Milk s LETO XXIV. SEPTEMBER 1975 MISLI (Thoughts) INFORMATIVNI MESEČNIK ZA VERSKO IN KULTURNO ŽIVLJENJE SLOVENCEV V AVSTRALIJI * USTANOVLJEN LETA 1952 Izdajajo slovenski frančiškani * Urejuje in upravlja Fr. Basil A. Valentine, O.F.M. 19 A’Beckett Street, KEW, Victoria, 3101. TeL: 867787 * Naslov: MISLI P.O. Box 197, Kew, Vic., 3101 * Letna naročnina $4.00 (izven Avstralije $5.00) se plačuje vnaprej * Rokopisov ne vračamo Dopisov brez podpisa uredniitvo ne sprejema ♦ Tiska: Polyprint Pty. Ltd., 7a Railway Plače, Richmond, Victoria, 3121 VSEBINA: Tri petnajstletnice — stran 241 Otrok in oče — P. Alojzij Kukoviča SJ — 243 Mali in veliki svet (črtica) — Za Misli napisal Vinko Beličič — stran 244 Ne trgajmo lastnih korenin! — Nekaj misli Alojza Rebula — stran 246 Stalna je ljubezen naša . . . (pesem) — Janez Evangelist Krek — stran 246 Zavodi — beli kot labodi . . . (Ob obletnici Škofovih zavodov — Jaka Naprošen — stran 247 Če si očka, gotovo preberi! — B.B. — stran 249 Notranjska — Ivan Čampa — stran 250 Budžet 1975/76 — Tomaž Možina, B.Econ., Sydney — stran 251 P. Bazilij spet tipka ... — stran 252 Izpod Triglava — stran 254 V času obiskanja ... — stran 256 Indexation — Iz “Vestnika” — stran 258 Adelaidski odmevi — stran 259 Koncert bomo imeli! — p. Stanko — stran 260 Z vseh vetrov — stran 261 Izpod sydneyskih stolpov — p. Valerijan — stran 263 Večna vez (povest-nadaljevanje) — Karel Mauser — stran 265 P. Poderžaj o obisku domovine — stran 265 NaSe nabirke — stran 267 Kotiček naših malih — stran 268 Križem avstralske Slovenije — stran 269 NAROČI IN BERI! KOGAR ZANIMAJO DOKUMENTARNE KNJIGE za razumevanje najtežjih let slovenskega naroda (1941—1945), lahko pri MISLIH naroči sledeče knjige: TEHARJE SO TLAKOVANE Z NASO KRVJO (izjava prič o teharskih dogodkih 1945) — Cena $1.—. V ROGU LEŽIMO POBITI — Dokumentarna poročila očividcev zbral Tomaž Kovač. — Cena en dolar. LJUDJE POD BIČEM (Odlična trilogija izpod p»-resa KARLA MAUSERJA iz življenja v Sloveniji med m po vojni) — Cena vseh treh delov je $7.—. NEKJE JE LUČ (Vinko Beličič) — cena $3.00. V ZNAMENJU ČLOVEKA (Dr. Anton Trstenjak) — cena $1.50 STARA IN NOVA PODOBA DRUŽINE (Dr. Anton Trstenjak — cena $1.50. ZAKONCA — SE POZNATA? (Vital Vider — cena $1.00. KO SE POROČATA — LJUBEZEN IN SEKS (Dr. Stefan Steiner) — cena $1.50. SKRIVNOST VERE — cena $1.00. TRPLJENJE KRISTUSOVO UTRDI ME — cena $1.50. Poglejte tudi imena knjig v prejšnjih številkah! Priporočamo tudi angleško knjigo (žepna izdaja) SHEPHERD OF THE WILDERNESS. Življenjepisno povest o Frideriku Baragu je napisal Amerikanec Bernard J. Lambert. Bila bi lep dar vsakemu avstralskemu prijatelju. Cena en dolar. SVOBODA V RAZVALINAH Kočevje) — Cena $2.—. (Grčarice, Turjak- PRAVI OBRAZ OSVOBODILNE FRONTE (II. in III. del) — Zbral Miha Marijan Vir, Argmtina — Cena vsake knjige $1.50 ODPRTI GROBOVI (II., m. in IV. knjiga doku mentov) — Zbral Franc Ižanec, Argentina — Cen* vsake knjige $2.—. REVOLUCIJA POD KRIMOM. — Dogodke opisujejo pokojni ižanski župnik Janez Klemenčič, Ciril Miklavec in dr. Filip Žakelj, Argentina. — Cena $2.—. BELA KNJIGA (izdana v ZDA) prikazuje razvoj 1941 — 1945 ter vsebuje 10.000 imen v tem oddobju pobitih Slovencev ter vrnjencev iz Vetrinja. Cena $5.— Danes je vse to že zgodovina in jo je vredno iz vseh virov trezno prebirati in presojati, četudi domovina te prilike ne daje niti študentom. Za nekoga, ki j« študiral doma in ga snov zanima, knjige nudijo lepo priliko spoznati dobo tudi z druge strani. LETO XXIV TRI PETNAJSTLETNICE PRAZNOVANJA OBLETNIC nekateri nočejo — Pravijo, da nas delajo stare... In vendar se mi zdi Prav, da ne gredo mimo brez spomina. Mejniki so v našem življenju in delu. Ob obletnicah se ozremo nazaj in znova pregledujemo dolgo pot truda, uspehov 'n neuspehov, veselja in grenkosti. Če bi ne vztrajali, bi tudi tisti začetek danes ne pomenil nič in praznovanje obletnice bi bilo zares brez pomena. A začetek je prinesel svoje sadove — ob jubilejih jih preštevamo 'n se jih veselimo. Zato prav ob obletnicah sto stvari znova zaživi: spomini prihajajo kar sami od sebe >n še celo vse grenko je danes sladko ter prijetno. Ne vem, ali se bo Slovensko melbournsko društvo 'etos kaj spomnilo datuma 4. septembra 1960, četudi s®o tisti dan v Melbournu kipeli od ponosa in veselja. ®v*>j DOM smo odprli v North Carltonu s prijetno domačo slovesnostjo nedeljskega popoldneva. Spominjam se solz v mnogih očeh, ki so zrle v napis in slovensko narodno zastavo, ki je skupno z avstralsko 2lvahno plapolala nad njim. Prišli smo pod lastno streho, res kaj skromno, a našo! Petnajst let je preteklo od tistega dne, pa se mi zdi, da sem Dom včeraj blagoslavljal .. . Danes stavba z zemljiščem ni več naša: odbor S-D.m. jo je prodal in njega vrednost, je bila prenešena v nakup in izgradnjo elthamskega slovenskega grička. Morda se zato nekaterim ne zdi vredno proslavljati Petnajstletnice. Pa saj se z njo spominjamo dogodka, ne mrtvih sten danes prodane hiše! Menim, da bi bfez tistega dne pred petnajstimi leti tudi do eltham-skega grička ne prišlo “Duh je, ki oživlja .. Ta duh tistega popoldneva pred petnajstimi leti ni več miroval, ampak izpolnjeval, načrtoval, nadaljeval .. . hotel več in boljše. Zato pa tudi žanje lepe uspehe. Na prvo avgustovo nedeljo 1960 (7. avgusta) sem po slovenski maši sklical sestanek staršev. Kar mi ni uspelo pred tremi leti ob prvem poskusu, zdaj ni spodletelo. Tako je isti datum kot zgoraj za otvoritev Slovenskega doma — 4. september 1960 — tudi prvi dan pouka melbournske Slomškove šole. V Burnley pri cerkvici naše slovenske maše smo ga začeli po bogoslužju. Kapušinov Jože je bil prvi učitelj, zbralo pa se je štirinajst učencev. Kasneje se je pridružila Srnečeva Anica in šolo požrtvovalno sama vodila do prihoda sester. Šola se je iz Burnleya premaknila v Kew v Baragov in Slomškov dom. Po odhodu otrokom še danes .nepozabne Anice je priskočila sestri Silvestri in sestri Pavli na pomoč Setnikarjeva Dragica (zdaj por. Gelt), ki že prej ni stala ob strani, končno pa še Srnečeva Lucija. Danes ima šola okrog 50 učencev in še poseben razred za mladince, ki se hočejo izpopolniti v materinem jeziku. Petnajst let. . . Pouk, odrski nastopi, izleti in še marsikaj — največje važnosti poleg slovenskega jezika pa povezava naše mladine (pa tudi staršev!) med seboj. Petnajst let le ni kratka doba. Danes poročam mladino, ki je tista prva leta trgala naše šolske klopi. In ni mi žal truda prvih začetkov. Če bi takrat ne vztrajali, bi danes Slomškove šole ne imeli. Šolske tirnice so tu in lepo uglajene, le otroški obrazki so novi. Bog daj zdravja tej naši izseljenski mladini pod Južnim križem! Pa tudi staršem, ki razumejo, kaj Slomškova šola za otrokov razvoj pomeni! Enako učiteljicam! Težko si predstavljam naše življenje brez mladinskih nastopov. Materinske in očetovske proslave, pa še sto drugih prilik bi brez šole šle mimo nas. Tudi naših Mladincev bi verjetno ne bilo, četudi niso šli vsi skozi Slomškovo šolo. A ravno Slomškova šola nam je dala idejo: nuditi nekaj tudi mladini, ki je tej šoli že odrastla. Zopet je na površju poleg ohranitve jezika medsebojno spoznanje in povezava, ki bo mladini pomagala ohraniti zavest, da spadajo v gotovo narodno družino in so njen ponos in njena bodočnost. Pa še ena petnajstletnica ne sme mimo nas: BARAGOV DOM io letos praznuje. Datum 16. septembra 1960 imamo za njegov rojstni dn, ko mi je nadškofija dovolila uporabo hostela Padua Hall v naše namene. Res je usoda Baragovega doma še dolge mesece visela v zraku, a preveč sem zaupal v božjo pomoč, da bi čakal in neodločno cincal: po sprejemu prvega fanta — Kapušinovega Jožeta — se je prostorna zgradba hitro napolnila in največja slovenska družina v Avstraliji je zaživela. Takrat so bile druge prilike: na stotine naših ljudi je prihajalo v Avstralijo iz evropskih begunskih taborišč in slovenski fantje so se izgubljali po vsem kontinentu. Vsaj nekaj jih je rešil Baragov dom, ki je imel takrat res popolnoma slovenski značaj, četudi je prav od početka nudil pomoč tudi drugim narodnostim. V teku let so nove potrebe pokazale tudi nova pota. Danes bi lahko rekel, da je ta naša slovenska ustanova mednarodnega značaja. Je pa skupina slovenskih fantov v hostelu po številu še vedno največja in kuhinja je slovenska, tako danes v vodstvu skrbne sestre Eme, kot je bila začetna leta, ko jo je vodila fantom nepozabna Kregarjeva mama. Prav v tem svojem poslanstvu za vse, ne glede na narodnost ali vero, pa Baragov dom pred širšo javnostjo na posebno zgovoren način oznanja slovensko ime in slovenski značaj dobrodelnosti do vseh. Mnogi organi vladnih uradov, zlasti emigracijskih in socialnih, bi nikoli ne zvedeli za Slovence, če bi ne bilo Baragovega doma; in mnogi fantje drugih narodnosti bi nas ne poznali, če bi ne bili sami gostje slovenskega hostela. Petnajst let! Ni bil lahek začetek, pa je pogled na pretekla leta zdaj toliko slajši. Kje bi bili nekateri naši fantje danes, če bi takrat ne našli Doma v Kew? Za nekatere izmed njih res velikokrat razmišljam, kje hodijo — drugi pa so si ustvarili svojo družino in prijeten domek ter se lepo vključili v našo narodno skupnost. Markičev Lojze, ki je z Rudijem Koloinijem vodil zidavo naše cerkve, danes zida tudi na eltham-skem gričku. Mnogim je Baragov dom nudil prvi začetek v novi domovini, mnogim pa pomagal po razočaranjih in tavanjih brez cilja pri ponovnem začetku. Eni in drugi so imeli lepo priliko; če so jo izrabili, je zaviselo siveda tudi od njih. Mnogi znajo šele danes ceniti, kaj jim je takrat Baragov dom pomenil: radi prihajajo na obisk in lepo se pomenimo (pa tudi nasmejemo) ob pisanih spominih. Število fantov, ki so šli v petnajstih letih skozi Baragov dom, je kaj visoko: okrog 1400. Narodnosti sem naštel med njimi 49, a po številu slovenska visoka odtehta druge. Kaj veliko je število raznih konvalescentov in še hujših primerov, ki jih je hostel vsa leta sprejemal iz bolnišnic in sanatorijev. (Včasih smo v pogovoru za šalo spremenili ime iz Baraga Hostel v Baraga Hospital, toliko smo imeli bolnikov.) Razumljivo, da je bil Baragov dom prav od svoje ustanovitve pri oblasteh visoko cenjen in je dobil iz n jvišjih emigracijskih mest laskava priznanja. Pa je vedno ostalo samo pri teh: kake finančne pomoči ustanova ni bila nikoli deležna. Vsa leta in tudi danes se vzdržuje z zaupanjem na božjo previdnost sama in s pomočjo darov, živi iz meseca v mesec, kar pri naraščajoči draginji ni ravno lahka stvar. No, morda je tako še najbolj prav in največ božjega blagoslova. Danes se žal vse postavlja na “gospodarsko bazo” in sprašuje "koliko prinaša”, to pa z izgubo zaupanja na božjo pomoč ustavi dobrohotno roko Tistega, ki je rekel: “Ne skrbite...” V tem sem starega kova in me dobri Bog doslej še ni razočaral. Baragov dom je ohranil pristnost dobrodelne ustanove, ki ji nihče ne more očitati, da je sebi v namen. Ko to pišem, je v Baragovem domu 23 fantov: sedem je Slovencev, Hrvatov pet, trije Bolgari; po enega zastopnika pa ima makedonska, srbska, poljska, Ena prvih skupin slovenskih fantov v BARAGOVEM DOMU romunska, italijanska, holandska, indijska in avstralska narodnost. Število se seveda kaj pogosto menja, dviga m zopet pada. Najvišje število fantov je bilo 46: med dobo brezposelnosti (1961—62), ko od skromne brezposelne podpore nedoletnemu fantu ni bilo kaj vzeti. Takrat še postelj nismo imeli za vse, lačen pa le ni bil nihče. A Baragov dom ima za našo skupnost še globlji pomen, ne le kot karitativna ustanova. Njegov začetek je tudi začetek našega verskega središča, ki bi ga drugače verjetno ne imeli. Cerkvica in pod njo dvorana na hišnem tenis-igrišču, lurška votlina in z njo zlasti naša božična polnočnica na prostem, Slomškova šola v prostorih bivše kapele, uporaba ostalih prostorov za pevske in orkestralne vaje, sestanke in podobno . . . Vsa mnogotera aktivnost bi se brez Baragovega doma ne mogla razviti. Da je bilo te dejavnosti v teku petnajstih let kar precej, nihče ne more zanikati. Zato praznovanje petnajstletnice ne sme mimo nas brez omembe. Lep mejnik je, da na njem vsaj za trenutek posedimo, se oddahnemo in vzdihnemo iz srca Bogu toplo zahvalo za vse, kar nam je nudil v tem oddobju. Nikar ne recite, da je obletnica zgolj lokalnega značaja in bi v vseavstralske MISLI prišlo lahko kaj pametnejšega v septembrski uvodni članek! Sleherni uspeh ene naše skupine je uspeh nas vseh, ki nosimo po peti celini slovensko ime. Bog daj še več takih obletnic, četudi se zdi nekaterim, da nas delajo — stare!.. . OTROK IN OČE OTROK IMA SVOJEGA OČETA ZA MALEGA BOGA. — Tako je označil nek izvedenec za peda goška vprašanja duševni odnos otroka da svojega očeta. V kakšnem smislu so očetje za otroke res mali bogovi? Najprej to velja seveda le za majhne otroke, do nekako enajst let starosti. Takšen otrok je prepričan, da njegov oče vse ve in vse more. Da zna odgovarjati na vsa mogoča in nemogoča vprašanja. Pa da zna narediti vse, ali pa skoro vse. Otrok je Prepričan, da je njegov oče zmožen narediti iz nekaj desak in žebljev barko, ki se lahko spusti na široki °cean . .. Nek oče je pripovedoval, kako so njegovi otroci razglašali vsej okolici, da je on najboljši vozač na svetu. Niso pa seveda vedeli, s kakšnim strahom je sedel vsakokrat za krmilo, kadar je moral na cesto. In ko se je nekoč tudi dejansko zaletel v nek tovornjak, so njegovi otroci še pred sodnijsko razsodbo izrekli svojo sodbo: oče je bil žrtev neprevidnosti onega drugega vozača. Ni jim oče povedal, da je moral na Prometnem sodišču kazen plačati on ... To pravilo, da namreč otrok naredi iz svojega °četa malega boga in vseznala, velja z dvema omejitvama. Najprej je to res le za otroke, ki imajo svojega 0ceta radi in so ob njem srečni. Nesrečni otrok vidi v svojem očetu vse kaj drugega kot malega boga: zanj je oče trmoglavec, policaj, rabelj, skopuh, grobijan itd. In drugič — kot že mimogrede omenjeno — velja to pravilo dokler niso otroci stari nekako enajst let. V tej dobi začenjajo namreč popravljati svojo otroško sliko očeta in seveda tudi matere. Nova podoba očeta je zelo kritična, kajti otrok je v tej starosti vsak dan bolj kritičen. Začenja se zavedati meja očetovega znanja in njegovih sposobnosti. Vidi, da le ni tako načelen in brezkompomisen, kot je o njem mislil; da ni tak junak dela, za kakršnega ga je do sedaj imel: da zna delo nalagati drugim, medtem pa se ga zna sam tudi zelo pretkano izogibati, itd. itd. Tako ne ostane veliko od heroizma, ki ga je otrok očetu doslej pripisoval. Dotedanji bogovi so se spremenili v navadne ljudi. Mali otrok naredi iz očeta boga... To je za očeta včasih resna nevarnost Počasi se namreč začne lahko zares domišljati, da vse zna in more, da je popoln človek. Očetje se prav dobro počutijo na tem podstavku, na katerega otrokovo srce postavi tistega, ki ga hoče po svoje moliti in častiti. Nevarnost pa je v tem, da se očetje polagoma začno prapričevati, da otrokova podoba o njih odgovarja resničnosti. In ravno ko se tak oče čuti srečnega in zadovoljnega v tem položaju, začne otrok neusmiljeno podi- rati in rušiti podobo, ki si jo je o očetu sam naredil. Ta “demitizacija”, to podiranje legendarne in zato neresnične veličine očeta, je za otroka, še bolj pa seveda za očeta, boleč postopek. Mnogi očetje kar nočejo stopiti z umetnega pedestala. Še naprej bi bili radi mali bogovi. Dobro se jim zdi igrati to vlogo, kot se dobro počuti še po igri igravec, ki je v njej igral kakšno važno vlogo in žel lepo priznanje. Kar nerad znova stopi v sivo realnost. Nekateri očetje toliko časa vztrajajo v tej umetni drži. dokler se jim otroci ne začno v brk posmehovati. Ljudska modrost pozna to spreminjanje očetove podobe v otrokovem srcu in jo takole izraža: Otrok pri desetih letih: moj očka vse ve. Pri trinajstih letih: moj očka nekaterih stvari ne ve. Pri šestnajstih letih: moj oče ne ve ničesar. Tflali in Za Misli napisal "Začenjam dan, ki si ga začel, moj Bog, z nočno roso, da je prekopana zemlja na mojem vrtu temnejša . . . in da močneje diši v belini cvetja rešelika, stisnjena k zidu — za bivališče pticam in za senco v poletni pripeki”. V razpoloženju jutranje molitve je Perko slonel ob odprtem oknu in slastno vdihaval vonj svežega marca. Utrudljive blodne sanje — muka vsake noči — so bile za njim. Nič več spačenih podob minulosti, nič več mesečinskili tujih krajev in znanih ljudi, nič več stiske, ko bi treba naglo nekam priti, pa noge nimajo moči in se srcu bliža groza . . . Ah, zemlja, ki jo je prekopal v treh popoldnevih, da ga je zdaj bolel ves život! Rešelika v belem — že davno prestara, da bi jo bilo moč precepiti v črešnjo. In ščinkavci — in škorci — in siničke — in nekje kos. In onkraj dolinice žvižganje svedra v skalo. Stavbeniki so zavohali tiste stoletne hiške in prisojne vrtiče, nobena cena jim ni bila previsoka, začelo se je ruvanje sadnega drevja z buldožerji, pustošenje in odvažanje, glušljivo vrtanje svedrov, zabijanje temeljev v izčiščeni svet. Že sta molela kvišku in čakala dva mogočna žolta žerjava. ‘Dobro, da tista stolpnica ne bo metala sence in saj in hrupa do sem. Da bo tu moč živeti in dihati in v miru delati življenjski obračun’, je pomislil Perko. Pri triindvajsetih letih: moj oče nekaj ve. Pri tridesetih letih: če bi bil moj oče tukaj, bi mi gotovo dal dober nasvet. Otroci počasi jemljejo očetni podobi njeno legendarno veličino. In tako mora biti. Otrok ne sme pre-sanjati svojega življenja; sanje so dobre za nekaj časa, potem se je treba prebuditi v resničnost. Očetje pa naj imajo pn tem nekaj potrpljenja: ko bodo imeli otroci trideset let, bodo očetje zanje spet pomenili ono kar v resnici znajo in morejo. In samo takšni očetje — z omejenostmi in slabostmi — bodo lahko otroku zares dobri vzgojitelji. Saj bodo sami vedeli in razumeli, kako težko je kakšno napako popraviti. Zato bodo do svojih otrok imeli razumevanje in bodo času dali svoj čas. P. Alojzij Kukoviča, SJ veliki svd VINKO BELIČIČ Ljubezniveje ko kdajkoli prej ga je poklicala žena: "Očka, zajtrk je na mizi, pridi takoj, da se kava ne izkadi”. Perko je stiskal pesti, da bi uklonil žalost v sebi; med bledima pestema je stala skodelica s prijetnim vonjem. “Danes bova morala biti čvrsta, mami”. Odgovorila je: “Rada bi, da posije sonce”. Perko se je ozrl skozi okno in videl oblake, ki so se počasi vlekli izza borovega gozda, onkraj katerega je v globini ležalo morje. “Bog nam bo dal vsaj malo sonca”, je rekel. Popil je nekaj kave. "Franc se je najbrž pozno vrnil. Nič ga nisem slišal”. "Da, šele po polnoči. Slovo od prijateljev se je zavleklo. Naj se zdaj naspi — pred dolgo potjo”. Perko je spet stisnil pesti. Samo nobenih solz danes! Samo nič zadrgnjenosti v grlu! čvrsto govoriti, naravnost gledati, pokonci hoditi, smehljati se, krotiti srce, ne ?nu dati do besede! Prišel je dan, ko se bosta Perkova znašla sama. Sin Franc je po mnogih skušnjah spoznal, da je zgarana, prenasičena in z mržnjami zastrupljena Evropa zanj pretesna. Slišal je, koliko prostora in čistega zraka nudi široki svet podjetnim in pogumnim mladim ljudem. “Če so drugi uspeli, zakaj ne bi jaz?” je prepričeval sebe in starše. Danes odide . . . “Za pet lef, je rekel. "Prvo, kar boš opazil, Franc, ko se čez leta vrneš v domači kraj, bodo drevesa. ‘Kako so zrasla!’ porečeš”. Perkovka se je začudila moževi vedrini — in je še sama dodala: “Kar hitro bo minilo teh pet let. Kakšno drevo se bo razraslo in kakšna glava bo še bolj osivela”. “Kakšen se bo rodil — kakšen se bo poročil ■— kakšen bo ugasnil in ga ne bo več. Pisala ti bova”. “Pripravljen bodi, Franc, da ne pojde brez trpljenja, kar začenjaš danes”. “Mislim, da sem dovolj zrel, mama”, je mirno odgovoril. “Prtljaga je vsa na postaji. Samo da se ne bosta jokala pri vlaku!” je zamolklo opomnil. “S tramvajem moramo čez pol ure”. Ko bi te strašne pol ure v domači hiši — v hiši čudovitih spominov — že minilo! Čimprej iz tega vonja prostorov, iz te sive svetlobe, iz te moreče negibnosti! “Tudi kako novo hišo boš videl, ko se vrneš — pa kak vrt, kako parcelo manj. Naša vas raste in se gosti . . . Ljudje imajo denar . . . podjet- ni so .. . otroke hočejo preskrbeti . . .” je modroval Perko v boju z molkom. Končno je belo-sinji tramvaj stekel po valovitem pobočju hriba. Z morja globoko doli so vrele megle in cunjasto polnile zatoke med gre-benci, zakrivale in spet odkrivale grme žoltega drena, rdečkaste breskvice, od cvetja ko zasnežene opornice. Skozi sive meglene plahte je tramvaj počasi drsel nizdol, med prve grmiče zlatili forzicij — in se naenkrat znašel v samem soncu. Pobočje, mesto, zaliv, vijoličasta modrina sosedne obale — vse se je smehljalo v luči. Lice pokrajine je bilo novo, čisto, zračno in brezkončno. Perkovka je vzkliknila: “Jaz mislim, da je bilo takšno tisto jutro po Jezusovem vstajenju”. “To noč bo ščip”, je rekel Perko. In je premišljal dalje. ‘Ko bo okrogli mesec ves majhen in bel sijal s srede neba, da bi človek lahko bral tudi majhne črke, bo Franc od zmeraj bolj daleč hitel v veliki svet, ki mu bo zmeraj bliže, in midva bova zmeraj bolj sama v svojem malem svetu. A Bog ne bo dopustil, da bi omagala’. Držita se .. . Ne bom pozabil na vaju . . “Seveda '.e bova držala! Kaj pa je to: pet let?” Sonce so spet zakrile megle in vrnila se je sivina. V marcu je vreme zmeraj muhasto. Včeraj je bil še očkov fantiček, danes že kot fant odhaja v širni svet . . . Ne trgajmo lastnih korenini SMER NOVA ZEMLJA je naslov knjige šestih premišljevanj, ki jo je napisal tržaški pisatelj ALOJZ REBULA (Mohorjeva družba, Celje 1972). Knjiga je izvirna veroizpoved slovenskega izobraženca-laika. Tu je nekaj njegovih misli o ljubezni do naroda in narodni zavesti, kot jih je svoj čas objavila že NAŠA LUČ. PRIPADNOST malemu narodu bi mogla gnati koga do tega, da “razžrt od kompleksa majhnosti začne trgati svoje lastne korenine in zanikati narodnost kot vrednoto”. A to bi bilo usodno. "Z iztrganimi koreninami je mogoče samo leseneti. rasti nikakor. Drevesu je mogoče hlepeti v vesoljnost vetrov samo iz svoje naizruvanosti. Še več: krošnja se mu bo lahko razmahnila v višino le sorazmerno s tem, do kam se mu bo razrasla koreninska podstat. Konec koncev odločajo o njegovi širini korenine”. Kaj lahko razbere kristjan iz evangelija o zvestobi narodu? To, da bi bilo vsako oboževanje krvi istočasno zanikovanje človeškega bratstva, ki je temeljna Kristusova zapoved. Vsako oboževanje je torej za kristjana izključeno. Ljubezen do naroda ne sme prestopiti okvira popolne enakopravnosti vseh človeških bitij, poklicanih v naročje istega Očeta. 'Med vami ni ne Grka ne Skita, ne sužnja ne svobodnega!” Ali ni v ta Pavlov stavek v celoti zajeto znamenito geslo francoske revolucije — svoboda, bratstvo, enakost? Seveda pa ta omejenost ljubezni do naroda po svetovnem bratstvu ne pomeni breznarodnosti. "Kristus odklanja zelotski .šovinizem, a prav tako ni odpadnik, ki bi zametal svoje judovstvo. Prav tako ga ne zavrže v svoji svetovljanski odprtosti grško govoreči Pavel. Tudi Avguštin ne zavrže svojega rimstva, čeprav je skrajno kritičen do rimskega mita. Za vrsto narrh Ogrnika, ki mora biti nemara zelo star. To sklepam po tem, ker označujejo pri nas starost takole: “Star je ko Ogrnik”. In če je lepo vreme, se trudim, da bi s tega Ogrnika naštel na vseh nebesnih straneh dva in trideset cerkva, ki se vidijo od blizu in daleč. Včasih mi uspe, včasih tudi ne ... In potem se spuščam po drugi strani v dolino, kjer ie studenec Zdravjek, katerega vodo pijejo pri nas jetični ljudje in ki v poletni vročini tako po-hladi ... Ne, več nc smem sanjati, preveč lepo je le-tu. Morda bi se utegnil preveč raznežiti. In potem bi mi domačini dejali, da nisem pravi Bločan. Tega pa nt maram, zakaj ponosen sem na svoj dom in želim samo to, da bi bili tjude, ki so tam, po dolgih letih, ko se bom spet vrnil domov, še prav tako zdravi, samosvoji in dobri. .. IVAN ČAMPA BUDZET 1975-76 T. MOŽINA, B. Econ., Sydnc> AVSTRALSKI PRORAČUN za finančno leto 1975/76, ki ga je v avgustu objavil zvezni finančni minister Bill Hayden, je vreča slabega in dobrega. V malo tolažbo nam je, da niso samo slabe stvari, kajti dežela stoji trenutno na izredno šibkih gospodarskih nogah: več kot četrt milijona ljudi je brez dela, inflacija je preskočila stopnjo 17%, delavci štrajkajo in podjetja propadajo kot še nikoli. Strah navdaja ljudi in izraža se v vprašanjih: Kaj bo jutri? Bo prišlo do popolnega poloma? Kdo je kriv? Kako se izmazati iz zagate? . . . Neizkušeni in naivni laburistični voditelji v Canberri so precej pripomogli k današnjemu kritičnemu gospodarskemu položaju s svojimi polpečenimi, uto-pističnimi programi. Letošnji državni budžet kaže, da so se vsaj nekoliko streznili in žele spraviti narodno gospodarstvo postopoma na bolj zdrave temelje. Če se jim bo posrečilo, je veliko vprašanje. No, vsaj upati smemo, kajti potrpežljivosti med državljani ni več dosti. Budžet si je zastavil v glavnem tri naloge: boj proti inflaciji, pridobiti si zaupanje zasebnikov in zmanjšati nezaposlenost. Vsi ti cilji so seveda medsebojno odvisni in za njihovo uresničitev je državni blagajnik predlagal — med drugim — naslednje mere: — povišanje prometnega davka pijači, tobaku in petroleju, — preureditev davčnega sistema za osebne dohodke, — znižanje davka podjetjem, —- povišanje pokojnin, — omejitev deficita na lansko stopnjo, — omejit v državnega sektorja in državnih izdatkov. S ttmi in podobnimi ukrepi, pravi Hayden, bi uspelo v teku leta znižati inflacijo in brezposelnost. Mnogi pa menijo, da so te mere premajhne in prepozne, da bi se mogli zopet postaviti na noge, in zahtevajo spremembo vlade. Novi davčni sistem, tako je predvideno, naj bi pomagal revnejšim slojem in družinam z otroci na račun bogatejših in samcev. Tako je prav in pošteno, a ko pogledamo letošnji budžet bolj od blizu, vidimo, da povprečni davkoplačevalec ni prav nič na boljšem: kar se da Petru, se je vzelo Pavlu . . . Novemu proračunu se upravičeno očita, da se ni zavzel dovolj za razmah dejavnosti zasebnega sektorja, ki je glavni vir zaposlitve. Predvideno + Povečanje DRŽAVNI za leto — Znižanje IZDATKI: 1975/76 z ozirom na leto 74/75 (v mil. S) (v mil. $) Obramba 1,800.1_ + 172.0 Šolstvo 1,908.2 + 236.6 Zdravstvena zaščita 2.777.6 + 1,494.1 Socialna zaščita 4,772.2 + 1.068.8 Stanovanja 632.6 69.1 Mestni in okrajni razvoj 448.0 + 69.4 Kultura in razvedrilo 262.6 + 25.8 Gospodarske usluge promet, pošta, elektrika itd.) 2.110.5 235.4 Državna administracija 1.509.3 + 215.1 Rezervni fondi 5,694.0 + 1,106.8 Skupni izdatki 21,915.2 + 4.084.0 Skupni dohodki — 19.116.8 Deficit 2,798.4 Iz gornje Tablice razberemo, da so se predvideni državni stroški povečali za več kot eno petino in znašajo skoraj 22 bilijonov avstralskih dolarjev. Dejanski Primanjkljaj oz. deficit bo tako čez leto dni vsaj 3 bilijone dolarjev. Takšni izdatki lahko vodijo samo še k Večji inflaciji. Kako bomo živeli in gospodarili v naslednjem letu, zavisi kajpada od mnogih činiteljev — največ pa le od vodstva v Canberri. Se bodo vendar laburisti streznili in pričeli pametno vladati? Budžet vsebuje le nekaj dobrih programov in le nekaj svetlih točk. Če ne, bo kar prav, da državne vajeti znova prevzamejo gospodarsko preudarnejši liberalci — menda spet za dvajset let. .. P. BAZILIJ | SPET TIPKA 1. septembra 1975 Fr. Basil Valentin O.F.M. in Fr. Stan Zemljak O.FM. Baraga House — 19 A'Beekett St., Kew, Vic., 3101 Tel.: 86-8118 in 86-7787 Slovenske sestre — frančiškanke Brezmadežne Slomšek House — 4 Cameron Court, Kevv, Vic., 3101 Tel.: 86-9874 EVHARISTIČNI FESTIVAL V SUNBURV na prvo novembrsko nedeljo naj že zdaj omenim. Letos bo že petinštirideseti, mi pa se ga udeležujemo kot narodna skupina že osemnajst let. Letos bo z njim združena tudi proslava SREBRNEGA JUBILEJA KATOLIŠKEGA EMIGRACIJSKEGA URADA, zato je udeležba etničnih skupin s svojimi narodnimi nošami še bolj zaželjena. Procesijo bo vodil nadškof Little, soma-ševali pa bomo ob zaključku procesije z njim vsi izseljenski duhovniki Melbourna. Prav bo, da bo naša skupina letos še večja kot je bila druga leta. Kot člani katoliškega naroda smo vsi iz evropskih begunskih taborišč emigrirali v novo domovino preko katoliškega emigracijskega urada, ki je bil pred avstralsko oblastjo glavni sponzor in za mnoge slučaje tudi izredni garantor. Mnogi ne bi mogli nikdar preko morja, če bi se zanje ne zavzela katoliška organizacija. Isti urad je mnogim pomagal tudi kasneje z brezobrestnim posojilom, da so mogli iz domovine dobiti za sabo svoje najbližje. Hvaležnost in zahvalo bomo lahko pokazali na letošnjo prvo novembrsko nedeljo (2. novembra) in se udeležili zares polnoštevilno tega jubilejnega srečanja. Seveda bo za isti dan ostal tudi naš tradicionalni obisk slovenskih grobov, nato pa bomo nadaljevali pot v Sunbury. Na razpolago bodo kot običajno avtobusi od naše cerkve v Kew na pokopališče, v Sunbury in nazaj v Kew. Zaznamujte si datum prve novembrske nedelje že zdaj in ga rezervirajte svoji družini za to jubilejno proslavo ! 0 DOMAČI SEJEM bomo spet imeli in sicer na prvo oktobrsko nedeljo po deseti maši. Kot lani ga bo zopet priredilo Društvo sv. Eme in smo prepričani, da nas članice ne bodo razočarale. Dvorana bo za to priliko spet vredna obiska. Štant z domačim pecivom in leetovimi srci, ročna dela, plošče, knjige ... In seveda bogat SREČOLOV z nad sto vrednimi dobitki. Tudi kuhinja bo odprta. Vsi se bomo lahko naveselili in razgovorili, starši in otroci. VABLJENI! 0 Za soboto in nedeljo, zadnji v oktobru (25. in 26. okt.) želi Društvo sv. Eme organizirati DUHOVNO OBNOVO ZA ŽENE. Vodil jo bo p. Lovrenc, srečanje pa bo v Slomškovem domu. Katera se je želi udeležiti, naj se čim prej prijavi predsednici Francki An-žinovi ali pa naši duhovniški pisarni. Podrobnejši spored bo objavljen v prihodnji številki MISLI. 9 Po vseh slovesnostih in raznih premikih se je življenje našega verskega centra le nekam umirilo. Seveda s tem ni rečeno, da delo počiva. Aktivnosti je kar precej, zlasti na nedelje. Novodošli p. Lovrenc, ki te tedne nadomešča p. Stanka, se kar čudi temu našemu “mravljišču”. Se pa lepo vživlja v vlogo izseljenskega duhovnika in pravi, da mu ni nič dolgčas. Ni časa za kaj takega .. . 0 MLADINCI so na sobotni večer 16. avgusta priredili v dvorani svoj drugi ples. Kot prvi je tudi ta lepo uspel in veliko se jih je zbralo, članice Društva sv. Eme so pa skrbele za kuhinjo. Da je igral priljubljeni mladinski orkester DRAVA, menda ni treba posebej omenjati. Od modernih mednarodnih do slovenskih polk in valčkov, ali pa narobe. Pa še celo zapojejo slovensko ti naši fantje. Vse kaže, da se bodo lepo razvili, uveljavili so se pa že. Potočnikovo Sonjo so Mladinci ob tej priliki presenetili za njen rojstni dan s čestitkami in darilom. Dati priznanje in biti hvaležen je lepa čednost — lepo je, da jo naša mladina ima. In dokler bodo mladi tudi starše radi gledali na svojih prireditvah, se nam zanje ni bati. Razveseljivo je, da prav ta srečanja v našem verskem centru ne povezujejo samo MM Baragov dom z igrišča, še predno smo tani pozidali cerkcv mladih med seboj, ampak dajejo mladim tudi zavest povezanosti z lastno družino. Saj jim starši omogočajo ta srečanja in se žrtvujejo zanje. Kako avstralska mladina na splošno že s šestnajstimi leti (ali pa še prej) leta po svojih potih, je žalostno dejstvo, ki ga vsi poznamo. @ Dne 6. avgusta smo krstili v Morvvellu: Lidijo je debila mlada družinica Ivana Lapuha in Marije r. Dobrina. — V naši cerkvi pa je 9. avgusta oblila krstna voda Tanjo Dono, ki je razveselila družino Alda Karloviča in Nevije r. Zlatic. Prinesli so jo iz South Kingsville. — Krst Ančke pa je bil 23. avgusta: je prvorojenka v družini Janeza Kure in Olge r. Hodinj, Broadmeadows. Čestitke vsem trem družinam! @ Ko boste to brali, bo za nami tudi že OČETOVSKA PROSLAVA na prvo septembrsko nedeljo. Ne dvomim, da bo lepo uspela. Poleg otroških nastopov bo na odru zopet Društvo sv. Eme nekaj “skuhalo” v smeh in zabavo, vsaj tako sem slišal. . . Za nami bo tudi OBLETNICA BARAGOVEGA DOMA, ki jo bomo praznovali na sobotni večer 13. septembra. Tudi to je vsako leto prijetno srečanje bivših fantov našega hostela in seveda njihovih družin, saj so si povečini že ustvarili svoj domek. Letos mineva v septembru že petnajst let od ustanovitve in o tem lahko berete kaj več v uvodnem članku te številke. Obenem je to tudi obletnica našega verskega središča, ki se je prav s prevzemom Doma začelo in se razvilo. Bodimo Bogu hvaležni za vse, kar nam je v teh petnajstih letih naklanjal, zlasti še zadnja leta po zgraditvi naše cerkve in cerkvene dvorane. % Po dolgih letih oslabelosti in zdravniške nege je dne 5. avgusta izdihnila gospa MARIJA MO-SCHETTI rojena Šparenblek. Bila je doma iz Notranjske, rojena 16.. septembra 1889, vas Podskrajnik, župnija Cerknica. Še mlada je odšla v svet in živela skoraj štirideset let v Egiptu, kjer se je tudi poročila. Leta 1950 je z možem emigrirala v Avstralijo in več let vodila svoj modni salon. Pred leti je bila že tako bolna, da je doktor štel dneve. Takrat sem na željo moža pomagal urediti vse potrebno za njen pogreb, če bi umrla med mojim obiskom Južne Avstralije. Pa se ji je obrnilo na bolje, moža pa smo nekaj mesecev kasneje pokopali — zadela ga je kap . . . Gospa Moschetti je umrla v hostelu za oslepele Villa Madonna, Prahran, ker ji je tudi vid že popolnoma opešal. Zaio je bila tudi maša zadušnica v kapeli hostela, pokopali pa so jo 8. avgusta k možu na carltonsko pokopališče. Pokojnica zapušča eno sestro v domovini in eno v Kanadi, tu pa dve nečakinji. Ena izmed njih, gospa Vučkova, je zanjo vsa leta bolezni zares lepo skrbela. Sožalje vsem! Pokojnico priporočam v molitev. # Nedavno sem slučajno zvedel za še eno smrt, o kateri me pravočasno žal ni nihče obvestil: V Fitzroyu je 25. marca letos preminul 45-letni rojak FRANC ČERNE. Doma je bil iz Grgarja pri Gorici in v Avstraliji okrog dvajset let. Kot so mi vedeli po- vedati njegovi prijatelji, ima enega brata v Čile. Pokojnik se razen z malo skupino prijateljev ni dosti druži! s slovensko skupnostjo, zato je bil domala nepoznan. Pokopala ga je država in mi za njegov grob ni vedel nihče povedati. Ko bi pravočasno zvedel za bolnega rojaka, bi imel vsaj nekaj tolažbe v bolezni, počival pa bi med slovenskimi grobovi v Kei-lorju. Spomnimo se ga vsaj zdaj v svojih molitvah! @ Večerno mašo bomo imeli na prvi petek v oktobru (3. oktobra) in pa na praznik Rožnovenske Matere božje (torek 7. oktobra). Vabljeni! @ V tej številki boste našli ponovno OGLAS našega verskega centra mladim muzikantom in pevcem za KONCERT IN NATEČAJ v decembru. Poglejte in zapomnite si DATUM, KI JE SPREMENJEN. Datum Koncerta ne bo 6. decembra, kot smo objavili, ampak teden kasneje: NA SOBOTO 13. DECEMBRA! Oprostite neljubi pomoti! ¥ DRAG! MLADINCI, PATRA IN STARSI! DNE 25. JULIJA LETOS je naša MLADINSKA SKUPINA praznovala prvo obletnico, kar se redno zbiramo na vesele nedeljske popoldneve plesnih vaj v Slovenskem verskem centru v Kew. Lepo smo uspeli s temi našimi srečanji in imeli tudi že dva domača večera s plesom (v maju in avgustu) ter skupni izlet na Mt. Buller. Naše število še kar raste in vedno bolj se spoznavamo med seboj. Uspeh je trud nas vseh: obeh patrov, ki sta naša srečanja začela in nam dajeta rade volje na razpolago cerkveno, dvorano; staršev, ki nas redno vozijo v Kew; in seveda nas mladine, ki radi prihajamo Posebej moram omeniti naš najboljši ansambel “DRAVA”, ki nam redno igra. Teh pet fantov-muzikantov ne morem dovolj pohvaliti. Lahko samo rečemo: le naj nam dobri Bog da še več takih! Pri plesnih večerih nam 'je v veliko pomoč Društvo sv. Eme, ki skrbi za kuhinjo. Sestri Emi v Baragovem domu, ki nam ob nedeljskih popoldnevih gasi žejo, pa tudi hvala. Od Mladincev moram posebej omeniti tiste, ki pridejo na pomoč za okrasitev dvorane. Tako dobro voljo pokažejo, da sem gotova: če bomo kdaj organizirali kaj večjega, bodo vsi radi priskočili in pomagali. Eno pritožbo pa le imam: žal mi je, da ne prihaja več mladincev zadnjega letnika, ki si za starost že pišejo številko 19. Menda se še niso vsi poženili in vse pomožile? Tudi ti so dobrodošli v naši skupini. Naj se za konec zahvalim vsem, ki so soudeleženi pri naših začetkih in naših uspehih. Bog daj, da bi naša srečanja lepo napredovala tudi v bodoče! SONJA POTOČNIK Izpod Triglava IZ STAREGA SKEDNJA — GALERIJA. Čudno se sliši, a tako je napravil priznani kipar France Gorše, ki se je kot povojni begunec iz Amerike vrnil v Evropo in si ustvaril svoj novi dom v Svečah na Koroškem. Dne 4. julija je to svojo umetniško galerijo ob številnih gostih odprl, blagoslovil pa jo je domači župnik. Večerno zahvalno mašo je v župni cerkvi opravil nam poznani dr. Ivan Mikula. Goste je poleg umetniških del posebno zanimala zanimiva arhitektonska rešitev, kako se da iz prastarega zidanega skednja preurediti umetniška galerija, kakor je to napravil kipar Gorše. Posebno je gostom padla v oči svojska rešitev problema luči. Avstrijski časopisi ob tej priliki ugotavljajo, da dela 78-letnega umetnika Goršeta “kažejo izredno umetniško silo, ogromen ustvarjalni nagon in raznovrstnost materiala in stila”. Iz lastnega znanja lahko dodam, da je pri vsem tem kipar Gorše kaj preprost in ponižen mož, ki iz svoje globoke vere in praktičnega vsakdanjega krščanskega življenja črpa ideje svoji ustvarjalnosti. Tudi avstralski Slovenci mu preko MISLI želimo še mnogo let in obilo uspehov! 400 LET TISKARSTVA praznuje letos Slovenija in kar ponosni smo lahko, da smo tako kmalu po izumu tiska dobili tudi Slovenci svojo prvo na naših tleh tiskano knjigo. Dalmatinov prevod Sirahove knjige svetega pisma je leta 1575 v Ljubljani natisnil tiskar Janez Mandelc. Okoli 30 njegovih tiskov je znanih, nato je tiskarstvo pri nas zaspalo za skoraj sto let. Obnovil ga je leta 1678 baron Valvazor na svojem gradu pri Litiji, v Ljubljani pa Janez Mayr. Od takrat tiskarska tradicija pri nas ni več prenehala, ampak se razvila do zavidljive višine. '1 MELBOURNSKI ROJAKI Potrebujete morda priznanega TOLMAČA za ! sodišče ali kako drugo važno zadevo? Obrnite se z zaupanjem ; na rojakinjo JEAN SLUGA! 48 SMITH STREET Telefon: ALPHINGTON, Vic., 3078 49-4748 41-6391 ! 1 ZA NAJSTAREJŠO SLOVENKO je veljala gospa Zofija Muhr v Mariboru, ki je v avgustu umrla v 105. letu starosti. Zdravnikov vse življenje ni poznala. Prvič je bila v bolnišnici, ko si je že kot stoletna zlomila nogo v kolku. Častitljiva mamica je bila rojena v številni družini enajstih otrok, sama pa jih je imala dvanajst. Gotovo ji ni bilo z rožicami postlano, ne v mladosti in ne kasneje v življenju. Ni mi znano, kdo je zdaj najstarejša oseba v Sloveniji, saj nekaj stoletnikov menda imamo. Vem za Katarino Hartman iz Suhe pri Škofiji Loki, ki je letos obhajala stoletnico rojstva. Še sedaj pride vsakdo ne- deljo k maši in obhajilu v domačo cerkev. Letos je šla celo na Brezje ter se udeležila romanja bolnikov in invalidov, a samo kot ostarela, ne kot bolnica. Vsi so jo občudovali, kako je za mašo na prostem čvrsto stopala do sedeža v prvi vrsti, ki so ji ga v spoštovanju določili. Stoletna Katarina je dolga leta kuhala svojem bratu duhovniku, ki pa je že dvajset let med pokojnimi. .MED DOMAČIMI OBRTMI bo kmalu izumrla tudi toliko stoletij znamenita lončarska obrt. Le še od sejma do sejma se vrte štajerski kolovrati, na katerih na videz okorna roka mehko dviga lončarsko glino in jo oblikuje. Po glinastih loncih je vedno manj povpraše- vanja, četudi so več vredni kot vsi industrijski proizvodi iste vrste. A industrijski razvoj modernega časa lončarski obrti ni naklonjen: zdesetkal jo je in ji zapisal konec. V Ptuju sta ostala le še dva lončarja, pa tudi na vsem Ptujskem polju jih ni več. KNJIGA IN BRALCI je naslov drobne a vsebinsko bogate knjižice, ki jo je v domovini napisal Gregor Kocijan. Na podlagi anketiranja je pisatelj v njej objavil porazne ugotovitve: Približno polovica Slovencev ne čuti potrebe po branju knjige (ne bere 47,6 odstotka anketiranih) in ne kupuje knjig (49,6%). Skoraj četrtina Slovencev (22,3%) doma nima nobene knjige. Še slabši so odgovori na vprašanje, koliko knjig so anketiranci prebrali v zadnjem letu: Nobene leposlovne knjige ni prebralo kar 51,7%, nobene poljudnoznanstvene knjige 79,9%, nobene strokovne ali znanstvene pa kar 82,5% anketiranih. Iz podobnih raziskav po drugih evropskih deželah je razvidno, da smo Slovenci v svoji ljubezni do branja in knjige komaj na petnajstem mestu. Vsem tem ugotovitvam je dodano še to, da največ Slovencev bere zgolj za zabavo, pa še od teh četrtina po večini povprečna ali podpovprečna dela zabavne narave. Zaskrbljujoče nizko je število tistih, ki v branju iščejo odgovore na vprašanja sodobnega sveta ali pa svoje dodatno izobraževanje. Kaj je vzrok tem poraznim dejstvom, saj smo pred zadnjo vojno bili Slovenci z ozirom na knjigo in branje v vrhovih evropske lestvice? Res je, da televizija in radio ter moderni tempo življenja uničujejo na splošno veselje do branja, pa vendar... Takega padca bi ne pričakovali, ko se vendar tako radi ponašamo s svojo kulturno gloriolo. SMRT DVEH PRIZNANIH SLAVISTOV moramo zabeležiti letos. Nedavn6 sta v domovini umrla dr Frane Tomšič in dr. Rudolf Kolarič. Prvi je bil profesor staroslovenskega jezika na ljubljanski univerzi in je bil eden naboljših poznavalcev slovenskega jezika. Drugi je bil najprej srednješolski profesor v Ljubljani -n je spadal v krog slavistov, ki so pred vojno izdajali slovnico in čitanke za srednjo šolo. Po vojni je postal profesor za slovenščino na univerzi v Novem Sadu, kjer se je odlično uveljavil. Pokojni dr. Tomšič izhaja iz verne družine in je bil rojen v Kandiji pri Novem mestu. Ima brata duhovnika, ki je frančiškan, župnik ljubljanske fare na Viču in bivši provincial p. Benjamin. Tudi dr. Rudolfa Kolariča je dala zavedna katoliška družina in sicer je bil rojen v Prlekiji. Njegov brat je lazarist dr. Jakob Kolarič, življenjepisec pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana (pripravlja že tretjo in zadnjo knjigo odličnega dela), ki zdaj živi na Koroškem. Ob tej priliki mu izrekamo sožalje. Enako bratu Stanku, ki je kot begunec živel med nami v Avstraliji. Pred nekaj leti se je odselil z družino v Švico, ostal pa kljub temu naročnik MISLI. ZANIMIVO JE POROČILO, da je v Ljubljani lažje dati v popravilo avto kot pa kolo. Samo trije mehaniki se še ukvarjajo s popravljanjem koles. Pa še ko kolesar stakne enega izmed njih, mora dolgo čakati, da pride njegovo kolo na vrsto: prednost imajo namreč kolesa, ki pridejo v popravilo od daleč. Po tem zadnjem bi človek sklepal, da tudi drugod po Sloveniji primanjkuje popravljalcev koles. PREŠEREN — JUGOSLOVAN, ta je pa res malo prehuda. Pa smo jo brali v ljubljanskem “Delu”, kjer neki Miloš čorovič poroča, da je v Budimpešti pri založbi Evropa izšla zbirka Prešernovih pesmi v madžarskem prevodu. V članku beremo med drugim, da “Prešeren ni edini jugoslovanski pesnik, pa tudi ne edini slovenski pisec, katerega dela so prevedli v madžarščino.." ROJAKI V SYDNEYU! Kadar potrebujete kakovostni pouk za vožnjo osebnega avtomobila ali tovornjaka, se z zaupanjem obrnite na našo Y ADR AN AVTO-ŠOLO Lastnik Franc Čuček Vam je vedno na razpolago. Pokličite ga telefonsko na številki 624-5538. 20 PREMIER ST., TOONGABBIE, N.S.W. Prešeren je živel v času. ko ni bilo še ne duha in ne sluha o kaki Jugoslaviji, ne kraljevi in ne socialis- tični. Še celo to vemo, da je ravno Prešeren odločno odklonil Vrazov ilirizem, ki je bil neke vrste jugoslovanstvo na jezikovnem polju, s katerim naj bi se Slovenci odpovedali svojemu jeziku in sprejeli srbohrvaščino. Tudi če bi danes živel, bi bil prav zaradi svojega slovenstva v Belgradu bolj slabo zapisan. Verjetno bi s svojimi verzi sprožil marsikatero puščico na tiste vrhove, ki po naših uradih uvajajo srbščino ali hrvaščino, slovenščina jim je pa deveta briga. KAR PREVISOK DAVEK zahtevajo naše gore — letos je že 19 smrtnih žrtev in se bojijo, da jih bo še več, saj še ni konec sezone. Vseh žrtev gora je bilo zadnjih šes: let (od I. januarja 1970 do danes) 114, povečini seveda mladi ljudje. Zato pa tudi drzni in neizkušeni. Večino nesreč v gorah pripisujejo nepremišljenosti in malomarnosti. V Sloveniji je v Planinski zvezi včlanjenih 90.000 planincev, Zveza pa leto za letom organizira vrsto planinskih tečajev za pouk o varni hoji po gorah, o prvi pomoči, o zaščiti planinske flore in podobno. Vsakoletna plezalna šola ima okrog 300 tečajnikov. Registriranih alpinistov imamo okrog 670, usposobljenih gorskih vodnikov pa 60. Žrtev pa kljub vsemu temu vedno več in več ... Nameravate potovati skozi Italijo in obiskati RIM? V RIMU sta Vam po zmernih cenah na razpolago dva slovenska hotela: Hotel BLED in Hotel DANIELA Via S. Croce in Gerusalemme. 40 Via L. Luzzatti, 31 001X4 — ROMA (Tel. 777102 in 7579941) 00185 — ROMA (Tel. 750587 in 771051) Lastnik: Vinko Levstik Zmogljivost: 85 sob, 150 ležišč. Vse sobe imajo lastno kopalnico, telefon in ostale moderne udobnosti. Postreženi boste v novi slovenski restavraciji. Osebje je pretežno slovensko. Počutili se boste res domače DOBRODOŠLI' Malo dalje na levi je staro naselje Shufat, katerega ime naj bi pričalo o kralju Jozajatu. Na desni pa je višina Tel-el-Ful, kraj Gabat Saul, rojstni kraj in stan prvega izraelskega kralja {Prim. I Sam 10,26; 13, 1—16). Še bi lahko našteval. Po devetih kilometrih glavne ceste zavijemo z nje proti Emavsu. Pot vodi na levo po Wadi el Askar (Vojaška dolina). Narava je siromašna in kamnita ter vsa hribovita. Vendar te prevzame v svoji preprostosti, zlasti ob misli, kdo je hodil po njej z učencema tisto nedeljo vstajenja proti večeru . . . Emavs (El-Qubeibeh) je mala muslimanska vas, ki pa se je zelo dvignila s krščansko prisotnostjo: frančiškansko posestjo, samostanom nemških sester sv. Karla Boromeja in nemškim ho-spicem. Glavne zasluge za pridobitev krščanske posesti v Emavsu ima froncoska markiza Pavlina de Nicolay, ki je bila rojena v Parizu leta 1811. Kot globoko verna in tudi vzorna tretjerednica sv. Frančiška je leta 1856 prišla v Sveto deželo, se vsa razdajala v karitativnem delu, poleg tega pa veliko pomagala s pridobivanjem svetih krajev v krščansko last. Umrla je v frančiškanskem romarskem hospicu Casa Nova v Jeruzalemu dne 9. junija 1868 v sluhu svetosti. Štiri leta kasneje so njene zemske ostanke prenesli iz Jeruzalema v Emavs, kjer zdaj čakajo vstajenja v tamkajšnji V času cerkvi. Proces za njeno proglasitev blaženim je v teku. Leta 1861 kupljeno posest v Emavsu in dano frančiškanom so kasneje povečali z novim nakupom proti vzhodni strani. Ta kraj so domači imenovali El Keniseh, kar pomeni “cerkev”. Upanje, da ime sloni na gotovi tradiciji, ni varalo. Izkopavanja v letih 1873—75 so odkrila ostanke križarske cerkve. Njene tri ladje so bile ločene po stebrih, razen zapadne, ki je bila oprta na steno stavbe, brez dvoma mnogo starejše od cerkve in iz drugačnega gradiva. Na prvi pogled so bili ti starodavni ostanki vključeni v cerkven prostor kot poseben spomin. Kasnejša raziskovanja (1881—89) so proti zahodu odkrila ostanke celotne križarske naselbine. Med drugo svetovno vojno je samostan v Emavsu služil Angležem za konfinacijo italijanskih frančiškanov. Patri so porabili čas za nove raziskave in v letih 1940—44 našli tu okrog mnogo novih izkopanin. Vse so vodile do dokazov, da je bil kraj naseljen v Kristusovem času in da je zgoraj imenovana stena ostanek Kleofove hiše, kjer se je vstali Zveličar ustavil z učencema ter se jima razodel. Danes stoji cerkev v Emavsu, zgrajena leta 1901, delno na kraju bivše križarske. Frančiškanski brat Vendelin je kot arhitekt škropulozno ohranil v njej starinske ostanke, tako steno Kleofove hiše kot dele stebrov prvega svetišča, in skušal dati cerkvi videz bivše križarske. Tudi pročelje cerkve je veličastno. Prostor pred svetiščem je prijetno urejena ploščad s parkom, kamor prideš s ceste skozi vhod, nad katerim so napisane na tem kraju izgovorjene besede Jezusu, znane iz svetega pisma: “Gospod, ostani z nama! .. (Prim. Lk 23,29) Nehote se počutiš domač in dobrodošel. Emavs danes ♦ ♦ ♦ “Ampak blizu NOVE ZAVEZE bo treba le ostati, ali pa nismo več kristjani. . . ” Zadnji stavek p. Bernarda bralcem MISLI. Nad vhodom pročelne strani kakor v cerkvi nad oltarjem so umetniško ovekovečeni svetopisemski prizori kraja. Tudi cerkvena okna so krasno delo. Ko se obiskovalec Emavsa vrača proti Jeruzalemu, se njegove misli nehote vračajo k učencema, ki sta takrat še isti večer hitela nazaj proti Jeruzalemu, da apostolom povesta veselo novico o Kristusovem vstajenju. In kakor sta učenca govorila drug drugemu: “Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko je nama po poti govoril in razlagal pisma?” (Lk 24,32) . . . tako zdaj isto gorečnost v sebi čuti tudi sleherni romar. In hvaležnost obenem, da mu je Bog naklonil milost videti kraje Gospodovega obiskanja. JERUZALEMSKI TEMPELJ je v svetem pismu, tako stare kot nove zaveze, čisto naravno neštetokrat omenjan. Kako bi ne bil, saj se je okrog njega odigrala vsa judovska zgodovina. V šestem poglavju tretje knjige kraljev je točen opis gradnje in njegove opreme, iz Jezusovega življenja pa nam zlasti stopa v ospredje zgodba dvanajstletnega Jezusa, ki je v templju ostal ter so se učeniki čudili njegovi modrosti; in pa kasnejša zgodba o Jezusovi božji jezi, ko je iz tempeljskega prostora izgnal prodajalce in menjalce. Danes nas na veličino nekdanjega templja spominja le ohranjena tempeljska ploščad in razmeroma skromni ostanki, na kraju pa se dviga kot v posmeh Judom mogočna Omerjeva mošeja s pozlačeno kupolo. Vsekakor si ta zgodovinski kraj ogleda sleherni jeruzalemski romar. Vstopamo skozi Ovčja vrata, ki mejijo na sa-nio tempeljsko ploščad. Pred vrati je precejšen Prostor in kaj zanemarjen. Tu so svoj čas judovski kmetje prodajali ovce in druge živali za klavne daritve v templju. Glavni dohod k templju pa je bil skozi takozvana Zlata vrata. Ko stojiš ob njih in se ozreš po ogromnem prostoru, šele zajameš veličino ploščadi. Še pred nekaj minutami / j/°Y p/ GORA^SAMON " Š ezirja Filipov« sko /ezero TRAHONITI Ph lamaida Tabgah KARN ' Maga Batsajda Genezarellco jezero Tiben \';e je "p. Poderžaj vrnil svež in spočit". .laz pa sem vedel drugače. Slovenija me je zdelala, Rim me ni preveč spočil. Zato sem po vrnitvi teden dni skoraj ves dan spal v našem kolegiju \ Kalkuti, potem pa še teden dni v Kalyanpurju. Tega sem našel tam, kjer je bil, ko sem odšel; problemov pa več, kot ie bilo prej. Tak je pač delež misijonskega življenja. Bogu hvala za vse! ZABAVNI ORKESTER “ E N C I .1 A N ” sc priporoča melbournskim Slovencem za zabave, poroke in ostale vesele prilike! Telefonirajte na številko 396 1307 Spet se je dvignila. — Jo niso marali? — Omožila se je v Ponikve. Nikoli mi ni pisala. Ni se več naslonila nazaj. Mečkala je ruto in molčala. — Ko bi imel še Barbaro, bi te ne prosil, da bi šla z menoj, -— je goltnil. — Grdo bi naredil. — Vedela sem, da nisi kakor drugi, — je rekla. Segla je po njegovi roki, mu vzela kamenček in ga vrgla v vodo. Lahak je bil in počasi je gineval v globino. — Mislil sem, Jane, dobra si in jaz sem tako sam sredi teh ljudi. Ko bi kdaj mogla z menoj, da bi se razgovoril, lažje bi mi bilo. Nič ni odgovorila. Gledala je nekam čez jezero in ko je gledala, je imela zaprte oči. — Morda bi kdaj videla, da nisem napak človek. Morda bi me imela rada. Delal bi pridno, verjemi. Obrnila se je in s svojo drobno roko pritipala do njegove. Stisnila jo je. Sedela sta v pozno popoldne. Ko sta se vračala, ga je povabila s seboj. — Boš videl mojega očeta. Vesel bo. In je šel. Sanovanje je bilo slabo, pohištvo obrabljeno. Janin oče je sedel v naslonjaču, ko sta vstopila. S težavo se je vzdignil, ko je segel Mattu v roke. — Slab sem, — je vzdihnil. — Življenja je bilo v teh rokah za deset ljudi, ko sem prišel sem. Pa ti povem, vsako leto ga je bilo manj. V fondri sem pustil največ krvi, v rudniku ne manj. Tam mi je zlomilo nogo, v pljučih piska in sape mi manjka. — Pa nikoli niste misliti domov? — je previdno zinil Matt. — Mislil, fant. Prisežem, da tudi ti misliš. Imel sem nekaj dolarjev, želel sem jih več. Pa so prišla leta, ko je bilo malo dela ali nič in šli so tisti dolarji. Spet sem začel znova in ko je bil čas, da bi šel domov, so prišle nesreče in spet sem tam kakor sem bil prvi dan, ko sem prišel. Nič nimam. In da bi zdaj hodil------------- Zamahnil je z roko. — Star sem, sebi in drugim v napoto. Boljše življenje sem pustil tukaj. Zakaj bi slabo in gnilo nosil nazaj. Kar je ostalo od mene, to je samo še za Kalvarijo. Matt je čutil, da ta človek veliko ve, da je poskusil vse, kar more človek na tujem poskusiti. Obšla ga je bridkost kakor da vidi samega sebe na stara leta. Jane mu je pripravila čaj z rumom. Bila je videti vesela, čeprav ni veliko govorila. Ko je odhajal, ga je spremila do vrat. — Še pridi, če boš utegnil, — je skoraj dihnila na pragu in počasi zapirala vrata. — Rad, če bom obema všeč, — se je nasmehnil. — Vesela bom, Matt, — je še rekla odkrito, — in oče tudi. Matt je šel naravnost domov. In ko je legel, se mu je zdelo, da je šele zdaj postavil nogo na tuja tla. Obrnil se je k zidu, na glas rekel: Lahko noč Jane; in zaspal. Še nikoli tako lahko. 3 Poznanstvo z Jane in njenim očetom je prineslo v Matta veliko, veliko spremembo. Obrisala se je puščoba s srca, nedelje so bile lepe. polne iskrene domačnosti, ki jo je tako pogrešal. In še nekaj je pognalo v srcu: misel na farmo. Misel je sprožil Janin oče. Videti je bilo, da je to misel dolgo gojil, da je bila v njem vsa dolga leta, pa ni prišel do tega, da bi jo uresničil. Zdaj jo je vzel iz sebe in jo hotel vcepiti v Matta. Zima je bila. Po St. Clairju taka pristujenost, da se Matt ni drugam premaknil kakor na delo in k Jane. Ceste zbrozgane, veter z jezera mrzel, da je rezal do kosti. Kam bi v takem? Matt je bil vesel, da je imel dom. Sicer mu je Peskar, Janin oče, nekoč ponudil sobico. Matt je bil vesel odkrite ponudbe, toda zavoljo Jane jo je odklonil. Videl je, da mu je Jane hvaležna. Koj bi nastale govorice: Že zdaj so skupaj. Ni ji hotel mazati imena. Nedelje je vendar vse preživel pri njej. Sedeli so in govorili in v tistih urah se je spočela misel na farmo. Začel je Peskar. — Kako fondra, Matt? — Sami bolje veste, — se je zasmejal. — Kar s kozarci ti prestrezajo kri. — To sem vedno trdil. Da ti povem, ko sem imel prve beliče, sem sanjal o farmi. Sam si, svoj gospod, denarja res ne nese veliko, toda sedeš, ko si truden in ga ni, da bi zavpil nad teboj: Time to go! To sem vedno sovražil. Ne zavoljo tega, ker ne bi rad delal. Še preveč sem garal, toda vedno se mi je upiralo, da me je nekdo gnal. Če me je gnalo delo samo, vse prav. Če se je človek spravil nadme, tistega pa nisem prenesel ne doma ne todle. Tako se mi je spočela misel na kmetijo. Če je doma človek živel od nje, kako ne bi tu. Kaj pa smo imeli doma? Na pol grunta se je drenjalo ljudi, pa je vse živelo. Če je bila letina slaba, frmen-tina ni manjkalo in krompirja ne. In kruha tudi ne. Pa na tistih poljih in v tistih gmajnah si zdrav ostal. Ob treh zjutraj sem že klepal koso, do opoldne kosil, vse dotlej, dokler se ni trava zavoljo vročine pričela kriviti. Potlej sem se zavlekel po drevo, za zglavje šop sparjene trave, klobuk čez oči in sem zaspal. Ko sem se prebudil, sem razmetane redi obrnil in odšel domov. Še pred večerno roso sem spet kosil in sem tolkel tiste trave prav v noč, posebno če je bila močna luna. In sem bil zdrav fant, tak sem bil, da bi pol ducata fantov sam omlatil. Pa me zdaj poglej. Otrok me podere. To je fabrika. Ni za kmeta in amen. In če ti rečeš, da je, bom rekel, da si neumen. Prav tako bom rekel in te imam rad, ker si bajtar in si imel figo doma in imaš figo tu. Jane se zasmejala in Matt se je smejal. Ko je Matt zvečer doma premišljal besede, jih je počasi ravnal. Peskar ima prav. Fabrika je fabrika. Kar primeš v roke, nič ni tvojega. Na farmi je vse tvoje. Živina, polje, gmajna, lesa, vodnjak, vse do zadnje treske. Kar narediš, zase narediš. Seveda, lahko udari toča, neurje in ti zbije pol dela in trpljenja v tla. Toda kdo more reči, da je fabrika gotova? Se delo ustavi in si na cesti. In na cesti ni kruha. Nihče te ne pogleda, nihče te ne vpraša kako in kaj. In nazadnje: doma je kmetoval, tega dela je najbolj vajen, najbolj mu stoji k rokam in k srcu. (Dalje prihndnjič) DAROVI ZA BERNARDOV TISKOVNI SKLAD: $10,— Tone Urbanc (namesto šopka uredniku ob srebrni maši); $6.— Julka Paulič, Anton Verderber, Vladimir Menart, Andrej Udovič; $5.— Tomaž Možina; $4.— Vili Mrdjen; 3.— Vinko Čoper, Stanko Fabian, Danilo Dekleva; 2.— Maria Kovačič, Angela Lečnik, Alojz Kastelic, Julij Bajt, Marija Bertoncelj, Anton Stu-kely, Antonija Šabec, Ivan Mauri-ce, Sergio Visintin, Franc Bratuša, Zdenka Jurjec-Jež, Jože Medved; Sl.— Julijana Mikac, Carlotta Kaučič, Slavica Horvat, Katarina Hvalica, Jože Težak, Lucijan Kos, Mirko Cizerle, Leopold Matelič, Stanko Fatur, Frank Tomažič, Dinko Zec. P. STANKO PODFRŽAJ, INDIJA: S10.—- Mrs. Maglica (za lačne); $5.— Danilo Dekleva, Bernard Zidar, Antonija Šabec, Carlotta Kaučič (za lačne ob obletnici smrti moža Alojza); $4.— Ivana Berginc. SLOVENSKI MISIJONARJI, TOGO, AFRIKA: $20.— Franc Vrabec, Herman Sarkan; 10.— Marija Kogovšek, Anton Bogovič; $1.20 Tilka Brumen. Ker naša posinovljenca p. Hugo in p. Evgen delujeta v istem misijonu, si darove misijonskih dobrotnikov bratsko delita in uporabljata tam, kjer je sila trenutno naj večja. Zato bomo tudi darove enemu ali drugemu odslej objavljali kar skupno. Upam, da dobrotnike to ne bo motilo, saj je tako želja obeh misijonarjev. Vsem dobrotnikom Bog povrni! KOTIČEK NAŠIH MALIH OČKU NA NJEGOV DAN FANTIČEK SEM MAJHEN, PRAV NIČ NE TAJIM, A DANES VELIKO TI SREČE ŽELIM! — ZDAJ NAPEL BOM LIČKA, ZAGRMEL KOT IZ TOPIČKA: BOG TE NAJ OHRANI — LETOS KAKOR LANI! DRAGI OTROCI! NA SNEGU. — Letos sem tudi jaz prvič videla sneg, a ne v Avstraliji, ampak v slovenskih planinah. Ata mi je obljubil in je držal besedo. Dne 25. marca sem odpotovala s starši proti Sloveniji, kar je bila že moja dolgotrajna želja. Že ko smo pristajali na Brniku, sem videla planine vse v snegu, doline pa so bile zelene. Na poti proti Postojni so bili le ob cesti mali kupi snega. Zelo težko sem čakala na dan, ko se bomo odpeljali na sneg. Res je prišel. S sestrično in njenim možem smo se odpeljali proti dolini reke Soče. Nato smo krenili proti Tolminu ter pustili za seboj Kobarid in Bovec. Cesta je vijugasto peljala v hribe in približali smo se Predelu. Tam smo se morali ustaviti, ker je državna meja. A do snega smo le prišli. Naredili smo sneženega moža in za oči smo mu dali očala. Nato smo se kepali, da je bilo veselje. Bil je lep sončen dan in krasen razgled na snežene planine, ki so se kar svetile v soncu. Šele pozno popoldne smo se poslovili od slovenskih planin, ki mi bodo ostale za vedno v spominu. — Irena Birsa, West Brunswick, Vic. NAS OČKA je res priden in bi ga težko pogrešali. Težko dela, pa vendar najde čas tudi za nas. Ko pride nedelja, gremo skupaj k maši, potem pa vedno na kak izlet. Če je dež, se pa doma vse popoldne igra z nami. Zato ga imamo vsi radi in bi ga za ves svet ne dali nikomur. — Marjan Vurko, North Sydney, N.SAV. Ervina jc privlačila uniforma in sprejet je bil v avstralsko mornarico. V Melbournu je opravil svoj začetni trening, ko to pišemo, pa naš fant že na ladji “Vampire” plove proti Perthu, Singaporc in Hong Kongu. Mami je pisal, da se je dobro spoznal z mornariškim duhovnikom, da hodi redno k maši in verskemu pouku, ki ga je kurat organiziral na ladji. Ervina njegovi tovariši mornarji cenijo in tudi zavidajo, da zna poleg angleščine še en jezik. V resnici zna slovenski jezik komaj slaba dva milijona ljudi na celein svetu — Ervin je lahko ponosen, da je tudi on med njimi. Fant zelo rad bere slovenske knjige. Odkar je zdoma, mu jih niama pošilja in tudi MISLI romajo za njim, ko jih doma družina prečita. Naš mornar pozdravlja s prostranega morja vse znance v Adelaidi in okolici. Če bi vedel, da bomo objavili te vrstice in njegovo sliko, bi gotovo posebej pozdravil tudi vse mlade in stare bralce Kotička. Danes vam predstavljamo ERVINA iz Adelaide, sina Marije in Alojzija MILOŠIČ. Družina živi na Ingle Farins. Rojen je bil v Mariboru, kjer je v župni cerkvi sv. Re-snjega Telesa tudi ministriral. Pa je bil še majhen fantiček, ko jc s starši in sestro Zinko dospel v Avstralijo. Tu mu angleščina ni delala nobenih težav: kar hitro je bil v njej in s svojo pridnostjo je naglo preskočil v Enfield High ter gimnazijo zdeloval s prav dobrim uspehom. Pri tem tudi slovenščine ni pozabil: v dokaz naj služi, da je v adelaidskem Slovenskem domu pri irgi “Morje” igral vlogo sodnika. NORIH WILLIAMSTOWN, Vic. — Presenečen sem bil, ko sem bral, da sestra išče svojega brata M rka, na sliki pa sem fanta tudi spoznal. A srečal ga nisem tu v Avstraliji, ampak Langerholčevi so se priselili v vas Planino, ko sem jaz še v šolo hodil Čez nekaj let so se otroci razgubili, v vasi sta ostala samo oče in mati. Miro se je pozneje vrnil in odprl blizu mene brivski salon, pa tudi stanoval ni daleč proč. Težko bi verjel, da je kje v Avstraliji — morda je hotel kdo sestro z napačnimi informacijami le potolažiti. Mirkovo ime sem našel v Beli knjigi na strani 389 med vrnjenci iz Vetrinja — zadeti ga je morala ista žalostna smrt kot tisoče drugih. Prilagam dar za sklad in dar za mašo za pokoj Mirkove duše. Lepe pozdrave! — Andrej Udovič RICHMOND, Vic. — G. P. urednik! Članek g. V. Menarta zasluži kak odmev. Zdi se mi, da je to prvič v vseh teh letih v Avstraliji, da se je pojavil nekdo, ki zna napisati nekaj načelnega, kar ima glavo in rep. Jaz bi težko pritrdil optimizmu, ki ga kaže, čeprav je ta v zvezi z nekim jasnim ciljem neizogibno potreben, če naj se kaj premakne naprej. Dvomim tudi, da bomo dočakali dan, ko bo slovenski jezik postal šolski predmet. V ostalem pa je povsod zadel žebelj na glavo. Lipani, da boste tudi Vi, ki imate “osebno v marsičem tudi svoje mnenje”, to tudi zapisali. G Menart poudarja tudi važnost znanja slovenskega jezika. Včasih si mislim, ali ni pretirano in nestvarno pričakovati od mladih, da se nauče jezika, ko pa je tako malo priložnosti za to. Pri tem ne mislim samo na formalno šolo in knjige. Ni priložnosti za poslušanje jasne, glasne tekoče govorice. Jezika pa se ni mogoče naučiti iz molka ali z molčanjem. Prišlo mi je to na misel, ko sem po pridigi p. Alberta Faleža slišal mlajšo gospo pred cerkvijo, ki je rekla: “Jaz bi še kar naprej poslušala.. .” Spet druga gruča malo proč je hvalila pridigo in so potem prešli na razpravljanje o trapistih in njihovem samostanu. Kaže, da je dosti ljudi, ki si žele in čutijo potrebo po poslušanju ]n kdor ima kaj in zna kaj povedati, naj le pove do konca brez strahu, da se bo kaj predolgo zavleklo. Slovenci nismo ravno rojeni govorniki na sploh. Zato SLOVENEC-VDOVEC, 53 let star, s štirimi otroki •17, 14 in 4 leta sinovi, 7 let hči) želi spoznati SIo-'enko v svrho ženitbe. Morebitne ponudbe pošljite na uredništvo MISLI! je treba čim bolje porabiti tiste, ki so in vsako tako priložnost čim bolj izkoristiti. Ne morem razumeti, kako da ni bilo nobene objave, publicitete, reklame, povabila, niti na kaki oglasni deski ne, za predavanja p. Delčnjaka. Enkrat je bilo samo teden prej oznanjeno, še tisto take, da niso vsi mogli slišati in razumeti. Ko smo že pri jeziku, bi rad vprašal če ima kako društvo ali zasebnik v Avstraliji slovensko slovnico. Rad bi pogledal kako se sklanja osebni zaimek “oni”. Nisem gotov če me spomin ne vara, da se je včasih sklanjal: oni, njih, njim, nje, pri njih, z njimi. V zadnjih “Mislih” pa stoji “njih” (za njih) dvakrat kot četrti sklon. Tudi beseda “novinar” se lepo sliši in razume, dvomim pa da je to slovenska beseda v tem pomenu. — Lepo pozdravlja S. Andrejašič. Dragi g. Andrejašič ! Po Vaši izrecni želji sem pismo v celoti objavil. Ne bom tajil, da imam tudi o njem svoje mnenje. Vesel pa sem, da ste končno “prvič v vseh teh letih v Avstraliji” brali “nekaj načelnega, kar ima glavo in rep”. (Pismo je skoraj očitek g. Menartu, ki ni prišel včeraj v Avstralijo, pa se je šele zdaj oglasil. Le kje je bil doslej?) Menim, da edino tista narodna zavest nekaj pomeni, ki se kaže tudi v dejanjih — niti ne le v enem ali dveh, ob prilikah, ki se jih ne moremo izogniti, ampak v stalni pripravljenosti nesebično sodelovati pri delu za slovensko skupnost. Ko bi več naših ljudi — ‘z Vami vred — ne le zdaj članek pohvalilo, ampak resno jemalo tudi tisto na koncu o “ribah na suhem”, bi v članku omenjena načela že zdavnaj lahko rodila med nami svoje sadove. Težko bi trdil, da sadov doslej sploh ni — naj bi le vsak sebe vprašal, če je k njim tudi kaj pripomogel. In pa: vsaj MELBOURNSKI SLOVENCI! ; ; Kadar potrebujete TAXI TRUCK ; ; za selitev in podobno, ] ;; se boste z MAKSOM HARTMANOM ; po domače pomenili za čas prevoza, i I delo pa bo opravljeno dobro ! in po konkurenčni ceni. j Kličite čez dan: 311 6366 | RAP1D TRANSPORT SERVICES PTY. LTD. ; ; (vprašajte za Maksa Hartmana!) !; ; Ob večernih urah '< kličite Maksovo številko doma: 850 4090 '< ZAHVALA Vsem prijateljem in rojakom se zahvaljujem za izreke sožalja in cvetje ter za vso pomoč ob težki in nenadni izgubi dragega MIHIJA-MELHIORJA JEŽA. Zlasti prisrčna zahvala patru Valerijami Jenku za tolažilne pogrebne obrede. Ohranimo pokojnega Mihija v lepem spominu! Naj počiva v božjem miru! Žalujoča Zdenka s sinčkom in Vika. po branju članka ne bo smel ostati “riba na suhem”, sicer so bile vse lepe besede zaman. . Da se mimogrede dotaknem še “publicitete” predavanj p. Delčnjaka. Edino p. Valerijan je imel priliko za pravočasno objavo datumov, ker je dobil misijonarja za nami. K nam v Melbourne je prišel nepričakovano in brez točnega lastnega sporeda kaj in kako in koliko časa. Z dobro voljo smo storili vse, kar je bilo mogoče na hitro storiti in vključiti dva misijonska predavanja v celotno aktivnost našega verskega centra, ki ni ravno skromna. Premalo ste povezani z njo, da bi to razumeli. Upam, da Vam bo slovnico kdo bralcev mogel posoditi. MISLI je žal nimajo, lahko pa si pri nas nabavile PRAVOPIS (cena vezani knjigi $12.—), s katerim me boste prav tako zlahka lovili. (Da boste “novinarja” našli v njem, mi pa lahko kar verjamete.) Rad priznam, da sam v vsaki številki po izidu najdem hude kozle, tiskarske in slovnične, kljub trem korekturam (tudi korekture so navadno delo poznih nočnih in zgodnjih jutranjih ur, ko Vi sladko spite). Prav hvaležen bi Vam bil, ko bi prevzeli delo korektorja in me vsaj malo razbremenili. Vaše pismo tudi dokazuje, da ste kaj zmožen mislec in pisec: kakega samostojngea članka bi bil od Vas vsekakor bolj vesel. Bralcem bi z njim nudili več kot pa zgolj s pismom o gotovem članku in začinjenim z merico pikolovstva, ki našemu šepavemu slovenstvu ne bo prineslo nobene koristi. Lepe pozdrave — Urednik. SVDNEV, N.S.W. — Tisti STOP PRESS! v zadnji številki MISLI nas je pa res razveselil. Zlasti še nas v Sydneyu, ki Lajovičevo družino osebno poznamo in tudi cenimo. Naši dnevniki so prinesli, da je Milivoja Lajovica Predvolilni odbor Liberalne stranke izbral proti 24 ostalim kandidatom (“Slovene Beats 24 Op-ponents ...” se za vse nas čedno bere ali ne?), kar postavi našega rojaka-senatorskega kandidata v še lepšo luč. Da bo še kasneje pri volitvah šlo vse posreči — za to pa moramo poskrbeti mi. Spominjam se iz ameriških slovenskih dnevnikov, kako so clevelandski Slovenci podprli pred leti svojega senatorja Lauscheta, da je zmagal. Še republikanci med njimi so volili demokratsko listo, na kateri je bilo njegovo ime. In jih ni razočaral v svoji dolgoletni senatorski službi, PAUL NIKOLICH PHOTO STUDIO VARDAR 108 GERTRUDE STREET, IITZROY MELBOURNE, VIC. (blizu je Eshibition Building) TELEFON: 41-5978 PO URAH: 44-6733 IZDELUJEMO prvovrstne fotografije: svatbene, družinske in razne. PRESLIKAMO ali POVEČAMO čmobelc ter barvne fotografije. POSOJAMO BREZPLAČNO SVATBENA OBLAČILA. Pri na« dobite tndi poročne vence in cvetje ter ostale svatbene potrebščine. Odprto ob sobotah in nedeljah od 10—7, druge dneve od 10—5. SPREJEMAMO TUDI BREZ PREDČASNEGA OBVESTILA! v kateri se ni nikdar sramoval naroda, iz katerega je izšel, in je slovensko ime po vseh Združenih državah visoko dvignil. Nekaj podobnega čaka zdaj nas, če hočemo dobiti svojega senatorja. Prilika je lepa in edinstvena — vsi se moramo združiti v močan glas za našega "Miša”, ko bo prišel čas volitev. Tukajšnje Slovensko društvo si lahko šteje v čast, da je bil Milivoj Lajovic med njegovimi ustanovnimi člani in je še vedno aktivni član. MISLI toplo pozdravljam in še kaj takih veselih novic naj nam prinesejo! — Sydneyčan. ADELAIDE, S.A. — Članek "Slovenska pot v Avstraliji” bi morala vsa naša društva pošteno preštudirati in si izprašati vest. Če se že trkamo na prsa, da smo zavedni Slovenci, moramo taki tudi zares biti. So le organizacije tiste, ki vplivajo na svoje člane ter preko njih na našo celotno izseljensko družino v Avstraliji. Razumem, da je težav veliko, a upam tudi, da dobra volja še ni popolnoma zamrla. Najbolj me boli, da tako vodenimo in se tega niti ne zavedamo. Ali pa se, a nas je prevzel čuden strah pred nekom, ki nam drži svojo nakovano peto nad glavo. Boječnost pa je prvi korak k porazu, tako društev kot posameznika. V slabo voljo me je spravilo branje "Avstralskih zapiskov”, ki jih je v ljubljanskem dnevniku objavljal po vrnitvi Okteta njegov spremljevalec Bogdan Pogačnik — domači so mi poslali izrezke. Društva, ki se še držijo v neodvisnosti, so po njem "le še posamična gnezda”, slovenski iz- SLOVENSKO MIZARSTVO se priporoča melbournskim rojakom za izdelavo kuhinjskih omar in drugega pohištva po zmerni ceni. FRANC ARNUŠ Telefon: 76 Beverley Road, 459 7275 HEIDELBERG, Vic. seljenci v Avstraliji pa smo “v bistvu tudi najzanesljivejše zaledje jugoslovanskih konzularnih predstavništev". Skoraj v posmeh se mi zdi ta izjava. Še pred nekaj leti smo pri istih predstavništvih veljali za izdajalce domovine in z nami niso hoteli ničesar imeti — po novi taktiki pa smo najzanesljivejši sodelavci, pozabili so mnogi svoj beg preko meje in vse prizadete krivice. Kaj je namem tega, naj vsak sam presodi. Sentimentalno slovenstvo nas res vodi že tako daleč za nos, da že sami zamenjavamo domovino z oblastjo, ki nas je pognala po svetu, danes pa nas uporablja za zanesljivo in kaj koristno zaledje . . . Naj končam! Menda sem dovolj povedal. Slovenski pozdrav vsem! — N. N. KDO BI VEDEL POVEDATI... ... kje je VIKTOR KUŽNIK, ki je dospel v Avstralijo leta 1958 in bil nekaj časa na Opalskib poljih v S.A. Zanj povprašuje sestra. Zadnji naslov IVANA ONIČA je bil South Melbourne. Doma je iz Limbuša. Ker se že nekaj časa ni oglasil, domače skrbi. LUDVIK ŠANDOR (ženi je ime Vera), doma iz Ptuja, je živel v Sydneyu in je morda še tam. Z njim bi rud dobil zvezo prijatelj Ivan iz Ptuja, ki živi v Melbournu. ; Se želite naučiti voziti avto? j ŠOFERSKI POUK ■ Vam z veseljem nudi “FRANK'S . AVTO ŠOLA" 132 THE BOULEVARD, FAIRFIELD WEST, 2165 j NJ5.W. i TELEFON: 72-1583 EMONA ENTERPRISES Vam nudi elektronske računalnike vseh vrst, od znanstvenih (scientific), strokovnih (engineer-'I ing) in trgovskih (business) do čisto enostavnih za vsakdanjo uporabo; elektronske ure fz radiom (fully solid state digital clock — AM/SM Radio); nemške NORDMENDE barvne televizije (sc dobe samo v Sydneyu); avtomobilske sprejemnike; kasetne magnetofone; HI-FI ojačevalne naprave in drugo. ' Pišite nam za prospekte in cenik — z veseljem Vam bomo ustregli: EMONA ENTERPRISES (Jelena in Alfred Brežnik) 21 JUDGE STREET, RANDVVICK, N.S.W. TELEFON: 399-9061 (P.O. Box 188. Coogee, N.S.VV., 2034) Slovenske plošče in kasete dobite v Sydneyu v Slovenskem Centru sv. Rafaela, v Melbournu pa pri Društvu sv. Eme, slovenska cerkev v Kew. REŠITEV AVGUSTOVE KRIŽANKE: Vodoravno: 3. pokojnik; 7. Lucija: 8. lubenica; 9. lesiva; 10. palica: 11. Luiza; 12. kapa; 14. gaga; 16. kravl; 17. posipa; 19. rositi; 20. sladkoba; 21. zelena; 22. Amazonka. — Navpično: 1. Lucerna; 2, pištola; 3 palačinka; 4. opera; 5. njivica; 6. kravata; 10. parafraza; 12. kepasta; 13. postava; 14. glasilo; 15. Guštanj; 18. pikro. Rešitev so poslali: Lidija Čušin, Jože Grilj, Vinko Jager in Janez Turk. Izžreban je bil Jože Grilj. IZ LJUBLJANSKEGA “PAVLIHA”: $ Naši zakoni so mreže z velikimi luknjami, v katere se ujamejo samo majhne ribe. 0 Čedalje bolj se čudim, kako je mogoče spraviti toliko neumnosti v tako majhno škatlo, kot je televizijski sprejemnik. 0 Nekateri menijo, da zaostalost sodi v naravna bogastva dežele. © Vedno se ujezim, če mi ponujajo polresnice kot končne izdelke. 0 “Ali veš, da se nam za varstvo okolja obeta nov davek od peči na premog in olje?” — “Pa bo zrak zato kaj boljši?” — “Zaenkrat vemo le to, da bo dražji.” ^ Žalostno je, če napredek nazaduje. : TEL. 47-2363 TEL. 47-2363 ! I , j STANISLAV FRANK j ‘ 74 Rosevvater Terrace, OTTO\VAY, S.A., 5813 ; ■ LICENSED LAN D AGENT: j j Posreduje pri nakupu in prodaji zemljišč in hiš.; ■ * I DARILNE POŠILJKE v Jugoslavijo posreduje; ; redno in po zmerni ceni. • ■ , •SERVICE ZA LISTINE: napravi vam razne do-. ! kumente, pooblastila, testamente itd. ; ; ROJAKI! S polnim zaupanjem se obračajte na nas- v teh zadevah! ; j TEL. 47-2363 TEL. 47-2363 f NOTRANJSKA UGANKA Poznate Notranjsko in njene kraje? V tej zemljepisni uganki jih boste našli. V vsakem stavku je skrit po eden, pa kar v zaporednih črkah, nič nametanih sem in tja, kot nam včasih v kaki uganki zviti urednik zagode. Pa še stavki si slede tako ,da si kraji slede nekako po vrsti kot na zemljepisni karti. Takole se glase stavki: 1. Naložili so preveč na voz, pa se je kolo strlo. 2. Pastirček se je zbudil in nikjer ni videl koz; jako se je prestrašil. 3. Svojo trgovino je stari trgovec vodil polnih petdeset let. 4. Harmonika zaigra, "Ho!” voznik zakliče in voz z balo se premakne. 5. Presneti Martin, ja kaj pa delaš? 6. Oče Cerk ni capal počasi — kar hitro jo je mahal. 7. V vas je se priklatil begun; je ušel iz taborišča. 8. Le kje je danes gospod Skraj, nikoli še ni bil pozen. 9. Najlepša in najljubša gora Kekcova je bil ponosni Triglav. 10. Številni posli v Cenetovem podjetju so bili kar zadovoljni. 11. Čez plan in čez hrib cel in zdra\ poskakuje — prav nič ni bolan! 12. Večerja je bila bogata: kunec je bil lepo pečen in zelo okusen. 13. Naš fant ni kar tako: Ivan je sel občinskega odbora. 14 Mladi kaplan in avtoprevoznik sta si dobra prijatelja. Boste poskusili srečo? Notranjcem uganka menda ne bo pretežka, drugi pa si bodo z njo bolj belili glavo. Srečno na delo! — Pozdravlja Rakovčanka — Heda. Rešitev pošljite do 30. septembra, da vas žrebanje še vključi in morda izbere za nagrado. MED KMETOVALCI: “Ali imate vi tudi strašilo na polju, da vam ptiči vsega prosa ne pojedo?” “Ne, nam ga ni treba: je vedno kdo od nas na dvorišču . . MELBOURNSKI SLOVENCI ! V slučaju prometne nesreče se posvetujte z LAWSON MOTOR BODY REPAIRS za kvalitetna popravila Vašega avtomobila. Delamo tudi za R.A.C.V in druge zavarovalnice. Vprašajte za rojaka Darka Butinar ali Maria Deltoso! 15 Lawson Crescent, Thomastown, Vic. 3074 — Tel.: 460 4102 • J | F. T. ADMINISTRATIVE SERVICES PTY. LTD. j 182 NORTON STREET, LEICHHARDT, N.S.W., 2040 TAX CONSULTANTS -INSURANCE BROKERS Prevzemamo registracijo in popolno knjigovodstvo vsakovrstnih podjetij in družb ter kontraktorjev, kakor tudi posameznikov. Urejamo davčne obračune (“Income tax retnm”), rešujemo davčne probleme in nudimo potrebne nasvete. Posvetujte se z rojakom V. FERFOLJA J. M. THAME E. WEINBERG Predstavljamo različna zavarovalna podjetja — ‘Tariff Companies”. Nudimo vam zavarovanja: za življenje, za bolezen, v nezgodah; zavarovanja nepremičnin itd. (Workers’ Compensation, Public Risk, Superannuation scheme, Pension Funds). TELEFON: SYDNEY 560-4766 in 560-4490 Letnik se bliža koncu! — Ste poravnali naročnino za MISLI??? VAŠA DOMAČA TURISTIČNA AGENCIJA SLOVENIJA TRAVEL CENTRE 72 SMITH STREET, COLLINGWOOD, VIC., 3066 Telefon : 419-1584 in 419-2163 Rešujemo vse potovalne probleme ta obisk domovine ali drugih delov rreta, L osmi »e morete pogovoriti v domačem jezika glede raznih potovalnih informacij, glede rezervacij, potnih listov in viz. Obrnite se na nas po telefonu, pismeno ali z osebnim obiskom naše pisarne. Radi in hitro Vam bomo ustregli. SLOVENIJA TRAVEL CENTRE Ivan Gregorich (že od leta 1952 v Avstraliji na uslugo vsem, ki žele potovati) Po Urah: Paul Nikolich, Nada Nakova, 48 Pender Street, Thombnry, Vic. 3071 —- Tel. 44 6733 Ivan Gregorich, 1044 Doncaster Road, East Doncaster, Vic. 3109 — Tel. 842 1755 TURISTIČNA AGDCBi PRIDITE OSEBNO, TELEFONIRAJTE ALI PUITTl Theodore Travel Service P7L 66 Oxford St., (D&rlinghurst), Sydney, 2010. 33-4385 Tel.: 33-4155, A.H. 32-4806 33-5995 • mi smo uradni zastopniki letalskih in pomorskih družb • pri nas dobite najcenejie možne vozne karte Bavite se izključno z opolnomočeno in registrirano agencijo, katera objavlja veliki Q za Qantas V uradu: RATKO OLIP • • • BLACKTOVVN 6 Campbell St, Tel. 622-7336, A.H. 32-4806. PODRUZNICBt SYDNEY PENRITH 269 Elizabeth St, Tel. 61-3153, 26-1621, A.H. 32-4806 446 High St, Tel. (047) 31-3588, A.H. 32-4806 £gg& VASA PRVA TURISTIČNA AGENCIJA PUTMIU Vam more nuditi odlične ugodnosti in najnitje cene za vse vrste potovanj, za skupinska potovanja pa še posebne popuste. 0 Ml urejamo tudi dnevna potovanja v Slovenijo ali katere koli dele sveta! POSLUŽUJTE SE VASE POTNIŠKE AGENCIJE 72 SMITH STREET, COLLINGWOOD, VIC., 3066 Telefon : 419-1584 in 419-2163 POSLUJEMO VSAK O A N, TUDI OR SOBOTAH. OD 9. — 1. URE. Po urah: Paul Nlkolich, Nada Nakova, 48 Pender Street, Thomburj , Vic. 3071 — Tel. 44 (733 Ivan Gregorlch, 1044 Doncaster Road, East Doncaster, Vic. 3109 — Tel. 042 175S