Spedlztone In abbonamento postale — PoStnlna plačana v gotovini
Leto XXIV.	Ljubljana, IS. junija 1942*XX
in KMETSK
Upravmštvo in uredništvo »DOMOVIN ki«., ujuMjtiua, Pucclnljeva uUca št 6. a nad., teletom od 31-22 do 81-2« Račun Poštne hranilnice podruž f Ljubljani »t in Tli
Izhaja vsak teden
Naročnina ta cuzemstvo: četrtletno 4.50 U, polletno 9.- Ij, celoletno 18.- L; za inozemstvo: celoletno 30.40 U Posamezna številka 50 cent
Pregled vojnih in političnih dogodkov
Glavni Stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil 14. junija naslednje vojno poročilo: Bitka v Marmariki se nadaljuje. Na področju Ain el Gazale napad sovražnikovih motoriziranih oddelkov in oklopnih vozil na naše pehotne edini-ce ni imel uspeha.
Sovražnik je bil odločno odbit, potem ko j« otrpel znatne izgube. Zapadno od El Adema so motorizirane okiopne skupine osi porazile večje oddelke nasprotnih sil. Uničeno je bilo 54 tankov in zajeto več sto ujetnikov. Nemški lovci so v borbah sestrelili šest letal tipa »Curtiss« in tri »Hurricane«. Letalstvo je bombardiralo letališka oporišča na Malti in je izvajalo tudi živahno izvidniško delovanje na sredozemskem neb«. Eno naše izvidniško letalo se ni vrnilo. Angleška letala so to noč preletela Taranto ia odvrgla nekaj bomb, ne da bi bilo kaj žrtev ali povzročene škode. Naši brzi čolni so v noči na 13. t. m. torpedirali v vodah Sevasto-polja nadaljnjo sovjetsko motorno ladjo z 10.000 tonami, ki je bila natovorjena s strelivom. Ko jo je sovražnik skušal zvleči na varno, je bila zadeta in pognana v zrak z bombami iz nemških letal, ki so sodelovala z našimi napadalnimi čolni.
Ie Rima poročajo: Italijansko in nemško časopisje naglaša pomen
zavcetja Blr Hakeima na afriškem bojišča.
Ujetnikov je bilo nad 2000, a tisoč mrtvih. Tudi plen je velik. Postojanko Bir Hakeim so po večini branili francoski uporniki.
Vrhovno poveljništvo nemške vojske je objavilo 14. t m. poročilo, iz katerega povzemamo: Prfd SevaštonoUem so Nemoi vdrli v ogorčenih borbah globoko v naravno in umetao zaščiteno trdnjavsko ozemlje. Močna utrdba Stalin je bila zavzeta. Protinapadi sovražnika so se izialovili. Bojna letala so potopila v sevastopoljski luki neko transportno ladjo. Na Črnem morju je torpediral italijanski čoln veliko in močno zavarovano sovražno ladjo. Nemška letala so uničila v krimskih vodah sovjetski transportni parnik in en rušilec. Vzhodno od Harkova so bili obkoljeni sovražnikovi oddelki uničeni ali ujeti. V severnem in srednjem odseku vzhodnega bojišča so bile samo krajevne operacija. Na fronti pri Volhovu je bil sovražnikov naoad odbit. Na visokem severu so nemtka letala bombardirala luko in mesto Murmansk in postajo Bluhi. ' Iz Helsinkija poročajo: Vojno poročilo objavlja, da s*
finake tete na fronti Karelljske ožine odbile dva krajevna sovražna napada, ki ju je topništvo z močnim udejstvovanjem pripravil«. Sovjetom je trenutno uspelo vdreti v prednjo obrambne naprave Fincev, a so bili od tod kmalu Izgnani z izredno hudim protinapadom. Na aunuški fronti večje delovanje vseh vrst orožja. Sbvražni izvidniški oddelki, ki so vdrli v finske črte, so bili uničeni pred prednjimi utrjenimi postojankami. V severnem odseku fronte v vzhodni Karelijl so sovjetske čete napadle v zaporednih valovih in so bile krvavo odbite.
Iz Berlina poročajo: Sklenitev nove pogodbe med Sovjetsko zvezo in Anglijo ni nikjer zbudila posebne pozornosti, ker ni prišla nepričakovano. Tudi japonsko časopisje ugotavlja,
da am pogodba o medsebojni pomoči med Anglijo, Zedinjenimi državami in Sovjetsko zvezo ne pomeni kake bistvene izpretnembe položaja, niti v koHkor se tiče obljube ureditve druge fronte, niti glede napovedanih ameriških dobav Sovjetski zvezi. Bolgarski tisk in bolgarski po-
Prijava in raba žitnega pridelka
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je izdal novo naredbo o predpisih o izkoriščanju žitnega pridelka, ki je bila objavljena v »Službenem listu« 13. t. m. in je ta dan stopila v veljavo.
Pšenica, rž, soržica, ječmen in turščlca so od trenutka žetve v celotni količini v zrnju pod zaporo na razpolago Pokrajinskega prehranjevalnega zavoda (Prevoda), in sicer pri pridelovalcu ali pri tistem, ki ima pridelek. Zapori se žito ne sme odtegniti razen po določbah te naredbe. Enaki zapori se smejo podrediti tudi drugi pridelki, porabni za peko kruha ali za druge vrste živil.
Od te zapore so izvzeti v količinah po poznejših členih tisti pridelki, ki so določeni za družinsko rabo pridelovalcev in s temi izenačenih oseb in količine za setev in za rejo živine. Pridelki, ki kakor koli presegajo setvene potrebe, se morajo oddati pri zbiranju.
Pridelovalci in imetniki pridelkov, obseženih z zaporo, so dolžni pridelke hraniti in so odgovorni, da se upošteva zapora do njih oddaje pri zbiranju. Z zaporo obseženi pridelki se ne smejo porabiti, odstopiti, skriti ali uničiti. Nad njimi izvršujejo nadzorstvo osgani iz člena 1. naredbe z dne 27. januarja 1942-XX. (uradniki in organi policijskih oblastev in nameščenci urada za kontrolo cen) in nameščenci Prevoda, okrajnih na-čelstev in občinskih uradov.
Prijava pridelka
Oskrbovalci gospodarstev, na katerih se prideluje žito, morajo prijaviti uradom občin, na katerih ozemlju so njih gospodarstva, ves svoj pridelek pšenice, rži, soržice, ječmena in turščice v 10 dneh po končani mlačvi ali rolkanju, najkasneje pa:
za pšenico, rž, soržico in ječmen do vštetega 31. avgusta t. 1.
za turščico pa do vštetega 30. novembra t. I.
V prijavah morajo oskrbovalci gospodarstev ob svoji odgovornosti navesti tudi sporočila in podatke, ki so potrebni, da se oprostijo zapore tiste količine, ki naj jih obdržijo za porabo družine in gospodarstva. Prijave se morajo sestaviti na posebnih obrazcih, ki se dobe pri občinskih uradih. Prevod ima pravico ugotoviti resničnost prijav.
Oddaja pridelka
Z zaporo obseženi pridelki se morajo oddajati pri zbiranju na krajih ob pogojih in v rokih, kakor to določi Prevod. Oddani pridelki se plačujejo po cenah, ki jih določi Visoki komisariat in se nanašajo na blago, oddano v razsutem stanju v zbiralnih središčih, ki jih določi Prevod. Pridelovalci žita morajo ob žetvi obdržati količine, potrebne za setev v višini, ki je določena v poznejših členih. Tisti, ki bi si radi nabavili odbrano semensko žito, morajo izročiti enako količino obdržanega žita.
Prijava pridelanega ovsa
Oskrbovalci gospodarstev, na kater;h se prideluje oves, morajo prijaviti uradom občin, na katerih ozemlju so njih gospodarstva, količino pridelanega ovsa v 10 dneh po končani mlačvi, najkasneje pa do 30 novembra t. 1. Pridelovalci in oni, ki so sicer upravičeni razpolagati a pridelkom, smejo oves kakor koli odsvojiti samo po predhodni odobritvi Prevoda. Ce se izkaže za
potrebno, sme Prevod določiti količine ovsa, ki jih morajo pridelovalci oddati upoštevaje doseženi pridelek in potrebe gospodarstva.
Pridržane količine za prehrano
Količine pšenice, ki se od letošnje letine smejo obdržati za porabo družine izven zapore in izven obvezne oddaje pri zbiranju, so določene za posamezne skupine v naslednjih najvišjih izmerah:
a)	neposredni obdelovalci žitnih posestev, najsi so njih lastniki, uživalci ali zakupniki: po dva metrska stota pšenice za obdelovalca in za vsako osebo njegove družine in osebja, ki se pri njem preživlja;
b)	vodilni oskrbovalci žitnih gospodarstev, naj si so njih lastniki ali uživalci ali zakupniki (neposredni oskrbovalci ali spolovinarji ali v delnem kolonata ali družbi): po 1.50 metrskega stota za oskrbovalca in za vsako osebo njegove družine ali osebja, ki se pri njem preživlja;
c)	spolovinarji. delni koloni, družbeniki žitnih gospodarstev: po dve metrska stota za delavca in za vsako osebo delavčeve družine ali osebja, ki se pri njem preživlja;
d)	stalni in najeti delavci na žitnih gospodarstvih, ki se plačujejo po delovni pogodbi v naravi: po dva metrska stota za vsakega delavca in za vsako osebo delavčeve družine, ki se pri njem preživlja;
e)	voditelji in uradniki žitnega gospodarstva, ki tam stalno opravljajo svojo službo s tehničnim, konceptnim ali pisarniškim delom: po 1.50 metrskega stota za vsakega voditelja ali uradnika ali za vsako osebo družine, ki se pri njem preživlja;
f)	župne nadarbine in zajednice, ki neposredno oskrbujejo žitna gospodarstva kot lastniki ali kot užitkarji ali kot zakupniki: po dva metrska stota na glavo za člane zajednice, ki vse leto pomagajo pri obdelovanju zemljišč, po 1.50 metrskega stota za tiste, ki pomagajo samo z vodstvom in po en metrski stot za vsakega drugega člana zajednice.
Namesto pšenice v celoti ali delno se lahko obdržijo naslednje količine drugega žita, ki s« pridela na istem kmetijskem gospodarstvu:
po 1.50 metrskega stota turščice za vsak metrski stot pšenice;
po 1.30 metrskega stota ječmena za vsak metrski stot pšenice;
po 1.10 metrskega stota rži za vsak metrski stot pšenice.
Ni dooustno obdržati žito zn lastno in družinsko porabo lastnikom zemljišč, ki so dana v zakup, če tudi je s pogodbo določeno dajanje od-mene v naravi.
Žito za sema
Količine žita, ki jih smejo obdržati pridelovalci za setvene potrebe izven zapore in izven obvezne oddaje pri zbiranju, so določene za vsaJc hektar, ki naj se obdela, z naslednjimi najvišjimi količinami: po dva metrska stota pšenice, po 1-8® metrskega stota rži, po 1.80 metrskega stota ječmena, po 0.60 metrskega stota turščice za žitn® površino in po 1.30 metrskega stota turščice za pridelavo zelene krme.
Žito za rejo živine
Za rejo živine smejo obdržati pridelovalci iz-vn zapore in izven obvezne oddaje pri zbiranju naslednje najvišje količine turščice: a) po tri
litiki smatrajo novo pogodbo za angleško napihovanje, s katerim bi sovražniki osi radi dvignili moralo svojih narodov.
Iz Tokia poročajo: Po vesteh s fronte v Ceki-jangu so se japonske sile, ki
napredujejo vzdolž železnice Cekijang-Kijangsl,
polastile utrjenega mesta Jušana in letališča v leta mestu. Jušan je 30 km južno od Kangiana
in je bil sedež glavnega stana tretjega področja
kitajske vojske.
Iz Tokija poročajo: Japonski glavni stan objavlja, da so japonske pomorske sile ob tesnem sodelovanju z oddelki vojske 7. junija
zasedle več sovražnih oporišč na Aleutskth otokih.
Časopisje pravi, da bo mogoča ofenziva proti Severni Ameriki,
metrske stote za vsakega starejšega prašiča, določenega za pitanje; b) po pet metrskih stolov za vsako plemensko svinjo z všteto porabo za
pujske.
Končne določbe
Razveljavljata se naredbi z dne 27. junija 1941. o obvezni prijavi žitnega pridelka in naredba z dne 12. avgusta 1. 1941. o ureditvi porabe in prodaje žitnega pridelka. Prav tako se razveljavljajo vsee določbe, ki bi nasprotovale določbam te naredbe.
Kršitelji določb te naredbe in odredb, ki jih v izvrševanju podrejenih mu pooblastil izda Prevod, se kaznujejo, če dejanje ni huje kaznivo, po postopku iz naredbe z dne 26. januarja 1942-XX v denarju do 5000 lir ali z zaporom do dveh mesecev. V hujših primerih se lahko izreče poleg denarne tudi zaporna kazen. Odtegni eni ali prikriti pridelki se zaplenijo, pri komer koli so.
Domači zdravnik
čim raznovrstne] ša hrana, tem več vitaminov
Ta ali oni bi utegnil biti preveč v strahu, da ne zaužije dnevno zadostne množine vitaminov. Zaradi tega se stalno boji za svoje zdravje. Ves ta strah pa je precej neupravičen. Padovanski profesor Roncato trdi, da človek potrebuje na dan razmerno zelo malo vitaminov. Nekaterih vitaminov človeško telo ne potrebuje na dan nič več kakor le nekaj tisočink miligrama, drugih pa nekaj celih miligramov. Na drugi strani pa je treba vedeti, da vsebujejo razna naravna živila zelo mnogo vitaminov. Spet pa je treba upoštevati, da vsebujejo takšna naravna živila nekatere vrste vitaminov v zelo velikih množinah, drugih pa sploh ne ali le izredno malo.
Iz tega se lahko postavlja osnovno načelo, da se bomo izognili prevelikemu pomanjkanju vitaminov, če bomo uživali čim raznovrstnejšo hrano, kar na koncu koncev ustreza tudi človekovemu nagonu. Največje pomanjkanje vitaminov je bilo ugotovljeno pri tistih ljudstvih, katerih hrana je enolična. Pri narodih, ki jim je glavna hrana riž, odnosno, ki se hranijo skoraj izključno z rižem, je zelo razširjena bolezen beri-beri. Tej bolezni so zelo podvrženi Kitajci, Japonci, Ma-lajci in nekateri drugi narodi Daljnega vzhoda. Kožna bolezen pelagra je razširjena med narodi, katerih glavna hrana je največ iz turščice, skorbut pa med mornarji, ki morajo včasih mesece in mesece uživati same konzerve.
Drugo važno pravilo je tole: Človek ne sme smatrati zelenjavo in presno sadje le za nekak priboljšek, torej za nekaj postranskega, temveč jih mora uživati kot nujno potrebna živila, ker vsebujejo razne vitamine, zlasti pa še tiste, ki človeka varujejo pred skorbutom. Ti vitamini se namreč pri kuhanju hrane uničijo in je zato res potrebno jesti tudi sirove reči, v katerih je vitaminov proti skorbutu dovolj.
življenje in lanje
Za odgovor v kotičku »Življenje in sanje« je treba poslati: opis sanj, trenutno življensko stanje, rojstne podatke, spol, zakonsko stanje, stopnjo izobrazbe, poklic in značko za odgovor. Naslov: Uredništvo »Domovine« (Življenje in sanje) Ljubljana, Puccinijeva 5.
Naočniki. Vaše sanje so v tesni zvezi z vašim življenjem. Nemirna narava in preživele neprili-ke v življenju vam močno odmevajo v podzavesti in se izražajo v nenavadnih, včasih celo mučnih sanjah. Pravega pomena pa nimajo. Predvsem se morate pomiriti in dobiti stvarnejši pogled na živlienie. To ne bo težko, ker ste še mladi in ste doživeli že marsikaj, kar vam je odprlo oči. Neprijetne sanje bodo zmeraj redkejše, dokler ne bodo povsem izginile.
Anton — 31. Zelo ste postrežljivi in to je dobro, ker, kakor pravijo, potrpljenje železne duri odpira. Tudi svoje neprilike boste premostili in smotre, ki ste si jih zastavili, dosegli s potrpljenjem. Zato le nadaljujte z započetim delom ln ne daite se zbegati po tistih nepomembnih sanjah.
Življenje. Vaša želja se za zdaj ne bo izpolnila. Vendar pa ne smete izgubiti poguma. Morda ste svojemu, smotru zelo blizu in bi bilo škoda, če bi ga zaradi tistega zgrešili. Pogumno naprej!
Spremenjena. Zelo dobro. Lahko upravičeno pričakujete zboljšanja svojih razmer. A bodite
jfgospodarstvo
Z razredčenim tobačnim izvlečkom proti tišem
na Sižolu, krompirju in paradižnikih
Znano je, da je lani uš marsikje napadala fižol. Pa tudi krompirja se je lotevala. Krompirjeva uš bi se dala, kakor trdijo strokovni možje, za-treti z odstranitvijo breskovih dreves, na katerih ta škodljivka prezimuje. Sicer pa ni treba bre-skovega drevesa baš odstraniti, zadošča, če vsi lastniki breskova drevesa v redu škropijo z raz-kuževalnimi tekočinami tik pred zimo. če napadajo krompir uši, škropi z zelo razredčenim tobačnim izvlečkom, in sicer daj en del tobačnega izvlečka na deset delov vode.
Važnejše kakor za krompir je škropljenje za fižol, ki ga uš lahko čisto ugonobi. Razmerje mešanice je isto kakor za krompir, ki ga pa sicer po navadi sploh ne škropijo. Pravijo, da je učinkovito proti flžolovl uši že škropivo, ki predstavlja 11 delov vode na en del tobačnega izvlečka. če je tobačni izvleček premalo razredčen, lahko ugonobiš poleg uši tudi fižol, zato se drži nasveta, da naj škropivo ne bo močnejše kakor v razmerju: deset delov vode na en del izvlečka.
Škropljenje fižola pa je treba vsakih deset dni obnoviti, ker se zaplodijo rade nove uši. Le z vestnim in potrpežljivim škropljenjem sproti uničuješ uši, o katerih se včasih zdi, da jih kar ne moreš dokončno ugonobiti.
Zelo rade napadajo uši tudi paradižnike. Škropiš jih z enako razredčenim škropivom kakor fižol, če hočeš imeti na rastlini, napadeni od uši, lepe plodove, ne opusti škropljenja.
Ker potrebuješ za škropljenje omenjenih treh rastlin le zelo razredčeno škropivo, so stroški zanj neznatni, koristi pa so velike. Ne varčuj v takem primeru v lastno škodo. V Ljubljani se dobi dovolj tobačnega izvlečka, če pa imaš predaleč do Ljubljane, si lahko pomagaš tudi s cigaretnimi in cigarnlmi ogorki, kl jih skuhaj in s to vodo poškropi napadene rastline. V to svrho lahko porabiš tudi ostanke od tobaka za pipo. Premočna tudi ta voda ne sme biti, da ne bi škodovala rastlinam. .
Najvišje dopustne cene na ljubljanskem trgu
Po dogovoru z zastopnicami in zastopniki rab-nikov, pridelovalcev in prodajalcev je mestni tržni urad Visokemu komisariatu ■ predložil najvišje cene za tržno blago v Ljubljani in jih je ta odobril. Cene veljajo od ponedeljka 15. junija zjutraj dalje, dokler ne izide nov cenik. Cene so naslednje:
kislo zelje na drobno 3, kmečko kislo zelje 2.50, kisla repa 2. nova repa 2, karfiola 5, grah 4.30, kolerabice 3.50, rdeča pesa brez listja 4, rdeči korenček brez zelenja 4, črna redkev 1.50, redkvica 3, osnaženi hren 4, šopek zelenjave za juho 0.50, peteršilj 4, por 3.50, zelena 4, trda in zdrava domača čebula 4, šalota 5, česen 7, berivka 2, glavnata solata 4, radič 3, špinača 3.50, domači beluši 9, rabarbara 4, češnje 6, kilogram jagod 10, kilogram borovnic 5, liter suhih bezgovih jagod 6, kilogram suhega šipka 8, kilogram suhega lipovega cvetja 20, jajca po 1.75 lire.
Kjer ni posebej naveden liter, veljajo cene za kilogram. Opozarjamo, da veljajo vse te cene samo za blago, pridelano v Ljubljanski pokrajini. Posebno pa opozarjamo prodajalke in prodajalce, da mora biti blago, naprodaj po teh cenah, zdravo, otrebljeno in v takem stanju, kakor je opisano v ceniku. Vse te najvišje dopustne cene in tudi vse nižje cene morajo biti vidno označene pri vsem v ceniku navedenem blagu ne samo na Vodnikovem in Pogačarjevem, temveč tudi na živilskih trgih v Mostah, na Viču, na Sv. Jakoba trgu in v Šiški. Enako pri vseh prodajalkah in prodajalcih po vsej mestni občini ljubljanski.
Se vedno je prebivalstvo nepoboljšljivo pri preplačevanju blaga, čeprav ve, da je preplače-vanje prav tako kaznivo kakor prodajanje nad najvišjimi dopustnimi cenami.
Drobne vesti
Podružnica zavoda Banco di Roma v Ljubljani.
V soboto 23. maja se je otvorila v Ljubljani nova podružnica Banco di Roma. Banco di Roma bo nedvomno nudil Ljubljanski pokrajini obširno kreditno pomoč, ki bo v stanju v veliki meri ojačiti njen gospodarski napredek
Ureditev rabe vina. V zvezi z ureditvijo vinskega trga je ministrstvo za kmetijstvo in gozdove izročilo razdeljevanje vina Fašistični zvezi trgovcev, ki bo dodelila vino najprej veletrgov-cem, ti pa bodo nato razpoložljive količina vina oddali gostinskim obratom. Veletrgovci bodo lahko vino kupili samo na osnovi nakazil, ki jih bodo izdajali pokrajinski uradi zveze trgovcev v okviru kontingentov, ki jih je ministrstvo določilo za vsako pokrajino. Pokrajinski uradi zveze bodo razdelili razpoložljive količine na vele-trgovce z vinom v razmerju količin, ki so iih veletrgovci prodajali prej, kar se bo ugotovilo s potrdili o plačanih trošarinah. Urad bo nakazoval vino tudi onim gostilničarjem, ki bodo dokazali, da so prej kupovali vino naravnost od
pridelovalcev, in naposled zastopnikom in vinskim skladiščem tvrdk, ki imajo sedeže v drugih pokrajinah. Po odločbi ministrstva je vinogradnikom prepovedano neposredno prodajati vino rabnikom. Podobna ureditev se pripravlja tudi v naši pokrajini, kjer bodo uvožene količine vina razdeljene med trgovce z vinom in zadruge, ki bodo dodeljene količine vina dali na razpolago gostinskim obratom.
Kunčje mladiče počasi navajaj na krmo. Ko se kunčji mladiči začenjajo lotevati že tudi krme, jih počasi navajaj nanjo. Dobijo naj tudi zeleno krmo, ki jo potrebujejo. Samo pazi, da ne bo vmes strupenih zelišč. Že mladiče navajaj na različno krmo, kajti le enovrstne krme se naveličajo in tudi slabo je to. Paziti moramo zlasti pri mladičih, da je njih hrana neškodljiva. Ne dajaj jim preveč, kar velja tudi za odrasle živali, če jim namreč daš preveč, preostalo krmo razmečejo, ležejo nanjo, zaradi česar se ugreje. Ko so spet lačni, žro vneto hrano in že je nesreča tu. 2iva.ll začne napenjati, zaradi česar poginejo. Ce rečemo, da jjm ne pokiadaj preveč, s tem še ni rečeno, da jim moraš dajati premalo.
previdni. Ker je bilo vaše dozdajšnie gospodarsko stanje slabo, bi vas utegnila nagla sprememba na dobro vreči iz ravnotežja. Izkušnje uče, da je težje prenašati srečo, kakor pa nesrečo.
Hrepenenje — 20. Lahko pričakujete skorajšnje svidenje ž njim, ki ga ljubite. Nastopile pa bodo nepričakovane ovire in manjša razočaranja. Vajina ljubezen pa bo vse premostila in potem bosta srečno živela drug za drugega.
Nemir — L. P. Zakaj trpinčite ubogo žival? Ali ne veste, da nimate pravice tako postopati in da je tako ravnanje skraifto podlo? Ce boste tako nadaljevali, se bo zgodilo, da vas bodo konji resnično zdelali, kakor so vas zdelali v sa-niah Torei. iztreznite se. saj ste vendar človek.
X Pri poroki je po pomoti odkloni! nevesto. V Kodanju na Danskem imajo tudi Švedi svojo cerkev V njej je bila te dni neka poroka. Ženin in nevesta sto klečala pred oltarjem, ko je du-
hovnik nad njima opravljal poročni obred. Ko pa je ženinu duhovnik zastavil vprašanje, ali hcče vzeti Ingo Nilsonovo, kakor se je imenovala njegova izvoljenka, za svojo ženo, je ženin na veliko presenečenje odgovoril: »Ne!« Nevesta je vsa prebledela. Duhovnik, ki je bil Sved, kakor je bila Svedka tudinevesta, je v Švedskem jeziku opravljal poročni obred. Ker je dobil od ženina tisti čudni odgovor, ga je še enkrat, tokrat pa čisto počasi in razločno vprašal, ali je pripravljen vzeti Ingo Nilsonovo za ženo. Tedaj pa je ženin, ki je bil Danec in je švedščino boli slabo razumel, ves navdušen odgovoril: »Hočem«. Kako je prišlo do te nenavadne pomote? Takole: Ženin, ki še ni razumel bogve kako dobro švedskega jezika, je najprej mislil, da ga je duhovnik vprašal: »Ali nimate ničesar proti temu, da vzamete gospodično Ingo Nilsonovo za svojo ženo?« Zato je pač razumljivo, zakaj je tako odločno rekel »ne«.
FIKIJ) « ZGODOVINSKI .^ROMAN
DVE LJUBEZNI
Dnevi so jim bili izpolnjeni z neštevilnimi načrti in programi. Zlasti Izabela in Luiza sta hoteli biti povstpi in vse videti. Dan za dnem sta prosili gospodično, da ju je spremljala zdaj sem, zdaj tja, in sta se radi otresli šolskih knjig in svojih sester. Ko pa so v operi dajali Mayerbeerove »Hugenote« in je bilo sklenjeno, da gredo dekleta k predstavi, jih ni smela spremljati gospodična. Vojvodka je imela ložo v operi in k predstavi bi jo morali spremljati sinova, Izabela in Luiza. Brata nista bila posebno navdušena, dekleti pa sta kar goreli od neučakanosti. Imeli sta že pripravljene svoji novi rožnati obleki, žametna plašč-ka, rokavice in čeveljčke, tedaj pa je vojvodka dobila svojo običajno migreno in ni mogla nikamor. Ni preostalo drugo, kakor da je šla z g^sptpdično Elizo Deportovo.
Eliza je bila prav tako razburjena, kakor dekleti. Hitro ja povečerjala in se oblekla, kar je najbolje mogla v tako kratkem času.
»Nihče me ne bi smatral za vzgojiteljico ali siromašno sorodnico,« je mislila, ko je hitela po dekleti, ki sta čakali v učilnici.
Njuno priznanje jo je docela pomirilo.
»Vsi vas bodo smatrali za najino sestro,« je vzkliknila Luiza.
V operi je vladala nenavadna živahnost. Od vratarja, ki jim je odpiral ložo, so izvedele, da pride kralj. Kraljevska loža je bila vsa okrašena.
»Škoda, da ni oča z nami!« je vzkliknite Luiza. »Bflo bi krasno, ker pozna kralja in najbrž bi se pozdravila; vsi bi nam zavidali.«
»Jaz sem že videl kralja; nič posebnega ni na njem,« je prezirljivo odvrnil njen brat.
Zast»r se je vzdignil, šele sredi prvega dejanja se je pojavila kraljevska rodbina. Občinstvo je navdušeno zaploskalo in začelo vzklikati. Ko je zastor padel in so zagorele luči, je kralj vstal; smehljal se je in kimal z glavo.
»Čigava neki je tistale princesa tamle v modri obleki ?c je vprašala Luiza. »Ali ni lepa, gospodična? a glejte — nekdo gre k nam! Saj to ja očka! Kakšno presenečenje!«
Bilo je zares presenečenje! Eliza je vedela, da nima rad klasične godbe. Zdaj pa je stal tu za njenim stolom ob odgrnjenem zastoru. Hotel je ostati neopazen v ozadju, ali dekleta so ga obstopila in še preden je utegnil sesti v zadnji naslonjač, je postala njihova loža drugo središče splošne pozornosti.
»Očka, kralj! Ali si vedel, da bo prišel? Si zato prišel?«
»Ne, Luiza. Ce hočem videti kralja,, mi ni treba hoditi v opero. Hotel sem videti svoja hčerke, kakšne so v novih oblekah in v loži.«
Pokimal je trem, štirim znancem, nato pa se je okrenil k vzgojiteljici. Njegov pozorni pogled se je za trenutek ustavil na liniji njenega vratu in na golih ramenih. Eliza je čutila, kako ji kri zaliva obraz, in prevzela jo je radost kakor vsatej, kadar ga je nenadno zagledala.
»Očka, kralj gleda v našo ložo!« je zašepe-tala Lmza. »Gotovo te je spoznal«
Res se je kralj smehljaje priklanjal proti Pra3linovi loži. Vojvoda je vstal in se mu zahvalil; oči vseh 30 bile uprte vanj. Eliza edina je opazila rahlo nejevoljo aa njegovem obrazu.
»Moral bi bil počakati, da ugasnejo luči,« je zašepetal, ho so se oglasili gosli in čelo. *Ne bi bil smel obrniti nase pozornosti občinstva.«
»Boste posedeli do konca, gosnod, da nas spremite domov?« je vprašala Eliza. »Zunaj bo strašna gneča in ne vem, kako bomo saine našle kočijo.«
»Ne bojte se! Vse se bo zgrnilo za kraljem in jaz vas po vedam skozi stranski izhod.«
To je bilo v», kar sta ves večer izpregovo-rila med seboj, ali EHza ni videla ne odra, ne igralcev; nikdar ni izvedela, kaj se je dogajalo v drugi polovici »Hugenotov«. Ko so se v kočiji vozili domov, so sedeli tesno drug ob drugem.
Kakor sardine v škatli,« se je smejal in se opravičeval, da jim bo zmečkal krila iz tafta in muselina.
»Zdaj pa hitro spat in jutri dolgo spite,« jim je smeje se rekel, ko jim je na stopnicah voščil lahko noč. »Poskrbite za to, gospodična Deportova, ker moram jaz zgodaj zjutraj v Marseille. Zaprno je hoditi po opravkih v takem mrazu.«
Eliza je prezrla to opazko. Sebastianijevi so imeli nekakšno posestvo v okolici Marseilleja in najbrž so ga klicali tja opravki. Naslednje dni je tem bolj pogrešala njegove obiske v učilnici, ker je bilo vreme deževno in ni mogla z otroki na sprehode, doma pa jih je komaj, komaj krotila. Tem bolj ji je bilo zoprno, ko je sredi popoldanskega pouka potrkala vojvod-kina sobarica ter prinesla sporočilo: »Gospodična Deportova naj gre takoj h gospe voj-vodki.«
Nekaj ni bilo v redu. O tem so pričale bliskajoče se sobaričine oči. Ko je hitela po hodniku, se je skušala spomniti dogodkov zadnjega tedna, da bi morda uganila, s čim se je pregrešila. Kadar je bil vojvoda z doma, se vojvodka običajno ni menila za vzgojiteljico in otroke. Do prizorov ljubosumnosti je po navadi prihajalo Ie tedaj, kadar je dajal vojvoda prednost učilnicam namesto sobam svoje žene.
Gospa je sedela za pisalno mizo. Eliza je takoj opazila, da si ji roke, ki so ležale na časopisnem papirju, tresejo. To je bilo slabo znamenje.
»Paziti moram,« je pomislila Eliza. »Morda ne bo nič hudega.«
Vojvodka se dolgo ni ozrla, in to je bilo novo slabo znamenje.
»Poslali ste pome, gospa,« je naposled iz-pregovorila Eliza.
»Da, poslala sem po vas. Nekaj bi si morali prebrati, gospodična. Nekaj, kar se tiče va3 — in nas vseh.«
Ponudila ji je časopis in z drhtečim prstom pokazala članek, ki je bil podčrtan z rdečim svinčnikom. Eliza je brala:
»Vojvoda in vojvodka Praslinova živita, pozimi v Parizu, a kakor običajno ju zelo reclko vidimo skupaj. Nekaj časa že opazujemo vojvodo v družbi zelo ljubke mlado dame. Pred nedavnim smo videli vojvodo s štirimi člani družine in omenjeno damo D... v operi v družinski loži. Izvedeli smo, da opravlja gospodična D. v vojvo-dovi hiši zavidanja vredno službo otroške vzgojiteljice. Izvedeli smo tudi, da vojvodka v zadnjem času boleha, medtem ko se vojvoda očitno izvrstno počuti. Ponovno smo se že prepričali o njegovem dooram okusu...«
Crke so ji plesale pred očmi: neka gospodična D... Smisel teh besed ji je kakor svinec težko legal na dušo in v prsih jo je dušilo.
»Zdaj veste, čemu sem vas klicala!«
Kakor iz velike daljeve jo je dosegel voj-vodkin glas.
»Gospa,« v svoje presenečenje je spoznala, da še lahko govori, dasi jo je po vsem telesu mrzlo izpreletevalo, »gospa, ta udarec me je prav tako prizadel kakor najbrž vae ...«
»Se zavedate, kaj ta notica pomeni, gospodična?«
»Skušam razumeti, gospa.« Čutila je, da se ji kolena šibijo, nasloniti se je morala na stol. »Ce me hočete trenutek poslušati, vam pojasnim, kako je bilo v operi, čeprav ne rasumem, kako si je mogel kdo izmisliti tako podlo laž.«
»Vi ne razumete!« je zakričala vojvodka, ne da bi se bila skušala še kaj premagovati, »žalitev za žalitvijo! Namenoma mi hočete ukrasti vse, kar ljubim, — najprej otroke in zdaj moža! Vražje ste prebrisani, gospodična! A nikar ne mislite, da nisem že prvega dne spoznala vašega nedolžnega obraza. Mojega moža lahko vodite za nos, mene ne! Uračunali ste se! Jaz ležim bolna doma, vi pa si ga zvabite v gledališče, da ves Pariz s kraljem na čelu gleda, kako si ga znate oviti okrog prsta.«
Eliza je skušala priti do besede.
»Oprostite, gospa, dovolite mi le besedo! Morate me poslušati, preden me obsodite! Ta podla laž je mene prav tako prizadela kakor vas. Verjemite mi, da nimam ničesar skupnega z vojvodovim obiskom v operi. Na vašo zahtevo sem šla z gospodičnami ker ste-bili vi bolni. Ko je prišel vojvoda, sem bila jaz sama najbolj presenečena. Vprašajte svoje hčere!«
»Moje hčere! — Moje hčere, ki ste jih naščuvali zoper lastno mater! Moje hčere aaj bi vam bile priče laži, ki je v svoji nedolžnosci niti ne razumejo. Boljša igralka ste, kakor sem bila mislila. A mene ne boste ukanili.«
Eliza je proseče sklenila roke: »Ne mešajte v to otrok, prosim!«
»Da. to bi vam prijalo! Najprej mi ukradete njihovo ljubezen ...«
»Nisem mogla ukrasti ljubezni, ki je bilo ni! Otroci so se oklepali mene, ker se vas bojijo. bežijo pred vami. Ne, gospa, ničesar vam nisem ukradla.« •
Vojvodkin bledi obraz je zalila rdečica. Hotela je zavpiti, a glas se ji je utrgal. Eliza je trdo nadaljevala: »Pa o tem dovolj! Na to podlo laž imam samo en odgovor: niti besedice v članku ni resnično, razen da je vojvoda prišel v ložo in prisedel k nam. Ali naj bi ga mar pregnale?«
Vojvodka se je ironično nasmehnila. »Niste za to tu, da bi meni postavljali vprašanja. Jaz vprašam vas, ali se zavedate, na kaj se tu namiga va.«
»Toliko že razumem, da pomeni to gnusno namigavanje, da gospod vojvoda in jaz — silite me, da govorim odkrito — da sem mu ljubica.«
»Tako je. Vi torej priznavate.«
»Ničesar ne priznavam. To je nesmisel. Tudi če bi mislili, da sem zmožna tega, sami veste, da se ne morem niti premakniti, da ne bi kdo v hiši tega vedel. Verjemite dejstvom, če že nočete verjeti meni!«
»No, morda se med vami in mojim možem ni nič zgodilo,« je stežka pripustila vojvodka. »A če se obnašate, kakor bi bilo drugače, pripišite sebi posledice. Ljudje so si ustvarili o vas svojo sodbo in zaman jih boste prepričevali o nasprotnem. To pa je že polovica resnice.«
»In če ti ljudje verjamejo, da se ne razumeta z gospodom vojvodo, je potem to tudi resnica?«
»To je predrznost!«
»Gospa, pravim to le, ker članek govori o naju obeh. Ce laže o meni, lahko laže tudi o vas.«
»Ne predrznite si spajati najini imeni in n& govorite o resnici in laži, kakor bi vi vedeli razlikovati drugo od druge.«
»Poznam vsaj razliko med tem, kar je in kar si ljudje mislijo. Dejstvo je eno, domneva drugo; med obema so lahko milje razdalje. Zdaj pa mi dovolite, da si povežem culo, razen če morda želite, naj ostanem tu do konca tedna.«
Ko je prišla v svojo sobo, se je tako tresla, da je le z velikim naporom napisala Albertu Remeju listek, naj ostane zvečer sam pri otrocih.
Ko so jo noge spet lahko nosile in si je pri peči segrela mrzle roke, je stopila k omari ia začela skladati iz nje obleko. Mehanično jo je razložila po postelji ter je odprla predale s perilom. Prišla je sobarica in vprašala, ali želi gospodična večerjati v svoji sobi. Eliza ie odkimala in nadaljevala delo.
Potem je vstala in stopila k pisalni miši, za katero je tolikokrat z veseljem čitala in pisala. Pustiti mora tu listek za vojvodo, da bo vedel, zakaj je ne bo več našel pri hiši. T^žk® ji bo napisati ta listek. Kako naj mu razjasni neljubi dogodek, za katerega bo zvedel takoj po svojem prihodu? Nikdar mu še ni pisa',a, in zdaj so jo spravljala njena zapletena čuv-stva v največjo zmedo.
Kako naj mu razloži brez trpkosti, da je moralo priti do katastrofe? Zdaj ji je bilo jasno, da je bilo od samega začetka vse brezupno. Pripravili so ji udarec v njegovi odsotnosti. Vedela je, da si bo to očital.
(.Dalje.)
NEKAJ za mladino

<£dfiirfio me4rlmn
Legenda
Matevžev evangelij pripoveduje o treh modrih lz Vzhodne dežele, ki so prišli v Betlehem, da bi novorojenemu otroku, Odrešeniku sveta, prinesli svoja darila, zlata, kadil in mire. Zlata v znamenje njegove kraljevske časti, kadila t znamenje hožjega rojstva ln mire v znamenje njegove grenke smrti.
Toda kakor legenda pripoveduje, je bil še en modri, Artaban po Imenu, ki se je odpravil na pot kakor njegovi prijatelji Gašper, Melhijor in Boltežar, da bi poiskali sveti kraj Odrešenikovega rojstva, toda neki dogodek ga je zadržal, da ni mogel priti ob pravem času na kraj, kjer bi se bili morali sestati. Domenili so se za svetišče Sedmih svetov v Borsipi babilonski. Da, tudi Kalde-jec Artaban je videl lepo zvezdo odrešenja na Vzhodu in občutil nepopisno koprnenje, da bi videl etroka in mu uslužno ponudil svoje darove: jasen adamant, žareč rubin in skrivnosten jaspis.
Toda ko je hitel ponoči na svojem konju Bazdi, je nenadno zaslišal glas človeka, ki je klical na pomoč. Zvenel je kakor klic umirajočega. Artaban je pohitel tja in našel stokajočega moža, ki so ga bili roparji napadli in čisto izropali. Artaban je zavezal možu krvaveče rane ln poslušal njegove tožbe:
»Vse so mi vzeli, jaz pa sem siromak in bolan ln nikogar ni, ki bi mi povrnil izgubljeno premoženje!«
Artaban je ostal nekaj časa pri možu in ga tolažil. Ko ga je naposled zapustil, mu je dal enega izmed svojih draguljev. Dal mu je adamant. Neslišen glas v njegovi notranjosti, ki pa ga je vendar razločno razumel, mu je to velel.
Ko je prišel v svetišče Sedmih svetov, je dobil v neki razpoki pergament in na njem sporočilo svojih prijateljev. Bral je:
»Do polnoči smo te čakali. Nismo mogli dalje »stati. Skozi puščavo potujemo. Pridi za nami!«
In Artaban je šel za njimi. Po napornem potovanju — svojega konja Bazdo je bil zamenjal za velbloda — je prišel v Betlehem prav tedaj, ko so Herodeževi najemniki pobijali tam otroke. Artaban je videl strašne prizore in hotel je pomagati. Iz neke koče je zaslišal obupno klicanje matere, ki so ji s prsi trgali dojenčka. Četrti modri je vdrl v kočo in zadržal ubijalca pred umorom. Ponudil mu je svoj rubin. In sirovi vojak, ki ga je zapeljal lesket dragocenega kamna, je pustil
materi otroka. Najsrečnejša mati je blagoslovila modrega, ki se je napotil dalje proti Egiptu.
A kralja sveta m mogel najti! Gašper, Melhijor in Boltežar so se že vrnili domov. Artaban pa ni našel miru in počitka. Gnalo ga je na jug in vzhod, na-zapad in sever za kraljem, ki mora nekje živeti, za božjo ljubeznijo, ki se je pokazala v človeški podobi.
Trideset let je romal četrti modri tako po deželah in zmerom iskal, da je naposled, ko je štel zelo mnogo let, prišel nekega dne do Jeruzalema. Tam je zagledal brez števila ljudi, ki so v kopicah drli k mestnim vratom. Ko je enega Izmed mimo idočih vprašal, ali je prišel kralj sveta v mesto, je zaslišal zasmehliiv odgovor:
»Da, da, tu ga imamo! Prav zdaj pojdemo ven na Golgoto, da bomo videli, kako ga bodo križali!«
V neki stranski ulici, po kateri je zavil Artaban, je zagledal sliko, ki ga je vsega prevzela. Videl je odurnega moža, ki je vlekel za roke zvezano dekle s seboj. Artabanove oči so se srečale z dekletovimi očmi prav tedaj, ko sta šla drug mimo drugega, in ta pogled je prosil:
»Pomagaj ml, tujec! Ne dopusti, da bi bila Izgubljena!«
Dekle bi moralo biti plačilo za dolg. Njen ubogi oče ni mogel možu plačati in zato je moral pustiti svojo hčer za sužnja. Artaban je stopil tedaj k možu in se pogovoril z njim zaradi dekleta. Odkupiti jo je hotel. Ponudil je oderuhu jaspis. Mož je vzel dragoceni kamen in dekle se je lahko vrnilo k svojemu očetu.
Četrti modri je bil zdaj ubog. Darove, ki jih
je bil namenil kralju sveta, je razdal ljudem, in tako je stal zdaj zapuščen v jeruzalemski ulici ln niti tega ni mogel več upati, da bi kdaj videl tistega, ki mu ga je bila obljubila zvezda.
Tedaj pa se je zgodilo nekaj čudovitega. Nebo se je zmračilo, sonce je potemnelo. Strašen potres je zazibal zemljo. Koče in hiše so se majale in razpadale. Zdelo se je, kakor bi bili hoteli grobovi vračati svoje mrtve.
Artaban je nekaj trenutkov gledal pred seboj to razdejanje. Potem je omahnil. Kamen, ki je priletel z neke hiše, ga je smrtno ranil. Zavest je izgubit, vendar pa so mu ostale oči, s katerimi je gledal okoli sebe v prostoru. In ta prostor je bil čudežno svetel. V njem je videl postavo nekega človeka, ki je bila žareče zarisana v etru. In iz te postave je žarela bela luč. Dvoje oči je z nadzemskim sijajem gledalo Artabana, in tedaj je bitje izpregovorilo z glasom, ki se je adel Arta-banu že znan:
»Lačen sem bil, nasitil si me. 2ejen sem bil, ln napojil si me. Gost sem bil, ln prenočišče si mi dal. Nag sem bil, in oblekel si me. Bolan sem bil, in obiskal si me. Ujet sem bil, ki prišel si k meni.«
»Kdaj, kdaj sem vse to storil?« j« »ajecljal četrti modri.
Tedaj je začul odgovor, pojočo lu4 dobrote:
»Resnično ti povem: kar si storil najmanjšemu mojih bratov, si storil meni!«
Artaban, četrti modri, je spoznal, 4a so bili njegovi darovi sprejeti. Spoznal je, da je njegovega romanja konec in da je našel kralja, ki ga je tako dolgo iskal.
letnica smrti pesnika Antona Aškerca
Ljubljana, junija Dne 10. junija pred 30 leti ob pol dveh ponoči je zatisnil v ljubljanski bolnišnici za zmerom svoje oči pesnik Anton Aškerc Nekaj dni prej ga je bila zadela kap.Kakor hrast je padel pred 30 leti mož klenega značaja in borbenega duha.
Tam nad Rimskimi Toplicami pri Sv. Marjeti je bil zagledal Anton Aškerc luč sveta. Bil je sin kmečkih staršev. Ko je končal gimnazijo v Celju, se je odločil za duhovniški stan. Kst kaplan je služboval po raznih krajih Štajerske. Pozneje se je preselil v Ljubljano, kjer je dobil po posredovanju svojega prijatelja pokojnega bivšega
župana Ivana Hribarja službo mestnega athivar-ja. Pri urejevanju arhiva in knjižnice je našel mnogo dotlej neznanih podatkov iz zgodovine Ljubljane. Nekaj jih je objavil, nekaj pa aapustil v rokopisu.
Aškerc je najznamenitejši med našimi epskimi pesniki. Razočaranje v življenju ga je napotilo, da je iskal utehe v knjigah, v delu in na potovanju. Prepotoval je skoraj pol Evrope.
Ze 30 let počiva Aškerc v zemlji, zadnja leta na Navju v grobnici Slovenskega pisateljskega društva. Slava njegovemu spominu!
X Praoče našega konja ni bil Večji od lovskega psa. Profesor dr. Weigelt iz Halleja je v nekem predavanju opisal bujno življenje rastlin, iz katerih je nastal premog. Takega življenja rastlin si pa ne moremo misliti brez živali, a vendar skozi stoletja niso našli v ležiščih premoga nikakih sledov pradavnega življenja. Sko-
zi 15 let se je profesor Weigelt ukvarjal z izkopavanji v dolini reke Geisela, kje^je iskal ostanke vretenčarjev. Zbral je mnogo zanimivih reči in napolnil z njimi leta 1934. odprti muaej v Halleju. Med najzanimivejše predmete tega muzeja spada prakonj, velik pribliino teko ka-Kor lovski pes.
Po Steubnu:
Povest iz prve indijanska vojne za Ohnj«
Oba Indijanca sta bila v nekaj skokih na tistem robu gozda, kjer je radovedni fantek v primerni oddaljenosti strmel v medvedjega mladiča, velikega kakor kužek, ki se je prevračal in igral na soncu.
Medtem je tudi že oče Mirko prišel blizu. N; opazil obeh Indijancev, ki sta bila dovolj skrita v grmičevju, pač pa medvedka. In kot izkušen lovec je tudi on vedel isto kakor Logan: kjer je mladič, tam je tudi blizu mati. Bliskovito ie preudaril: streljati ne more, to bi priklicalo medvedko in on bi ji stal z lzprazpjeno puško nasproti. Noža nima s seboj, toda dobro došle pečenke si ne da izmakniti. V tistih časih namreč ni bilo milosti, medvedja pečenka je šla slehernemu lovcu v slast, divjačine je bilo obilo in kar se je dalo pobiti, je pač služilo za hrano.
Mirko potegne sinčka nazaj, obrne puško t ti hoče udariti medvedka s kopitom po glavi. Medvedek je pisano pogledal s svojimi okroglimi očki. Toda tudi mali medvedje so že zelo okretni: pred najhujšo silo udarca se je medvedek v poslednjem trenutku umakni! na stran in puškino kopito je silovito udarilo po skali, na kateri je sedel medvedek, in se zdrobilo. Namesto ?rlave je bila prizadeta samo prednja šana spretnega medvedka. Prestrašeni medvedek je v skrajni sili in strahu začel na begu jokajoče cviliti na pomoč.
Kaj takega pa še ne! Mirko je presenečen ogledoval svojo puško. Bila je res prava sreča, da se mu pri tako hudem udarcu nI sprožila in bi strel treščil vanj. Zdaj bi ležal mrtev, razmrcvar-jen. Zavedal pa se je tudi, da nima več ..-ožja
pri sebi. In že se je bližalo nevarno mrmranje iz gozda. Vejevje se je lomilo. Votel šum je prihajal iz gozda, bližala se je pošast — tedajci je Mirko popadel svojega otroka, ga dvignil v naročje in ga z vsemi močmi hitro ponesel proti hišici, šlo je za življenje. V grozi je slutil: če ga medvedka zasleduje, je * otrokom vred izgubljen! Razdražen medved dohiti vsakega najhitrejšega tekača. Zato je Mirko na vse grlo klical ženo, naj mu prihiti s puško na pomoč, fcele čez nekaj časa se je upal ozreti. In kar je zdaj videl, ga je takoj pomirilo, da je ostal kakor vkopan. Logan ni bil poklical Mirka, kajti s tem bi bil razsrjeno medvedko opozoril nase. Medvedka je prihrumela po gozdu, hitela je k svojemu cvile-čemu mladiču in ga je prestrašeno ovohavala. Srdita je zlasti pomilovala krvavečo pohabljeno tačko stalno cvilečega mladiča.
Toda preden se je ozrla po sovražniku, ki ji je ranil otroka, je že stal Logan za njo. Svojo puško je bil stisnil Tekumzeju v roke in s potezami svojega ostrega obraza je tiho zapovedal mlademu prijatelju, naj ostane v gozdu. Tisti trenutek je bil že v treh skokih za hrbtom velike živali. Sklonil se je čez njo, zgrabil z levico trdo v krzno, kakor da bi iskal primerno mesto — in že je dvakrat, trikrat zasadil dolgi lovski nož z vso silo med rebra. Pri tretjem strašnem udarcu je izvlekel nož in je bliskovito odskočil.
Mogočna žival je grozovito zarjula, okrenila se je k sovražniku in se hotela pov/.pett na zadnje šape. Toda že so ji ginevale moči. Ni se mogla popolnoma povzpeti. Omahnila je s šibkom ren-čanjem. Divja in obupana se je hotela še enkrat zravnati, tedaj pa se je zgrudila.
S krvavim nožem v rokah je stal Logan sklonjen na preži, pripravljen, da udari še enkrat, toda mogočna žival se je zvrnila obupno rohneča in rjoveča na stran. S šapami se je še opletala, nazadnje pa se je popolnoma umirila. Dolgi nož ji je bil segel do srca.
Indijanski glavar ni utegnil kaj dolgo časa veseliti se svojega uspeha, že je začul divje rjo-
venje ln vohljanje, in sicer v oni smeri, odkoder je bila prišla medvedka Ko se je okrenil, je zagledal ogromnega črnega medveda, ki je nagio copotal proti njemu. Tako torej, tu je domala prava, pravcata medvedja družina. Ni namreč vedno tako, da bi se medved zadrževal poleg medvedke in mladičev.
Ampak Logan se nikakor al vznemiril. Kliknil je Tekumzeju:
»Dragi moj mladi brat, pazi zdaj, kako bo glavar Kajugov usmrtil tega medved«. Tu se imaš česa učiti!«
Tedajci je potegnil drugI nož Izza pasu — Logan je vedno Imel dva noža s seboj — ln Tekumze je zdaj lahko sprevidel, zakaj je tako bilo prav. že je imel nož v levici, toda pograbil ga je pri konici ostrine. Medved, ki se je bližal, je rohneče grizel v zemljo ln v kamenje, kakor to delajo mnogi medvedje, kakor hitro zaslutijo človeka. Ko je bil dovolj blizu, mu je Logan skočil z divjim irokeškim bojnim krikom nasproti in iztegnil pri tem obe roki v srak.
Medved je presenečen o bat al, potem pa se je zlobno rohneč m z lokavo se bllskajoCtmi očmi vzravnal na zadnjih šapah. Zablestelo se je njegovo spodnje zobovje, straSna pošast s« je približala indijanskemu glavarju na nekaj korakov. Tedajci je Logan zavihtel svoj metalni nož. Za-bliskala se je ostrina in je predrla od spodaj navzgor spodnjo čeljust medveda, presekala je njegov jezik. Od bolečin rjoveč je medved takoj pritisnil obe svoji prednji šapi ob gobec. Ta trenutek pa je izkoristil Indijanec in U bil v dveh skokih za medvedjim hrbtom, že je kakor prej pri medvedki urno potlpal z levico po njegovem krznu, poiskal pravo mesto, zavihtel z desnico svoj udarni nož ln je zasekal globoko. . . do ročaja se je nož zaril v medveda. Log*n je tisti trenutek potegnil nož do polovice na3aj in ga še enkrat potisnil v medveda. E suka sa iV • ■ skokom se je nato oddaljil od »mrt*»	'
sovražnika.
za ugankarje
9
Križanka
Vodoravno: 1. Naslov znanega Jurčičevega romana. 9. Izraz za državno blagajno v splošnem. 10. Soglasje na koncu dveh stihov. 11. Ženske glede »a oblačila zelo gledajo nanjo. 12. Samo v nadlego je, zato jo pometcš. 13. Visoka karta. 14. Osebni zaimek v ednini. 16. Kadar kaj daš, izrečeš to besedico. 17. Izpod neba pade na zemljo. 18. Osebni zaimek v ednini. 20. Metle delajo iz njega. 21. Zanikovalna oblika nekega pomožnega glagola. 22. Osebni zaimek v množini. 24. Časovni prislov. 25. Samd z drugo besedo. 26. Divjačino loviš vanjo + smernica, predpis, vzor s tujo besedo.
Navpično: 1. drag kamen. 2. Grški bog ljubezni. 3. Sadno drevo ga rodi. 4. Doba s tujo besedo. 5. Pripadnik naroda na Balkanu (narobe). 6. Glavno mesto neke evropske velesile. 7. Konec očenaša. 8. Pripadniki nekega naroda v Rusiji. 14. Orodje, potrebno pri plugu. 15. Starorimski cesar, hud preganjalec kristjanov. 19. Drevo, ki med prvimi požene pomladi mačice. 21. človek, ki ne more govoriti, je tali. 23. Veznik. 25. Okrajšava za lastnoročno.
*** Posetssica
MIRO PRŽUT
RAB
Ženski vestnik
V tem imenu se skriva mož, ki je živel pred stoletji in ki je velikega pomena za slovensko književnost.
Kako varen ješ pri čevljih
Da si vsaj nekoliko zmanjšamo stroške za obutev, moramo ravnati s čevlji tako, da bodo čim dalje vzdržali. Z obutvijo moramo zelo oprezno ravnati že pri hoji, saj ni treba hoditi po blatu in lužah. Voda in blato zelo škodujeta obutvi. Na to moramo opozarjati zlasti otroke, ki naj se že od mladih noj učijo varčevati.
če smo si pa že morali čevlje pošteno zamazati ali jih celo premočiti, jih moramo tudi pošteno očistiti. Usnjenih čevljev ne smemo nikoli umivati z vodo, ampak je treba vselej najprej z nožem ostrgati podplate ln pete, drugo blato pa odstraniti s trdo Sčetjo. Če ostane na čevlju še kaj umazanosti vzemimo vlažno, dobro ožeto krpo in jih z njo obrišimo. Potem jih osušimo s suho krpo, nato pa šele namažimo s kremo. Krema se mora posušiti, preden izloščimo čevlje s Sčetjo ali še Molje s flanelo. Če imamo kopita, jih je dobro deti v čevlje takoj, ko se sezujemo, zakaj le tako ohranijo svojo obliko.
Največ se pri čiščenju greši s tem, da ne odstranimo pošteno blata z njih. Blato se potem s kremo razmaže in čevlji postanejo kaj kmalu siv-kasti, tako da se ne bodo nikoli več lepo svetili. Sploh je dobro, če očistimo včasih čevlje s kakim sredstvom, ki raztopi tudi kremo, ali pa z mlekom.	,
Mnogokrat storimo tudi to napako, da vlažnih čevljev ne posušimo dobro, če so skozi premočeni, jih postavimo s kopiti vred kain, da se posuše. če se prehitro suše, postanejo trdi in se grban-čijo. Otroške ali delovne čevlje namažemo, ko se posuše, z vazelinom, ki najbolj varuje pred vlago.
Gumaste čevlje lahko umivamo z vodo, toda ne preveč, vselej pa jih moramo tudi znotraj dobro osušiti. V čevlje z gumastimi podplati ne pozabimo nikoli dati slamnate, plutovinaste ali kakršnekoli vložke, zakaj guma je nepredušna in se človeku zato rade potijo noge. Kadar se pa sezujemo, vzemimo vložke iz čevljev in jih denimo sušit, včasih pa Jih tudi operimo. Mimo tega je
Rešitve ugank iz št. 24. Križanka: vodo-»avno: 1. Velikovec, 9. idol, 10. brki, 11. lik, 13. top, 14. Ana + Milena, 17. Eliza + co, 18. šah; navpično: 1. vila, 2. edinec, 3. lokal, 4. il, 5. Ob, 6. vrtec, 7. ekonom, 8. cipa, 12. Piza, 15. miš, 16. Lah. — Stopnice: 1. romar, 2. Kropa, 3. Pirot, 4. Kairo. — Dopolnilni stolp: 1. Slovak, 2. človek, 3. krovec, 4. sloves, 5. plovba.
treba, kadar nosimo gumaste čevlje, imeti volnene nogavice, ki vptjajo vlago in tako Ščitijo nogo pred mrazom, če se ravnamo po tem, lahko damo z mirno vestjo gumaste čevlje tudi otrokom, saj so najboljše varstvo v deževnem vremenu.
Pa še nekaj; če hočemo ohraniti svojo drago obutev, ne kupujmo najcenejšega mazila. Kupimo vselej dobro mazilo, primerno za tisto vrsto čevljev. Obutev dajajmo ob pravem času v popravilo. To velja zlasti za šivane čevlje, ker se Sivi s hojo hitro obrabijo. Najvažnejše je pa redno in temeljito čiščenje. Čevlji naj ne stoje nikoli predolgo neočiščeni. Tudi ne nosUno kar naprej istih čevljev, dokler se ne raztrgajo! Menjavanje čevljev ni le gospodarsko, temveč tudi zdravo.
Za kuhinjo
Riževa juha z jagnjetino. Najprej 30 dekagra-
mov jagnjetine na malo masti hitro opečeS, nato pa kuhaš z zelenjavo za juho in celim poprom. Ko je meso dovolj mehko, juho precediš in meso pokrito postaviš na toplo. Zatem zakuhaš z juho primerno količino riža, in ko je ta kuhan, vliješ juho in zrezano jagnjetino.
Gobovi cmoki. Kilogram očiščenih in opranih gob na hitro prekuhamo. Nato jih drobno sesekljamo, dodamo 5 dekagramov kuhanega in aaneč-kanega krompirja, nekaj paprike, moke, zelenega petršilja, sesekljane čebule in soli. Iz te zmesi napraviš cmoke, Jih poveljaš v kruhovih drobtinah in zlatorumeno spečeS. K cmokom napraviš paradižnikovo omako.
Solatna juha. Iz zelenih solatnih listov napravimo dobro juho, če jim dodamo nekaj krompirjev, narezanih na kocke. K temu napravimo prežganje in dodamo pest drobno sesekljanega peteršilja. Na koncu zalijemo.
Koristni nasveti
Pletene stole, mize in drnge pletene predmete
čistimo najlepše s krtačko, ki jo pomakamo v mešanico amoniaka, mila in mlačne vede. Razvlečeni pleteni stoli so spet kakor novi, če jih dobro namočimo s slano milnico in polikamo skozi vlažno krpo.
če «se kaša prismodi. Prismojeno kašo stresemo, ne da bi po loncu praskali ali mešali, ▼ drug lonec, ki mu je dno pokrito z nekoliko vode. Tako kuhamo kašo dalje ob čim manjšem plamenu. Prvi lonec naj se najprej dobro ohladi, nato previdno posnamemo z žlico zgornjo mehko plast ob osmojenem dnu in jo kuhamo posebej ■ dodatkom nove tekočine dalje. V večini primerov se da ta plast kaše še porabiti, sicer vzamemo za majhno noževo konico jedilne sode, ki po večini odpravi še zadnjo sled osrnojenega okusa.
Sredstva proti pokvarjenju mleka. Mleko se ne pokvari kljub poletni vročini, če mu pri kuhanju dodamo noževo konico jedilne sode. Dodatek sladkorja tudi pomaga, da se mleko ne sesiri.
2ival, ki je bolečino preklanega jezika cbčutila mnogo bolj kaxor udarec v srce, je na zadnjih Sapah omahovala le še nekaj trenutkov. Kakor človek z rokami si je medved s svojimi prednjimi Sapami držal gobec, cvilil je in je jokal in se je majal od leve na desno, od desne na :evo. Sovražnik se je umaknil. Kri v gobcu, strasna bolečina v jeziku — to je onemogočalo medvedu, da bi vohljal za sovražnikom. Se se je žival nekaj časa majala, potem se je zgrudila, padla je trdo in se ni prav nič več ganila ...
Tekumze je z napetim zanimanjem sledil vsem tem kratkim trenutkom ostre borbe. Zdaj si je oddahnil, se zravnal in je stopil iz gozda.
Mirko, ki je bil svojega sinčka spravil domov, je pravkar pristopil in je Loganu stisnil desnico: »Logan, že drugič si mi rešil otroka!«
Logan se je Se enkrat sklonil in je dal medvedu poseben milosten udarec. Potem je vprašal r »Kaj so prej hoteli oni beli postopači?« Toda Mirko ni odgovoril. Preveč zamišljen in molče občudujoč je gledal mogočni trupli obeh živali. Otipal je njuno krzno. Ko je zdajci pristopil Se Tekumze sijočih oči k obema, je Mirko izrazil j svoje priznanje: »Brat moj, kakSen lovec!... Noben belec in noben rdečekožec tod daleč ob meji ne zmore kaj takega!«
Logan je preizkuševalno pogledal Tekitmzeja, ki se je pravkar dvignil od drugega medveda, na katerem je strokovnjaško preučeval zobovje in rano na jeziku. Po kratkem premoru je Logan rekel:
»Marsikateri beli lovec je že storil kaj takega, pa tudi šavanska Leteča pšica bo to znala storiti — od današnjega dne dalje!«
Tekumzeja so te Loganove besede navdale s ponosom in radostjo. Mladostni obraz mu je zasijal. Potem je pritrdil:
»Tekumzejevi noži bodo zmerom nabrušeni!«
UMOR
Indijanski glavar je na vsak način hote! vedeti, kaj se je dogajalo pred Mirkovo hišo. Zdajci se
Je tudi Mirko omehčal ter je začel pripovedovati. Predvsem je Loganu sporočil novice, ki jih je bil Hinek prinesel iz naselbine. Oba rdečekožca sta komaj skrivala presenečenje in razburjenje.
Mirko je govoril zelo izčrpno. Neznana bojazen ga je silila, da je odlašal s pripovedovanjem o onih dvanajstih Indijancih, ki so jih bili belci pomorili pri gostilni na meji.
In ko je naposled le začel pripovedovati, sc je sam prekinil in je pokazal z levico proti jasi: tam je tekel nepoznan Indijanec, ki je bil pravkar planil iz gozda. V velikih opotekajočih se skokih je hitel proti Mirkovi hiši, kakor da hoče tam poiskati zavetja. Bil je videti zasledovan in kakor da teče v brezmejni grozi, že pol nezavesten, pred neznanim sovražnikom, ki mu sledi za petami. Bil Je videti do kraja izčrpan, kajti že se je samo opotekal z naprej sklonjenim trupom. Zdaj, se bo zgrudil...
Možje so se zdrznili in se spogledali. Tekumze-Jeva desnica se je oklenila puške, Mirko je nehote segel za pas, kakor da bi bil iskal nož. Ettini Logan je takoj sprevidel položaj, če je oni tam zasledovan, tedaj morajo pohiteti v hišo in obenem posvariti Hineka, ki se vendar mudi Se na oni strani v gozdu. V hiši se bodo lahko branili, tam je tudi žena in otrok. Logan je poprijel oba svoja tovariša za rameni in ju je z močnim sunkom potegnil s seboj, da so planili v divji dir.
V teku je Logan vpil s tankim glasom dolgo in zateglo. Pri 'em se je naglo udarjal z desnico na usta. To je zvenelo, kakor da bi brizgal na piščalko. Ta krik jih je sicer moral izdati neznanim sovražnikom, toda bilo je mnogo važnejše in potrebnejše, da opozorijo Hineka na nevarnost. Tekumze, ki je bil bistroumen kakor vsi indijanski lovci, je to takoj razumel in se je prvi pognal naprej. Dirjali so čez zeleno pian z vsemi močmi. Tekumze, mogočni tekač, ki je lahko v diru zasledoval bivola in ga tudi dohitel, je res opravičeval svoj priimek Leteča pšica, po katerem so ga bolje spoznali kakor po njegovem pra-
vem imenu. Kmalu Je bil daleč pred obema tekačema.
Seveda, prav gotovo je moral tudi bežeči Indijanec začutiti njune svarilne krike. Toda :>il je tako prestrašen ali zmeden, da je poteklo nekaj trenutkov, preden ec je za krike sploh zmenil. In tedajci je obstal kakor zadet od krogle, že se je okrenil. Ko pa je zagledal ljudi, ki so dirjali za, njim, se je tako prestrašil, da se je domala na mestu zgrudil. Hotel se je spet pognati v beg, toda noge so ga le še komaj nesle. Bil je pač docela izčrpan. In zdajci je zavpil Tekumze s svojim glasom, ki je donel kakor gon^ v svetišču:
Ten - skva - ta - vah! Ten - skva - t* - vah!«
Da, Tekumze je v beguncu spoznal svojega mlajšega komaj sedemnajstletnega brata. In zdaj je tudi mladi begunec spoznal, kdo sta oba Indijanca, ki sta mu oznanila pomoč. Pri tem je tudi lahko uganil, da belec, ki je z njima, ni njegov sovražnik. Toda zdelo se je, kakor da se je prav zdaj šele posebno prestrašil. Kričeč je dvignil obe roki in je z vsemi znaki strahovitega razburjenja in groze omahoval proti vsem trem, ki so se mu naglo bližali. PrestraSen se je ustavil Tekumze. Logan je bliskovito pregledal Jaso, a nikjer ni bilo videti kakega zasledovalca. Postal je ludi on in ustavil se je Mirko, ki ga je obSla zla slutnja grozne nesreče.
Kakšen pa je bil tudi pogled na mladega Indijanca, ki se je imenoval Tenskvatava! Mladenič pač ni bil bojevnik, v Čilikotu je opravljal različno drobno delo, najrajši Je etrigel. Njegova oprava je bila vedno snažna, lasje vedno nama-ziljeni, ob petah je nosil vedno dolge trakove iz bobrove kože. Kar je imel orožja, mu Je služilo zgolj za okrasje, ne pa za boje ln poboje. Tenskvatava je držal v desnici močno sjorjačo, ki jo je pobral bogve kje v gozdu. Ob njo se je opiral, ko se je zdaj približal svojim prijateljem. Mirko je sodil, da je mladenič čisto izčrpan in da so mu moči čisto popustile, odkar j« pr«p<*Bal Lo-
W sdli?iw§Gwiifi)o BsOyfe
Gospod Cvetko je prišel pet minut po deseti url domov. Na stanovanjskih vratih je pozvonil in gospa Cvetkova je v strahu zašepetala:
»Kdo pa zvoni tako pozno?«
»Jaz,« je rekel Cvetko.
»Kako si me prestrašil!« je kriknila g*spa Cvetkova. »Zakaj pa zvoniš? Ali si ključ pozabil?«
Gospod Cvetko je stopil na hodnik, vzel klobuk z glave in slekel plašč, obdržal oboje v roki in
rekel:
»Obesi tole na balkon!«
»Zakaj pa?« je rekla gospa Cvetkova.
»To boš že pozneje izvedela. Odpri okno v moji sobi, potem pa počakaj v obednici, nekaj ti moram povedati.«
Gospa Cvetkova si je rekla: »Ali kaj z jedjo ni bilo v redu! Ali mu morda včeraj nisem prišila gjimba na telovniku? Ali pa hoče nemara spet sitnariti zavoljo zimskega klobuka?
Sedla je v obednici na stol. Gospod Cvetko je tak»d prišel in sedel pred svojo ženo, prekrižal roke na prsih in rekel svečano:
»Poslej začneva novo življenje. Ti, jaz, otrok in služabnica. Zdaj pa poslušaj,« je nadaljeval gospod Cvetko, »nocoj sem stopil -v Zdravstveni klub.«
»Ali ima tndl ta svoje prostore v kavarni ,Me-tropolut'?«	,
' Gospod Cvetko na to vprašanje nI odgovoril. Bi!i je pod njegovo častjo. Zato pa je rekel:
»Ali veš, kako velika je soba, v kateri ponoči spiš ? Jaz vem. Na poti domov sem izračunal. Tolikšna je, da vsako noč šestlndvajsetkrat vdihaš Isti zrak.«
»Kaj še!« je rekla gospa Cvetkova. »Toda morda bi bilo najboljše, da ležeš spat. Gotovo si bil že spet z Ivaničem.«
Spal bom pri odprtem oknu, odvadil se bom volnenega perila, vsak dan se bom kopal, jedel bom samo zelenjavo, vsak večer pojdem ob devetih spat...«
Vsak čas bo enajst,« je rekla gospa Cvetkova, »to je že dve url čez tvoj čas.«
Gospod Cvetko je šel v svojo sobo in v posteljo. On ima svojo lastno spalnico, ker hoče biti nemoten.
Okno je bilo odprto. Legel je na hrbet v posteljo in pomislil: nemara bi bilo boljše, če ne začnem tako zares. Nato je vstal in okno zaprl, vzel še eno odejo kakor po navadi in zaspal.
Blagajnik je potem prosil, ali bi smel navzočne spomniti na to, da je treba letno članarino takoj poravnati, in sicer v obliki razkuženega deset-lirskega bankovca.«
Nato so člani dobili čaj v skledicah. Da se prepreči sleherna okuAia, so prinesli skledice vsi s seboj v nepredušno zaprtih t6kih. Gospod Cvetko take skledice ni imel, in je bil tega vesel.
Potlej so sejo zaključili in navzočni so šli, ne da bi se bili dotaknili tako nalezljivih reči, kakor je stopniška ograja.
Gospod Cvetko je šel sam domov. Med potjo je mnogo razmišljal.
Pred vinsko kletjo se je po stari navadi ustavil, toda po petih minutah boja s svojim slabšim jazom je nadaljeval pot proti domu.
To noč je spal pri odprtem oknu. Zjutraj je
imel nahod, vendar ni segel po robcu. Spil je svojo močnato juho. Pri tem je zaprl oči. Hodil je eno uro nag v najhujšem prepihu. Zeblo ga je, da je šklepetal z zobmi, vendar je junaško vzdržal.
Ob treh popoldne je legel. Zdravnik mu je tako svetoval. Cvetko je sam naročil, naj okna zapro, in se pobrigal za štiri odeje. Požrl je tri praške za potenje in spil pol litra mleka z dvema kozarčkoma konjaka.
štiri dni je ležal, in ko je vstal, je bil prost slehernega zdravstva.
Drugi dan je sedel v vinafci kleti in kakor po navadi telefoniral domov, da naj mu žena ne shrani kruha z maslom, ker ga je prijatelj povabil na večerjo.
Gospod Cvetko je spet postal, kar je bil in ga ni nič zabolelo, ko je izvedel, da je predsednik Zdravstvenega kluba umrl. Prehladil se je bil pri jutrnji kopeli.
Zdravstveni klub mu je priredil veličasten pogreb. Po načelih kluba so dali izvrtati na pokrovu rakve osem luknjic za zračni obtok.
Po Zetterstromu.
P® hmm jj® S<§ SMroairalteolI
Toda gospod Cvetko je vendarle postal vnet Član Zdravstvenega kluba. Prva seja, katere se je udeležil, je potekla takole:
Ko jo sluga kluba v zdravstveni obleki brez žepov (nikjer se ne nabere toliko bacilov kakor v žepih) pogledal, ali so vsa okna odprta in špranje v tleh polite z razkuževaino tekočino, so se člani, ki s® čakali na hodniku, zbrali v dvorani ln predsednik, prirodni zdravnik Zelenec, je začel sejo. Pozdravil je navzočne ln prosil, da bi smel IzpregoToriti nekaj besed o modernem zdravstvu":
»Mojo dame in gospodje! Kako imenitno je biti bree bakterij, tako čisti kakor smo mi!« (Takrat je gospod Cvetko kihnil. NI bil še vajen sedenja na prepihu.)
»Toda,« ji rekel gospod Zelenec, »če hočemo biti čiste zdravi, moramo živeti po nekih zdravstvenih prarllih. Mi vsi poznamo ta pravila, toda našemu novemu članu, veletrgovcu Cvetku, jih moram še raeložlti:
»Ne nosi perila, ker preprečuje potenje.«
Ne noal nog-avic, ker mehkužijo noge. Ne pozabi, da naj imajo čevlji na podplatih luknje za zrak. (»Jtk to imam,« si je mislil gospod Cvetko.)
Ne rabi rutic, ker prenašajo bacile. Rabiti jih smeš le tedaj, kadar se poslavlja kak drag sorodnik.
Ne nosi klobuka. Vsi plešci so nosili klobuke. Hodi gologlav. Lasje morajo biti kratko ostriženi ln brez prsče. Glavnik ln ščetka sta zdravju nevarna.
lAiA na hrbtu, kadar spiš. Spi mirno. Ne sanjaj. Vstani takoj, ko se zbudiš, spij skledico močnate juhe ln hodi potem eno uro nag pred odprtim oknom gor in doL
Jej vedno ob Istem času, ne kadi ln ne pij alkoholnih pijač. (Gospod Cvetko se je zamislil.)
Spi osem ur poleti ln devet pozimi. Bodi vedno dobre volje in pazi, da bo želodec zmerom v redu.«
»To so splofina pravila,« je rekel gospod Zelenec in šel med živahnim pritrjevanjem z govorniškega odra.
Nato Je imela gospodična Kobilčeva predavanje o nevarnosti telefonskih pogovorov in o tem, kako je koristno, če hodijo vsi člani rodbine bosi, tudi na plese.
Zoran ln Miran sta pozno ponoči stopila iz vlaka in začela zunaj postajnega poslopja počasi stopati po pločniku.
»Ali si že čul, da se je Branko dal ločiti?« je vprašal Zoran.
»Ni mogoče!« se je začudil Miran.
»Saj včš. da je kot trgovski potnik zmerom na potovanju. Nekega dne se je nenadno vrnil domov in zalotil svojo ženo z drugim.«
»Siromak!« je rekel Miran. »Veš, da se mi ubogi Branko smili.«
Ko sta se poslovila, se je Miran napotil proti svojemu domu. Hiša je bila sicer preprosta, toda njuno stanovanje je bilo zelo prijazno ln za vse to se je moral zahvaliti Veri. Da, V»ra je bila vzor dobre gospodinje!
Miran je preta^k^l vse žepe, s stanovanjskega ključa ni bilo. Pozabil ga je bii vzeti s seboj, medtem ko je hišni juč imel. Zdaj bo moral Hvoniti in utegne ženo zmotiti pri j«trnjem spancu. Saj ni mogla niti slutiti, da se bo tako rano vrnil domov! Kako nerodno! Vera "roti jutru zmerom tako trdno spi!
Ko je V n nrišf-; na rh stop: -., -> zagledal skozi ključavnico v stanovanjskih vratih luč. Čudno, zakaj fcicer tako varčna Vera pusti luč vso noč goreti. Pa vendar ni bolna?«
Pritisnil je na gumb električnega zvonca na stanovanjskih vratih. Toda nihče se ni oglasil.
Kaj neki to pomeni? Z nogami je zadel ob nekaj mehkega, ob galoše.
Seveda! Zdravniki vedno n—'jo galoše. Torej je Vera vendarle bolna in je zdravnik pri njej.
Miran je počakal, in zdajci mu je prišel na misel ločeni prijatelj Branko. Sličnost zunanjih okol-nosti je bila čudna! Tudi Branko se je bil čisto nepričakovano vrnil domov v zgodnjih jutrnjih urah.
Toda 6e gre za njegovo Vero, je sleherni sum nesmiseln.
Nestrpno je gledal Miran skozi ključavnico. In glej, v predsobi sta na stojalu visela moški klobuk in površnik. Neznanec rH imel samo galoi, temveč tudi klob<iV <»> površnik!
Miran je stisnil ustnice in se vprašal, ali so neki bili Brankovi doka? '.a loč" f >aa enake vrste. Na mah mu je postalo žal. da ni Zorana povprašal po bližnjih okoliščinah Brankove ločitvene zadeve.
Potlej Je vso reč premislil e detektivskega stališča. Ce bi bila Vera bolna in so galote in klobuk in površnik zdravnikovi, bi vendar moral stati spodaj pred hišo zdravnikov avto! Toda, kakor daleč mu je segel pogled, ko se je bil vrnil na ulico, nikjer nI videl nobenega avtomobila. Zdravnik torej ne bo.
Takrat se je spomnil, kako m anko ga je Vera Izpraševala, kdaj se vrne domov.
»Torej ob petih pride tvoj vlak, srček,« je bila rekla.
»Da, ob petih,« Je odgovoril, »in o pol šostih bom že pri tebi!«
»No. potlej bo4 pa lahko doma zajtrkoval. Ali pa je tudi res, da pride vlak šele ob petih?« ga je bila še enkrat vprašala, ko ga je bila spremila do hišnih vrat.
»Natanko ob petih, srček,« JI je odgovoril in poljubil svojo ženko najprej na usta, potem pa na uheljčke ln naposled še drugič ln tretjič na usta.
Sploh ga je Vera vselej, kadar se je odpravljal z doma, skrbno povpraševala, kdaj se vrne. fieie zdaj se je tega spomnil.
Ali je tudi Branko takole kakor tujec stal pred
vrati lastnega stanovanja kakor on zdajle? Ubogi, varani Branko!
Toda Miran je hotel biti nasproti Veri tudi pravičen. Gotovo se je bila že naveličaSa večne samote. Ce bi se bil bolj brigal zanjo, potem najbrž ne bi bilo prišlo tako daleč, kakor je zdaj vse kazalo.
Miran je čakal. Čakal j? zelo dolgo.
V tem je ura bila pet. Zdaj mora neznanec, vendar kmalu priti ven. Miran je še zmerom videl na stojalu klobuk in površnik.
Zdajci je luč ugasnila. Prikazala se je Vera in vzela galoše. Takcj r Lo je zagledala svojega moža, z glasnim vzkrikom omahnila in omedlela. Prestregel jo je v roke, jo nesel v salon ln jo tam položil na d?van. Potlej je šel v kuhinjo po vc " > in hitro stekel k stopnicam. Neznanec mu ne sme uiti!
Toda nikogar ni bilo. Nič s® rd v hiši zganilo.
Naposled se je vr-dl v salon.
»Dobro si me prestrašil, srček!« je rekla Vera, ki je medtem spet prišla k zavesti. »Mislila sem, da si vlomilec. že ob štirih sem čula, da se je nekdo plazil okoli hiSe. Pa sem si to najbrž samo domišljala«
Z obtožujočiml pogledi je Miran še zmerom opazoval stojalo, nato pa je snel z njega klobuk in površnik. Oba sta bila že precej obnošena.
»Tega je zdaj konec! škoda!« je potožila Vera. »Zdaj ne bom mogla več ponoviti kaj takega!«
»Seveda ne!« je rekel mirno in odločno.
»Zdaj me boš gotovo preziral, Miran,« je plaho nadaljevala ženica »Tako strahopetna sem ... «
Miran pa je molčal In stalno srepo strrruJ v klobuk in površnik. O Bog, saj sta vendar njegova klobuk ln površnik!
»Kadar greš z doma, me je »-ako strah pred vlomilci,« je povzela Vera. »Zato sem vselej, kadar si šel, postavila pred vrata galoše, v predsobi pa obesila na stojalo tvoj površnik in start klobuk, da bi morebitni vlomilci mislili, da Je hišni gospodar doma.«
Miran je zdajci viharno objel svojo ženico, šele zdaj Je doumel vso reč. Hlastno jo je trikrat poljubil na usta. po enkrat na oba uheljčka tn potlej na ust*	Prosto po Reeseju.
ZALETHLO SE JI JE
K starajšl gospodični Valpurgl pride berač in jo prosi za obnošeno moško obleko.
»žal, v mojem stanovanju nI nobenega moškega,«« odvrne Valpurga, ki si pa hitro domisli, da bi berač lahko skušal ponoči vlomiti, ker zdaj ve, da je njeno stanovanje bree zaščite močnega spola, zato hitro dostavi: »Ponoči pa je zmerom kakšen pri meni...«
SMOLA
Pri Cmoku se Je oglasila štorklja ln pustila ljubkega dečka za družinsko darilo. Istočasno ja svinja povrgl- mladiče, katerih eden j« bil slaboten in se je bilo bati, da ne bi poginil. Cmok ga, je hotel na vsak način ohraniti pri življenju, zato ga je zavil v plenico in ga položil v zibelko, ker je bil dojenček tačas pri materi v naročju.
Pa Je prihitela soseda gledat novorojenčka. Stopila je k zibelki in da bi se prikupila, je začela gostoleti: »Jej, kako čednega fantka ste dobili! Ves je podoben očetu ...«
NAPAČNO RAZUMELA
Stric (z veliko plešo): Veš, Micka, četudi je zašlo solnce mladosti, vendar še sije prijazna luna starosti.«
Nečakinja: »O, striček, gotovo še ni nihče tako pesniško govoril o svoji pleši.«
D
omace novice
*	Nadaljnji posek gozdov ob cestah in železnicah. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je izdal naredbo o raztegnitvi obveznosti poseka ..a nadaljnje zemljiške pasove. Ta naredba je objavljena v »Službenem listu« 10. t. m. in je ta dan stopila v veljavo. Obveznost poseka določena z naredbo z dne 8. maja letos se razširja na naslednje pasove: vzdolž železnice Logatec—Ljubljana na obeh straneh razdela med Stampetovim viaduktom in km 590.000; na obeh straneh vse proge: vzdolž ceste Logatec—Laze, ceste Logatec—Rovte, ceste Kalce—Hotederšica, železnice Trebnje—Mirna—Krmelj, ceste Novo mesto— Uršna sela—Semič—Črnomelj—Griblje, ceste Novo mesto—Straža—Soteska, ceste Črnomelj—Gra-dac—Metlika—Božakovo, ceste Črnomelj—Tanča gora—Vinica, ceste Črnomelj—Tribuče in ceste Črnomelj—Dobliče; vzdolž železnice Ljubljana— Metlika na obeh straneh razdela med postajama Višnja gora—Mirna peč, po naredbi z dne 8. maja 1. 1942. se mora na teh zemljiških pasovih ob cestah in železnicah posekati morebitno gozdno rastlinje do tal in popolnoma v globino 150 metrov, tako da je mogoča popolna preglednost. Za posek gornje navedenih pasov veljajo nespremenjene določbe, za kršitelje določb pa kazni, iz naredbe z dne 8. maja 1942-XX.
*	Cene zgodnjemu krompirju. V toplejših italijanskih krajih bodo v kratkem začeli izkopavati zgodnji krompir in ga začeli izvažati v druge pokrajine. Korporacijsko ministrstvo je določilo za ta krompir posebne cene, tn sicer' Meterski stot odličnega krompirja, ki je zdrav in sposoben za prevoz, bo veljal v skladišču za pridelovalca 150 lir. Nekoliko slabši krompir se bo pa sme! prodajati po največ 135 lir za meterski stot. Prevozne stroške bo moral k tej osnovni ceni prišteti tisti, ki bo krompir naročil. Navedene cene stopijo v veljavo 15 junija.
*	župnik Jožef Epplch umrl. Na Telovo so v Stari cerkvi pokopali tamošnjega župnika in duhovnega svetnika g. Jožeta Eppicha. Rajnki je bil kočevski rojak. Pred 45 leti je bil v ljubljanskem bogoslovju posvečen v mašnika. Nekaj časa je služboval kot kaplan v Dobrmču in Kočevju, potem pa je prišel v svojo rojstno župnijo, kjer je ostal kot župnik do svoje smrti. Blag mu spomin!
*	Smrt blage žene. V Ljubljani je umrla ugledna Ljubljančanka ga. Marija Cernetova, posest-nica in trgovka na Hradeckega cesti. Učakala je nekaj nad 60 let. Mnogi znanci in prijatelji obžalujejo- smrt te zgledne slovenske žene, ki jo je odlikoval lep značaj. Blag ji spomin, njenim svojcem sožalje!
*	Nova župnija. Novo samostansko župnijo je v Zgornji Šiški ustanovil škofijski ordinariat in jo je Visoki komisariat že odobril. Nova župnija obsega Toško čelo, Čeplje, Glinico, Dolnice, Podutik, Kamno gorico, Peržan, Trato, Zapuže, Koseze, Zgornjo Šiško, Dravlje in Poljane z okoliši. Za območje nove župnije bo matične knjige vodil župni urad v Zgornji Šiški.
*	Košnja je v teku. V naših krajih je navada, da po Telovem začno misliti naši gospodarji na košnjo. Tudi strokovnjaki pravijo, da je v maju in juniju pokošeno seno najhranilnejše, ker pozneje trava oleseni Vreme za košnjo je prav odlično. Zal le, da je vreme že sušno in bi se gospodarji prav nič pritoževali, če bi jim dež zmočil posušeno seno, samo da bi tudi njive dobile nekaj mokre dobrote.
*	Cerkniško jezero usiha. Iz Cerknice pišejo: Cerkniško jezero je začelo te dni močno usihati. Prejšnja leta je usahnilo šele ob koncu junija aH v začetku julija. Lanski je pa bil izredni primer, da je usahnilo že v pozni jeseni. Da letos usiha tako zgodaj, je v veliki meri vzrok ta, da so struge očiščene in nove Izkopane, zaradi česa se voda laže in hitreje odteka v požiralnike.
Trieste — Gorizia
Imeli so ga za mrtvega a je ležal v bolnišnici.
Pred mesecem dni je časopisje objavilo, da je v reki Isonzu pri Gorizii utonil neki moški. Njegovo truplo so potegnili iz vode, prepoznati pa ga niso mogli. Dober teden po pokopu se je na policiji oglasila neka mati s hčerko in zatrjevala, da utegne biti neznani utopljenec njen mož, ki je izginil od doma in se ni več vrnil. Ko so ji pokazali sliko ponesrečenca, sta obe izjavili, da je to Franc Šuligoj iz Fiumeja, njun pogrešani mož, odnosno oče. Ko so pa na policiji pogledali tudi v kartoteko prstnih odtiskov, so dobiil odtiske na ime Franc Suligoj, kajti ta mož je imel nekajkrat opravka s policijo zaradi navadnih prestopkov. Toda prstni odtiski se niso skladali. Jasno je bilo, da utopljenec ni bil Suligoj, Res je policija kmalu iztaknila, da je bil Šuligoj tedaj v bolnišnici. V Gorizii se je bil malo pobil, potem pa se je zatekel v bolnišnico, ne da bi bil domače o tem obvestil
Iz Spodnje Štajerske
Nov ravnatelj mariborske bolnišnice. Za ravnatelja mariborske bolnišnice je bil imenovan dr. Ernst Bouvier. Novi ravnatelj se je rodil L 1889 v Marenbergu. Gimnazijo in vseučilišče je študiral v Gradcu.
Zlato poroko sta praznovala viničar Andrej Trampuž in Jožefina, rojena Doršnikova. Trampuž je doma iz Armovža, žena pa iz Lučan. Stara sta oba 74 let in že dolgo oskrbujeta vinograde drja. Schmiderja v Tresternici.
Poroka. Pred nekaj dnevi sta se v Šoštanju poročila trgovec z lesom in kurivom g. Robert Bri-nar in ga. Pavla Lichteneggerjeva, vdova po oskrbniku veleposestva Kerestinca na Hrvatskem, po rodu iz Haukejeve družine v Šoštanju.
Delovno taborišče v Žalcu. Pred tedni so v okolici Žalca uredili delovno taborišče za mladino. Mladeniči v taborišču pomagajo pri kmetijskem delu.
Smrt znanega celjskega ključavničarskega obrtnika. Pred dnevi je umrl znani celjski ključavničarski obrtnik g. Bratomil Rebek. Bodi mu ohranjen lep spomin! Svojcem sožalje!
Smrtna nesreča otroka. Te dni se je pripetja v gozdu pri Mozirju smrtna nesreča. Neki kmet je podiral drevesa. Eno drevo je padlo na štiriletnega sosedovega sinčka Štefana Presečnika. Nesrečnega otroka so prepeljali k zdravniku v Braslovče, kjer je izdihnil. Krivda ne zadene nikogar. Bilo je golo naključje, da je skočil deček iz grma pod padajoče drevo.
žrtev nesreče. Pred dnevi se je v Trbovljah smrtno ponesrečil Herman Kolbezen, edini sin gospe Hermine KolBeznove.
Iz Gd?enjske
Novi komisar v Moravčah. Moravška občina je dobila nedavno novega komisarja v orebi posestnika in kolarskega mojstra Janeza Fuggeja, po rodu iz Koroškega, prebiva pa že delj časa v Moravčah
Smrtna nesreča. V Karavanškem predoru je bil zaposlen zidarski vodja Josip Siedler iz Beljaka. Pa ga je zgrabila derezina in ga podrla. Prepeljali so ga v bolnišnico na Jesenicah, kjer je izdihnil.
V	Krki je utonil. 131etni edinec posestnika Sturma iz Velikega Mraševa na Krškem polju se je šel kopat v Krko. Ker ni znal plavati, so ga zagrnili valovi in je utonil. Fantič je pripadal »druženje kočevske mladine.
Iz Hrvatske
Italijanščina v nemških šolah na Hrvat? kem. Vodstvo nemške narodnostne skupine na Hrvatskem je sklenilo, naj se v vseh nemških srednjih šolah razen na nemškem učiteljišču v Osi-jeku takoj uvede namesto francoskega jezika
Delovna obveznost na Hrvatskem je uvedena za vse moške med 18. in 60. letom. Izvzete so samo osebe, ki opravljajo javno službo.
Taborjenje ustaške mladine na Bolgarskem. V Bolgarijo odpotuje 50 članov ustaške mladine na taborjenje. Ko se vrnejo dečki, bodo šla v tabor tudi dekleta.
Hrvatski ujetniki se vračajo. Te dni se je vrnilo v domovino 2000 Hrvatov, ki so bili v Nemčiji kot bivši jugoslovanski vojni ujetniki.
Iz Srbije
Dr. Pantič o jugoslovanskih Židih. Bivši jugoslovanski minister za telesno vzgojo in bivši generalni konzul v Diisseldorfu dr. Pantič je v razgovoru z novinarji izjavil, da je bila več kakor polovica jugoslovenskega narodnega premoženja v rokah 75.000 Židov. 150 milijard dinarjev je znašal židovski kapital v bivši Jugoslaviji. Pantič je rekel, da so bila prej vsem židovskim in mednarodnim pustolovcem odprta vrata, da so na lahek način obogateli. Ta dejstva naj bodo Srbom grenka izkušnja, da v bodočnosti ne bodo zagrešili podobnih napak.
V	beograjski srednjih šolah se uče vrtnarstva. Beograjska mestna občina je vsem srednjim šolam v mestu dodelila kose zemlje, da jih bodo dijaki obdelovali in se pri tem seznanili s kmetovanjem in vrtnarjenjem. Vse pridelke s teh vrtov bodo porabili za prehrano siromašnih dijakov.
V	Beogradu je bil velik mladinski koncert pod vodstvom učitelja in pevovodje Slovenca Albina Fakina. Na koncertu so nastopili tudi Slovenci, ki pridno sodelujejo pri glasbenih prireditvah.
Obletnica smederevske nesreče. Srbski list »Obnova« od 6. t. m. objavlja članek ob priliki obletnice eksplozije, ko je bil porušen velik del mesta Smedereva. Razpravljajoč o naporih okoli obnove mesta končuje članek: »Danes se Smede-revo in z njim ves narod spominjata v molitvi žrtev smederevske nesreče. Topli vzdihi tisočih užaloščenih src se v spokorniški molitvi dvigajo h Gospodu, da kot gospodar ta upravljalec naše usode usliši skesani glas svojega naroda.«
k PO SVETU
Strupeni pajki in Indijanci so jih pregnali
Lani je postavila neka petrolejska družba v severni Venezueli vrtalni stolp ln čez nekaj mesecev je prispelo iz San Carlosa 20 delavcev, da bi črpali iz zemlje sirovi petrolej. Družba jim je bila obljubila 25 odstotkov čistega dobička. Samo pod tem pogojem so bili pripravljeni delati v tem gnezdu malarije v pragozdu. Ko so prispeli na kraj svojega dela, so pa doživeli usoden sprejem. Štiri delavce, ki so bili z 20 tovariši postavili vrtalni stolp, so nekaj dni prej umorili Indijanci. Priplazili so se bili v njihovo bližino ln jih začeli obstreljevati s strupenimi puščicami. Cez nekaj ur so bili nesrečni delavci že mrtvi. Proti indijanskemu strupu ni bilo zdravila.
Strašno nevarnost je pomenil za delavce tudi neki pajek, rdeče barve. Kogar je ugriznil ta pajek, je bil izgubljen.. Moral je umreti za lakoto. Kakor hitro namreč pride strup tega pajka človeku v kri, ne more več jesti. Ce pa že kaj poje, vse spet izbljuva. Noben zdravnik še ni mogel rešiti človeka, ki ga je ugriznil ta strupeni pajek.
Ko so začeli delavci delati, se je pojavilo tam mnogo rdečih pajkov. Sest delavcev so ugriznili in nesrečneži so v silnih mukah za lakote pomrli. Njihovi tovariši so hoteli strupene pajke pokončati. Pobili so jih mnogo, toda vseh vseh ne. Strupeni pajki, malarija in bojeviti Indijanci so preprečili črpanje sirovega petroleja. Delavci v takih razmerah niso hoteli več delati. Letos v marcu so bila dela ustavljena.
X Švedska je dežela strahov. V Švedski je vse polno gradov, izmed katerih vsak ima svojega straha. Nekdo piše v švedskem časopisju o teh strahovih in računa, da jih je kakih 4000. Nekako polovica se jih pojavlja po hišah in gradovih švedskih plemičev. V vsakem izmed teh številnih švedskih gradov nastopa čisto drugačna prikazen. Kraljevi grad obiskuje neka skrivnostna bela ženska. Drugih 2000 strahov, odnosno prikazni pa ne zahaja v plemiške vrste. Ti se zadovoljujejo z bobnanjem po šipah na oknih raznih hotelov ali kje zunaj na pristavah, torej po kmečkih hišah.
X Klepetajoča cvetlica. V Južni Ameriki rase cvetlica, ki ji tamkajšnji domačini pravijo klepetulja, ker se nepretrgano oglaša z nekim čudnim, človeškemu podobnim glasom. Te glasove povzročajo listi, ki ob vsakem vetru udarjajo drug ob drugega. Zadostuje rahla sapica, in že začne ta cvetlica klepetati.
X Aligator je krotka žival. Večina ljudi ne zna razlikovati aligatorja od krokodila, ker sta si zelo podobna. Edina vidna razlika je v obliki gobca. Krokodilov gobec je daljii in bolj koničast, aligatorjev pa krajši. Po krivici aligatorju očitajo, da napada ljudi. Naravoslovci so ugotovili, da ni bilo še nobenega primera, da bi aligator napadel ali celo raztrgal človeka. V takih primerih gre vedno za krokodila.
X Sanje so mu pokazale zaklad. Kmetovalcu Johannesu Petersonu, ki ima s-'oje posestvo v bližini mesta Holvecka na Norveškem, se je sanjalo, da je nekje na svojem posestvu kopal jamo in našel v zemlji zlat zaklad. Naslednje jutro se je mož takoj napotil na kraj, kjer je v sonian vi- i tisti zaklad, in se hotel prepričati, ali sanje res kaj pomenijo. Kmet sicer ni našel v zemlji zlatega zaklada, pač pa debele plasti zemlje, ki jo uporabljajo za izdelovanje slovitih kodanjskih ma-jolik. Peterson je baje že drago prodal Usti kos svojega sveta lastniku neke velike kodanjske tvor-nice porcelana.
Čiščenje vzhodnega dela Srbije od partizanov.
Beograjska »Obnova« piše o borbah, ki se vodijo z ostanki komunistov v Srbiji. Povsod, kjer so se še zadrževali partizanski oddelki, j» v teku odločna akcija. Ozemlje okoli Toplic, Velike Plane, Knjaževca ln Soko Banje bo kmalu očiščeno.
Belje izročeno nadvojvodi Albrehtu. Od bivše Jugoslavije razlaščeno veleposestvo Belje je madžarska vlada spet izročila v habsburške roke in sicer nadvojvodi Albrehtu. Na delu tega posestva hočejo ustanoviti narodni park z redkimi evropskimi rastlinami in manj razširjenimi živalmi.
Vaške gostilne bodo zaprli. Ministrski svet je izdal uredbo, ki odreja zaporo vseh gost'ln po vaseh v Srbiji. Izvzeti so tujskoprometni kraji. Ob državnih in banovinskih cestah bodo smele ostati gostilne, ki so potrebne za prenočevanje potnikov.
X Čedalje več milijonskih mest je na svetil. Leta 1907., torej pred 35 leti, je bilo na svetu samo 14 takšnih mest, ki so imela po milijon prebivalcev. Danes pa jih je že 38. Med vsemi ima največ ljudi New York. Računajo, da ima s predmestji vred celih 11 milijonov duš. Na drugem mestu je po številu prebivalstva London, Iti ima 8 in pol milijona ljudi. Za tema prvima dvema velemestoma na svetu slede po vrsti: Tokio, Berlin, Pariz, Moskva, Chicago, Šanghaj, Petrograd, Oeaka, Buenos Aires in Filadelfija, ki imajo vsa več ko po dva milijona prebivalcev. Pod dva milijona ljudi pa imajo Hamburg, Rim, Milan, Melbourne, Kairo in Capetown na južnem koncu Afrike. Iz seznama milijonskih mest je izginil Carigrad, medtem ko se že precej bližajo milijonskim mestom Kloto, Nagasaki, Tienoin, Detroit, Los Angeles ln Rio de Janeiro.
X Pet stoletnikov v eni sami občini. V občini Jelovu pri Ogrskem Gradišču je letos pet mož doseglo stoletnico. Občina šteje 2000 prebivalcev in je med njimi dolga vrsta mož in žena, ki štejejo več kakor 90 let.
X Polži so ustavili brzl vlak. Iz Sofije poročajo, da se je brzl vlak na progi Sofija—Varna moral te dni ustaviti pri postaji Singalu, ker je velikanska množina polžev prekrila progo. Potrebno je bilo delo petih ur, da so železničarji očistili progo.
X Trije otroci so zgoreli. V Buchhorstu pri Lauenburgu v Nemčiji so se trije otroci spravili v samotno kolibo in se v njej igrali. Po nesreči so imeli vžigalice s seboj in so si zakurili. Koliba se je kmalu vžgala m so z njo vred zgoreli vsi trije otroci. Sele ko je ogenj ponehal, so našli reševalci zoglenela trupelca med tramovjem.
X Povod nji na Bolgarskem. Medtem ko imamo v Srednji Evropi sušno vreme, je v Bolgariji zadnji čas pogosto deževalo. Zlasti je narastla reka Lom v severni Bolgariji. Pri mestih Lomu in Ferdinandovem je reka Lom prestopila bregove. Samo v Lomu je poplavljeno 800 hiš med katerimi se jih je 50 porušilo. Poplavljeno je 280 ha obdelane zemlje. Človeških žrtev ni bilo. Železniška zveza z Lomom ie prekinjena. Pri Ferdinandovem je prestopila bregove reka Ogosta in prav tako zalila mesto. Tudi tu so i• porušilo nad 50 hiš. Poplavljene je mnogo obdelane zemlje. Kraj Berkovica v bližini Ferdinandova je zaradi porušene proge odrezan od sveta in trpi pomanjkanje. Posebno hudo je prizadeta vas Hajredin. Hudourna voda je odnesla železniški most pri Bri-činovceh.
X38 milijonskih mest. Leta 1907. je bilo na vsem svetu samo 14 mest, katerih prebivalstvo je presegla milijon. Danes se je njih število povzpelo že na 38. Najbolj obljudeno velemesto je New York, ki brez predmestij šteje že 11 mili-jr nov prebivalcev. Na drugem mestu je London, z 8 in pol milijona. Sledijo po vrsti Tokio, Berlin, Pariz, Moskva, Chikago, Sanghaj, Petrograd, Osaka, Buenos Aires in Filadelfija. Vsa ta velemesta imajo nad dva milijona ljudi. Pod to mejo sc: Hamburg, Rim, Milano, Melbourne, Kairo in Kapstadt, le spiska milijonskih mest je izbrisan Carigrad, ki je mnogo izgubil, odkar je Ankara postala turSko glavno mesto. Zato pa so dosegla milijonsko višino mesta: ICioto, Nagasaki, Tien-tsin, Detroit, Los Angeles in Rio de Janeiro.
X Ponesi>ečen poskus poleta z balonom v višave. Nedavno je skušal ameriški fotograf Min-galone lz Minnesote na prav poseben način poleteti v zračne višave. Dal si je zgladiti 27 balončkov in jih svezati skupaj v en sam balon. Vse vrvi so bile privezane približno tako kakor pri kakšnem padalu. Ko je bil ta balon pripravljen, se je moi 'privezal z vrvmi in pasovi nanj, vzel s seboj fotografski aparat ln ukazal svojim poma-gačem, naj počasi razvezujejo vrvi, s katerimi je bil privezan k tlom. Njegov polet v zračne višave se je dobro začel. Ko pa je Mingaloniiev balon prispel do precejšnje višine, ga je nenadno zgrabil močan zračni tok. Balon je začelo tako silno premetavati po zraku, da se je vrv, s katero Je bil balon še zmerom privezan k tlom, pretrgala in Mingalone se je začel hitro dvigati čedalje više In više, doklfer ni nazadnje izginil zaskrbljenim gledalcem Izpred oči. Dolgo časa ni bilo nobenega sledu za njim ln že so bili prepričani, da
kje treščil na tla in se ubil. Naposled pa je le prinesel neki pastir veselo novico, da je našel nesrečnega letalca, kako je visel z nekega borovca, Sn ga reSll neprijetnih vezi.
X Limoaade si zajmeš kar v potoku. V bližini Jneje med Argentino ln Cllejem Izvira na ozemlju, kjer je precej naravnih toplih vrelcev, čuden potok, katerega voda ima limonadi podoben okus In so mu zato tudi dali ime Rio Agrio (Llmonska reka.) Tamkajšnji domačini res zelo radi pijejo to naravno limonado. Seveda pa ta voda niirrti svojega okusa po kakšnih limonah, temveč le po nekih rudninskih snoveh, ki se jih nasrka pred svojim Izvirom. Voda pa nI samo of.lična naravna pijača, temveč tudi zdravilna.
smešnice
Ognjevit muzikant
Napravil vljuden je pokloa pred gosti Lajoš Baraton, goslač, ki para ni imel, če. duh njcg»T se je razvnel«
Pritisnil lok je na glasbilo, v razmah umetniški sklonilo njegovo se je koj telo, da laže zaigral nam bo.
že žar prihaja: cigu miga, pa mulo tudi migu cigu v ušesa nam je zabrneio, duhove vnemati začelo.
Ta igra nI le ognja žar, postaja sileu že vihar. Je vražji Lajoš Baraton, kedar mu lok dobi zagon.
Preslaba je beseda žar, zadostna tudi ni vihar, njegova igra je orkan, tornado je drveč čea plan.
A zdajci Lajoš Je nehal, saj gosli v ognju je preklal. Napravil vljuden je poklon prefl gosti Lajoš Baraton...
Brankec: »Moj ded ne razume šal.«
Zorica: »Ali je tako siten?«
Brankec: »Ne, ampak gluh!«
SUMLJIVO
Oče: »Danica, kdo pa je sedel na sveže pre-pleskani klopi na vrtu?«
Danica: »Branko in jaz!«
Oče: »Saj sta si morala pokvariti obleko!«
Danica: »Jaz ne, samo on!«
TAKO JE PAMETNEJŠE
Vodja pisarne (novemu knjigovodji): »Upam, da ne spadate med tiste, ki vstanejo takoj, ko začne ura biti dvanajst, ne da bi sklenili začeto pismo.«
Knjigovodja: »O ne, malo pred dvanajsto no* vega dela sploh ne začnem!«
OBLEČENA V PRVI OBROK
Protazlj in Gervazij se zabavata s tem, da opazujeta ženski svet.
»Čudovito je to,« pripoveduje Protazlj, »da sa dandanes celo strojepiske morejo tako elegantno oblačiti!«
»Zakaj? Saj plačujejo svoje obleke na obroke!«
»A tako. Poglej, poglej onole žensko. Ta ima samo prvi obrok na sebi ... «
STRAH PRED SENO
Jakob Copata je po nesreči padel v vodo. Ker nI znal plavati, so ga koj zagrnili valovi. Se z zadnjo silo je vzdignil glavo iz vode ln zakllcal nekemu znancu na obrežju: »Reci moji ženi, da me ne bo h kosilu, da se ne bo po nepotrebnem razburjala...«
PAMETNEJŠI POPUSTI
Prvi gost: »Ali naj popijem še eno četrtinko vina? Grlo pravi da, pamet pa ne.«
Drugi gost: »Pamet je pametnejša.«
Prvi gost: »Ce je tako, si ga pa privoščim š« eno četrtinko, kajti pametnejši zmerom popusti.«
RAZDRTA POROKA
A: »Skoda, da se je tvoja zaroka razdrla prijatelj?«
B: »No, bom že kako prebolel ta udarec. Nesramno je bil pa to, da mi je vrnila demantni-prstan s pripombo: .Previdno, steklo!'« SREČA
V šoli so pisali nalogo z naslovom: »Kaj je
sreča?«
Učenec Boštjanček je začel svojo nalogo takole: »Nekoč so nekega moža ubili roparji, da bi mu vzeli denar. Mož pa ni imel s seboj denarja, ker ga je pozabil v pisarni. To se imenuje sreča...«
MED OTROCI
Mimica (gleda razšvedran avto): »Zakaj ima ta avto kolesa tako na »o«?«
Jankec: »Najbrž so premladega učili voziti...«
Sini offloO@ššo{fi)a
Vzhodna zgodba
Nasredin Hodža, znameniti turški šaljlvec, je nekoč, ko je odhajal lz mošeje, naletel na tri slepce, ki so ga s pohlevnim glasom prosili miloščine. Ogledal si je prosilce m vljudno rekel:
»Na, vzemi ta denar in ga pošteno razdeli med vse tri.«
Ni dal nobenemu ničesar. Slepci, prepričani, da je eden izmed njih dobil denar, so se vsi prijazno zahvalili darovalcu in mu želeli Alahovega blagoslova.
»Hitro si razdelimo,« so rekli, ko je Nasredin Hodža odšel. »Ti, Husein,« je rekel eden Izmed slepcev, »razdeli, ker Imaš denar.« Husein je nejevoljno odgovoril: »Jaz nisem ničesar dobil. Meni ni dal denarja.« »Seveda si dobil,« je zavpil drugi slepec. »Videl sem, kako ti je stisnil denar.«
»Pasji sin,« je zakričal zdaj Husein. Ti si dobil denar. Okradel bi naju rad.« Tretji slepec se je zadri ves divji: »Potepina!... Hinavca! To delata samo zato, da bi sama obdržala denar. AU opazoval sem vaju in dobro videl.«
Obadva slepca sta se še bolj razjezila. Vsi trijo so se začeli psovatl in zmerjati. Skočili so dNig v drugega in se suvali. Najbrž bi se bili do smrti pobili, ako bi s« ne bil nenadno pojavil Nasredin Hodža in rekel:
»Drugikrat, slepi bratci, odprite svoje oči tak«, da boste videli in da ne boste drug drugega ob-dolževall. Saj vendar nobeden ni dobil denarja...«
Osramočeni s tem trpkim poukom so se navidezni slepci porazgubili.
Izdaj« tm konzorcij »Domovine« Josip Relsner,
Urejuj« Filip Omladl«
Za Narodno tiskamo Praa J era a.