337
Slovstvene stvari.
Slovensko slovstvo.
* Umni kmetovalec — ali splošni poduk^ kako obdelovati in zholjsati polje, travnike, vrtove in gozde. Slovenskim kmetom v poduk spisuje France Povse, vodja slovenskega oddelka deželne kmetijske šole v Gorici. Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu.   /. snopič.
Pod tem naslovom je prof. Povše, ki že 6 let kot učitelj na deželni Goriški šoli obdeluje praktično polje kmetijstva, na svitlo dal prvi del obširne knjige, ki ima obseči vse vrste zemljiškega gospodarstva.
Pisatelj „umnega kmetovalca" si je pri tem svojem delu stavil dvojni namen:   podučno   knjigo  namreč v   m roke   dati   našim   gospodarjem in pa nižim   k m e-  I t ijskim šolam.                                                                 fl
Da je pisatelj kos vstreči temu dvojnemu cilju, de-   | janska priča je   1.   snopič knjižice,   ki  zdaj pred nami leži.    Profesor Povše  ve,   koga  ima  podučiti,   in kot strokovnjak zadel je pravo mejo: ogibaje se golega em-   fl pirizma šel je s temeljitim znanstvenim učenjem le tako   fl daleč, da umen gospodar more za njim. Lahko umevno   I razlaga vse predmete v domačem jeziku,  in to kolikor   ¦ mogoče na kratko, da ne straši učencev svojih z debelo   f knjigo.   Kjer pa je bilo še več razjasnila treba, dal ga je s podobami,  ki povišujejo  vrednost knjige in katerih ta snopič šteje 47.
Prvi snopič je razdeljen na 3 poglavja: prvo se suče okoli zemlje, katero kmetovalec obdeluje, drugo okoli rastlinskega življenja, tretje okoli orodja, s katerim se zemlja obdeluje. Vsako poglavje pa je zopet razdeljeno   v toliko  razdelkov,   da  gospodar vse
izve, kar mu je vedeti potreba, da postane to, kar kaže naslov te knjige: umen kmetovalec.
In zato pozdravljamo prof. Povšetovo knjigo s tistim veseljem, s katerim čestitamo vsaeemu slovenskemu pisatelju, ki pripomaga k napredku kmetijstva, ki je glavni steber blagostanja nase domovine, kajti revež kakoršnega koli stanu, že po starodav"* nem pregovoru Rimljanov „pauper ubique jacet", nima nikjer veljave, in resnično je to, kar je, čeravno sam sloveč vojskovodja, rekel nadvojvoda Karol Avstrijski, da „najlepše zmage so brez ugovora one, ki ai jih človeški um pribori od zemlje.**
Dr. Bleiweis.
338