18 Pajki (Araneae) z več kot 48 tisoč opi- sanimi vrstami spadajo med najbolj pestre živalske skupine. Pester pa ni le sestav vrst, temveč tudi njihove pre- hranske navade. Pajki s plenjenjem žuželk, ki so najpomembnejši plen ve- čine vrst, bistveno vplivajo na njihovo številčnost in jo uravnavajo. V nekate- rih družinah pajkov je prišlo tudi do specializacije za plenjenje drugih paj- kov. Številne morfološke, fiziološke in vedenjske prilagoditve »pajkojedim« pajkom omogočajo uspešno plenjenje. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj takih skupin ter opisali njihove prila- goditve in način plenjenja. Archaeidae Archaeidae je družina pajkov, ki so jo opisali leta 1854 in zanjo mislili, da je izumrla v davni preteklosti. Sprva so na- mreč pripadnike te družine našli ohranje- ne le v jantarju na severu Evrope. Živeče so odkrili šele nekaj desetletij kasneje v Južni Afriki, Avstraliji in na Madagaskar- ju. Vse pripadnike te družine v angleščini imenujejo pelican spiders, in sicer zaradi značilne oblike telesa, ki spominja na pe- likana. Njihovo glavoprsje je podaljšano v nekakšen vrat, njihove helicere pa so kar desetkrat daljše od velikosti povprečne dolžine helicer drugih pajkov. V nekaterih virih te pajke imenujejo tudi assassin spiders. To poimenovanje je po- polnoma primerno, saj so s svojo telesno obliko nadvse učinkoviti pri plenjenju svoje edine hrane – pajkov. Ne gradijo mrež, temveč svoj plen lovijo aktivno. S prvim parom hodilnih okončin mahajo po zraku v obliki osmic in s tem iščejo niti, ki jih nekateri pajki puščajo za sabo med hojo. Tem nitim nato sledijo, in ko zazna- jo bližino plena, se mu lahko približajo na dva načina. Na plen se lahko spustijo z vrha po niti ali ga zvabijo bliže k sebi. Ko pridejo do mreže pajka, s prvim parom hodilnih okončin pričnejo stresati mrežo plena. Plen se plenilcu približa, saj vibra- cije vzbudijo njegovo radovednost. Ko je plen dovolj blizu, pajek iztegne svoje he- licere pod pravim kotom stran od svojega telesa in z njimi z veliko hitrostjo zagrabi plen. Potem ga pod pravim kotom drži z eno ali obema helicerama toliko časa, da je pod vplivom pajkovega strupa paralizi- ran in se neha premikati. Tako se plenilec izogne potencialnim napadom plena, saj je žrtev lahko enako velika ali celo večja Pajkojedi pajki Besedilo: Maja Ferle, Neža Pajek Arambašić, Janko Šet in Žan Kuralt od plenilca. Ko se plen umiri, helicere zlo- ži nazaj k telesu in prične s hranjenjem. Lamponidae Lamponidae je družina pajkov s približno 200 opisanimi vrstami, ki jo najdemo le v Avstraliji in njeni okolici. Novozelandski vrsti Lampona cylindrata in L. murina sta nomadski in predvsem nočno aktivni (čez dan se skrivata pod kamni, listnim opa- dom, lubjem ipd.), mrežasta skrivališča si spleteta le ob izleganju jajc ali levitvi. Najpogosteje lovita druge pajke. Podobno kot pri nas najdemo jeseni v hišah veliko količino pajkov tresačev (Pholcidae) in pajkov iz družine Desidae, zato takrat ze- lo pogosto najdemo v človeških prebivali- ščih tudi pripadnike družine Lamponidae. Kot mnoge druge vrste, ki so specializira- ne za lov na druge pajke, tudi ti dve vrsti iz rodu Lampona »ubirata« niti mrež svo- jega plena, s čimer posnemata premike v mrežo zapletene žuželke, zaradi česar se jima lastnik mreže približa. Nujno je, da plenilec napade prvi, saj drugače tvega, da sam konča kot obed. Obe vrsti se tako pri lovu zanašata na element presenečenja in Eriauchenius sp. iz Madagaskarja, družina Archaeidae. (foto: Nicky Bay) Lampona cylindrata iz Nove Zelandije, družina Lamponidae. (foto: Steve Reekie) 19 na svojo – glede na velikost – zelo veliko moč. Samice vrste L. cylindrata zrastejo namreč do 18 mm, samci do 12. Skakači (Salticidae); rod Portia Rod Portia je eden najbolj raziskanih ro- dov pajkov skakačev. Za znanstvenike je rod zanimiv z različnih vidikov. Pajki iz tega rodu so araneofagni, kar pomeni, da plenijo pajke. Njihov strup je veliko bolj strupen za druge pajke kot za žuželke. Evolucijsko so zelo zgodnja veja skaka- čev, na kar nakazuje njihova primitivna morfologija, kljub temu pa veljajo za ene najbolj »inteligentnih« pajkov. Sposobni so namreč spremembe strategij plenjenja glede na tip plena. Pogosto uporablja- jo agresivno mimikrijo s kompleksnim repertoarjem vibracij, s čimer zmedejo pajke, s katerimi se hranijo. Druge pajke skakače, ki se večinoma zanašajo na vid, zmedejo z mimikrijo detrita. Žrtve tako svojega napadalca sploh ne prepoznajo kot pajka. Pajke z velikimi in močnimi he- licerami napadejo od zadaj ali navpično iz zraka in jih ugriznejo v glavoprsje, saj bi pri frontalnem napadu lahko sami postali žrtve. Pajke tresače (Pholcidae) napadejo od zadaj v zadek. Tako se izognejo njiho- vim dolgim nogam, ki so lahko za Portio smrtonosne. Kaj hitro se namreč situacija lahko spreobrne in plen postane plenilec. Ko napadajo žuželke, jih napadejo fron- talno, brez posebnih taktik. Pajki iz rodu Portia se ne prehranjujejo samo s pajki, vendar so znanstveniki s poskusi ugoto- vili, da pajki, ki so bili izključno na žužel- čji dieti, niso dočakali odraslosti. Še ena posebnost predstavnikov tega rodu je, da so sposobni med napadom prekiniti vidni stik s plenom in narediti obhod, ki sicer predstavlja daljšo in bolj kompleksno pot do plena, vendar si tako lahko zagotovijo boljšo izhodiščno točko za napad. Znan- stveniki predvidevajo tudi, da so sposob- ni učenja s poskušanjem (angl. trial and error) in reševanja problemov. Te sposob- nosti sicer pripisujemo živalim z veliko bolj razvitim živčevjem. Da bi ugotovili, česa vsega so pajki iz tega rodu sposobni, bo potrebnih še mnogo raziskav. Mimetidae Družina Mimetidae (angl. pirate spiders) trenutno obsega 152 vrst, ki so razširje- ne po vseh celinah z izjemo Antarktike. Piratski pajki so najverjetneje v evoluciji izgubili oz. opustili sposobnost pasivne- ga lova z mrežo in svileno nit uporablja- jo le še za izdelavo kokona in ovijanje plena. Hipotezo potrjujejo filogenetske raziskave, ki so pajke te družine umesti- le v bližnje sorodstvo skupinam pajkov, ki izdelujejo kolesaste mreže (angl. orb weavers). Hipotezo dodatno podpira tudi dejstvo, da so »mimetidi« specializirani za plenjenje pajkov mrežarjev. Hipoteza o kleptoparazitskem izvoru piratskih paj- kov tako predvideva postopen prehod na plenjenje pajkov mrežarjev, saj naj bi »mi- metidi« z mrež drugih pajkov sprva kradli ujeti plen, nato pa prešli na plenjenje la- stnikov mrež. Plenijo tako, da pajka z ubiranjem niti nje- gove mreže privabijo, ga z močnimi dol- gimi prvimi hodilnimi okončinami »obja- mejo« in z ugrizom vanj vbrizgajo strup. Novejše raziskave kažejo, da z ubiranjem niti mreže ne posnemajo plena, kot so mislili sprva, temveč pajka mrežarja (an- gl. web­invading), ki preverja prisotnost lastnika mreže. Prvi par hodilnih okončin je običajno močno podaljšan in nosi šte- vilne dolge ščetine, ki plenu preprečijo beg. Strup piratskih pajkov je specializi- ran za druge pajke, saj nanje učinkuje ta- koj, medtem ko so v poskusih opazili, da je na vinske mušice deloval šele po nekaj minutah. Vendar imajo piratski pajki tudi nežnejšo plat, saj so ena od skupin pajkov, za katere je značilna skrb za zarod. Strokovnjaki so opazovali samice, ki so na spodnjo stran lista enakomerno razporedile jajca ter jih v primeru grožnje pospravile v kroglico in odnesle na varno. Pajek iz družine Mimetidae iz Severne Amerike. (foto: Ian Gordon) Portia fimbriata iz Avstralije, družina Salticidae. (foto: Alan Henderson, Minibeast Wildlife)