UPRAVUANJE IN EU Matej MAKAROVIČ* izvirni ZNANSTVENI ČIANEK PROBLEMI KOORDINACIJE MODERNIH DRUŽB: K NAČRTNOSTI IN ACENTRIČNOSTI« Povzetek. Moderne družbe označuje izjemno visoka stopnja kompleksnosti in diferenciacije, ki postane .r km so S[>encer, Mar.x, Dnrkheim In Weber (o lern gtej Makeiroi-iC. t'Ji)?) ati nekti-lerlh /Kimeiiihneßili noveßih avUtrfev ktil .m l'nrsons. Ijihmiinn. IIritwrnui.s all l-lzionl. 1. Neiiačrliio acctilhčiii model pomeni prepuščanje koordinacije meti enotami evolucijski spontanosti, ki jo lepo ponazarjajo |x)jmi kot so "lais-sez laire". "tlie invisible hand" itd. Različne mtjžne opcije .so podvržene .selekciji. Izida tekmovanja, ki laliko iz tega izhaja, po definiciji ni mogoče vnaprej načrtovati, .s;ij lii v primeru, če bi bil izl>rani zmagovalec znan že vnaprej, to ne bilo več tekmovanje. Najpopolneje .se realizira v .svolxHlni tržni ekonomiji, najdemo jja ga lahko tutli na ostalih pčasne in jih, kljub možnim po.skii.som v tej smeri, načeloma ne moremo načrtovali. Kultura lahko k temu načinu regulacije pris|>eva le, če je relativno centralna in kol laka relativno splošno sprejeta. Pri npr. "konkurenci" meti različnimi .subkuliurami namreč ne gre več za ta, temveč prej za prvi motlel koordinacije. S iVačrliio centralni model Pri tem motlelu je že možno načrtovanje. DoltxVn akter hihko probleme načrtno otikriva in načrtno po.sega v njihovo razreševanje z izbiro tloločenih opcij izmed možnih opcij. Ta akter je centralna instanca, ki lahko s s\'ojevrstne razgletine točke preostalo družbo opazuje in vanjo ktjordinaiiv no po.sega. Tipičen primer takšnega modela je drž;ivna birokracija m tisti elementi politike, ki ne temeljijo na tekmovanju, kakršnega smo opisali pri prvem modelu. Načrtno acentričiii model \c pretl\-.sem pogajalski način družbene koordinacijo. Tako kot prvi, \ ključuje tudi ta vitlik acentričnost in samoorganizacijo, ventlar njegovo bistvo ni v .spontani .selekciji, temveč v u.sklajevanju posameznih opcij, ki je namenjeno do.seganju tloločenih vnaprej načrtovanih ciljev. Pri doseganju leh ciljev pa prihaja tlo tlogovorov o .selekciji meti možnimi opcijami, ki so z vitlik:i pogajalcev relevantne in lahko zato vplivajo na tio.seganje načrtf)\anega cilja. Ce skupnega cilja ne bi bilo, bi .se ta model razvil v smeri prvega niotlela. Od tretjega niotlela pa se razlikuje v tem, da meti opcijami ne izbira centralen akter, temveč prihaja tlo nje na pogajalski jx)tllagi. Značilen primer načrtno acentričnega modela .so različni neokorporativistični aranžmaji. Pri obra\'navi problemov koortlinacije modernih tlružb bomo skušali pokazali, da je perspektiva koortlinacije motlernih družb (1) v skrbno odmerjeni kombinaciji v.seh štirih ide:ilnih tipov in ( 2) v večji vlogi načrtno acentričnih oblik koortlinacije, katerih dejanski potencial v razmerah \ i.soke kompleksnosti očitno .še ni dokončno realiziran. V modernih družbah je očitno že oti njihovih začetkov prisotna dilema meti različnimi vrstami koordinacije: med merkantilizmom in samosiojnimi trgovci, niccl ab.soliitisiično monarhijo in meJCanskim incliviciualizmom, n>ccl komunizmom in kapitalizmom, med socialno demokracijo in neoliberalizmom itd. Značilne poliiicno-ideoloSke usmeritve clvaj.setega stoletja lahko v grobem povežemo z zahtevami po različnih modelih koordinacije. Čeprav je sku.šala vsaka usmeritev, razen najbolj skrajnih, vsaj v določeni meri spodbujati različne vidike družbene koordinacije, so določeni poudarki v.seeno očitni. (Neo)liberalizmu je nedvomno najbližji nenačrtno acentrični model, na katerem sta utemeljena s\o-bodni trg in pluralistična demokracija. Nenačrtno centralnih podlag, izraženih npr. v irailicionalnih vrednotah in religiji, .se je med zmerninji icleoloSko-političnimi usmeritvami najbolj o|)rijel konservativizem, med skrajnej.šimi usmeritvami |>a različni fundamentalizmi. Načrtno centralni model so morala sicer ujKirabljati praktično v.sa politična gibanja, ki so sku.šala celotno družbo radikalno spremeniti na podlagi la.stnega |)rograma, kakršen koli je že bil, vendar pa je bil najbolj očiten pri socialističnih usmeritvah. Ohlapni in slabo definirani izraz "socialističen" uporabljamo namerno, saj lahko vanj zajamemo raznovrstne posku.se načrtno centralnega zagotavljanja večje enako.sti: od zmernih .sociaklemokratskih držav blaginje do konumističnih režimov. Načrtno acentrični model pa je jKivezan predvsem z idejami neokorporativizma in a.sociati\'izma (o slednjem glej npr llirst. 199'i), ki .se same po sebi zaenkrat niso uveljavile kot podlaga močnejših političnih gibanj, kljub temu pa .se lahko z njimi v tloločeni n>en dopolnjujejo druga ix>litič-na gibanja: od .socialdemokracije, ki zaznav;i omejitve birokrat.sko vodene države blaginje (o tem glej npr Giddens, 1998), do neoliberalizma, ki sku.ša "premočno" državo nadome.stiti s samoorganizacijo skupnosti. Dvajseto stoletje je bilo čas številnih političnih in družbenih eks|x?rimentov. Pokazalo je na bistvene omejitve vseh večjih političnih gibanj pa tudi, zelo pogojno rečeno, "njihovih" modelov kcKjrdinacije ilružbene kompleksnosti. Če hočemo približno nakaz;iii nadaljnje možno.sti za družbeno koordinacijo, moramo najprej pregledati nekatere značilne omejitve teh modelov koordinacije v motlerni. Pri naši analizi pa moramo po.sebej upošte\ati uidi globalizacijo sodobnega sveta, v katerem dobiva tudi meddružbeni sistem določene značilnosti družbe, hkrati pa tudi vedno bolj neposredno vpliva na koordinacijo v samih družbah.-' •■ <>/; tliitlJ. lJU-liO). Tudi muiifil fM^iembneJii iioivjiltirioiji si- li-itii rn-lllti meri zm vdnjo. vendar lune s/m-meni dejslin du je konceimialni a/itimi lal:o /irl Itirsimsu km liri tlfilK-ntuisi/ namenjen /iivdrsem invnCeianjn l>osamiCnlli dniih. zamejenih z mejami nacionalnih driar. Kol se tinsons ne /MisreCa na /irimer moiniKUi naslajanja soiieuiliie skn/niosli na srelorni ranil. Iiidl llabenii(isst'a koncefiUi iu-ljenjskeiia sivla nt navezal na vfiiriianja ulobahzaclje. fomem/ma iz/ema /m je tu l.uhmannor ktnice/il (1990 h. /75 in dal/c). ki dosletinn obravnava drnžbo hil sveiovni sistem kfmiunikacije in tako razvija svsioJeCe In celo na novo nastajaJoCe/lomemhne senmentorne delitve, iz katerih prav tako izhajajo druHiena dejuva. kijih ne bi .uneh zanemariti. Problemi ncnačrtne ccntralnosti Nenačrtno centralni kulturni vzorci so, kot vemo že ocl Durkheima (1933, 290) in Parsonsa (1977, 307; 1991,36), združljivi z modernostjo le, če obstajajo v dovolj generalizirani obliki. Sklicevanje na bolj konkretne oblike praviloma omeji koordinacijo le na določene enote v družbenem sistemu, vztrajanje pri centralnosti takšnih konkretnih oblik za celoten societalni sistem pa neizogibno vodi k fvmda-mentalizmoni. Ko Benjamin Barber obravnava svetovno globalizacijo in njej nasprotne trende, razlikuje globalizacijski trend, ki ga označuje kot "McNVorld" od "tribalistične-ga", ki ga označuje kot "Jihad". Kljub uporabljenemu iznizoslovju pri tem ne misli na nasprotje med "zahodno" in "vzliodno" kulturo, temveč na dve idealno-tipski miselnosti, katerih elementi so lahko prisotni v vsaki družbi (Holton, 1998, 5 in dalje). Prva daje, če nekoliko poenostavimo, prednost funkcionalni diferenciaciji in nenačrtni acentričnosti logike svetovnega trga, druga .seginentarni diferenciaciji in nenačrtni centralnosti religioznih in etničnih kulturnih obrazcev. V .svojem odnosu do kulturnih obrazcev kot nenačrtno centralne oblike koordinacije sta lahko oba trenda po svoje problematična. "Mc\Vorld" vsaj v določeni meri izničuje nekdanje nenačrtno centralne podlage po.samičnih segmentarnih enot .svetovnega sistema družb, hkrati pa sam po sebi po v.sej verjetnosti ne more g ponuditi takšnih "najvišjih pomenov", ki bi prevzeli nekdanjo funkcijo konstitvi- — tivne simboiizacije. Vprašljivo je namreč, ali lahko težnja po dobičku in potroš- ništ\'o kot novi kulturni sestavini usmerjata integracijo na podoben način kot prejšnje oblike konstitutivne simboiizacije. Po drugi strani pa izrazit poudarek na "danih" sredi.ščili segmentarnih enot, značilen za "Jihad", zaradi svoje fimdamen-talistične za\ezanosti določeni in zelo konkretni nenačrtni centralnosti blokira funkcionalno diferenciacijo, do skrajnosti pa otežuje tudi vsako načrtno koordinacijo meti - ostreje razmejenimi - .segmentarnimi enotami. Naslednji jjroblem predstavlja razmerje med dinamiko modernih družb in relativno statičnostjo nenačrtno centralnih kulturnih obrazcev, ki jih že po definiciji ni mogoče načrtno prilagajati. Možni .so kvečjemu omejeni posegi, na primer v .socializacijske proce.se preko šolskega sistema in množičnih medijev, pri čemer pa večine posledic običajno spet ni mogoče načrtovati. Poseben problem za koordinacijo predstavlja tudi vsebina kulturnih obrazcev. Ideje svolx)de, enakopravnosti, človekovih pravic in demokracije na primer v modernih zahodnih družbah predstavljajo dovolj splošno vsebino, da lahko dobijo centralno mesto v odnosu do vseh bistvenih sestavin družbenega sistema ne glede na njihove .segmentarne, stratifikacijske in fimkcijske delitve. Kot sveta, "na-ravno-pravna" podlaga, so vključene v normativne sisteme teh družb in ne dopuščajo načrtne spremembe nobenemu zakonodajalcu.' Kljub zadovoljivi ravni generalizacije glede na vso kompleksnost sistema, pa so lahko ti obrazci kot podlaga konkretnejše, bolj načrtne koordinacije še vedno Ti biiiicel>li so kol •Ciriiiidiionii' v Kelseiioiviii smislu (o lemglej ii/ir. Keliv, 1992. .iS4-.1H9) običajno zajeli v izhodiSCa nslavnili nredHev modernih demokracij nezadostni. I-tzioni (1993) tako opozarja na ne.soraznierje med količino zahtevanih pravic in s\'oboSčin ter prijsravljenostjo za prevzemanje odgovornosti in dolžnosti. Pravice in dolžno.sti so namreč med .seboj komplementarne. Pravica do življenja v zdravem fizičnem okolju predjjostavlja tlolžnost varovanja tega okolja; pnivica do soci:ilne v;irnosti predi^ostavlja dolžnost plačevanj;i d;ivkov; svoboda govor;! pre<.lpost;ivlj;i dolžnost, d;i to svobodo zagotovimo drugim. Pri tem monuno .še dodati, cl;i .se ciodatn:i ovira pojavlja z dejstvom, da enota, ki se ji z načrtno ali nenačrtno centralno normo naloži določena dolžno.st, pogosto ni ista kot tista, ki .se ji je s tem zagotovila pravica. Največkrat lahko .sorazmerno največ pr;ivic drvigim - tako da same prevzenvajo dolžnosti - zagotovijo liste enote, ki razpohigajo z največjo močjo, den;irjem ;ili vjjlivom (npr. drž;ive, korporacije ipd.). Če uponibimo model J. Q. \Vil.sona, zahteva lo politiko koncentriranih stro.škov (t.j. dolžnosti) v kombin;iciji z difuznimi koristmi (t j. nizpr.šenimi pravicami) (z;i nizlago \Vilsono\'e klasifikacije glej npr.: Majone, 1996, 76-77). Možn;i tiačrtiici perspektiva je lahko torej nadgrajevanje normativnega sistem;i ob manjši neposredni odvisnosti od enot, ki bi morale prevzeti koncentrinine stroške in ob hkratnem ohnmjanju kooperativnosti tudi z njimi, k;ir p:i je se\eda težko izvedljivo. Majone vidi možno rešitev v aviononmih ekspertnih - najbolje transnacional-nih - organih z visoko .stopnjo tako pogajalskih kot regulativnih zmožnosti, ki vzdržujejo ustrezno r;ivnotežje med odprtostjo in distanco do ;ikterjev, ki skušajo vplivati n:i njihove politike. Kot primer navaja Evropsko komisijo.' Potreba po določenih nen:ičrtno centralnih podlagah se pojavlja tudi v med-družbenem sistemu, ki iz hobbc,sovskega nenačrtno acentričneg;i "nar.ivnega stanja" počasi prehaja v sistem z določenimi lastnostmi družbe. Nadaljnji razvoj v to smer in s tem tudi večja .stabilnost pa bosta možna le v primeru vzpost;ivit\'e določenih nenačrtno centralnih (kulturnih) podhig, ki bodo morale biti še nekoliko bolj generalizirane. Vsebinsko si tu, če spet nekoliko poenost:ivimo, stojita nasproti predvsem dva koncepta, pri čemer oba v svojem temelju izhajat;i predvsem iz z;ihodne kulturne tradicije: na eni .strani ideja državne .suverenosti, oblikovana z \Vestf:il.skim mirom, na drugi strani pa ideje univerzalnih pravic ljudi in n;i-rodov ter vz^ijemne odgovornosti za globalne probleme, obliko\ ;in;i z novejšim mediKirodnim pnivom po prvi in predvsem po drugi svetovni vojni. Integr;itivno vlogo v meddružbenem sistemu bo hihko verjetno odigral kvečjemu drugi model (prim.: Pfetsch, 1998, 176). Absolutn;t suverenost enot (|X>s;i-meznikov ali držav) je namreč očitno nezdružljiva z obstojem skupnosti med njimi, zato bo vs;iko nad;iljnje preseganje nenačrtno acentričneg;i "n;uavnega stanja" vsekakor tudi v prihodnje z;ihtevalo njeno nad;iljnjo relativizacijo. Stabilizacijo kulturnih obrazcev svetovnega družbenega sistei«a bi si lahko z;t-mislili kvečjemu kot model koncentričnih krogov, v katerem se dane vrednote najbolj konkretne na ravni najožjih skupnosti, najbolj genenilizirane in tudi najvišje p;i na ravni najširše skupnosti. T;ik model seveda zahteva, kot ugotavlja Etzioni (199.3), da je vsak:i skupnost hkrati podrejena (bolj generaliziranim) vi.šjih vred' Meiioii in ttayifiinl (t99<>) ztitriiCiilti /o (tceiin In «[Kizarjolii iiii linMem f/ireJivIlL-e lutliruisll ei-ni/iske kriniislje zel irizlICne aktvrje. ki ilejimskn deluje v ntispronil smeri in uncmoi>oCti inelenjc bonsl-slenlne /Milllike. notam širše skiiijnosii, katere enoto tvori. Ob len> moramo .seveila doclati, da .se takšen motlei .še dodatno zapleta zaradi prepletanja različnih oblik diferenciacije: segmentarnih, funkcionalnih in stratifikacijskih Problemi načrtne ccntralnosti Načrmo-centralne instance v motlernih družbah .se .srečujejo s težko obvladljivimi problemi lastne - vse bolj acentrično organizirane - kompleksnosti, pri čemer .se ta kompleksnost povečuje tudi |xjd v.se večjim vplivom kompleksnosti nji-ho\'ega okolja zaradi i>rocesov globalizacije. Ti jjrocesi so elegantno opisani v Bellovi irdit\i. da je postala nacionalna država "prenuijlina za velike življenjske probleme in prevelika za majhne življenj.ske probleme" (cit. v Pfet.sch. 1998, 170). Po.sebno za z;ihodnoevropske drža\e je bila zlasti |>o drugi .s\etovni vojni značilna vi.soka stopnja centralne državne intervencije. |x?.sebno v ekonomski podsistem. Z nacionalizacijo in vi.soko .stopnjo diskrecije v poseganju na trg .so .skušale centralne birokratske instance odpravljati očitne pomanjkljivfjsti nenačrtno acen-tričnega tržnega modela. Pri tem .so izhajale tako iz znanstveno-teoretičnih (key-nesian.ski koncepti) kot iz tloločenih ideolo.ško-političnih motivov, ki so bili v Evropi vedno bistveno bolj poudarjeni kot na primer v ZDA. V .sedemde.setih letih se jc - v veliki meri prav zaraili globalizacije - začela očitna kriza tega mcxiela. ki je spodbudila k umikanju načrtno centralnega nadzora, kar .se je izrazilo v deregulaciji in privatizaciji (gle) npr Majone, 1996, 1-3,10 in dalje). V ZDA je bila narava drža\ iie intervencije v ekonomski |x>dsistem že prej drugačna. Funkcijo korekcije |wmanjkljivosti trga je tam namesto nacionalizacije podjetij v glavnem opravljal nadzor prek različnih ekspertnih komisij. Te .so kot regu-lativni organi na zvezni ravni nadzorovale delovanje določenih segmentov eko-nonuje že od konca devetnajstega stoletja naprej, "new deal" pa je njihovo vlogo le še bi.stveno okrepil. Toda v sedemde.setih letih se je zdelo, da je tudi ta oblika centralne intervencije, podobno kot nacionalizacija v Zahodni Evrojii, prišla v krizo (ibid. 15-18). Z nadaljnjim razvojem multinacionalnih korporacij, ki se je sicer začel že v zadnjih de.setletjih tle\ etnajstega stoletja, države .še dodatno izgubljajo nadzor nad nekaterimi najpomembncj.šimi ekonomskimi akterji (Holton, 1998, 54) Globalizacija vsekakor predstavlja pre\lado liinkcionalne diferenciacije nad segmentarno, kar je v posebno radikalni obliki poudaril Niklas Luhmann (npr I990a, 1990b). Vsaj v najraz\ itejšeni delu sveta so lahko meje meti segmentarno tlfiločenimi nacionalnimi tiržavami komunikacijsko laže prehcxlne kot pa meje med funkcionalnimi podsistemi, ki .segajo preko .segmentarnih mej. In prav v kontekstu globalizacije in .svetovne tiružbe je možno Luhniannov poutlarek na acen-irično.sti najbolje argumentirali. Globalizacija namreč pred.stavlja očitno krizo v.seh centralnih modelov koortlinacije, saj je bil njihov tlo.seg tlo setlaj omejen pretl-v.sem na ožje .segmentarne enote. Gkjbalizacija je po Luhmannovem mnenju vsekakor že ustv arila svetovno družbo in ta družba očitno nima načrtnega centra (Luhmann, 1990b, 175 in dalje). Tutli čc imamo pmi irJilcv za neiiuliko pretirano in prenagljeno, je trditev o odsotnosti načrtno centralne instance, empirično točna in ima sevetla bistvene posletlice za ])roblem koortlinacije. Na globalni ravni ni bilo tlo sedaj niogtJČe oblikovali nobene načrtnti centralne instance, ki bi lahko lunkcionalno ustrezala načrtnt) centralnim potencialt)m nK>derne države in nanjo vezanih institucij Globalizacija se zato ztli pretivsem kot zmagoslavje nenačrtno acentričnega modela koordinacije, v katerem ima ztlaj - namesto nektianjega hobbeso\ skega "naravnega stanja" meti egtjističnimi suverenimi tiržavami - osrednje mesto svobotini trg. Nekateri empirični procesi to |XJtrjujejo. Vlade nacionalnih tiržav .st) .sku.šale na primer oblikovati tlolcjčene skupne mehanizme za regulacijo doltKenih globalnih ekontimskih procesov. Mednje .sodi, ptjieg OliCD, ILO, I-AO in |M)dt)bnih tirgani-zacij, tudi sistem "Bretton Woods" (IMF, Svetovna banka, GAIT in vlade držav), ki pa se je v začetku setlenulesetih let tlvajsetega stoletja zaratli razfjatla enotnega tečajnega si.stenia in naftne krize zna.šel v resnih problemih in v .svoji jirvtjtni t)bli-ki ni mogel preživeti (I lolton, 1998. 68-70). V določeni meri .se je relativiziial še en vidik centralntjsti, to |e prt?\ lada Zahotla nati preo.stalini .svetom. Kljub ohranjanju neenakosti in stratifikacij-skih razmerij n>etl tlružbami, danes ZahotI ni več center sveta, kot je to veljak) za kolt)nialnt) obtlt)bje. Nobena sila ni več zmožna enostranske prevlade natl svetom na \.seh področjih. Vzpon Japonske in kasneje vzhotinoazijskih tigrov ima ne|X)vratne posletlice, ki .so tutli ovrgle eno.stranske koncepte, kakršna je bila teorija odvisnosti (flolton, 1998, 77,97-98). Zgovoren je na primer (joclatek, tla se je tlelež .svetovnega družbenega bruto protlukta, ki ga pri.spevajo ZDA, meti leti 1952 do 1990 zmanjšal z 52 na 28,5 odstotka (Pfet.sch. 1998. 174). Problemi iicnačrtnc acentričnosti Problemi, na katere smo opozorili v zvezi z obema centralnima mt)tlelt)ma kot)rdinacije, vzbujajo vtis, da je perspektiva kf)ortlinacije v izraziti acentrično.sti. Zaradi zahtevnosti načrtovanja v modernem .s\x;tu se lahko celo ztli, tla bt) ta kt)t)r-dinacija tutli predvsem nenačrtna. -Ninoga razmišljanja pa tutli empirični trendi vsekakor kažejo v tej smeri. Konec velikih zgtxlb, ki st) ga razglasili LvotartI (1986) in tliugi |xisimodernislični teoretiki, ter razprave o koncu totalnih ideologij (Bell. 1962; Lipset, 1983) opozarjajo na propad velikih centralno vodenih načrtnih projektov spreminjanja sveta, ideje postmodernosti pa tudi na razkroj nenačrtno centralnih podlag. Ceniralno.st velikih zgodb se natlomešča z acentričnosijo majhnih. Nc načrtovanje, temveč e\'olucija "zatlosiuje za preživetje" (l.uhmann, 1995, 477). Propadli niso le najbolj radikalni načrtno centralno vodeni projekti dvaj.setega stoletja kot .so bili nacizem, fašizem in komunizem. Doba neoliberalizma in krize države blaginje je pokazala tutli na omejitve mnogo zmernejših poskusov načrtno centralnega preurejanja družbe. Ventlar to ne |X)mcni, tla lahko nenačrtno centralni model koordinacije izrine centralne modele. Na omejitve in tveganja izključnega zanašanja na ta mt)del smo že o|X)Zorili. Lept) jih lahko ponazorimo tudi z razlogi zakaj trg. kot danes pre- vlacliijoča oblika nenačrtno acentrično koordinacije, ne more zagotavljati optimalne alokacije resursov, kar naj bi bila njegova temeljna funkcija (Majone, 1996, 28-29): 1. S prepuščanjem trga njegovi spontanosti neizogibno prihaja do monopolov, kar onemogoča sicer deklarirano kompetitivnost. 2. Enote, ki producirajo negativne učinke, ko so prepuščene spontanosti trga. ne nosijo njihovih celotnih stroškov, temveč jih razporejajo meti tlruge enote v okolju (n|)r. onesnaževanje). i. Potrošniki v realnem nenačrtno acentričnem tržnem modelu nikoli nimajo informacij, ki jih predpostavlja itlealnoiipski motlel .svobodnega trga. Nekaterih outputov se enotam z vidika njihovih lastnih intere.sov ne izplača pro-ducirati v zadostni količini ali pa sploh ne, čeprav .so jiotrebni. Značilni primeri .so zdravstvo, javna uprara, varstvo okolja in obramba. Zato pravz;iprav ni vi^rašanje, ali je določena načrtna regulacija potiebna ali ne, temveč predvsem kolikšna naj bo. Tržna ekonomija ni bila v Evropi nikoli popolnoma deregulirana in to tudi ne more biti (ibid. 1-2), kar je morala priznati tudi .sama klasična liberalna teorija (Pfetsch, 1998, 171). Zanimivo je, tla imajo celo mnoge enote, usmerjene v tlelovanje na trgu, interes za določeno raven načrtne, pa tudi centralne, koordinirano.sti .si.stema. Ker je tako neomejen konflikt, kot tudi neomejeno tekmovanje, za vse vpletene običajno zelo izčrpavajoč proces, povezan z visokimi stroški, je razumljiva težnja po, kot to označuje Etzioni (1968, 587 in dalje), enkap,sulaciji. To pomeni vzpostavitev in vztlrže\'anje tloločenih normativnih omejitev konflikta in/ali tekmovanja v interesu vseh vpletenih .strani. Interakcija tako tudi ni več razumljena kot igra z ničelno vsoto (na primeru tiržav in vprašanja njihove suverenosti obravnavata to npr. Kassim in Menon 1996, 2-5). Zato tutli ne f)bsfaja nujno konflikt meti državno iiegulacijo in interesi muiti-nacionalnih korporacij. Čeprav .se skušajo sletlnje regulaciji včasih izogniti, vseeno potrebujejo kolikor toliko stabilen ntsrmativni prostor Zato med njimi in tiržavami ne obstaja nujno protislovje, temveč celo določena komplementarnost, kot ugt>-tavlja na primer Martinelli. Države so lahko multinacionalnim korporacijam kot normativni okvir celo iX)irebne (Holton, 1998,92-9.3, 100-101, 108-109). Totla kakšna koordinacija lahko omeji nenačrtno acentričnost v situaciji, ko so potenciali izrazito centralnih modelov v veliki meri izčrpani? Onemogočajo jih tako vi.soka raven acentričnosti posamičnih družb kot tudi odsotnost močnejših centralnih instanc na ravni razvijajočega se svetovnega družbenega sistema. Tu se odpira možnost načrtno acentrične koordinacije, ki se zdi na globalni ravni celo Se bolj perspektivna zaradi še bolj očitne otlsotnosti centralnih instanc in še večje množice različnih potencialno |X)membnih enot ter potrebe po načrtnosti. Metltlnižbeni prostor oziroma .s\'etovni tiružbeni sistem tako ne temelji le na nenačrtno acentrični spontanosti, v kateri .so vsi elementi |X)tlvrženi izključno slepi evolucijski selekciji, temveč je tudi kombinacija kompleksnih pogajalskih omrežij, v katerih enote ne načrtujejo le lastnega tlelovanja, temveč se sporazumevajo tutli n načinih skupnega koordiniranja sistema ali njegovih tlelov. Enote, ki v teh procesih sodelujejo, segajo od multinacionalnih korporacij do lokalnih iiilercsnih skupin, od nevladnih niednarodnih interesnih organizacij do vlad držav. Rezultat ni niti načrtno centralen sistem niti nenačrtno acentrična anarhija, temveč kompleksna "poliarhična in decentrična" mreža (ibid. 132-1.33). V zvezi s tem je |x)sebno zanimiv odnos koordinacije na ravni Hvropske unije, kjer se je ob internacionalnih organih (Svet ministrov) bistveno okrepila vloga transnacionalne Evropske komisije. Vendar ta novi transnacionalni center zaenkrat ne prevzema od značilnosti države niti klasične centralnosti in suverenosti oblasti niti klasičnih oblik delitve oblasti v strogem smislu niti ambicij po oblikovanju države blaginje. Kot torej ugotavljajo na primer Meny, Muller in Quermonne (1996, 3, 18) ter Schmitter, 1996, 25-27), Evrop.ska unija, vsaj glede na do.setlanje procese, ne pomeni oblikovanja supertiržave in s tem stare načrtne centralnosti, le da tokrat na nadnacionalni ravni, temveč nov model, ki sku.ša združevati načrtnost in acentričnost. Posebno okoli Evropske komisije so se izobliko\'ale kompleksne in dinamične "policy" pogajalske nireže, sestavljene iz vladnih in nevladnih, nacionalnih, internacionalnih ter transnacionalnih, političnih, ekonomskih in ekspertnih akterjev (o tem glej npr. Majone, 1996, 70-73; Mazey in Richardson, 1996, 41-42; Richardson, 1996, 27 in dalje). Se jjosebno pomembno za delovanje komisije je znanje, ki ga lahko nudijo različne skupine, saj t;i na tej podlagi usmerj:i s\ oje cnlločitve (Mčny, Mulier in Quermonne, 1996, 1, 16; Mazey in Richard.son, 1996, 42-45; Richardson, 1996, 37), ki naj bi bile čimbolj konsenzualne in dosežene s pogajanji (Mazey in Richardson, 1996, 55). Empirično delovanje tega motleki precej spominja na Willkejevo konteksiual-no usmerjanje in .sistem.ski di.skiirz ter njegov poudarek na koordinativnih mrežah, v katerih ključna medija nista več denar in moč, temveč znanje (Willke. 1995,1996). S |x)udarkom na pogajalskih mehanizmih se namreč evrop.ski načrtno acen-trični model koordinacije precej približuje neokorporativizmu, hkrati pa je, kot ugotavlja tudi Schmitter, glede dostopnosti z;i različne akterje bližji pluralizmu. Morda sicer tudi zato, ker se šele oblikujejo, so namreč mehanizmi oilločanja izrazito odprti za različne skupine, katerih dostop do centrov odločanja je lahko celo lažji kot na nacionalni nivni (Meni, Mulier in Quermonne, 1996, 4, 12-14). Po drugi strani pa ima Evropska komisija kot regulativni organ, ki za razliko od nacionalnih vlad ni neposredno odvisen ckI vsakodnevnih političnih proce.sov in javno-mnenj.skih gibanj na nacionalnih ravneh, tudi bistveno večjo avtonomijo v odnosu do različnih skupin, ki .skušajo nanjo vplivati. To ji lahko omogoča, da preseže različne parcialne poglede, pa tudi, da upoštev-a interese določenih neorganiziranih ali šibkeje org;iniziranih enot v okviru Evroi>ske unije (npr. potrošnikov nasproti korporacijam) (o tem glej: Majone, 1996, 71; Mazey in Richardson, 1996, 46). Ker gre za oblike koordinacije, ki se šele raz\'ijajo, o njihovi dolgoročni učinkovitosti še ne morenio podati ocene. V.sekakor p;i se z;ienkrat zdi, da predstavlja koordinacija Evropske imije začetke novega modeLi, ki bo, zaradi pro]>ada izrazito centralnih modelov in prevelikega tveganja nenačrtne acentričnosti, vse bolj temeljil na n;ičrtno acentričnem modelu. Problemi načrtne accntričnosti Glede na omejitve ostalih treh modelov se zdi načrtna acentričnost perspektiven model, tako na globalni in regionalni (HL?) kot na nacionalni in subnacional-ni ravni. Ugotovitve o krizi nekaterih neokorporativnih modelov na nacionalni ravni tega ne zanikajo. Problemi, s katerimi sc neokorporativizem danes srečuje na primer v Avstriji, na Švedskem in v Nemčiji, namreč ne kažejo na krizo .same načrtno acentrične koordinacije, temveč bolj na krizo pretirane ccntralnosti, ki je v teh neokor|X)rativističnih modelih Sc vedno prisotna. Vzroke za precejSen del problemov empiričnega neokorporativizma moramo zato iskati bolj v ostankih ccntralnosti, v oddaljenosti in rigidnosti centrov v odno.sii do nižjih ravni, iz čc.sar izhajajo problemi njihove Icgilimno.sti, pomanjkanje responzivnosti in inkliizivnosti vzpostavljenih mehanizmov (glej: Adam. 1998, 189; Ilirst, 1991, 117 in dalje; Tam, 1998, 100 in dalje). Perspektive lahko i.ščcmo n;i primer v modelih, ki bodo povezovali neokorporativistične pogajal.ske meh;tnizme z določeno odprto.stjo do novih akterjev, sicer značilno za pluralizem. Toda empirični problemi z neokorporativizmom nam lahko pokažejo tudi na določeno nestabilnost n;ičrtno accntričnega m(xlela. Kot smo že n:ikaz;ili, gre namreč za vme.sen model, ki naj bi kombiniral koherentnost, ki jo nudi hierarhija, s lleksibilnostjo, ki jo nudi trg, pri tem pa bi se sku.šal, kolikor je mogoče, izogniti paternalizmu hierarhije in egoizmu trga (Adam, 1997, 2; \V'illke, 1995, 116-117). Model lahko deluje .samo v toliko, kolikor mu uspe ohranjati ravnotežje med n;ičrtno centralnostjo in neiiačrino acentričnostjo. N:i eni strani ob.staja nevarnost, da .sc v iskanju .skupnih načrtnih usmeritev centnilizira, tako da sc monopolni centri pog:ij:ilskih združenj diferencinijo od lastnih nižjih ravni, .se v veliki meri |K)vežejo s centri o.sialih združenj in z drž;ivo ter pogajalski sistem zaprejo za ost;i-la združenj:!. Ten)i! je podoben ne |irimer ;iv.strijski (neo)korporativizem.' Nadaljnje gibanje v tej smeri lahko potiieni vračanje v !iačrtno centralni model, ki pa, kot smo že ugotovili, ob kompleksni ilifeiencirano.sti moderne družbe ne zadostuje \eč. Drug;i nev:irnost za načrtno acentrične mois Itihko najdemo n/ii: c -pie Aii.ilritin IV«)'" /yi>5. kov. Močna tlržava s .šibko civilno družbo, značilna za loialiiarnc in avtoritarne režime, ne omogoča .stabilnih ix)gajal,skih modelov, saj imajo vsi relevantni akterji premajhno avtonomijo v odnosu do države, zalo se "pogajanje" reducira na potrjevanje že zamišljenih načrtno centralnih odločitev. V sistemih, v katerih prevladujeta trg in pluralizem, država pa je v jjrinierjavi s civilno družbo šibka, načrtno acentrični vidik ne bo mogel stabilizirati .svojih načrtnih vidikov. Šibka država .se tako znajde v situaciji, ko zaratli pritiska mnogih interesnih .skupin ne more sprejeti nobenih odločitev' ali pa postane talec nekaterih najmočnejših .skupin (npr. preo nenačrtno acentričnih načelih, ki pa za celoten sistem .seveda ni nujno optimalna. Opisana neuravnoteženost je precej podobna litzionijevemu razlikovanju med "over-managed" in "drifting" družbami (litzioni, 1968), kaže pa nam, da razmerja med različnimi modeli koordinacije ne smemo obravnavati kot igre z ničelno vsolo, temveč nasprotno - kot igro z izrazilo pozitivno vsoto. Do tlanes sta se za očitno zgrešena izkaz;ila tako socialdemokratski strah pred trgom, kol neoliberal-ni strah pred tlržavo, kol Ziinimiva - čeprav še ne popolnoma izdelana - alternativa obema ali pa njuna možna nadgradnja pa se danes pojavlja komunitarizem, ki na podlagi močne drž.;ive in močne civilne družbe išče novo pot, ki bi zavrnila tako politični avtoriiarizem kot iržni egoizem (F.izioni, 199.3; Tam. 1998, il in dalje). Le ob kombinaciji močnega načrtno centralnega in močnega nenačrtno ;icen-tričnega moučllei\ (A-pnifji- moSeii ii/>oror ttii so le rn-iliiole rerjeliio Ixilj znnCIhie Zli bomhliitidjo briCtwsbe In mzsix-lljensbe irndidje r crropsil bnlliirl bol zii CloreSlro nii sfMi. 10 ne /ire/ireCnJe nnjno iijlhofe Slrie nponihnosll. trg) redu. Le argumenti znanja pa omogočajo relativno diferenciacijo od moči in denarja in .s tem preprečujejo liabermasovsko "kolonizacijo" (Habermas, 1987), hkrati pa ne ilajejo le sredstev (denar in moč) temveč lahko kažejo tudi smer sprememb. Poudarek modernih jKJgajal.skih mrež, kakr.šna se je oblikovala tudi okrog Evropske komisije, na akterjih, ki v sistem jjrinašajo znanje, zato verjetno ni naključen (o tem glej npr.: Richardson, 1996.37; .VUzey; Rich;irdson, 1996, 42). Sklep Diferencirane moderne družbe zahtevajo izrazito senzibilno kooitlinacijo, če sc hočemo izogniti dediferenci;iciji in regresiji v predmodern;i st;uija, pa tudi razpadu koherentnosti družbenih sistemov zaradi njihove izrazite notranje diferenci-ninosti in razsrediščenosti. Potencial vsakega od štirih modelov koordin;icije je očitno omejen, pri čemer so te omejitve v veliki meri tudi empirično opazne. Nen;ičrtno centralne poef "/"' li't-'i'.WiiM. I'JVx 2(Xf. Wittbe. 1995. Il)7 }av l-lxioni, Amiiai (1968): The Aciivc Socieiy: A Theory of Societal aiul Political Processes. New York: Hie 1-ree Press. I'lt/.ioni, Aniitai (1993): The Spirit of Conimuniiy. New York: Touchstone. Fukuyania, l-r.incis (1995): Trust: The Social Virtues and the Creation j)f Prosperity. I.ondon: Penguin Pre.s.s. Giddcn.s, Anthony (1998): The Third Way. Cambridge: Polity Pre.ss. Halx-rmas, Jürgen (1987): The Theory of Communicative Action, vol. 2 I.ifeworlil ;iikI .System: A Criiii|ue of I'unctionalist Kea.son. Cambridge: Kjlity Pre.ss. Hir.st. Paul (1994): A.s.sociative Democr.icy: New Forms of Hccmomic anil .Social Gowrnance. C:mihridge: I'olity Pre.ss. Holton, Kolu-rt J. (1998): Cilohaliz:ition and the Nation-.State. Moundniilfs. Basingstoke. Hampshire in I.ondon: MacMilkm Press. Ka.ssim. Hu.ssein in Anand Menon (1996): 'The I-urojK-an Union anil State Autonomy". V Kassim in .Vlennon. (ur.). The I-uropean Union and Nati: The imp;tct of l-uropean Union on n:«ional in.stitutions and policie.s, 41-58. I.onilon in New York: Routledge. Menon. An;ind in Jack Hayward (1996): ".States. IniluNtri;il Policies and the i:uro|K'an Union". V K:i.ssini in Mennon. (ur). The l-uropean Union and National Indu.strial Policy, 267-290. I.ondon in New York: Routledge. MC-ny, Y\es, Pierre Muller in Jean-I.ouis Quernionne (1996): "Introduction". V .Meny, Mullcr in Quernionne (ur), Adjusting to Kurope: The inip;(ct of l-uropean Union on national institutions anil policie.s, 1-22. I.ondon in New York: Routledge. Miller, W. W;itts (1994): -Dürkheim: The Modern l-ra and the l-volutionary l-thics". V W. S. F. Pickering in H. .Martins (ur). Delating Dürkheim. 110-133. l-onilon in New York: Routledge. Parsons, Talcott (1977): .Social Systems anil the I-:voluiion of the Action Tlieory. New York: The Free Pre.s.s. Parsons, Talcott (1991): Dru.^tva. Zagreb: Bihiioteka August Cesarec. Pfet.sch. Fnink R. (1998): -Gk>b:ilisation: A Threat or a Challenge for the .St:«e?'. Journal for International Relations ;inil Devekipnient, 1, 164-180. Richardson. Jeremy (1996); "Actor-B:i.sed Models of Natkmal and l-U Policy Making". V Kassim in .Mennon (ur), The l-uropean Unkm and National Industrial Policy. I.ondon in New York: Routledge. 17 Schniitlcr, Fhillipc C. (19'X>): "Soihc Allcrnaiiw Huiurcs for the Huropcan Polity ami their hupllcations for üiirupean Public Policy". V Meny, Mullcr in Quermoniie (nr.), Adju.stin}; tt) i:im)pe: The impact of l-uroix-an Union on national in.siiiiiti(>ns and policie.s, 25-40. I.ondon in New York: Koutledge. Tarn. Henry (1998): Coninninitarianisni: A New Agenda for Politics and Citizenship. Ht)untlniills, Uasingstoke, Hampshire in I.ondon: MacMillan Pre.ss. 1995. The Aii.sirian Way: Tlie State, the As.s()ciati(>n,s, the Social l>-artnersliip. Dunaj: Tlie Austrian .Social Partners' Advisory Council tor i-cononiic and S