njegofi Jesen, ona lepa in prijetna jesen je tu, ki poplača poljedelcu in vinogradniku vse pomladansko in poletno delo in vso skrb. Shrambe se polnijo s poljskimi pridelki, vinogradi ožive, po zidanicah je veselo, narava pa se spravlja k počitku. In kako lepa je narava v jeseni! Tako mirna, resna, tako dostojanstvena — tako se pripravlja k počitku le oni, ki ima za seboj plodonosno delo v prid in uteho svojim dragim. Oj domači kraji, domači gozdovi v jesenski krasoti, kje ste! Le spomin je ostal, spomin sladak in grenak, misel zlita v sladko disharmonijo življenja, pesem neizpeta polnočnim duhovom, sebi v tolažbo... Tudi vrli Belokranjec je že pospravil svoj pridelek in dobro rejena goska je tudi že pripravljena za Martinovo. Oj lepi dan, Martinova nedelja, ko se izpremeni sladki mošt v vino, oj, veselje nad vse veselje, praznik nad vse praznike ... Tudi letos je prišla Martinova nedelja, tudi letos so bile pripravljene goske, o, toliko veselejša je bila, toliko zadovoljnejša, ker smo proslavili ta dan tudi tvoj petdeseti rojstni dan, dragi brat irt rojak! Pol stoletja je, odkar si se nam narodil v prijazni Metliki — svoji ljubljenki. »Kje je na svetu dom tako tesan, kot ti si, hišica, med vej zelenjem? Kje pod solncem krov tako prostran, da nikdar se ne poslovi z življenjem? Tam ni noči, tam je na veke dan ...« (E. Gangl: »Moje obzorje«). Tu so ti stale tri Rojenice pred 50 leti ob postelji, da je tvoja blaga mamica trepetala vsa v strahu nad tvojo usodo. Toda ni ji bilo treba trepetati, saj so te obdarile Rojenice tako bogato: ponos, značajnost, poštenost, delo, neustrašenost, ljubezen do svojcev, do trpečih in tlačenih, vse to se je spojilo v tvojem blagem srcu. »Krajina bela z vinskimi bregovi, okolica vsa čarovita ti, Metlika stara s tihimi domovi, glasnica zgodovine starih dni: Dežela ta, pred svetom daleč skrita, svoj narod hrani, svoj ustvarja svet, na trdo dlan rojakov ponosita. (»Moje obzorje«) Tu ti je tekla mladost, tu si se učil spoznavati svoj belokranjski rod, tu si gledal njegovo veselje in žalost, njegovo delo in trpljenje. Ko pa si povzdignil svoj glas, tedaj ti je bil prvi v mislih tvoj ožji rojak Belokranjec. Spoznal si svoje rojake, uvidel njih pehanje za obstojem in iz vseh tvojih spisov, ki govore o tvojih rojakih, se ponavlja vedno oni žalostni refren: Amerika, Amerika...! Pa saj ni drugega, ker ... »Trpljenje bič obupnosti je zvilo, zapahnilo, rojak, ti dom je tvoj. Pred tabo sto se potov je razkrilo: Kam? — E, v Ameriko! — Za kruhom v boj!« (»Moje obzorje«). In vsi oni, ki so šli, pa se niso več vrnili, pa tudi oni, ki so se vrnili željni domovine, ter ona dolga vrsta, ki že počivajo v domači zemlji, ali pa so že željni počitka, vse te dolge vrste prihajajo ob tej priliki k tebi, da se ti zahvalijo, da ti stisnejo roko, ker si jim videl v dušo in razumel njih bol. Dolga vrsta jih je: Pavle Logar s svojim neutešnim hrepenenjem po domovini, vesel je, da se sme le za trenotek oddaljiti iz tuje zemlje, v kateri je tako težko ležati. Tudi stric Kopaševič je vstal z notarjeve leve strani, tudi on, stara belokranjska korenina, ki ni mogel preboleti, da so tudi... »preko Gorjancev priplavali tokovi novih misli, mladega življenja, drugačnih nazorov.« Kako rad bi te on zopet povabil v Brinje in ti pel o starčku-dobrovoljčku. Prišla je lepa Mare, vsa hvaležna, da si imel tudi za njeno krivdo milo besedo, da si jo vsaj ti razumel, ker jo drugi niso hoteli. Pa saj to ni lepa Radojevičeva Mare, saj je to cela vrsta belokranjskih deklic, ki ne smejo imeti svoje volje, ki ne smejo razpolagati s svojim srcem. Tudi Paradiževa Pepca, prevarana in zapuščena, še vedno hodi po naših brežuljkih, stopa proti cerkvi, noge so ji krvave, oči v daljo zroče, srce pa tako kruto ranjeno. Hoče k svojemu Bogu, toda vrata svetišča so ji zaprta, ne more si olajšati srca. Pa kaj bi našteval, kaj bi oživljal bol naše zemlje, saj so vsi od Janeza Zalokarja do uboge Helene in Anke, od ponosnega Slemenca do brezsrčne Katke in Pavline, zrasli vsi na naši zemlji, tu so bili utrgani. Ko sem zopet poživil v duhu vse naštete osebnosti, se mi je izvilo iz prsi trudno in tesno: Kaj res ni nič svetlobe na naših tleh, kaj smo res zapisani prokletstvu? Kaj nas res ne more domovina, toliko ljubljena, tolikokrat imenovana rediti, kaj so naše sanje močnejše od potrebnih vsakdanjosti?!... Oj tujina, kako si svetla, kako toplo objemaš, oj, ti blaga! Prevara! — Vlačuga si, pritiskaš nas le toliko časa na-se, da nam izmozgaš naše najboljše moči, potem nas zavržeš in pošlješ v naročje zaničevane in zapuščene domovine  Saj sem se varal, saj ni samo bolesti in skrbi. Povedeš nas tudi v lepo naravo, med veselo družbo, kjer spoznamo priljubljene belokranjske običaje. Oj, lepi Vinomer! Kdo ga bode kdaj pozabil, če ga je enkrat posetil in če tudi ga je »bilikum« prevaril, vse eno niu ostane v dobrem spominu. In je čudno,... »če sije vinogradniku z lica veselje, če se mu zaiskre oči, ko se bliža čas, kc je treba oprtati brente in priviti stiskahrc# in pripraviti posodo, da jo napolni s ponižnega trtja ognjenim sokom.« (Beli rojaki). Ko govori vinomerski gospodai: »V tej-le zemlji leže moji žulji, žulji iiiojih rok, moje skrbi in nade, moje vesdjc in moj strah. V tej-le zemlji in v teh trtah je moja radost, in moj up je tam gon, nad tem jasnim nebom, nad tem veucd^tniin obokom, ki sloni na zemlji, ki ga je poveznil nanjo oče nebeški!« (Beli rojaki) tedaj ne čujemo govoriti samo njega, ki tudi že spi pri Treh Farah, tako se glasi beseda vseh belokranjskih vinogradnikov. Živel nisi med nami samo s telesom, vso dušo si nam dal. Ko si odšel od doma, si odšel samo zato, da si postal še bolj navezan na dom. Še dvoje bitij je, ki sta že tudi odšli v vsemirje, a se tudi udeležujeta tvojega slavja. Sveti besedi, tolažeči in mehki: mati, oče! Kakor pokojnemu Ketteju, ko se mu je izvil na očetovem grobu bolestni vzklik: »Življenje je sovraštvo, večen boj!«.... tako se tudi tebi izvije ob spominu na očeta in mater: »Pokoja ni!... Življenje — bojevanje ... Za vsako nado skritih sto prevar!« • Kako slična stiha in vendar vemo, da je to spoznanje vsak izmed vaju drugače doživel. Težka ti je bila pot za očetompoštenjakom, težko si se ločil od mamice drage, o kateri sam poveš kaj ti je bila: »O, mati!... Vseh besed najslajša ti! Luč, ki žrtvuje sebe, da nam sveti; kot solnce nehalo bi plameneti, mraz čuti dete, kadar te več ni.« (»Moje obzorje«). Venec ti pletemo iz trnja k tvojemu veselemu slavju. A zakaj naj bi ne vedel svet, da si naš, da ti je navdahnila naša lepa Belokrajina polno poezije, njena bol in njeno veselje. Saj vemo, da se bodeš spominjal na dan tvojega slavja na vse minulo, na vsa ona pota, ki si jih premeril, na vse boje, ki si jih bojeval. Vemo tudi, da ti tudi bridkih spominov, ki so tesno združeni s tvojo osebnostjo, ne moremo odpoditi. Ti naš belokranjski Sokol, razpni peroti in zleti solncu nasproti, saj si si sam postavil motto: »Ne boj se! — Nikomur v sužnosti vdan, z resnico opasan stopi na plan in svojega čolna vodi krmilo z roko, ki žitje jo je utrdilo!« (»Moje obzorje«). Bodi ponosen, ker Belokrajina pozna tvoje nesebično delovanje, zato te je izvolilo »Belokranjsko učiteljsko društvo«, kakor tudi »Narodna čitalnica v Metliki« za častnega člana. Ko si odhajal od nas, si zapel: »Srčno smo, bratje, takrat se objeli. ko stopil je pred mene dalek pot! Okovi so na videz odleteli, ki so držali me.na beli rod. A časih v mraku so zaplameneli na jugu bliski — v pozdrav odondot, kjer niso žari dušam izgoreli, ponosno se iskreč pod neba svod.« — (»Moje obzorje«).— In Belokriijina, tvoja Metlika te čaka, da se kmalu povrneš med nas — naš kakor si bil vedno. Oživela bode Pristava; Brinje, Vinomer in Veselica ti bodo pripovedovali svoje spomine, svoje dogodke, odkar te ni bilo stalno v domačem kraju. Skoraj pol stoletja v svetu — pridi še za pol stoletja k nam! N.—le.