J. E. B o g o m i 1 :
Božična zgodba.
]--------pžična zgodba, kako si lepa! Minula so stoletja, odkar si prvič
Bobjela betlehemske poljane, odkar si našla pastirce, čuječe pri svojih čedah, in si jih popeljala h Kristusu Odrešeniku.
Od takrat se vračaš leto za letom. Ves svet je zdaj Betle-i&^Jk.ij hem, ves svet zdaj objemaš s svojo ljubkostjo in ljubeznivostjo. Stara si že, božična zgodba, a še vedno mlada, vedno nova. Tako nova, kakor si bila takrat, ko si prvic napolnila svet z veseljem.
Mi stojimo pred jaselcami in strmimo v Večno luč. Pastirje gledamo, a to niso več sami pastirji. Nehote in nevede gledamo sebe sredi pa-stirjev. Naša lica žare, naša srca bijejo močneje, ker cutijo pred seboj vso skrivnost in vso lepoto božične zgodbe.
In petje radi poslušamo v cerkvi, in orglje done na naša ušesa. A to noč ne slišimo zemeljskega petja, in orglje ne pojo kakor druge dneve. Mi slišimo skozi ljubke glasove božičnih pesmi le odmev angel-skega petja in nebeške godbe.
In zemlja, na kateri stojimo — o, to ni več zemlja, dolina solza — to je raj, pravi nebeški raj!
15
Sveče gore, bakle plapolajo in razsvetljujejo sveto noč. Zvezde migljajo in se skrivnostno ozirajo v nas. Čudijo se, ko nas vidijo ponoči hiteti v božji hram. A naše oko ne vidi svetlobe sveč, ne bakel, ne leske-tajoeih se zvezd; naše oko vidi le eno: tisto tajno svetlobo svete noci, ki je vznemiriila pastirje in jih je po angelovem navodilu privedla k izviru. nebeške Luči, ki je postala Luč sveta.
Sveče gore, bakle plapolajo in razsvetljujefo sveto noč. Zvezde vamo te z dušo, s srcem, z vso ljubeznijo. In le eno tožbo imamo, ko nas zapuščaš: Zakaj si odšla tako hitro? Samo za hip si nas obiskala, a mi bi te radi uživali vso večnost. 0 sveta noč božična, pridi spet kmalu, pridi!