ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 1 151 R a j k o B r a t o ž , Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja. Ljubljana : Zgodovinski časopis, 1990. 69 strani + 2 karti v prilogi. (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 8). Oglej predstavlja v časovnem razponu, segajočem od antike do konca fevda­ lizma, dolgem poldrugo tisočletje, enega najpomembnejših centrov, s katerim je bilo tesno povezano današnje slovensko ozemlje. Ne samo, da je to bila točka na meji Italije, preko katere je bil naš prostor priključen Cesarstvu, ampak se je kasneje iz nje razširilo krščanstvo, ki je že v antiki s svojimi številnimi cerkvami dodobra spre­ menilo podobo takratne pokrajine, še bolj pa seveda duhovni svet njenih prebivalcev. Tako je bil Oglej od zadnje četrtine 4. stoletja metropolitansko središče za Benečijo in Istro, kamor je spadala tudi Emona. Padec Sirmija, cerkvenega središča sredrije- donavskih provinc, pa je omogočil širjenje oglejske jurisdikcije na ves vzhodnoalpski prostor in v Panonijo, tako, da je oglejski patriarhat v prvi polovici 6. stoletja segal od Gardskega jezera na zahodu do Nežiderskega in Blatnega jezera na vzhodu ter od severnega Jadrana na jugu do Visokih Tur na severu. Preselitev Langobardov iz Pa­ nonije v Italijo, še bolj pa nato naselitev poganskih Slovanov v Vzhodne Alpe konec 6. stoletja pomeni — grosso modo — ustavitev oglejskega vpliva ob robovih Furlan­ ske nižine in dvestoletno odsotnost v vzhodnoalpsko-predalpskem prostoru. Sèle fran- kovski meč je v uspešnih avarskih vojnah konec 8. stoletja ponovno odprl pot tudi križu, ki ga je nosila oglejska cerkev. S potrditvijo meje na Dravi leta 811 med dve­ ma metropolijama, Salzburgom in Oglejem, pa je bil nato postavljen okvir, ki se v cerkveno-juridičnem smislu ni spreminjal skorajda tisočletje, do reform sredi 18. sto­ letja. Poleg te cerkvene oblasti pa je bila od zadnje četrtine 11. stoletja oglejska cer­ kev tudi nosilec državne oblasti v Furlaniji, Istri in na Kranjskem, saj je oglejski patriarh nosil tudi naslov mejnega grofa v omenjenih markah. Kot pomemben zem­ ljiški gospod na tem prostoru pa je k temu na različne načine združeval v svojih rokah še številno zemljiško posest. Ne moremo reči, da slovenska historiografija že vse od svoje vzpostavitve kot znanost, pa tudi že prej, ni videla ali pa, da se ne bi zavedala teh povezav. Svoje raz­ iskave je zato dovolj zgodaj usmerila tudi v to smer, pri čemer so bili rezultati — glede na različna vprašanja — zelo različni. V tem ozira so bili prav v zvezi z raz­ iskavami oglejske cerkvene zgodovine na tem jadransko-alpskem prostoru v antiki in zgodnjem srednjem veku napravljeni bistveni premiki šele v zadnjem času z raziska­ vami Rajka Bratoža. Svoje raziskave te problematike do 4. stoletja našega štetja je leta 1986 strnil v obsežno, a izredno precizno monografijo KrSčanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode (Acta Ecclesiatica Sloveniae 8, Ljubljana 1986). Medtem pa so mu raziskave te iste problematike v kasnejšem obdobju že toliko napredovale, da je javnosti že lahko predstavil v obliki manjše monografije novo delo Vpliv oglejske cerkve na vzhodno­ alpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja, ki ga tu predstavljamo in ki po avtor­ jevih lastnih besedah služi le »-kot preddelo za obsežnejši pregled zgodovine oglejske cerkve v pozni antiki in v zgodnjem srednjem veku«. Ob zelo maloštevilnih virih, ki so glavni problem takšnih raziskav, avtor seveda ni mogel napisati zgodovine, ki bi jo nemara kdo pričakoval. To ni snov, ki bi jo pisec lahko gnetel po mili volji, ji dodajal citate cerkvenih dostojanstvenikov, ki bi v retorično briljantnih pridigah pozivali k spreobrnjenju poganskih domorodcev ali za začimbo pripovedoval pikantne zgodbice, ki bi se dogajale z vsemi Človeškimi sla­ bostmi obloženim znanilcem božje besede. Silno skromni viri (pisani, epigrafski, arheološki, jezikoslovni, etnološki in drugi) ne nudijo odgovora na številna vpraša­ nja, ki si jih zastavljamo, zato je slika, ki nam jo lahko ponudi avtor v ogled, zelo pomanjkljiva. Toda to seveda ni njegova krivda. Kljub temu pa nam jasno pokaže, da čas od 4. do 8. stoletja ne predstavlja enotnega obdobja v razvoju vpliva oglejske cerkve na vzhodnoalpsko-predalpski prostor, temveč moremo govoriti o treh obdob­ jih: čas do prihoda Slovanov in Avarov v Vzhodne Alpe konec 6. stoletja, ki. povzroči izstop tega p!rostora iz krščanskega sveta; čas do prihoda Slovanov južno od Kara­ vank v okvir frankovske države konec 8. stoletja in s tem v zvezi v krščanski svet zahodne Evrope, in čas, ki temu sledi z organiziranimi začetki misijona in vdrugič- nega pokristjanjenja večine današnjega slovenskega ozemlja. V tej prvi periodi se kaže vpliv Ogleja v prvi vrsti v razvoju cerkvene organizacije, saj je ta od 4. stoletja dalje imel kot metropolija za provinco Benečijo in Istro in nato na vzhodu še za pro­ vince Obrežni Norik, Sredozemski Norik in Prva Panonija v svojem okviru celo vrsto škofij, od katerih so nekatere (npr. Aguntum, Virunum, Celeia, Capris-Koper, Trst) nastale šele v 6. stoletju. Poleg tega imamo iz tega obdobja arheološko dokumentira­ nih še večje število cerkva, ki samo še dopolnjujejo sliko o vplivu oglejske cerkve pri organizaciji cerkvene mreže. Vpliv relativno uspešno lahko sledimo tudi v cer­ kveni arhitekturi in cerkveni umetnosti sploh, pri čemer kot tipični elementi oglej­ ske zgodnjekrščanske arhitekture izstopajo predvsem trije: orientiranost cerkve proti 152 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 1 vzhodu, nerazčlenjenost osrednjega prostora in polkrožni prezbiterij s prosto stoječo Mopjo za duhovnike. V mozaični umetnosti je ta vpliv prepoznaven v tehniki, stilu ter ikonografski in idejni kompoziciji mozaikov. Iz Ogleja kot centra so se v tem času širile tudi specifične teološke predstave, vplival je na čaščenje relikvij, kar je bil, glede ne relativno pogoste in značilne najdbe, splošno razširjen pojav v vzhodno- alpskem in predalpskem prostoru. Nenazadnje se ta vpliv kaže tudi v širjenju roko­ pisov del oglejskih cerkvenih očetov v ta prostor. Prihod Slovanov in Avarov v vzhodnoalpski prostor konec 6. stoletja, ki mu mo­ remo slediti prav po propadanju škofij v vzhodnem delu patriarhata, je povzročil propad cerkve kot institucije na tem prostoru. Oglejski patriarhat se je ozemeljsko zmanjšal skoraj za polovico in izgubil je najmanj. sedem škofij (Scrabantia, Poeto- vio, Celeia, Emona, Virunum, Teurnia, Aguntum). Propad institucije je seveda pome­ nil konec vsake organizirane oblike delovanja patriarhata na slovanskem ozemlju in s tem tudi konec vsakršnega, vsaj kolikor toliko pomembnega vpliva, kateremu je botrovala tudi globoka kriza oglejske cerkve, razpete med langobardsko in bizantin­ sko državo, poldrugo stoletje trajajoča t. i. oglejska shizma, monoteletski in ikonokla- stični spor, kar vse je cerkev notranje slabilo in v času, ko se ji je šlo za preživetje, ni bilo misliti na ekspanzijo. Ena redkih informacij iz tega časa, ki naj bi po Bratožu kazala vsaj to, da so Slovani vedeli za družbeno oziroma cerkveno ureditev v Furla- niji (str. 44), je vesti pri Pavlu Diakonu1 k letu 664 o slovanskem porazu pri Briščih v dolini Nadiže, ko naj bi jih, potem, ko so Slovani mislili, da jim prihaja nasproti patriarh s svojim spremstvom, premagal čedajski duks Vektari samo s petindvajse­ timi možmi. Takšna interpretacija, kot jo je podal Bratož, je seveda mogoča, vendar povzroča nekatere pomisleke. Predvsem je jasno, da informacija v obliki, kot jo nam posreduje Pavel Diakon, ne podaja resnične slike dogodkov, saj je popolnoma nemo­ goče, da bi nasproti pet tisoč sovražnikom zmago odnesla peščica petindvajsetih Lan- gobardov. Zato je možno samo dvoje: ali je Pavel Diakon »samovoljno pretiraval«, ali pa je informacija v takšni obliki že prišla do njega in jo je on le zabeležil. Takoj lahko tudi ugotovimo, da ta vest, v obliki, kot jo imamo zabeleženo pri Pavlu, ne iz­ vira iz časa, v katerem naj bi se zgodila, ampak bistveno kasneje. Takšna pripoved bi namreč imela smisel (če odmislimo podatke o številu nasprotnikov) le tedaj, če bi v Čedadu sedela tako langobardski duks kot oglejski patriarh, saj bi le v tem pri­ meru lahko prišlo do zamenjave. To pa tudi sta, vendar ne v 7. stoletju, ampak ka­ sneje, ko je okrog 737 patriarh prestavil svoj sedež iz Krmina v Čedad. Pavel Diakon ie točno vedel, kdaj se je zgodil ta prenos, saj nam prav on o tem poroča (HL VI/51). Zato je malo verjetno, da bi si sam izmislil zgodbico o naivnih Slovanih in njihovi zamenjavi, saj bi bilo to v nasprotju z njegovo informacijo o času preselitve patri­ arha v Čedad. Bolj verjetno je, da se je vest o nekih resničnih bojih med Langobardi in Slovani na tem področju, ki pa je v obliki, kot je sporočena pri Pavlu Diakonu, lahko nastala šele po 737, ohranila v (lokalnem) ljudskem izročilu, kjer se je, kot je za takšna izročila prav značilno, v želji poudariti lastno junaštvo in sovražnikovo ne­ umnost, tudi deformirala.2 Zato omenjena vest govori predvsem o tem, kaj so si Lan­ gobardi, in ne Slovani, mislili o omenjenem dogodku, in je Bratovževa interpretacija manj verjetna. Druga polovica 8. stoletja je tisto obdobje, v katerem se vrši pokristjanjevanje Karantancev iz Salzburga in ki je tako odlično dokumentirano v Konverziji. To je tudi čas (od srede 8. stoletja do 811). v katerem se je po Bratovževih raziskavah delno obnovil tudi oglejski vpliv na sosednji slovanski svet. Vendar ne v smislu kakršne­ koli misijonske akcije, saj je Virgilov sodobnik, oglejski patriarh Sigvald, ki je izha­ jal iz langobardske kraljeve družine, ni mogel organizirati. Enega vzrokov za to je prav gotovo iskati tudi v burnem razvoju dogodkov v Italiji, v propadu langobardske države in vzpostavitvi nove, karolinške oblasti (774 oziroma 776). Vendar to verjetno ni bil edini razlog. Postavlja se namreč vprašanje, ki pa bi ga bilo potrebno šele po­ drobneje preučiti in je tu le skicirano: ali ni morda na takšno stanje vplival tudi drugačen položaj katoliške cerkve v langobardski državi od onega v frankovski? Lan­ gobardi so tako že v svoji preditalski fazi za svojo vero sprejeli arijanizem in po nji­ hovem prihodu v Italijo 568 sta morala oba severnoitalska metropolita, oglejski in milanski, bežati. Ni pa prišlo do zloma institucije, kot ob slovansko-avarski naselitvi v vzhodnoalpski prostor, in cerkev je ohranila svojo kontinuiteto ter dosegla nek mo­ dus, vivendi z novimi političnimi gospodarji (ecclesia in gentibus). Toda že Authari (584—590), ki je prepovedal Langobardom. da bi krstili svoje otroke, se je poročil z bavarsko katoliško princeso Teudelindo. Ta je bila nato drugič poročena z Agilul- fom (591—615), ki je leta 602 že dal krstiti svojega sina Adaloalda. Kljub temu pa je langobardska politika vse do konca 7. stoletja, do zadnjega arijanskega škofa, skrbela 1 PAVEL DIAKON (PAULUS DIACONUS), Zgodovina Langobardov (Bistorta Langobardo- rum), prevedli F. Bradač. B. Grafenauer, P. Gantar, opombe napisala B. Grafenauer in K. Gan­ tar, spremna besedila B. Grafenauer, Maribor 1988. V/23, str. 218. » V tem smislu je ta vest interpretirana že v oceni knjige iz prve opombe: P. STIH v ZĆ 43, 1989, 8tr. 625. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 1 153 za versko ravnotežje med obema veroizpovedma in bila od njega tudi odvisna.* Ka­ toliška cerkev pri Langobardih (vsaj do konca 7. stoletja) torej ni imela takšnega pri­ vilegiranega položaja kot pri Frankih, in, vsaj zdi se, ni bila tista ideološka osnova, iz katere bi vladajoči krog črpal svojo legitimitete4 Nasprotno pa so Franki pod Me- rovingom Klodvikom 498, v razliko od večine ostalih Germanov, sprejeli vero rim­ skega večinskega prebivalstva, katolištvo, in že dve generaciji kasneje naj bi Klodvik veljal za »novega Konstantina«.5 In ko je Karoling Pipin leta 751 pripravljal prevrat in odstavitev legitimne frankovske vladarske dinastije Merovingov, je šel legitimnost za svoje dejanje iskat v Rim (z vprašanjem papežu, komu pripada oblast), kjer jo je tudi dobil (maziljenje). In tudi Karel Veliki je legitimiteto za svoj cesarski naslov, kakorkoli je kronanje že potekalo, iskal na istem naslovu. Cerkev je pri Frankih torej šla z roko v roki s politično oblastjo. Kjerkoli je bilo frankovsko državno ozem­ lje, je morala biti tudi katoliška cerkev. Kjer je ni bilo, je sledil misijon. Pri Lango­ bardih te kauzalne povezanosti ni bilo, in zato država ni imela takšnega povoda za širjenje krščanstva kot pri Frankih, in bi verjetno tudi oglejski patriarh, tudi če je imel kakšne želje po misijonu prostora, izgubljenega konec 6. stoletja, ostal brez širše podpore. Drug problem, prav tako neodvisen od morebitne patriarhove dobre volje, je predstavljala avarska oblast nad tem ozemljem, ki je bila absolutno inkompati- bilna s takšno akcijo. V tem oziru ni vse do vojaške zmage v devetdesetih letih nič spremenila tudi po 774 (776) novovzpostavljena frankovska vladajoča struktura v Ita­ liji. Do odločitve in preokreta pri ustvarjanju predpogojev za oživitev aktivnosti oglejske cerkve na njenem nekdanjem vzhodnem metropolitanskem območju je pri­ šlo v dobro poznani frankovsko-avarski vojni, ki je bila praktično odločena že leta 796. V njej je na frankovski strani sodeloval v pohodu furlanskega duksa Erika, ki se je po vsej verjetnosti vršil že leta 795 (in ne 796),6 tudi — samo na enem mestu v virih omenjeni Wonomyrus Sclavus, ki ga je Bratož označil kot slovanskega kneza v zgornjem Posavju, ki je moral biti kristjan, sicer bi si bilo nemogoče predstavljati njegovo sodelovanje na strani frankovske krščanske vojske (str. 49). Obskurna infor­ macija o Vojnomiru v Annales regni Francorum je vzrok številnim špekulacijam, ki jim je šlo na roko tudi to, da o odnosih v Avariji pred to vojno ne vemo tako rekoč nič. Mnogi ga imajo za slovanskega kneza ob zgornji Savi, nekje na področju ka­ snejše Kranjske, nekateri pa ga vidijo tudi kot kneza med Dravo in Savo v današnji Hrvaški in predhodnika Ljudevita Posavskega in nato Braslava. Zelo tehtno misel k temu vprašanju je prispeval Walter Pohl: da je zelo mogoče, da je Vojnomir na­ redil kariero pri Frankih, kajti furlanski duks Erik bi nekemu slovanskemu knezu verjetno zelo težko podredil svoje ljudi (Heinricus dux Foroiulensis missis hominibus suis cum Wonomyro Sciavo in Pannonias), še zlasti, ker je šlo za tako pomembno akcijo.7 Z drugimi besedami bi to pomenilo, da Vojnomir ni bil noben slovanski knez »•z druge strani meje« ampak Slovan v frankovski službi (v Italiji?). Tej Pohlovi mi­ sli v prid bi govorilo tudi dejstvo, da vir o njem ne govori kot o duxu, kar je v latin­ skih virih tistega časa običajna oznaka za številne slovanske kneze, ki se pojavljajo ob vzhodni meji frankovske države.8 Da bi tàk Vojnomir s frankovskega državnega ozemlja moral biti kristjan, je jasno. Nikakor pa to ni nujno, če ga imamo za slovan­ skega kneza na ozemlju, ki bi lahko najprej (in ne najkasneje, kot ima Bratož) leta 791 prišlo pod frankovski vpliv. To nam zelo lepo kaže karantenska zgodovina ob tako rekoč identični situaciji, prihodu pod Franke med 743/745, ko so se morali knež­ ji sinovi sicer dati pokrstiti, toda Borut, ki je bil na čelu Karantanije do okrog 750, je ostal pogan. In, kot je ugotovil Milko Kos,9 uvajanja krščanstva v zvezi s politično odvisnostjo od Frankov pri slovanskih ljudstvih — razen pri Karantancih — v tej zgodnji fazi tja do srede 9. stoletja ne najdemo. Pri presoji vprašanja, ali je bil Voj­ nomir slovanski knez in ali je bil že kristjan, se moramo tudi zavedati, da knez, ki menja vero in stoji na čelu nekega gensa, tega ne more narediti kot privatna oseba, ampak samo kot reprezentant celotne skupnosti, katere uradno voljo predstavlja. Če razmišljamo na ta način, potem skorajda ni možnosti za krščanstvo ob zgornji Savi leta 795. Vsekakor, kot poudarja tudi Bratož, pade glavnina pokristjanjevanja iz Og- 3 Glej H. WOLFRAM, Das Reich und die Germanen. Zwischen Antike und Mittelalter, Sied­ ler Verlag, Berl in 1990, str. 389—420 (pogl. Der langobardische Epilog 488—643/52). 4 O predstavah, kl so jih germanska ljudstva imela o svojem Izvoru in o izvoru ter s tem povezano legitimnostjo vladajočega rodu gl.: H. WOLFRAM, Einleitung oder Überlegungen zur Origo Gentis; ter posebej o langobardski etnogenezi in njihovih predstavah o tem: J. JARNUT, Die langobardische Ethnogenese; oboje objavljeno v: H. WOLFRAM, W. POHL (Izdajatelja), Ty­ pen der Ethnogenese unter besonderer berüesichtigung der Bayern Teil 1, Denkschriften der österreichischen Akademie der Wissenschaften, phil.-hist. Kl., Bd. 201, Wien 1990. » H. WOLFRAM, O. c. v op. 3, str. 300. « W. POHL, Die Aioaren. Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567—822 n. Chr., München 1988. str. 318 sl. in zlasti op. 85. ' W. POHL, O. C 319. » Glej primerjalno analizo slovanskih kneževin na vzhodu frankovske države od Baltika do Jadrana, v: M. KOS, Država karantanskih Slovencev, v Srednjeveška kulturna, družbena in po­ litična zgodovina Slovencev (izbrane razprave), Ljubljana 1985. 183 sl. 9 M. KOS, O. C, 190. 154 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 leja v čas po Pavlinu (umrl 802), v prva desetletja 9. stoletja, v dobo patriarhov Ursa in Maksencija, kar se odraža tudi v razmejitvi misijonskega območja med Salzbur- gom in Oglejem po Dravi (811), v času, s katerim se končuje tudi Bratovževa študija. Cisto na koncu bi se želel ustaviti še ob dveh vprašanjih strokovne terminolo­ gije. Prvo se dotika vprašanja točnosti pojma »karantanski Slovani« na oglejskem območju (str. 55), s katerim so v glavnem mišljeni Slovani v zgornjem Posavju, južno od Karavank. Pri Pavlu Diakonu imamo za čas okrog 738 zabeleženo oznako Corniola, Sclavorum patria,10 Frankovski državni anali pa v letu 820 omenjajo Carniolenses, qui circa Savum fluvium habitant.11 Prvi podatek nam kaže, da se prebivalci »-Kranj­ ske-« sredi 8. stoletja označujejo še s splošnim terminom Slovani, ki pokriva (v glav­ nem) tudi vse ostale Slovane. Dobrih sedemdeset let kasneje pa se ti isti prebivalci že imenujejo Karniolci, tako kot se v istem času pojavijo tudi Sciavi Abodriti, So- rabi, Wilzi, Beheimi, Maravani, Praedenecenti ali npr. Guduscani in malo,kasneje tudi Cruati (in že nekoliko prej Carantani). Nova terminologija virov jasno odslikava nastajanje novih etnogenez na območju nekdanje avarske države po končanih avar­ skih vojnah.12 Glede na to, da vemo, da se karantanska etnogeneza, vsaj v svojih po­ litičnih mejah, nikoli ni raztezala tudi v zgornje Posavje, ni nobenega razloga, da za te prebivalce v času oglejskega misijona ne bi uporabljali izraza, s katerim so jih (in s katerim so se) imenovali : Karniolci. Druga terminološka pripomba se nanaša na pravilno poimenovanje langobardskih vojvod, ki so sedeli v Čedadu in ki se v slo­ venski historiografiji ponavadi označujejo kot furlanski vojvode (npr. str. 44), kar pa ni točno. Pravilnejša oznaka je čedajski vojvode. Ne predvsem zato, ker je analiza dotičnih pasusov v Zgodovini Langobardov pokazala, da je Pavel izraz Foroiulanus (dux) razumel v smislu čedajski (vojvoda),13 ampak zlasti, ker iz zgodovine institucij vemo, da Longobardi v preditalski fazi niso poznali niti duksa niti dukata, a so kljub temu takoj po prihodu v novo domovino osnovali v Čedadu svoj prvi dukat. Pri tej novi obliki organizacije so se torej naslonili na antično poznorimsko-bizantinsko- ostrogotsko tradicijo, ki je poznala institucijo Dux civitatis.1* Za zaključek lahko napišemo, da je Bratovževa študija, napisana z njemu zna­ čilno natančnostjo, pa tudi previdnostjo, izraz najnovejšega stanja raziskav tega po­ membnega segmenta oglejske zgodovine, s katerim se ukvarjajo številni strokovnjaki v našem sosedstvu, pa tudi širše; da je to študija, ki bo našla odmev tudi preko naših meja in ki je, nenazadnje, dobra podlaga za nadaljnje delo na tem področju. P e t e r S t i h .T. K o] a n o v i c . Spisi kancelarije šibenskog kneza Fantina de Сћа de Pesaro 1441—1443. Šibenik : Muzej grada, 1989. 543 strani. (Povijesni spomenici Šibenika i njegova kotara, svezak III) Delo, ki je izšlo kot publikacija Muzeja grada Šibenika, sodi med pomembnejše edicije virov v zadnjih nekaj letih v hrvaški historiografiji. Z njim je postalo širše dostopno važno ohranjeno gradivo za zgodovino Šibenika in širšega dalmatinskega in jadranskega območja nasploh, čeprav gre le za dokumente v razdobju dveh let, ki so nastali oziroma so bili zapisani v šibeniški knežji pisarni (1441—1443). Kneza, pred­ stavnika beneške oblasti v mestu, tako kakor v drugih dalmatinskih mestih pod be­ neško oblastjo po letu 1409/20, je za dve leti postavljala beneška vlada (Svet deseto­ rice) ; imel je vrhovno upravno, sodno in vojaško oblast v mestu. S seboj je pripeljal tudi svoje spremstvo, v katerem je bil najvažnejši član pisar, ki je moral biti Bene­ čan; vse s knezom vred je plačevalo mesto. Ob koncu službe je moral knez poročati Svetu desetorice o svojem delovanju in predložiti obračun dohodkov in izdatkov. Knez je tedaj bil Fantino de Cha de Pesaro, njegov pisar (cancellarius comitis) Iohannes Franciscus de Serenis, a njegov pomočnik Petrus de Serenis. Knezov pisar je občasno opravljal tudi posebej plačano delo mestnega notarja. Pisar in v zadnjih mesecih mandata tudi njegov pomočnik sta akte vpisovala v posebno knjigo, ki je bila verjetno urejena po normah beneške administracije. Vse akte (dopise, odgovore, rešitve, ukaze, tožbe itd.) je pisar zapisoval v vsebinsko dolo­ čene oddelke kodeksa, ki so imeli naslednje naslove: Dopisi, Orožje in vojaška oprema kaštela in stolpov, Popis vojaških plačancev, Najem pašnikov, Izvozne in uvozne bla­ govne dovolilnice (Kontralitere, v dveh delih v kodeksu), Plačna potrdila (Bulete, tudi 1 0 O. c. v op. 1, 278. 1 1 F. KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku II, Ljubljana 1906, št. 61. 1 2 R. KATIĆIĆ, Die Ethnogenesen in der Avaria; N. BUDAK, Die südslawischen Ethnogene^ sen an der östlichen Adriaküste im frühen Mittelalter, obe razpravi v op. 4 navedenem zborniku. 13 P. ŠTIH; O. c. v op. 2. str. 625 si. 1 4 H. WOLFRAM, Jntitulatio I. Lateinische Königs- und Fürstentitel bis zum Ende des S. Jahrhundert, Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, Ergänzungsband 21, 1967, Str. 189 si.; ISTI, O. C. v op. 3, str. 399 si.