ŽIVLJENJE POD BLEGOŠEM MED OBEMA VOJNAMA Ko se spominjam na svoja mlada leta. ki sem jih preživela v Malenskem Vrhu, hribovski vasici pod Blegošem, si želim, da bi zaradi velikih sprememb, ki so do dobra spremenile način dela in življenja tudi v odročnih krajih, opisala življenje, kakršnega sem imela v rani mladosti. Marsikdo od znancev se bo čudil, kako je bilo mogoče živeti v tako »zaostalih« razmerah, kakor so bile takrat, brez pri pomočkov mehanizacije, brez elektrike in drugih pridobitev tehnike, ki se nam zdaj zdijo nepogrešljivi. Živeli smo skromno, trdo življenje, navezani na zemljo in tradicijo prejšnjih rodov. Ven dar smo doživljali mnogo lepega, pre prostega veselja. Tudi novosti smo zlasti mladi radi sprejemali in se živahno ude leževali družabnega in kulturnega živ ljenja. Posebno Malenski Vrh je pred- njačil na tem področju. Zdaj se je mar sikaj spremenilo. Namesto vriskov kos cev in petja žanjic pojejo zdaj stroji, namesto predstav na preprostem odru gledajo ljudje televizijo in spoznavajo svet na vožnjah z avtom. Tak je pač tek življenja, ki se ne sme ustavljati, in si prizadeva venomer za napredkom. Nam starejšim pa ostajajo spomini, ki so nam dragi, saj so povezani z našo mladostjo. Ob koncu I. svetovne vojne so ljudje po teh krajih živeli v zelo slabih hig:en- skih razmerah. Posledice vojne in slabe prehrane so bile. da so ljudje zelo umi rali. Veliko jih je podleglo »španski« in griži. Za grižo smo oboleli skoraj vsi, tako da že ni imel kdo drugim streči. Ni bilo ne zdravil ne zdravnika. V Suši pri Vresjaku so še v poznejših letih umrle tri sestre v enem tednu za davico. Prvi zdravnik, ki je prišel v naše kraje, je bil dr. Gregorčič, ki je potem neutrudno hodil po naših hribih, zdravil ljudi in cepil proti kozam. S tem se je stanje v zdravstvu zelo izboljšalo. Veliko je k izobraževanju ljudi pri pomoglo tudi humano delo mlade požrt vovalne učiteljice Rezike Rant-Demšar- jeve iz Zeleznkov, ki je položila temelj napredku v šoli in izven nje. Šolo smo v Malenskem Vrhu imeli v naši (Poseč- nikovi) hiši. Imeli smo dve posestvi, zato je bila lahko v drugi stvabi pri »Bolan- tinu« šola. V njej je bilo tudi stanovanje učiteljice Rantove in njene matere ter moža Martina Demšarja, domačega fan ta, s katerim se je poročila okrog 1927. leta. Ta je stanoval v isti hiši z materjo Jerico in sestro Ančko. Posečnikovi ot roci smo bili vedno pri njih v tej drugi hiši. Imam jih vse v prav lepem spo minu; pri Jerci in Ančki sem se naučila in vzljubila klekljanje čipk, kar mi še zdaj lepša življenje. Privatno sem. s »šol skimi« imela veliko stikov, tam sem se seznanjala z mnogimi izobraženci, ki so jih obiskovali. S tem sem si pridobila veliko poguma in izobrazbe, katera mi vse življenje pomaga v raznih okolišči nah. Čipkarstvo je bilo tista leta po vojni na višku, po letu 1930 je pa občutno upadalo. Klekljalo je vse — otroci, de kleta, žene in še kak moški. Najlepši spomini so na »preje«. Ker smo vedno delale pozno v noč, smo se zimski čas zbirale, zdaj pri eni ali drugi hiši zvečer ter si ob petju in šalah krajšale dolge večere. V nekaterih hišah smo smeli tu di zaplesati, povsod pa ne, kakor so bili pač strogi gospodarji. Kasneje po letu 1930 se je to izmaličilo, hodilo se je samo še zavoljo plesa, ročno delo je bilo samo za izgovor. Pri čipkah tudi takrat ni bilo kaj za služka. Trgovci so drago zaračunavali sukanec, za izdelane čipke pa tudi ni bi lo nikoli denarja, prisiljeni smo bili vzeti blago namesto denarja. Kjub temu smo rade delale, bilo je vsaj kaj obleči, ko je bila kriza za denar. Pred I. svet. vojno so bile pa čipke bolje plačane, po bajtah so se marsikje preživljali edino le z za služkom od čipk. Takrat so prenehale predice in se priučile čipkarstva, mnogi moški in dekle so vso zimo klekljali. Pravijo, da je dekla pozimi toliko za služila, da ji je gospodar plačal s tem za vse leto »Ion«. V letih od 1925 naprej smo začeli go voriti o radiu. Takrat si je že začel uti rati pot na podeželje. Sprva smo neje verno zmajevali z glavo ob pripovedo vanju, da se sliši, če nekdo v Ljubljani ali kje drugje govori. To je bila velika senzacija. Prvič smo ga šli poslušat v Sušo h Kreku. Domača hčerka, Id je bila nadpovprečno nadarjena, je dobila nekje aparat, ki ni bil podoben sedanjemu. Hodili smo več kot pol ure, da smo culi to čudo »tehnike«. Prvikrat sem sli šala govoriti v radiu pisatelja Frana MUčinskega in znanega ljudskega pev ca Pestotnika. Pozneje smo radio do bili v malensko šolo; prinesel ga je ja- vorski župnik Klopčič. Zdaj so se v šoli 190 zbirali ljudje ob nedeljskih popoldnevih od blizu in daleč, da so poslušali to novo čudo. V zimskem času se je v Malenskem Vrhu zbirala mladina zavoljo lepih smu čarskih terenov. Priredili so smučarski tečaj, ki je bil zelo obiskan. Med dekleti je bila najbolj navdušena Vida Gantar, ki je pozneje na tekmovanju v Škofji Loki odnesla II. nagrado. Najbolj je ta šport napredoval od leta 1928 do 1935. Vsako nedeljo je bilo v »Rupah«, če je bilo le kaj ugodne smuke, vse polno smučarjev in gledalcev. Prihajali so iz vseh okoliških krajev,, kot so Volčaj, Brda, Suša, Jazbine, Lovsko brdo, Dol. in Gor. Ravan in še od drugod. Po na porni smuki se je običajno zaključilo pri »Jakoponu« (včasih je bila gostilna, zdaj je velika kmetija), kjer smo potem plesali in kaj popili. To je bil začetek smučanja v teh krajih. Delovalo je tudi kult. društvo, kar pa sem že opisala v lanskih Loških razgle dih. Malenski Vrh je takrat štel dve kme tiji in kakšnih deset bajt. Danes jih ni več toliko, več bajt so preuredili za vi kende. Ker so bili v glavnem vsi ljudje doma, saj ni bilo nikjer zaslužka razen pri lesu, se je lahko dobila delovna moč V času večjih del. Na večjih kmetijah se ni delo nikoli pretrgalo, komaj smo eno končali, smo že drugo začeli. V letih 1925—1928 so ve liko sekali v gozdovih. Les je imel ve liko vrednost, lepa smreka je znesla tisoč din. kar je bilo za takrat veliko de narja. Veliko so sekali tudi »hmeljevke«; kjer je bil gozd preveč zaraščen, so ga iztrebili in lepe dolge »late« prodajali za hmelj na Štajersko. Na Volči sta bila dva prekupčevalca z lesom, Jaken in Mrak, ki sta imela svoje žage. Tudi og lje so še takrat kuhali po gozdovih. Bil je star možiček, Kopišar z Gabrške gore, ki je hodil samo »kope« kuhat. Otroci smo mu nosili hrano v gozd, kjer je imel svojo kočico poleg kope, ki je gorela noč in dan. To delo je sedaj skoro iz umrlo, le na Starem vrhu ga še prikazu jejo kot turistično zanimivost. Po kmetih se nismo hranili tako kot danes. Zjutraj je bila krompirjeva kaša ali ajdova »mesta« in sok. Mleko smo rabili le posneto, ker se je surovo maslo dob ro prodalo. Ajdove žgance in zelje smo jedli za kosilo. Večkrat je bil na mizi tudi ješprenj, gost v skledi, na vrhu pa narezano meso. Posebno dobri so bili štruklji, ki so bili vsaj enkrat na teden, včasih suhi ali na juhi. Ajdovi so bili najboljši, na drobno narezani z orehi, Seno v kopicah (Joško Špendal, Julka Gantar, punčki Marinka in Martinka Demšar) leta 1934 191 maslom in sladkorjem. Vse leto smo jed li le suho meso, svežega nismo poznali, razen takrat, ko smo pozimi klali pra šiče. Jeseni so zaklali kakšno ovco, ko- štruna, ko je že pošla zimska zaloga. Vsako nedeljo zjutraj smo pa jedli gost ješprenj z mesom, ki se je kuhal v peči ci vso noč. Hodili smo uro daleč v Po ljane k maši ob 6. in 10. uri. potem je to jedel vsak kar iz lonca, kadar je pri šel ali odšel. (Se sedaj se mi vzbuja tek po tej »dobroti«.) Malice smo vedno no sili za delavci na njive in polje. Običaj no je bil mošt, čaj, kuhano sadje, kruh, »špeh«, tudi kislo mleko je bilo dobro, »puter« smo ves prodali, marmelade sko- ro nismo poznali. Piškoti, omleti, štru- delj, so bili za nas nedosegljivi, še jajč kov nismo dobili, razen ob bolezni. Delo se je začelo zgodaj pomladi, od čiščenja vrtov in sekanja butaric, kar se edino še vedno enako dela, do sajenja krompirja. Krompir smo sadili le na ro ko, v poševne vrste, da ne bi voda raz dirala po njivi; osipali ga nismo, jeseni smo ga orali z navadnim plugom ter vsako brazdo sproti pregrebli z moti- kami, zato je bilo treba najeti veliko delavk, posebno če je bila dolga njiva. Največ pa je bilo treba »tabrharjev« ob košnji in žetvi. Samo za en travnik je bilo treba za eno dopoldne 9—10 kos cev. Sena je pa bilo tudi za 10 voz. Ta krat se je mati posebno potrudila, da je bilo dosti hrane, oče je pa skrbel za pi jačo. Otroci smo za kosci mešali vrste, dekleta pa so grabila iz sence drevja ter nosila travo na sonce. Ce je bilo še vreme lepo, je bilo to najlepše kmečko opravilo. Žetev je bila veliko težja, vro čina ter \'es dan sklanjanje k tlom je bilo res naporno. Vstajati smo morali zgodaj. Posebno kadar so sejali ajdo, ker je bilo čez dan prevroče za živino. Sprva smo orali še z voli, pozneje s konjem. Če ni šlo prav pri oranju, smo bili krivi »gonjači«. Za setev ajde se je vedno zelo mudilo, večkrat so bile žanjice še na gornjem koncu, ko smo spodaj že orali. Žetve je bilo zelo veliko in je trajala najmanj tri tedne. Prva sta bila ozimna rž in ozimni ječmen, potem so bili pše nica in jara rž in jari ječmen. Imeli smo tri kozolce, okrog 15 »štantov«, ti so bili vedno prepolni. Zeli smo vse na roko, šele pozneje so začeli s kosami, kar je bilo veliko hitreje. Zel'# smo po navadi tako, da je bila dekla ali domača hči na vrhu, gospodinja pa spodaj v vrsti. Gorje, če je katera zaostajala in imela »rep«. Šalile smo se, kam bo šla v ne deljo z njim. Tudi snop je moral biti lep, ker bo pač ženin tak, kakršen ie snop. Katera je na koncu njive prva prežela žito, tista je odprla pot snubcem. Tudi srpa ni znala vsaka nabrusiti, katera ga pa je, je znala tudi dobro lagati. Spo minjam se, da smo žele celo pri mese čini, ker se je mudilo in je bilo lepše, ko ni bilo vročine. Žito je bilo v kozolcih 2—3 tedne. Med tem časom smo še sejali repo in pleli strniščno korenje, to je korenje, sejano med ječmen in požeto na strnišče. Repo je bilo najbolje sejati okrog 2. avgusta, to je o porcijunkoli. za repo se je moralo zelo pognojiti, ker je bil na tistem mestu potem običajno krompir. Pri oranju se je bilo treba dobro zlagati, da bi bila repa bolj debela. Le na pustni torek smo plesali v ta namen, da bosta debela repa in krompir. Rekli so tudi; če dekla ob setvi repe ne uide, potem bo še ostala do konca leta. Dekle so se namreč menjale o sv. Ju riju. 24. aprila. Za dobro deklo se je vsaka gospodinja zelo trudila, da jo je dobila ali obdržala. Razen plače okrog 1200 din letno je dobila še nekaj obleke in čevlje, po žetvi pa še kakšno darilo za izjemen trud kot »požinko«. Običajno je bila to ruta ali predpasnik. Požinko smo dobile tudi domače hčere: nekoč pa sem dobila od matere spominsko knjigo, ki jo še vedno hranim. Vrnimo se še k žetvi. Tudi otroci niso bili takrat brez dela. Zanjicam je bilo treba vedno no siti vodo s studenca ter pobirati klasje. Noben klas ni smel ostati na njivi. Klas je smo pobirali z dolgo slamo vred, klasi so bili na enem koncu v šopku. Ko je bilo slame za otroško pest, smo jo povili z najdaljšo slamo, tako povito slamo smo zganili v zanko in še posebej prevezali s slamo, da smo snope lahko obesili na pa lico. Take snopke smo posebej posušili in omlatili. Mati nam je potem spekla pri peki majhne hlebčke, »zagotovo« iz moke naših snopkov. Sicer je pa že tako pri vsaki peki spekla še za vsakega ot roka po en hlebček, katerega smo še toplega pojedli. Včasih je bila lepa navada (ponekod je še sedaj,) da smo vsakemu, ki je pri šel na obisk ali po opravkih, prinesli na mizo hleb kruha z velikim nožem, da ga sam odreže, zraven pa mošt ali žga nje. Zelo radi so imeli domači kruh tu risti, ki so skozi naša vas hodili na Ble- goš, do samega vrha je bilo še tri ure 192 hoje. Zato so se tu ustavljali ter se podprli za nadaljnjo pot. Mleko, »puter« ter domač kruh — to je bilo zanje prava poslastica. Spominjam se, da so nekoč v letih 1926—27 prišli ob koncu šole gim nazijci iz Ljubljane, okrog sto jih je bilo, pod vodstvom prof. Trilerja in Ma- zovca ter so pri nas imeli naročeno mle ko in kruh. Po večerji so nastopali z re citacijami, spominjam se pesmi »Mi vstajamo«. Spali so na hlevih, pa niso dali miru, le kdo bo spal v tako lepi noči in takem okolju. Profesor je za kričal skozi okno »Zahtevam absoluten mir«. Otroci smo še dolgo potem ugotav ljali, kaj to pomeni, pa le nismo ugoto vili. Zjutraj so morali zgodaj na pot, da bi videli sončni vzhod z vrha Blegoša, ki je menda čudovit. Sama sem bila le enkrat na Blegošu. Pravijo, da je gori »lačna korenina«, čez katero ne smeš stopiti, kje je, ne vemo. le vsak je gori lačen od poti. Povrnimo se še k kmetovanju. Pletev korenja je bilo eno najbolj zamudnih, a lažjih del po utrudljivi žetvi. Takrat je spet treba dosti »plevic«, zato ni čudno, da so veliko govorile, tako da je prišlo do rečenice, da se največ «čenč« naredi pri ruvanju strnišča na njivi. Pri nas sta bili najbolj stalni delavki »gostački« Jerica in Ančka, druge so sede pa le, kadar nismo zmogli sami. Na kmetiji nas je bilo osem otrok, samo eden se je izučil za mizarja, vsi drugi smo pa delali doma. Zelo rad bi bil šel kdo izmed nas mlajših študirat, pa oče ni dovolil, kar se nam. še danes škoda zdi. Takrat ni bilo takih možnosti kot so sedaj. Samo delati, to je bilo na prvem mestu, drugo ni bilo važno. Ko so zorele borovnice, sta Jerica in Ančka nabirali (česali) borovnice na našem svetu. Oče jih je namočil in sku hal dobro borovničevo žganje. Nato so delili na polovico, tako da so bili vsi za dovoljni. Sredi avgusta smo želi tudi proso; to je bilo spet nekaj lepega, namreč za voljo tistega, kar je bilo obvezno pri delu, ko smo zvečer stresali proso. Snopi so morali biti lepo vloženi na podu par dni, da so se raje meli. Nato so s ko njem hodili po njih v krogu tako dolgo, Cipkarice (sedijo od leve Angela, Julka, Vida in Gabriela Gantar; stoje Marija in Malči Jelovčan, Ančka Demšar, Pavla in Ivana Tratnik, Kezika Klemencič) leta 1935 13 Loški razgledi 193 Udeleženke šivalnega tečaja v Poljanah leta 1939 (najviše stoječa avtorica članka) da se je ločilo zrnje od slame. Nekdo je zraven s posodo lovil konjske fige. Ob steni so moški nastavili dve »loj tri« od voza ter jih prepletli z vrvjo. Ob njih se je postavila dolga vrsta jpod«, ko so hodili mimo turisti. Nekoč je prof. Ivan Dolenec, ko je bil pri nas. prosil za kos kruha, da ga bo nesel ženi od tam, kjer je Tavčar plesal. Tudi o Anžonu je oče povedal več anekdot. Naj opišem še, kako se je svatovalo leta 1923. Takrat se je poročila sestra Marička v Četeno Ravan. Poroka je bila vedno ob 10. uri pri podružni cerkvi, to je pri nas na »Gori« ter le na ponede ljek. Civilne poroke nismo poznali. God ci so obvezno bili najmanj trije, harmo nika, bas in klarinet. Bališ so vozili že prejšnji četrtek. Ce so le mogli, so ukra dli petelina; naložili so 4 voze, na enem žita ter razne pridelke, na druge tri pa lepo izrezljano opravo, »kostn« z »ladlj- ci« in še marsikaj. Svatba je trajala od ponedeljka do srede dopoldan, ko so se šele razšli. Svatov je bilo zelo veliko, kakšnih 40 parov. To se je prej kuhalo in peklo! Iz Javorja je prišla najboljša pekarica za kruh — Petercova, res je pekla kruh visok za dve dlani, kot ga ni prej ne pozneje nobena več. Pravijo, da je marsikje, ko so bile te dolge oh če ti v navadi, vsega zmanjkalo, da so na zadnje imeli le še proseno kašo. V poznejših letih se je dolgo svatova- nje opustilo. Tudi druga sestra se je po ročila v ponedeljek, pa je bilo samo ko silo. Po letu 1930 je bil v Poljanah vsa ko leto kuharski tečaj. Dekleta so se ga rade udeleževale, ker so se naučile veli ko koristnega. Sama se ga nisem mogla udeležiti, pač pa sem obiskovala šivalni tečaj, ki je bil tudi v Poljanah. To so bili lepi časi, ko smo živeli res preprosto in zadovoljni z malim, kar pa danes ni več. Julka Fortuna 13 195