ki s tem
sestavljanjem prihaja do pomena. Razločevalna poteza človekovega
zvoka je sestavljivost kot sposobnost »postati pomenski, smiseln«. Go-
vor (lògos) je zato en in enoten lahko na dva načina: ker pomeni, ozna-
čuje nekaj enotnega (kakor, »denimo«, navaja Aristotel simptomatičen
zgied, opredelitev človeka) ali pa ker označuje več enot — toda v po-
vezanosti. Človeška govorna sestavljivost je povezava, ki poraja enot-
nost in enost, in Aristotel za povezanost, zvezo in sestavljenost upo-
rablja isto besedje (syntheté, syndésmo). Govorno povezovanje, ki po-
raja enotnost in pomenskost, je sinteza na način enotenja, torej pro-
ces »redukcije« diaretične narave elementov dikcije, njihovo stapljanje
v enotnost logosa na način enotnosti pomena ali enotnosti v povezano-
sti, kar je pravzaprav eno in isto. Paradoksna posledica je v tem, da
mora biti scena, katere možnost temelji na specifičnem križanju dveh
razdalj, prostor brez razdalje.
Najočitnejši zgled za to specifično scensko redukcijo bi lahko bil
tragični mythos, ki mora imeti primeren obseg, hkrati pa naj bo za-
okrožen in celoten. Kaj je celota? (Cf. VII) — to je nekaj, kar je sestav-
ljeno — vendar tako, da deli izhajajo drug iz dragega po zakonih ver-
jetnosti ali nujnosti. Celota je prav tista »logiška« sestavljenost, poveza-
Jiost delov, katere učinek je prihod pomena, tu še več — razodetje
resnice. Lepši je seveda zapleteni mythos, saj se tu zakonitost povezo-
vanja še močneje uveljavlja, ker je pač več »razdalj, razlik«, več delov in
deljenosti, ki jo celostna tragična mimesis reducira.
Toda za naš tukajšnji namen bo nemara zanimivejši odlomek, ki
vprašanje povezanosti prvin dejanja neposredno povezuje s strahom
in sočutjem — čustvom razdalje:
Dejanje, ki ga tragedija posnema, mora biti ne le zaokroženo, ampak tudi tako,
da vzbuja grozo in sočutje; to pa doseže na najbolj učinkovit način, če se v njem
proti pričakovanju zgodi nekaj, kar je medsebojno v tesni zvezi. V tem primeru
namreč dejanje vzbudi veliko večje začudenje, kot pa če bi se odvijalo samo
od sebe ali po naključju. (Gantarjev prevod, str. 53, IX. pogl.)
Najbolj Strah in sočutje zbujajoče dejanje bo tisto, v katerem se
dogodki proti pričakovanju dogajajo »drug zaradi dragega«; ta nepri-
čakovana vzročnost pa je nekaj, kar ne sodi ne v rabriko razlogov
za strah ne v spisek razlogov za sočutje nasploh (kakor te razloge na-
vaja Retorika), pač pa je očitno nekaj čisto specifično »scenskega«,
tragiškega. Ta specifični povod za obe čustvi je celo, abstraktno vzeto,
nekaj, kar »krši« splošno zakonitost strahu in sočutja kot čustev »raz-
dalje«; saj izvira iz neke posebne povezanosti, zveze med dogodki. Zveze,
ki je nepričakovana, ki pa je na neki način vselej že bila tu: ki se pa
vsekakor v nekem scenskem trenutku šele razodene. Strah in sočutje
sta tu funkcija neke posebne bližine med dvema dogodkoma — izvi-
rata iz razodetja njune vzročno-posledične bližine, povezanosti.
251
Kako je torej mogoče, da zdaj »bližina« zbudi čustvi razdalje? To
je razodetje bližine dveh dogodkov na sceni, torej razodetje bližine v
mimetični razdalji. Vendar pa ta nepričakovana zveza kot »razodetje«
spet predpostavlja neko določeno razdaljo: namreč razdaljo med ča-
som, ko je ta zveza že bila tu, a ni bila še očitna, in trenutkom njenega
nepričakovanega, punktualnega vdora: torej čisto časovno razdaljo,
ki loči čisto juksta-pozicijo od razodetja njene vzročno-posledične ute-
meljenosti. Ta časovna razdalja je čas, ki mine od navzočnosti »res-
nice« (tj. verjetnosti ali nujnosti povezave) do njenega poočitenja: ta
razdalja je torej zamuda resnice. Ko se Kralj Ojdip začne, se je v nekem
smislu »vse že zgodilo«: oče je že ubit, sin je v krvosramnem zakonu že
spočel svoje otroke-brate in sestre; čas tragedije je čas razodevanja teh
»zvez«, čas ki mine, da resnica »pride na dan«. Zato lahko dopolnimo
domnevo, da je scena prostor brez razdalj, s pozitivnim dodatkom, da
pa je scena »prostor« časovnega poteka: redukcija razdalje na sceni
se dogaja kot temporalizacija te razdalje. Čas tragične scene je vrh
tega »idealni« linearni čas, čas zaporedja »zdajev«, ki se verižijo drug iz
drugega, ki drug drugemu »pripadajo«, so vsi resnični — a vendar »zad-
nji« prinaša resnico vseh poprejšnjih.
Zato je nujno, da je čas tragiškega grškega gledališča praznični
čas, da so predstave na določene praznične dni v letu, da trajajo ves
dan od sončnega vzhoda do zahoda, in da se dejanje tragedije odigra,
če le mogoče, v času enega sončnega obhoda: tragiški čas je tako rekoč
»konservirani« in »kondenzirani« linearni čas. Zato sta tragiška strah
in sočutje lahko hkrati očiščenje teh čustev: v njiju se razodene prebi-
vanje časa kot »zvezni« čas, kot resnica časa v enotnosti, tj. tesni po-
vezanosti, vzročno-posledični nujnosti človeškega časa.
Kolikor je torej tragiški čas zamuda resnice kot človeški čas, je
tudi jasno, da je njegova razsežnost nepopravljivo zaprta naši sodob-
nosti: zanjo je možen le usmerjeni, toda ne-smiselni fizikalni potek kot
»naravni« čas — ali pa kapitalska teleologija ekonomskega krožnega
obtoka kot »družbenega« časa, cirkulacija, ki ima sicer svojo teleologijo
v oplajanju vrednosti, ki pa — še posebej odkar se zna izogniti krizam
— nikoli in nikakor ne more pripeljati do razodetja svoje »resnice«.
Zato sta gledališki avantgardi v temelju odprti samo dve možnosti:
sosledje spontaneističnih »zdajev«, izmed katerih je sleherni nabit
s svojo »resnico«, ki pa so prav zato med seboj bistveno popolnoma
nepovezani, kolikor jih antropocentrično ne veže kaka metafizika člo-
veške »duše« po tej ali oni ideologiji »v rezervi« — ali pa umetelna di-
daktična razvrstitev poučevanja te ah one pedagoške resnice, ki sicer
ima svoj tezni telos, vendar prav zato že vnaprej uniči razdaljo, na
kateri bi sploh lahko postavljala svojo scensko redukcijo. »Katarza«
je v obeh primerih nemogoča: ne v mistični ekstatičnosti ne v napotilu
za akcijo ni prostora za antropološko »sredinsko« soočenje s paradoksi
zamujanja resnice v členjenju njenega časa. Od »aristotelizma« nam je
tako sicer ostalo prepričanje o tem, da mimesis ni nevarna, toda samo
kot iluzija lahko še deluje vera, da je lahko blagodejna: scenska mi-
mesis ne konstituira nikakršne resnice več.
Zoja Skušek — Močnik
252
PRISPEVKI K TEORIJI
OZNAČEVALNE PRAKSE
NAÖIN GRADNJE
(Materialistična teorija označevalne prakse na področju gradnje)
1.	Po klasični opredelitvi je arhitektura ars aedificandi. To pomeni,
da je opredeljena — podobno kot medicina — kot umetnost, umetnija,
obrt oziroma tehnika gradnje. Potemtakem bi lahko dejali, da ta
opredelitev enači gradnjo — človeško dejavnost produciranja/prisvaja-
nja prostora —• z arhitekturo. Pojem »arhitektura« se tedaj v tej opre-
delitvi bolje ujema s pojmom »mesto« ali s pojmom »gradnja« kot
pa s pojmom »hiša« (poslopje, stavba itn.).
Pri Albertiju obstaja med mestom in hišo odnos kvalitativne isto-
vetnosti (ali strukturalne homologije), pri njem je mesto opredeljeno
kot velika hiša, hiša kot majhno mesto. Lahko bi dejali, da res aedifi-
catoria močno presega problematiko posameznega poslopja in za-
deva problematiko reguliranja/oblikovanja (mise en ordre) obljude-
nega področja (oikumene v a«tični tradiciji) in življenja na tem pod-
ročju, obenem pa ta regulativni aspekt presega kot veščina pre-biranja
bodisi Vitruvija, bodisi oikumene, ki se nanjo aplicira.'
Ker je arhitektura po definiciji ars ali technè, se pravi umetnost
v antičnem ali srednjeveškem pomenu, nekaj takega, kar je medicina,
slikarstvo ali retorika, je zanesljivo, da ne pretendira na sistematično
koherenco in enopomenskost znanstvenega diskurza. Ars ali technè
arhitekture je pravzaprav zmeraj specifična in velikokrat specifično
določena organizacija heterogenih in heteronomnih elementov, ne glede
na to, da je lahko učinek te organizacije prav izonomija.
Ta organizacija je vdelana v strukturo načina produkcije kot ena
izmed tistih specifičnih struktur, ki neposredno utelešajo produkcij-
ske (lastninske) odnose in jih obenem reflektirajo na drugi ravni, kjer
se kažejo in delujejo kot njihova zatirajoča interpretacija ali repre-
zentacija.
Arhitektura je obenem produciranje prostora in vladanje producira-
nemu prostoru, obenem produkcija in zavajanje produkcije v njeno
nasprotje, v reprezentacijsko ideologijo, v urejanje, v estetiko itn.
V althusserovski perspektivi bi lahko to investiranje arhitekture v
vrhnji stavbi (v Mar.xovem pomenu), ki se kaže kot izpeljevanje arhi-
tekture iz epistemičnih načel te vrhnje stavbe, spremljali po etapah,
ovinkih in protislovjih: gre — če poenostavimo in se omejimo —
za specifične in diferencialne interference splošnih in praktičnih ideolo-
gij, ki obrisujejo »arhitekturni fenomen« v vrhnji stavbi dane dražbeno
ekonomske formacije.
2.	V arhitekturni hermenevtiki, če lahko tako imenujemo tisto
skupino interpretacij arhitekture, ki sodi vanjo francastelovska so-
ciologija in katere temelj je predpostavka dokončne dešifrantske pro-
cedure, obstaja prepričanje, ki je po njem »ideološko stališče« ali
»ideološka shema« odločilna za strukturo arhitekturnega objekta, mesta
in sploh umetnine.- Skratka: o strukturi diskurza arhitekture (mesta)
odločajo izbrani označenci (označenci konotacije) in glede tega se to
pojmovanje ne razlikuje posebno od pojmovanja Kevina Lyncha, ki
— kot pravi Barthes' — spostavlja leksiko urbanega. O tem, kakšne
implikacije in nasledke ima prevlada označenca, je bilo povedanega
že toliko, da bomo tukaj poudarili samo njen značaj blokade (anali-
tičnega postopka), cenzure (označevalne produkcije), ideološke do-
minacije enega branja teksta gradnje in/ali njen značaj naddoločenega
vozla označevalne prakse, ki to prakso na določeni ravni interpreta-
cije reducira na njeno »pozitivno« in »polno« prezenco — na podobo.
Po Lynchu inia podoba (image) tri poglavitne poteze, in sicer:
identiteto, strukturo in pomenjenje. Podoba ima identiteto, saj ob-
staja le, kolikor se njen objekt loči od drugih in kolikor prek nje do-
jemamo individualnost tega objekta. Ni podobe okolja, če ga ni
mogoče identificirati. Struktura podobe izhaja iz zmožnosti okolja
253
(ubjekta), da se postavi v prostorsko ali paradigmatsko razmerje do
drugih objektov in do subjekta. Pomenjenje podobe pa se ujema z
emotivno in praktično relacijo med objektom in subjektom ali gledal-
cem. Lynch poudarja, da je pomenjenje težak problem zlasti tedaj,
ko je objekt mesto in da se je zato potrebno osredotočiti zlasti na
identiteto in strukturo podobe. Na podlagi te analize postane očitno,
da je podoba mesta del mehanizmov za prilagajanje okolju. Podoba
je splošna shema prostorskih obnašanj, ki sodijo v individualiziran
in identificiran milje. »Berljivost« miljenja je eden od temeljnih po-
gojev za priličenje okolja, za oblikovanje podobe, ki se prek nje orga-
nizirajo obnašanja, ki so v razmerju s prostorskim miljenjem. Izkaže
se, da je Lynchova optika močno »behavioristična« oz. »gestaltistična«,
čeprav ni »mehanistièna«."*
Po našem mnenju je najbolj problematična prav francastelovska
»ideološka shema« oz. goldmannovsko »ideološko stališče«, ki najdeta
svojo psihološko realizacijo v Lynchovi »podobi mesta«. Problematična
le vsaka semantično-senzitivna realnost ali »objektivnost«, ki se izda-
jata za pravo stanje stvari oz. za pravo podobo pravega stanja stvari.
Po Ledrutu izraža »podoba mesta manj mesto kot pa neki globalen
odnos človeka do mesta. »Simulirano« mesto ni mesto po sebi kol
čist objekt. Smo v imaginarnem« ... »Simbolika mesta, kakršna se
konstituira v podobi mesta, nikakor ne potrebuje nobenega »ključa«,
ki bi bil zunaj te podobe ali podob» ... »Mesto je simbol in obstaja
simboliziranje mesta, toda prav v sami podobi, dojeti v diskurzu in
prek diskurza, se razkriva in se izraža tisto, kar reprezentira mesto
za človeka, in se manifestira v različnih figurah — se pravi se sim-
bolizira — mesto in njegovi aspekti.«' Podoba je namreč — »semiološko
rečeno — red pomenjenja, ki implicira določeno rabo diskurza za
specifične izrazne smotre, ki jih lahko označimo z izrazom 'simula-
cija'.« ... »Podoba nujno vključuje vrednoto in vrednote svojega ob-
jekta.«" Z drugimi besedami: semantika mesta t.j. tudi aksiologija
mesta se producira prek podobe mesta in njenih postopkov, kakor jih
opisuje Lynch in kakor se izražajo v diskurzu mesta (o mestu).
Po Ledrutu ima podoba obenem označeno in označevalno plat —
kakor klasičen saussurovski znak. »Toda podoba mesta ni pojem
mesta, ki ga pomeni beseda 'mesto' in ki se eksplicira v sintagmatični
verigi, to je samo prikazovanje mesta (skoraj v istem pomenu, kakor
govorimo o čudežnem prikazovanju). Je pomen neposredne 'povedi'
(dire). Tega pomena ne smemo iskati onstran diskurza, temveč je
'zmeraj že' v diskurzu, v samem načinu, kako se organizirajo rav-
nine in razsežnosti diskurza,«' Podoba mesta je potemtakem sama
struktura diskurza mesta (o mestu) — je »prostorski« nasledek, pri-
kaz, artikulacija tega diskurza.
Arhitektura kot ars aedificandi je tehnika, ki jo tvori posebna
organizacija ali konstrukcija korpusov dejstev, ki so med seboj zvezana
navzelo različne načine in na zelo različnih ravneh, tako da je vsako
reduciranje tega korpusa na njegov pomen zatiranje njegove struk-
ture, njena potlačitev in sploščitev v semantični učinek same sebe.
Ta korpus dejstev, ki ga tukaj imenujemo arhitektura oziroma mesto
(čeprav ta dva izraza ne ustrezata docela, ker prvi zadeva tehniko
gradnje — ars aedificandi — drugi pa torišče te tehnike, toda ne
nevtralno torišče, pa tudi ne edino torišče. Druga pogosta konjunkcija:
arhitektura in urbanizem pa je za nas iluzorna, ker spaja dve po
statusu različni in celo divergentni operaciji: tehniko gradnje in teh-
niko vladanja oz. «logotehniko«®) in ki je podoben foucaultovski diskur-
zivni formaciji, je sestavljen iz izjav, ki so različne tako glede forme
kot glede substance, so pa vse uvrščene v celoto, ki se nanaša na en
objekt — na njihov neposredno določujoči kontekst — na gradnjo.
Ta korpus dejstev je podoba reguliranega tj. naseljenega prostora.
»Termin 'podoba' označuje strukturo diskurza, ki se nanaša na neki
objekt in na skupino relativno opredeljenih pojavov. Podoba mesta
ni vsota stanj zavesti, to je 'razločen govor' ('parole distincte').«»
3. Toda kljub vsemu je ta objekt podobe prej objektiv kot pa
objekt (referent v logičnem pomenu besede, kolikor je ta mišljen kot
diskurzivno okolje, ki presega raven samega diskurza. Objekt podobe
pa je docela diskurzivna tvorba in se šele kot taka lahko prezentira
kot" cilj, tarča smoter, ki k njemu težita tako diskurz kot hiposta-
zirana reelna aglomeracija, ki jo diskurz artikulira (»informira«). Tako
254
ie arhitektura zmeraj na poti do cilja (mesta, poslopja) ali (svojega)
pomena — kot tehnika produkcije pomena, ki se v njej na paradoksen
način »arhitekturnost arhitekture« (kriterij, ki jo ločuje od gradnje
nasploh) zmeraj odlaga, ki v njej mesto ni nikoli dokonč(a)no, ki
nikoli ne doseže svoje polnosti kot polnosti pomena.
Ta polnost je za arhitekturo kot ars aedificandi zmeraj zunanja —
prav to pa določa arhitekturo kot tehniko (kot postopek za zunanjo
teleologijo). Toda arhitektura je prav kot tehnika lahko objekt (poli-
tične, ideološke, ekonomske itn.) manipulacije in objekt/referent diskur-
za arhitekture in diskurza o arhitekturi (če začasno obdržimo ta raz-
loček, kot da je sam po sebi umeven), ki se prek njega izvaja ta mani-
pulacija. Ledrut nakazuje to razsežnost arhitekture: »Manipulirani
porabnik je kupec stanovanja in pohištva: arhitektura in desi^ sta
privilegirani področji reklame.« In: »Na področju urbanizma je po-
rabnik zelo nemočen.«" Naša teza je, da gre za »manipulacijo« že mnogo
prej, da je porabnikova nemoč termin strukture tega, kar imenuje
D. Agrest »design« v nasprotju z »ne-designom«," t.j. vsakega volunta-
rističnega posega v tkivo aglomeracije.
Toda arhitektura je objekt še v nekem drugem pomenu, ki bomo
o njem govorili nekoliko pozneje: je objekt strasti, objekt želje, se
pravi objekt v psihoanalitičnem pomenu — toda kot taka se lahko
izkaže samo v nekem posebnem stanju — ta posebnost se nanaša tako
na analizanta kot na analiziranca — v stanju, ki izničuje oz. suspen-
dira njeno funkcijo urejanja.
Kakorkoli že, tukaj ugotavljamo, da nameni, pomeni in objektivi
arhitekture niso tej dejavnosti v njeni strogi opredelitvi imanentni kot
njeno »ideološko stališče« ali kot njena »ideološka shema«, ki bi naj
bila njena naravna posledica pahljača podob, temveč jih v območju
arhitekture instravrira, artikulira, investira neka struktura ali sistem,
skratka neka označevalna organizacija — »podoba«, ki ni identična ar-
hitekturi, ki ni za arhitekturo specifična, temveč se z njo ujema le v
določenih točkah. Obenem pa ta označevalna organizacija, ki vanjo
sodi »ideološko stališče« ali »ideološka shema«, ni reduktibilna na to
stališče ali shemo, pač pa je kraj njune artikulacije — ta organizacija
je naddoločenost kot možnost in meja označevalne procedure v do-
ločeni družbeno ekonomski formaciji oziroma v okviru, ki ga določa
dani način produkcije.
Ti razločki seveda ne ovirajo teoretikov, zgodovinarjev in kritikov
arhitekture, prav tako ne arhitektov samih, da bi ne imeli ideoloških
investiranj arhitekture (gradnje, mesta), ki jih izvršuje naddoločenost
(ki konstituirajo naddoločenost arhitekture) in ki so prezentirana bodisi
kot »družbene vrednote«, bodisi kot »estetske vrednote«, za cilje in kri-
terije arhitekture (gradnje, mesta) in jih kot take postulirali. Arhitek-
tura je kot ars aedificandi metonimija (pars pro toto) vsega področja
gradnje; pri tem pa ima arhitektura kot ars oziroma technè zunanjo
teleologijo, ki jo v kapitalistični epohi določa politična instanca, se
pravi razredna pohtika v okviru kapitalističnega načina produkcije.
Kriteriji/cilji arhitekture so način insistiranja razredne politike ali na-
tančneje: razredne ideologije (oz. ideologij) v katerikoli preobleki v
domeni gradnje. Skratka: arhitektura se v okoliščinah, ki jih določa
kapitalistični način produkcije, reducira od ars aedificandi na tehniko
urejanja; za tehniko urejanja pa je docela naravno, da se ideološki
kriteriji kažejo kot njeni imanentni kriteriji. Glede tega je pojem urba-
nizem mnogo manj dvoumen od pojma arhitekture: medtem ko arhi-
tektura evocira tako gradnjo kot normativiko, pa urbanizem pomeni
izključno normativiko na vseh ravneh svojega diskurza.
Pravo mesto teološke strukture arhitekture pa, najsi se sliši še tako
paradoksno, ni arhitektura kot tehnika (tudi ne mesto), temveč diskurzi
o arhitekturi (o mestu, o gradnji), ki sodijo v različne diskurzivne
formacije (n.pr. v pravo ali v medicino ali v moralo ali v fiziko itn.)
in ki jih z arhitekturo (mestom, gradnjo) povezujejo referenčne točke,
t.j. točke, ki se v arhitekturi (mestu, gradnji) lahko obremene z ideološ-
kimi pomeni (s kriteriji s cilji, z vrednotami itn.). Te ideološke diskurze
ponavadi interpretiramo kot pomen arhitekture (mesta, gradnje), se
pravi, ponavadi se uklonimo videzu, ki nam ga ponuja »pozitivna«
razčlemba arhitekture.
Tako na primer ugotovitev, da prebivalci kot odgovor na očitke
urbanistov o neprilagodljivosti prebivalstva, o asocialnosti itn. očitajo
2.S5
urbanistom nepomenljivost zgrajenega okolja in da »ne znajo več
ravnati z znaki,«" zbuja dvome in vprašanja, ki nanje urbanisti, arhi-
tekti in teoretiki urbanizma, planiranja, arhitekture ne znajo ali nočejo
odgovoriti pertinentno zlasti zato, ker bi se s tem razkrila — konsti-
tutivna, toda v razkritem stanju nevzdržna — protislovnost njihovega
ideološkega stališča; to stališče je namreč nujno ta ali ona inačica
tega, kar imenuje Barthes v že omenjenem članku »funkcionalizem«
in kar bi lahko nekoliko natančneje imenovali kapitalska (ekonomi-
stična, tehnicistična, birokratska, tehnokratska) racionalnost — to je
tista racionalnost, ki je njena iracionalna, halucinatorična narava dovolj
jasno prišla na svetlo v Marxovi analizi kapitalske ekonomije.Spet
imamo opraviti z imaginarnim, ki se izdaja za reelno.
4. Opisana vprašanja in dvome lahko povzamemo z enim samim:
ali obstaja semantičen ali bolje semiotičen sistem v območju gradnje
in na kakšen način ta sistem organizira območje gradnje, če obstaja?
Skratka: za nas pomeni arhitektura veščino, ki presega golo tehniko
urejanja in kontrole, pa najsi se to urejanje in kontrola kažeta kot
geometrična, higienična ali druga prostorska organizacija družbenega,
kulturnega oziroma političnega.
Arhitektura je izjavljanje, je diskurz, ki vsebuje svoj subjekt —
kot pač vsako izjavljanje vsebuje oz. s svojim postopkom producira
svoj subjekt, medtem ko ideološka interpretacija arhitekture (in vsa-
kega drugega diskurza, vsake izjave) nujno zamenjuje in spaja subjekt
izjavljanja in subjekt izjave. Subjekt arhitekture kot ars aedificandi,
se pravi kot primarno označevalne prakse je pluralen in nehomogen,
ne pa monolitni subjekt arhitekture in/ali urbanizma kot tehnike
urejanja.
Arhitektura kot označevalna praksa predpostavlja možnost delitev,
razlikovanj in nato povezovanj in razvrstitev različnih in heterogenih
elementov na različnih in mnogih ravneh. V območju te prakse in-
tervenira lingvistični oziroma logični pomen šele sekundarno, na ravni
povsem določene interpretacije, ki to prakso vključuje v teleologijo s
tem, da jo naddoloča. Na ravni arhitekturne prakse — in tukaj opozar-
jamo, da pojem prakse nima nikakršne zveze s pragmatičnimi in utilita-
rističnimi vulgarizacijami in degradacijami, ki ga vanje zavajajo me-
hanicistične in vulgarnomaterialistične interpretacije, ki dandanes pre-
vladujejo na področju kakršnegakoli urejanja — če bi odmislili njeno
semantično »realizacijo« v verbalnem diskurzu, je temeljna semantična
funkcija fatična funkcija, kakor jo pojmuje Jakobson.
Mesto kot arhitekturni tekst izvršuje v prvi vrsti to fatično funk-
cijo, kar pomeni, da ne sporoča vsebine, ne prenaša sporočila, temveč
se prezentira kot specifična organizacija elementov, ki imajo prej na-
ravo simptona (saj so kontingentni) kot pa naravo simbola. Toda se-
miotike mesta ni mogoče zaustaviti na ravni fatične funkcije; fatične
funkcije elementov so predpogoj za vsako branje mesta (o razsežno-
stih pojma »branje mesta« bomo govorili nekoliko pozneje). Mesto je
namreč »diskurz in ta diskurz je zares govorica: mesto govori svojim
prebivalcem, mi govorimo svoje mesto, mesto, ki smo v njem pre-
prosto, ker v njem stanujemo, ker hodimo skozenj, ker ga gledamo.«'»
Arhitekturni »simbolizem« — če ne upoštevamo Barthesove in psiho-
analitične rabe izraza »simbolika« — je zmeraj začasen, sekundaren
in konec koncev iluzoren, toda obenem je zmeraj eksistenten; z drugimi
besedami: mesto oz, arhitektura zmeraj nekaj simbolizira.
S tega vidika je zanimiva razčlemba nasprotja med ville in cité,
kakor jo izvaja Ledrut: »Na eni strani se (od nastanka kapitalizma)
razvija 'urbanizem' arhitektov, nato 'planerjev', ki pazijo na forme in
figure, na geografske strukture in tehnične funkcije. Na drugi strani
pa se konstituira neka politična 'filozofija', ki vidi mesto samo kot
politično družbo, ki njena notranja prostorska razvrstitev sploh ni
pomembna, razen če se zastavi vprašanje sekundarnih političnih enot.
Ta dva pristopa in ta dva projekta, zvezana z različnima praksama,
se v svojih posebnostih čeda je bolj izolirata. Zavlada dualizem: mestu
(ville) kot materiji se postavlja nasproti duh mesta (cité).«"
Ce govorimo o mestu, potemtakem govorimo bolj o arhitekturi
kot pa — v tem je navidezen paradoks — o urbanizmu. Navideznost
tega paradoksa pa nam lahko pojasni narava urbanizma.
Manuel Castells interpretira urbanizem kot produkt mehanicistič-
nega racionalizma (urbano planiranje bi namreč rado bilo »tehnično,
256
nevtralno, racionalno«). »V razvoju te logike, kajti urbanizem je postal
zgoščen izraz načina življenja in ker tiče sredstva za preseganje proti-
slovij v urbanem planiranju, je to planiranje dojeto kot privilegiran
instrument družbene spremembe, manipuliranje z zgrajenimi prostori
in transportnimi tokovi pa se kaže kot sredstvo, ki z njim lahko na
najlepših idejah in na konkreten in apolitičen način zgradimo pri-
hodnost ljudi... ni tehnične realnosti zunaj konkretne zgodovine in
vsaka intervencija države v organizaciji družbenega življenja se izvršuje
izhajajoč iz logike navzočih dužbenih sil in v tej logiki. In če je res,
da država v zadnji instanci in prek vseh nujnih posredovanj izraža
interese skupka vladajočih razredov, urbano planiranje ne more biti
instrument družbene spremembe, temveč je orodje dominacije, inte-
gracije in reguliranja protislovij, njegove učinke pa moramo analizirati
v odnosu do družbenega vidika, ne pa v odnosu do himeričnega »pro-
storskega reda.« IS
Urbanizem lahko opredelimo kot semantično/funkcionalno t.j. konec
koncev ideološko vladavino nad mestom; lahko rečemo, da prav arhi-
tektura kot veščina gradnje, kot ars, povezuje mesto z urbanizmom,
saj se kot tehnična praksa (z zunanjo teleološko strukturo artikulira
obenem z ideologijo in gradnjo ter pri tem ustvarja markirane in
nemarkirane cone v mestnem tkivu. Zato se »govorica urbanistov in
ideologija (ali ideologije), ki jo (jih) nosi, kakor tudi »diskurz« urba-
nistične realnosti same, pojavljajo v izražanjih vsakogar in v njego-
vem mestnem »nazoru« (v istem pomenu, kot če rečemo »svetovni
nazor«). V igro vstopijo še druge določitve: ovire in zavore ali impulzi
in impresije, ki izhajajo iz razredne pripadnosti.« Obenem pa je »Na
področju urbanizma porabnik zelo nemočen.«"
Trditev, da je urbanizem ideološka vladavina nad mestom oziroma
bolj temeljno in natančneje: način realizacija logocentričnega impe-
rializma (»imperializma znaka«) v domeni gradnje, pomeni:
(1)	Da urbanizem postulira en subjekt mesta, mesto pa dobi status
izjave tega subjekta. To je možno ob zatiranju pluralnosti subjektov. Ta
postopek zatora postulira urbanizem kot označenec mesta, t.j. kot Logos
nemega urbanega teksta, ki je kot »urbani fenomen« reduciran na ta
Logos, na to leksiko, na ta jezik, ki mu pravimo urbanizem.
(2)	Da urbanizem nadomešča urbano polifonijo (pluralizem časov,
branj, formulacij, ideologij, substanc, protislovij) z »vladarskim« -—
t.j. takim, ki ga izvaja in utemeljuje vladajoča ideologija kot ideologija
vladajočega razreda (frakcije vladajočega razreda) — monologom od-
ločitvene skupine ali vsaj teži k temu nadomeščanju, kar omogoča,
da urbanizem podobno kot modo opredelimo kot logotehniko, medtem
ko tega pri mestu ne moremo storiti. Monopoliziranje govora je ur-
banizmu imanentno, urbanizem kot sistem pa je idiolekt, se pravi
jezik privilegirane skupine oz. jezik, ki privilegira skupino; oboje po-
meni ideološko (»strokovno«) zaporo domene, ki se nanjo nanaša in
s tem uzurpacijo oblasti nad to domeno ter obrambo te oblasti. Po-
stopek totalitarizinja je postopek, ki je imanenten urbanizmu v na-
vedeni opredelitvi.
Tukaj lahko v potrdilo naše teze navedemo dva navidez nasprotu-
joča si primera, ki v resnici zaznamujeta le razpon oz. skrajnosti v
polju pojavljanja urbanizma:
Le Corbusier — kot ustvarjalec in najpomembnejši zastopnik
urbanističnega funkcionalizma — spostavlja odnose med arhitekturo
in drugimi sistemi, ki intervenirajo na področju gradnje (tehnologija,
turizem, šport, geometrija, prehrana, trgovina itn.). Ti odnosi so hierar-
hični: arhitektura na ta ali oni način določa druge sisteme, jih »vse-
buje«. Za Le Corbusiera je mreža oz. geometrični red znamenje reda,
zdravja, lepote, razuma, modernosti in napredka.-"
Za Team 10 (Alison in Peter Smithson) te vrednote reprezentirata
biomorfizem (naselje kot drevo).^' Obe reprezentanciji pa temeljita
na isti metaforični proceduri, se pravi utemeljujeta se na podobnosti
funkcij med arhitekturo (naseljem) in primerjanim terminom (geomet-
rijo, drevesom). To metaforičnost je mogoče ugotoviti dovolj zanes-
ljivo: kljub manifestni intend Teama 10, da »odpre arhitekturo za
kulturo, doseženi rezultat ni drugačen od funkcionalističnega.«"
»Vladarski« monolog ustvarja utvaro dialoga s spostavljanjem
vnaprej določene hierarhične relacije, ki ji ameriški sociologi množične
kulture pravijo feed back, razHčna slovenjenja tega izraza pa so dokaj
257
nebogljena in razmerje še dodatno mistificirajo, ko ga prezentirajo
kot instrument demokratičnega vplivanja. Postuliranje feed back-a
kot edine adekvatne relacije dejansko pomeni prepoved pluralnosti
subjektov (ki jo nadomešča z udeležbo množice posameznikov pri ko-
rekciji vladarskega monologa), skratka feed back je reakcija v polju,
ki ga je monolog določil vnaprej. Pri urbanizmu (velja seveda mutatis
mutandis tudi za druga »komunikacijska« področja) je ta monologizem
oni reduktivni racionalizem, ki o njem govori Barthes v članku »Se-
miologija in urbanizem«^^, češ da »obsta a spopad med pomenjenjem
in tistim računarskim razumom, ki bi hotel, da bi si vse elemente
kakega mesta uniformno prilastilo planiranje, medtem ko je čedalje
bolj očitno, da je mesto tkivo, ki ga ne tvorijo samo enaki elementi,
katerih funkcije lahko inventariziramo ...«"
(3)	Na ravni ideološkega (vrednostnega, normativnega) diskurza
se urbanizem izdaja za neposrednega zastopnika mesta — ne pa za
zastopnika ideologije v mestu, kar bi ustrezalo njegovemu dejanskemu
statutsu — to pa pomeni, da daje legitimacijo »urejevalski« (destruk-
tivni) intervenciji vladajoče ideologije v tkivu mesta. Natančneje:
urbanizem je sam spoj med mestom in ideologijo, ta spoj pa je kajpak
usmerjen in dominiran. Ali še drugače: urbanizem je način, kako se
ideologija prepoznava in bere v mestu.
(4)	Zaradi imanentnega reduktivizma in enotnosti — ki jo vsak
interdisciplinarizem prej maskira kot pa odpravlja, saj gre za izho-
diščno določenost urbanizma, ki jo interdisciplinarizem lahko le do-
polnjuje, ne pa presega — je urbanizem latentna katastrofa mesta, ki
se trenutno realizira v bolj ali manj omejenem obsegu in na različnih
ravneh mestne teksture. Najbolj totalne in najbolj kompleksne reali-
zacije urbanizma so praviloma najmanj urbane (da se o tem prepri-
čamo, je dovolj, da si ogledamo nova in satelitska mesta, kakršna so
Creteil, Brasiha, La Défense, Velenje itn. itn., kjer je imel urbanizem
proste roke, kjer ni bil omejen z obstojem mesta na kraju svojih po-
segov), lahko jih »rešuje« le protislovna spojitev z drugo in drugačno
gradnjo.
(5)	Urbanizem — strogo vzeto — pomeni redukcijo pluralnosti lo-
gik mesta na eno logiko, na logiko kapitalske racionalnosti, na logiko
ideološkega imperializma, kar je možno le ob zatoru pluralnosti branj
(pisav) in/ali ob zatoru tekstualne razsežnosti mesta. V tem oziru je
urbanizem utopija, se pravi diskurz, ki se nanaša na neobstoječ kraj,
na imaginaren kraj, enako kot je Subjekt (izjavljanje) fikcija (fiksacija)
meščanskega diskurza. Imaginarno seveda ne pomeni, da kraja urba-
nizma ni ali da urbanizem »v resnici« ne obstaja, temveč, da je kraj,
ki se nanj nanaša ne-kraj, u-topos, iz te materialne odsotnosti objekta
(referenta, konteksta) lahko izvajamo pogosto prikrit, zmeraj pa la-
tentno navzoč, lahko tudi nezaveden in nehoten nihihzem urbanizma.
Gre za utopičnost, ki njeno prednico najdemo n.pr. pri Thomasu Moru,
ki so v njegovi Utopiji nekako spontano, samoumevno poštenje, vrlina
in svoboda zajamčeni z ovaduštvom, nadzorom (hiše sicer ne potre-
bujejo ključavnic, pač pa potrebujejo ulice poklicnega ovaduha, ta dru-
žbena funkcija pa je tudi »urbanistično-funkcionalno« markirana s
postavitvijo ustreznih poslopij na ustrezna mesta). V urbanističnem
diskurzu pa so družbene vrednote (se pravi ideološke referenčne točke)
zagotovljene s plansko kontrolo gradnje. Toda: »Ze obstoj utopije in
utopistov razkriva razcep v družbeni realnosti in kot posledico tega
razcepa nemožnost dejanske, se pravi reelne in popolne misli zgodo-
vine. Utopija ne misli mesta v njegovi aktualni enotnosti, dojema ga
v nekem onstran zgodovine,«^^ Lahko rečemo, da urbanizem ne misli
mesta v njegovi aktualni enotnosti, temveč ga dojema v nekem onstran
njegovega materialnega teksta. S povedanim seveda nočemo trditi —
to bi bilo celo v nasprotju z našimi hitoričnomaterialističnimi izhodišči
— da je urbanizem nekakšna izmišljotina blodnega duha posamezni-
kov, temveč prav nasprotno: kljub videzu, ki ga urbanizem sam ustvarja
o svoji nad-časovnosti ali ne-časovnosti, ko se izdaja za princip vsakega
mesta (za antični, srednjeveški, azijski itn. urbanizem), bi radi povedali
predvsem to, da ima urbanizem svojo zgodovino in predzgodovino,
ki določata možnosti tudi aktualnih realizacij, da določajo okoliščine
njegovega dejanskega nastanka na koncu 19. in začetku 20. stoletja
njegove današnje meje in možnosti. Skratka, da so bili časi, ko urba-
nizma ni bilo, in da je bil čas, ko je urbanizem nastal in da bo slejkoprej
258
prišel čas, ko ga ne bo več (ne glede na to, ali se bo transformiral v neko
drugo prakso ali pa preprosto izginil iz skupka dejavnosti, ki tvorijo
področje gradnje).
Okoliščine nastanka urbanizma so bile v literaturi že precej ob-
ravnavane, tukaj jih lahko samo evociramo in deloma reinterpretiramo.
Kot F. Choay smo »v skušnjavi«, da vidimo začetek definitivnega
konstituiranja urbanizma kot specifičnega diskurza v zadnjih letih 19.
stoletja in to dogajanje najbrž očitno markira Cerdovo delo Teoria
general de urbanización iz leta 1863, ki v njem pomeni izraz »urbani-
zación« urbano ureditev tj. nekaj podobnega urbanizmu, ne pa urbani-
zacije v sodobnem pomenu besede.^' Cerdova »urbanizacija« je anti-
cipacija vsega poznejšega regulativnega diskurza o mestu, po F. Choay
je to »nova hibridna kategorija«, ki se je s Cerdovim delom pojavila
poleg traktata in utopije in ki je »vendarle artikulirana v specifično
tekstualno totalnost s kombiniranjem treh diskurzivnih figur, ki so
na videz nezdružljive, s kombiniranjem znanosti. Traktata in Utopije.«"
V istem času poteka Haussmannova obnova Pariza.
V obdobju neposredno pred Hausmannovimi »urbanističnimi« po-
segi je naselitev v središču Pariza kazala naslednjo podobo: »naselitev
središča je presegla svojo zasičenost, starim hišam iz XVI., XVII. in
XVIII. stoletja so morali predreti strehe in jih povišati za eno ali dve
nadstropji. Najvišja mansarda, najbednejša pregrada je uporabljena
vse do stopniščnih počivališč, kjer ljudje spijo čez noč.«'® Haussman-
novo intervencijo so potemtakem upravičevale nevzdržne razmere, ki
so zahtevale rešitev. Toda »rešitev« ni šla v smeri izboljševanja stano-
vanjskih razmer prebivalcev. Iz središča Pariza je pregnala »ljudske
razrede« in zgradila prostor drugega cesarstva. »V obnovljenem (že
tedaj) in vojaško nadzorovanem središču na eni strani in v novih četrtih
na zahodu na drugi strani se je namestil meščanski razred. Istočasno
in v istem procesu so nastale nove delavske četrti.«"
Začetek družbene segregacije prostora sicer sega v konec 18.
stoletja, ko je v faubourgu Saint-Germain živelo izključno plemstvo,
ko je bila četrt Chaussée-d'Antin namenjena izključno finančnemu
poslovanju in ko sta se faubourg Saint-Antoine in faubourg Saint-
Marcel že pretvarjala v delavske četrti, tedaj je nastajala četrt Go-
belins in industrijska središča v zdajšnjih 18., 19. in 20. okraju. Hauss-
mann je dejansko le radikaliziral te težnje, ko je zahteval leta 1860
»arondiranje« teh zemljišč. 1850. so izglasovali zakon o nezdravih sta-
novanjih, ki je bil nujna predpostavka velikih del, ki so se začela tri
leta pozneje. »Haussmann, ki je bil leta 1853 pariški prefekt, je iz
središča Pariza izselil 350 000 prebivalcev in zdravnal z zemljo griče
Saint-Jacques, Saint-Roch in Chaillot, toda Komuna je 1871 pokazala
urbanistom, da družbenih problemov ni mogoče zravnati z zemljo kot
pobočja ali griče. Rekonstruirali so kapitalistično središče Pariza in
njegov delavski venec: deset postaj, petindvajset gledališč, dvesto ki-
lometrov meščanskih fasad za ene in dvajset županstev, petnajst
žandarmerijskih kasarn in štiri zapore za druge. »Toda vsakdo bo imel
svoj gozd, kakor razglaša Haussmann leta 1861: 'Cesarska skrb je ču-
dovito sprehajališče v bois de Vincennes spremenila v bois de Boulogne
delavcev naših predmestij'«.'»
Navedeno je najbrž že samo po sebi dovolj zgovorno glede »duha
dobe« oz. glede ideološke konjunkture v času nastanka urbanizma.
Intence regulacijskih posegov — čeprav so povod za te posege de-
janski problemi prenaseljenosti, sanitarne neustreznosti itn. — le na
videz odpravljajo povode, dejansko pa zagotavljajo — in to je njihov
vzrok in prava utemeljitev — kontrolo mesta, pri čemer so vsi izboljše-
valni učinki sekundarni, spremni pojavi. Dvoumnost urbanizma je že v
začetku tukaj samo zato, ker bi njegova nedvoumnost onemogočila
regulativne akcije oblasti.
Sama beseda urbanizem se je po G. Bardetu prvič pojavila leta 1910
v Bulletin de la Société Géographique de Naufchâtel, zapisal pa jo je
P. Clerget." Odtlej je število urbanističnih spisov, projektov in institucij
samo še naraščalo.'^ Specifične okoliščine, ki se je v njih urbanizem
formiral, so /.«htevale, da si je — za pridobitev legitimnosti, potrebne
za izvajanje regulativnih posegov v mestno tkivo — moral pridelati
(pred)zgodovino. Kot svojo zgodovino je začel prikazovati drugačne
organizacije mesta, jim s tem odrekel avtonomijo ter jih vključil v
svojo »razvojno« teleologijo kot manj popolne utelesitve njega samega.
259
s to idealizacijo (s tem ideologiziranjem) zgodovine mesta in naselja
nasploh je prikril realne okoliščine in zaključeno, k lastnim ciljem
težečo strukturo posameznih vrst mest. oz. naselij. Posamezni tipi
mest so pojmovani kot postaja v razvoju urbanizma in njihova vrednost
oz. njihov pomen je postal določljiv edinole v sorazmerju s predpo-
stavkami urbanizma. Sam urbanizem pa se prezentira kot utelešenje
prave Razumnosti, Objektivnosti (gl. n.pr. Le Corbusiera) ali prave
senzibilnosti (gl. n.pr. Wrighta ali Aalta).
Ta posebna Zgodovina, ki je zgodovina modelov oz. zgodovina
idealov, ki se v njih »utelešajo« tendence časa in podobno in ki je
prezentirana kot zgodovina samorazvoja enega Principa, je garant le-
gitimnosti urbanizma kot regulacije mesta t.j. kot oblasti nad mestom.
Poznamo zadostno število zgodovin urbanizma od paleolita naprej.'-'
V imenu te legitimnosti in suverenosti, ki ju črpa iz svojega fiktivnega,
toda zgodovinsko določenega in produciranega statusa, ki si ga lasti
kot dokončanje — dopolnitev neke Zgodovine (Razvoja), si je urbanizem
prilastil tudi prihodnjo gradnjo oz. prihodnje načine gradnje ter se
skuša nadaljevati prek prenašanja svoje zapore, svojih meja, svoje
omejenosti na vsako gradnjo, ki jo lahko kot gradnjo percipira. Zato
je n.pr. prej pripravljen govoriti o razkroju mesta kot o razkroju in
stalni teoretski šibkosti lastnih izhodišč.'^
5. Opozicija med mestom in deželo''' je za določeno »obdobje« ali
za določen »tip« mest konstitutivna,'" čeprav se v tradicionalnih ali
racionalističnih razpravljanjih o mestu kaže kot rezultat arhitekture
(kot zgradbe mesta) ali pa se sploh ne kaže. Gradnja vasi v teh diskurzih
ali ni prezentirana, ali pa prezentirana bodisi kot ne-arhitektura, bodisi
kot a-semantično »ozadje« zaznave arhitekture, medtem ko je arhi-
tektura mesta prezentirana kot nekaj, kar bi lahko z določenimi pri-
držki lahko imenovali »urbanizem«. Poslopja, ki imajo na podeželju
karakter arhitekture so bodisi relikti minulih obdobij, t.j. protomestne
tvorbe (gradovi, cerkve), bodisi ekspanzija mesta (dvorci, vile itn.).
Ta opozicija je »subsumirana« z ideološko, »ekološko« opozicijo mesto
— narava.
Tradicionalno mesto (t.j. mesto, kakršna so notirana v »zgodovin-
ski epohi« za razliko od »predzgodovinskih« mest) je v svojem času
in v sočasnih pričevanjih ponavadi dovolj jasno opredeljeno v svojem
odnosu do vasi. Sablonsko rečeno: mesto je zaznavno kot specifična
aglomeracija v primerjavi s podeželjem nasploh, obenem pa presežki
agrarne produkcije omogočajo in zahtevajo mesto kot porabnika in
pretvornika teh presežkov v druge produkte, ki reprezentirajo in zasi-
čujejo tudi podeželje tega mesta. Tukaj se ne kaže kdovekako po-
drobno spuščati v ta tohko obdelovani problem zgodovine delitve dela.
Recimo le, da so: »od predzgodovine naprej (od konca neolitika)
mesta bivalna oblika, ki so jo privzeli člani družbe, katerih neposredna
navzočnost na krajih poljedelske produkcije ni bila nujna. To pomeni,
da lahko mesta obstajajo samo na temelju presežka, ki ga producira
obdelovanje zemlje. Mesta so religiozna, administrativna in politična sre-
dišča, prostorski izraz družbene kompleksnosti, ki jo določa proces
prilaščanja in reinvestiranja produkta dela. Gre potemtakem tudi za
nov družbeni sistem, ki pa ni ločen od ruralnega tipa, tudi ni časovno
po njem, saj sta oba tesno zvezana v nedrih istega procesa produkcije
družbenih form ..
Nasprotno pa za moderno, kapitalistično mesto lahko rečemo,
da je v njem to nasprotje interiorizirano kot nasprotje med »ljudskimi
četrtmi« in »elegantnimi četrtmi«, ki na ravni delitev mesta in po-
sredno reprezentirajo družbeno segregacijo, t.j. učinek nasprotja med
razredom lastnikov in razredom delavcev. Izraz »interiorizacija«, ki
pomeni predvsem proces pomeščanjevanja, je upravičen tudi zato, ker
je večina populacije, ki ji danes pravimo delavci, izšla iz nekdanjih
podeželanov ter imajo še naprej — kot nekdaj tlačani — najnižji
družbeni položaj. Spremni pojav te interiorizacije pa je ideološko
deviiranje opozicije, eden od rezultatov tega deviiranja pa je lahko
nadomestitev socialnega nasprotja in njegovega markiranja na ravni
mesta s »fenomenskim« (fiktivnim) nasprotjem, kakršno je na primer
že omenjeno nasprotje med mestom in naravo.
Opisano interioriziranje opozicije med mestom in podeželjem je re-
zultat zgodovinske mutacije, ki se je zgodila na Zahodu, zlasti v Italiji
med XIV. in XVIII. stoletjem in ki je pravzaprav simptom interiori-
260
ziranja razrednega antagonizma ter njegove preobrazbe v temeljno in
karakteristično komponento buržoazne družbe.
Zaradi te preobrazbe so nastale dokončne spremembe v pojmo-
vanju in planiranju mesta. Tradicionalna nasprotja: graščina — mestna
hiša; graščina — mesto; mestna hiša — mesto; mesto-h mestna hiša
-l-graščina — cerkev; cerkev-H mestna hiša + graščinapalača — mesto;
sveto — posvetno; oblast nasploh — ljudstvo itn., ta nasprotja, ki so
konstitutivna za tradicionalno mesto in ki so vsaj deloma navzoča vse
od antičnih grških mest prek helenističnih in rimskih mest vse do
renesančnih in baročnih mest, so v kapitalističnem mestu ali odprav-
ljena ali pa so spremenjena (tako se je n.pr. mestna hiša spremenila
iz reprezentanta mestne gosposke v reprezentanta države; ker ni več
zastopnica mestne avtonomije, ima zdaj docela drugačen odnos do
mesta; cerkev n.pr. pa se je integrirala z mestom oz. postala je spo-
menik mestne arhitekture, pomožna institucija, ki jo država — prek
občine ali neposredno — vzdržuje ali ne vzdržuje, v vsakem primeru pa
je odvisna od države).
Zgodovinsko tipologijo zahodnih mest lahko opišemo tudi na na-
slednji način, ki nam ga sugerira R. Ledrut: najprej so tu mesta, ki
so nastala s procesom prvotne urbanizacije, ta urbanizacija pa je ne-
ločljiva od procesa koncentriranja in diferenciranja, ki sta atributa
družbe, ki je manj preprosta od predurbane družbe. Koncentracija in
diferenciacija pa v odnosu do obstoječega ekonomskega sistema pro-
ducirala nekatere učinke, ki se zde imanentni: zasužnjevanje, parazi-
tizem, izkoreninjenje, individualizem, kult denarja in vse aspekte dez-
organizacije jaza (duševne motnje, samomorilstvo, prestopništvo). Tako
je antično grško mesto zgrajeno okrog simbolne poti med agoro in
akropolo, obenem pa njegova organizacija ni pravilna, temveč »spon-
tana«, prosta: »organizacija ne pomeni birokratske ureditve.« To stanje
je že drugačno v helenističnem in rimskem obdobju: »Rimski imperij
bo privedel do konca tendence, ki so se pokazale v Periklejevem času.«
Mesto postane ogroženo, uveljavljata pa se individualizem in država.
Nova mesta so zgrajena po strogih geometričnih načrtih, po »milet-
skem redu«. Aleksandrova in rimska mesta — kolonije so zgrajene
po šahovnici, imajo mrežo širokih in ravnih ulic, nekaj glavnih poti, ki so
v funkciji trgov, med katerimi je najpomembnejša agora (a i forum),
okrašena s portiki, v njih so kvadrasti stanovanjski bloki istih veli-
kosti. Kljub temu pa racionalnost helenističnih mest ni tehnicistična
racionalnost. »Racionalnost, ki jo lahko opazujemo v Miletu, Pom-
pejih, v Timgadu itn. je docela drugačna od racionalnosti Brasilie.
Je oblikovanje po statični geometriji, ki je v njej hierarhična konti-
nuiteta različnih elementov skrbno in vešče spostavljena. Ta geometrija
je umetnost. Elementi mesta so sestavljni. Ni širnih avenij, ki režejo
in stiskajo otoke, ki jih ne strukturirajo; nasprotno, obstaja harmo-
nična progresija od herediuma (temeljnega sektorja, ki ima površino
0,5 hektarja), ki ga obdajajo štiri ulice, do urbane enote. Ta harmonija
je zelo značilna za antičnega duha, ki zanj geometrija ni bila samo
znanost. Število je tedaj merilo in proporc.« Skratka: helenistično
mesto, ki ga je prevzel Rim, je narejeno po redu in za ta red. Ko je
izginilo, so z njim zginile strukture antične civilizacije, srednjeveško
mesto pa se včasih konstituira tako, da obnavlja nekatere antične
forme. Mnoga srednjeveška mesta so se razvila okrog gradu, kot so se
starogrška okrog akropole, nekatera druga nova mesta iz XIII. in
XIV. stoletja pa so zgrajena po karejskih načrtih kot helenistična
mesta — taka so mnoga mesta v južni Evropi, ki so nasledek novega
naseljevanja.
Simbolizem mesta v srednjem veku je tesno zvezan s tistim poj-
movanjem sveta, ki je bilo obenem politično, družbeno, metafizično
in religiozno. Samo mesto je del fevdalnega sistema, ki se kaže v
cerkveni hierarhiji, v hierarhiji političnih oblasti in družbenih privi-
legijev. Toda ta hierarhični pogled nikakor ne izključuje vezi med
formami. Poleg tega Cerkev in Kraljestvo (ali Cesarstvo) tvorita različni
vesoljni realnosti v duhovnem in časovnem redu. Srednjeveško mesto
je podrejeno močnim strukturam in notranji hierarhiji, ki ima lahko
različne oblike in ki je njen poseben izraz sistem korporacij ali cehov
in gild. Življenje v taki skupnosti ima zelo specifične poteze: avto-
riteta najbolj visokih form se izvršuje spontano in po skoraj nespor-
nem konsenzu glede na podrejene nižje forme. V tej skupnosti po-
261
temtakem ni svobode gibanja kot v klasičnem grškem mestu, kljub
temu pa organizacija ni podobna sistematizaciji v helenistični in rimski
dobi. Organizacija srednjeveškega mesta ne skriva načina življenja v
mestni skupnosti, poleg tega pa markira nov pomen mesta. »Mesto
ima lastno enotnost in svoje posebno bistvo«. Mesto je totalnost, inte-
gralni del drugih totalnosti, ki bi jih lahko primerjali s kroglami, ki
obdajajo druga drugo.
Baročno mesto, ki nastane z renesanso in trgovskim »kapitaliz-
mom«, prekine srednjeveško izročilo na več ravneh. Poraja se era im-
perializma brez vesoljnih cesarstev. Baročna civilizacija in baročna
organizacija mesta sta »nasledek odklonitve, da bi se omejili na geo-
metrijo končnosti, in obenem odklonitve, da bi zgolj izpričevali neskonč-
no kot v srednjem veku«. Organizacija prostora je namenjena re-
prezentiranju posvetne moči Monarha in Države, ki imata že heglovske
razsežnosti. Tukaj lahko govorimo o pravem anticipiranju moder-
nega urbanizma. Obenem pa je čas baroka čas nastanka »klasične
metropole«, kakršne so na Zahodu London, Pariz in Madrid, v ob-
močju Sredozemlja pa Rim, in obenem čas zadnjega zagona huma-
nističnega duha, kakršen se je oblikoval v treh prevratnih stoletjih.
Prvo dejanje nove organizacije mesta je razkroj baročne metropole
in mesta nasploh, ta razkroj pa seveda ni preprosto razsulo, temveč
reorganizacija na novih načelih, ki doslej niso ali pa so le sekundarno
intervenirala v organizaciji mesta. Temeljno tako načelo je profit.
To je le na videz načelo kvantitete, prej bi lahko dejali, da je načelo
kvantifikacije, ki postane nova kvaliteta življenja v mestu. Ponekod
doživljajo nova načela le delno ali le destruktivno realizacijo. Tedaj
lahko govorimo o količinskem urbanizmu. Toda »urbanizem čiste kvan-
titete ni urbanizem. Tudi urbanizem števila informira kontinuirane
skupke v skladu z določenimi pravili reda in proporca. Odsotnost
urbanizma iz industrijskih mest XIX. stoletja je značilna. Nekaj velikih
mest, ki jih je zanesla njihova preteklost in bogastvo različnih človeških
elementov, se je lahko izognilo padcu v mehanizacijo 'premogovnega
mesta«. »XIX. stoletje je par excellence sterilno obdobje urbanizma«.
Mesta so deloma prepuščena laisser-faire, deloma pa nujnim tehničnim
posegom, ki imajo le oddaljene zveze s popolnim urbanizmom«. Kljub
temu pa je to obdobje, ki najbrž prav s svojim urbanim »brezvlad-
jem« priklicuje diktat »tehnične« regulacije urbanizma. Tako »zdajšnji
urbanizem nima svetovnega nazora, ki bi bil temeljno različen od
nazora v prejšnjem stoletju.«'"
6. V arhaični in v klasični Grčiji je mesto zgrajeno po zgledu
oz. po izročilu gradnje, ki je starejše od mest," se pravi kot po seman-
tičnem modelu kozmogonije; v helenistični epohi se zgodi prva velika
mutacija v zgodovini mesta v pravem pomenu besede: iz semantično-
kozmogonične organizacije se preobrazi v geometrično organizacijo
(pravokotno se sekajoče ulice, funkcionalne enote itn. — vse, kar smo
opisovali v prejšnjem razdelku). Ta geometrična organizacija je na-
sledek politične organizacije v helenističnem času (t.j. v času grškega
državnega, zlasti pa kulturnega in ideološkega imperializma) in času
rimske republike in imperija: helenistično mesto je prostorska marka
grško-rimskega imperializma.
V	začetku pa je mesto vas (naselbina, aglomeracija), ki se je posta-
vila nad druge vasi,^" ter se od vasi po zgradbi ne razlikuje — od nje
se razlikuje predvsem po svoji simbolni vrednosti in vojaški, ekonom-
ski itn. moči.
V	arhaičnem in klasičnem obdobju Grčije je mesto razdeljeno na
dve enoti: na Akropolo in Agoro, ki ju povezuje sveta pot. Okrog te
izvirne konfiguracije (ki je zlasti zbrana okrog Agore) so postavljene
hiše, zbrane v otoke (insulae). To je a-geometrična organizacija pro-
stora, saj niti hiše niti agora niso podrejene nobeni regularnosti in no-
beni geometriji, ki pa ju srečujemo v prostorski dispoziciji templjev
(osi, orientacija, simetrija, pravi koti). Tudi ni ulic; to, kar deli otoke
hiš, je bolj sorodno stezi ali poti kot ulici. Prostor tega mesta je po-
temtakem popolnoma heterogen (informen) — tak je seveda za po-
gled planske geometrije.
Zato pa je v helenističnem mestu, kot smo že omenili, docela dru-
gače: v njem je totalen geometričen t.j. planimetričen in volumetričen
red. Mesto se spostavlja prek karejske razdelitve zemljišča, ki so vanjo
nameščeni različni elementi mesta: štirikotna agora, ki jo obdajajo
262
poslopja (stoa, buleuterion) ali templji, ki se popolnoma vključujejo v
to urbano kompozicijo. Hiše so razvrščene v nize, obstajajo vpadnice s
trgovinami, skladišči in drugimi lokali, ki jih na konceh zaključujejo
portiki. Tempeljska kolonada iz klasičnega obdobja je posplošena na
urbano celoto. Poleg templjev se v helenizmu pojavijo monumentalni ob-
jekti (slavoloki, tetrapili na križiščih). Prostor je pravilen, raven, pra-
vokoten in avenije so tlakovane, obstajajo pločniki, odtoki, vodnjaki,
nadzorovana vegetacija itn.'''
Kljub tem očitnim razlikam pa imata opisana tipa mest, pa tudi
večina drugih mest, skupen imenovalec, ki smo ga v tem tekstu že
omenjali: ločena so od neposredne poljedelske produkcije (čeprav lahko
vključujejo poljedelce kot element svoje družbene sestave), zlasti pa
je mesto porabnik in pretvornik poljedelskega presežka. Mesto se tudi
kaže kot model življenja, ki je superioren podeželju in vsiljuje svoje
vrednote (t.j. svoje interese v obliki splošnih družbenih vrednot) pode-
želju in podjarmljenim ljudstvom. To je eden od razlogov, zaradi
katerih je —kot pravi Castells — »padec rimskega cesarstva povzročil
skorajšnje izginotje družbeno-prostorske forme mesta«, medtem ko
so bile »centralne politično-administrativne funkcije nadomeščene z
lokalnimi gospostvi fevdalnih gospodov« ter pomenijo regresijo proti
neposrednemu izkoriščanju poljedelskega dela vasi ali celo plemena.«
Kljub očitnemu nazadovanju mest v začetku srednjega veka je bila
ta regresija potrebna za refundiranje mesta. V XII. stoletju nastane
— po M. Poètu — urbano. Urbano in mesto se pri tem avtorju ne
superponirata, po njem obstaja agrarna doba mesta, ki pa seveda
ni doba vasi. Pariz je n.pr. nastal v 3. stoletju pr.n.š. in že tedaj je bil
mesto (po lat. virih so imele keltske utrdbe značaj oppida). Poète opo-
zarja, da je to tudi čas, ko se je v Galiji pojavil denar. Toda o urbanem
lahko, kar zadeva Pariz, govorimo šele v XII. in XIII. stoletju. Razlika
med »Urbanim« in »Mestom« je po Poètu v tem, da je prvo koncept,
drugo pa »signalant« ali »existant«, skratka mesto kot označevalec,
kot tekst. Urbano je koncept mesta, se pravi je bliže temu, kar Lynch
in Ledrut imenujeta podoba mesta — potemtakem lahko rečemo, da
se podoba mesta pojavi — seveda po antiki — v Parizu v XII. stoletju,
v drugih mestih pa v splošnem med XIL in XIV. stoletjem.'"
(Se nadaljuje)
Braco Rotar
1	Po De re aedificatoria je kriterij hiše osebnost lastnika, kriterij mesta pa
osebnost vladarja. Obenem pa pomeni De re aedificatoria razmejitev od Vitru-
vija in/ali njegovo adaptacijo humanističnemu okusu. Ci. R. Krautheimer, »Alberti
and Vitruvlus«, V: The Renaissance and Manlerism. Studies in Western Art. Acts
of Twentieth International Congress of History of Art, vol. II, Princeton University
Press, Princeton 1963; cf. tudi F. Choay, »Pour une nouvelle lecture de Camillo
Sitte«, Communications 27, Pariz 1977, str. 113, op. 2.
2	Cf. Sylvia Ostrowetsky, »De l'urbain à l'urbain«, V: Cahiers internationaux
de sociologie, vol. 52, P.U.F., Pariz 1972.
3	Cf. K. Lynch, The Image of the City, The MIT Press, Cambridge (Mass.),
1965 (2. Izd.); cf. R. Barthes. »Semiologija in urbanizem« v tej številki Proble-
mov—Razprav.
* Cf. K. Lynch, op. cit.; cf. tudi R. Ledrut, Les images de la ville, ed. Anthro-
pos, Pariz. 1973 in R, Barthes, art. cit.
5 R. Ledrut, op. cit., str. 22.
0 Ibid., str. 21.
' Ibid. str. 19.
fi N.pr. dvorec, vas in podobno so mestu vzporedne tvorbe, ki pa jih je mo-
goče opredeliti danes le v odnosu do mesta — to so bodisi mesta v malem, bodisi
ne-mesta, bodisi tisto, kar mesto zatira, da bi si zagotovilo obstoj.
» R. Ledrut, Les images . . ., str. 15.
10	Ibid., str. 25.
11	Cf. D. Agrest, »Design versus non-design«, Communications 27, Pariz 1977.
12	Cf. R. Butler & P. Noisette, De la cité ouvrière au grand ensemble, F. Mas-
pero, Pariz 1977; cf. tudi L. Houdeville, Pour une civilisation de l'habitat, Ed.
Ouvrières; A. Lipletz, Le tribut foncier urbain, F. Maspero, Pariz 1974.
13	Cf. razčlembo te problematike v zborniku Le sens de la ville, le Seuil, Pariz
1972 in apologijo B. Zevija, Saper vedere l'architettura.
14	F. Choay, »Sémilogie et urbanisme«, V; Le sens de la ville.
15	Poleg Kapitala I cf. J. J. Goux, Economie et symbolique, Le Seuil, Pariz 1973;
B. Rotar, Modus significandi. Kritična analiza mesta in pomena semiotike v polju
družbenih ved, II. del., FSPN, Ljubljana, 1975.
16	R. Barthes, art. cit.
17	R. Ledrut, L'espace en question, ed. Anthropos, Pariz, 1976, str. 9.
18	M. Castells, Luttes urbaines, F. Maspero, Pariz, 1975, str. 13 (2. izd.)
18 R. Ledrut, Les Images de la ville, str. 24-25.
263
20	Cf. Le Corbusier, The City of Tomorrow, John Rodker, London, 1929.
21	Cf. A. Smithson ed., Team 10 Primer, The MIT Press, Cambridge (Mass.),
1968.
22 cf. D. Agrest, art. cit.
23	R. Barthes, art. cit.
24	Da bi se izognili cenenemu etiketiranju, ki je dandanes v navadi, kadar
gre za »strokovne« in druge parotikularizme fevdalne narave: navedeni racionali-
zem ali Razum nima nobene konceptualne zveze z Marxovim racionalnim jedrom:
to jedro si prizadevamo najti v racionalizmu in Razumu urbanizma.
25	R. Ledrut, L'espace en question, str. 9.
26	Cf. F. Choay, »Figure nepriznanega diskurza«, Časopis za kritiko znanosti,
domišljijo in novo antropologijo 12, str. 155.
2' F. Choay, »Pour une nouvelle lecture de Camillo Sitte«, Commimica-
tions 27.
28	Cf. P. Ariès, Historie de le population française, Le Seuil, Pariz, 1971.
29	Butler & Noisette. De la cité ouvrière au grand ensemble, str. 53.
30	Ibid., str. 55-56.
31	Cf. G. Bardet, L'urbanisme, P.U.F., Pariz 1959.
32	Za vpogled v formiranje urbanizma cf. M. Poète, Introduction à l'urba-
nisme, ed. Anthropos, Pariz 1967 (3. izd.).
33	p. Lavedan, Histoire de l'urbanisme, H. Laurens, Pariz 1952.
3* V zvezi z vlogo planiranja cf. članek D. Agrest »Design versus non-
design«.
35	F. Engels, Zur Wohnungsfrage.
36	Gre za evropska mediteranska mesta od arhaične Grčije naprej, za mesta
velikih vzhodnih imperijev, skratka za neagrarna mesta. Drugi veliki tip mest so
predarhaična mesta, ki o njih pričajo poznoneolitske in zgodnjebronastodobne
najdbe na pr. v Anatollji ali pa v Palestini. Cf. v zvezi s to problematiko P.
Boudon, »Un modèle de la cité grecque«, Communications 27; R. Martin, L'urbanis-
me dans la Grece antique, ed. Picard, Pariz 1956; P. 'Vernant, Mythe et pensée chez
les Grecs, F. Maspero, Pariz 1965; M. Poète, Introduction à l'urbanisme.
37	M. Castells. La question urbaine, F. Maspero, Pariz 1972, stran 23.
38	R. Ledrut, Sociologie urbaine, P.U.F., Pariz 1973, str. 189-210.
39	v organizaciji predhelenistlčnega mesta prevladuje semiotična topika, ki
postavlja opozicije tempelj-hiša; akropola-agora; Hestia-Hermes; znotraj-zunaj;
spodaj-zgoraj, ki niso geometrične, temveč semantične narave. Več o tem v
P. Boudon, art. cit. in v J. P. Vernant, op. cit. ter v R. Martin, op. cit.
40	Primerjaj neolitsko naselje v Catal Hüjüku v Anatoliji iz 6. tisočletja pr.n.š.;
cf. A. Leroi-Gourhan, Le geste et la parole, Albin Michel, Pariz 1965, 1. del.
str. 234 pass.
41	Cf. R. Martin, op. cit., str. 115 in P. Boudon, art. cit., str. 159.
42	M. Castells. La question urbaine, str. 25.
43	M. Poète, Enfance de Paris, A. Colin, Pariz 1908.
264
RESNICA O RESNICI
(Znanosti in stvar sama V)
Kdor najde, ta išče.
1.	Je zgolj — nič.
2.	Izza človeka ni nič.
3.	Nič ne vidi, ker ne vidi nič.
4.	Tragika je postala vsakdanja, ker je vsakdanjost postala tragična.
5.	Groza je, da ni groze.
6.	Pot odkrivanja je odkrivanje poti.
7.	Zakaj razmišljanje o pomenu sence se lahko giblje le v senci pomena.
8.	Sled razlike se je pretvorila v razliko sledi.
9.	Ena edina je sreča: sreča igre na srečo.
»It was not that I feared to look upon things horrible, but that
I grew aghast lest there should be nothing to see. Nisem se bal, da
bi zagledal kaj strašnega, bal sem se groze, če ne bi ničesar videl.«
(E. A. Poe, The Pit and the Pendulum, prev. J. Udovič).
V tem je resnica. Ne resnica o resnici, marveč resnica o grozi.
Resnica niča. V pristanku na to resnico še ne zadenemo na resnico
o neresnici. Daleč je laž.
Ni resnice o resnici. Lahko je to reči. Težje je to misliti. Če ima
vsakdo svojo resnico, če ni stvari, o kateri ne bi bilo mogoče povedati
resnice, zakaj naj bi bila tedaj resnica brez resnice?
1. Vzvratno ogledalo
Kam naj se zazre človek? Ozri se proti domu, angel. Moški naj tega
ne dela. Se manj ženska. »Sonce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prišel
v Segor. Tedaj je Gospod dežil nad Sodomo žveplo in ogenj od Go-
spoda, z nebes. In razdejal je ta mesta in vso pokrajino, tudi vse
prebivalce teh mest in rastlinstvo te zemlje. Njegova žena pa se je ozrla
nazaj in je postala solnat steber.« (Sveto pismo, Maribor 1958, str. 63)
Kdor se ozre, bo pogubljen. Kdor je pogubljen, se ne ozira.
Filozofija v dobesednem pomenu, tj. v pomenu platonizma se je
razvila prek spora s sofistiko. Paradoks je v tem, da Platon obravnava
sofista kot stvar samo, kot stvar, ki torej ni brez resnice. Način bi-
vanja, na osnovi katerega da se stvar sama izkaže, namreč kot kri-
žišče ali vozlišče vidikov, utemelji Platon prav v Sofistu. Stvar sama
»na ulovljiva z eno roko (226 a)«, temveč le prek mreže vidikov. Izgled
stvari postane vidik stvari, eden izmed vidikov ali sestavina različ-
nih vidikov ter deleži na različnih povedkih (logoi) kot rodovnih (izvor-
nih) znakih. Udeležba v skupnosti izgledov šele zares določa izgled
stvari ali pomen besede. Dialog Sofist je verbalno napisan samo zato,
da bi se spletla mreža, ki bi zajela bitnost sofistov v celoti, da bi izgled
sofista bil izrezan »po rodu in krvi (268 d)«, da bi bil vsestransko raz-
ložen in tako razločen.
a) resnica sofista
Kako je mogoč sofist? Kako pride do sofista kot stvari same?
Platon daje prečni in podolžni prerez mreže, bolje zgradbe, v kateri so-
fist nastopa kot vloga: na točno določenem mestu v točno določenem po-
ložaju.
Podolžni prerez razkrije sofista kot jjosebno vrsto veščaka in si-
cer kot ribiča človeških duš. Zanimivejši je prečni prerez. Podolžni
(kata platos) prerez se ne začne z delitvijo na dva vidika (eide duo),
kakor izrecno izpostavi Platon, marveč se že poprej dogodi temelj-
nejša razdelitev: podvojitev vseh ljudi v tehnite in atehnite.
Zmožnosti atechnita niso obravnavane: iz obravnave je torej iz-
ločen že prav na začetku. Tehniti pa se najprej delijo na proizvajalce
in pridobitnike.
265
Techne se potemtakem najpoprej razdeli na proizvodno (poietikes)
in pridobitniško (ktetikes) tehne.
Pri prečnem prerezu se zgodi določen premik. Prečni (kata mekos)
prerez se ne začenja s techne, marveč že kar s poetično tehniko.
In ta se cepi takole (glej shemo!):
266
Svojo razločevalno (diakritično) metodo opiše Platon takole: »na-
predovati prek cepitve danega rodu (genos) na dvoje vselej po desni
strani dalje, držati se skupnosti, v kateri je sofist, dokler z odstranit-
vijo vsega, kar ima skupnega z drugimi, ne preostane končno le nje-
gova lastna narava, da bi si jo lahko predočili nam samim, potlej pa
tudi tistim, ki so po naravi (gnei: po rodu) najbližje temu postopku
(264e—265a)«. Stvar sama preostane po opuščanju na levo, tj. po ab-
strahiranju vsega skupnostnega. Toda to je le negativna opredelitev.
Kajti stvar sama izstopi dejansko prav prek poprejšnje pritegnitve vsega
skupnostnega (z ostalimi stvarmi) in prek potlejšnje razlike do tega
skupnostnega, tj. so-rodnega, tistega, kar izvira iz istega rodu. Odlo-
čilen je torej rod kot začetni ali prarod, ki se vleče skozi vso verigo
in je skrito sonavzoč tudi v odpisanih verigah. In cepitev, napredo-
vanje po desni strani, je mogoča ie prek pritegovanja zmeraj novih
in novih izvorno nesorodnih stvari, kar se kaže zlasti na koncu verige,
ko Platon ne more več napredovati z enostavno in istosmerno cepitvijo,
saj bi bila v tem primeru demagog in politik oziroma filozof in sofist
vidika istega, tj. agnostičnega rodu. Kar bi bilo absurdno. Tudi sicer
sta mesto in položaj filozofa v verigi, ki zadeva sofista, skrajno ne-
gotova in vprašljiva. Grafikon sicer ustreza Platonovemu neposred-
nemu navajanju, vendar samo Platonovo navajanje ne ustreza sicerš-
njim njegovim opredelitvam filozofije, saj filozofija pri njem ni nikjer
izrecno vezana na fantazmagoričnost, kakor nakazuje grafični prikaz.
Problem je zakrit že na vrhu piramide, katere gradnja poteka v
smeri, ki je glede na gradnjo dejanske piramide sprevrnjena: ne od
spodaj navzgor, marveč od zgoraj navzdol. Glede na podolžni in prečni
prerez se hkrati postavlja vprašanje, če je sploh tudi v tej smeri
gradnja enoznačna. Do celotne zgradbe pa tako in tako nikoli ne
pride, ker analiza vselej zadobi podobo potoka, ki steče od vrha (izvira)
navzdol; postopek sledi temu potoku, ki na vsakem ovinku izbere
desno smer ter se ne ozira na ostalo pobočje oziroma pokrajino. Toda
to predstavlja le malenkost v primerjavi z ostalim problemom, da
namreč vrhovni ali izvirni rod ne predstavlja ničesar ne od tega ne
od onega sveta.
Vrhovnega rodu ne predstavlja niti človek niti bog, marveč ve-
ščina. Tako bog kot človek sta le poosebljenje določene, tj, proizvodne
veščine in to je le eden izmed vidikov veščine kot take. Katere pa
Platon ne določi in je seveda tudi ne more določiti, namreč po raz-
členjevalnem postopku, ki za določitev (razločitev) kajpada vselej rabi
dva člena, Privativna določitev veščosti prek ločitve veščosti od ne-veš-
čosti je nekaj drugega, saj ne izhaja iz nadrejenega rodu; ni torej
zajeta »po istem vzorcu (kata tauto to paradeigma)«. Metoda, če je to
sploh bil kakšen postopek s kakšnim napotkom, je bila drugačna. O
sofistu je enostavno zastavljeno vprašanje: ali je tehnit ali atehnit.
Razlika med techne in atechne je torej nekaj, kar razločevanje, po-
stavljanje notranjih razlik, zmeraj že omogoča, toda ne razloži. V
Kratvlosu pa je techne razumljena kot sestavljenka iz imetja in uma:
»Technen označuje iz uma izhajajoče (hexisnou), če le odvržeš t (414b)«
itd. Veščina je umetelnost. Toda to je le pojasnitev imena, z vidika
Sofista, ne z vidika stvari same in zato takšnega pojasnjevanja ni
imeti za metodično pojasnjevanje. Načelo Sofista namreč je: »Biti
pri vsem vselej prej zavezan razlaganju stvari same z razlogi kot pa
le imen brez razlogov.« (218c) Pojasnjevanje imen pri razlaganju stvari
samih je lahko zgolj menjavanje imen in tako zgolj posel z »dvema
imenoma«, nikdar pa postopek s stvarjo samo. Gibanje znotraj imen,
»to onoma onomatos onoma monon (244d)«, je glede na stvar samo
že znanje, ne pa razlaga.
In ravno za techne samo pri Platonu ni najti razloga oziroma
razlage. Razložena sta na osnovi techne bog in človek, ni pa razložena
na osnovi boga ali človeka techne. Platonizem zato ni niti teologija
niti antropologija, marveč v svoji najgloblji dimenziji tehnologija.
Da na kraju filozofije kot platonizma tehnologija zavzame odločilni
položaj, zato ni nič presenetljivega. Presenetljivo je kvečjemu to, da
si je tehnologija ta položaj pripravila že na začetku filozofije. In prav
zato ni nič čudnega, da bog kot predmet teologije in človek kot pred-
met antropologije veljata predvsem kot tehnita. Ob tem se hkrati z
vso jasnostjo pokaže, da je ves prepir okrog tega, ali je človek podoba
boga ali pa je bog podoba človeka, mogoč le zato, ker sta oba že vnaprej
267
razumljena kot podobi tehnita, torej z vidika techne in sicer z vidika
specifične, tj. proizvodne veščine.
Obenem pa izstopi tudi svojski položaj filozofa. Bog in človek
sta razložena kot poetična tehnita prav prek filozofije, kar pomeni:
če sta bog in človek tehnita, bitji, ki sta vešči proizvodnje (poezije),
ki se spoznata na proizvodnjo, tedaj je filozof (dialektik), kolikor se
spozna na njuno veščost, na njuno spoznanje, višji od obeh. Od tod
permanentni spor s cerkvijo in državo ali pa visokostno operiranje
z njima, ko se filozofija s Heglom zave same sebe, svoje moči. Filozof
je v platonizmu tehnit vseh tehnitov, poet vseh poetov: tehno-poet.
b) logos, poiesis in techne
Filozofija kot tehnologija razloži vsakršno stvar, vključno z bogom
in človekom. Do vsake stvari je v odnosu kot do nečesa razložljivega,
tj. zvedljivega na nekaj drugega. Vendar filozof ni tako kakor sta bog
ali človek. Ko stvar samo razlaga, njegovo razlaganje ne pomeni pro-
izvajanja same stvari. Filozof le razlaga, kako stvari nastajajo na
osnovi bodisi božje bodisi človekove proizvodne veščine. Razpolaga
s stvarjo samo, medtem ko same stvari ne razlaga. Vse do kraja filo-
zofije, se pravi, vse do današnjih dni, ko se pokaže, da med tehno-
logijo in tehno-poezijo, med ontičnim in ontološkim, ni več razlike.
Da sta se tehnologija in tehnopoezija spojili v tehno-poetologijo. Vsak
poet in vsak tehnit bi hotel biti hkrati že tudi filozof in noben filozof
noče biti več le filozof.
Premik od razlaganja vsega k razpolaganju z vsem je premik
znotraj zavezništva, ki ga tvorijo logos, poiesis in techne in sicer takšen
premik, ki ustreza bistvu tehnike. Tistemu, po čemer in v čemer je
to, kar je. Je to logos? Je to poiesis? Niti eno niti drugo, kajti techne,
poiesis m logos so zavezniki in zato obrat iz bistva tehnike kot razpolož-
ljivosti nikakor ne more biti obrat niti v čisto logiko niti v čisto
poezijo.
Poskus obrata iz razpoložljivosti prek logistike, tj. prek še večje
preračunljivosti, poskus obvladati preračunljivost s poostrenim raz-
polagalnim nadzorom, je epileptičen že sam v sebi; zato je premisleka
vreden le napotek v poiesis.
Ce je platonizmu poiesis zavezana ter na kraju podrejena techne,
kaj bi tedaj pomenila razveza tega zavezništva, utemeljenega na logosu
kot zbiratelju in zbiralcu? Kaj bi bila razvezana, tj. sproščena (osvobo-
jena) poiesis?
Platon določi poiesis na osnovi proizvajalne zmožnosti, sile ali
moči. »Proizvajalna (poietike-) je vsaka zmožnost (dynamin), če se
spomnimo na začetku rečenega, ki postane vzrok (aitia), da ne poprej
bivajoče (me proteron ousin) potlej postane.« (265c) Kaj označuje
ME PROTERON OUSIN? Na kaj se nanaša nikalnica, na čas ali na
bitnost? Ce je bitnost bivajočega toliko kot izgled bivajočega, tedaj
je bitnost tisto vselej navzoče (sedanje) in nikakor ne more biti za-
nikano. Zanikana je lahko le njena časovnost. Kar je razvidno zlasti
iz »na začetku« rečenega: »Kjerkoli kdaj kdo ne poprej bivajoče (me
proteron on) potlej privede (age) do bitnosti (ousian), rečemo, da
privajajoče proizvaja (ton men agonta poiein), privedenec pa je proiz-
veden.« (219b) Proizvajanje ob logičnemu ali praktičnemu pridobivanju,
rokovanju z »že bivajočim in nastalim (213c)«, ima najprej opravka
s še ne bivajočim in/ali s še ne nastalim. Najodločilnejše pri vsem tem
je to, da je bivajoče razumljeno kot nekaj nastalega, tj. privedenega
in proizvedenega. Brž ko je namreč uzrto z vidika techne. Tudi prido-
bitniška veščina, npr. miselno zapopadanje, zato na nek način že pred-
postavlja proizvodno veščino, saj je bivajoče kot že nastalo moralo
imeti nekega proizvajalca oziroma privajalca. Že bivajoče (nastalo)
je tisto, kar je nastalo, kar je bilo »proizvedeno z božjo veščino (poiest-
hai theia techne). Bog je čisti poetični tehnit, človek je delno poetič-
ni delno pridobitniški tehnit. Seveda s tem dodatkom, da se kot filozof
spozna tudi na božje proizvajanje, na poetično tehniko. Kakšno je
božje proizvajanje, kakšno je proizvajanje bivajočega oziroma na-
stalega? »Poraja narava vse naravno iz samodejnega vzroka (aitias
automates) ter brez razumnosti (dianoias) ali prek razuma in božjega
znanja, nastalih iz boga?« (265c) Božje proizvajanje je za razliko
268
od avtomatičnega logično proizvajanje. Logično proizvajanje je »iz-
najditeljsko (mediane)«, takšno, kar ni pognalo kar iz tal, marveč
je bilo vnaprej začrtano. Pri Platonu se zato avtomatično in meha-
nično izključujeta. Najčistejše, božje tehnično proizvajanje je logično
in mehanično.
c) avtomatičnost in mehaničnost
Avtomatično je alogično. Zato Platon zavrne že njemu sodobno
razlago narave kot nečesa samodejnega, kajti to bi pomenilo, da
vlada v naravi čisti nered, da delujejo v njej nerazložljivi vzroki:
vzroki brez vzroka. Vzroki z vzrokom, dvoznačnost te sintagme je
vredna posebne pozornosti, so le tisti vzroki, ki izhajajo iz božje
iznajdljivosti, iz božanske mehaničnosti. Božje proizvajanje kot vzrok
bivajočega (nastalega) ima tudi samo vzrok in sicer prav v bogu.
Božji logos izhaja iz boga samega.
Najčistejše (božje) proizvajanje je logično-mehanično proizvaja-
nje, proizvajanje na osnovi razlogov in iznajdb. To dvoje napravlja pro-
izvajanje za takšno, kakršno po svojem bistvu za Platona je, namreč
za tehnično proizvajanje, za proizvajanje, ki se spozna na to, kar hoče
proizvesti. In takšno mora biti v svoji zasnovi tudi porajanje narave
in v naravi, sicer bi bil človek nasproti samodejnemu (brezvzročnemu)
delovanju narave nemočen. S svojo proizvajalsko, tj. delovno silo
še-ne-bivajočega ne bi mogel privajati v bivajoče.
Se ne bivajoče je še ne proizvedeno, najsi bo po bogu ali človeku.
Toda kako se privajanje iz ne poprej bivajočega v potlej bivajoče
(privedeno) sploh lahko začne? Je proizvajalna zmožnost vzrok ne le
proizvedenega, ampak tudi proizvajanja samega? Ce karkoli prispe
»iz nebivajočnostnega (me ontos) v bivajoče (to on), gre vselej
za vzrok in prav v tem je proizvajanje (Symposion 205c)«; zato poeti
niso le tisti, ki se ukvarjajo z »muziko in metriko«, marveč vsi pri-
vajalci iz nebivajočnostnega v bivajoče. Ker ničesar ne nastane brez
vzroka, je proizvajanje tako ali drugače prisotno v vsem, kar je. Namreč
logično in mehanično proizvajanje, ne avtomatično. Ali pa to že pomeni,
da je proizvajanje vzrok kot tak in v celoti? Da je proizvajanje tudi
vzrok samega sebe?
Znova se je treba obrniti k vprašanju: kaj je nebivajočnost? In
zakaj Platon razliko med nebivajočnostnim in bivajočim dopolni z
razliko med poprej in potlej? Obenem ostaja odprto vprašanje ne
toliko o pomenu Platonove razširitve imena poiesis, kolikor o pomenu
tega, da sta »muzika in metrika«, glasba in pesništvo, mimogrede raz-
ložena kot privajanje iz nebivajočnostnega v bivajoče, torej v okviru
problema biti.
O tem, kaj je nebivajoče, je v Sofistu dosti govora, kajti možnost
sofista utemelji Platon ravno na obstoju nebivajočega (neresničnega):
kakor je nebivajoče dejanski korelat bivajočega, tako je sofist dejanski
korelat filozofa. Ni nekaj samovoljnega in izmišljenega. Oziroma, če
sledimo Platonovi misli: kohkor obstaja sofist in njegove napačne
misli, ne more držati Parmenidovo prepričanje, da je mogoče misliti
le bivajoče, marveč je mogoče in celo lažje misliti prav nebivajoče
in to mišljenje nebivajočega je potlej nenamišljeno napačno mišljenje.
Ce pa je nebivajoče mogoče misliti, na nek način videti, tedaj
ima tudi nek svoj izgled, neko svojo bit: »to me on einai (237a)«. Ta
Platonova hipoteza v pomenu predpostavke je tisto, kar platonizem
šele zares napravi za platonizem. Vse drugo je nekaj drugotnega. Kajti
brez tega ne bi bila možna nikakršna dialektika, nikakršna ideologija,
nikakršna tehnologija.
č) chora: nebivajoče in nič
Gre za Platonovo utemeljitev nebivajočega kot načina biti. Nebi-
vajoče je vidik biti in ne nič. V nadaljevanju bom skušal prikazati,
kakšna prelomnica je s tem nastala med Parmenidom in Platonom,
med mišljenjem, ki ga je bilo groza niča in med mišljenjem, ki si
je nič, s tem, da si ga je pretvorilo v nebivajoče, skušalo podrediti.
Prikazati, kaj se je zgodilo z ubojem »očeta Parmenida (241d)«. In
269
dokazati, da je vprašanje po smislu biti mogoče samo iz kroga, ka-
terega središče je bit in na obodnici katerega se nič kaže kot nebi-
vajoče.
Na kratko formulirana se Platonova misel glasi takole: »Če pra-
vimo nebivajoče (to me on), ni rečeno, kakor se zdi, nekaj nebivajo-
čostnemu nasprotnega (enantion), marveč le drugačnega (heteron).« Ka-
kor ne-veliko ni nujno majhno in je na nek način bližje velikemu kot
majhnemu, ki je v nasprotje velikega, tako ne-bivajoče ostaja v območju
bivajočega, v bližini bivajočega v njegovi bivajočosti. Ne-bivajoče je
torej razumljeno iz zanikanja, »Ce je uporabljeno zanikanje (apophasis),
ni rečeno, da označuje nasprotje, temveč spredaj postavljeno označuje
le nekaj drugačnega od njemu sledečih imen oziroma stvari, katerih
imena so izgovorjena izza nikalnice.« (257c) Nič je, kakor reče na
vrhuncu platonizma Hegel, zmeraj nič nečesa, določni in določeni
nič. Neveliko ni veliko, toda vseeno je.
Nebivajoče ima potemtakem svojo lastno naravo kakor vse drugo
bivajoče in ga je zato treba »prištevati kot en vidik (eidos) med
mnoštvo bivajočostnega (258c)«, Nebivajoče je pojem (zapopadek),
nekaj logičnega, kot vse drugo bivajočostno.
Heterogenost nebivajočega glede na bivajoče nebivajoče ne na-
pravlja za nasprotje bivajočega, ga ne potiska v protislovje z njim,
marveč ravno narobe, napravlja ga za nekaj homolognega z bivajočim,
Nebivajoče je zanikanje bivajočega v pomenu manka tega in takšnega
bivajočega in prav zaradi tega to nebivajoče lahko vsak čas postane
to in takšno bivajoče. S pomočjo proizvajanja.
Povsem jasno izstopijo posledice takšne Platonove logično-episte-
mološke zareze v kosmologiji, v Timaiosu. Tisto anonimno heterogeno,
tj. nebivajoče dobi tu ime chora. Čeprav »težaven in temačen vidik
(49a)«, je chora vendarle prav vidik (eidos); toliko kot nebivajoče sicer,
toda z določenim izgledom.
Razumljivo je zato, da se Platon takoj vpraša: »Kot kakšno zmož-
nost in naravo (dynamin kata physin) posedujoče naj jo torej privza-
memo?« Odgovor: »Predvsem to, da je za vsakršno nastajanje (geneseos)
sprejemalka in dojilja.« Skratka: rejnica. Iz katere vse, kar nastane,
vznikne in ob preminitvi vanjo spet ponikne. V tem je njena zmožnost
in njena narava. Toda če sama ni nič nastalega, saj vse, kar nastane,
nastane prav iz nje, kako je kljub temu tudi ob njej mogoče govoriti
o izgledu? Ali nima izgleda le nekaj nastalega: bivajoče?
Izgled za Platona ni nikdar zgolj in predvsem oblika. Zlato dobi
lahko pri oblikovanju različne oblike (shemata), pa vendar v vseh
oblikah ostaja zlato; ima izgled zlata. Zato je nekaj čutnega: otiplji-
vega, vidljivega, itd. Chora pa je nekakšno nečutno zlato, tista »snov«,
ki je izza vsakršnega čutno otipljivega ali vidljivega in tisti prostor,
v katerem se šele lahko namesti karkoli prostorninskega. Zato je s
čutnimi očmi ni mogoče nikdar ugledati. Vidimo le ogenj, zemljo,
vodo, zrak in zlato, ki že imajo neko obliko. Chora pa je izza vsega
tega in zato kot taka brezoblična: zato jo je mogoče ugledati le
z nadčutnimi očmi. Izgled brezobličnosti, ki ga ima, je izgled, ki ga
lahko ugleda le misel.
Chora kot skrajno bivajočostno nebivajoče je korelat boga kot
skrajno bivajočostno bivajočega. Theion je oče, chora mati in kosmos
je njun otrok. Proizvod očeta in rojenec matere.
Vendar zadeva ni tako preprosta. Oče in mati sta dokaj čudni
bitji. Mati je »brezobličnega (amorphon) in nevidljivega izgleda (ama-
raton eidos), sprejemljivega za vse, na najbolj nedostopen način ude-
ležljivega v mišljenju in skrajno težko razložljivega (51b)«. Na robu
logosa. Pa tudi na robu telesnega. Oče, ki oplodi mater tako, da jo
shematizira z izgledi in odnosi, je na čuden način nekaj od matere
še bolj praznega. Kot »proizvajalec (poitein) in oče (28c)« v eni osebi,
pri čemer je oče podrejen proizvajalcu, je praznih rok, dokler ninia
orodja in dokler nima tistega, na kar se pri proizvajanju ozira in
kar je na nek način zato ne le pred proizvajanjem, ampak tudi pred
proizvajalcem kot proizvajalcem. Gre za problem, po »kakšnem vzorcu
bo stesal (ton paradeigmaton o tektai nomeno) izdelovalec vesolja
(28c)« vesolje, da bo to vesolje res kozmos, nekaj lepega, tj. simetričnega,
ne pa asimetričnega. Kot oče-proizvajalec je bog predvsem arhitekt
oziroma tehnit: v prvotncjšem pomenu besede in povedano slovensko,
grška in slovenska beseda imata isti koren, tesar. Tesar teše po nekem
270
vzorcu, ki se med delom ne sme poljubno spreminjati, marveč mora
vseskoz nuditi isti vzgled oziroma izgled. To pa ima določene posle-
dice kajpada tudi za mater. Chora kot korelat očeta-proizvajalca ni
le mati, ampak tudi in predvsem pogoj (tvarina in prostor) proiz-
vajanja.
Zasnovana je potemtakem predvsem s poetično-tehničnega vidika in
delati iz nje prostor predproizvodnosti proizvajanja (Derrida) oziroma
prostor predoznačevalnega procesa (Kristeva) ne pomeni dekonstruk-
cije, marveč le eno izmed postheglovskih rekonstrukciji platonizma.
Seveda »funkcionira chora po nujnosti, ki ni zakon boga (Kristeva:
La révolution du langage poetique, str. 25)«, toda le zaradi tega, ker
sta tako božji zakon (mehanični logos) kot tvarna nujnost (avtomatična
dynamis) funkciji tehničnega proizvajanja «.Kajti kozmos je bil v
svojem nastanku porojen kot mešanica iz združitve nujnosti in uma
(47c)«. Kakor bog kot ustvarjalec stvari v tvarini na umen (tehnološki)
način ni tvorec niti vsebine uma (izgledov in odnosov) niti prostorske
tvarine, marveč je le pre-tvornik med njima, tako je po nujnosti
(samogibno) nastala tvarina po drugi plati v svoji zmožnosti, tj. na
sebi sami, že tvarina pre-tvaranja v stvar. Kakor je theion metafora
za meta-physis, tako je chora metonimija za hypo-physis. Onstran
in tostran bitnosti bivajočega, več in manj kot bivajoče, to dvoje šele
da bivajoče, physis kot kosmos. Idea in chora sta enakoizvorni. Zato je
sicer mogoče reči, da oblika prisotnosti oziroma prisotnost oblike »že
predpostavljata vtis v mater (Derrida: La pharmacie de Platon, Tel
Quel, 32—33, str. 45)«, toda s tem še ni ničesar odločeno ne o naknad-
nosti ali proizvedenosti idej ne o idejah kot takih sploh. Derrida se
do Platonove problematike idej namreč sploh ne povzpne, saj vse za-
ključke izvede na osnovi tega, da ne loči med idejo in formo. Vpis ali
vtisk namreč res zadeva obliko (morphe, shema), ne zadeva pa ideje
(idea). Tako idea kot chora sta čutno nevidljivi predpostavki oblike
prisotnosti; ravno to pa pomeni, da oblika navzočnosti oziroma
navzočnost ne predpostavljata vtiska, marveč sta z njim istovetni:
morphe je isto kot shema oziroma typos. Navzoča oblika je vselej
že neki obris, neka črta ali črka. Ce potlej so-sledje idea-shema obr-
nemo, tako da dobi sled (vtisk, vpis) prednostno mesto, poteza, ki jo
je dovolj razločno potegnil Nietzsche, dobimo pač zrcalno ali celo
ekranizirano sliko platonizma, ne da bi se zato kaj približali že tudi
tistemu, kar je izza.
Da bi se približali tistemu, kar je izza, moramo biti nekoliko po-
časnejši, tudi v branju Platona. Torej še enkrat: kaj je chora? Platon
v odgovoru sestopa iz sfere nadbivajočnostnega prek sfere bivajoč-
nega do sfere podbivajočnostnega, oziroma nebivajočnega glede na
običajni pomen bivajočega. »Ker je tako, naj povzamemo, da je homo-
logno s tem prvi vidik (eidos), nenastal in neminljiv, ki niti od
drugod ne dobiva kaj vase niti ne prihaja v drugo, nevidljiv (aoraton)
in tudi sicer nezačutljiv (anaistheton), tisti, katerega motrenje pripada
mišljenju; drugo pa mu je homonimno in podobno, toda čutno, na-
stalo, vselej spreminjajoče se, ki se na nekem kraju porodi in spet
izgine, dojemljivo prek s čutenjem povezanega mnenja; potem je tretji
bivajoči rod (genos on) vselejšnjega prostora (choras), nesprejemljivega
za minevanje, nudečega mesta vsemu nastajajočemu, ki zaradi neza-
čutljivosti ni zapopadljiv na reden način, zato komaj verjeten; ob tem se
zaglejmo kot v sanjarjenju ter povejmo, da vsako bivajoče nujno biva
na nekem mestu (topos) ter zavzame nek prostor (choran), tisto, kar
ai na tak način ne na zemlji ne na nebu, pa ni nič (ouden einai)«.
Tisto zares neoštevilčeno, pred čemer in zaradi česar je napravljena
cela konstrukcija, je nič. Chora kot nebivajoče, a še zmeraj vidik
biti, je biti so-rodna. Zato nekako, čeprav mimo vseh siceršnjih na-
činov mišljenja, vendar zapopadljiva: alogično logična. Zato ni le
na robu logosa in biti, ampak je predvsem rob obrambnega zidu pred
ničem.
Chora ni nič; je sicer nekaj heterogenega glede na bit, toda ne
nekaj zoperstavljenega, kajti to, čemu je zoperstavljena skupaj z bitjo,
je nič. Ousia in chora sta združeni zoper nič in v tem je njuna drugače
komaj verjetna in pravzaprav nezaslišna sorodnost. Platon nadaljuje:
»Ugotavljajoč vse to, in drugo temu sorodnega (adelfa), tudi glede
nespečnostne resničnostne narave na osnovi takšnega sanjarenja
celo budni nismo zmožni reči resničnega, kajti sami sliki vendarle
271
ne pripada tisto samo, ob čemer je nastala, marveč je vselej prenesena
videznost (Phantasma) drugega in zaradi tega kot nastala sega v drugo,
se drži kakorkoli bitnosti ali pa sploh ni ničesar; bivajočostno bivajoče
podpira natančna resnična govorica (akribeias alethes logos): če je
tole (ti to) kot neko drugo (allo), toda drugo, noben od obeh nikdar
ne more postati v nobenem drugem isto, da bi bilo nastalo obenem
isto in dvoje«. (52d) Tako je Parmenidova prepoved dokončno prelom-
ljena, čeprav na dvoumen in dvomljiv način. Prelomljena zato, da bi
bila lahko izvršena zapoved: to eon esti.
Biva bivajočno in razen tega nič. Isto je misliti in biti, zato niča,
ki se ga ne da misliti, ni. Toda, če: bit biva, zakaj potem ne tudi: nič
niči? Ali pa: če nič ne niči, tudi bit ne biva!
Platon prelomi Parmenidovo besedo lahko le ob predpostavki, da
so »bili bivajoče, prostor in nastajanje (on te kal choran kai genesin),
preden je nastalo nebo (52d)«. Ta preden (prin), ta predčasovni prej,
kajti čas je nastal hkrati z nebom, torej ta predčasovni čas, je prvi
prelom Parmenidove besede. Drugi prelom je ona »trojna trojica«,
kajti za Parmenida to sploh ni nikakršna trojica, marveč nekaj enega
in istega: bit. Zato pa Platonovo bivajoče vzvratno nikakor ni isto-
vetno z bitjo Parmenida.
Zaradi tega Parmenidovo nebivajoče kot nič tudi nima ničesar
opraviti s Platonovim nebivajočim kot načinom biti. Chora, za Platona
ime bivajočostno nebivajočega, se pri Parmenidu kot gosta in težka,
nevidna tema vklaplja v bivajočo bit in zato ni drugačna od biti,
tnarveč od luči. »Ker pa je bilo vse imenovano luč in tema ter sta
JK) svojskih močeh (kata sphetaras dynameis) pri tem in onem, je
vse polno obenem luči in nevidne teme; sta obojestransko enaki (ison),
ker čez nobeno od obeh ni nič.« (Frgt. 9) Luč in tema sta nasproti niču
enako močni in zato obe bivata v biti in iz biti. Kakor Parmenid pri-
spodobično pove v frgt 12: »v sredi pa je boginja (daimon: dajalec),
ki vse upravlja (kybernai)«. Bit kot demonični kibernetik igra drugo
in drugačno igro od tiste, kakršno si je naložil v svoji biti (poetični
tehnik. Zato kibernetika in tehnika nikakor nista nekaj enega in istega:
kibernetika je zmeraj že tostran ali onstran tehnike.
Luč in tema sta, torej v tej svoji biti, neločljiva. Ločiti ju »po
stasu (demás) kot nasprotji (tantis) in postaviti njuni značilnosti raz-
mejeno (choris) drago ob drago (frgt 8)«, obravnavati ju kot dva
»lika (morphas)« ter pri tem en lik, namreč temo, imeti za nekaj
»manj bivajočnostnega«, je za Parmenida docela zmotno, saj glede na
bit ni nikakršnega več ali manj. Vpeljava nasprotja med lučjo in temo,
med bolj in manj ali med najbolj in najmanj bivajočim zgolj zastre
nepremostljivost nasprotja med bitjo in ničem.
d) umor očeta Parmenida
Platon se Parmenidovi prepovedi razločevanja med manj-bolj in
manj-najmanj bivajočim upre z razliko med nasprotnim in drugačnim:
»Nam naj tedaj nihče ne reče, da smo prikazali nebivajoče kot na-
sprotje bivajočnostnemu ter da smo potlej skušali trditi, kako biva.
Kajti že dolgo tega si več ne želim (charein) ukvarjati z njegovim na-
sprotjem, če biva ali nebiva in če je umljiv ali pa povsem neumljiv
(alogon). Kar pa smo zdaj orisali, da namreč nebivajoče je, to naj
kdo na prepričljiv način zavrne, če je rečeno nepravilno, dokler pa
tega ne zmore, naj tako kot mi prizna, da se pojma (gene) prepletata
drug z drugim in da bivajoče in drugačno nastopata v vsem in drugo
v drugem, tako da drugačno zaradi deleženja na bivajočnostnem biva
prek tega deleženja,, ni pa to, na čemer deleži, marveč nekaj dragač-
nega od njega; ker je drugačno od bivajočnostno bivajočega, je očitno
docela nujno nebivajoče. In bivajoče je zaradi deleženja na drugačnem
spet drugačno od vseh drugih rodov in kot drugačno od vseh njih ni
ničesar ne od vsakega od njih ne od vseh drugih skupaj, temveč le
ono samo. Tako da bivajoče povsem brezprizivno na tisoč in deset-
tisoč načinov ne biva, kakor tudi vse drugo, samo ali skupaj z vsem,
na mnogo načinov biva in na mnogo načinov ne biva.« (Sophist 259a)
Že davno, že na začetku, je Platon torej obšel nič, izpolnil Parmenidovo
zapoved. Nihče nima zato pravice reči, da je bila kdajkoli prelomljena
beseda očeta. Kajti nebivajoče, o katerem da govori, ni nasprotno
272
bivajočnostno bivajočemu, ni nič, marveč le drugačno od bivajočnostno
bivajočega. Skratka: nebivajočnostno bivajoče. Bivajočnostno in ne-
bivajočnostno bivajoče potem skupaj tvorita nasprotje niču.
Cemu potlej ves spor? Od kod ta mešanica zmagoslavja in krivde
v razmerju do očeta Parmenida?
Od tod, ker Platon Parmenidovo besedo jemlje preveč dobesedno.
Platona nič sploh nič ne briga. Takšne brezbrižnosti pa pri Parmenidu
seveda ni najti. Prav narobe. Glavna Parmenidova skrb je ravno nič:
kako izpričati nevarnost njegove ničevosti, njegove nedoumljivosti. Pla-
ton pa se dela ravnodušnega. Ali nič biva ali ne biva, ali je logičen
ali alogičen, razrešitev te dileme da ni več v okviru njegovih želja.
Da se je tej želji odrekel. Zakaj?
Zakaj se Platon odpove želji, ki je gnala Parmenida? S čim nado-
mesti očetovo željo? Očetovo najvišjo in poslednjo željo?
Željo more zamenjati le druga in drugačna želja. Toda ne želja
drugega. Želja je vsakokrat moja želja. Želim sicer željo drugega,
vendar želja drugega, torej druga in ne moja želja, ko se z njo srečam,
ni več želja, marveč zahteva: zapoved. Tako se je Platon znašel v
precepu med željo drugega in med svojo lastno željo. V precepu, ki
je bil toliko hujši, ker je lastna želja vendarle zmeraj želja drugega
in ker gre v obeh željah, čeprav ne za eno, vendarle za isto.
Želja drugega, postavljena nasproti meni kot zapoved: je bit, torej
kot prepoved: niča ni, iz česar zveni: midva sva eno, označuje zahtevo,
naj se odrečem svoji različnosti in drugačnosti: naj se odpovem sa-
memu sebi. In ko vračam željo, vračam tudi zahtevo. Zato od nekdaj
velja kot najvišja potrditev velike ljubezni skupni samomor zaljub-
ljencev: njuno samouničenje; iz zamisli in možnosti: skupaj živeti in
umreti, prihaja nesmiselna in nemogoča želja: skupaj umreti in potem
živeti. Očarljiva grozljivost te želje ne spodriva le razočaranj vsak-
danjega življenja, ampak napravlja znosno tudi grozo niča.
Znosna groza zgolj niča je prenesena groza. Prenesenost pomeni,
da obstaja groza le v prenesenem pomenu: da ni ene in iste groze.
Groza zgolj niča je vselej, t.j. za vsakogar, druga in drugačna groza.
Ne narod, vsakdo si bo sodbo pisal sam. Pisal, ne podedoval. Groze
zgolj niča ne more iztisniti nobena oporoka in nobeno izročilo. Noben
predpis. Vnaprejšnjega vtisa ni. Ni vnaprejšnjega prenosa zgolj niča.
Rešitve ni in ni; vnaprejšnje zato toliko manj.
Ena je groza sicer (Kosovel), ta groza je: biti; toda groza: biti
ni groza biti, marveč groza zgolj niča. Ista groza zgolj niča je ena
groza, groza: biti; prav zato ni ena in ista, temveč vsakokrat ista in
hkrati druga pa drugačna. Biti je eno, kako biti, je drugo. Biti in smisla
biti se ne da izenačiti. Med njima je neodpravljiva razlika: razpor.
Pred tem razporom se vsakdo znajde sam. Sam ga bo, če ga bo, tudi
prestal: našel smisel biti. Ter ponovil: isto je misliti in biti. Isto sta
biti in smisel biti.
Se pravi: nista eno. Premostitev za nikogar ni enaka. Rešitve ni in ni.
Ni Rešitve. Težnja po izenačitvi biti in smisla biti, težnja po odrešitvi
pred grozo zgolj niča, živa od Parmenida do Heideggerja, izhaja iz želje
po eni in isti grozi. Iz želje, da bi bila groza zgolj niča groza biti in
da bi jo bilo torej mogoče ne le prenašati, ampak tudi misliti: po
potrebi odmisliti ali primisliti. Od tod domislek čistega mišljenja:
mišljenje mišljenja ali bitno, biti odgovarjajoče mišljenje.
Beg pred grozo, da groze ni, da ni čistega užitka, ker sta le prene-
sena groza in premaknjeni užitek, po nobeni poti ne pelje iz raz-
merja do groze zgolj niča: ne po poti izleta ne po poti utopitve.
Razmerje, razpor biti in smisla biti prestajamo in prenašamo. Tako
ali drugače. Zato tudi Platon svoje želje ni mogel razumeti kot iste
s Parmenidovo željo, marveč je Parmenidovo premostitev razpora med
bitjo in smislom biti, Parmenidov prenos groze zgolj niča sprejel ne
le kot »prepoved (apeipon)«, ampak predvsem kot zabranjeno skrivnost.
Izraz apo-rreseos, ki ga Platon rabi v Sofistu (258c), namreč poudarja
ne toliko zapoved samo, kolikor tisto prepovedano: zabranjeno in
skrivnostno. O čemer je treba molčati. Cesar se ne smemo dotakniti
in s čemer torej nimamo izkušenj. Platon se odloči, da se tej skušnjavi
ne upre, temveč da bo šel »naprej (prosthen)«, da bo preiskal skriv-
nostno območje prepovedanega.
Pojem napredka je potemtakem vcepljen v mišljenje že na začetku
filozofije. Napredek je prekršitev zapovedi: odpoved prepovedi. Ker pa
273
je ta odpoved poslušnosti že postavljeni postavi hkrati odpoved želji
po razkritju tega, ali nič biva ali ne, se napredovanje v prepovedano
območje dogaja na način neizrečenega nazadovanja. Napredek je v
ločitvi med ničem in nebivajočim, med nasprotnim in drugačnim
od biti. Nazadovanje je v hkratnem zabrisu Parmenidovega razliko-
vanja med bitjo ter med prisotnim (pareonta) in odsotnim (apeonta).
S Platonom se tako začenja za filozofijo značilna zmeda, neločevanje
med ničem in odsotnim (nebivajočim, mankom biti): nič je zmeraj
nič nečesa (Hegel), torej zanikanje oz. manko.
d) kibernetika sotnosti: igra pri-in4>d-sotnosti
Za Parmenida sta prisotno in odsotno načina biti. Odsotno (tema)
je zato prav tako daleč od niča kot prisotno (luč). Zato pa biti prav tako
blizu. Odsotno (tema) ni podrejeno prisotnemu (luči), kakor je pri
Platonu obvladovana chora, marveč je oboje upravljano po biti. Gre
za razliko med krateo (vladam, gospodujem) in med kybernao (krma-
rim, upravljam). Za razliko med filozofskim tehno-kratskim nasiljem
luči (izgleda) nad temo in med predfilozofsko kibernetsko igro svet-
lobe in teme.
To razliko je moč opaziti najprej. Ker je prva razlika in ker je
edino ob njej mogoče različnost poudariti brez zadržkov. Največ
poudarka tej različnosti je posvetil E. Fink. Pripravo sta izvedla K.
Reinhardt (1916) in K. Reizler s svojim novim (1933) prevodom Par-
menida (Parmenides, Frankfurt, 1970); podrobnejše informacije o tem
je najti v Pogovoru H.-G. Gadamerja. Namreč v okviru Parmenidove
prepovedi: niča ni. S takšnimi ali drugačnimi izgovori nič tako pre-
puščajo molku. Še takšno naglaševanje drugosti in drugačnosti teme
(gonov, strasti, zemeljski) ne more preglasiti tega, da gre pri vsem
tem navsezadnje vendarle za drugo-bit in ne za nič. Samo- razlo-
čevanje med subjektivitetno in pred ali podsubjektivitetno drugobitjo
je drugotnega pomena ter lahko seže najdalje ravno do kibernetične
igre s svetlobo in teme, s prisotnim in odsotnim.
Heterogenost slej ko prej ostaja platonistični (metafizični) ter-
min. Pojem, ki naj bi tvoril zapornico pred navalom niča. Oporo pred
udarci niča, ki ne prihajajo od zunaj, marveč od povsod. Strah je
okrog in okrog votel, na sredi ga pa nič ni. Tu na sredi čaka groza
zgolj niča. Misel misli: isto je misliti in biti, isto je misel in mišljeno,
toda nič ni mišljen, ni tisto mišljeno. Tisto mišljeno je ne-bivajoče.
Manko bivajočostno bivajočega. Niča se ne da misliti. V tem je resnica
Parmenida. Vendar to ne pomeni, da se ga zato da zanikati. Narobe.
To pomeni, da se ga ravno zato ne da zanikati. Kajti zanikanje je
oblika mišljenja in se nanaša, v čemer je resnica Platona, na bivajoče.
Ni zanikan nič, marveč je zanikano bivajoče. Pa spet ne v njegovi
biti, temveč v njegovi pri-sotnosti.
Nič ni niti prisoten niti odsoten. Odsotno ali prisotno je neko bi-
vajoče v svoji biti. O niču ne vemo nič. Ne vemo, kaj pomeni ta beseda.
Nič je označevalec brez označenca. Nič ne označuje. Reči, da nič ni,
ne pomeni, da ni niča. Pomeni, da je bil strah odveč, da gre verjetno
le za tesnobo in da s e je v njej zdramila groza. Brez vzroka. Kajti,
da nič ni, pomeni obenem tudi to, da vse skupaj ni nič: vsa pričako-
vanja so bila zaman, kolikor ni nekaj dalo ravno pričakovanje. Nič ni:
groza, da ni groze. Da je vselej že ponuđeno nekaj drugega.
Zato, ker se ji ne moremo izmakniti tako, da bi jo zapopadli,
je groza strašnejša od strahu (Cankar). Že strah popade človeka, tesnoba
se ga prime, groza ga prevzame in drži. Objela in zajela ga je v trenutku,
ko je postal človek. Ko se zave. Groza zgolj niča človeka čaka na
kraju njegove človečnosti. Kako je tedaj: se človek zave, ko ga zajame
groza ali ga zajame groza, ko se zave?
Kako vemo za nič, če o njem ne vemo nič? Ne vemo. Toda želimo
vedeti. Četudi se tej želji, kakor se je Platon (in z njim vsa meta-
fizika), odpovemo. Razlika med željo in vedenjem, razpor biti in miš-
ljenja, cepi našo samozavest, nas žene v prestopek in nam s tem
hkrati pošilja vest. Samozavest bi lahko vzdržala v sebi le, če ji ne
bi bilo treba ničesar prestopiti in če ne bi bilo treba sprejeti nikakršne
vesti. Vest in samozavest se izključujeta. Stiska človeka izhaja od tod,
ker ga vest in samozavest trgata narazen. V tesnobi te stiske se razpira
274
razpoka želje in vedenja, v kateri nas zajema groza zgolj niča. Veliki
prevarant Sokrat je našel uteho pred svojo vestjo v smrti. Prazna
samozavest onega: vem, da nič ne vem, je prerazumljiva, da bi lahko
vzdržala pred grozo zgolj niča.
Kakšno vedenje neki? Prej neka želja. Nezavedenje tega, da človek
ve za nič. Da ga groza zgolj niča zajema kot želja smrti. Kot želja po
smrti in kot posmrtna želja. Nezavedno vedenje, želja, ki se je ne da
zatreti, ve za nič, ker se ne meni za resnico. Resnica: neskritost, ki
razkriva vse, da bi skrila nič. Kdor govori resnico, nič ne skriva, ker
skriva nič. Zato tisti, ki govori resnico, resnico sicer govori, toda po
resnici ne pove. Pove kvečjemu po pravici. Ker skriva v sebi nič, se
po resnici ne da povedati nič, saj je vse že povedano z resnico samo.
Povedano in vedeno. Ni razmaka med resnico in vedenjem, marveč
med resnico (vedenjem) in željo. Ko želja ta razmak prestopi, stopi na
resnico. Ne meneč se za resnico, hoče nemogoče: vse ali nič Dokler
resnica (vedenje) ne popusti in se želja, končno iz oči v oči z grozo
zgolj niča, znajde pred nevzdržnostjo same sebe. Ne potlači vedenje
želje, marveč se želja sama stlači v trenutku, ko potisne vedenje.
Se stlači, stisne in prerine. Neznostnost groze zgolj niča prenese tako,
da se izpred nje znova izmakne v območje resnice, v območje vse-
vednosti in njej lastnega hotenja: vse ali nič.
Ker pa je vse resnica, skrivalka niča, ker je vse videz in razen tega
nič, dilema med vsem in ničem ni toliko lažna, kolikor diletantska.
Prav postavljena, strokovno preračunana in k uspehu vodeča dilema,
je dilema: denar ali življenje; pri rokovnjačih in rokohitrcih sodob-
nosti, psihoanalitikih, za primerno odškodnino seveda, lahko dobimo
podrobnejše instrukcije. Med vsem in ničem takšne dileme ni. Zahteva:
vse ali nič, vselej dopoveduje: bili smo nič, bodimo vse. To zahtevo
ima lahko za dilemo le tisti diletant, ki misli, da zahteva po: bodimo
vse, pomeni: vse hočemo imeti. Toda takšna spletka je mreža, v katero
se je sam zapletel. Vse imeti in nič biti ter nič imeti in vse biti, to
je skušnjava želje. Dilema je nasprotno: vse imeti in biti vse. Eno
ali drugo, ne pa oboje hkrati. Duša tu vsekakor ima izbiro, toda telo
je nima. Nič čudnega, da psiho-analitikom zato trn v peti predstavlja
ravno duša. Duša izbira, telo pobira.
Nadebudni antimetafizik bo na tem mestu ugovarjal, češ: duša in
telo, to sta vendarle metafizični (platonistični) besedi, in kaj tedaj delata
tu, na izvoru metafizike. Ugovor je neupravičen, kajti ti dve »metafi-
zični« besedi sta metafizični le znotraj metafizike, znotraj določenega
metafizičnega sistema. Sama na sebi, tj. kot beseda vsakdanje govo-
rice, kolikor ni vsakdanjost sama že metafizična, nobena beseda ni
metafizična. Metafizična je kot termin. V njeni izenačitvi s posebej iz
sistema in za sistem skovanimi termini, npr. s kajstvom itd. Verjeti
metafiziki, da so te in te besede njena lastnina, pomeni zato le nasesti
še eni izmed njenih zvijač. Se enkrat: nobena beseda ni last metafizike.
Se tistih, ki si jih je sama izmislila, se jo da razlastiti. Jim vzeti
njihov fiksirani pomen. Nasesti metafiziki namreč pomeni, da besedi
kot sta duša in telo pripadata vnaprejšnjim označencem, da sta izraz
določenih idej. Da so besede kot označevalci le izraz označencev. Pred-
vsem pa to, da so znaki. Da neizogibno nekaj označujejo, da so neizbežno
označevalci s korelativnim označencem. Toda beseda ,tudi beseda duša
ali beseda telo, najpoprej ni niti znak niti označevalec, marveč neznanka.
Neznanka, ki označuje le sebe samo. Ki torej ne označuje nič in
ni znak ničesar. Toda ali je mogoče besedo kot že obstoječi znak, kot
termin metafizike, spremeniti v neznanko? Ne, izgubljene nedolžnosti ni
mogoče vrniti. Ce je metafizika poskrbela za odvzem nedolžnosti, po-
tem je samo moja lastna nedolžnost kriva, če z besedo ravnam kot
z neznanko, ki za seboj še nima nobene izkušnje. Besede so metafi-
zično izkustvo dale skozi in zato jih moramo sprejeti, kajti odpovedati
se jim ne moremo, le takšne, kakršne so: kot znake, kot termine.
Kolikor pa so termini oziroma znaki to, kar so, samo kot momenti
sistema oziroma elementi strukture, je pomen besede odvisen ne le
od njenega mesta v strukturi (sistemu), ampak predvsem od obstoja
takšnega ali drugačnega sistema; če vzamemo, da so različni sistemi
le substrukture metafizike. Seveda se s to ugotovitvijo nismo nikamor
premaknili, saj je v njej prišlo le do samoizpostavitve metafizične
strukture, kar je razvidno iz tega, da je govor o pomenu besede in
ne o besedi. Gre še zgolj za vpogled v to, da nam že sama metafizika
275
omogoča, z izpostavitvijo razlike med svojo strukturo in med variant-
nimi substrukturami (sistemi in antisistemi), pregled nad obstoječimi in
z njo vzpostavljenimi razlikami in nasprotji; zlasti pa nad nosilci teh
razlik in nasprotij. Težava nastopi ob ugotavljanju, kdo (kaj) je nosilec
razlik in nasprotij. Je to struktura ali pa so to elementi strukture?
Kako ugotoviti za takšni besedi, kakršni sem uporabil zgoraj, za
besedi »nedolžnost« in »izkušenost«, ali spadata v metafizično struk-
turo ali ne, ali je med njima nasprotje ali ne. Ali se je začela meta-
fizična struktura na nasprotju med njima ali pa sta bili vpeti v na-
sprotje šele z vidika metafizične strukture? Na določen način so ta
vprašanja nesmiselna, kajti če je med tema dvema besedama obsta-
jalo nasprotje (opozicija), če seveda sploh obstaja, že pred strukturo,
tedaj je bila tudi struktura že tu. Opozicija in struktura sta korela-
tivna pojma. Torej je treba vprašati drugače: sta ti dve besedi sploh
kdaj bili, si ju je sploh mogoče zamisliti v kakšnem drugačnem ko
v opozicionalnem odnosu? In še stopnjo nazaj: je med njima sploh
kakšen neposreden odnos. Vprašanje, ki se približuje onemu vprašanju
po tem, če ti dve besedi sploh spadata v seznam z metafizično strukturo
zajetih besed.
Derridajeva »logika paleonimije«, ki naj bi v to problematiko
vnesla določen red, ostaja preveč dorečena v svoji nedorečenosti. »Zelo
shematično: kaka opozicija metafizičnih pojmov (npr. govor-pisava,
prisotnost-odsotnost, itd.) ni nikdar soočenje dveh terminov, temveč
hierarhija in red subordinacije. Dekonstrukcija se ne more omejiti na
nevtralizacijo ali zakoračiti neposredno v njo: prek dvojne kretjne,
dvojne znanosti, dvojne pisave mora prakticirati (pratiquer: udejaniti)
sprevrnitev klasične opozicije in občo premestitev sistema. Edinole
ob takšnem pogoju si dekonstrukcija lahko priskrbi sredstva za inter-
vencijo v polju opozicij, ki ga kritizira in ki je tudi polje ne-diskur
zivnih sil. Po drugi plati vsak pojem spada v kako sistematično verigo
in sam konstituira sistem predikatov. Ni nikakršnega metafizičnega
pojma po sebi. Obstaja delo — metafizično ali ne — na pojmovnih
sistemih. Dekonstrukcija ne sestoji iz prehajanja od enega pojma k
drugemu, temveč iz sprevračanja in premeščanja pojmovnega reda,
kakor tudi reda, ki ni pojmoven, se pa na njem artikulira.« (J. Derrida,
Marges de la philosophie, Paris 1972, str. 393) Prvič, res ni, kakor smo
videli, kakega metafizičnega pojma po sebi ali na sebi, toda so pojmi,
ki so le po metafiziki, ki jih je proizvedla npr. sholastika (quiditas itd.).
Ki torej izven prav določene definicije ničesar ne pomenijo. Drugič,
res je, da pojmovni red lahko sprevračamo in premeščamo, toda tedaj
se zgodi to, da nam zakrnijo sami pojmi, kar se najbolj jasno pokaže
ravno pri Derridaju: pojem biti, tj. pomen biti kot prisotnosti, spre-
vrača in premešča kot dano dejstvo.
Sprevrnitev klasične opozicije prisotnost/odsotnost in obča pre-
mestitev sistema biti kot prisotnosti enostavno nista operaciji, ki bi se
lahko odvijali hkrati ali se celo dopolnjevali. Isto velja, se pravi: ne
velja, za opozicijo (!:1) metafizičnih (!:2) pojmov (!:3) govor-pisava.
Tročlena sintagma že nakazuje sprepletenost in premešanost redu-
dančnih oznak, ki se potlej pokažeta tudi neposredno. »Pisava, kot
klasični pojem, npr. zaobsega predikate, ki so bili subordinirani, iz-
ključeni ali zadržani, pač po sili in nuji, ki ju je treba razčleniti. To
so predikati, katerih sila generalnosti, generalizacije in generativnosti
je osvojena, preizkušena na 'novem' pojmu pisave, ki ustreza temu,
kar se je vselej zoperstavljaio stari organizaciji sil, kar je vselej tvorilo
ostanek, ireduktibilen za dominantno silo, ki je organizirala — recimo,
na hitro •— logocentrično hierarhijo. Pustiti temu novemu pojmu staro
ime pisave pomeni očuvati strukturo preizkusa, prehod in neobhodno
povezanost z učinkovito intervencijo v konstituirano historično polje«
(prav tam). Kljub vsem naporom se očitno nismo uspeli premakniti
iz obzorja Platonovega Kratila. Še zmeraj smo na sledi pravemu
»pojmu« nekega imena, neke besede.
2. Pot do resnice
V Platonovem Kratilu je resnica prvič razumljena kot pot do
resnice, torej tudi sploh razumljena prvič.
Resnica vsake besede kot znaka je pot od besede kot označevalke
do njene bitnosti, tj. do označevalca v vlogi označenca. Brez te poti
276
ni nič, kakor razglasi Hegel na kraju platonizma; metoda je absolutna
podlaga in poslednja resnica resnice same, tj. absolutne ideje, v kateri
so se zbrale vse siceršnje ideje. Pot do doma, do bitnosti kot bivališča
stvari in besede, zadobi svojevrstno prednost pred bivališčem samim.
Razkrivanje pred neskritostjo.
Pot do resnice je v Kratilu iskanje tistega, iz česar se je nekaj
razvilo, iz česar je nastalo. Tisto, iz česar je nekaj (beseda ali stvar)
nastalo, pa ni razumljeno vselej enoznačno: zdaj gre za sestavo dveh
ali več izvornih besed, zdaj za popačenje ene same izvorne besede,
zdaj za sestavo same izvorne besede iz zlogov in črk, ki da spet nekaj
pomenijo, ker da predstavljajo nekaj logičnega. Vsakokrat je sicer
razloženo, kako in zakaj je prišlo do določenega imena kot označe-
valca, toda enkrat na osnovi drugega že pravtako danega označe-
valca, čeprav v vlogi označenca, drugič na osnovi označevalnih ele-
mentov v vlogi najmanjših znakov. Najmanjše znake kot označevalne
elemente Platon pravzaprav razume kot to, kar se pozneje razvije
v kategorije: črka g da je npr. gibanje, ime (beseda), ki ima v sebi
to črko, da naj bi pomenila nek način gibanja: gubanje ali guganje, itd.
Vsaka beseda bi bila tako, pač glede na število različnih črk, ki bi jih
vsebovala, sestavljenka različnih načmov bivanja imenovanega biva-
jočega, torej sestavljenka kategorij, povedkov bivajočega. Posel se-
stavljanja črk v besede, postavljanje prvih imen je nekaj nadčloveškega,
poseí boga ali bogov. Z drugimi besedami: nekaj nerazložljivega.
Potemtakem so prve besede sicer elementarne besede, niso pa niti
elementarna osnova niti elementarni povedki. Postavljalec, proizvajalec
prvih besed v njihovi bitnosti, in zato hkrati tvorec prvih stvari, je
moral imeti torej oboje pred seboj, preden je šel preizkušat svojo pro-
izvodno veščino. Preden je šel komponirat kozmos, je moral imeti
pred seboj elementarno osnovo, tj. snov samo in elementarne izglede,
tj. možnosti različnega načina bivanja stvari. Oboje, toda ločeno, je
razdelano v Timaju in Sofistu.
Na zaključku Kratila pa so, kakor v tem stoletju na zaključku
VVittgensteinovega filozofsko-logičnega traktata, odvržene in zavržene
vse lestve. Resnica je izven znaka, onstran ali tostran imena in pomena,
označevalca in označenca. Resnica je na poti do resnice, toda pot se
tako in tako konča v brezpotju. Ker se je na brezpotju že tudi začela.
Od izgubljenega do najdenega mesta torej ni nobene poti. Čemu tedaj
brezpotje, mesto brez imena, ne bi moglo biti mesto biti? Čemu
aletheia, če je že ale-theia, ne bi mogla biti a-letheia?
Pravgotovo razlogov proti ni nič več kot razlogov za: razlogi so
pač raz-logi. Če se je etimologija danes že skoraj brez izjeme odločila
za a-letheia, s tem o resnici seveda še ni nič odločenega. Način vpra-
ševanja je ostal isti. Toda zakaj se nihče ne vpraša, če aletheia ne po-
meni al-etheia? Za nekoga, ki nima pojma o grškem jeziku, bi bila
glede na samo povezavo črk možna pač tudi takšna porazdelitev. Takšna
porazdelitev bi bila možna tudi tedaj, če bi se gibali na ravni besede
»aletheia« kot čisto pozitivno znanstvenega označevalca (diferenciala):
a-l-e-t-h-e-i-a; ko v slovenskem jeziku r-e-s-n-i-c-a npr. nastopa v razliki
do p-r-a-v-i-c-a ali do b-ez-n-i-c-a ali do s-e-m-k-a-j itd. Ko torej sploh
ne gre za korelacijo s pomenom ali označenim; ko skratka označevalec
sploh ne nastopa v obzorju reprezentiranja in tudi ničesar ne repre-
zentira. Za nekaj povsem drugega pa gre pri označevalcu kot terminu
Lacanove psihoanalize (lakanalize), ko »označevalec reprezentira...«
in ko po poti Platonove gazi prek sub-jekta zdrsne pod drugi označevalec.
Označevalec tu ni več »zgolj križišče označevalnih potez«; njegove
identitete, ki je ni, ne določa sistem označevalnih opozicij, marveč jo
mimo problema arbitrarnosti (ali pozitivnega označevalca aH znaka)
odmika prav označevalec sam, namreč »označevalec manka označe-
valca«. To pomeni: je eden in edinole eden »označevalec, ki nima ozna-
čenca (Lacan, Encore, str. 75)«; vsi drugi označevalci torej imajo svojega
označevalca, svojega, kajti povzročijo si ga sami. »Označenec je učinek
označevalca«. (Lacan, Encore, str. 34) Odnos med označevalcem in ozna-
čencem je odnos vzroka in učinka; in kakor ni učinka brez vzroka,
tako tudi vzroka ni brez učinka. To je osnova verige označevalcev oz.
označevalne verige. Označevalec, ki je brez označenca, torej vzrok, ki
je brez učinka, pa seveda ni samovzrok (causa sui), temveč vzrok z
mankom vzroka. Prav na tem mestu Derridaju, ki se giblje v prostoru
med »starim imenom in novim pojmom«, zato mora spodrsniti, ko
277
Lacanov označevalec brez označenca oz. označevalec označevalcev zmore
ugledati le kot »trancendentalni označevalec«, le kot označevalni samo-
vzrok. Kakor da bi bil korelat označevalca empirični predmet, medtem
ko referenca označevalca vendarle ni nič empiričnega (naravnega, real-
nega), temveč je re-ferent (na-našanec) označevalca spet označevalec;
toda označevalec, na katerega se nanaša vsakokratni prvi označevalec
ni nikdar ta-prvi, marveč vselej nek drugi in drugačen označevalec.
Obstaja torej označevalec brez označenca, ne obstaja pa označevalec,
ki bi bil hkrati svoj lastni označenec. Iz tega sledi dvoje: 1) vsakokratni
prvi označevalec (npr. aletheia) neizogibno pošilja k drugemu označe-
valcu npr. ale-theia ali orthodes, 2) končnega ali pravega označe-
valca, tj. označevalca, ki bi bil hkrati svoj lastni označenec (aletheia
kot ale-theia brez —) ni. Potemtaken Platonova odločitev za ale-theia ni-
kakor ni bila poljubna (arbitralna) odločitev; ni bila odločitev na
ravni pozitivno znanstveno razumljenega označevalca, ko je povsem vse-
eno (odvisno zgolj od naključja ali pa od neke strogo določene zako-
nitosti, od zunaj vnesene nujnosti), pri kateri črtici se zaustavimo:
a-l-e-t-h-e-i-a: torej a-letheia ali al-etheia ali ale-theia itd. do konca.
Platonu to očitno ni bilo vseeno. Zakaj se je odločil za ale-theia in ne
za a-letheia? Ko mu je bila vendarle znana tudi ta možnost (glej Kratil
403a: aeldes in 404b: eidenai)? V čem je »vzrok«, da se je Platon odločil
prav tako in nič drugače? Kako, da je bil Platon kot subjekt (v Laca-
novem pomenu besede) reprezentiran po označevalcu aletheia ravno za
označevalca ale-theia? Nasproti označevalcu torej, ki ga je sam pridelal,
saj ga kot takega v redu označevalcev doslej ni bilo? Natančno gledano
Platon kajpada sploh ne piše ale-theia, temveč mu drugi označevalec
takoj razpade na dva označevalca in sicer na ta način, da se mu prvi
označevalec razdvoji v dva označenca, ki pa ju lahko zapiše seveda
le kot označevalca. Da ne bi zamešali dveh ravni, povzemimo celotno
problematiko: 1. Platon se je odločal kot subjekt in se je zato moral
odločiti za označevalce danega reda označevalcev, tj. grške govorice in
2) znotraj danega reda je sicer lahko izbiral med označevalci, toda
navsezadnje ni bil poljuben ne a) način izbiranja (vstrajanje znotraj
istega označevalca oz. besede, tj. vstrajanje na razdvojitvi enotne besede)
ne b) izbor sam: ale-theia, ne pa a-letheia.
Vse se torej dogaja na ravni označevalca, toda na ravni označe-
valca kot momenta govorice, ne pa na ravni označevalca kot elementa
jezika, tj. strukture govorice. Medtem ko označevalec kot element
strukture govorice ni nikdar in v nobeni zvezi znak, je označevalec kot
moment govorice znak nekega subjekta: govorečega bitja, »bivajočega,
katerega bit je vselej drugje, kot pa jo kaže predikat (Lacan, Encore,
str, 130)«. Tu nekje tiči dvoumnost in vsaj dvopomenskost Platonove
(v dialogu Kratil Sokratove) izkušnje, katere skušnjava sega vse do
Heideggra. Platon sicer zahteva, da naj bo bit bivajočega prav tam,
kjer jo kaže predikat (pomen), toda prav s to zahtevo je Platon razpor
biti in pomena šele zares vnesel. Šele s to zahtevo se je bit znašla
drugje, kot pa je bil nahajan pomen. Šele odslej je bit bivajočega vselej
drugje, kot pa jo kaže pomen, kot pa je resnica biti.
Zgodilo se je to, čemur pravi Derrida sprevrnitev in premestitev.
Vendar to ni bila »sprevrnitev klasične opozicije« in ne »obča preme-
stitev sistema«, saj sta bila klasična opozicija in obči sistem s Plato-
novo potezo šele vzpostavljena.
3. Resnica o resnici
Platonizem, osnovna naravnanost filozofije kot metafizike — ob
čemer kot ne označuje delne implikacije, temveč identiteto, saj je filo-
zofičnost vsakokratne filozofije ravno v njeni metafizičnosti --, se ute-
melji in zmeraj znova utemeljuje v razporu biti in pomena biti, resnice
in vedenja. Preseženje razpora in doseženje istovetnosti biti in pomena,
resnice in vedenja, se pravi biti in resnice, je zgolj cilj, bolje: obljuba
cilja. Heidegger se temu cilju odreče na ljubo nihajočega sem-in-tja
jasnine (Lichtung: a-letheia:ne-skrivnost), ki kot istost brani razpormke
pred poistovetenjem, torej pred ukinjenjem. Lacan, ki poistovetenje
naveže na izgubljeni predmet, skuša prehiteti Heideggra, toda največ-
krat na ta način, da mu očita, kako zaostaja, čeprav je Heidegger že
nekaj korakov spredaj, torej na mestu, ki se mu Lacan šele pribhžuje.
278
»Ne obstaja fort brez da in, če lahko tako rečemo, brez Dasein. Toda
po pravici povedano, v nasprotju s tem, kar skuša dojeti, kot radikalni
temelj eksistence, celotna fenomenalogija Daseinanalyse, ne obstaja Da-
sein s fort. Se pravi, da ni izbire. Ce se mali subjekt lahko vadi v
tej igri fort-da, se ravno zaradi tega, ker se nikakor ne vadi, kajti
noben subjekt ne more dojeti te radikalne členitve.« (Lacan, Les quatre
concepts fondamentaux de la psychanalyse, str. 216) Kakor da bi Da-sein
v sebi razpolagal s Fort-sein in kakor da a -letheia, kateri je zavezan
Da-sein, ne bi bila predvsem a-letheia:ne-skladje (Un-Fug).
a) resnica kot vzrok
Težava Lacana ni v tem, da se ne bi vprašal po resnici o resnici,
temveč v tem, da se vpraša, kajti v tem trenutku že pristane na upo-
rabnost resnice. Pragmatično pohiti k rabi besede »resnica«, ob čemer
mimogrede pobere običajna dva pomena, ki se lepita na to besedo. V
sintagmi »resnica o resnici« namreč nikakor nimamo opravka le z
enim pomenom besede, ki ju srečamo dvakrat. Resnica kot vzrok, res-
nica, o kateri se govori, je resnica, ki ni govorjena, temveč govoreča
resnica. Je resnica, ki govori: »Jaz, resnica, govorim...« Namreč kot
vzrok subjekta, ne kot svoj lastni vzrok. Vendar: »nič se ne govori,
ne da bi se opiralo na vzrok (Lacan, Le science et la vérité, E 11-230)«.
Nič ni brez vzroka. Torej (se) tudi resnica ne govori, če se ne opira na
vzrok. Ker pa vzrok ni nič drugega kot resnica, se resnica, ki govori,
lahko opre le na resnico. Le nase: »resnica se utemeljuje iz tega, kar
govori (E 11-233)«. Kar govori resnica, to je temelj resnice. Resnica ne
govori o nečem, kar bi bilo pred njo ali izven nje, temveč govori sebe
samo: se govori. Resnica govori resnico. Prav zato ni resnice o resnici,
toda resnica (»pod imenom nezavednega«) reče resnico o resnici: »ne-
zavedno, ki jo reče, resnico o resnici«, hkrati že tudi pokriva mesto
resnice. Se pravi: mesto, s katerega govori subjekt kot govoreče bitje,
kot bitje neke govorice. Potemtakem nobena govorica ne more reči
tega, kar mora reči nezavedno: »nobena govorica ne more reči resnice
o resnici«. Ni govorice nad resnico, ker ni nadresnice. Drugače rečeno,
mišljeno isto: ker ni nadresnice, ni nadgovorice. Ni govorice, ki bi mogla
seči čez sebe samo, ki bi mogla govoriti čez resnico. Resnica, ki pod
imenom nezavednega reče resnico o resnici, lahko reče resnico le na
ta način, da se subjekt zareče. Prava resnica je zarečena resnica. V za-
rečeni resnici se največ pove. Laž pove manj, kajti laž ima kratke noge:
kaj hitro smo pri resnici, ki pa ne obeta dosti. Laž je zgolj detektor
resnice. Zarečena resnica pa je resnica v svojem bistvu, zakaj bistvo
resnice je »manko resnice o resnici«. Manko resnice o resnici ni isto-
veten z mankom resnice, temveč z mankom arbitra nad resnico. To ne
sovpada z arbitrarnostjo resnice. Ravno narobe. Ker ni arbitra nad
resnico, resnica ni nič arbitrarnega. Ne da se razpolagati z njo. Ni
učinek; niti same sebe niti česa drugega. Pač pa je kriterij: kriterij
same sebe kot vzroka.
Kriterij resnice kot vzroka je resnica in nič drugega kot resnica.
Menda je iz doslej prikazanega dovolj očitno, da ta resnica kot kriterij
nikakor ni klasični kriterij resnice. Klasični kriterij resnice je ade-
kvatnost stvari in védenja, pravzaprav adekvatnost védenja stvari:
védenje se mora ujemati s stvarjo, se z njo skladati oz. ji ustrezati.
Obrat, ki nastopi po nemški klasiki, tj. po Heglu, glede na kriterij
resnice ne prinese nič novega, marveč pomeni nekaj novega le glede
na korelata adekvacije. Debata se odvija o tem, kaj je kaj in kaj černu
ustreza, nikakor pa ne o tem, če ima sploh smisel govoriti o ustrezanju.
Resnično je slej ko prej tisto, kar je nečemu adekvatno, tj. prienačeno
(ad-aequare: pri-enačiti) Neko védenje je resnično, nosi v sebi resnico,
če temelji na kriteriju resnice, če se je oblikovalo skozi pri-enačitev
stvari, recimo: »naši stvari«. Kriterij resnice je pred resnico, pri čemer
je resnica razumljena kot učinek. Lacanova resnica, resnica kot kri-
terij, ni niti resnica, katere mesto je vedenje, niti kriterij, katerega
vsebina bi bila pri-enačenost (ad-aequatio).
Resnica kot kriterij je kriterij, katerega vsebina je raz-enačenost
(dis-paratnost) resnice in védenja. Disparatnost kot kriterij ni inadek-
vatnost, kajti inadekvatnost je zanikanje adekvatnosti, disparatnost pa
je pred nemožno adekvatnostjo resnice in védenja.
279
Ce človek kljub temu, da ne ve, kaj bi pravzaprav rad (želja!),
nekaj vendarle hoče (zahteva!), tedaj se mu prav takrat, ko se zave,
kaj je hotel in ko je dosegel (zadovoljitev!) to, kar je iskal, pokaže, da
je resnica, tj. vzrok njegove želje, nekje drugje. Dostop do resnice,
ki je drugje, do resnice kot vzroka, je torej možen le prek resnice kot
kriterija, prek resnice kot razloga. Resnica kot vzrok (obejkt a) in resnica
kot razlog (falus) v svoji izvorni dvojnosti ne terjata le razenačenost
resnice in védenja, ampak predvsem razdvojenost v resnici sami: v
Stvari. Razdvojenost, zaradi katere realnost (stvar sama) realnega (same
stvari) ni nič drugega kot imaginarni učinek (začasni označenec), ni
luknja v imaginarnem včdenju, marveč v simbolnem (v redu ozna-
čevalcev) samem. Manko resnice o resnici ni resnica o manku resnice,
temveč resnica o pri-sotnosti resnice. Resnica je prisotna, torej je
resnica o resnici neizogibno odsotna. Manjka označevalec zanjo. Ne
manjka pa označevalec manka tega označevalca. Ni resnice o resnici,
ker je označevalec manka označevalca: označevalec manka označevalca
je pred mankom resnice o resnici. Drugi kot mesto resnice je brez
partnerja, ker je zaradi disparatnosti resnice in védenja resnica sama
v sebi že partitivna in partikularistična. To ne pomeni, da je resnica
o kaki partiji partijska resnica, je pa to vsekakor partijna resnica.
Resnica govori resnico, toda resnica nikdar ne pove, kdo ima prav.
Kdor išče pravico, resnice ne bo našel. Resnica je resnica nasprotij.
Ko govori resnica, ko se človek zareče, je rečena tudi resnica o resnici,
o njenem nasprotstvu, toda to, kar je rečeno, ni reč Resnice. »Obstaja
prečnica, ob kateri je vseeno, katera ženska jo zna preskočiti, to je
prečnica med označevalcem in označencem... Toda obstaja druga
prečnica, ki jo nameščam nad... Pomeni, da ni Drugega, ki bi odgo-
varjal kot partner — velika nuja človeškega rodu je v tem, da bi
obstajal Drugi od ta-Drugega. Tisti, ki ga nasploh imenujemo Bog, ka-
terega analiza pa razkriva, da je to enostavno Ženska.« (Lacan, Ornicar?
1977, štev. 9, str. 39) Ko je Bog mrtev, ko postane mesto najvišjega
bivajočega torišče borbe za nasledstvo, se zgodi nekaj, kar še dolgo ne
bo pozabljeno: umor Boga se izkaže kot umor Mrtveca. Mesto Boga je
Mrtvo mesto. Mesto smrti. Klic njegov: »Navali narode!« Toda preživel
ne bo nihče. Ne narod, vsakdo si bo pisal sadbo sam. Premalo je reči,
da ni prestolonaslednika, ker pač ni prestola. Prestol, mesto smrti, je.
Borba zanj zato ni zaman. Le da ga je ob zmagi treba plačati s smrtjo.
Ker je nekaj imaginarnega, ker obstaja zgolj kot iluzija, ga realno ni
mogoče zasesti. Identitete resnice in iluzije ni.
Identiteto resnice in iluzije si Nadčlovek skuša zagotoviti tako, da
voljo do resnice proglasi za obliko volje do iluzije: resnica je pravica,
namreč volje do moči. Vse, kar hoče Nadčlovek v svoji volji do moči,
je prav in pravilno, v skladu z njo, torej pravično in zato resnično.
Vendar je človek v tem trenutku, ko je postal koren in najvišja bitnost
samega sebe, samozvani Samoupravi j alee (Causa sui), ki naj bi si svojo
»resnico, tj. dejanskost in moč, tostranost svojega mišljenja,« dokazal
v svoji lastni praksi, že tudi prenehal biti človek. Na srečo se je vse
to zgodilo le v območju imaginarnega. Ker je bila oživitev Nadčloveka
imaginarna, je bila imaginarna tudi smrt Človeka: mrtvec ne more
umreti. Hkrati seveda vemo, da na to srečo ne moremo preveč staviti.
Ne brani nas pred nesrečo, ki izhaja od tod, da človek ne ubija pred-
vsem zaradi realne, marveč zaradi imaginarne lakote; ne le v imenu
Boga ali Nadčloveka, ampak tudi v imenu Človeka. Ubit kajpada ni
bil nikdar Človek, temveč vselej človek po človeku. Kljub temu si kaka
ideologija kot sodobna realizacija metafizike ne more kaj, da ne bi
nastopala zoper poslušanje besede konkretnega človeka z obtožbo o
abstraktnem humanizmu, medtem ko naj bi bilo delovanje v imenu
Človeka menda istovetno s konkretnim ali realnim humanizmom. To
je iluzija, ki se ima za resnico; resnica, ki se prepoznava kot iluzija,
je nekaj drugega.
Lacanova »analiza razkrije«, da Bog, se pravi Drugi od ta-Drugega,
ki naj bi bil nosilec resnice o resnici, ni nič drugega kot Ženska. Kdo
bi utegnil na hitro zaključiti, da smo s tem dobili novo ime v vrsti
metafizičnih, tj, onto-teoloških poosebljenj: Bog, Absolutna Ideja, Dela-
vec, Nadčlovek... Ženska. Takšen očitek prehiti Lacan s tem, da po-
kaže na povsem enostavno zadevo, kako ženska ni vse. Torej: Ženska
(La femme) ne eksistira. Je zgolj iluzija želje; ta zgolj iluzija je sicer
malenkost, toda ob tem tudi zadostni razlog teologije. Se hitreje bi
280
kdo utegnil zaključiti, da je želja eno izmed zadnjih imen biti biva-
jočega: idea, energeia, actualitas, cogito, pojem, delo, volja do moči...
želja. Razen tega — bi utegnil biti kdo še radikalnejši — cogito po
Descartesu vsebuje kot enega izmed svojih sestavin tudi željo; potemta-
kem se nič ne spremeni, če namesto mislim, torej sem, rečem: želim,
torej sem. Pravzaprav bi Lacan na takšno izvajanje pristal. Vendar
5od določenim pogojem. Pod pogojem, da že Descartesovo formulacijo
зегето nekoliko drugače; takole: mislim torej, sem. Kar obenem po-
meni že tudi to, da želja ni eksistencijal, da ne konkurira s Heideggrovo
skrbjo kot centralnim eksistencijalom analitike tubiti. Želja ni način
biti človeka kot tubiti, človek se z njo ne koncentrira v svoji biti,
temveč je po njej decentriran, zaznamovan z mankom biti. Ali: volja
do moči biva po Nietzscheju na način večnega vračanja enakega, kajti
volja hoče v bistvu le samo sebe, zaradi česar razpre Heidegger voljo
do moči kot voljo do volje; želja pa biva po Lacanu na način metoni-
mičnega gibanja, kajti hoče to, kar noče. Zelja subjekta je tudi želja
po želji, podobno kot je volja subjekta volja do volje, toda ta želja
po želji je želja po želji Drugega, medtem ko je volja do volje volja do
sebe same, tj. samo-volja. Medtem ko subjekt volje začne in konča pri
sebi, na ravni imaginarne zahteve seveda, subjekt želje »začne na kraju
ta-Drugega« in tam tudi konča. Zaradi te utemeljenosti na kraju ta-
Drugega, na ta-Drugem kraju besede, ki reprezentira subjekta za neko
drugo besedo, torej na kraju zarečene besede kot označevalca, se sub-
jekt ujame v veliko iluzijo, da ta-Drugi (npr. ženska kot označevalec)
ve, kaj hoče in da zato hoče tisto, kar hoče in nič drugega. To bi bila
tedaj Ženska: Resnica: enotnost želje in volje, užitka in ugodja, matere
in ljubice, besede in stvari; glede na resnico: enotnost resnice kot ne-
skritosti in resnice kot pravilnosti.
b) resnici odstrta resnica
Enotnost resnice kot neskritosti (odstrtosti in podobno) in resnice
kot pravilnosti (skladnosti in podobno) je enotnost Resnice, enotnost
onto-teološke strukture metafizike. Najbolje je ta enotnost razgrnjena,
in hkrati zbrana, pri Heglu: »Um, ki je sfera ideje, je sebi sami odstrta
resnica, v kateri ima pojem nasploh njemu primerno realizacijo in
je svoboden prav v tem, ko ta svoj objektivni svet spoznava v svoji sub-
jektiviteti in to v onen.« (WdL, Suhrkamp, Werke 6. IL 271) Sebi sami
odstrta resnica je torej resnica, ki je istovetna s subjektiviteto kot
pogojem možnosti tako subjekta kot objekta, tako objektivnosti sveta
kot subjektivnosti zavesti: »kajti edino na tej subjektiviteti temelji
preseženje nasprotja med pojmom in realiteto ter enotnost, ki je res-
nica (Werke 6. 11-563)«. Enotnost, ki je resnica ah resnica, ki je enotnost,
je enotnost ontološkega in teološkega: »absolutna ideja edina je bit,
neminljivo življenje, sebe vedoča resnica, in je vsa resnica (Werke
6. 11-549)«. Ni očitno le Heglovo razlikovanje med ontološko resnico
kot tako in teološko resnico v celoti, ampak udarja na dan tudi razlika
med resnico kot odstrtostjo in resnico kot vedenjem, med resnico in
med pravilnostjo. Ta razlika je sicer razlika, ki jo najbolj poudarja
Hegel sam, vendar jo razume kot razliko znotraj resnice: »Z resnico se
najprej razume to, da vi.tm, kako nekaj je. Toda to je resnica le v
odnosu do zavesti ali formalna resnica, gola pravilnost. Nasprotno pa
resnica v globljem smislu obstaja v tem, da je objektiviteta^ identična
s pojmom. Ta globlji smisel resnice je tisto, za kar gre, če je npr.
govor o pravi (wahren: resnični) državi ali o pravi (wahren) umetnini.
Ti predmeti so resnično (wahr : pravo), če so to, kar naj bi bili, tj.
če njihova realiteta ustreza njihovemu pojmu.« (Enz. §213) Ne gre torej
toliko za resnico, kolikor za smisel resnice, za resnico o resnici. Ob-
stajata dva smisla resnice, globlji smisel in površinsko-površni smisel
resnice. Sebi sami odstrta resnica kot sebe vodeča resnica je Resnica,
tisto, kar povzema oba smisla resnice oz. obe resnici, tako formalno
kot identitetnostno resnico, tako bit kot najstvo, tako bitnost kot biva-
nje. Resnica o resnici je, da je Resnica: da resnica Je. Tako je dose-
žena brezpogojna onto-teolo^zacija resnice. V tem ko je resnica
identična z bitjo bivajočega, je identična tudi z bitjo najvišjega biva-
jočega (bivajočega v celoti) in na ta način z Bogom (Najvišjim), ki pa
sam vzvratno — in v tem je radikalna Heglova inovacija — brez identite-
281
te z resnico (bitjo) ravno tako ni nič, kot ni nič resnica brez njega.
Izza resnice kot brezpogojne gotovosti ne tiči nič. Ker »tiči«, ker nič
niči v gotovosti sami.
Sebe vedoča, sama sebi od-strta resnica je resnica, ki je strta. Ne-
minljivo življenje je življenje, ki ni življenje. Življenje brez želje, brez
želje do življenja. V čem naj se življenje, ki ni v razmerju do smrti,
ki ni merjeno s smrtjo, razlikuje od smrti? V ničemer. Nič ni, kar
bi razlikovalo neminljivo življenje od smrti. In kakor se neminljivo živ-
ljenje lahko začne šele po smrti, tako sama sebi, tj. resnici odstrta
resnica, ni več resnica. Najmanj, kar preči resnici odstrto resnico, je ta
odstrtost, ki jo Hegel razume kot vednost: Resnica je resnica in razen
tega še védenje. Toda kaj je resnica brez védenja? Kaj je resnica sama?
Resnica, ki ni včdoča? Ki ni odstrta? Ki si ni odstrta? Če resnica najprej
pomeni to »vem, kako nekaj je«, tedaj je resnica brez onega »vem«
istovetna z »je«, z bitjo. In kaj pomeni bit? Bit (»je«) pomeni resnico
minus vedenje; torej resnico brez védenja, s čemer smo se znašli spet
na začetku. Sučemo se v krogu treh besed (označevalcev), ki nam kot
take ničesar ne povedo. Prav zato hoče Hegel načeloma cel sistem,
sistem ali enciklopedijo vseh besed, ki pa (zaradi česa?) niso več zgolj
besede, temveč pojmi: v vedenju zapopadene stvari. Torej je sebe vedoča
resnica v védenju zapopadena resnica? Pojem resnice? Toda resnica
prvič ni stvar, drugič pa sebe vedoča resnica ni védenje, marveč prav
resnica. Sebe vedoča resnica ni sebe včdoče védenje, temveč sebi od-
strta resnica. Strta pod lastno težo. Zakaj sistem pojmov ni prinesel
nič drugega kot kopičenje besed in red tega kopičenja: resnica je to,
pa še to, pa še to, na takšen način in nič drugega. Na kraju je resnica
vse to, vse to je resnica, a z resnico pravzaprav še zmeraj ni nič.
Resnica, ki se ve, je slaba resnica. Hegel nas hoče prepričati o na-
sprotnem, z naslednjo logiko: če je resnična umetnina tista umetnina,
ki je to, kar naj bi bila in če je resnična umetnina prava '(dobra)
umetnina, potem je umetnina, ki ni to, kar naj bi bila, neresnična in
zato slaba umetnina. »Tako dojeto je neresnično tisto isto, kar se sicer
imenuje tudi slabo. Slab človek je neresičen človek, tj. človek, ki se ne
obnaša svojemu pojmu ali svoji določenosti primerno. Vendar pa po-
vsem brez identitete pojma in realnosti ne zmore nič obstajati.« Če ne bi
bilo identitete pojma in realnosti, tj. mišljenja in biti, ne bi bilo po
Heglu nič. Nič torej ni »nasprotje« ne pojma ne realnosti, ne mišljenja
ne biti, marveč identitete enega in drugega: nič ni »nasprotje« biti,
temveč resnice. Ki pa ostaja ime brez pomena. Četudi je to ali ono
lahko resnično, četudi je lahko resnično vse, resnica ne more biti res-
nična. Resničnost resnici odstrte resnice, resnice, ki se je zazrla v svoje
lastne oči, je imaginarna resničnost. Resnica, kolikor obstaja, ni nič
resničnega. Je neresnična.
Heidegger, ki prek smisla biti in resnice biti dospe do toposa biti,
se prav tu na kraju samem najtesneje spoprime s Heglom. Medtem ko
e resnica pri Heglu še na dokaj nedorečen način pred mišljenjem in
)itjo, Heidegger ta pred izrecno izpostavi. V tem trenutku pa je pri-
siljen pokazati že tudi na neresničnost resnice. Aletheia kot neidenti-
tetnostno isto mišljenja in biti ni resnica. Nima nič opraviti z resnico.
»Alethein je prevedeno z neskritost. Ta prevod je dobeseden. Kar je
imenovano v tej besedi, nima še nič opraviti z resnico; pomembno je,
da se to poudari.« (M. Heidegger, Vier Seminare, Frankfurt 1977, str.
134) Namreč zoper Heideggra samega, ki je vse do zadnjega poskušal
odstreti resnico na ta način, da je kazal na razliko med neskritostjo
kot resnično resnico in med pravilnostjo kot zastrtjem resnične res-
nice. Pri tem naj bi zgodovinski razvoj resnice kot pravilnosti, vsporedno
sledeč epohalnim premenam biti (idea... volja do moči), vodil čedalje
bolj stran od resnice kot neskritosti. Od pravilnosti prek adekvatnosti in
gotovosti do pravice naj bi bila resnica v svojem bistvu, torej kot ne-
skritost, zmeraj bolj zastrta. Eshatologija biti da je zato možna le prek
sestopa k resnični resnici, k neskritosti, k resnici sami. Kakor meta-
fizična zgodovina kot zgodovina metafizike, tako naj bi na kraju od-
padla tudi pravilnost oz. naj bi odpadla njena zadnja in poslednja zgo-
dovinska nakaza. Resnica sama je neskritost in nič drugega kot ne-
skritost. Čisto nazadnje poruši Heidegger tudi ta prehod: neskritost je
neskritost in dobesedno nič drugega. Nikakršna resnica. Mimo vsakršne
identitetnosti dialektike preostane zato samo še tavtologija. »S tega
vidika je treba vsekakor priznati, da je tavtologija edina možnost
282
za misliti to, kar dialektika lahko le zastre.« (prav tam, str. 138) Dia-log
zjiotraj tavto-logije ni mogoč.
Kar bi imeli na tem mestu povedati dialektiki različnih branž,
je že predhodno izrekel Hegel. »Bit si tedaj nekdo pač predstavlja kot
absolutno bogatstvo in nič, nasprotno, kot absolutno uboštvo. Ce pa
motrimo ves svet in rečemo o njem, da vse je in nič razen tega, tedaj
izpustimo vse določeno ter imamo namesto absolutne polnosti le ab-
solutno praznost. Isto najde potem svojo aplikacijo tudi pri definiciji
boga kot gole biti, kateri enako opravičeno stoji nasproti definicija bu-
distov, da je bog nič, nakar je konsekventno z njo ugotovljeno tudi
to, da človek na ta način postane bog, da samega sebe uniči.« (Enz. § 87,
dodatek) Heglov sarkazem, temelječ na tehnokratizmu dialektike, je
v polemiki sicer učinkovit, toda groze pred zgolj ničem ne more za-
kriti. In če sta čista bit in čisti nič na začetku ta-isto, kako da se na
koncu nič kar izgubi, kako da preostane le absolutna ideja, bit kot samo
sebe vedoča resnica? Kako, da se nič nekako sam uniči in da v sami
sebi odstrti resnici vendarle prevlada samosvoja tavtologija? Resnica,
ki si je odstrta, je neuničljiva; Resnica se ne more uničiti. »Pojem sam
je nesmrten...« (WdL, Werke 6. 11-313) Kljub temu ne more vzdržati v
svoji osamljenosti. Osamljenost pred grozo zgolj niča je nevzdržna.
Resnici odstrta resnica je kljub navidezni istovetnosti nekaj povsem
drugega od resnice, ki si je odstrta. Resnica, ki si je odgrnila zastor
videza, ne vidi drugega kot nič. Edina resnica, ki jo je ugledala, je res-
nica, da ne vidi nič. Da nič ne vidi. Sebe včdoča resnica, resnica, ki
ve le zase, je slepa resnica.
c) aletheia in emet
Vseeno ne moremo uiti uganki, katere razrešitev se nam čedalje
bolj izmika. Kaj je tisto, kar resnici ne pusti biti resnica, kar resnico
nenehno potiska v bližino neskritosti (odstrtosti, razodetosti, odkritosti)?
Lacan je pred tem potiskanjem enako nemočen, kot so bili pred njim
že vsi, ki so se zapletli v resnico o resnici. »Recimo, da bi zadeli v živo:
resnica je po izvora aletheia, termin, o katerem toliko spekulira Heideg-
ger. Emet, hebrejski termin, je, kot vse rabe termina resnica, pravnega
izvora.« (Lacan, Encore, str. 85) To seveda ni povsem res; kar pride
v slovenščini kaj hitro na dan. Povedati po resnici je takorekoč isto
kot povedati po pravici. Toda pravica-skazica je šele posledica resnice.
Razen tega to, da je resnica po svojem izvora (v kakšnem smislu?)
aletheia, ni istovetno s tem, da je vsaka raba termina resnica po svo-
jem izvora pravniška raba. Vendar bi razpredanje o tem vodilo tu
stran od osnovne zadeve, namreč od uganke razmerja med neskritostjo
in pravilnostjo. Stran od dejstva, da hebrejski termin emet etimološko
pomeni domala isto kot grški termin orthos: stati pokonci oz. ravno,
biti raven, pravzaprav vzravnan. Čeprav kaže, da ima resnica (pras.
arvvis istega pomena in lit. arvas s pomenom prost) isti koren kot
raven, prevajamo v slovenščino orthotes s pravilnost; za razliko od
raven (ravnati, ravnilo, ravnina, ravnatelj) ima prav (pravilo, pravilno,
praviti, pravnik in upravnik, pravica) svojo direktno opozicijo v kriv
(kriviti, krivina, krivulja, krivda, krivica), zaradi česar sta se prek ob-
močja prava pomešala termina pravilno (orthotes) in pravično (di-
kaios), medtem ko termin resnično kljub temu, da ni dobesedni prevod
grškega termina alethes, v kontekstu ob poiskusu substitucije močno
odstopa. Vsekakor ne hebrejski termin emet ne slovenski termin resnica
ne francoski termin vérité ne nemški termin Wahrheit niso razlož-
Ijivi na ta način kot se da razložiti grški termin aletheia. Vendar pa jih
tudi ni mogoče kar enostavno substituirati s termini, ki ustrezajo slo-
venskemu terminu pravilnost. Pogosto je to mogoče napraviti le s
termini, ki ustrezajo slovenski besedi neskritost, ki naj bi bila — tako
kot nemški izraz Unverborgenheit — dobesedni prevod grške aletheia.
Toda ali gre v tem primeru res, kakor trdi Heidegger, za dobesedni
prevod?
Ce razstavimo aletheia na a-letheia, s čemer soglaša sodobna etimo-
logija v nesoglasju s Platonovo rastavitvijo na ale in theia, nam ostane
privativni a na eni strani in letheia na dragi strani, ki da se navezuje na
lethe: dor. latha in potem lanthano (po označevalni plati torej zelo
daleč od letheia, zato ni čudno, da se Platon odloči raje za povsem
283
enakozvotno theia). Lethe pomeni »dobesedno« le pozabo, lanthano
(izraz letheia kot tak sam zase sploh ne obstaja) pa pomeni: sem
pozabljen, sem skrit, neopazen oz. neodkrit... opustim kaj, oprostim
koga česa; pri teh pomenih seveda ne gre za korensko, atomistično in
diahronično, temveč za razbiralno, statično in sinhronično etimologijo.
Torej sta »dobesedna« pomena za a-letheia vsaj dva: ne-pozabljenost
in ne-skritost. So pa seveda še drugi, »nedobesedni« pomeni: odstrtost,
razodetost, očitnost itd.
č) adaequatio in proprietas: dispositio
Za Lacana je vsa ta besedna vojna v toliko odveč, kolikor je zanj
stari problem, ali pripada resnica le 1) mišljenju ali pa tudi 2) stvarem,
v celoti premeščen na neko tretjo območje, na območje 3) govorice:
besede : označevalca. Vzemimo Tomaža Akvinskega (Summae contra
gentiles, Tomus primus. Liber primus, poglavja od 58 do 62).
Po njem obstaja resnica »v razumu samem, ne pa v stvari, ki je
izven duše (in ipso intellectu existit, non in re quae est extra animam)«.
Vendar to ni resnica nasploh. Resnica, ki obstaja v razumu samem, je
— in tu je za Akvinskega značilna sholastična preciznost, ki je dandanes
največkrat spregledana — razumska resnica oz. resnica razuma. Potem
je seveda dokaj bolj razumljivo, da je Veritas intellectus toliko kot
adaequatio intellectus et rei. Poleg te resnice pa pozna Akvinski tudi
drugo resnico. »Četudi po Aristotelu svojstveno resnično (verum pro-
prie) ni v stvareh, temveč v duhu, se kdaj kljub temu imenuje resnična
tudi stvar in sicer v toliko, kolikor doseže svojstveno udejanitev sebi
svojstvene narave. Zato pravi Avicena v svoji Metafiziki: 'Resnica stvari
je svojstvenost biti (veritas rei est proprietas esse) vsake stvari, ki
ji je utrjena,' kolikor je takšna stvar po naravi sposobna povzročiti
resnično sodbo (veram aestimationem) o sebi in kolikor posnema (imita-
tur) svoj lastni razlog, ki ga ima v božjem duhu.« (j60. poglavje, vse ci-
tirano po dvojezični izdaji: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darm-
stadt 1974, str. 224 oz. 225) Ta druga resnica kot resnica stvari torej ni
adaequatio, temveč proprietas. Kot vzrok resnice, ki jo nahajamo v
sodbi, je proprietas pred adaequatio. Enotnost obeh resnic je Bog:
»sice de veritate intellectus loquamur sive de veritate rei. Deus est sua
veritas.« Bog jc svoja lastna resnica ali resnica sama. Kot takšna
enotnost obeh resnic in kot resnica sama je resnica Boga mera vseh
resnic. »Védenje človeškega razuma je na tak ali drugačen način pov-
zročeno po stvareh. Tako pride do tega, da je védeno mera človeškega
védenja. To, o čemer se sodi z razumom, je namreč zato resnično, ker
se stvar obnaša (se habet) tako in ne narobe. Razum Boga pa je po
svojem védenju vzrok stvari. Zaradi tega mora biti mera stvari njegovo
védenje, kakor je umna ideja mera umetne tvorbe (ars est mensura
artificiatorum: umnost je mera umetnine), od katerih je vsaka zase
v toliko popolna, v kolikor je v soglasju z umno idejo. Božji razum
je torej v takšnem razmerju do stvari, v kakršnem so stvari do člo-
veškega razuma.« (prav tam, str. 228 oz. 229) Kakor človeški razum
odraža stvari, tako so stvari odraz božjega razuma. Vsakokrat pa je
nosilec razmerja odražanje oz. posnemanje, tj. adekvacija. Vendar
razmerja, ne samih stvari ali razuma samega. »Resnica je v našem
razumu po tem, da je prienačen spoznani stvari (adaequatur rei intel-
lectae). Vzrok enakosti pa je enotnost (unitas), kakor je razvidno iz 5.
knjige Metafizike. Ker pa sta v božjem razumu razum in razumljeno
povsem isto (idem), je njegova resnica prva in najvišja resnica«. Po-
kazala se je torej skrivnost razumske resnice: razumska resnica je pri-
enačenje razuma stvari kot razumljeni stvari; veritas intellectus:
adaequatio intellectus et rei intellectae. Gre za ireduktibilno tavtologijo:
spoznanje je spoznanje spoznane stvari. Ne le spoznavne, spoznatlji-
vost je predpostavka, ampak prav spoznane. Prienačenje je možno za-
radi temeljne enotnosti, se pravi: nerazličnosti. Navsezadnje sta razum
in razumljeno povsem isto; navsezadnje: recimo v Bogu, pri čemer
pa igra Bog tu le vlogo metafore, kar se potlej nakaže pri Heglu, do-
končno pa pokaže pri Marxu in Nietzscheju. Bog je, kakor je razbral
že Descartes, le metaforični garant ametaforične identitete. Naj bi to
bil po logiki, ki jo izpriča sam Akvinski na povsem zadovoljiv način.
»Napačnost, ki je povzročena po nezenačenosti (ex inaequalitate) člo-
284
veškcga razuma in stvari, ni v stvareh, temveč v razumu, Ce pa
prienačenost božjega razuma in stvari ne bi bila vsestranska, bi bila
napačnost v stvareh, ne pa v božjem razumu. Toda v stvareh ni ni-
kakršne napačnosti, kajti: 'kar ima bit, ima tudi resnico,' Torej ni
nikakršne nezenačenosti božjega razuma in stvari; nikakršne napačnosti
ne more biti v božjem razumu«. Je lahko le resnica, ker je Bog isto
kot Bit in zato Resnica. Ce pa mislimo mimo vse te metaforičnosti,
potem se pokaže še nekaj odločilnejšega, saj je imelo to, kar bomo
takoj eksplicirali, po »smrti Boga« dovolj nepredvidljive posledice.
Ce imamo razumsko resnico (kar se potlej preimenuje v formalno res-
nico) oz. resnico razuma na eni strani ter resnico stvari oz. stvarno
resnico (kar se potlej imenuje materialna resnica) na drugi strani,
pa ni tako tudi z napačnostjo. Napačnost je enostranska. Obstaja
napačnost (zmota ali celo laž) razuma kot korelat resnice razuma, ne
obstaja pa napačnost stvari. Resnica stvari nima korelata, nima opozi-
cije. Stvari ne varajo. Bog je garant resnice, ker ni zmožen varati.
»Resnica namreč napačnosti ne prenese: ravno tako ne, kot belina ne
črnine«. Kar je umno, je dejansko in kar je dejansko, je umno, tj.
resnično. Se pravi: mora biti. Taka je predpostavka vseh predpo-
stavk. Ko človek zavrne metaforičnost in starta direktno na položaj
Boga, ko dobesedno vzame razlago sveta kot umetne tvorbe, spremeni
svet v svoj atelje, v mizarsko delavnico, kjer letijo trske na vse strani,
kajti stvari morajo biti resnične, morajo biti imitacija Človeka; morajo
biti to, kar morajo biti, kar naj bi bile. Nimajo pravice, da bi bile na-
pačne. Ce ne ustrezaš, si objektivno kriv, pa če se subjektivno temu še
tako upiraš in se sklicuješ na pravico. Pravica je resnica tesarja,
oblikovalca novega sveta, ne pa resnica odpadajočih trsk. Belina, izbrana
in zaukazana barva pač, ne trpi črnine. Od Akvinskega dalje je resnica
(bit, belina) stvari namreč ustroj stvari: »dispositio rerum (str. 228)«.
Naša resnica, ko gre najsibo za božjo ali za našo stvar, pomeni zato
vselej preustroj drugih stvari, drugih resnic. Stvari stojijo napačno, toda
Partija ne dela napak. To je le radikalizirana, recimo stalinistična,
formulacija prevrata, po katerem se je lahko začelo govoriti o narobe
stoječih stvareh in o napačnih resnicah, kajti kljub vsemu sklicevanju
na materializem je edina resnica kot kriterij zdaj ideja, tj. ideologija.
Stvari je treba obravnavati objektivno, tj. ideološko, v luči ta-prave
(naše) ideo-logije: v luči izgleda, ki je hkrati že tudi razlog. V resnici
so stvari torej nekaj povsem razpoložljivega, kajti resnica kot enotnost
svojstvenosti (proprietas) in prienačenosti (adaequatio) je razpoloženost
(dispositio). Dispositio rerum pomeni nazadnje toliko kot razpoložlji-
vost stvari. Ne le razpostavljivost (Ge-stell), ampak prav razpoložljivost
(positio je prej položaj kot postava). Stvar sama na sebi je zdaj čista
laž. Človek, ki ni »naš« človek, ni le napačen in slab človek, ampak
sploh ni človek: kdor nima resnice, nima biti. S tem »človekom« jc
v skrajnih okoliščinah zato upravičeno in opravičeno početi vse. Druga
plat Heglovega sarkazma je: ni Bog, kdor se uniči, marveč je Bog,
kdor lahko uničuje. Ce svet že je, potem je predpogoj ustvarjanja iz
nič (creatio ex nihilo) uničenje. Crcatio ex nihilo kot misel se
torej izteka v zamisel udarnega nihilizma. Klasična dilema o tem,
ali je resnična samo misel ali pa je resnična tudi stvar, se
izteče v pragmatično dogmo o resnični resnici; grozo zgolj niča se
skuša prehiteti z ničem samim. Skuša, kajti uničevanje nima opravka
z ničem, temveč vselej le s tako »nepomembnimi« zadevami, kot so
stvari in predvsem ljudje. Lacan, ki začenja na kraju nihilizma, hkrati
s problematiko resnice o resnici podeduje tudi problematiko ustvar-
janja iz nič: »ex nihilo se ustvarja le iz označevalca (Lacan, Les quatre
concepts,.. Pogovor 1973, str. 253)«. Ker so označevalci najpoprej
uničevalci stvari, ker so besede morilke stvari. Tostran zidu govorice od
realnih stvari ni nič, se pravi, so le imaginarni objekti. Toda prav
na osnovi govorice, na osnovi besed, na osnovi simbolnega. Tako se
namesto pred klasično podvojitvijo znajdemo pred potrojitvijo; vsaka
stvar je trojnega značaja, npr. oče: realni oče (ubogi človeček morda),
imaginarni oče (Oče) in simbolni oče (beseda »oče«, eden izmed ozna-
čevalcev). Resničen ni niti realni niti imaginarni, temveč samo simbolni
oče. Resnična je beseda: resnična beseda pa je zmeraj najprej beseda
resnično drugih: »de véritables Autres, de vrais sujets (Lacan, Le moi
dans la théorie de Freud ..., Le Séminaire, 11-286)«. Med njimi in menoj
je govorica, so besede; toda medtem ko ločujejo, povezujejo. Povezu-
285
jejo, ko ločujejo. Kot subjekt sem zato zavezan Drugemu. »To ni
subjekt v svoji totalnosti, marveč v svoji odprtosti.« (prav tam, str. 285)
Ker si nisem samozadosten, ne morem biti kriterij samega sebe. Niti
kriterij resnice. Mesto besede in s tem možno mesto resnice ni subjekt,
temveč Drugi. Kakor Bog tudi Drugi ne vara, toda kot mesto resnice
Drugi tudi Resnica ni. Na kratko: Drugi, mesto, ni nikdar na mestu.
.Mesto resnice lahko zasede védenje, subjekt ali kaj drugega, nikdar
pa resnica sama. »V tem smislu je resnica to, kar teče za resnico.«
(Le Séminaire, XI-172) Resnica ni nikdar cela resnica. To ne pomeni,
da imamo opravka le s polresnicami. Opravka imamo, četudi so to laži,
namreč na ravni izjave ali sodbe, vselej z resnicami: s polizrečenimi
resnicami sicer, a vendarle z resnicami.
Ko je človek res človek (ali moški ali ženska, nikakor pa ne Človek),
ni animal rationale in morda še mortale, marveč je kot smrtno bitje
govoreče bitje, se pravi: po Drugem na-govorjeno bitje. Človek želi, da
bi bil željen. In ker je vsaka želja posredovana z besedo, spočeta na
mestu govorice, manka, ki ga je želja vcepila v človeka, ne more za-
polniti nobena stvar. Vesela potegavščina in nenadkriljiva zvitost želje
na blag, a dovolj razviden način izstopi iz ene izmed desetih »božjih«
zapovedi/prepovedi: »Ne želi svojega bližnjega žene!« Moram priznati,
da mi je ta zapoved/prepoved delala pri zapopadenju največ težav;
najprej kot malemu otroku, kajpada po vsebinski plati, kot malo
večjemu pa, če smem zaradi očitne sprevrnjenosti tako reči, po for-
malni plati. Kaj pravzaprav zahteva oz. prepoveduje pre-poved? Že
željo samo ali uresničenje želje? Niti eno niti drugo. Prepoved nič ne
prepoveduje, nič realnega, saj »žena« predstavlja čisti višek nad to ali
ono realno žensko: prepoved zapoveduje uresničevanje želje, torej od-
poved končnemu ugodju ali končni slasti (poistovetenju načela stvar-
nosti in načela slasti), da bi bil dosežen neskončen, tj. v neskončnost
odlagan užitek.
Brez pre-povedi/za-povedi ter od-povedi, kar obstaja le eno prek
drugega, želje ni. Želja biva le, kolikor temelji na povedi in kolikor se
sama v sebi trga prek onega gibanja, ki ga označujejo predpone: pre-za
-od. Uresničenje želje je želja uresničenja. Nikakor pa ne uresničenje
kot tako. »V klasični, teoretični perspektivi obstaja med subjektom
in objektom sprilagoditev, s-poznanje (co-naissance) — besedna igra,
ki ohranja svojo vrednost, kajti teorija spoznanja (connaissance) je v
srcu vsake zasnove odnosa človeka do njegovega sveta. Subjekt naj se
namesti v adekvatnost s stvarjo, v odnos bitja do bitja — odnos sub-
jektivnega bitja, toda tudi realnega bitja, ki se vé, da je, do bitja, ki
je védeno, da je. V povsem drugem registru relacij se je nastanilo
polje freudovske skušnje. Želja je odnos bitja do manka. Rečeno na-
tančno, ta manko je manko bitja (d'être: biti). To ni manko tega ali
onega, temveč manko biti (d'être), po čemer bitje (l'être) eksistira. Ta
manko je onstran vsega, kar ga lahko reprezentira. Vselej je prezen-
tiran le kot odsev na zastorju«. (Lacan, Le séminaire, 11-262) Ta rela-
tivno zgodni (1955) Lacanov tekst sem navedel, ker je instruktiven iz
dveh razlogov: 1) očitna je zavestna prelomitev s klasično definicijo
resnice kot adekvatnosti in 2) očitno je, da ni očitno, kaj naj bi odslej
pomenila resnica.
d) recipročnost
Mimogrede je namreč napravljen preskok od tega, kar je klasika
imenovala formalna resnica (adekvatnost) in kar je vse do danes navzo-
če v takoimenovani korespondenčni teoriji resnice (od Rusella do Tar-
skega, od Carnapa do Popperja, pa od Ramseya, Austina, Strawsona
in Ayerja do Sellarsa in Quina), k tistemu, kar je klasika imenovala
resnica stvari, tj. bit stvari, tudi bit Stvari same: bit Stvari same je
Bit oz. Resnica. Preskok od adekvatnosti subjekta in stvari k manku
biti subjekta je izvršen prek preskoka od s-poznanja k želji, od védenja
k nezavčdnemu, od imenujočega k neimenljivemu. »Želja, centralna
funkcija v vsaki človeški skušnji, je želja po nič imenljivem.« (prav tam)
Po ne-pojmljivem, po nezapopadljivim. Zato želja kot odnos bitja do
manka ne more biti zapletena v kakšno inadekvatnost: v formalno ne-
resnico ali v pomanjkljivo resnico, v katero je zajet npr. končni subjekt
v odnosu do neskončne Stvari same. Želja ni odnos subjekta do Stvari
286
same (ali same stvari), marveč odnos do manka: do nič imenljivega ali
stvarnega. Torej manjka relat za adekvatnost. Kolikor je odnos bitja do
manka odnos do manka, ki je pravzaprav manko biti bitja, manjkata de-
jansko oba relata adekvatnosti, oba člena ko-respondence kot ko-relata.
Da je manko onstran vsega, kar ga lahko reprezentira, to pomeni, da je
tostran odnosa med subjektom in stvarjo, spoznavajočega in spoznavane-
ga: tostran adekvatnosti. »Relacije med človeškimi bitji se resnično na-
stanjujejo tostran polja zavesti. Prvinsko strukturacijo človeškega sve-
ta izpolnjuje želja, želja kot nezavedna.« (prav tam) Tej Lacanovi tezi se
zdi sorodna Marxova teza, da ljudje v medsebojnih (družbenih) odnosih
ne vedo, kaj delajo, ker da so podrejeni postvarelosti medsebojnih raz-
merij. Ker pa Marx nepostvarelih medsebojnih, tj. medosebnih razmerij
nikakor ne jemlje kot sorodstvena razmerja, temveč kot prozorno eno-
stavna razmerja, ki naj bi jih človek kot oseba upravljal in kontroliral
na enako razviden način, kakor upravlja in kontrolira delovni proces,
svoj odnos do stvari, je vsako iskanje sorodnosti jalovo početje. Faktično
sta Lacan in Marx ravno na nasprotnih polih. Medtem ko Marx v zadnji
instanci relacije med ljudmi reducira na relacije ljudi do stvari (me-
njalna vrednost je pojavna oblika vrednosti in s tem dela kot substance
vrednosti, ne pa pojavna oblika družbenosti), reducira Lacan relacije
ljudi do stvari na relacije med ljudmi. Ki spet niso strukturirane po
ljudeh kot imaginarnih osebah ali realnih bitjih, temveč po želji kot
nezavédnem. Relacija med enim in drugim človeškim bitjem ni relacija
med dvema totalnima ali totalizirajočima bitjema, temveč relacija dveh
sub-jektov, dveh mankov na biti: dveh bitij, ki sta po njunih željah
v odnosu do manka kot manka biti teh dveh bitij. Drug do drugega sta
torej v odnosu le prek odnosa do manka, ki ni manko te ali one stvari,
temveč manko nič i(z)menljivega: manko kot odsev na zastorju. Ta odsev
na zastorju, ki ga zaradi njegove neimenljivosti imenuje Lacan objekt
a, ni nič drugega kot videz biti. Namesto adekvatnosti med človekom kot
subjektom v klasičnem pomenu (sebe vedoče bitje) in med objektom
kot stvarjo, nastopi zato totalna »recipročnost med subjektom in objek-
tom a (Lacan, Le séminaire, XX-114)«, totalna recipročnost med man-
kom biti subjekta in med objektom kot mankom.
Recipročnost ni postfestna inadekvatnost, temveč apriorna nemož-
nost adekvatnosti. Ce je adekvatnost istovetna s sprilagoditvijo, se reci-
pročnost nanaša na neprilagodljivost subjekta njegovemu (ne svojemu)
manku. Subjekt kot subjekt želje, tj. nezavednega je že po naravi nepri-
lagojeno in neprilagodljivo bitje. Ne more se poistovetiti z ničemer, kajti
tisto, kar si želi, ni nič imenljivega, nič bitnostnega. Zavezan takšni nena-
vezanosti, ne more računati na nikakršno trdno oporo ne v sebi ne v
drugem, na nikakršno vnaprejšnjo so-za-obljubo (ko-re-sponsum), tem-
več samo na vza-jemnost (re-cipročnost) brez povzetja. Recept za re-
cipročnost je recipročnost in nič drugega. Ljubljen je tisti, ki ljubi.
Po »formalni« plati je resnica subjekta želje recipročnost. Toda za
Lacana — kot sicer za vsakega platonika — je resnica najpoprej »mate-
rialni« vzrok. Ce je v filozofski tradiciji resnica kot resnica bivajočega
isto kot bit bivajočega, je zdaj pri Lacanu manko biti isto kot manko
resnice. Manko biti torej ni resnica, kajti resnice kot take ni. »Resnica
se utemeljuje — takoj bom povedal — le na predpostavki napačnega:
resnica je protislovje. Utemeljuje se le na Ne. Njena izjava je prijava
ne-resnice.« (Lacan, Le Séminaire XXI, 15. jan. 1974) Ne-resnica tu po-
meni seveda manko resnice. Lacan torej ne spreminja pomena temeljnih
terminov metafizike: bit je prisotnost, resnica je neskritost. Kar odkri-
va, je to, da je v tem, kar označujejo ti termini, izvorna, se pravi nena-
stala in zato neodpravljiva protislovnost. Bit je le na način manka biti.
Resnica je le na način manka resnice. Odsotnost ni nasprotje prisotnosti,
temveč je že v prisotnosti sami, torej prisotnost ni nikdar sama. Zakri-
tost ni nasprotje neskritosti, temveč je že v neskritosti sami, torej ni
nikdar čiste neskritosti, tj. resnici odstrte resnice. V tem smislu je, za
razliko od tradicionalnega zaporedja: razlika-nasprotje-protislovje, pro-
tislovje pred nasprotjem in razliko: protislovje-nasprotje (»moški«-
-»ženska«)-razlika (spolna). Zakaj manko biti subjekta (simbolni manko
kot manko ali luknja v simbolnem) je pred odnosom subjekta do man-
ka (do objekta kot imaginarne iluzije).
Ne temelji ljubezen do resnice na recipročnosti iščočega sub-jekta
in izgubljenega ob-jekta, marveč recipročnost temelji na ljubezni do res-
nice. »Ljubezen do resnice je nekaj, kar se povzroča z mankom biti res-
287
nice. Ta manko biti bi lahko nazivali tudi drugače: manko pozabe. Kar
se nam oglaša v formaciji nezavednega, ni nič, kar bi bilo v redu biti,
najmanj polne biti. Kaj je ta indestruktibilna želja, o kateri govori
Freud, da bi zaključil zadnje vrste svoje Traumdeutung? Kaj je ta želja,
ki je ne more ničesar upogniti? Manko pozabe je nekaj istega kot manko
biti. Kajti biti ne pomeni nič drugega kot pozabiti; ljubezen do resnice
je resnica do te slabosti.« (Lacan, Le Séminaire, XVI, 14. jan. 1970) Zveza
med resnico in pozabo seveda ni nič novega, saj grška Lethe pomeni
najprej Pozabo (reka Pozabe npr. na koncu Platanove Države). Novo je,
in v tem se kaže zaokret zgoraj prikazanega tradicionalnega reda, da je
manko biti pri Lacanu istoveten z mankom pozabe. Biti zdaj ne pomeni
spominjati se večnih idej, marveč pozabiti (prapotlačitev) preteklost
pred rojstvom (simbolnim) in se prepustiti gibanju označevalcev, raz-
liki med njimi. Kako naj bi človek sicer prenesel smrt najbližjih? Ma-
tere in očeta? Kako naj bi se po zlomljeni ljubezni še enkrat zaljubil?
Kako naj bi nehal sovražiti svoje lastno sovraštvo?
Manko biti je manko pozabe, ker subjekt, dokler je, ne more pozabiti
izgubljenega objekta. Se enkrat: recipročnost iščočega subjekta in iz-
gubljenega objekta je totalna. Vodi ta recipročnost v negativno onto-
teologijo? Ce je manko kot izgubljeni objekt le odsev na zastorju, le
senca na steni, je tedaj ta manko (objekt) nekaj nebivajočega? Kakor
vemo, napotuje v Platonovi prispodobi senca na steni k soncu in je
vzvratno gledano odsev sonca. Objekt kot manko, ki ni nič zapopadlji-
vega, vsekakor »ni nič bivajočega (Lacan, Le Séminaire, XVI, 20. maj
1970)«, toda ali je nič bivajočega nekaj istega kot nič bivajočega?
Je »nič bivajočega« enakoznačno z »manko biti« ali z »manko biti« ali
z »mankom biti«? Na tem mestu se Lacan prilično lovi: »nezavednega
vzroka ne bi bilo treba definirati niti kot bivajoče niti kot ouk on, ne-
-bivajoče (Lacan, Le Séminaire, XI-117)«. Temveč? »On je me on...«
(prav tam) To je formalno seveda rešitev, s katero se je Platon skušal iz-
makniti očetu Parmenidu: me on ni ouk on ali meden, temveč drugo od
biti ter prav zaradi tega še zmeraj pripada biti, še zmeraj nekako je.
Ni nič. Lacan se tega na določen način zaveda: »on, ouk on, me on, vse
to nezavedno še zelo substantivira (prav tam, str. 122)«, potiska k ne-
kakšni »ontologiji nezavednega«. Kljub vsem tem pomislekom Lacan na-
zadnje vendarle pristane v bližini biti: resnična narava objekta kot man-
ka je to, da je videz biti (semblant d'être). Toda na tak način, kakor
se piše: ta videz je pred bitjo: »podlaga (support) biti (Lacan, Le Sé-
minaire, XX-87)«. Sta torej eidos in eidolon zamenjala svoji vlogi? Ne-
dvomno. Vendar je takšna ugotovitev močno površna, saj znotraj nje ni
nikakršnega prostora za razliko med Nietzschejem in Lacanom. Razlika
pa izhaja ravno iz recipročnosti iščočega subjekta in zmeraj že najde-
nega, toda ravno takrat že tudi izgubljenega objekta. Zaradi tega objekt
kot manko nikdar ne more postati polna bit, medtem ko je Nietzsche
največji triumf volje do moči videl ravno v tem, da je zmožna videzu
podeliti značaj biti.
Odnos sub-jekta želje pa je odnos do objekta (videza biti) kot man-
ka, ki je manko (podlaga) biti. Na nek način dvojni manko: tisto, kar
človeku manjka zunaj, mu na nek način (prek označevalca manka ozna-
čevalca) manjka že znotraj. Manka sta si recipročna. Zaradi te reciproč-
nosti se manko ne more nikdar pretvoriti v polno bit, toda ravno tako
tudi v prazni nič ne. Ali, kakor je Lacan leta 1966 odgovoril študentom
filozofije o predmetu psihoanalize, predmet psihoanalize ni človek, mar-
več tisto, kar mu manjka, ne absolutni manko, temveč manko nekega
predmeta.
Lacanova izjava izpričuje, da mu je tisto izhodišče, od katerega se
želi ločiti, prej teologija kot ontologija: nič razume kot absolutni manko,
kot absolutno odsotnost. Tako bi kaj hitro lahko zaključili, da namesto
negativne teologije vpeljuje negativno antropologijo. Vendar objekt a
(alfa privativum) ni nič negativnega, temveč zgolj nekaj privativnega.
Je videz biti in razen tega nič. Ta nič, ki se ga ne da vključiti v manko
kot videz biti, je izven Lacanovega obzorja.
e) znanstvene resnice
Predmet psihoanalize kot lacanalize je manko nekega predmeta.
SodolDne znanosti (množina je obvezna) o človeku, ki temeljijo na tem,
da si same generirajo svoj predmet, svojo Stvar samo, ne morejo pristati
288
da se jim na tak premaknjen način spodmika tla. Toda tudi mimo ne mo-
rejo. Kakor je tudi utvara psihoanalize, da se je pritihotapila mimo
groze zgolj niča, namreč z videzom (mankom) biti pred seboj, samo
utvara in nič drugega. To pa je seveda veliko.
Utvara je namreč v tem, da utvara še zmeraj ni vzeta za-res. Da se
Lacanu med videz in bit še zmeraj vriva nek razloček. Tisti razloček,
ki ga Derrida uveljavlja kot razloko in na osnovi katere očita Lacanu
transcendentalno pozicijo, češ da zaradi označevalca manka kot privi-
ligiranega označevalca nekaj sicer lahko manjka na mestu manka, med-
tem ko »manko tu nikdar ne manjka (Le facteur de la vérité)«. Pred tem
očitkom je Lacana že predhodno (1968: Action de la structure) na določen
način zavaroval Miller z ugotovitvijo, da je tudi manko manka še zmeraj
manko. Naj torej manko manjka ali ne manjka, manko ostane manko.
Derridajeva fiksacija razločka med videzom in bitjo v predhodno razlo-
ko, katere sled da sta vselej že videz in bit, je bila potemtakem le zvez-
da repetica, za katero skorajda že ni nobenega sledu več. Kajti ne gre
za poglobitev razločka videza in biti, marveč za odpravo tega razločka.
Bit je videz in razen tega nič. Ce razloček ohranjamo ali celo poglablja-
mo, tedaj se to početje lahko pretvori le v kamufliranje niča: v brezpri-
zivno zagotavljanje, da je nič mogoče le razumeti, najsibo kot absolutni
manko (Lacan) najsibo kot ne-bivajoče v celoti (Derrida). Izpostavljanje
videza kot manka pred bitjo (pozabe pred spominjanjem, kar s svojim
interpretiranjem lethe glede na a-letheia napove Heidegger) na tej točki
na presenetljiv način zaostaja celo za Nietzschejevim prepoznanjem iz
zadnjega leta njegove pismenosti: »Ni pa nobene 'drugačne', nobene
'resnične', nobene bitnostne biti — s tem bi bil izražen svet brez akcije
in reakcije... Nasprotje videznostnega sveta in resničnega sveta se re-
ducira na nasprotje 'svet' in 'nič' —« (NW VIII. 3-163) Resnica o resnici
je reducirana na resnico kot videz in s tem se je izza resnice spet po-
kazalo, da tam ni nič.
Nietzschejevo trditev bi se na hitro dalo razumeti tudi kot enostav-
no obnovitev platonistično-metafizične ali krščansko-teološke fiksacije,
toda narekovaji opozarjajo, da se Nietzsche iz obrata platonizma želi
prebiti »nazaj« k Parmenidu, ki je vedel, da se groze zgolj niča ne da
izriniti z veselo igro prisotnosti in odsotnosti, polnosti in manka, luči
in teme. Nietzsche jemlje utvaro zares, zato lahko naleti na nič. Beseda
tedaj ni le zlom stvari, ampak tudi zlom besede same. Človekova beseda
je prelomljena beseda. To ni beseda, ki bi jo človek lahko držal in ob-
držal, temveč beseda, ki jo človek išče in izbira, ki jo lovi, da mu ne bi
ušla. Da ne bi ostal brez besed. Beseda se izpolni ali pa ne. So tehtne
besede in prazne besede, toda beseda kot taka ni niti tehtna niti prazna.
Besede kot take ni. Lahko je komu dati besedo. Dokler jo imaš. Ko ti
besed zmanjka, besede ne moreš več spolniti.
Ne manjka le stvar, ki je onstran zidu govorice, tako da se po La-
canu človek žene le za senco na tej strani zidu, ampak prej ko slej tudi
beseda. Sredi same govorice za človeka vsak trenutek lahko zazija brez-
no, skozi katerega tedaj udre groza zgolj niča. Lacan sicer zasleduje
luknjo govorice, ki je zanj v tem, da se beseda določa le prek razlike
z drugo besedo, z drugo besedo kot besedo Drugega brez ta-Drugega, to-
da subjekt se prek želje v imaginarnem razmerju z imaginarnim objek-
tom luknji izogne, še predno bi se utegnil znajti na njenem robu. Ne gle-
de na to, da je ta luknja v njem samem, saj sub-jekt pač ni nikdar sam.
Decentriran in dekoncentriran naj bi se subjekt le v svojem bolezen-
skem odklonu sukal neposredno okrog brezna, iz katerega grozi nič: me-
sto tega subjekta naj bi bilo torej mesto pacienta v kaki, četudi laca-
novsko usmerjeni psihoanalitični kliniki.
S to opazko ne želim negirati razlike med zdravjem in boleznijo; ne
nameravam se bosti s tistimi, ki menijo, da je bolan komunist še zme-
raj boljši kot zdrav kapitalist. Se manj mi je do tega, da bi oporekal
zaslugam, ki jih ima psihoanaliza od Freuda dalje. Rad bi poudaril le to,
da je zaslugo psihoanalize iskati prav tam, kjer se jo skuša spodnesti.
Od vsega začetka se je Freudu namreč očitalo, da se ne ozira na realne
potrebe človeka. Teda za razliko od kake teorije, ki vidi svoj končni
cilj v stanju, ko bo nastopila delitev po potrebah, so za psihoanalizo
zadovoljene potrebe šele izhodišče. Z vidika polit-sociologije ali z vidika
razrednega boja je to seveda utopizem, toda z vidika posameznika, ki je
že vsega sit, je psihoanaliza edina možna topologija. Takšen posameznik
se nam lahko zdi priskuten, toda težava je v tem, da je priskuten tudi
289
sam sebi. Da si bo prislcuten, ko bo dosežen končni cilj. Zdi se torej, da
more človeka v prihajajoči bodočnosti rešiti gnusa nad samim seboj
le nenasitna želja.
Takoimenovane umetne potrebe, ki naj bi človeka potegnile iz obupa
naveličanosti in dolgočasja, so rezultat mešanja potrebe in želje. Lacan
na osnovi Freudovih dognanj prvi napravi ostro zarezo med potrebo
(npr. po hrani), med zahtevo (»potrebo« po ljubezni) in željo. Tematiza-
cija želje odkrije, da tesnoba ne nastopi zaradi odsotnosti nečesa, temveč
zaradi prisotnosti tistega, za kar gre. To je pravzaprav tesnoba pred
tesnobo, tesnoba pred tem, da Stvar sama ne bi bila odsotna. To bi bilo
tedaj tisto grozno: istovetnost užitka in slasti, sprevrženje imaginarnega
objekta v realno stvar. Želja bi bila ubita. Kar je zaradi ireduktibilne
diference med realnim in imaginarnim, upoštevati pa je treba še kon-
sistenco s simbolnim, a priori nemogoče. Torej je tisto grozno na meji
brezmejnosti, groze pa sploh ni. Tako se želja kot želja, katere objekt
je manko (videz) biti, izkaže kot krinka groze zgolj niča. Od tod zape-
ljivost Gorgone. Namreč kot maske, ki se lahko pojavi na odru, na pri-
zorišču dvignjenega zastorja, torej igre, kajti zastorja kot zastorja ni
mogoče dvigniti. Dvignjeni zastor ni več zastor.
Zaradi bega pred grozo zgolj niča se želja znajde v podobnem solip-
sizmu resnice o resnici, kakršen je značilen za znanosti na temelju logike
konkretnega oz. konkretne dialektike. To je solipsizem kon-kretne (so-
-zrasle) občosti, ki ji avto-kreacija kajpada ne dela težav; toda: ali nismo
s tem spet pri creatio ex nihilo? Nam tedaj kot končnim bitjem ne osta-
ne le resnica kot »fikcija fikcije, v neskončnost (V. Descombes: La vé-
rité du vrai. Critique, feb. 1978, str. 160)«? Ali pa naša iluzija kljub vse-
mu ni nič fiktivnega? Nič hipotetičnega?
Tine Hribar
ERRATA
Nekaj popravkov h kurzivnemu besedilu na str. 53 v št. 176 Lite-
rature-Problemov.
1.	Povod za spor v uredništvu so bili: Brešanov in Kišev tekst (objav-
ljena) in intervju z Mileno Zupančič (uredništvo Literature odstopilo
od objave), ne pa drugi teksti iz Literature ali od kod drugod.
2.	Da naj bi uredništvo Problemov dalo kako spodbudo, smo zve-
deli iz vabila na sestanek sekcij marksističnega centra, ki ga je podpisal
takratni sekretar ene izmed sekcij in takratni glavni urednik Problemov
Lev Kreft.
3.	Uvodnik v št. 1—2/77 Literature-Problemov ni ne prvi ne poskus
ne kritično ne idejno ne estetsko ne soočenje in se mu predvsem ne »zdi«,
da bi bilo treba »reči bobu bob«, saj samo pop lahko misli, da si lahko
reče pop in da mu to kaj pomaga.
290
BIS DICIT QVI CITO DICIT
Vsak narod ima svojo zakladnico pregovorov, ki so sad človeko-
vega neizčrpnega snovanja. Te splošne resnice v obliki lepo zvene-
čega nevsiljivega nauka še danes radi vpletamo v vsakdanji po-
govor. Vsi narodi pregovore zelo cenijo. Tako jim pravijo Arabci —
bakle govora, Italijani — šola za ljudstvo. Spanci — zdravilo za dušo
in Nemci — zakladnica jezika.
M, Hafner, Zlata pravila Življenja
Človeško snovanje je v načelu neizčrpno. To pomeni, da ga je mo-
goče eksploatirati an infinitum. Ideologiji, ki ne more misliti drugače
kakor v terminih eksploatacije in kapitaliziranja presežne vrednosti,
seveda ne gre za ekonomski larpurlartizem. Če snovano nima nepo-
sredne menjalne vrednosti, je pa redko blago, ga trpa v skrinje in
masturbira nad njegovim leskom, ko ga meri s še bolj bleščečim
univerzalnim ekvivalentom. Za hitro ponucljivost mora biti produkt
eksploatacije splošen, to je, mora biti na tako zelo visoki stopnji ob-
čosti, da se lahko vanj zateče katerakoli posamičnost, in mora lepo
zveneti, da ni treba z zobmi preverjati njegove avtentičnosti (ki mu daje
status zaklada). Od tod heglovščina množične kulture. Ce hoče biti
konjunkturna, mora izrekati »splošne resnice«, v katerih vsaka po-
samičnost najde svoje mesto in deluje kot primer, ki daje splošni res-
nici videz resničnosti. To načelo je še posebej učinkovito v reklamnem
diskurzu, ki mora svoja prazna sporočila zapolniti z vsem mogočim, če
naj (se) dobro proda.
berite	kdor bere
osrednji	DELO,
slovenski	ga življenje
dnevnik	ne prehiteva
DELO
Gornje stavke smo prepisali s škatlice vžigalic. Poskušali jih bomo
malo natančneje prebrati. Za prvega lahko rečemo, da je klasičen klic k
nakupu iz nekega obdobja jugoslovanske ekonomske propagande, pre-
den je v zgodovino stopil Reklamservis: pošteno nagovarjanje, apo-
strofa, ki hoče biti hkrati informacija in ukaz. Kot klic iz preteklosti
nosi na sebi estetske sledi, ki jih je na njem zapustil čas, in mu bomo
zato posvetili vso pozornost, ki gre, da, umetniškemu delu.
Grafična obdelava verno sledi tradiciji zahodnoevropskega slikar-
stva. Dolgočasno horizontalno kompozicijo dinamizira z diagonalnim
árelomom, da ustvari tisto napetost, vibriranje, ki pogledu ne pusti
zdrsniti s ploskve in ga prlsiljuje, da skače z imena na definicijo in
nazaj.
Stavek lahko vsebinsko razdelimo na tri dele, metrično pa na dva:
prvo vsebinsko enoto tvori velelnik »berite«, tretjo ime zaukazanega,
drugo pa njegova definicija (genus proximum in differentia specifica).
Poglejmo si to definicijo od blizu. Pove nam, da imamo opraviti z dnev-
nikom (vsakdanjikom), ki je osrednji na Slovenskem.' Če nas vred-
nostna sodba, da gre za nekaj srednjega, centralnega, za tisto, kar
iz centra razširi svoj glas na periferijo, prek česar na tem centrumu
participiramo, ne zadostuje, nas to, da v samem centru sedi naš ma-
terin jezik, mora prepričati. Na ples je povabljena naša nacionalnost.
Popolnost izjave izoblikuje tisto, kar v njej manjka. Izjavljalec (ki
skromno ostane zunaj izjave, v fotelju neke obskurne ekonomije) ele-
gantno prikrije ekonomskost svoje izjave; pred branje ne postavi ni-
česar, svojo robo nam ponudi tako rekoč zastonj, zjutraj ob kavi in
cigareti, v naši skupni vsakdanjosti. Ne vznemirja nas s trgom, z nekim
drugim delom, ki sledi DELU, s po pravici rečeno nekoliko nerodnim
dejstvom, da je pred branjem kupovanje. Hoče, da vljudno pozabimo,
da smo tudi njegovo izjavo kupili. Edino, kar moti (in zjutraj s prvo
vžigalico je to šus v glavo), je stroga velelniška oblika prve besede,
291
poudarjene s težko, slovesno metriko amfibraha: U — U. Skoznjo je
izjavljalec navzoč tako, da je v njej skrit. Ta prisotnost njegove od-
sotnosti pa hoče delovati kot zakon. In ker nas na licu (svojega) mesta
ne more zgrabiti za vrat, si izmisli kazen, ki transcendira običajne
človeške zakone. Vendar mu mondena uglajenost prepoveduje, da bi
nam jo servirai skupaj z ukazom. Z visoko dvignjenim prstom: če ne ...,
nas napoti na drugo stran te banalne škatlice vžigalic.
S to gesto si ne omogočimo samo konzumiranja drugega dela infor-
macije/ukaza. Iz pesniškega diskurza namreč stopimo v polje filozof-
skosti. Izjava: »Kdor bere DELO, ga življenje ne prehiteva« ima sicer
blagi zven in motno globino ljudske modrosti, toda zaradi nadvse
usodne problematike, ki jo prinaša, jo bomo subsumirali pod poglavje
filozofije življenja. Takoj vidimo, da je frazo skovala glava, vešča
dialektičnih obratov evropske metafizike. S sentenčnostjo kratkega kur-
za postavi to čisto heglovsko trditev. V občosti izjave je zaobsežena
vsa posamičnost. Ne nanaša se direktno na nas, vendar smo v njej
vsebovani tako rekoč in potentia. Se enega takega stavka se spom-
nimo, kjer je subjekt hkrati znotraj izjave in zunaj nje. Glasi se:
»Kdor to bere, je osel.« Vendar nas ta paradigma zaenkrat ne zanima
in raje poglejmo, kdo je ta subjekt, ki tako skrivnostno biva in ne-biva
kozmosu reklamne govorice.
Zdravemu razumu bi se zdelo, da je bralec/kupovalec subjekt in
DELO objekt. Vendar stavek, kakor je napisan, govori drugače. DELO,
zapisano v velikih mastnih črkah, dominira nad celotno ploskvijo.
Vsebuje le 12,1 % uporabljenih tiskarskih znakov, zavzema pa 1/3
tiskane površine. Sam način tiska da vedeti, kaj je glava stavka.
Tako imenovani subjekt/bralec se v stavku pojavi dvakrat. Prvič kot
bralec DELA in drugič kot tisti, ki ga življenje ne prehiti. To drugo
pa je s prvim šele omogočeno. Subjektivnost je bra cu (za)dana skoz
branje DELA, in to dvakrat. Delo je tisto, ki bralca sploh vzpostavlja
kot subjekt. Subjekt branja je vzpostavljen po edinem pravem Sub-
jektu (ki se na videz kaže kot objekt); biva le kot njegova senca.
Poskusimo zdaj artikulirati vsebino stavka bolj na široko. Obno-
vimo ga z njegovimi lastnimi besedami. Gre za hipotetično napoved
izida tekme med »subjektom« O in življenjem. Hecna tekma, če
upoštevamo, da je eksistenca ponavadi conditio sine qua non, da o
subjektu sploh lahko govorimo. Vendar imamo tukaj opraviti s po-
sebne sorte subjektom, ki se samo dela, da je subjekt. Dejavno je v
resnici le življenje. Življenje je tisto, ki »subjekta« lahko prehiti. Po-
leg z negacijo podane rešitve (življenje »subjekta« prehiti), imamo na
razpolago še tri:
1)	življenje in »subjekt« O drvita skupaj;
2)	življenje zaostane, »subjekt« O panično beži pred njim;
3)	življenje »subjekta« O povozi, »subjekt« O postane mrtev subjekt,
truplo.
Iz prakse vemo (empiričen dokaz za to trditev da že površen pregled
katerekoli mrliške knjige), da je tretji izid nujen; prej ali slej subjekt
»O« pod pezo življenja crkne. Življenje ima vse karte v svojih rokah,
njegova zmaga je predestinirana. Subjekt»0« je že od vsega začetka
poražen subjekt, vendar si hoče zagotoviti vsaj (ne)-moralno zmago.
Zateče se k dopingu (Kdor bere...). When there is no dope the only
hope is dope. Zasvojitev nastopi kot univerzalni ekvivalent, z njim
je kupljeno zadoščenje: pa me le ni prehitelo.
Za použitek tega zadoščenja mora biti dana garancija. DELO mora
subjektu »O« zagotoviti še nekaj trenutkov posmrtnosti za kontemplacijo
povoženega trupla. Sprejme ga vase v črnem okvirju, subjekt »O« še na-
prej biva na način osmrtnice, življenje je vrženo na finto, truplo se reži.
Ervin Hladnik
1 Ta definicija se bistveno razliliuje od tiste, zapisane v glavi Dela. Gre
namreč za glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva; ta opredelitev je poli-
tična, ona druga pa eltonomska. »Osrednji« pomeni tudi to, da gre za najbolj pro-
dajan časopis v tej deželi. Reklamni diskurz podtika Delu apolitičnost.
292
ODTUJENO SPOROČILO
Takšen bi bil morda najprimernejši prevod naslova Poejevega spisa
»The purloined letter«, ki ga je Baudelaire prevedel kot »La lettre
volée«, in ki je danes postal poznan nasploh, ki je, skorajda lahko
rečemo, pridobil univerzalno veljavo z izjemnim mestom, ki ga je
njegovi analizi posvetil Lacan v okviru svojih spisov.
Na tem mestu nam ne gre za to, da bi podali obnovo postopka
označevalnih mehanizmov, ki so bili izolirani v »Spisih«, ampak bomo
zlasti skušali podati uvod v branje logike ne-celega (ne-vsega, ne-
univerzalnega) (»Pas-Tout«), ki je morda ostala, ne-poznano geslo, še
neprebrana.
Ne gre nam torej za obnovo celotne fabule, kolikor sicer ta lahko
s formulo »the robber's knowledge of the loser's knowledge of the
robber« sicer aludira na situacijo psihoanalize, ki je v vsakem primeru
ostala, vsaj kar se tiče našega prostora, v statusu »potentialitas«. Na-
sprotno, ker niti pišoči, niti tisti, ki bi se zapis utegnil nanje naslav-
ljati, še lep čas ne bodo imeli možnosti razmišljati iz psihoanahtičnega
divana, bom v tem spisu skušal podvzetje omejiti le na uvedbo for-
mule ne-celega, ki nam je prišla od Drugod, in to niti ne iz step, pa
tudi ne od onstran velike luže, ampak iz mesta, ki naj bi veljalo vsaj v
nekaterih pogledih za središče našega starega kontinenta.
Naša poizvedba torej ne bo v toliki meri zadevala psihoanalitičnega
védenja, ampak bolj njegovo incidenco na druga védenja, v tem pri-
meru mrežno védenje »algebre«, ki ga postavlja pod vprašanje pripove-
dovalčev (mesto, na katero se je umestil Poe) sobesednik Dupin, znan
po tem, da je že večkrat razrešil skrivnosti, zlasti tiste, ki so prišle
navzkriž z Zakonom, in ki bi sicer ostale za uradno avtoriteto še vedno
skrivnosti.
Zanimal nas bo torej tisti del Poejeve pripovedi, ki nekako izven
okvirne pripovedi poveže ne matematiko ter psihoanalizo, temveč ma-
tematično védenje s poetskim, zaradi česar se je Dupin sicer sploh za-
nimal za svojega nasprotnika Ministra, če odštejemo dejstvo, da mu je
sicer ostal dolžan tudi kot subjekt, ter da je omogočil Dami v nevar-
nosti, da se je maščevala izsiljevalcu z védenjem, ki je ta menda še
vedno mishl, da ga poseduje, pa je prispelo v njene roke, vse do tre-
nutka, ko je zaprepaščen odkril sporočilo svojega nasprotnika Dupina,
ob času, ko bi Dupin sicer rad bil prisoten, saj do svojega nasprotnika
ni občutil nikakršnega pomilovanja, kot pravi sam.
Najprej Ђото navedli v kratkih potezah okvirno pripoved. Poe,
ki nam jo sporoča, je bil priča dveh obiskov prefekta Pariške policije
pri svojem prijatelju Dupinu, kjer se je bil naselil. Ob prvem obisku
prosi prefekt policije Dupina za pomoč, saj je njegovo védenje ter
njegovi postopki odpovedalo pred primerom, ki mu kljub vsej njegovi
pomembnosti ter visoki obljubljeni nagradi ni mogel biti kos: Minister
je namreč ob tem, da je Kraljica to videla ter vedela, vendar pa tako,
da ni mogla reagirati, tej odvzel oz. zamenjal pismo, ki nikakor ni
smelo priti v roke Kralju, s tem pa je dobil, dokler pač je bil v poziciji
lastnika tega pisma, nad Kraljico neomejeno moč, in treba je le bilo
pričakovati zanj pripravnega trenutka, da jo bo uporabil. Obupana
Kraljica se je obrnila na pomoč k prefektu policije, ki je uporabil ves
svoj aparat ter vse tehnike, ki so mu bile mogoče in dostopne, da bi
se, ne da bi vzbudil pri Ministru sum, polastil nevarnega sporočila,
ter da bi ga zopet vrnil Kraljici. Izkoristil je Ministrovo navado, da
je bil odsoten iz svojega bivališča vsako noč, razdelil je celo področje,
kjer bi mogel ta skriti pismo, na odseke, ter ga mikroskopsko preiskal,
vendar brez uspeha. Ker je bila zadeva čedalje nevarnejša tudi za pre-
fekta samega, se je končno obrnil na Dupina ter mu obljubil izdatno
nagrado, če mu sporoči kakršnokoli znamenje, ki bi pomagalo razrešiti
skrivnost skrivališča oziroma mesta, na katerem je bilo pismo v Mi-
nistrovi oblasti. Prefekt se je vrnil čez določen čas, v še večji nuji,
to pot pa mu je Dupin proti izplačilu izročil pismo, ki ga je prefekt
Dolicije sprejel »in a perfect agony of joy«: s tem je bila zadeva zanj
cončana.
293
Tedaj pa prične Dupinova pripoved, predstavitev razlike njegove
ter prefektove metode iskanja dragocenega objekta družbene menjave,
objekta, ki je svojo vrednost pridobil iz ne-védenja tistih, ki jim je
bil alternativno namenjen.
Kajti pismo je svojo vrednost pridobilo šele kot sporočilo, in
to odtujeno naslovniku v družbeni vezi, katere dno je zaznamovala
prevara, tako da ne moremo v tej odtujitvi nikakor neposredno brati
hegeljanske »Aufhebung«.
Prav to dimenzijo je prefekt prezrl: postopal je, kot bi bilo v
precepu le njegovo védnje, brez odnosa z védenjem drugega, kar mu
očita Dupin.
Prva pripomba, ki jo poda Dupin po prefektovem odhodu, je, da
je ta, čeprav je postopal z absolutno perfektnostjo svojih metod, slabši
od tistega šolarčka, vsaj kar zadeva ta primer, ki je slovel po tem,
da je uspeval v igri lihega in sodega: prav s tem, da je (treba je
enostavno prebrati tekst) vselej upoštev-al dimenzijo varanja pri dru-
gemu ter tako pretežno zmagoval.
Solarčkovemu načinu sklepanja (»mode of reasoning«) pridene
Dupin značaj »identifikacije« (»identification of the reasoner's intel-
lect with that of his opponent«); upošteval je skratka možnosti potez
drugega. Ce je prefekt odpovedal v svoji zaupani nalogi, je to zato,
ker je svoje lastno sklepanje univerzalno posplošil.
Taki ljudje, pravi Dupin, imajo prav v toliko, kolikor je njihovo
sklepanje reprezentancija sklepanja celote (»that their own ingenuity
is a faithful representative of that of the mass«).
Tako se avtorizirano védenje obnaša kot reprezentancija sprejetega
mnenja, ki ga lahko primerjamo s tistim sprejetim mnenjem grške
družbe gospodarjev (s tem lahko mislimo že kar sužnjelastništvo),
ki je bilo podlaga znanemu logičnemu stavku, katerega repetitivna
vsebina je postala neproblematičen model védenja logikov: »Vsi ljudje
so smrtni«, od koder sledi sklep, da je smrten tudi Sokrat kot del
celote.*
Ce bi torej Ministrovo obnašanje lahko predvideli z modelom uni-
verzalnosti, za avtorizirano védenje ta ne bi predstavljal nikakršnega
problema ter prefektu ne bi bilo treba iskati Dupinove pomoči.
Prefekt pa je moral iskati pomoč prav zato, ker je bila zvijača
hudodelca različna od njegove lastne (»the cunning of the individual
felon is diverse in character of their own«).
Dupinov uspeh je torej povezan z védenjem, ki je z njim deloval
Minister, pa ga policiji, ki se giblje le na univerzalnosti sklepanja,
ni uspelo zajeti.
Tod je glavni Dupinov argument našel svoje mesto: v logiki ne-
celega, ali, enostavneje povedano, v logiki izjeme univerzalnemu pravilu,
ki jo je Dupin zasledil v ministrovem ravnanju.
Prefektova napaka je, kot pravi Dupin, le v tem, da ni obrnil skle-
panja, ki ga intuitivno čuti: da so vsi norci pesniki; ireverzibilnost
obrata, ki je v tem, da so vsi pesniki norci. Vsi pesniki, moramo tod
dodati, v kolikor odgovarjajo drugemu védenju: prav v tem so pesniki,
kolikor lahko razberemo ironijo, ki z njo Poe opiše svoj status.
Minister je sicer znan kot matematik, vendar pa, kot trdi Dupin,
njegovo védenje kot védenje matematika ne bi pomagalo samo po sebi
spraviti prefekta v zadrego, ga prelisičiti v njegovem sklepanju.
Minister je bil poleg matematika tudi pesnik (»he is both. As poet
and mathematican he would reason well; as mere mathematician, he
could not have reasoned at all, and thus would have been at the mercy
of the Prefect«).
Preden pogledamo, kako je Dupin upošteval Ministra tudi kot
matematika, pa .se zaustavimo pri argumentih, ki jih poda proti zgolj
matematičnemu védenju, ko je v vprašanju skrivnost odtujenega
sporočila.
Najprej Dupin ugotovi, da so dolgo časa upoštevali matematični
razum kot razum »par excellence«. Nasproti takšnemu mnenju citira
Dupin Chamfortov argument: »II y a à parier, que toute idée publique,
toute convention reçue, est une sotise, car elle a convenue au plus grand
nombre«, (fr. v tekstu).
• Dupin evocira preseženje evklidskih pozicij, ko trdi, da ni res, da bi bila
vsota delov enaka celoti.
294
Matematiki, pravi Dupin, so storili vse, kar je bilo v njihovi moči,
da bi razglasili splošno sprejeto zmoto (»the popular error«), in »ki
ni prav nič manj zmota, če jo razglasimo za resnico« (»is none the
less an error for its promulgation as truth«). Matematiki so storili na-
pako, da so univerzalno priznano mnenje razglasili za resnico. Mate-
matično védenje upošteva le to, kar je splošno sprejeto, noče pa
upoštevati drugega védenja, ki ga je Dupin spoznal v Ministru-pesniku.
Če je Minister lahko speljal na led védenje policijskega Prefekta, je
to lahko storil zato, ker je svoj položaj izvzel območju sprejetega
mnenja: upošteval je varanje drugega, odgovor varanja drugega, ki
mu je bilo namenjeno njegovo sporočilo, s tem da se je z védenjem
pesnika izognil splošnemu zamreženju prostora: pismo je dal na mesto,
ki bo ušlo prefektovemu področnemu preverjanju.
Ministrova zvijača pa ni ušla Dupinu, ki je podvomil v »abstraktno
logični razum«: »I dispute, in particular, the reason educed by mathe-
matical study. The mathemathics are the science of form and quantity;
mathematical reasoning is merely logic applied to observation upon
form and quantity. The great error lies in supposing that even the truths
of what is called pure algebra are abstract or general thruth. And this
error is so egregious that I am confounded at the universality with
which it has been received. Mathematical axioms are not axioms of ge-
neral truth.«
Dupin podvomi v univerzalnost matematične resnice, ne podvomi
torej v njeno specifično resnico: njena »velika zmota«, ki je ni mogoče
odpraviti, pa je prav v tem, da matematična resnica izhaja iz zahteve
po univerzalnosti. Z drugimi besedami, matematično resnico je treba
pripoznati za partikulamo, za ne-celo, brž ko je pod vprašanjem védenje
drugega. Matematikova napaka je v tem, da končne resnice uporablja
scela splošno, takšno je Dupinovo sklepanje.
Matematiki postopajo »kot da bi« bile končne, torej delne resnice
uporabne univerzalno. Na registru tega védenja pa je igral tudi prefekt,
ki je raziskal celoto področja, kjer bi bilo pismo lahko skrito.
Tako je prefekt podlegel zvijači Ministra kot pesnika. Dupin, ki je
upošteval Ministrovo védenje kot pesnikovo, torej kot tisto, ki je izvzeto
običajni umestitvi, vsaj običajni umestitvi javnega mnenja, ki jo je vzel
za svoje izhodišče prefekt, je iskal mesto skrivališča pisma na celoti
možne umestitve izvzetemu mestu, kjer je bilo pismo preveč na očeh,
podkrepljeno z distiktivnimi potezami. Dupinovo iskanje na drugem
mestu pa samo na sebi še ne bi prineslo uspeha, če ne bi Minister nare-
dil napake sprejete obče resnice, čeprav na drugi sceni: samo pismo, sam
objekt skrivnosti je tod zakril, kot bi sicer pričakoval že prefekt, le da
temu sploh ni prišla na misel možnost druge umestitve: v tem Ministro-
vem spodrsljaju pa je tudi jedro Dupinovega uspeha. Dupin je Ministra
obiskal in spregledal zvijačo, nato pa z namernim spodrsljajem (»poza-
bil« je tobačnico) ter skonstruiranim incidentom na ulici uspel zame-
njati pismo s ponaredkom.
Dupin je uspel, ker je izhajal iz drugega spoznanja kot prefekt: da
je namreč sporočilo drugemu, tisto pravo sporočilo, vedno tam, kjer ga
bomo zaman iskali iz registra sprejetega mnenja, pa naj bo to še tako
izpopolnjeno.
Končno ni brez važnosti, če omenimo, da je Dupin iskal odtujeno
sporočilo v imenu Kraljice: ne-celost te je že v manku odtujenega spo-
ročila, ki je nanj navezano njeno védenje, usmerjeno drugemu, v tem
pa je tudi strategija njene ekonomije: Kralj je ostal prevaran, ne da bi
ga vzbudilo delo označevalca: odtujenega sporočila.
Dupin: »In this matter, I act as a partisan of the lady concerned.«
Ženska pa je izvzeta univerzalnosti Zakona, je ne-cela glede nanj.
Ta zapis sam ni imel drugega namena, kot da podá delni uvod v
branje Poejevega spisa, od koder bi bila možna navezava na Lacanov
»Le séminaire sur 'La lettre volée'«. Zlasti pa je skušal pokazati, da ozna-
čevalčevo delo ni navezano izključno na analitični kavč, kjer so pri nas
možnosti za sedaj vse še meglene, ampak da so možnosti branja odtu-
jenega sporočila tudi v logiki literature.
M. Potrč
295
KER JE REVIJA V TEŽAVNI FINANČNI SITUACIJI (ZAUSTAVLJENO
FINANSIRANJE S STRANI KSS), PROSIMO NAROČNIKE, KI TEGA
ŽE NISO STORILI, DA ČIMPREJ S PRILOŽENO POLOŽNICO PO-
RAVNAJO NAROČNINO ZA LETNIK 1977 TER MOREBITNI ZAOSTA-
NEK NAROČNINE IZ PREJŠNJIH LET. VNAPREJ SE ZAHVALJUJE-
MO ZA RAZUMEVANJE.	REDAKCIJA
296
»pohiteti«, presekati temps pour comprendre, razmik med »izvirnim« vpi-
som in njegovo ponovitvijo), tako da imamo pravzaprav opraviti s
trojico theoreia (govor kot znak), praxis (spolnost), poiesis (produktiv-
nost) — ali resnično — lepo — dobro. Razrešitev tega paradoksa je
kajpada v tem, da je označevalna ekonomija na delu že v vseh treh
momentih, da artikulira sam njihov sklep (—v obeh pomenih: njihovo
stičišče in položaj, kamor »težijo«).
Sicer pa niti ni treba biti še posebej občutljiv za govorico: jamstvo
za smiselnost naše izjave je vselej v tem, da je že vključena v speci-
fično strukturiran družbeno-zgodovinski (simbolni) »kontekst«. (Zato
nam ob temelj itejšem premisleku sleherni izmed »enosmiselnih«, ne-
nevtralnih registrov razpade, in pokaže se, da ga moremo in kar moramo
interpretirati na različne, prav nasprotujoče si načine, pač glede na to,
v katero kontekstualno polje apliciramo »izjavo« kot čisto označelavno,
»ne-smiselno« sekvenco).
Denimo, raven »realne« dejavnosti: kdor dà hitro, dà dvakrat pač
glede na možnost, da v pridobljenem času še kakršnikrat več obrnem
svoj kapital, in kdor hitro naredi, pobere »dvakratni« izkupiček prav
glede na družbeno priznani poprečni delovni čas. V kakšni predkapi-
talistični ekonomiji je hitrost lahko prej znamenje nesolidne lahkomi-
selnosti. Meščan bi dejal, da takšna ekonomija očitno še ni popolnoma
»deseksualizirala« proizvodne dejavnosti. Odveč je namreč pripominjati,
da je poprečni obdelovalni čas na onem drugem področju v meščanski
družbi ravno nasprotno valoriziran, saj se tu gibljemo v sferi moral-
nega, tj. ideološkega sprevrnjenega odseva ekonomskih odnosov. Da je
ta morala šepava, nas prepričuje že asimetrična predpostavka, ki
dajanje fiziologiji v brk pripisuje ženski strani, in pa to, da je krepost
funkcija »computerskega« intervala med O in 1, kar nam lahko marsikaj
pove o filistrsko antifemističnih predpostavkah sodobne kibernetike
(znanosti o upravljanju, tj. tehnike tlačenja). Toda kar je vrlina v
ženskem zadržku pred aktom, je prava krepčina v moškem zadrževanju
med njim: spolno razliko tudi ta moralka navsezadnje le prizna, četudi
jo že z istim gibom zatre v simetričnost razpostavitve.
Marx je postavil materialistično teorijo o »drugič«: že za Hegla se
resnica konstituira skoz ponovitev, toda on je »pozabil pristaviti«:
pozabil je biti materialist, resnica tragedije je farsa. Prav v odmiku, s
katerim farsa preseže tragedijo za noht nesmisla, se razodene smisel
tragedije, ki je v tej še zabubljen v svojo lastno polnost. Enako v analizi:
drugič, tj. ponovitev je »nesmiselna«, in prav ker nima pomena, je »po-
menjujoča« — povejmo slovensko: označevalna. Tu se razodene beda
meščanove moralke: prav ker je hipotetična hitrost dajanja, storitve
polna pomena, je brez seksa. Drugo je čas teles: a o tem filister noče
nič vedeti. (Referenca: Sveta družina: Die Liebe aber ist ein unkritischer,
unchristlischer Materialist).
Medtem ko se pri menjavah »hitro« določa glede na ekonomski
čas, ki deluje kot naturalizirana nujnost, je v drugih dveh primerih
gonilo posebnega časa drugod: ta čas se določa glede na trajanje odpora,
odpora jaza ali morale, kar je navsezadnje isto (ko bi ne bilo, bi etiki
in moralisti bili pač čisto nenevarni). In kakor na moralistovem tako
imenovanem področju seksualnosti — ki ga nemara le kak fetišist zmore
Pričujoča trojna številka prinaša vrsto daljših, a zato nič manj
perečih in za širši krog sprejemnikov pomembnih prispevkov.
V	uvodnem razdelku je nekaj širših odlomkov iz Seminarja Jacquesa
Lacana. Da je delo tega analitika ali, natančneje povedano, polje, ki ga
odpira njegovo delo, — hkrati z nekaterimi drugimi prijemi — že nekaj
let eno izmed temeljnih izhodišč teorijskega dela, ki ga prakticirajo
PROBLEMI/RAZPRAVE, o tem pač ni zgubljati besed. Poseben razlog
pričujočega prevoda je, da gre za zapis govorjene besede, zato je tekst
dovolj »razumljiv« (četudi moramo takoj dodati, da ni nič smešnejšega
kakor takšna naivna metafizika »glasu in pisave«); morda bomo s tem
prevodom pomagali, da spodmaknemo oporo tisti vrsti odpora, ki
blebeče, da »Lacan piše tako zapleteno, ker nima nič povedati«.
Glavnina številke je teorijsko soočenje z dvema »neprijetnima«,
»izjemnima« prikaznima 20. stoletja, s fašizmom in »stalinizmom«.
Nekateri bralci bodo nemara ob tem, da ju tu vidijo hkrati analizirana,
pomislili na meščanske teorije o »totalitarizmu«, ki tako fašizem kot
»stalinizem« skušajo dojeti kot različici iste rakaste tvorbe, namreč
prav »totalitarizma« — ta naj bi ogrožal zdravo jedro (meščanske) de-
mokracije; v opozorilo naj omenimo, da kompleksa postavljamo dru-
gega ob drugega prav zato, da pokažemo, kako radikalno heterogene
so njune interne ekonomije, tako ekonomije družbeno-ekonomske re-
produkcije kakor označevalne ekonomije.
V	času, ko se dekadentno kulturniško meščanstvo zateka k že sicer
popolnoma naključnim okroglim številom zemeljskih obhodov okoli
sonca, da bi si s to sprevrženo nebesno naturalizacijo zagotovilo svojo
»zgodovino« in da bi s to masivno mehaniko vsililo svojo »tradicijo«,
se nam je zdelo ustrezno, da vzamemo tej ideologiji enega njenih šol-
skih tekstov in na njem nakažemo, kakšne bi lahko bile poteze mate-
rialistične zgodovine na področju književne produkcije in njenih ideolo-
gij; posebno, ker gre tudi za obletnico desetih ducatov, v kateri se za
nameček prav ustrezno materialistično križata dva števna sistema.
Da je gledališče drugo področje, kamor prispeva pričujoča številka, je
prav tako nujno: ob šolskem ideološkem aparatu, ki je, kakor nas je
naučil Althusser, za meščansko državo najpomembnejši, zavzema gle-
dališče nič manj pomemben, a bistveno drugače strukturiran položaj:
najbolj elitno med množičnimi »občili« je najbolj množično med elit-
nimi kulturniškimi praktikami. Zato ni naključje, da je prav tod
pridržano lovišče »estetskega čuta« in pridruženih meščanskih mrač-
njaštev; zato je nujno, da materializem tega področja ne prepusti
napadalnemu idealizmu.
Z zamudo, ki naj bi, v razkošnem trenutju brezsmislja, prizanesla
z dvojno pezo pomena, in v klasični presojnosti dopustila še kak teorijski
utrinek, še drobno pojasnilo k v prejšnji številki RAZPRAV vpeljani
rubriki BIS DICIT QUI CITO DICIT: hitro rečeno, dvakrat rečeno.
Brskanje po slovarjih sentenc in tujih besedij, četudi nikdar neplodno,
je tokrat bilo brez uspeha; zato naj omenimo, da gre za parafrazo zna-
nega rekla »bis dat qui cito dat«, dvakrat dà, kdor hitro dà. Sprememba
poteka — kot vselej v materializmu — od dejanj k besedam, v nasprotju
z razglašeno idealistično parolo »od besed k dejanjem«. (Na videz para-
doksno pa je treba reči, da je zato rečenica »Na začetku je bilo dejanje«
sovisna prej z idealizmom kot z materializmom: prav to, da je na
začetku vselej že dejanje, žene besedo, da nenehno prehaja k njemu,
revrotično loveč svoi votlo doneči izvor, medtem ko gre materialist, ki
se zaveda vloge označevalca (»besede«), pač po nasprotni poti). Skratka,
šlo naj bi za »aktualistično« usmerjeno rubriko krajših posegov (Ein-
griffe, če naj nekoliko pretenciozno navedemo naslov Adornove knjige).
Da takšne spremembe niso nikoli nevtralne, nas opozori usoda tega
istega rekla v treh različnih registrih, ki so polje teorijske analize
R.AŽPRAV: ekonomija (realne) dejavnosti, ekonomija govorice, ekono-
mija spolnosti. Klasično reklo pravzaprav velja le v prvem registru:
č^ nekaj hitro opravimo, je res, kot da bi zadevo dvakrat opravili.
Register govorice je — vsaj načelno — glede hitrosti nevtralen, s
hitrostjo nič ne kapitaliziramo: rečeno je rečeno, hitro ali počasi.
Nasproten prvemu je register spolnosti, kjer bi, vulgari eloquentia,
lahko nemara celo rekli: počasi opravljeno, dvakrat opravljeno. Kaj-
pada ni naključje, da se govorica pokaže za nevtralen medij, ki posre-
duje med obema skrajnostima, med registrom produktivne dejavnosti in
neoroduktivnega utroška. Vendar se postavlja vprašanje, če v tej in
takšni »nevtralnosti« govorica še ne deluje le kot znak (pri katerem je
čas nevtralen, v nasprotju z označevalcem, kjer je pač treba vselej