goriška knjižnica Studijski oddelek Nova Gorica mk 8414 o L E D 1 9 6 R 4 A Goriška Mohorjeva družba tonuari us fcbuiflritlS KOLEDAD Goriške Mohorjeve Družbe za leto 1964 Izdala Goriška Mohorjeva družba v Gorici z dovoljenjem cerkvenega oblastva 8414 p Natisnila tiskarna Budin v Gorici JLdo 1964 je prestopno leto in ima 366 dni. * * ★ Začetek leta Občno državno leto se začne 1. januarja. Cerkveno leto se začne s prvo adventno nedeljo 29. novembra. * * * Začetek letnih časov Pomlad se začne: 20. marca ob 15.00 Poletje Jesen Zima : 21. junija » 9.51 : 23. septembra » 1.17 : 21. decembra » 20.55 ★ * * Sončni in lunini mrki Delni sončni mrki: Popolni lunini mrki. 14. januarja 10. junija 9. julija 3.4. decembra 24.25. junija 19. decembra DNEVI 1 A MIT A D DNI J AN U A K 31 1 Sreda Božična osmina - Novo leto 2 Četrtek Štefanija, devica; Makarij, opat 3 Petek Gašpar del Buffalo, spozn.; Frančiška Cabrini, red. 4 Sobota Angela Folinjska, žena; Anter, papež, muc. 5 Nedelja Ime Jezusovo; Telesfor, pp.; Emilijana, dev. 6 Ponedeljek Razglašenje Gospodovo - Sveti Trije kralji € 7 Torek Lucijan, muč.; Krišpin, škof, muč. 8 Sreda Severin, opat, Julijan, Lucijan, Teofil, mučenci 9 Četrtek Julijan in Bazilisa, mučenca; Peter, škof. 10 Petek Viljem, škof; Gregor X., papež 11 Sobota Higin, papež; Pavlin Oglejski, škof 12 Nedelja 1. po razglašenju - Sv. družina - Jezus, Marija, Jožef 13 Ponedeljek Spomin krsta našega Gospoda Jezusa Kristusa 14 Torek Hilarij, škof in c. uč.; Feliks (Srečko), mašnik ® 15 Sreda Pavel, puščavnik; Maver, opat 16 Četrtek Marcel I., papež, mučenec; Oton, mučenec 17 Petek Anton (Zvonko), puščavnik opat; Marijan, diakon 18 Sobota Priska, mučenka; Marjeta Ogrska, devica 19 Nedelja 2. po razgl.; Marij, Marta in tov., muč.; Pija, muč. 20 Ponedeljek Fabijan, papež in mučenec; Sebastijan, mučenec 21 Torek Neža (Agnes), dev. in mučenka; Fruktuoz, mučenec 22 Sreda Vincencij in Anastazij, mučenca; Viktor, muč. 1 23 Četrtek Rajmund (Rajko) Penjafortski; Emerencijana, muč. 24 Petek Timotej, škof in mučenec; Felicijan, mučenec 25 Sobota Spreobrnjenje sv. Pavla, apostola; Ananija, mučenec 26 Nedelja 1. predpostna (septuagezima); Polikarp, šk. in muč. 27 Ponedeljek Janez Krizostom, škof, cerkveni učitelj 28 Torek Peter Nolasko, spoznavavec; Neža, mučenka 29 Sreda Frančišek (Branko) Šaleški, šk. in cerkv. učitelj ® 30 Četrtek Martina, dev. mučenka; Hijacinta, devica 31 Petek Janez Bosco, spoz. Marcela, žena; Ludovika, žena € Zadnji krajec: 6.1. ob 16.58 ® Mlaj : 14.1. » 21.44 Prvi krajec : 22.1. » 6.29 © Polna luna : 29.1. » 0.23 21. januarja ob 1.29 stopi sonce v znamenje vodnarja DRAGOTIN KETTE (* 19. januarja 1876 na Premu — t 26. maja 1899 v Ljubljani.) — Pesnik — Doma je bil na Pivki; zgodaj je osirotel; študiral je v Ljubljani in v Novem mestu prepuščen sebi in svoji revščini, kot pravi Fr. Koblar; v Trstu je bil pri vojakih. Smrt ga je vzela, ko mu je bilo 23 let. V takratnem na zunaj revolucionarnem in svobodomiselnem rodu je bilo veliko bogoiskateljstva. Bo-goiskatelj je bil tudi Kette. O njem lahko rečemo: Kratko življenje, globoko spoznanje, bogata umetniška žetev! Dobrih pet let je trajalo Kettejevo javno literarno delo. V »Angeljčku« in »Vrtcu« je priobčeval svoje ljubke otroške pravljice, legende in basni v prozi in v verzih. Kot pesnik lirik je priobčeval v »Zvonu«. Večina njegovih pesmi je ljubavne vsebine, v katere je vpletel krasne slike iz novomeškega mestnega in podeželskega življenja (Na trgu, Skozi gozd, Slovo) in slike iz Trsta (Ob molu S. Carlo, Adrija). O Bog svetlobe, stvarnik harmonije, tvoj izgubljeni sin je zopet tu; o, daj mu izgrešenega miru v bližini svoje svete domačije! O, naj mu žarek milosti zašije v tem osamelem, osamelem dnu srca in duše, da po dvojnem zlu zapoje zopet prejšnje melodije! Glej, menil sem, da mogel bi živeti brez tebe kdaj, brez svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi cveti brez sonca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o Bog, zaneti mi večni, žarki ogenj v dnu srca! (Moj Bog, III — 1898) * In tretji se bliža gorjanski kmet in prime nerodno za vrv, v oltar upre zaupljivi pogled in tožno namrši obrv: »Oh, padarji jo zdravijo s planinskimi rožicami, a vendar nič ne opravijo — umrla bo božiča mi! Pa če bo umrla ženica moja, kdo naj bi tolažil njih jok? Pomisli, o mati Jezusova, da imam pet majhnih otrok! In.ako bi nosil Jezuščka z osličkom le Jožef samb, pomisli, kako bi pač Jožefu nerodno in težko bilo! Oh, daj, da ozdravi ženica moja, in jaz obljubim ti v dar tri srčka voščena in tebi v čast šest belih sveč v oltar!« (Na blejskem otoku — 1896) DNEVI FEBRUAR 29 DNI 1 Sobota Ignacij (Ognjeslav) Antijohijski, šk., m.; Pionij, m. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. predpostna (seksagezima); Svečnica - Dar. Gosp. Blaž, škof, mučenec; Oskar, škof Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, mučenec Agata (Dobroslava), dev., muč.; Japonski muč. C Tit, škof, muč.; Doroteja (Dora), mučenka Romuald, opat; Rihard, spoz. Janez iz Mathe, spoz.; Pavel in Lucij, mučenca 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. predpostna (kvinkvagezima); Ciril Aleksandri j ski Sholastika, devica redovnica; Viljem, spoznavavec Lurška Mati božja; Adolf, škof Pepelnica (post); 7 sv. ustanoviteljev servitov Katarina de Ricci, devica; Kristina, devica ® Valentin (Zdravko), mašnik, muč.; Antonin, opat Favstin in Jovita, muč.; Jordan, spoz.; Sigfrid, škof 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna; Julijana, devica; Onezim, škof, mučenec Silvin, škof; Frančišek Clet, mučenec Simeon, škof, muč.; Bernardka Lurška, redovnica Kvatre; Konrad, spoznavavec; Julijan, mučenec Silvan, muč.; Leon, škof; Elevterij, škof, muč. i Kvatre; Marjeta Kortonska, spok.; Maksimilijan, šk. Kvatre; Stol svetega Petra apostola 23 24 25 26 27 28 29 i Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. postna; Peter Damiani, šk., c. uč.; Romana, spok. Prestopni dan Matija (Bogdan), apostol; Sergij, mučenec Valburga, dev.; Viktorin in Viktor, mučenca Andrej, škof; Aleksander, škof ® Gabrijel Žal. M. B., red., spoz.; Baldomir, spoz. Roman, opat; Antonija Florentinska, žena Zadnji krajec Mlaj Prvi krajec Polna luna Í9. februai : 5.2. ob 13.43 : 13.2. » 14.02 : 20.2. » 14.25 : 27.2. » 13.40 "ja ob 15.46 stopi sonce v znamenje rib VALENTIN VODNIK (* 3. februarja 1758 v šiški pri Ljubljani — f 8. januarja 1819 v Ljubljani.) — Frančiškan, potem svetni duhovnik. Ko je bil v noviciatu, je bival menda tudi na Sv. gori. Bil je dušni pastir na Gorenjskem in pozneje profesor v Ljubljani. Pisal je pesmi, izdajal pratiko, prvi slovenski časopis »Ljubljanske novice«, šolske in druge poučne knjige; pripravljal je slovensko slovnico in slovar. — Imenujemo ga prvega slovenskega pesnika, čeprav so verze in pesmi delali že davno pred njim: nepoznani stvaritelji narodnih pesmi, katerih so ohranjene in zapisane debele knjige, Primož Trubar in drugi protestantski pisci, katoliški duhovniki 17. in 18. stoletja, Jurij Japelj, ki mu je na smrtni postelji dospelo imenovanje za tržaškega škofa, in drugi. A prvi je v tem pomenu, ker je začel do danes nepretrgano vrsto; z njegovo pesmijo se je odprl tok slovenske umetne poezije, ki potem nikoli več ni usahnil. Vodnik je torej začetnik naše moderne poezije, kakor je bil Trubar začetnik naše knjige. Ni velik, a je ljudski, po svoje izviren; njegove pesmi so doživi j ene. Se novega leta vsak veseli, si več jih obeta, vesel naj živi! (Ljubljanske novice — 1799) * Za nov let ne vem, prineslo kaj bo. Ga mislim pregledat, ob letu povedat, kak dobro je blo. (1802) * Kar mati je učila, me mika zapet, kar starka zložila, jo lično posnet. (Moj spominek — zadnja leta življenja) * Zbudi se, kranjska modrica, zadosti si spala do zdej! Al ni očitna pravica, da obiidena boš zanaprej. (Trst, 1811) * Za uk si prebrisane glave pa čedne in trdne postave. Išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, če nisi zaspan. Lej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi. (Dramilo — 1794) DNEVI MAREC 31 DNI 1 Nedelja 3. postna; Albin, škof; Antonina, mučenka 2 Ponedeljek Neža Praška, dev.; Simplicij, pp.; Milena, žena 3 Torek Marin (Marino), mučenec; Kunigunda, žena 4 Sreda Kazimir, spoz.; Lucij I., papež, mučenec 5 Četrtek Janez Jožef od križa, spoz.; Hadrijan, mučenec 6 Petek Perpetua in Felicita, mučenki; Fridolin, opat € 7 Sobota Tomaž Akvinski, cerkv. uč.; Gavdioz (Veselko), šk. 8 Nedelja 4. postna; Janez od Boga, spoz.; Beata (Blažena),m. 9 Ponedeljek Frančiška Rimska, žena; Gregor Niški, spoznavavec 10 Torek Štirideset mučencev; Emil, spoznavavec 11 Sreda Sofronij, škof; Marija Terezija Redi, redovnica 12 Četrtek Gregor I. Veliki, papež in cerkv. učitelj; Maksimiljan 13 Petek Kristina, mučenka; Teodora (Božidara), mučenka 14 Sobota Matilda, žena; Karel, spoznavavec • 15 Nedelja 1. trpi j. (tiha); Ludovika de Marillac, red.; Klemen 16 Ponedeljek Hilarij, škof, in Tacijan, diakon, oglejska mučenca 17 Torek Patricij (Patrik), škof; Jedrt, devica 18 Sreda Ciril Jeruzalemski, škof, cerkv. uč.; Salvator, spoz. 19 Četrtek Sv. Jožef, Ženin Device Marije, zavetnik Cerkve 20 Petek Klavdija, mučenka; (Žalostna Mati božja) > 21 Sobota Benedikt, opat; Nikolaj von Fliie, spoz. 22 Nedelja 2. trpljenja (oljčna); Lea, žena; Katarina, žena 23 Ponedeljek Viktorijan, mučenec; Jožef Oriol, spoz. 24 Torek Gabrijel, nadangel; Marko in Timotej, mučenca 25 Sreda Oznanjenje D. M. (letos 6.4.); Dizma, desni razboj. 26 Četrtek Veliki četrtek; Emanuel, mučenec 27 Petek Veliki petek (post); Janez Damaščan, c. uč. 28 Sobota Velika sobota; Janez Kapistran, spoz. © 29 Nedelja Velika noč - Vstajenje Gospodovo 30 Ponedeljek Velikonočni ponedeljek; Janez Klimak, spoznavavec 31 Torek Modest Krški, škof; Balbina, devica Zadnji krajec: Mlaj Prvi krajec Polna luna 6.3. ob 11.00 14.3. 20.3. 28.3. 3.14 21.40 3.49 20. marca ob 15.00 stopi sonce v znamenje ovna JOSIP JURČIČ (* 4. marca 1844 na Muljavi — f 3. maja 1881 v Ljubljani.) — Pisatelj, časnikar, politik. — Napisal je prvi slovenski roman »Deseti brat« (1866/67), veliko povesti in črtic, nekaj dram. Urejeval je »Slovenski narod«; sodeloval pa je pri vseh vodilnih slovenskih leposlovnih listih svojega časa. Kot politik je bil razsoden in zmeren; vedno je vedel in čutil, kaj se v danih razmerah da doseči. Umrl je mlad; to je bila usoda mnogih slovenskih javnih delavcev v zadnjih sto letih. * »Nismo bili dolgo v Ljubljani. Potegnejo nas v Gorico. V Gorici nas zapro v kasarno. Dan na dan pnzeno več in več novakov, rojakov mojih, ki so jih nabrali in nalovili po Iliriji. Vsak je bil žalosten in pobit, če je tudi marsikateri vriskaje in pevaje skrival svoja čutila. Kako ne bi bil človek žalosten, če ga ženo iz ljube domače dežele na tuie, v boj za tujo reč! . Kakih tri sto novakov se je bilo tu v goriški kasarni skrivaj zgovorilo, da se bodo s silo oprostili. Jaz ta moj brat nisva nič vedela za ta nameravani punt; sele ko so nekega jutra hrupoma udarili iz kasarne na trg, sva spoznala, kaj so skrivni pomenki pomenili. Ker so bili pa rekruti brez orožja, naši ____________________čuvaji, francoski vojaki, pa vedno pazljivi, ker so, dalje, držali z njimi tudi ............................................žandarji in tako imenovana narodna straža, zato ni bilo iz vsega upora nič. ....................................Komaj so se ubogi slovenski mladeniči zmašili skozi kasarniška vrata na trg, že so jim štrleli nasproti bajoneti in nabite puške; tamborji so jeli po ulicah strahovito na boben biti, narodna ................................. straža je letela vkup. Ves naklep jc spodletel, prostost je šla po vodi. Le nekaj malo novakov je bilo ušlo, pa še izmed tistih so jih več ulovili in dva ........................................dni pozneje so jih kakor begune in prelomivce vojaške prisege očitno vpričo nas ustrelili. — Bali so se novaki, .........,________________________ da ne pride kazen za upor. Vendar po sreči ni nihče nič preiskoval, nihče nič rekel. Obstalo je pri onem, da so bili samo ulovljene begune postrelili. — Ko se nas je v Gorici en bataljon nabralo, smo marširali na Palmanovo.« (Spomini starega Slovenca aU črtice mojega življenja. Spisal Andrej Pajk, bivši avstrijski in francoski vojščak, ................................... vojni ujetnik na Francoskem in Ru- skem ob Napoleonovem času. — Za tisk ............................................priredil in v Slovenskih večernicah 1865 objavil Josip Jurčič.) DNEVI APRIL 30 DNI 1 Sreda Venancij, škof, mučenec; Hugo, škof 2 Četrtek Frančišek Pavelski, spoz.; Leopold, spoz. 3 Petek Rihard, škof; Agape in Kionija, mučenki 4 Sobota Izidor Seviljski; Benedikt, spoznavavec 5 Nedelja 1. povel. (bela); Vincencij Ferrer, spoz.; Irena, m. € 6 Ponedeljek Oznanjenje D. M. (iz 25.3.); Viljem, opat 7 Torek Herman Jožef, spoznavavec; Saturnin, škof 8 Sreda Albert, škof; Valter, opat 9 Četrtek Marija Kleofova, žena; Tomaž, mučenec 10 Petek Apolonij in tov., mučenci; Mihael de Sanctis, spoz. 11 Sobota Leon L, papež, cerkv. učit.; Gemma Galgani, devica 12 Nedelja 2. povelikonočna; Zeno, škof; Lazar, tržaški muč. ® 13 Ponedeljek Hermenegild, mučenec; Ida, devica 14 Torek Justin, muč.; Tiburcij, Valerijan in Maksim, muč. 15 Sreda Peter Gonzales, spoznavavec 16 Četrtek Evencij in Julijan, muč.; Benedikt Jožef Labre, spoz. 17 Petek Anicet, papež, mučenec; Robert, opat 18 Sobota Apolonij, muč.; Elevterij, škof in muč. 19 Nedelja 3. povelikonočna; Ema, žena; Sokrat, mučenec 1 20 Ponedeljek Neža, redovnica; Teodor, spoz. 21 Torek Anzelm, škof, cerkveni učitelj 22 Sreda Soter in Gaj, papeža in mučenca 23 Četrtek Jurij (Georg), mučenec; Vojteh (Adalbert) 24 Petek Fidelis Sigmarinški, muč.; Kancij in tov., muč. 25 Sobota Prošnji dan; Marko, evangelist 26 Nedelja 4. povelikonočna; Klet in Marcelin, papeža muč. ® 27 Ponedeljek Peter Kanizij, cerkv. učitelj; Cita, dev. 28 Torek Pavel od Križa, spoz.; M. Ludvik Grignon, spoz. 29 Sreda Peter, muč.; Jožef Cottolengo, spoz. 30 Četrtek Katarina Sienska, dev.; Marijan in Jakob Zadnji krajec: 5.4. ob 6.46 Mlaj : 12.4. » 13.38 Prvi krajec : 19.4. » 5.09 Polna luna : 26.4. » 18.50 20. aprila ob 2.18 stopi sonce v znamenje bika JANEZ MENCINGER (* 26. marca 1838 v vasi Brod v Bohinju - t 12. aprila 1912 v Krškem.) - Pisatelj, pesnik. -Prve povesti je objavil, ko mu je bilo 21 let. Takrat je bilo slovenskih povesti še zelo malo. Dve najboljši deli je napisal že v zrelih letih. To sta »Abadon«, bajka za starce (1893) in »Moja hoja na Triglav« (1897). »Abadon« je izredno delo. Dogaja se v mrzličnih blodnjah mladega človeka, ki kot sanje ne poznajo zakonov logike. Zato pisatelj po mili volji prestavlja svoje junake v davno preteklos in iz nje v prihodnost. V nekem smislu je to delo skoraj preroško, delo vidca. Glavnega junaka pomakne v 24. stoletje; preskoči torej 400 let. Opisuje, kakšna bo država v tistem času. Ko je roman pisal, v Evropi se niso poznali krutosti totalitarnih držav. Mencinger je presenetljivo zadel bistvo totalitarne države. Nakazuje tudi zgodovino Evrope po letu 1893. Neverjetno natančno je začrtal glavne poteze evropske zgodovine v petdesetih letih, od 1893 do 1943, ko že davno ni več živel. * Preberimo naslednji odstavek, ki vsebuje misli modrijana iz 24. stoletja ob spominu na čas pred 400 leti: »Ob zvršetku 19. stoletja ste skli-cavali ljudske shode, ki so zahtevali splošno razorožitev, snovali ste društva, ki so težila na to, da se meddržavni prepiri rešujejo po mednarodnih sodiščih, in vsi skupaj ste pričakovali, da vas velika evropska vojska otme bremen oboroženega miru. — Neizve-dene ideje, prazne sanje! Kako naj se izvrši splošna razorožitev, kadar država državi ne verjame, da se vsaka razoroži hkrati, resnično in popolno! In naj se tudi vse razorože, vedno še bo bolj obljudena, bolj omikana in bogata država močnejša od manj razvite sosede in tej še vedno nevarna. Mednarodno sodišče bi bilo pač za prepire, v kate- .............................. rih gre samo za pravico. Toda za pozno Evropo so bila bolj važna vprašanja, tičoča se državnih koristi. So pa take koristi, ki se dosežejo samo na kvaro druge države, ali take, katerih druge države ne dopuste. To so vprašanja moči in sile; in takih ne reši nobeno razsodišče za zeleno mizo, ampak samo kri in jeklo na bojišču ... Slučaji, u-sodni slučaji, katerih nihče ni slutil, so zanetili grozovito vojsko, kakršne do ........................................................tedaj ni poznala zgodovina; vendar za njo ni nastopila doba, v kateri bi si narodi oddahnili in opomogli. Sklenil se je pač mir, toda sebična korist drugih držav, ki so si ondaj, ko se je sklepal mir, prisvojile besed, nenasitnost premagavčeva in neusmiljena ponižava premagane države so v mirovne pogoje vsadile kaU prihodnjega razpora; in ................................. toliko da je bil mir slovesno oznanjen za večne čase, že se je hlastno priprav-................ljalo na novo vojsko.« (1893) DNEVI M A I 31 M J DNI 1 Petek Jožef, ženin D. M., delavec; praznik dela 2 Sobota Atanazij, šk., c. uč.; Saturnin, Jerman in Celestin, m. 3 Nedelja 5. povelikonočna; Aleksander (Saša), papež 4 Ponedeljek Prošnji dan; Monika, žena; Florijan (Cvetko), m. C 5 Torek Prošnji dan; Pij V., papež; Silvan, muč.; Angel, m. 6 Sreda Prošnji dan - vigilija; Dominik Savio, spoz. 7 Četrtek Vnebohod; Stanislav, škof, mučenec 8 Petek Peter, škof; Viktor (Zmago), mučenec 9 Sobota Gregor Nacianški, škof, cerkv. učit.; Herma, spoz. 10 Nedelja Nedelja po vnebohodu; Antonin, škof 11 Ponedeljek Filip (Zdenko) in Jakob (Rado), apostola • 12 Torek Nerej, Ahilej, Domitila in Pankracij, mučenci 13 Sreda Robert Bellarmino, škof, cerkv. uč.; Servacij, škof 14 Četrtek Bonifacij, mučenec; Justa in Justina, mučenki 15 Petek Janez de la Salle, spoz.; Zofija (Sonja), mučenka 16 Sobota Binkoštna vigilija; Ubald, škof 17 Nedelja Binkošti; Pashal Bajlonski, spoznavavec 18 Ponedeljek Venancij, muč.; Aleksandra in Klavdija, mučenki 1 19 Torek Peter Celestin, papež; Pudencijana, devica 20 Sreda Kvatre; Bernardin Sienski, spoznavavec 21 Četrtek Andrej Bobola, mučenec; Viktor, mučenec 22 Petek Kvatre; Rita, red.; Joahima, red. 23 Sobota Kvatre; Deziderij (Željko), škof, mučenec 24 Nedelja Sv. Trojica; Socerb - ServuJ, tržaški mučenec 25 Ponedeljek Gregor VII., papež; Urban I., papež, mučenec 26 Torek Filip Neri, spoz.; Elevterij, papež, mučenec ® 27 Sreda Beda, cerkv. učitelj; Janez I., papež, mučenec 28 Četrtek Sv. Rešnje Telo; Avguštin, škof 29 Petek Marija Magdalena de Pazzis, dev.; Maksim, šk., m. 30 Sobota Feliks I., papež, muč.; Ivana Orleanska, devica 31 Nedelja 2. pobinkoštna; Marija Kraljica Zadnji krajec: 4.5, ob 23.21 Mlaj : 11.5. » 22.02 Prvi krajec : 18.5. » 13.43 Polna luna : 26.5. » 10.29 21. maja ob 1.42 stopi sonce v znamenje dvojčkov IVAN CANKAR (* 10. maja 1876 na Vrhniki — f 11. decembra 1918 v Ljubljani.) — Pesnik, pisatelj, dramatik. — Eden največjih slovenskih umetnikov. V njegovem času ga je težko umelo razumništvo; danes je že prešel v miselni svet širokih množic. Vsakdo pozna pojem hlapca Jerneja in doline šentflorijanske. V Cankarjevih spisih je neizmerno bogastvo snovi, misli in lepote. Vse življenje je iskal lepoto, resnico in pravico; s tem je potrdil, da je trojica pravega, dobrega in lepega neuničljiva sestavina človeške duše. Ko se je vrnil iz Sarajeva, kjer je bil na obisku pri bratu Karlu, duhovniku, se je močno približal veri svoje matere. Ta žarek vere v njem nikoli več ni u-gasnil. Pisatelj Pregelj je zapisal o Cankarju: »Povsod slika svoje življenje tako, kakor ga je sam spoznal, in ga tolmači tako, kakor ga je sam ume1: Mnogo zmot je v njegovih nazorih o življenju, marsikaj ni nravno dobro v knjigah in mnogokrat je enostranska njegova sodba in njegova generalizujoča obsodba krivična. Pa vse je verna slika tega, kar je mislil, in še vernejša tega, kar je čutil in pretrpel.« Na vekomaj ostane, kar je bilo, .............................. kar je svetilo en trenutek sam. — Odkar je Bog ukazal tem nogam: Hodite! — se je sonce omračilo in oslepelo je oko blodilo, strmelo v noč, prosilo: kje pot, kam? Molčala noč! — Oj truden! Oj, od ram ni padla butara, še je molilo to srce verno: saj ni tvoj ukaz, o Bog, da moja trdna vera mine; daj luči! — Noč molči! — In na obraz sem pal in sredi gluhe te noči je srce vzkriknilo od bolečine, zavpilo je v nebesa: luči ni! * Luč je in Bog je, radost in življenje! Svetlejši iz noči zašije dan, življenje mlado vre iz starih ran in iz trohnobe se rodi vstajenje. V nečisto noč, v sramoto in ihtenje zapel je glas od angelskih poljan — en žarek je iz večnosti poslan, svetlobe večne slavno oznanjenje. — Vsi vi, skoz mrak pod križem [vzdihujoči, vsi vi, strmeči nemi v črna tla — prišlo je znamenje! V tej zadnji noči zablisnilo se je od vrh neba — vstanite, vriskajoči in pojoči: pozdravljena, nebeška glorija! (1909) DNEVI JUNIJ 30 DNI 1 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Angela Merici, redovnica; Panfil, mučenec Marcelin, Peter in Erazem, mučenci Klotilda, žena; Pavla, devica Frančišek Caracciolo, spoz.; Kvirin, škof Srce Jezusovo; Bonifacij, škof Norbert, škof; Bogomil, škof 3. pobinkoštna; Robert, opat Medard, škof; Viljem, škof Primož in Felicijan, mučenca Marjeta (Margerita), kraljica ® Barnaba, apostol; Feliks (Srečko), mučenec Janez Fakundski, spoz.; Bazilides in tov., mučenci Anton Padovanski, spoznavavec in cerkveni učitelj 4. pobinkoštna; Bazilij (Vasilij), škof in cerkv. uč. Vid, Modest in Krescencija, muč.; Bernard, spoz. Frančišek Régis, spoznavavec; Gvido, spoznavavec Gregor Barbarigo, škof; Rajnerij, škof 1 Efrem Sirski, diakon, c. uč.; Marko in Marcelijan, m. Julijana Falconieri, dev.; Gervazij in Protazij, muč. Silverij, papež, muč.; Florentina (Cvetka), devica 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek 5. pobinkoštna; Alojzij (Slavko), spoznavavec Pavlin Nolanski, škof; Ahacij, mučenec Vigilija Jan. Krstnika; Agripina, devica Rojstvo Janeza Krstnika Viljem, opat; Doroteja, red.; Lucija, mučenka © Janez in Pavel, muč.; Vigilij, škof in mučenec Jožef Cafasso, spoz.; Ladislav, sp.; Ema Krška, žena 6. pobinkoštna; Vincenca Gerosa, redovnica Peter in Pavel, apostola, mučenca Spomin apostola Pavla; Emilijana, mučenka Zadnji krajec Mlaj Prvi krajec Polna luna 3.6. ob 12.08 10.6. 17.6. 25.6. 5.23 0.03 2.08 21. junija ob 9.51 stopi sonce v znamenje raka OTON ŽUPANČIČ (* 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajnu - f 11. junija 1949 v Ljubljani.) — Pesnik, dramatik, prevajavec. — študiral je za profesorja, a se je ves posvetil umetnosti. Pesnik iskavec lepote in zadnje resnice, globok mislec; pripoveduje, misli in poje, vse hkrati. Odličen prevajavec Shakespeareja in drugih velikanov iz svetovnega slovstva. Prvo knjigo pesmi je izdal 1899 (Caša opojnosti), zadnjo leta 1945 (Zimzelen pod snegom). Vmes je izšlo še devet pesniških zbirk; od teh je pet otroških, med katerimi so na najvišjem mestu »Pisanice« (1900) in znameniti »Ciciban« (1915). Ni ga slovenskega pesnika, ki bi tako nezmotljivo zadel otroški duševni svet v predstavah, mišljenju, slogu in vedri obliki. Z dramo »Veronika Deseniška« (1924) je stopil v vrsto pisateljev, katere je pritegnila žalostna usoda zadnjih celjskih grofov. Svojo široko favstovsko naravo je razkril v satirični pesnitvi »Je-rala«, ki ni končana. Odlomke te obsežno zasnovane pesnitve je objavljal v presledkih. Kamen, še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja več nikdar ne vrne ... (Moravska narodna — 1899) * Na Koroškem je led, na Gorenjskem je hlad, ------ na Goriškem je cvet že raztresla pomlad. ......... (Na Koroškem — 3. aprila 1909) * Skoz telefon zakliče glas droban: »Je tam gospod Župančič?« — [Tukaj je. — se prašam drobni glasek, kaj mi če. »Pa ste res pravi? Je vaš Ciciban?« zaveseli iz tenkega se grla. — Pa kaj bi, mala? — »Pesmico od vas.« — Aho, to pa ne gre kar na ukaz! — »Ne veste: meni mama je umrla.« Tako? ... Pa pridi, dušica uboga, pridi si ponjo... In zdaj sem ves reven, presunjen praznih rok stojim, pohleven, --------- na srcu težka mi leži naloga. Ti dušica, ki se za mamo jočeš in v svoji bolečini nebogljeni si se z zaupanjem zatekla k meni, ti morem dati, kar od mene hočeš? (Skoz telefon — 1937 — Dogodek je resničen, le da je z neznano deklico govorila pesnikova žena, ker pesnika ni bilo doma.) * Luč četrta je beseda: jasna hodi med narodi, ...... dušo k duši tajno vodi. Naša zadnja luč je duh: vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva. x..........................(Naše luči — 1915) DNEVI JULIJ 31 DNI 1 2 3 4 Sreda Četrtek Petek Sobota Predragocena Kri N. G. J. K.; Ester Obiskanje Dev. Marije; Proces in Martinijan, m. € Irenej, škof, muč.; Bernardin Realino, spoznavavec Urh (Urlih, Ulderih), škof; Berta, žena 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 7. pobinkoštna; Anton M. Zaccaria, spoznavavec Marija Goretti, dev., mučenka; Bogomila, žena Ciril in Metod, slovanska apostola Elizabeta (Lilijana), žena in kraljica; Kilijan, škof Veronika Giuliani, red.; Brikcij, škof ® 7 bratov mučencev; Rufina in Sekunda, mučenki Pij I., papež, mučenec; Olga Kijevska, žena 8. pobink.; Mohor, šk., in Fortunat, diakon, ogl. muč. Evgen, škof; Joel in Ezdra, preroka Bonaventura, škof, cerkv. uč.; Frančišek Šolano, sp. Henrik, kralj; Vladimir, spoznavavec Karmelska Mati božja; Štefan Harding, opat 1 Aleš (Aleksij), spoz.; Letancij in tov., mučenci Kamil de Lellis, spoz.; Friderik (Miroslav), šk., m. 9. pobinkoštna; Vincencij Pavelski, spoznavavec Hieronim Emiliani, spoznavavec; Marjeta, mučenka Lavrencij Brindiški, spoz., cerkv. uč.; Prakseda, dev. Marija Magdalena (Majda, Magda), spokornica Apolinarij, škof, mučenec; Liborij, škof Kristina, mučenka; Boris in Gleb, mučenca © Jakob (Rado), apostol; Krištof, mučenec 10. pobinkoštna; Ana, mati Device Marije Pantaleon, mučenec; Natalija (Božena), mučenka Nazarij in Celzij, muč.; Viktor (Zmago) I., papež Marta,dev.; Feliks, Simplicij, Favstin in Beatrika, m. Abdon in Senen, muč.; Angelina, kneginja Ignacij Lojolski (Ognjeslav), spoz.; Helena Švedska Zadnji krajec Mlaj Prvi krajec Polna luna 2.7. ob 21.31 9.7. 16.7. 24.7. 12.31 12.48 16.58 22. julija ob 20.59 stopi sonce v znamenje leva SV. BRATA CIRIL IN METOD ( s v. M e t o d : * okoli I. 815 v Solunu — t 6. aprila 885 na Velehradu; sv. Čiri 1 : * 827 v Solunu — + 14. februarja 869 v Rimu.) — Oba sta bila velika učenjaka, pisatelja, genialna misijonska organizatorja, svetnika. — Po rodu sta bila Grka, a sta do podrobnosti poznala takratni slovanski jezik v Solunu in okolici. V službi bizantinskega cesarja sta večkrat potovala kot diplomata v razne dežele na Bližnjem vzhodu. Leta 863, torej pred 1100 leti, pa sta šla med Slovane na Moravsko, kamor jih je poslal cesar Mihael na prošnjo moravskega kneza Rastislava. Ciril je sestavil abecedo (gla-golico), ki je zelo popolna in natančna. Nato sta prevedla vse najpotrebnejše svete knjige v slovanski jezik. S tem sta položila temelj za kulturo in slovstvo pri skoraj vseh Slovanih, in sicer v času, ko po preseljevanju narodov kulturno življenje po vsej Evropi še ni bilo spet zacvetelo. Tega nikoli ne moremo dovolj poudariti in nikoli se ne bomo mogli dovolj zahvaliti svetima bratoma za to delo več kot tisočletne važnosti, ki blagodejno vpliva še danes in bo morda še bolj vplivalo v bodočnosti.-V takratnih precej divjih razmerah sta oznanjevala krščansko vero s prepričevanjem in z močjo božje ljubezni. Sv. Ciril in Metod gotovo spadata med največje može cerkvene zgodovine. »Slednjič po pravici hvalimo slovanske pismenke, ki jih je izumil filozof Konstantin (Ciril), in ukazujemo, naj se v tem jeziku slave dela Kristusa Gospoda. Ne le v treh, temveč v vseh jezikih velevamo slaviti Gospoda, kakor je ukazal, rekoč: „Hvalite Gospoda vsi narodi!" In apostoli so napolnjeni s sv. Duhom v vseh jezikih oznanjali ve-ličja božja. Zato tudi Pavel opominja: Vsak jezik naj prizna, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga Očeta. O teh jezikih nas tudi v prvem pismu Ko-rinčanom opominja, da v jezikih govoreči spodbujamo Cerkev božjo. Ne nasprotuje zdravi veri mašo ali vse bogo-služne ure v istem slovanskem jeziku peti. Isti namreč, ki je naredil tri poglavitne jezike (hebrejskega, grškega in latinskega), je ustvaril tudi vse druge jezike sebi v hvalo in slavo.« (Odlomek iz pisma papeža Janeza VIII. morav-skemu knezu Svetopolku v juniju 880) DNEVI AVPtIKT 31 r\ V UUO 1 DNI 1 Sobota Makabejski bratje, mučenci; Vera, mučenka C 2 Nedelja 11. pobinkoštna; Alfonz M. Liguori, škof, cerkv. uč. 3 Ponedeljek Lidija, žena; Nikodem, spoznavavec 4 Torek Dominik (Vladimil), spoznavavec; Perpetua, žena 5 Sreda Marija Snežna (Nives); Osvald, mučenec 6 Četrtek Spremenjenje Gospodovo; Sikst II., papež 7 Petek Kajetan, spoznavavec; Donat, škof, mučenec ® 8 Sobota Janez M. Vianney, sp.; Cirijak, Larg, Smaragd, muč. 9 Nedelja 12. pobinkoštna; Roman, mučenec 10 Ponedeljek Lavrencij, mučenec; Pavla, mučenka 11 Torek Tiburcij in Suzana, mučenca; Aleksander, škof 12 Sreda Klara (Jasna), red.; Hilarija, mučenka 13 Četrtek Hipolit in Kasijan, muč.; Helena (Alenka), muč. 14 Petek Vigilija vnebovzetja; Evzebij, spoznavavec 15 Sobota Vnebovzetje Device Marije 3> 16 Nedelja 13. pobinkoštna; Joahim, oče D. Marije; Rok, spoz. 17 Ponedeljek Hijacint, spoznavavec; Klara, redovnica 18 Torek Agapit (Ljubo), mučenec; Helena (Alenka), žena 19 Sreda Janez Eudes, spoznavavec; Marijan, puščavnik 20 Četrtek Bernard, opat, cerkv. učitelj; Lucij, mučenec 21 Petek Ivana Fr. Šantalska, žena; Fidelis, mučenec 22 Sobota Brezm. Srce Marijino; Timotej in tov., m. 23 Nedelja 14. pobink.; Filip Benizzi, sp.; Klavdij in tov., m. © 24 Ponedeljek Jernej, apostol; Emilija de Valar, redovnica 25 Torek Ludvik, kralj; Patricija, devica 26 Sreda Zeferin, papež, mučenec; Rufin, škof 27 Četrtek Jožef Kalasancij, spoznavavec; Cezarij, škof 28 Petek Avguštin, škof, cerkv. učitelj; Herma, mučenka 29 Sobota Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina, mučenka 30 Nedelja 15. pobinkoštna; Roza iz Lime, devica C 31 Ponedeljek Rajmund (Rajko) Nonat, spoznavavec; Pavlin, škof Zadnji krajec: 1.8. ob 4.30 Mlaj : 7.8. » 20.17 Prvi krajec : 15.8. » 4.20 Polna luna : 23.8. » 6.25 Zadnji krajec: 30.8. » 10.16 23. avgusta ob 3.50 stopi sonce v znamenje device IVAN TAVČAR (* 28. avgusta 1851 v Poljanah — f 19. februarja 1923 v Ljubljani.) — Pisatelj in politik. Po poklicu je bil odvetnik. — Pripadal je liberalni stranki; bil je med njenimi voditelji, in to v času, ko je bila proticerkvena borba ena glavnih potez slovenskega liberalizma. A vera njegove mladosti nikoli ni ugasnila na dnu njegovega srca. Eno leto pred smrtjo je rekel pisatelju Fr. Finžgarju, ki je bil pri njem na obisku: »Oča trnovski (Finžgar je bil trnovski župnik), skrbi za to, da bom umrl kot katoličan. Zakaj kot tak hočem umreti.« Finžgar je vse obzirno uredil in Tavčar se je izpovedal in bil pri obhajilu v Marija-nišču. Znamenit kulturni zgodovinar, ki ga je leta in leta osebno poznal, je zapisal o njem, da se je v zgodnjih letih svojega življenja čudovito ublažil. * »Bil sem romantik in zatorej se še danes ne morem ločiti od tiste visoke poezije, ki je — zame vsaj — vsekdar v zvezi z božjo službo po katoliških cerkvah.« (Obiski — 1920) »Tu in tam se me je polastila želja, da bi umrl, ker sem bil sam sebi in drugim v težavo. Pa me je hitro zapustila ta želja, ker vojščak, ki beži težko ranjen sredi boj ne poljane, ravnotako nerad umrje, kakor se nerad loči od sveta bogataš, sedeč pri polni skledi. V takih trenutkih sem dobro vedel, da te, naj si še tako .............................. zapuščen in osiromašen, veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne za- .............. ........ vedaš: ta nekaj je — zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica; vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še toli-krat zatajiš! Ko tako ležim, mi sili iz ruše nova moč v onemogle ude in prav vsaka koreninica pod mano poganja tudi v moje telo, da se čutim eno z zemljo, na kateri ležim. Zemlja doma- .............................. ča — ni prazna beseda: del je mojega življenja in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvo- ______________________________ jem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kakor te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Mogoče da je težko umreti — moja vera to ni! — ali toliko zapišem, da bi rajši _________ _______________ umrl sredi domače doline bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« (Visoška kronika — 1919) DNEVI QFPTFMRFR 30 OLr 1 ILiViDi_/f\ DNI 1 Torek Egidij (Tilen), opat; 12 bratov mučencev 2 Sreda Štefan, kralj; Maksima, mučenka 3 Četrtek Pij X., papež; Evfemija, Tekla, Doroteja, mučenke 4 Petek Rozalija, devica; Roza, redovnica; Ida, žena 5 Sobota Lavrencij Giustiniani, škof; Viktorin, škof, mučenec 6 Nedelja 16. pobinkoštna; Petronij, škof; Favst in tov., m. ® 7 Ponedeljek Regina, devica, mučenka; Janez, mučenec 8 Torek Rojstvo Device Marije; Hadrijan, muč. 9 Sreda Gorgonij, mučenec; Peter Klaver, spoznavavec 10 Četrtek Nikolaj Tolentinski, spoznavavec; Kandida 11 Petek Prot in Hijacint, mučenca; Emilijan, škof 12 Sobota Ime Marijino; Gvido, spoznavavec 13 Nedelja 17. pobinkoštna; Notburga, devica; Amat, opat $ 14 Ponedeljek Povišanje svetega križa 15 Torek Sedem žalosti Device Marije; Nikomed, mučenec 16 Sreda Kornelij, pap., in Ciprijan, šk., m.; Evfemija, Lucija 17 Četrtek Rane sv. Frančiška Asiškega; Lambert, škof 18 Petek Jožef Kupertinski, spoznavavec; Metod, škof 19 Sobota Januarij in tov., mučenci; Emilija de Rodat, red. 20 Nedelja 18. pobinkoštna; Evstahij in tov., mučenci 21 Ponedeljek Matej, apostol in evangelist ® 22 Torek Tomaž Vil., škof; Mavrici j in tov., mučenci 23 Sreda Kvatre; Lin, papež, mučenec; Tekla, mučenka 24 Četrtek Marija Devica, Rešiteljica jetnikov 25 Petek Kvatre; Sergij Radoneški, spoz.; Avrelija, devica 26 Sobota Kvatre; Ciprijan in Justina, mučenca 27 Nedelja 19. pobinkoštna; Kozma in Damijan, mučenca 28 Ponedeljek Venceslav, mučenec; Lioba (Ljuba), devica € 29 Torek Mihael, nadangel; Evtihij in tov., mučenci 30 Sreda Hieronim, cerkv. učitelj; Zofija, žena Mlaj : 6.9. ob 5.34 Prvi krajec : 13.9. » 22.24 Polna luna : 21.9. » 18.31 Zadnji krajec: 28.9. » 16.02 23. septembra ob 1.17 stopi sonce v znamenje tehtnice FRAN LEVSTIK (* 28. septembra 1831 v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah — f 16. novembra 1887 v Ljubljani.) — Pesnik, pripovednik, dramatik, kritik, jezikoslovec. — Napisal je neprekosljivo, vedno svežo povest »Martin Krpan«; v svojem času je bil najboljši poznavavec slovenskega jezika in najvišja avtoriteta v slovenski slovnici. Bil je časnikar in politik, literarni voditelj in kritik; brez njegovega dela bi bil čas tridesetih let pred njegovo smrtjo v slovenski kulturi na pol prazen. Zaradi svoje značajnosti je v življenju veliko pretrpel. Izšel je iz ljudstva in je vse svoje življenje posvetil delu za ljudstvo. * »Izrekli smo že bili, da brez narodnih učilnic ni mogoče upati narodne omike. To je resnica, katere ne more nihče izpodbiti. Brez narodne omike pa ni upati narodnega razvitka in brez tega je narodnost v nevarnosti; mrtveci pa ne vstajajo več.« (Naprej — 6. januarja 1863) »Ker je Avstrija država na pravico oprta, imamo Slovenci do ustave tako pravico, kakršno drugi avstrijski narodi.« (Naprej — 6. januarja 1863) »Svoboda je mati vsega, kar je lepo in veliko. Ce je to res, potem je svoboda gotovo prvi pripomoček narodnemu razvoju. To je tudi lahko razumeti, ker v svobodni državi vse dobre dušne moči in lastnosti hahko hodijo na dan; ker se pametnim narodovim željam hitro ustreza; ker se mnogotere naprave narodnega izobraževanja lahko ustanavljajo pod zakonitim varstvom deželnih zborov, svobodnega tiska in sploh pod brambo javnega življenja.« (Naprej — april 1863) * Boben bobna: bam, brbam, zdaj vojaki gremo k vam! Konj po cesti peketa, voz ropoče in drdra! (Vrtec, 1880) Srce vam grej ljubezen sveta, do vseh ljudi na zemlji vneta, in k delu dvigajte roke ter novega vam leta zarja prinese dneve brez viharja, izpolni dobre vam želje! (V novo leto — Vrtec, 1882) DNEVI OKTOBER 31 DNI 1 Četrtek Remigij, škof; Verena, devica 2 Petek Angeli varuhi; Teofil, spoznavavec 3 Sobota Terezija Deteta Jezusa, red.; Marija Rossello, red. 4 Nedelja 20. pobinkoštna; Frančišek Asiški, spoznavavec 5 Ponedeljek Placid in tov., mučenci; Marcelin, škof ® 6 Torek Bruno, spoznavavec; Renato, škof 7 Sreda Roženvenska Mati božja; Marko I., papež 8 Četrtek Brigita, žena; Sergij, Bah, Marcel in Apulej, muč. 9 Petek Janez Leonardi, spoznavavec; Dionizij, škof 10 Sobota Frančišek Borgia, spoz.; Danijel (Danilo), mučenec 11 Nedelja 21. pobinkoštna; Materinstvo Device Marije 12 Ponedeljek Maksimilijan Celjski, škof, muč.; Serafín, spoz. 13 Torek Edvard, kralj; Koloman, mučenec i 14 Sreda Kaiist I., papež, muč.; Gavdencij, škof, mučenec 15 Četrtek Terezija Avilska, redovnica; Avrelija, devica 16 Petek Hedvika, žena; Gerard Majella, spoznavavec 17 Sobota Marjeta M. Alacoque, red.; Viktor, Aleksander 18 Nedelja 22. pobinkoštna, misijonska nedelja; Luka, evang. 19 Ponedeljek Peter Alkantarski, spoznavavec; Fridesvida (Frida) 20 Torek Janez Kentski, spoz.; Irena, muč.; Vendelin, opat 21 Sreda Hilarión, opat; Uršula in tov., mučenci © 22 Četrtek Bertila Moscardin, redovnica; Marko, škof 23 Petek Anton Marija Claret, škof; Roman, škof 24 Sobota Rafael, nadangel; Feliks (Srečko), mučenec 25 Nedelja 23. pobinkoštna; Kristus Kralj 26 Ponedeljek Evarist, papež, mučenec; Lucijan, mučenec 27 Torek Frumencij, škof; Vincencij in Sabina, mučenca C 28 Sreda Simon in Juda, apostola; Cirila, devica 29 Četrtek Narcis, škof; Ermelinda, devica; Ferucij, mučenec 30 Petek Alfonz Rodríguez, spoznavavec; Marcel, spoznavavec 31 Sobota Volfgang (Volbenk), škof; Kvintin, mučenec Mlaj : 5.10. ob 17.20 Prvi krajec Polna luna 13.10. 21.10. 17.57 5.46 23.00 Zadnji krajec: 27.10. 23. oktobra ob 10.22 stopi sonce v znamenje škorpijona / IVAN PREGELJ (* 27. oktobra 1883 pri Sv. Luciji ob Soči — t 31. januarja 1960 v Ljubljani.) — Pesnik, pisatelj, dramatik in kritik. — Imel je silno pripovedno oblikovalno sposobnost. Za pozorišče svojih najmočnejših povesti je vzel domačo tolminsko zemljo; obdelal je velike resnične zgodovinske pretrese; v tem je istočasno simboliziral tisočletno usodo slovenskega naroda. Največje navdihe pa je našel v globinah človeške duše, v boju med dobrim in zlom, med duhom in telesom. Rešitev marsikaterega vprašanja mu je dala močno doživljana vera, ki mu je kazala pot iz duševne stiske. — Naslednje vrstice so začetek in konec »Slovenske legende«, ki je izpoved živega upanja v prihodnost slovenskega naroda, pa naj ta narod zadenejo še tako hude nezgode. * »Kakor so v davnini oznanili in prerokovali, se je moralo zgoditi: na naši zemlji ni bilo več našega človeka. Zadnji slovenski pevec je bil bruhnil zadnjo kapljo svoje srčne krvi iz sušice in bridkosti... Zadnja molitev zadnjega pevca pa je bila: „Zdrava, mati Bolest, družica naša verna in varišica, zdrava! Zdrava, siva dojilja naših mladih let, zdrava, ------------------------ trpka prijateljica naših moških skrbi! Blagoslovljeno bodi Tvoje ime. Še živimo, dokler si ti z nami in snuješ v naši krvi, naši misli, naši pesmi. Zdrava, naša Prezvesta! Vedno ostani z nami, oživljaj. Rok svojih svetih ne odmakni, blagoslovljena, z našega temena. .................... ..... Razvnemaj in razsvečuj in še v zadnji in smrtni uri naši. Amen."« * »Živi, eno materinsko slovensko srce živi še,« je zmagoval Evangelist. »Fantje, pogum! Ena slovenska mati živi še. V tem enem srcu je prostora dovolj za vso ljubezen in vso bolest ti-sočerih rodov.« * »Takrat je zapel petelin ... Jutro je rosilo iz megla. Ko pa je vzšlo sonce, je bilo vse polje, kakor da ga je pokrila krvava rosa. Mlado pastirče, edine slovenske matere dete, je stopilo v polje, se začudilo in zapelo: Izidor ovčice pasel...« (1924) DNEVI NOVEMBER 30 DNI 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobinkoštna; Vsi sveti Verne duše Just, tržaški mučenec; Silvija, žena Karel (Drago) Boromejski, škof Feliks in Evzebij, mučenca; Zaharija, prerok Leonard (Lenart), opat; Sever, mučenec Engelbert, škof; Vilibrord, škof Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 25. pobinkoštna; štirje kronani muč.; Bogomir, šk. Posvetitev Lateranske bazilike; Teodor (Božidar) Andrej Avelinski, spoz.; Trifon, Respicij, Nimfa, m. Martin (Davorin), škof; Menas, muč. Martin I., papež, muč.; Emilijan (Emil), spoz. 1 Didak (Diego), spoz.; Stanislav Kostka, spoz. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec; Lavrencij, muč. 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pobinkoštna; Albert Veliki, škof, c. uč.; Leopold Gertruda (Jedert), devica; Otmar, opat Gregor Čudodelec, šk.; Evfemija in Tekla, trž. muč. Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla Elizabeta, žena; Poncijan, papež, mučenec © Feliks Valois, spoznavavec; Edmund, spoznavavec Darovanje Device Marije (Marija, zdravje bolnikov) Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Ponedeljek 27. pobinkoštna; Cecilija, mučenka Klemen (Milivoj) I., papež, muč.; Félicita, mučenka Janez od Križa, cerkv. učit.; Krizogon, mučenec Katarina, mučenka; Erazem, mučenec Silvester, opat; Janez Berchmans, spoznavavec C Virgilij, škof; Valerijan, škof Katarina Labouré, red.; Rufin in tov., mučenci 1. adventna, izseljenska nedelja; Saturnin, mučenec Andrej, apostol; Justina, devica, mučenka Mlaj : 4.11. ob 8.17 Prvi krajec : 12.11. » 13.21 Polna luna : 19.11. » 16.43 Zadnji krajec: 26.11. » 8.11 22. novembra ob 7.42 stopi sonce v znamenje strelca SIMON GREGORČIČ (* 15. oktobra 1844 v Vršnem — f 24. novembra 1906 v Gorici.) — Pesnik — Pesmi je zlagal od zadnjih gimnazijskih let dalje. V preprostih oblikah, a z bogatim pesniškim jezikom je izrazil to, kar so v njegovi dobi čutili vsi Slovenci, izobraženi in neuki. Vsem je pel iz srca in zato so prvo zbirko njegovih pesmi pozdravili kot »zlato knjigo«, njega pa so imenovali »goriški slavček«. Gregorčič je našemu narodnemu preporodu dal čustveno vsebino; s svojo pesmijo je v preporod pritegnil široke množice, ki bi bile sicer morda še dolgo stale ob strani. Naše ljudstvo zelo rado prepeva Gregorčičeve pesmi. Ni zbora, ki bi ne poznal najlepše pesmi domotožja Nazaj v planinski raj. Ponarodele so njegove pesmi: Veseli pastir, Pogled v nedolžno oko, Soči, Zaostali ptič, Ohrani Bog te v cveti, Na sveti večer, Zvezda mila je migljala, Domovini, in druge. Zvezda mila je migljala in naš rod vodila je; lepše nam ta zvezda zala nego vse svetila je. Toda, oh, za goro vtone, skrije se za temni gaj; svetle vprašam milijone: vrne li se še kedaj? A molče zvezdice jasne, odgovora ne vedo, dol z neba višave krasne nemo na vprašavca zro. Pridi, zvezda naša, pridi, jasne v nas upri oči, naj moj dom te zopet vidi, zlata zvezda srečnih dni! (Naša zvezda — 1864) * Oj mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te! (Domovini — 1880) * Bratje, oh, nikar kopati med tujinci groba mi; tam ne morem mirovati, tam pokoja zame ni! Zemlji, ki me je rodila, dajte moj umrli prah; ona bodi mi gomila, njen odeva naj me mah. Tik ob Soči mal je griček, tam očetje moji spe; tamkaj, bratje, mal kotiček moje naj kosti dobe! (Iskrice domorodne, XIII — 1864) DNEVI DECEMBER & 1 Torek Natalija (Božena); Eligij, škof 2 Sreda Bibijana, mučenka; Blanka (Bianca), žena 3 Četrtek Frančišek Ksaverij, spoznavavec; Kasijan, mučenec 4 Petek Peter Krizolog. škof, cerkv. učit.; Barbara, muč. ® 5 Sobota Saba (Savo), opat; Krispina, muč. 6 Nedelja 2. adventna; Nikolaj (Miklavž), škof 7 Ponedeljek Ambrozij (Ambrož), škof, cerkv. učit.; (post) 8 Torek Brezmadežna D. M. (Brezm. spočetje Device Marije) 9 Sreda Valerija, mučenka; Peter Fourier, spoznavavec 10 Četrtek Melkijad, papež, mučenec; (Loretska Mati božja) 11 Petek Damaz I., papež, mučenec; Sabin, škof 12 Sobota Spiridijon (Dušan), škof; Amalija, mučenka ! 13 Nedelja 3. adventna; Lucija, mučenka 14 Ponedeljek Just, mučenec; Pompej, škof 15 Torek Marija K. de Rosa, redovnica; Kristina, devica 16 Sreda Kvatre; Evzebij, škof, mučenec; Adela, žena 17 Četrtek Lazar, škof; Olimpija, žena 18 Petek Kvatre; Gracijan (Gacijan), škof 19 Sobota Kvatre; Favsta, žena; Tea, mučenka © 20 Nedelja 4. adventna; Evgenij in Makarij, mučenca 21 Ponedeljek Tomaž, apostol; Severin, škof 22 Torek Demetrij (Mitja), mučenec; Frančiška Cabrini, red. 23 Sreda Viktorija (Zmagoslava), mučenka 24 Četrtek Božična vigilija (post), sveti večer 25 Petek Božič - rojstvo N. G. J. K.; Anastazija, mučenka C 26 Sobota Štefan, diakon, mučenec; Marin (Marino), mučenec 27 Nedelja Nedelja v božični osmini; Janez, apostol 28 Ponedeljek Nedolžni otroci, mučenci; Kastor in tov., mučenci 29 Torek Tomaž Becket, škof, mučenec; David, kralj 30 Sreda Evgen, škof; Rajnerij, škof 31 Četrtek Silvester I., papež, muč.; Pavlina in tov., mučenci Mlaj : 4.12. ob 2.19 Prvi krajec : 12.12. » 7.02 Polna luna : 19.12. » 3.42 Zadnji krajec: 25.12. » 20.27 21. decembra ob 20.55 stopi sonce v znamenje kozoroga FRANCE PREŠEREN (* 3. decembra 1800 v Vrbi — v 8. februarja 1849 v Kranju.) — Največji slovenski pesnik — Bil je velik ljubitelj osebne in narodne svobode v času hudega policijskega in absolutističnega jarma, ko je vsaka težnja po svobodi pomenila skoraj zločin. Sam zase ni zahteval veliko in gmotnih dobrin nikoli ni dosegel. V svojem času je bil eden izmed redkih, ki je spoznal, da je za Slovence edina rešitev v jezikovni samostojnosti. Čeprav se s poetičnimi vprašanji ni bavil, je kot pesnik videč jasno spoznal, da je rešitev le tam, kjer si narod »prosto voli postave«. Njegova »Zdravljica« vsebuje misli, ki so danes duševna last vsega kulturnega človeštva: želja po trajnem, splošnem miru, svoboda za vse, dobra soseščina med narodi. Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ..................da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! (Zdravljica — 1844) * Mogla umreti nI stara Sibila, da so prinesli ji z doma prsti; ena se tebi je želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži. (V spomin Andreja Smoleta — 1844) * Da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod slovenš'ne cele! da b' od sladkote njega poezije potihnil ves prepir, bile vesele viharjev jeznih mrzle domačije. (Sonetni venec, VII — 1833- 1834) Izvolitev novega papeža Pavla VI. je navdala z veseljem katoliško Cerkev in ves svet. Slika nam kaže papeža, ki se dan po izvolitvi podaja v vatikansko grobnico, da se pokloni spominu svojih prednikov Pija XI., Pija XII. in Janeza XXIII., katerih duhovno dediščino je prevzel po navdihu Svetega Duha Msgr. R. KLINEC PAPEŽ PAVEL VI. Na binkoštni ponedeljek, 3. junija 1963, je v starosti 82 let svetniško umrl Janez XXIII., papež srčne dobrote in bratstva med narodi. V Sikstinski kapeli se je dne 19. junija zbralo v konklave 80 kardinalov. Dva dni pozneje, 21. junija, po samo šestih volitvah, je prvi kardinal iz vrste diakonov kard. Ottaviani oznanil iz lože bazilike sv. Petra množici na trgu in vsemu svetu: »Naznanjam vam veliko veselje: imamo papeža kardinala Janeza Krstnika Montinija, ki si je pri-vzel ime Pavel VI.« Slovesno kronanje novega poglavarja kat. Cerkve se je izvršilo na trgu sv. Petra dne 30. junija. Izredno slikovitega obreda, ki ga je prenašala v svet televizija, so se udeležili številni kardinali, nadškofje in škofje, diplomatski zbor, državna odposlanstva, visoki dostojanstveniki in nepregledna množica, ki je zasedla prostrani trg in sosednje ulice tja do Angelskega gradu. Življenjska pot papeža Pavla VI. Janez Krstnik Montini se je rodil dne 26. sept. 1897 v starodavni vili Con-cesio pri Brescii. Njegov oče odv. Jurij Montini, veren in prepričan katoličan, je bil eden izmed vidnejših voditeljev tedanjega italijanskega katoliškega socialnega gibanja, dolgoletni urednik katoliškega dnevnika »II Cittadino«, občinski in pokrajinski svetovavec ter poslanec v parlamentu na listi stranke »II Partito Popolare«. Enako vzorna in verna je bila mati Judita Alghisi, ki se je pridno udejstvovala v ženski veji kat. akcije. Prvo sv. obhajilo in sv. birmo je Janez prejel devet let star. Osnovno in nižjo srednjo šolo je posečal v jezuitskem zavodu »Cesare Arici« v Brescii. Zaradi šibkega zdravja je izstopil iz za- voda in je študiral višjo gimnazijo privatno. Leta 1916 je napravil maturo na liceju »Arnaldo da Brescia«. Obiskoval je nato kot zunanji slušatelj predavanja v semenišču v Brescii. Duhovniško preobleko je prejel 21. novembra 1919 in v duhovnika je bil posvečen v stolni cerkvi v Brescii dne 29. maja 1920. Brescianski škof Hijacint Gaggia je novembra 1920 poslal novomašnika Montinija v Rim, da je kot gojenec lom-bardskega semenišča posečal modro-slovno fakulteto papeške univerze Gregoriana. Istočasno je obiskoval predavanja slovstvene fakultete državne univerze. Leta 1921 je bil sprejet med gojence Cerkvene akademije, ki vzgaja bodoče vatikanske diplomate. Tedaj se je vpisal še na fakulteto cerkvenega prava na Gregoriani. Maja 1923 so ga poslali za uradnika na apostolsko nunciatura na Poljsko. Jeseni pa se je spet vrnil v Rim, kjer je nadaljeval svoje študije. Rimski vikariat mu je tedaj poveril duhovno oskrbo Katoliškega visokošolskega krožka v Rimu. Leta 1925 pa je bil imenovan za vsedržavnega cerkvenega asistenta FUCI (Katoliška italijanska visokošolska zveza). Oktobra 1924 je vstopil v službo pri vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal nepretrgoma trideset let. Leta 1931 je msgr. Montini začel poučevati na Cerkveni akademiji zgodovino papeške diplomacije. V državnem tajništvu je deloval skoro deset let pod kard. Pacellijem, ki je leta 1939 postal papež, in nato do leta 1944 pod državnim tajnikom kard. Maglionijem. Leta 1937 je bil imenovan za namestnika državnega tajnika. To odgovorno službeno mesto je obdržal do leta 1952, ko ga je papež Pij XII. imenoval za državnega podtajnika za redne zadeve. Po smrti kard. Maglionija leta 1944 je bil msgr. Montini skupno z msgr. Tardini-jem, podtajnikom za izredne zadeve, najožji sodelavec papeža Pija XII. v težkih vojnih in povojnih letih, ko je bil Vatikan zaradi svoje moralne avtoritete stičišče, kjer so se srečavali tudi diplomati vojskujočih se sil. Msgr. Montini pa se ni izkazal le kot sijajen diplomat in moder državnik, temveč tudi kot pobudnik važnih cerkvenih dejavnosti : bil je med ustanovitelji papeške podporne komisije vojnim žrtvam, u-druženja katoliških delavcev (ACLI), udruženja katoliških žena (CIF); imel je vodilno vlogo pri organiziranju sve- Papež otvarja drugo koncilsko zasedanje toletnih proslav leta 1950 in marijan-skega leta 1953. Pij XII. je leta 1953 hotel imenovati msgr. Montinija in msgr. Tardinija za kardinala, toda visoka dostojanstvenika sta ga preprosila, da je odstopil od te namere. Bilo pa je v božjih načrtih, da se je msgr. Montini pripravil na vrhovno vodstvo kat. Cerkve ne samo s sijajno izobrazbo, z diplomatsko uglajenostjo, s podrobnim poznanjem političnega položaja v svetu in celotne problematike osrednjega cerkvenega vodstva, ampak tudi z bogatim izkustvom v neposrednem dušnem pastirstvu. Pij XII. je dne 1. nov. 1954 imenoval msgr. Montinija za nadškofa v Milanu. Dekan kardinalskega zbora kard. Ev-gen Tisserant ga je dne 12. decembra v vatikanski baziliki posvetil v škofa. Med samim sv. obredom je po radiu spregovoril papež: prisrčno mu je čestital in izjavil, da mu je hotel osebno podeliti škofovsko posvečenje, ali bolezen ga je priklenila na posteljo. Nadškof Montini je bil dne 6. januarja 1955 slovesno umeščen na me-tropolitskem sedežu sv. Ambroža in sv. Karla Boromejskega in kmalu zatem je začel s pastirskim obiskovanjem obširne milanske škofije, ki šteje 912 župnij. Novembra 1956 je izvedel veliki misijon v Milanu, pri katerem je sodelovalo kakih tisoč duhovnikov, nad sto škofov in dva kardinala. Tudi sarn je govoril po cerkvah, tovarnah, bolnišnicah, kaznilnicah. V osmih letih škofovanja v- Milanu je Montini razpredel izredno živahno in uspešno pastirsko delo: ustanovil je več uradov, ki so se bavili z določenimi problemi, na pr. kako uspešno oznanjati evangelij, kako zajeti nove naseljence v mestu, urad za socialno skrbstvo, urad za pomoč odslovi j enim kaznjencem. Upostavil je žive stike z delavci, s podjetniki, z gospodarstveniki, s prireditelji velesejma. Podprl je »A-kademijo sv. Karla« za kulturna vprašanja, ustanovil poseben »misijon milanske škofije« v Karibi v južni Rode-ziji, ki ga je tudi osebno obiskal. Spro- Pavel VI. in poljski primas kardinal Wyszynski žil je načrt, naj se v Milanu pozida 22 novih cerkva v spomin na cerkveni zbor; kanonično je ustanovil kakih 100 novih župnij. Janez XXIII. ga je v priznanje za tako odlično delovanje imenoval dne 15. decembra 1958 za kardinala. Kard. Montini je sodeloval pri pripravi na drugi vatikanski cerkveni zbor, in sicer sprva kot član osrednjega odbora in ud tehniško-organizatorične komisije, pozneje kot član tajništva za izredne zadeve. Pavel VI. v prvem obdobju cerkvenega zbora Med prvim zasedanjem cerkvenega zbora je kard. Montini le malokrat spregovoril. Njegovi osebni pogledi so podrobno prikazani v »Pismih s koncila« milanskim vernikom, ki jih je tedensko objavljal v milanskem dnevniku »L'Italia«. V njih je poročal o zadevah, ki so jih obravnavali v koncilski skupščini, in o svojih vtisih o poteku razprav. Že januarja 1959 je kard. Montini naslovil na svoje škofljane poslanico, v kateri je pisal: »To bo najmogočnejši cerkveni zbor, ki ga je kdaj Cerkev obhajala, po spojitvi tako številnih izbranih duhov v edinstveno miroljubno e-noto svete hierarhije.« Svoje misli o velikem pomenu koncila je podrobneje razpredel v postnem pastirskem pismu za leto 1962 in v predavanju, ki ga je imel v »Zavodu za študij mednarodne politike«. Ker so bili ti Montinijevi pogledi zelo sorodni zgodovinskima govoroma, ki ju je imel papež Janez XXIII. dne 11. septembra in 11. oktobra pred zbranimi koncilskimi očeti, pa tudi zato, ker bodo prav gotovo imeli odločilno težo pri nadaljnjem delu papeža Pavla VI., se jih tu vsaj bežno dotaknemo. »Koncil,« tako je pisal kard. Mon-tini, »ne bo izrekal nad svetom anatem, čeprav se bo posluževal resnih besed pri razglaševanju resnice.« In dalje: »Cerkev bo obsodila materializem vsake sorte, lasten naši dobi, a nikakor ne bo preklela veličastne civilizacije sodobne znanosti, industrije, tehnike, in-ternacionaliziranega življenja naše dobe.« V pismu z dne 14. oktobra je proglašal, da ima papežev govor z dne 11. oktobra nekaj velikopoteznega, preroškega: »To je glas očeta, preroka, učitelja in prijatelja sodobnega sveta.« V pismu z dne 21. oktobra je poročal: »Pričenja se slovesen, vzvišen in važen dvogovor med Cerkvijo in sodobno družbo.« V naslednjem pismu je očrtal živo razpravljanje o liturgični reformi: »Litur-gija vsebuje zaklad milosti, nauka, izročil, umetnosti, duhovnosti, ki ga moramo rešiti bodisi pred brezboštvom, ki je tako razširjeno in tako napadalno, bodisi pred vernostjo, ki je često samovoljna in dokaj daleč proč od pristnih studencev razodete resnice in nadnaravnega življenja.« Poudaril je, da je prišel čas, ko je treba odkazati živim narodnim jezikom »častno mesto v didaktičnem in molitvenem delu v samem liturgičnem obredu, in sicer z dostojanstvom božje besede.« Kard. Montini je bil mnenja, da je Cerkev oni osrednji problem, o katerem naj se s posebnim poudarkom razpravlja na koncilu. O Cerkvi je pogo-stoma govoril in Cerkev je bila predmet njegovega posega v sami koncilski skupščini. Napovedal je tudi, da se bo drugo koncilsko zasedanje vrtelo v bistvu okrog dveh osrednjih stebrov: kako naj se Cerkev prenovi ad intra, na- vznotraj, in kako naj prodira ad extra, navzven, namreč, kako naj se izvede v Cerkvi sami prenova duha in ustroja in kako naj se uredijo odnosi z zunanjim svetom. Na praznik sv. Ambroža je v pridigi iznesel nadvse velike misli o Cerkvi: »Lahko rečemo, da je cerkveni zbor trenutek, v katerem Cerkev razmišlja o sami sebi. Cerkev se hoče spoznati, se hoče opredeliti, zreti se hoče kot v ogledalu v nazorih in besedah, da doseže gotovost, potrdilo in radost, tako da v globini svoje zavesti občuti, da je zares delo Kristusovo, da izhaja res od njega , da je njegov podaljšek, njegov dedič in tolmač, njegova podoba, njegova skrivnostna nevesta, njegovo skrivnostno telo.« Cerkev se vedno bolj zaveda svojega bistva in svojega poslanstva, prihaja do vedno bolj občutene zavesti, da je živ organizem, v katerem so papež, škofje, duhovniki, redovniki, laiki živi udje: Cerkev jim hoče v polni meri priznati svojstvo njihove narave, vzvišenost njihovega poslanstva, pa tudi vse pravice, ki jim pritičejo. »Zato pa je Cerkev,« zaključuje kard. Montini, »skrivnost, neizmerna skrivnost sama po sebi, neizmerna v zgodovini, neizmerna v svojih nalogah, neizmerna v okviru časa in večnosti, neizmerna v vsem človeštvu.« Pavel VI. in ločeni bratje Papež Pavel VI. si je v ekumenskem duhu, ki ga je sprožil Janez XXIII., postavil za enega glavnih ciljev svoje duhovne vlade zedinjenje vseh ločenih kristjanov. Ko je bil še nadškof v Milanu, je doumel drzno papeževo zamisel, da namerava sklicati vesoljni cerkveni zbor v znamenju cerkvene edinosti. Napisal je: »Cerkveni zbor si bo zastavil značilno nalogo, veličastno in vrhovno, da prikliče ločene kristjane v edino Kristusovo Cerkev. Vemo, da bo ta namera, bolj kot značilna poteza, eden izrecnih ciljev vesoljnega cerkvenega zbora, slič-no kot notranja prenova Cerkve ter krepko in pristno uveljavljanje krščanstva v svetu. Morda sta bila prav ta Pavel VI. na obisku pri bolnem msgr. Slipyju, primasu Ukrajine cilj in ta nadeja prva iskra, ki je vžgala v papeževem srcu sklep sklicati koncil. Zares ljubeča smelost, toliko bolj drzna in ganljiva, kolikor bolj brezupno in tvegano je bilo predvidevanje, da bi mogel cerkveni zbor to zamisel tudi uresničiti. Toda ljubezen ni nikoli brezplodna in zaupanje v Kristusa ni nikoli predrzno. Tudi če ne bo cerkveni zbor uspel doseči povratka ločenih bratov, jim bo vsaj odprl vrata očetne hiše, zravnal poti in jim uradno izrekel ljubeče vabilo, naj se vrnejo v objem zares apostolske in katoliške Cerkve.« Ko pa je sam postal papež, je v svoji nastopni radijski poslanici izjavil: »Naša papeška služba bo nadaljevala z vso odločnostjo veliko delo, ki ga je zapo-čel naš veliki prednik Janez XXIII.: uresničiti oni »Naj bodo vsi eno!«, ki ga vsi tako pričakujemo in za katero je on daroval svoje življenje . .. Svoje roke na stežaj razklepamo vsem tistim, ki se ponašajo z imenom Kristusovim; kličemo jih s sladkim imenom bratje; naj se zavedajo, da bodo našli pri nas trajno razumevanje in dobrotnost, da bodo našli v Rimu očetno hišo, ki spoštuje in obdaja z novim bliščem njihovo zgodovino, njihovo kulturno bogastvo in duhovno dediščino.« Še prisrčnejši je poziv, ki ga je papež naslovil na vzhodne kristjane v nedeljo 18. avgusta v Grottaferrati, ko je obiskal tamkajšnjo grško-bizantinsko opatijo. Poudaril je, da globoko čuti duhovno skupnost in soglasje z vzhodom in da zelo ceni vse vzhodne litur-gične jezike in obrede. Nato pa je vzkliknil: »O kako lepo bi bilo, če bi mi vsi tako zelo čutili vezi, ki nas družijo z vzhodnimi Cerkvami. Jaz mislim tu predvsem na katoliške vzhodne Cerkve ... na ta lepi venec vzhodnih obredov ... pa tudi na vse tiste vzhodne Cerkve, ki imajo isti krst, iste poglavitne verske resnice, ki imajo veljavno hierarhijo in veljavne zakramente milosti.« Nato je omenil, da je škof iz Friburga msgr. Charriere počastil v Moskvi patriarha Alekseja ob njegovi 80-letnici. »Ta poklon je stremel po tem,« pravi papež, »da pokažemo, kako ni nobenega razloga za tekmovanje, za prestiž, ne za ponos in častihiepnost niti ne za željo, da bi se še nadalje vlekli nesoglasje in nesporazumi, kar se je morda v preteklosti zdelo umestno, a je danes povsem zastarelo. Drznem si osvojiti željo, ki je privrela iz srca mojih prednikov, posebno Janeza XXIII.: O da bi naš glas mogel postati kakor glas angelske trobente, ki kliče: Pridite! Naj padejo pregraje, ki nas ločijo ! Prerešetajmo tiste verske resnice, ki nam niso skupne, ki so še vedno sporne, potrudimo se, da bo naša veroizpoved skupna in soglasna, da bo naša hierarhična povezanost gibljiva in trdna ... Nočemo ne vsrkati ne ponižati cvetočih vzhodnih Cerkva, temveč bi jih radi znova vcepili na drevo Kristusove edinosti. Klic postane tukaj molitev : Prav zares molimo, da bi videli obnovljeno edinost vseh, ki so še pristni kristjani, in posebno edinost s častitljivimi in svetimi vzhodnimi Cerkvami. Če bi sedanji rod tega ne videl, da bi to doživeli vsaj prihodnji rodovi!« V cerkveni zgodovini zdaleč ne najdemo sličnih besed! Nepozabna zasluga velikega Janeza XXIII. je, da zori na krščanskem vzhodu in zapadu nova miselnost in da se ustvarja vzdušje medsebojne strpljivosti, v katerem se bo brez dvoma razcvetelo medsebojno zaupanje in spoštovanje, osnova za prijateljske odnose in pogoj za dokončni bratovski objem v ljubezni Kristusovi. Neskončno modri Bog, ki na skrivnosten način vodi usodo narodov, je postavil Pavla VI. na čelo katoliški Cerkvi v času vesoljnega cerkvenega zbora, v uri usodnih odločitev. Morda je v božjih načrtih, da bo prav papež Pa- vel VI. postavil trden temelj k zedi-njenju vseh kristjanov in s tem k miru v svetu. Zedinjeno in duhovno prerojeno krščanstvo, zakoreninjeno na nezmotljivi Petrovi skali, prežeto z ljubeznijo do Boga, bi pač na najbolj učinkovit način zagotovilo človeštvu dobo miru in vsestranskega napredka. ALOJZ KOCJANCIC Vriskaj smelo, poj veselo, cvetna ti Gorica! Cvetja trosi, zate prosi skalniška Kraljica. Kdor tja v gore k Njej ne more v uri neveseli, mir bogati daje Mati njemu na Kapeli. V srce seda in razjeda bol te prekomerna? Utehe dati more Mati z Grada iznad Mirna. Pot vetrovom k tvojim krovom Gabrijel zapira. Katarine se iz bližine v te oko ozira. Mark nasade, vinograde gleda, cvetne gaje; Maver sveti Soči vneti naročila daje. * . j JANEZ VODOPIVEC Prvo zasedanje drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora Prvo obdobje drugega vatikanskega cerkvenega zbora je za nami. Začetek je tu in temelj je položen. Trajalo je dva meseca, od 11. oktobra do 8. decembra 1962. Več kot dva tisoč škofov je dan za dnem zborovalo v baziliki sv. Petra v Rimu, razpravljalo, sklepalo in končno glasovalo. Naravno je, da se svet vprašuje: »In kaj so škofje na tem zasedanju sklenili? Kakšen pomen ima za Cerkev in za naš čas to prvo obdobje vatikanskega koncila?« Takoj se nam vsili pomislek,, ali oi morda še prezgodaj, da bi sodili delo tega koncila, ker je za pravično gledanje potrebna neka zgodovinska oddaljenost. To je sicer v neki meri res, a ne popolnoma. Koncil je naša življenjska zadeva, zato moramo vedeti, kakšne cilje si je zastavil in kaj je do zdaj že dosegel. Res je, da je naša sedanja sodba še v marsičem nepopolna in da v marsičem ni mogoče izreči zadoje besede. Vendar ni dvoma, da se je pred našimi očmi zgodilo nekaj velikega, nekaj edinstvenega, nekaj izrednega. Vsi v svetu čutijo to. Čutijo, da je v življenje Cerkve in v naše življenje vstopilo neko novo mogočno in učinkovito dejstvo, s katerim bodo morala računati ne samo desetletja, ampak stoletja. Koncil je nekaj velikega: a v čem je velik? Tudi tiste, ki so pri ikoncilu neposredno sodelovali, navdaja občutek, da so sicer vsi in vsak po svoje s svojim delom, razmišljanjem in z molitvijo prispevali nekaj malega k skupni stvari, a da je vendar v koncilu delovala neka višja duhovna sila, ki je vse navzoče zajela, jih notranje preobrazila in pustila v njih tako globok vtis, da odhajajo domov drugačni, kot pa so prišli v Rim. V razgovorih so mi mnogi škofje drug za drugim potrdili, da je prav to njihov poglavitni vtis s koncila. Ni -lahko obrazložiti in povedati, v čem ta nova sila obstoji, a tudi ni mogoče dvomiti, da je neizpodbitno dejstvo. Mnogi škofje so ob povratku napisali vernikom pastirsko pismo o 'koncilu; časopisi in revije objavljajo članke o tem; tudi precej knjig je že izšlo o cerkvenem zboru. Naravno je, da vsak nekoliko po svoje zaokroži sliko o koncilu; različni pogledi se izpolnjujejo, a glavni obrisi so skupni vsem in dovolj jasni. V PRIČAKOVANJU Zadnje mesece, preden se je vesoljni zbor pričel, razpoloženje in pričakovanje v širšem katoliškem svetu ni bilo povsod ravno rožnato, čeprav so si po zgledu papeža Janeza XXIII. obetali dosti dobrega. Tako so se na primer v nemški in holandski javnosti nekajkrat pojavili glasovi: nikar si ne obetajmo prevelikih, skoro čudežnih uspehov, da ne bomo potem razočarani. Kardinal Alfrinik je izrecno svaril svoje vernike v tem smislu. Nov in izreden zagon je prinesel nagovor papeža Janeza XXIII. mesec tik pred pričet-kom -koncila, na 11. septembra 1962. Tu so za-zveneli novi toni. Sveti oče je naglasi! poslanstvo Cerkve do sedanjega sveta in njegove bede: koncil bo resno pretresal bedo in potrebe človeštva, zakaj poslanstvo Cerkve je poslanstvo zveličanja in služba ljubezni do vsega človeštva, ki dandanes trpi lakoto, pomanjkanje, nestal-nost, ki živi v morečem strahu pred novo vojno. Odločne so bile njegove besede, polne upanja in pozitivnih pogledov naprej. Cerkev hoče biti luč narodom z vsem, kar človeka ali vodi ali ovira na poti v večnost. ZAČETNI DAN Prišel je 11. oktober 1962, Marijin praznik. V Rimu je neprijetno rosil dež, ko so se navsezgodaj začele zbirati krog cerkve sv. Petra gruče časnikarjev, opazovavcev in radovednežev: pol ure so čakali zunaj. Ob 7" so odprli cerkev. V Rimu je po navadi tako. Ob 8h so prišli v baziliko prvi škofje: slabotni, bolehni in starčki, tki se niso mogli udeležiti procesije. Pol ure nato je zadonelo petje: Čredo, Magnificat, Ave Ma-ris stella, Ubi caritas et amor ibi Deus est. Zunaj pa se je jel pomikati prek širokega trga svetega Petra veličasten, sivetoresnoben sprevod škofov, nadškofov, kardinalov, patriarhov in končno se je prikazal sv. oče. Morje belih škofovskih kap in piuvialov je valovalo od bronastih vrat Vatikanske palače do cerkvenega pročelja: po televiziji so milijoni in milijoni uživali ta nepozabni pogled. Zdelo se je, ko da je pred nami živa vesoljna Cerkev v svojem tihem veli-častvu. Nič pretiranega, vse mirno, dostojanstve- no, a vendar v pestrih odelih in simbolih odmev stoJetij in glas najbolj oddaljenih pokrajin Cerkve! Res je nekatere neprijetno dirnila ta izrazita zunanja pompoznost, a po drugi plati je omenil ravno neki protestantski opazovavec: »Vidi se pač, da vaša Cerkev >ni šele od včeraj, da imate za seboj tisočletja!« Pet celih ur je trajala otvoritvena slovesnost. Nekatere točke v dolgem obredu so morali o krajšati in izpustiti. Del grških molitev so peli arabsko in slovansko. Tudi papež je molil grško molitev. Kakor drugi, je tudi on molil veroizpoved: kot poglavar Cerkve je sicer nezmoten, a tudi on kot ud Cerkve živi iz vere. V posebni molitvi k Sv. Duhu za posvečenje vsega koncil-skega delovanja je papež z glasom občutno poudaril: »Simus in te unum et in nuililo deviemus a vero - Da bi v Tebi bili eno in bi se v ničemer ne odklonili od resnice in pravice.« Naj je bila ceremonija še tako lepa, nazadnje so bili že vsi utrujeni. A prav tedaj je prišla najbolj znamenita točka tega dneva, o kateri bo zgodovina govorila. Nazadnje je namreč papež spregovoril v latinščini in s krepkimi potezami začrtal pot in metodo koncilskega dela. Komaj je bil govor objavljen, takoj je bilo vsem jasno, da je temeljnega pomena. Nekateri so ga na-zvali naravnost revolucionaren govor. Zakaj? 0-srednja ideja je: nikar obsodb, ampak več usmiljenja do sedanjega človeštva. Nikar črnogledega pesimizma, marveč zdrav optimizem naj navdaja Cerkev, zbrano na koncilu. Nauk seveda ostane v jedru vedno isti, toda za vsak čas, tudi za današnji, je treba najti pravi, odgovarjajoči in razumljivi izraz in prikaz teh večnih resnic. In italijansko besedilo tega govora, kakor ga je objavil L Osservatore Romano, je zvenelo še bolj širokosrčno kakor pa v latinščini skovani tekst. Mnogi so se ob tem1 govoru naravnost oddahnili. To je bila blaga muzika, ki je že dolgo ni bilo slišati. In vendar je tako bistveno krščanska: usmiljenje naj prevlada nad strogostjo. Danes lahko pristavimo: in se tako vidno sklada z vsem značajem Janez XXIII. in njegovo apostolsko človekoljubnostjo. Neredki so se pa takoj vprašali: kako bo tedaj s tem koncilom, ko so se dejansko priprave vršile mnogo bolj v duhu trde strogosti? Pa to bomo videli zelo jasno pozneje v teku koncila. Prvi dan se je zaključil še z drugo nepričakovano inovico: ruska patriarhalna Cerkev je v zadnjem trenutku poslala dva uradna opazovav-ca na Vatikanski koncil, že prej so prišli v Rim delegati in opazovavci pravoslavnih, protestantskih cerkva in starokatoliške cerkve; skupno 31 po številu, in poleg tega še devet nekatoličanov, gostov Tajništva za zedinjenje. Papež jim je naklonil posebno avdienco; povsod so bili izredno toplo sprejeti; imeli so vpogled v vse uradne sheme in skupno s škofi so prisostvovali vsem debatam v baziliki sv. Petra. Kdo bi si bil drznil kaj takega misliti še pred nekaj leti! Res, novi časi so to! PRVA SKUPŠČINA ALI GENERALNA KONGREGACIJA V soboto, 13. oktobra so se škofje prvič se-stali v baziliki. Najprej sveta maša: razni obredi so se potem vrstili v teku dni. Enkrat je bila tudi glagolska služba božja, latinski mašni obred v staroslovanskem jeziku, kakor se je ohranil v nekaterih cerkvah v Dalmaciji. Nato intronizaoija evangelija, ki znači Besedo božjo Kristusa, ki nevidno predseduje cerkvenemu zboru. Naj pri tej priliki zabeležim še nek osebni spomin. Velikih slovesnosti smo v Rimu vajeni. In v tej ogromni cerkvi je preveč prilike za majhne raztresenosti ob teh velikih praznikih: pogosto kdo pošepeče besedo z okoli stoječimi prijatelji, potem duhovniki po navadi spet odpro brevir. Med koncilskimi dnevi ni bilo dosti drugače. Oko pa mi je venomer uhajalo tja na tribuno pod kipom sv. Longina, kjer so bili zbrani nekatoliški opazovavci, ravno nasproti tribune za teologe izvedence. Neverjetno, kako zbrano so nekatoličani sledili sv. maši in vsem obredom! Na prvem zasedanju bi morali izvoliti člane desetih koncilskih komisij, za vsako 16 članov, drugih 8 pa imenuje po pravilniku papež. Dejansko jih je pozneje imenoval devet za vsako komisijo in dne 22. oktobra je papež Tajništvu za zedinjenje podelil iste pravice, kot jih imajo ko-misije, da jih je zdaj dejansko vsega skupaj enajst. Te. volitve so izredno važne, kot vsakdo zlahka razume: kakšni možje sestavljajo komisije, to odločilno vpliva na potek koncila in na sestavo dekretov. Razdelili so sicer škofom dolgo listo s 160 imeni, ki je obsegala približno iste može, kot so bili v pripravljalnih komosijah, v upanju, da bo gladko potrjena z dvetretjinsko večino, ki jo pravilnik zahteva. A tedaj se dvigne francoski kardinal Lienart, rekoč, naj se volitve odlože, ker se škofje med sabo še premalo poznajo in naj se po škofijskih narodnih konferen- »... zakaj v tem imamo odrešenje po njegovi krvi, odpuščenje grehov, po bogastvu njegove milosti, ki nam jo je v izobilju podaril v vsej modrosti in razumnosti, ko nam je razodel skrivnost svoje volje po svojem sklepu, ki ga je vanj položil, da ga izvrši v polnosti časov, da v Kristusu podredi eni glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.« (Ef 1,7-10) uj DELAŠ ZNAMENJE KRIŽA in pravilno ga delaš. Ne kakšen zveriien in površen kriz, da nihče ne ve, kaj naj pomeni. Ne, pravo znamenje križa delaš, počasi, veliko, od čela do prsi, od ene rame do druge. Ali čutiš, kako te vsega objame? Zberi se popolnoma; vse misli in vsa svoja čustva položi v to znamenje in ga spremljaj od čela do prsi, od rame do rame. Potem boš čutil: vsega te objame, telo in dušo; zbere te, blagoslavlja in posvečuje. Zakaj? Križ je znamenje vesolja in znamenje odrešenja. Na križu je naš Gospod odrešil vse ljudi. Po križu posvečuje človeka prav do poslednjega vlakna njegove biti. Zato ga delamo, preden molimo, da nas uredi in zbere, da rnisli in srce in voljo zasidra v Bogu; delamo ga po molitvi, da ostane v nas, kar nam je Bog podaril; v skušnjavi, da nas krepi; v nevarnosti, da nas varuje; pri blagoslovu, da pride v dušo polnost božjega življenja in se vse v njej oplodi in posveti. Zavedaj se tega, kadar koli delaš znamenje križa. Saj je najsvetejše znamenje, ki ga imamo. Delaj ga prav; počasi, veliko in premišljeno. Potem bo objelo vse tvoje bistvo, telo in dušo, tvoje misli in tvojo voljo, čute in čustva, dejanje in nehanje, in vse se bo v njem okrepilo, zaznamovano bo in posvečeno, v moči Kristusovi, v imenu troedinega Boga. R. Guardini iz knjige Sveta znamenja Prevedel F. Tominec cah (47 jih je) posvetujejo, kateri kandidati so najbolj primerni. Nemški kardinal Frings se je takoj pridružil temu predlogu. Vsako nadaljnje razpravljanje bi bilo zdaj zaman, seja je bila v pol ure končana: dva tisoč škofov se je nenadoma usuilo na trg sv. Petra. Začudeni so se Rimljani spraševali, kaj se je vendar zgodilo, da niso ostali do poldneva na zborovanju. Poleg tega se je tudi pripetilo, da niso pravi čas odstranili televizijskih kamer iz avle, ker ni bilo kaj takega pričakovati, in operaterji so, kajpada, naglo prestregld na video obraze raznih visokih gospodov, ki se tiič manj ko drugi ljudje zamerljivo nakremžijo, kadar jim kaj ni prav. Razume se tudi, da so še isti dan te novice brzele od ust do ust, česito zelo povečane, češ, da je to re-volta in puntarija škofov z onkraj Alp. Dogodek je postal svetovna senzacija. Bil je res nepričakovan. Bil je znamenje, kako globoko se škofje zavedajo svoje kolektivne odgovornosti in kako resno vzamejo svoje osebno aktivno delo na koncilu. Bil je znamenje, kako zdrave in pogumne moči živč v vesoljnem katoliškem episkopatu. To so v kratkem vsi uvideli. Volitve so se izvršile v naslednjih dneh. Da se ne bi preveč zavlekle, je sveti oče spremenil tisto točko pravilnika, ki zahteva dvotretjinsko večino, in so bili izvoljeni povrsti člani, ki so stali na prvih mestih po običajni večini. Takoj se je videlo, da so v komisije prišli tudi taki, ki so prej bili manj upoštevani, in da so komisije v polnem smislu mednarodne, da odločno predstavljajo miselnost in težnje vseh škofov. Kmalu za tem je sveti oče sam imenoval vsaki komisiji predsednika in še devet članov. Na tretji skupščini (uradno: generalni kon-gregaeiji) dne 20. oktobra so škofje naslovili na ves svet poslanico, v kateri izražajo svojo skrb in solidarnost z najbolj perečimi problemi današnjega človeštva, popolnoma v duhu Jane^ za XXIII. Poslanico je pripravil v glavnem francoski episkopat. RAZPRAVLJANJE O LITURGIJI (22. oktobra - 13. novembra 1962) Na četrti skupščini (ponedeljek 22. oktobra) se je pričelo razpravljanje o liturgiji. Med mnogimi in dolgimi osnutki dekretov, ki so jih za koncil pripravili, je bil ta morda najbolj dozorel. Liturgija, kult in bogočastje je tudi vzvišeni smoter . Cerkve in obenem njena bistvena naloga. Zadnja leta so po vseh katoliških deželah vzcve- teli liturgični centri in študije, da je bilo nadvse primerno začeti s tem vprašanjem na koncilu. Pripravljena shema je bila zasnovana v širokem modernem duhu. Dvoje je treba poudariti: dosti svobodnega prostora je nudila narodnemu jeziku in krajevnim posebnostim v liturgiji, obenem pa je poveirjala škofovskim ¡konferencam precej samouprave v tem oziru. Meoda je vse to vzbudilo tako hudo kri, da so v naglici, tik pred koncilom še nekatere točke »popravili«. Različna mnenja so se takoj pokazala tudi na koncilskih debatah: eni bolj vneti za napredne reforme, drugi pa v strahu pred tveganimi novotarijami, želeč, naj ostane čimbolj pri starem. Drugače bi tudi ne bilo mogoče, to moramo razumeti. Vsak škof ima pred očmi najprej svojo pokrajino in naravno je, da presoja vprašanje v luči svojih dosedanjih izkušenj. Drugi pa imajo drugačne izkušnje in drugačne probleme. Krepko so dvignili glas misijonski škofje, kjer z latinščino v liturgiji ne pridejo daleč ali pa sploh ne kaj prida naprej. Škafom, ki od nekdaj žive in delujejo v popolnoma drugačnih razmerah, je bilo vse to neznano in daleč ko turška vas. Najvažnejši uspeh dolgih debat v prvih tednih je bil ta, da so se med seboj spoznali in začeli misliti ne več v okviru svoje dežele, marveč široko v mejah vesoljne Cerkve in svetovnih problemov. Hitro je sicer to rečeno, a pravi pomen tega dejstva se pokaže šele sčasoma in se da umeti le polagoma. Na Vatikanskem radiu je neki avstralski škof takole povzel svoje vtise s koncila: »Odšel sem z doma zelo odločen v tradicionalno konservativnih mislih in tirih. Ko pa sem vida!, kaj drugod škofje in verniki nujno potrebujejo, sem mnenje spremenil v prepričanju, da smo na koncilu poklicani gledati v vesoljnem horizontu in da moramo soditi o potrebah celotne Cerkve ter podpreti tudi to, kar drugod škofje nujno potrebujejo, čeprav v moji škofiji ni enake nujnosti.« Te besede lepo označujejo notranji pomen teh razprav, ki so se silno zavlekle in so na zunaj postale včasih dolgočasne. Ko je biio v debati obdelano komaj prvi poglavje osnutka, so Amerikanci z elektronskimi aparati zračunali, da bi moral koncil v takšnem tempu trajati 240 let, toliko je osnutkov na mizi. Pa stvar mi tako huda. Vsak, še tako dober stroj ali avto se mora uteči, da doseže polno učinkovitost. Tudi koncil je sprva iskal svojo pot in metodo. In našel jo je razmeroma hitro, čeprav ne brez neizogibnih pomanjkljivosti v organizaciji. Določeno je bilo, da sme vsakdo govoriti samo deset minut: gostobesednim možem so večkrat prestrigli besedo, tudi nekemu kardinalu. Govorili so vsi v latinščini, nekateri z vzhoda pa redno v francoščini. Znano je, da so zlasti Ame-rikanci želeli moderni sistem istočasnega prevajanja v glavne jezike, pa ga niso dosegli, in da je kardinal Cushing v šali rad omenjal, da spada bolj v molčečo Cerkev, ker latinsko ne razume dobro in ne zna govoriti. Ni manjkalo vedrih epizod na koncilu. Najvažnejša in zelo koristna pa je bila določba, da skupščina z glasovanjem lahko odloči, da se debata ikonča, ako so bili problemi zadostno obdelani: tedaj preostane še pismena intervencija. Po vročih debatah.o liturgiji, zakaj vprašanje je samo v sebi močno zapleteno in težavno, so se dovolj jasno pokazala splošna načela, pastoralne adaptacije, ki jo bodo v podrobnostih izvedle posebne izvšne ikomisije; dne 14. novembra je glasovanje skoro soglasno, to je s 97% večino potrdilo osnutek (2.162 glasov za, 46 proti). Spet nov znak, kako koristna je bila debata in kako učinkovito deluje to ogromno zakonodajno telo vesoljnega episkopata. Večina glasov v polni svobodi osebnih mnenj je presegla vse pričakovanje. RAZPRAVLJANJE O VIRIH RAZODETJA (14.-20. novembra 1962) To je bil prvi strogo dcgmatični osnutek, o katerem je koncil razpravljal. Prinesel je mnoga presenečenja. Kaj so viri razodetja? Sv. pismo in ustno izročilo: oboje nam preko stoletij in preko rodov prinaša Kristusovo razodetje in njegovo blago-vest odrešenja, ki se imenuje Evangelij. Lahko rečemo: pisana in nepisana božja beseda, pisano in nepisano apostolsko oznanilo. Božje-apostol-sko izročilo, kjer pa niso vštete zgolj človeške stare cerkvene navade in tradicije, ima v tem smislu enako avtoriteto in veljavo kot sv. pismo. Iz obojnega zagotovo spoznamo, kaj je nauk božjega razodetja. Iz tega se že vidi, da je nauk o virih razodetja temeljnega pomena za razodeto in katoliško vero, in to tembolj, ker protestanti pripisujejo polno moč in veljavo samo sv. pismu, zapisani božji besedi, sleherno ustno izročilo pa se jim zdi manj zanesljivo in sprejemljivo le toliko, kolikor je osnovano v sv. pismu, katero tolmači v smislu stare Cerkve. Osnutek je zelo dolg. Obsega poglavja o sv. pismu, o tradiciji, o navdihojenju ali inspiraciji, o nezmotnosti pisma, o stari in novi zavezi in o vlogi sv. pisma v Cerkvi. Pripravila ga je bila teološka komisija pod neposrednim vodstvom mož iz najvišje kongre-gacije sv. Oficija, v strogo konservativnem in shclastičnem duhu. Tudi po izražanju je zelo trd in odrezav. Dokaj splošna sodba je, da povsod zožuje meje svobodne debate in da je strožji od splošnega nauka eociiklik iz dobe papeža Pija XII. Mnogo reči, ki jih danes teologi posebno v Nemčiji, Franciji in Belgiji smatrajo za svobodno debato, predstavlja kot strogo obvezen in definiran nauk. A takoj je cela vrsta zelo uglednih škofov in kardinalov dvignila glas proti tej strogosti, da 'je neupravičena, mepasto-ralna, in stavi nepotrebne zapreke zedinjenju. Debata se je nadaljevala skoz šest zasedanj, vsega skup so bili 104 govori. Križanje mnenj je bilo včasih tako ostro, ikot bi se bliskalo med visokimi glavami. Različne miselnosti so si stale nasproti. Višek presenečenja — nekaterim se je zdelo to naravnost pohujšljivo — pa je bilo to, da se je kmalu videlo, da velika večina škofov v celoti odklanja ta osnutek, ki ga je nasprotna plat skušala nekako kriti, sklicujoč se na velike gospode, ki so ga očividno protežirali. Brez pretiravanja rečemo, da tako svobodne in odkrite debate nihče ni mogel pričakovati. Skušali so zadevo rešiti s formalnim glasovanjem ali naj se debatiranje nadaljuje, ali pa naj se osnutek kraitkomalo vrne na mizo teološke komisije, da ga temeljito predela. A to glasovanje je dejansko privedlo v še večjo zagato. Dne 20. novembra se je ogromna večina, to je 1368, izrekla za odložitev in samo 822 za nadaljevanje debate. A ta večina še latček Starček na klopi mirno me gleda. Okrog oči se mu čas smeji. Morda mladosti se spominja. Smeh počasi iz oči izginja, s tresočo roko klobuk si z glave vzame. Za vogalom bliža se pogreb. Moj pogled se s starčkom ujame. Dr. MAKS ŠAH AFRIKA 1963 Nobena celina ni bila v tako kratki dobi predmet tolikih političnih sprememb kot Afrika. V zadnjih letih so dan na dan vstajale nove neodvisne politične tvorbe. Če se hočemo približati študiju zgodovine Afrike, stojita pred nami dve vprašanji: ali preučevati Afriko v njeni celoti in podati splošno sliko, brez posebnega ozira na rasne tipe; ali pa preučevati Afriko kot »domovino črncev« in podati zgodovino razvoja črne rase. Če se oprimemo prvega sistema, bi se zamerili onim, ki menijo, da so E-gipčani, Etiopci, Mavri in Berberi afriški celini tuji ali pa vsaj popolnoma drugačni kot črno prebivavstvo. Če pa se lotimo Afrike kot domovine črncev, pa se lahko zopet motimo, ker nam še doslej ni poznano področje, kje se je razvil »homo sapiens« črne rase. O razvoju človeških ras je podal zanimivo mnenje Anglež H. G. Wells: »Vedeti moramo, da se človeške rase križajo, ločijo, mešajo in združujejo kot oblaki na nebu in niso kot veje drevesa, ki se dele in se več ne združujejo. V človeških rasah je težnja mešanja. Rabimo sicer izraz rasa in govorimo o britanski in evropski rasi, toda vse evropske narodnosti so večja ali manjša mešanica temne, svetlo-temne in mongolske polti.« Črnci ali vsaj temnopoltci so nekdaj bili prebivavci Egipta, Maroka, Tripo-litanije, Tunizije in Alžirije. Nastop drugih ras v Severni Afriki je vplival na prevladujoči ton barve prebivavstva. Toda še tolike spremembe niso mogle popolnoma zabrisati črnskih značilnosti na tem področju. Sredozemska Afrika Afrika je bila vedno odprta Sredozemlju in ne malo izvenafriških impe- rijev si jo je zaželelo in jo tudi prisvojilo. Najstarejša poročila o sredozemski Afriki nam daje Egipt in segajo nad 4000 let pred Kristusom. Kdo so bili najstarejši Egipčani? Gotovo da Afričani. Mnoge navade in verski obredi starih Egipčanov so prav taki, kot so jih etnologi in etnografi ugotovili v notranjosti Afrike, in mnogi faraoni so bili izrazito črne polti. Po šestindvajsetih vladarskih dinastijah so si Egipt osvojili najprej Asirci, nato Sciti, Per-žani in Aleksander Veliki. Po Aleksandru Velikem so v Egiptu zavladali Pto-lemeji, dokler ni leta 30 pr. Kristusom Egipt postal rimska provinca. Drugo pomembno področje v severni Afriki je bila Kartagina, feničan-sko oporišče in tržišče. Pravljica o kraljici Didoni in o srečanju z Enejem se je sicer ohranila, a morda bolj iz ponosa kot pa iz resnice. Začetek Karta-gine (822 pr. Kr.) je starejši kot pa Rima (753 pr. Kr.) in obe veliki in ponosni mesti sta se odločilno spoprijeli. Rimski senat je odločil: »Carthago de-lenda est« - Kartagino je treba uničiti. In tako se je zgodilo. Hanibala, pred katerim je Rim trepetal, ni bilo več, Kartagina pa je še živela in čakala na odločilen dan. Triinpetdesetletno premirje je šlo k zatonu in Rim je moral uresničiti Katonov sen. Mesto Utika se je že pridružilo Rimljanom, in to je bilo za Kartagino usodno. Prvaki mesta so morali na javnem trgu sporočiti ljudstvu rimski sklep. Ljudstvu je zavrela kri in krvavi odpor se je zavlekel na tri leta. Četrtmilijonsko mesto je shiralo. Kdor ni padel, je moral v suž-nost. Hasdrubal, nevredni član Barkove družine, se je predal, njegova junaška žena pa je najprej pomorila svoje otroke in nazadnje še sebe, da se je tako ognila ponižanju v rimskem zmagoslavju. Kartagina je padla v rimske roke ob pomoči Numidijcev, Mavretancev in izdajstvu Utike. Klavrni utvari je sledilo bridko razočaranje. V stoletju po padcu Kartagine si je Rim osvojil vso današnjo Tripolitanijo, Tunizijo, Alžirijo in Maroko. Vsa severna Afrika, od Egipta do Maroka, je bila v rimski posesti. Po propadu zapadnorimskega cesarstva je del Afrike postal plen Van-dalov, Normanov, del pa so si lastili Bizantinci, dokler ni zasijal polmesec nad Egiptom, Cirenajko, Tripolitanijo, Tunizijo in Alžirijo. Vzdolž afriške obale ob Sredozemlju se je tako razširila enotna civilizacija arabskega osvajanja in islama, kar je ostalo do današnjega dne. Tipičen predstavnik tega področja je kmet, ki mu pravijo felah. Arabski islam in felah sta neločljiva. Področje severne Afrike je bilo po-zorišče egipčanske, feničanske in rim- ske civilizacije. Tej pa je sledila arabska. O prejšnjih nam pričajo le ruševine in tradicija, arabska pa je ostala in živi že nad 1300 let. Zgodovino afriških dežel ob Sredozemlju dokaj poznamo. Zgodovino južno od Sahare živečih ljudstev, to je zgodovina afriških črncev pa je bila do nedavna zavita v temo. Afrika južno od Sahare Medtem ko je prebivavstvo severne Afrike bilo v stiku in, samo sodelovalo s sredozemsko kulturo, je prebivavstvo južno od Sahare imelo le redke stike z belci. Svet južno od Sahare je bil svet črnskih kraljestev in cesarstev Sudancev, Gvinejcev, Kongojcev, Nilotov, E-tiopcev, Južnih Afričanov, Pigmejcev, Bušmanov in Hotentotov. Vsi ti so predstavniki »črne Afrike« v razliko z »belo Afriko« ljudstev ob Sredozemlju. Do XV. stoletja je Evropa bore malo vedela o tropski Afriki. V XV. stoletju pa je Marko Polo izročil na portugalskem dvoru zanimivo poročilo. Portugalski kralj Henrik Pomorščak je spodbujal svoje mornarje, naj iščejo nove in bogate kraje. Mornarji so se bali, ker so vedeli, da je zapadna afriška obala redko obljudena, kjer ni niti pitne vode. Za ekvador pa je prevladovalo prepričanje, da bodo imeli onstran njega glave obrnjene navzdol, brž ko bodo zapluli preko, in bodo tako lahek plen pošasti. Leta 1497 je Vasco de Gama objadral afriško celino. Ko se je vrnil, se je začel prvi vdor v Afriko. Vojaki, misijonarji in trgovci so ustanovili prve postojanke ob obali, od koder so previdno prodirali v notranjost. Misijonarji so širili krščanstvo, vojaki krvoločno osvajali, trgovci pa marljivo sejmarili. Toda nevarnosti, sovražnosti in tropska mrzlica so potisnile Portugalce nazaj k obali. Dasi so domačini pisano gledali bele prišleke, je treba vendar priznati, da so Portugalci dali več kot pa so prejeli. Portugalci so prinesli v tropsko Afriko žita, tobak, sladkorni trst, oranže, limone in učili domačine, kako je treba gojiti te kulturne rastline. Po umiku Portugalcev se Evropci niso dosti več brigali za Afriko. Raje so se predali Severni Ameriki, Afrika pa je ostala črna, tajinstvena in prepovedana dežela. Bila je le oporišče na pol poti proti Indiji, kot zaloga črnih sužnjev za ameriške plantaže, katere so dobavljali črnski plemenski poglavarji brezvestnim prekupčevavcem. Le tu in tam so dospeli na ušesa glasovi o arabskih trgovcih, ki prodajajo sol za zlata zrna, dragoceno slonovo kost za ostro nabrušen nož in posredujejo množico črnega blaga na tržiščih ob zanzibarski obali. Toda Evropa je še vedno ostajala le ob afriški obali; pred notranjostjo je imela strah. V notranjosti so še nemoteno živele patriarhalne države Ghana, Mali in Sonrhai. Vse te države so bile pod arabskim vplivom in se je tod povsod razširil islam. V srednjem Sudanu, v Čadski kotlini pa je bilo kar sedem držav Hausa in bolj na vzhodu še Bornu. Egiptovski Sudan je bil egiptovski le po imenu, sicer pa zapuščen. To so bila le v grobem naštevanju su-danska kraljestva, ki so bila pod vplivom islama, a je v njih prevladoval črni element. V goratem svetu vzhodne Afrike pa se je razvijala in preživela vse čase z večjimi in manjšimi vplivi in spremembami Abesinija, ki vzdržuje izročilo, da je bila nekdanje kraljestvo svetopisemske kraljice iz Saabe in da ima abesinska kraljevska družina svoje potomstvo iz sinu nezakonske zveze med kraljico iz Saabe in judovskim kraljem Salomonom. Južno od ekvador j a pa so bila nekdaj lepo urejena in dobro vladana črnska kraljestva Serer, Dahomej, Loango, Kongo, Ndongo in kraljestvo kralja Monomotapija. Ta nepoznana imena in prostrana ozemlja pričajo, da je Afrika pred prihodom Evropejcev živela dolgo in bogato dobo samostojnosti. Način vlade in državna ureditev teh držav je sličila ureditvi srednjeveških fevdalnih držav po Evropi, bodisi kar zadeva vladajoče in podložne, tlačane in sužnje. Doba samostojnosti afriških držav je bila dolga, kratka pa je bila doba evropske oblasti, ki je vse države doma- činov razdejala in z novim sistemom — kolonializmom — ustvarila nove pogoje, ki jih sedaj afriški človek z napori odpravlja. Naskok na Afriko Druga polovica preteklega stoletja nosi izrazit pečat kolonialnega razmaha. Poleg starih industrijskih držav so nastajale po Evropi nove, ki so stopile z njimi v konkurenco. V celi vrsti držav, ki so bile prej poljedelske, začne hitro rasti industrija. Industrijske krize postajajo vedno ostrejše, globlje in pogostejše tako v Nemčiji, Avstroogrski, ZDA in v Angliji. Huda kriza, ki je nastopila z letom 1881, se je zavlekla kar na osem let. Na prelomnici iz XVIII. v XIX. stoletje so imele evropske države po Afriki le malenkostne posesti: Francozi v Senegalu, Angleži v Sierri Leone, Gambiji in na Zlati obali, Nizozemci na Kapu, Portugalci pa na otokih z nekaj oporišči ob obali. Zaradi krize po se je začel mrzličen lov za tržišči. Iskali so dežele, ki bi imele obilico surovin in ceneno delovno silo, ozemlja, primerna za izvoz kapitala, kjer bi se zavarovali pred tujo konkurenco, kjer bi lahko utrdili svoj monopol. Angleži so hoteli biti prvi, Francija si je opomogla po hudem porazu 1. 1871 in nastopil je spretni belgijski kralj Leopold. Pokazali pa so se tudi Nemci; Italijani in Portugolci niso marali zaostajati, Španci pa so se prilepili na posamezne kraje ob afriški obali. Tako je ob zatonu XIX. stoletja stal svet pred razdeljevanjem črne zemljine. Na mednarodnih konferencah so uporabljali Afriko kot menjalni drobiž. Južna Afrika je postala britanska, Alžirijo, Senegal, Gvinej o, Obalo slonovine, Daho-mej, Gabon in še del Sudana so dobili Francozi, ki so si osvojili velik blok kolonij, poznan kot Francoska zahodna Afrika. Veliki Kongo sta si delila Francija in Belgija. V francoske načrte sta padla tudi Tunizija in Maroko. Ob nenehni tekmi za posesti se je tu in tam porodila kaka plemenita zamisel. Da bi odpravili trgovino s sužnji, so si zamislili ustanovitev črnske republike Libe- TUGOMIR V noči viharjev na kraški obali na skali v Devinu zbudil se je grad. Morje je pozdravil, ga vprašal, če pomni, s kakšnim sijajem, z zvezdami takrat plemiči sprejeli so Elizabeto, ki prvič uprla je vate oči? Kljub tvoji modrini se v daljo zazrla; pogled ji strmel je čez kraške čeri . .. Odvrne mu morje: Pozabilo nisem te kneginje lepe in blage gospe. In grad nad Gorico se včasih je spomni... O Elizabeti nam lipe šume ... murni.......mi............................................................................i ■ m ■ m 11 ii 111 j ■ ii ■ i ■ ■ rije, v katero bi poslali črnce iz Nove Škotske in rešence z atlantskih ladij, ki so še na skrivaj prevažale »črno ebe-novino«. Nad ustanovitvijo Liberije so bili navdušeni britanski abolicionisti, ameriški kvekerji in zagovorniki protisu-ženjskega gibanja. Tako so leta 1858 osnovali na demokratičnih načelih republiko Liberijo. Nova republika ni bila brez težav. Domačini niso bili zadovoljni, da bi jim vladali »povratniki«. Upor so pomirili šele ameriški marines. Medtem ko se je širila britanska posest od juga proti severu, v okolici velikih je- zer, ko so Francija, Belgija in Portugalska že uživale sadove cenenih posesti, pa Bismarckova Nemčija ni imela še ničesar. Odprt je že bil Sueški prekop, nove možnosti so se odpirale na široko. Angleži so krojili usodo Egipta, čeprav je še bil del otomanskega imperija. Nemci so poslali v Afriko nekaj sposobnih raziskovavcev, trgovcev in pustolovcev, ki so za Nemčijo pridobili Jugozahodno Afriko, nekaj postojank ob Gvinejskem zalivu, Kamerun, Togo in Zanzibar. Leta 1889 so se v Somaliji izkrcali tudi Italijani in želeli Eritrejo in Somalijo povezati s protektoratom nad Abesinijo. Ta načrt je stal Italijane pet tisoč mož pri spopadu pri Adui. Med balkansko vojno pa so se Italijani izkrcali v Tripolitaniji in jo anektirali. Nesporazume, ki so nastajali med tekmeci v Afriki, so poravnali leta 1884 na berlinski konferenci, kjer so sprejeli načelo, da ima vsaka država, ki ima oporišča ob afriški obali, pravico do posesti tudi v zaledju, da le to svoje zavoj evanje sporoči vsem drugim državam podpisnicam berlinske pogodbe. Taka zahteva pa ni dosti stala. Z afriškimi zadevami se je bavila leto kasneje (1885) še berlinska konvencija in leta 1890 še bruseljska konferenca. Po prvi svetovni vojni so Nemčijo izrinili iz Afrike. Po vseh kolonijah pa je med drugo svetovno vojno, zlasti pa v zadnjih letih nastalo veliko osvobodilno gibanje. Od prej štirih samostojnih držav (Egipt, Sudan, Abesinija in Liberija) se je število samostojnih držav v Afriki že skoraj podesetorilo. Leto 1960 je bilo odločilno in plodovito. Dne 22. maja 1963 so v Adis Abebi že sklicali sestanek afriških držav »afriški vrh«. Na posvetovanje so povabili že 32 afriških držav, razen Južnoafriške zveze, ker izvaja rasno diskriminacijo. Površinska in številčna večina afriškega področja je že samostojna. Kolo-nializem gre v zaton. Vstajajo nove države in letos bi morala biti že vsa Afrika osvobojena. Vse kaže, da ne bo. Težave, s katerimi se srečuje današnja Afrika, niso malenkostne. V zadnjih sto letih so belci prinesli zapadno civi- lizacijo v najbolj oddaljena področja afriške celine, odprli so široka pota v afriške gozdove in odkrili neizmerna bogastva. Ta val odkritij in nastop belcev je prinesel s seboj dobrine in zla. Kjer lahko narava toliko nudi, pobude za velikodušnost in pohlep nimajo meja. Kričeča neenakost, rasna ločitev, . omejevanje pravic domačinom, nasprotje med bogastvom Evropejcev in revščino črncev, vse to je velik črn madež moderne Afrike. Na drugi strani pa je blago vest krščanstva, razmah vzgoje in šolstva, zatiranje bolezni in preprečevanje krvavih spopadov med domačimi rodovi velika dobrina, za katero so dali svoje življenje in najboljše zmožnosti idealisti, ki so bili z vso dušo predani afriškemu napredku. Danes so težave le še v nekaterih Evropcih, ki hočejo za vsako ceno obdržati prevlado, in pa v nepotrpežljivosti domačinov, ki hočejo priti do oblasti, še preden so se naučili, kako jo je treba izvajati. Dvesto milijonov ljudi stopa na novo pot. Nazaj ni več mogoče, Afrika se premika. TUGOMIR T mesečini V noči čarobni nad bregom pozabe nenadoma dvignil se tvoj je obrazih tišini spokojni zdrhtel sem v spominu na tvojo dobroto, na mili tvoj glas. V neizpolnjeni sanji se meni je zopet obraz tvoj nasmehnil z vsem žarom oči... Njih blesk je zagrnil temo to obupa s srebrnim sijem poletne noči. Prof. IVAN THEUERSGHUH lilij Se odtujMjemo dru¿inskemu življenju (Predavanje na radiu v Trstu dne 8. junija 1963) Nedavno mi je neka gospa povedala tole: »Se kot dekle sem sanjala, kako bomo z možem in otroki uporabljali prosti čas, kako se bomo po trudapol-nem delu odpočili in si nabrali novih moči za naprej. 2e od doma sem bila namreč vajena, da smo se v prostem času res razvedrili. Predvsem smo z očetom in materjo hodili na nedeljske izlete, kjer smo se otroci v prosti naravi marsičesa naučili, a se tudi pošteno razvedrili. Razen tega je oče v prostem času bral lepe in poučne knjige in navduševal tudi nas, da smo se lotili branja. Zdaj pa je vse drugače. Ne morem se sicer pritoževati čez moža, saj je marljiv in dober ter res skrbi za blagostanje v hiši in nam ničesar ne manjka. Poleg lastnega doma, ki sva si ga pozidala že po nekaj letih skupnega življenja, imam v hiši tudi vse tehnične gospodinjske priprave, ki mi olajšujejo delo. Tudi otroka imata vse, kar potrebujeta. Le moža in očeta nimamo. Hm, čudite se, kajne? Takoj vam povem, kaj mislim. Mož je obrtnik in ima veliko dela. Zjutraj zgodaj odide z doma in se vrne pozno zvečer, ko otroka navadno že spita. Tako se pogosto dogodi, da otrok po več dni sploh ne vidi. Tudi ob nedeljah in praznikih odhaja na delo, da zasluži še posebej. Ker je dober delavec, ga povsod vabijo na delo. Pa tudi kadar je doma, je s svojimi mislimi vse drugje, samo pri družini ne. Misel in skrb z vsemi čustvi ni več osredotočena na dom in domače, ampak nekje zunaj domačega ognjišča: na nove stavbe, ki jih zidajo, na bogat zaslužek, na avto, ki ga namerava kupiti, in podobno. V resnici smo pred zares čudnim nasprotjem: bolj ko za družino gara bolj se od družine odtujuje. Razumljivo je, da ga neprestano delo utruja in izčrpava, tako da je vedno bolj siten, živčen in vedno manj sposoben za skupno življenje. Včasih ga hočem na lep način pripraviti, da bi se nekoliko odpočil, da bi šli kam na izlet, da bi se nekoliko pogovoril z otrokoma, pa ne uspem. Pohlep po denarju, po zaslužku ga vedno bolj osvaja, za-sužnjuje. Res ne vem, kam bo vse to pripeljalo Takih in podobnih izpovedi zakoncev lahko slišimo dandanes povsod. Možje in pogosto tudi žene, ki so v službi, skoro nimajo več časa za družino, za otroke in njihovo vzgojo. Vse drvi za zaslužkom. Saj je razumljivo, da si vsakdo želi izboljšati gmotni položaj in da zato pogosto išče zaslužka izven svojega rednega dela. Obrtnik hoče modernizirati svoj obrat, zato si nabavi nove stroje. Ker pa hoče dolg čimprej izplačati, zato gara tudi ponoči in v prazničnih dneh. Enako je z delavcem, ki dela »nadure«, da lahko sezida svoj dom. Pa tudi uradnik prevzame postransko službo, da lahko odplačuje dolg za avto in podobno. Skratka, vse mrzlično drvi za zaslužkom, vse je zajeto v nemirno delo in ljudje kar s ponosom poudarjajo, da jim je čas prekratek. Niti med jedjo ljudje ne znajo več počivati: mož posluša radio, gleda televizijo ali pa bere časopis. O-trok, ki očeta ves dan ne vidi, želi spregovoriti z njim nekaj besed, a je takoj ogenj v strehi: »Ves dan garam, zvečer pa hočem imeti mir!« In vsega zla je seveda kriva žena, ki ni otrok že pred moževim prihodom poslala spat. Teodor Bovet pravi: »Imeti čas za zakonskega druga in za otroke je važ- nejše kot imeti denar.« Te resnice se v današnji dobi vse premalo zavedajo naši možje in pogosto tudi žene. Kaj ti pomaga denar in blagostanje v hiši, če pa po družinah ni več svežih duhovnih moči, da bi drugim mogli dati kaj več osebnega življenja in jih osrečevati. Prav je, da si zakonca lepo uredita dom, da je prijazen, prikupen in da se pred drugimi postavita z njim. Toda brez dobrega razpoloženja, brez družinske topline v hiši ni tistega zadovoljstva, ki bi moralo vladati zlasti tam, kjer so otroci. Če je oče stalno zdoma, izgublja počasi tudi smisel za družinske razmere in potrebe in se polagoma odtuji ženi in otrokom. Posebno za otroke je včasih očetova odtujitev domu prav usodna. Ima sicer očeta, ki skrbi za njegovo telesno blagostanje, nima pa očeta, ki bi ga vodil v najbolj kritičnih letih in mu kazal pot skozi življenje. Tak otrok se čuti vedno bolj zapuščenega; navadi se pohajkovanja in popolne neodvisnosti od staršev, tako da tudi kasneje, ko odraste, nima nobenega pravega smisla za družinsko skupnost. Za uspeh v življenju nista dovolj le pridnost in natančnost. Tudi čas je treba pravilno razdeliti, kajti delo nas nikdar ne sme tako zasužnjiti, da bi pozabili na vse drugo, predvsem na razvedrilo in počitek. Pri vsakem delu moramo namreč premisliti, ali ga lahko izvršimo naenkrat ali pa so potrebni presledki. Kakor sledi delovnemu dnevu mirna noč, tako naj tudi človek ne precenjuje svojih moči in naj počiva tedaj, ko je počitka potreben. Koliko manj nervoznosti bi bilo po naših družinah, ko bi si posebno matere znale pravilno porazdeliti čas. To pomanjkanje časa, ki je res eno najznačilnejših znamenj sodobnega človeka, dobiva že kar smešne oblike, ki družinsko stisko dokončno zaostrijo. Včasih so ljudje ob nedeljah in praznikih res počivali; pustili so vsa težaška dela. S tem so po eni strani počastili svojega Stvarnika, po drugi so se pa res odpočili in si nabrali moči za naslednje dni. Razen tega pa je bila ob takih dneh družina res zbrana, tako da so se družinski člani lahko posvetili drug drugemu. Danes pa je tudi v prazničnih dneh družina razbita: eni so na delu, drugi po zabavah, mati pa navadno sameva doma. Dom dveh zakoncev bi moral biti otok miru sredi viharnega morja življenja, kjer bi se družina počutila varno in srečno. Drvenje in nemir sodobnega življenja, poklicne skrbi in jeza naj ostanejo pred vrati. Pa tudi gospodinja mora od časa do časa pozabiti, kaj je delo in skrb. Počitek v družini ali delopust je vsekakor potreben. Zakaj žrtvujemo toliko prostega časa tujim ljudem, prijateljem in znancem, družino pa zanemarjamo? Žena mora biti možu vedno in vedno prva oseba na svetu, a tudi žena mora možu neprenehoma dokazovati, da ga vedno z veseljem pričakuje v domači hiši. Seveda je treba za to obilo dobre volje. Ali ne bi bilo očitno preziranje moža, če bi žena hotela biti lepa samo za tuje ljudi? Ali ni morda žaljivo za moža in tudi za otroke, če je stanovanje lepo urejeno in pospravljeno samo takrat, kadar žena pričakuje goste? In žena mora razumeti svojega moža in se ne sme zadirati nanj in ga za vsako malenkost obkladati z raznimi očitki, zlasti ne vpričo otrok, kajti po trudapolnem delu je tudi mož potreben počitka in miru. Če ga ne najde doma, si ga poišče drugje. Družina je ali bi vsaj morala biti nerazdružljiva celota; zato morajo biti vsi njeni člani med seboj povezani in si drug drugemu pomagati. Oče v družini ni samo rednik, ampak tudi vzgojitelj . Zato ne sme nikdar reči: »Nimam časa za družino, ker me delo popolnoma zaposli. Naj se z otroki ukvarja žena, ki je ves dan doma.« Tako nazira-nje se prej ali slej maščuje in je za zakonsko srečo in pravilno vzgojo otrok pogostoma usodno. Žena bi ne smela nikdar tarnati, da se čuti z otroki vred zapuščeno, da mož vso skrb za otroke prepušča njej. Več kot vse bogastvo in blagostanje je vredna družinska sloga in ljubezen med družinskimi člani. Hanca je gledala skozi okno. Kakšno vreme! Niti psu ne bi privoščila, da bi ga doletelo na cesti. Na brozgo je nasipalo sneg kot za stavo. Cesta je bila tako lepa odeta v belo. Ko pa si stopil nanjo, je zapelo pod čevlji: »Zmik! Žmik!« Voda ti je stopila vanje pa naj so bili še tako visoki: le škorenj bi te morda ubranil pred njo. Hancin pogled je blodil preko pokrajine, odete v belo, a njena misel je šla še vse dalje, saj sanjam in mislim ni meja. Kaj neki dela danes njen France? Prav zaradi nje je šel v svet. Želel je zaslužiti toliko, da bi lahko postavila lasten dom. Bil je sin premožnega kmeta. Pa edini sin. A Hanca je bila bajtarska, na Brdo je prišla kot dekla. Bila sta mlada, pod isto streho sta živela, kaj čudnega torej, ako sta se zares vzljubila. Njuna ljubezen je bila silnejša od samega Brdarja. Nekega dne, ko se temu niti od daleč ni sanjalo, da si je njegov France že izbral nevesto, je poklical fanta. Namerila sta se proti stari jelši. Ogledovala sta si njive, travnike, gozd. Stari je počasi vlekel iz pipe. Slednjič se je ustavil pri mogočnem macesnu ter je ob njem izpraznil pipo. Nato pa je prav počasi rekel: »Franc, kaj bi ti ne bilo po godu dokupiti še nekaj zemlje? Res smo že med prvimi v fari, a lahko bi bili prav prvi.« BOGAT OTROK V četrtem nadstropju stare stanovanjske hiše je v majhni sobi sedela pri oknu mlada žena in pletla jopico. To je že iv navadi pri mladih materah, ki pričakujejo prvega otroka, da mu same spletejo vsepotrebno, kar rabi novorojenček, ko pride na svet. Iz najboljše volne, ki jo je mogla dobiti, je pletla; najtežji vzorci bodo komaj dovolj dobri za njenega princa ali princezi-njo. Ko mlada mati plete tako oblekco, je vsa zatopljena v delo, da pozabi nase in na vso okolico. Vsa srečna je, ko čuti med prsti volno, ki bo pokrivala otroka in v katero bi rada zlila vso ljubezen do svojega še nerojenega otroka. V takih trenutkih se pogovarja z njim, kot bi jo ta že mogel razumeti. Moški smo drugačni; ne čutimo tiste nežnosti, ki je lastna samo materam, kvečjemu zago- drnjamo: »Presneti paglavec! Poglej sem, kako sem začel že braniti zate! Tudi nadure bom delal, da ti ne bo nič manjkalo.« Sicer pa ne govorimo z otrokom, pa saj tudi ne sedimo doma. »Odpuščanja bi te morala prositi, ljubi otrok, da ne prideš na svet v lepem stanovanju s svetlimi zavesami, z velikimi okni in rožami znotraj in zunaj. Mogoče se bo kadilo iz peči in bo voda puščala iz vodne pipe, ker nobeden moče priti tako visoko, da bi popravil okvaro. Lahko bo tudi prvi vtis, ko prideš k zavesti, da si me videl brskati po torbici, če bi našla kaj denarja, da bi plačala vodo in plin. Nimamo telefona, da bi poklicali zdravnika, in tudi modeme peči na surovo olje me. Pozneje mi boš moral pomagati nositi premog in drva iz kleti. Paziti boš moral, da ne bo nobena žarnica po nepotrebnem gorela. Nimamo pralnega stroja; žehto bom še nadalje delala po stari navadi v škafu v kuhinji in razobešala perilo na starem balkonu proti dvorišču. Torej, vidiš, ljubi otrok, da ne prideš raa svet v gosposkem stanovanju, zato premišljujem, kaj vse moram storiti, da ti bo pri nas vseeno dobro. Toda nisem v skrbeh zaradi tega. Sklenila sem, da naredim tvojo mladost mnogo lepšo, kot je mladost drugih otrok v mestu. Darovala ti bom nekaj, kar more le malokatera mati dati svojim otrokom, dala ti bom — čas. Veliko število mater dela danes po tovarnah, trgovinah, uradih in drugod. Nekatere so pod silo razmer primorane, da pomagajo družini, možu ali staršem, drugim pa to ni nujno potrebno. Gospodinjstvo v domači hiši se jim zdi zastarela in dolgočasna stvar, nega otrok ne spada več k moderni materi. Hočejo biti Kaj vendar misli oče? Kam meri? Kaj mu še ni dovolj zemlje? Nastal je molk. »Deklet je poln svet,« je povzel Brdar, »a vsaka ni za nas. K nam pride lahko le taka, ki ima kaj pod palcem. Ali bi ti bila po godu Julka Tončkova iz Potoka? Mlada je, lepa in petična.« Počasi je Brdar spet natlačil pipo ter jo nažgal. Pri tem je molče gledal Franca. Ta pa je ves zardel gledal le v tla. »Pa ne, da si si že sam kaj izbral?« je prav za-teglo rekel oče. »Kar povej, le nič se ne boj! Videla bova, ali je nam primerna.« Franc se je oddaljil nekaj korakov od ta starega, preden je izjeeljal: »Oče, jaz bi rad poročil Hanco!« »Katero Hanco?« Brdar je srepo gledal v fanta. »Našo Hanco.« »Našo Hanco? Jaz ne poznam nobene naše Han-ce. Pri nas služi Hanca, a ni naša, je le bajtarska. Če misliš to, si jo kar izbij iz glave!« Trdo je govoril Brdar: stal je ravno kot drevo, ki je stalo poleg njega, ki je rastlo z njim. Franc se je napel ko struna; ni bil več prejšnji fant; kar naenkrat je postal mož. Iz ust se mu je izvilo: »Oče, le kaj imate proti Hanci?« »Prav nič, ako bi bila Tončkova. Bajtarska pa, le dobro si zapomni, ne bo gospodinjila na Brdu!« Počasi je oče odkorakal proti domu. V primerni razdalji mu je sledil Franc: ta hip je bil primeren edino molk. Brdar je bil Brdar, vsak ugovor bi ga le še bolj razdražil. Še tisti dan je Brdar Hanco odslovil; rekel ji je, naj kar pobere svoje cape ter naj izgine. Prestrašeno ga je gledala dekla: le kaj se je zgodilo? Zakaj z njo tako postopa? Morda pa zaradi Franca? Le kako je prišlo do tega in tako nepričakovano? Res sta se imela rada s Francem, a med njima ni bilo nič slabega. Franc jo je srečal, ko je zadnjič šla k svinjaku. S trpkim glasom ji je rekel: »Veš, Hanca, zakaj moraš stran? Ker te imam rad.« Nato je postal njegov glas trd, odločen, ko izklesan. »Hanca, če mi oče ne dovoli, da te poročim, poj-dem pa še jaz z Brda!« Z rosnimi očmi ga je rotila: »Ne tako, France! Ti si kmečki, jaz bajtarska: tvoj oče ne bo nikoli privolil.« »Privolil ali ne privolil: ti boš moja ali pa nobena! Kaj nima že dovolj zemlje? Še to le s težavo obdelamo. Ti, Hanca, pojdeš k Marjani. Pomagala ji boš presti: nekaj časa se boš že tako preživela. Jaz bom pa medtem obdeloval očeta. Ako mi res ne dovoli, da te poročim, poj dem po svetu, saj vendar nisem iz masla.« Napel je mišice, njen Franc, pogledal žuljavi roki; še vse lepši, še vse ljubši se ji je zdel v svoji moški samozavesti. Pogledal jo je prisrčno ter rekel: »Ko nekaj zaslužim, se vzameva; počasi si bova že kako pomagala na bolje.« * * * Hanca je šla k Marjani. Težak ji je bil korak, žalostne misli. Ali je ona kriva, da je bajtarska? Zakaj vendar ljudje gledajo le na denar, a ne predvsem na poštenost ter na pridne roke? Kaj niso morda tudi te lepa dota? * % * Po onem dogodku Brdar s sinom sploh ni več spregovoril. Mislil si je: »Mu že mine.« France pa je delal ko črna živina; v delu je skušal utopiti svoje nezadovoljstvo. Mati ga je gledala nekam zaskrbljeno. Zrasel je med trši in hrasti; bil je ko oni. Le kako bi tudi mogel biti drugačen? Bil je Brdarjev sin. Ko si je ta kaj zabil v glavo, je tudi izpeljal ter pri tem ni gledal na nič, niti na lastno zdravje ne. Žal ji je bilo Hance: pogrešala jo bo pri hiši. A kaj je mogla ona proti Brdarju? Predobro je poznala moža. Vzdihnila je: »Ako ga Bog ne obrne, drugi ga ne.« Nekega dne, ko sta oče in sin delala na polju, se je stari nenadoma obrnil k fantu: »No, si mislil kaj te dni na Tončkovo?« Sin se je zravnal. »Prav nič, oče: jaz ostanem pri svojem.« »Dobro, vedi pa, da ne boš nikdar Brdar!« »Poj dem v svet, si kaj zaslužim.« »Res lep sin; zapustiš očeta, zapustiš mater, zapustiš zemljo in vse to zaradi ženske! Svet je širok: obilo sreče!« Ne da bi se obrnil, je stari Brdar počasi odkorakal proti domu. Zdelo se mu je, kot da ga hoče zemlja pritegniti k sebi. Kar razjokal bi se od same žalosti in jeze. Le koliko upov je gradil na sina! In vse to ni bilo nič drugega kot sanje. Pa če bi mu dovolil, da poroči Hanco? Saj dekle ni napačno. Ne, je bajtarska; sin ne sme užugati. Še rad se bo vrnil domov, ko ga bo življenje.malce zmikastilo. Kmalu za očetom je stopil v hišo Franc. Besede so padle, nazaj ni bilo mogoče. Le kako bi mogel sploh še živeti pod rodno streho? proste vseh obveznosti in imeti denar za luksus. Otroka spravijo v zavod ali otroški vrtec, nočejo imeti z njim sitnosti. Vidijo ga le po nekaj minut na dan ali pa še takrat ne. Pni tebi bo pa drugače. Zagotavljani ti, da ne pojdem več v nobeno poklicno delo. Raj še se odrečem vsem udobnostim, katere mislijo druge, da morajo biti, le da bom imela čas zate. Nikoli ne bomo imeli 'televizijskega aparata, zato ti bom pripovedovala pa najlepše pravljice, kar jih je. Ko pojdeš v šolo, ne boš imel okoli vratu obešenega ključa od stanovanja, da si, ko se vrneš, sam vzameš južino ali malico. Ko se vrneš iz šole, me boš vselej našel doma. Vedno bom imela čas zate, -da bom poslušala tvoje dogodke. Zapomnila si bom imena tvojih učiteljev in učiteljic. Vedno bom pri tebi, ko boš pisal šolske naloge, in vodila bom tvojo roko pri prvih a, be, ce. Vsako jutro te bom jaz oblačila in pripravila za šolo in vsak večer bom pri tebi, ko boš zaspal. Prvi očenaš boš slišal od mene, p redno še v cerkvi in v šoli. Kjer mati dela zunaj, da zadosti višjim zahtevam življenja, tam ostaja prav malo časa za otroka. Kjer vlada blagostanje, mora otrok sam v posteljo, sam se dolgočasiti po stanovanju. Ce se zbudi ponoči, ni matere zraven, ker mora na ples, h koncertu, v kino ipd. Nikamor ne pojdem, dokler ti ne dorasteš, in potem bova šla skupaj. Tudi ne bom nervozna, to mi boš stavil toliko vprašanj; skušala bom odgovoriti na vsako tvojo radovednost, saj me bom gnana ob določeni uri v urad, k frizerju ali šivilji. Ne bom tekala od enega izložbenega okna do drugega, da bi občudovala nove modele čevljev, torbic in dežnikov. Hočem biti samo tvoja mati. Skušala bom opraviti kar največ dela mogoče v času, kadar boš ti v šoli, da mi ostane več časa zate. S to obljubo nisem več v skrbeh, če boš rad pri nas. Ti boš, čeprav reven, vendar bogat o-trok, ker bom imela zate čas — čas in ljubezen.« Ko se je zivečer mladi mož vrnil z dela, je rekla žena, vsa srečna: »Naš otrok bo bogat, Ivan.« »Z mojo tedensko plačo?« »Bogastvo ni odvisno od denarja,« odvrne mlada žana in pove možu, kaj vse je obljubila prihodnjemu otroku. »Tudi jaz sam tako mislil. Ti moraš biti prosta za otroka! In ko bo enkrat tukaj, bom tudi jaz našel čas zanj — da bo dvakrat srečen!« \Jeocr v Tišina, tišina ... Od nje trepetam. Le skrivno šuštenje zdaj tu zdaj tam — nemir, bolečina ... In kot da stopila sem v božji hram, se mi duša sprostila je, Z Bogom spregovorila je. Krošnje dreves v temi so objete. Skoznje strmim: joj, saj na veje so zvezde pripete! Čudo, prelest! Mogla z roko bi do zvezd ... Ne morem naprej. Tu sredi dreves, pod obokom čarobnih vej čutim bližino nebes. Ljubka šorli »Mati, pripravite mi malo obleke in perila; grem po svetu.« Mati ga je pogledala pa že tako žalostno. Stran se je obrnila, da si obriše solze. " Sin je stopil naglo do nje. »Ne tako, mati! Jaz ne morem nazaj: besede so padle. Mati, bodite mirni; vse bo še dobro.« * * * Šel je, da pozdravi Hanco. Tako se je jokala in ga rotila, naj se vrne domov. Razum ji je tako svetoval, a srce je govorilo vse drugače. »Naj le gre v svet, moj France, naj le kaj zasluži, naj tudi s tem dokaže svojo ljubezen. Le kje so še drugi kmečki sinovi, ki gredo zaradi bajtarske neveste po svetu za zaslužkom?« Obljubil ji je, da ji bo pisal pogosto. Dobro leto so pisma prihajala še kar nekam redno; nato pa so popolnoma izostala. Kaj se je je le naveličal? Morda pa se je ponesrečil? Bogve, ali piše materi. Neko nedeljo se je popoldne odpravila na dobri dve uri oddaljeno Brdo. Njen korak je bil težak, a nikakor ni mogla več vzdržati v negotovosti. »Naj bo, kot bo,« si je mislila, »več kot s psom me ne bodo nagnali.« Brdarica je bila ravno v kuhinji; obstala je, ko jo je zagledala. »Brdarica, ali vam France kaj piše?« Na obrazu ji je brala odgovor. Iz izbe je stopil Brdar. Ni bil nič več tisti ponosni Brdar; bil je, kot da bi kdo rezal meso z njega. Ko pa je zagledal Hanco, se je zravnal. Oči so se mu zaiskrile. »Kaj iščeš tod, potepinka?« je siknil. »Pripravila si me ob sina, kaj ti to še ne zadošča?« Bližal se ji je grozeče in je skoraj zakričal: »Takoj od tod, da se ne spozabim!« Hanca se je umikala v vidni grozi. Spotaknila se je ob prag ter padla preko njega. Zabolelo jo je v kolenu, na glavi. S težavo se je dvignila; po licu ji je kapljala kri. Brez stokanja, tako tiho kot je prišla, je tudi odšla. Le s težavo se je vlekla. Ko je slednjič le prilezla do Marjanine hiše, se je zgrudila na posteljo. Huda mrzlica jo je mučila več dni, njeno življenje se je skoraj že povsem nagibalo proti koncu. Slednjič je le zmagala njena mladost. Od takrat so že pretekli meseci in meseci, a od Franca še ni bilo glasu. Brdarica je žalovala za njim; pravili so, da tudi Brdar. Proti Hanci pa po onem dogodku ni rekel več žal besede. Hanca je ostala par dni sama, ker je Marjana za praznike odšla k sorodnikom. Kam naj gre pa Hanca? Njene je požrlo daljno mesto, tu je imela le Marjano. Kdo gre proti hiši? Pismonoša! Da le bi ne bila kaka nesreča! Hitela mu je odpirat. »Saj bi ne bil prišel, Hanca,« ji je rekel, »v takem vremenu; pa sem si mislil, saj vendar nisi pes. Prav nocoj, na sveti večer sem ti prinesel pismo od tvojega Franca.« Star je že bil pismonoša, poln izkušenj. Le koliko dobrih in slabih novic je že prinesel v teku svojega dolgega službovanja! France je pisal, da se je na delu precej hudo ponesrečil, a k sreči se je vse še kar nekam dobro izteklo. Precej dolgo je visel med življenjem in smrtjo; slednjič pa je le za silo okreval. Za delo precej časa ne bo, pa saj mu rudnik izplača nekaj odpravnine. S tem, kar je prihranil, bo že za silo. Svetovali so mu domač zrak, kateri, vsaj tako so rekli, ga bo kaj kmalu spravil k moči. »Da je le živ!« je vzdihnila Hanca, »drugo bo že šlo.« Hvaležna je bila staremu pismonoši. Ta pa je pokašljaval, kot da bi bil v zadregi. »Moral bi tudi na Brdo,« je slednjič le izustil, »a si ne upam; ostal bi v snegu.« Hanca ga je pogledala ter rekla: »Kar meni dajte pismo!« »Hanca, kdo vendar poj de v takem vremenu na Brdo?« »Jaz!« Pismonoša je na široko razprl oči; mlado dekle da bi si upalo kaj takega! Ko se vreme vsaj za silo ublaži, že še, a v takem vremenu bi se reklo igrati se z življenjem. »Jaz!« je ponovila Hanca. »Kaj ni šel ravno zaradi mene France po svetu? Brdar je bil precej časa bolan; naj mu vsaj prinesem novico, da je njegov sin še živ.« Pismonoša jo je skušal pregovoriti, a zaman. »Začelo je zmrzovati,« je rekel. »Ako potegne veter le malo močneje, bodo zameti! Zaideš, utoneš v snegu. Najdejo te na pomlad, ako te prej ne ponese plaz v kako globel.« Da ga pomiri, mu je dejala, da počaka toliko, da se vreme vsaj malo ustali. V resnici pa je že sklenila, da poj de takoj na pot, pa tudi če bi jo to stalo življenje. Zaradi nje je šel France po svetu: njena dolžnost je torej, da prinese na Brdo njegove novice prav ona. Ko zvedo, da je živ, naj jo le vržejo v sneg; bo, kar bo. 'Zioij&nj.a črnskega ^ctcaoaiiaa Na bregu reke Niger leži Tom-buctu, proslulo zbirališče sužnjev. Od tam so se spuščale karavane sužnjev skozi Saharo, več ko 2000 km daleč v severno Afriko. V bližini Tombuctu stoji ribiška vasica Tundurma. Smo v letu 1877. Pri poglavarju služi uboga zamorka, ki ima osemletnega sina Atimana. Nanj je obrnil pozornost prekupčevavec s sužnji iz rodu Tuareg, ki je ponudil materi zanj določen znesek. Odbila je ponudbo in od tedaj fanta skrivala. Mož pa si ni dal miru in ga je končno našel skritega za kupom vreč. Mali Atiman ni nikoli več videl svojcev. Po cel mesec trajajočem potovanju je prišel v roke Arabca, ki ga je odpeljal v Me-tliti, v severni Sahari, kjer je bilo veliko tržišče s sužnji. Končno so dospeli v Metliti. Na poti so prestajali nečloveške muke. Žeja je bila neznosna a za vodo so imele še celo kamele prednost pred ubogimi sužnji. Od kupcev se izločita dva arabsko oblečena in govoreča človeka, ki pa nista trgovca. Misijonarja sta, ki sta med prvimi prodrla v ta pekel. Odkupiti skušata čim več sužnjev, zlasti še najmlajših. A denar jima je pošel in ko prideta do Atimana ponudita zanj žepno uro. Kupčija je takoj sklenjena in misijonarja odpeljeta dečka skupno z drugimi v Alžir. V Kartageni začne z učenjem, pozneje ga pošljejo na Malto študirat medicino. Sedem let kasneje diplomira in je tudi krščen na ime Hadrijan. Pred seboj ima že visok cilj. Julija 1888 odpotuje skupno z misijonarji v Tanganjiko. Osrčje Afrike je bilo takrat še nepoznano. Zloglasna »steza sužnjev«, ki je te- kla od jezera Tanganjika do Indijskega oceana je bila dobesedno posuta s človeškimi kostmi. V marcu 1889 je po hudih večmesečnih naporih karavana prispela na breg Tanganjike. Slamnata koča mu postane zdravniška ordinacija, druge koče naokoli pa bolnica. Tedaj se vname srdit, dasi podtalen boj med mogočnimi čarovniki, ki so praktično absolutni gospodarji domačinov in črnskim zdravnikom. Silno počasi, a zanesljivo prodira sloves o njegovih zmožnostih in premaga moč lažnivih čarovnikov. Vse, kar je najhujših izmed tropskih bolezni, vsa najstrašnejša telesna in duševna beda se razgrinjajo pred očmi tega človeka, ki kot edini zdravnik na tem brezkončnem ozemlju neumorno, nesebično in junaško pomaga vsakemu po svojih močeh. Nikdar ne išče priznanja in hvaležnosti. Misijonar je z dušo in telesom, ki se zaveda, da je duša še bolj potrebna pomoči nego izmučeno telo. Povsod si ga lahko videl, oprtanega z majhno prenosno lekarno, vsakomur na razpolago. Pleme Uabende je sovražilo prebivavce Karema, ki so bili zvečine po misijonarjih osvobojeni ljudje. Misijonarji in tudi dr. Atiman so se naselili v Ka-remi, kar je pripravilo napetost do viška. Da bi pomiril duhove je Atiman zasnubil hčerko kralja Uansariba in se z njo poročil. Koliko je moral prestati zaradi nje, je vedel samo on. Končno se mu je posrečilo, da jo je spreobrnil. Njun edini sin, ki je umrl pred nekaj leti, je bil eden izmed prvih tanganjiških duhovnikov, pater Jožef Atiman. Skoro 70 let je skromni in ponižni dr. Atiman neumorno deloval med svojimi črnci. Hodil je vedno revno oblečen in se ni zmenil za odlikovanja, ki so mu Nihče je ni videl, ko se je podala na pot. Že v dolini je bilo precej snega; koliko ga bo šele proti Brdu! Gazila je na celo; pismonoša je prišel le do Marjanine hiše; tam je bil konec vasice. Nekaj kilometrov dalje sta bili še dve hiši, kot nekaki osamljeni straži dolinskega sveta. Prispela je do pol podrtega mosta, ki je držal preko potoka. Ni bil speljan vodoravno, kot bi hotel pokazati ljudem, da od tam drži pot le v hrib. Ali naj se vrne? Ne, prav res ne. Odločno se je napotila preko mosta ter se začela vzpenjati v klanec. Le kje je še Brdo! Morala bo varčevati z močmi; res težka pot jo še čaka. Pot je bila sicer precej široka, a prav na debelo zasuta s snegom. Malo višje se je vlekla dober kilometer skoraj povsem vodoravno: zgoraj gozd, spodaj prepadi. Ako bi se ji zdrsnilo, bi jo do pomladi nihče ne našel. Počasi bi se utrudila, bi slednjič zaspala. Pravijo, da smrt v snegu ni prav nič grozna. Človek najprej zaspi, nato zasanja ... Bila bi srečna gospodinja na Brdu . .. Sam stan Brdar bi se ji smehljal in bi si mislil: »Hanca je prav zares ko nalašč za našo hišo.« Nehote se je nasmehnila. Plahuta snega je padla z veje. Stresla se je; to jo je predramilo. Le kako jo sprejmejo? Ali sploh pride do Brda? Pogledala je preko grape. Kazalo je, da na hribu pričenja vleči veter: mokasti sneg je vršal preko grebena. Ako veter potegne še nižje, to bodo zameti. Grebene pomete do golega, globeli zasuje. Pod snegom bo izginil sleherni znak ceste, kaj šele steze; pokrajina bo povsem spremenjena. Še nekaj korakov, pa bo v dolinici, kjer je pred leti plaz odnesel mladeniča. Kdo je trdil, da se je na tej samoti srečal celo z volkom. Lezla je dalje. Čakala jo je še najtežja, najna-pornejša pot. Morala je preko potočka, mimo nagrmadenih hlodov; od tu naprej je držal le bolj zasilen kolovoz. Spet je lezla navzgor, sneg je kar vidno rastel. Pritisnil je veter. Sneg je pršil vedno huje. Kaj kmalu je bil kolovoz na nekaterih mestih povsem zasut. Skušala je preko, a se je tako pogrez-nila v sneg, da se je le s težavo izvlekla nazaj. Nato je lezla navzgor, na slepo, po grmovju: malo višje bi morala biti steza. Veje so jo potiskale navzdol. Praskale so jo po obrazu, po rokah. Ugrela se je. Prilezla je na jaso. Kje je steza? Menda bolj na desno. Le zakaj ni ostala v dolini? Ako ne najde steze, je izgubljena. Kdo jo reši iz zagate? Noč se že pogreza na planjavo, a ona je sama v snegu. Tu ni steze. Le kam je zašla? Bolje bo, da se spusti nižje, do kolovoza, morda naprej ne bo več žametov. Spuščala se je navzdol. Zmanjkala so ji tla. Zletela je nekaj metrov nižje. K sreči je priletela na mehko. Skušala se je povzpeti, a zaman. Prijela je za močno vejo ter se spustila še nižje. Misli so ji nekam otopele. Le da bi dosegla kolovoz, si je želela. Slednjič se ji je zazdelo, da je prišla na bolj položen svet. Vlekla se je dalje, se borila z vejevjem, z utrujenostjo, s snegom. Če bi jo videl Brdar, bi ji le prihitel na pomoč, čeprav jo sovraži. Že ure se je borila z vejevjem, s snegom: ob lepem vremenu bi bila že davno na Brdu. Dospela je na jaso. Kje je steza? Kraj se ji je zdel popolnoma tuj. Napotila se je navzgor. K sreči je veter pojenjal. Preko kolena se je, na gotovih mestih, pogrezala v sneg. Kaj bi bilo, ako bi se malo odpočila? Tako je trudna. Pravijo, da se človek, potem ko se usede v sneg, tako dobro počuti, da sploh več ne vstane: tako sede zaspi za vedno. Kaj bi ne bilo morda še najbolje tako? Ko bi jo našli, bi našli tudi pismo. Brdar bi vseeno izvedel, da je njegov sin še živ. In tudi, da mu je prav ona skušala prinesti to novico. Morda bi bil celo zadovoljen. Franc bi bil tako za vedno rešen bajtarske neveste. Po izkušnjah v svetu bi si tedaj z mirnim srcem izbral kako bogato. In ostal bi mož beseda. Grenko se je nasmihala Hanca, kaj kmalu bi podlegla. »Proč, skušnjavec!« je siknila. »Živeti hočem: za sebe, za Franca!« S silo se je pognala dalje. Kam? Dalje, v sneg, proti življenju! Borila se bo prav do konca; ako podleže, podleže v zavesti, da več prav res niso zmogle njene sile, njene moči. Ko so bile te skoraj prav pri koncu, se je v poltemi nekaj dvignilo pred njo: stena, a pod njo votlina. V obupano srce se je vlil nov pogum. »Saj sem blizu Brda!« je vzkliknila. »Kraj se mi je zdel čisto neznan. Le ti stena si mi razodela, kje sem. Tu okoli sva s Francem grabila seno, tu sva si obljubila ljubezen. Še malo navzgor, le četrt jih — neiskana — podelili: častno legijo, dve papeški odlikovanji in še »Welkome Medal« — prav kot dr. Schweitzer. Ko so mu na starost odpovedale moči, se je tiho umaknil s pozorišča. Le še za molitev in žrtve je živel. Umrl je 24. aprila 1956, skromen in ubog kot je živel. Zdi se, da ga Cerkev namerava proglasiti za svetnika. MIRKO MAZORA K /" Kapljica na prazni veji, ki štrli v megleni dim. Sonce, daj, prodri, se mi nasmeji, da bom biser, preden izhlapim. MIRKO MAZORA V pomlad Sedaj je najlepše: Pomlad je na tem, da bo vsem ljudem trosila svoj čar. Ko tod zablesti, bo vse oživelo, vse — tudi spomini na srečne že dni. In iz rane spet žive na cvetke vonjive v gaju samotnem bo kanila kri. MIRKO MAZORA V božji Luči Polno skrivnosti je vse, svet in ljudje. Vprašujem se molče: Kako, zakaj? Brez odgovora vprašaj! Ko v noč se zlije mrak in sanja se zaključi, vse bom videl v jasni Luči. prsli domače Vržen cvet je v daljni svet, tja prek morja valov. Vrč steklen, krhak, voden je mrzli dom njegov. Čisto sam! In kod? In kam? Mu ceste ni nobene. V to vodo naj kot v zemljo koren požene?! Ni prsti, domače ni! ... Zahrepeni domov. K mamici prežalostni! Pod ljubi, rodni krov! S. G. ure še, morda pol, morda še kaj več v takem vremenu, pa bom na Brdu.« Zavila je na levo, pod steno, preko senožeti. Vlekla se je dalje. Po hudem naporu je slednjič le prilezla na Brdo. Zgrudila se je poleg vrat, zadela vanje. Brdarica je rekla možu : »Kaj se ti ne zdi, da je zaropotalo po vratih?« »Kaj se ti blede? Kdo bo v takem vremenu lazil okoli? Še pes se rad drži doma, kaj šele človek. Kdor gre ob takem vremenu na pot, se igra z življenjem.« Hanca je skoraj zasanjala. Tako prijetno je v snegu! Le zakaj bi še silila k ljudem, ki je ne marajo? Kaj ne bo morda jutri Brdar še bolj robantil, kot pa če bi jo videl živo? Vsa fara bo govorila, da jo je prav on vrgel preko praga, da je bil prav on kriv njene smrti. Bo že bolje, da potrka ter ostane v hiši do jutra, kot pa da bi imel opravka z njo še ko bo mrtva. Spet je poropotala po vratih. Brdarica je pogledala moža. »Nocoj je svet večer,« je rekla, »da le ni spomin !« Ponovno je zaropotalo, a sedaj pa prav nalahko. Oba sta se stresla. »Jaz le pogledam,« je rekla žena, »naj bo, kar bo.« Stopila je v vežo ter prav počasi odprla vrata. Ženska postava je sedela sključena v snegu. Šepnila je: »Imam pismo od Franca!« »Naprej, za božjo voljo, na gorko !« je vzkliknila gospodinja. Postava je omahnila preko praga in se sesedla na pod. »Sem Hanca! Nocoj si ne upam nazaj; pustite me tu do jutra!« Brdarico so zalile solze. »Še psa bi ne pognali preko praga, pa bi tebe!« S strahom je pogledala proti možu, ki je vstal od mize ter z naglim korakom stopil do dekleta, ga dvignil s tal ter bolj nesel ko pa peljal v izbo. Iz stisnjenega grla je spravil le: »Saj je naša Hanca!« Prinesla mu je vest o sinu, prinesla mu je življenje. anka Istra je navdihnila vsakega slovenskega umetnika, ki ga je življenje zaneslo tja. Ivan Cankar jo je doživei po svoje; drugače jo je videl Ivan Pregelj in Alojz Gradnik je svoje močne vtise izrazil spet čisto osebno. Vsi so čutili posebni čar te trpke zemlje in usodo njenih ljudi, ki jim priroda in družba nikoli nista bili naklonjeni. Kazalo pa je, da je sto- in stoletni kulturni mrak izsušil njene življenjske sokove, da iz nje ne more pognati nobena lepa cvetka poezije, da je umetniško nerodovitna in gluha. To črnogledo mnenje o »tužni« Istri je korenito ovrgla pesniška zbirka »Šavrinske pesmi« (Koper, 1962). Izdal jo je Alojz Kocjančič, duhovnik, doma iz šavrinske ali slovenske Istre. Sedaj pase duše na Koprščini. Te pesmi zaslužijo, da z njimi seznanimo širšo slovensko javnost. Kocjančič je povezan tudi z Gorico, saj je v Gorici študiral gimnazijo v nadškofijskem malem semenišču in potem bogoslovje. Pesmi je skladal že v dijaških letih; pozneje je marsikatero objavil. Zapletena pesniška narava ni. V njegovi poeziji se glasita predvsem dve struni. Prva brni iz dna srca, globoko iz podzavesti; to je tista skrivnostna, topla in še ne do konca dognana navezanost vsakega zdravega človeka na domačo grudo, pa naj bo še tako revna in pusta. Že geslo šavrinskih pesmi izzveni v to neuničljivo ljubezen do domače zemlje: Kar sem, si, Istra, ti mi dala, pečat isd vžgala za vse dni, zato se vsaka pesem meja ob tvojih strunah uglasi. Domača zemlja je ustvarjala v njem resnično pesniško občutje, ki se mu je kar samo od sebe prelivalo v zvočne verze: Trdne istrske so skale, so stoletjem kljubovale: tudi mi. Še naš rod živi in poje, ni izdal besede svoje, ne krvi. Za izraz svojega vročega čustva in toplih misli ob istrskih motivih je mnogokrat porabil sonet, to lepo med najlepšimi pesniškimi oblikami, ki se mu je zdela primerna za tak vzvišeni predmet. »Čar pojočega soneta,« pravi sam. Drugi vir Kocjančičeve poezije je versko doživetje, zaupanje v Boga in pogovor z njim. V tem je mistik in asket. Iz njegovih pesmi slišiš pritajen šepet, prošnjo samotarja, ki išče jasnosti, luči, resnice in poti. Z zgovornim žarom zre oko, sorodne luči sebi išče, odpri mi svoje zavetišče, v samoti je tako tesno ... Končno ga prevzame popolno zaupanje v Boga: Moj dobri Bog, odvzemi vse, kar ljubi in želi srce. Po tem spoznanju pa .. .iz noči že pluje v dan in iz viharjev v tih pristan samotna barka moja. Kocjančič je rojen pesnik; nima pa iiterarno-revolucionarnih teženj. Prisluškuje tajni govorici svoje zemlje in njenih ljudi in potiho pripeva njihovemu življenju. V blagoslovljenih trenutkih prave inspiracije se mu jezik sprosti v blagoglasne verze in zvočne rime. V letopisih istrske kulturne zgodovine bo na častnem mestu zapisano tudi njegovo ime. Dvajset let je minilo, kar je ugasnilo življenje največjega ustvarjavca slovenske upodabljajoče u-metnosti, akademika Riharda Jakopiča. Bili so takrat najtežji dnevi druge svetovne vojne, ko ga je 21. aprila 1943 odtrgala smrt od plodovitega in bogatega umetniškega udejstvovanja. Smrtne ostanke je spremljala Ljubljana prav na veliki petek na pokopališče k Sv. Križu. Rihard Jakopič se je rodil 12. aprila 1869 v Ljubljani. Po končani osnovni šoli na Grabnu in ljubljanski realki se je po uspešnem sprejemnem izpitu odločil za umetnostni študij ter se vpisal na dunajsko akademijo. Toda že leta 1889 se je preselil v Monakovo in prišel v stik s slovenskima slikarjema Veselom in Ažbetom in vstopil v Ažbetovo zasebno slikarsko šolo, ki se je tedaj ustanovila v Monako-vem. Nekaj časa je delal tudi pri profesorju Rauppu, toda spoznal je, da mora vsak umetnik govoriti po svoje, ako hoče v življenju kaj doseči. Čutil je, da je njegovo slikarsko udejstvovanje in življenje trdno povezano z domovino. Leta 1890 se je vrnil v Ljubljano in tu z majhnimi presledki živel, delal in snoval prav do svoje smrti. Z idejnimi prijatelji Groharjem, Sternenom, Jamo in Veselom se je dobro zavedal, da morajo računati samo na lastne sile in da nimajo kje iskati pomoči. Kot oznanjevavci nove umetnosti so s svojimi deli naleteli na velik odpor in na nerazumevanje pri občinstvu, ki jim ni moglo slediti. Toda Jakopič se je svojega poslanstva zavedal in tako neustrašeno nadaljeval in ostal svojemu programu zvest do konca. Veliko se je trudil pri organizaciji Prve slovenske umetniške razstave 1. 1900 v Ljubljani. Vedel je, da le z razstavami pride ljudstvo v stik z umetnostjo in tako do razumevanja iste. Sodeloval je pri 2. slovenski umetniški razstavi, kateri so potem sledile razstave v Beogradu, Londonu, Varšavi, Rimu in Sofiji. Polagoma je njegovo delo prišlo do priznanja in odobravanja. Po velikem nasprotovanju je prišel tudi do visokega odlikovanja, ko je malo pred izbruhom druge svetovne vojne postal član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Lahko rečemo, da je slovenska moderna umetnost zaživela po zaslugi Jakopičevega dela. Kakor sta Ivan Cankar in Oton Zupančič izoblikovala slovensko besedo, tako je Jakopič izoblikoval našo umetnost v podobi. Umetnostni kritik dr. Šijanec je o njem napisal: »Odkril je svet v barvah in naslikal zemljo in človeka v soncu, ki je žarelo in gorelo kot še nikoli preje.« Umetnostni zgodovinar dr. Izidor Cankar je v Obiskih (1911) takole opisal Jakopičevo osebnost: RIHARD JAKOPIČ Tečer (Spomini na Hrvaško Zagorje) In zopet je en dan pri kraju. Sonce je zašlo in ropotanje strojev je ponehalo. Uj, juj, juj, juj — juj — skozi večerno ozar-je se razlega zategnjeno jokavo tulenje sirene. Delavci in delavke hite iz tovarn glasno klepetaj e in smeje se na svoje kmečke domove. Leno se pomikajo po cesti s koruzo naloženi vozovi in živina se vrača nasičena s paše. Kmalu pade mrak na izmučeni svet. Kmalu izginejo poslednji sledovi večnega borenja za vsakdanji kruh. In usmiljeni Bog nam bo zatisnil utrujene trepalnice in zbrisal vse temne misli iz nas. Glej tja doli! — že se vzdigu-jejo blede meglice iz barja in blodijo rahlo kakor sanje po dolinici. Tja doli zahajam najrajši. Tam doli je tako tiho in samotno. Ob večernih urah, ko boža topel veter mokro gladino in šepeče trstje v vodi, ko trepetajo sivi topoli ob bregovih in regij a jo žabe — takrat je najlepše. Tja doli me vleče vsak večer. Ob robu starega grajskega parka gre moja pot skozi široko, gosto zaraščeno alejo iz stoletnih gabrov, potem doli po klancu mimo samotnih jagnedi. Kakor hrepeneči vzdihi se stegujejo temno proti jasnemu nebu. To so orjaška znamenja teh krajev. Povsod jih vidiš daleč naokoli: ob cestah, po bregovih stoje resno kakor straže Matije Gubca. Ozek jarek vodi nato k bajar-jem in se steka vanj. In tukaj sem. Suhljata kmetica z majhnim dečkom ob strani žene kra- vo čez kamnit mostiček: »Hvaljen Jezus Marija!« — »Hvaljen Jezus Marija!« Nocoj je bajno lep večer. Zarja je skoraj že obledela in mrak pada na tihi svet. Od daleč čujem tiho, zaljubljeno petje deklet. Po travnikih se oglašajo cvrčki. Zatopljen v blaženo harmonijo stopam počasi proti ba-jarju. Cof — čof — čof. Oh, žabice! Ali sem vas zmotil? Ne zamerite mi! Tudi jaz bi rad tule malo z vami posedel in se počil in se pogreznil v neskončno pozabnost. Noč prihaja, megle se vlačijo po travnikih in hribovih. Zadnji sledovi zarje so izginili. Kakor v pepelnat pajčolan je zagrnjen ves svet. Le na vzhodu se rožnato svetlika, lahko, komaj vidno. In čim temnejša postaja noč, tem razločne je sveti čarobni žar in glej — glej — skozi rožnate megle posije skrivnostno rdeča luna. »Zakaj preko masivne plošče njegovega čela ni šla skrb v vitki, elegantni črti, temveč s silo hudournika, ki svojo pot razjeda in grize in rije skozi mehko prst in trdo skalo. Resno je to čelo in težko z zastrtimi slutnjami kakor oblak, o katerem kmet ne ve, kaj nosi nad zorečo njivo. Toda oči pod čelom so tihozadovoljne in se pri topli besedi smehljajo. Če si še predstavite zelo močne črne lase, ki padajo preko temena, le redko prepletene z belino, in ravno tako brado ter nagel, a težko, trdo in enakomerno zastavljeni korak, vidite Riharda Jakopiča takega, kakršen je.« Mojstrsko nam je prikazal pokojnega Jakopiča pesnik Alojz Gradnik v pesmi »Bog in umetnik«. Upodobil je življenje umetnika na dolgi življenjski poti. Pri rojstvu se je že glasil božji ukaz: »Samo trpeč boš našel moj obraz in samo v dvomih mojo tajno sled.« Šel je umetnik skozi dvome, trpljenje in razočaranja, skozi padce in dvige do končne vrnitve k pravemu in najvišjemu spoznanju, k Bogu: »In padel sem na zemljo in ihtel od radosti brezumne in jecljal: "O Bog, moj Bog!" in sem tedaj spoznal, da ti si moj in jaz sem tvoj odmev.« R. Jakopič: Križanska cerkev MARTIN JEVNIKAR Sto let Jurčičevega JURIJA KOZJAKA Pred sto leti je celovška Mohorjeva družba razpisala nagrado »100 goldinarjev za najboljšo izvirno pripovedko, kateri bodi predmet vzet, če le mogoče, iz domačega življenja slovenskega naroda«. Jurčič se je dela lotil in ga dokončal do februarja 1864, ko je bil v sedmi gimnaziji. Mesec dni pozneje je že dobil nagrado in premagal starejšega Frana Erjavca, ki je tekmoval s povestjo Hudo brezno. Julija 1864 je povest izšla in se hitro tako prikupila ljudstvu, da so jo morali dvakrat natisniti, obakrat po 2500 izvodov, kar je bilo za takratne razmere, ko je imela Mohorjeva družba 2173 udov, izreden uspeh. O povesti, ki pripoveduje o turških napadih na slovenske kraje in o dečku, ki ga je stric prodal ciganom, ti pa Turkom, da so ga napravili za janičarja, ni treba govoriti, ker jo pozna vsak otrok. Berejo jo že v osnovni šoli, zato lahko rečemo, da je postala narodova last. Do sedaj so jo že nad desetkrat ponatisnili. Jurij Kozjak pa je tudi najbolj znana slovenska povest v tujini. Za to se mora zahvaliti dr. Ferdinandu Koled-niku, ki je z njo hotel seznaniti tujce s slovenskim narodom in njegovo težko zgodovino. Čeprav povest ne spada med vrhove slovenskega leposlovja, vendar dobro opravlja svoj namen po svetu ; tujci knjigo berejo, kar kažejo tudi ponatisi. Do danes je knjiga prevedena v 46 jezikov! In vse to po prizadevanju enega samega človeka, ki za to ni prejel nobene pomoči! Leta 1938 je izšel prvi Kolednikov prevod v francoščini, in ta je bil podlaga mnogim prevodom v druge jezike, saj le malokdo pozna slovenščino, da bi prevajal iz izvirnika. Kolednikov prevod pa je tako lep, da je dobil zanj zlato medaljo francoske akademije. Druga izdaja je izšla leta 1949 v Sherbrooke v Kanadi, tretja 1952 prav tam, četrta kot podlistek v časopisu Le Devoir v Montrealu (1949-50), peta pri založbi Mame & Fils v Parizu 1959, šesta v listu La liberté v Fribourgu v Švici 1960. Kolednikov hrvaški prevod je izšel leta 1944 v Zagrebu, italijanski 1947 in 1959 v Milanu, angleški 1953 v Montrealu v Kanadi, nemški 1957 v Regens-burgu in kot podlistek v dnevniku Va-terland v Luzernu v Švici 1961. Latinski prevod je izšel 1959 v Rimu, kitajski 1950 v Winnipegu v Kanadi, grški 1956 v Atenah, portugalski v Portu 1960 in poljski 1960 v Londonu. Tako je izšel Kozjak v desetih tujih jezikih v knjigah. Kot podlistek je izšel Kozjak v naslednjih jezikih: litvanski v časopisu Amerikos Lietuvis v Worcestru ZDA; vietnamski 1955 v časopisu Duon Song v Saigonu ; gradiščanski v tedniku Crikveni glasnik Gradišča v Železnem (Eisenstadt) v Avstriji 1957-58; češki v dnevnikih Katolik in Narod 1960 v Chicagu. V tisku so naslednji prevodi: španski, nizozemski, ruski in kinyarwanda (Ruanda Urundi). Rokopisi so pripravljeni že v naslednjih jezikih : srbski, albanski, makedon- ski, madžarski, dva abesinska (tigrin-ski in amarico), arabski, japonski, bolgarski, ukrajinski, armenski, bengalski, ciganski, malteški, hebrejski, madaga-skarski in danski — skupaj 17. V pripravi pa so še: sirijski, slovaški, esperanto, švedski, turški, lužiško -srbski, beloruski, norveški, romunski, retoromanski in dva indijska — torej 12. Težko je ugotoviti, kako sodi tuji svet o Kozjaku, ker kritike niso dostopne, vendar pa imamo nekaj izjav vidnejših kulturnih delavcev, ki so zanimive. Tajnik francoske akademije Georges Goyau je v uvodu v prvo francosko izdajo zapisal med drugim tudi naslednje : »Vsi ljubitelji zgodovine bodo prevzeti po tem dramatičnem romanu, ki ga tu podajamo. Vzljubili bodo živo prikazanega janičarja, po čigar čelu je tekla kri svetega krsta. Vsi se bodo radi mudili v premišljevanju podobe, v kateri pride do izraza vzhodna meja Evrope v času, ko sta bila krščanstvo in muslimanstvo zapletena v krvav spopad in v katerem je cistercijanski red nudil ljudem trojno pomoč z molitvijo, kolonizacijsko delavnostjo in oboroženo obrambo.« Poudarja tudi zgodovinski pomen dela, ki je tak, da ga morejo sprejeti bravci vseh dežel in vseh jezikov. Paul Claudel je pisal prevajavcu: »Z velikim zadovoljstvom in zanimanjem sem prebral roman Josipa Jurčiča. Poln je naivnosti, barvitosti, razgibanosti in zanimivosti ter bo gotovo dosegel uspeh pri mladini.« Pariški pomožni škof Roger Beaus-sart je dejal: »Čudovite usode, ki se opisujejo v tej povesti, so vzrok, da je iz nje nastal nenavaden avanturističen roman. Zato iskreno upam, da bo ta knjiga deležna širokega beročega občinstva.« Italijanski pisateljici Mariji D. Ca-pozzi se zdi povest neposredna in zato umetna za tistega, ki jo zna brati in uživati, kakor ljudsko slovstvo, ki je vedno živo sredi dobrega in preprostega naroda. Kitajski kardinal Thomas Tien je priporočil kitajski prevod svojim rojakom za zgled, kako so Slovenci stoletja branili svojo vero. Portugalski prevod je na kratko priporočil kardinal Fernando Centa. Važno je tudi to, da je napisal Ko-lednik v vse prevode uvod o pisatelju Jurčiču in slovenskem narodu sploh. Na koncu pa je navadno dodal sestavek o stiškem cistercijanskem samostanu in njegovi vlogi med Slovenci. Brez dvoma zasluži Kolednik za svoje delo vse priznanje. Še na nekaj lahko opozorimo: skoraj vse tuje izdaje so neprimerno lepše kakor pa katera koli slovenska. Zlasti lepe so: nemška, francoska, angleška in portugalska. KRISTUSU Svetilnik na obali morski, mornarjem, nam vodilo, da veslo znali usmerjati bi in krmilo! Ali se postavljaš, ko vsak hip, utrip, neutrudno govoriš: »Jaz Pot sem vaša in vaš Dan?« Ne! Trpeče izgorevaš v izobilju ran! Ne zase, ne. Za nas, za žejne sreče kropiš s krvjo zemljo ljubeče, da jo spreminjaš nam v svetle jase. Trpiš, goriš zaman? Veslajmo bratje k Luči, v Pristan! Umirimo se v valov ju skelečih ran! S. G. MARTIN JEVNIKAR Pogled nazaj Janez Svetokriški (250-letnica smrti) Janez Svetokriški je najboljši pisatelj katoliške verske obnove in oče slovenskega cerkvenega govorništva. Rodil se je v Sv. Križu pri Vipavi leta 1647 kot Tobija Lionelli. Oče mu je bil beneški Italijan, mati Slovenka, zato je že od mladosti poznal oba jezika. Stiki s kapucini, ki so imeli v vasi samostan, so ga nagnili, da je s 17 leti vstopil v njihov red in po posvetitvi postal pridigar štajerske kapucinske province, ki je zajemala samostane po Štajerskem, Kranjskem, Primorskem in Hrvaškem. Leta 1679 je postal gvar-dijan in vodil samostane v Trstu, potem v Sv. Križu, Ljubljani, spet v Trstu, Novem mestu in v Gorici, kjer je umrl leta 1714. Svetokriški je že zgodaj zaslovel kot spreten govornik in ljudje so ga tako radi poslušali, da so bile vse cerkve premajhne; zato je navadno pridigoval na prostem. Ko so duhovniki zvedeli za njegove uspehe, so ga prosili, naj jim pridige posodi ali da natisniti. Svetokriški se je odločil za tisk in izdal med 1691 in 1707 pet debelih zvezkov pridig pod skupnim naslovom Sacrum promp-tuarium (Sveti priročnik); obsega 2900 strani in 233 pridig. Prva dva zvezka sta izšla v Benetkah, ostali trije v Ljubljani. V njih so pridige za nedelje in praznike (I. in II. zvezek), za praznike (III.), za razne priložnosti in so najzanimivejše (IV.) in spet za vse nedelje (V.). Vse pridige so lepo zgrajene iz uvoda, jedra in zaključka, tema pa je skoraj vedno navedek iz svetega pisma v latinščini in slovenščini. Že v uvodu je pritegnil poslušavce s kakim izrednim primerom iz zgodovine, poganske mitologije, iz astrologije itd. V priložnostnih pridigah pa se je pogosto poslužil pri- merov iz tedanjega življenja, zato so njegove pridige tudi kulturno-politično zanimive. V jedru so številni primeri iz sv. pisma in cerkvenih očetov, ki dokazujejo glavno misel pridige, nato pa sledijo najrazličnejši zgledi in zgodbe, resni in šaljivi, dostikrat brez prave povezave. Ta del je zelo obširen in nekatere pridige so dolge po 20 in še več strani. V zaključku je na kratko posnel glavne misli pridige. Iz pridig je vide,ti, da je bil Svetokriški zelo izobražen mož. Temeljito je poznal sv. pismo in cerkvene očete, nič manj pa tudi staro klasično literaturo in italijanske baročne pridigarje. Vendar pa so njegove pridige izvirne in mu ni mogoče dokazati, da bi posnemal tega ali onega svetovnega pridigarja. Svoje govore je sestavljal po načinu tedanje frančiškanske pridige in pobiral gradivo od vsepovsod, celotna sestava govorov pa je popolnoma izvirna. In tako nam njegove pridige razkrivajo duha tiste vedre katoliške dobe, ko so verski in drugi boji utihnili in se je ljudstvo zbiralo po romarskih krajih in ob raznih cerkvenih slavnostih in poslušalo slikovito besedo imenitnih pridigarjev. Pridige Svetokriškega so zgrajene z vsemi govorniškimi pripomočki, kakor so številne primere, vzkliki, podvojitve, govorniška vprašanja, besedne igre, pregovori, dvogovori in v knjigi celo režijske opombe za pridigarjeve kretnje. Slog je preobložen, natrpan, okrašen in razgiban. Zaradi vsega tega je Sveti priročnik prva slovenska baročna knjiga. Jezik je domač, ljudski, ker se je držal načela: Pisati je treba tako, da bo razumel ves narod, govoriti pa tako, kakor govori ljudstvo v tistem kraju. Zato je v njegovem jeziku polno nemških izposojenk, ki jih je našel med ljudmi; pomanjkljivosti svojega jezika se je sam zavedal, ko je izjavil, da so drugi pisatelji imeli »veliku lepši slo- venski jezik, kakor je moj vipavski«. Šlo mu je samo za to, da bi ga ljudje razumeli, pridigarjem pa je prepuščal, da lahko vsakdo »po navadi svoje dežele bo govoril«. Pridige Janeza Svetokriškega presegajo okvir navadnih pridig, ker so v primeri z našo nabožno literaturo tistega časa najbolj izvirno, najbolj domače in zato tudi najbolj zanimivo delo. Oroslav Caf (150-letnica rojstva) Oroslav Caf spada v dolgo vrsto slovenskih jezikoslovcev, ki so si pridobili svetovni ugled in ponesli slavo slovenskega imena in jezika po Evropi. Caf se je rodil leta 1814 na Rečici pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Leta 1838 je postal duhovnik in služboval v Gradcu, Lebringu, Framu, od 1859 do 1860 je bil v mariborskem bogoslovju profesor pastoralke in semeniški podravnatelj, nato bénéficiât v Ptuju, kjer je 1874 umrl. Caf se je že v gimnaziji naučil slovanskih jezikov, v bogoslovju semit-skih, v Framu pa se je začel učiti indo-evropsko jezikoslovje ter se naučU vseh indoevropskih jezikov, od stare indij-ščine do keltščine. Poleg vednega učenja jezikov je pridno zbiral gradivo za slovenski slovar in slovnico. Izpisal je besede iz vseh slovenskih tiskov do 1848 in deloma tudi iz rokopisov, zbiral dialektološko gradivo, zlasti iz prek-murščine in režij anščine in tako v glavnem izdelal slovar do 1. 1846. Vendar pa slovar ni izšel, ker je bil avtor premalo odločen, Miklošičevo ponudbo za pomoč pa je odklonil. Njegovo bogato gradivo je pozneje uporabil Pleteršnik v znanem Slovensko-nemškem slovarju. Prav tako ni izšla njegova slovnica. Poleg tega je Caf objavil celo vrsto člankov in razprav v tedanjih slovenskih časopisih o najrazličnejših vprašanjih, jezikovnih in verskih. Zanimivo je, da je prišel Caf po svojih študijih sam do prepričanja, da sv. Ciril in Metod nista pisala v panonskem narečju, kakor sta trdila Kopitar in Miklošič, ampak v bolgarskem narečju; danes je znano, da sta pisala v makedonskem narečju. Sodeloval je tudi v različnih tujih znanstvenih revijah, kar mu je prineslo tak ugled, da so ga baje hoteli imeti za profesorja na univerzi v Pragi in Petrogradu za indoevropsko jezikoslovje. Kot človek je bil Caf blagega, mirnega, tihega in celo boječega značaja, silno pa je bil delaven za svojo znanost in za ljudstvo. Tako je pomagal v Framu ustanoviti občinsko bolnišnico, šolo, novo cerkev, drevesnico in župno knjižnico. Prevelika nadarjenost in delavnost sta povzročili, da se mu je na koncu življenja omračil um. Matevž Ravnikar - Poženčan (100-letnica smrti) Matevž Ravnikar se je rodil 1. 1802 v Poženku pri Cerkljah na Gorenjskem, zato se je podpisoval Poženčan. Po poklicu je bil duhovnik in je služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Predosljah, kjer je 1864 umrl. Ravnikar je bil pesnik in zbiravec narodnih pesmi. Kot pesnik je bil naj-zvestejši in najboljši Vodnikov učenec, v semenišču pa sta nanj vplivala še Metelko in Jakob Zupan. Pesmi je začel zlagati v semenišču, vendar pa pozneje ni sodeloval v Kranjski Čbelici, morda zaradi tega, ker je bil pristaš nove abecede metelčice, proti kateri je bila Čbe- lica. Svoje pesmi je začel leta 1838 prepisovati v poseben zvezek, ki mu je dal naslov Pesmi iz samote. Vsega skupaj je v tem zvezku 65 pesmi. Poleg tega pa je imel še zvezek z naslovom Više pesmi in poljudne popevke, I. del; v njem je bilo 62 pesmi v metelčici. Objavljati je začel svoje pesmi v Novicah, katerim je ostal zvest do smrti. Najbrž je dal uredniku Bleiweisu kar zvezek Pesmi iz samote in še Pesmi iz Veršac-kega, iz katerih je potem urednik sam izbiral pesmi in jih priobčeval. V vseh teh pesmih se kaže Poženčan kot rodoljub starega kova, ki se opira na nekdanje šege in navade, predvsem pa razodeva ljubezen do domače zemlje in skrb za njeno čast. V vzgojnih pesmih se bori proti ljudskim slabostim, proti pijančevanju in razuzdanosti. V osebnih pesmih je kazal mehko srce, vdanost v samoto, romantično otožnost in občutek minljivosti. Najpomembnejše Ravnikarjevo delo pa je bilo zbiranje narodnih pesmi. K temu ga je spodbudil Metelko, posredno pa tudi Čeh Čelakovski. Že v Železnikih (1826-28) je zapisal pet pesmi, izmed katerih sta najpomenbnejši: Kralj Matjaž in Alenčica Gregčeva sestra. Nato jih je nabiral povsod, kjer je služboval. Leta 1837 jih je imel 32, upal pa je na kakih 50. Njegove zapiske je prvi uporabil Stanko Vraz v Narodnih pesmih ilirskih, odlično pa je sodeloval tudi pri Korytkovih Slovenskih pesmih kranjskega naroda. Po njegovi lastni izjavi je v Korytkovi zbirki nad polovico njegovih zapisov, nekateri zvezki pa so povečini njegovi. V obširni Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi je nad 90 pesmi prispeval Ravnikar. Poleg pesmi je Ravnikar zbiral tudi splošno narodno blago. Bil je prvi, ki je zapisoval slovenske pravljice in pripovedke. Ukvarjal se je tudi s staro zgodovino in jezikoslovjem. V zgodovini je bil samouk in romantik, zato ga je želja, da bi svoj narod proslavil, večkrat zanesla v nekritičnost. Enako se mu je godilo v jezikoslovju, kjer se je zavzemal, naj bi si Slovenci izposo- jali tujke pri slovanskih narodih namesto pri drugih. Razen na teh poljih se je poskusil še v pripovedni prozi in napisal vzgojno povest Martinez iz Pod-loma (Drobtinice 1847) ter priliki Ja-kec Osredka in Očalar (Drobtinice 1848). Matevž Ravnikar je bil vsestransko delaven človek in je svoje rojake poučeval in spodbujal. Iz vseh njegovih spisov odseva veliko domoljubje. O tem je takole zapisal: »Hrepenite po rodoljubji! Rodoljubje pa v tem obstoji, da čislamo svoj materinski jezik, da znašamo iz mnogih virov domačo dogodivščino, da spoštujemo za našo domovino zaslužne sprednike in verstni-ke; da si prizadevamo le-te tudi posnemati; da se tudi učeno po domače pomenimo, da vse učenosti in umetnosti svoji domovini in slavenskemu duhu primerjamo ...« Te besede so veljavne še danes. Josip Kostanjevec (100-letnica rojstva) Josip Kostanjevec ni bil velik pripovednik, ker pa je precej pisal tudi za Mohorjevo družbo, je morda prav, da se ga spomnimo ob stoletnici roj- stva. Rodil se je namreč pred sto leti v Vipavi, štiri razrede gimnazije je dovršil v Gorici, učiteljišče pa v Kopru (1884). Nato je učiteljeval na Ubelj- skem, v Trnovem, na Colu, v Premu, Litiji in Ljubljani. Umrl je leta 1934. Kostanjevec se je oglasil z učiteljišča s pesmimi, ki sta jih priobčevala Ljubljanski zvon in Slovan, vendar ni dosegel v njih nobene višine, ker je gojil formalistično epigonsko liriko. Najbrž je tudi sam spoznal svojo nemoč, zato se je ves posvetil pripovedništvu. Sodeloval je v najrazličnejših časopisih, revijah in založbah s črticami, novelami, povestmi in romani. Učil se je pri več slovenskih pripovednikih: po Janku Kersniku je zajemal snov iz kmečkih in podeželjskih izobraženih krogov in malomeščanstva, Govekar mu je dal naturalistično izbiro erotičnih in kočljivih prizorov in prepričanje, da slovenska družba ni nič manj pokvarjena kakor drugod po svetu, Me-ško in Cankar pa sta vplivala na njegovo novelistiko. Važnejša romana sta Gojko Knafeljc in Kotanjska elita — oba naturalistična in psihološko slabo izpeljana. Za Mohorjevo družbo pa je pisal popolnoma drugače: vzgojno, ganljivo in v stari pripovedni tehniki. Ko so ljudje prebirali njegove knjige, so jokali, tako so jih ganile zgodbe o dobrih in poštenih ljudeh, ki jih preganjajo hudobni, ki morajo trpeti v ječi, nazadnje pa le pride resnica na dan, dobri so poplačani, hudobni pa morajo na njihovo mesto v ječo. Najznačilnejša Kostanjevčeva povest v tem duhu je Življenja trnjeva pot (1907). Anton Hribar - Korinjski (100-letnica rojstva) Kakor Kostanjevec, je tudi Hribar veliko sodeloval pri Mohorjevi družbi, za katero je zložil nešteto lirskih in epskih pesmi. Največ jih je izšlo v Slovenskih baladah in romancah, ki jih je izdala Mohorjeva družba, a tudi skoraj noben koledar včasih ni bil brez njih. Hribar se je rodil leta 1864 v Malem Korinju nad Krko in bil nazadnje župnik v Zalem logu nad Škofjo Loko, kjer je umrl leta 1953. Pesniti je začel zgodaj in v desetletju, 1888 do 1898, je bil v Domu in svetu poleg Antona Medveda in Mihaela Opeke najplodovitejši pesnik. Pod vplivom Aškerčeve epike se je posvetil skoraj izključno pripovednemu pesništvu. Motive je zajemal najrajši iz narodnih pripovedk in legend, iz zgodovine in sv. pisma. Poleg balad in romanc, ki so se mu najbolj posrečile, saj so nekatere prešle v šolske čitanke, je pisal tudi daljše pesnitve, izmed katerih je vredno omeniti dve. Knez Ljudevit (DS 1896) pripoveduje v 49 pesmih o pokristjanjenju Slovencev, Županova Minka je zajeta iz sodobnega življenja. V letih 1898 in 1899 je v dveh zvezkih izdal svoje izbrane pesmi pod naslovom Popevčice milemu narodu. Pesmi kažejo na lahkotno verzifikacijo, sicer pa so preveč gostobesedne, narejene in premalo doživete. Ko jih je kritika neugodno sprejela, je skoraj popolnoma umolknil, čeprav do smrti ni popolnoma odložil peresa. Če bi se kdo potrudil, bi lahko izbral iz njegovega obsežnega dela knjižico zanimivih in še danes dobrih pesmi. Stoletnica Slovenske Matice Dne 11. aprila 1864 so v Ljubljani ob tisočletnici prihoda svetih bratov Cirila in Metoda na Moravsko ustanovili Slovensko Matico. Njen namen je bil, da bi dopolnjevala Mohorjevo družbo in izdajala vsako leto knjige za izobražence in sploh znanstvena dela. Njen prvi predsednik je bil dr. Janez Bleiweis, njen prvi tajnik pa France Levstik. V začetku je imela SM velike težave, ker so se pojavljala osebna trenja in ker sami niso vedeli, kaj naj bi izdajali. Ko pa je premagala te težave in so se njene izdaje uredile, je postala pomembna kulturna ustanova in deluje še danes. Slovenska Matica je imela dolga leta tri stalne knjižne zbirke: V vsakoletnem Letopisu (od 1899 Zborniku) je izdajala krajše razprave z najrazličnejših področij; v Knezovi knjižnici so izhajala izvirna dela (precej Cankarjevih in Meškovih), v Leposlovni knjiž- niči pa so največ priobčevali prevode. Poleg teh zbirk pa je izdala SM še veliko zelo pomembnih del, kot so: Slovenska zemlja, Štrekljeve Slovenske narodne pesmi, Glaserjeva Zgodovina slovenskega slovstva, Kidričeva Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Izidorja Cankarja Umetnost v zapadni Evropi, Melikova Slovenija, Legiševa Zgodovina slovenskega slovstva (do zdaj tri knjige) itd. Vse te in druge knjige so pomagale graditi slovensko kulturo do današnje višine. Še tri obletnice: Letos je 400 let, odkar je izšla Trubarjeva knjiga Cerkovna ordninga, s katero je ustanovil samostojno slovensko protestantsko cerkev. Na čelo ji je postavil superintendenta in prvi je bil Trubar sam. Vendar pa se slovenska protestantska cerkev ni obdržala. Pred 150 leti je izdal koroški pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik prvo slovensko knjigo za bladino. Naslov ji je Zber lepih ukov za slovensko mladino. Knjiga obsega pesmi, poučne povestice, basni in pregovore, izvirne in prevedene. Pred 100 leti so izšle Pesmi Simona Jenka, za Prešernom najboljša pesniška zbirka po časovnem redu. Osnovni ton jim je mehka otožnost, posledica Jenkovega težkega življenja. Mnoge njegove pesmi so uglasbili. MIRKO MAZORA Al v lai^Lem v&lz&vahi Po Večnem gladnemu kaj dajo živi? Z njih uboge mize padajo le mrve, jaz iščem pa najvišje, misli prve, zato sem tu pri vas na božji njivi. Vsak grob, na njem cvetica za cvetico, kot srkala bi božje misli rajnih z višav tam v Luči nedostopni bajnih, mi diha v dušo silno govorico: Migljaji večnosti so uprti v tebe, ne čutiš sija njenega očesa, moči nje, ki po času tvojem grebe? Izberi, kje bo prah ti iz telesa. — V notrino, saj sem človek, me zazebe: Tu poleg tvojih korenin, cipresa! p. k. V zračne višine Navajeni smo že, da brez začudenja poslušamo o reaktivnih letalih, ki letijo hitreje od zvoka, o ogromnih tovornih letalih, ki povezujejo v nekaj urah Ameriko z Evropo, z Afriko in Azijo, o bombnikih, ki so močneje oboroženi kot vse ladje v drugi svetovni vojni. Živimo v dobi največjih odkritij, ko znanost tako hitro napreduje, da ji komaj sledimo. Nič nas ne preseneča več. In vendar je zgodovina letalstva tako kratka, tako blizu nam vsem. Tisočletja je človek zaman sanjal o zračnih višinah, o letanju, kot letajo ptice. Znanstvene načrte in teorije o letalih dobimo že od velikega Leonarda dalje. Leonardo da Vinci se jih je prvi resno in znanstveno lotil. Študiral je ptičji let in prišel do fizičnih zakonov, ki še sedaj služijo kot podlaga v letalstvu. Po svoji točnosti nas tudi presenečajo njegovi načrti o letalih in helikopterju. Toda čeprav je bil Leonardov načrt ta- ko uspešen, se človek v naslednjih stoletjih ni povzpel veliko više. Šele v 18. stoletju se je lahko dvignil v zrak z zrakoplovi, to je z velikimi neokretnimi baloni, napolnjenimi z lahkimi plini ; zrakoplov pa je vezan na vetrove in ga ni mogoče pravilno usmerjati. Zato lahko rečemo, da je bil prvi človek, ki se je modernemu letalu najbolj približal, Nemec Otto Lilienthal, ki si je zgradil veliko jadralno letalo, s katerim je večkrat preletel manjše razdalje. Še v knjigah iz leta 1902 lahko dobimo mnogo poročil o neuspešnih poizkusih raznih znanstvenikov, da bi se dvignili v nebo. Načrti, ki so jih takrat šteli za zelo važne in uresničljive, se nam sedaj zdijo le pravljice. Saj so še v tistih letih pripravili »leteči stroj« v obliki barke z jadrom in dvema velikima perutma, ki bi jih gnali štirje možje, kakor premikajo ptice peruti. Vsi ti ponesrečeni poizkusi pa niso bili ne- Angleško reakcijsko letalo De Havilland »Comet« uspešni. Počasi so odpravljali napako za napako in mnogi veliki možje so svoje življenje izrecno posvetili študiju letanja in pripravljanju letal. Dne 17. decembra 1903 pa je človek prvič premagal naravo in vzletel v zrak s pravim letolom. Brata Wright sta tistega jutra dokončala svoje letalo, sad dolgih poizkusov in mnogih težav. Preizkusila sta ga na peščeni obali »Kitty Hawk« ; skoraj nihče ni prisostvoval temu odločilnemu dogodku. Kdo bi si mislil, da bi tistih nekaj desk, platna in vrvi moglo vzleteti pod težo pilota in še velikega batnega motorja. Še brata sama nista bila povsem gotova. In vendar se je letalo dvignilo tri metre in 12 sekund letelo nad peščenim obrežjem. Ta dva brezpomembna podatka, tri metre in 12 sekund, pomenita končno zmago človeka nad tisočimi ovirami narave, pomenita pričetek nove dobe. Od tistega dne leti človek s pravim letalom, težjim od zraka, hitreje in višje kot vsi ptiči. Razvoj letalstva je od takrat tako hiter, da bi bilo nemogoče v našem pregledu omeniti vse važne novosti. Saj so že v prvi svetovni vojni, dvanajst let po Wrightovem poizkusu, uporabljali letala kot samostojno orožje. V letih med prvo in drugo svetovno vojno se letala bistveno niso spremenila. Uporabljali so izrecno batni motor na bencin, ki je gnal vijak. Namesto lesa in platna so za trup in krila v vedno večji meri uporabljali kovine, predvsem aluminijeve zlitine, ki so zelo trpežne in lahke. Oblike so postajale vedno bolj aerodinamične in funkcionalne. Hitrost in avtonomija sta venomer rastli tako, da je že leta 1927 Lindbergh preletel s svojim letalom ocean iz New Yorka v Pariz v samih 33 urah. V tistih letih so se precej razširili tudi aerostati ali zrakoplovi. To so veliki baloni, napolnjeni z lahkim plinom, kakor vodik ali helij, ki nosijo ladjico za potnike in moštvo. Zelo znan je aerostat Zeppelin, ki je oskrboval redno progo med Nemčijo in Združenimi državami; bil je dolg 248 metrov, visok 43 m in je imel 200.000 m3 prostornine. Toda zaradi nizke hitrosti in nevarnosti eksplozije in požara so jih s časom opustili. Model najhitrejšega potniškega letala »Concorde« V drugi svetovni vojni so zavezniki in Nemci pod pritiskom potreb pohiteli s poizkusi za nove vrste letal. Saj se je že v prvih mesecih vojne izkazalo, da je letalstvo največkrat odločilno strateško orožje. Razumljivo je, da so se vse države najbolj zanimale za hitrost svojih letal. Takratna letala na vijak pa so bila uporabna samo pri hitrostih do 800 km na uro; potem vijak postopoma izgublja potisno moč. Pri poizkusih za nove vrste pogonskega sredstva se je najbolj obnesel reaktivni motor. Prva reakcijska letala so v poizkusne namene letela že ob koncu vojne, toda težave so bile ogromne. Letala so skoraj vsa eksplodirala med letom ali pa pristajala na letališčih čudno skrivljena in pokvarjena. Okvare so skoraj vse nastajale pri hitrostih okoli 1200 km na uro, to je pri zvočnih hitrostih in kmalu so spoznali, da je bila krivda v majhni aerodinamičnosti letal in v njih nefunkcionalni zgradbi. Počasi so premostili tudi te ovire in za to je bilo odločilne važnosti odkritje novih zlitin, odpornejših proti toploti in pritisku. Tako je reaktivni motor vstopil ob koncu vojne v zgodovino letalstva in hitro odprl nove poti razvoja. Že oktobra 1947 je ameriški pilot Yeager prvič letel z nadzvočno hitrostjo. Od takrat je letalstvo v pravi tekmi; prvenstva se spreminjajo iz dneva v dan. Najnovejša vojaška operativna letala letijo s hitrostjo okrog 3000 km na uro; in njih praktična uporaba sega od fotografske kontrole ozemlja do obrambe ladijskih konvojev, od zasledovanja sovražnih letal do prevažanja blaga in ljudi. Lep primer o zmožnostih sodobnega letalstva smo imeli oktobra 1963, ko so v 63 urah prepeljali iz Texasa v Nemčijo II. ameriško motorizirano divizijo, to je 14.500 mož z vsem orožjem. Civilno letalstvo pa ne zaostaja dosti za vojaškimi letali. Vendar moramo poznati razliko med obema: vojaško letalo je samo orožje in njegov cilj je doseči čim boljše uspehe, ne glede na potrošnjo in največkrat tudi ne glede na nevarnost. Civilno letalo pa je na razpolago javnosti in kot tako mora slediti zelo strogim zakonom varno- sti in cene. Razmah civilnega letalstva nam najbolje pokažejo številke. Leta 1952 so letalske družbe prepeljale približno 30 milijonov potnikov, 10.000 na dan. V lanskem letu pa je bilo potnikov okrog 200 milijonov. Sedanja najbolj razširjena letala so DC-8, Boenig 707, Tupolev 114 in Caravelle, ki so reakcijska letala, ter DC - 7 in Viscont, ki so na vijak s turbino. Največja hitrost je okrog 900 km na uro, ki omogoča v nekaj urah povezavo med New Yorkom in Parizom ali Rimom. Toda možnosti razvoja je še veliko. V Angliji gradijo na primer skupno s francoskimi tehniki letalo Concorde, ki bo letelo 2350 km na uro in bo prevažalo nad 120 potnikov. Prve polete pričakujejo za leto 1970 in že sedaj je mnogo letalskih družb naročilo letala tega tipa. V bližnjih desetletjih pa bo reaktivni motor počasi izpodrinil motor na atomski pogon; kaže, da so ruski in ameriški znanstveniki dosegli že zelo zadovoljive uspehe in čeprav je vse zakrito v največjo tajnost, se že mnogo govori o prvih srečnih poizkusih. Vendar pa je še prezgodaj, da bi lahko z Douglas DC-8 gotovostjo govorili o uspehih ali neuspehih. Za zaključek pa moramo omeniti tudi polete ameriškega letala X -15, ki je gotovo najbolj moderno in najbolj zanimivo znanstveno letalo. Pravzaprav je X- 15 raketno letalo, ker ga žene raketni motor; lahko ga pa u-smerjajo kot navadno letalo. Doseže hitrosti do 6500 km na uro in nad 120 km višine; lahko pripelje torej človeka prav do prvih meja vesolja. 5034 S. AIR FORCE *vv ... 034 i« Eno največjih tovornih letal Lokheed C-130 Hercules Mutée Tukaj počiva mutec. Niti v smrti ni enak z drugimi. V senci svetlikaj o-čih se marmornatih plošč in nagrobnikov, napisov o večni ljubezni, ki združuje mrtve in živeče, in o neutolažljivem žalovanju za temi, ki spe pod gomilo, je stisnjen pod pokopališčni zid košček prerasle upadle zemlje. Ded leži prav tako pozabljen v daljni ogrski deželi in Dolinarka se je s sinom Ra-dom, ki mu je vojna odnesla levo roko, preselila iz teh pustih krajev v bližino mesta kot toliko drugih. Samo trikrat se mu je življenje za kratek čas nasmehnilo: ko je nehote rešil življenje dedu; ko je v begunstvu za to zvedela Dolinarka in ko je našel krotkega in neločljivega prijatelja. Bilo mu je okoli šest let. Malo poprej je začel jecljati prve nerazločne besede. Ded se je nekega večera vračal na sinov dom na benečanski strmini. Z ramen mu je visela razobešena razbita posoda in polomljeni dežniki. To ropotijo je bil nabral po raznih vaseh, da jo popravi. V žepih je otipal sladkarije za številne vnuke; zadovoljno je mrmral predse. Tedaj se je spomnil na snahin osorni obraz in na njene očitke, da hodi domov samo jest, kot da ni že dovolj lačnih ust. Naenkrat se mu ni več mudilo, čeprav je veter podil po nebu oblake in se je grmenje vedno bolj bližalo. Sedel je kraj ceste pod široki hrast. Nevihta z gromom in bliski ga je še našla tam. Stisnil se je tesneje k deblu, da so ga široki listi varovali pred močo. Za ves svet bi ne bil zapustil svojega kolikor toliko udobnega zavetišča. Toda ko je grmenje malo ponehalo, je med udarjanjem kapljic na liste in na tla zaslišal oddaljen otroški jok. Takoj ga je spoznal. Tako je jokal samo mutec. Najbrž je sedel kje na kakem kamnu na odprtem; dež mu je močil lase in mu curljal po obrazu. Prav tako se je obnašal, kadar ga je kdo pretepal. Ni se zatekel k nikomur, ker ga nihče ni imel rad; samo na tla je sedel daleč od ljudi in jokal. Ded se je še tesneje stisnil k deblu. »Ta bo prej ali slej kaj staknil,« je za-mrmral. »Kaj ga pustijo samega o-koli.« Toda enakomerni jok ga je začel jeziti. »Še živalico bi šel gledat, kaj je z njo,« si je rekel. »Zakaj ne bi šel k vnuku?« Skočil je iz zavetja in že je bil moker do kože. Začel je klicati: »Mutec, mutec, kje si?« Tedaj je v bližini silovito treščilo. Pogledal je nazaj in tisti hip ni več čutil ne dežja ne kapelj na obrazu ne mraza. Hrast, pod katerim je vedril nekaj minut poprej, je zadela strela in ga podrla na tla. Dedu so za-gomazeli mravljinci po hrbtu; moral se je potipati, da se je prepričal, da je še živ in zdrav, blatna steza, drevesa, trava, hiše in vas v daljavi, vse to se mu je zdela nebeško lepa pokrajina. Poiskal je mutca, ga objel in mu obljubil, da ga popelje s seboj v svet, kjer je lepo in kjer ga bodo imeli vsi radi. Doslej ni bil nobeden dober z njim, odslej bo pa ded skrbel zanj. Ali doma ju je sprejela snaha s čemernim obrazom in večnim očitanjem. Nevihta je bila zmočila že suho seno in tudi mož se je bil vrnil domov ves premočen. »Da bi ostal pod tistim drevesom,« si je ded naveličan zaželel. In od takrat si je v vseh težavah želel isto. »Vsak človek ima svojo usodo,« je modroval. »Če se kdo vtakne vanjo in jo spremeni ali prevara, je slabo zanj. Narava sama se maščuje in življenje postane pekel.« V resnici pa njegovo nadaljnje življenje ni bilo nič drugačno od prejšnjega. Samo vnuka je vzel s seboj, kadar je kam šel, čeprav nerad. Nekaj dni po tistem dogodku je odšel skrivaj z doma. Bil je že daleč na glavni cesti, ko je mutee pritekel za njim. Ded ga je hotel spoditi. Že je kazalo, da se bo mutee vdal v svojo usodo. Ded je šel sam naprej, a čez dolgo časa je zaslišal za sabo stopicanje. Ded je odnehal in mutee je ostal pri njem. * * * V začetku prve svetovne vojne sta se znašla v vasi blizu fronte; s tamkajšnjimi prebivavci so ju odpeljali v begunstvo. Ded je v begunstvu kmalu umrl, menda zato, ker ni mogel več kolovratiti okoli; mirnega življenja pa ni prenesel. Navezal se je bil na mutca, čeprav ga je vedno pretepal. »Da ne bo vajen dobrega,« je razlagal Dolinar-ki, suhi kmetici, ki je vedno govorila o sinu in možu, ki sta bila pri vojakih. Dedu je obljubila, da po vojni popelje mutca k svojim, če jih najde. Iz dedovih rok je Dolinarka sprejela mutca kot božji dar. V njeno vraževerno dušo se je naselilo prepričanje, da ji bo mutee prinesel srečo. Saj je rešil dedu življenje. Prav tako bo njej rešil moža, sina in dom, ako bo skrbela zanj. Večkrat si je odtrgala grižljaj od ust, da ga je dala mutcu, ki ga je željno pojedel. Če ga je kdo izmed otrok zmerjal ali se norčeval iz njega, se je kot besna zakadila vanj in mu zagrozila z vsemi božjimi kaznimi. V begunstvu je mutee preživel najsrečnejši čas svojega življenja. Dolinarko je ob povratku v rojstni kraj čakal kup razvalin namesto doma. Sin Radovan se je vrnil iz vojne brez leve roke, moža so pa zapisali med pogrešane. Najrajši bi se bila znesla nad mutcem, kot da je on vsega kriv. Zmagala je njena zdrava pamet. V notranjosti pa ji je ostala zagrenjenost in sovražnost. Mutee je iznova okusil u-sodo nezaželenega bitja. Prve dni po povratku je blodil okrog začasnih barak — vas je bila do tal porušena — in je hotel tu ali tam poprijeti za delo. Ali vsakdo ga je odgnal; nihče ni namreč verjel, da je zmožen napraviti kaj pametnega. Sedaj je bil mutee nesreč-nejši kot prej, ker je bil občutil ljubezen, ki mu je bila potem odvzeta, ne da bi vedel zakaj. Kadar je izginil v gmajno in ga ni bilo ves dan nazaj, ni Dolinarka nič poizvedovala za njim. Spoznala je že bila, da si je z njim naložila težko breme za vse življenje. Zvečer je vedno privihral, kolikor so ga noge nesle, in sicer naravnost k razvalinam, kjer je nekdaj stanoval skupaj z dedom. »Ded! Ded!« ali nekaj podobnega je bilo slišati. Ril je z nohti po tleh. »D-d-d-eed, moj ded!« Dolinarko je stisnilo nekaj mrzlega okrog srca, kadar ga je slišala. Vojna je bila komaj mimo s svojimi strahotami in zamorjenimi upi. Kaj naj pomeni ta spomin na deda? Prej se ga ni nikoli spominjal. Dolinarki se je zdelo, da sliši glas vesti in opomin. Šla je k mutcu in ga prijela za roko. Obraz mu je bil spremenjen v bolestno masko. »Kje je, k-k-kje je ded,« se je trgalo iz njega. »Kje naj bo, neumnež. Saj veš, kje je,« je odgovorila trdo, a trepet v govorici je izdajal ginjenost. »Pridi,« ga je povabila. »Deda bomo poiskali jutri. Sedaj si lačen; pojesti boš moral kaj.« Drugo jutro je znova izginil. »Odšel je iskat deda,« je godrnjala Dolinarka. »Deda, ki ga je pretepal.« Vrnil se je opoldne. Bil je silno dobre volje. »Vode,« je rekel. »Vzemi si jo,« je odgovorila Dolinarka. »Za ko- konja,« je izdavil iz sebe. »Za kakšnega konja?« Mutee je izustil nekaj nerazločnih besed. Brez jecljanja je znal izgovarjati samo kratke in najnavadnejše besede. Ker ga ni razumela, jo je peljal k oknu. Na sredi dvorišča je stal mr-šav sivkasti konj. »O Bog!« se je sesedla Dolinarka in sklenila roki. »Pa ne da, da je to tisti slepi konj! Takoj ga pelji nazaj!« Bil je preplašen in razočaran. Skušala mu je razložiti. »Tega konja so pustili avstrijski vojaki, ker je slep. Če ni zanje, tudi za nas ni. Kaj naj napravimo s slepim ko- Maksini Sedej: Sv. Ciril in Metod pri Koclju njem, ki niti naš ni? Samo hraniti ga bo treba.« Mutec je ni poslušal. S spuščenimi rokami in povešano glavo je odšel iz hiše, kot da o nečem razmišlja. Doli-narka je bila prepričana, da jo bo ubogal. Še nikoli se ji ni uprl. Pozneje je šla po opravkih na dvorišče in je pogledala, kje je mutec. Našla ga je ob vodnjaku. Mutec, ki še nikoli v življenju ni opravil nobenega koristnega dela, ker mu tega niso dovolili, je spuščal vedro v vodnjaku, ga potegnil k sebi in dajal konju vode. Dolinarka je zadržala dih: nespretni mutec se je preveč nagibal čez rob vodnjaka; bala se je, da pade noter in utone. Toda nič se ni zgodilo. Žival je mirno stala in čakala, da ji še da. »Koliko dni ni pil vode?« je pomislila Dolinarka in zasmilil se ji je. Končno je počasi dvignil glavo iz nad vedra. Mutec ga je z okorno, dolgo kretnjo pobožal po mr-šavem vratu. Konj je nemirno stegoval gobec, kot da nekaj išče. Končno je našel. Z dolgim iztegnjenim jezikom je začel lizati mutčevo roko. Dolinarka se jima je približala. Ko je mutec začutil njene korake, se je zdrznil. Tesno se je oprijel živali okoli vratu. Konj je hrznil kot v odgovor, da sta dva, ke se nočeta ločiti. »Nočem ti ga vzeti,« je rekla, »poskusila bi, ali je za kaj.« »N-ne!« je kriknil fant, ki v razburjenosti ni razumel, a je v njej čutil nevarnost. Udaril je konja s trdo dlanjo, da je zbežal. »Počakaj!« je rekla. »Nič slabega mu ne napravim. Dala mu bom jesti in piti in spravila ga bom pod streho v hlev, če je le za kaj.« Prav do časa se je umaknila, da je konj ni pohodil. Topotaje in dvigajoč prah je odpeketal in divje hrzal. »Kar gre naj! Nisem vedela, da je tako divji. Kako sem se prestrašila!« Mutec pa je že tekel za konjem. »Če ga pripelje nazaj, konj ni tako divjaški,« je premišljevala Dolinarka. »Morda se pusti voditi?« Mutec se je kmalu vrnil s konjem. Žival mu je pokorno sledila. »Velja poskusiti,« je govorila Dolinarka sama s seboj. Ko ga je vpregala v voz, je pozorno pazila na vse njegove gibe. Na tihem se je jezila nad mut-cem, ki je mirno sedel na tleh in žvečil travo. Konj ni niti trenil, a Dolinarka mu vendar ni toliko zaupala, da bi sedla na voz. Mislila je, da bo konja vodil mutec; pozabila je, da ni nikdar ničesar napravil, ako mu niso ukazali. Mutec se ni ganil z dvorišča, tudi ko je konj potegnil voz in odpeljal sledeč Dolinarkini roki, ki ga je vodila. Nenadoma pa je mutec videl na pol prevrnjeni voz in konja, ki je odskočil in se povrnil naravnost k mutcu ter vlekel za sabo ropotajoči voz. Tik pred njim je obstal. Takoj za njim je prisopihala Dolinarka, ki se je bila pobrala s tal brez vsake nezgode. Vse svoje življenje je preživela med živalmi in njivami in ni vila vajena kloniti pred težavami. »Ti, mutec,« je rekla. »Poskusi ti z njim! Pelji ga ti! Če ne bo hotel iti niti s tabo, ga spodim v gmajno.« Mutec je ubogal in prijel za povodec. Konj mu je sledil kot prej Doli-narki, ki je užaljeno stopala zadaj in godrnjala. Naslednje dni pa ni več zabavljala. Konj in mutec sta postala neločljiva in kar tako na lepem je pridobila dve delovni sili. In kakšni delovni sili! Ubogala sta na migljaj in naj je bilo delo še tako težko in naporno, se nista upirala niti oklevala. Potne kaplje so tekle po mutčevem obrazu in konj je težko hropel, ko so orali Dolgo njivo, a nobeden od njiju ni zahteval počitka ne krepčila, dokler ni Dolinarka sama rekla, da je dovolj. Potem je mutec sedel v senco poleg Slepca; tako je sam krstil konja. Z očmi je spreljal njegovo enakomerno žvečenje. Ali pa se je pogovarjal z njim v svoji nerazločni govorici, ki je nihče ni razumel. Slepec pa ga je vdano poslušal in kimal z glavo, kot da vse razume in mu pritrjuje. Ostri čuti so mu pomagali, da se je kmalu navadil na vse poti, katere je moral dnevno prehoditi, in ni ga bilo treba več voditi. Sprejemal je samo mutčeve jecljajoče ukaze in samo njegova roka ga je smela pobožati po dolgi grivi. Mutčevo življenje je zadobilo cilj; bil je srečen kot še nikoli. Dnevi so potekali v skrbi za Slepca. Žival mu je nadomestila ljudi in njihovo sebično in nestalno ljubezen. * * * Ko so se na Dolinarjevem dvorišču pojavili vojaško oblečeni možje, ki so, kazoč na popisane papirje vpraševali po slepem konju, ki pripada državi kot vojni plen, so se Dolinarki zašibila kolena. Zaslutila je nesrečo. Skušala jim je dopovedati, da ne smejo odpeljati konja, ki ga je našla zapuščenega na hribu, da je tudi njej vojna odnesla konja, ki ga ji nihče ni vrnil. Toda možje se niso dali pregovoriti. Kazali so na papirje, češ : Ukazi so ukazi! Dolinarka je planila v jok. Možje so se v zadregi izmuznili drug za drugim iz hiše in šli v hlev. Od nekod je pridirjal mutec. Začudeno je gledal jokajočo Dolinarko, kajti še nikoli je ni videl jokati. Ob pogledu nanj je v njej vstala maščevalnost in v glavo ji je šinilo to, kar se ji je zdelo rešilna misel. »Konja ti hočejo vzeti,« mu je rekla. »Razumeš? Vzeti ti ga hočejo in odpeljati.« Maksim Sedej: sveta brata izročata Koclju slovenski prevod sv. pisma Mutec je izbuljil oči. Ni bil gotov, ali je prav razumel, kajti preveč je bilo strašno, kar je bil razbral z Dolinar-kinih ustnic. »Pojdi!« mu je rekla. »Pojdi in reši ga. Zbeži z njim na gmajno ali napravi, kar hočeš, a pojdi!« Mutcu se je že itak pokvarjeni o-braz skrčil v pošastno masko, da se ga je ustrašila celo Dolinarka. Preril se je skozi može pred hlevom in hotel do konja. »Izgini!« je zaklical mož, ki je- od-vezal konja. Pahnil je mutca stran. »Slepec! Be-ži! Be-ži!« je zagrgral mutec. Konj se je vzpel s prednjima nogama. Mož ga je oplazil z bičem. »Mirna bodi, prekleta žival!« »Be-ži!« je ponovil mutec. Ali Slepec bi bil zbežal tudi brez mutčevega ukaza. Udarec z bičem ga je zaskelel. Preveč je bil vajen mutčevega božanja. Divje je zahrzal, se iztrgal možu, ga podrl na tla in planil na prosto. Mutec se je spustil za njim. Na tleh so obležali trije možje, ki so jih zadela kopita. »Za njim!« je kriknil eden izmed stoječih. »Podivjal je. Ustreliti ga je treba, da ne napravi še kaj hujšega!« Konj se je bil ustavil za hišo. Poleg njega je stal mutec in se tresel kot trepetlika. Žalosto je gledal konja. Ko pa je videl puško namerjeno na konja, je izustil neki nedoločen nečloveški krik in se bliskovito naglo postavil pred konja. Tisti hip je počil strel in mutec se je zgrudil brez glasu na tla. Slepec je povohal njegovo glavo, jo obrnil sem ter tja, kot da ga hoče zbuditi, naj vstane in zbeži z njim. Ali mutec se ni ganil. Nekaj dni zatem so ustrelili tudi konja, ki je v resnici podivjal in se mu nihče ni mogel približati brez nevarnosti. Miranda Zafred Kako gledamo film Gledati film ni lahko, vsaj v nekaterih primerih ne, prav kakor ni vedno lahko razumeti katerokoli umetniško stvaritev. Gledati film le z očmi je zelo preprosto; toda gledati ga v pomenu razumeti je nekaj drugega. Ne mislimo trditi, da zahteva vsak film razumevanje z naše strani; mnogo je takih, ki jih je dovolj gledati in nič več. Toda za velik odstotek — na srečo — ta kriterij ne zadostuje: mislimo na tiste filme, ki hočejo nekaj povedati na kulturnem'in sploh idejnem polju. Sledijo jim tisti filmi, ki dosegajo že umetniško stopnjo. A teh slednjih je žal kaj pičlo število. Da lahko gledamo in popolnoma razumemo film, sta v prvi vrsti potrebni dve stvari: da sedimo in imamo poleg sebe tihe gledavce. Ako moramo stati in smo celo kam potisnjeni, tako da niti celotne slike na platnu ne vidimo, sledi, da nam še tako dober film postane prava muka. Prav isto se dogaja, kadar imamo poleg sebe ljudi, ki neprestano nekaj komentirajo. Vse to nas odvrača od pazljivega gledanja in ne moremo svoje pozornosti osredotočiti na dejanje, ki nam ga filmsko platno prikazuje. To se zdijo malenkosti, a igrajo v resnici veliko vlogo pri tem, kako gledamo film. V vsakem filmu ima podoba svojo vrednost, v nekaterih najvažnejšo; včasih nam lahko prizor, ki traja morda dve sekundi, pove več kot desetminutni dialog. Prav tako ne moremo pazljivo slediti filmu, ako nas pri tem karkoli ovira; ne bomo ga mogli niti pravilno razumeti. Seveda mislimo tu na tiste filme, ki jih ni dovolj samo »gledati«. Nemogoče je postaviti točna pravila, kako naj gledamo film: ta je namreč vsota mnogih posameznih vrednot, nikakor pa ne vsota določenih številk. Lahko se na te vrednote opozori, vendar pravilno jih ceniti je čisto individualna stvar. Skuša pa se lahko nekako analizirati razne elemente, ki sestavljajo film. Da vemo, kateri so ti elementi in zato lahko presodimo film, se moramo zateči k nekakšni anatomiji filmskega dela. Kdor ne smatra kina kot kratkočasno zabavo, mora poznati te elemente. Razumel bo, kako težko nalogo ima filmski kritik in kako se mnogokrat lahko zgodi, da so si mnenja kritikov in občinstva tako nasprotujoča. V prvi vrsti je treba pri filmu ločiti dvoje: vsebino in obliko. Ni treba, da sta ta dva elementa tesno med seboj i povezana: često so oblikovno popolni filmi zanič in nasprotno. Spet moramo ločiti vsebine v dve skupini: tiste, na katere takoj pozabimo in tiste, o katerih lahko razpravljamo, ki dajo torej povod za debato. K prvi skupini spadajo po večini vsi zabavni filmi in mogočni zgodovinski kolosi, ki nimajo druge zahteve razen te, da nudijo gle-davcu veličastno predstavo. Ne moremo reči, da je vsebina, na katero takoj pozabimo, vedno slaba; lahko je prazna in brez pomena, a istočasno prijetna in zabavna. Vsekakor je v takih slučajih kaj lahko izreči sodbo o filmski snovi. Težje gledati filme, ki imajo globoko in pomembno vsebino, vsebino, ki hoče nekaj povedati. S takimi filmi preneha biti kino zgolj predstava in se približuje umetnosti, včasih — zelo redko — pa lahko postane umetnost. Važen činitelj za razumevanje kakega filma izhaja iz dejstva, da je filmsko delo vedno odraz okolja, zgodovinske dobe, skratka družbe. Kadar presojamo film, moramo vpoštevati njegove vrednote glede na čas ali izven časa, ko je bil izdelan. Umetnina ostane taka v vsaki dobi; vendar ima lahko tudi film umetniške vrednosti, četudi je samo izraz neke določene dobe. Da lahko presodimo film, moramo v prvi vrsti skušati razumeti, kaj hoče njegova snov pomeniti. Jasno je, da bo vsakdo oce-f njeval film po svoji občutljivosti in kulturi. To tudi razlaga dejstvo, zakaj j so si mnenja kritikov in občinstva pogosto tako nasprotujoča. Zavedati se je tudi treba, da ne smemo soditi filma po njegovem videzu: doneča imena zvezdnikov, razkošne obleke, mogočni prizori lahko dajo veliko predstavo, ne dajo pa vedno velikega filma. Včasih je mnogo več poezije in umetnosti v skromnem filmu kot v mnogih kolosih, za katere potrosijo milijarde. Govorili smo o vsebini filma. Sedaj se moramo malo ustaviti pri obliki. K tej lahko prištejemo vse tisto, kar spremeni neko vsebino v filmsko delo, ka- kršno vidimo na platnu. Niti za razumevanje in spoznavanje oblike ne obstajajo točna pravila, katerih naj bi se držali. Vsekakor je oblika nekaj bolj konkretnega kot vsebina, zato tu lahko sledimo nekakšnemu merilu. Scenarij, dialogi, igra, vse to so elementi, ki imajo svojo osnovo na gotovih pravilih, po katerih se filmsko delo strogo loči od gledališkega. Res je, da vidimo včasih filme, ki jih režiserji prikazujejo po zgolj gledaliških pravilih; toda to se zgodi bodisi ker je film povzet po gledališkem delu, bodisi ker mu hočejo dati neko določeno značilnost. Scenarij, montaža in dialogi so trije činitelji, ki dajo filmu tako zvani «ritem». Spraviti posamezne posnetke filma v harmonično celoto je težko delo; tudi montaža je lahko umetnost; včasih prav ta reši film, če njegov scenarij ni enoten. Zato ima pogosto tudi pripovedno vrednost. Drugi važni elementi za razumevanje filma z oblikovanega vidika so scenografija, obleke in rekonstrukcija določenega okolja in določene dobe. Važno vlogo ima glasbena spremljava: lahko odlično pripoveduje zgodbo. Kot zadnje naj omenimo tri najvažnejše elemente, od katerih je tudi odvisen uspeh filma: fotografijo, igro in režijo. Moč fotografije moramo presojati na mm......................................................................11111111 m 11 r i i 11 m 11 tj m i r 11 ■ ti i fi i ii i h il BRšLJANSKI $cJgcra Kot ljuba vabi me Podgora, slovenska njena govorica mi temna razjasni še lica, a pusta pot, nikjer ni bora. To Krasa ni pustota, to duš slovenskih je samota. O, kje so davne melodije, Kalvarija le in vojne tragedije in z mano Gospa Sveta roma, kot jaz — brez doma. ..........I.......Illlllllllllllllllllll......................................................................... podlagi njene zmožnosti, da zadovoljivo odraža vsebino. Tudi fotografija lahko pripoveduje: temna in meglena izraža žalost, svetla in polna luči je izraz življenja. Pomislimo na moč, ki jo ima fotografía pri Ejzenš tej novih filmih. Vzemimo kot primer njegovo mojstrovino »Aleksander Nevski« : sovražnike — tevtonske viteze je oblekel v bela oblačila in dobre ljudi — rusko ljudstvo v temne kmečke obleke. Najbolj tragični in mogočni prizori pa so se odigrali med belimi viteškimi plašči, v beli, zasneženi pokrajini in med belimi, ledenimi ploščami jezera. Filmski igravec je dober le tedaj, ako zna igrati po filmskih pravilih, ki so — kot smo prej omenili — popolnoma različna od gledaliških. Velika imena ne napravijo vedno velikega filma; včasih je umetnina tudi, če nastopajo neznani, nepoklicni igravci. To nam je najlepše dokazal neorealizem. Kot zadnjo po vrsti, ne pa po pomenu, naj omenimo režijo, ki spravlja v celoto vse druge elemente, ki sestavljajo film. Režija ni niti vsebina niti oblika: je oboje skupaj. Scenarist, sne-mavec slike, igravci, skladatelj, monta- tor lahko dajo od sebe najboljše; toda če jih bo vodil nesposoben režiser, bo ves njihov trud zaman in film, ki bo nastal, bo slab. Režiser ima dolžnost, da pokaže vrednost scenarija, da vodi igravce, ki se morajo vživeti v svoje vloge, da skrbi za sliko, ki mora točno izražati dejanje, da pazi na montažo, zato da niso posamezni prizori filma zlomljeni. Povprečen režiser bo vedno ustvaril povprečen film; dober in sposoben režiser bo lahko tudi pogrešil film, toda nikoli ne bo ustvaril popolnoma zanič filma. Njegov pečat — pečat njegove velike osebnosti, bo viden morda samo v enem prizoru, toda viden bo! Kino je že zdavnaj postal mogočna industrija, ki ima tudi vse industrijske zahteve, zato ni lahko za režiserja, ki hoče ustvariti nekaj zares umetniškega, ne glede na trgovske interese. Hitchock je dejal : »Naš ideal je ustvariti umetniški film, ki naj bi ga videlo deset milijonov gledavcev.« Da se to lahko zgodi, je predvsem potrebno, da se gleda-vec nauči ne samo gledati, ampak misliti in razumeti. Producenti lahko vzgajajo giedavce; lahko jih pa tudi napačno učijo. LJUBKA ŠORLI TOLMINSKA POMLAD Preprostih jablan cvetje čudovito in hrušk, orehov, češpelj vonj domači! Za sončni žarek Mrzli vrh berači, ki še v meglo mu čelo je zavito. In vse okoli travnik zeleni! Po njih spominčice — oaze sinje .. . Li to Marije z. Mengor so stopinje? Tolminci Njej so v varstvo izročeni. Volčansko polje v jutranji svežini se s Svetim Danijelom pogovarja; Tolminski grad naslaja se s spomini. Pomlad v dolini cvetni raj ustvarja. Na Kuku, Voglu, Migovcu, Škrbini pa sneg betežni boža mlada zarja. Hekaj preizkušenih navodil Izogibajte se vsakemu nepotrebnemu hitenju in se vadite v potrpežljivosti. Delajte umirjeno in počasi. Saj veste, da se noben človek ne rodi mojster. Raje naudarite vsak kos dvakrat kakor pa sploh ne; neštetokrat je to dalo preprečilo večkratno paranje že sešitih delov. Ako ste začetnica, nikar začeti z boljšim blagom in praznično obleko; pač pa s čisto cenenim, da ne bo velike škode, ako vam spodleti; če mogoče, se lotite šivanja takrat, ko ste sami doma, tako boste nemoteno delali in ne bo nobenemu družinskemu članu prišlo na misel, da bi vam — ker ste že ravno pri šivalnem stroju — prinesel kako nemogoče in zamudno delo. Pretuhtajte delo kakor filozof, režite previdno kot kirurg, pa je tu že polovica uspeha. Šivalnemu stroju posvetite veliko pozornosti. Izogibajte se nepretzanesljivemu ravnanju z njim, da vam ne bo odpovedal ravno v trenutku, ko ga najbolj potrebujete. Osredotočite vso svojo pazljivost v delo. Ne imejte istočasno skrbi za jed, ki bo vsak hip zavrela in prekipela. Zanimiva radijska oddaja ali pogovor s sosedo bi vas lahko tako raztreslo, da bi morda nepopravljivo pokvarili obleko, ki jo imate v delu. Raje pomerite enkrat preveč kot pa premalo. Drobni popravki so hitro opravljeni, skvarjena obleka pa se ne bo nikoli dobro prilegala telesu. Primerno podprite vse potrebno: sebe s pri-boljškom, ki bo dvignil vaše razpoloženje, šivalni stroj z oljem, blago pa podložite, kjer in kakor je predpisano na krojni poli. Ako boste to opustili, bo stroj aili blago, da ne 'rečem vi sami, kazali znake predčasne utrujenosti. Pogumno se izognite skušnjavi, da bi pri količini blaga, ki je predpisana za tisto, kar morate sešiti, prihranili še toliko, da bi lahko naredili morda še kaj za otroka. Piri krojenju vas bo doletelo nemilo presenečenje, da bo naenkrat zmanjkalo blaga za tak dal obleke, ki sploh ne prenese šivov. Zato najprej mirno narišite vse dfcle obleke na blago in ne pozabite dodati še za šive in robove. Skrbno še enkrat preglejte vse, nato pa ukrojite. Ako vam je ostalo še kaj blaga, ga zaenkrat kair lepo pustite. Ko boste namreč pomerili naudarjeno obleko — boste morda opa- zili, da bi vam bolje pristajal drugačen ovratnik, ki pa zahteva več blaga, pa vam bo preostali kos blaga odlično služil. Nikar se z delom ne prehitevajte. Bežen pogled na uro vas včasih zmoti, da v naglici še kaj zašijete. Naslednjega dne pa se boste le čudile, kako ste mogle v petih minutah toliko zgrešiti. Paranje pa je zmeraj zamudna in neprijetna zadeva. In še to: Znanki, ki si občudujoče ogleduje obleko, katero ste po vseh naših priporočilih končno sešili in oblekli, in potem pa nedolžno reče: »Kako ti lepo pristaja ta nova obleka! Ali si si jo sama sešila?«, le nikar pritrditi! Takoj bi postal njen pogled kritičen in vi bi bili neprijetno prizadeti z drobnimi opazkami: »Zdi se mi, da tule malce visi, tale šiv tudi ni čisto raven.« itd itd. Tako si boste ohranili dobro voljo in prijeten občutek, da nosite novo, dobro se prilegajo«? obleko, ki ji nikakor ni videti, da je domač proizvod. — Nekoliko diplomacije nam bo tudi v takem slučaju le koristilo. Da preprečiš nevšečnosti Gospodinjam se zgodijo razne nevšečnosti in nerodnosti. Vsaka gospodinja bi znala povedati, kaj vse se ji je že pripetilo. Da jih v prihodnje preprečimo, si moramo zapomniti nekaj pravil: 1) Zelenjavna juha je prišla »vodena« na mizo, dasi je bila zadostno zabeljena. V prepričanju, da se tako zelenjava ne bo sprijela na dno, jo je gospodinja kuhala na veliki količini vode in na močnem ognju. Treba pa je kuhati na nizkem plamenu in le s primerno količino vode ter od časa do časa premešati, pa preprečimo to napako. 2) Pečenka je bila videti — kuhana. Gotovo je gospodinja potisnila posodo z mesom kar v mrzlo pečico in jo šele takrat začela segrevati. Napak! Meso mora priti v že prej zelo toplo pečico, da se na njem takoj naredi skorjica, ki prepreči izločanje mesnih sokov. Ti so se v počasi segrevani pečici izločili iz mesa in se ulegli na dno posode, tako da se je meso nekako »kuhalo«. Med pečenjem je treba meso od časa do časa polivati z zabelo, v kateri se peče, ali pa s smetano ali belim vinom. Važno je še, da je vedno vlažno in da ga večkrat obrnemo, da bo enakomerno pečeno in bo ostalo lepo sočno. 3) Kuhano meso je presuho in grdo zrezano. Verjetno ni bil izbran za kuhanje primeren kos. Meso je bilo preveč pusto. Meso moramo, potem ko smo ga vzeli iz juhe, pustiti malce počivati, preden se lotimo rezanja, ako hočemo, da bodo rezine lepe. Paziti moramo še, da režemo le v smeri vlaken. 4) Sir je bil servirán s papirjem vred. To je zelo banalna napaka, v katero bi gospodinja ne smela nikdar zapasti. Vsak, prav vsak sir, tudi takozvani sirčki trikotne oblike morajo priti na mizo brez ovoja. Priporočljiva, a ne obvezna je tudi odstranitev skorje. Parmezan narežemo na koščke in jih lepo zložimo na krožnik. Pazimo še, da bo sir vedno sveže narezan ! 5) Solata je bila neenakomerno zabeljena in uvela. Za pravilno zabelitev je treba stresti na krožnik primerno količino soli, ji dodati kis in z vilicami temeljito premešati, da se sol stopi, priliti k temu potrebno olje in na voljo poper ali česen. Vse dobro premešati. Vse to pa polijemo po solati šele tik pred serviranjem in dobro premešamo, da bo enakomerno porazdeljeno po nji. 6) Kava je bila -slaba in je prišla na mizo že sladkana. Gospodinji očividno ni bilo znano, da je za pripravo dobre črne kave potrebno troje : kava, kava in še kava ... Morda je tudi uporabila za kuhanje novo ali pa že dolgo neuporabljeno posodo. Morala bi jo bila predhodno uporabiti, da zgubi duli po kovini. Kave ne smemo osladiti, preden jo 'serviramo. Okusi so zelo različni: ta jo pije grenko, drugi spet zmerno ali celo pretirano sladko; zato pa ponudimo gostom h kavi polno sladkovnico. Za mlade žene Zakonske žene, zlasti mlade, komaj poročene potrebujejo napotke, da bodo lažje razumele svojega moža. Pa enkrat poglejmo tisto, česar žena ne sme delati, ako hoče biti srečna. Ne smeš hraniti pisem'ali fotografij drugih moških, razen, seveda, očetove ali bratov. Ne nastopaj gospodovalno ali pa tako, kakor da zadoščaš samo sebi. Mož mora imeti vedno občutek, da je tvoj čuvar. Ne primerjaj ga z drugimi moškimi. On je pač tak. Takega si si izbrala za vse življenje. Nikoli mu ne reci: »Moja mama je delala vedno tako — moj oče pravi tako ...«; na ta način bi ga namreč prisilili, da te primerja z lastno materjo. Nikdar ne zahtevaj od njega drugačen način življenja s tem, da ga opominjaš: »Sedaj, ko si poročen, moraš ravnati tako in ne več kot prej.« Ne skušaj ga odtegniti prijateljem. Za to bo že sam poskrbel, ako mu boš znala biti »prava« družba. Potrudi se, da ne boš neprestano tožila nad svojimi boleznimi. Lahko bo končalo tako, da bi naenkrat namesto svojega »angela« videl v tebi le — razvalino. Ne pozabi mu nuditi najboljše izmed vsega: od najboljšega kosa pečenke do naj udobnejšega stola. Ne smeš ga grajati, češ, da preveč potrosi za cigarete ali kavarno. Nikoli ne brskaj po njegovih žepih in predalih. Saj veš, da bi tistega, kar bi nameraval skriti, nikoli ne pustil notri. Nikar ga ne prisili, da te počakuje po trgovinah kadar nakupuješ. Ne muči ga z vsemi svojimi problemi in neprijetnostmi. Mož hoče imeti doma mir in prijetno vzdušje. Ne jezi se narij zaradi zamud. Ako ga ne boš povpraševala po vzroku, ti bo verjetno sam od sebe povedal. V javnosti se vzdrži vsakega izkazovanja ljubezni. Ne ifporabljaj ljubkovalnih besed v navzočnosti drugih ljudi. Ne predpostavljaj svojih zabav njegovim; zapravila bi si njegovo družbo. Ne grajaj ga, ker je pozabil na tvoj god ali obletnico poroke. Pozneje se bo že sam spomnil in bo obžaloval, pa te bo zaradi tvoje obzirnosti še bolj cenil. Ne vdajaj se ¡izbruhom ljubosumnosti. Spusti se kvečjemu v mirno debato o tej zadevi. Slednjič se spomni še tujega, malce grobega, a dokaj učinkovitega ljudskega izreka: »Z možem je treba ravnati ¡kakor s psom: mnogo ljubkovanj a, mnogo hrane — a malo povodca!« Dr. Josip Meri škof krški Na praznik Brezmadežne leta 1963 je nadškof dr. Josip Srebernič obhajal 40-letnico posvetitve za škofa. Ker gre za našega goriškega rojaka, je prav, da se ga ob tem redkem jubileju spomni tudi Koledar Gor. Mohor, družbe. Mladost prevzvišenega jubilanta je potekla v Solkanu in Gorici. V Solkanu se je rodil dne 2. februarja 1876. Njegov oče je bil Josip in mati Terezija Šuligoj. Bil je najstarejši otrok v družini ; za njim se jih je rodilo še šestero in so razen enega vsi učakali visoko starost. Ljudsko šolo je obiskoval v Solkanu, nato pa so ga starši poslali v Gorico, kjer je dokončal gimnazijo. Po maturi se je odločil za profesorski poklic in je zato šel na Dunaj ter obiskoval tam filozofsko fakulteto; izbral je zgodovino in zemljepis. Na Dunaju se je vključil v vrste slovenskih katol. akademikov ter se pridružil akademskemu društvu Danica. Istočasno je pa tudi bil član Marijine kongregacije za akademike in pa Vincencijeve konference. Pokazal je torej, da se je zavedal važnosti, ki jo imajo katoliške organizacije za mladega človeka in za rast njegove ^¡ebnosti. Ni se iztrgal ne iz narodne ne iz verske skupnosti, kot to delajo razni drugi študentje, ki jim je tuja vsaka organizacija. Na Dunaju se je spoznal tudi s tedanjim tirolskim študentom Alcidom De Gasperijem, poznejšim vodilnim itaT lijanskim politikom. Ko se je kot mlad profesor vrnil domov leta 1902, je dobil suplenco na goriški gimnaziji. Mladi in resni profesor, ki se nikjer ni sramoval kazati svojega verskega prepričanja, je na vse delal najboljši vtis. Ali kazno je bilo, da ga Bog kliče v višjo službo. Zato se je priglasil tedanjemu goriškemu nadškofu, da želi iti za duhovnika. Predstojniki so sprejeli njegovo prošnjo in ga kot odličnega mladega inteligenta poslali v Rim v Germanicum, da je na Gregoriani dokončal bogoslovne študije in dobil doktorat še iz teologije ter filozofije. Kot mlad trikratni doktor se vrne v Gorico in tu takoj zavzame vidno mesto med tedanjo slovensko katoliško skupnostjo. Bila so to leta živahnega dela in življenja med goriškimi Slovenci, ki so se narodno in politično prebudili ter se povsod tudi kulturno uveljavljali. Plodna leta pred prvo svetovno vojno, ki so razgibala primorsko deželo kot nobena druga pozneje ne. V tem živahnem vrvežu se je udejstvoval tudi dr. Srebernič ne samo kot profesor zgodovine v bogoslovnem semenišču, nego tudi kot kulturni delavec. Julija 1914 je pa izbruhnila prva svetovna vojna, meseca maja naslednje leto je v vojno stopila tudi Italija in Gorica je takoj prišla v neposredno zaledje fronte. Zato so se iz Gorice izselili vsi zavodi in šole. Tako je tudi bogo- slovje moralo zapustiti mesto in se preseliti v Stično na Dolenjsko. Z bogo-slovci so šli tudi profesorji in tako je dr. Josip Srebernič za vedno zapustil Gorico. Pozneje jo je le še tu pa tam obiskal kot gost zlasti na potih v Rim ali iz Rima. Zadnjič je bil v našem mestu leta 1960, ko se je ustavil, da je obiskal že bolehno sestro Lucijo, poročeno Mozetič. Po končani prvi svetovni vojni je dr. Srebernič ostal na Kranjskem in dobil službo profesorja cerkvene zgodovine na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Na tem mestu ga je dohitelo imenovanje za škofa na otoku Kr-ku. Dne 8. dec. 1923 ga je v Ljubljani posvetil škof Jeglič, službo na Krku je nastopil 23. dec. istega leta. Kot škof je sledil besedam sv. Pavla: Postati vsem vse. Čeprav Slovenec po rodu je postal Hrvatom Hrvat in se popolnoma vživel v svojo novo službo. Kot piše msgr. Zazinovič, njegov pomožni škof, je bila prva skrb škofa Sre-berniča duhovniški naraščaj. Duhovniške vrste na Krku so se med prvo svetovno vojno in po njej razredčile. Škof Srebernič je zato zastavil vse svoje sile, da bi dobil novih duhovnikov. Ker na Krku samem ni bogoslovja, je pošiljal mlade fante drugam: v Split, Zagreb, Požego in Ljubljano. Posrečilo se mu je, da je napolnil vrzeli v škofiji in da na Krku ni primanjkovalo duhovnikov. Druga vrlina, ki odlikuje škofa Sre-berniča, je češčenje Matere božje. Tega se je navzel že pri svojem očetu, ki ga je pogostokrat še kot otroka vodil na Sv. goro na božjo pot in, ko včasih m mogel hoditi, si ga je naložil štupora-mo in nesel na Skalnico k Mariji. Sam trdi, da mu je pozneje Marija rešila življenje, ko se je nekoč kopal v Soci in bi bil skoro utonil. Kot škof se je Josip Srebernič močno zavzemal tudi za češčenje sv. Evha-ristije. Že zelo zgodaj je bil imenovan za predsednika stalnega odbora za ev-haristične kongrese. Kot tak si je neutrudno prizadeval za njihov uspeh. Začel je najprej v svoji lastni škofiji. Od leta 1927 do druge svetovne vojne je bilo na Krku pet škofijskih evhari-stičnih kongresov. Poleg tega je sodeloval in govoril na drugih evharističnih kongresih, npr. v Sarajevu, Dubrovniku, Ljubljani. Sodeloval je na mednarodnem evharističnem kongresu v Budimpešti in se kljub visokim letom udeležil predlanskim evharističnega kongresa v Munchenu. Tako ljubi sv. Evharistijo, da vsem priporoča pogosto sv. obhajilo. V stolni cerkvi na Krku ima najrajši take maše, kjer so skupna sv. obhajila; prav tako na birmovanjih. Vsako leto tudi sam obhaja prvoobhajance v stolnici na Krku. Je pač dober pastir, ki se razdaja za svoje ovce. To se je pokazalo zlasti med drugo svetovno vojno in po njej ob izrednih prilikah, ki so zadele tudi njegovo škofijo. Najprej so Krk zasedli Italijani. Polni tedanjega fašističnega duha, ki je hotel vse poitalijančiti, so tudi na Krku takoj hoteli imeti povsod vse italijansko. Toda škof se je krepko uprl in se pritožil tudi na sv. stolico. In po cerkvah je ostalo vse pri starem. Tedaj so na Rabu ustanovili koncentracijsko taborišče za izseljene ljudi ALOJZ KOCJANČIC Strunjanski materi Strunjanska Mati tiho žalujoča ob svojega svetišča fa^tilini, Tvoj opomin, že sporočen davnini, naloge nove našim dnem naroča. Ko časa zob načel je hram Tvoj sveti, tako zdaj duše plehki čas načenja in ni zdravila nam izven hotenja, ki naj ga milost greje in mu sveti. Zato, o Mati, usmeri nas v Boga! In dušam, ki so v temi, v senci smrti, pokaži pot v Očetov dom odprti. Spoznajo naj po kruti tlaki greha nadzemski čar svobodnega nasmeha, rasto naj v tempelj Svetega Duha! zlasti iz Slovenije. Rab je pod krško škofijo. Msgr. Josip Srebernič se je za življenje v taborišču zelo zanimal in pomagal, kolikor je mogel. Ker ni šlo drugače, se je obrnil na samega Musso-linija. Njegovo prizadevanje ni ostalo neopaženo in radio London je škofa Sreberniča večkrat pohvalno omenil. Še težji časi so nastopili po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943, ko so Krk in dalmatinske otoke zasedli Nemci. Škof je za preganjane vernike posredoval, prosil, pomagal. Večkrat mu je uspelo, največkrat pa ne. Vendar marsikdo dolguje škofu svoje življenje. Tako mu je npr. leta 1944 uspelo, da je rešil sto ljudi, ki so bili že na Reki, da jih odpeljejo v Nemčijo; drugič je rešil 70 deklet, ki so jih Nemci imeli zaprte na Krku, da jih odvedejo. Škof je kot lev nastopil zanje in se odločil, da hoče tudi sam z njimi, če jih odpeljejo. Nemci so tedaj dekleta izpustili. Ob razsulu v aprilu 1945 je s svojim energičnim nastopom preprečil, da Nemci niso pognali v zrak pristanišča na Krku, ki je bilo že minirano. Po končani vojni pa za škofa Sreberniča ni bilo še konec preizkušenj. Vsem nam je znano, s kakšnimi nameni so tedaj nastopali partizani povsod po Jugoslaviji. Tudi na Krku ni bilo nič boljše. Msgr. Srebernič je tedaj moral prestajati novo trpljenje, ki je bilo tem hujše, ker je prihajalo od domačih ljudi. Nekoč ga je na povratku domov napadla na Sušaku nahujskana drhal in mu strgala škofovski križ raz prsi, ga obmetala z blatom in zasramovala. Zaslužil si je pridevek: Atanazij Jugoslavije. Marsikaj lepega, a tudi veliko hudega je doživel nadškof Srebernič v svojih 40 letih škofovanja. Pravijo, da je škofovski križ najtežji križ. A zato tudi najbolj časten. Nadškof Srebernič ga je s častjo nosil in ga še nosi, čeprav že ves upognjen od starosti. Papež Janez XXIII. se ga je spomnil lani meseca marca, ko so bile uradne proslave za njegovo 40-letnico, in ga imenoval za nadškofa. To je le skromno priznanje za ogromno delo, ki ga je nadškof Srebernič opravil za Kristusa in njegovo Cerkev, večje ga pa gotovo čaka v nebesih. IIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIlillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIllllinilllllllMIlIMIIIIIIIII Padel je ■ list Z veje jesenske na tla. Poljubi ga veter, v daljo pelja, kdove kam. Da bi ga le v božji hram! Na grobu pa roka tresoča lučko prižge. Vzpenja v nebesa molitev se vroča. S. G. TUGOMIR MATER DOLOROSA Nedopovedljivo je moje trpljenje ... Prehuda ta žalost srce mi teži ■.. Vse moje so slutnje se danes spolnile, vse solze iztekle iz mojih oči... Vsa okamenela držim te v naročju; bil si mi v veselje in vir bolečin. Glej! Ni mi več dano, da bi te zbudila, nedolžni otrok moj, moj Bog in moj Sin! IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIII FARANKA ' , « \J 'pava sv, i^mia newyorku... Vsak dober katoličan, ki ga usoda neusmiljeno pritegne s seboj v tuji isvet, želi častiti Boga v sladki materinščini in opravljati svoje verske dolžnosti v lastnem svetišču, kajti le to mu nudi košček tiste domačnosti, katero tako zelo pogreša v tujini. Z upom, da bi ostali zvesti Bogu in narodu pa so tudi v Ameriki začeli slovenski emigranti z gradnjo lastnih cerkva in kulturnih domov, čeprav so bili med njimi tudi taki, katerim to ni bilo po volji, in so hoteli z brezverstvom in s slabim časopisjem preprečiti vse, kar je bilo dobrega; a z božjo pomočjo in z velikimi žrtvami posameznikov je zrasla mladika, pognala drevo, katerega sad še dandanes uživamo. Tudi v New Yorku je bilo že leta 1908 precej emigrantov. Bili pa so dolgo brez svojega duhovnega voditelja. To je uvidel Rev. Kazimir Zakrajšek in sprejel v ta namen kaplansko službo v nemški fari na Drugi cesti. Naprosil je tamkajšnjega župnika Rev. J. Nageleisena, da bi dovolil Slovencem imeti popoldansko službo božjo, ki se je začela že v juniju leta 1908. Te pobož-nosti se je udeleževalo veliko Slovencev od blizu in od daleč. Dne 15. avgusta pa je bila že prva večja slovesnost z ustanovitvijo Dekliške Marijine družbe. Bilo je sprejetih kar sto deklet, ki so imele redne mesečne shode in skupno sv. obhajilo. Kmalu zatem pa ni bilo Slovencem dovolj, da bi imeli samo popoldansko službo božjo; hoteli so imeti tudi dopoldansko. Zato je č. g. Zakrajšek sklical meseca oktobra shod, pri katerem so sklenili, da bodo skušali doseči ta namen. To se je na praznik sv. Nikolaja, dne 6. decembra 1908 tudi uresničilo, kajti z dovoljenjem g. župnika Rev. Nageleisena so z veliko slovesnostjo imeli na ta dan prvo dopoldansko sv. mašo. Bila so navzoča vsa slovenska in nemška farna društva. Slavnostni govor je imel v nemščini Rev. Nageleisen in Rev. K. Zakrajšek v slovenskem jeziku. Istega leta pa je bil ustanovljen tudi cerkveni pevski zbor, katerega predsednik je bil g. Anton Burgar. V mesecu decembru leta 1909 pa je šel pater Zakrajšek po naročilu newyorškega škofa v Evropo po slovenske duhovnike. V New Yorku ga Društvo Prešeren - Igra Vrnitev je nadomestoval pisatelj č. g. J. Trunk, ki se je prav tedaj mudil v Ameriki in iskal podatkov za svoje znanstveno delo »Amerika in Ameri-kanci«. Dne 4. februarja 1910 je prevzel službo nemškega kaplana in obenem maševail. tudi pri Slovencih frančiškan Salezij Vodessk; toda že po dveh mesecih bivanja v New Yorku se je zaradi zdravja moral vrniti v Evropo. Delo te fare pa je bilo prenaporno za duhovnika, ki je moral skrbeti za nemške in slovenske farane. Dohodke pa so ¡mu prinašali le nemški farani, kajti od slovenskih faranov se ni zahtevalo ničesar; delo pa se je kupičilo iz dneva v dan. Zato so sklenili Slovenci pri občnem zboru meseca septembra 1910, da ustanovijo lastno župnijo. Ustanovili so slovensko cerkveno občino (ikuracijo) sv. Cirila in Metoda. Ta je takoj pričela z akcijo, katere namen je bil nabiranje denarja in sploh, kar je bilo potrebno, da so Slovenci lahko vzdrževali lastnega duhovnika. Tako je postal Rev. Anzelm Murn O.F.M. prvi slovenski župnik v New Yorku. Toda že leta 1913 je bil Rev. Anzelm Murn za stalno premeščen iz New Yorka v Bethlehem. Tedaj je nastopila za Newyorcane doba, ki je hotela uničiti vse dolgoletno delo. Slovenski frančiškani so imeli svoje fare in tako se niso mogli posvetiti fari v New Yorku. S težavo so pošiljali duhovnike, ki so nudili faranom le najnujnejše. Tudi to dobo so prestali in končno so dobili meseca aprila 1915 duhovnika Rev. Beni-gen Snoja O.F.M. Ta je služboval do tedaj kot apostolski misijonar v Afriki in duhovni sveto-vavec sve^e zemlje v Jeruzalemu. Z velikim navdušenjem se je lotil dela m takoj obiskal vse farame ter se tako spoznal s slovenskimi župljani. Takoj se je privadil mestu in ljudem. Začel je premišljati, zakaj ne bi imeli Slovenci svoje lastne cerkve. Meseca januarja 1916 je sklical prvi občni zbor, na katerem se je pokazalo navdušenje za to novo stvar; saj so že pri samem zboru zbrali pet tisoč dolarjev. Isti teden je cerkvena oblast potrdila ustanovitev nove župnije in dovolila nakup poslopja na 62 St. Marks Pl. Dne 14. februarja 1916 pa se je župnija korporirala po newyorskih postavah na ime »St. Cyril Slovenian Roman Catholic Church (Slovenska rim. kat. cerkev sv. Cirila). Meseca maja je bil slovesno položen vogelni kamen in nadškofijski generalni vikar Rt. Rev. Msgr. J. F. Mooney v G. P. A. je opravil slovesnost. Slavnostni govor pa je imel Rev. M. Golob, župnik iz Bridgeport, Conn. Dan, ki bo ostal vsem Slovencem v New Yorku 'kot največji dan in najlepši praznik, pa je bil dan, iko je bila cerkev slovesno blagoslovljena in izročena svojemu vzvišenemu namenu. S prihodom novih Slovencev po drugi svetovni vojni je fara narasla s precej lepim številom novih naseljencev in tako je cerkveno in tudi kulturno življenje še bolj vzcvetelo. Prišle so nove, mlade moči, še polne dobre volje in, kai je še več, idealizma. Društva, ki so bila že usta- Društvo Prešeren - Miklavževanje Društvo Prešeren - Igra Vrnitev no vi j ena, so dobila nove člane, predvsem Društvo Najsvetejšega Imena. To društvo obstaja še dandanes in ima svoje shode in skupna sv. obhajila redno vsak mesec. To društvo nudi predvsem duhovno hrano, ki je v takem mestu zelo potrebna za človeka, ki se znajde kot kaplja v morju. Bilo bi preveč, če bi naštevala vse č. gospode, katerih ni več med nami, ampak so odšli po raznih farah. Njih delo in trud je videl On sam in prepričana sem, da jim ne bo cstan dolžan. Ne morem pa prezreti našega nekdanjega kaplana Rev. John Vianney Trinka, O.F.M., sina beneških staršev in tudi daljnega sorodnika pisatelja Ivana Trinika. Z dušo in z vsem srcem se je žrtvoval za faro, saj ni bilo prireditve, da ne bi tudi on sodelovali. Vedel je za vsakega farana, če je zbolel in potreboval njegove tolažbe. Bog ga je premestil v drug vinograd in prepričana sem, da je tudi tam dober vinogradnik. Omeniti pa moram še našega »novega župnika«, ki ga moram predvsem pohvaliti, ker nam je tako lepo obnovil cerkev. Saj človek skoro ne more verjeti, ko gre mimo, da je to naša slovenska cerkev v New Yorku. Ze zunanjost cerkve nam kaže, da ima naš č. g. župnik Richard Ro-gan »umetniško žilico«. Ko smo pred leti dobili novega župnika, smo z velikim zaupanjem gledali vanj kot v tukaj rojenega slovenskega Amerikanca. Z veseljem in z dobro vodjo se je lotil težkega dela. Ni ga motila ne leva ne desna stran, šel je po poti, »vse za Boga in narod, 'katerega sin sem.« Z veseljem bo vsakemu priznal, da je sin prekmurskih staršev. Veseli smo takih staršev, še bolj pa, da nam je Bog poslal takega č. g. župnika, da bodo ostali Slovenci spoznali, kaj lahko nudi slovenska mati v tujini. Po kratkem bivanju je spoznal, da poleg kulturne hrane, katero nudi 'društvo »Prešeren«, potrebujejo dekleta tudi duhovno hrano. V ta namen je ustanovil »Dekliško društvo fare sv. Cirila«. Z veseljem so se odzvala dekleta, ki imajo vsako tretjo nedeljo v mesecu skupno sv. obhajilo in nato sestanek. Tudi na naše matere ni pozabil; njim pa je posvetil vsako drugo nedeljo v mesecu. Toda delo fare 6i presegalo oz. bi "bilo prenaporno samo za enega duhovnika, zato smo dobili tudi č. g. Rafaela Seska. Tudi on skuša dati faranom to, kar lahko nudi duhovnik, poln idealizma in poln srčne ljubezni. On je velik ljubitelj mladine, kateri s'kušci dati vse potrebno, da bi tako z božjo močjo prestala mladostne boje. Da bi ta fara ostala vredna voditeljev, pa moramo tudi farani doprinesti svoj delež. To se pa prav dobro zavedajo člani raznih verskih društev in tudi kulturno društvo »Prešeren«. Koliko prireditev nam je že nudilo to društvo! Lahko rečem, da ni minilo leto, da bi se to društvo ne izkazalo, da s ponosom lahko nosi to ime. Želimo le to, da bomo nadaljevali z verskim in kulturnim delom v tem velemestu in tako dali Bogu, kar je božjega, svetu pa damo vedeti, da nismo narod brezbožnega komunizma, ampak narod, ki upa v boljšo bodočnost, v večno življenje, ki nas čaka tam, kjer bomo za večno združeni z Bogom in Marijo. MIRJAM SAKSIDA Čista kaplja dežja je na oknu prah pobrala, spolzela po gladini, se v nič razbila. Tudi jaz sem kot otrok bila nedolžna; Z leti bridke si izkušnje sem nabrala. Bom kakor kaplja tudi jaz končala? Društvo Prešeren - Igravci in režiser pri igri Užitkarji Dr. DANILO RUSTJA iiwf m\ živino Kmetovavci včasih tožijo, da jim je živina v hlevu nemirna, da se drgne ob zid, ob druge živali ali pa ob stebre. Sicer slutijo, da je temu vzrok ušivost, a vendar iz malomarnosti ničesar ne storijo, da bi živali rešili neprijetnega srbenja. Kmetje morajo vedeti, da tudi ušivost lahko povzroči razna obolenja, ki nastopijo zaradi zmanjšane odpornosti živalskega organizma. V naslednjih vrsticah hočemo bravce seznaniti s pojavom ušivosti in jih obenem poučiti, kako naj rešijo živino pred njo. Ušivost je v naših hlevih pogost pojav. Opazimo jo v vseh letnih časih, najpogosteje pa pozimi. Uši so mrčes, ki se hrani s tem, da pije kri ljudem ali pa živalim gostiteljicam. Samice znesejo jajčeca hruškaste oblike; pravimo jim gnide. Jajčeca prilepijo na dlako živali gostiteljice. Iz njih se v 10, 20 ali celo 30 dneh razvijejo ličinke, ki se trikrat prelevijo, preden postanejo odrastle uši. Levitve ličink pri tistih ušeh, ki nadlegujejo naše domače živali, trajajo skupno osem dni. Potrebno pa je, da znaša temperatura dlak, na katere so gnide prilepljene, vsaj 16° C. Najprimernejša temperatura za razvoj gnid pa je od 30 do 32 Celzijevih stopinj. Če je temperatura pod 16° C, se gnida ne razvije. Takoj po tretji levitvi je samica že godna za oploditev. 24 do 48 ur po oploditvi pa začne polagati gnide na dlako živali gostiteljice. Uši in njihove ličinke so izredno trdožive. Poginejo šele po 39 dneh stradanja. Nikoli pa same od sebe ne zapustijo živali gostiteljice. Ušivost (znanstveno ime je phthirio-sis) napade največkrat slabo krmljene, nezadostno negovane in izčrpane živali. Nalezejo se pa lahko uši pozimi tudi dobro oskrbovane živali. Pri ušivih sesavcih opažamo močno srbečico, ki jo povzročajo premiki uši in njihovi ugrizi. Živali se drgnejo ob zid, se grizejo in čohljajo z gobcem, z rogmi, s parklji ali s kopiti. Ušivi konji zlasti ponoči bijejo s kopiti ob tla. Zaradi ušivosti odpade na napadenih delih telesa ovcam volna, govedu in konjem pa dlaka. Praznine, ki nastanejo zaradi tega, so najprej velike kot leča; potem se širijo polagoma in neredno. Pri konju uši najrajši napadajo kožo ob grivi; to povzroča izpadanje dlak na vratu in na nogah. Če so se pa uši na konju zelo razmnožile, bodo napadle tudi druga mesta. Če ušivost traja dolgo, se mesta brez dlake pokrijejo s tankimi krastami, v katerih so skrita cela gnezda uši. Pri govedu izpade dlaka na vratu, na hrbtu, ob začetku repa in na notranjem delu zadnjih nog. Če pa je ušivost zelo huda, bomo opazili izpadanje dlake tudi na drugih delih telesa. Na tistih mestih, ki so zaradi ušivosti brez dlake, postane koža hrapava in nagr-bančena; to velja za konje in za govedo. Take znake bomo opazili posebno pri doraščajoči živini pozimi tam, kjer živine ne čistijo in jo držijo vso zimo zaprto v hlevu. V takih primerih se pri govedu in pri konjih porajajo na mestih brez dlake rumenorjave kraste, polne uši. Ušivost opazimo večkrat tudi pri prašičih. Uši jih grizejo in jim pijejo kri. Telo prašičev je zaradi ugrizov uši pokrito z majhnimi rdečimi madeži. Marsikdo bo na prvi pogled mislil, da je prašiča napadla rdečica. Le ko bo na prašiču opazil polno uši, bo vedel, kaj je temu vzrok. Mladi prašiči zaradi anemije (slabokrvnosti), ki je posledica hude ušivosti, lahko tudi poginejo. Isto kot pri prašičih se dogaja tudi pri psih z dolgo dlako. Včasih so notranji deli ušes pri prašičih in teličkih polni umazane snovi, v kateri kar mrgoli uši. Tako prizadete živali manj slišijo, se nervozno in brez smotra prestopajo ter so zbegane. Ušivost živali ugotovimo lahko s prostim očesom, ko na koži ali v umazani snovi ušesa opazimo uši ali njihove gnide. Vedeti moramo, da je ušivost lahko združena z garjavostjo. Zato se v primeru ušivosti posvetujmo z živino-zdravnikom, ki bo žival pregledal in ugotovil, kaj je treba storiti, da se ušivost in tudi garjavost, združena z ušmi, odpravi. Uši se prenašajo nepesredno z dotikom ali pa posredno z raznimi predmeti, ki so bili v dotiku z ušivo živaljo. Uši konj se lahko prenesejo samo na konja ali osla, uši goveda samo na drugo govedo itd. Ti primeri nam jasno povedo, da ima vsaka vrsta živali svojo vrsto uši, ki se prenašajo samo na enake ali sorodne živali. Vsak kmet mora vedeti, da je pri ušivosti potrebno ostrici živali, še preden začnemo uporabljati sredstva, ki bodo ušivost zatrla. Le z ostrižene živali bomo uši in njih gnide lahko popolnoma odstranili. Golo kožo pa tudi lažje namažemo z raznimi primernimi zdravili. Le pri konju striženje ni nujno potrebno in je pozimi celo nevarno za zdravje. Ker so gnide zelo odporne, bomo mazanje po desetih ali šestnajstih dneh ponovili. Tako bomo uničili tudi uši, ki so se razvile iz tistih gnid, ki so morda preživele prvo zdravljenje. Pri konjih odpravimo ušivost s posebnim mazilom, ki mu Italijani pravijo »unguento grigio«. Za vsakokratno zdravljenje bomo zmešali 10 g mazila z 20 g vazelina. S to mešanico bomo namazali ušive dele živali trikrat. Pri konju odpravimo ušivost tudi, če ga namažemo z mešanico alkohola in petroleja (10: 1) ali olja in petroleja (4:1). Pri govedu odpravimo ušivost, če žival potresemo z »Derrisovim prahom«, ki ga kupimo v lekarni in je zelo poceni. Pazili bomo, da pride prah med dlake, kjer so uši in gnide. Po osmih ali desetih dneh bomo potresanie ponovili. Za eno govedo zadošča 25 do 30 g »Der-risovega prahu«. Proti govejim ušem je učinkovit tudi nikotinov sulfat. V ta namen uporabimo 50 kubičnih centimetrov 40 odstotnega nikotinovega sulfata, ki ga pomešamo s 4 do 5 litri vode. S tako pripravljeno snovjo namočimo kožo goveda. Goveje uši prežene tudi dva-odstotna kreolinova raztopina. Pri govedu in zlasti še pri kravah mlekaricah ne uporabljajmo petroleja, da ne zadobi mleko duha po petroleju. Ušive ovce in koze bomo predvsem ostrigli; nato jih bomo namazali z dva-odstotno kreolinovo raztopino ali pa z mešanico olja in petroleja (3:1). Učinkuje tudi »Derrisov prah«. Še najlažje pa bomo preprečili ušivost med domačimi živalmi, če jim bomo redno čistili kožo in če bomo hleve večkrat razkužili. Redno bomo odstranjevali gnoj izpod živali, izpirali stene hlevov z vročo raztopino sode in jih potem pobelili z apnom. Komate, jarme in vrvi, ki pridejo v dotiko z ušivimi živalmi, pa bomo spirali a vrelo vodo ali pa jih razkuževali v krezolovi raztopini. Pri tem ne smemo pozabiti, da je treba prevreti konjsko odejo. Važno pa je tudi, da poleti večkrat operemo rep in grivo konj, kjer se uši najrajši ustavljajo, s triodstotno kreolinovo ali krezolovo raztopino. Tako bomo preprečili, da bi se žival sploh nalezla uši. Dr. DANILO RUSTJA Tudi domačim živalim je sol potrebna Živinorejci vse premalo upoštevajo potrebo živine po kuhinjski soli. Ne zavedajo se, da si s tem delajo veliko škodo. Predvsem je treba vedeti, da sol tudi v večjih količinah govedu ne škoduje. Strokovnjaki so brejim kravam dajali dnevno kilogram soli, in sicer kar dva meseca. Ugotovili so, da v organizmu niso nastale nobene motnje; zaužita sol ni škodovala niti kravam niti njihovemu plodu. Marsikdo se čudi, zakaj govedo in ostali rastlinojedci tako zelo potrebujejo soli. Učenjak Bung nam to veliko »lakoto« po soli pri rastlinojedcih razlaga takole: Rastlinska krma vsebuje dosti kalijevih soli. Kalijeva sol preide s hrano v kri. Ker vsebuje kri določeno količino kuhinjske soli, se kalijeve soli, ki pridejo s krmo v kri, v njej nevtralizirajo. Pri nevtralizaciji nastanejo nove soli, in sicer natrijev karbonat in kalijev klorid. Te novo nastale soli organizmu niso več potrebne in se zato izločijo po ledvicah. Če je pa količina kuhinjske soli v krvi premajhna, se izvrši le delna nevtralizacija, kri pa ostane polagoma popolnoma brez soli, kar je nevarno za življenje živali. Določeni odstotek kuhinjske soli v krvi in v ostalih telesnih tekočinah se ne sme nikoli zmanjšati; vsako tako znižanje je lahko usodno za življenje živali. Zato moramo kravi, ki daje 50 sto-tov mleka letno, pokladati dnevno 50 gramov kuhinjske soli, čeprav je prejme nekaj že s krmo. Živina ima rajši drobno sol kot v kosih. Drobno poje takoj, sol v kosih pa mora lizati počasi. Kadar kravam ne dajemo zadostne količine soli, čutijo kmalu pomanjkanje, ki se izraža s tem, da ližejo tuje predmete. Kljub temu da ostane ješčnost dobra, izgubijo krave po več mesecih na teži in dajejo manj mleka. Na teži izgubijo tudi druge goveje živali. Če bi krave še nadalje ostale brez soli, bi po ginile. Koncentrirana krmila, s katerimi krmimo krave mlekarice, morajo vsebovati najmanj en odstotek kuhinjske soli. Ker ne vemo, ali bo sol v koncentratu zadoščala za potrebe goveda, dajmo živini še drugo drobno sol. To velja za govedo. Prašičja krma mora vsebovati 0,5 odstotka kuhinjske soli. Prašič brez nevarnosti zaužije tudi večje količine kuhinjske soli. Kokošja piča mora vsebovati 0,6 odstotka soli. Marsikomu bo nejasno, zakaj ima sol v živalskem organizmu tako važno vlogo. Sol v organizmu ureja osmozo, to je prehod telesnih tekočin skozi napol prepustne membrane celic v telesnem tkivu. Po osmozi prepoji telesni sok, ki vsebuje vtekočinjeno hrano in vse telesu potrebne snovi, ves organizem. Če bi organizmu primanjkovala sol v velikih množinah, bi se osmoza ne mogla vršiti. Da se v želodcu vrši redna prebava, potrebuje živalski organizem tudi klor, ki je sestavni del naše kuhinjske soli. Telo črpa klor naravnost iz kuhinjske soli. Kuhinjska sol povečuje pri živini ješčnost. S soljo izboljšamo okus slabe krme. Poskusi so tudi pokazali, da po-kladanje soli stradajoči živini onemogoči večji padec telesne teže. Sol, ki jo pokladamo kravam mlekaricam, na-domestuje tisto, ki se izloča z mlekom. Ne smemo pozabiti, da vsebuje vsak liter mleka okoli 0,80 grama natrija in 1,2 grama klora, kar da približno dva grama kuhinjske soli. Dognano je bilo tudi, da je meso koštrunov, ki so se pasli na travnikih, bogatih s soljo, ostalo brez tistega neprijetnega okusa, ki ga običajno ima meso koštrunov. V glavnem zaradi pomanjkanja kuhinjske soli (natrijevega klorida) ter vitaminov v krvi se pri govedu in kozah največkrat pozimi ali v zgodnji pomladi pojavi lizavost. Govedo in koze rade oblizujejo različne predmete in snovi, ki so tuje prirodni krmi. To so lahko jasli in gare, stene hlevov, sosedne živali, golide, roke in obleka strežnega osebja. Marsikdaj na paši ali pa tudi doma požre živina pastirjem srajce, robce itd. Živali žro tudi oneči-ščeno steljo, čeprav imajo na razpolago seno, glodajo les in celo zid. Tako polagoma obole, da jedo vedno manj. Krave nam dajejo vedno manj mleka, živina postane plašljiva, breje krave ali koze prezgodaj izvržejo plod. Po določenem času lahko tudi obleže zaradi kostolomnice in izčrpanosti. Lizavost nastane zaradi motenj v presnovi. Te nastopijo zaradi pomanjkanja kuhinjske soli, apna in fosfatov ter tudi zaradi pomanjkanja vitaminov in nekaterih beljakovin v hrani in v samem živalskem telesu. Bolezen pa pospešuje kislo seno. Lizavost preprečimo in zdravimo, če pokladamo živalim majhne količine kuhinjske soli ter klajnega apna. Koristno je včasih po-kladati živini tudi kostno moko in lesni pepel. Včasih so poleg soli potrebne tudi injekcije vitaminskih pripravkov. Priporočljiva je tudi mešanica lucerne in različnih tropin. Na dobri paši lizavost prej ali slej izgine kar sama od sebe. Kralj porcelana V Selbu, na Bavarskem, je nastala svoj čas majhna rokodelska delavnica, kjer je podjeten mož začel izdelovati porcelan in ga lastnoročno slikati. Ta mož je bil Filip Rosenthal, ustanovitelj tvrdke Rosenthal, katere porcelan slovi po vsem svetu. Kot mnogo drugih podjetnih ljudi, je tudi ta mož začel zelo skromno. Odšel je v Ameriko, kjer se je preživljal najprej kot liftboy, potem kot hotelski postrežnik, slednjič pa kot uslužbenec v oddelku za porcelan v neki veletrgovini. Vrnil se je v domovino in razvil iz neznatne delavnice mogočno podjetje. Okoli 1. 1930 je bil eden najbogatejših ljudi v Nemčiji. Takrat pa je vstajajoči nacizem začel nadlegovati jude. Rosenthal, ki je bil židovskega porekla, in njegov sin Filip sta morala zaradi tega marsikaj prestati. Stari Rosenthal je umrl 1. 1937 in od takrat vodi podjetje Filip mlajši. V letu 1938 je postalo stanje zanj nevzdržno. Država je na vse mogoče načine zasegala njegovo imetje. Zapustil je domovino in, ko je izbruhnila druga svetovna vojna, se je vpisal v francosko tujsko legijo. Ker je bil nemški državljan, so ga poslali v oddelke severne Afrike. Po premirju, leta 1940, pa je njegovo stališče, kakor tudi stališče vseh sorojakov, ki so nosili francosko uniformo, postalo 'kritično. Pretila je nevarnost, da bi Nemčija zahtevala njihovo vrnitev zaradi izdaje. Po kratkem bivanju v Maroku je Filip Rosenthal dezertiral iz tujske legije in pribežal v Gibraltar. Cez štiri leta se je vrnil v Nemčijo v angleški uniformi in kot angleški državljan. Z velikim trudom se mu je posrečilo, da so mu spet priznali posest očetove tovarne, ali — bolje rečeno — razvalin tovarne. Spet je zaprosil za nemško državljanstvo in ga tudi dobil. Edini spomin na angleške čase mu je žena, ki jo je pripeljal s seboj iz Anglije. Takoj se je lotil obnove, in danes je njegovo podjetje na zavidanja vredni višini. Pri 44 letih je Filip Rosenthal eden izmed najbogatejših mož nemške Zvezne republike. V prostem času je planinec, letalec, ljubitelj umetnin. Seveda zaradi važnosti svojega podjetja in kot predsednik zveze evropske industrije porcelana, pa tudi za svoje veselje veliko prepotuje. Pot ga zanese dostikrat tudi v Francijo. Dasi je njegov položaj zelo delikaten, ker je pozimi leta 1940 dezertiral iz Tujske legije, vendar na meji mirno in prostodušno pokaže svoj potni list. Nobenemu policijskemu agentu ne pride na misel, da bi aretiral ali kakor koli nadlegoval nekdanjega ubežnika. Leta 1940, ko se je prijavil vanjo, je bil star šele 23 let, zaradi svojega podjetja pa je bil že slaven. Ta slava mu je tudi pripomogla, da so francoske oblasti po vojni za-tisnile oči celo pred tako resnim dejstvom, kot je pobeg iz vojske. Njegov položaj je čisto izjemen in ga zato Francija upošteva. Rosenthalov ugled je danes na višku, njegovo podjetje cvetoče, sloves mednaroden. Angleščina, ki jo govori, je blesteča kakor govorica oksfordskega profesorja, francoščina izbrana — le ko je v družbi prijateljev vplete včasih med pogovor prostodušne izraze ali stavek, kakršni so v navadi v Tujski legiji. — tnv^d ¿laJLkožt Vrtnic vonj, vabeči cvet. Roj zastonj tu pije med. Kliče mak sladko, opojno. Nagne mrak se nanj spokojno. Kam pa ti srce iz hiše? Tja na vrh gore, še više. S. G. Za naše male immiimi minimumi miiiiiiiiiiiii miimmnm iimiiiimii luiuiiimiiii minimumi miimmnm minimumi minimumi minil Qojgok fioii D Šoto Lojzek piha, komaj diha: črte riše, čačke piše. »Čudne so te črne črke. Rajši vlečem mucki brke.« Mucka mijavka. Stegne tačko. Lojzek javka. Lopne mačko. O kdaj Peterček uboga ? Ceščutova teta se je rada pritoževala: »Naš Peterček, oh naš Peterček!« »Kaj pa je?« je vprašala Petejanka. »Vedno zdihuješ. Kaj imaš s Peterč-kom?« Tedaj se je razvezal jeziček: »Odkar mu je umrla mama, Peterček nič več ne uboga. Dela vse po svoji glavi. Čevljev ne očisti. Vrta v nos s kazalcem. Oh, če bi hotela praviti vse!« »Ali te ne uboga čisto nič?« »Hm! Uboga, uboga, če zakličem: „Peterček, orebe imam," tedaj priteče kot pišče h koklji. Včeraj sem mu za-bičevala: Peterček, v sosedov sadovnjak ne hodi. Si jo boš skupil. In kaj mi je rekel? Kako bom kupil, saj nimam nič denarja! Oh, ta Peterček!« Na hruški je skakljala sinička, kot da se teti posmiha: cicifuj, cicifuj ! * Naslednji teden je Peterček pridrvel domov: »Ojej, ojej, o jej!« »Kaj pa je, kaj pa je?« krikne teta prestrašena. »Tisti ... rogo-vilasti Jože me ... je... v ... sado ... vnjaku ... z bičem naklestil. Joj, kako je padalo!« »Ali ti nisem rekla: Ne lezi v sadovnjak; pusti jabolka pri miru. Nisi ubogal. Zdaj si kupil brez denarja!« »Saj sem mislil utrgati le tisto rumeno hruško. Kako je debela!« Sosed Jože je namreč zapazil, da nekdo hodi v sadovnjak in krade sadje. Zelo se je razburil: »Tega tatica moram ozdraviti!« Skril se je za velik grm. Čakal je kot lovec na divjega petelina. Ni dolgo čakal. Peterček je jokajoč odnesel pete in ... klobase. * Bič je tako posvetil v temno Pe-terčkovo glavo, da je Peterček sklenil: »Ubogati moram! Zakaj nisem tete u-bogal?« Čez nekaj časa se mu je še bolj posvetilo : »Kaj pa angel varuh ? Vso mojo neubogljivost vidi. Vse zapiše. Kako bom tepen!« Od tedaj se Ceščutova teta ni več pritoževala. Peterček jo je tako rad ubogal, da mu je kupila, ko je šla za sv. Andreja v sejem, sladko čokolado. S. G. Čarodej na svetilka Prejeli ste koledar. Jesen je že stresla liste z dreves. Zima trka na okna in vrata. Mraza nimate radi, razen kadar se drsate in ke-pate. Če ni namreč mraza, ni snega, ni ledu. Čeprav je pozimi prijetno, če se drsate ali smučate ali sankate, vam bom povedal nekaj iz gorkih dni velikih počitnic. Gorko imate radi tudi pozimi, ko ste doma v zakurjeni sobi. Tedaj je prijetno brati kako povest ali črtico. Ne vem, ali sem končal peti razred osnovne šole ali prvo gimnazijo. To vem, da sem se počitnic veselil. Nismo šli v kolonijo kot dandanes mnogi ho- dite. Naša kolonija je bila domača hiša in svet okoli nje pa travnik in hrib in gozd ter potok. Počitnice so bile v tem, da ni bilo nalog, da nismo tekali vsak dan v šolo. Bili smo prosti. Seveda smo doma tudi pomagali. Vendar smo imeli nekatere dneve prav za nas. Bili so lepi časi. Lovili smo ribe. Večinoma so nam vse ušle. Za raki smo stikali v potoku ali studencih. Skrivali so se med zvitimi koreninami. Želeli so biti prosti kot mi, pa jim nismo dali miru. Gregčev Tone si je pritrdil na dolgo palico vilice. Kakor na severu lovijo kite s harpuno, je hotel ribe nabosti kar z vilicami. Včasih se mu je res posrečilo, da je katero zadel ali celo ujel. Tedaj je bil junak dneva. Zmagoslavno jo je prinesel domov. Zvečer je vsa družina pri mizi sedela okrog pečene ribe. Tone je vedel, kje so veverice, kje gnezdijo drozgi ali detli ali šoje. Pustili smo pa ptiče pri miru. Tako so nas vzgojili v šoli. Vedel je tudi, da je tam v luknji pod zakrivljeno debelo korenino košate bukve prav gotovo jazbec. Nekoč se mu je zdelo, kakor da ga vidi plaziti se v luknjo. * Te počitnice smo pa doživeli nekaj posebnega. Še dobro mi je v spominu. Vi, ki imate na pretek kino ali televizijo, večkrat v vašo škodo, boste vseeno brali z zanimanjem. Torej! Hodil sem v šolo v Ljubljani. Ko sem prišel domov z dobrim spričevalom, sem bil na počitnicah. Prišel je pa na počitnice tudi Čer-netov Jožek. Stanoval je blizu naše hiše. Doma so imeli dobroidočo gostilno, menda tudi mesarijo. Starši so Jožka poslali na deželo, ven iz mesta, ven iz vročih ulic. Imeli so namreč starejšo služkinjo. Dajali so ji vsako leto nekaj počitnic, da je šla domov. Z njo je prišel Jožek. Tako sta bila zadovoljna oba. Pa tudi mi. Radi smo bili v njegovi družbi, ker je bil dober fant. Te počitnice je prinesel s seboj nekaj čudovitega za vaške otroke: čarodej no svetilko! »Ali ne bi bilo pametno, da napra- vimo veselico za nas, za otroke?« je vprašal mojega brata neko nedeljo. Brat je pogledal mene in Gregčevega Toneta. Hkrati sva zaklicala oba: »Seveda, kar dajmo!« »Kaj bo na veselici?« smo zvedavo uprli oči v Jožka. »Glavno bo čarodejna svetilka,« odvrne. »Ali bo coprala?« je vprašal Tone. »Malo manj,« se je zasmejal Jožek. »Tudi tombola naj bo, srečolov.« smo zaklicali. Soglasno sprejeto. * Sedaj je imel glavno delo Jožek. Kje dobiti veliko sobo? Kmalu smo jo našli. Pri sosedu, mizarju. Imel je večjo delavnico. Ker se nam je njegov sin pridružil, je pridobil očeta za našo stvar. Tisto soboto pred veselico smo pripravili »dvorano«. V delavnici smo znosili deske ven. Porinili smo mizarske mize v kote. Pri predstavi so služile za manjše kot galerija. Pometli smo žaganje in oblanje. Mizar je bil zadovoljen, da je bil vsaj eno sobotno popoldne rešen pospravljanja. Jožko je napel na steno veliko štirikotno rjuho. Sredi dvorane je postavil stojalo: »Da ga kdo ne prevrne,« je opozarjal. »Ali imate kako veliko luč?« je vprašal. »Tista teta, Tereza, ki je prišla iz Trsta, jo ima.« Posodila jo je. Zabičavala pa je s svojimi debelimi prsti: »Da mi je ne razbijete !« »Oh, tako je varna pri nas kot ptiček v gnezdecu,« je zatrjeval Gregčev Tone, »ali pa polh v luknji.« * »Ampak,« je opozoril Jožek, »kaj pa povabila?« »Saj res, saj res! Kje dobiti papir?« »Iz zvezkov strgamo nepopisane liste,« sem zaklical. Pripravljalni odborček je sklenil e-noglasno, naj se naredi tako. Napisali smo kakih dvajset vabil. Ne bo dosti, smo mislili. Padla je misel, ki je bila všeč vsem odbornikom. Napisali smo na vabila še: »Kdor prebere vabilo, naj ga da naprej!« Gregčev Tone, ki je rad slikal, je narisal na vabila nekaj rožic. Na vabilu je bil program: 1. točka -Čarodejna svetilka; 2. točka - Tombola. Vabljeni so vsi šolarji. Tudi starši. Vstopnina: za šolarje en krajcer, za starše pet krajcerjev. Dohodek je za poravnavo stroškov. - Vljudno vabi pripravljalni odbor. Predstava je bila neko nedeljo po večernici. »Dvorana« se je napolnila. Zagrnili smo okna s koci in plahtami, da je bilo temno kot v mišji luknji. Jožko je prižgal ono veliko svetilko iz Trsta. Postavil jo je v črno škatlo na visoko stojalo sredi sobe. Z leče, ki je bila na sprednji strani črne škatle, je potegnil platneno pokrivalo. Na rjuhi na steni se je zasvetila svetla okrogla ploskva. Jožko je začel nekaj razlagati, kako čudo bodo videli. Ne bo treba iti v puščavo, ne na severni ne na južni pol, ne se potiti v vročem pasu ne na ekvatorju ali plezati na Himalajo itd. Rabil je toliko besed, ki so znane in jasne srednješolcu, ne pa šolarčkom. Zaslišalo se je kašljanje tu in tam. Jo-žek je bil brihten. Hitro je zaključil: »Sicer pa, kaj "bi vam govoril, saj boste videli.« »Dobro, dobro, kar daj!« je mrmrala »dvorana«. * »Ah!« so se začudili otroci, ko so zagledali na rjuhi leva. »Saj nas ugrizne.« Neka majhna deklica je začela jokati: »Jaz se ga bojim.« Jožko je hitro premenjal sliko. Prikazal je Jezusa v jaslicah: »Kakor prave jaslice!« Sledile so lepo barvane slike vsakovrstnih ptičev, od kolibrijev do rajčic in nojev. Tudi divjega petelina smo videli. Lovec namerja nanj puško. »Škoda, če ga ustreli,« je zaklicala Jerica. »Malo vidim,« je zaklical onegavi stric. 1 Jožko je svetilko bolj pri vil. »O, zdaj pa vidim, to pa, to.« Videli smo razne pokrajine, ledene gore, široke reke, visoka drevesa iz pragozda itd. Rezk! Počil je cilinder. »Na, Tone, zdaj imaš svetilko v gnezdecu!« je zasmehljivo zaklical Jožko Gregčevemu Tonetu. »Zdaj se bo kadilo,« je opozoril slavno občinstvo. »Naj se, naj, kar naprej!« Predstava se je »pogumno« nadalje-vala. »Uh, kadi se kot v peklu!« je nekdo zaklical. Močno je nekdo udaril na zastrto okno: »Odprite! Ukaz od župana!« * Gospodar je stopil na cesto. Hitro se je vrnil: »Jožko, občinski sluga hoče govoriti s teboj.« »Z menoj? Čudno!« Stopil je na prosto. Kmalu se je vrnil: »Ne smemo več!« je žalostno zaklical. »Nimamo dovoljenja. Vabila so nas pokopala. Če ne končamo, pridejo orožniki.« V »dvorani« je nastala splošna ne-volja. Neki »stric« je zakričal: »Ne bom ga več volil!« Z oken smo potegnili zavese in odprli okna. Zadihali smo svež zrak. »Tudi to je nekaj vredno,« se je tolažila neka »teta«, ki je težko dihala. * Še danes vidim naše »občinstvo« na cesti pred delavnico-»dvorano«. Vsi smo bili poparjeni. * Če se ne motim, smo imeli šestin-petdeset krajcerjev dohodkov, več o-trokom smo dali vstopnico zastonj. Jožko je rekel : »Kaj pa čemo?« Denar smo shranili. Rekli smo: »Lahko bo kaj kazni. Takoj plačamo.« Kazni ni bilo. Stvar je zaspala. Kam smo denar dali, ne vem. Morda smo dali Terezi pet krajcarjev za razbiti cilinder. Nekaj tudi Jožku za odškodnino za delo. »Pošteni moramo biti. To veli a,« smo se tolažili. c r1 FRAN MILCINSKI O dušici majceni, ki rti smela v nebesa Živela je mati, ta mati je imela dva sina, pa se ni kaj brigala zanju, ker so ji preveč le prazne marnje blodile po glavi. Ni ju učila ne moliti ne delati, izpridila sta se in ko sta dorasla, zapustila sta mater in šla med razbojnike. Nikdar več ni slišala o njiju. In dogodi se, da je dobila še tretje dete, hčerko, Nič je ni bila vesela: »Mlada sem, rajala bi še rada in se smejala kakor druge, pa bom morala doma tebe čuvati in previjati, kaj te je bilo treba!« In preden je zatonil dan, je dete umrlo, komaj da je bilo krščeno. Dušica je frfotala po izbi, smuknila je skozi nizko okno, begala je sem ter tja po širnem svetu, slednjič je našla pred nebeška vrata. Rahlo je potrkala pa se je počasi v vratih odprla linica, skozi je pogledal nebeški vratar, videl je dušico in ji rekel : »Dušica majcena, dušica revica, ne smem ti še odpreti. Sodba se glasi tako: rajska vrata se ti ne odpro, prej moraš prinesti kanglico čvrste vode, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore.« Dal ji je kanglico in zaprl lino. Dušica se je žalostno obrnila in odletela in ni vedela ne kam ne kako. In ko je preletela tisoč milj, je srečala rumeno sonce in ga ogovorila: »Holej, holej, sončece, ti hodiš na visoko in siješ na široko, ali si videlo, povej, ali si videlo kje čvrsto vodo, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore?« Sonce rumeno jo je pobožalo s svojimi gorkimi žarki in odgovorilo: »Pač hodim na visoko, pač sijem na široko, pa na vesoljnem svetu ne poznam takega studenca, kakršnega iščeš ti, dušica majcena!« Dušica se je obrnila in iz očesc so ji kanile debele solze. Letela je naprej s svojo srebrno kanglico, ni vedela ne kam ne kako, slednjič je srečala mladi mesec in ga vprašala: »Holej, holej, mladi mesec, ti hodiš na visoko, ti svetiš na široko, ali si videl, povej, ali si videl kje čvrsto vodo, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore?« Mladi mesec je odgovoril in utrnila se mu je zvezda: »Dušica revica, dušica majcena, jaz ti pomagam. Spusti se po mojem svitu, ta ti pokaže pot k studencu čvrste vode, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore.« Dušica se je lepo zahvalila in poto-lažena se je spustila po milem svitu mladega meseca navzdol na zemljo in skozi nizko okence v majhno kamrico, v kamrico materino. Mati je sedela na skrinji, pa ni bila sama, ob peči je sedela siva žena, siva žena starost. In mati je govorila: »Kaj hočeš od mene, starost, prezgodaj si prišla. Mene še mika rajanje in družba vesela. Poberi se proč! Grda si in neprijazna!« Starost pa ji je z mehko besedo prigovarjala: »Kaj boš rajala m vese-ljačila, ko se ti guba čelo in lice in se ti beli glava! Pusti te misli in ne huduj se! Saj nisem tako grda in neprijazna, kakor praviš. Lepo in ljubeznivo me imenujejo matere, ki se jim okoli krila lovi, na očeh jim visi cvetoča deca, čvrsta mladina v trpljenju vzrejena, v prid vzgojena; nje zdravje in smeh, nje sreča so blaženstvo materinemu srcu in take starosti ne bi zamenjala nobena mati za rajanje mladih let.« Tako je govorila starost, mati se je pa spominjala svoje zavržene dece, svoje osamelosti, svoje mladosti, zapravljene brez koristi; pretresel jo je silovit kes, sklonila je glavo v roke, glasno je zaihtela in pridrle so ji solze: čvrst studenec je tekel izpod koščene gore, izpod hriba navzgor. Dušica pa je nastavila srebrno kanglico in jo napolnila z materinimi solzami. Z napolnjeno kanglico je hitela pred rajska vrata. Rahlo je potrkala nanja, počasi se je v vratih odprla linica, skozi linico je pogledal rajski vratar. Sprejel je kanglico in prijazno rekel: »Dušica majcena, dušica revica, ne smem ti še odpreti. Sodba se glasi tako: rajska vrata se ti ne odpro, dokler ne izpolniš še drugega naročila. Pojdi na rumeno polje, tam stoji drevesce, drevesce bri-novo, v njem boš tako dolgo sedela, da se posuši, potem se ti šele odpro rajska vrata.« Dušica je čula sodbo in hitro zletela, sonce ji je pokazalo pot na rumeno polje, v rumenem polju je stalo drevesce, drevesce brinovo, vanje se je usedla m čakala, da se posuši. In čakala je in čakala, v žgoči vročini in v ledeni burji, v snegu, v viharju, v toči in tresku; minilo je leto za letom, sedem let, osmega pol in drevesce se ni posušilo. Slednjič neki večer prideta dva razbojnika, zakurita si pod brinjem m se-. deta poleg ognja. Prvi si je mel roke in rekel: »Mraz je, pa snoči je bilo še bolj. Prenočeval sem v cerkvi svetega Miklavža na Gori, kuril sem si s klopmi in, ko so klopi pogorele, sem pometal še svetnike v ogenj, da so me greli.« Drugi je sukal raženj, na ražnju se je cvrla ukradena gos in govoril je tako: »Lačen sem, pa snoči sem bil še bolj. Vdrl sem v mlin, mlinar pa se mi je ustavljal, ubil sem njega, ženo in hčer pa so se mi odprle vse hrambe m kleti.« Dušica je sedela v drevescu, plamen je švigal do nje in ji vžigal peruti, v bolečinah je frfotala, ni se pa ganila z drevesca, ki se je pričenjalo sušiti. Pa pogleda prvi razbojnik kvišku m pravi: »Brate, glej neumnega ptiča, plamen mu vžiga peruti, frfota od bolečin, pa le ne odleti.« Drevesce se je že do polovice posušilo in dušica je izpregovorila: »Jaz nisem ptič, jaz sem vajina najmlajša sestrica. Še preden je minil prvi dan mojega življenja, komaj da sem bila krščena, že sem morala umreti. Zdaj pa trpim sedem let, sedem let, osmega pol, da si prislužim sveti raj. Prej ne smem s tega drevesca, dokler se ne posuši. Tako sem sojena!« Razbojnika sta se zgrudila po tleh in prvi je rekel: »Ti dušica majcena, ti sestrica nedolžna, ti si sojena, da trpiš sedem let, osmega pol, da si prislužiš sveti raj! Gorje šele meni, ki sem razbojnik in požigavec! Gori, gori, pekel gori, zame zveličan j a več ni!« In drugi razbojnik je obupan vzkliknil : »Gorje, pregorje meni, ki sem razbojnik in morivec! Gori, gori, pekel gori, zame zveličan j a več ni!« Dušica pa je rekla: »Le za tistega ni zveličanja, ki obupuje nad nebeško milostjo,« — in je odletela s suhega drevesca. Odletela je, letela mimo zlatega sonca in mladega meseca in priletela pred nebeška vrata. In glej — ni ji bilo treba trkati, nebeška vrata so se pred njo kar sama odprla na stežaj, kar same so se vžgale neštete lučce, kar same so zapele mogočne orgle in prišel je rajski Gospod, prijel jo je za belo roko, jo vedel v zlati raj in rekel: »Dušica majcena, dušica revica, saj nisi trpela zase, trpela si za mater in za brata dva!« ..........................................................................................i........murnu in- gajee Nekam čudna bo ta povest, dragi otroci, pa bo najbrž resnična, ker mi jo je pripovedoval ded. Tako je bilo. Sonce je ravnokar pokukalo izza gora, ko je vstal stari jež in prišel gledat pred svojo bajto, kakšno bo vreme. Medtem, ko je ježevka, ki mu je bila skoraj do pičice podobna, umivala m oblačila male smrkavčke, jo je vrezal krivonogi jež na sprehod proti njivi, kjer je rastla repa. Ko je tako koračil proti njivi je srečal zajca dolgopetnika, ki je šel na njivo iskat zelje. Pozdravil ga je: »Dobro jutro,« a zajec mu še odgovoril ni. Zaničljivo ga je vprašal: »No, kruljec, kam pa ti?« Ježa je zbodlo v dno srca to nesramno očitanje, vendar je molčal in dejal: »Na sprehod grem!« »Lepa reč,« se je razkoračil zajec, »s krevljastimi nogami hodiš na sprehod! Mar bi ležal doma za pečjo !« — To je bilo ježu že preveč, taka zajčja nesramnost. »Veš kaj, dolgokraki,« je rekel, »le nič se ne norčuj iz mojih kljukastih nog! Če imaš korajžo, pa staviva, da jaz prej pritečem na konec njive, kot ti!« Zajec se je zasmejal na vse kosmato grlo in sprejel stavo. Kdor bo prvi na koncu, tako sta se domenila, dobi cekin in steklenko žganja. Udarila sta si v krempljaste roke in sklenila, da čez pol ure začneta tekmo. Hitro je kolovratil jež domov in dejal ježevki: »Hola, stara, hitro se obuj! Greva na polje!« Hočeš, nočeš ga je žena poslušala. Hitro si je obula cokle in šla na polje. Po poti ji je zaupno povedal, kaj sta sklenila z zajcem. »Tristo debelih rep, stari, tebi se je čisto zmešalo. Saj vidiš, da komaj kolovratiš in kaj ne veš, da je zajec hitrih nog. Ti boš stavo zgubil !« Tako ga je jezno oštevala žena. Jež pa se ni dal premotiti. Ukazal je ženici, naj počene na konec brazde, on pa bo šel na drugi konec njive. Po sosednji brazdi bo dirjal zajec. Ko bo dolgokraki začel teči, se bo jež potuhnil in ostal na mestu. Zajec bo pa dirjal kot nor in ko bo že skoro na koncu brazde, naj skoči pokoncu ježevka in zavpije : »Sem že tu!« Rečeno storjeno. Točno ob uri je prišel zajec in se postavil v brazdo. Na ves glas je zavpil: »Ena, dve — tri,« in odletel, kar so ga pete nesle. Jež je pa parkrat skočil, nato se je pa hitro potuhnil v brazdo. Zajec je sopihal kot kovaški meh in se veselil, da bo prvi na cilju. Pa glej! Še predno je bil na koncu njive, že skoči ježevka pokoncu in zavpije: »Sem že tu!« Ker sta bila jež in ježevka podobna, zajec ni opazil goljufije. Zahteval je, naj poskusita še enkrat. Z vso silo se zaleti dolgokraki zajec, misleč, da bo vsaj zdaj zmagal. Pa glej ga šmenta! Še predno je bil na koncu, skoči jež iz brazde in zakriči: »Sem že tu!« Zajca je jezilo, da bi kmalu iz kože skočil. Pa je požrl jezo in predlagal, naj tečeta v tretje. Toda spet je bil zajec premagan. Dvajsetkrat je dirjal zajec in ko je zadnjikrat tekel, so mu počila pljuča. Ves krvav se je zvrnil v brazdo in poginil. Prebrisani jež je ves vesel vzel žganje in cekin, ter se smeje vrnil z ženo domov. Veste, dragi otroci, kaj vas uči ta povest? Tole: Nihče, pa naj bo še tako bogat in močan, se ne sme norčevati iz revežev in slabotnih, sicer se mu bo zgodilo ravno to, kar se je zgodilo dol-gokrakemu zajcu. UGANKE MULA IN OSEL Mula in osel sta stopala po poti. Vsak je nosil nekaj težkih vreč. Osel je stokal pod težkim bremenom. Mula to opazi in pravi svojemu tovarišu: »Stari, kaj pa jokaš in javkaš kakor punčara? Jaz pa bi nosila še enkrat toliko kakor ti, če bi mi dal eno vrečo. Če bi mi pa ti eno vzel, bi nosila oba enako število vreč!« Povej, koliko vreč je nosil vsak izmed njiju? (•osja uispss Ed B[nui 'jsd pisou sf pso) Katera reč ni kozlu nič podobna, pa vendar ima kozlovo ime? (asiozo^) Kdaj je nos pod nogami? (sposi CituBO T>qnui 03) Nisem ne kri, ne voda, obema pa sem v žlahti. (oppj V hribu posekano, v dolini obdelano, pa ne stoji ne v zraku ne na zemlji. (ttpo) Dokler me ne poznaš, se jeziš; ko me pa poznaš ne maraš več zame. Kaj je tO? (T3J[OBSq) 3 murni Cvetke z vrtov tuje učenosti Poln težav je in bridkosti vsak začetek učenosti. Ni je večje resnice, kot je ta. Otrok pride v osnovno šolo iz svojega sveta, v katerem vladajo posebni zakoni mišljenja in znanja. Kaj čuda torej, če v okolju, ki ga ni vajen, da ali zapiše odgovor, ki se ne sklada z dejanskim stanjem znanosti. Isto velja za dijaka srednje šole. Prepad med znanjem in razumsko zrelostjo učencev ter med zahtevami učnega načrta je včasih precej širok in globok. Včasih gre tudi za površnost, nemarnost pri učenju. Tako uidejo u-čencu odgovori in izjave, ki niso za nikamor; le smešne so. Sicer ga večkrat polomi tudi odrasel, ¡izobražen človek. Dovolj je, da razvrsti besede narobe, da misli izreče prehitro, ne da bi jih pretehtal, ali pa da nima zadostne logične in predstavne sposobnosti, in že mu nenadoma požene sveža cvetka za smeh in zabavo. Na dnu vsake smešnosti je nekaj resnega ali celo tragičnega. Tudi »kozli«, ki jih streljajo učenci, imajo svojo resno stran. Smešne izjave v pismenih izdelkih in odgovori na ustna vprašanja so mnogokrat za učitelja dragoceno opozorilo, naj na učenca, ki jih je zapisal ali izustil, malo bolj popazi kot na druge. Morda ni razlage dobro rozumel; treba je torej najti nov način, kako mu dopovedati težja poglavja. Po-vršneža pa moraš navajati na temeljito učenje. Vsak učenec je oseba zase; niti dva nista enaka. Naslednje cvetke so povečini vzete iz zbirke nekega francoskega profesorja (lean - Charles), ki jih je izdal zlasti kot vzgojno in metodično opozorilo za učitelje. Res pa je tudi, da imajo pri trganju takih cvetk vsi svoje veselje: so-učenoi, ki jih petdeset let in več ne pozabijo, neprostovoljni avtor in ne nazadnje — učitelji. Ko so končale vse zdravice, napitnice in voščila, stopi k jubilantu časnikor in ga vpraša: »No, očka, kakšnim posebnim okoliščinam se imate zahvaliti, da praznujete danes že stoletnico rojstva?« »Hm, mislim, da bo zaradi tega, ker sam bil rojen leta 1863,« odvrne 'Starček. Med slavnimi Grki lahko omenimo Sokrata. Njegova žena Ksantipa se je nekega dne hudo razjezila nad njim, ker je hotel kupiti bicikelj. * Po Cezarjevi smrti sta si Oktavij in Antonij razdelila cesarstvo. Oktavij je dobil zapad in Rim, Antonij pa vzhod in Kleopatro. * Karel Veliki, sin Pipina Malega, je bil kronan za cesarja leta 800. Iznašel je šole in počitnice. Bil je pravičen mož. Ukazal je, da je treba ljudi postaviti pred sodišče, preden jih obglavijo. Pred Ludvikom XIII. je imel v rokah vso oblast Richelieu. Ta je dal zapreti komuniste v trdnjavo La Rochelle; plememtaše pa je poslal na morišče, da bi jih prestrašil. In da bi preprečil, da bi se med sabo neumno pobijali in dvobojevali, jih je dal obglaviti. Ce kralj nima sinov, pride za njim vnuk. Tako je prišel na prestol Ludvik XV. Sami Ludviki! Burbonci res niso imeli nobene domišljije. * Predhodniki francoske revolucije so bili trije: Jean, Jacques in Rousseau. * Strahovlada se je končala leta 1794. Robespierre je videl svojo glavo pasti na morišču. * Ko je Nelson pri Abukirju potopil francosko brodovje, je Napoleon moral priti iz Egipta peš. Za njim so šli njegovi učenjaki. Napoleon se je poročil z Josipino. Ko je kot dober vojskovodja videl, da nima otrok, je odslovil Josipino in se poročil s Sveto Heleno. Napoleon je lahko diktiral več pisem hkrati. Bil je torej diktator. Napoleon je pokopan pri Invalidih. Glavo ima na eni strani, noge pa na drugi. * Predsednik Združenih držav Abraham Lincoln je zagledal luč sveta v leseni koči, katero je bil zgradil s svojimi lastnimi rokami. * Sv. Frančišek Ksaverij je bil zelo zgovoren pridigar. Nekega dne se je izkrcal na popolnoma zapuščenem, neobljudenem otoku. Začel je pridigati in spreobrnil je deset tisoč ljudi. Mladi ženi z detetom v naročju se še zadnji hip posreči vstopiti v prenapolnjen avtobus. Nihče od sedečih ji ne ponudi svojega prostora. Tedaj se skloni gospa k mlademu sedečemu gospodu in mu pravi: »Oprostite, prosim, gospod, ali bi bili tako ljubeznivi, da bi mi podržali za nekaj trenutkov otroka?« »Seveda,« je odgovoril mladi mož s kislo-sladkim obrazom; »kako, da ste izbrali ravno mene?« »Zato, ker ste oblečeni v dežni plašč.« Pesnik Heinrich Heine je bil nekoč v zadregi za denar. Pisal je svojemu stricu Salomonu, da leži bolan v postelji in da naj ga ljubi stric obišče. Salomon Heine je takoj odpotoval. Prav ko je hotel pozvoniti na vratih stanovanja, so se ta odprla in mimo njega je smuknila mlada ljubka deklica. Stric Salomon je vstopil in nečak je hitel pojasnjevati, da mu je zdaj že bolje in ga je mrzlica zapustila. »Že vem, že vem,« se je smehljal stric, »videl sem jo, ko je odbrzela po stopnicah.« Sin pravi: pri 10 letih: Oče veliko ve; pri 15 letih: jaz vem prav toliko kot oče; pri 20 letih: končno oče ne ve kaj posebno dosti; pri 30 letih: lahko bi ob priliki vprašal očeta; pri 40 letih: oče pa le nekaj ve; pri 50 letih: oče ve vse; pri 60 letih: ko bi vsaj mogel povprašati očeta! Gregor se sprehaja po slikarski razstavi. Nenadoma obstoji pred neko sliko in vzklikne zanosno: »Ako je ta slika umetnina, potem sem jaz idiot.« Pa se za njegovim hrbtom oglasi: »Seveda je umetnina!« Metka si kupuje čevlje in žari od navdušenja: »Kot vliti so! Počutim se v njih kot v lastni koži!« Njen mož prikima: »Čudovito, saj so iz kozjega usnja!« Gospa Marija je slišala predavanje o astronomiji. Zadovoljno je pozneje dejala: »Sedaj končno razumem to zadevo o zvezdah — kako so velike, zakaj neprestano žarijo . . . Samo še eno mi je nejasno: kako morejo pri tej ogromni razdalji vedeti za njihova imena?« Prileten Škot je bil že dvakrat vdovec in se je namenil v tretje poročiti. Pri poroki se je pastor zadržal še nekoliko z novoporočenim parom in mu želel vso srečo v zakonskem stanu. »Brez skrbi,« mu je odgovoril mož. »Poznava se že iz same mladosti. Bila je moja prva ljubezen. Vendar se takrat nisem oženil z njo. To je bilo v resnici velika napaka. Kajti, le pomislite, prečastiti, lahko bi si bil prihranil stroške za dva pogreba!« Vojvoda Maks Bavarski, oče cesarice Elizabete Avstrijske, je potoval z vlakom brez spremstva in v preprosti civilni obleki iz Monakovega na Dunaj. V kupeju je razen njega sedel samo še starejši, rejen gospod, ki se je očividno dolgočasil in bi zato silno rad načel pogovor s svojim sopotnikom. Začel je govoriti o vremenu, prešel nato nase in pripovedoval precej izčrpno o svojih razmerah. Bil je premožen mona-kovski pivovarnar. Ker od vojvode ni prejel odgovora, ga je slednjič radovedno vprašal, kam da potuje. »Na Dunaj grem,« je dejal Maks, »moja hči je tam poročena.« »To pa se res krasno ujema,« je odgovoril pivovarnar. »Jaz namreč tudi potujem na Dunaj k hčeri, ki je tam poročena z zelo bogatim konjskim pre-kupčevavcem. Imenitno se je poročila, vam pravim, sijajna partija ...« Vojvoda ga je molče puslušal, možu se je dozdevalo, da celo z nevoljo in poln zavisti. Zato ga je skušal potolažiti : »Take prilike so pač redke, veste, in niso vsakomur dane. Vaša hči je gotovo dobila prav dobrega moža — čeprav gotovo ni tako sijajna partija kot moj zet.« »Toda končno,« je menil vojvoda skromno, »če vse prav premislim, pa morda vendarle je.« »Neverjetno,« je odvrnil Monakov-čan nejeverno in že skoraj malce jezno, »kaj pa je ta vaš zet?« »Avstrijski cesar,« je rekel Maks zelo milo, »in ogrski kralj tudi.« Dr. Robert Koch je zaslovel po vsem svetu s tem, da je odkril bakcile tuberkuloze. Na začetku svoje zdravniške kariere je bil podeželski zdravnik, pozneje pa je opustil prakso in se nastanil v Berlinu in se posvetil izključno le znanstvenemu delu v laboratoriju. Pa se nekega dne najavi v obisk kolega iz starih časov. Dr. Koch mu razkaže inštitut za infekcijske bolezni, nato ga slavni mož pelje v svoj laboratorij. Tudi tu mu dr. Koch s svojo značilno u-mirjenostjo vse razloži. Slednjič se u-stavita pred loncem, iz katerega na vso moč uhaja sopara. Koch vpraša svojega kolega: »Kaj pa menite, da pravkar kuham v tem loncu?« Vprašani vzame problem hudo zares, dolgo premišlja in končno vpraša: »Spirohete?« »Ne,« kakšne druge bakterije?« »Napačno.« »No, potem pa ne bom nikoli uganil,« se je zdravnik vdal. »No, tako strašno težka pa spet ni ta stvar,« pravi Koch, »gre namreč za čisto navadne klobase. Za vsakega od naju jih je v loncu po en par!« * V New Yorku je poldne pozneje kot v Londonu ; to je zato, iker so Ameriko odkrili pozneje. * V pragozdih vidimo velikanska drevesa, ki. hitro postanejo sto let stara. O Ingrid Bergmanovi kroži tale a-nekdota: Nekega dne obišče to slavno filmsko igravko kolegica, pa jo v pogovoru vpraša, kako se ji posreči, da pride vedno v družbo le z ljudmi, ki so ji pogodu. Ingrid ji odvrne: »Ravnam se po sledečem receptu: kadar pozvoni na vratih, si takoj nadenem klobuk in vzamem torbico v roko. Ako so mi pri-šleci po mislih, rečem, da sem se pravkar vrnila s sprehoda in jih povabim, naj vstopijo. V nasprotnem primeru pa pravim: „Zelo mi je žal, da vas ne morem sprejeti, ker moram nujno oditi na važen pomenek." Moja postrežnica me pri tem vsestransko podpira.« Tisti trenutek pa so se odprla vrata, skoznje je pokukala postrežnica in rekla : »Gospa, ne pozabite, prosim, na svoj nujni sestanek!« PREROK Ustanovitelj ameriške prestolnice Salt Lake City in prerok te sekte Bri-ghamu Jonngu se je delal tudi velikega čudodelnika. Nekoč je prišel k njemu enonog invalid in ga prosil, naj stori, da mu bo zopet čudežno zrasla izgubljena noga. »Zame to ni nemogoče,« se je »prerok« hitro znašel iz zagate. »Moram pa vas opozoriti na posledice, ki bi nastale, ako izpolnim vašo prošnjo. Ako napravim ta čudež, boste res imeli do smrti dve nogi, kar je za vaše zemeljsko življenje nedvomno silno važno. Po smrti pa, ob vstajenju, bo z vami vred vstala ne samo ta, druga noga, marveč tudi izgubljena. Vso večnost boste torej morali štorkljati po treh nogah. Premislite torej, ali ni pametneje, da si za to kratko zemeljsko pot pomagate z eno samo nogo, zato da si prihranite tako neprijetnost za celo večnost.« Pobožni invalid je vdano in zadovoljno odšel. Znani kulturni zgodovinar Egon Friedell je zasledil v neki reviji svojo novelo, čisto točno prepisano, toda s podpisom Anton Kuh. Preko uredništva revije je pisal Egon Friedell Antonu Kuhu sledeče pismo: »Spoštovani gospod! Presenečeno sem opazil, da ste priobčili novelo Cesar Jožef in dekle dobesedno prepisano in dodali samo svoj podpis. Razumljivo je, da sem bil zelo počaščen, ker ste izbrali baš mojo malo neznatno zgodbico, ko vam je bila na razpolago vsa svetovna literatura, od Homerja naprej. Zaradi tega bi se vam rad oddolžil, a ko sem pregledal vsa vaša dela nisem našel nič, pod kar bi mogel postaviti svoj podpis. - Egon Friedell.« Kaj je par? Par je, kadar imamo dva predmeta, n. pr. dvanajst apostolov. * Arhimedov zakon: Vsako telo, ki ga potopis v vodo, se zmoči. * (Jasno povedano): Bolj ko telo 'manj hitro pada, manj je njegova hitrost večja. * železo je zelo koristno, na primer: likalno železo. * Krava je sesavee; njene noge segajo do tal. * Maček ima štiri noge: s sprednjimi teče, z zadnjimi pa zavira. * V Afriki so nekatere živali divje kot mi. * Najbolj vzvišena oblika živalskega življenja je žirafa. * Težnost je odkril Newton. Vidimo jo posebno jeseni, ko pada listje z dreves na tla. * Tuberkulozo je odkril učenjak Bacil Koch. Sladkor je bela tvarina, iki da kavi slab okus, če si pozabil ga deti vanjo. Z eno roko je dvignil bodalo, z drugo je pa zakričal nad njim. J. v. Božji služabnik oče Vendelin Vošnjak, FRANČIŠKAN Letos je minilo trideset let, odkar je umrl v Zagrebu svetniške smrti frančiškan oče Vendelin Vošnjak. Že sodobniki so občudovali njegovo zgledno življenje v prepričanju, da občujejo s svetnikom. Zlasti pa je to prepričanje prišlo do izraza ob smrti in veličastnem pogrebu, ki ga je bil deležen ta skromni Frančiškov brat. Življenje očeta Ven-delina je do danes veljalo članom hrvatske frančiškanske province kot najlepši zgled za osebno posvečenje in samostansko popolnost. Tako je o patru Vendelinu zapisano v številnih člankih Frančiškanskega vestnika, hrvatskih katoliških časopisov in v življenjepisu, ki ga je leta 1952 napisal oče Srečko Majstorovič. »Glas svetosti« očeta Vendelina so zlasti poživili v povojnem času in leta 1954 so očetje hrvatske province začeli zbirati snov za prošnjo, da bi se začel postopek za proglasitev očeta Vendelina za blaženega. Dne 14. marca 1963, torej ob tridesetletnici smrti očeta Vendelina je bila prva seja sodne komisije pod vodstvom zagrebškega pomožnega škofa dr. Josipa Laha v oratoriju frančiškanskega samostana v Zagrebu. Brglezov dom, kjer že od nekdaj kmetujejo Vošnjaki, stoji v prijazni vasici Konovo v župniji Šmartno, nedaleč od Velenja, ki je danes najlepše mesto Slovenije. Iz te hiše je izšla vrsta Bogu posvečenih poklicev. Že stari stric očeta Vendelina, župnik in infulirani opat v Ptuju Ivan Vošnjak, ter pravi stric Lovrenc Vošnjak, župnik v Šoštanju in v Št. Jurju pri Celju, sta dala Brglezo-vemu domu obeležje globoko verne družine. Dne 13. septembra 1861 pa je bil v tej hiši rojen tedanjemu posestniku Pavlu Vošnjaku in njegovi ženi Idi, rojeni Vošnjak, deček, ki so mu pri krstu dali ime Mihael. Ko je postal frančiškan, je dobil ime Vendelin. Redov- niško življenje sta si izbrali tudi dve Mihaelovi sestri, od katerih je Marija kot sestra Angelina delovala pri usmi-ljenkah na Madžarskem, sestra Leopoldina pa tudi kot usmiljenka v avstrijski provinci. Izmed sedmih otrok živi še najmlajša sestra Angela na rodnem domu v Konovem. Eden izmed njegovih nečakov, sin brata Franca, pa deluje kot duhovnik v Avstriji. Ko je mali Mihec dokončal ljudsko šolo v domači fari, ga je vzel k sebi stric Lovrenc v Šoštanj, da v tamkajšnji šoli izpopolni svoje znanje. Zatem pa je šel k staremu stricu v Ptuj, kjer je obiskoval gimnazijo. Prastric je slovel kot zelo dober duhovnik; ob njem se je v mladem Mihaelu oblikovala globoka vernost. V Ptuju ie prišel v stik z dijaki iz frančiškanske gimnazije v Varaždinu. Po smrti prastrica Ivana (1877) se je Mihael odločil, da vstopi v frančiškanski red. Kot sedemnajstletni mladenič je bil 14. septembra 1878 v Za- grebu sprejet med brate sv. Frančiška. Po opravljenem noviciatu je nadaljeval študije v Pečuhu (Madžarska) in v Gradcu (Avstrija), kjer je dokončal bogoslovje in prejel redovne in duhovniške rede. V filozofiji se je izpopolnjeval še v Innsbrucku, kjer je bilo redovno življenje na višku. Vsa spričevala potrjujejo, da je bil brat Vendelin zelo vesten, nadarjen in ljubezniv. Po končanih študijah se je oče Vendelin vrnil v Zagreb, kjer je poleg lektorata filozofije opravljal še druge službe pri odgoji klerikov. Isto delo je potem opravljal v Varaždinu sedem let. Medtem je bil tudi že izbran za defini-torja province. Leta 1895 je prvič postal gvardijan samostana v Zagrebu, kjer so ga izredno vzljubili zaradi velike redovniške popolnosti in osebne dobrote. V življenju očeta Vendelina je bilo posebno važno leto 1898. Papež Leon XIII. je izvedel reformo frančiškanskega reda. Obnovitveno delo za tedanjo madžarsko-hrvatsko provinco sv. Ladislava je izročil o. Vendelinu, ki je v duhu popolne pokorščine sveti stolici in redovnim predstojnikom s prirojeno dobroto reševal najtežja vprašanja s takšnim uspehom, da je bila že leta 1900 ustanovljena posebna hrvatska provinca sv. Cirila in Metoda. Istočasno je bil o. Vendelin imenovan za prvega provinciala nove province. To službo je po trikratni ponovni izvolitvi opravljal do leta 1909. Tako je res postal oče hrvatske frančiškanske province in njen reformator. Ko je bil provincial, mu je bila zaupana važna naloga raznih frančiškanskih provinc. Tako je leta 1905 z velikim uspehom opravil vizitacijo Bosanske province; leta 1907 je vizitiral Slovensko provinco, naslednje leto pa Dalmatinsko provinco sv. Jeronima. Vizi-tatorsko službo je poznejša leta opravil še dvanajstkrat po Hrvatskem, Sloveniji, Avstriji. Češki in Nemčiji, kar je najboljši dokaz, da je znal to važno in težko opravilo izvršiti zares v duhu sv. Frančiška in v splošno korist frančiškanskega reda. Ko ni bil več provin- cial, je postal gvardijan najprej na Tr-satu, nato pa v Zagrebu; obenem pa je bil provincialni cenzor in kustos ter spovednik usmiljenk. Naj odličnejša služba, ki je bila zanj obenem tudi priznanje, pa mu je bila zaupana, ko je bil leta 1915 pri generalnem kapitlju frančiškanskega reda v Rimu imenovan za generalnega defi-nitorja provinc v slovanskih deželah. Ker pa je prav tedaj Italija vstopila v vojno, je moral o. Vendelin ostati v Zagrebu. Ves čas vojne je deloval kot najvišji predstavnik reda na slovanskem ozemlju in tostran vojne fronte. Frančiškanski general v Rimu mu je zaupal važne naloge in številne generalne vizi-tacije. Po vojni je o. Vendelin kot generalni definitor deloval v Rimu. Po letu 1921 pa se je zopet ves posvetil delu v provinci. Za njenega predstojnika je bil izvoljen še leta 1924; sicer pa je bil gvardijan, vikar, magister, član nadškofijskega duhovnega stola, čuvar trsatskega svetišča, pridigar in spovednik. Čeprav je zaradi starosti in bolehnosti le s težavo opravljal svoje delo, je vendar vztrajal čudovito predano, dokler končno ni omahnil. Zaradi zdravljenja je leta 1933 zapustil Trsat, kjer je bil gvardijan, in šel v Zagreb. Tam so ugotovili, da je zapisan smrti zaradi raka v drobovju. Umrl je 18. marca 1933 v Zagrebu. Pogreb je bil nekaj veličastnega. Vodil ga je ob asistenci škofov, duhovščine, redovnikov in velikanske množice nadškof Rodič. Vse je takrat napolnjevalo prepričanje, da spremljajo k večnemu počitku svetniškega redovnika. Ta misel je zvenela tudi iz nagrobnih govorov, v neštevilnih sožalnih pismih skoraj vseh jugoslovanskih škofov in redovnih predstojnikov ter katoliških listov. * * * Oče Vendelin je bil izrazito redov-niška osebnost. Velike naravne kreposti, ki so krasile njegov značaj (dobrota, prijaznost, vljudnost, gostoljubnost) so bile temelj njegove nadnaravne u-smerjenosti. Njegova svetost se najbolje kaže v neprestanem stremljenju za božjimi in moralnimi krepostmi. Najlepše pa se nadnaravna usmerjenost v življenju očeta Vendelina izraža v njegovem odnosu do presvete Ev-haristije. V artiklu 74 sodnega postopka za proglasitev svetnikom je zapisano : »Za sveto mašo se je oče Vendelin pripravljal. Vsak dan je bil v cerkvi od 5. do 7. ure. Maševal je navadno ob pol sedmih, nakar je vsaj še uro in pol molil. V zakristijo je prihajal vedno zbran, brez besede; oblekel se je za mašo in prevzet od misli na sveto opravilo pristopil k oltarju. Po povzdigovanju je bil ves spremenjen in predobhajilne molitve je molil vidno ginjen. To je bilo doživetje tudi za tiste, ki so mu stregli pri maši. Maševal je nekaj nad pol ure in po sveti maši je redno opravil dolgo zahvalo s pobožnostjo križe-vega pota . ..« Frančiškani hrvatske province sv. Cirila in Metoda upravičeno imenujejo o. Vendelina Vošnjaka očeta province. Ne le da je provinco ustanovil, kar je v tedanjih razmerah zahtevalo izrednih sposobnosti, temveč je bil tudi njen obnovi tel j in svetel vzor. S svojim re-dovniškim življenjem in modro besedo je notranje prenovil provinco in ji znal vliti pravega Frančiškovega duha. Oče Vendelin je v življenju in ob smrti užival »sluh svetosti«. Ko je pripravljal na smrt svetniškega škofa Langa, je nekdo rekel: »Kakšno mora biti veselje v nebesih, kadar svetnik pripravlja na smrt svetnika!« Tudi obstaja že mnogo spisov in pisem, v katerih se proslavlja svetniško življenje očeta Vendelina in kjer so opisana številna uslišanja, ki jih pripisujejo temu božjemu služabniku. V okviru proslav ob 1100 letnici prihoda sv. Cirila in Metoda med slovanske narode, je bil v Rimu otvorjen zavod, kjer se bodo vzgajali bodoči slovaški duhovniki. Zavod je posvečen sv. Cirilu in Metodu; blagoslovitev je izvršil kardinal Tisserant K. H. O prosvetnem del« na Goriškem V dobi romantike so odkrili pomen in vrednost ljudske umetnosti. Do tedaj so vse to prezirali kot ničvredno navlako in cenili le priznane posamezne umetnike in njih umetnost. Romantiki so pa spoznali, da je anonimna ljudska pesem lahko velika umetnina. Še več, sami so začeli posnemati narodno pesem, pravljico, basen in ustvarjati u-metnine po ljudskih motivih. Prav tako kakor se je zgodilo v stari Grčiji, ko so veliki tragiki vzeli motive iz ljudskega izročila in ustvarili po njih nesmrtne umetnine. Ljudska umetnost je torej lahko velika umetnost in iz nje pravzaprav raste tudi osebna umetnost pesnikov, pisateljev, glasbenikov. To so razumeli stari Grki in za njimi romantiki. Danes se pa zdi, da mora ljudska umetnost in z njo ljudska kultura med staro šaro. Ves poudarek se daje le posameznim ustvarjavcem, ki se jim je posrečilo, da so se dvignili nad brezimno množico, si ustvarili ime in postali zvezdniki ali zvezdnice, pa naj si bo v kinomatografiji, na televiziji, v gledališču, v športni areni ali kjer koli. Samo take ljudi občudujejo in se zanje navdušujejo. Prav danes, ko se daje tolik poudarek na maso, na množico, se na polju umetniškega u-stvarjanja cenijo le posamezniki. Zašli smo v aristokracijo umetnosti. Tako gledanje na umetnost je ljudstvu v največji kvar. Kajti na ta način otrpne duh in okostenijo duševne zmožnosti v širokih plasteh naroda. Ko namreč sedi človek pred televizorjem ali v kinodvorani pred platnom, njegov duh le pasivno sprejema in pasivno reagira; ko posluša po radiu glasbo in pesem, se udaja brezplodnemu sprejemanju; ko uživa ob zvokih gramofonskih plošč, duh pa nič ne ustvarja. In vendar je zakon življenja ta, da hoče vsak človek sam kaj ustvariti. To opažamo že pri otroku. Še bolj velja to za doraščajočega fanta in dekle in sploh za mladega človeka. Noče samo sprejemati, hoče tudi sam kaj ustvarjati, dajati, posredovati drugim. To je naravni zakon, zoper katerega pa današnja družba zelo greši. Zgodilo se mi je pred leti, ko smo se z našo kulturo še stiskali v dvorani na Placuti, da se je neki akademik pomilovalno posmehoval, češ, kaj boste z vašimi igrami, to je morda le še za v otroški vrtec. Jaz hodim v milansko Scalo in drugega sploh ne hodim gledat; prenizko je zame! Če se prav spominjam, ni ta akademik (danes že profesionist) nikoli bil v dvorani. Na žalost ni ta bivši akademik edina taka prikazen v naši Gorici. Še manj je to kaj izrednega v današnjem gledanju na kulturo ifi umetnost. Za mnoge imajo veljavo le zvezde in zvezdice na nebu kulture in umetnosti (in vemo, da so največkrat le meteoriti), žarnice in luči na cesti so jim pa odveč in bi jih najrajši pogasili, da bi hodili le v svetlobi visokih zvezd. To se pravi, najrajši bi ostali v temi zakajenih barov, ob kartah in dnevni politiki, pa pri »fe-stinih«, kjer se vsa kultura omeji na vrtenje gramofonskih plošč. Zakaj oni cenijo le »visoko umetnost«, vse ostalo so jim smeti. Hvala Bogu, da prav vsi ne mislijo tako. Še so med nami taki, ki se zavedajo, da Scala je pač Scala,. a da tam ni vsa umetnost in kultura. Von Kara-jan je pač eden, a poleg njega so tudi drugi dirigenti, ki prav tako kaj veljajo. Med drugimi so tudi pevovodje naših zborov, ki po svoji požrtvovalnosti zaslužijo morda še večjo pohva- lo kot von Karajan. Vemo, da so nam žarnice na cesti še bolj potrebne in koristne kot zvezde na nebu. To se pravi, ljudska kultura je še bolj koristna kot vrhunska umetnost poklicnih umel-nikov. Za nas, ki -se štejemo med »ne-izbrano ljudstvo«, je tudi več vredna. Mnenja smo, da je ono treba občudovati, to pa gojiti. Iz tega prepričanja je tudi v preteklem letu rastlo delo za ljudsko kulturo med slovenskim ljudstvom na Goriškem. Središča tega prizadevanja so v glavnem ostala ista kot prej. Mednje štejemo mesto Gorico samo, kjer se peščica slovenskih inteligentov duhov-skega in svetnega stanu ob izdatni pomoči nekaterih fantov in deklet dobre volje po najboljših močeh trudi, da ne ugasne ljudska kultura med zamejskimi Slovenci. Teh idealistov ni veliko, so pa zato bolj vztrajni in rekel bi tudi trmasti, da kljub številnim oviram in brezbrižnosti od strani raznih rojakov v mestu ne popustijo. Sedaj, ko imamo novo dvorano v Katoliškem domu, smo vsaj zaradi prostorov na boljšem kot kdaj koli prej. Tu se je osredotočilo naše kulturno delovanje. V K D imajo danes svoj sedež: SKPD s pevskim zborom »Lojze Bratuž«, Slov. kat. akad. društvo, Športno udruženje O-lympia, Zveza slov. kat. prosvete in pa fantovska Marijina kongregacija. Poleg teh organizacij se na kulturnem polju kolikor toliko udejstvuje tudi Marijina družba, ki je ohranila svoj sedež na Placuti. Poudariti velja, da omenjene organizacije delujejo same, a rade se tudi med seboj vežejo za skupne nastope in proslave. To je zelo hvalevredno, da ni med njimi kakih nesmiselnih riva-litet oziroma nevoščljivosti. Pomagajo si druga drugi. Isto velja poudariti glede ostalih prosvetnih društev in tudi raznih pevskih zborov po deželi: povsod je opaziti dokaj volje po sodelovanju. To je dokaj pozitivno in dobro. Prav zaradi take dobre volje na vseh straneh je bilo mogoče imeti v KD v preteklem letu razne kulturne nastope in prireditve, ki so jih ali pripravile posamezne organizacije ali so bili sad skupnih prizadevanj. Naj omenim vsaj glavne : V novembru je bila cecilijanka. Pri njej je nastopilo deset zborov iz mesta in s podeželja. V decembru je bilo miklavževanje za otroke in odrasle; v januarju so gostovali Rojančani s C vrčkom za pečjo in Podgorci z Ve-stalko. V februarju smo videli najprej Prisiljeno ženitev in nato je bilo pustno tekmovanje, ki so se ga udeležile razne skupine iz mesta in iz vasi. Bila je najbolj obiskana prireditev od vseh do sedaj. V marcu smo obhajali prvo obletnico otvoritve nove dvorane in nato imeli vzgojni teden za moško in žensko mladino, ki je zelo dobro uspel. V maju so gostovali Števerjanci z igro Voda; v juniju je bila proslava 400-letnice ustanovitve Marijinih družb, ki je priklicala v KD tudi družbenice iz Trsta, in pa proslava pok. M. Fileja, katero je pripravilo SPKD iz Gorice. V jeseni je najprej gostoval v dvorani koroški krožek Mladje z igro Mati Te-reza, za njimi pa je v oktobru bila misijonska prireditev, ki je zopet napolnila dvorano. V začetku novembra so se še enkrat prikazali Rojančani, ki so nastopili z igro Luč z gora. To je nekaj glavnih prireditev v Domu, niso pa vse, kajti prišteti je treba še številne kulturne večere in manjše prireditve. Vsekakor smo prav po BRŠLJANSKI Q)fcanclce|. Tu sneg ne naletava, ni zimskih trudnih dni, bregovi so zeleni in pristava, na oknih cvetje se srebri. Do mraka sonce plameni, prepeva slavec vse noči, zvezdic se tisoč zaiskri znad žametnega svoda, sladko šepeče Soča voda in žalost vsa skopni. zaslugi idealistov, ki za kulturo žrtvujejo čas in denar, imeli dokaj bogato kulturno življenje. Ljudstvo je vse to znalo ceniti in je bila dvorana skoro vedno zelo dobro zasedena. Seveda gre velik delež za vse to kulturno delo SKPD v Gorici, in pa ZSKP, Zbor »Lojze Bratuž«, ki deluje v okviru SKPD Gorica je povrhu naštudiral vrsto pesmi, s katerimi je nastopil ob raznih priložnostih npr. dve registraciji za tržaški radio, razni nastopi v Gorici in sredi novembra 1963 na Einspieler-jevi proslavi v Celovcu. Poleg Gorice so se kulturno najbolj udejstvovala prosvetna društva v Šte-verjanu in pa v Pevmi. O Števerjancih je treba omeniti še, da so poleg sodelovanja na raznih skupnih prireditvah (cecilijanka, pustovanje in druge) sami pripravili prvomajsko slavje z igro Voda. SKPD v Pevmi je pa lani v novembru pripravilo Slomškovo proslavi v KD, pri kateri je govoril dr. Šegula iz Rima; nastopil je pa tudi pevski zbor iz Štmavra. Med letom je nato društvo v glavnem sodelovalo pri raznih skupnih akcijah v okviru ZSKP, npr. pri mladinskem romanju na Barbano, pri cirilmetodijski proslavi na Padričah, pri pustovanju v KD. V lastni režiji je prirejela kulturne večere in pripravilo dvoje romanj: na Sv. goro in na Svete Višarje ter izlet na Koprsko. Društvo ni moglo bolj razviti lastne delavnosti, ker mu primanjkujejo društveni prostori. Prav to leto pa so se lotili tudi tega problema in ga uspešno rešili. Pri cerkvi že gradijo dovolj prostorno dvoranico, ki bo služila tudi prosvetnemu društvu. — Želeti jim je kar najlepših uspehov. V ostalih vaseh, kjer nimajo ustanovljenih društev, je bilo kulturnega dela in življenja manj. Med temi naj omenimo podgorsko mladino, ki je pripravila igro Vestalka, kot je že omenjeno in z njo uspešno gostovala v dvorani KD. Poleg tega so Podgorci tudi v domači dvorani imeli več nastopov in raznih večerov. To daje upanje, da se bodo Podgorci v kratkem času zbudili k novemu prosvetnemu delu in to kot nekdaj. Na Krasu so posebno delavni Do-berdobci. Njihov cerkveni pevski zbor je kaj pridno nastopal sam in v zvezi z drugimi zbori, doma in v Gorici, kamor vedno radi pridejo. V cerkveni dvorani, ki je kar v župnišču, so imeli Doberdobci več prosvetnih večerov, nastopov, igric. Če bi tudi oni bili povezani v kako organizacijo, bi mogli beležiti še več uspehov. Upajmo, da se bodo sčasoma opogumili in si bodo ustanovili tudi svoje društvo. Ali imajo morda samo »rdeči« pravico do organizacij ? V ostalih vaseh nimajo kaj vidnega pokazati razen cerkvenih pevskih zborov, ki so sodelovali v okviru ZSKP na raznih njenih množičnih prireditvah med letom. Tako, ko človek, ob koncu leta po-brskuje, vidi, da se v naši deželi tudi na kulturnem polju le marsikaj naredi. Nismo torej kulturno mrtvi kot kdo misli. Pri tem nosi glavno težo mladina, ki ji zato ne moremo odrekati dobre volje. Škoda le, da je te idealne mladine še vedno premalo in najde pri starejših premalo pomoči. MIRKO MAZORA S®aflnri|jn jpn°fiwfl(iln Neizprosna sila, poslednje luči mi gasila kadar boš v tem templju in s koščeno roko do temeljev globoko ga razdejala, boš slike krasne mi izkopala — daljnih dni odsev. Slednjič bom tedaj vanje zastrmel, na ustnih pena in — smehljaj! il m jroMiiie živ in t na icnic Tržaškem Še vedno se naš človek zanima za prosvetne prireditve, še vedno ga privabi predstava in koncert narodne ter umetne pesmi, še vedno bere revijo in knjigo. I to kljub temu, da je naša doba zmaterializirana, čeprav je ponekod narodna zavest upadla, čeprav živimo v pristaniškem mestu ali v njegovem zaledju, ki ni nikdar vabilo ljudi h kulturi, ampak k trgovini. Vendar je v zvezi s tem potrebna še neka pripomba, ki bo služila kulturnemu zgodovinarju kot vir, namreč ta, da mislimo pri tem, ko govorimo o zanimanju za prosvetno življenje, na našega mladega človeka. Med ljucimi, ki hitijo na prosvetne prireditve, niso morda advokati, zdravniki, profesorji, učitelji, ravnatelji vseh vrst in podobni »predstavniki« naroda, ampak tisti slovenski človek iz naših vasi, ki je ostal zvest besedi in zemlji, in tisti naši ljudje v predmestjih in v mestu, ki so ostali skromni in tihi, a v njihovih domovih še vedno poje materina govorica in domača pesem; morda imajo manj televizije, pa več slovenskih radijskih programov. Ti, predvsem ti, čutijo srčno potrebo po vsem, kar je našega, slovenskega in prosvetnega. Razumljivo je, da so v tem tudi izjeme kot povsod, a so redke. PROSVETNA ŽARIŠČA Radio Če bi hoteli podati splošno sliko na našem področju, bi morali najprej omeniti radio Trst A, to se pravi radijski program RAI-a v slovenskem jeziku. Te oddaje opravljajo veliko prosvetno delo s svojimi izrazito prosvetno-kulturnimi programi, poleg tega pa služijo tudi ustvarjanju demokratičnega javnega mnenja med našimi ljudmi. Če bi hoteli izčrpno poročati o kulturno prosvetnem delu radia, bi to okvir tega pre- gleda preraslo. Radijske oddaje dosežejo vse naše domove in se niti ne zavedamo, kako zelo mnogo ljudi jih posluša. Zal, da te množice ni moči videti, tako kot tisto, ki prihaja iz dvorane, ko je bila na prireditvi. Preko eterskih valov prisostvujemo gledališki predstavi doma, tisti gledališki predstavi, za katero je bil naš človek vedno vnet in jo je najrajši imel. Prav tako poslušajo naši ljudje tiste tople narodne pesmi po radiu, poročila o svetovnih kulturnih dogodkih in o domačih, tesno so povezani s predavanjem, ki je zanje takorekoč prosvetni večer doma. Komaj čakajo ljudje vesele oddaje, da se sproste po celodnevnem delu. Gospodinje poslušajo svoje oddaje, kmetje svojo, gospodarstveniki pač gospodarsko. Ne smemo pozabiti verskih oddaj, ki nas vodijo do zadnjih globin življenja, ter versko prazničnih oddaj. Mnogo prosvetnega užitka nam prinaša radijska postaja. Prepričani smo, da bo vodstvo izpopolnilo še tiste oddaje, ki bi si jih morda želeli malo drugačne in smo to že ob različnih prilikah izrazili. Prireditve Omeniti moramo mnoga gostovanja iz Slovenije in iz drugih mest Jugoslavije, ki pritegnejo lep krog ljubiteljev prosvete. Vendar je to nekaj, kar pride in spet gre in ne zapusti trajnih sadov. V Trstu deluje slovensko poklicno gledališče, ki pripravi šest, sedem premier in ima z nekaterimi večji, z drugimi manjši uspeh. Gledališče deluje nekako v zvezi s Slovensko prosvetno zvezo in ima zato določen politični značaj; ljudje mu zato ne priznavajo splošno narodnega značaja. Ni mogoče mimo teda dejstva, kljub prizadevanju igravcev in vodstva, ki skrbi, da bi pripravilo dobre predstave. V okviru prosvetne zveze deluje tudi nekaj prosvetnih društev in več pevskih zborov. V istem okviru je razvila svoj delokrog Glasbena matica, ki je zajela velik krog učencev in je njeno delo resno glasbeno pedagoško. Seveda v nekaterih izrastkih služi pač prireditvam v okviru omenjene zveze in dobiva nujno s tem politično opredeljenost. Da se razrašča prosvetno udejstvo-vanje v tem taboru v smer, ki smo jo omenili, ni za nas nič posebnega in nismo s tem hoteli komu kaj očitati. Hoteli smo to zabeležiti kot kronisti, čeprav nasprotni tisk o prireditvah med katoličani v splošnem ne poroča. Le trenutek je bila neka odjuga, kmalu pa so ta poročila prenehala. Namen na šega pregleda je seveda predvsem poročati o prosvetnem delovanju katoliške Slovenske prosvete, v katero so vključena farna prosvetna društva in dijaška društva. v veliki palači. Stanovanje, v katerem je bilo mogoče iz več sob narediti dvorano za manjše prireditve, poleg nje pa so še tri sobe in nekaj drugih manjših prostorov. Treba je zbrati 5 milijonov, da bo to naša popolna last. Na-birke so že prinesle lepe uspehe, tako da imamo danes še 2 milijona dolga. Ta denar je sposojen in je treba plačevati obresti. Zato se pač nabirke nadaljujejo. Slovesna otvoritev je bila marca, ko je tržaški škof msgr. Santin blagoslovil prostore ob navzočnosti mladine, ki se zbira v teh prostorih. Te slovesnosti se je udeležil tudi najvišji predstavnik vlade v Trstu komisar dr. Mazza in župan tržaškega mesta dr. Franzil. Z navzočnostjo najvišjih predstavnikov cerkvene in državne oblasti smo čutili priznanje za kulturno in prosvetno delo med Slovenci italijanskimi državljani na tem področju. Naš dom Največji uspeh, ki ga je v pretekli sezoni dosegla Slovenska prosveta, je brez dvoma ta, da je kupila prostore za svoje društveno življenje. Imenuje jih Naš dom, čeprav to ni tisto, kar so drugi prosvetni domovi v samostojnih stavbah, ampak je le celotno stanovanje Skupna prireditev Slovenska prosveta je osrednja organizacija, zato pripada njej le tista prireditev, ki zajame vsa prosvetna društva, ki so včlanjena vanjo. To so naše skupne velike prireditve. Letos je imela tak značaj proslava 1100-letnice prihoda sv. Cirila in Metoda med Slovane. Po končani slovesnosti: skupna slika z nadškofom, vladnim komisarjem, županom in drugimi predstavniki Proslava je bila v Padričah na prostem in je zajela najširši krog naših rojakov. Pri proslavi je predvsem sodelovala bazoviška župnija, Zveza cerkvenih pevskih zborov, naša prosvetna centrala in Padričani sami. Veličasten je bil verski del s procesijo iz cerkve sv. Cirila in Metoda v Padričah na kraj proslave. Potem je bila slovesna sv. maša s pridigo o slovanskih apostolih; med cerkveno slo-vestnostjo so peli združeni pevski zbori z vsega tržaškega ozemlja. Po cerkvenem delu je bil na vrsti prosvetni del. Nastopili so dijaki v narodnih nošah in izvajali zborno dekla-macijo Stanka Janežiča o svetih bratih. Slavnostni govor je imel pisatelj prof. Vinko Beličič. Za zaključek pa je odigral Slovenski oder priložnostno igro Jožeta Peterlina »Slovenska apostola med nami«. Tudi v tem delu so nastopili združeni pevski zbori in so pod vodstvom dr. Humberta Mamola izredno dovršeno in mogočno zapeli. S kratko točko so nastopili tudi skavti. Z nastopom moškega zbora »Lojze Bratuž« iz Gorice pod vodstvom prof. Bolčine, pa je prireditev dobila vse širši obseg. Goriški pevci so navdušili občinstvo s svojo ubranostjo in gotovostjo. Prireditev, ki se je je udeležilo okoli 5.000 ljudi, je bila spontan izraz hvaležnosti apostoloma, ki sta prinesla našim prednikom Oznanilo v domačem jeziku. Obenem je bila to naša najlepša skupna prireditev, ki je potrdila, da je najlepši uspeh takrat, ko nastopajo vse naše prosvetne organizacije skupno. Mladika Značaj skupnosti ima tudi literarno-družinska revija »Mladika«, ki bo z novim letom pričela svoje osmo leto izhajanja. Poleg literarnega dela in vsega tistega, kar mislimo, da mora prinašati Igravci igre »Slovanska apostola sv. Ciril in Metod« Dijakinje v narodnih nošah pri blagoslovitvi prostorov revija pri nas družinam, ima »Mladika« tudi to nalogo, da poroča o delu in življenju našili prosvetnih društev in njihovemu delovanju. Tako bi morala biti tudi revija vez med mestom in deželo, med osrednjo organizacijo in lokalnimi društvi. Seveda pa ima poleg tega tudi svoj glavni namen: prihajati vsak mesec v slovenske domove, v čim številnejše domove, prinašati tja domačo besedo, da bodo naši ljudje vendar še kaj brali — samo tako bodo ostali naši domovi to, kar so bili nekoč. Zaradi vsega tega je potrebno, da povsod »Mladiko« čim bolj podpremo, da ji pridobimo več, mnogo več naročnikov, drugače bo namreč njeno izhajanje ogroženo. Literarni večeri V okvir »Mladike« spadajo nekako literarni večeri. Tudi zbiranju književnikov, na katerih vsaka revija sloni, je posvečena skrb osrednje prosvetne organizacije. Več manjših literarnih večerov je imel študentovski klub (SKK), ki je včlanjen v Prosveti; visoko raven pa je dosegel predvsem literarni večer ob pričetku sezone 1963/64, na katerem so brali iz svojih del: Milena Mer-lak Detela, Leo Detela, Stanko Janežič in Vinko Beličič. Na večeru so bili pied-vsem srednješolci in akademiki, zato je pač dobil mladostno veseli značaj, ki so ga bili veseli pisatelji in poslu-šavci. V tem okviru moramo še ome- števerjan: Postržek niti podelitev literarne nagrade »Vstajenje«, ki sicer ne pripada Slovenski prosveti, ker jo podeljuje posebna ustanova, Slovenski tiskovni inštitut, a je vendar tesno povezana s kulturnim življenjem in prizadevanjem med nami. Nagrado podele vsako leto za Veliko noč. Za leto 1963 je bilo priznano prvenstvo pisatelju Vinku Beličiču v Trstu in pesniku Jožetu Udoviču v Ljubljani. Zamisel je lepa in vzpodbudna in bo gotovo rodila lepe uspehe. V raznih krajih V mnogih krajih imamo Slovenci svoje prosvetne domove, morda skromne in majhne, ponekod tudi večje in lepše. Skoraj ni kraja, ki bi se mogel izgovarjati, da zaradi tega, ker nima prostora, ne more prosvetno delati. Če drugega ne, ima lahko »slovenske večere« , ki naj bi nadomestili tiste nekdanje večere, ko se je družina zbirala doma in poslušala Mohorjeve povesti, ki so jih brali očetje ali kdo drug. Tisti družinski večeri so dvigali izobrazbo naših ljudi in so pripomogli, da smo kot narod ostali. Danes so časi drugačni. Vse beži od doma. Zato naj zajamejo čim več rojakov taki »Slovenski večeri« v mestu in v zaledju po va seh. Seveda morajo biti ti večeri prila gojeni sodobnemu okusu ljudi, vendar morajo imeti v sebi tisto zdravo jedro, da bodo opravili svojo nalogo. Mnogokje smo take večere imeli, marsikje ne ali premalo. Mnogi si olajšajo delo s tem, da zavrte film. Toda, ali s tem dosežemo res tisti namen, ki bi ga morali? Film, televizija, pa še toliko neslovenske družbe ... Treba bi bilo več požrtvovalnosti in načrtnosti. In čuta odgovornosti! Opčine imajo v Marijaniški dvorani svoje prosvetne večere. V preteklem letu jih je bilo precej. Nekaj so jih pripravili gojenci Marijanišča samega in so bili lepi prav zato, ker je dihala mladost iz njih; gostoval je g. Zaletel s Koroške s svojimi zanimivimi popotnimi skioptičnimi in zvočnimi vtisi; bilo je pa tudi več gostovanj igralskih skupin iz različnih krajev (Rojan, Dolina, Slov. kulturni klub). Zdi pa se, da so se O-penci še premalo odzvali na to prosvetno delo, saj so zelo sposobni in bi lahko marsikaj sami naredili, pa tudi gle-davci bi bili lahko številnejši. Rojanska mladina je ena izmed najdelavnejših. S tem, da je dobila svoj Dom, je zaživelo športno udej-stvovanje; pričela pa se je tudi živahna dramska delavnost. Igrali so več stvari ob različnih priložnostih: ob novi maši, za prvo sveto obhajilo otrok, za predpust, a najbolj sta uspeli dve igri: »Cvrček za pečjo« in »Luč z gora«. Z domačega odra so odšli igravci tudi na druge odre, z »Lučjo« tudi v Gorico. Rojanska fara je v resnici nekaj lepega. Ob nedeljskem popoldnevu prihaja po popoldanski pobožnosti v cerkvi po strmi cesti v hrib, kjer vabi Marijin dom. To je eden najlepših pohodov, ki jih človek na Tržaškem doživi. Druga lepa slika Rojana pa je mladina, ki te prireditve pripravlja. Skrbno, vestno, večer za večerom. Za to zasluži vse priznanje in je lahko mnogim v zgled in vzpodbudo. Boršt ima svojo dvorano. In odkar je dobila vas ta prostor, ima v njem tudi prireditve. Omenimo igro, ki so jo pripravili za farni praznik, »Iz starih časov«, ki je lepo uspela. Poleg tega pa imajo tudi kak Slovenski večer in bolj zaključne prosvetne sestanke. Mačkovi je mislijo na svojo dvorano. Za zdaj so brez primernega prostora, a bodo začasno rešili vprašanje z zasilnimi sobami. Letos so prvič priredili »Praznik češenj«, na prostem z bogatim prosvetnim sporedom ob koših zrelih češenj. Prireditev je lepo uspela in gotovo bodo Mačkovlje ohranile to zamisel za vsako leto. Dolina ni vzbudila pozornosti samo z zgraditvijo velikega čolna, ki sicer ne spada v prosvetno delo, ampak tudi s pravimi prosvetnimi prireditvami. Z lepim uspehom so igrali »Tetko na konju«, za predpust pa so pripravili tudi vesel odrski nastop. . Barkovlje nočejo utoniti in pozabiti na bogato prosvetno preteklost. V dvorani, v kateri morajo imeti tudi Slo- Obisk vojvodskega prestola venci vso možnost nastopanja, je bilo nekaj lepih večerov. Miklavževa prireditev je postala že tradicionalna in tudi Barkovljani, posebno naši najmlajši, jo težko pričakujejo. Razen tega je bilo v tej dvorani tudi nekaj gostovanj. Mladi igravci SKK so gostovali s »Postrž-kom«. Marijin dom v ulici Risorta je tisto prosvetno žarišče, ki zbira naše ljudi tudi na zelo lepe prosvetne prireditve v tej dvorani. Ob prazničnih dneh se nikdar ne zgodi, da bi Marijin dom ne nudil svojim zvestim obiskovavcem prireditve, ki je povezana s praznikom. Dijaki, ki se zbirajo v Slovenskem kulturnem klubu, imajo vsako soboto svoje Slovenske večere, srednješolci svoje, akademiki svoje. To je za zdaj prosvetno žarišče, ki najbolj dosledno in stalno skrbi za svoje prosvetne večere in jim skuša dati različen značaj. V različnih odsekih skuša pritegniti čim več članov: eni se zbirajo tedensko v literarnem odseku, drugi v filo-zafsko - teološkem, spet drugi v zgodovinsko - političnem, v umetnostnem, dramskem, glasbenem in športnem. Slovenski kulturni klub ima prosvetno -oblikovalni značaj, vendar je prav poudarek na prosvetnem delu in se zato razlikuje od podobnih mladinskih organizacij. Ker je včlenjen tudi v Slovenski prosveti, v tem okviru navajamo njegovo delo. Dramski odsek je pripravil predstavo Niccodemijevega »Postržka« in je z njim gostoval v Rojanu, na Opčinah, v Sv. Križu, v Trebčah, v Barkovijah in v Števerjanu. Literarni odsek pa je pripravil več literarnih večerov, ki imajo svoj glavni pomen v tem, da navajajo dijake k pisanju in k ljubezni do lepe besede. Seveda pomeni to tudi pisateljsko rast mladega rodu, če je v njem kaj daru. * * * To je skromen pregled prosvetnega življenja med nami. Delo zanj sloni na idealizmu ljudi, ker prosvetni delavci niso plačani za svoje delo in ne dobivajo denarnih podpor in nagrad. Zato mislimo, da bo tudi trajnejše in bo obrodilo sadove. Z zanosom in z veseljem gremo v novo leto. MIRJAM SAKSIDA Srcz pczdrava Vsa v upu, Življenja polna, sama čakam na pozdrav. Ne bo te, dragi, in v hrupu bom pozabila, da se nisi odzval. Ljubljanski nadškof ANTON VOVK Na praznik sv. Cirila in Metoda, ko se je ljubljanska nadškofija slovesno spominjala njunega prihoda med Slovane pred 1100 leti, je umrl nadškof Anton Vovk. Zadnje dni se mu je zdravje sicer poslabšalo, vendar tako naglega konca ni nihče pričakoval. Tako je do trpel prvi nadškof nove nad-škofije nekaj dni potem, ko je praznoval 40-letnico mašništva, po nekaj več ko 63 letih življenja; škofijo pa je vodil nekaj dni več ko 18 let (od 14. junija 1945). Z njim je legla v grob močna osebnost, velik škof in dragocen človek. Preblizu nam je še vse njegovo delo v okviru čisto novih družbenih razmer, da bi mogli prav presoditi pomemb- nost njegovega dela, vso vrednost njegovega vladanja v škofiji, ki jo je vodil najprej kot pooblaščeni geneialni vikar, potem kot pomožni škof, apostolski administrator s pravicami re-zidencialnega škofa, nazadnje (od leta 1960) kot redni ljubljanski škof in od 1. 1962 kot redni ljubljanski nadškof. Doba njegovega vladanja je dobro umerjena povprečnemu vladanju ljubljanskih škofov v 500 letih; bil je trideseti, torej pride na vsakega nekaj manj ko 17 let. Tiha samopozabna požrtvovalnost mater in teta, trdih kmečkih delavcev, ki se plemenito použivajo v zvestobi družini, ker jim je to tudi prava življenjska vsebina in služba Bogu, je po- gnala močne korenine tudi v nadškofu Antonu in se mogočno kazala v vodstvu škofije in prenašanju trpljenja. Zanj vera ni bila filozofija, tudi ne bo-goiskanje in čustvo, ampak tako gotova stvarnost dneva kakor vsakdanje delo; zato mu je bila molitev, daritev in cerkev taka vsakdanja potreba kakor delo, jelo in dom. Kdor ga je kdaj slišal govoriti, je to absolutno gotovost moral občutiti iz vsakega njegovega stavka, moč pa je naravnost otipljivo ponazarjal silni glas, s kakršnim je pribijal velike resnice naše vere. Tistim, ki so v srcih upali in se bali, iskali in omahovali, so bile take besede morda razočaranje, toda vsem tistim zvestim iz preprostih domov so bile silno potrdilo in dragocena opora. In prav v tej mogočni besedi so v strašnih pretresih naših dni mnogi začutili svojega pravega vodnika. Veliko mu je bilo do tega, da se med verniki poživi notranje življenje. Treba je versko življenje očistiti. Zato je zlasti zadnja leta zelo priporočal mi-sijone po župnijah, verske obnove itd. To delo je doseglo zlasti lepe uspehe v jubilejnem letu 1962. Kdor se je z njim le mimogrede srečal, ga ne bo pozabil. Bil je nenavadno osvajajoča narava, osvajajoča z veselim optimizmom, resničnim spoštovanjem, odkritostjo in veliko ljubezni- NEKAJ MISLI IZ vostjo. Bil je zgovoren, rad se je smejal v veseli družbi in se v smehu sprostil in oddahnil. Bil je res iskren, dober in zvest prijatelj. S tem pa ni rečeno, da bi do takega človeka ne poznal tudi zelo resne besede, če je je bil potreben. Da, tudi oster in hud je znal biti, sam je posebno zadnja leta to večkrat potožil, ko mu je bolezen živce toliko zrahljala, da ni mogel zmeraj zadržati ostre besede. Sam pa tudi pove, kako mu je bilo take besede koj žal, kakor hitro je prizadeti zaprl vrata za seboj. Zamere sploh ni poznal, naj ga je kdo še tako vznejevoljil s kako nerodnostjo. In še ene stvari ne smemo pozabiti: imel je srce za potrebne, zlasti duhovnike. Njegova sončna narava je bila povsod zaželena, povsod središče družbe. To vedo njegovi šolski tovariši, vedo njegovi, duhovniški so-bratje, vedo samostani, šole in društva iz vseh let njegovega življenja do bolezni. Da, tudi v bolezni mu je bila družba v uteho, še tedaj, ko ga je utrujala. Zato je bilo takemu vedremu gospodarju in vladarju prijetno služiti, zmeraj si šel od njega potrjen, pogumen in pomirjen. Če se kdaj to ni zgodilo, je bil vzrok resen, ali po vsakem takem dežju je hitro posijalo sonce poravnave. V soncu in senci življenja mu je svetilo geslo: V Gospoda zaupam. DUHOVNE OPOROKE PREVZVIŠENEGA NADŠKOFA ANTONA VOVKA V Ljubljani, dne 29. junija 1963 Danes je god sv. apostolov Petra in Pavla. Zame je to najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil na ta dan pred 40 leti posvečen v mašnika. Bogu neizmerna hvala za to. Večje milosti mi ni mogel dati. Vsled bolezni trpim. Ne vem, če še kdaj današnjo obletnico doživim. Naj bo vse Bogu darovano! Za naše grehe in nepopolnosti, za blagor sv. Cerkve in posebej naše drage ljubljanske nadškofije. Kar sem v delu in žrtvi storil premalo, naj sedaj po dobroti božji dopolnim. Ravnatelj prof. Bila je sreda 21. novembra 1962, ko se je popoldne raznesla po mestu nepričakovana žalostna novica, da je umrl v mestni bolnici ravnatelj strokovne šole in višjega državnega učiteljišča v Gorici prof. Josip Nemec. Prišlo je tembolj nepričakovano, kajti še v četrtek 15. novembra je bil na svojem službenem mestu v ulici Croce. V jutranjih urah sem ga srečal na Travniku in mi je potožil, da se ne počuti dobro, da mora k zdravniku na pregled. Vrnil se je še na šolo, toda bolečine ga niso popustile in peš je odšel na svoj dom. Nihče ni takrat mislil, da ga ne bomo več videli po mestnih ulicah, ko je vedno točen kot ura odhajal proti šolskemu poslopju. Res je, da se je že leto prej zdravil zaradi srčne hibe, toda mislili smo, da ni tako hudo. Moral je zopet v bolnico ter se podvreči operaciji, ki je sicer dobro uspela, toda nepričakovano mu je odpovedalo srce ter prenehalo biti. Z velikim veseljem je ravno v šolskem letu 1962/63 zopet prevzel ravnateljstvo učiteljišča in se tako z vso vnemo lotil dela, ki ga je v prvih mesecih šolskega leta največ. In sredi tega dela je omahnil. Josip Nemec se je rodil v Podgori pri Gorici 18. marca 1900. Tukaj je dovršil osnovno šolo ter je kasneje po-sečal srednjo šolo v Gorici. Izbruhnila pa je prva svetovna vojna in moral je, kot večina Goričanov, nastopiti s starši begunsko pot. Begunska leta je preživljal nekaj časa v Mariboru in kasneje v Leobnu na Gornjem Štajerskem. Vojna je končala in že ga vidimo kot študenta v Idriji. Po opravljeni gimnazijski maturi je odšel v Ljubljano na univerzo. Tu je prišel v stik s pokojnim pesnikom Srečkom Kosovelom, s katerim je navezal prijateljske stike. Študija na ljubljanski univerzi ni dovršil, ker se je po nekaj letih vrnil domov. Za nekaj časa je opustil študije in si poiskal službo. Kmalu potem pa se je zopet vpisal na beneško univerzo in je leta 1928 doktoriral. Nastopil je službo profesorja. Najprej kot redni profesor v Pulju in kasneje v Vidmu. Tu je poučeval do leta 1945. Odprle so se slovenske šole in prof. Nemec je bil med prvimi poklican, da je prevzel ravnateljstvo klasične gimnazije in nižje srednje šole in v šolskem letu 1947/48 še učiteljišče, ki ga je vodil do leta 1955/56. Z novim šolskim letom 1956/57 je prevzel ravnateljstvo strokovne in nižje srednje šole ter vodil ta dva zavoda do konca šolskega leta 1961/62. Pok. Nemec je pokazal veliko ljubezen pri vzgoji šolske mladine, bodisi kot profesor in pozneje kot ravnatelj. Bil je zelo delaven, saj o tem zgovorno pričajo njegove strokovne publikacije. Za italijanske dijake, ki so se učili slovenščino, je pripravil znano slovnico, ravno tako tudi za pouk nemščine. Mnogo svojega prostega časa je žrtvoval slovenski šoli. V mislih imam zlasti vsa njegova skripta, ki so služila in še služijo slovenskim srednjim šolam. Predolgo bi bilo naštevanje, kajti te razmnožitve so zajele skoraj vse učne predmete. Šola, njen razvoj in uspeh so bili vedno njegova osrednja misel vse do zadnjega dne. Ohranili ga bomo v hvaležnem spcf-minu. M. K. ANDREJ EINSPIELER oče koroških Slovencev Koroški Slovenci so se 17. novembra poklonili spominu Andreja Ein-spielerja, narodnega borca za pravice bratov v Korotanu. Prišla je množica iz mesta in dežele, da je tako s svojo navzočnostjo počastila 150-letnico rojstva tega velikega moža. Tudi Goričani smo ta dan pohiteli med koroške brate, saj nas pač druži naša materina beseda; in zasluge Ein-spielerja so zasluge celokupnemu slo- venskemu narodu. Pri tej skupni proslavi smo se še bolj zbližali in spoznali, da so naše življenjske poti in vsi napori za ohranitev naše besede tako zelo sorodni. Prepričali smo se še bolj, da morajo biti prav taki možje, kot je bil Andrej Einspieler, v zgled ter kažipot današnji mladini. Andrej Einspieler se je rodil dne 13. novembra 1818 v Svečah, v vasi lepe Rožne doline, kjer še živijo njegovi sorodniki. Bil je sin preprostega rokodelca; oče je bil namreč tkavec, ki je opravljal tudi službo cerkovnika. Bogastva torej ni bilo v hiši, toda starši so se trudili, da so s poštenim in marljivim delom skrbeli za mnogoštevilno družino. Vse je torej kazalo, da bo moral tudi mali Andrej poprijeti za očetovo delo in postati tudi on tkavec. Domači župnik Herker, ki je poučeval vaško mladino v zasebni šoli, je kmalu spoznal, da ima Andrej veliko veselje do učenja. Napravil je torej vse, da je leta 1823 poslal dečka v Celovec v osnovno šolo. V Celovcu je Andrej prestal precej pomanjkanja in trpljenja; vrstili so se lepi in slabi dnevi, toda prišel je dan, ko je dovršil ljudsko in srednje šole. Leta 1835 so ga sprejeli v bogoslovje. Da je bil zelo marljiv in nadarjen študent vidimo že iz tega, da je bil že po končanem tretjem letu bogoslovja posvečen v mašnika, in sicer 6. avgusta 1837. Svojo prvo sv. mašo je pel v veliko veselje vsem domačim v Svečah. Službena mesta je večkrat menjal. Leta 1852 je bil imenovan za učitelja verouka na realki v Celovcu. Celih 30 let je žrtvoval svoje moči mladini s poukom verouka in slovenskega jezika. Za pouk slovenščine je že leta 1855 položil vse potrebne izpite na Dunaju pri prof. Miklošiču. Ko je leta 1882 šel v pokoj, je vse svoje moči posvetil svojemu narodu ter se tako potegoval za njegove pravice, ki so bile teptane. Kako je bil priljubljen med našim narodom, je najbolj pokazala njegova zlata maša, katero je praznoval 21. avgusta 1887. Takrat se ga je spomnil tudi naš »goriški slavček« Simon Gregorčič ter mu kot zlato-mašniku čestital z lepo pesmijo. Od vseh strani je prejemal čestitke z željami, da bi še dolgo let deloval za slovenski narod. Toda božji načrti so bili drugačni. Umrl je 16. januarja 1888. leta. Slovenski narod je takrat spo- znal, da je bila njegova izguba velika, posebno pa še za Korošce. V vseh časih je veliko vredno, ako zna kdo sukati pero in s tem učiti svoje ljudstvo. V časih Andreja Einspieler j a je bilo to še bolj potrebno, saj je bilo skoraj treba orati ledino. Te lastnosti je imel v veliki meri Andrej Einspieler. Pokazalo se je, ko je leta 1850 ustanovil mesečnik » Šolski prijatelj«, katerega je čez štiri leta prekrstil v »Slov. prijatelj«. S svojimi članki se je trudil za dobro šolo, in to v verskem in narodnem oziru, ter da je preskrbel duhovščini dobre verske govore. Pisal je tudi v nemške časopise in se tudi tu zavzemal za pravice Slovencev. Leta 1882 je ustanovil list »Mir«, kateremu pe posvetil vse svoje moči' prav do zadnjega. V tem listu je Einspieler vzpodbujal svoje ljudstvo k narodnemu delu. Za vsakega je imel svojo misel: lene in zanikrneže je grajal, delavne in goreče ter vnete rodoljube je pa znal pohvaliti. Veliko se je žrtvoval, da bi ljudstvo imelo res dobro in zdravo šolo. Prikazal je, da v takratnih 117 slovenskih župnijah niso imeli niti ene slovenske šole. List »Mir« je prinašal zelo zanimive članke, kakor: »Slava Slovencem« (Mir - III. - 1), »Zavedajmo se, da smo Slovenci!« (Mir - III. - 9), »Slovenci, poslužujte se svojih pravic!« (Mir - III. - 6). — Razumljivo je, da se je s temi članki večkrat zameril pri Nemcih ter so ga z raznimi spletkami spravili leta 1863 tudi v zapor. Einspieler je bil mož dejanj in odločnih korakov. Kot neustrašenega borca za pravice so ga leta 1863 izvolili za deželnega poslanca. Nikoli ni klonil in v tej težavni službi se je boril celih 17 let in se tako v deželni zbornici potegoval in boril za izboljšanje slovenskih razmer. Skrbel je tudi za družabno življenje. S stolnim kuratom Hadererjem je leta 1855 ustanovil društvo katoliških rokodelskih pomočnikov. Leta 1863 je bila po njegovem prizadevanju ustanovljena celovška čitalnica in teta 1869 katoliško politično društvo v Celovcu. Njegova največja zasluga za slovenski narod je pa prav gotovo ustanovitev Mohorjeve družbe. Skupno s takratnim lavantinskim stolnim proštom Sorčičem je šel leta 1851 v Št. Andraž k Slomšku. Sad tega sestanka je bila ustanovitev Družbe sv. Mohorja, ki je pričela javno delovati leta 1852. Leta 1860 se je spremenila v bratovščino in Einspieler je bil imenovan za bla-gajničarja in podpredsednika, kar je ostal do smrti. Bil je prav Einspieler:, ki je postavil Mohorjevo družbo na trdno podlago in pripomogel k uspešnemu razmahu. Saj je bila prav Mohorjeva družba, potom katere je prišla dobra in zdrava knjiga med širšo plast slovenskega ljudstva. Pri vsem tem delu pa Einspieler ni iskal osebne pohvale in dobička, kajti pred očmi je imel le korist, katero s svojim nesebičnim delom lahko nudi slovenskemu narodu. Illllllllllllllfllllill^^^^ MIRJAM SAKSIDA Mimo morje pred Tanžirjem, ladja v soncu se blesti; oblak se za oblakom skriva, Atlas strogo se drži. Pot še daleč me popelje, proč od ljubih krajev teh. Morda vrnem se že kmalu po življenje in po smeh. 484848482323535353535353535353535323232323232323235353484848535353535323 NAJVAŽNEJŠI POLETI V LETU 1963 13. februarja - ZDA izstrelijo relejni satelit SYNCOM, ki kroži vedno nad isto točko zemlje, 35.700 km visoko. 20. aprila - ZDA izstrelijo RELAY, ki omogoči prvi medcelinski televizijski prenos v barvah. 7. maja - ZDA izstrelijo relejno postajo TELSTAR-2. 13. maja - Gordon Cooper obkroži dvaindvajsetkrat zemljo s kapsulo Mercury FAITH - 7 in ostane v vesolju 33 ur in 58 minut. 14. junija - SSSR izstrelijo VOSTOK - 5; v kapsuli je Valerij Bykovski, ki po 82 obratih zopet pristane na zemlji. 16. junija - Valentina Tereškova obkroži z VOSTOKOM - 6 devetinštiri-desetkrat zemljo v 71 urah. 19. junija - ZDA izstrelijo meteorološki satelit TIROS - 7. 26. julija - ZDA izstrelijo SYNCOM-2, drugi relejni satelit na ekvatorialni krožni poti. 7. oktobra - ZDA izstrelijo dva satelita. 19. oktobra - SSSR izstrelijo KOZMOS- 20, poskusni vesoljski laboratorij. 20. oktobra - SSSR izstrelijo KOZMOS-21, ki kroži v veliki bližini Ko- zmosa - 20. 15. novembra - SSSR izstrelijo KOZMOS-22; satelit se je po enem te- dnu vrnil na zemljo. TISKOVNA NAPAKA Na strani 19 naj stoji v 13. vrsti »... da se je v zadnjih letih .. .« namesto »v zgodnjih letih ...« LISTNICA UREDNIŠTVA Zadnje leto smo brali tu in tam nekaj opazk o izdajali Goriške Mohorjeve družbe, mimo katerih ne moremo iti molče. Neki lahkomiselni pisec je zapisal žaljive besede, da »se je razpaslo toliko nekulturnega pri celovški in goriški Mohorjevi družbi« (Novli list, 10. oktobra 1963). Na tak krivičen očitek odgovarjamo samo, da je vrednostna lestvica izdaj Goriške Mohorjeve družbe res obsežna in gre od umetniških viškov do poljudnih povesti brez velikih umetniških ambicij. Črti pa, ki loči dobro od slabega, se te izdaje niso nikoli niti približale, kaj šele da bi jo prekoračile navzdol. Nekulturo naj nekritični pisec išče drugod. Navidezno resnejše je vprašanje, zakaj družba ne izdaja dobrih izvirnih del. Res za kaj? Bravec, ki ne pozna razmer, si bo ustvaril nekako takole sliko: v Trstu in Gorici je veliko pisateljev, ki družbo kar zasipajo z izvirnimi rokopisi, z romani, povestmi najsodobnejše vsebine in visoke umetniške kakovosti. Uredništvo pa nalašč in po nekem zlobnem preudarku te mojstrovine odklanja ter rajši izdaja manjvredno ropotijo. Ti napčni očitarji sicer dobro vedo, da rokopisov ni, da je huda ustvarjalna kriza tudi tam, kjer imajo na razpolago obilne denarne vire in širok knjižni trg, a kljub temu ponavljajo isti očitek iz leta v leto. Ko je družba izdala Finžgarjevo »Prerokovano«, je takle opazkar zapisal, di je delo zastarelo (Novi list, 10. januarja 1963). Po njegovem mnenju bi bila morala družba izdati namesto tega kako izvirno delo; to se sliši, kot da je »Prerokovana« prevod. Nekaj vrst zatem pa zaliteva, naj družba ponatisne stvari, ki so raztresene po raznih zamejskih revijah. Nato pa vzklikne: »Koliko dobrih stvari leži po miznicah, pa bi zaslužilo objavo v knjigi!« Po miznicah! Uredniki Mohorjevih publikacij naj torej gredo brskat po miznicah v stanovanja pisateljev in premetavat papirje. Kako naj ¡drugače razumemo te miznice? Pisec le tega ne pove, ali naj gredo podnevi ali ponoči, očitno ali naskrivaj. Tako pisanje: še otročje ni več! če pisec ali pisatelj sam ne pokaže svojega spisa, kako naj kateri koli živ človek ve, kaj zaklepa v svoji miznici? Ali ni vse postavljeno na glavo? Proti neresnim in nestvarnim očitkom sporočamo javnosti, da Goriška Mohorjeva družba ni odklonila še nobenega izvirnega dela, če je le bilo v skladu z načeli, ki so začrtana v njenih pravilih. Tudi v bodoče bo rada sprejela vsako delo, ki bo ustrezalo njenemu namenu. Ni pa, ne more biti in noče biti kaka avantgardistična založba, ker je pač njena naloga v tem, da zajame čim širši krog bravcev. Prav tako ne bo objavljala »izvirnih« policijskih novel niti drugega takega čtiva. Nuditi pa hoče mohorjanom v Italiji in po svetu zdravega in dobrega branja. KJE JE KAJ Kalsndaiij ..................1-27 Papež Pavel VI. (msgr. R. Klinec)...........29 Prvo zasedanje II. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (Janez Vodopivee) 35 Križ (R. Guardini)................38 Paoem, in terris (msgr. Alojz Novak) .t........46 Oltar (R. Guardini)................55 Srečanje s Finžgarjem (Zdravko Novak) .........56 Afrika 1963 (dr. Maks Šah).............58 Zakaj -se odtegujemo ... (prof. Ivan Theuerschuh).......63 Hanca (Julče Gor j an)...............65 Bogat otrok..................65 Življenje črnskega zdravnika.............69 Pesnik slovenske Istre (anka).............73 Ob 2(Metnici smrti Riharda Jakopiča (M. K.)........74 Večer (Rihard Jakopič)..............75 Sto let Jurčičevega Jurija Kozjaka (Martin Jevnikar)......77 Pogled nazaj (Martin Jevnikar)............79 V zračne višine (p. k.)...............84 Mutec (Jožica Peric)...............88 Kako gledamo film (Miranda Zafred)..........92 Nekaj preizkušenih navodil.............9.5 Da preprečiš nevšečnosti..............95 Za mlade žene.................96 Dr. Josip Srebernič (K. H.).............97 Fara sv. Cirila in Metoda v New Yorku (Faranka).......100 Ušivost med živino (dr. Danilo Rustja)..........103 Tudi domačim živalim je potrebna sol (dr. Danilo Rustja) .... 104 Kralj porcelana.................106 Za naše male................107-113 Pet minut dobre vodje..............114-117 Božji služabnik oče Vetndtelin Vošnjak (J-V.)........118 O prosvetnem delu na Goriškem (K. H.) . ........121 Naše prosvetno življenje na Tržaškem (— in)........124 Ljubljanski nadškof Anton Vovk............13(1 Ravnatelj prof. Josip Nemec.............132 Andrej Eiraspieler (M. K.)..............133 Najvažnejši poleti v letu 1963 ..........................135 Listnica uredništva................136 PESMI Goriški zemlji (Alojz Kocjančič)............34 Kamen, tm in brin (Alojz Kocjančič)..........42 Nemir (Alojz Kocjančič)..............43 Istrski vozniki (Alojz Kocjančič)............43 Rekvijem za Janezom XXIII. (Alojz Rebula)........44 Slovo umirajoče mame (S. G.)............50 Gnezdeče domače (S. G.)..............53 Starček (Mirj am Saksida).............57 V -tržaškem zalivu (Tugomir).............61 V mesečini (Tugomir)...............62 Večer v gozdu (Ljubka Šorli).............68 Kapljica (Mirko Mazora)..............71 V pomlad (Mirko Mazora)............ . 71 V božji Luči (Mirko Mazora).............72 Ni prsti domače (S. G.)..............72 Kristusu (S. G.).................78 Na šempolajskem pokopališču (Mirko Mazora).....•. . . 83 Podgora (Bršljanski)...............93 Tolminska pomlad (Ljubka Šorli)...........94 Strunjanski materi (Alojz Kocjančič)..........9S Lučka (S. G.) . . . ..............99 Mater Dolorosa (Tugomir)..............99 Dež in jaz (Mirj am Saksida).............102 Bog — moja sladkost (S. G.).............106 Štandirež (Bršljanski)...............122 Zadnji prividi (Mirko Mazora)............123 Brez pozdrava (Mirjam Saksida)............12') Gibraltar (Mirj am Saksida).............134