LATINSKI PISCI NA SLOVENSKEM*
Ob naslovu Simonitijeve bibliografske publikacije bo bralec, tudi če je vešč latinščine, najprej za hip obstrmel. Naslov bi lahko poslovenili kot »Latinski pisatelji novejšega obdobja iz Slovenije«. Pod »novejšim obdobjem« si v slovenski literarni (ali politični) zgodovini navadno predstavljamo zadnja tri desetletja. V latinščini obdobij ne merimo po desetletjih, temveč po stoletjih in tisočletjih; v konkretnem primeru je mišljeno razdobje od pojava prvega latinskega tiska na Slovenskem (1470) do leta 1848. Pod latinskimi tiski iz tega razdobja se bo povprečni izobraženec morda domislil Bohoričeve slovnice {Arcticae homlae), morda tudi še Herbersteinovih Moskovskih zapiskov ali Schönlebnovih teoloških, zgodovinskih in drugih razprav. Toda vsakdo bo najbrž presenečen obstrmel ob impresivni številki, koliko latinskih tiskov je Simoniti zabeležil v svojem pregledu: čez 1700 bibliografskih enot!
Res je sicer, da k tej visoki številki precej pripomorejo razni dekreti, diplome, zakonski predpisi, ki so pisani brez slehernih literarnih pretenzij in imajo kvečjemu dokumentarno vrednost; dalje latinski predgovori, posvetila ali naslovne strani k nemškim, slovenskim ali drugačnim publikacijam, številni ponatisi istih del in podobno. Toda tudi če odštejemo vse takšne tiske, ki včasih obsegajo komaj eno stran, ostane delež latinskih besedil v naši kulturni preteklosti še zmerom presenetljivo visok.
Zato morda ne bi bila pretirana trditev, da je naša starejša literatura v bistvu trojezična: naši pisatelji objavljajo svoja dela deloma v slovenščini, deloma v nemščini in latinščini. Čeprav so ta dela napisana v tujem jeziku, so vendar izraz istega narodnega duha in istega ustvarjalnega hotenja, le da se v primeru latinske publikacije obračajo na širši, mednarodni krog občinstva. In kakor si slovenske literarne zgodovine ne moremo zamišljati brez omembe Valvazorjeve Die Ehre des Herzogtums Krain in brez omembe Prešernovih nemških poezij, tako sodi vanjo tudi precejšen del latinskih tekstov, zabeleženih v tej bibliografiji. Kdo vse pri nas ni pisal in objavljal svojih del tudi v latinščini! Tu zasledimo imena vseh naših velikih protestantskih piscev — Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča, Sebastijana Krelja —, dalje Tomaža Hrena, J. V. Valvazorja, Janeza Svetokriškega, Marka Pohlina, Matija Kastelica, Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja, Franca Miklošiča, A. M. Slomška
in številnih drugih. Se daljša je vrsta tistih piscev, ki so svoja dela objavljali sploh samo v latinščini, kot npr. oba Vergerija, Gallus, Perger, Hvale, večina članov Aca-demiae operosorum, in drugi. Ce so bili ti avtorji v naših literarnih zgodovinah pogosto precej mačehovsko obravnavani, tedaj je bilo temu krivo predvsem pomanjkanje ustreznega delovnega pripomočka: podatki o njihovih delih so namreč precej odmaknjeni in raztreseni, sama dela pa v mnogih primerih skoraj nedosegljiva.
Ta ovira je sedaj odstranjena. Simonitije-va bibliografija bo poslej nepogrešljiv pripomoček slehernemu, ki bo raziskoval našo starejšo kulturno zgodovino, našo ustvarjalnost na literarnem področju, naš prispevek razvoju filozofije, teologije in eksaktnih znanosti. S pridom bo po njej posegal zlasti, kdor bo skušal ugotavljati, koliko je šla naša znanstvena misel in literarna ustvarjalnost do začetka XIX. stoletja v korak z razvojem znanosti in literature drugod po svetu. Bogastvo naše lati-nistične literature, ki smo ga doslej le slutili, leži zdaj tako rekoč razprostrto pred nami.
Poleg bibliografije po abecednem zaporedju avtorjev, ki sestavlja osrednji del knjige (str. 11—154), je posebno dragocen sistematični indeks (str. 155—182), kjer so naši latinisti razvrščeni po posameznih strokah. Kot je razvidno iz tega indeksa, so najšte-vilneje zastopani latinski teksti nabožne in teološke vsebine, ki zajemajo 12 stolpcev ali skoraj četrtino vseh naslovov (verjetno bi bil ta odstotek še višji, če bi seštevali slovenske publikacije iz istega obdobja).Zanimivo je, da naše latinsko leposlovje ne zaostaja dosti za versko literaturo, saj obsega deset stolpcev ali približno petino vseh naslovov. Presenetljivo visok je tudi delež medicinskih tekstov (šest stolpcev ali skoraj desetina vseh naslovov).
Vendar niso vsi avtorji, ki so zabeleženi v Simonitijevi bibliografiji, slovenskega rodu. Kot lahko razberemo iz latinskega predgovora, so v bibliografiji zaobsežena: 1. latinska dela avtorjev slovenskega rodu, ki so bila izdana v Sloveniji ali zunaj nje; 2. latinska dela avtorjev tujega rodu, ki so bili rojeni v Sloveniji; 3. latinska dela tujih avtorjev, ki so bila natisnjena ali ponatisnjena v Sloveniji; 4. dela, ki so jih Sloven-
• Primož SIMONITI, Slüveniae scriptores Latini re-centioris aetatis. Bibliograpbiae fundamenta. Zagreb— Ljubljana 1972.
113
ci iz tujih jezikov prevedli v latinščino. Z drugimi besedami, pri obravnavanem gradivu se križata dva kriterija: kriterij nacionalne pripadnosti avtorjev in kriterij geografske provenience tiskov.
Ob tem se nehote vsiljuje vprašanje, ali ne bi bilo umestno, v takšno bibliografijo pritegniti še eno vrsto latinskih besedil: v tujini natisnjena latinska dela avtorjev, ki so bili sicer tujega rodu, a so dalj časa živeli in delovali v Sloveniji ter opisovali naše kraje ali naše razmere in kot taki nedvomno sodijo v naš kulturni prostor. Tako bi npr. v bibliografijo sodil verzificirani opis Cerkniškega jezera, ki ga je v XVI. stoletju objavil Leonberg iz Regensburga {Amoenissimae iuxta atque fertilissimae in convallibus sitae regiunculae Cirknizae de-scriptio). Težko pogrešamo v takšni bibliografiji Hieronima Megiserja, zlasti njegova slovarja Dictionarium quattuor linguarumin Thesaurus Polyglottus. Sestavljavec bibliografije bi v takšnih primerih, ki so mu brez dvoma znani, pač lahko prekršil togo zastavljene okvire in se ravnal po »posluhu«. Navsezadnje so Megiserjeve publikacije za našo kulturno preteklost pomembnejše kot pa npr. dve od mnogih latinskih izdaj Tomaža Kempčana, ki sta bili slučajno tiskani tudi v Ljubljani in sta kot taki zašli tudi v bibliografijo (prim. štev. 1456 in 1457).
Še težje pogrešamo v bibliografiji G. A. Scopolija, ki je šestnajst let preživel v naših krajih ter objavil dela kot Flora Car-niolica, De Hydrargyra Idriensi, Entomolo-gica Carniolica in vrsto drugih publikacij, ki so »našo domovino razglasile prek njenih meja« (Zm. Bufon v SBL). Scopolijeva Flora Carniolica je npr. sicer res izšla na Dunaju, toda napisana je bila v Idriji, kot navaja avtor sam v posvetilu cesarici Mariji Tereziji: Dobam Idriae 15. Junii 1760. Podobno velja tudi za nekatere publikacije Baltazarja Hacqueta. Slednji je bil sploh pravi brezdomec, nemiren kozmopolit, ki je sorazmerno še najdlje, celih 21 let, zdržal ravno v Sloveniji. Sicer pa je občutek narodne pripadnosti pri mnogih izobražencih tega obdobja še precej relativen pojem. In navsezadnje se lahko vprašamo, kaj je pomembnejše: dejstvo, da je bil kdo rojen v Sloveniji (in še to je v nekaterih primerih sporno!) in nato vse življenje preživel na Dunaju ali kje drugje ter objavljal dela, ki so nastala v nekakšnem nacionalnem vakuumu, se pravi dela, ki bi lahko nastala kjer koli v tedanjem humanističnem svetu, ali dejstvo, da je kdo v Sloveniji preživel nekaj let ali desetletij, spoznal in vzljubil našo deželo in naše ljudi (ali jih naposled
tudi zamrzil, kot Hacquet) ter si tu spletal prijateljske in sorodstvene vezi?
Seveda za te omejitve ne odgovarja sestavljavec bibliografije, kajti delovni okviri so mu bili dani od zunaj, od Medakademijske-ga sveta za izdajo Slovarja novejše latinščine v Jugoslaviji (Concilium trium aca-demiarum lexico Latinitatis recentoris aeta-tis lugoslaviae condendo), ki je pobudnik te bibliografije. Ti okviri so morali biti usklajeni s podobno zasnovano bibliografijo hrvaških latinistov, ki jo je pred leti (1968) v treh zvezkih izdal Šime Jurič. Ju-ričeva in Simonitijeva bibliografija, ki jima bo sledila še — verjetno precej skromnejša — bibliografija srbskih latinistov, sodita v serijo, ki ima skupen naslov lugoslaviae scriptores Latini recentioris aetatis in ki je zamišljena kot osnova za ekscerpira-nje gradiva za Slovar novejše latinščine v Jugoslaviji. Toda ravno zato, ker ta bibliografija ni sama sebi namen, bi morala upoštevati besedila, kot so omenjene Scopoli-jeve in Hacquetove razprave; ravno te in podobne publikacije vsebujejo marsikatero specifičnost latinskega besedišča, ki se je porajalo na Slovenskem. Ce je res, da je dobila novodobna latinščina v vsaki deželi poseben kolorit, tedaj pride »slovenska latinščina« lepo do izraza ravno v delih omenjenih avtorjev. Tako npr. navaja Scopol! v svoji Flori 127 slovenskih rastlinskih imen {nomina Carniolica) j in Hacquet daje številnim rastlinam znanstvene oznake po naših krajih {Rhamnus Hydriensis, Gentia-na Terglovensis, Scabiosa Trenta, Atha-manta Golaka itd.).
V zastavljenih okvirih in omejitvah je sestavljavec svoje delo opravil z vzorno znanstveno akribijo, z doslednostjo, ki pride do izraza zlasti pri transkripciji lastnih imen v raznih variantah, s suverenim poznavanjem gradiva in s solidnim obvladanjem bibliografske metode. Ker gre za pionirsko delo na tem področju, je seveda razumljivo, da so v njem ostale še tudi nekatere vrzeli; to je predvidel že avtor sam v predgovoru. Naj na tem mestu opozorim na nekaj manjših pomanjkljivosti!
V bibliografiji ni zabeležena knjiga Ožbal-ta Gutsmana Christianske resnize (Celovec 1770), ki vsebuje med drugim tudi latinsko posvetilo predstojniku (4 strani), navodilo dušnim pastirjem {Ad animarum curatores, 2 strani) in latinsko kazalo. — Dalje pogrešam navedbo natisa apokrifne 39. in 40. Horacijeve ode v Linhartovi pesniški zbirki Blumen aus Krain. — Ob Andreju Divu je Simoniti zabeležil presenetljivo visoko
114
število (kar petnajst) izdaj in ponatisov njegovega latinskega prevoda Homerja. In vendar njihova vrsta s tem še ni izčrpana: zadnja takšna izdaja z Divovim prevodom Homerja je izšla, kot sem omenil v svojem zapisku o Andreju Divu (ZC 24, 1970, 273), leta 1656 v Amsterdamu. — Za filozofa Antona Erbera (bibliografske enote 349—355) bi bilo lahko zaradi večje preglednosti navedeno tudi vzporedno geslo Erberg, ker se v strokovni literaturi večkrat navaja tudi pod tem imenom (npr. v SBL). — Podatke o dveh ljubljanskih izdajah latinske vadnice jezuita Emanuela Al vara (iz leta 1686 in 1694) bi bilo treba dopolniti še z omembo izdaje, ki jo je leta 1733 natisnil ljubljanski tiskar Adamus Fri-dericus Reichhard.
Več vrzeli je tudi med viri, ki so navedeni uvodoma (Notae compendiariae iontium, str. 7—10). Tu npr. pogrešam Schmidtovo Zgodovino šolstva in pedagogike na Slo-venskeni ter prva dva zvezka Pogačnikove Zgodovine slovenskega slovstva, ki ravno
našim latinistom odmerja sorazmerno več prostora kot prejšnje literarne zgodovine. Tako npr. omenja Pogačnik ZSS I str. 179 delo nekega Jožefa Kosana, Christianiis moribundus (1749), ki ni zabeleženo niti v Simonitijevi bibliografiji niti v SBL. Ker se med viri omenja npr. Goliev prevod Herbersteinovih Moskovskih zapiskov, bi bilo prav, da bi bil omenjen tudi Mlinaričev prevod Valvazorjevega Theatrum mortis humanae s spremno besedo Emilijana Cev-ca (1969).
Toda to so le obrobne pripombe, ki ne zmanjšujejo teže in pomembnosti tega bibliografskega priročnika.
In še sklepna pripomba: Simonitijevo delo naravnost kliče po podobno zasnovani bibliografiji starejših nemških tekstov, ki so nastali na Slovenskem. Predvsem pa po novi, dopolnjeni izdaji Simoničeve Slovenske bibliografije.
Kajetan  Gantar Filozofska fakulteta v Ljubljani