Božo Repe RAZPAD HISTORIOGRAFIJE, KI NIKOLI NI OBSTAJALA Institucionalne povezave jugoslovanskih zgodovinarjev in skupni projekti Jugoslovanska historiografija kot celota dejan- sko nikoli ni obstajala. Šlo je za skupek nacional- nih historiografij (zgodovinskih društev po re- publikah in pokrajinah) z dokaj krhkimi poveza- vami. Institucionalno je sicer obstajala Zveza zgodovinarjev Jugoslavije, ki je združevala re- publiška in pokrajinska društva zgodovinarjev. Zgodovinarji so se srečevali na kongresih, ki so bili približno na vsaka štiri leta. V povojnem ča- su je bilo tako devet kongresov (prvi leta 1954 in zadnji leta 1987). Leta 1981 bi moral biti kongres v Prištini, vendar je bil zaradi nacionalnih izbru- hov preložen in izveden dve leti kasneje v Arandelovcu (Srbija). Med leti 1977 in 1981 zve- za praktično ni delovala, povezave med repub- liškimi in pokrajinskimi organizacijami so bile prekinjene, prenehal pa je izhajati tudi zgodo- vinski časopis društva: Jugoslovenski istorijski časopis (JIČ).1 Ponovno oživitev zveze in njeno programsko usmeritev je nato podprla tudi poli- tika.2 JIČ je začel ponovno izhajati leta 1986 ven- dar le za kratek čas, zadnja številka (3-4) je izšla MiomirDašić: Deveti kongres istoričara Jugoslavije, Ju- goslovenski istorijski časopis (daljeJIČ), letnik XXIII, št. 1/2, 1988, str. 205. 15. januarja 1987 je predsedstvo Zvezne konference SZDL razpravljalo o problemih zgodovinopisja in pod- prlo ukrepe, ki jih je za oživitev dela zveze predlagalo Predsedstvo Zveze zgodovinarjev Jugoslavije. leta 1988.3 Ponovno izdajanje so spremljale po- lemike, nekateri zgodovinarji so celo trdili, da je bila finančna pomoč časopisu leta 1981 odpove- dana zato, ker je nosil ime "jugoslovanski."4 Na drugi strani pa je vsaj del vodstva Zveze jugoslo- vanskih zgodovinarjev stalno kritiziral "policen- trizem" v stroki, ki da je "izgubil posluh za mati- co" (predsednik zveze Miomir Dašič je posmeh- ljivo govoril celo o "parohijalni" historiografiji) in si - izhajajoč iz take ugotovitve - prizadeval za centralizacijo stroke oz. za to, da bi nacionalne historiografije "sintetiziral" v enotno "višjo" ju- goslovansko historiografijo. Zlasti v črnogor- JlČje začel izhajati leta 1935, prenehal je izhajati z za- četkom vojne leta 1941, obnovljen pa je bil leta 1962. Leta 1981 je znova nehal izhajati, obnovljen paje bil leta 1986. Poleg tega je zveza izdajala še časopis "Na- stava istorije'in "Acta histórico - oeconomíca Jougosla- viae". V zvezi z izhajanjem JIČ- a (in tudi sicer izdaja- teljsko dejavnostjo zveze Jugoslovanskih zgodovinar- jev) so potekale stalne polemike. Tako Je npr. prvi povoj- ni direktor časopisa Branislav Durdev odstopil zato, ker so bila iz Jugoslovanske bibliografije zgodovinopi- snih del "popolnoma izvzeta dela, ki so razpravljala o teoretičnih in metodoloških vprašanjih, to je marksistič- no koncipirana dela. " (Branislav Durdev: Ključni tre- nutak naše istoriografije, JIČ letnik XXII, št. 1-2, Beo- grad 1987, str. 175). Jugoslovenski istorijski časopis Br. 1-4/1986 svečano predstavljen javnosti, JIČ letnik XXII, št. 1-2 str. 247, Beograd 1987. 70 ZGODOVINA ZA VSE skih in srbskih Časopisih so se pojavljali članki, ki so Jugoslavijo prikazovali kot eno redkih, če ne edino državo na svetu, ki nima svoje skupne "zgodovine."5 V zadnji objavljeni številki JlČ-a so bili objav- ljeni prispevki z zadnjega (devetega) kongresa jugoslovanskih zgodovinarjev. Ta je v razmerah, ko je zveza že razpadala, vendarle potekal v Pri- štini.6 Naslednji, deseti kongres bi moral biti na Hrvaškem, vendar do njega ni prišlo. Jugoslovanska historiografija je sicer imela ne- kaj ambicioznih skupnih projektov, ki pa so bili izvedeni le napol ali pa so propadli. Med uspele projekte, ki jih je uresničila celotna jugoslovan- ska znanost z znatnim sodelovanjem historio- grafije, lahko štejemo prvo izdajo Enciklopedije Jugoslavije v srbohrvaškem jeziku (zadnji zve- zek je izšel leta 1971). K realizaciji je veliko pris- pevala avtoriteta vodje projekta, hrvaškega pisa- telja Miroslava Krleže. Ponovljena in razširjena izdaja v jezikih narodov in narodnosti Jugoslavi- je, ki se je začela pripravljati leta 1980 pa je ob razhajanjih prav glede zgodovinopisnih tem us- pela izdati v srbohrvaški izdaji šest knjig, v jezikih narodov pa (različno po republikah) manj. V zad- njem izdanem zvezku pa je jugoslovanskim zgo- dovinarjem še uspelo napisati geslo Jugoslavija. Največji in najambicioznejši projekt jugoslo- vanske historiografije je bila Zgodovina naro- dov Jugoslavije, ki so jo začeli pripravljati leta 1949 na pobudo Sveta za znanost in kulturo FLRJ s prvotno ambicijo, da bi napisali učbenik za srednje šole. Projekt je v času, ko je bila Jugo- slavija še centralizirana, vodila posebna vladna komisija in leta 1953 je izšla prva, nato pa leta 1959 še druga knjiga. Knjigi sta zaobsegli čas do konca 18. stoletja. Delo je bilo nato prekinjeno zaradi globokih nesoglasij med zgodovinarji, ki so delali na tretji knjigi, še posebej zaradi neso- glasij med hrvaškimi in srbskimi zgodovinarji."7 5 Zemlja bez "istorije", Nin, 8. 2. 1987, str. 22-24. 6 Glavni temi zadnjega posvetovanja sta bili: "Procesi zgodovinskega približevanja jugoslovanskih narodov in narodnosti" in "Položajpouka zgodovine v šolskem sistemu SFRJ v primerjavi s položajem tega predmeta v šolskih sistemih evropskih držav in ZDA. " Za obravna- vo problematike pouka zgodovine v šolah je sicer Zveza zgodovinarjev Jugoslavije leta 1972 ustanovila Stalno jugoslovansko komisijo za napredek pouka zgodovine. Komisija je v imenu zveze organizirala jugoslovanske simpozije o pouku zgodovine v šolah. 7 Branislav Đurdev: Na zastarelim stranputicama (prvi del), J1Čletnik XXIII, št. 1-2, str. 162-164, Beograd 1988 Vzrok za razhajanja so bila predvsem različna vrednotenja nacionalnih gibanj v 19. in 20. sto- letju, vrednotenja jugoslovanske ideje pri posa- meznih narodih, nastanka modernih jugoslo- vanskih narodov in nastanka Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev. Leta 1985 so prizadevanja za nadaljevanje Zgodovine narodov Jugoslavije (v naslovu so dodali tudi " narodnosti") oživela in doživela politično podporo (sklep, da je treba delo nadaljevati je bil med drugim sprejet na 13. kongresu ZKJ leta 1986). Podpisan je bil samou- pravni sporazum o financiranju projekta. Ambi- cije so bile velike, celo do pričakovanj, da naj bi delo pri projektu celo "revolucioniralo znans- tveno organizacijo in znanstveno delo."8 Projekt pa je zastal že v začetni fazi, saj so se razhajanja med zgodovinarji medtem še poglobila. Prejš- njim spornim temam so se pridružile še nove, ki jih v začetku šestdesetih let zgodovinarji niti ni- so upali načenjati (vprašanje državljanske voj- ne, revolucije, mednacionalnih odnosov v novi Jugoslaviji ipd.).9 Nekateri zgodovinarji so v na- daljevanju dela videli tudi priložnost, da se v hi- storiografiji na prvo mesto - kot "epohalno zgo- dovinsko dejanje" - postavi nastanek enotne ju- goslovanske države (1918), medtem ko se "no- tranji" problemi (nerešeno nacionalno vpraša- nje, politična ureditev ipd. - op. p.) ne bi smeli enačiti s tem velikim zgodovinskim dejanjem. Zato naj bi se delo od četrte knjige dalje tudi preimenovalo v "Zgodovino Jugoslavije in nje- nih narodov in narodnosti."10 Leta 1963 je izšel Pregled zgodovine zveze ko- munistov Jugoslavije v eni knjigi, z ambicijo, da in Informacija o aktuelnimproblemima nastave istori- je, istorijske nauke i djelovanja Saveza istoričara Jugo- slavije, JIČ leto XXII, št. 1-2, Beograd 1987, str. 238-254. 8 Josip Hrvatin, Aktuelni problemi istorijske nauke, Ras- prava na predsedništvu Savezne konferencije SSRNJ (II), JIČ letnik XXII, št. 3, Beograd 1987, str. 195. 9 Predvideno je bilo, naj bi delo izšlo v šestih delih s kraj- šo sintezo (dve knjigi) v tujih jezikih. Nekateri vidni zgodovinarji (npr. Branislav Durdev) so temu naspro- tovali in se zavzemali zgolj za dvodelno zgodovino tudi v jugoslovanski inačici (en del naj bi obravnaval ob- dobje do leta 1918 in drugi del po letu 1918). To so ute- meljevali s tem, da pred letom 1918 pravzaprav ni ju- goslovanske zgodovine pač pa le "predzgodovina Ju- goslavije, to je skupek zgodovin posameznih narodov, potem z argumentom, daje dvodelni projekt še obvla- dljiv, obširen šestdelni projekt pa bi se zelo zavlekel, ju- goslovanska družba pa da v razmerah politične in mednacionalne nestabilnosti čimprej potrebuje sinte- tično delo o skupni zgodovini. 10 Branko Petranovič, razprava na seji predsedstva zvez- ne konference SZDL, 15- januarja 1987, JIČ letnik XXII, št. 3, Beograd 1987, str. 217. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 71 jugoslovanski zgodovinarji v prihodnjih letih pripravijo večdelno zgodovino ZKJ. Novo delo ja na pobudo predsedstva CK ZKJ začelo nasta- jati konec sedemdesetih let. Delo je bilo zastav- ljeno zelo široko, z ustanovitvijo znanstvenih skupin za posamezna obdobja in mrežo sode- lavcev po vseh republikah. Delo so koordinirale posebne komisije za zgodovino pri republiških centralnih komitejih in zgodovinska komisija pri CK ZKJ. Na koncu je leta 1986 izšla le ena, niti ne preveč obsežna knjiga (416 strani v slovenski izdaji) v jezikih vseh narodov Jugoslavije in z na- slovom Zgodovina zveze komunistov Jugoslavi- je. Pri pripravi knjige so do izraza prihajali ideo- loški in mednacionalni spori, močan je bil vpliv politike na nastajanje in vsebino knjige (na be- sedila je pripombe dalo več kot 250 bivših in ak- tivnih politikov, obseg pripomb pa je nekajkrat presegel obseg avtorskega besedila). Knjiga, ki je bila v javnosti sprejeta kot "uradna" zgodovi- na jugoslovanske komunistične partije je ko- majda še lahko izšla, saj so bili pogledi na zgodo- vino že tako različni, da je bil za dosego konsen- za potreben močan politični pritisk in tudi "kup- čevanje" glede vsebine. Zato so jo nekateri zgo- dovinarji označevali za "partijski priročnik, kL.zaostaja celo za posameznimi individualni- mi deli."11 Načrtovana večdelna zgodovina ZKJ seveda potem ni nikoli izšla, prav tako pa ne mo- nografije o zgodovini komunističnih partij po republikah. Edini, ki je še v osemdesetih letih ra- ziskoval zgodovino Jugoslavije kot celote (ven- dar le obdobje narodnoosvobodilne borbe) je bil Vojno-historijski institut JNA. Institut je nastal v času Informbiroja z ambicijo prikazati resnico o narodnoosvobodilnem boju v Jugoslaviji, v naslednjih desetletjih pa je izdal več kot 140 zvezkov dokumentov. Med večjimi skupnimi vsaj delno uresničeni- mi projekti velja poleg nekaterih zbirk virov (zvezki zgodovinskega arhiva KPJ s partijskimi dokumenti so npr. začeli izhajati že leta 1949) omeniti izdajanje zbranih del Josipa Broza-Tita, ki so v srbohrvaški izdaji izšla v dvajsetih knji- gah, časovno pa je zbirka segla do junija 1944, čeprav naj bi zaobjela tudi povojno obdobje. Tudi izdajanje zbranih del se je - podobno kot zgodovina ZKJ - začelo na politično pobudo.12 Od podobnih projektov je bila uresničena le zbirka zbranih del Borisa Kidriča, medtem ko je bila priprava zbranih del Edvarda Kardelja pre- kinjena v začetni fazi. Zveza zgodovinarjev Jugoslavije je od leta 1955 dalje za vsaki drugi svetovni kongres zgo- dovinarjev izdajala obširno bibliografijo, naj- prej v angleškem in francoskem, nato samo v angleškem jeziku. Za svetovni kongres v Stutt- gartu leta 1985 bibliografije zveza že ni več pri- pravila, formalno zaradi pomanjkanja denarja, tako da so v celoti izšli trije zvezki (zadnji, najob- sežnejši leta 1975). Jugoslovanski zgodovinarji so sodelovali v raznih bilateralnih komisijah, pri čemer kaže zlasti opozoriti na delo slovenskih zgodovinarjev v avstrijsko - jugoslovanski in ita- lijansko - jugoslovanski komisiji, ki so nastopali strokovno suvereno in povsem enakopravno s svojimi italijanskimi in avstrijskimi kolegi. Historiografske šole in metodološka razhajanja Jugoslovansko zgodovinopisje je bilo preveč heterogeno, premajhno in tudi premalo razvito, da bi lahko ustvarilo svojo "zgodovinsko šolo" (analogno nemški, francoski ali anglosaksonski historiografiji). Čeprav množica okroglih miz in razprav v vsem povojnem obdobju, še posebej pa v osemdesetih letih, na prvi pogled vzbuja vtis, da so se jugoslovanski zgodovinarji veliko ukvarjali s teoretičnimi vprašanji zgodovinopis- ja, pa je poglobljenih študij, ki bi zdržale kritično analizo, le malo. Posamezniki ali skupine zgodo- vinarjev, ki pa so bile v manjšini, so se nagibale k tej ali oni od "velikih" evropskih usmeritev. Pod vplivom francoskega zgodovinopisja (analistov in Fernanda Braudela) so bili npr. slovenski pa tudi tudi nekateri drugi zgodovinarji, zlasti za- grebška zgodovinarka Mirjana Gros, ki je že od konca sedemdesetih let občasno ostro polemi- zirala z najvidnejšim zagovornikom marksistič- ne zgodovinopisne šole, sicer Vojvodincem Branislavom Đurđevim.13 Vendar oznake "ljub- ljanska", "zagrebška" ali "beograjska" zgodovin- 11 Dr. Zlatko Čepo: Opake besjede gospode akademika, Danas 14. 10. 1986, str. 25. 12 Sklep o izdajanju Titovih zbranih del je sprejelo pred- sedstvo ZKJ maja 1972, ob Titovi sedemdesetletnici. li Glej npr. Mirjana Gros: Je li historija društvena ili pri- rodno-historijska nauka, Časopis za suvremenu povi- jesti, Zagreb 1978, str. 112; Mirjana Gros: Dva nespoji- va svijeta, Prilozi Instituta za istoriju u Sarajevu XVI, št. 17, str. 320, Sarajevo 1980; Mr. Dubravka Stajic: Me- todološki problemi savremene istorije (Saopštenje sa Okruglog stola održanog 17. i 18. decembra 1985godi- ne u Beogradu, JIČ letnik XXII, št. 4, Beograd 1987, str. 145-149). VSE ZA ZGODOVINO 72 ZGODOVINA ZA VSE ska šola veljajo bolj ali manj za zgodovinopisje, ki se je začelo že pred drugo svetovno vojno in se potem ohranilo na vseh treh fakultetah še v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni.14 V povojnem obdobju v jugoslovanskem zgo- dovinopisju so torej opazni vplivi t.i. "struktural- ne zgodovine moderne francoske šole", potem t.i. "tradicionalne zgodovinske šole" ali "meš- čanskega zgodovinopisja" kot so ga tudi označe- vali (to je pozitivistične ali "dogodkovne" zgo- dovine) in pa - kot najmočnejše - marksistične zgodovinske šole, ki je v osnovi vztrajala pri zgo- dovinskem determinizmu, to je teoriji o "narav- nih zakonitostih družbenega razvoja."15 Precej šibkejši, čeprav ne čisto neopazen je bil vpliv anglosaksonskega načina pisanja, ki ga je med prvimi vnašal Vladimir Dedijer (pogosto brez posebnega občutka za zgodovinske vire in tudi za zgodovinsko resnico, kar so mu kritiki mno- gokrat oponesli). Seveda gre pri tej delitvi za poenostavitve, saj navedene usmeritve niti v izvirniku niso bile enovite, nasploh pa se je evropsko zgodovino- pisje vsaj od šestdesetih let dalje močno razdro- bilo in odmaknilo od tradicionalnih šol. Tudi razmere po posameznih jugoslovanskih repub- likah so bile močno različne. Nekatere od nave- denih smeri so se v jugoslovanski inačici tudi prepletale, včasih na nenavaden način. Brani- slav Durdev je npr. v polemikah s "strukturalisti" povezoval marksistično zgodovinopisje z "do- godkovno" zgodovino, čeprav so v prvih povoj- nih letih ravno marksisti energično zavračali po- zitiviste. Đurdev je menil, da je strukturalna zgo- dovina uporabna le za predkapitalistična ob- dobja, medtem ko sodobne zgodovine, zlasti pa zgodovine jugoslovanskih narodov ni mogoče 14 Za beograjsko univerzo sta bili značilni bizantologija pod vodstvom Georgija Ostrogorskega in medievistika pod vodstvom Jorja Tadiča in Mihajla Dinića. V Zagre- bu je kritično medievetično šolo ustanovil Ferdo Šišić, medtem ko je Jaroslav Šidak izobrazil skupino zgodovi- narjev za novejšo hrvaško zgodovino. Ljubljansko zgo- dovinsko šolo sta predstavljala Milko Kos in Fran Zwit- ter. V Ljubljani je že zelo zgodaj, leta 1947 Metod Mi- kuž ustanovil tudi katedro za zgodovino druge svetov- ne vojne. 15 Marksističnemu zgodovinopisju so nasprotniki v osem- desetih letih zlasti očitali, daje omejeno in spolitizira- no, ker s svojim delom nekritično hvali revolucijo in s tem podpira zvezo komunistov v njeni oblastni poziciji, da se drži preživele teze o avantgardnosti delavskega razreda, zanemarja pa vlogo drugih slojev in da piše zgodovino zmagovalcev. obravnavati drugače kot z marksističnimi meto- dami in "dogodkovnim" pristopom.16 Tudi prevladujoča marksistična zgodovinopi- sna šola je bila precej heterogena in je segala od neposrednega servisiranja politike in ideologije na zelo nizki ravni do visokih dosežkov zgodo- vinarjev, ki so bili v stalnem stiku s procesi v evropski in svetovni historiografiji in ki so mark- sizem jemali kot enega od možnih metodološ- kih prijemov ne pa absolutno in edino zveličav- no resnico. Zato ni bilo nič nenavadnega, če so nekateri avtorji s sklicevanjem na marksistično historiografijo poudarjali predvsem razredni pristop in branili revolucionarne ukrepe ter mo- nopolno vlogo komunistične partije, drugi so v istem imenu zagovarjali srbski hegemonizem ali prizadevanja po ustvarjanju enega (socialistič- nega) jugoslovanskega naroda, tretji poudarjali predvsem nacionalno noto v zgodovinopisju, četrti pa iskali simbiozo v razrednem in nacio- nalnem. Kljub tem paradoksom (ali prav zaradi njih) pa sta relativno velik pluralizem in odpr- tost v svet gotovo značilnosti, ki jugoslovansko historiografijo (ali vsaj njene dele) bistveno raz- likujeta od historiografije v vzhodnoevropskih državah. Obdobja v jugoslovanski povojni historiografiji Glede na različne razmere po republikah in pokrajinah, je periodizacija posameznih obdo- bij v razvoju jugoslovanske historiografije zelo otežkočena, zato jo lahko označimo le približ- no.17 16 To se npr. da razbrati iz njegovega članka "Na zastare- lim stranputicama", JIČ letnik XXIII, št. 1-2, Beograd 1988, str. 163-175. Podobno stališče je zastopal Bogu- mil Hrabak, ki se je pri tem skliceval na kongres zgodo- vinarjev v Frankfurtu: "Otrežnjenje onih koji su za pot- puno isključenje deskripcije u istoriji nastalo je na po- slednjem međunarodnom kongresu u Frankfurtu (1985) kad su upravo marksisti bili za zadržavanje nužne deskripcije, kako bi se dala kauzalna i druga po- trebna objašnjenja. " (Mr. Dubravka Stajič: Metodološki problemi savremene istorije, saopštenje sa Okruglog stola održanog 17. i 18. decembra 1985 godine u Beo- gradu, JIČ letnik XXII, št. 4, Beograd 1987, str. 145- 149). 17 Makedonska historiografija ni imela niti zgodovinar- jev niti ustreznih institucij in si je po vojni vse morala šele izgraditi (decembra leta 1944 je bilo v Makedoniji le okrog 1000 ljudi z več kot srednjo izobrazbo, med njimi le 150 s končano fakulteto, tri desetletja kasneje pa je Makedonija imela že vse najvišje izobraževalne in raziskovalne institucije vključno z akademijo zna- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 73 Temeljna značilnost prvega povojnega ob- dobja je bilo konstituiranje marksističnega zgo- dovinopisja.18 Prva generacija marksistično us- merjenih zgodovinarjev so bili večinoma pri- učeni ali dodatno šolani partizanski kadri. Na hi- tro so bili za razne ravni izobraževanja, tudi fa- kultete, prevedeni sovjetski učbeniki. Posebna veja zgodovinopisja je postalo preučevanje zgo- dovine delavskega gibanja, komunistične parti- je in razrednih bojev. To preučevanje je bilo v metodi dela dokaj izolirano in preučevanih tem običajno ni postavljalo v širši družbeni kontekst. Kljub tem spremembam pa se je, kot je leta 1987 ugotavljal dr. Janko Pleterski, nadaljevala tudi kontinuiteta "meščanskega" zgodovinopisja, le da za preučevanje zgodovine starejših obdo- bij.19 V Sloveniji je npr. leta 1954 začela izhajati Zgodovina slovenskega naroda (v petih delih) dr. Boga Grafenauerja, leta 1955 pa Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja dr. Milka nosti, objavljenih pa je bilo več tehtnih sintetičnih delo makedonski zgodovini. Stanje na Kosovu je bilo še slab- še tn albanska historiografija seje začela oblikovati še- le v sedemdesetih letih, potem, koje bila konec šestdese- tih ustanovljena univerza v Prištini tn seje na hitro Iz- šolala prva domača generacija Intelektualcev. Podob- no velja za črnogorsko tn bosansko historiografijo (z Izjemo balkanološklh študij), medtem ko so hrvaška, slovenska tn srbska Imele daljšo tn dokaj močno tradici- jo. 18 Prvi zvezek hrvaškega Historijskega zbornika tz leta 1948postavlja zgodovinarjem kot tri najvažnejše nalo- ge: osvajanje markstzma-lentntzma oz. zgodovinskega materialtzma tn dialektičnih metod, potem usmeritev pozornosti na preučevanje bližnje preteklosti v kateri trna sedanjost svoje neposredne korenine tn tretjič, Izo- gibanje takih tem pri raziskovanju zgodovine jugoslo- vanskih narodov, ki bi govorile o njihovih konfliktih oz. afirmacija jugoslovanskega "zajedništva." Vendar je v uvodniku (z izborom raznih citatov v redakcijifarosla- va Štdaka) tudi jasno nakazano, da zgodovinarji ne želijo sprejeti vulgarni marksizem, kakršen je prežemal sovjetsko historiografijo In kakršen je bil Izvožen v vzhodnoevropske države. "Čiščenje" nacionalnih histo- riografi/ v prid krepitve bratstva tn enotnosti pa naj bi pomenilo le, da se ne upošteva Interpretacij, ki so nasta- le predvsem pod vplivom fašizma. (Ntkša Stančlč: Plo- dovi i ožiljci, Vjesnik, Zagreb 15. 2. 1991). 19 "Brez večjih osebnih prelomov je na fakultetah In aka- demijah z novim elanom nadaljevalo delo poklicno akademijsko zgodovinopisje, kl st je prizadevalo ohra- niti svojo znanstveno raven... Če govorimo o zgodovini XX. stoletja, je vpliv meščanskih koncepcij v Jugoslovan- skem zgodovinopisju še do nedavna obstajal v glavnem v mejah tem, ki zadevajo meščansko družbo do leta 1918. Manj seje ta vpliv izražal v temah zgodovine ju- goslovanske države med obema vojnama, medtem ko seje čas narodnoosvobodilne vojne tn revolucije obrav- naval z meščanskega vidika takorekoč samo v tujini. " (fanko Pleterski: Različna pisanja zgodovine in Zgodo- vina je zgodovina zmagovalcev, Delo 21. tn 28. 2. 1987) Kosa. Oba pisca sta pripadala katoliškemu kro- gu, čeprav je pri Grafenauerju kot enem redkih slovenskih zgodovinarjev, ki se je ukvarjal tudi s teorijo zgodovinopisja (Struktura in tehnika zgodovinske vede, Filozofska fakulteta, Ljublja- na I960) opazen tudi precejšen vpliv marksistič- nega zgodovinopisja.20 V času spora z informbirojem je bilo jugoslo- vansko zgodovinopisje "monolitno enozvočno" in v funkciji dokazovanja pravilnosti jugoslo- vanskega stališča, v boju "za resnico o narod- noosvobodilnem boju narodov in narodnosti Jugoslavije, za resnico o ideji in praksi narod- noosvobodilne fronte, za resnico o vodilni in navdihujoči vlogi ter o zgodovinskem dejanju Komunistične partije Jugoslavije."21 V začetku šestdesetih let je bilo v jugoslovan- skem političnem vrhu konec idejne in politične monolitnosti, sredi šestdesetih let je bila ovrže- na teza, da je socializem vjugoslaviji načelno re- šil nacionalno vprašanje enkrat za vselej, konec šestdesetih let pa se je začela federalizacija drža- ve. Politično močno podpirane teorije o nastaja- nju enega socialističnega jugoslovanskega naro- da oz. v blažji inačici o enotni jugoslovanski so- cialistični kulturi s tem še niso izgubile na pome- nu. Zato je bilo zgodovinopisje občasno še na- prej pozivano, naj išče in obravnava tisto, kar je jugoslovanske narode v preteklosti združevalo ne pa razločevalo oz. ustvarjalo konflikte med njimi. Dejanski procesi v zgodovinopisju pa so šli v smeri političnih sprememb, to je krepitve položaja republik in so poudarjali nacionalne individualnosti. Politika in zgodovinopisje sta si na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta v nekaterih okoljih začeli podajati roko ne več na razredni, pač pa nacionalni osnovi. Po porazu nacionalnih in liberalnih gibanj v začetku se- demdesetih let so bili nekateri zgodovinarji (zla- sti hrvaški in albanski) obtoženi, da so s svojimi deli razvijali izkrivljeno zgodovinsko zavest in spodbujali v nacionalno evforijo, ki je pripeljala do nacionalnih uporov (na Kosovu leta 1968, na Hrvaškem v t.i. "maspoku" leta 1971). Vzporedno je bil opazen še en trend: premik od obravnave starejših obdobij k novejšim, še zlasti favorizirana pa sta bila preučevanje zgo- 20 Več o tem glej Oto Luthar, Med kronologijo In fikcijo, ZPS, Ljubljana 1993. 21 Janko Pleterski: Različna pisanja zgodovine tn Zgodo- vina je zgodovina zmagovalcev, Delo 21. tn 28. 2. 1987). VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE dovine delavskega gibanja in narodnoosvobo- dilne vojne v sami stroki, še bolj pa v "amaterski" publicistični in spominski produkciji. Težnjo "po zoževanju problematike na vprašanja zani- miva za vsakodnevno politiko in čas, ki ostaja v neposrednem območju revolucije" (kot je to oz- načil Peter Vodopivec) je del zgodovinopisja približal apologetiki.22 Ta trend se je začel že v šestdesetih letih, v sedemdesetih pa je dosegel višek. Po porazu "liberalne" struje v zvezi komu- nistov je zmagovalna struja hotela utrditi oblast- no pozicijo tudi s sklicevanjem na revolucionar- no izročilo in z dokazovanjem revolucionarne kontinuitete, pri čemer je imelo pisanje o zgo- dovini, proslavljanje raznih obletnic in poime- novanje ulic po revolucionarjih pomembno vlo- go. Razen tega je bil standard v Jugoslaviji tedaj relativno visok, v proračunih pa dovolj sredstev za razne subvencije. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so si bili jugoslovanski zgodovinarji že odkri- to v laseh, spori so potekali zlasti med hrvaškimi, albanskimi in srbskimi zgodovinarji, bosanski pa so se za eno ali drugo stran opredeljevali gle- de na nacionalno pripadnost. Že po obračunu z "liberalizmom" in nacionalnimi gibanji po posa- meznih republikah v začetku sedemdesetih let (1972) so štirje znani jugoslovanski zgodovinar- ji Ivan Božič, Sima Ćirković, Milorad Ekmečič in Vladimir Dedijer napisali knjigo Istorija Jugosla- vije. Način, na katerega sta Ekmečič in Dedijer obravnavala nacionalno vprašanje, zlasti hrvaš- ko srbske odnose in vprašanje jugoslovanstva, je izzval do tedaj najbolj ostro polemiko v jugo- slovanskem zgodovinopisju. Knjiga je sprožila globok, nikoli poravnan spor med beograjski- mi, sarajevskimi in zagrebškimi zgodovinarji, nekateri pisci pa so jo preprosto označili za "po- litični pamflet".23 Ta spor pa je bil v sedemdese- tih letih vendarle bolj izjema kot pravilo saj je politika mednacionalne spore (tudi historio- grafske) uspela za silo potlačiti. 22 Peter Vodopivec: Poizkus opredelitve razvoja sloven- skega zgodovinopisja z vidika odnosa zgodovina - ideo- logija, Problemi, Ljubljana 1984, št. 12, str. 9. 23 Dušan Plenča: Povijest - znanost ili diverzija.', Vijesnik u sredu, 4. 7. 1973, str. 20-21. 24 Le redki jugoslovanski zgodovinarji so se raziskovalno ukvarjali z zgodovino drugih narodov. Še posebej to ve- lja za srbske zgodovinarje, pri katerih je bila ovira tudi neznanje jezikov drugih jugoslovanskih narodov. Za- radi tega je bil za srbske zgodovinarje veliko preseneče- nje prodor mlade albanske historiografije v sedemdese- tih letih, kije (sicerpogosto usmerjena nacionalno ro- mantično in tudi z zamolčevanjem enih in poudarja- Osem historiografi) v osemdesetih - "angažirano" zgodovinopisje ali zgodovina kot predmet političnih bojev Problemi, povezani z obravnavo skupne pre- teklosti jugoslovanskih narodov, so se v osem- desetih letih preselili skorajda v čisto politiko. Politične elite v posameznih republikah so skozi vrednotenje preteklosti skušale utrditi svojo po- zicijo in svojo vizijo preureditve jugoslovanske družbe. Vse, kar je bilo povezano z vrednote- njem preteklosti: umetniška dela, spomini, felj- tonistika ali "prava" zgodovinopisna dela, je po- stalo predmet polemik, zaradi česar se je meja med strokovnim zgodovinopisjem in bolj po- ljudnimi žanri zabrisala, zgodovinopisna stroka pa vedno bolj politizirala in zapirala v republiš- ke meje.24 "Kadar se cela zgodovina hoče napi- sati z določenih, medsebojno nasprotnih pozi- cij, to postane del politične borbe v Jugoslaviji", je leta 1985 zapisal avtor Istorije SFRJ dr. Dušan Bilandžič.25 Osemdeseta leta v Jugoslaviji so bila boj za interpretacijo preteklosti ("videli bomo kaj se bo zgodilo v preteklosti" je tedaj zapisal srbski novinar, sedanji minister za informiranje, Aleksandar Tijanič). Toliko knjig, strokovnih razprav, publicističnih del, časopisnih člankov, raznih okroglih miz, radijskih, televizijskih in drugih debat z zgodovinopisno vsebino ni izšlo oz. ni bilo v nobenem desetletju prej, morda pa ne celo v vseh skupaj.26 V tej ihti je bila prihod- nost praktično pozabljena in ni presenetljivo, da nihče od jugoslovanskih zgodovinarjev ni napo- vedal razpada Jugoslavije. Krivulja obravnave zgodovinskih tem se je za- čela vzpenjati leto ali dve po Titovi smrti. Pred tem je še vladalo nekakšno pietetno zatišje, zbi- ranje sil, potem pa se je kar usulo in "zgodovino- pisna nevihta" se je sprevrgla v vztrajen in ne- njem drugih dejstev) začela rušiti srbsko predstavo o Kosovu, obenem pa zgodovinsko utemeljiti pravico Al- bancev na Kosovu do samoodločbe vključno z odcepi- tvijo. 25 Dušan Bilandžič: Predrasude povijesti, Vjesnik 9. 11. 1985, str. 6. 26 Celovitega pregleda nad vso jugoslovansko časopisno in drugo historiografske produkcijo, ki gre v osemdese- tih letih v stotine člankov, si zaradi razpada države in pomanjkljivih dokumentacij ni mogoče ustvariti. Za ilustracijo lahko povem, da sem pri pisanju pričujočega prispevka upošteval približno 150 časopisnih in revial- nih člankov (dostopnih v Sloveniji) o tistih temah, ki so bile najbolj v ospredju polemik. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 pretrgan dež, ki je ponehal šele v začetku devet- desetih. Najbolj intenzivne so bile polemike od srede osemdesetih let do leta 1988, ko se je obli- koval odnos posameznih narodov do bodočno- sti Jugoslavije in so nastajali nacionalni progra- mi (1986 program memorandum Srbske akade- mije znanosti in umetnosti, leta 1987 slovenski nacionalni program, objavljen v Novi reviji). Po prvih večstrankarskih volitvah po posameznih republikah (1990) je zgodovina svojo politično funkcijo kar zadeva Jugoslavijo izgubila, še ved- no pa je ostala pomemben dejavnik v političnih bojih znotraj posameznih republik. Komunika- cije med jugoslovanskimi zgodovinarji so se (ra- zen redkih osebnih vezi) pretrgale že prej. Vsaj od leta 1988 dalje je bila misel na organizacijo kakšnega pomembnejšega vsejugoslovanskega srečanja popolna utopija. Zveza zgodovinarjev Jugoslavije je po kongresu v Prištini (1987) poti- hem zamrla in je ni spremljala javna polemika tako kot razpad nekaterih drugih zveznih insti- tucij (npr. Zveze književnikov Jugoslavije). Čeprav je bilo spornih tem ogromno in so bile zelo raznolike, zajemale pa so tudi različna zgo- dovinska obdobja (vendar s poudarkom na no- vejši zgodovini), pa sta povsem jasno prepoz- navni dve "ciljni" točki polemik.27 Prvo - vpraša- nje (socialistične) družbene ureditve - je bilo problematizirano skozi kritiko revolucije. Dru- go - vprašanje mednacionalnih odnosov v Jugo- slaviji - je bilo problematizirano skozi kritiko ju- goslovanskega (kon)federalizma. V začetni fazi konfliktov je postal "objekt" obravnave zlasti Josip Broz - Tito, ki je bil kot vodja revolucije in glavni kreator povojne jugo- slovanske ureditve simbol obeh spornih točk. Rušenje Titovega mita je začel njegov uradni biograf Vladimir Dedijer, ki je v tretjem delu "Prispevkov za biografijo Josipa Broza - Tita" ob- javil mešanico dokumentov, spominov in tudi nepreverjenih zgodb, ki so zadevale tako Titovo 27 Med konkretnimi temami, ki so povzročala razhajanja, so npr. obstoj posameznih narodov (črnogorskega, ma- kedonskega in muslimanskega), osvobodilni ali okupa- torski značaj balkanskih vojn, t.i. bujanska konferenca konec leta 1943 (na kateri so se albanski delegati izre- kli za priključitev Kosova in Metohije k Albaniji), nasta- nek Kraljevine SHS, vprašanje oborožene vstaje, držav- ljanske vojne, ustanovitev federalne države. Iz povojne zgodovine pa spor z Informbirojem, obračun z Djila- som, brionski plenum 1966 (obračun z Aleksandrom Rankovičem kot glavnim nosilcem jugoslovanskega centralizma), množična nacionalna in "liberalna"gi- banja leta 1971 in še vrsta drugih tem. zasebno življenje, kot vprašanje revolucionar- nih ukrepov in mednacionalnih odnosov.28 De- dijer (ki mu je bolj kot za takšen ali drugačen po- litični koncept šlo za lastno promocijo) v tej knjigi še ni konsistentno načenjal obeh spornih vprašanj (je pa to storil v nekaterih kasnejših), pa tudi v ocenjevanju Tita ni šel tako daleč, kot nekateri drugi pisci, ki so Tita preprosto progla- sili za "poslušnega špijona Kominterne". Knjiga, ki je dejansko načela ideološko struk- turo oblasti v Jugoslaviji, je bilo delo beograjskih sociologov Vojislava Koštunice in Koste Čavoš- kega Stranački pluralizam ili monizam (1983), v katerem sta avtorja opisala povojni prevzem ob- lasti s strani komunistične partije, pri čemer sta upoštevala zlasti srbsko videnje problema.29 Drugo vprašanje, to je problem ureditve med- nacionalnih odnosov v Jugoslaviji, se je odprlo ob objavi knjige Veselina Đuretića Zavezniki in jugoslovanska vojna drama. Knjiga (ki je bila proglašena za "prvorazredno historiografsko provokacijo") je sicer imela za namen rehabilita- cijo četništva. Duretič je v njej problematiziral tudi vprašanje revolucije in državljanske vojne. Del knjige pa je bil namenjen tudi dokazovanju, da drugo zasedanje protifašističnega sveta na- rodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) 29. no- vembra 1943 v Jajcu, na katerem je bila ustanov- 28 Kritični zapisi o Titu so oblasti spodbudili, da so spreje- le zakon o zaščiti imena in dela Josipa Broza - Tita, us- tanovljenje bil tudi poseben odbor, ki naj bi se ukvarjal s tem (podobno tudi z zaščito drugih mrtvih revolucio- narjev). Slovenski zgodovinar dr. Dušan Biber je nato ironično predlagal, naj bi ustanovili kar odbor za zaš- čito revolucije. 29 "Meščanska" interpretacija odnosov v Kraljevini Jugo- slaviji ter vrednotenje narodnoosvobodilnega boja in revolucije se je sicer v posameznih delih pojavila že v sedemdesetih letih (prej je bila značilna le za pisanje emigrantskih piscev, katerih dela so ilegalno prihajala v Jugoslavijo). Meščanski pisci so v svojem pisanju negi- rali "plemenite" cilje revolucije, predstavljali narod- noosvobodilni boj kot državljansko vojno, dejavnost KP] pa kot slepo poslušnost Kominterni in boj za oblast. Ta boj naj bi KPJ (označena za stalinistično partijo) dobila le zaradi spleta okoliščin in "makiavelizma", z izvedbo revolucije pa naj bi jugoslovansko družbo vr- nila v absolutizem 18. stoletja (to tezo je razvijal npr. Ljubomir Tadič v knjigi Tradicija i revolucija, kije izšla na začetku sedemdesetih let). Pomemben element pisa- nja je bila tudi rehabilitacija kvislinških in kontarevo- lucionarnih sil. To pisanje je imelo določen vpliv tudi na marksistično zgodovinopisje, saj je le-to vsaj deloma načelo nekatere problematične teme (npr. poboj kvi- slingov po drugi svetovni vojni ali t.i. "leva gibanja" (obračun z domnevnimi razrednimi nasprotniki) v Čr- ni gori leta 1942, pa tudi drugod. VSE ZA ZGODOVINO 76 ZGODOVINA ZA VSE ljena druga (federalna) Jugoslavija, ni ustrezno rešilo srbskega vprašanja. Z napačnim tolmače- njem teh sklepov naj bi se po piščevem mnenju kasneje začel tudi proces dezintegracije Jugosla- vije. Seveda ni bilo naključje, da je bila ob sveča- ni promociji Đuretićeve knjige v srbski Akade- miji znanosti in umetnosti prvič omenjena tudi zahteva po t.i. tretji Jugoslaviji (povrnitvi na nek- danjo centralistično ureditev).30 Medtem, ko je pri kritiki (in obrambi) revolu- cije v vseh sredinah obstajalo določeno sozvoč- je praktično do konca osemdesetih let, pa so se sredi osemdesetih let nasprotujoče si pozicije nacionalnih historiografij že popolnoma izkri- stalizirale. Leta 1985 so izšla tri historiografska dela, ki so zbudila veliko pozornosti in so bila v različnih sredinah dočakana zelo različno, pač v znamenju gesla "kakršno koli izjavo daste da- nes, bodisi o zgodovini, bodisi o čemerkoli, vna- prej veste, da bo vaša sodba v nekaterih sredi- nah dočakana z aplavzom, v drugih pa na nož."31 Šlo je za knjige Dušana Bilandžiča Istorija SFRJ, Janka Pleterskega Nacije, Jugoslavija, revolucija in Branka Petranoviča ter Momčila Zečeviča Ju- goslavija 1918-1984 (zbirka dokumentov). Bi- landžič je bil obtožen, da Srbom pripisuje težnje po redefiniranju Jugoslavije, Petranovič in Zeče- vič, da sta z izborom in krajšavami dokumentov skušala prikazati srbski pogled na nastanek in razvoj Jugoslavije, Pleterski pa je bil kritiziran zaradi teze o "mnogonacionalni revoluciji" (vsak posamezen narod v Jugoslaviji je med voj- no pod vodstvom delavskega razreda kot vodil- ne politične sile izbojeval temeljno politično bit- ko sam, na svoj način, s svojimi močmi in svoji- mi specifičnimi problemi). Tej tezi se je ostro uprl Petranovič, zaradi česar je med obema zgo- dovinarjema prišlo do polemik (prvič sta sicer polemizirala že dve leti prej, 1983 ob izidu Petra- novićeve knjige Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji). V polemiko s Petranovičem se je najprej na okrogli mizi v beograjskem Inštitutu za sodobno zgodovino nato pa tudi v časopisih konec leta 1985 spustil tudi dr. Dušan Biber. Bi- ber (sicer oster kritik poskusov rehabilitacije četništva in velikosrbstva) je nasprotoval Petra- novičevi tezi, da so bili četniki tudi antifašisti.32 Ključen pa ni bil "slovensko - srbski" historio- grafski spor, ki je služil bolj za ogrevanje.33 Klju- čen je postajal hrvaško srbski spor, ki je z obča- snimi izbruhi v prvi polovici osemdesetih let tlel že dalj časa, čeprav največkrat zavit v ideološke konflikte. Srbski in črnogorski zgodovinarji (npr. Velimir Terzič v knjigi Slom kraljevine Ju- goslavije) so lansirali tezo, da je hrvaški narod leta 1941 izdal Jugoslavijo (tej tezi je javno nas- protoval hrvaški zgodovinar dr. Ljubo Boban). Na osnovi takih tez je del zgodovinarjev zahte- val, da zgodovinopisje razišče in dokaže "obsta- janje kontinuitete med nacionalističnimi in se- paratističnimi gibanji in organizacijami, ki so si prizadevale razbijati Jugoslavijo med svetovni- ma vojnama in današnjimi nacionalizmi."34 V nekaterih drugih delih (članek Vasilije Kre- stiča O genezi genocida nad Srbima v Književ- nih novinah 15.9.1986) je bila postavljena teza o genocidnosti Hrvatov, ki da izvira še iz 16. in 17. stoletja, ne pa "samo" iz časov Pavelićeve NDH. To je pomenilo stopnjevanje historiografske vojne med hrvaškimi in srbskimi zgodovinarji (vsak je pisal seveda v svojih revijah in časopi- sih) vse do začetka prave vojne in še čez.35 Le redki srbski zgodovinarji - med njimi brez dvo- ma na prvo mesto sodi dr. Latinka Perovič - so v zvezi z Jugoslavijo zastopali (kon)federalistično stališče. Politika in zgodovinopisje "Spustitev psa z verige", kot je navzkrižno ob- streljevanje z zgodovinopisnimi temami označil 30 Dr. Zlatko Čepo: Opake besjede gospoda akademika, Danas, 14. 10. 1986, str. 25-28. 31 Dušan Bilandžić: Predrasude povijesti, Vjesnik 9. 11. 1985, str. 6. 32 Mirko ArsiĆ, Ambicije in interesi, Komunist, Ljubljana 27. 12. 1995 in drugi članki. 33 Tudi slovensko - srbski spor sicer ni bil nepomemben, še zlasti, ker so ga v Srbiji povezovali s slovensko podporo Albancem. V Sloveniji je v osemdesetih letih izšlo nekaj knjig o Kosovu in Albancih, ki so bile za srbske zgodovi- narje, še bolj pa politike, sporne; eden od kosovskih zgo- dovinarjev pa je (zza Srbe prav tako spornimi tezami) doktoriral na zgodovinskem oddelku ljubljanske Filo- zofske fakultete. 34 Agonija učiteljice življenja (pogovor s prof. dr. Miomir- jem Dašičem, predsednikom Zveze zgodovinarjev Jugo- slavije, objavljeno v Dugi, ponatis Naši razgledi, 21. no- vembra 1986, str. 651. 35 Polemike so sicer sprožale nekatere druge teme že prej, npr. Kljakičeva knjiga o hrvaškem komunističnem vo- ditelju Andriji Hebrangu (Dosje Hebrang), v katerem je pisec implicitno skušal dokazati nacionalistično in separatistično naravnanost hrvaških komunistov. Že od konca šestdesetih let je bilo sporno število pobitih Sr- bov v ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac (zaradi dokazovanja o manjši številki od uradne Je bil tedaj napadan dr. Franjo Tuđman, v osemdesetih letih paje Boban o številu pobitih polemiziral z dr. Rastisla- vom Petrovičem). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 77 slovenski zgodovinar dr. Tone Ferenc, je bilo za politiko dvorezno. Po eni strani ji je ustrezalo (in ga je - zlasti v medrepubliških sporih - spod- bujala), po drugi strani ji je zraslo čez glavo, saj je načenjalo njeno legitimnost, utemeljevano v revoluciji. Zato je skušala zgodovinarje - komu- niste nekako pripraviti do tega, da bi "psa začeli loviti". Ker pa so bili tudi marksistični zgodovi- narji različnih nacionalnosti in kljub članstvu v ZKJ tudi različnih političnih in ideološki prepri- čanj, ne nazadnje pa med sabo tudi sprti, je bil to dokaj jalov posel. Med sicer številnimi poskusi ideološkega discipliniranja zgodovinopisne (in sploh o preteklosti pišoče) srenje na raznih rav- neh so bili v osemdesetih letih najbolj odmevni trije: Posvetovanje historiografija, memoarsko - publicistička i feljtonistička produkcija u svjetlu aktualnih idejnih kontroverzi, ki je bilo 7. in 8. oktobra 1983 v Zagrebu, Teden marksističnih razprav od 4. do 8. februarja 1983 v bosanskem obmorskem mestecu Neumu in seja predsed- stva CK ZKJ 17. decembra 1986 v Beogradu, ki se je je udeležilo okrog šestdeset zgodovinarjev iz vse Jugoslavije, namenjena pa je bila pripra- vam na sejo CK ZKJ o ideoloških vprašanjih. Pr- vo posvetovanje je organiziral Centar CK SK Hr- vatske za idejno - teorijski rad pod vodstvom dr. Stipeta Šuvarja. Šuvar je za posvetovanje pripra- vil t.i. "Belo knjigo" spornih del o preteklosti, v kateri so bila sicer še prikrito (pod plaščem obrambe revolucije, Tita in jugoslovanskega so- cialističnega sistema) kritizirana zlasti dela srb- skih piscev (v celoti je bilo v negativnem kon- tekstu omenjenih kar 168 piscev). Sam posvet (na katerega obtoženi niso bili vabljeni) je izzval ostre reakcije v javnosti, zlasti srbski. Objava raz- prav s posveta (Historija i suvremenost, Zagreb 1984) ni polemik niti najmanj umirila, kvečjemu povečala. Teden marksističnih razprav v Neumu je ob sporih v zvezi s temami, ki smo jih že omenili, potekal zlasti v znamenju zagovornikov "čiste" historiografije, s tistimi, ki so trdili, da jugoslo- vansko zgodovinopisje "ne more biti čista zna- nost brez politične vsebine".36 Seja predsedstva CK ZKJ je bila v odnosu na idejno sporna besedila in pojave kompromisna. Razpravljala so menili, da na tovrstne pojave politika reagira prehitro, zgodovinopisje pa pre- počasi, da zveza komunistov ne sme biti samo opazovalka v domačem zgodovinopisju in pub- licistiki, vendar tudi ne bi bilo dobro, če bi prev- zela vlogo dežurnega razsodnika.37 Omenjeni zbori (vključno z drugimi na repub- liških in lokalnih ravneh) k umiritvi razmer v "novokomponiranem" zgodovinopisju (kot so ga označevali po časopisju) niso kaj dosti pris- pevali, proti koncu osemdesetih let pa politika za morebitne nove poskuse discipliniranja ni več zmogla moči niti na simbolni ravni. Jugoslo- vanska "učiteljica življenja", že sredi osemdese- tih let označena za "posiljeno damo", je po bur- nih letih večni pokoj dočakala brez nekrologov in svečanega pogreba. Zusammenfassung Der Verfall einer Historiographie, die nie existierte Der vorliegende Beitrag behandelt die jugo- slawische Historiographie in der Zeit nach dem Zweiten Weltkrieg, insbesondere ihre Konflikte und ihren Verfall in den achtziger Jahren. Die jugoslawischen Historiker bzw. die geschichts- wissenschaftlichen Gesellschaften der einzel- nen Republiken und Regionen waren im Ver- band der Historiker Jugoslawiens (Zveza zgodovinarjev Jugoslavije) zusammengefaßt, der neun Kongresse organisierte und auch (wenn auch mit Verzögerungen und Unterbre- chungen) als Herausgeber der Jugoslawischen Historischen Zeitschrift (Jugoslovanski istorijski časopis, JIČ) wirkte. Die wichtigsten gemein- samen Projekte, an denen er beteiligt war oder selbst durchführte, sind die Mitarbeit an der Herausgabe der Enzyklopädie Jugoslawiens (Enciklopedija Jugoslavije), der Geschichte der Völker Jugoslawiens (Zgodovina narodov Jugo- slavije, von der nur zwei Bände erschienen sind, welche die Zeit bis zum Ende des 18. Jahrhun- derts umfaßte; über den dritten Teil, der das 19. und 20. Jahrhundert behandeln sollte, konnten sich die jugoslawischen Historiker nicht einig werden) sowie der Überblick über die Ge- schichte der Kommunistischen Partei Jugosla- wiens (Pregled zgodovine zveze komunistov Jugoslavije, sodann die erweiterte Geschichte der Kommunistischen Partei Jugoslawiens, Zgodovina zveze komunistov Jugoslavije, eini- 36 Žarko Rajković: Naše zgodovinopisje ne more biti brez politične vsebine, Delo 5. 2. 1985- 37 Iz politike v zgodovinopisje, Delo 18. 12. 1986. VSE ZA ZGODOVINO 78 ZGODOVINA ZA VSE ge umfangreiche Quellensammlungen und die gesammelten Werke einiger namhafter Politik- er, z.B. Josip Broz-Titos), von denen die Me- hrheit unvollendet blieb. In den Jahren 1955, 1965 und 1975 erschienen auch drei fremd- sprachige Bibliographien. Bei zentralistisch eingestellten Historikern war das Bestreben danach erkennbar, daß sich die jugoslawische Historiographie besonders mit solchen Themen befassen sollte, welche die jugoslawischen Völker in der Vergangenheit verbunden, und über Dinge geschrieben wer- den sollte, die sie entzweit hatten. Die Schlüssel- position sollte der Entstehung des jugoslawis- chen Staates als dem bedeutendsten Ereignis in der Geschichte der jugoslawischen Völker zukommen. Der "Inhalt" dieses Staates (insbe- sondere die Beziehungen zwischen den an ihm beteiligten Nationalitäten) sollte dabei von un- tergeordneter Bedeutung sein. Mit einer solchen Vorgehensweise und mit einer umso engeren Verbindung der jugoslawischen His- toriker untereinander sollte eine einheitliche jugoslawische Historiographie entstehen, die die nationale(n) Geschichtsschreibung(en) "übertreffen" sollte. Die Historiker in den ein- zelnen Republiken und Regionen hielten sich allerdings weitgehend an die nationale und nicht an die vom jugoslawischen Staat geför- derte und geforderte Position, in manchen Krei- sen stärkten sie mit ihren Arbeiten sogar noch das Nationalbewußtsein. Ende der sechziger und zu Beginn der siebziger Jahre wurde unter Historikern und anderen Gesellschaftswissen- schaftlern bereits über Natinalitäten-, teilweise aber auch über Klassenfragen polemisiert und dabei Kritik an der Revolution und am Ein- parteiensystem geübt. In den achtziger Jahren erreichten die Divergenzen in der jugoslawis- chen Geschichtsschreibung ihren Höhepunkt im Zusammenhang mit der allgemeinpoliti- schen, wirtschaftlichen und zwischen den Na- tionalitäten in Jugoslawien herrschenden Krise. Die institutionalen Bande zwischen den jugo- slawischen Historikern lösten sich fast ganz auf. Auch Versuche seitens der Politik, wenigstens den Teil der Kritik zum Verstummen zu brin- gen, der ihre eigene Legitimität in Frage stellte, scheiterten. Die deutsche, französische und auch an- gelsächsische historiographische Schule beein- flußten die jugoslawische Geschichtsschrei- bung. Am stärksten war der Einfluß der marxis- tischen Historiographie, insbesondere in den ersten Jahren nach dem Kriege, als sich Jugo- slawien unter starkem sowjetischem Einfluß be- fand. Das Zerwürfnis mit dem Informbüro und die Offenheit Jugoslawiens zur Welt hatten zur Folge, daß die jugoslawische Historiographie in späteren Jahrzehnten in ständiger Verbindung mit der westlichen stand, eine Tatsache, der sich auch die marxistische Historiographie anpaßte, die sich von der Geschichtsschreibung der ost- europäischen Staaten deutlich unterschied. Der Stand der Geschichtsschreibung in den einzel- nen Republiken und Regionen war allerdings sehr heterogen, sodaß nicht wirklich von einer einheitlichen jugoslawischen historiographi- schen Schule gesprochen werden kann. In eini- gen Teilen des Staates begann sie sich erst nach dem Zweiten Weltkrieg (Makedonien) oder gar noch später zu entwickeln (auf dem Kosovo z.B. erst in den sechziger und Anfang der siebziger Jahre). VSE ZA ZGODOVINO