322
Politične stvari.
Medvedova koža.
Pod naslovom „das Barenfell" je  sedanji poli-tiški položaj evropski   naslikal  poslednji  list du-
najske „Reform" tako, da se o tej sliki menda ne more reži, da ni podobna sedanji Evropi. Da glavni predmet tej sliki je Turčija, ki je oni ,,medved", katerega koža utegne, kedar pride do razdelitve te kože, velike prekucije v Evropi vneti, vidi se na prvi pogled. „Reform" tako le piše:
„Medvedove kože ne gre razdeliti poprej , dokler ni medved ubit" — se glasi znan pregovor. Ljudje pa mnogokrat pozabijo na ta modri nauk, potem pa se čudijo , če se je stvar drugače zasukala, kakor so mislili.
Pri banketu časnikarjev v Lvovu je unidan nekdo napitnico naredil: „da se vidimo v Varšavi". Ta napitnica je bila z burnim entuzijazmom sprejeta, in brž je drug Poljak povzdignil napitnico, v kateri je Poljake imenoval   ,,Nj.   veličanstva najzveatejše puntarje''.
Take izjave slišati, si pač ne moremo kaj , da ne bi rekli, da tudi Galicija ima svoje šoviniste.
Oglejmo se zdaj malo po svetu in prevdarimo sanjarije Poljakov.
Ne da se tajiti, da so se nad Evropo vlegli težki črni oblaki in da utegne vsak hip pričeti se grom in blisk.
Rusija je po berolinski pogodbi bila hudo žaljena, katera je v Turčiji vstvariia razmere, o katerih so morda diplomati mislili, da se bodo vsaj kakih 10 ali 20 let držale. A o tem so se diplomati prav hudo zmotili. Turčija je uže mnogo let bolnik na smrtni postelji.
Da je Rusija, ki je po miru, ki ga je s Turčijo sklenila v sv. Štefanu, vse pripravila na to, da bi polastila se Carigrada in tudi bližnjih turških dežel , bila najhuje žaljena s tem, da so jej evropske vlade prekrižale ta njen namen, razume se samo po sebi. Ako bi ne bila uže po dveletnem boji toliko trpela, lotila bi se bila boja na življenje in smrt zoper vso Evropo rajši nego da je odpovedala se tako gotovemu cilju. Al Rusija tudi dobro ve, da se tolikim sline cede po tem plenu in da se le o tem ne morejo pobotati, kako bi ga razdelili. Saj jej je bilo prej uže znano, da po berolinskem shodu bodo se prikazala še vprašanja, o katerih se jej utegne posrečiti, da razkolje Evropo. Od tod poskušnje, zvezati se s Francosko, katere se sicer taje, pa so vendar resnične. Rusija in današnja Angleška imate isti cilj: Turčijo vreči iz Evrope in mislite, da se bote lahko sporazumeli, če se obe očitno in pošteno odpoveste Carigrada. Al ena drugi ne upa prav, vrh tega se Angleška pa še za svojo Indijo boji. Zato se še ne ve, ali bote šli druga z drugo, vendar pa zdaj delate obe skupno na propad Turčije.
Francoska cinca, ker ljudstvo hoče imeti še mir in zato mora vlada še omahovati. Vendar Francozi so ljudstvo, katero se lahko vname, in kdor mu bo o pravem času pravo besedo rekel, imel bo Francoze na svoji strani, kajti če bode vse v vojski, tudi oni ne bodo za pečjo ostali.
Laška je kakor ropna zver na preži; vrgla se bo tje, kjer bo videla zase največ dobička. Vlada Savoj-ska je imela zmerom tako politiko, in prav ta politika jej je silno veliko nesla.
Nemčija je ta hip najveljavnejša država v Evropi, Avstrija pa leto dni njena zaveznica. Ni ga dvoma o tem, da ti državi skup bi mogli spustiti se v boj z vso drugo Evropo brez strahu premaganima biti. A vojna sreča je v božjih rokah, in kdor ima srečo, njegova je nevesta.
Oglejmo si Avstrije stanje natančneje in videli bomo, da avstrijski in ruski interesi tu hudo skup trkajo. Avstrija ne more pustiti, da bi se jej reka Donava, glavna žila cesarstva, spodvezala, in mora iskati kraja, kjer more do morja. Akoravno je vzhodnja obal
323
jadranskega morja avstrijska, je vendar to bregovje po našem političnem stanji popolno le na desni strani nam, tudi na čelu, na sprednji strani moramo imeti izhod na mor]**. Takih krajev je pa tu veliko, zarad katerih se zadevamo ob ruske interese.
Poljaki pa s svojega ,,poljskega stališča" vidijo le to, da bi razpor utegnil gnati Avstrijo do vojske, in vidijo na daljnem političnem obzoru uže solnce „poljskega vstajenja". Do tje pa je še dolga dolga pot! Avstrija, kakor zdaj kaže, ne bo nikdar sama in brez varne in gotove zveze pričela boja z Rusijo, ker, Če bi bila sama , bila bi za hrbtom v silno veliki nevarnosti. More li Avstrija ai zdaj uže gotova biti, da bode z Nemčijo vštric mahnila po Rusiji? Ne, nikakor ne! Veliko bo še steklo vode po Savi, predno se bodo razmere tako zasukale. Nemški cesar Viljem je uže več ko SOleten starček, prijateljstvo do Rusije mu je na srce priraščeno; mladih nog še se je bojeval z Rusi vštric proti Napoleonu, njemu in Prusom so bili Rusi najzvestejši prijatelji, to pa se ne da sleči kakor roko-vica. Cesar Viljem je kot nadpoveljnik nemške vojne slavno dovršil vojsko zoper Francosko. Ga bo li zdaj volja, svojo slavo v boji z Rusijo staviti v nevarnost? Mi smo te misli, da bi se moralo kaj posebnega zgoditi, da bi starček še meč iz nožnic potegnil.
Brez velike vojske, katere se polagoma bode udeležila vsa Evropa , ne bode se definitivno rešila osoda Turčije, in mir se bo sklenil še le, ko nobeden nič več mogel ne bo.
Nam se tudi zdi, da se bodo med to vojsko zaveze menjale, in da po velikem miru se bo človeštvo evropsko drugače vredilo za razvoj. Je li ta naša misel prava ali ni (razsodila bo prihodnost), toliko je gotovo, da so Poljski sanjači sedanjim razmeram daleč spredej , če dunajskim časnikarjem napivajo ?)na svidenje v Varšavi" in če nek drug tak sanjač Poljakom odzdravlja, da so ,,Nj. Veličanstva najzvestejši puntarji."
Veliko prezgodaj je tedaj dandanes uže na kose rezati „medvedovo kožo'', dokler „medved" ni še ubit!