List 22.
Opomin gospodarjem, ki imajo živino.
Letošnja nenavadna vročina je že ta mesec napravila večkrat točo, med živino vsake sorte pa tisto kužno bolezen, ki jo večidel na naglo ma umori in se pod mnogimi podobami prikaže. Nekdaj sojo, misleči, da -^j^Dolezen le na vranci, „vrančni prisad" imenovali, na Notranjskem ji pravijo „metlaji", pri prešičih jo imenujejo ^pereč ogenj" itd. Vse te imena pa so le enostranske in motijo ljudi, ki niso v živinskih boleznih podučeni, ker napačno mislijo, če ne najdejo, postavimo, vrance bolne ali kaj druzega takega, kar je po njih mislih ta bolezen, da potlej to ni tista kužna bolezen, o kteri smo se danes namenili par besed reči. Ravno tako tudi Nemcom njih beseda ^Milzbrand" glavo moti. Velikrat je res pri ti bolezni vranea bolna, pa ne vselej, med desetkrat petkrat ne.
Kri je pri ti bolezni najbolj bolna, zato je ta bolezen pred vsem kervna bolezen; kri je večidel černa in gosta kakor šmir, ali pa tudi redka in nekako rumenkasta. Zavoljo te večidel čer ne kervi imenujemo to bolezen najbolje čer m, in Nemci so si gcrško besedo „an-thrax" prisvojil/, ki ravno to pomeni kakor nas eerm.
Kamor se ta spridena, strupena in kužna kri bolj zaleti: ali v možgane, pljuča, jetra, vranco, želodec, čeva, kožo itd., je živine ali hitro konec, kakor da bi jo bilo božje udarilo (Blutschlag) ali se vleče bolezen en dan ali par dni.
Le to s pri d en o kri si, dragi gospodarji! dobro v spomin vtisnite, in najlože bote zapopadli, kaj je storiti, da se živina saj kolikor je mogoče bolezni obvaruje, — kako naj se ozdravlja, — in kako naj se s cerknjeno živino ravna.
Ker vročina pod milim nebom, soparica v hlevih pripomore, da se ta kužna bolezen spusti nad živino, zlasti ako dobiva predobre ali pa spridene klaje in zraven se žejo terpi, bote lahko spoznali, da hladen hlev, trava, hladna voda, včasih perisče soli ali druge kiselkaste reči overajo, da se živini kri ne gosti in ne čer ni.
Po tem bote tudi zdravila lahko uganili, kadar je živina zbolela, ako le s mer t živine vaše pomoči ne prestreže. Zato bote zapopadli, zakaj da je treba hitro puhti in dosti pušati, — živino z merzlo vodo po celem životu polivati in potem jo s slamo dobro dergniti, — živino (zlasti presiče) zjesihom po celem životu umivati, — noter pa ji slanih ali kislih reči dajati, kakor soli, solitarja, jesiha itd.
Ker zdaj veste, da je po tej bolezni vsa kri strupena in kužna, bote lahko zapopadli, zakaj je treba z vso drugo živino preč hiteti od bolne, — zakaj se morate sami varovati, da bolna živina s strupeno sapo v vas ne diha, da se ž njeno kervjo ne oskrunite, ali da tudi druga živina zraven ne pride.
Zapopadli bote zdaj lahko, kako nevarno je, ako človek kaj takega mesa ali kar si bodi druzega, povžije.
Zapopadli bote, da se mora taka živina cela kakor je in večidel s kožo vred na samoten kraj cel seženj (celo klaftro) globoko v zemljo zakopati.
Zapopadli bote, kako skerbno se mora očediti celi hlev in vse kar je v njem, in vsi škafi, s kterimi se je živina kermila (futrala) ali napajala.
Zapopadli pa bote tudi, kako treba je, berž svoji gosposki vediti dati, ako je kje kakošna živina za to boleznijo hitro smert storila, da ona potem poskerbi, da se kuga ne širi dalje po vasi in po celi deželi.