DOMINSVET LETNIK 37. V LJUBLJANI 1. FEBRUAKJA 1924. ŠTEVILKA 1. 7lPflZHAKH0CKOTm?€M M1ROHI.09KAR Ti POZNAM. U/"A 3UTRA HI ZMlIk ^iS?SSf MC«7Jaz?« je rekel kratko in nezaupljivo. Glas se mu je shripavil, krčevito je povlekel iz dolge smotke. »Kaj pa naj skrivam? Ali si ljubosumna?« »Ne,« je odvrnila resno Marija. »Pa to je, da vidim, kako se le bolj siliš biti vesel. Vedno se le siliš.« »Kaj neki! Svoje polje nosim v sebi,« je dejal svobodneje Simon. »Sem pač tako dedoval. Ti si svojo vsiljivo skrbljivost.« xMolči,« je odvrnila, »dobro vem, kako ti koristi čaj, pa ga ne piješ. In če bi le toliko ne kadil.« Samo trenotno mu je šlo mračno ob očeh, pa je zopet oživel duševno. »No, če že hočeš mojo skrivnost,« je rekel, »glej jo!« Izvlekel je droban listič zelenega papirja in ga ji ponudil. Kazgrnila je in brala: »Osemnajst, deset, devetinšestdeset.« »Pajk mi jih je napredel kakor jeprskemu učitelju,« se je smejal. Resneje je dodal: »Pa zdaj vsaj veš skrivnost. Denarja ni.« Prikimala je trpko. On je bil veder. Pil je hlastno in se razgovoril. V nekaj mesecih, je upal, bo imel že tretji rigoroz v žepu. Mimogrede je povpraševal po Marijinem bratu Valentinu. Potem se je raz-jadil nad šefom. »Nimroda s prepeli-čarjem,« ga je imenoval zasmehljivo in povedal, da misli stopiti v službo pri Prevcu v Kamniku. »Ali misliš proč?« je zastrmela Marija. Nobena sebičnost ni bila njena beseda, komaj rahlega očitanja nekaj: Proč hočeš, preseda ti moja »vsiljiva skrbljivost«. Sam hočeš biti s svojo skrivnostjo. Ali je to prav, Širne! Tako je trpela, on je odvrnil trpko, hripavo, kratko: »Pojdi z menoj!« Loterijski listič je trepetal deklici v roki. Molče jo je stegnila in rekla: »Na, spravi.« Potem pa mu je pogledala polno v obraz. Ganotje jo je premoglo, solza ji je skalila oko. Vrgla se je kvišku in pogledala vstran. Kmalu sta odhajala. Tedaj je Marija pogledala še enkrat v polje, ki ga ji je bil pokazal. Sovražila je polje. Vedela je vse. Vedela je, da ne bo nikoli Simonova žena. Pojdi z menoj, je rekel. Vedela je, da ne more čakati na njeno ljubezen. Zato ne more, si je odgovorila, ker ne veruje, da jo kdaj dočaka . . . Govorila sta, a sta šla kakor tuja. In le Sokolci so peli, tako lepo, da še ni bilo tako lepega petja na tisti romarski gori . . . # # * Deževni nalivi so bili ohladili zemljo iz poznopoletne toplote v mrzlo in vlažno jesen. Iz snega v planinah se je bilo naredilo vreme, a popolnoma ubrisalo se nebo ni več. Globel od božje martre pod Kranjem do broda pod Smlednikom je bila zalila povodenj, sivorjava voda kakor mladi tepkov mošt. Sam in skoro boječe skrivno je bil vstal Simon kmalu popoldne iz Kranja in krenil proti Laborairi. Potem je šel topo vase zamišljen do Dru- lovke. Tam je zavil skozi gozd nad breg. Bolno ga je dražilo imeti veliko vodo pred očmi, opajati se ob šumu in omotici nad breznom. Iz koraka v korak je koprnel nejasno za novim. Ni vedel čemu gre, ni vedel kam gre. Strašna tegoba neskončne bridkostne in težke ure, kakor so mu vstajale vedno pogosteje, ga je bičala iz sobe na Duricah. Kamorkoli, V dež, vlago in blato, le ven iz zaprtega, zatohlega, dušečega. Telesna slabost je mučila, a je bila znosna, pot iz oslabelosti je mrazil, a vsaj čuti so živeli: prsti na roki so se drvenili, nos je zajemal v bridki vonj jesenske gnilobe in megle . . . Došel je na Breg in obšel vas zavivši pod breg mimo naplavljenih njiv. Potem je šel spet navzgor in se poganjal z raz-boljenimi pljuči za sapo. Krč mu je grabil v lakotnice, bolest, podobna togoti, mu je legala okrog senec in oči. Ni videl, kam gre, in je trpko spregledal, da je pred hišami na Jami. Živčno bridko je zavil v ostrem kotu ob prvi hiši od brega v polje, hitel s sklonjeno glavo boječ se ljudi in kraja, ki ga je znal na pamet. Šele tesno ob prvem gabrovju koncem njiv je postal, da bi se oddahnil. Nov znoj ga je bil polil, a v prsih je bilo odleglo in samo še v križu je ležala šibkost. To slabost je že davno poznal. Z voljo duha jo je ubijal, gnal se krčevito, ko ga je prijemala, in navadno je slabost izginila. Prešel je bil Praše, ne da je po: gledal na vas in znamenje koncem vasi. Vštric znamenja šele se je ozrl. Toplo se je budilo v njem. Čudno otožje mu je zagrabilo v dušo. Mlado dekletce je videl iti od Mavčič po cesti. »Sestra, Leniča,« je zaklical sam zase. Šiloma ga je vrglo proti cesti. A že po desetih korakih je obstal kakor prikovan. Ustnice so se mu stisnile: s Nočem!« Šel je, ne da bi se ozrl. »Če sem po slovo prišel, danes ga ne bom vzel,« je mislil z nekakim trudnim zadoščenjem in se gubil v hitro se spreletajočih spominih, ki so mu rastli iz tal, kjer je pasel, kjer je v grivi zaspal v pomladnem solncu in obolel, kjer je izgubil pipec, kjer je prvič okusil tobak in zapisal prvo boječo pesem o bučelnem piku . . . Mladost spominov ga je zanesla, prijetno mu je bilo. Razigrano je iskal za viržinko pri sebi, za ogorkom. Našel je droben fidibus, razgrnil in bral: »Osemnajst, deset, devetinšestdeset.« Bridko se je nasmehnil ob spominu na davno zasanjano denarno srečo. Mislil je na Marijo. In od nje se je brez volje v bolni sli zanesel v drugi svet spominov. Iskal je nezavedno za smrekovo goščo. Bila je blizu, a komaj jo je spoznal. Izrastla se je bila. Ko so zelene veje mrle še tesno nad mahovitimi tlemi, jo je bil doživel. »O Neža,« je čuvstvoval, »norel sem, pa me nisi marala. Hotela si hrusta. A mojo pesem si vendar rada slišala. Le zakaj sem te sramotil.« Iz spomina je občutil bridek očitek, da se je udolžil, neprijetnost. Stopil je hitreje, da bi prešlo. Topo je zajemal z nogo kar počez čez njive. Samoten zvon iz neznanega je komaj slišno brnel v sapi, ki se je budila od snegov v planinah. Bilo mu je prijetno. Vse je bilo nekam ugasnilo v njem, misli, želje, strah in očitki. In je videl, da je zašel blizu do Plesna, in je oživel v močni, trenotni veri: »Lenka iz Podreče, to je tvoj blagoslov.« In kakor prej proti sestri ga je vrgla želja zdaj na pot k družici njega otroških paš. In kakor prej je po par korakih stisnil ustnice in se uprl: »Nočem!« Zavil je rezko za glasom zvona iz globin in prišel na cesarsko cesto ob znamenju pod Mejo. Ko je začutil cesto pod nogami in premislil pot do Kranja nazaj, je zaklel: »Ali me je sam hudič vrgel na pot?« . . . # # * Trenotno pa mu je reklo in se je ozrl in strmel. Solnce je bilo zlezlo tesno nad južno stran Ljubnika. V mali špranji se je bila tam pretrgala megla. Zahajajoče solnce je vrglo za trenotek ozek pas rumene luči čez polje in ga odelo v pre-čudno luč. »Polje,« je zahrepenel popotni in trpel, ko ga je videl ugasniti. A bolest mu je pregnal pomislek: »Imel bom zarjo v sne-govih planin.« In je iskal. Imel je zarjo v snegovih. Nikoli take. Kakor skozi pretrgan zastor obsijani so živeli vrhovi v sivem ozadju neba in megle in ščemeli v oči. Iz davne motne slike v spanju in še iz sle, ki se mu je obudila iz zgodeb o lepi Armidi, se je spočelo prečudno občutje v popotnika. Bilo je edino, nerojeno, nikoli živeče lice; bile so mrzle oči, a sladke do groze, bile so trpke ustnice, kakor rana v živem srcu. Tem očem bi se vendar izjokal, tem ustnicam bi mogel dahniti svojo skrivnost... In zdaj, zdaj bo sinilo to lice v ognju snegov; videl bo, ljubil brezkončno . . . Trpko so ugasnile planine. Še v polju prej ni solnce tako zbledelo. Potni se je ozrl za njim in mrmral: »Saj sem vedel! Pravi čas se ti nisem odrekel. Zato si me izdalo. Pol ure ugašaš sicer. Zdaj, zdaj si — umrlo!...« Do smrti truden se je vrnil potni na Du-rice. Tisto noč je obležal. Bilo je devetega oktobra 1869. Osemnajstega popoldne je umrl brez zavesti. Mandelčeva Marija je spravila po njem loterijski listič s številkami: osemnajst, deset, devetinšestdeset, njegova skrivnost ... ... skrivnost iz njegovega polja.. . KLIČEM TE, LJUBLJENA! ANTON VODNIK. SESTRA SMRT. Ko si bil dete, na mojih srebrnih prsih si jokal. . . Ti — mesec nad vrtovi mojimi. Vsako jutro moje rože so stale ob tvojem zglavju . . . Tvoje roke se jih niso bale. Jaz: Tvoj glas se v meni trese kot svetiljka, kadar zagori. Tvoj glas svetal je, kakor da je mnogo jokal. Tvoj glas dehti kot rože v vetru. A v njih je ogenj, ki boli —; ko nebo se umiri . . . 6 DOMINSVET LETNIK 37. V LJUBLJANI 1. APKILA 1924. ŠTEVILKA 2. J ¦ .1 r, H,lll.llHI'— i " M ¦ ", ¦.•••¦¦. t VELIKA OPERA V PARIZU, PREREZ. SMONCA. IVAN PREGELJ. II. GOSTOSEVCI. Bornim est viro cum portaverit jugum ( ab adolescentia sua. Sedebit solita-rius et tacebit, quia levabit super se. Ponet os suum in pulvere, si forte sit spes . . .« Katehet, profesor Globočnik umolkne, se oddahne in pozove trpko: »Zarnik. Ponovite po besedi in zmislu.« Zarnik se dvigne: »Ponet os in pulvere et tacebit.« Nekaj medlega smeha. »Man-delc,« vikne učitelj. Dijak molči. Komaj še se mu je posrečilo skriti drobno rdečo knjigo, katero je bral pod klopjo. »Erjavec, Jenko, Stritar,« kliče bridko učitelj. Dijaki se dvigajo molče. Molče iz družbenosti, dasi vedo. »Tušek,« zategne katehet in prestriže rdečo knjigo, ki je zdrknila nerodnemu Selčanu izpod jopiča. Dijak jeclja, umolkne. Katehet je knjigo spo- znal po barvi. Ob ustnicah mu je zadrhtelo zasmehljivo. Išče po novi žrtvi, jo najde. V prvi klopi sedi bled fant z dolgimi, mehkimi lasmi. Odsoten je. Medel, bolno bloden nasmehljaj mu leži ob ustih. Sanja. Ne vidi, ne sliši. Kaj Levstik! Dijak sanja svojo srečo. Sobotni dvainosemdeseti list Novic za kmetijske, obrtnijske in še na-rodske reči mu je natisnil gloso treh decim ob Pignottijeve besede: Seri vete pur serivete, di farne morirete, ma sarete immortali. . . Katehet vidi srečo sanja-jočih usten in je ne zna brati. Trpi užaljeno. »Bril!« Dijak se prebudi, išče zmedeno, odgovori zmedeno: »Weiss, blau und rot bis in den Tod.« Učitelju se izbulijo oči. Gleda, ne veruje. Kratek smeh po šoli zamre trenotno. Ni šala. Brilov odgovor je kletev ob Jeremijevi modrosti, je glas prosvedovanja proti nauku suženjstva in učiteljevega samodrštva. Tišina. Katehet je stopil k oknu in ga odprl, 49 kakor da se duši. Čuti je, da bije nekje cerkvena ura dvanajst. Katehet se je našel, navidez premagal in umiril lice. Dvigne knjigo, katero je zaplenil, deje hripavo, zlostno, neskončno zasmehljivo: »Ja so. Aus Levstik also stammt die weissblaurote Gelehrigkeit der Oktava-ner.« Lice se mu zalije s temno rdečico. S knjigo zamahne nad Brila in reče zlokobno, slovesno: »Bis in den Tod, sagen Sie. Jaz pa pravim: In den b a 1 d i -gen Tod, hatten Sie antworten sollen, Sie armer vaclavscher Hektiker, Sie . . .« Dijak je klonil pod besedo kakor pod nožem. Zarnik je zaječal od zlosti. Tušek se je mrzlično stresel. Erjavec je uprl proseče svoje rjave oči v učitelja, Brilov sosed Jenko je šepetnil: »Gib ihm zuriick!« Bril je vzrastel, zganil z bledimi ustnicami. »Hočete še pr os vedo vati?« se po-roga učitelj. Dijak molči, sede. Šolsko sobo zalije šum ljubljanskih zvonov. Pol-danska pesem 16. oktobra 1854... In samo še šest ur mora miniti, preden vzidejo Gostosevci na slovensko nebo . . . # # * Slovensko nebo . . . Hudič, govori, ali veš podobo, da bi več pokazala1? Ali veš ime, ki bi povedalo bolj? Nebo . . . večni vrt zvezda in luči in sanj, nebo, neskončni dragulj, pa zajeto v skromni okvir malega prstana, v zlato slovenskih meja . . . naše nebo. Kdo je meril naše nebo? Ali ni od vekov in v svetove? Od vekov in v svetove je nebo, in je naše nebo in le zvezde večernice je bilo treba, da se je vžgala, in gostosevcev je bilo treba, da so padli kakor zlato seme iz božje dlani, in cvetejo in svetijo na našem nebu od šestih zvečer do zadnje noči, do zore . . . Hudič, govori, ali veš podobo, da bi več pokazala? Ali veš ime, da bi povedalo bolj? # # # Osmošolec Valentin Mandelc je stanoval v Eggenbergerjevi hiši razmeroma prijetno. Veliko in svetlo sobo mu je bilo deliti samo z enim, z gospodom Martinom Polšetom, ki je bil petdesetleten, izmučen notarski pisar, sicer pa svoje vrste človek, šilersko mlad, domorodec, knjigoljub, že iz leta oseminštirideset član »slovenske družbe«. Tomana se je učil na pamet, Koseškega in Dežmana je že zdavna znal. Bleiweisa je koval v zvezde in si osvojil njega krilatico, da odličniki zvonec nosijo. Ne le, da je prebral slednji list Novic od prve črke do zadnje, izpisoval je celo iz knjige v lastno beležnico. Mandelc, ki mu je pripovedoval o Levstikovih pesmih in strogosti kateheta Globočnika, je popolnoma osvojil njegovo srce. Tedaj je zaupal mlademu sostanovalcu svoje »Dogodivščine«. Ob »Dogodivščinah za mojih dni« sta našla dijak in stari idealist besedo, ki je odrešila. »Gospod Dežman so torej obljubili list izdajati? Gospod Dežman, pravite, so se skujali? To je hudo,« je trpel Polše. »Ne, tu je treba misliti. Toliko lepe setve, toliko vrednih pesnikov in spisovateljev ne sme usahniti v puščavi. Gospodje! Ali je res nemogoče? Ali ne morete osnovati lista sami? Sloga jači. Ustvarite si svoj list, pišite ga, če vam ga ne natiskajo, kakor pišem jaz svoje skromne ,Dogodivščine'. Pišite! Iz malega raste veliko.« Iz malega je zrastlo veliko. 28. oktobra so se sestali prvič Vajevci. Martina Pol-šeta so imenovali za častnega sočlena. Prej pa so še prebrali zadnje strani iz njegovih »Dogodivščin« . . . # # # Zadnje strani iz Polšetovih zapiskov pa slove jo tako: »V sredo, 11. januarja: Slava, slava velikemu Slavjanu. Milostni gospod škof Anton Alojzij so blagosrčno obljubili pripomoči, da pride toliko zaželjeni slovenski besednjak Vodnikov na dan. Dunaj, Celje in Trst se radujejo in želijo, da bi se delo le kmali začelo in bi se kak izvrsten in priden mož vsega dela lotil, da se vdahne obilni nameri le en duh. Živel duh slavjanski!« »V sredo, 18. januarja. Živel duh slavjanski! Živel car Nikolaj! Živeli ru-sovski junaki! Kalafat je padel. Umiraš, ha, umiraš, kleti Turčin, smešni mrtvi mož ob govejem brodu Bosforu. Junaki slavjanski od Belega do Petrovega grada ti pogrebnico pojo: dvuh smertej nebivat, odnoj neminovat. Evropa, čuj in strmi! Takih vremen ni napovedoval jolsvajski prerok.« 50 »Vsredo,l. februarja. Slava Ljubljani slovenski. Slavna prvopevka, Slav-janka, gospodična Schmidtova v nemškem gledišču slovensko pojo. ,Laibach' je zares ,in einem anderen Welttheile'. V slav-janskem.« »V nedeljo, 11. februarja. V Šen-klavžu sem slišal pridigati preč. gospoda Miroslava Barago, škofa mišiganskega. Slavnoznanemu spisovatelju Dušne paše, Zlatih jabelk in Nebeških rož kličem vneto: Bog plati!« »Z velikim veseljem berem, kar pišejo gospod Miha Verne o božji previdnosti v naravi, in hvalim lepo pomladno vreme, trgam trobentice, kurice in cingeljčke in se grejem na solncu, Bogu hvaležni starček, čigar kri se je že ohladila, čigar čutnice so že omedlele in čigar žubeljc življenja že vgasuje. Čast in slava Bogu!« »V nedeljo, 19. februarja. O uboge spomladančice! Vzel vas je sneg. Jaz pa bolan ležim in sem žalosten, ker berem, kako je na svetu. Duh Bvzantizma je oživel v stari Evropi. Politika je zvijača postala in srčen biti se pravi dandanašnji le pravico voditi za nos. O moj Bog, in v Kalafatu so res še vedno Turki doma . . .« »V sredo, 8. marca. Slovenski slov-nik bodo vredili gospod Matej Cigale. Slava jim!« »V sredo, 22. marca. Angleži štajerske gozdove za svoje brodovstvo kupujejo. Mislijo z ladjami udariti na Sevasto-polje. Štajerci neki radi prodajajo. Kako pa je pel Slavjan Stanko Vraz? ,0 joje, joje in prejoj, oj ni, Slovenska, čas še Tvoj!'« »V sredo, 5. aprila. Rusovske vojske so vzele Hirsovo, Isakčo in Badagh. Slava, slava, slava!« »V soboto, 29. aprila. Turki sami so prepričani, da jim zadnja bije. Po štiristo letih se spolnujejo prerokbe. Krščanske vojske so v Carigradu. Da bi bil Mohamed le zares boljši prerok kakor vremenski jolsvajski. Menčikov je iztrgal le par listov iz korana, lord Cambridge in princ Napoleon sta vrgla vso knjigo v Bosfor.« »V sredo, 3. m a j a. Košutove bank-note in Mazzinijeve obligacije so hudo prepovedali. Hvala Bogu, da jih nič PALLADIO, THEATRO OLIMPICO. nimam. Nisem kriv hudodelstva velije izdaje ali Hochverrath. Črnogorcem pa kličem: živeli. Za Jurjevo pojdejo (!) nad Turke.« »V soboto, 6. maja. Zakaj se neki cepijo Srbi v rusoljubce in turkoljubcef Ojoje, joje in prejoj, oj ni, Slavjanska, čas še Tvoj!« »V sredo, 7. junija. Josipini Turno-gradski na prerani grob. Cvetica mlada stala na livadi, Nar lepša, kar pomlad jih je rodila. Pa glej! ko še stoji v nar lepši nadi, Le pade nanjo slana oj nemila. Kakor za rožco, za Teboj, Pepina, Žalujem jaz in moja domovina ...« »V s o b o t o , 24. j u n i j a. Slava Koseškemu! Bog jim vrni zdravje! Abbano! Z novega letos zročim ti ljubljenca! Ah! dovrši mu kmali polno ozdravljenje, Da slavil Betzajdo bo novo sam te Orfej slovenski!« »V sredo, 5. j u 1 i j a. Slava, slava, slava! Nov slovenski pesnik. Prešern oživljeni! Levstik mu je ime. ,Hrepenenje mladega pesnika/ Berem in jočem.« »V s o b o t o , 8. julija. ,Gospodje, Gospo je! Sem priden stergar, Ovarjem vas ognja za majhen denar . . .' Čedna pesem. Kdo je ta France Blažič? Zavidam mu.« »V s r e d o , 23. a v g u s t a. Urno, kaj novega! a) Lepo so popisali gospod doktor Mitteis ljubljansko obnebje. Dognali so, da imamo osem stopinj srednje gorkote po Romirjevem gorkomeru. Za vse žlahtno sadje in žito je gorkote dovolj in tudi trta bi utegnila dobro zoriti grozdje, ako 51 4* bLv Ljubijani4oliko megle ne bilo. b> Rusovski vojskovodja Goršakov je zapustil mesto Bukarešt. Rekel je, da se vrne, preden bi kdo mislil, c) Omer-paša je obhajal slovesen vhod v Bukarešt. Če že ni nazaj šel, odkoder je prišel, č) Gospod profesor Metelko in gospod fajmošter Potočnik sta pregledala prvo polovico črke A v slovenskem slovniku in pohvalila o^elo, da je neprecenljivo, vredjeno z veliko premišljenostjo in posebno marljivostjo. Čast vredniku Cigaletu!« »V sredo, 27. septembra. Cajnica mnogovrstnih novic, a) Tomin ima svoje ime od tmine, ker so se Tominci trdo svoje ajdovske vere držali. Misijonarji so jim zato rekli, da so tminci, to je ljudje z dušno tmo obdani, b) Francoski vojskovodja St. Arnaud je pisal cesarju Napoleonu, da bo Sevastopolje vzel, sicer da ga cesar ne bo več videl. Čul sem pa, da Francozi prav radi bahajo. c) Berem, da je rusovski cesar Nikolaj najlepši mož svojega cesarstva in da očituje Apolona in Zevsa v eni osebi. Uniforme ne sleče nikoli. Bože hrani! č) O kako lepo so zapisali gospod Šolar, da ne bodimo Slovenci prehitro pripravljeni vse svoje, če se z drugim ne vjema, zavreči in da raji naravo svojega jezika natanko preiskuj-mo. ,Za nas je naš jezik nar boljši, pa je tudi nar lepši za nas.' Kakošen da je pa, nam pa ne kaže ne horvaški ne češki ne poljski ne rusovski ne staroslovenski, ampak le naroda našega — priprostih Slovencev jezik. Kakor je ti ne zavijajo po ptujih jezikih, tako je tudi mi nikar ne zavijajmo ne po horvaško ne po rusov-sko ne po poljsko ne po češko in tudi po nemško ne, ampak vedno čisto slovensko govorimo in pišimo. Saj vemo, da ,kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!'« »V s r e d o , 11. o k t o b r a. Vojskovodja St. Arnaud je umrl za kolero in Sevastopolje stoji. Vojskovodja je bil dober jol-svajski prerok. Mesta ni vzel in cesar ga tudi ne bo videl več.« »V s o b o t o , 14. oktobra. Slava ,na-šim pevcom!' Kdo je novi Orfej —i—? Tako lepo se je razpredel ob Pignottija: seri vete pur seri vete, di farne morirete, ma sarete immortali... O, zakaj nisem tudi jaz pesnik!« # # # Slovensko nebo, ljubljansko Bleiweisovo! Osem stopinj srednje gorkote ima, trta bi rodila in zvezde bi utegnile sijati. Ako bi megle ne bilo . . . ¦ # # # Gostosevci so vzšli. Ob šestih zvečer kakor navadno vsako jesen za praznik svetega Simona in Jude. Daljni so, komaj vidni. Nejasna, neznatna meglica na vzhodu nad našimi mejami, na našem nebu. Zorna deca, prometejski, vedno novi zarod na starem nebu. Seme iz božje dlani, da bi cvetelo in svetilo v visoko polnoč. V visoko polnoč, ki nima zvonov, da bi peli visoki poldan . . . Slovenski gostosevci so, a tudi Vajevci jim pravijo. Iz hrepenenja in sanj, jure sanguinis so vstali. Nimajo nego besedo, a poje jim sama v ritem in sili v sladko vtelešenje. Še v monogramih so eno pismo. En obraz so v šestih licih: tipika ene vzgoje, ene šole, ene pesmi iz šestih mater. Jure sanguinis et loči so obdarovani s šti-pendijem mukotrpnega domačega učitelj-stva. Šli so skozi abecediko šolmoštrov, skozi nemške normalke v latinsko gramatiko in humaniora, prvi, drugi praemiferi ali vsaj med njimi, ki »his proxime acces-serunt«. Po reformi so želi zgovorno nemško pohvalo: »Mit scharfer Auffassung. Theilnehmender Fleiss. Allseitig thatig. Sehr ernstlich.« Trinajstletni so doživeli leto pomlajenja narodov in iskali kakor v zagonetko, v občutje časa in nove besede: konštitucija — vladi ja — sovlada — stara pravda — ustava. Zavidali so narodne stražnike in ude »slovenske družbe« in si osvojili pozdrav: weiss, blau und rot bis in den Tod. Iz tega prvega cvetja živijo še vedno, ne vedo za Bacha in njegove huzarje, vedo komaj za kateheta Globočnika, ki jim je slovensko peti prepovedal za slavje cesarjeve poroke, vedo za Nemca Beichela, ki jim je naklonjen, in je še eden tujec, ki je pravičnejši kakor domačin . . . Neurejeno bero, a vedo vse. Nagonsko. Nagonsko je zavabila nekatere med njimi nova veda v šoli: naravoznanstvo. Tiste, ki so zapadli slastem lepe knjige, je rahlo obliznilo wertherjanstvo. Prav nič jih ni blaziral Byron. Iz Prešerna živijo svobodo »Zdravijice«. Hvaležno se spominjajo uči- 52 teljev Pečarja, Metelka, Šolarja, ki jih je pravkar zapustil. Dežmanu, ki jih je z listom potegnil, niso zamerili, Bleiweisa spoštujejo, Jerana ne razumejo. Koseškemu prizanašajo. Cegnarja cenijo po vrednosti, Valjavca vzporejajo z Uhlandom. Njihov bog pa je Levstik. Ne umejo ga sicer. Zakaj neki noče delati mature? Stritarju zavidajo, da se tiče ž njim. Zamerijo mu pa, da je visok in mož »druge baze« . . . Po abecednem redu so se razvrstili: V a c -lav je prvi. Najmlajši je, še negoden in vendar bolno zrel. Z neznansko naglico meri pot v življenje. Ena bolest ga postara, treh radosti je treba, preden se mu lice znova pomladi. Strašno je lepo to lice. Tako nenadno prehaja iz solnca v noč. Bledi človek hodi z drugovi in jim je vendar, kakor da ga ni. Drag jim je in jim je vendar v bridkost. Kakor da se ga boje. Le Simon mu je bližji. Jenko ve, da se Bril krčevito bori ž njim. Z bridko ironijo izpoveduje svojo zavist, da mu verzi ne teko kakor Jenku. Jenko bi se rad približal nesrečnemu, protejskemu tekmecu, a se ne zna, se ne more. Preveč je sam po sebi, preveč je cvet svojega ob-nebja. Prestar je, da bi bil Vaclavu brat, za mentorja pa je — premlad ... Polno moško zrelost očituje v družbi »Bog oče«, kakor pravijo Erjavcu. France je Ljubljančan. Očeta so mu ubili mesarji, mater je poveličala romantika sladke pravljice, da je bila najlepše ljubljansko dekle. Sam je zrastel tršato in krepko in zdravo kakor iz kmetiške idile na Polici med huzarji. Nič prometejskega ni v njem, komaj je rahla senca nekake osodnostne vere. Ljubi berilo, a nad vse mu je drag Stifter. Iz drobnih gub kraj dobrih, rjavih oči veje prizanesljiva hudomušnost, dobrohotna zlost: šalica — ža-lica. Drugovi vedo o njem, da ve že zdaj več nego profesor Mitteis, da občuje z Dežmanom, ki je strašno učen, in da zahaja v Šiško k slovitemu naravoznancu »Šnakšnepsovskemu«. Erjavec je bil, ki je pritegnil v Vaje Ivana Tuška, kateremu so zdeli priimek »ovce« zaradi njegove pohlevne nravi. Tisto ljubi, kar Erjavec, katerega slepo obožuje. Saj pove prav tisto, kar Erjavec, a France ve, da pove včasih bolje: po selško, po domače, po šoli iz peresa Šolarjevega . . . OBERAMMERGAU, TLORIS SCENE. DVORNO IN NACIONALNO GLEDALIŠČE V MONAKOVEM. (SHAKESPEAREJE V ODER.) Neločljiva sta oba Valentina, Mandelc in Zarnik. Čudaško sta pietetna. ^Eandelc obožuje mater, ki je perica, Zarnik baha z očetom nič manj kakor po požaru v cukrarni, ko je ceste pometal. Deželska kri sta. Ne v obleki ne v besedi se ne bosta zatajila, a Ljubljano poznata kot lasten žep. Njiju prijateljstvo je večno zbadanje. Ne sličita si, a spopolnjujeta se: o Mandelcu je rekel Tušek, da sliči ruskemu carjeviču Aleksandru, Zarnik je sam o sebi povedal, dasi je najlepši, a da svoje kozave kože v zrcalu ne gleda. Mandelčev izraz je francoski kupletski humor, Zarnik je trpko robat, nemško predmetni satirik. Mandelc ima obzorje, Zarnik neposredno iznajdljivost. Da bi Zamika simetrično uravnovesili z Erjavcem, so ga drugovi nazvali renesančno domače: »Oča Pan« . . . Oča Pan pa je postal: »oče slovenskih taborov« ... Eecimo, da se dvigne zastor. Tedaj se je glavni del prve seje Vajevcev že odigral. Prostor je seveda še isti: Mandelčeva in Polšetova soba v Eggenbergerjevi hiši. Stenska ura, ki kaže šest, miza, stoli, okno. JJa mizi luč, ki je živeje zažuborela, čim se je ustalila ob oknu meglena ljubljanska noč. Zadaj na levi postelja v polu-mraku. Ob njej sloni Martin Polše. Ob mizi sedijo Vajevci. Luč je vsa lica mistično razvnela, da sijejo kakor v teatra-liki voii Wernerjeve Sedanske noči. Štirje obrazi so polno čel je: Erjavec, Tušek, Mandelc, Zarnik. Njim na desni in levi dva profila: Jenko in Bril. Rahlo vstran prazen stol, Polšetov. Zarnikova dijaška pipa in Mandelčeva kitara na stolu. Na mizi šop listov, pisalno orodje, posoda s 53 fidibusi, majolika in kup knjig. Drobna, rdeča knjiga je zdrknila s kupa in sveti v luči: Levstikove Pesmi. Mandelc se dvigne, prime oberoč za šop listov. Drži jih slovesno predse, pogleda po drugovih, pokašlja kakor v zadregi, zmigne z rameni, vse kakor v šoli, ko je vprašan. Stegne roke z listi, da se mu povesijo čez prste in je videti na ovitku Tuškova na slovna risba. Vsi obrazi so slovesni. Le Zamiku je preletelo ustnice kakor kratek ironičen nasmeh. Polše pa se je vzravnal teatralno. Mandelc. Drugovi! Dete naše bolesti se je torej rodilo. Hvala vam. List imamo, »Vaje« so žive. Nadaljujmo v zvestobi, kar smo začeli v ljubezni. T u š e k. Bomo. Mandelc. Zdaj pa vstanite. Zapečatili bomo, kar smo obljubili. (Vsi se dvignejo.) Govorite za menoj! (Prestane za trenotje, nato slovesno.) Naj čuje zemlja in nebo . . . Vsi. Naj čuje zemlja in nebo. Mandelc (navaja, drugi za njim). Kar dans pobratimi pojo, Naj se od ust do ust razlega, Kar vsak med nami dans prisega; Da srce zvesto kakor zdaj Ostalo bode vekomaj! (Utihnejo.) Hvala, drugovi! (Slovesen molk. Ogenj iz luči ožar-ja lica. Gorijo, cveto kakor niso nikoli nikdar cvetele zvezde v nobeni Plejadi. Sedajo. Le Polše stoji in je dvignil desnico za prisego.) Zarnik (živo). Pravo, Bril, pravo! Bril. Jazi Prisega je vendar Jenkova. Mandelc. Da, Simonova je. Vsi (drug ob drugem). Hej, Šmonca! Živel! Iz srca nam vsem. Naš Beranger si. Jenko (v zadregi). Dajte no mir. Pri-tiče se, pa je. Mandelc (neprisiljeno). Še eno besedo, drugovi. Prijatelj Širne nas misli nocoj še drugače razveseliti. Slučajno praznuje danes svoj god. Povabil nas je na čašo vina. Vsi. Zdrav, Simon! To si jo dobro iz-pletel. Kol'kor kapljic, tol'ko let. (Se rokujejo z njim. Le Bril je nekam odsoten, nem.) Jenko. Hvala, tovariši. Domenite se, kam gremo. Zarnik. Stoj! O tem ne pustim zborovati. To prepustite meni. Moj oče redko stopi v gostivnico, a kadar gre, stopi tja, kjer točijo pristno. Jaz pa sem sin svojega očeta. Mandelc. Verujemo, Tine. Zanesemo se. Kar vodi nas. (Odpravljajo se.) Zarnik (Mandelcu). Kitare ne žabi. (Drugim.) Hej, fantje, sursum, za^ menoj. Levate os vestrum ex pulvere. Šmonca! Prepoceni ne bomo. Hajdi. Jenko (se je rokoval s Polšetom). Takoj, takoj. (Erjavec, Mandelc, Tušek in Zarnik skozi vrata.) Bril (se ustavi na vratih, počaka Jenka). Simon, vse najboljše ti voščim. Jenko. Hvala lepa, Vaclav. Bril. Oprosti, da ne morem z vami. Jenko. To je izdajstvo, tovariš. Moraš! Bril (sanjajoče). Pusti mi svobodo. Presrečen sem nocoj. Tvoja pesem, naš list. . . Jenko. Moja pesem? Bril. Saj veš, da ne pijem. Po vsaki kapljici me boli glava ... Ne veruješ? No, bodi, hočem povedati vse. Z Matildo imam sestanek, ljubi me. Jenko. Kremžarjeva s Starega trgat Bril (osuplo). Kaj jo poznaš? Eeci, ali ni najlepša? Jenko. Če jo ljubiš, je. Bril (bolno). Ne, Simon. Eeci drugače! Tako, da bom videl, da mi privoščiš. Jenko. Ljubosumen si? No pa. Lavo-slava je lepši. Bril (otroško, vedro). Ne. Poldka ni lepši. (Čez čas.) A tvoja pesem je boljša. Jenko. Zares si ljubosumen. (Se obrne odločno.) Bril. Simon, ne, ne, ne. Mandelc (se je vrnil). Tak, pojdita že. Zarnik se pridušuje spodaj. Gospod Polše, ali Vi ne greste? Polše. Jaz? Dovolite. Ne, ne. Ne spodobi se zame. Mandelc (Jenku in Brilu). No, pa idimo. (Jenku.) Ti, kako krepko ex-tempore. (Udari v strune.) Kako veselo! Jenko (posluhne v strune, nato v čudni sli, moči in vedrosti). Kaj krepkega, deš? Pa takoj? Dobro. Mlada mlinarica se je sestala z ljubčkom na samem. Mlinar jo sumi. Poj! (Deklamira, preide v petje.) Zaklel se je mlinar, takole je djal: »Stezo bom popravil, bom vrbe požgal, da moja se žena skuštrala ne bo i več si obleke zmečkala tako.« M a n d e 1 c. Širne, duša. Levstika si posekal. No, idimo. Zdravstvujte, gospod Pol-še. (Gre, Jenko in Bril za njim. Kitara, pesem.) Da moja se žena skuštrala ne bo ... (Pesem ugaša.) Martin (se dvigne iz ozadja, ko je pesem utihnila. Pristopi k mizi. Vzame šop listov v roke. Lista. Vzdihne zadiv-ljeno.) Vaje . . . (Cez čas, bere.) Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Valentin Zarnik, Ivan Tušek . . . (Živo.) Slava, slava! (Ginjeno.) In tudi mene so družbe vrednega spoznali . . . Blagoslovljeni! (Poljubi liste.) Floreant, crescant! (Zastor.) # # * Mandelčevo stanovanje. Nedelja, 13. maja. Ura na steni kaže pol dvanajsto. (Eežiser ž njo ne bo imel torej preveč posla!) Visoka solnčna luč je napolnila sobo. V sobi so Erjavec, Tušek in Mandelc. Erjavec in Tušek se skupno učita. Seveda Ho-rac. Mandelc bere ob oknu nemški časopis. Erjavec. Integer vitae, scelerisque pu-rus. . . Tušek. Unbescholten und sittenrein . . . Mandelc. Kdo stavi, da sploh ne bo padel? Tušek. Kaj Bril! Mandelc. Smešno. Sevastopol. Stavita! Erjavec. Koliko, Tine! Mandelc. Kar hočeš. Tri bokale vina, kraške črnine. Velja! Erjavec. Naj pa velja. Mandelc. Tušek je za pričo. Plačal boš. Canrobert se je imenitno osmešil. (Odloži list, pogleda na uro.) Pol dvanajstih, in še vedno samo mi trije. Erjavec. Saj veš, kaj pravi Prešeren. »Mrtvih ne budi.« Tušek. Kaj mrtvi. Matura, matura. Mandelc (živo). Vrag naj nese maturo. Jaz pravim Vaje, Vaje! Ali kaj preveč zahtevam! Malo zvestobe in točnosti. Največ sem se žrtvoval, pa imam to za plačilo. (Zunaj je čuti, da nekdo prihaja.) No vendar. Finalmente . . . 1:500 (09i7e5*5310 J 'O iS 53" l'H'H'l't*mt-------i--------1--------1--------1 NOVO GLEDALIŠČE V BERLINU, TLORIS. Zarnik (vstopi). Bog i narod. (Se ozre.) Dobra je ta, nisem zadnji. Mandelc (bridko). Slaba tolažba. Kje sta pa Bril in Jenko? Zarnik. Ne presedaj, predsednik. Jaz ju nimam v žepu. Tušek. Že pri maši ju ni bilo. Mandelc. Saj res. Pa čakamo! Zarnik (se zasmeje). Toda gospod častni sočlen. Kje so ta visoki žlahtnik ostali? Tine! Omen. Zaprimo svoje Muzine dvore. Mandelc. Preden imamo dogovorjeni šesti zvezek Vaj! Prosvedujem, branim se. Živel Sevastopol. (Uradno.) Na red! Zarnik. Do poldne. Niti minute čez. Mandelc. Prvi po abecedi. . . France. Erjavec. Imam nekaj, a ni primerno. Pravljico, bi dejal. . . Zarnik. Beri. Pravljica je vedno primerna, kadar nič boljšega ni. Erjavec (razvije list). »Jaslice ali Mir ljudem na zemlji.« Zarnik (veselo). Ne, France. Tega pa ne bomo poslušali v maju. Oddaj za domačo božično nalogo. Erjavec (spravlja list). Saj sem rekel. T u š e k. Pa stvar je strašno smešna, dejal bi, izvorna satira. Zarnik. Daj, pogledam. Erjavec. Strpi se. Bral boš za božič, ko bo primerno. Mandelc. Nobenih otročarij. France, beri, ali pa daj Zamiku, naj on. Erjavec. Predsedniku se seveda pokorim. (Da list Zamiku.) Pa daj po tihem. 55 Z a r n i k. Taka-le mati, ki se lastnega otroka sramuje. Sram te bodi, France. Erjavec. Saj me je. Z a r n i k (bere, oživi). Levabo . . . par-don . . . ponam os in pulvere . . . Ta reč ni slaba. Ta reč je dobra. Hudič, ta reč je imenitna. (Se smeje.) Predsednik, ali si bral? Poslušaj! Jaslice, razumeš, s pa-stirci, kralji, ovni in ovcami, zvezdo in angeli. To je uvod. Zdaj pa čuj. Najmlajše v hiši je utihotapilo ob hlevec še svoje svinčene vojake. To je seveda Andersen. Ampak zdaj. Ponoči, ko družina zaspijo, se začnejo vojaki, ki so rusovski in francoski, prepirati, komu gre stražiti božji grob ... Erjavec. Jaslice vendar, betlehemski hlevček. Z a r n i k. Se razume, France. (Mandelcu.) Ti pa strmi. Ena, dve, tri, ali nimaš pravega evropejskega koncerta pred seboj? Vojaki, pastirji, ovce in ovni, pes in volk, koze in palme in mah, kralji in sužnji, še vol in osel, vse ti pride navzkriž. Tepo se, kolnejo, grizejo in vse v najlepšem redu pod napisom, ki ga nosijo angeli: Mir ljudem na zemlji. M a n d e 1 c. Pravo, Erjavec! Stvar pride v list. Pripomnim sicer, da jaz odločno držim z Rusi. Z a r n i k. Politična pesem . . . Pusti. Naprej, drugi. M a n d e 1 c. Torej naprej. Drugi sem jaz, ker ni Jenka. Prevel sem sto verzov iz Fausta. Z a r n i k. Kaj, Koseškemu ležeš v zelje 1 Bodi! Sprejmemo, a Erjavec bo pregledal jezik kakor po navadi. Erjavec (veselo). Ali moram biti res vsega sveta Pilatuž? Z a r n i k. Ponas os tuum in pulvere! Tušek! T u š e k. Imam risbo svete Moskve. Z a r n i k. Raglan bi te bil vesel. Strahovito osvajaš. Odesa, Kijev, Moskva. Sprejmem. M a n d e 1 c. Kaj imaš ti? Z a r ni k. Jaz? Le uredite lepo, kar imate. Jaz bom pa kazalo sestavil. (Smeh). No, kaj? Delo je delo. Spričo tega, da so celo častni sočlen . . . Martin (omahne v sobo, razpaljen, razigran, smešen). Z a r n i k. Fabulus in lupa. Martin (ves zasopel). Ggospodje. . . (Zmedeno, otroško.) Pijan sem. Prvič v življenju. Z a r n i k. Hudič, ta ni slaba. Martin. Od samega veselja sem pijan in pa srečen, tako srečen. Ggospodje, vesel, zato, zato, ker, ker, ker, ker sem . . . pijan. Z a r n i k. Ta sintaksa je dobra. Martin (vikne). Ggospodje ... jaz sem pesnik. Z a r n i k. Imenitno. (Se zasmeje.) Martin (izvleče zadnjo številko Novic). Izvolite, berite. Z a r n i k. No pa. Berimo. (Bere.) »Plačilo sveta. Na vira mokre pene —- čebelo piš zažene. In vir jo če vmoriti in v penah potopiti. Jaz vzamem jo iz vode, pa v prst mi želo vbode. Kar ona je storila, se od ljudi je učila.« (Ironično.) Slava, gospod častni sočlen! (Podobno še drugi.) Martin. Hvala, prijatelji, hvala! Pa čujte, kaj se mi je še zgodilo. Grem od maše, ovijem krog vogala, zadenem v nekoga, pogledam, vidim, ostrmim. Sam gospod doktor Bleiweis so pred menoj. Prosim odpuščanja. Gospod prikimajo. Jaz, jaz se ojunačim. »Moje ime je Martin Polše.« Gospod še prikimajo. »I, M—i—r,« povem, »sotrudnik v listu, ki ga preučeni vredujejo.« Gospodje! Pa čujte. Gospod doktor čestitajo, mi sežejo v roko. Omahnem naprej, ne upam se ozreti. Pogledam v dlan. Vidim srebrn goldinar . . . Z a r n i k. Grem in ga zapijem .. . Slava, slava. Martin. Da, gospodje. (Omahuje.) Pa ne bom motil, takoj se umaknem. A povedati sem moral. Oprostite mi, prijatelji, oprostite. (Odide v ozadje. Sede apatično.) Z a r n i k. Pojdi in ne greši več. (Drugo-vom.) Stvar je bolj tragična nego smešna. Kdo med Vajevci se more ponašati, da si je s pesmijo zaslužil goldinar? Erjavec. Bogve, jaz, privoščim tudi Martinu. Z a r n i k. (Nevoljno.) Ali mu jaz ne? Ali sem mar Brilu v žlahti? Man dele (bridko). Tine. Kako si včasih zloben. Vsem se nam ubogi fant smili, le tebi se ne. Pa saj le tako govoriš. Zamik. Pa naj govorim tako. (Ironično.) Zato me pa pusti dogovoriti. (Ker je obrnjen s hrbtom proti vratom, ne opazi, da je vstopil Jenko, bled, ubit. Vidi le začudena lica svojih drugov. Besno mu raste beseda.) Pesnik, velite, da je. Da trpi. Smešno. Ali je pevec voditelj svojega naroda, ali ni? In če je, ali naj bo vodnik bolan, slab in otročji? Hvala lepa za take vodje, za take čemerne Jobe na gnoju . . . Mandelc (burno). Tine. Umolkni. Jenko (omahne med drugove). Naj govori. Resnico govori. (Sede.) Zarnik (se zmede v zadregi). Non c'e torto che scusi un tradimento. Erjavec (Jenku). Ali ti je slabo, Simon? Jenko (trpko). Pil sem. Z a r n i k (oživi). Duša! Lumpal vso noč"? J e n k o. On je hotel. Ni pustil, da bi šel. Plačeval je do zadnjega beliča. Mandelc. Kdo pa, Simon? Jenko. Zamika vprašaj, on ga pozna. Mandelc. Vaclav, Bril? Jenko (trpko). Der vaclavsche Hekti-ker. (Plane divje.) Ampak jaz sem nedolžen. Jaz nisem kriv. Ali sem mu jaz prevzel Matildo? Mar mi je baba. A on vso božjo noč le o njej in moji pesmi. In plačuje za vino, se opravičuje, laska, se poslovi, stopi na cesto . . . (Utihne.) Zarnik (drugovom). Ali ga umete? Jenko. In den baldigen Tod, mu je rekel. Ali je to prav? In četudi je vedel, tega naj ne bi bil dejal. (Sklone glavo.) Zarnik. Šmonca! (Trdo.) Kakšna šleva pa si! Povej že! Kaj je z Brilom? Jenko (zmedeno). Kaj? Praviš, da je namenjeno? Lažeš se. Ni namenjeno. On je hotel sam tako. Zarnik. Vrag naj ga razume. (Se okre-ne, da bi šel.) Jenko (se najde). Prijatelji! Kri je bruhnil. Tovariš Bril je umrl. (Se zgrudi.) Martin (se je predramil, plane). Kaj pa je, kaj, kaj? Zarnik (trpko). Gospod častni sočlen. Vajevcev ni več. (Poldanski zvonovi. Za-stor.) In osem stopinj srednje toplote. Trta bi utegnila zoriti grozdje. Zvezde bi sijale in zahajale šele z jutranjico v zori mladega dne. Tako pa gasnejo v meglah, v visoki polnoči, ki ne ve za zvonove visokega poldne... i OBERAMMERGAU, SCENA. BALADA O GOSPODU JOŠTU. IVAN ROBIDA. Odkod tako naglo in kam, gospod Jošt? Od Vitovca jezdim domov. In v takem deževju in v meglah noči, gospod Jošt? Pri Vitovcu bil sem v gosteh. Kdor bil je v gosteh, ima časa dovolj, a Vam se mudi, gospod Jošt? Tri dolge noči sem pil in igral — Pa pili, igrali noči bi še več, gospod Jošt! Treh bilo dovolj je, da v njih zavadljal svoj grad sem in mlado gospo, oh jo! O kaj ste storili, gospod Jošt? In jašete ponjo, sedaj, gospod Jošt? Da, ponjo! a jašem jo sebi otet, čez gor in doli jo ponesem devet, hojo! Pa Vaša mlada, lepa gospa ves čas Vas čakala je sama doma, gospod Jošt? Na gradu je tudi vrtnar še mlad. Kaj dela ta mladi vrtnar, gospod Jošt? Al žvižga, al poje, al rože sadi, gospod Jošt? Rožam zaliva in čuva grad. 57 DOMINSVET LETNIK 37. V LJUBLJANI 1. JUNIJA 1924. ŠTEVILKA 3. »KAJ IŠČETE?« - ONI PA SO MU REKLI: »UČITELJ, KJE STANUJEŠ?« FE. BILEK, CESTA (.POT). pri doktorju Crobathu, da je mogel zvečer dve uri presedeti v krčmi pri stari Meti. . . Bilo je »večidel« mrzlo leto, vrabcev odveč, žganje škodljivo, na Češkem običajne povodnji, na Turškem običajna goveja kuga, v Dubrovniku potres in na Španskem kameniten dež. Na Francoskem je mačka dojila podgane, na Nemškem je živel vol iz krompirja. Splošno je veljalo, ker preroka iz Jolsve še ni bilo, da »lepo in prijazno svetega Pavla spreobrnjenje je rodovitnega leta oznanjenje«. Zares so bili »četverčki« na Ogrskem in pri Sv. Lovrencu v Temenici, umrli pa so samo trije: ekscelencija baron Ehrberg v Dolu, ovsiški fajmošter Zemlja in dobtar Mau-rer... V prvem letu Blasheta ino Ne-shize, v sedmem Ferdinanda Dobrotlji-vega in v dvanajstem Gregorja XVI. je bil dozorel sedemletni Praški Šimen pod šolmoštrom Janezom Lavrenčičem v 7 SMONCA. IVAN PREGELJ. III. PRAŠKI ŠIMEN. Bilo je rojstno leto Blasheta in Neshize i v celjski nedeljski šoli, sedmo leto Ferdinanda Dobrotljivega na Dunaju, dvanajsto leto Gregorja XVI. v Rimu. Doba je bila že sedemindvajsetič ime: Metternieh, državna modrost: Liegen lassen ist die beste Erledigung. Ljubljana je stala v Ljubljani, a Stanko Vraz je verjel, da so ljubljanski bogoslovci — Dal-matinci. Zato, ker so govorili takrat ob Sotli po ilirsko in pod Dobračem po vse-slavjansko. Ljubljanski posvetnjaki so se zdeli Stanku kao crkva, koju je ostavio Bog. Vozeniški fajmošter Slomšek je tožil, da sedlajo Kranjci kobilo pri repu, Mala-vafhiz je prevajal Bleiweifa. Prvi Slovenec je živel, a molčal. Sedem ur je delal Smledniku mimo plateltofa v učenost dvanajstletnih. Potem je doživel svojo prvo pomlad: svojo prvo rano . . . Sv. Krištof na cerkvenem zidu v Dru-lovki: oči. Ali so rekle: »Ne vidim!«, ali so rekle: »Vse vem!«? # # # Šmonca, Lenka, France! Krave, junice, ovce. Paša za njivami pred Plesnim in med gmajnami, ki se trgajo proti Meji in Jeprci. Od svetega Kocijana pa od svetega Pavla na fari zamolkel šum vaškega življenja in rahlo zastrta jeka savske vode pod bregom v malinskem kolesu. Skrivnosten šelest v vejah samotnega hrasta in samotnejše breze sredi Plesnega. Kakor da curljajo globoko podtalne vode. Iz ravni zadržana plima nevidnih pljuč, ki se bude v pomladne sokove. Daleč s cesarske ceste voz kranjskega trgovca Lokerja, vozniški bič. Potem gluhota, potem pastirski vrisk nekje od Jame, potem zvon od Smlednika. Jutranja paša: nestrpnost pastirjev po prvem visokem solncu, po zadnji rosi in zadnjem zvonu. Večerna paša: zadnje solnce, prva rosa in prvi zvon . . . Šmonca, Lenka, France . . . France leži daleč pod samotno brezo na trebuhu in uživa z očmi po čredi. Dober je in zvest pastir. Lenka in Šmonca pa sta sedla skupaj pod hrast, pozabila na pašo in rijeta v ledino. Kopljeta grobove in na-sipata gomile. Deset otrok sta zakopala, deset želodnih zrn iz zadnje jeseni. Deset jih je bilo treba, prav toliko, kolikor je otrok umrlo v vasi tiste mesece pred pašnjo: dva Toneta, dva Janeza, Jurče, Lukec in Markec, Minka, Jerica in Špe-lica . . . Pokopala sta mrličke, pela na gomilah in obrisala solze. Lenka de je: »Sami križi so z otroki, pa je le hudo, če jih ni.« »Hudo je, hudo,« veruje Šmonca. »To bo zdaj pusto pri nas.« »Pa pri nas, verjemite, mati.« Toda Lenka ne čuje več. Že ji igrajo vesele, rjave oči. Šmonca se je ves zagledal vanje v čudni sladki grozi. Kakor takrat, ko je držal prvo siničico v roci, strmel v plaho utripajoče očesce, stisnil pretesno k sebi in . . . umoril. Mlada blaznost ugasne. Lenka ni sinica in kaj modra je. Pravkar je povedala 0 zakladu, ki ga je Marija dala in vzela, ker so jo hoteli ljudje opehariti za polovico. Prej nekoč je pokazala, kako se je vstopila divja deklica med Šmarno in Šmarjetno goro, da bi Savi pot prekopala. »Lenka, verjemi ti meni. . .« Šmonca bi za vse na svetu rad zaupal družici, kako zelo ji je hvaležen za njeno družbo. Pa nima besede in mu hoče iti na jok. Da bi odleglo, zavpije nad Dimko, ki se bode z Kjavčkom. Lenka sedi, poje nejasno, se ziblje z leve v desno in se utriplje s šibo po krilcu med nogami. Nenadno se zasmeje in pokaže na Franceta. »Poglej ga, pusteža! Ali se ne dreza z bilko v nos, kakor bi hotel izšegetati mu-renčka.« Njen glas zapoje: »France, ne bezaj! Čuri-murija ni notri.« »Kaaj?« je čuti leno Franceta. »Ali boš kihnil, sem rekla,« kliče Lenka. »Se mi ne da,« odgovori zavaljeno France in ne gane. »Povedala ti bom jaz, kako,« kliče razigrano Lenka. »Uho prisloni na zemljo, pa poslušaj.« In že je izgrebla jamico v ledino in se sklonila nad njo in dahnila vanjo: »V uho me piši, France!« Šmonca se zasmeje in dvigne bliže. »Pa da bo tako slišal?« dvomi Šmonca. »Verjemi ti meni, da je.« Dekle pokaže na Franceta, ki se je pobral s tal in prihaja bliže. Hipno postoji, kihne. »Vidiš,« zaraja Lenka. »Že kiha, slišal je. Kaj sem rekla, France?« France se ozre po Šmonci, ki je stisnil ustnice. Čudna trpkost mu je zrastla v srce. Za vse na svetu ne bi povedal Francetu, kaj je rekla Lenka. Naj ugane, naj pove sam, če je slišal. Lenka je nejevoljna na Franceta: »Pustež, kaj zijaš? Povej, če si slišal. Saj si kihnil.« France prikima molče. Šmonci je všeč: »Slišal pa nič.« France ne trene z očesom. Mirno pogleda Lenko in reče: »Slišal.« Lenka je trenotno ob njem. Kar privila se je obenj. Oči ji zevajo od čakanja in nestrpnosti. »Da veš, France*?« »Kaj ne bi vedel!« Molči. Lenka išče nazaj k Šmonci: »Saj se le laže. Nič ne ve.« »Pa vem.« »No, pa povej!« »To si rekla, kar vedno. V uho naj te pišem —« France se obrne in gre malomarno, odkoder je prišel. Leže zopet na trebuh in išče za slamico, da bi se drezal v nos. Lenka pa se je našla igraje iz osuplosti in pove: »Ta je lepa. Skopljimo si vsak svojo luknjico pa se pogovarjajmo.« Ležijo vsak nad svojim »ušesom« in si dopovedujejo. Zanikajo in pritrjujejo. Lenka je nejevoljna na Šmonco: »Franceta slišim vse, tebe pa nič.« Kako bi slišala. Šmonca je nem. »Lenka, verjemi ti meni . . .,« je dahnil v zemljo, potem je šel bolno za Francetovo besedo. Tedaj je vzrastel nejevoljen: »Ti mene slišiš, jaz pa tebe nič.« »Pustež si,« vzklikne Lenka in se preseli bliže k Francetu. »Čada je v detelji.« »Zato ima trak za vratom kakor Šmon-čeve ovce.« »Ti bo že dal, če ga boš pikal.« »A kaj. Saj nič ne sliši.« A Šmonca je slišal in vstal s tal. Pobral je debel oklešček in ga tehta v roki. Ona dva, kakor da g-a ne vidita. Očitno se roga Lenka: »Ta pustež. V nos se dreza s slamico, da bi murenčka izbezal.« »Nak. Kihnil bo, pa ne zna.« Za trenotje se zagleda Šmonca za vpitjem nad poljem. Ptice gonijo sovo. Vse polje je polno šuma. Tudi Lenka in' France sta se vzdramila vanj. Takrat zavihti Šmonca oklešček, da leti in zadene med pleča. France se zvije, zagrozi nazaj in v dir za Oado. Lenka pa stoji pred Šmonco. »Zakaj si ga?« »Kaj tebi mar.« »Pa mi je mar, ti, grdi rokovnjač.« Naglo je zgrabila dečka za lase in stresla. Ko je ovil roke okoli njenega pasu, je izpustila. On je podstavil nogo, da je padla. »Rokovnjač, ti!« 0 ŽIVLJENJE! FR. BILEK: VZKLIKI SV. TEREZIJE. Za ramena jo je stisnil k tlom. »Pusti me.« »Nočem!« »France, pomagaj!« Strašna žalost se je vnela v Šmonci. Lenko tišči za vrat v zeleno grudo. Dekle je ugriznilo in praska. »Ti, mene?« »France!« V Šmonci je bolna blaznost. Stiska za grlo, strmi. Plahe, zevajoče vprašujejo Lenkine oči. Siničje. Stisnil bi strašno, do smrti . . . »Šmon . . . ca?« Izpustil je in se stresel po vsem telesu. Lenka se je mirno dvignila, zakašljala in pljunila. Potem je pogledala in rekla mirno: »Kri.« Šmonca je zajokal od strašne žalosti. Mirno se je obrnila Lenka k njemu: »Rokovnjač, da veš, nisi, a pasla s teboj ne bom več.« Gre vstran, išče za Francetom in začne zganjati živino proti vasi. France se je ozrl po Šmonci, a gre nato z Lenko. Samotno žene daleč za njima Šmonca. Lenka očita Francetu: »Ti se ga pa bojiš.« »Koga? Šmonce?« »Dobro ti je dal s krepelcem. Pa mu nisi vrnil.« »Za čado sem moral.« »A kaj. Bojiš se ga.« »Pa se ga ne . . .« 99 Pred vasjo, preden se razideta, France spregovori. »Jutri mu pa vrnem, da boš vedela.« »Bomo videli.« »Pa saj vem, da mu še nocoj poveš.« »Mu pa.« In Lenka pljune, pogleda in reče malomarno, hladno: »Kri.« Potem se ozre za Šmonco in čaka, da mu bo povedala, naj se varuje Franceta . . . Dva dni pozneje sta se Šmonca in France spopadla. Nad Jureževim mlinom sta se prekobalila v srditem objemu po rebri pod breg. Opraskana in potolčena sta vstala in šla molče domov. Franceta so natepli, ker je izgubil plateltof. Šmonca se je zaril s svojo bolečino v listje. Koka očeta Mateja ga je vzdramila, ko mu je težka padla na rame. Otrok je zarjul od bolečine in zbledel. Našli so, da si je prebil ovratno kost. . . A dvajset let pozneje sta se Lenka in France vzela . . . Kakor v staroverski pripovesti . . . # # # Bilo je leto »vinorodcem prijazne zvezde Saturna«. V zimah so zorele jagode in cvetele gartrože. Prerok iz Jolsve pa je napovedoval bridko pomladno zimo. Prišla je. V burji notranjskih goličav in v zametih polhograjskih klancev so zmrznili popotniki sredi aprila. Takrat so se osla-vili Črnogorci proti Omerju-paši. Francoska cesarica je dobila splav in dunajski cesar bi bil skoro poginil. Adjutant O' Donel ga je rešil. »Pridnega Janezka« so zato imenovali »vrli« Ljubljančanje za častnega »mestnika«, »hudobnega Mihca« košutovca Libenvja pa so Dunajčanje obesili. Na Dolenjskem in v Novem mestu je takrat hodil »turški strah«. Novice pa so verjele v prerokovanje carigrajskega patriarha v letu 1453., da bo v štiristo letih konec turškemu bivanju v mestu ob »govejem brodu«. Bilo je leto »mizo-plesa«, ki ga je Nemcem razodel Andree in Slovencem osvedočil profesor Melzer. Oče Bleiweis so imeli svojo posebno skrb: bali so se za jelove in smrekove gozdove, ko so culi, da so na Sleškem znašli papir iz lesa . . . Nemci so imeli takrat Griinovo »Mlado Bredo«, Slovenci so brali pesmi nemškega Radionieviča. Poslej so ga laže pogrešali kakor Dragutinove »Proklete grablje«. A slaven je bil le Podgorski, čigar »Klepec« je umrl, čim se je rodil »Kerpan«. Podgorskega pesem pa je tedaj deklamoval v drugi humanistični Novega mesta Andrej Petek iz Ribnice. Andrej Petek je bil redni tekmec Šimna iz Praš za prvo darilo ... Šimen iz Praš je doživel v tistem čudnem letu svojo drugo pomlad . . . svojo prvo slo . . . Pisal je tedaj že tretje leto svoj dnevnik. Bilo je leto, ki mu je preobračalo . . .« # # # »Sošolec Andrej, v. Ribničan deklamira uro za uro pri očetu Hrizostomu Podgorskega pesem »Klepec«. Habeat hono-rem! Če bi le umel, kaj govori. Pa ne razume. Vsaj tega ni vedel razločiti, kaj je: »Postasta zid i dvor jim pare,« pa sem moral jaz povedati: Da ward ihnen Mauer und Hof zur Bahre. Sodim, da Podgorski ni pesnik. Prešernovo besedo je posnel po romanci o Rozamundi, drugo je našel v srbski pesmi. Zato je pesem sraka s pavjim perjem, negodno cvetje, kakor letošnje januarsko, ki ga bo prekmalu konec, če se ni zmotil in med krive zapisal prerok iz Jolsve.« »Prerok iz Jolsve se ni zmotil. Vse kaže, da bo zimske pomladi kmalu konec« »Strupena vlaga puhti iz zemlje in iz te grde, lene Krke ob mestu. Nisem zdrav. Glava me boli, udje so vsi razbiti. Mrzlica me stresa. V Ragovem logu sem ležal na golih tleh. Od tam je bolezen v meni. Celo zoprno mi je biti bolnemu. Tako pomladno je najbolj zoprno. Pa se mi prav godi. Zakaj sem legel v Ragovem logu? Zakaj sem bral Wertherjeve ,mlade bolečine'?« »Šel sem na Trško goro. Bil sem v zidanici in pil sem celo tobak. Zato sem danes še bolj bolan. Prekleta Krka, pa še vino in herba nicotiana! Tega trojnega se jaz prav gotovo nikoli privadil ne bom.« »Dva dni sem ležal in se kuhal v zoprnem znojenju. Danes sem boljši. Samo šibek sem zelo. Prebiram Goetheja. Wer-ther je krasen človek. Le čemu ga je pesnik tako čudno oblekel v rumene hlače in modrikasto suknjo. Šarloto vidim kakor na dlani. Spomnil sem se ob njej Kuraltove Poldke. Škoda, da je Lavo-slava še tako otroška in kar nič ženska.« »22. januarja. Prvi letošnji sneg. Pa še ta kopni. Kaj bo z zimo, prerok iz Jolsve? Le pojdi rakom žvižgat!« »Večkrat kakor sicer mislim na dom in na kraje, kjer sem užil mladostne dni. Do grla sem že sit Novega mesta in že nestrpno čakam, da bi preteklo leto, ki je moje zadnje v teh Benetkah ob leni Krki. Večkrat se mi sanja o zgodnjih otroških letih. Hodim v Smlednik, berem borovnice pod starim gradom, nastavljam ptičem, dražim sršene in pasem. Prečudno dobro se mi sanja o Lenki. Nocoj sem jo videl kakor živo. Vprašala je, ali me še boli kost, katero mi je France razbil. Še, Lenka. Do smrti, se mi zdi, jo bom čutil, in prav všeč mi je tako. Mutilatus usque in senectutem, bi rekel z očetom Akvi-nasom. Sladek, zelo sladek je v zrelih letih spomin mladih ran.« »Enooki oče Akvinas, čudaški mož, je moj zdanji najljubši učitelj ob očetu Zla-toustem. Ne morem mu pogledati v trpki vojaški, polifemski obraz, da se ne bi spomnil obenem strica Miklavža, svojega največjega dobrotnika. * Siromak, popolnoma je oslepel. Tudi zato se mi toži ob Krki, ker očeta strica ni več tu.« »,Mostra il bel petto le sue nevi ignude, onde il fuoco d' amor si nutre e desta: Parte appar de le mamme acerbe e crude, parte altrui ne ricopre in vida vesta; Tamo-roso pensier gia non arresta, che non ben pago di bellezza esterna, negli occulti segreti anco s'interna . . . Per entro il chiuso manto osa il pensiero si penetrar ne la vietata parte . . .' Gospod stric Miklavž! Ali niste bili že davno slepi! Kako da ste mi dali Tassovo pesem v roke? Ta zgodba o ,otročetu' Einaldu ni otroško berilo. Prav gotovo, da jo moram še kot višji humanitatis skriti pred očetom Ehren-friedom. Der Keligionslehrer kennt keinen Spass. Ipsissima ejus verba.« »Prečuden vrt je Torkvatova knjiga. Blodim kakor v labirintu cvetja in petja. Srce se stiska in širi v neznanih željah po nepoznanih slasteh. Piango e prego . . . Zdaj sem Odoardo, zdaj Argante. Ljubim JEČA BOLESTI JE TO ŽIVLJENJE! FR. BILBK: VZKLIKI SV. TEREZIJE. Armido. Še bolj zavidam rane in Ermi-nijo Tancredu. In cure d' amor lascive immerso tonem z Rinaldijem in se kesam: La prima vita e le mie colpe prime mira con occhio di pieta elemente Padre e Signor... e in me Tua grazia piovi si che '1 mio vecchio Adam purghi e rinnovi! Ave, veliki Torkvat! ,Novice' pišejo sicer, da Ti je -— Dante ime!« »Moj tekmec Andrej iz Ribnice je zložil sonet, v katerem zahvaljuje mati Slovenija Boga, ki je rešil dunajskega cesarja. Oče Pečar je pesem pohvalil, pogledal name in dejal: Vi vat sequens! Ne, oče Zlatoust! Za Ribničanom ne grem. Avstrijskega cesarja ne bom opeval. Pesem pa že imam. ,Solze Sloveneove' sem ji dal ime.« »Oče Zlatoust: Nisem nobene narobe povedal. Jaz: Nisi, ker vedno si v bukvice gledal!« »Gospod svetovalec Kuralt, čigar dva sinova poučujem, me je obiskal. Zadovoljen je z menoj. Za počitnice me je povabil pod Turn. Obedoval sem ž njim ,pri Soln-cu'. Tudi Poldka je bila zraven. Bleda je, slaba. Bila je hudo bolna. Otroška pa ni več tako. Smilila se mi je. Zložil sem pesem: Bila si vpadena, tužnega lica ... če bi kaj več občutja v pesmi bilo. Pa ga ni. Menim, da take pesmi niso dobre.« »Prevedel sem Šilerjevo pesem ,Moč petja'. Toliko je slovenska, kolikor ime Schiller-jevo, ki je menda slavjanski ,Šilar'.« »Et meminisse juvat. Novomeška secunda humanitatis v letu osemnajststotriinpet-desetem: enajst meželjnov in en človek. Meželjni so: Ajgner Jozip vulgo Birt, Fabijani Jozip v. Aristides, Haberle Matija, v. Cincidela campestris, Kuhelj Matija v. Biiffelochs, Kuhn Janez v. Schiirzenjager, Kulovic Franc v. Bastard von Mehovo, Petek Andrej v. Ribničan, Sajovic Janez v. ,peta brez Ahila', Še-tina Janez v. ,der Gestiefelte aus Vodmat', Zurc Tone v. ,krivični mlinar'. Človek med meželji je Praški Širne, ,ohne Land', ,der grosse Kleine' i. t. d. ut dieta dietis ultus sum.« »15. aprila. Prerok iz Jolsve, velik si! Snega kakor ob kolednikih.« »Kaj zoprnega najdem v suhem šolskem mlačenju. Pa je že tako. Man muss mit der Welt verkehren, das Leere lernen, Leeres lehren: thingano, thiksomaj, filte-ros in filajteros. Kaj bi le počel, če bi lepih knjig ne imel. Zelo manj cenim za tega del svoje učitelje. Malo, celo malo so brali. Grosnig pozna troje v enem: der Gang nach dem Eisenhammer, der Kampf mit dem Drachen in Jungfrau von Orleans. Oče Akvinas zna vsaj francosko. Ni bral, a je doživel veliko. Ehrenfried ,der Deutsche' ničesar ne ljubi. Er leert, damit wir lernen. Pač celo drugačen je bil moj dobri stric. Ali se mu v Kamnika tudi tako toži po meni, kakor meni po njem? Morebiti, da me je pozabil med svojimi ptičnicami. Velikokrat menim, da ga čujem, kako si žvižga svojo pesem: Za Bogom častimo . . .« »Kaj bolj hladnega me je pustilo velikonočno cerkveno opravilo nego sicer. Nisem več otrok. Žal, a resnično, če bi se človek tudi grdega tako probjedel kakor se svetega opravila. Sodim, da nisem poklican v duhovski stan. Pa o tem razmišljati je še prezgodaj. Tudi mi ni prijetno. In na vse zadnje, če bom moral biti duhovnik — o saj vem, da domači in stric to želijo —, vsemu se človek privadi. Vere v Boga ne bom izgubil, naj bo, kar bo.« »Tudi molitev se včasih upre. Kaj nevredno se mi pa zdi, moliti z usti, kadar srce zato nič ne ve. Moj Bog! Saj včasih hočem biti z vso dušo pri Njem. Kakor s prijateljem bi se rad pogovoril ž Njim. Pa mi je tako tuj in nepoznan. Ignotus Deus. Tako gluh, kakor polje za Prašami. Molči. Vedno nem, vedno nedoumen. Samo bati se Ga morem. Ljubiti Ga ne znam. Kdo more ljubiti neznano? Timor, to je vse, kar zmore uboga človeška natura.« »Moj Bog je kakor veliko gluho polje. Iz zvezd nad to samoto Ga slutim, iz vetrov, ki se bude iz polja, menim čuti Njegovo besedo, iz cvetja, v katero se odeva polje, govori vame Njegova ljubezen. Pa vse to, kar pišem, so samo lepe besede. Srce zanje nič ne ve. Zakaj nisem več otrok in ne morem več vsega verjeti? O moja mati!« »Prebral sem ,Fausta'. Torkvat, majhen si! Armida je lutka. Moja ljubezen je zdaj Margareta.« »Spet neumne sanje o domu. Lenko sem videl. Obrnila se je vstran od mene in rekla: Mir graut vor dir.« »Sobota, 7. maja. S sošolci v zidanici. Tri dolge smotke sem popušil. Prekleta herba nicotiana! Zares se je bom navadil.« »Večkrat premišljam svoj značaj in moram reči, da se ne razumem. V najbolj žalostni uri sem najporednejši, a kadar bi bil rad od srca vesel, se mi vzemo temna občutja v srce in tako težke misli, da sem od njih ves bolan. Vsega sem včasih sit. Celo lahko bi mi bilo storiti kakor je storil Werther. Življenje je prazno.« »Celo močno se uverjam, da nikoli prav srečen ne bom. Z malim se zadovoljiti ne dam, vsega nikoli imel ne bom.« »Zdaj se že tretje leto popolnoma sam vzdržujem. Od doma nimam nobene podpore. Prijeten ni tak kruh, a je v veliko zadoščenje, da ga bratom in sestram doma ne odjedam. Vita magistra. Morda sem zato tako samsvoj in zaničujem sošolce, ki zložneje živijo. Škoda! Nimam prijateljev, ker jih nočem. Petošolec Jurij Strbenc me obožuje. To mi laska. A da mi je prijatelj? Pravega prijateljstva sploh ni.« 102 »Jaz niti samemu sebi nisem prijatelj. Prijatelj prijatelju ne dela hudega. Jaz samemu sebi škodujem kljub svojemu boljšemu spoznanju. Tobak mi škoduje in vendar se mu ne odrečem. Tožne misli me ubijajo, a vendar se zatapljam vanje. Pomlad vabi veselo: pridi, uživaj! Šel bi, a nočem. Nočem! Ne morem drugače.« »Ganljiva je pomlad v goricah. Koliko ljudi pije žlahtni trtni sok. Pa, ali so le kdaj samo pomislili, kako trta cvete? Kakor mravljinci smo. Tako malo hočemo vedeti in videti. Sto pedi od doma.« »Sedemnajst let sem star, pa že moram ves svet zaničevati.« »Kaj je človeška moč? Temota obdaja duha, ta prečisti vir nebeški. Zastonj je ves trud otresti se strašnih spon. Solnce ga še ni obsvetilo in mati ga še ni rodila, komur bi to mogoče bilo. Bodi! Bojuj se, duh, do zadnje srage, bojuj se, a ne upaj zmage!« »Duh previhra na perotih do neba, kjer se neha stvarjenje. Hitro peza ga mesa spet pritira dol' na tla . . . Obupal bi. Zares, ena sama je modrost: Šolo chi segue cio che piace, e saggio . . .« »Bral sem Boccaccijev Decamerone. Un libro claffarico. In malo je manjkalo, da mi ni knjige zaplenil katehet Ehrenfried der Deutsche.« »Kagov log je nedolžen kraj. Pa res ne vem, če so tudi misli novomeških študentov v tem ,parku' tako nedolžne kakor Schmidov mali puščavnik. Meni vsaj se je že večkrat vzela v teh tihotnih goščavah grdobija v misli. Danes sem celo pesem zapisal. Pod gradom, ji je ime, a v čast mi ne bo.« »Saj sem rekel. Moja prva klaiarija mi je v sitnost. Izgubil sem jo in vprav Schiirzenjager jo je moral najti. Zdaj mi vsiljuje svoje zaupanje. In nimam moči, da bi se zoprnega človeka otresel.« »Ali je tako pokvarjen, ali je tako iskren? Vse mi je povedal, kaj je že doživel. Celo pediculos pozna nomine morpio. Znan je z M * * pri K * * in ljubosumen na mladega oficirja, ki je prišel pred kratkim le-sem.« »Brez tobaka že ne prestanem več. Pa kaj tobak. Mene od druge reči glava boli. Od neumnih fantazij. Od slabe družbe.« — i !¦¦ i i -f^—- m _, i ¦* —¦= • ¦ PSALMIST. - GLAS ŽEJE, KI JE SEGEL DO NEBES. FR. BILBK, CESTA (POT). »Kuhna sovražim. Iz jeze in žalosti sem napisal pesem Dan slovanski. Dal mu jo bom brati. Pihal bo kakor puran.« »Nič ni pihal kakor puran. Le zaničljivo me je pogledal in dejal: ,Poj rajši klafar-sko!' Danes pa je privlekel v šolo neko žalošalno razpravo, da je Graetia — Go-recija, Germania — Grmanija, Skaldi — Skalci. Pripomnil sem, da je to pisal osel. ,Kann schon sein,' je odgovoril zasmeh-ljivo. ,Naturlich ein deutscher/ sem rekel. Udaril je nazaj: ,Esel und Ungeziefer ken-nen nur Slawen.' Vsi sošolci so planili nadenj. Tedaj nas je zalotil razrednik.« »Schiirzenjager je poštenjak. Ni se maščeval. Kazložil je razredniku spor kot najnedolžnejši prepir zaradi žalošalne knjige, katero zdaj očetje učitelji bero in so na nas popolnoma pozabili.« »Schiirzenjager ni poštenjak. Izterjuje obresti za svojo plemenitost. Baha z ,nem-škim hrastom' in slavo nemškega orožja. Naj baha. Tudi za hrast so sekire, ne samo za lipo. Še to mi ni hudo, da Slav-jani niso bojaželjni. Tolaži me beseda očeta Akvinca, ki je bil sam vojak in ve, kaj pravi. Oče Akvinec je rekel: ,Vojaški / in prasci so si v žlahti. Le to je hudo, da prasca umiješ, soldata pa ne.'« »Pa, kako je z menoj? Ali sem slavjanske krvi? Ali bo res umrlo vse lepo in dobro v meni? Umazan sem. Nečedne so misli, nečedni počutki. Kdo mi bo, novemu Ri-naldu, pokazal demanten ščit za zrcalo, da se iz njega izprevidim in streznim! Clemente Padre e Signor! In me Tua grazia piovi!« # # # Zadnja pomlad leta, posvečenega zvezdi Saturnu, je ugasnila, ko je na dan svetega Mohora strašna toča pobila bogato moravško faro. Za ponesrečence je daroval dva goldinarja tudi petošolec novomeške gimnazije Jurij Strbenc. Šimen je bral v Novicah in udaril prijatelja: »Srebrnike so ti tiskali.« »Nimam pesmi,« je odvrnil 'Jurij, »zato sem dal srebro.« »Mecen! Kakšna škoda, da sem tvoj prijatelj,« je menil pikro Šimen. »Zakaj?« je vprašal Jurij. »Prijatelj vendar prijatelja ne izkorišča.« »Ne prijatelj prijatelja,« je odvrnil Jurij, »hotel si reči, da ti mene ne boš. Bom zato pa jaz malo bolj vsiljiv.« Simon se je zresnil. Potem je rekel trpko: »O denarju med nama ne bo govora. Voli! Ali mi hočeš biti prijatelj ali mi nočeš?« »Hočem,« je odvrnil Jurij. »Zato pa ti zdaj resnico povem v obraz, kaj mislim.« »Da sem ponosen kot vsak berač, kajne?« »Da si zavisten,« je odvrnil hladno Jurij. Tisti trenotek si nista bila prijatelja. Pozneje šele, ko je Simon Juriju vrnil, da je dobrotnik iz ničemurnosti. . . Ustnice svetega Krištofa na cerkvenem zidu v Drulovki. Kaj so rekle? »Nimam!« Ali pa so rekle: »Nočem!«? . . . Zadnje, kar je zapisal Šimen iz Praš tisto leto v svoj dnevnik, pa je slovo Novemu mestu. Tiha, hladna akvarelna slika, a brez vonja. Ni ljubil. . . Potem je beležil o sebi in svojem: »Vale dico! Čast sem rešil. Stric Miklavž ne bo žalosten. Petek je praemifer, a jaz sem tudi. Lahko mi sicer ni bilo in skoraj obupal sem že bil. Neumne fantazije človeka od knjige odvračajo. V trpkem delu pa mi je zrastel dvojen blagoslov. Našel sem se. Sam iz svoje moči brez demant- nega Ubaldovega ščita. Ozdravel sem. Bog mene varuj v življenju še kdaj podobnega. Premlad sem pregloboko pogledal. A všeč mi je, da sem trpel. Otroški in vesel pa ne bom mogel biti več. Razumem pa. če Bog da, bom pod Turnom kmalu izgubil še zadnje očitke in se otresel neljubih spominov. Lavoslava mi bo v pomoč. Čudno se je razcvela. Sladko mi je misliti nanjo. Zares se čudim, kdo more imeti umazane počutke ob cvetju in zvezdah. Lepa in dobra ženska pa je kakor najlepše cvetje, nad katerim se je ozvezdil nebes. Salve, Leopolda!« # # # »Novice« različnih in še »narodskih« reči so bile stare dvajset let, spomin svetih bratov Cirila in Metoda pa tisoč let. Še ena mila zima je bila in v marcu jo je opevala pesnica Klara. Potem so bile običajne povodnji, običajne goveje kuge, običajni potresi in na Španskem krvav dež. Vrabcev je bilo odveč, žganje škodljivo. Zgodovina Slovencev je bila Vodnikova »beseda« danes in včeraj. Po »besedi« je bil ples. O februarskem v Ljubljani so pisale »Novice«, »da so si v s vesti, kako je Vodnik vso noč do šestih zjutraj gledal radosti poln iz rajske višine na narod svoj, na sine svoje in hčerke svoje, za ktere ni zastonj delal in zastonj pel.« Okus je bila krinolina z rožo v pasu in Donizzettijeva »Marija Rohanska«. Igrali so »Pravega Slovenca«, Holbeinovo »Zvesta do smrti« in Bilčevo »Ilirijo oživljeno«. Že so peli Ipavčev »Kdo je mar?«, še vedno so deklamovali Dragutinove »Proklete grabi je« . . . Doba slovenskega herojstva. Slovenskemu herojstvu je ime »beseda«. Nekateri menijo, da tudi — laž . . . Simon iz Praš je bil takrat sedemindvajsetleten in je zapel svojo besedo: trojno gorje. Prvo njegovo gorje je bila Poldka. Z manjšo ničemurnostjo kot pred desetimi leti je pisal o njej: »Poldka se je omožila. Čuditi se moram, da me je ta novica tako prijela. Bog jej daj srečnih dni, meni pa, da bi jo lahko pozabil. Pozabiti! Čudna beseda! Moje najboljše pesmi mi je navdihnila in če hočem zaljubljeno pesem napisati, je \redno ona, na ktero mislim. Enkrat 104 samkrat bi jo še rad videl in vedel, kaj bi mi srce občutilo; morebiti, da je vse vkup le fantazija, ki bi se izgubila, ko bi jo videl, morebiti pa tudi ne. Prva, dasi otroška ljubezen je več vredna nego vse pozneje . . .« Drugo gorje si je bil Simon sam. Bridko se je obtožil: »Pametnemu in pridnemu biti kakor so sploh ljudje, mi ni bilo prirojeno; zato tudi nikoli nič iz mene ne bo. Žalostno pa resnično. Največja nesreča je, ako človek izgubi pogum, kar se je pri meni že močno zgodilo. Morebiti, da pridejo boljši časi, ali vpraša se, kdaj? Morebiti nikoli! Bog me varuj, da bi mi ne prišle zopet misli na samomor, kakor se mi je že večkrat zgodilo pri takih razmerah.« Bila je Šimnova zadnja pomlad. Takrat je doživel iz tretjega gorja svojo prvo — moč. . . # # # »Sie wollen also wirklich fort von uns, Herr Simon? Was zieht Sie denn so stark nach Tomanien? Seien Sie auf-richtig!« Jedrovita in živahna gospa Lotte se je udobno zleknila po naslonjaču. Mladi domači učitelj v stolu poleg nje se je v zadregi dvignil in zopet sedel. »Dolžnost, gospa,« je dejal, »sama gola dolžnost. Izpitov nimam. Treba bo resnega dela. Skrajni čas je že ...« »Ali se pri nas ne morete učiti? Nadejam se, da Vas posel z mojimi otroki ne ubija tako zelo. Ali pa se motim? Kar odkrito povejte.« »Ne,« je odvrnil učitelj, »lagal bi se. Poučevanje mi ne jemlje časa.« »Torej vidite? Čemu silite proč? Dovolite! Menda vendar nisem prevsiljiva; a razumeti Vas ne morem. Ali smo se Vam sicer kako zamerili? Sagen Sie es ganz offen, Herr Simon.« »Nikdar nikoli, gospa. Seveda . . .« »Ein aber immerhin. Schon. Nur offen heraus, Herr Simon.« Gospa Lotte je nagnila koketno svoj polni dekliško sveži život učitelju naproti. Njemu je zagorelo trpko lice. Povesil je oči. Potem je rekel z drhtečimi ustnami: »Gospa Lotte! Tolikega življenjskega ugodja kot v Vaši hiši še nisem skusil. Nisem ga vajen.« »O, temu se boste privadili,« se zasmeje gospa, pomežika nagajivo. »Morda pa hočete očitati? Verujte mi, trdo bom prijela Katico. Ne streže Vam dovolj vestno.« »Ne, ne,« se brani učitelj. »Tako me umejte, kakor sem rekel. V tem ugodju se jaz utapljam . . .« » Armer Schiffbriichiger!« Njene oči gledajo sočutno in dobro mlademu človeku v bledo, visoko čelo. On vidi, čuti, ve: »Lepa si, dobra si. Lenka si in Lavoslava. In še Janezova Neža s svojimi ustnami in smehi.« Iz slasti pa se budi vase in prosi nemo: »Tonem. Ali ne vidiš, da tonem? Pusti me že, naj grem.« »Armer Schif f briichiger,« ponovi gospa Lotte. Učitelj se zdrzne, vstane in se vzravna. Prečudna slika se je obudila vanj. Življenje iz neskončne pesmi. »Vsi so se že vrnili domov in le eden toguje na samotnem otoku in se ozira za dimom, ki bi se dvignil z ognjišča v domačem hramu. Sam sedi na obrežju rajske zemlje Ogvgije. Domov, prosi, a lepa boginja ne da . . .« Ali je žena videla bolest, ali je brala iz oči, ki so oči svetega Krištofa na cerkvenem zidu v Drulovki? »Herr Simon. Vsaj do jeseni bodite še naš. Lepo, lepo prosim.« Lenka, Poldka in še Janezova Neža. »Do jeseni, pet mesecev. Tomanija Vam ne uide. Jaz pa Vas bom zgubila za vedno.« »Treba je, gospa.« »Gospod Simon. Nocoj me spremite k Sperlu. Tam najdeva Kranjce. Pojdeva sama. Povedali boste, da ste se premislili, da ostanete do jeseni.« Ujela je s svojimi njegovo roko, stisnila jo materinsko na svoje nedrije in ga pritisnila zopet na stol. Lenka, Poldka in Janezova Neža. »Bin ich Ihnen zuwider?« »Gospa, kaj govorite!« S trudnim smehom mu je nesla svojo mehko roko v poljub. Ni videl, ni poljubil. Truden in plah je omahnil v svojo sobo, vrgel glavo v dlani in strmel topo v pandekte pred seboj na mizi. Potem je zastrmel predse in zamrmral mrtvo: »Kalvpso!« # # # Kalypso je pisala prijateljici: »Draga! Zdaj pa izvedi še moj roman. Ne ustraši se. Vse je tiho, dehtiva zgodba o Mahometu iz rodu Asra. Saj poznaš Ru-binsteinovo romanco. Aus dem Stamme jener Asra, welche sterben, wenn sie lieben. Moj Mahomet je iz Tomanije, kakor zdaj tu nazivajo, ne vem čemu, Kranjsko. Simon mu je pravo ime. Hiibsch, nicht war? Pa je tudi tak človek kakor ime. Dolgo, resno in trpko obličje — plemiško. Samo rasti ni visoke. Škoda! Sicer pa izšolan pravdnik in — pesnik celo in — kolika žalošalnost — moj hišni učitelj. Spoznala sem, da me ljubi. A strašno se kroti. Ne vem, ali ker je tako plašen, ali ker je tako obziren. Razumeš, da spričo vsega tega nisem povsem ravnodušna. Zaljubljena? Ne. Kam neki v teh svojih letih. A prijetno je vedeti, da je tuj človek, ki te obožuje, da je ta človek tvoj kruh in spi v tvoji postelji — le kaj slabega si ne misli, govorim v podobah, da ta človek prebira tvoje knjige, uživa iz tvojih »Buch der Lieder«, sanja o tebi ob tvoji luči in ti piše pesmi v svoji čudni in barbarski besedi . . . Zdaj mi sili Mahomet proč, a nadejam se, da ga do jeseni pridržim. Pridi in me obišči. Videla ga boš. Apropos! Zadnjič pri Šperlu mi je rekel, da sem njegova Kalvpso. Veš li, kaj je hotel reči? Pridi, draga! Tvoja Lotte!« # # # Simon je blaznil sam zase: »Govoriš mi in ti odgovarjam. To mi povej, ljubljena, zakaj si me zastrupila s svojo knjigo pesmi in še s svojo dehtivo lepoto opojila, da sem ves izgubljen. Pozabil sem prijatelje in svojce, pozabil domovino, gomile in svoje polje in svoje spomine. Izgubil sem se. Izpusti, Kalvpso, izpusti!« »Govoriš: Vse je o svojem času. Ko je njegov čas, poje škrjanec, cvete jablana in zori solnce v poldan. Tako je prišel tudi moj in tvoj čas. Brani, če smeš, škrjancu peti, cveteti jablani in zoreti solncu v poldan. Uživaj in ne vprašuj!« »Odgovarjam: Dehtiva in opojna si kakor knjiga pesmi, ki si mi jo dala. Pa me glava boli iz tvoje knjige. Daj, da grem in pozabim! Izpusti, Kalvpso, izpusti. Mene kliče polje. V polju je zdravje. Pri tebi, Kalvpso, sem bolan.« »Govoriš: Tujec v cesarskem mestu ob sinji Donavi! Ne prija ti ljubezen, s katero ljubimo tu? Nikoli ne ljubimo tu tegobno. Ali ljubijo tako tvoji ljudje? Tvoji ljudje so nesrečni. Ostani pri srečnih. Veselje ni neiskrenost.« »Odgovarjam: Veselje je v dolžnosti. Mene kliče dolžnost! Gospa Lotte, tudi Vas kliče dolžnost. Kalvpso, izpusti!« # # * Kalvpso je izpustila. Petnajstega marca je beležil Simon vsakdanje: »Nespamet je kaj nemogočega želeti. Nepošteno pa gostoljubje zlorabiti.' Kjer se čast ne spoštuje, čast ne more vztr- peti.«------------ Tridesetega septembra je prejel Simon pismo od prijatelja doktorja Strbenca, kateremu je pisal v bogoslovnico po knjige in skripta. Strbenc je pisal: »Vso pravdoznansko ropotijo moje učenosti dobiš, kadarkoli hočeš. Če boš potreboval, še kaj drugega. Le reci! Vsiljivega, vem, me ne maraš. Vale et veni!« V ponedeljek 5. oktobra je Simon krenil na pot z Dunaja. Od gospe Reinleinove je vzel samo droben zvezek Heinejevih pesmi za spomin. Šele po letih je odkril med listi drobno posvetilo: »Lieber, guter Odvsseus, fahre wohl!« . . t Lenka, Poldka, Lotte ... tri pomladi. In le jeseni in sadu ni bilo nič. V nobeni staroverski povesti ni tako . . . oči. (Balada.) IVAN ROBIDA. V izbi dremlje zaspana luč. Ob peči mlada žena ždi, in sinka doji. Kar zunaj tečaji zahrešče, in v durih se zaobrne ključ, in v vratih stoji nebogljen soldat, razkuštran, bradat, — in oči mu žare-------- DOMINSVET LETNIK 37. V LJUBLJANI 1. AVGUSTA 1924. ŠTEVILKA 4. ŠMONCA. IVAN PREGELJ. IV. MEGLENICA. Slovstveni: »Pomembno, zelo pomembno, celo nad vse pomembno je vedeti, da je zložil Simon Jenko kar štiri pesmi pod imenom ,Meglenice', preden je dozorel njegov ,Korak v življenje'.« Časnikar: »Pomembno, zelo pomembno, celo nad vse pomembno je vedeti, da se naš Slovstveni (?!) še ni odvadil tu-jinstvu, pa uganja celo na častitega pevca jugoslovanske marseljeze račun smešno nemško filologijo. Ne rečemo drugega, nego: caveant con-sules!« Kaj je sanja in bridkost matere Mine sedem žalosti v Prašah? Sanja in bridkost naše matere sedem žalosti je zgodba dveh dvojčkov, kakor jo je na pisal »v poduk starim in mladim, revnim in bogatim« Janez Ziegler, fajmošter pri svetem Tilnu v Višnji gori. Sanja naše matere sedem žalosti: Pavle pastir, Pavle šolar, Pavle desetošolec, Pavle učenik in poglavarski svetovavec, Pavle škof . . . Mati Mina sedem žalosti v Prašab je rekla: »Šmonca pastir, Šmonca šolar, Šmonca desetošolec, Šmonca mašnik, Šmonca škof. . .« Ko je njeno hrepenenje dozorelo v cvet, se je rodil Simon Jozipovič. Sanja in bridkost Simona Jozipoviča, prvega, drugega in petega, je žalost iz meglenice: solnce velikega Šmarna, tegoba mlade krvi, ko je Sorsko polje, kakor da je vso noč voglarilo. Nikoli niso cvetja polnejši potoki nagljev, ki lijo z dekliških oken, nikoli ni tegobnejša samotna steza skozi senco od Brega proti Kranju: Simonu iz Praš, Janezovi Neži, ko gresta k zgodnji maši. Sanja in bridkost Simona Jozipoviča je žalost iz abiturija: iz prve sladke svobode, iz sladke bridkosti ob neprestani sanji o neki daljni, ki je Kural-tova Lavoslava pod Turnom in ni, o neki lepi, ki je Neža v vasi in ni, o neki ne- qe i^ieet Piffliae Cfitm tke. »riow came, &.nb ajtcr- tke &naw esne tke jrosr Thz so-Ects loolucb i.s> tf tkej vere Tnabi of &uvci-, tncy were so brujJrr ano alisteruna \ loncp* tcidcto alte crysTai t^ers nuna "Jrora tke, cave* af tke. kouses — ----- ----- — Juc b' nor' co GUjypt' mat-I*m botruj siib tke j5wallow' I am. goma, to tke. JEjouse of- Des-tk ¦ ' Dcsrk is-tke krotke.!- of Lleen, is ne noc ? Hni ke. ltir,&«cS tne3^3)W firmec on tke lips. ani> -jell icnvn btx)h i acf kis -ftar' ~ 145 VLADIMIR KIRIN: ILUSTRACIJA K WILDE-JEVEMU SREČNEMU KRALJEVIČU. poznani, ki je v vsem: pesem, sreča, slava, sestra, mati, idol. . . Sanje materine in sanje sinove. Dva sveta. Nikoli se našla ne bosta. Morda vendar. V gomili. V gomili, ki bo preživela zgodbo o Pavlu Svetlinu in pesem Simona Jozipoviča. Živela, gomila, naše življenje! . . . 10 Stopila je od maše v Mavčičah. Bila je rahlo kratkovidna in ni spoznala mladega gosposkega človeka, ki je bil prišel nekod od Podreče in se ustopil k domačinom ob cerkvi. Šla je s sklonjeno glavo mimo fantov. V gruči je zagodrnjalo: »Kako pa smo danes sveti!« In še bolj zasmehljivo je odgovorilo, vprašalo: »Bogve neki, kako dolgo?« »Do večera nocoj,« je jeknilo v tretje in zbudilo smeh. Težka rdečica ji je zaplala v lice. Pognala se je v hitrejšo stopinjo in zadela trpko ob kamen. Trpela je še en smeh in še eno zadrego. Do besnosti je bolelo. »Mulci, grdi! Strupeni jeziki! Še mišje dlake nima, svojat, pa mleko v zobeh. O, saj ne bom pozabila!« Sproščena solza iz jeze ji je spolzela čez lice. Takrat ji je stal nenadno ob strani, pozdravil gosposko in ljubko in ga je spoznala, da je prišel za praznike iz Ljubljane domov. Šla sta skupaj do Praš . . . Tako sta se sestala prvič Lovrenčkov študent Širne in Janezova Neža, najlepše dekle v Prašah. Bilo je na veliki četrtek leta 1855. Preden sta se sestala v drugo, se je obljubila mati Mina za sina Šmonco na božjo pot. m # # Na večer svete Ane je vstala na pot iz Praš in prišla z zadnjim solncem na pla-nico pod goro svetega Jošta. Planica živi v pripovedki. Martin Luter sam ie tam plesal s svojo Katrico. Mati Mina je bila tiste čase oddojila svoje zadnje dete. Nič več ni mislila, da bo še katero. Šest otrok ubije. To je bridko občutila, ko je prešla strmino in bila na planici. Jedek pot, ki jo je mrazil, ji je ležal na čelu. Zmeglilo se ji je pred očmi, da je morala sesti. Tedaj jo je obšla dremcu podobna slabost. Še je sedela z glavo med dlanmi in ji je bilo, da vidi. Strahotno je vstal na planico bradat moški v ohlapni črni suknji, ki je vihrala. Z desnico je držal za pas mlado žensko in se gnal mimo. Mati Mina je planila. Privid je ugasnil. A ona je verjela, da je res videla: »Martin je bil in s Katrico je plesal.« Trpela je v grozi in studu po bregu navzgor. Potem je sovražila: »In če je res plesala ž njim, saj sem jo dobro videla, takšna je bila kakor Janezova Neža.« V prvi temi je prispela na Goro. Poslušala je za pesmijo kranjskih in loških deklet. Opravila je spoved in spet stopila v mesečno noč. Iskala je prenočišča, pa ga ni več našla. Hotela je zopet v cerkev. Iz sence ob cerkvi je cula smeh in poredno besedo in je spoznala glas. Verjela je trdneje: »Zares bi plesala z Martinom. Na božjo pot hodi voglarit.« Polnočna ura jo je našla še bedeti v molitvi. Bil je dan svetega Jakoba leta 1855., in Jože Levičnik iz Železnikov ga je zabeležil v večen spomin . . . # # # To pa je svet iz sanj, kakor je videl Simon Jozipovič v noči med 24. in 25. januarjem 1. 1864. v Ljubljani. Še dremaje je vedel pol bolno, pol zaničljivo: »Šimen Jozipovič! Čuden sejmar boš jutri med voli in umazanimi kravami svetega Pavla. Ali boš našel kupca, ali pa boš tovoril svoje žalostno pesniško blago nazaj v Praše? Kaj pa potem?« Vrglo ga je v domnevno budnost in je čuvstvoval: »Kaj potem? Pištolo bom kupil, to se pravi, kupil si je ne bom, ker denarja nimam, — pištolo bom na posodo vzel, pa smodnika bom kupil in eno kroglo, pa — ustrelil se bom.« Od bridke misli je našel znova v lepše gledanje. Po spominu je iskal v zbirki svojih pesmi, ki jih je bil zbral za prodaj. Vanj so peli kratki, trpki stihi. Dihale so slike iz besed, vstajale davne in bližnje sanje, sla in strah in obup, tegoba in šala, ves njegov svet, kakor ga je doživel in izlil v besedo, ki jo je sveto ljubil. Bilo je njegovo polje, bila je zemlja, kateri je iskal v skrivnost, bila je duša človeška, nedoumna kakor gorje, ki se jemlje iz neznanega. Bila je žalost novomeških dni, bil je rodoljubni zanos Mandelčeve sobe in Vaj, Bila je bridka tegoba v sli prvega abiturija, bil je strašni dvom in obup zadnjega dunajskega leta. Bil je čas in svet vse od šestinpetdesetega lista v trinajstem tečaju Novic za narodske reči, ki so mu tiskale »Meglenico«, mimo mlade žetve, v Poezijah, ki so mu zorele v Prašah pod imenom »Simona Jozipoviča«, ne da so dozorele, mimo še zrelejše besede in bolest-nejše solze v Obrazih in Obujenkah vse do zadnjega gorja, trojnega in še enega, ki je še staro in vedno eno: denar, in ga je to gorje vrglo na semenj svetega Pavla, da bi založnika našel in za pot v Gradec imel. . . »Meglenica!« se mu je vzelo trpko in sladko, vežoče in osvobojajoče v občutje. Slutnja nečesa neskončno jasnega, dobrega, vse izpolnujočega je vstajala vanj. Čarobno se je budilo iz besede, ki je pela stvaritelj no in zibala z nevidno močjo teme in meje, da so se razgrinjale in rušile in rodevale razodetje: slast, pokoj, moč . . . »Meglenica . .!« je ljubil motno in ugasnil. # # # Pa se je čudil, kako da je spremenil pohlevni Tušek svoj glas in da govori učeče kakor katehet Globočnik. Pohlevni Tušek je rekel: »Širne, ne razmišljaj človeka, človek človeku ne boš segel do dna. Saj tudi polž polžu ne seže. Jaz pa Erjavec mu brskava v drob in veva, čemu neki je na svetu potreben, čemu počasen, slinast in zoprn. Tako je pač tudi s človekom. Neki višji, neki visoki Erjavec mora nekje biti, ki nam preiskuje drob in obisti.« »Sveta preprostost,« je moral ugovarjati Simon. »Tvoje na zemlji je torej, da veš, čemu je polž, potreben, počasen, slinast in zoprn. Ka-li niso včasih tudi ljudje, pa še' prijatelji drug drugemu, potrebni, deš, slinasti in zoprni, dem.« »To je,« meni Tušek užaljeno, »redkokdaj nisi bil strupen.« »Strupen? Komu!« »Morda si tako bolan; iz Brilove jetike, če zameril ne boš.« »Zavisten, si hotel reči,« raste v Simonu odpor, »a reči bi moral, da sem moder. Palec na moji nogi ve več nego vse vaše glave skupaj s tvojo in Erjavčevo vred.« »Ni prav, da žališ Franceta.« »Ali naj ga hvalim? Polž je njegova ljubezen.« »Širne! Veliko je takega pod solncem, ki je manj ljubezni vredno.« >:A gnusnejšega nič.« »Hm, ali jih pri vas v Prašah ne jejo?« VLADIMIR KIRIN: PALAČA DOŽEV V BENETKAH. Pohlevni Tušek se modro smeje. Šimnu je še trpkejši. A oni znova modruje: »človek ni mera človeku nikoli, veruj. Neki višji mora biti. Tisti ve zadnje.« »Zadnje? Katero?« »Tvoje in moje, nas vseh. Naše zadnje. Zadnji!« »Prvi!« plane Simon; govori, ne da povsem sam resnično občuti, govori, kakor je nekje bral: »Prvi, ki je vse in nič in smo mi sredi med njim in zemljo, katero zrcalimo vanj, ki je sam zrcalo in smo mi sami, ki se v njem slikamo, kakor zvezde na jezeru. Prvi, "ki noče biti in je le kolikor ga mislimo mi. Tebi in Francetu polž, Tinetu politična klafarija in meni, da, meni edinemu med vami, vse, pesem in duša!« » Ogn j oplamtič ? « Simon išče besno za protivnikom. Utonil je v nepojmljivem. Simon bi verjel, da 10* ni bil pravi Tušek. Da je bil negodnik Iz laži, Mefisto. Brez žalosti se zave: »Mefisto je, a moder. V nas samih sta Bog in hudič. Hudič je močnejši.« # # # Oblak se je bil zgostil znad Ljubnika in se povesil kakor strahotno vime v polje. Za oblakom je bobnelo zamolklo in venomer. Simon je vedel, da mora hiteti pred dežjem, in se je jadil zaradi zamude, ki ji ni vedel povoda. Šel je ob samotnem hrastičju. V listju je šumelo svetlo. Včasih pa se je zajelo zategnjeno kakor v levi. Medla luč je krčevito ugašala v mrzel, nemo lijoči soj. Vse strašnejše se je pogrezalo nebesno vime v polje. Od daleč, kakor čez povoden j je zastokal zvon. Trepet setvenega polja se je skoraj slišno utelesil v človeško besedo: »Toča, toča, toča . . .« Že je rožljalo v trpke veje in trgalo listje. Od Ljubnika na Smlednik se je potegnil blisk brez groma. Zato je bil strašnejši. Potni, ki je iskal strehe, je bil nepojmljivo nenadno pod neznanim kozelcem. Pred nalivom se je zaslonil v otavo, ki je ležala v oknih. Nenadno je vstalo vanj občutje, da vedri onstran še nekdo drugi in se nezavedno naslanja s pleči v njegov hrbet. Strahota viharja je ugasnila. Kahel dež se je nesel čez polje. Simonu pod kozelcem je vstalo živo občutje, da se mu hrbta dotika žensko telo. In kakor na željo je žena spregovorila. Kratko, zasoplo: »O ti moj Bog, kako sem tekla. Pa kje je le mati ostala!« »Ne sluti me,« je verjel z ugodjem Simon in iskal za besedo, ki bi jo presenetila in je vendar ne bi prestrašila. »Bog daj,« je rekel, »pa se le nič ne boj, Nežica. S te strani vedrim pa jaz.« »Ta je pa smešna,« je rekla veselo; »kako opirava kozelc od dveh strani.« »Pa še prav prijetno je, kajne?« je vprašal in je vedel, da občuti isto. In je rekel prepričano: »Glej, takle dež naju je moral prignati na samo.« Smejala se je tiho, da jo je umel po svoji sli in želji: »Saj sem vedel, da jo je le pred ljudmi sram. Na samem je poltna in prijetna.« Še je govoril objestno in čuteč, da žena razume smer njegovih želj. Čutil je skozi otavo zmike in gibljaje njenega telesa. Pokroviteljsko je pripovedoval: »Enej pa Dido, saj veš. Na lovu ju je zalotila takale nevihta in sta vedrila v duplini na mehkem mahu. Ali hočeš, da bom Enej, ti pa Dido?« »Malo, malo,« se je hihotala in se je čudil, da se ji glas megli in ugaša v njem sla. Že je tonil samo še v nekaki topli žalosti in se je karal: »Pazi, kaj govoriš. Saj ni Neža. Poldka je.« Vnel se je v novo besedo. Tožil je v vzneseni besedi, iskal najlepšega po- klona. Pa je čutil, da se žena onstran sunkoma stresa, kakor v zadržanem hi-. hotu. Trpel je: »Saj ni sama. Nekdo je ž njo in sta se potuhnila in se smejeta.« Užaljeno samoljubje v njem se je oblačilo v besede, katere je menil slišati. »Ti Dido, jaz Enej.« »Pst! Nisva sama. Onile zadaj posluša.« »Teslo, umazano,« je trpel Simon. »Ni samo nečedna, tudi neumna je.« Odtrgal se je od kozelca v polje. Za njim se je budil smeh in naraščal v krohot. Ni vedel kako, a prisegel bi, da je z deklino Kuhn. » Prekleti Schiirzenj ager!« # # * Občutil je z razumom neskladnost svojega videnja. Pa le ni ugasnila žalost v njem. Zgostila se je v mrko bolest, ki mu je stesnila grlo. Občutil je kes. In ni mogel verjeti, da je nekaj minilo in se ne vrne nikoli več. »Poldka, moja nedolžna. Lahko noč!« • • • Vzdušje v kleti je strašno. Dim kuha nad mizo. Neka »pomahana glava« leži scela na mizi ob prevrnjenem vrču. Iz dima raste en sam obraz, pansko razpaljen, in proži glupe šale med drugove. Pripoveduje o Lojzu in Marti. Marta se je možila v Trst, Lojze se je spri z vso rodovino in šel namesto v lemenat na Dunaj in se zapil. »In zdaj morala, gospoda!« Simon čuti, da ima Tine poseben »fiduc« nanj in njegovo sosedo, zaradi katere se stidi ob razpaljenem šaljivcu. »Morala, gospoda,« kliče Zarnik. »Der Bier, die Wein und das verfluchte Liebe haben schon manchen auf den Hund gebracht.« »Kako ostudno mežika,« se jadi Simon. Lepa gospa Eeinlein ob njem pa je vsa razigrana. » Allerliebste Derdiedasmoral.« »Nicht weit her,« pregovarja Simon, »aus Benedix vielleicht wie anch sein langer Jericho.« »Ach, das mochte ich kennen. Humori- stisches lieb' ich gar so sehr.« »Sie liebet gar so sehr,« se vzbuja Tine v novo šalo. »Ne bo nič, precenjena. Toma- nijci smo grozni. Nobeni prepeličarji. Slovenec samo Slovenko snubi. Ali je tako ali ni?« »Pravo!« rjove nekdo. Dunajčanka se nagne k Simonu. »Was hat er denn gesagt?« »Er wird grob,« sodi Simon. Zamiku zalije bledota lice. Debele ustnice mu trepetajo. Simonu je všeč, da ga je užalil. »Gospoda,« krikne Zarnik, »prosvedujem! V naši družbi —-« »Halfs Maul!« »V naši družbi se ne ženimo z Nemkami.« »Lauskerl.« »V naši družbi, gospoda, se tudi nemško ne govori.« »Pač pa kvanta in žali.« »Meželj!« »Terzit!« »Nikodem dela Blatna.« * # # »Zarnik je sirov,« trpi Simon v sanjah in meni, da sodi bedeč, »a je zdrav. Eesnico trdi. Sami prepeličarji smo. Eodoljubje nosimo na trg. Besede kramarske imamo. O domovini govorimo in sanjamo o zlatem teletu. Ves svet bomo z leti obljudili s svojimi don Kišoti iz Blatne vasi. Žalostna nam majka! Ljudstvo brez hrbtenice; pevci, pivci in samo tihi nikdar. Babe. Dedci v kikljah, fej! . . .« Simon se čudi in je nekdo drugi, ki govori in mu glas prehaja v zasmehljivo pesem. »Herr Orendur, Herr Oren dur! Erklar' Er mal diesen Zwiespalt der Na tur.« »Babe!« trpi Simon in se prebuja . . . # # # VL. KIRIN: TROGIR Z ZVONIKA SV. IVANA. Budi se v vonjivo septembrsko jutro malega Šmarna. Solnce v meglicah, ajda, čebele. Od Kranja in Šmartna zvoni k deseti maši. Samcat gre čez Labore in srečuje ljudi z Brega in Drulovke. Sto pri jetnih srečanj. Pa ugasne radost. En pe-pelnato rumen obraz, ene zaskrbljene oči. Kolera? Neumnost! Kdor se je ne boji, je ne dobi. Pa tudi tobak prija. Prijetna je viržinija v rosnem dnevu. Samo še malo prijetne družbe. Vsaj do Brega. Da bi voz priropotal z mlado deklino in bi prisedel. »Anica?« »Metka.« »Pa še sama?« »Kako pa.« »Šmentano. Pa fletna tako . . .« »Cesta so sanje,« misli Simon. »Neumne, a pot prikrajšajo . . .« # # # »Malo sem te vesel, Nežica. Nisi mi naklonjena. Že od Labor spešim, pa ne čakaš.« »Kaj pa?« »Nismo sami od sebe.« »Blagovoli, kako pa se šališ? Kaj naj zapišem? « Simon se je zasmejal: »Saj si tajnik in rodoljub. Takole zapiši, kakor bom povedal in čez dvajset let ti pride še prav. Zapiši, da smo bili šestega v prvem petinšestdesetega. Zapiši, da si mi ta dan bral levite iz Podgorskega, ki slovensko zna: postasta zid i dvor mu pare. Zapiši v tretje, da si dal nato za vino, ker sem bil jaz, slavni in dični, že šestega prvega suh.« »Če ni nič hujšega,« je odgovoril lekar svobodno in segel po posodi, da bi nalijal. Simon se je molče dvignil, segel po po krivalu, pogledal motno po lekarju in se rezko obrnil proti vratom. »Od ene kaplje vina je pijan,« je trpel lekar. Poklical je natakarico in plačal. # # # »Nismo sami iz sebe!« Na mizi je gorela sveča. Plamenček je ne-miril v strupenem mrazu, ki se je gostil . ob luč iz praznote vlažnih in golih sten. Kadar se v Sorskem polju vname vešča, strdi ob sebi moten kolobar megle, ki poto-glavi v širokem. Tako je medlela luč med praznimi stenami. (Nikjer na svetu ni tako mrzlih sten kakor so v Kranju!) Stisnjen v gube je hlastal Simon v kup papirja pred seboj. »Satira!« »Tožba!« »Verfluchte Kvanta!« »Nemški pankrti!« Mraz iz praznote gluhih sten se je gostil. Bodel je v oči in živce, da so besneli ob vešči, zaviti v moten kolobar megle sred polja. »Tožbe . . . klafarije! Kar iščem, pa je sam hudič prikril!« Stene so jeknile. Ali so? Ali je udarilo od zunaj v kolobar? Kakor kaplja, ki pade v globok vodnjak. Dvanajst kratov je padla ... Polnoč. Prebudila je. Plamenček žubori, sveti in greje. »Vendar! Ne tožba, ne kvanta.« Stene so zaječale toplo, ponovile besedo samotnega: »M o j a žalost. . . moja skrivnost.« # # # Ustnice svetega Krištofa. Ali so oživele, spregovorile? »Zzzzibel. . . grob ... a kar je vmesss, vmesss, vmesss« Kdo jim bo odgovoril? Polnočni veter v hrastovem listju za poljem? Sapa, ki sope skozi prazne line mrtvih razvalin: »Ssssanje . . . ssssa . . .« # # # Simonu je padla glava na pisanja. Iz mraza in živčevja je omedlel v kratek sen. Duša spi, le kri živi in sanja; telesu je, kakor da je razvezano v vse meje in vendar utesnjeno v drobno kapljo krvi. Iz vsega in neznatnega poje venomer 226 kakor šumenje polnocnika v hrastovem jesenskem listju: »Ssssanje . . .« Sen iz krvi, sladek kakor sla nezrelosti, ki še ne ve in nima in ne loči ne med materinim nedrijem ne ugodjem ženskega objema. Barva, skrita v solnčno luč, glas, povit v sproščeno struno, duh, ki se še ni vsejal, da bi korenine gnal in veje razpel: hrepenenje, hrepenenje, hrepenenje . . Sinilo bi edino, nerojeno lice. Bile bi oči, sladke do groze, bile bi ustnice kakor rana v živem srcu. Tem očem bi se vendar iz-jokal, tem ustnicam bi mogel dehniti svojo skrivnost. Sinilo bi. .. »Sssssanje . . .« # # • # Simon se je trpko predramil. Luč v mrazu štirih sten je bila zopet vešča, povita v moten kolobar megle. Sije, ne greje. Simon se je zdrznil. Rezko je stegnil nad luč. List je gorel visoko. Ko je dogorel, je tudi plamen iz sveče omedlel. Simon je legel brez luči. Mižal je, da ne bi videl. Pa je po sili vstajalo predenj. Njegova žalost, njegova skrivnost. Simonova skrivnost pa je pesem. Pesmi se je reklo: Samotar. * # # Slovstveni: Verjetno je, da je bil Jenkov Samotar povest, ki je po svoji zgradbi sličila njegovim Spominom. Iz beležk, ki jih je stenografiral, bi povzeli nekako sledeče: Pesnik se je seznanil kot osmošolec na počitnicah z odljudnim starim čudakom, ki samotari v polrazpali koči kraj gozda. Okoličani se samotarja ogibljejo. Boje se ga. Pesnikova mati pokara ljubeznivo sina, naj se ne druži s človekom, ki ne moli in je samemu hudiču zapisan. Pesnik tega ne veruje, a gane ga materina skrb, ker vidi, kako se boji mati, da ji ne bi kdo odvrnil sina od — mašniškega stanu. Ne da bi hotel biti materi nepokoren, zaide dijak vendar v samotarjevo kočo. Ko se nekega večera vrača s počitniškega potovanja, ga namreč zajame blizu koče silna nevihta, da mora iskati strehe pri samotarju. Ta ga pogosti s kozjim mlekom. Vihar se noče ugnati, hočeš nočeš mora dijak prenočiti pri samotarju. Sedita ob ognju za ognjiščem. Mladega prevzemata gnus in groza, ko FR. S. STIPLOVŠEK: MAGDALENSKA CERKEV V MARIBORU. spozna natančneje samotarjevo domovanje. Starec ima pri sebi poldivjega črnega mačka, katerega nagovarja od časa do časa: et tu, mi Brute! Gnusno krastačo, ki se privleče iz mokrotnega kota v svit pred ognjišče, imenuje čudak »botro«, sovo, katero je pljuščil veter ob zakajeno okno, pa nazove s »teto«. Mrzlo polije dijaka, ko opazi, da ogenj ne meče sence. Šele po natančnejšem opazovanju spozna, da je to kaj prirodno. Stene so namreč debelo zalite s sajami. A kaj je vse to spričo novega strašila! Dijak opazi v te-motnem kotu začrnelo razpelo. Z razpela pa niha — kača. »Podobna ji je, podobna, prav tisti iz raja,« pove samotar, »pa kača ni. Vrv, navadna vrv z zanko.« »Pa na križu!« se začudi mladi. Samotar se za smeje pol žalostno pol posmehljivo: »Zakaj? Saj je vzel vse grehe sveta nase. Zakaj ne bi še te vrvi, ki ji je v zanki že visel človek.« Vihar igra svojo neukrot 16* Ijivo pesem. Tedaj pripoveduje samotar zgodbo o vrvi z zanko. Kako je dozorela Jenku ta točka, ni lahko povedati spričo neepičnih odlomkov. Ne bomo se pa motili, če trdimo, da je hotel pripovednik v tem delu nekako slepomišiti, odnosno pokazati nekakšno svojo pripovedniško nadrast, s tem, da je spretno zabrisal meje med prvotnim in drugotnim, t. j. da je ostal v pripovedovanju nejasen, namenoma zakrit. Bralec naj sam dožene, je li povest o vrvi samotar jeva lastna izpoved ali pa le doživljaj nekoga tretjega. To pa že smemo reči, da lahka ta umetniška naloga ni bila. Ali je Jenko v zgodbo skril celo kaj lastnega, del svoje duše in življenjske modrosti, vedo — bogovi. Kaka škoda, da nič več ne šumijo v listju Dodonskega doba! Govore naj zato odlomki, ki so ganljiva prilika za pesnika samega, čigar grobni kamen naj bi bil — prelomljen korintski steber . . . Jenko v. odlomkih: »,Kaj pa poje tvoja mati?' se je prekinil samotar. ,Saj ne poje,' sem odgovoril. ,Bukve pa prav rada bere, zlasti tiste o Pavletu Svetinu.' ,Saj sem rekel,' se je zasmejal samotar, ,da so vse enake. Samo tisto klafarijo ljubijo, da jih bo sin-mašnik iz vie jemal.'« »,Če Svetina bere,' je nastavil, ,potem ti je gotovo tudi tisto o grehu povedala, ki odpuščen ne bo ne na tem ne na onem svetu?' Žal mi je bilo dobre matere, a vendar nisem mogel utajiti, da mi ni povedala takisto.« »Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt. Zame je samo eno vprašanje: kaj je življenje med rojstvom in smrtjo? Zame je vprašanje, ali ni naše prvo spoznanje tudi naša zadnja zavest. Če je tako, tedaj bo moje zadnje — groza. Moja prva zavest je bila namreč slast strahu.« »Slast strahu ali nekaka sladka groza, sem rekel. Izšla pa je iz — pesmi, iz pre- čudnega napeva, ki živi v meni nepregluš- ljivo. Iz tega napeva, ki sem se takrat vanj zavedel, kakor da sem ga že nekoč spoznal, sem pozneje razbral celo bajko, ki je bila v pesmi. Nihče mi ni povedal; zakaj tista žena, ki mi je pela v zibeli, je bila stara devetdeset let in je umrla, še preden sem bil jaz takrat prebolel svojo prvo hudo bolezen. Iz napeva samega sem razbral, da je pesem bajila o nesrečni deklici Lenki, ki je svoje dete zadušila in v Polju pokopala. Ljubim ženo, ki mi je pela. Da bi mater tako! Mater, ki mi ni pela nikoli!« »O, kajkrat sem pozvedoval pri ljudeh za pesmijo njihove mladosti. Gledali so me debelo, niso me umeli. Ne vem, ali sem se zato navadil že celo mlad zapirati se sam vase. Zakaj samsvoj sem, puhlo ošaben ne. Imam pač svojo pesem, svojo sladko grozo iz najnežnejše mladosti, svojo tajnost, ki je sploh zaupati ne morem, ker me nihče nikoli ne ume.« »Nekdo vendar. Moje polje! V tisto polje sem se podobno prebudil, kakor da sem ga po dolgem spet spoznal. Pa še drugače sem doumel. V tistem polju, sem moral verjeti, se je zgodilo, kar je pela pesem. Deset let sem iskal v njem za neznano gomilo. Še iščem. A zdaj le še v spanju — v sanjah.« »Kolika sreča so sanje! Nihče nikoli ne pomisli tega. Pa je tako jasno. Iz motnega se je obudila duša v gledanje in bo dozorela do smrti v novo motno. Motno dejem, ker golčim po človeško, dasi vem, da bi moral reči: svetlo. Življenje duš je namreč luč. Temno je duši le, ko tone do dna v telesnosti. V sanjah je nad truplom. Tako živi od zibeli do groba, spi, ko bedi telo, bedi v spečem telesu, v sanjah, teče kakor skrita talna voda. Komaj rahlo je čuti globoki šumot. Kakor dehtenje polnočnih hrastov v jesenskih samotah, kakor žalostno sapo v linah mrtvih razvalin. Življenje telesa pa je meglenica: zdaj samo-ljubje otroka na materinem nedriju, zdaj moška sla v ženskih rokah . . .« »Očeta sem spoznal, ko mi je bilo pet let. Takrat se je vrnil od vojakov in vzel mojo mater, s katero me je imel pred poroko. Dejali so mi tedaj, da se je vrnil iz vojske, kar mi je močno prijalo. Pa je vendar zlo, da lažejo otroku, ki lepo rajši veruje nego grdo. Pa je tudi zlo, da ženskam bajajo o Pavletu Svetinu, ki ni živel nikdar nikjer!« 228 »Že od mlada sem togotljiv, ničemuren, samoljubno ljubosumen. Na poročni dan svojih staršev sem pobegnil pod večer iz hrupne hiše. V temi sem blodil vso noč. V dremotni luči prvega dne sem se znašel pred cerkvijo v gozdu. Zastrmel sem v sliko na cerkvenem zidu. Bil je velik mož in je nosil na ramah drobno dete. Potem sem spal in sanjal, da me je vzel veliki človek na rame in me nese, nese ... Še se mi spovrača v sanjah, da me nosi, nosi. Ko pa sem se tedaj zavedel, sem bil na očetovih rokah. Zeblo me je in sem za jokal. Oče je dejal trpko: ,Prav ti je. Uhajač!'« »Ko sem poslej obesil duhovsko suknjo na klin, mi je podobno dejal: ,Uhajač!' Poslej ni nič več govoril z menoj. A to se mi ne spovrača.« »Takrat mi je rekla mati, da je ljudski glas božji glas. Pa kaj je božji glas, sem vprašal in je potožila, da ne bom nikoli sreče imel, ker sem pobegnil od oltarja. ,Mati,' sem rekel, ,bo že takisto, če je božji glas tudi tisto ljudsko govorjenje, da nezakonski mašniškega posvečenja vredni niso.' O moj Bog, kako je moja mati takrat prebledela!« »Takrat se je vzel vame blazni pohlep po denarju. Neskončno sem presanjaril, da sem bogat. Imel sem kakor v resnici, štel, razsipal, bahal, kupoval zdravje in slast, zemljo in gradove, čast in ljubezen žena. In šele, ko sem vse imel, sem se domišljal domačih, matere in sestre.« »Še drugače sem sanjaril. Iz Ovidija in pesmi o Armidi. Da bi mi v tegobni samoti zdajci vstala iz drevesa driada, iz opojne tišine beloprsa Armida, da bi ljubila, milila, opajala, da bi do zadnjega ne izpustila Kalvpso.« »Tonil sem v abotnih mislih, nisem imel večera, ki se je bil predivno stkal nad zgodnje jesenski log, nisem imel delo-pusta, ki je vonjal iz sto glasov, ki so vstajali iz bližnjih in daljnih zvonov. Zdajci sem slišal v logu glas jokajočega deteta. Nisem vedel, da veka le zajce, ki mu je sedla ujeda v telo. Srce se mi je stisnilo v bridkem usmiljenju. Ali je dete, ki se noči boji in joče za močnim človekom, da bi ga prenesel čez vodo? Ali je pa zaječalo iz groba ono nesrečno, ki ga je FR. S. STIPLOVŠEK: KRIŽANI. mati zadušila 1 Saj pojejo v pesmi, da joče v samotah.« »Sanje samotarjev. Kolika sreča, da nimajo ni lica ni lika. Meduze, furije, vedomci in spake bi obsule vsako ped naše zemlje. Kje bi bil človek, da bi nosil in varno brodil čez jezero peklenske gomazni, bogonosec in Karon naših plahih duš, naših solncu rojenih življenj?« »,Ubogo dete', sem čuvstvoval tedaj, komaj si se rodilo, pa si že moralo umreti. Ni te podojila, še poljubila te ni mati. Zavedelo si se teme in nočnega mraza in že te je vzel veliki brodnik na rame. Pa ječiš iz gomile, da bi se smililo, prosiš iz pesmi, da bi ljubili, zakaj strašno je, kako otroke zebe!'« »Mrliček mučeniški! Saj nisi vedomec, da bi bila moja misel iz tebe. Moja misel, da si umrlo, ker nisi bilo samo iz sebe. Ker nisi smelo živeti, ker se ne bi bilo smelo roditi, spočeto brez ljubezni in materine volje, zajeto samo iz telesa, iz duše prav nič. Mrliček mučeniški, moj mlajši brat. Saj so pozakonjeni otroci vendarle tudi — nezakonski.« »Odkril sem vase in svojo žalost in sem vedel: zato je tako z menoj, kakor je, da me bolijo ljudje in jih bolim. Iz matere sem sprejel, ki me je spočela nasilno, iz matere, ki me je nosila v sramoti, v ne-veselem materinstvu! Zato sem polten, lenoben in togotljiv, samopriden in neusmiljen. Ne morem ljubiti! Kako naj ljubezni vreden bom?« »Tista mati v pesmi je prav storila. Zadavila je dete, ki ni smelo živeti. Moja je mene pozakonila. Vikar je zapečatil, aber tausend Teufel riefen: Amen!« »Nimam pravice do življenja, posiljenec. Mati in oče sta mi jo vzela. Jaz nisem kriv. Nismo sami iz sebe v spočetju. Pa jaz vendar hočem biti sam od sebe. V smrti morem biti. Tako sem dejal und tausend Teufel riefen: Amen!« »Smrt iz sebe, kadar hočeš sam, kadar sam veš. Meglenica dvajsetletnih ljudi, ki se s strašno mislijo igrajo iz prav tiste sle, s katero ljubi dete ogenj. Odkod v meni ta strahotna igral Iz krvi in bolečine materinske blaznosti, ko se je vila v krčih in klicala, naj ji dajo nož, da se sune?« »Nimam iz blaznosti otročnic. Koliko je cvetočih duš na zemlji, ki se nikoli ne igrajo z ognjem. In so jim vendar blaznile matere, ko so rodile. Jaz imam svojo grozotno igro iz obupa noseče ženske, ki je devet mesecev trpela ali naj skoči v vodo ali naj se obesi v samoti.« »Otrok odraste sli igravega ognja. Svoji sli jaz ne bom odrastek Preveč sem utonil v sladkem domotožju domov. Kalvpso — življenje! Izpusti! Če bi matere ne bilo več! Kako bo t o prenesla?« »Kar mislimo bedeči, to sanjamo v spanju. Prekleto je spanje. Zavodnik iz blago vestja. Seje seme v žitno njivo, da kali iz njega setev, strupen sad. Prvo sem v sanjah napravil, kar sem. Ni bilo velikega človeka, da bi bil nosil dete čez vode in gomazečo svojat strahov . . . Vstal sem, vzel vrv, izbral samotno drevo in ob visel. Videl sem in čutil, kakor da še živim. Mesečina je svetila. V vsem širokem polju je ležala ena sama senca. Padala je z božje martre, ki je stala blizu in rastla visoko. ,Le straši, ne ostrašiš,' sem verjel in tonil gol z zanko za vratom v nepojmljivo brid- kem ugodju. V kopeli iz sebe in vame, spočenjajoča sla, rodeča bolečina. Kopel je pljuskala vse više in globlje, bila je nezaslišana godba in je trudno uspavala. Nobena mati ne uspava tako. Bil je po-veličan vonj one prve pesmi, ki me je zbudila v zibeli in ležala v meni, kakor barva v luči, kakor zvok v sproščeni struni. Zdaj se je pesem utelešala, imela lice, ustnice, oči. Tem očem bi se izplakal, tem ustnicam bi dahnil svojo skrivnost. . .« # # # »Človek, ki se je obesil, se je zavedel v rezkem jutranjem hladu. Ležal je gol pod drevesom. Zastidil se je svoje blodne nagote in poiskal odela. Vse telo mu je bilo zbito. Zastokal je iz bolečine, sramu in gnusa. Snel je vrv in videl, da je bila zanka popustila. Takrat je vzšlo solnce. Pogledal je nanj. Videl je božjo martro in je metala senco do njegovih nog. Tedaj je dejal: ,Videlo si, kar si. Ne pravi nikomur/ Šel je in se ozrl: ,Sveto ali prekleto! Ne pravi nikomur!'« # # # Oči in ustnice svetega Krištofa na cerkvenem zidu v Drulovki. Ustnice. Ali so raz-odele: »Nimam!« ali so zakrknile: »Nočem!«? Oči. Ali so povedale: »Ne vidim!< ali so zastrle: »Vse vem!«? # # # Intermezzo v vicah. Govorita Simon Jenko in France Levstik. Preden se oglasita v temah, šumi nepoznana srenja v bolni molitvi. Potem govori en glas in bere iz lista za praznik posvečenja vseh cerkva: In Bog bo obrisal vse solze od njih oči, in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker poprejšnje je minilo . . . Tedaj izpre govori po človeško. France. Tvoj Samotar, Širne, je tudi nemška žalost! Simon. Ne bodi bridek! Saj si se spo-koril in javno nosil križ po Ljubljani. France. Zato pa. Ne morem biti prijetnejši. Nemška žalost. »Aus alten Mar-chen winkt es . . .« To je tvoje bledo, nikoli ne živeče obličje. Simon (manj odločno). V jedro zajmi ne v besedo. 230 France. V jedro? Pa ne da si slepomišil? Simon. Morda sem. Išči! France. Iščem. Človek se obesi, da bi ušel prekletstvu iz davnin. V zanki pasu mu sine poveličano, utelešeno hrepenenje, oči, ki bi se jim izplakal, ustnice, ki bi se jim razodel. Dopolnjen je. Pa si mislil, si mislil? Simon. Sem mislil svoj rod. Umre naj radevoljno, da se vzbudi v popolnosti. France. To se pravi, da naj hudič vzame Kranjce, le da bo živela Slava. Simon. Glej, umeš! In to, potrdi, to vsaj je — moje in ne tuje. France (se zasmeje). Otrok brbljavi. To pa tvoje? Nemško, nemško! Simon. Dokazi! France. Herbarta beri! Simon (plaho). Herbarta, deš, Nemca? Levstik (toplo). Ne da bi te žalil. Nisem zavisten, a samsvoj sem. In tudi zato, ker sem križ vzel nase in ga nosil v Ljubljani. # # # Simon Jozipovič Jenko leži sam v zapad-uem delu grobišča v Kranju. Sprejel je cerkveno miloščino, ki se mu je upirala. Ali pa je doživel, preden je legel, kar je v sanjah videl, iskal in imel? Da-li mu je sinilo tisto edino, nerojeno, nikoli živeče lice? Oči, mrzle in mrtve, a sladke do groze, ustnice, trpke kot rana v živem srcu. Oči, da bi se jim izjokal, ustnice, da bi jim dahnil svojo skrivnost. Ali je sinilo? Ko je klical po Človeku, ki prenaša, po bogonoscu in Karonu žalostnih duš in uvelih življenj, ko je sovražil zadnjič: Kalvpso, izpusti! Morda ... V trenutju šele, ko mu je ugašala zadnja zavest o zadnji zemeljski tegobi. Zaradi novcev v nogavici, zaradi denarja, ki ni bil njegov . . . Komar, romar, romar . . . # # # Dve gomili v naši zemlji pod našim nebom: Francetova, Simonova. V slovenskem Weimarju, v mestu na skali s kipe-čimi obrisi cerkvenih stolpov. V solncu se svetijo jabolka vrhov, na jabolkih križ, Marija v zvezdah in solnce . . . Dve gomili pod našim nebom. Sodobnik moj! Ne bodi mi bridek, ne bodi hudiči Ne štej, ne rajtaj! Ljubi! Sezi v gomile, rasti v zvezde! Od tam do tam je naš svet, neskončna dalja. Samo bolest je brez-brežju vredno merilo. In ni je nad našo bolest. Naši bolesti ime pa je — Pesem. Danes in včeraj vsevdilj . . . Konec. PTICA LJUBEZNI. TINE DEBELJAK. Jezus moj je v mladih dneh v lončeno ilovico ptico-rajčico vdihnil in smeh: ljubim te, poj! Ptica poje, ptica-rajčica, v nebo naših src ujeta. »Ljubim, ljubim —« ptica poje, ptica-rajčica. Venomer poje, poje nam v duši, vdihnjena v prsteno telo; pa če ne poje: trohni nam telo kot ilovnat lik v suši. . . IZ DNA. TINE DEBELJAK. Iz dna duše, moj Bog, kličem Te! Telo mi je padlo med plamene, kričim iz žareče žrjavice, moj Bog! V dnu mojem so vode usahnile — kje topim naj strasti razpaljene, moj Bog? Ko si umiral ob tresku Golgote, si mislil kaj na moje sle, moj Bog? K Tebi vijem roke sklenjene, v trpljenju duše mučene: težke krvi odreši me, moj Bog!