a—mm
II	silil« m	«	■	■lil »!• i *«—	■p	m	m	is	i!*!	■F	lili	■■■		m	lip! Miai	er	lil	■a ■il	e	*	- H a	. iliii Bili		ilBiSell	^paiaiiigini
	TRST - 21.				aprila 1991 - Leto XLIII. -					Štev. 4 - Petnajst			dnev	nik -	Quindicinale			- Abbon. postale -				Gruppo II-B/70% - 700		lir
Direktor ALBIN ŠKERK - Ureja uredniški odbor - Odgovarja FERDI ZIDAR - Uredništvo in uprava: Trst, Ulica Capitolina 3 - Telefon (040) 764872 - 744047 Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi 2, tel. 0481/84436 - Poštni tekoči račun 14454342 - Letna naročnina 12.000 lir - Stavek ZTT, tisk Edigraf, Ul. dei Montecchi 6
.................................................................................iiiiibiiisbsi..mi..............ant...a..;.mi....m....ai
PRIMORSKI DNEVNIK
emlliHHn
Neodvisen
časopis
slovenske
manjšine!
Sprašujemo se, če je res, da je vsem Slovencem do istih ali podobnih ciljev vsaj glede osnovnih potreb naše narodnostne skupnosti. Kajti težko bi trdili, da si vsa slovenska politična predstavništva ali komponente kot temu pravimo — enako prizadevamo za določene stvari.
Vzemimo na primer vprašanje Primorskega dnevnika. Mar smo res vse slovenske politične komponente tako odločno na bojnem polju za rešitev Primorskega dnevnika? Nam se zdi, da nekateri stojijo malce ob strani. Mogoče se motimo; a zakaj so potem npr. na zadnji razpravi, ki jo je organiziral sindikat časnikarjev, sodelovali poleg časnikarjev in sindikalistov od politikov le predstavniki levice (Budin, Spetič, Bordon...)? In to res ni edini primer.
Pa vendar bi morali vsi še odločneje nastopiti za to, da bi DRŽA VA poskrbela za Primorski dnevnik. Ob "čistih računih” seveda, a vendar bi morala prav država poskrbeti zato, ker bi zapora Primorskega dnevnika pomenila preočitno protislovje prav z njeno uradno politiko na tem koncu Evrope, oziroma ”spodrsljaj”, ki se ga ta politika, res ne more privoščiti. Kje so tu tiste slovenske politične komponente, ki so povezane z vladno večino? Le—ta govori med drugim o potrebi po ”novem tržišču” za Primorski dnevnik in o zainteresiranosti privatnih podjetnikov v takem primeru. Mar bodo hoteli Primorski spremeniti v časopis, ki bo namenjen "novemu tržišču" to je novim bralcem? Mar to ne pomeni, da na ta način ne bo več časopis slovenske narodnostne skupnosti v Italiji? Mi pa potrebujemo naš časopis kot skupnost...
Je mar povezano s tem dejstvo, da stojijo nekatere politične komponente te ob strani? Ali še z drugimi političnimi računi?
Potrebujemo in želimo svoboden, kulturno politično samostojen Primorski dnevnik, kot izraz svobodne, politično nepogojene slovenske narodnostne skupnosti v Italiji ali ne? Ali bi rad kdo spremenil dnevnik iz sredstva, ki obstaja v koristi slovenske manjšine v sredstvo političnih strank, ki delujejo v manjšini? Mar ne bo postala tako tudi slovenska manjšina sredstvo političnih strank in računov? Tudi določenih političnih strank iz Republike Slovenije ni mogoče odmisliti iz take igre...
Koliko in kakšnih struktur in ustanov bo ohranila manjšina po taki poti?
Tovarišica Perla Luša je novi tajnik tržaške federacije DSL
VLADA, ZAKON ZA MEJNA PODROČJA, ZTT
Novi izzivi za manjšino
V torek, 9. aprila je federalni odbor tržaške Demokratične stranke levice izvolil tovarišico Perlo Lušo za pokrajinskega tajnika stranke.
Perla Luša je stara 40 let, diplomirala je na jezikoslovni fakulteti, pokrajinska svetovalka po letu 1980, deželna svetovalka od 1988. V KPI se je včlanila leta 1977. Bila je članica deželnega odbora, tržaškega pokrajinskega tajništva in, med letoma 1983 in 1987, članica za vprašanja žensk pri vsedržavnem vodstvu stranke. Na 18. kongresu je bila izvoljena v centralni komite, kjer je podprla preokret tovariša Occhetta. Je članica novega vsedržavnega sveta Demokratične stranke levice. “Prejeli smo na znanje, da so na mednarodni ravni v teku globoke in radikalne spremembe, v Italiji pa doživlja demokratični red hudo krizo. Demokratično smo izbrali, da krenemo na novo pot, da bi okrepili in posodobili levico. Vnesli smo veliko novost v politično življenje: v DSL se soočajo ljudje z različnim kulturnim izvorom, v njej se različnost doživlja kot bogastvo in nujni izzivi pri razumevanju realnosti in pri oblikovanju političnih smernic.
Tudi zaradi tega je bogastvo bitk in misli, ki jih je KPI izoblikovala v Italiji skupno s Slovenci, sestavni del DSL, kot je njen sestavni del cilj, da se italijansko demokracijo izpopolni z zagotovitvijo zaščite in razvoja narodnim manjšinam.
Danes stoji pred nami naloga, da okrepimo to silo, da jo uveljavimo z njenimi značilnostmi in cilji v tržaškem političnem življenju, da pride do izraza vloga levice pri razvijanju gospodarske, družbene in kulturne vloge, ki jo lahko ima Trst tudi zaradi demokratizacije vzhodne Evrope.”
Vse kaže, da Andreottiju je torej uspelo premostiti krizo, skrpucali novo vladno koalicijo in predstaviti parlamentu novo vlado, ki naj bi vladala do konca zakonodajne dobe. Zadnje leto naj bi pač pripravili Italijo na vstop v evropsko skupnost in položilo temelje za konec prve in nastanek druge republike.
Vse to se odvija pod močnim pritiskom desničarskih sil, katerim je dal še posebej duška predsednik republike Cossiga s svojimi nastopi- . .
Politične sile se sedaj merijo prav ob vprašanju ustavnih reform ter skušajo uveljaviti svoj model "druge republike”. Ne glede na razglašene razlike pa je skupni imenovalec "druge republike" v premostitvi antifašistične in socialno napredne usmerjenosti sicer neuresničene italijanske ustave. Poudarjena je nujnost po močni vladi, morda celo po predsedniški republiki. Takemu sistemu močne, avtoritarne oblasti, ustrezajo povsem reakcionarne izbire na raznih področjih zunanje in notranje politike, kot je zamisel o poklicni vojski (Italija naj bi postala žandar Sredozemlja), o omejenih pristojnostih parlamenta, o uninominalnem volilnem sistemu, ki naj bi izločil iz igre politične in druge manjšine. Predvsem pa je čutiti zasuk v desno na socialnem področju, kjer je ošibitev opozicije omogočila sistematično kleste-nje sistema socialne varnosti in podpore. Primer zdravstva je najbolj zgovoren.
Komunisti nasprotujemo iskanju bližnjic k drugi republiki, ker me-
nimo, da je to le oženje demokracije. Leve demokrate in druge napredne sile pozivamo k skupnemu nastopu, da se prepreči avtoritarni zasuk in ohrani izvirni navdih doslej neuresničene ustave, ki je bila plod demokratičnega odporništva.
Komunisti nasprotujemo iskanju bližnjic k drugi republiki, ker menimo, da je to le oženje demokracije. Leve demokrate in druge napredne sile pozivamo k skupnemu nastopu, da se prepreči avtoritarni zasuk in ohrani izvirni navdih doslej neuresničene ustave, ki je bila plod demokratičnega odporništva.
Komunisti smo za modernizacijo političnega sistema, kar pomeni predvsem poenostavitev zakonodajnega postopka (enodomni parlament) in prenos večine pristojnosti na dežele, ki naj postanejo zares nosilke oblasti in krajevne avtonomije.
Med neuresničenimi določili ustave velja še posebej omeniti 3. in 6. člen, ki ščitita pravice narodnih in jezikovnih manjšin. In če bo prišlo do javne diskusije o vprašanjih sistemskih reform, bomo komunisti na to opozorili in klicali vse politične sile pred lastno odgovornost.
V teh pogojih je tudi slovenskemu predstavniku v parlamentu izredno težko nadaljevati začeti boj za zakonsko priznanje temeljnih pravic slovenske manjšine.
Tu se prepletajo različna vprašanja: globalna zaščita, družbeno-STOJAN SPETIČ ■ nadaljevanje na 4. strani
DEMOKRATIČNA STRANKA LEVICE
poziva na udeležbo na osrednjo proslavo 50. letnice ustanovitve Osvobodilne fronte, ki bo v soboto, 27. aprila v Ljubljani v organizaciji Zveze združenj borcev s sledečim programom:
Ob 11. uri ljudsko zborovanje na Trgu revolucije;
ob 13. uri koncert partizanskih pevskih zborov v Cankarjevem
domu;
ob 18. uri svečana akademija v Cankarjevem domu z govorom
Milana Kučana.
IZZA KONGRESA
Dialektično soočenje med slovenskimi tovariši na Goriškem
Prvo, najbolj zmedeno in še deloma megleno obdobje novoustanovljene stranke DSL je mimo. Po letu in pol polemik in nasprotovanju v samih vrstah članstva je prišlo do razčiščevanja stališč na pokrajinskem kongresu goriš-ke federacije KPI, ki je potekal 11., 12. in 13. januarja v Gorici. Ozračje je bilo zelo napeto, ker se je že pripravljal razkol med tovariši, ki so se odločili za nadaljni politični boj v vrstah KPI, tovariši, ki so se odločili za Ingraovo strujo in tistimi, ki so se po smernicah večine odločili za Occhettovo preosnovo stranke.
Kakor v italijanskem taboru, tudi med goriškimi Slovenci je prišlo do diferencijacij. Na goriš-kem kongresu so se tudi Slovenci razdelili v tri struje, čeprav je prevladala med tovariši strpnost. Na pokrajinski kongres so slovenski predstavniki vseh struj prišli delno neorganizirani. Delegati kongresov so prišli iz Gorice Ivan Bratina, iz Sovodenj Rafko Butkovič, iz Laškega Aleksandra Devetak, vsi iz Occhettove struje in predstavniki doberdobske sekcije "Srebrnič”, katere so pred-
stavljali Jarc Jožef in Marjo Lavrenčič (Occhetto) nato Andrej Jarc, Karlo Ferletič in Marko Jarc (Ingraova struja). Iz pokrajinskega zbora je izšel tudi delegat za državni kongres v Riminiju prof. Darko Bratina, ki je predstavljal goriške Slovence. Naj omenimo, da se je kot povabljen udeležil prelomnega rimskega zbora tudi Marko Jarc kot predstavnik Ingraove skupine.
Iz Riminija se ni nihče vrnil domov preveč zadovljen. Tajnik Occhetto ni zadovoljil, še manj pa je prepričal naj ostanejo v novi politični grupaciji "odpadniki” Cossuttovega skrajno levega krila. Takoj je postalo jasno, da bo večina krmarila novo ladjo, da bo manjšina (Ingrajevci) prešibka za odločno opozicijo. Postalo je tudi jasno, kar se je v prihodnjih mesecih tudi uresničilo, da je veliko tovarišev zapustilo stranko iz razočaranja, drugi so se le umaknili, da bi lahko razumeli kaj se dogaja, tretji so ostali vendar razkropljeni po stranki kot še nikoli.
15. marca so pokrajinski delegati izvolili federalni komite v kate-
rem zastopajo Slovence: Darko in Ivan Bratina, Aleksandra Devetak in Marjo Lavrenčič (Oc-chettova struja), Dario Leghissa in Marko Jarc (Ingraova struja). Član direkcije je tudi Darko Bratina, v garancijski komisiji pa predstavlja Slovence Andrej Jarc bivši doberdobski župan. Naj omenimo, v izvršnem odboru ni nobenega slovenskega predstavnika. Tajnik goriške federacije je ostal Maurizio Salomoni, predsednik pa Ennio Pironi.
Še zadnja formalnost pred operativnim političnim delom je bil deželni kongres v Čedadu, kjer se bistveno položaj v stranki ni mnogo spremenil, bilo pa je občutiti, da so stališča večine in manjšine bližnje in da je v vseh veliko volje do dela. Iz vrst go-riških Slovencev so bili izvoljeni v deželni komite Ivan in Darko Bratina, Aleksandra Devetak in Marko Jarc.
Vendar se je po vseh teh bližnjih in križajočih se kongresih pravzaprav pozabilo na lokalno problematiko. Na goriškem je še vedno najbolje in najmočneje organizirana doberdobska sekcija "Srebrnič”, ki je imela, svoj re-
den kongres, medtem, kot tega ni bilo niti v Sovodnjah, niti v Šte-verjanu. Vse to seveda daje misliti, da bo preosnova stranke vse bolj težavna kakor je zgledalo iz samega začetka. V teh dneh je že v teku vpisovanje v Demokratično stranko levice. Vsekakor na Goriškem je nujno, da ostane sodelovanje med tovariši, ki so se odločili za novo grupacijo, za tiste, ki v novi stranki predstavljajo manjšino in sicer demokratične komuniste in tovariše, ki se identificirajo v novi grupaciji Komunistične prenove.
Verjeti je namreč treba, da bo Slovence na politični levici (bivši) KPI vezalo še mnogo skupnega, posebno pa manjšinska in lokalna problematika. Tudi zato glasilo "DELO” mora ostati kakor v prejšnjih letih glasilo vseh. ki so politično izšli iz komunističnih vrst. Prav zato vabim vse, ki bi radi sodelovali pri listu, naj pustijo svoje prispevke v Gorici v ulici Locchi 2, kjer jih bo uredništvo uredilo in posredovalo glavnemu uredništvu v Trst.
MARKO JARC
waamDELO
2L aprila 1991
DOLINA
Dolinska sekcija DSL pred novimi izzivi
Globoka in zgodovinska kriza, ki je nastala med nami v zadnjih letih, se za mnoga še ni zaključila. Zajela je številne tovariše, ki v negotovosti in neodločnosti čakajo in razpravljajo le o razkolu, ki ga mi gotovo nismo želeli. Razkol, za katerega osebno menim, kot mislim, številni drugi tovariši, da do njega ne bi smelo priti. Gre za tovariše, ki so veliko naredili in so na žalost ponovno pred težko izbiro. Iskreno povedano, moramo jih razumeti. Tovariši, ki bi radi pristopili k DSL, toda ne najdejo tistega poguma, ki jih je dolga leta označeval. Tovariši, ki so prepri-
čani, da je to prava izbira, toda nočejo prizadeti svojih dosedanjih sopotnikov.
Nova stranka sloni na bogastvu, zbranem v dolgih letih bitk in dela, katerih ne gre pozabiti, temveč jih ohraniti kot zgled. Jasno je torej, da govorimo o novi stranki predvsem kot o sili, ki naj bo sposobna s svojo politiko, organizacijo in dejavnostjo na splošno izražati potrebe ljudi. To se pravi stranka, ki naj postavi in reši vprašanja emancipacije dela, študija in drugih velikih problemov naše družbe, ob prisvajanju vseh
naprednih tradicij, ožjega in širšega okolja. In to je v zadnjem desetletju, povejmo si iskreno, manjkalo. Bili smo odsotni in nadaljevali smo na naši poti naslanjajoč se na spomin nekdanjih zmag, ki so nam zameglile pogled na zadnje volilne poraze.
Dragi tovariši "druge resolucije”, pozivam vas torej, da se pridružite Demokratični stranki levice in da sodelujete pri njeni rasti. Naj zaključim s pozivom, ki velja za mojo Občino Dolino. “Pozor na lisico in volka”!
Willy Vorus
OPENSKA ŽUPNIJA
Odprto pismo tržaškemu škofu Bellomiju
Spoštovani gospod škof.
Zelo nam je žal, da niste upoštevali prošnje in želje 1290 podpisnikov, ki so se zavzemali in se še zavzemajo za to, da ostane listina iz leta 1966 neokrnjena v veljavi, da ohrani torej župnija Sv.Jerneja na Opčinah še naprej slovenskega župnika in da ostane še naprej pastoralno središče za vse Slovence z Opčin, od Banov in s Ferlu-gov.
Sporočiti Vam želimo, da tukajšnji krajani ne nameravajo in ne morejo odstopiti od svojih pravic in da zato pričakujejo in želijo od Vas jasno in nedvoumno pismeno zagotovilo o pravni veljavnosti zgoraj omenjene listine, ki ureja razmejitev in pristojnosti obeh župnij na Opčinah: starodavne slovenske župnije Sv.Jerneja ap. in leta 1966 ustanovljene italijanske župnije Marija Kraljica sveta.
ŠESTI KROG
Kdo so bili včeraj gosti 6. Kroga? Ma si ga slišal, kaj je rekel? Kdo je bil včeraj v Skrtocu? In kakšna je bila nagrada?
Taka in podobna vprašanja so postala vsakdanja, kot nam je domače gledati koprsko televizijo v ponedeljkih zvečer, ko je na sporedu naša, zamejska Športna oddaja. Ne vem, kateri so bili cilji oddaje in pravzaprav tudi niso važni pri tem mojem razmišljanju, za katerega so me spodbudili pogovori v krogu prijateljev: pogovori, ki so mi potrdili, da oddaji masovno sledimo tako pri nas kot tudi v Sloveniji.
Ne čudim se, da je gledanost pri nas visoka, predvsem v športnih krogih, saj je to prva in edina televizijska oddaja, ki govori samo o nas, ki kaže samo nas oziroma naše športno udejstvovanje, ki je izredno bogato in na katerega smo res lahko ponosni. Res, veliko zmoremo. Bogati smo na ljudeh, ki sredi velikih težav vodijo in gradijo naš šport; bogati smo tudi na naraščaju, v katerega, vsaj tak je vtis gledalca, polagamo veliko pozornost. Kot ne športnik imam namreč prvič jasno sliko o tem, kaj je šport v zamejstvu, vidim to maso ljudi, športnikov in ljubiteljev športa, ki se premika iz enega igrišča na drugega, ki navija za rokomet, košarko, odbojko, da ne govorimo o nogometu.
Brati tu pa tam o naših dosežkih je nekaj drugega kot gledati teden za tednom kroniko našega športa, poslušati v živo naše ljudi, ki vedno bolj suvereno nastopajo pred televizijskimi kamerami in se tru-
Tako pismeno zagotovilo bi pomenilo tudi, da na verskem področju ne veljajo pravila in postopki, ki smo jih vajeni v širšem družbenem in političnem življenju in ki urejajo in rešujejo vprašanja na osnovi številčnega razmerja. Poudariti želimo, da je pismeno zagotovilo o pradavni veljavnosti listine iz leta 1966 za vse nas osrednje vprašanje in bojimo se, da je bil župnik g. Viljem Žerjal prav zaradi svojega zavzemanja za njeno veljavnost deležen večkrat tudi grobih in celo nezaslišanih napadov (naj npr. navedemo glasno psovanje, ki ga je doživel v cerkvi, med mašo za italijanske vernike, v maju 1970), ki so se stopnjevali iz leta v leto. Kaže, da njegova premestitev ne bo brez posledic: izpodkopati utegne zaupanje do Cerkve in tudi verne ljudi odtegniti od nje.
dijo, da bi svoja mnenja izražali v svoji najboljši slovenščini.
Imam občutek, da sem pravzaprav nehote zapisal veliko hvalnico oddaji in našemu športu. Pa zakaj bi se zamejci tudi enkrat ne pohvalili! Vem, da ni v našem športu vse enostavno, vem, da tudi v marsikaterem društvu ne poteka vse kot bi bili želeli. Tudi na oddajo 6. Krog bi imel kako pripombo: včasih je površna, včasih preveč zaletava, večkrat je slovenščina šibka. Čas je, da se oddajo izboljša, tudi ker je krepko prerasla naš zamejski okvir, o čemer pričajo telefonski pozivi iz cele Slovenije in že spet, če mi dovolite, pogovori s prijatelji in znanci. Pravijo mi, da je v Ljubljani postal “Škrtoc” pravi hit, da dijaki na šolah začenjajo uporabljati v svojem žargonu naše narečne izraze in da bi radi povabili na razgovor voditelje oddaje. Mnenja starejših gledalcev pa so, da so ti fante grozno nesramni, da kaj vse si upajo, da čisto vsem pomolijo mikrofon pod nos. Nesramni, a tako neposredni in simpatični.
Mislim, da se Slovenci v zamejstvu še nikdar nismo predstavili Sloveniji prek javnih medijev tako masovno in s tako močjo, ki je pravzaprav moč televizije. Ponavljam, ne vem, če je bil tudi to eden izmed ciljev oddaje. V Kopru ocenjujejo, da gleda 6. Krog v Sloveniji okrog 50 tisoč gledalcev: dodaten dokaz, da je oddaja krepko prerasla zamejsko publiko, kar predstavlja novo spodbudo za vse, ki pri oddaji sodelujejo in nastopajo.
Že sedaj se je namreč med člani župnijske skupnosti z Opčin, od Banov in s Ferlugov porodil globok občutek razočaranja nad odnosom do njihovega mnenja in nad ravnanjem z g. župnikom Viljemom Žerjalom.
Prosimo Vas, da nam odgovorite in Vas lepo pozdravljamo.
Opčine — Bani Ferlugi,
6. aprila 1991
DELEGACIJA KRAJANOV:
Vladimir Vremec Marija Kacin Milojka Sosič Operti Jelka Cvelbar Pavel Vidau Viktor Sosič Berta Vremec Peter Škabar Peter Suhadolc Neva Husu Danila Ferluga
NOVA PREMIERA SSG
0’NeiUova noč
Slovensko stalno gledališče je v petek, 5. aprila, predstavilo v tržaškem Kulturnem domu svetovno znano dramo ameriškega avtorja Eugene O’Neilla (nobelove-ga nagrajenca za književnost leta Ì936) z naslovom: "Dolgega dne potovanja v noč”. Delo je režiral priznani odrski umetnik Dušan Jovanovič.
Po mnenju svetovne gledališke kritike sodi drama "Dolgega dne potovanje v noč” med najboljša ameriška dramska besedila. To delo je bilo prvič uprizorjeno leta 1956, po avtorjevi smrti, kot si je 0'Neill sam želel. Tematika, ki jo obravnava ta znani ameriški dramatik, je zasvojenost z mamili, morfinizem, alkoholizem, izgubljene iluzije, družinska katastrofa. Gre za globoko psihoanalitično dramo, ki z dogodki v preteklosti utemeljuje razsulo v človekovem intimnem svetu. Drama je delno avtobiografska. V igri so nastopali štirje igralci Slovenskega stalnega gledališča (Anton Petje, Bogdana Bratuž, Vladimir Jurc in Lučka Počkaj), kot gost pa Alojz Svete, eden najperspektivnejših mladih slovenskih igralcev, ki tokrat prvič nastopa v Trstu. Sceno si je zamislil Marjan Kravos, kostumi so delo Bianke Adzič—Ursolov, glasbo pa je napisal Davor Rocco.
BERI IN ŠIRI
DELO
Mlada in simpatična TV
SEKCIJA DSL IZ OPČIN IN BANOV
Prispevajte za novi ljudski dom na Brdini!
Dolgoletna želja, da zgradimo na Opčinah primeren sedež za razne politične in socialne dejavnosti, se bliža uresničitvi.
Zgradba je pod streho, dokončana so vsa zunanja dela in tudi v pritličnih prostorih, ki so namenjena shrambi raznovrstnih premičnin. Ti spodnji prostori že danes služijo svojemu dragocenemu namenu.
Da je prišlo do lepega uspeha se je treba zahvaliti:
marljivim tovarišem; dolgoletni skrbi in delu; solidna podpora prijateljev in domačinov v okviru nabiralne akcije;
- neprecenljiva podpora s prostovoljnim delom lepega števila
članov in prijateljev med samo gradnjo.
Do teh ugotovitev so prišli člani Odbora za gradnjo, ko so pred dnevi preučili ves dosedanji potek del. Vsem, ki so na kakršenkoli način dali svoj prispevek za dosežen uspeh, gre vsa zahvala. Odbor je soglasno sklenil, da čeprav so Finanči viri usahnili, je treba korajžno z deli nadaljevati. Odbor smatra, da z odlašanjem bi samo povečali stroške gradnje zato je nujno, da poiščemo pot do zaključka s podporo prijateljev in članov.
Naše geslo naj bo ”...še en ruk in likof bo tu!”
ODBOR ZA GRADNJO NOVEGA LJUDSKEGA DOMA NA OPČINAH
OBNOVA KP
Delo komunističnih obnoviteljev
Gibanje za komunistično prenovo v teh pomladanskih dneh uresničuje zahtevno nalogo ponovne ustanovitve komunistične partije v Italiji.
Prejšnji teden se je v Rimu zbral vsedržavni svet gibanja, kateremu je poročal koordinator Sergio Gara vini. Iz naše dežele so se sestanka udeležili tovariši Cuffaro. Regolo, Andrian in Spetič.
Sklenjeno je bilo, da se bo v dneh 3. in 4. maja odvijala v Rimu vsedržavna skupščina Gibanja, ki bo osvojila sklep o ponovni ustanovitvi KPI in sklicala ustanovni kongres prve dni jeseni.
V nedeljo 5. maja dopoldne pa bo v rimski palači EUR množični shod, na katerem bodo komunisti poudarili željo po obnovljeni enotnosti leve opozicije v obrambo demokratičnega ustavnega reda, proti poskusom ustvarjanja avtoritarne druge republike in ukinjanju socialnih pridobitev delavskega gibanja.
Kajti zamisel o "drugi republiki” nosi v sebi globok reakcionaren značaj, o čemer pričajo poskusi rehabilitacije fašizma, kletve proti odporništvu, proglašanje gladiatorjev in framazonskih prevratnikov lože P2 za "domoljube”, kampanja proti pacifistom in za ustanovitev poklicne vojske, kles-tenje socialnih storitev in poniže-
vanje sindikalnega gibanja v tovarnah.
Zato je Gibanje komunistične prenove napovedalo 21. aprila, v dneh, ko se Evropa spominja svojih antifašističnih korenin, veliko vsedržavno manifestacijo v vasi Camegine ( Reggio Emilia), kjer so se rodili, živeli in padli bratje Cervi. Proti kampanji klevet in omalovaževanj odporništva bodo spregovorili senator prof. Gaetano ARFE' poslanec Raniero LA VALLE, partizanski poveljnik Giovanni PESCE.
To nedeljo pa je bila v Rimu skupščina mladih komunistov, ki delujejo v okviru prenoviteljskega gibanja. Govorili so Ilaria PE-RELLI, Nicky VENDOLA in Sergio GARAVINI.
Pred tem so bila v vseh mestih, tudi v Trstu, srečanja mladih prenoviteljev.
Gibanje komunistične prenove bo z majem začelo izdajati svoje glasilo "Liberazione (Osvoboditev). V samem naslovu želi poudariti misel, da je socializem predvsem proces osvobajanja in da je prav to izvirno spoznanje temelj, na katerem sloni kritična ustvarjalnost obnovljene komunistične misli po propadu avtoritarnih režimov vzhodne Evrope in krizi tradicionalnega komunističnega gibanja.
CENTER ZA UVELJAVITEV KULTURE MIRU IN SOŽITJA sekcije DSL Opčine-Bani
prireja
v sredo, 24. aprila 1991 ob 20.30 uri na sedežu DSL na Brdini srečanje na temo
ETIČNO-JEZ1KOVNA MANJŠINA ROMOV ALI JE MOŽNO SOŽITJE?
Problemi in predsotki
Prisotna bosta člana deželne komisije za probleme Romov: Antonia Zanin - občinska svetovalka DSL Luigi Sferco - predsednik organizacije "Opera Nomadi".
21. aprila 1991
DELO
GARAVINI V TRSTU/1	GARAVINI V TRSTU/2
Marčna, uspela	Braniti moramo
manifestacija	v • ,	> j
komunistične obnove HftSO IStOVCtnOSt
Poslanec Sergio Garavini, vsedržavni koordinator Gibanja za komunistično prenovo se je 19. marca mudil v Trstu, kjer je pokrajinska koordinacija Gibanja priredila v dvorani v ulici Madonnina 19 javno manifestacijo.
Prvo srečanje je poslanec Garavini namenil enotnemu zastopstvu Slovencev v Italiji, na sedežu v ulici Capitolina 3/2. Prisotni so bili: za socialistično stranko Filibert Bene-detič in Branko Pahor, za SSk Antek Terčon, za DSL deželni svetovalec Miloš Budin, za Kulturne slovenske organizacije videmske pokrajine prof. Viljem Čemo, ki je po pooblastilu predsednika Klavdija Palčiča, zastopal tudi SKGZ, za Slovenski kulturni center v Miljah Kiljan Ferluga in še predstavniki Gibanja za komunistično prenovo med njimi sen. Jelka Gerbec, Renato Knaip, Silvano Caharija, Jagoda Kjuder in drugi. Spremljali so poslanca Gara vinija še sen. Stojan Spetič, bivši poslanec Antonino Cuffaro in prof. Fausto Monfalcon.
Slovenski predstavniki so obrazložili položaj v katerem se nahaja slovenska manjšina v Italiji, omejitve ki jih doživlja vsakodnevno, težave, ki jih ima pri parlamentarnem boju za dosego globalnega zakona in zahteve ki jih postavlja. Z velikim poudarkom je prišla na dan potreba, da se priznajo vsi Slovenci v Italiji, vštevši Slovenci videmske pokrajine, ki jih je treba priznati kot del enega samega telesa. Sen. Stojan Spetič je poudaril potrebo, da se izvede močan pritisk na vsedržavne organe strank in na parlament, da bi se vsaj v tej mandatni dobi odobrilo globalni zakon. "Politične stranke je treba postaviti pred lastno odgovornostjo” je izjavil, in je predlagal naj bi vsedržavno zastopstvo Gibanja za komunistično prenovo postavilo na srečanjih predsednikov parlamentarnih skupin, ko bi nastala vladna kriza, z določnostjo vprašanje globalne zaščite in sprejema državnega zakona. Poslanec Garavini je v svojem posegu prikazal kako se je komunistična skupina potegovala za to, da bi v zakon za obmejna področja vključili tudi znesek za dejavnosti manjšine. "Naša skupina — je rekel poslanec Garavini bi bila rada rešila še nekatera druga vprašanja, ki se tičejo Slovencev, (seveda ne celotne problematike, ki jo vsebuje osnutek za globalno zaščito. Tega se ne bi dalo). Vendar so se vladne stranke uprle in ni se dalo vnesti v zakon za obmejna področja drugega, kot znesek za dejavnosti. Glede na politično enotnost, ki jo zagovarjate, sem prepričan, da je treba upoštevati politično avtonomijo slovenske manjšine, ki naj bi {o označevala čimširša enotnost. Če se boste odločili, da na volitvah nastopata enotno, mi se bomo popolnoma strinjali.”
Vsedržavni koordinator komunistične prenove je še poudaril, da je skupina tega Gibanja v senatu izvolila za podpredsednika senatorja Stojana Spetiča, ki zagovarja koristi celotne slovenske skupnosti. Potrdil je tudi, da se bo Gibanje za komunistično prenovo potegovalo za to, da bi v teku te mandatne dobe odobrili v parlamentu zakon za globalno zaščito. To bo sicer mogoče, če ne bodo predčasne volitve, oziroma če bodo volitve ob zapadlosti mandatne dobe. V tem primeru bi imeli še leto časa za pripravo tega zakona in v enem letu se da marsikaj narediti, za to da bi se ustava izvajala tudi za Slovence.
"Rešitev slovenskega vprašanja je prvovrstnega pomena, in izpade kot dokaz sposobnosti Italije, da reši manjšinska vprašanja”, je še poudaril poslanec Garavini in se je obvezal,da bo s celotnim Gibanjem podprl napore Stojana Spetiča in slovenske manjšine za dosego globalne zaščite.
Poslanec Garavini se je srečal tudi z vodstvom Primorskega dnevnika in Založništvom tržaškega tiska in pozorno poslušal opis stanja in težav, v katerih se trenutno nahaja slovenski dnevnik. Skupno so se pregledale vse možnosti nastopa na deželni in vsedržavni ravni, da bi se moglo premostiti sedanjo krizo. Senator Spetič je prikazal možnosti, da se vključi vprašanje Primorskega dnevnika v vsedržavni zakon, o katerem se razpravlja v zadnjih časih v Senatu in ki se tiče podpore časopisom. Na koncu je Garavini obljubil vso podporo Komunistične prenove in izjavil da je tudi vsedržavno vodstvo Gibanja na razpolago za premostitev krize slovenskega dnevnika. Večerna manifestacija, ki je bila izredno obiskana, da je bila dvorana res pretesna, saj se je vanjo strpalo veliko število prijateljev in tovarišev, med njimi tudi veliko mladih, je dokazala, da je Gibanje za komunistično prenovo našlo tudi v Trstu trdne korenine, zasidrane v tradicionalni podlagi aktivizma, hkrati pa zavestno usmerjeno v iskanje novih odgovorov na izzive sedanjosti.
Predsedujoča tovarišica sen. Jekla Gerbec je med prisotnimi pozdravila tudi znanega italijanskega režiserja Nannija Loya, ki je prav tiste dni delal v tržaškem gledališču.
Prvi je govoril mladi Jacopo Veni-er, ki je poudaril da Gibanja komunistične prenove ne gre za "nostalgike”, saj da so to dokazale tudi volitve na tržaški univerzi, kjer je enotna levičarska lista prejela absolutno večino glasov, v njenem okviru so pa odločno prevladali komunisti—prenovitelji.
Za njim je v slovenščini govoril sen. Stojan Spetič (njegov poseg objavljamo na drugem mestu). Poslanec Garavini je pa svoj poseg osredotočil na trenutni politični položaj v Italiji, ki ga označuje splošna politična, družbena, gospodarska in kulturna ofenziva desnice s ciljem spremeniti sedanji ustavni režim in oblikovati "drugo republiko” po modelu znanega načrta tajne prevratniške lože P2 in njenega velikega mojstra Licia Gellija.
Nastopi predsednika republike Cossige so le vrh ledene gore, medtem, ko je opaziti popuščanje levičarskih sil izsiljevanju Bettina Craxija, najbolj vnetega zagovornika sistemskih reform in predsedniške republike. Medtem postaja sindikalno gibanje zgolj cehovska organizacija dogovarjanja s podjetniki, zmerne sile na vladi pa sistematično ukinjajo pridobitve delavskega in naprednega gibanja zadnjih desetletij, kakor priča zdravstvena protireforma.
V tem okviru je v Italiji čutiti oslabitev levice, kar je posledica moralne in kulturne razorožitve, nato pa razpusta KP1. Gibanje za obnovo KPI je v bistvu odgovor na poldrugo leto pasivnosti levice, poskus ustvarjanja odločne opozicije, ki stremi k obikovanju politične alternative sedanji vladi na osnovi korenitega antagonizma v družbi, medtem ko odklanja varljive bližnjice, kot so volilne refor-mc.	pp
Tovarišice in tovariši, ni mi, da bi obnavljal razloge, zakaj smo danes tu in kaj se je spremenilo v zadnjem mesecu. Za nami so časi polemik in kongresnih spopadov. Po teh ostajata le priokus grenkobe in zavest, da si ne smemo privoščiti davnih izkušenj, ki so se bridko zarezale v zgodovinski spomin naše skupnosti.
Komunisti gremo tudi tokrat proti toku, vendar ne proti tovarišem in prijateljem, ki so sklenili ubrati druga pota. Vsi smo del levice, mavrično razčlenjenega procesa, v katerem poteka ustvarjalno soočanje idej in programov. To je novost naših dni in sad spoznanja, da je pluralna razčlenjenost edina podlaga resnične demokracije. Brez presodkov in izobčenj je sedaj naša skupna naloga, da v novi stvarnosti gradimo nove pogoje širjenja te levičarske mavrice, oblikovanja nove enotnosti v raznolikosti, ki je star, a še vedno veljaven recept za neprisiljeno in sproščeno složno delo.
Druga novost je prav v povratku komunistov na politično areno. Komunistov, ki se ozirajo tudi nazaj, k preteklim izkušnjam in napakam, da bi se od njih naučili. Kritična presoja poloma modelov tako imenovanega realnega socializma je namreč spodbuda k globoki prenovi komunistične misli ob izvirnem navdihu iščočega Mark sa in heretičnega Granisela. To je dediščina KPI, njenega demokratičnega in svobodnjaškega bistva.
Vsak, ki nas zares pozna, ve, kako tuji so nam bili despotski režimi Nikolaja Ceausescuja in drugih samodržcev in je cilj naše prenove predvsem kritika sodobnega kapitalizma krivic, ki jih poraja na svetovni ravni, hkrati pa ustvarjanje pogojev za protiofenzivo socialističnih sil. Kajti socializem pojmujemo predvsem kot proces osvobajanja posameznikov in ljudstev, premeščanja protislovij sedanje družbe, ki bi rada prepuščala prihodnjim pokolenjem in oddaljenim množicam brezpravne raje plačevanje vseh njenih dolgov in škode, ki jo povzroča.
V	tem je smisel našega obstoja. Tu so globoki vzgibi našega iskanja čistih odnosov z drugače mislečimi. Ne boj za nadoblast v strujarsko organizirani vsakodnevni dejavnosti, pač pa odkrito prijateljsko soočanje idej in političnih kultur.
V	tem okviru poudarjamo specifičnost naše politične in kulturne istovetnosti, vendar je ne postavljamo nad druge. Zanje terjamo le enakopravno obravnavo in spoštovanje za to, kar je tukaj ustvarila in dala dobrega in pozitivnega. In tega ni malo.
Tovarišice in tovariši,
v naših krajih je komunistična partija bila najbrž edina sila, ki je spet proti trenutnim zgodovinskim tendencam dosledno in odločno nastopala za odpiranje k zaledju srednje in vzhodne Evrope, ki se je začenjalo pri Sloveniji in Jugoslaviji. To smo zahtevali tudi v letih, ko so zaradi blokovske delitve Evrope in hladne vojne, v naših krajih rovarili "gladiatorji”, brskali po skladiščih orožja in razstreliva, da bi preprečili vsak korak na poti odpiranja novih perspektiv.
K sreči se peklenski stroj ni razletel, sicer bi leta 1969 začeli strategijo pokolov prav s slovenskim vrtcem pri Sv.Ivanu!
Komunisti smo včeraj, kakor danes, na strani slovenske manjšine in njenih demokratičnih pravic. Skupaj z vsemi naprednimi silami se bomo zavzemali v parlamentu, da bi premaknili z mrtve točke zakon za globalno zaščito, v naših krajih pa ustvarjali pogoje aktivnega sožitja in večjega razumevanja potrebe, da se Trst in dežela Furlanija—Julijska krajina vključita v evropsko stvarnost prav s specifiko svojega kulturnega in narodnostnega pluralizma. Tu pri nas lahko oblikujemo kulturni, jezikovni, gospodarski laboratorij sožitja in integracije na širšem prostoru srednje Evrope. Toda vsakomur mora biti jasno, da se evropska preizkušnja prične tu, ob severnem Jadranu, ob Soči in Nadiži.
Naše gibanje združuje tu povsod tudi slovenske komuniste, ki jim je pri srcu enotnost in samostojnost skupnosti, kateri pripadajo. Prav te dni se organizirano jedro komunistov prenoviteljev oblikuje tudi v slovenski Benečiji. Naj jim gre s tega mesta naš pozdrav. Razmišljati o evropskih perspektivah pomeni spregovoriti o tem, kar se dogaja čez mejo, v sosednji Sloveniji in v Jugoslaviji.
Mislim, da bi ne povedali resnice, če bi tajili, da nas srce boli ob spoznanju, kako so postavljene na zatožno klop vrednote enakopravnosti in sožitja, bratstva in enotnosti, svetle pridobitve narodno osvobodilnega boja, v katerem smo Primorci iskreno in nesebično žrtvovali junaška poko-lenja trgovcev in partizanov, narodnjakov, krščanskih socialistov, sokolov in komunistov.
Boli nas, ko se nekateri znašajo nad simboli velikih nad in strastne ljubezni do svobode.
Predvsem pa smo zaprepaščeni zaradi strupenega sovraštva, narodnostne rnržnje, ki jo nekateri hladnokrvno in lahkomiselno sejejo med narode na Balkanu, da bi jim odvrnili od krute družbene in gospodarske stvarnosti in nujnih pobud za njeno premostitev. V tem okviru razumemo sklepe našega naroda o razdružitvi in osamosvojitvi, kakor tudi podpiramo tudi zadnjo pobudo slovenskega predsednika tovariša Kučana o takojšnjih pogovorih vseh republik za iskanje konfederalne možnosti sožitja in sodelovanja na tem prostoru.
O tem in drugih stvareh bo govoril tudi tovariš Garavini. Vendar bi rad poudaril še to: ni dovolj, kakor delajo nekateri italijanski državni ali politični voditelji, da krizo na Balkanu škodoželjno ali pa zaskrbljeno spremljajo in trepetajo ob misli na množice beguncev. Protizgodovinsko je misliti, kot delajo nekatere krajevne politične sile, na revansistične zahteve po ozemeljskih koncesijah v primeru razpada Jugoslavije. Prav tako bi bilo zločinsko pogojevati raven zaščitnih norm za slovensko manjšino z razgovori o mednarodnem pravnem priznanju samostojnosti slovenske države.
Mi, zahodna Evropa, Italija in tudi dežela Furlanija — Julijska krajina moramo sedaj pokazati, ali so bile iskrene izjave o prijateljstvu in dobrem sosedstvu. Južnoslovanskim narodom moramo pomagati, da bodo premostili tudi družbeno gospodarsko stisko in vplivati na mirno reševanje medsebojnih problemov. Dokaz prijateljske pozornosti naj bo tudi sprejetje pravičnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji. To bi bila zares prijateljska
poteza, saj je prijateljstvo, če je iskreno, tudi nesebično in spontano.
O tem naj se govori v Trstu in Gorici, kjer je vzdušje prijateljstva in sodelovanja med tu živečima narodoma temelj, na katerem je mogoče graditi višje civilizacijske dosežke in perspektive uveljavljanja na obsežnem področju Pentagonale.
Zakon za mejna področja, kateremu sva — neskromno povedano tudi s tovarišem Garavinijem dala moderen in napreden pečat, je pokazal pot in nakazal sredstva. Gorje nam, če bi ga razumeli le kot novo molzno kravo v tradicionalni politiki razdeljevanja javnih podpor za parazitsko brezdelje.
Tudi boj za drugačno vzdušje v našem mestu, ki se prične ob priznanju in spoštovanju naše podobe in istovetnosti, je naloga, ki jo Gibanje za komunistično prenovo sprejema kot častno dolžnost, saj ni samo odgovor na sodobne izzive, pač pa tudi in predvsem dokaz zvestobe trajnemu izročilu slovenskih in italijanskih komunistov v naših krajih.
Na delo, torej, tovarišice in tovariši, za prenovo komunistične misli in prakse, za sožitje, enakopravnost, mir in socialno pravičnost, za proces osvobajanja človeka in narodov, za prenovljeni socializem.
Poseg tov. Stojana Spetiča na manifestaciji komunistične prenove 19.3.91 v Trstu.
GIBANJE ZA PRENOVO KPI
vabi
na javno srečanje v sredo.
24. aprila ob 20.30, v prostorih restavracije "Belvedere" v Špetru Slovenov, kjer bodo:
Izidor PREDAN Gastone ANDRIAN sen. Stojan SPETIČ Spregovorili na temo: "Obnovljena komunistična opozicija za obrambo demokratične ustave, za priznanje pravic slovenske manjšine.”
darovi in prispevki
Ob poravnavi naročnine so v sklad DELA prispevali tovariši: Ludmila RACMAN — Boršt
40.000	lir. Angel KOŠUTA Križ 8.000 lir, Miroslav ŽERJAL — Boljunec 256 3.000 lir. Dorči MAVER — Boljunec
10.000	lir. Partizanski kljub VZPI —ANPI —^ Boljunec
10.000	lir, Josip STARC — Boljunec 10.000 lir, Fani SARDOČ
- Prosek 10.000 lir, Poldo VA-TOVAC — Devinščina 13 10.000 lir. Angel GERLJANC - Kon-tovel 8.000 lir, Aneel TENCE Križ 8.000 lir, Angel KOŠUTA Križ 10.000 lir, CORETTI Ricmanjc 15.000 lir. Marija ŠKERK — Praprot 2 8.000 lir. Irma ŠVAB — Križ 8.000 lir. Ladi COLJA Samatorca 20
8.000	lir, Odon SEDMAK Križ 5.000 lir, Edvard ANTONIČ Sesljan 8.000 lir. Alojz ŽAGAR — Padričc 32 8.000 lir. Ob 1. obletnici smrti Alojza (Gi-gija) Žerjala daruje družina ŽERJAL iz Boljunca 537 50.000 lir za sklad DELA.
DELO
MANIFESTACIJA V LJUBLJANI
Osvobodilna fronta: ponos slovenskega naroda
KD VENTURINI
Diatonične
harmonike
oživijo
Domjo
Konec meseca poteka 50 let od ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda in začetka odpora proti okupatorjem. Ta pomembna zgodovinska obletnica bo priložnost, da se ozremo v našo preteklost, iz katere moremo in moramo črpati bogate sokove, ki lahko poživijo naša današnja hotenja ne le pri uveljavljanju narodnih teženj po svobodi in enakopravnosti, temveč tudi pri ustvarjanju bolj pravičnih in humanih pogojev družbenega življenja. Osvobodilna fronta je bila pobudnik odpora proti zatiralcu slovenskega naroda in organizator boja proti fašizmu, ki je zajel vse slovensko narodno ozemlje, ne glede na takratne državne zmede. Zato predstavlja eno najbolj svetlih strani naše zgodovine. Dolžni smo ji naj večje-
ga spoštovanja. Kdor postavlja v dvom, ali celo blati njene dosežke, ne more biti v dobri veri, ali pa je zaslepljen od političnih računic. Tudi izgovori, da so proslave zgodovinskih dogodkov tuje današnjemu človeku zlasti iz mlajšega rodu, ne morejo biti sprejemljivi, saj sloni prav na zgodovinskem spominu bodočnost vsakega naroda, kakor sloni na naprednih zgodovinskih zgledih družbeni in kulturni napredek sleherne skupnosti. Najhujša pa je trditev, da so duh in vrednote OF in osvobodilnega boja v nasprotju z današnjimi težnjami slovenskega naroda po lastni državnosti in neodvisnosti. Prav temelje te sodobne slovenske državnosti in neodvisnosti bomo lažje gradili na dosežkih OF in narodnoosvobodilnega boja. Za Slovence,
ki živimo izven meja matične domovine in se moramo še vedno boriti za najosnovnejše narodnostne pravice, so zgledi in vrednote OF še posebno dragoceni, saj črpamo iz njih spodbude, vztrajnost in odločnost v naporih za narodno preživetje. Proslave 50-letnice, ki jih bodo v prihodnjih dneh priredili v Sloveniji in pri nas, bodo zato tudi pomembna preizkušnja naše trdoživosti, vztrajnosti in poguma v tem našem boju za pravice.
Osrednje prireditve bodo v Ljubljani v soboto, 27. aprila. Ob 11. uri bo na Trgu revolucije ljudsko zborovanje na katerem bosta govorila član predsedstva Slovenije Ciril Zlobec in predsednik Zveze združenj borcev Ivan Dolničar. V kulturnem programu bo poleg godbe mili-
ce in partizanskega pevskega zbora iz Ljubljane nastopil tudi Tržaški partizanski pevski zbor Tomažič pod vodstvom Oskarja Kjudra. Ob 13. uri bo koncert pevskih zborov v Cankarjevem domu, ob 18. uri pa bo v Cankarjevem domu svečana akademija z nastopom Sinfoničnega orkestra RTV Ljubljana in Slovenskega okteta. Slavnostni govornik bo Milan Kučan.
Za to priložnost pričakujejo v Ljubljani tudi množično udeležbo iz zamejstva. Prav je, da se tega veličastnega srečanja udeležimo v čim večjem številu in da se pri tem angažirajo vse naše organizacije.
Prav tako pozivamo k čim številnejši udeležbi na proslavi, ki jo 10. maja priredi v tržaškem Kulturnem domu Slovenska kulturno gospodarska zveza.
Kulturno društvo Fran Venturini iz Domja prireja na dan L maja 1991 ob 14. uri v centru A.Ukmar—Miro pri Domju tradicionalno mednarodno srečanje godcev na diatonično harmoniko "GLAS HARMONIKE".
Revija "GLAS HARMONIKE" je pomembno srečanje med ljubitelji tega ljudskega glasbila iz dežel Alpe—Jadran. V prejšnjih izvedbah so se revije udeležili godci s Tržaškega, Furlanije, iz Benečije, Koroške, Istre in Slovenije. Reviji "GLAS HARMONIKE" sledi zato mnogo ljubiteljev ljudske glasbe in kulture.
Prireditev spada tudi v okvir praznovanja Praznika Dela in bo marsikomu omogočila, da lahko na prijeten in nevsakdanji način praznuje L maj — dan, ki se ga tradicionalno posveča tudi vzgajanju ljudi h kulturi, omikanega sožitja in miru med narodi.
Novi izzivi za slovensko manjšino
■ nadaljevanje s I. strani
ekonomska zaščita in podpore slovenskim kulturnim ustanovam, problemi uveljavljanja manjšinske skupnosti v svoj st v u osebka pri upravljanju razpoložljivih finančnih sredstev, položaj glavnih manjšinskih ustanov in stiska Primorskega dnevnika.
Postopek sprejemanja zakona za globalno zaščito še vedno stoji na mrtvem tiru. Minilo je poldrugo leto od predstavitve vladnega zakonskega predloga, vendar je pristojni odbor (vodi ga demokristjan Guzzetti) opravil le dva kroga avdicij. V kolikšni meri so stališča predstavnikov deželne vlade, županov iz Trsta in Gorice ter beneških "gladiatorjev” odtehtala mnenja predstavnikov slovenske manjšine, si lahko kar sami predstavljamo. Dejansko se odbor odtlej ni več sestal in vztrajanje slovenskega senatorja je bob ob steno. Dejstvo, da od nikoder ni čutiti ustreznega pritiska pa jih le potrjuje v prepričanju, da konec koncev manjšinska zaščita ni glavna skrb italijanske države na začetku devetdesetih let. Če so pri tem še drugi računi, kot pogojevanje morebitnega mednarodnega priznanja slovenske neodvisnosti in koncesije glede statusa italijanske manjšine v Jugoslaviji, o čemer priča tudi velik poudarek zahtevam o priznanju dvojnega državljanstva za Istrane.
Člane odbora sem večkrat opozoril na dejstvo, da se mandatna doba parlamenta naglo izteka in da je časa za odobritev zaščitnega zakona zelo malo. Samo krepka politična volja in pripravljenost na kompromisno enotnost lahko omogočita čudež, v katerega le še malokdo verjame: sprejem zakona pred letom 1992.
Da bi pospešil začetek iskanja skupnega imenovalca sem posredoval ostalim članom odbora nekaj predlogov možne kompromisa, pri čemer sem izrecno poudaril, da so prehodne rešitve možne samo, če manjšina polnopravno sodeluje pri uveljavljanju zakonskih določil in opredeljevanju obsega posameznih pravic v času in prostoru. Na odgovor še čakam, čeprav so mi neuradno izjavili, da bi
bil pogovor o tem možen in koristen.
ZAKON ZA MEJNA PODROČJA IN PODPORA MANJŠINSKIM USTANOVAM
Gotovo je, da je ta zakonodajna doba prinesla naši manjšini nekaj stvarnih rezultatov, kar je sad našega načelnega pristopa in trmastega vztrajanja, tudi ko je šlo za vmesne cilje.
Tak je primer zakona "za mejna področja”, ki za manjšino predstavlja eno izmed oblik družbeno—ekonomske zaščite, čeprav gre za znatno širše ozemlje. Konec koncev daje ta zakon naši skupnosti vlogo veznega člena s sosedami, začenši s Slovenijo. To vlogo pa Slovenci opravljamo že vso povojno dobo, v Benečiji pa zadnja leta.
Vanj smo komunisti vključili več pomembnih postavk in med te predvsem tisto, ki "v pričakovanju globalne zaščite" podeljuje manjšinskim kulturnim ustanovam letno podporo 8 milijard lir.
Za tako podporo so se svoj čas zavzemali tudi drugi, vendar so bile rešitve včasih nesprejemljive, saj so jih predstavljali kot časovno ali vsebinsko "alternativo" globalni zaščiti. PSI pa je zadnje čase stremela po tem, da bi ta argument obravnavali ločeno, s posebnim zakonom. KD je medtem skušala podporo skrčiti na 4 milijarde letno, manjšino pa bi izločal iz upravljanja tega sklada. Zato lahko mirne duše zapišemo, da je bil naš uspeh, ko je bil osvojen sedanji predlog, ki veže podporo na ves čas od odobritve globalnega zaščitnega zakona (in ga torej pogojuje vsaj po finančni plati) in predvideva sodelovanje slovenskih organizacij pri razdeljevanju sredstev.
Kajti zakon predvideva, da prejme denar (24 milijard za tri leta) dežela Furlanija—Julijska krajina, ki ga bo tudi razdeljevala. Izrecno je določeno, da mora v ta namen sprejeti razdeljevanja. Iz besedila državnega zakona je vsekakor jasno razvidno, da se iz tega sklada finansirajo kulturne pobude in ustanove slovenske manjšine in
da morajo slovenske organizacije biti povprašane o namembi tega denarja.
Po našem to pomeni, da moramo Slovenci soupravljati ta denar preko svojega enotnega zastopstva. To pa je, za vse nas, pomemben zrelostni izpit. Zagovorniki teorije "dveh taborov” (beli—rdeči) menijo, da bi moralo to zastopstvo biti izraz dveh krovnih organizacij. Nam se zdi tako predolgo siromašenje naše skupnosti, ki je pluralno razčlenjena in bogatejša, tako politično, kakor kulturno. Zato bi kazalo čimprej doseči sporazum o širšem predstavništvu, ki naj upošteva tako politično—strankarski pluralizem, kakor tudi vlogo krovnih organizacij, ne da bi pri tem zapostavili samih osrednjih manjšinskih ustanov in množičnih organizacij. Pri tem naj bi uveljavili načela čimbolj demokratične izbire.
O tem bi se morali Slovenci dogovoriti, nato pa to stališče zastopati pred deželo, ki bo reševala ta vprašanja večinsko in torej po političnih kriterjih. Vsak poskus ločenega nastopanja in iskanja prednosti te ali druge komponente bi namreč povzročil "razprodajo” samostojnosti naše manjšine in njeno podrejanje deželnim oblastem. Naša pravica je, da nas v tem naporu podpre tudi matični narod in njegovo politično vodstvo.
REŠEVANJE "PRIMORSKEGA DNEVNIKA”
Živimo v zapletenih časih, ko se je porušila marsikatera gotovost. To velja tudi za razmere, v katerih deluje naša skupnost. V kritični prehodni fazi so usahnili marsikateri viri, iz katerih srno črpali življenske sokove. Čedalje jasneje postaja, da nam je potrebna zaščita in da brez posebnih pravic in podpore ne moremo preživeti. Razblinila se je utvara, da se lahko zaščitimo sami, oslanjajoč se na lastne moči in dejavnosti.
Tako smo občutili spremembo splošnih razmer v življenju osrednjih manjšinskih ustanov. Po krizi in finančni stiski gledališča in glasbene matice ter hira-
nju drugih ustanov je prišel na vrsto tudi "Primorski dnevnik" kot osrednje samostojno glasilo naše manjšine. Nasprotno, njihova politična pogojenost je plod lotizacijskih procesov in odnosov v krajevni politiki predvsem.
Primorski dnevnik" prejema namreč podpore, kakor časnikarske zadruge v Italiji. Vključen je bil v založniško zakonodajo prav na pobudo poslancev in senatorjev KPI v zadnjih dveh mandatnih dobah. Vendar ta podpora ne zadostuje, ker se pogoji izhajanja "Primorskega dnevnika" močno razlikujejo od drugih italijanskih dnevnikov. "Primorski” ima omejeno tržišče, nima velikega reklamnega priliva, ne more izkoriščati operativnih sinergij.
Zato bi bilo najbolje, če bi ga izenačili s strankarskimi glasili, katerim država — prav z enako motivacijo priznava dvojno podporo.
V senatu sem predložil ustrezen popravek, ki ga je podpisal tudi valdostanski senator Cesare Dujany. Predstavniki ostalih strank so v glavnem pokazali svoje razumevanje, vlada pa sedaj išče zanj finančno kritje. Da bi vse ne ostalo zgolj pri pobožni želji je senatorska skupina KP formalno sporočila, da ne bo dopustila obravnave zakona o založništvu po naglem postopku, dokler ne bo rešeno vprašanje manjšinskega tiska. Tako skušamo prisiliti tudi ostale stranke, da se zavzamejo za rešitev tega problema. Poglavitna in trajna rešitev je torej v podvojitvi podpore in izenačenju s strankarskimi glasili, ki uživajo posebne privilegije.
Možna je tudi druga rešitev, ki smo jo vključili v zakon za mejna področja. To je zvišanje podpore za 50%, kar pa je mogoče doseči samo v finančnem zakonu za leto 1992, izplačljivo pa šele čez poldrugo leto.
Nekateri se medtem ogrevajo, naj bi začasno črpali sredstva tudi iz sklada 8 milijard, namenjenih slovenskim kulturnim ustanovam. Seveda je možna tudi ta rešitev, vendar samo za prehodno fazo enega leta, dokler ne bo urejen trajen dotok sredstev iz omenjenih državnih skal-dov.
Pri tem je važno, da se "Primorski dnevnik" ne podredi možnemu pogojevanju deželne oblasti in strank. Kajti znani so tudi predlogi o spremembi lastništva "Primorskega dnevnika", ki bi potlej postal le časopis v slovenščini (nekakšen prevod "Piccola"), ne pa dnevnik slovenske manjšine.
Medtem pa je v naši manjšini stekla razprava o tem, kaj naj se spremeni v "Primorskem dnevniku”, da bo postal v celoti odraz teženj vseh Slovencev v Italiji in njihove pluralne razčlenjenosti.
O tem se moramo pogovoriti iskreno in pošteno, vendar bi bilo napak, če bi pogojevali pripravljenost za rešitev slovenskega dnevnika s koncesijami na področju njegovega vodenja, glede sestave uredništva ali razdelitve kapitala založniške hiše.
Seveda, o vsem tem se je mogoče pogovarjati in dogovarjati, a brez izsiljevanja. Cilj naj bodi samostojnost manjšinskega dnevnika in določitev kriterijev in jamstev, da bodo za to samostojnost in pluralnost skrbeli v prvi vrsti s svojo strokovnostjo sami uredniki. Potrebno je, da si tudi omislimo nekakšen "jamstveni odbor”, ki naj bo odraz vseh teženj naše manjšinske politike. Tak odbor naj bi bdel nad izvajanjem načel poštenega informiranja v vseh občilih, s katerimi razpolaga manjšina.
Po našem mnenju je taka rešitev vsekakor boljša od razdeljevanja stolčkov in vpliva na osnovi najslabše italijanske lotizacijske prakse.
Seveda je predpogoj za iskanje načelnih rešitev v priznanju vseh komponent, ki delujejo v okviru slovenske manjšine in podpirajo njene težnje. Slab znak nam daje težnja, da bi pre-zli novosti na levici, razčlenjeni sedaj na DSL in KP. Upati je. da je to le primer težavnega prilagajanja novim razmeram, ne pa dokaz nepotrebne togosti. Čakajo nas namreč odgovorne preizkušnje, ko bomo morali pokazati vso svojo zrelost in sposobnost prilagajanja novemu.
STOJAN SPETIČ